Bila sta brata dvojčka, rojena v Arabiji. Prejela sta krst in se izučila za zdravnika. Svoj plemeniti poklic sta opravljala v Siriji. Smatrala sta ga za Božji dar, zato sta zdravila zastonj. Njuno največje plačilo je bilo, če so ozdravljeni bolniki postali kristjani. Umrla sta mučeniške smrti pod cesarjem Dioklecijanom (leta 303). Krščanski Vzhod ju je začel častiti kmalu po njuni smrti. Upodabljajo ju kot mlada zdravnika. V roki držita stekleničko z zdravili in zdravniško orodje ali Merkurjevo palico z dvema kačama, ki je bila od nekdaj znamenje zdravnikov. (sč)

Sveta brata sta pri nas zavetnika devetih cerkva (3 žup. in 6 podr.). Štiri stojijo v KP škofiji: v Koštaboni (1) žup., v Malovšah (4) (Črniče), v Vel. Bukovici (5) (Il. Bistrica) in v Podbrjah (6) (Podnanos). Tri cerkve stojijo v NM škofiji: žup. in romarska je na Krki na Dol.(2), podr. pa na Dolžu(7) (Stopiče) in v Gor. Gradišču (8) (Šentjernej). – V MB škofiji je p. c. sv. Kozme in Damijana v Stražišču (9) (Prevalje); v MS škofiji pa stoji njuna ž. c. v Kuzmi.(3) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 9, str. 99.

Zgodba

Rad bi postal general

Prvi dan pouka je ravnatelj stopil k enemu od prvošolcev in ga vprašal: »Kaj boš postal, ko boš zrastel?«
»V vojsko bom šel,« je odgovoril otrok.
»Torej hočeš postati vojak?« je nadaljeval ravnatelj.
»Ne, gospod,« je odkimal prvošolček, »hočem postati general!«.

Misel

Zaupanje vase imamo takrat, ko se počutimo gotovi in verujemo v svoje sposobnosti.
Včasih je zelo dobro, da se človek zaveda, kaj zmore, in bodimo prepričani, da z vztrajnim prizadevanjem lahko marsikaj še dosežemo.
Ko smo ustrezno pripravljeni in se znamo pravilno spopasti z nastalim položajem, je naše zaupanje vase pravilno.
Moramo se potruditi, da to zaupanje z dejanji še okrepimo. To nam pomaga, da radi delamo za druge, hkrati pa tudi v svoje zadovoljstvo in v večjo Božjo slavo.

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam krepiti zaupanje vase.
Naj nas samozavest
ne vodi v ošabnost in v podcenjevanje drugih,
saj bi to bilo napačno zaupanje,
ki bi naredilo več škode kot koristi.
Zaupanje, ki ga navdihuje napuh, je bolestno.
Utrdi mi zaupanje vase, v moje sposobnosti in tvoje darove.
Naj se vedno zavedam,
da vse naše dobro prihaja od tebe.
Vse je tvoj dar.
Naj vse vedno sprejemamo s ponižnim srcem
in v nas ne bo nikdar zavladal napuh.
Zaupanje, ki ga polagamo vate
naj ozdravi naše napačno zaupanje vase,
da ohranimo zaupanje vase tudi sredi temin in nemoči,
da nas ne premaga obup.

Iskrica

Naredil sem najboljšo violino, kar jih je mogoče. Nemogoče je narediti boljšo.
(Besede, ki jih je Stradivari izrekel z zaupanjem v svoje izdelke, ne v svoje mojstrstvo)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 65.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Poznam dekle, ki je bila krščena in pri svetem obhajilu, od takrat pa ni bila nikoli več pri maši. Zanima me, ali je smiselno otroke siliti k zakramentom, če otrok nima svete maše za največjo daritev Jezusa za naše odrešenje. Otrok, ki ne hodi v cerkev, se ne more prilagoditi občestvu, ne ve, da je to kraj molitve, ne pozna osebnih drž v Gospodovi hiši. Zdaj je to dekle pred birmo? Ali je prav, da prejme ta zakrament nekdo, ki mu sveta maša ni vrednota in Bog ni smisel njegovega življenja?
Zanima me še to: zakaj pravimo, da nekateri zakramenti vtisnejo neizbrisen pečat?
Ingrid

Aktualnost vaših vprašanj je nedvomna. Podobnih primerov je v zadnjih desetletjih vedno več. Seveda so lahko zelo različni in je treba vsak primer posebej obravnavati. Na načelni ravni ni težav, a življenje je večkrat bolj pestro, kot so zgolj objektivna merila ali zahteve. Vaše konkretno vprašanje se tiče dekleta, ki je pred birmo, a od prvega obhajila ni več obiskovala nedeljske svete maše, kar po vaše kaže, da svete maše nima za vrednoto in da Bog ni smisel njenega življenja. Najprej se mi zdi to previsok kriterij za dovoljenje za prejem zakramenta svete birme. Po moje večina birmancev, ki so med sedmim in devetim razredom, tudi tistih, ki poleg verouka še redno obiskujejo nedeljsko sveto mašo, še ni sposobna imeti svete maše za vrednoto in Boga za smisel svojega življenja. So še na poti, da do tega pridejo z našo skupno pomočjo in seveda s svojim prizadevnim sodelovanjem. Tudi zakrament svete birme, postavljen v dobo odraščanja, ima vlogo pomoči pri tem zorenju in vedno bolj zavestnem življenju iz vere, ki še nastaja. Še bolj je to vidno pri pravoslavnih kristjanih, ki skupaj obhajajo vse tri zakramente uvajanja v krščanstvo: krst, birmo in sveto obhajilo, tudi ko krstijo dojenčka. Ker ima zakrament svete birme značaj trajnosti, računajo, da bo deloval postopno, kot bo pač posameznik sposoben z njim sodelovati. Obe praksi, vzhodna in zahodna, sta torej možni. Obe predpostavljata tudi dejstvo vere, da zakramenti po eni strani delujejo sami po sebi v moči Božjega delovanja, po drugi strani pa tudi po meri človekovega sodelovanja, kolikor je delovanje Boga odvisno od svobodnega sodelovanja človeka. V vašem konkretnem primeru je seveda pomembno tudi, zakaj dekle po prvem svetem obhajilu ni več hodila k sveti maši. Koliko je torej sama za to odgovorna, koliko pa je to vpliv staršev, okolice ... Seveda pa je pristop, ko se za sveto birmo odloči odrasel človek, nujno drugačen. Pri njem se za resnost priprave zahteva tudi utrjen način vsaj minimalnega praktičnega krščanskega življenja, saj je pri njem vse odvisno od njegove odprtosti za Božje delovanje.
Nujno pa se mi zdi, da pri zakramentalni praksi upoštevamo tudi različnost zakramentov. Krst je temelj vseh drugih zakramentov in za zveličanje nujno potreben. To čutite tudi vi, ko iščete pojasnilo o neizbrisnem pečatu ali neizbrisnem znamenju, ki ga vtisnejo nekateri zakramenti. To so sveti krst, sveta birma in sveti red (mašniško posvečenje). To pomeni, da se s podelitvijo tega zakramenta zgodi v prejemniku globoka sprememba, neka duhovna sled, ki je ni mogoče na noben način izbrisati, niti s smrtnim grehom ne. Teh treh zakramentov zato tudi ni mogoče ponavljati, oz. večkrat sprejeti. Seveda smrtni greh onemogoči, da bi milostni dar teh zakramentov mogel aktivno delovati. Se pa ne izniči. Medtem ko za milosti drugih zakramentov velja, da jih lahko povsem izgubimo in jih zato lahko tudi s ponovnim vrednim obhajanjem zakramenta pridobimo nazaj ali pa milostne darove še pomnožimo. Konkretno to pomeni tudi neko razliko pri pastoralni pripravi na te zakramente. Po moje je treba pri osnovnih zakramentih, kar zakramenti uvajanja prav gotovo so, imeti širše kriterije, kot pri drugih. Najbolj velja to za zakrament svetega krsta. O neizbrisnem značaju zakramentov lepo piše Kompendij katekizma katoliške Cerkve v točkah 227, 163, 268, 328 in 335.
V primeru dekleta, ki ga vi opisujete, bi bilo treba že v vmesnih letih vključiti celotno občestvo, zlasti sošolce in prijatelje ter prijateljske družine, da bi ji pomagale k vsaj občasnemu obisku svete maše. Moramo pa tudi računati, da zakrament birme lahko prične delovati tudi po več letih, ko bo kot odrasla imela gotovo nove priložnosti za utrditev svoje povezanosti z občestvom Cerkve. Če v tem času tudi k verouku ne bi hodila in bi želela k zakramentu svete birme kar tako, brez resne priprave, bi pa to ne bilo mogoče.
Še eno vprašanje ostaja: koliko je sploh smiselno otroke siliti k zakramentom? Ni lahko odgovoriti. Načelno se k zakramentom nikdar ne sme siliti; za nekatere velja, da so lahko zaradi določene prisile celo neveljavni (npr. zakrament svetega zakona, zakrament svetega reda). Zatakne se že, ko želimo bolj opredeliti ‘siljenje’. Recimo: če otrok ne hodi rad v šolo, kar se verjetno vsaj občasno zgodi vsakemu, a vseeno mora hoditi, je to ‘siljenje’? Je ‘siljenje’, da moramo Slovenci imeti kot materni jezik slovenščino? Kako naj otroka prepričamo, da je učenje poštevanke na pamet smiselno, dokler je ne zna in je ne prične uporabljati v vsakdanjem življenju? To pa je mogoče šele, ko ga ‘silimo’, da se je nauči. Verjetno je največ odvisno od okolice, v kateri otrok živi, in kako ta pojmuje zakramente. Tam, kjer starši in vsa širša okolica zakramente živi in jih visoko ceni, z obiskom nedeljske svete maše vred, bodo otroci morda zelo kratek čas udeležbo pri maši doživljali kot ‘siljenje’, a bodo kmalu dojeli njeno vrednost in smisel. In obveznost kmalu ne bo več obveznost, ampak pravica; velika čast, da so lahko skupaj z vso župnijo navzoči pri tako čudovitem izrazu Božje ljubezni do nas. V nasprotnem primeru pa gotovo ne bodo prišli do takšnega doživljanja nikoli ali pa precej pozneje po drugi poti.
Toliko v razmislek, saj ste morda začutili, da je problematika vaših vprašanj zelo obsežna in nanja ni mogoče na kratko odgovoriti. Se pa je o teh vprašanjih vredno veliko pogovarjati.
Marjan Turnšek, Pisma. Ognjišče (2012) 09, str. 54

»Povej, katera je ta?« sem vpraševala Franceta.
»Ta črka je S,« je odgovarjal, da se je že naveličal.
»Povej, katera je ta?« sem govorila tako dolgo, da me je začel oponašati: »Povej, katera je ta?«
»Kakor hočeš, pa ne povej nič! Saj že znam brati.« Začela sem brati iz starega abecednika, ki je bil natisnjen še pod Avstrijo, in sem res gladko brala. Pesmice, povestice, da se mi je kar samo smejalo. Nič več ni treba prosjačiti okoli naših, sama bom brala.
Ko je učiteljica sedela v senci pod trto pred Seljakovo hišo, me je nenadoma vprašala, če res že znam brati. Le kdo bi ji to povedal?
»Znam,« sem sramežljivo priznala.
»Na – tule beri!« mi je dala knjigo. To ni bil abecednik, ki sem ga znala skoraj na pamet. Besede so bile dolge in meni malo razumljive, vendar sem jih zmogla.
Učiteljica me je povabila: »Z nami boš hodila v šolo, samo vpisala te ne bom, ker si še premlada. Če hočeš, vprašaj doma ata in mamo, pa mi povej!«
»Nikoli več ne boš brez skrbi, celo življenje nikoli več, ko boš začela hoditi v šolo. Lahko še počakaš eno ali dve leti. Navadno začno hoditi v šolo s sedmim letom, ti pa si stara šele pet let. Če bi zelo rada šla v šolo, ti ne branim. Tvoja volja, tvoj svet!« so resno pokimali mama. Ata so mislili prav tako, rekli pa niso nič.
Ko sem prvič srečala učiteljico, smo se zmenili in postala sem šolarka. Abecednik, računico in Zgodbe svetega pisma sem imela še iz avstrijskih časov (to se je dogajalo okrog leta 1920), tudi tablica je bila stara, toda njej se to ni poznalo. Le kamenček sem dobila nov. Zanj sem dala eno krono. To je bilo petindvajset par. Lep, svetlo modro zelen bankovček. Na njem je bila kodrasta otroška glavica. Koga je predstavljala, ne vem. Kamenček je bil do polovice ovit s pisalnim papirčkom, ki je bil zelo lep, dokler ga nisem umazala. Od kraja, ko je bil dolg, se je kamenček rad prelomil. Bilo je še lažje pisati z njim. Na eno stran tablice slovensko nalogo, na drugo računsko, to so bile številke. Ko jih je učiteljica v šoli pregledala, smo vse skrbno zbrisali z mokro, potem pa še s suho cunjico. Pušico sem imela leseno, nič poslikano. Tudi ta ni bila nova. Torbica je bila iz hodničnega platna, ki je bilo narejeno iz koncev. Ti konci so bili kakšna dva decimetra dolgi in so ostali nam, če jih gospodar ni maral s platnom vzeti domov. Take konce smo obešali po kakšni turščici, da smo s tem plašili vrane.
Ko je začela učiteljica črke vezati v besede, mi jo postalo v šoli dolgčas. »N-n-n-n-n-a!« je govorila in pomikala počasi črke drugo k drugi. To se mi je zdelo neumno.
»Na!« sem rekla.
»Ne smeš tako! Učiti so moraš z nami!« je rekla učiteljica.
Kako je bilo težko sestavljati po dve črki in počasi vezati zloge, ko so mi besede kar same silile v usta!
»Saj ti ni treba, če se ti zdi težko. Pa doma ostani!« je rekel France.
Vendar sem šla še v šolo. Vprašala sem, če smem ostati doma.
»Ne moreš več, si že vpisana v šolo!« Ni mi bilo hudo, ko mi je učiteljica to povedala. Po pouku sem morala ostati v šoli, da me je naslikala. Dolgo je delala tisto sliko. Ker sem ji čisto pri miru sedela, mi je podarila debelo jabolko, kakršnih doma nismo imeli.
Nikoli pa mi tiste slike ni pokazala. Zato ne vem, kakšen je bil takrat moj obraz. Morda so se na njem že poznali sledovi prezgodnjih skrbi? Zares nepotrebnih prezgodnjih skrbi!

M. Brenčič-Jelen, (zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 83. (iz knjige Sedem ključavnic, Ognjišče 1995)

Moji kratki zgodbi, ki jo hočem napisati, najbrž nihče ne bo verjel. A vendar je resnična.
Zdravnik mi je svetoval, da naj bi se kljub moji visoki starosti potrudila in še vsak dan malo hodila. Tako hodim vsak dan, kadar ni prevroče, za pol ure ali uro na sprehod. Moja spremljevalka je palica. Naša vas je majhna, zato najrajši hodim čez polja in travnike. Nato čez potok do mogočne lipe. Pod njo je hladna senčica in klop. Tam se usedem, malo pomolim in spet gre pot naprej proti domu po makadamski cesti. Slaba je ta cesta. Vreme jo je tako uničilo, da je vsa jamasta in kamnita.
Tako sem se nedavno zaletela v en kamen, da bi skoraj padla, če ne bi imela palice. Malo prestrašena obstojim in gledam to kamenje. Naenkrat zagledam kamen v obliki srca. Ne, to ni mogoče, kakor bi ga kdo izklesal! Poberem ga in ga kar z rokami malo očistim. Doma sem to izklesano srce oprala in ga kar še ogledovala, potem pa sem ga shranila v predal nočne omarice.
Čez dober mesec ali dva spet naredim isti obhod v upanju, da so tisto slabo cesto le popravili, a je niso. Najslabše je tam, kjer cesta za malenkost pelje navzgor do velike in lepe kmečke hiše. Obstala sem točno tam, kjer sem zadnjič našla to lepo izklesano srce. Tedaj zagledam spet na robu ceste kamen, podoben srcu. Poberem ga, bil je malo večji, a ni dvoma: kamen je bil v obliki srca! Ne morem se načuditi, da sem našla še en kamen v obliki srca. Kaj naj bi to pomenilo?
Prosila sem sosedovo deklico, ki hodi še v osnovno šolo, da mi je oboje src pobarvala z vodenimi barvicami živo rdeče barve. Na sredi je potegnila še z malo modre barve, zdaj je bila to prava umetnina.
Dolgo sem imela to čudo shranjeno. Potem pa je naneslo, da je imela moja dobra prijateljica, ki je sedem let mlajša od mene, rojstni dan. Ker mi je storila že veliko dobrega, sem ji podarila ta moj najdeni čudež, oboje src sem dala v malo vrečico in jo zavezala z rdečo pentljo. Lahko bi ji kupila kakšno lepo rožo, a ima sama celo hišo v rožah. Ne morem vam povedati, kako sem jo razveselila s tem malim darom.
Na koncu me je obšla misel, da si tudi tisti človek, ki nosi v srcu kamen, želi k sebi ljubeče srce ...

A. Uršej, (zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 26.

Očenaš je najpopolnejša molitev, ker nas je sam Jezus v njej poučil, kako naj molimo, da bo Bogu v čast in nam v korist. Že od prvih krščanskih časov pa vse do današnjih dni so se vanjo poglabljali številni pisatelji. Kako razlagajo, zakaj molimo ‘Oče naš’ in ne ‘Oče moj’? (Simona)
Katekizem katoliške Cer­kve – Kompendij na to vprašanje odgovarja: »Molitev k ‘našemu’ Očetu je skupna molitev vseh krščenih. Zato kristjani čutijo nujni klic, da skupaj z Jezusom molijo za edinost njegovih učencev. Moliti ‘Oče naš’ pomeni moliti z vsemi in za vse ljudi, da bi spoznali edinega, pravega Boga in postali eno.« Eno najbolj tehtnih razlag Gospodove molitve je napisal sv. Ciprijan, škof v Kartagini (+ 258). V začetku poudarja moč skupne molitve in pravi: »Naša molitev je javna in skupna. In kadar molimo, ne molimo za enega, marveč za vse ljudstvo, kajti vse ljudstvo je samo eno.« Posrečena je razlaga dr. Janeza Janžekoviča ( + 1988), duhovnika in profesorja filozofije, ki piše: »Nikar ne mislimo samo nase! Saj nismo rekli ‘Oče moj’, ampak ‘Oče naš’. Nebeški Oče ima mnogo otrok. Vsi ljudje smo njegovi ... Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvarila za srečo, vsi so moji bratje in sestre.« (sč)

In kaj zdaj, Bog?

Žito je požeto ... Delavcev res ni veliko in vedno umanjka kak par rok, pa vendar ... delo je opravljeno ... kot vsako leto ...
Kašče so polne, polja prazna ... a se, prazna, še vedno zláta bleščijo ... Obrodila so in dala sad: nekomu trideseternega, drugemu šestdeseternega, spet drugemu stoternega ... Komu je morda potolkla toča ... drugemu uničila suša ... kdo morda ni imel kaj žeti: preveč sta se razrasla ljuljka in trnje ... Nekomu se je vzelo še tisto malo, kar je imel, in se dalo temu, ki ima obilo ... Nekdo pa spravlja v kašče polne, zvrhane in potlačene mernike ...
Kakorkoli ... Prazna polja se bleščijo v večernem soncu, ki je zláto obarval v škrlat ...

In kaj zdaj? Kaj zdaj, Bog?

Tudi zlati stoli se bleščijo ... prazni! In sonce, ki kot rdeča hostija počasi tone za horizontom, je škrlatu, tik preden je izginil, dodal še malo vijolične ... spokorne ... postne ...
In zdaj, Bog? Bo sonce zašlo? Bo zdaj tema?
Delavcev je vedno premalo ... in mi, nekoristni služabniki, delamo, kar smo dolžni storiti ..., a če k žetvi ni gospodarja, umanjka pomemben par rok ...
Moj Bog, Ti veš, da delam ... prenašam vročino in mraz ... sušo in dež ... trpim lakoto in se mučim z žejo ... jem, kar se predme postavi, in sem hvaležen za vsak kozarec hladne vode, ki ga dobim, ker sem tvoj hlapec ...
Delam ... in ne preštevam več žuljev, ko zamahujem s srpom ...
Delam ... in ne preštevam več snopov drugih hlapcev ...
Delam ... in ne preštevam mernikov, ki jih nosijo v kašče ...
Delam ... in ne vem, v čigavo kaščo je bilo odnešeno ... koliko je v kašči ... ne kam je iz kašče izginilo ...
Delam ... ker vem, da žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul ...
Delam ... ker vem, da seješ v Duha in da žanjem večno življenje ...
Delam ... ker vem, da bom pod noč dobil obljubljeno plačilo, ne glede na uro, ob kateri sem začel delati ...
Delam ..., ker Te ljubim ...
In delam ..., ker me ljubiš ...

Kaj bo torej zdaj, Bog?

Ko zaide sonce, se čreda poenoti ... poenači ...
Ko je tema, ne ločiš med ovnom in koštrunom ... še jagnje komaj ločiš od ovce ... predvsem pa ne ločiš belih in črnih ovc ...
Ko je tema, so vse ovce črne ...
A sonce, ki je zvečer zašlo, bo z jutrom zopet vstalo ...
In bo spet ena čreda ... en pastir ...

In zdaj, Bog? Kaj bo zdaj?

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Zgodba

Deklica uči svojo sošolko
Dobra učenka se je odločila, da bo pomagala pri učenju matematike svoji sošolki, ki zaradi bolezni ni mogla obiskovati pouka.
Po končani pomoči je deklica dejala: »Pomagati pri učenju in razlagati matematiko je bilo koristno iz dveh razlogov. Najprej sem pomagala sošolki, da je osvojila snov. Pa tudi sama sem po razlagi snov bolje razumela in poglobila svoje znanje.«

Misel

Dejansko je najboljša pot, da se snovi dobro naučimo, prav ta, da jo drugim razlagamo in podajamo.
Ko svoje znanje delimo z drugimi, se sami bogatimo. Vedeti pa moramo, da svojega življenja ne bogatimo samo s tem, da svoje znanje delimo z drugimi, ampak še bolj tako, da služimo drugim, jim pomagamo ter čutimo z njimi.
Koristno je vedeti, da je zelo dobro, če vsakršne dobrine delimo z drugimi.

Molitev

Gospod Bog, nauči nas,
da bomo toliko odprti za dajanje,
kot smo za prejemanje.
Prosimo te,
daj nam poguma dajati in deliti
ne oziraje se na to,
kakšne nevšečnosti nam lahko to prinaša.
Naj spoznamo:
če ne bi drugim pomagali,
tudi naše življenje
ne bi bilo tako bogato, kot je.
Priznavamo, da veliko stvari storimo iz samoljubja,
ne pa iz nepreračunljive ljubezni.
Naj se trudimo pomagati in služiti drugim
ne da bi računali, kaj bomo dobili v zameno.

Iskra

Pomagaj svojemu bratu v čolnu, da bo preveslal reko. In glej, tudi tvoj čoln bo dosegel nasprotni breg.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 137.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.