Puščavski očetje, starodavni učitelji duhovnega življenja, so v svojih strogih puščavniških izkušnjah odkrili zanimiv pojav, da človeka po nekem času prizadevanja za dobro s skušnjavo nesmisla napade t. i. »opoldanski demon«. Govorimo o občutku, ki se pojavi sredi dneva, ko se človek po jutranjem zaletu upeha. Čas rutine, odpora, utrujenosti, nezanimanja, mlačnosti, otopelosti, »vseenosti« je to, skratka, naveličanosti. In ta demon, ki ga navadno kot takega niti ne prepoznamo, človeka napade sredi dneva, sredi prizadevanja za nekaj, tudi sredi življenja. Menda temu rečemo »kriza srednjih let«. Pojavi se sredi poslanstva, ko mineta prvotna gorečnost in želja po delu, takrat, kadar se zdi, da bi ga morale izkušnje in energija z lahkoto ponesti naprej. In tako lahko kar naenkrat vse, kar se ti je nekoč zdelo vredno in pomembno, postane monotono in dolgočasno, »brezvezno«, kakor da nobena stvar ni več vredna našega truda.
Take vrste lenoba, ki od znotraj razjeda življenje, dokler ga ne pusti kot prazen ovoj, se zdi, da je legla nad naš čas, tudi nad naše krščanstvo. Naš idealizem nad življenjem in tudi nad Cerkvijo dobiva strašno grde udarce. Tudi take pod pas, težke, nepričakovane. In ko se mora človek ukvarjati z debatiranjem o stvareh, o katerih naj se sploh ne bi smelo debatirati, ko se huduje nad nepremakljivim stanjem v politiki, ko so zločinci oproščeni in so ljudje dobrih namenov kaznovani, je skoraj normalno, da se človeku ne ljubi več delati in se truditi. Normalno, da bi rad dvignil roke nad vsem in rekel, da se tega ne gre več.
Naš čas je čas opoldanskih demonov, utrujenosti duha, umiranja idealov, izmučenosti dobronamernih, obupanosti verujočih. Moral je priti. Menda pride za vsako generacijo, za vsak dan, vsako življenje. Morda niti ne toliko zaradi šibkosti, ki nam jo je prizadejalo vsesplošno udobje, morda niti ne zaradi prepričanja, ki nam ga je to dalo, da nam vse pripada in da nam mora vse uspeti ter da nima smisla živeti, če ni tako, kakor smo si zamislili. Morda prav zaradi nuje, da se v življenju potrdijo stvari, ki smo se jim odločili slediti, ker se prav v času življenjske krize človek dejansko odloči, kdo zares hoče biti in kakšno življenje želi imeti.
Skušnjava takega časa je seveda v tem, da bi svoje življenje popolnoma zamenjali, kakor da to, v katerem smo se doslej trudili, nima nobene bodočnosti več. Revolucionarno postopanje s svetom nam je precej domače. Smo pač tudi generacija odmetavanja, ne popravljanja, ker je kupovanje novega celo cenejše, pa še lagodnejše. A revolucija, kakor nas uči zgodovina, nikoli ni dobra rešitev.
Naši dedje bi nam o tem znali veliko povedati. Te dni sem se potikal po nekoliko bolj odmaknjenih koščkih Krnskega pogorja, ki je še vedno bogato posejano z ostanki prve svetovne vojne. Prav z njimi so po krvavi moriji in skoraj do temeljev uničujočem boju naši dedje popravljali strehe, v Drežnico so »pleh« za strehe nosili celo izpod Bogatina sem.
Tako se popravlja naš čas, tako se danes še lahko veruje, še upa, še ljubi naš svet. In tako se je mogoče zoperstaviti opoldanskemu demonu in otopelosti.
 P.S.: Ta »pleh« je še vedno v uporabi.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 11 (2024), 3.

Gledam skozi okno v oblačen in čemeren dan – popolnoma se ujema z mojim razpoloženjem. Zunaj nihajo veje sem in tja, povešene veje starih jablan. Vse se počasi pripravlja k počitku. Tudi narava.
Hrup pri vratih me predrami, še bolj pa lajež psa; očitno je zagledal tujca pred pragom. Tudi ko zavpijem nad njim, ne utihne. Renči in ne odneha, tako kot pri poštarju, čeprav ga vidi vsak dan. Ko končno vse potihne, se spet naslonim nazaj in mislim, mislim... Še preden se spet obrnem k oknu, se nekdo pojavi na vratih. Ženska, velika, suha, suha, v črnini.
»Dober dan,« reče in takoj jo poznam po glasu. Marta je! Tašemasta Marta! Dvignem glavo in nekaj zamomljam v odgovor, nekaj nejasnega. Jezna sem in presenečena, kaj ona dela tu.
»Nekaj je prišla prosit! Kaj pa drugega! Tašemasta Marta zna samo to,« me prešine. Po vseh vaseh je že znana po tem, da prosjači. Malo za hrano, malo za denar, tudi za pijačo. Zakaj je Marta še Tašemasta zraven? Ljudje radi dajo svoje vzdevke. Po videzu in vedenju. Marta ga je dobila verjetno zato, ker se tako oblači. Smešno, šemasto. Ali pa zato, ker včasih tako čudno govori. Zmedeno, hihitavo in nerazločno. Včasih sva skupaj delali. V fabriki, kjer je bilo vedno dosti takih nenavadnih žensk.
»O, Marta,« končno le izustim in ji namignem, naj sede. Vidim, kako bega z očmi sem in tja in išče stol, kamor bi sedla.
»Kako si kaj,« rečem. Pa še to malo čudno. Kakor da mi je žal, da je prišla. In res je temu tako.
»Sem, kot sem,« reče. »Ne najbolje, saj veš ...«
Nekaj zamrmram v odgovor. To, da bom slab sogovornik, verjetno ve. Ve tudi, da nikamor več ne grem, ker ne morem. To pa ni najbolje, saj ženske tako rade govorimo o tem in onem, o rečeh, ki se nas ne tičejo, in o rečeh, za katere smo vesele, da se dogajajo drugim. Drugim, samo da se nam ne!
»Zakaj si pa taka, no, saj ti si vedno ...« le začnem nekaj jecljati in pomignem proti njeni čudni pojavi. Tašemasta Marta, vseskozi znana po tem, da se živo pisano oblači, zdaj nosi črnino. Celo ruto ima črno.
»A, a, to ...« reče in pogleda po sebi. »Veš, umrl je! Miha je pobralo. Kar naenkrat. Zdaj sem sama. Čisto sama!«
Visoki, preklasti Miha, tudi vaški posebnež, je z Marto živel že dolgo. Vsi so se norčevali iz te zveze. Oba sta pridno popivala, povsod ju je bilo dosti, vsi so se spraševali, kako pri tako nizki Martini invalidski pokojnini in Mihovemu socialnemu dodatku, to zmoreta. Ko sta na večer, včasih že zjutraj, veslala proti stari hiši, kjer sta stanovala, so se ljudje ozirali za njima in si privoščljivo govorili: »Ja, oba sta fraj, nobenemu ni treba iti delat, on je na socialni, ona invalidsko penzijo vleče, kaj pa jima manjka! Pa Miha zraven še nekaj škreblja po lesu in tisto prodaja.«
O, pa jima je manjkalo! Velikokrat sta komaj spravila skupaj tiste evre za stanarino. Lastnik pol podrtije, ki ji je vedno pravil hiša, je znal zaračunati stanarino! Dokler je Miha še kaj naredil, popravil stopnice ali ograjo ali zamenjal kakšno pipo, je šlo. Tudi rezbaril je, vseskozi se je rad ukvarjal s tem. Turisti, ki so tu in tam prišli, ali bolje rečeno zašli v to zakotno vas, so ročno delo radi kupili. Ko pa je Miha začel omagovati in je samo še pil in hodil okrog, je lastnika minilo. Podil ju je ven iz tiste podrtije, prepričan, da če se ju znebi in bajto podere, bo dobro prodal. Parcela, na kateri je elektrika in voda, bo zazidljiva, torej tudi z dokumenti ne bo težko.
Vse to bi se zgodilo, pa se ni! Vsaj za časa Mihovega življenja ne!
Miha je bil prebrisan in trmast in dokler je bil, je vse ostalo tako, kot je.
»Kar sama sem ostala, je vse slabše,« je spet začela Marta. »Kadar ni pil, je bil Miha dober z mano. Prav dober!«
»A dober, praviš ...«
»Zdaj, ko ga ni, pa sem morala veliko reči že prodati. Da sploh preživim. Prej sta le bila dva dohodka ...«
»Ja? Kaj si pa prodala?«vprašam, čeprav me pravzaprav ne zanima.
»Prodala sem spalnico, ki še odplačana ni, pa hladilnik, pa televizor, podarila nama ga je Jerica, zdaj pa je jezna name in hoče denar nazaj. Jaz ga pa nimam! Kje pa naj ga vzamem!« Jerica je bila njena najstarejša, živela je v Kranju, redko se je spomnila na mamo. Kar sta živela skupaj z Mihom, pa sploh ne več.
»Kaj pa Jakob? Se ti kaj javi? Tudi on že ima službo,« rečem in kar malo sitno mi je. Jakob je bil njen vnuk.
»A Jakob ... To je pa druga pesem. On se me je odrekel, že kdaj ... Ni ga več blizu. Verjetno ga Jerica tako uči. Otroci, veš ... Vseeno je, ali jih imaš ali jih nimaš! Ko jih rabiš, ni nobenega nikjer!«
Molčim in povesim glavo.
»Oprosti, saj vem ... Eni so dobri. Otroci in vnuki. Tvoj je bil, pa je moral tako mlad zapustiti ta svet. Tako to je.«
Dregnila je v mojo rano, pa sem molčala. Molčala in ji zavidala. Da je taka, kot je. Da vse tako dobro prenaša. Nekaj časa sva bili obe tiho.
»Miha je bil dober rezbar, prave umetnine je delal,« sem spet začela.
»Ja, dokler je mogel, je delal prav lepe reči ... Glej, prinesla sem ti nekaj,« je rekla in pomolila proti meni velik lesorez. »Eno sliko sem ti prinesla. Ti jo boš znala cenit ... Še ta mi je ostala. Druge sem morala prodati! Skoraj zastonj sem jih dala.« Vzela sem sliko iz njenih rok. Lepa, topla je bila, neki belokranjski motiv je bil na njej, breze ob vodi in rože. Velika nakodrana reka je bila vrezana v les in breg ob reki poln rož. Miha je bil iz tistih krajev doma.
»Ni slabo,« sem rekla. »Koliko pa je?«
»Saj sem že rekla, da ti jo dam zastonj. Pa tudi ... Izseliti se bom morala in nimam je kam dati.«
»Aha ...«
Pogledala sem na Marto od strani: ozek, bled obraz ošiljena brada in trpko stisnjena usta. Črnina je le še bolj poudarjala njeno bledico. Morala bi začutiti usmiljenje ali vsaj nekaj podobnega, pa se v meni ni nič zganilo. Trda in čudno otopela sem obstala na stolu.
Ko se je Marta poslovila, me je prosila za nekaj drobiža za avtobus. Rekla sem ji, da ga nimam. Lahko bi šla malo pobrskat po predalu, pa nisem.
Zunaj je začelo spet deževati. Pomislila sem samo, kako da ta šmentani dež ne zna nehati. Na Gorenjskem je samo dež. Dež in megla, vsak dan isto. Pust in prazen vsakdan. In še nje mi je bilo treba ...
Marta je zamrmrala suho in tiho adijo in šla. Ven, v mrzel, deževen in vetroven dan. Gledala sem za njo, dokler se ni skrila za ovinkom. Dež se je kar cedil že po okenski šipi.
»Morala bi ji dati dežnik, saj jim imamo v veži, vsak dan jih rabimo. Gotovo jih je videla in si mislila svoje,« me je kar naenkrat prešinilo. »Mokra bo in nima denarja za avtobus,« se je začela oglašati vest. Potiho, počasi, potem pa vedno glasneje.
»Bo že, saj je utrjena, vsega hudega vajena,« sem rekla naglas. Kakor v opravičilo.
Pa ni pomagalo!
“Je v meni zaradi moje žalosti in nesreče, katere ni nihče kriv, ugasnila vsa človečnost? Kam me bo to pripeljalo! Kam?” Dolgo sem še premišljevala in vedno huje mi je bilo. Nazadnje sem se vsa pretresena in zmedena razjokala.
Pred mesecem dni pa sem zvedela, da Marte ni več. Da se je utopila. Sava da jo je naplavila na breg, vso razcapano, v svojih črnih cunjah, ki jih verjetno od Mihove smrti še ni slekla.
»Uboga Tašemasta Marta,« so rekli ljudje. »Kako nesrečno je končala. Kar so jo vrgli iz stanovanja, je živela kar pod kozolci. Ni čudo, da je obupala. Nič čudnega ni ...«
Res je! Nič čudnega ni. Ampak ljudje smo tako, kot smo. Mogoče bi zaradi svojih nesreč in žalosti še bolj morali videti drugega!
Zdaj je tako prepozno.
Kako zelo pa lahko peče vest, tega se vedno bolj zavedam.
Pa je ta tudi Martino tiho odpuščanje? Nimam odgovora ...
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 42.

Kaj bo ob vesoljni sodbi z mojim telesom (takrat naj bi se pred Sodnikom pojavili v svojih zemeljskih telesih), če se dam po smrti upepeliti?
Jasmina

Vaše vprašanje je vedno zanimivo, še posebej pa v začetku novembra, ko se ob prazniku vseh svetih in vernih rajnih pogosteje kot sicer sprašujemo o onstranstvu in o življenju po smrti.
Pogrebni obrednik, če je pogreb z žaro in je bil opravljen obred pred upepelitvijo, pravi: »Od telesa pokojnega smo se že poslovili s posebnim obredom pred upepelitvijo, sedaj pa bomo njegovo upepeljeno telo pospremili v cerkev in na pokopališče, kjer bomo zanj molili, da ga vsemogočni Bog sprejme v svoje kraljestvo.« Po položitvi žare v grob duhovnik moli: »Prah smo in pepel in vračamo se v zemljo. Upepeljeno telo izročamo zemlji v trdnem upanju, da ga bo Kristus, ki je prvi vstal od mrtvih, preustvaril, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu.« V tem besedilu ni samo izraz pepel, ampak ‘upepeljeno telo’, kar je lahko dobro izhodišče za odgovor na vaše vprašanje. Uporablja pa za človeka tudi izraz ‘prah in pepel’, ki je star in so ga kristjani že uporabljali, ko Cerkev še ni dovoljevala upepelitve. Kajti vse, kar razpada, pripada zemlji, in vse, kar nam je drago pripada nebu.
Biološko človeško telo vedno razpade, upepelitev ta razpad, ki bi se zgodil postopno, samo pospeši. Cerkvenemu gledanju je naravni razpad sicer bližji, saj ima Cerkev do človeških ostankov, predvsem svetniških, poseben odnos: ostankom svetniških teles, relikvijam izkazuje tudi danes posebno spoštovanje in celo neke vrste češčenja. Imamo pa tudi svetnike, od katerih nimamo relikvij (telesnih ostankov), ker so mučitelji mrtva mučeniška telesa prepustili zverem za hrano, ali so, kot npr. med drugo svetovno vojno ali po njej, v nacističnih ali drugih krematorijih bila upepeljena ali so morilci, podobno kot drinskim mučenkam in številnim po vojni pobitim ljudem, onemogočili pokop in zato številni mrliči zaradi človeške zlobe ne bodo nikoli pokopani. Lahko bi še naštevali. Kristjani verujemo, da so ti ljudje, torej tudi vsi upepeljeni, “očiščeni v velikonočnih skrivnostih”, v Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Poudarek je na Kristusu, ki je začetek in konec stvarstva, “rešitev sveta, življenje človeštva in vstajenje mrtvih”. V njem bodo mrtvi vstali, kar tako ganljivo in simbolično izraža ena od vzhodnih ikon, ko vstali Kristus obišče Adama in Evo in jima sporoči, da sta zaradi njega, njegove izpolnitve Očetovega načrta, odrešena. V hvalospevu pri mašah za rajne zato duhovnik moli: Kristus je “rešitev sveta, življenje človeštva in vstajenje mrtvih”. Božja “očetovska dobrota nas oživlja s Kristusom, ki nas je odrešil s svojo zmago nad smrtjo”. Božje učlovečenje in odrešenje je tako enkraten poseg v stvarstvo in človeštvo, da je z velikonočnim jutrom začelo nastajati novo nebo in nova zemlja in tudi novo človeštvo, kar izrekamo v veroizpovedi, ko molimo “verujem v občestvo svetih”. Tega Kristusovega velikonočnega, brezpogojnega in zastonjskega daru, če ga človek ne zavrne, ne more onemogočiti noben razpad človeškega telesa, ne naraven in ne postopen in tudi ne pospešen z upepelitvijo. Tudi za upepeljene velja hvalospev pri mašah za rajne, da jim je v Kristusu zasijalo novo upanje vstajenja, in ko jim razpade “šotor bivanja na zemlji, jim je že pripravljeno večno bivališče v nebesih”, uživanje sprave, blaženega miru in večne luči v božji slavi, kar pomeni večni dan, ki ne pozna zatona in popolni razcvet vseh človekovih zmožnosti.
Kristjani verujemo, da bodo ob vesoljni sodbi vstala vsa telesa, morda bolj razumljivo vsi ljudje, ne glede na to, na kakšen način so njihova telesa razpadla. Gre za neumrljivost človeka kot osebe. Neumrljivost je odrešilno delo Tistega, ki ljubi in ima moč, da človeka znova obudi k življenju oziroma mu je podaril neumrljivost. Teolog Joseph Ratzinger, sedanji papež, to obuditev imenuje ‘dialoško neumrljivost’, kar po njem pomeni, da človek, ki je nekoč živel, ne more več popolnoma preminiti, ker je predmet božjega spoznanja in božje ljubezni. Če že vsaka ljubezen hoče biti večna, potem božja ljubezen to večnost ne samo hoče, temveč jo ustvarja in je ta večnost sama. Zato se človeško življenje samo spremeni in ne uniči.
Seveda pa ostaja veljavna starodavna teološka trditev, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez našega sodelovanja, brez njega ne bo odrešil, ker neizmerno spoštuje naše sodelovanje z božjo odrešenjsko ljubeznijo in človekovo svobodno voljo glede soodločanje o večni prihodnosti.
Cerkev bo vedno s posebno spoštljivostjo pokopavala človeška telesa, kot sta sočutna Jožef iz Arimateje, Jezusov učenec, in Nikodem, tisti, ki je prvič ponoči prišel k Jezusu, verjetno ob navzočnosti Marije, pobožnih žena in evangelista Janeza, položila Jezusovo telo v podarjen grob, v katerem je ostal samo do velikonočnega jutra (Jn 19,38-42; 20,1-10); z enako spoštljivo držo pa bomo kristjani tudi v prihodnje zemlji izročali upepeljena telesa v trdnem upanju na vstajenje telesa in večno življenje.

ŠKAFAR, Mirko. (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str 50.

Imam vprašanja, na katera bi rada bolj konkretne odgovore.
Ni mi jasno, kaj se zgodi z dušo človeka po njegovi smrti. Na pogrebu namreč župnik pravi: “Vzemi, zemlja, kar je tvojega ...” in pa, ponesite njegovo dušo pred obličje Najvišjega” ... ali nekako tako. Ampak božje sodba bo ob koncu sveta, ob drugem Kristusovem prihodu. Torej se duši ne sodi takoj, kako potem gre lahko duša v nebesa ali pekel, dokler se ji ne sodi? Vice oziroma svet duš niso v Svetem pismu nikjer omenjene, pred leti sem celo brala, da bo papež vice ukinil – ali je že – potem pa o tem nisem več nič zasledila. V Veri tudi pravimo, da bo Jezus “prišel sodit žive in mrtve”, torej šele na sodni dan bo odločeno, kdo bo šel v nebeško kraljestvo. V Svetem pismu tudi piše, da mrtvi spijo, da mrtvi ne vedo ničesar, da človek, ko umre, gre v podzemlje, da bo vstajenje ob Jezusovem drugem prihodu in pa da ima nesmrtnost samo Bog. Torej se to, kar piše v Svetem pismu, in kar slišimo na pogrebih, izključuje ...
Drugo vprašanje: ena izmed božjih zapovedi pravi: “Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj!” Ko sem pogledala zadaj razlago, sem videla, da sobotni dan pomeni dan počitka. Šest dni delaj, sedmi dan počivaj. In ker začnemo delovni teden v ponedeljek, se mi je zdelo vse v redu. Potem pa sem neko nedeljo po televizijskem prenosu slišala župnika reči: “Zbrali smo se na prvi dan v tednu ...” Če je prvi dan v tednu nedelja, potem je sedmi dan sobota?
Imam še nekaj: mama je zelo gluha, pri maši ne sliši niti ene besedice. Kaj je potem bolj smiselno, da hodi k maši, samo da je pri maši, ali da ta čas doma moli?
Helena

Mesec november začenjamo s praznikom Vseh svetnikov in Spominom vseh vernih rajnih. V teh dneh gremo radi na pokopališča, nesemo na grobove svojih dragih cvetje, prižgemo sveče ... To storijo tudi taki, ki morda sploh ne gredo v cerkev. To je lep običaj, spomniti se pokojnih, ki so nam naredili veliko dobrega ali nam celo dali življenje. Spoštovanje do rajnih je najstarejša oblika verovanja v zgodovini. Arheologi odkrivajo grobnice iz pradavnine. To je dokaz, da so ljudje že od začetka verjeli v dušo, ki ne propade skupaj s telesom.
Največ o usodi naših rajnih najdemo v Svetem pismu, predvsem v Novi zavezi. V Stari zavezi je tudi nekaj zapisov, zlasti v psalmih, ki nas morda začudijo. Nekoliko je to pesniška oblika in pa vpliv takratnega verovanja okolice, tudi poganov. Tudi razodetje se razvija postopoma. Ljudje nekdaj ne bi bili sposobni razumeti stvari, ki jih mi danes z lahkoto razumemo.
Tvoje osnovno vprašanje je: kam gre duša po smrti? Res je, da bo vesoljna sodba ob koncu sveta. Tega ne bi vedeli, če bi nam Jezus ne govoril tako obširno in s poudarkom. Hotel nas je prepričati, da bomo dajali odgovor, kako smo izpolnjevali najbolj osnovno zapoved: ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato nam je že vnaprej povedal, kako bo ta sodba potekala (Mt 25,31-46). Kje pa bo duša do vesoljne sodbe? Vemo, da je Jezus na križu skesanemu desnemu razbojniku, ki ga je prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« obljubil: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« ( Lk 23, 42-43). To pomeni, da ne bo čakal do sodnega dne. Katoliški nauk je, da po smrti duša pride pred Boga in Bog jo sodi. To je osebna sodba. Duša na temelju te sodbe gre ali v nebesa ali v vice ali v pekel, kakor si je zaslužila.
Ni res, da bi papež vice ‘ukinil’. Časopisi pišejo marsikaj, kar ni res. Res je, da se o vicah v Svetem pismu ne govori izrečno, razen v nekem odlomku Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom: » Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj« (1 Kor 3, 15). Razlagalci Svetega pisma vidijo v tem stavku nakazan obstoj vic. Nauk v vicah v Cerkvi sloni tudi na izročilu, ki je eden od virov razodetja. Vemo, da so grehi lahko zelo različni, majhni ali veliki. Čudno bi bilo, da bi nekdo, ki je živel v grehih, naredil veliko hudega, tudi če se je pred smrtjo skesal in očistil, bil izenačen z eno od tistih duš, ki so se stalno trudile za dobra dela, se žrtvovale za svojo družino, kot so to delale po večini naše mame. Čut za pravičnost narekuje, da take duše ne morejo biti izenačene z toliki sebičneži, ki niso naredili skoraj nič dobrega, pač pa povzročili veliko hudega. Neko povračilo zanje mora biti. Če povemo s primero. Nekoga, ki je ves umazan in razcapan, povabijo naj pride pred kralja. Seveda bo rekel: »Tak ne morem pred kralja, me je sram. Dajte mi možnost, da se okopam, čisto obleko, potem bom šel pred njegovo obličje.« Podobno je z dušo, ko pride pred Boga: uvidi, da še ni sposobna njegove večne ljubezni, dokler se ne očisti.
Tvoje drugo vprašanje se nanaša na praznovanje sobote in prvega dne v tednu. Evangelist Luka poroča, da so šle nekatere žene, ki so hodile za Jezusom, prvi dan po soboti h grobu. V petek so Jezusa na hitro pokopali, ker je bila drugi dan sobota, ko Judje niso smeli opravljati nobenega dela, sobota pa je po njihovem načinu računanja nastopila z sončnim zahodom v petek. Dan po soboti so hotele dokončati pogrebne običaje, kot beremo: »Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu« (Lk 24,1). Za kristjane je ‘prvi dan v tednu’, dan po soboti, t. j. nedelja, Gospodov dan. Največji dogodek v zgodovini človeštva, Jezusovo vstajenje, je zanje postal glavni praznik, ki so ga obhajali vsak teden. V Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, beremo: »Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha«, to pomeni, pri maši. Tako so že apostoli zamenjali judovsko soboto z našo ‘nedeljo’, čeprav so še nekaj časa, ko so bili med Judi, obhajali tudi soboto, da niso pohujševali Judov. Judje še danes obhajajo kot dan počitka in molitve soboto.
Glede maše tvoje ostarele mame pa je tako: maša je ponovitev Jezusove daritve na križu. Mi se združujemo z njim v duhu in pri svetem obhajilu tudi telesno. Niso najbolj važne molitve, ampak Jezusova prisotnost na oltarju. Pri maši smo kot občestvo in zato, če le zmore, naj prisostvuje sveti maši v cerkvi, je mnogo več kot, če doma moli.*

BOLE, Franc (oče urednik). (pismo meseca), Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 6-7.

(ob godu sv. Viktorina Ptujskega - roman o prihodu krščanstva na Ptuj)
Lep čas sem odlašal, preden sem vzel v roke to debelo knjigo. Ko sem se lotil branja, pa me je tako prevzela, da je kar nisem mogel odložiti. Najprej zaradi dogajanja, ki je postavljeno v zadnji desetletji drugega krščanskega stoletja, ko se je v najstarejšem mestu na Slovenskem – rimski Petovioni – oblikovalo prvo krščansko občestvo. Pritegnil me je tudi Cestnikov jezik, ki je nevsakdanji, iskriv, sočen, včasih celo drzen. Najbolj pa sem občudoval njegovo poznavanje snovi. Ogromno ga je natresel v razvejani zgodbi, tej pa je dodal v preglednicah na koncu romana. “Odkod njemu vse to?” sem se spraševal – podobno kot Jezusovi rojaki v nazareški shodnici.
V romanu si od začetka pa skoraj do konca stojita nasproti legionar veteran Sibiden Leontid in trgovec Heliodor Neokleos in njuni družini. Vojščak Leontid časti rimske bogove, Grk Heliodor pa je kristjan, ki je s svojimi otroki prišel v Petoviono iz Nikomedije. Ti so bili prvo jedro Kristusovih učencev. Zaradi doslednega življenja so bili v tem mestu spoštovani.

Dvignil se je Sibiden Leontid: »Vsi veste, da sva s Heliodorjem prijatelja in da sem prav jaz točno pred desetimi leti, pripeljal Neokleosove v naše mesto. Zdaj v našem mestu prijateljujem s kristjani. Če se vam zdim okužen in bloden, ne vem, kaj naj rečem. Nekaj ljudi se jim hoče pridružiti. Jaz, ki od blizu opazujem, kako to poteka, vam pri Jupitru zagotavljam, da nikogar v svojo vero ne silijo in nikogar ne vabijo k sebi z zvijačo ali lažno obljubo. Pustimo jih pri miru! To je moje mnenje.«

S. Čuk, Priporočamo, berite, v: Ognjišče 5 (2020), 100-101.

Živel je v Ogleju, pokoril se je in delil miloščino. Med Dioklecijanovim preganjanjem je ostal zvest svoji veri in kljub grožnjam ni hotel darovati rimskim bogovom. Leta 303 so ga obsodili na smrt: roke in noge so mu obtežili s svinčenimi utežmi in ga vrgli v morje. Morski valovi so svetnikovo truplo čudežno naplavili na obrežje in kristjani so ga pokopali nedaleč proč. Že sredi 6. stol. je tam stala njemu posvečena cerkev; proti koncu 13. stol. so jo povezali s sedanjo tržaško stolnico, ki nosi ime o njem. Sv. Just je tudi zavetnik tržaškega mesta. (sč)

Oglejski mučenec je zavetnik devetih slovenskih cerkva (vse v KP škofiji). Tri so župnijske: v Sočergi (1) (cerkev Srca Jezusovega, sv. Just sozavetnik s sv. Evfemijo), na Ustjah (2) in na Vogrskem (3); p. c. stojijo v Gojačah (4) (Črniče), na Koseču (5) (Drežnica), v Kopru (6), v Belskem (7) (Studeno), v Utovljah (8) (Tomaj) in v Parjah (9) (Zagorje na Pivškem). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

Mož je trpel neznosne bolečine. Priklenjen je bil na posteljo in se komaj premikal. Vedel je, da ima raka, a misel na smrt je odganjal. Bal se je umreti, rešitve pa ni bilo. Tisto, česar se je najbolj bal, je bilo vedno bliže. Od bolečin in iz strahu je že tri dni in tri noči neprestano vpil. Bilo je grozljivo za ženo in sina, ki sta ga morala poslušati, a mu nista mogla pomagati. Po treh dneh se je možu zdelo, da je padel v brezno. Utihnil je in se vprašal, kaj se je pravzaprav zgodilo. V obupu je tolkel z rokami okrog sebe in njegova roka je zadela ob sinovo glavo. Ta je zagrabil očetovo roko in jo stisnil k sebi. V tem trenutku je umirajoči pogledal sina in objokano ženo. Postalo mu je žal, da jima povzroča tolikšno bolečino. Rad bi jima povedal, da mu je žal, toda ni mogel spraviti glasu iz grla. Naenkrat se je umiril. Preplavilo ga je spoznanje: ko bom umrl, jima bo nekoliko laže, ker nista mirna! Ob tem spoznanju mu je odleglo. V svojem trpljenju je odkril vsaj nekoliko smisla. Bolečina se mu je zazdela znosna, strah pred smrtjo pa je popustil. Smrt ni imela več moči nad njim. Čez dve uri je mirno izdihnil.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2015), 27.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 104.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Spomnim se, kako rada sem z babico za vse svete hodila po grobovih. Poznala je vse ljudi na pokopališču, vsaj tako se mi je zdelo, in vsi so poznali njo in poznali so še mojo mamo in teto in strica. Vsi so poznali vse, se mi je zdelo. Vsi so se bili veseli, ko so se srečali. Objemali so se, se rokovali, se smejali. Na marsikaterem pokopališču so nas otroke razvajali s pečenim kostanjem in sladkorno peno. »Cel praznik,« je vzklikalo otroško srce.

OBISK GROBOV POVEŽE VSE GENERACIJE
Za otroka je obisk grobov za vse svete veliko več kot samo obred in verska dolžnost. Zanj je obisk grobov predvsem družabni dogodek. Navadno se na pokopališču sreča velik del razširjene družine, ki se pred ali po obredih druži tudi pri enem od sorodnikov doma. Po dolgem času se otroci lahko na istem mestu družijo s sorodniki, ki jih vidijo bolj redko. Pogosto se obišče tudi grobove staršev dedkov in babic, torej otrokovih pradedkov in prababic, ki jih ni poznal ali pa se jih že bolj slabo spominja. Zelo pogosto so grobovi pradedkov in prababic v krajih, kjer sta kot otroka živela dedek in babica. Slike njunih pripovedovanj o dogodivščinah, ki sta jih kot otroka doživljala v teh krajih, sedaj živo stopijo pred otroke. Tam je sadovnjak, o katerem sta govorila, pa panj, iz katerega so izletavale čebele, ki se jih je dedek kot majhen fantek tako zelo bal, ter potok, iz katerega je babica kot majhna punčka reševala svojo mlajšo sestrico. Peljite jih na te kraje, dragi dedki in babice. Prav do tiste lipe, o kateri ste jim že govorili, do vaške šole, ki ste jo obiskovali, do griča, po katerem ste se z brati in sestrami tako radi spuščali s smučmi. Pripovedujte jim zgodbe svojega otroštva. Vse, česar se spomnite. Tudi težke stvari. O tem, kako ste si rešili življenje pred streli vojakov, tako da ste skočili v odprt grob med pogrebom.

Pet načel za popotnico:
- K obisku grobov naj bodo povabljene vse generacije.
- Obisk grobov naj bo dogodek, kjer je prostor za veselje in žalost.
- Težka bremena iz preteklosti izgubijo težo, če lahko o njih spregovorimo.
- Praznik vseh svetih je priložnost za povezanost ob pripravi ali nakupu cvetličnih in drugih spominskih aranžmajev ter prižiganju sveč.
- Dedki in babice ste nosilci upanja. Povejte mlajšim, da je življenje lepo in se na koncu vse dobro izide, hudim preizkušnjam navkljub.