Zgodba

Pravo jabolko
Neka žena je tako dobro izdelovala razne umetne sadeže, da so jih ljudje težko razlikovali od naravnih. Kakor se pogosto rado zgodi, so nekateri kritizirali njene izdelke: obliko, velikost in barvo sadežev.
Nekoč je pripravila razstavo, na kateri je prikazala različne sadeže, ki jih je izdelala. Predvidevala je, da bodo razstavo obiskali tudi kritiki njenega dela in bodo izrazili svoje očitke. In ni se zmotila.
Kritiki so našli napake pri mnogih njenih izdelkih, zlasti na enem jabolku. Ko je potrpežljivo poslušala vse, kar so kritiki imeli povedati, je vzela jabolko, ki so ga najbolj kritizirali, ga razrezala na koščke ter jih ponudila obiskovalcem razstave, zlasti kritikom. Ti so namreč kritizirali naravno jabolko!

Misel

Nihče ne mara kritike, vendar vsi tudi kritiziramo. Kritika je dejanje, oziroma stališče, s katerim izrazimo svoje nestrinjanje z neko osebo ali stvarjo.
Pri tem je dobro, da se držimo zlatega evangeljskega pravila: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« (Mt 7,12).
Ko pridemo v skušnjavo, da bi kritizirali in s tem druge ranili, bili do njih škodljivi, maščevalni, hudobni, ostri in privoščljivi, bo koristno, da se ustavimo in pomislimo na slabe učinke, ki bi jih s tem povzročili.
Skratka, držimo se tega, za kar bi želeli, da se tudi drugi držijo. Vedno, ko bi radi koga kritizirali, pomislimo, ali bi mi radi videli, da nas drugi kritizirajo na način, kakor mi radi kritiziramo druge.

Molitev

Gospod Bog,
ko bomo koga kritizirali,
naj ne bomo nikoli pristranski,
da ga ne bi prizadeli,
ko bodo nas kritizirali na nepravičen način,
nam pomagaj, da bomo ostali mirni.
Predvsem nas obvaruj zagrenjenosti,
saj bi lahko v njej storili ali izrekli kaj takega,
kar bi nam sicer ne prišlo na misel.
Pomagaj nam, da zlepa ne bomo nikogar kritizirali,
če pa ga že moramo,
naj tega ne storimo s sebičnimi nameni.
Daj, da bomo ponižni,
in da bomo cenili druge kakor sebe
in da bomo mislili o drugih, da so boljši kakor mi.
Predvsem pa nam pomagaj,
da ne bomo napadali ljudi,
ampak njihove napake in njihova slaba dejanja.

Iskra

Od vseh krivih poti, ki obstajajo na tem svetu krivih poti, je najbrž najslabša hinavščina. Kritikastrstvo (pretirano kritiziranje) pa najbolj boleče.

Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje. (Kol 3,21)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 140.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kdo mi bo dal več kot Ti? Karkoli pogledam ... česarkoli se dotaknem ... Vse je Tvoje! Ustvarjeno po Tvoji besedi ... in s Tvojo besedo!
Vse, kar ljubim ... in čemur se upiram ... Vse je Tvoje! Ustvarjeno po Tvoji besedi ... in s Tvojo besedo!
Vse, kar mislim ..., kar čutim ... Vse je Tvoje! Ustvarjeno po Tvoji besedi ... in je Tvoja beseda!
Veliko besed sem že slišal v svojem življenju ... še več verjetno izgovoril ...
Ko me je, otroka, mati dvigala k svojim prsim ... ko sem z mlekom pil še njeno ljubezen ... sem se napil tudi njenih milih besed ... A še bolj mile so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko mi je, dečku, oče ponudil roko ... Ko mi je po padcu pomagal na noge ..., sem se nasitil njegovih nežnih besed. A še bolj nežne so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko me, moža, sprejema žena ... ko me ljubi ... ko me objema ..., prekipevam od njenih ljubečih besed ... A še bolj ljubeče so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko me, očeta, potrebujejo male dlani ... male glave ... mala srca ... Ko dajem, kar moram ... kar morem ... kar imam ... so moja usta polna modrih besed ... A največja modrost je v Tvojih besedah: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko me, človeka, svet plaši ... ko propadajo kraljestva in se tresejo gore ... ko se nemir in kletev širita kot silen vihar ..., se v mojo molitev prikrade strah ... A večje od strahu so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko se, kot angel, vržem v plamene ljubezni ... ko spoznavam ... ko prerokujem ... ko se potapljam v skrivnosti ... ko verujem ... najdem največjo ljubezen v Tvojih besedah: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Nikar me torej ne sprašuj, če bom šel ...

Kam naj grem, Bog? H komu?

Priznam: Storil sem, kar si mi rekel, naj ne storim. Sadež z drevesa spoznanja je bil sladek ... a mi je zagrenil življenje!
Tvoje besede so trde ... in ne more jih vsak poslušati ...
Tvoje besede so trde ... in ne zmore jih vsak doumeti ...
Tvoje besede so trde ... in ne upa jih vsak živeti ...
Tvoje besede so trde ... a so mile in nežne ... ljubeče in modre ...
Tvoje besede so trde ... in so besede večnega življenja ...

Kam naj torej grem, Bog? H komu?

Le zakaj?
Besede večnega življenja imaš!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Naša župnijska cerkev je bila posvečena 20. julija in vsako leto obhajamo obletnico posvetitve v nedeljo, ki je bližja temu datumu. Na cerkvenem koledarju vidim, da je ob zadnji nedelji v oktobru zapisano ‘žegnanjska nedelja’. Kaj to pomeni? (Henrik)
Cerkveni predpisi določajo, naj vsaka posvečena cerkev obhaja pravo obletnico posvetitve na sam dan ali na nedeljo prej ali pozneje. Vse tiste cerkve,ki prave obletnice posvetitve ne poznajo, obhajajo obletnico posvetitve (‘žegnanjsko nedeljo’) v nedeljo pred praznikom vseh svetih (1. novembra). Prvi dve stoletji kristjani niso imeli posebnih bogoslužnih prostorov in so se zbirali k bogoslužju v zasebnih hišah. Zgodovinar Evzebij († 340) prvi poroča o posvetitvi cerkve Božjega groba v Jeruzalemu in o obhajanju obletnice te posvetitve. Ko je Cerkev za cesarja Konstantina leta 313 dobila svobodo, je vsako večje krščansko občestvo zgradilo bogoslužne stavbe in sčasoma je postala posvetitev cerkva eno najbolj slovesnih, najdaljših in vsebinsko najbogatejših bogoslužnih dejanj. Posvečene morajo biti stolne cerkve; po možnosti naj bi bile posvečene tudi vse župnijske in samostanske cerkve. Obletnica posvetitve cerkve (ali tudi god župnijskega zavetnika) se imenuje ‘žegnanje’ ali ‘lepa nedelja’ (Štajerska), ‘proščenje’ (Bela Krajina), ‘opasilo’ (Kras) ‘šagra’ (Goriška). (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 50.

Ko je Jezus s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52) 
 
Najprej je šok, ko padeš v temo. Ne znajdeš se. Vse je drugače, kot je bilo prej, vse tako, kakor da bi ti kdo vzel svet, ki je bil nekoč ves tvoj, ki si ga poznal, ki ti je bil ljub in domač, ki te je kljub preizkušnjam neprenehoma polnil z lepim in dobrim, zaradi katerega si sploh še živel in vztrajal in se trudil. Potem pa ga naenkrat, kar tako, ni več. Ni, kakor bi sonce zašlo za goro, ko je še nekaj časa dovolj svetlo, da se ne spotakneš, ne, namesto v jutro se zbudiš v noč. Kar tako, naenkrat, nimaš ničesar več, oropan si vsega, kar ti je kaj pomenilo. 
In bi rad umrl. V sebi nimaš več tal, iz katerih bi hotel rasti in se truditi, ki bi ti bila opora, ko padeš, trda, a vsaj tudi trdna začetna točka, s katere bi hotel in mogel vstati, se pobrati, začeti znova. Ni jih več. In jih nikdar ne bo. Tako hudo je oslepeti. Problem slepote ni v tem, da ne moreš videti, temveč da ti je naenkrat vse isto, da ne ločiš več, kaj je tema in kaj svetloba. Vse je isto, vse je nič. 
Potem te nekdo pokliče. Vedno te kdo pokliče, stopi v tvoje življenje, nikogar ni, ki ne bi imel nekoga, ki bi stopil, ki bi ga zmotil, tako v navdušenju kot v žalosti. Ne nekoga, ki si ga pričakoval, temveč nekoga, ki je pričakoval tebe, takega, kot si, skrušenega v prahu zemlje. Vpraša te: »Kaj hočeš, da ti storim?« Potem pomisliš. Rekel bi rad: »Rabuní, da bi spregledal.« In ti reče, kar brez besed, samo s tem, ko je tam, ko ti daje vedeti, da nisi sam, ko te drži za roko, osamljenega in zapuščenega, ko te sprašuje, ali je kaj v življenju, kar ni Božji dar: »Potrebuješ oči, da bi videl?« 
In je res, kar pravi. Zdaj, ko sem slep, šele vidim, kako raskave so nekatere roke, ki so se zdele tople, kako ostre nekatere besede sicer nasmejanih ljudi. Slišim pravo mehkobo in voham pristno prijaznost, tipam dvoličnost in okušam resnico, takole, ne da bi me pri tem oviral vid, pogled, podoba, eh, kako veliko laži je danes v videzu. Mnogi zaradi oči ne vidijo dobro, ne razumejo prav besed, mnogi očem lažejo, svojim in tujim; ljudje se resnice bojimo, menda bi se vse sesulo, ko bi vedeli, ko bi se morali od česa, kar smo verjeli, posloviti. In je hudo, ko jo enkrat vidiš. In je toplo, ko jo enkrat spoznaš: edina resnica je, da je On dober. On je dober. 
In izdavim: »Gospod, da bi imel vero.« Da ne bi nikoli pozabil te tople povedi. In On: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!«

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2023), 73.

Zadnja nedelja v oktobru je ‘žegnanjska nedelja’, ko vse tiste cerkve, ki prave obletnice posvetitve ne poznajo, obhajajo obletnico posvetitve. V prvih krščanskih stoletjih so se Kristusovi učenci zbirali k “lomljenju kruha” (Apd 2,46) po domovih in niso imeli posebnih stavb za svoje bogoslužne shode. Ko je Cerkev leta 313 v rimski državi dobila svobodo, so kristjani povsod gradili cerkve in jih za bogoslužno rabo posvečevali, slovesno blagoslavljali. To so v ljudskem jeziku imenovali ‘žegnanje’ (nem. Segen – blagoslov), enako tudi obletnico tega obrednega opravila. Cerkve so najprej postavljali nad grobovi mučencev, pozneje pa je obveljalo pravilo, da je treba za vsako novo cerkev izbrati zavetnika ali patrona (Sveto Trojico, Marijo, svetnike). Na straneh te priloga bomo po kratkem pogledu v zgodovino navedli cerkvene določbe o svetih krajih, predvsem o cerkvah ter njihovi blagoslovitvi oziroma posvetitvi ter spremljanje tega dogajanja v vsakdanjem življenju vernih ljudi. Žegnanje ima v raznih predelih naše domovine različna imena in slikovite običaje, ki jih je zbral Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev. Zanimiv bo tudi podatek o najpogostejših zavetnikih ali patronih cerkva pri nas.

NAJVEČJI PRAZNIK VERNEGA OBČESTVA
Največji praznik vernega občestva, piše Niko Kuret, je bila svoje dni proslava posvetitve – ‘žegnanja’ cerkve, predvsem farne, pozneje in do današnjih časov (okoli leta 1960) pa zlasti proslava cerkvenega zavetnika ali patrona, ki ga obhajamo navadno na nedeljo po svetnikovem koledarskem godu. Po zmagi krščanstva so kristjani redno gradili bogoslužju namenjene stavbe in jih posvečevali. Dan posvetitve so slovesno obhajali vsako leto. V naših krajih in naši širši soseščini so postala žegnanja ljudska slavja z vsemi dobrimi in slabimi stranmi, zato so jih pogosto prepovedovali. V 17. stoletju so bila splošno v navadi in načeloma dovoljena. Cesar Jožef II., “mežnar na cesarskem prestolu”, je leta 1786 vsa žegnanja v svoji državi, torej tudi pri nas, prenesel na tretjo nedeljo v oktobru. Ljudstvo s tem ni bilo zadovoljno; ker ni smelo več slaviti obletnice posvečenja svoje farne (ali podružnične) cerkve, je začelo na enak način obhajati god farnega zavetnika ali patrona – svetnice ali svetnika, ki mu je cerkev posvečena. Na to slavje – ‘patrocinij’ – se je preneslo ime ‘žegnanje’. Pri tem ne slavimo spomina posvetitve/blagoslovitve cerkve, ampak god farnega zavetnika ali zavetnice, toda ne na sam godovni dan, marveč navadno na nedeljo, ki mu sledi.
V pokoncilskih preureditvah bogoslužnega koledarja je določeno, da samo tiste posvečene cerkve, katerih dan posvetitve ni znan, obhajajo skupni spomin posvetitve – žegnanjsko nedeljo, pri nas na nedeljo pred praznikom Vseh svetnikov (1. novembra). Cerkev že od nekdaj pripisuje velik pomen posvetitve cerkva zato, da bi nam klicala v spomin eno od bistvenih resnic: da je naša vera vera Božje navzočnosti med ljudmi, da Bog hoče bivati med nami in v nas. Ob praznovanju obletnice posvetitve naj bi se bolj živo zavedali, da je cerkev hiša molitve in daritve za celotno občestvo; podoba vidnega Božjega kraljestva na zemlji – Cerkve kot skrivnostnega Kristusovega telesa; podoba nebes in Kristusu predanega kristjana. »Če smo mi sami hiša Božja, potem se v tem življenju v nas uresničuje graditev, da bi se ob koncu časov na nas dovršila posvetitev« (sv. Avguštin).

SVETI KRAJI IN SVETIŠČA
Vsa verstva poznajo takšne ali drugačne svete kraje. Na vprašanje, kaj so za nas kristjane, odgovarja Zakonik cerkvenega prava (ZCP): »Sveti so tisti kraji, ki so z obredom posvetitve ali blagoslovitve, kakor ga predpisujejo liturgične knjige, določeni za bogočastje« ter dodaja: »Na svetem kraju so dovoljena le taka opravila, ki omogočajo ali pospešujejo bogočastje, pobožnost in vero, prepovedano pa je vse, kar je tuje svetosti kraja.« Dalje beremo: »Ime cerkev označuje sveto stavbo, določeno za bogočastje, v katero imajo verniki pravico prihajati zlasti za javno opravljanje bogoslužja.« ZCP določa, da se nobena cerkev ne sme zgraditi brez izrecne pisne privolitve krajevnega škofa. Pri zidanju in popravljanju cerkva se je treba po posvetovanju z izvedenci ravnati po načelih in določbah bogoslužja in cerkvene umetnosti. Pri sestavljanju prenovljenega Zakonika cerkvenega prava po naročilu papeža Janeza XXIII., ki ga je razglasil papež Janez Pavel II. 25. januarja 1983, so upoštevali tudi dejstvo, da je zlasti po mestih v krščanskih deželah zahodne Evrope vse več cerkva praznih, zato ZCP dopušča, da sme tako cerkev krajevni škof “izročiti za svetno rabo, ki ni nečastna”. Cerkveno pravo posveča posebno pozornost božjepotnim svetiščem, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega škofa romajo številni verniki, ter naroča, da se tam vernikom obilneje oskrbijo sredstva odrešenja, ko se skrbno oznanja Božja beseda, primerno goji liturgično življenje zlasti z obhajanjem evharistije in svete pokore, in negujejo odobrene oblike ljudske pobožnosti.
Krajevni škof je pristojen za potrditev statuta škofijskega božjepotnega svetišča; škofovska konferenca pa statut narodnega božjepotnega svetišča. Slovensko Marijino narodno svetišče je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah, ki je hkrati glavna romarska pot ljubljanske nadškofije. Glavna romarska pot celjske škofije je bazilika Obiskanja Device Marije v Petrovčah; koprske škofje bazilika Svetogorske Matere Božje; mariborske nadškofije cerkev Ptujskogorske Matere Božje; murskosoboške škofije cerkev Marijinega vnebovzetja v Turnišču; novomeške škofije cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu.

POSVETITEV CERKVE
Zakonik cerkvenega prava naroča: »Po zakonito končani zidavi naj se čimprej opravi obred posvetitve ali vsaj blagoslovitve nove cerkve, upoštevajoč zakone svetega bogoslužja« (kan. 1217). Posvetitev cerkva, zlasti stolnih in župnijskih, naj se opravi slovesno. Evzebij iz Cezareje (ok. 265–ok. 340), “oče cerkvene zgodovine”, piše o posvetitvi krščanskih cerkva, za cerkev Božjega groba v Jeruzalemu navaja tudi obhajanje obletnice posvetitve. V prvih treh stoletjih je za posvetitev bogoslužnega prostora veljalo že obhajanje svete evharistije. Ko je Cerkev za časa cesarja Konstantina dobila svobodo in se je močneje razvilo češčenje mučencev, so začeli pod oltarje novih cerkva polagati njihove relikvije, ki so jih prinašali v slovesni procesiji. Posvetitev cerkva je kmalu postala eno najbolj slovesnih, najdaljših in vsebinsko najbolj bogatih bogoslužnih dejanj. Leta 1961 je bil obred posvetitve cerkva poenostavljen, leta 1977 pa še nekoliko preurejen in skrajšan po navodilih koncila. Predhodna navodila za obred posvetitve cerkve poučujejo: »Kakor zahteva njena narava, naj bo cerkev za sveta opravila primerna, dostojna, naj odseva plemenito lepoto brez vsake razkošnosti in naj postane zares simbol in znamenje nadnaravnih stvari. Zato mora biti sveti prostor na splošno tako urejen, da nekako razodeva podobo zbranega občestva, omogoča primerno razporeditev vseh in vsakemu članu pomaga, da lahko pravilno izvršuje svoje opravilo. Kljub poenostavitvi je obred še vedno zelo slovesen in pomenljiv: pokropitev sten z blagoslovljeno vodo zunaj in znotraj; maziljenje notranjih sten s sveto krizmo vsaj na štirih mestih, kjer so nameščeni apostolski križi kot spomin na dvanajstere apostole; maziljenje oltarja s sveto krizmo, zažig kadila na oltarju kot simbol, da se Kristusova daritev dviga k Bogu kot prijeten vonj; slovesni sprevod in vzidavanje svetniških relikvij pod oltar. Vse te obrede spremljajo molitve in petje psalmov. Krona vseh obredov je slovesna maša.
Posvečene morajo biti stolne cerkve, po možnosti naj bi bile posvečene tudi vse župnijske in samostanske cerkve, podružnične cerkve so tudi posvečene ali vsaj slovesno blagoslovljene. Vse posvečene cerkve obhajajo vsako leto obletnico svojega posvečenja. Ta praznik se obhaja na sam obletni dan posvetitve ali pa škof posvečevalec enkrat za vselej določi za obhajanje kak drug dan v letu. More pa biti določeno, da vse posvečene cerkve (razen stolnice) v škofiji ali celo na območju države praznujejo obletnico posvečenja na isti dan v letu. V pokoncilskih določbah o bogoslužnem koledarju, kot je bilo že povedano, obhajajo skupni spomin posvetitve samo tiste cerkve, katerih točen dan posvetitve ni znan. V Cerkvi na Slovenskem ga obhajamo na ‘žegnanjsko nedeljo’, zadnjo oktobru.
Stolna cerkev je “mati vseh cerkva” v škofiji, zato obletnico njene posvetitve obhajajo v stolni cerkvi sami kot slovesni praznik, v vseh župnijah škofije pa kot praznik. Celjska stolnica sv. Danijela praznuje obletnico posvetitve 26. novembra (na rojstni dan bl. Antona Martina Slomška, glav­nega zavetnika škofije); koprska stolnica Marijinega vnebovzetja 7. novembra; ljubljanska stolnica sv. Nikolaja 8. maja (posvetitev sedanje cerkve leta 1707); mariborska stolnica sv. Janeza Krstnika 19. oktobra (spomin na prenovo in posvetitev 1890); murskosoboška stolnica sv. Nikolaja 26. julija (spomin na posvetitev leta 1912); novomeška stolnica sv. Nikolaja 27. oktobra.

ŽEGNANJE PO SLOVENSKIH POKRAJINAH
Naš narodopisec Niko Kuret je raziskoval slovensko ljudsko vernost in svoja spoznanja zapisal v knjigi Praznično leto Slovencev (Mohorjeva družba, Celje 1965–1971; Dru­žina, Ljubljana 1989). V njej je po teku letnih časov predstavil “staro­svetne šege in navade” naših prednikov, ki so bile odmev cerkvenih praznovanj. Med temi je imelo pomembno mesto žegnanje. Skupaj z njim se bomo sprehodili po naši domovini od Koroške do Bele krajine, od Prekmurja do Primorske in spoznali nekatere značilnosti v vsaki pokrajini.
Za žegnanje imamo na Slovenskem zelo različna imena. V Ziljski dolini je žegen, drugod na Koroškem žegnanje, ponekod na Koroškem in na Štajerskem lepa nedelja, na vzhodnem Štajerskem in v Beli krajini proščenje, na Krasu in na Notranjskem opasilo, na Tolminskem obnašanje, na Goriškem in v Istri šagra. V vseh slovenskih pokrajinah je bilo za ta praznik značilno to, da so ga proslavili z obilno jedačo in pijačo. Po Kuretu izročilo, da je treba na žegnanje bolje jesti, sega nazaj v obdobje predkrščanskega praznika zahvale za žetev. Če vas obhaja svoje pravo cerkveno žegnanje spomladi, tedaj mora biti še eno žegnanje jeseni. Pravo žegnanje je veliko ljudsko slavje, zahvalni dan za dobro letino. Z žegnanjem je bilo v naših krajih združeno tudi trgovanje – tržni semenj in to ime je prešlo na žegnanje samo.
Žegnanja so bila priložnost za ljudske sodne in volilne zbore. Povod za shod ob žegnanju je bil cerkven – praznik zavetnika cerkve, za red in mir pa je skrbela svetna oblast. Na žegnanjih je namreč pogosto prihajalo do neredov in pretepov, čemur je botrovala preobilna pijača. Primož Trubar se je hudoval nad žegnanji, kjer da “plešejo, pijančujejo, bijó inu čestu s beticami, z rantami, s koli inu z meči vmej sebó odpustke dele”. Duhovščina si je prizadevala, da bi ples omejila, če že ne odpravila. Ponekod je veljalo pravilo: kjer so na shodu nastopili godci, tam za kazen ni bilo maše, kjer so se zadovoljili s harmonikarjem, je duhovnik maševal. Nekatera žegnanja so bila do prvih let po drugi svetovni vojni prava romanja: o sv. Roku v Dravljah in nad Šmarjem pri Jelšah, na Jernejevo nedeljo na Kumu. V Prekmurju je bilo znano proščenje pri Sv. Šebeščanu (Sebastjanu) pri Turnišču. Verniki so prinašali v cerkev pšenice in jajc, po cerkvenem opravilu je bila veselica. Ponekod v Slovenskih goricah je cerkveno opravilo kar utonilo v direndaju okrog kramarskih stojnic, kjer so prodajalci ponujali svojo robo: od gospodinjske posode do okrašenih lectovih src. Na Dolenjskem so se zvečer pred žegnanjsko nedeljo fantje spravili k možnarjem in streljali pozno v noč. To so ponovili zgodaj zjutraj, preden so se oglasili pritrkovalci. Ni bilo slovenskega žegnanja ne drugih velikih praznikov brez posebne pesmi zvonov. Slovenci smo izumili posebno umetnost pritrkavanja , ki mu na Štajerskem pravijo tudi trijančenje, na Dolenjskem in ponekod drugod klenkanje, v Bohinju nabijanje. Pritrkovalci so navadno trije v linah zvonika in iz zvonov izvabljajo nove in nove melodije. Na Dolenjskem je bila navada, da je gospodinja za žegnanje pripravila štruklje iz bele moke, sira in smetane. V Stični se je žegnanjska nedelja (šesta po veliki noči) imenovala portna nedelja: v starih časih so namreč ob žegnanju beli menihi na samostanski porti (glavnem vhodu) obdarovali reveže. Najimenitnejše belokranjsko proščenje je bilo pri Treh farah, kjer se je zbrala množica ljudi. Gostoljubni domačini so vabili v svojo hišo in v svoj hram znance in tujce. Pri belokranjskem proščenju je bilo treba pokusiti pečenega jančka, ki so jih pekli na prostem. O žegnanjih na Gorenjskem je pisal Valvasor v svoji Slavi. Po štrukljih kot ‘obredni’ žegnanjski jedi so žegnanje ponekod imenovali ‘štrukljeva nedelja’ (Lancovo) ali ‘štrukljevec’ (Žiri). Štruklji so bili žegnanjska praznična jed tudi ponekod na Notranjskem. V tej pokrajini sta za žegnanje v rabi dva izraza: proti goriški strani, na Vipavskem mu pravijo šagra, proti bistriški (Ilirska Bistrica) strani pa opasilo. Pleteršnik navaja Levstikovo razlago, da je bila nekdaj šega, “da so ob takej priliki cerkev s svečami opasali”. Nekateri so v pasanju videli pravno šego: z vrvjo so opasali prostor, da bi na njem žegnanje nemoteno potekalo. V Brkinih so se opasila ali shodi začeli s prvo nedeljo po praznik sv. Petra in Pavla (29. junija) in se vrstili do nedelje po sv. Mihaelu (29. septembra). Kdor je šel na shod, je rekel, da gre ‘na štruklje’, kdor je bil vabljen, pa da gre ‘v gostje’. Vsaka hiša je vabila vse sorodnike iz bližnjih vasi in tako so se utrjevale vezi v sorodstvu. Na Krasu je bilo zelo slovesno opasilo na mali šmaren (8. septembra) v Kačičah pri Lokvi. Nanj so prihajali ljudje od vseh strani, posebno iz Trsta in okolice. Ob desetih je bila maša, potem pa ljudsko rajanje. V Beneški Sloveniji so ob praznovanju cerkvenega patrona prirejali šagre z javnimi igrami (tombolo, balinanjem …), v nekaterih vaseh so ženske prodajale obročem podobne kolače, ki so jih ljudje nosili domov kot ‘odpustek’. V Nadiški dolini pravijo šagri odpustek ali senjan. V Rožu na Koroškem je bil semenj največji ‘hišni praznik’, povezan s cerkvenim praznovanjem. Glavni namen je bil, da se sestane ‘žvahta’, sorodstvo. Čim več je bilo miz, tem večja čast je bila za družino. Vsak semenj (žegnanje) se je začel s cerkvenim opravilom, ponekod je bilo v navadi tudi ‘pranganje’ – procesija z Rešnjim telesom

ZAVETNIKI SLOVENSKIH CERKVA
»Vsaka cerkev, ki naj bi se posvetila,« naroča obrednik posvetitve cerkva, »mora imeti naslov, ki naj bo ali Presveta Trojica, naš Gospod Jezus Kristus s spominom skrivnosti njegovega življenja ali imena, ki je že vpeljano v bogoslužje, ali Devica Marija pod kakim nazivom, ki je že vpeljan v bogoslužje, ali sveti angeli, ali svetnik ali mučenec, ki je vpisan v rimski martirologij (seznam svetnikov) ali v pravilno potrjeni njegov dodatek, blaženi pa samo z dovoljenjem apostolskega sedeža. Naslov (zavetnik) naj bo en sam, razen če gre za svetnike, ki so skupno vpisani v seznam svetnikov.«
Na Slovenskem je posejanih 2.471 cerkva, ki so posvečene na 181 naslovov (zavetnikov). Na prvem mestu je sv. Nikolaj (Miklavž), ki ima na naših tleh kar 120 cerkva, sledi mu sv. Martin iz Toursa, v srednjem veku zelo češčen svetnik, s 97 cerkvami, na tretjem mestu pa je Marijino vnebovzetje, tej skrivnosti je posvečeno 94 cerkva, veliko tam, kjer so delovali blagovestniki iz Ogleja. Svetemu Križu (Najdenje, Povišanje), s katerim je Jezus svet odrešil, je posvečenih 91 cerkva. Jezusov predhodnik sv. Janez Krstnik (rojstvo in mučeništvo) je zavetnik 91 slovenskih cerkva. Med ‘navadnimi’ svetniki nosi zastavo sv. Jurij z 80 cerkvami. Presveti Trojici je posvečenih 53 cerkva, Jezusu Kristusu (Kristus Odrešenik, Kristus Kralj, Srce Jezusovo, Vstajenje. Vnebohod) ima 22 cerkva, med njimi nekaj zgrajenih v novejšem času. Svetemu Duhu se slovenski verniki posebej priporočajo v 48 cerkvah. Slovenci veljamo za Marijin narod, to potrjuje tudi 326 cerkva, posvečenih Devici Mariji z različnimi naslovi: Vnebovzetje (94 cerkva), Žalostna Mati Božja (36), Rojstvo (22), Pomočnica kristjanov (18), Božja Mati (12), Brezmadežno spočetje (11), Obiskanje (11), Ime Marijino (10), Rožnovenska (10) in drugimi. Sveti Jožef, ki ga častimo z dvema praznikoma: kot moža Device Marije (19. marca) in Delavca (1. maja), ima pri nas 33 cerkva. Od članov apostolskega zbora ima pri nas največ cerkva sv. Jakob Starejši (70), sv. Peter, prvak apostolov, je drugi (62), sledi mu brat sv. Andrej (51), za njima pa so: sv. Tomaž (34), sv. Jernej (29), sv. Janez (16), sv. Filip in Jakob (8), sv. Simon in Juda Tadej (8), sv. Matija (6), sv. Matej (5). Apostol Pavel ima sam 15 cerkva, skupaj z apostolom Petrom pa še 23. Med 14 svetniki-pomočniki v sili se sv. Ahacij ponaša z 10 cerkvami, sv. Barbara jih ima 16, sv. Blaž ima 2, sv. Erazem 1, sv. Jurij 24, sv. Katarina Aleksandrijska 31, sv. Krištof 2, sv. Marjeta Antiohijska 48, sv. Pantaleon 1, sv. Tilen (Egidij) 18, sv. Vid 44, sv. Lenart 61, sv. Kvirin 1, sv. Miklavž 120. Sveta Ana, zavetnica mater in priprošnjica zoper nerodovitnost, je močno češčena in naši verni predniki so ji zgradili 67 cerkva. Spokorna in hvaležna Jezusova učenka sv. Marija Magdalena jih ima 49. Od Janezov imata poleg Krstnika in Evangelista na slovenskih tleh cerkve še sv. Janez Nepomuk (5) in sv. Janez Bosko (1). Od Antonov je starejši sv. Anton Puščavnik, zavetnik za domače živali, na Slovenskem bolj češčen kot sv. Anton Padovanski, ki je svetu bolj slaven: prvi ima 35 cerkva, drugi pa 28. Od številnih Frančiškov v svetniškem koledarju imata pri nas cerkve samo sv. Frančišek Ksaverij (11) in sv. Frančišek Asiški (6). Po številu cerkva so na ‘lestvici češčenosti’ zelo visoko: sv. Mihael nadangel (66), sv. Lovrenc (49), sv. Rok (37), sv. Urh (36), sv. Florijan (35), sv. Štefan (34), sv. Mohor in Fortunat (31). Svoje cerkve imajo pri nas vsi štirje cerkveni učitelji krščanskega Zahoda: sv. Ambrož (1), sv. Avguštin (4), sv. Gregor Veliki (4), sv. Hieronim (9). Sveta brata Ciril in Metod, apostola Slovanov, imata na Slovenskem šest cerkva, od katerih so tri zgrajene po letu 1970 (Maribor - Tezno, Škofljica, Radenci), ena (Ljubljana - Bežigrad) pa je bila leta 1958 ponovno postavljena. Od novejših svetnikov imata pri nas vsak po eno cerkev sv. Leopold Mandić in sv. Maksimilijan Kolbe. Našemu blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku je posvečena žup. cerkev v Mariboru (MB - Košaki), podružnični pa sta v Gor. Bistrici (Črensovci) in Rečici (Sv. Jedert nad Laškim); po bl. Slomšku sta imenovani tudi župniji v Celju in Velenju, kjer pa cerkve še nimajo. Bl. Alojziju Grozdetu je posvečena kapela v cerkvi Marijinega vnebovzetja na Zaplazu.k

ČUK, Silvester. Slovensko žegnanje. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 10, str 50-67.

Malo po začetku maše nenadoma prideta v cerkev dva mlada – fant in dekle. Ustavita se nekaj korakov pred menoj. Niti opazil ju ne bi, če ne bi bila nekaj posebnega. Dva mlada zaljubljenca, ki se vedeta res nenavadno. Držita se za roki, fant dekletu ves čas polaga glavo na rame, potem jo gleda v oči in se ji smehlja. Ne obvladam se. Začnem ju opazovati. Najprej pomislim, da sta vstopila v cerkev čisto naključno, morda celo namerno izzivalno, provokativno. Ko pomislim, da sploh ne vesta, kje sta, na moje veliko presenečenje skleneta roke; gledata na oltar in sodelujeta pri mašnem obredu. Potem se znova objameta, kot da sta doma ali na kakšni kulturni prireditvi. Poljubita se nežno, srečno, spoštljivo. To ni tista prva afektivna ljubezen, ki včasih povsem odvzame človeku normalno razsodnost. Zelo se imata rada, vendar se v cerkvi tako ne obnaša! Ne vem, ali naj ju obsojam ali strpno potrpim. Morda pa na neki način predstavljata vso današnjo mladino. Po glavi mi začne rojiti tisoč vprašanj in odgovorov. Česa podobnega še nisem videl. Fant in dekle se spet objameta. Pomislim: morda pa smo najpreprostejše vprašanje verniki vseh časov najbolj zapletli, problematizirali. O tem je težko govoriti.
Maša se počasi bliža koncu. Na vrsti je obhajilo. Fant se obrne k dekletu in ji nekaj razlaga. Ona odločno odkimava. Kaj je med njima? Stopita narazen, kakor da je njuna ljubezen nenadoma minila. Večina njima podobnih bi ostala za reko ali v mestnem parku. Fant gleda dekle, ji nekaj prigovarja. Dekle zopet odkima, zdaj je povsem drugačna – nekam izgubljena, prizadeta. Potem se fant odloči. S hitrimi koraki gre z drugimi verniki proti oltarju. Presenečen globoko zajamem zrak. Se dekle boji? Se morda čuti nevredna tako velikega Daru?
Večno vprašanje: kaj je ljubezen? In kako gledamo nanjo mi vsi? Navadni, nenavadni, elita, janzenisti, duhovniki, kardinali ... Kako je Bog ustvaril človeka? Kaj mu je dal iz svoje brezpogojne ljubezni?
Fant pride nazaj. Njegov obraz je srečen. Čutim, da je napolnjen s tisto celoto človeškega življenja, zaradi katere smo srečni in večni. Stopi k dekletu. Pogleda jo. Tudi jaz vidim, da je bleda. Po licih ji zapolzita solzi. Stegne roko in ju obriše. Spet ji nekaj govori. Zdaj se dekle nenadoma nasmehne. Videti je, da je sprejela, kar ji je manjkalo. Slutim, da bo naslednjo nedeljo šla tudi ona k obhajilu ...
Vesel sem, ker čutim, da bosta zmogla. Da bosta dogradila svoji mladi nadebudni življenji. Prava ljubezen je telo duh, je celota in zrelost človeka, ki pride hvaležno do svoje polnosti. Takrat so odveč dileme in tisočletno preganjanje za nekaj, kar smo dolžni sprejeti. Duhovnost raste od spodaj: iz solz, iz ponižnosti, ko mnogokrat pademo v blato, da bi nas večni Stvarnik pobral, obrisal in poljubil.
Konec maše. Sam sebi skušam odpustiti, ker sem gledal z očmi, da bi videl s srcem. Fant se nenadoma obrne in me pogleda naravnost v oči. Kakor da hoče moj odgovor. Blago se nasmehnem, srečen za ta dva mlada, lepa človeka, ki sta danes sama našla pomemben odgovor. Molil bom, da bosta vztrajala v ljubezni in veri.
Stanislav. Ognjišče (2016) 06, str. 44

Kot prostovoljec sem se pred kratkim udeležil 'delovnega tabora' v Bosni. Imel sem nekaj sreče, da sem se lahko pridružil tistim, ki smo bili pripravljeni podariti nekaj dni svojega časa in moči, da bi pomagali ljudem, ki so jih prizadele poplave. Veliko je bilo povedanega o tem, kako strašno se je narava znesla nad ubogimi ljudmi, nekateri so izgubili prav vse. Rad bi mladim, najstnikom, pa tudi starejšim, povedal, da so bili to zame posebni dnevi, ki jih ne bom nikoli pozabil: to niso bile počitnice, to je bilo trdo garanje, toda imelo je svoj smisel. Sprva sem sam pri sebi razmišljal, kako bom zmogel preživeti cel teden v takih razmerah, toda ko sem videl druge fante in dekleta mojih let pa tudi starejše, kako resno so se lotili dela, sem razumel. Tudi medsebojna odprtost in pogovor sta mi pri tem veliko pomagala. Bilo je naporno in vendar tako lepo. Preden smo zvečer legli k zasluženemu počitku, smo se znali tudi nekoliko poveseliti. Tudi med dnevom smo ob srečanju z ljudmi doživeli toliko lepega, saj so nas presenetili s svojo odprtostjo, da smo kar pozabili, da je svet naokrog tako krut, da lahko z dobroto presežemo vse zlo in se jim približamo z dobroto. To res niso bile sanjske počitnice, ki jih obljublja kakšna bleščeča agencija, toda domov sem se vrnil vesel in zadovoljen, vsem bi rad pripovedoval o tem, kar sem doživel, zato vam pišem, in želim, da bi še kdo doživel podobno izkušnjo. (Jože '93)

Protislovja ljubezni

Ljubezen je najstarejše čustvo
in vendar se vsak dan rojeva znova.
Ljubezni se ne da nikoli do konca razumeti
ko pa ljubimo, razumemo več.
Ljubezen naredi vse stvari lahke,
čeprav moramo prenašati težave drugega.
Kdor ljubi, ta nikoli ne uveljavlja svoje moči;
osebe, ki so nas najbolj ljubile,
so na nas tudi najbolj vplivale.
Ljubezen je največje veselje
toda kdor ljubi, ta trpi.
Ljubezen ne pozna meja,
je torej pristna, ko sprejema meje drugih.
Ljubezen je čista,
pa zna velikokrat zabresti v blato.
Ljubezen te povezuje z drugim
in vendar osvobaja vsake prisile in strahu.
Ljubezen je najbolj duhovno čustvo,
izkazujemo pa jo z očmi, s pogledom in s kretnjami ...
Ljubezen je svoboda,
ki pa ustvarja zelo tesne vezi.
Izkazujemo si jo sedaj na tem svetu,
je pa tudi najboljša veza z večnostjo ...
Pristna ljubezen pripelje do skrajnih meja,
čeprav se kaže v drobnih dejanjih.
Največjo in najbolj plemenito ljubezen
izraža naš odnos do majhnih in slabotnih.
Je edina banka, v kateri je razsipnost naložba
in v kateri izdatki pomnožijo kapital.
Da bi bila ljubezen vedno živa,
mora umreti vsaj eden -
naš egoizem!

Največja nesreča, ki nas more doleteti, je ta,
da nismo nikomur koristni.

DELATI DOBRO

Delati dobro pomeni dejansko pomagati bližnjemu in pri tem ne oškodovati sebe. Biti odprt za potrebe bližnjega pomeni biti na isti valovni dolžini z njim; to ni sobivanje, temveč sočutenje. Mnogi si prostovoljstvo za pomoč drugim predstavljajo napačno Nekdo je pripravljen pomagati ali kaj darovati, da izpolni svojo čustveno praznino, ali hoče na zunaj pokazati svojo širokosrčnost, se ponašati pred drugimi, spet drugi hoče s kakšnim človekoljubnim dejanjem pomiriti svojo vest, se znebiti občutka krivde ... Včasih je delo za bližnjega v bistvu sebično, ko nekdo stori dobro delo, da bi ga hvalili in bi mu bili hvaležni. Če hočemo dobro delati, moramo najprej dobro želeti. Treba je ljudem v potrebi znati prisluhniti in se jim približati z dobroto. Ne moremo razmišljati o tem, kako se nam bo to vrnilo, nagrada za naš trud je zadovoljstvo, ki ga čutimo.

 GOSPOD SREČA

Morda ste že slišali za Edwarda Dienerja z univerze v Illinoisu, ki že 30 let raziskuje, kaj dela ljudi najbolj srečne v življenju: zato ga imenujejo kar gospod Sreča. To so njegove ugotovitve: Ekonomska gotovost povečuje srečo: toda samo delno; ko zadovoljiš svoje osnovne potrebe in ugotoviš, da lahko z denarjem kupiš praktično vse, kar si želiš, to ne pomeni, da si s tem tudi najbolj srečen. Življenje je moder učitelj, ki nam pove, da si z vsem denarjem tega sveta ne moremo kupiti popolne in trajne sreče. Kaj nas bo torej rešilo? Najpomembnejši pogoj, brez katerega nič ne uspe, magična formula za srečo je ena sama: odgovorno in pošteno delati – in se včasih tudi boriti – da vzpostavimo pristne medsebojne odnose, da potem znamo videti tudi težave, potrebe, možnosti drugih, in bi skupaj ustvarjali pravilno družbo. Vsak dan bi nas morala spremljati misel: Kristusa bo ob ponovnem prihodu zanimalo samo to, ali smo videli svoje bližnje in smo jim v potrebi in stiski odprli roke in srce ...

 Potovanje z drugimi

Vse naše življenje je potovanje z drugimi.
Včasih je pot ravna
in lahko se mirno pogovarjamo.
Drugič se pot spušča, takrat se veselimo in smejemo.
Kmalu pa lahko pot postane steza:
tedaj moramo hoditi molče in drug drugega spodbujati,
da vztrajamo, ko moči pojemajo.
Če bi želeli osvojiti visoke vrhove,
nas čaka vzpon med ledom in snegom
in takrat potrebujemo zanesljivega vodnika,
stopati je treba v navezi, si med seboj pomagati
preko nevarnih mest in drug drugega varovati.
Vsaka pot zna biti zahtevna,
če pa jo prehodimo skupaj
se napor zmanjša in veselje poveča.
Skupaj hodimo v vsakem vremenu,
saj tudi žito zori v soncu in dežju.
Visoke vrhove dosežemo le skupaj.
Česar se lotevamo skupaj, nam bo uspelo,
le verjeti je treba vase in v druge.
Vse življenje je potovanje skupaj z drugimi ...

Srčni ljudje

Srčni ljudje so med nami
Srčni ljudje dajejo vedno vse, kar zmorejo
nikoli ne vprašajo kaj, nikoli ne vprašajo zakaj
Toda vse postaja svetlo in pisano,
če so med nami srčni ljudje.
Srčni ljudje prinašajo prijazno toplino
v mraz vsakdanjega življenja!

Vonj rok

Raoul Follereau, apostol gobavcev, pripoveduje kako je nekega dne prišel v naselje gobavcev in ni imel s seboj ničesar, da bi jim dal: ne denarja, ne obleke, ne zdravil ... Nekoliko v zadregi je rekel: »Bratje, nič vam nisem prinesel, toda vrnil se bom!« Tedaj je voditelj naselja brata Follereauja prosil, naj stisne roko vsakemu od njih. Tako je tudi storil. Stisk roke, to tako preprosto dejanje, je bilo vse, kar jim je lahko dal v tistem trenutku. Nekoliko nesrečen je zapuščal naselje, ker ni mogel storiti ničesar več ... Potem pa nekega dne pride pismo: »Dragi gospod Follereau, v naselju si cel teden nihče ni umil rok, ker so hoteli ohraniti vonj tvojih rok.«

Majhne reči

»Poglej okrog sebe in ugotovi, kaj ti ni všeč ... Domisli se kakšnega načina, kako bi spremenil svet, in za to nekaj naredi!« je učitelj Eugene na kratko razložil nalogo, ki jo je kot poseben izziv dal učencem na začetku novega šolskega leta. Enajstletni Trevor živi v revni delavski četrti Las Vegasa, z mamo Arlene, ki mora neprestano delati, da se preživljata, oče ju je zapustil ... Fantovo otroštvo ni veselo in brezskrbno, prezgodaj je moral odrasti in izkusiti krutost življenja, zato je v učiteljevih besedah našel nekaj, kar lahko verjame ... Z veliko zavzetostjo je sprejel izziv in sprožil verigo dobrih del z geslom "daj naprej". Trem osebam pomaga z uslugo, vsaka od teh pa mora uslugo narediti drugim trem, tako da se število dobrih del hitro povečuje. Po Trevorjevi zaslugi se marsikomu nenadejano nasmehne sreča in življenje postane lepše. Tudi v njegovo vsaj za hip posije žarek sonca ... iz filma Daj naprej (Pay It Forward, 2000)

Besede, ki »imajo« srce

blagosŕčnost (lastnost človeka, ki je blagega, dobrega srca);
dobrosŕčnost (ki je dobrega srca);
milosŕčnost (usmiljenost);
odkritosŕčnost (govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti);
prisŕčnost - (ki ima, kaže do ljudi odkrit, naklonjen čustven odnos);
sŕčnost (pogum, odločnost);
širokosŕčnost (do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos, zlasti na osnovi čustevnost

Besede, ki so »brez« srca

brezsrčnost - lastnost človeka, ki je brez srca, usmiljenja
trdosŕčnost - neusmiljenost
ozkosŕčnost – pri vrednotenju upošteva samo določena merila, ki ne zajemajo pojava v celoti:

 

 Misli ŠTIRIH papežev O LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA

Kar velja, ni delati velike ali majhne stvari, vidne ali ne pomembne, ampak samo ljubezen, s katero so narejene (Janez XXIII.).

Resnično ljubiti pomeni za kristjane velikokrat iti proti toku, biti pristni ljudje, ki rečejo slabemu slabo, dobremu dobro in se pogumno postavijo po robu javnemu mnenju, ki izenačuje ljubezen s spolnostjo, vrednost človeka z uspehom, pristnost z zunanjim videzom. Če hočete ljubiti tako, kot je ljubil Kristus, potem se morate pripraviti, da boste znali tudi trpeti kakor on in skupaj z njim. Ljubiti pomeni za kristjana: opreti se na Boga po Kristusovi osebi in se podarjati drugim, se jim dati na razpolago, jih sprejeti in jim pomagati. Če boste resnično ljubili, boste razumeli, kaj je kultura ljubezni, in pravilno gledanju na potrebe drugih in darovanje (sv. Janez Pavel II. mladim leta 1990)

Samo kdor zna v imenu ljubezni biti zahteven do samega sebe, sme zahtevati ljubezen drugih, kajti ljubezen je zahtevna (sv. Janez Pavel II.)

Če razmišljamo in živimo v kreposti skupnosti s Kristusom, potem se nam odprejo oči. Ne bomo več životarili in se obremenjevali sami s sabo, ampak bomo videli, kje in kako smo potrebni. Če bomo tako živeli in ravnali, bomo kmalu odkrili, da je veliko bolje biti tako koristni in biti na razpolago drugim, kot pa se obremenjevati samo z ugodnostmi, ki se nam nudijo. (Benedikt XVI. na 20. SDM v Kolnu, 21. avgusta 2005)

Človeka ne odrešuje znanost. Človek je odrešen po ljubezni. Če kdo v svojem življenju izkusi veliko ljubezen, je to trenutek "odrešenja", ki daje smisel njegovemu življenju. (papež Benedikt XVI.)

Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga. (papež Benedikt XVI.)

Prava revolucija se zgodi samo prek brezpogojne predanosti Bogu, ki je merilo pravičnost in hkrati večna ljubezen. In kaj nas bi lahko rešilo, če ne ljubezen? (papež Benedikt XVI.)

»Po zgledu našega učitelja smo tudi mi poklicani, da postanemo bližnji, da delimo življenjske razmere oseb, ki jih srečamo. Naše besede, dejanja in drže morajo izražati solidarnost, pripravljenost, da nam bolečina drugih ne ostane tuja. (...) Posnemajmo Jezusa: šel je na ulice, ni načrtoval ne revežev, ne bolnih, ne invalidov, ki so mu prekrižali pot. Zaustavil se je pri prvem, ki ga je srečal, in postal navzočnost, ki priskoči na pomoč, znamenje Božje bližine, ki je dobrota, previdnost in ljubezen.« (papež Frančišek)

Ponovno moramo odkriti pomen daru, zastonjskosti, solidarnosti. Divji kapitalizem razglaša logiko dobička za vsako ceno, logiko dajanja, da bi prejeli, izkoriščanja ne oziraje se na osebe ... Sadove vidimo v krizi, ki jo preživljamo! Ta hiša je kraj, ki vzgaja za ljubezen, je 'šola' ljubezni, ki nas uči, da gremo naproti vsaki osebi, ne zaradi dobička, ampak iz ljubezni. (papež Frančišek)

 MOLITEV

VZEMI, O GOSPOD

Vzemi, Gospod
to moje srce, ki je hladno, toda žejno ljubezni,
oblikuj ga, da bo postalo
poslušno, ljubeče in velikodušno.
Vzemi vse moje misli
da se bom naučil vedno iskati tisto,
kar je v meni in v drugih dobrega.
Vzemi moje lene noge,
ki se ne odpravijo k tistemu,
ki potrebuje prijatelja.
Vzemi moj glas,
da bom danes izrekel
spodbudno besedo tistemu,
ki je potreben tolažbe in bližine.
Sprejmi in razsvetli moj obraz,
da bo z žarki upanja osvetlil
tistega, ki ga tlači obup.

SP odlomek

Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli (Jn 6,7-11)

Čudež  PODARJENEGA

(pismo fantiču, ki je podaril pet hlebov in dve ribi)

Ne moremo se čisto primerjati s Filipom, danes so problemi večji od nas, ker odslovimo bližnjega, kot vsak sam ve in zna naj si gre kupiti potrebno. Kupovati, to je naša vsakdanja miselnost: če si želiš karkoli, si greš kupiti. Jezus pa je rekel: Dajte jim vi jesti. Tedaj je Andrej rekel: Kje naj kupimo hrane za toliko ljudi. Potrebno bi bilo preveč kruha, preveč zdravil preveč šol ... da bi se lahko spoprijeli z velikimi problemi človeštva. Strinjam se z obema učencema: ne verjamem, da bi lahko pripravili toliko sredstev, kapacitet. Problemi so vedno večji kot so naše možnosti ... Nikoli mi ne bo uspelo, zato ne bom poskušal ... Ti, dragi neznani fantič, si odprl svoj prtiček, medtem ko so drugi skrivali hrano, ki so jo morda imeli s seboj. Kot vdova v templju tudi ti nisi dal veliko. Dal si vse in to, kar si imel, si izročil v Jezusove roke. Naj nas tvoje dejanje predrami, da bomo tudi mi prebudili v sebi srce otroka, ki ni preračunljivo in zaupamo svoje sposobnosti Jezusu, odpremo naše torbe in iztegnemo roke ter bližnjemu ponudimo naš dar. Tudi drugi bodo naredili podobno in solidarnost med ljudmi se bo, čeprav po kapljicah, večala.

 iskalec in zbiralec Marko Čuk

Angleški general Arthur Wellesley Wellington, zmagovalec nad Napoleonom v bitki pri Waterlooju (1815), se je želel vrniti v Anglijo, da bi obiskal vojaško šolo, kjer se je pripravljal na vojaški poklic.
Ko je v veliki avli imel pred seboj gojence tiste šole, je dejal: »Glejte, tu je bila dobljena bitka pri Waterlooju.«

Vsi veliki ljudje so nekje začeli. Za veliko zmago je potrebno veliko priprav, daljnoročnih priprav.

Neki duhovnik je imel odlično pridigo. Po maši so ga vprašali, koliko časa se je nanjo pripravljal: »Več kot 40 let. Od takrat, ko sem začel hoditi v šolo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2018), 13.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 80.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.