Imunski sistem je sestavljen iz nekaj milijonov imunskih celic in pomembnih organov in predstavlja eno pomembnejših funkcij krvi, saj ščiti telo pred mikroorganizmi in tujimi snovmi. Zato je glavna naloga imunskega sistema preprečevanje vstopa in uničevanje tujih snovi, kot so bakterije, virusi, paraziti, s katerimi nenehno prihajamo v stik. Poti vstopanja v telo so zelo različne, mikroorganizme vdihavamo, požiramo, prehajajo skozi kožo in sluznice.
Delovanje imunskega sistema je zapleteno, vendar je njegova strategija preprosta: sovražnika mora najprej prepoznati, nato aktivirati obrambne celice in ga končno napasti.
Najosnovnejšo obrambo predstavljajo mehanske in kemične pregrade, kot so koža in sluznice, med pomembne predstavnike imunskega sistema pa sodijo imunske celice - levkociti, ki napadejo mikroorganizme ob njihovem vstopu v telo (celice T) in tvorijo proti njimi protitelesa (celice B). Sodelujejo tudi celice požiralke, ki mikrobe požirajo. Levkociti ne krožijo samo po krvi, ampak po vsem telesu, in sestavljajo imunska tkiva in organe, npr. bezgavke, vranico, mandlje, priželjc.
Imunski sistem mora pri svojem delovanju vedno ločiti med telesu lastnimi snovmi in tujimi. Če tega ne zna govorimo o avtoimunih boleznih. Obenem mora biti imunski sistem sposoben prepoznati naše spremenjene celice in jih sproti uničevati. Če imunski sistem ne prepozna spremenjenih lastnih celic, lahko zbežijo obrambnemu nadzoru rakaste celice in se čezmerno namnožijo.
Imunski sistem deluje povsem brez našega nadzora. Da je imunski sistem temelj našega zdravja, se zavemo šele takrat, ko zbolimo. Zbolimo pa takrat, ko je imunski sistem oslabljen, ko so mikroorganizmi zelo namnoženi ali pa močno napadalni.

KO ZBOLIMO
Ko človek zboli zaradi okužbe, se imunski sistem aktivira in tvori na milijonov novih imunskih celic, za kar so potrebne precejšnje zaloge hranil: beljakovin, vitaminov in mineralov. Izčrpani ljudje, kot so kronični bolniki in bolniki s predhodnimi okužbami, teh zalog nimajo, zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in bolezen se lahko vleče. Oseba je sposobna okužbo predelati, če je normalno hranjena, če ni neprespana, pod večjimi napori in v dobri telesni zmogljivosti. V nasprotnem primeru pridejo v poštev prehranska in imunska dopolnila.

KAJ VSE VPLIVA NA DELOVANJE IMUNSKEGA SISTEMA?

• Stres (Imunski sistem, ki je tesno povezan z živčevjem in hormonskim sistemom, in v stresnih situacijah deluje slabše, zato je odpornost zelo povezana s tem, kako zna človek poskrbeti za svojo sproščenost in zadovoljstvo)
• Življenjske navade: kajenje, pitje večjih količin alkohola, enolična, neuravnovešena prehrana, različne enostranske diete
• Prekomerna telesna masa in debelost
• Dedne in presnovne bolezni (sladkorna bolezen)
• Neustrezna higiena
• Kronične okužbe (zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema)
• Obsevanje
• Bolezni (rak, jetrne okvare..)
• Jemanje določenih zdravil (dolgotrajno zdravljenje z antibiotiki, citostatiki, kortikosteroidi)
• Telesna neaktivnost ali pretirana telesna aktivnost
• Staranje

OKREPIMO IMUNSKI SISTEM
Pogostejše obolevanje za nalezljivimi bolezni, daljše okrevanje, prikrite in kronične okužbe, nenehna utrujenost ..so znaki, da imunski sistem ni v najboljši ‘kondiciji’. Na njegovo delovanje imajo velik vpliv dejavniki življenjskega sloga. Predvsem je pomembno, da se izogibamo škodljivim razvadam, da skrbimo za higieno predvsem rok, s katerimi prenašamo okužbe, in da se naučimo obvladovati stres.

HRANA
Za pravilno delovanje imunskega sistema je pomembna uravnovešena prehrana, predvsem pomembni so nekateri vitamini ( vitamin C-poveča število imunskih celic, vitamin E-poveča tvorbo protiteles in odpornost proti infekcijam) in minerali (kalcij-pomemben pri delovanju imunskih celic, predvsem za celice požiralke, pomembni so tudi cink, selen in magnezij).Za imunski sistem so pomembne tudi mlečno kislinske -probiotične bakterije (borijo se proti slabim bakterijam), pomembne pa so tudi beljakovine oziroma njihovi sestavni deli - aminokisline iz katerih so grajena naša protitelesa.

SPANJE
Za dobro zdravje je nujno poskrbeti za dovolj kakovostnega spanja. Med spanjem se izmenjujeta fazi globokega spanca (ne –REM) in plitvega, a pomembnega spanca, ki mu pravimo REM (rapid eyes movement-hitro premikanje očesnih zrkel). REM faze spanja trajajo nekaj minut, proti jutru pa so intervali REM –a vse daljši. Med spanjem REM se telo obnavlja, obnavljajo se beljakovine, ki smo jih čez dan porabili….Med spanjem prehajamo skozi več REM-faz, toda imunski sistem se obnavlja med zadnjo in najdaljšo, ki nastopi po sedmih urah spanja. Dokazano je, da imajo osebe, ki spijo manj kot 6 ur dnevno, veliko večjo možnost, da zbolijo.

REDNA IN ZMERNA VADBA
Skeletne mišice, ki nam omogočajo gibanje, imajo velik vpliv na imunski sistem. Že dobro desetletje je znano, da mišice med vadbo izločajo v krvni obtok pomembne snovi, ki jih imenujemo miokini, in prav te dokazano spodbujajo imunski sistem.
Znanost je potrdila, da se po nekajtedenskem obdobju redne in zmerne telesne vadbe pri predhodno telesno nedejavnih osebah povečajo ravni nekaterih zaščitnih protiteles v slini, hkrati se zmanjša pogostost zbolevanja zaradi okužb zgornjih dihal. Redna in zmerna telesna vadba je za vzdrževanje zdravja pomembna tudi zato, ker deluje protivnetno. Z redno vadbo zmanjšamo tudi visceralno maščevje, ki se nabira okrog trebuha, in je povezano z različnimi obolenji, tudi rakavimi.
Danes vemo, da je telesna vadba neodvisen preventivni dejavnik pri nastanku raka debelega črevesa in pri raku dojk pri ženskah po menopavzi. Telesna vadba tudi značilno zmanjša tveganje za raka endometrija, pljuč in trebušne slinavke.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2016) 3, str. 100-101.

Neki mož je pasel ovce in sosedovi psi so jih kar naprej klali. Razmišljal je, kako to težavo rešiti. Imel je tri izbire: Soseda lahko toži in stvar rešita na sodišču. Lahko postavi višjo in močnejšo ograjo, da psi ne bodo mogli priti do ovc. Odločil se za je tretjo možnost: sosedovim otrokom je podaril dva jagenjčka in jih s tem zelo razveselil. Sosed je spoznal, da so jagenjčki prisrčna bitja. Zaprl je pse v ogrado, da ne bi več klali ovc. In težava je bila rešena.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 57.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ob branju evangelijev odkrivamo, da so bili farizeji Jezusovi najhujši nasprotniki, ker je obsojal njihovo lažno svetost. Kdo so pravzaprav bili farizeji? So bili tempeljski duhovniki? (Terezija)
Farizeji (hebr. perušim – ločenci) so bili stroga verska sekta judovstva, ki je zahtevala natančno izpolnjevanje vseh določb Mojzesove postave ter vseh ‘izročil starih’ – raznih malenkostnih predpisov, pozabljali pa so na glavno – dvojno zapoved ljubezni. Šlo jim je predvsem za zunanjost, zato jih je Jezus imenoval ‘pobeljeni grobovi’. Farizeji so bili večinoma navadni Judje, ne duhovniki, natančno so izpolnjevali judovsko postavo in ji dodajali vedno nove zapovedi in prepovedi, ki jih je bilo težko izpolnjevati. Mnogi izmed farizejev so bili bogaboječi možje, toda imeli so za grešnike vse, ki niso izpolnjevali njihovih pravil. Farizejski duh se je ohranil in med Jezusovimi učenci – vernimi ljudmi živi tudi danes. Pater Vladimir Truhlar je v svoji knjigi Leksikon duhovnosti zapisal: »Farizej je človek, ki se noče priznati za grešnika, ki se omeji na vero po črkah in ne po duhu, ki se ima za popolnega, ki to svojo ‘popolnost’ razkazuje, gleda na druge kot na grešnike in jih zaničuje, prekriva s krinko pravičnosti življenje, ki ni prav nič pravično.«
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 46.

V podlistku v Ognjišču o našem svetniškem kandidatu, misijonarju in škofu Frideriku Baragu (Le eno je potrebno - lani je izšel v dveh knjigah) sem brala, kako je kot kaplan v Šmartinu pri Kranju pridigal in spovedoval. »Z milino je združeval resnobo. Njegove strogost pa je bila vse nekaj drugega kakor suženjski strah pred Bogom, ki ga je širila janzenistična miselnost.« Kaj je to? (Albina)
Odgovor je že deloma nakazan v navedku iz knjige Franc Jaklič-Jakob Šolar, Baraga (Mohorjeva družba, Celje 1968). Janzenizem je versko gibanje, ki je dobilo ime po svojem začetniku, nizozemskem teologu in škofu Korneliju Jansenu (1585–1638). Pod vplivom kalvinizma, ki je učil, da je Bog strog sodnik, ki se ga je treba bati, je trdil, da je človekova narava po izvirnem grehu povsem pokvarjena. Zato je človek nesvoboden in ga more rešiti le milost, ki pa jo Bog daje samo izbrancem, drugi pa so prepuščeni sami sebi. Deloma je janzenizem segel tudi v slovenske kraje in je v versko življenje vnašal hlad in pretirano strogost. Janzenistovska miselnost pretirano poudarja božjo pravičnost, popolnoma pa prezre božje usmiljenje. Cerkev je ta nauk večkrat obsodila. (sč)

Zgodba

Študent in profesor

Študent, ki si je zelo želel, da bi v življenju dosegel visok položaj, je imel težave pri učenju. Veliko je študiral in zelo se je trudil, a si ni mogel zapomniti, kar je slišal pri predavanjih niti tega, kar se je učil doma.

Svojo težavo je zaupal enemu od profesorjev. Dejal mu je, da namerava najeti inštruktorja, ki mu bo pomagal pri učenju.

»Nikakor,« ga je poučil profesor: »Ne potrebuješ učitelja, ampak učenca. Ti potrebuješ nekoga, ki mu boš posredoval, česar si se naučil. Tako bo tvoje učenje postalo bolj uspešno.«

Misel

Študent je ravnal zelo modro, ko je vprašal za nasvet izkušenega človeka.

Velikokrat se nam zgodi, da se v življenju znajdemo v resni težavi, a se ne moremo sami spopasti z njo. Ko bodo naše težave velike, bomo ravnali modro, če prosimo sposobne in modre ljudi, da nam pomagajo iti naprej.

Vendar se moramo zavedati, da moder človek ne bo rešil naših problemov, lahko pa nam bo nakazal, katere odločitve nam bodo pomagale do rešitve.

Molitev

Gospod Bog,
Zavedamo se, da izbereš včasih dobrega in modrega človeka,
da nas po njem nagovoriš.
Za to se ti iz vsega srca zahvaljujemo.
Pomagaj nam zavreči slepilo,
da ne potrebujemo nasveta.
Daj nam ponižnosti, ki nam je potrebna,
da bomo hvaležno sprejeli pameten nasvet.
Pomagaj nam razumeti,
da je s tem, ko iščemo nasvet,
večja možnost, da se bomo prav odločili,
saj marsikdaj kdo drug vidi, česar mi ne vidimo.

Iskrica

Nasvet je redkokdaj dobrodošel, a kdor ga želi, ga rad sprejeme.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Slovenija je majhna deželica … in moraš dobro paziti, kaj o kom rečeš, saj se hitro lahko izkaže, da pljuvaš v lastno skledo. Hočem reči… tako majhni smo in tako malo nas je, da smo si med seboj vsi v sorodu. Le par kolen nazaj … par komolcev med rebra … in že naletiš na bratranca!
Tudi Sveta dežela je majhna … čemur se ne gre čuditi … Svetost je kot borovnice: včasih je bilo te robe neizmerno več, danes jo težko nabereš kje za liter, dva … pa še na kolena moraš, če hočeš priti do nje!
No, vseeno pa je začudujoče in verjetno ne čisto brez pomena, da je bilo pol apostolskega zbora med seboj požlahtanega.
Evangelist Janez in njegov brat Jakob starejši sta bila sinova Salome in Zebedeja, ki je bil menda brat svetega Jožefa, Jezusovega rejnika in tuzemskega očeta … Jožefov brat pa je bil prav tako tudi Alfej, čigar sinova sta vidva, Simon in Tadej. Vajina mama Marija pa je bila tudi nekaj v žlahti z Božjo materjo … potem pa je tu še Jakob mlajši, za katerega ne znam razbrati, ali je bil vajin brat ali bratranec po kaki drugi liniji. Nekje piše, da sta bila tudi vidva zgolj bratranca … Potem se zaplete še, ker se je apostol Peter včasih tudi imenoval Simon, med apostoli pa je bil še en Juda, namreč: Iškarjot … Hkrati pa je vse skupaj na trhlih nogah, ker je Jezus resda bil Marijin sin, z Jožefom pa analiza krvi ne bi prinesla želenih rezultatov … tako da: žlahta raztrgana plahta!
A trhle noge gor ali dol: cerkveno podjetje, ki ste ga pred dva tisoč leti zastavili, še kar drži vkup, pa čeprav se hudič s peklenskimi in človeškimi pomočniki vztrajno trudi, da bi ga razbil … a razbil si je do sedaj le svoje peklenske zobe. Je pa treba priznati, da hudiču protez ne zmanjka, pa čeprav je obisk pri zobozdravniku drag kot hudič.
Tako kot vajini rojstni podatki, so nezanesljivi tudi podatki o vajini smrti. Nekje velja, da je bil Simon jeruzalemski škof, ki je mučeniško umrl med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Trajana … drugje pa trdijo, da sta oba skupaj oznanjala evangelij na Vzhodu in mučeniško smrt pretrpela na isti dan. Simona so menda kar prežagali … in ga zato kot svojega zavetnika častijo drvarji, Juda pa so pobili s koli in ga upodabljajo s kijem v roki. Če se te loti množica s koli, ti ostane le malo upanja … in morda si zato, ljubi Juda Tadej, priprošnjik za brezupne primere.
In ker nas je takih brezupnih primerov kar nekaj, si zavetnik vsaj polovici sveta!
***
Ljuba moja sveta brata ali bratranca! Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas, Slovence … za katere je znano, da je žlahta plahta, ki jo zelo radi trgamo!

G. Čušin, S svetnikom na TI, v: Ognjišče, 10 (2019), 114.

V katekizemskem obrazcu desetih božjih zapovedi se osma glasi: »Ne pričaj po krivem!«, daljša oblika pa pravi: »Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega!« (2 Mz 20,16). Ali velja to le za pričevanje pred sodiščem? (Jakob)
Na tvoje vprašanje odgovarjam s tem, kar je zapisano v Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve (2005). Osma božja zapoved prepoveduje krivo pričevanje, krivo prisego, laž; predrzno sodbo, opravljanje, obrekovanje; laskanje, prilizovanje ali dobrikanje, zlasti če je to povod za težke grehe ali za dosego nedovoljenih ugodnosti. Po drugi strani pa osma božja zapoved zahteva spoštovanje resnice: pri obvestilu in informaciji, ki morata vselej upoštevati osebni in skupni blagor; pri varovanju poklicnih tajnosti, ki jih je treba vedno držati, in tudi pri zaupnih sporočilih, ki so bila posredovana pod pečatom tajnosti. Osma božja zapoved torej velja kot pravilo poštenosti v medčloveških odnosih in tudi na področju javnega obveščanja. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2009) 10, str. 74

Apostola Simon in Juda sta po starokrščanskem izročilu po prihodu Svetega Duha evangelij oznanjala skupaj, zato tudi praznujeta skupaj.
SIMON (»Bog je uslišal«) je na evangeljskem seznamu dvanajsterih apostolov na desetem mestu; Luka mu daje vzdevek Gorečnik, Marko pa Kananejec, kar je isto v hebrejskem jeziku. O njegovem življenju vemo prav malo zanesljivega. Nekateri sodijo, da je bil rodni brat Juda Tadeja in Jakoba Mlajšega, prvega jeruzalemskega škofa, po njegovi mučeniški smrti leta 62 pa ga je nasledil. Preden so Rimljani leta 70 začeli oblegati Jeruzalem, je svoje vernike izpeljal iz mesta. Življenje je dal za Kristusa leta 107 med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Trajana. Po drugem izročilu pa naj bi se to zgodilo v Perziji, kjer je deloval skupaj z Judom Tadejem. Tam so Simona prežagali, Juda pa pobili s kiji. V apostolskem zboru sta bila dva Simona: poleg Gorečnika še Simon, ki mu je Jezus, ko ga je poklical, dodal vzdevek Peter.
Tudi JUDA TADEJ (»pogumen«) je imel soimenjaka – Juda Iškariota, ki je Jezusa izdal in je na seznamu apostolov na zadnjem, dvanajstem mestu, Juda Tadej pa na enajstem. Bil je brat Jakoba Mlajšega in sorodnik našega Odrešenika. Njegova mati Marija Kleofova je bila med ženami, ki so spremljale Jezusa na njegovih potih in mu ostale zveste do Kalvarije. Po binkoštnem prazniku naj bi Juda Tadej deloval v Mezopotamiji, nazadnje pa v Perziji skupaj s Simonom, kjer sta oba umrla mučeniške smrti. Juda Tadej velja za priprošnjika v težkih, brezupnih zadevah. (sč)

Na sliki: Metzinger Valentin, sv. Simon in sv. Juda, p. c. (pokopališka) sv. Simona in Juda Tadeja, Ljubljana - Vič.

Na slovenskem ozemlju je osem (8) cerkva, ki so posvečene apostoloma Simonu in Judu; tri so župnijske, pet je podružničnih. – Večina (6) je postavljenih v LJ nadškofiji: dve sta župnijski: Ljubljana - Črnuče in Ljubljana - Rudnik; na ozemlju nadškofije so še štiri podružnične: Sp. Brnik (Cerklje na Gor.), Pijava Gorica (Ig), Ljubljana - Vič (pokopališče) in Voglje (Šenčur).
– V KP škofiji najdemo sv. Simonu (Šimonu) posvečeno cerkvico na pokopališču v Pregari (soupr. Sočerga). – V MB škofiji pa je sv. Simonu in Judu Tadeju posvečena žup. cerkev na Pernicah (na pobočjih Kozjaka – pod Košenjakom v občini Muta, od koder je lep razgled po Dravski dolini). (mč)

sv. Simon in Juda Tadej - LJUBLJANA - ČRNUČE

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 10, str. 115