Bolj kot bo šlo šolsko leto h koncu, bolj se bodo učenci ukvarjali s pridobivanjem še zadnjih ocen. Mnogo je takih učencev, ki vsa ocenjevanja v šoli doživljajo zelo stresno, čas zaključevanja ocen pa še s posebno stisko. Zato v rubriki Obrazi dobrote tokrat predstavljamo program učne pomoči. Prostovoljec Luka Štrukelj v pogovoru podeli, kako poteka program učne pomoči šolarjem v okviru Škofijske karitas Koper.

- Biti prostovoljec in se dati na razpolago drugim pri nabiranju znanja in opravljanju šolskih opravil je zahtevna ter odgovorna naloga za mladega človeka. Kako si prišel v stik s tem načinom prostovoljstva?
Program Popoldan na Cesti, ki je ključni program učne pomoči naše Škofijske karitas, se je začel v vasi Cesta, kjer je od leta 2001 do 2015 deloval materinski dom. V okviru tega doma je Škofijska karitas organizirala učno pomoč za otroke, ki so tam bivali. Skozi leta se je program razširil na več lokacij. V določenem obdobju je program učne pomoči s prostovoljci potekal na 10 lokacijah na Primorskem.
Sam izhajam iz te vasi, tako da mi je bilo delovanje materinskega doma in drugih programov Karitas poznano. V devetem razredu sem pristopil kot prostovoljec z namenom, da nudim pomoč drugim. Zdaj sodelujem že sedem let. V gimnazijskih letih sem kot prostovoljec pomagal v Vipavi, saj je bila enota programa tudi tam. V zadnjem času zaradi študija v Ljubljani ne morem biti več tako aktiven pri tem programu, sem pa občasno še vedno vključen v pomoč, predvsem z delom na daljavo. Ravno danes se bom na daljavo srečal z enim od učencev, s katerim imava na programu ponavljanje snovi pri slovenščini.

- Kako se lahko otroci vključijo v program oziroma se priključijo tej učni pomoči?
Na lokacijah, kjer smo izvajali učno pomoč, smo bili v stiku z osnovnimi šolami in socialnimi delavkami, da so tudi one napotile otroke k nam; sicer pa smo bili povezani z župnijami in drugimi socialnovarstvenimi ustanovami, tako da so informacije prišle do posameznih družin in otrok, ki so res potrebovali pomoč.
Izvajanje učne pomoči poteka za vse otroke brezplačno. Res je, da s strani prostovoljcev ne gre za profesionalno izvajanje inštrukcij, vendar se kljub temu zagotavlja primerno raven znanja, da otroci lahko dobijo še kakšno razlago, pomoč domačih nalogah, ponavljanju snovi ...

M. Erjavec, Obrazi dobrote, v: Ognjišče 5 (2024), 35-36.

Otroci nas potrebujejo in Pokloni zvezek
Na Karitas se vsako leto obrnejo številne družine, ki potrebujejo pomoč tudi pri nakupu šolskih potrebščin. Največja težava v takih družinah je neredno in nizko plačilo za opravljeno delo, bolezen enega izmed staršev, nenadne nesreče, visoke stanovanjske najemnine ...
Na Slovenski karitas letos v okviru akcije Otroci nas potrebujejo pomagajo več kot 13.000 otrokom pri nakupu šolskih potrebščin. Že 16. leto zapored vabijo vse vrtce in osnovne šole k podpori in sodelovanju tudi v akciji Pokloni zvezek, ki bo potekala meseca maja in junija ter bo obogatila akcijo Otroci nas potrebujejo. Letos še dodatno spodbujajo in vabimo vse bralce in bralke mesečnika Ognjišče, da najbližji Karitas podarijo zvezek za šoloobvezne otroke, katerih starši zaradi različnih stisk zvezke težko kupijo.
Finančna sredstva za socialno ogrožene družine s šoloobveznimi otroki, ki potrebujejo pomoč pri nakupu šolskih potrebščin, lahko prispevate na:
Slovenska karitas,
Kristanova ulica 1,
1000 Ljubljana,
TRR: SI56 0214 0001 5556 761,
sklic: SI 00 362,
namen: Otroci nas potrebujejo.
Dar za šolske potrebščine je možno poslati tudi z SMS-sporočilom ZVEZEK5 na 1919.
Nekaj srčnih misli s preteklih razglednic, namenjenih sovrstnikom v stiski:

- Upam, da sem ti s tem zvezkom olajšala šolsko leto. Name se lahko zneseš še večkrat.
- Želim ti veliko sreče, veselja, zdravja v tvojem življenju. Mislim nate in sem vesela, da sem ti lahko pomagala.
- Zelo sem vesela, da ti lahko podarim zvezek, in želim ti uspešno šolsko leto.
- Želim ti uspešno in veselo leto. Imej se lepo. Upam, da ti bo moj zvezek všeč.

 Več o akciji na www.karitas.si/pokloni-zvezek.

Iskrena hvala za pomoč družinam s šoloobveznimi otroki. Sodelavci Karitas bodo poleti pripravljali pakete šolskih potrebščin in jih pred začetkom novega šolskega leta razdelili šoloobveznim otrokom, ki jim jih starši zaradi različnih stisk težko kupijo.

Več informacij glede možnosti pomoči družinam s šoloobveznimi otroki na info@karitas.si ali 01 300 59 60.

Ko sem za birmo potreboval potrdilo o krstu svoje hčerke, je župnik, pri katerem sem to iskal, vzel iz knjižne omare veliko knjigo in iz nje prepisal podatke za to potrdilo. V tisti omari je bilo nekaj podobnih knjig. Rekel je, da so to župnijske matice. Kaj je to? (Rok)
Matične knjige so najbolj dragocene knjige, ki jih hranijo župnijski arhivi. Začetki matičnih knjig so povezani s samim začetkom krščanstva. Zelo verjetno je, da je mlada krščanska skupnost vodila pregled svojih članov, vendar se to ni ohranilo. Obvezno vodenje krstne in poročne knjige je uzakonil tridentinski cerkveni zbor (1545–1563). Rimski obrednik je leta 1614 predpisal tudi mrliško knjigo in vsem trem matičnim knjigam določil vzorec. Prvotno so bile matične knjige pisane v latinskem jeziku. Od avstrijske cesarice Marije Terezije pa so morale biti pisane v državnem jeziku, nemščini. Slovenščina se je v njih pojavila ob koncu 19. stoletja. Vpisi v matične knjige so bili prvotno opisni, po letu 1770 pa po predpisanih obrazcih. “Matične knjige sodijo brez dvoma med najbolj dragoceno gradivo, ki ga hranijo župnijski arhivi,” sodi zgodovinar France Dolinar. “Danes so matice predmet raziskav vseh tistih strok, ki imajo kjerkoli opraviti z našo preteklostjo.” (sč)

Ognjišče (2016) 5, str. 50

Zgodba

Deklica in buldog

Mama je s hčerkico šla na obisk k prijateljici. Ta je imela v hiši buldoga.

Ko sta bili že nekaj časa tam, je mama opazila, kako deklica gleda psa in se spakuje.

»Nehaj! Ne počenjaj tega!« jo je opomnila.

Deklica je hitro odvrnila: »Mama, on je začel!«

Misel

Vemo, da je buldog pasma psov, ki ima širok gobec in ko ga pogledamo, imamo občutek, da nas jezno in grdo gleda. Deklica je v svoji otroški preprostosti naredila to, kar bi storila večina otrok: 'vrnila' mu je njegov jezni pogled.

Pa se je zmotila! Tudi mi se povsem motimo, če mislimo, da ne bomo trpeli nečesa, kar je za nas neprijetno ali boleče. Bi pa bilo še slabše, če bi se nestrpno razjezili na to osebo ali menili, da nas draži. Strpnost je sposobnost dopuščati obnašanje, ki nam ni všeč.

Vendar ne smemo biti strpni do zla. Biti strpen do slabega, je nevarna napaka. Strpnost ne sme biti izgovor za to, da dopuščamo zlo. Strpnost je sad vztrajne vaje v samoobvladovanju.

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam gojiti strpnost,
da se bomo izognili
napačnemu razumevanju, sovraštvu in sporom.
Morda se ne znamo znebiti
ali spremeniti stvari ali ljudi,
ki nas motijo ali vznemirjajo.
Prosimo te,
da nam prav v takih trenutkih
pomagaš obvladovati naše reakcije.
Podeli nam moč, da bomo strpni,
ko bomo trčili na značaje in izraze,
ki nam niso po volji.
Naj se takrat rajši obrzdamo,
kakor da bi pokazali svojo nestrpnost in jezo.
Daj nam blag razum in odprto srce,
da bomo premišljeno ravnali v stiku z ljudmi,
ki nam z besedami ali dejanji gredo na živce.
Ne dopusti, da se takrat razjezimo
in krivdo zvračamo na svojo živčnost.
Vodi nas, da bomo moč za strpnost
črpali iz tvoje razumevajoče ljubezni.

Iskrica

Strpnost je čudovita vrlina, toda njena najbližja soseda sta ravnodušnost in nemoč.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2011), 14-15.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 20-21.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Morda spadate med resne molivce in ste litanije ne le stokrat in stokrat premolili, ampak jih tudi vsaj stokrat resno premislili. Lahko pa spadate v isto kategorijo kot jaz, ki se šele zdaj – prisiljen v pisanje – resneje ubadam s tem, kar sem v življenju do sedaj stokrat in stokrat odžebral in bom – če Bog da – to vsaj še nekaj stokrat storil. Vendar bolj premišljeno kot do sedaj.
Res je: litanije so – kot pravzaprav tudi rožni venec – namenjene »žebranju«.
In res je tudi, da za »litanije« razglasimo marsikatero »žebranje«, ki smo ga v vsakdanjem življenju deležni s strani različnih predavateljev, pesnikov, politikov, pridigarjev, piarovcev in kar je še takih poklicev, ki se začnejo s črko P in nas praviloma dolgočasijo. Ali spravljajo ob živce.
Tudi moj zapis seveda lahko pade v rubriko »žebranja«, kajti tudi pisec, pisatelj in pisun imajo P v začetku.
V začetku pa je bila tudi Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog (glej Jn 1,1). In ta Beseda se je učlovečila. Umêsila. Rodila. Iz Marije Device … o čemer sem pisal prejšnjič.
In naj vas zdaj opozorim, da v litanijah, ki Marijo kar trinajstkrat naslovijo z »Mati«, ne stoji zapisano: »Mati Jezusova!« Ker – če sem malo predrzen – le zakaj!? Prav tako bi lahko potem pisalo tudi: »Mati moja!« Kar Marija nesporno je, a ne v fizičnem in biološkem smislu. Kot je nesporno tudi, da je Marija Jezusova mati, pa ne fizika ne biologija pri tem nimata kaj dosti opraviti. Fizis, da – telo. In pa seveda Sveti Duh.
A Jezus vendarle ni Kristus. Hočem reči: seveda je, ampak ni se pisal »Kristus«. Priimkov tedanji svet, kolikor mi je znano, še ni poznal. Jezus je torej bil »Jezus, sin Marije«, ali pa še bolj verjetno »Jezus, Jožefov sin«, kot tudi stoji zapisano v evangelijih na treh mestih (glej Lk 3,23; Lk 4,22 in Jn 6,42).
Zakaj si je Vsemogočni izbral rojstvo za svojo zemeljsko pojavitev, ostaja do dneva današnjega predmet diskusij, debat, razprav, doktorskih disertacij, predavanj in predvsem – vere. Sam v te razprave ne bom posegal, še manj jih mislim tolmačiti in razlagati, ker si nikakor ne želim, da me teologi pribijejo na križ. In to iz povsem drugačnih razlogov kot Kristusa (ki ga seveda niso križali teologi, da ne bo kdo stavčne strukture pomotoma in zlonamerno obrnil v to smer), predvsem pa s popolnoma drugačnim učinkom.
Jezus je Kristus – Maziljenec, Mesija. Odrešenik. In Marija – Mati Kristusova.
MATI CERKVE
Pa smo spet pri fiziki. In biologiji. In Svetem Duhu.
Božje verno ljudstvo, združeno v občestvu ljubezni, smo eno samo telo – Cerkev. In to telo pripada Kristusu. Marija – Mati Kristusova – torej ni – in oprostite, ker sem nagnjen k norčavosti in me zdaj vleče v prvošolarske razlage – mati nekakšni stavbi, pa čeprav znamo mi, ki »smo Cerkev«, dostikrat biti zelo leseni ali pa trdi kot kamen. Nič seveda ni narobe, da smo »gradbeni material«. Navsezadnje nam apostol Peter naroča, naj bomo »živi kamni« in naj se pustimo vgraditi v »duhovno stavbo« (glej 1 Pt 2,5). Vendar nam ta neoprijemljivi Duh uhaja, različne »strukture« pa nam kar same od sebe rastejo in se razrastejo do te mere, da se človek kar ne istoveti več s Cerkvijo, pa čeprav si (upravičeno) domišlja, da je del Kristusovega telesa.
MATI MILOSTI BOŽJE
Tako Kristus kot Cerkev sta »milost Božja« in se zato sprašujem, čemu tolikšna pleonazmičnost! Zakaj ponavljam tako rekoč identičen vzklik trikrat zapored? Samo v mlinu se trikrat pove!
Ali pa je to še eno tiho sporočilo litanij, namreč: da je tale naša ljuba Zemlja le mlin, kjer se – zrna – meljemo za nebeško moko. In si srčno želim in prizadevam, da bi se po milosti Božji – in samo po milosti Božji je to sploh mogoče – zgodilo, in bom enkrat v tem Kruhu!

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 3 (2024), 84.

Zgodilo se je, da sem se znašel v družbi bolj ali manj naključnih znancev. Pogovor je tekel o politiki, o gospodarstvu, o umetnosti in tudi o veri, posebno še ob vprašanju, ali obstajata nebesa in pekel. Tu se je pokazalo, da nihče ni imel kaj dosti pojma o presežnosti. To mi je dalo misliti, da je marsikdo od njih v svojem življenju hodil mimo cerkve, vanjo pa je le redko zavil, kaj šele, da bi kdaj prebiral kakšno versko literaturo.
Pa se je nekdo spomnil, da jaz ob nedeljah redno hodim k maši, da vsako leto kam romam in da vsak teden sodelujem pri svetopisemski skupini, ki se zbira pri frančiškanih na Tromostovju. »Ti moraš biti podkovan v teh rečem. Povej nam, kje so nebesa, in kje je pekel?« me je skušal izzvati, ker sem dotlej le molčal in poslušal druge.
»Ne vem, če sem dovolj usposobljen, da vam lahko odgovorim na to vprašanje,« sem se motal iz zadrege. »Govoriti o nebesih je domena teologov, jaz vam lahko dam le nekaj splošnih razlag, ki sem jih doslej slišal. Najprej naj povem to, da nebesa in pekel niso kraj, kot si ljudje naivno predstavljajo, ampak je to stanje v nekem za nas nevidnem in neznanem svetu. Razlika med nebesi in peklom je v tem, da so tisti, ki so v nebesih, srečni, ker prebivajo v bližini Boga in ga gledajo. Nebesa so torej stanje večne blaženosti. Pekel pa je stanje večne ločenosti od Boga, zato sta tam jok in škripanje z zobmi, kot je rečeno v Svetem pismu, ki večkrat govori o nebesih in peklu. O nebesih je nekoč Jezus na podobno vprašanje, kot si mi ga zastavil ti, odgovoril, da se tam zveličani ne bodo ženili ne možile ...«
Tedaj se oglasi eden od poslušalcev: »Hvala lepa za taka nebesa. Grem pa raje v pekel, ker bo tam gotovo bolj zabavno.«
Nisem sem dal zmesti in sem mirno nadaljeval: »Apostol Pavel se je zavedal, da gre za težko predstavljivo stanje, zato je v svojem Prvem pismu Korinčanom zapisal: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.«
+++
»Vendar imam pa jaz neko svojo predstavo o tem, kako izgledajo nebesa in kaj je pekel. Kot veste, sem čebelar. V zimskem času čebele počivajo in z njimi nimam nobenega dela, vendar pa občasno le rad stopim do čebelnjaka. Grem od panja do panja in pri žrelu poslušam, kakšni glasovi prihajajo iz notranjosti. Običajno slišim enakomerno, zadovoljno brundanje v nizkih tonih, kar mi pove, da je s čebeljo družino vse v redu in da ji nič ne manjka. Včasih pa postanem pozoren na glasnejše šumenje v povišanih tonih. Če potrkam na takšen panj, se šumenje okrepi in se spremeni v nekakšen jok. Če bi imele čebele zobe, bi morda slišal vmes tudi škripanje z zobmi. Takoj vem, kaj se je v takšni družini zgodilo: izgubile so matico in zdaj vlada v panju obup in žalost. Matica je verjetno umrla zaradi starosti ali kakšne bolezni ali pa sem jo morda jaz pred zadnjim jesenskim pregledom nehote poškodoval, ko sem premikal satje. Za čebele je to stanje brez matice – pekel.
Ko je zunaj temperatura pod ničlo, osiroteli družini ne morem pomagati. Panj označim in ob prvi priložnosti, ko bo temperatura vsaj deset stopinj nad ničlo v senci, jim bom dodal novo matico. Na Primorskem se to lahko zgodi že v februarju, v celinski Sloveniji pa mesec kasneje. Ko pride tisti dan, panj odprem, vzamem iz njega pet krajnih satov in naredim v sredini gnezda prostor za rezervno družinico na petih satih, ki sem jo nalašč za tak slučaj prezimil v čebelnjaku. Iz tega rezervnega panjiča zdaj jemljem sat za satom in vsakega pregledam, če je na njem matica, preden ga vtaknem v panj brezmatične družine. Matico običajno najdem na srednjem satu, na katerem je tudi že prva letošnja zalega. Kakor hitro začutijo osirotele čebele novo matico – ta namreč oddaja posebne hormone, ki jih strokovno imenujemo feromone – , se njihov jok nenadoma spremeni v nepopisno veselje. Prej so klavrno ždele na satju in samo tarnale, zdaj pa radostno utripajo s krili in na ves glas sporočajo vsemu svetu, da so spet srečne. Nekatere mi lezejo po rokah, kakor bi se zahvaljevale, da sem jih rešil obupa in neizbežnega konca. Skratka, njihovo stanje pekla se je spremenilo v stanje nebes. Ko grem proti večeru ponovno na pregled čebelnjaka, se v vseh panjih sliši samo dobrodušno, zadovoljno brundanje. Tudi iz tistega, ki sem mu dodal matico iz rezerve.
Za konec pa še ena primerjava, povezana s čebelami. V germanskem in romanskem svetu ne poznajo izraza matica, ampak imenujejo to čebelje bitje kraljica. Morda zaradi njenega dostojanstvenega, celo kraljevskega obnašanja. Slovanski narodi in torej tudi Slovenci, pa smo pravilno dojeli njeno bistveno vlogo, da je namreč ona mati vseh živih bitij v panju in samo ob njeni prisotnosti lahko čebelja družina normalno deluje kot skupnost. Ali ne velja nekaj podobnega tudi za Boga? Ali ni On tisti, ki nas je ustvaril, ki daje življenje in daje našemu življenju smisel, da normalno delujemo kot posamezniki in kot skupnost?«
Ko sem končal, je med druščino za nekaj trenutkov zavladala tišina. Nato pa se je oglasil tisti moj znanec, ki me je izzval, da sem povedal svoje mnenje: »Vidiš, če bi tudi teologi tako nazorno kakor ti razložili, kaj so nebesa in kaj pekel, bi bilo navadnim smrtnikom, kot smo mi, vse veliko bolj jasno. Sicer pa, ali ni tudi Jezus, kolikor vem, pripovedoval svojim neukim poslušalcem težko razumljive stvari v prilikah?«
ŠIVIC, Franc.Ognjišče (2014) 04, str. 38

Učenec je nekega dne vprašal modrega učitelja: »Kaj misliš, zakaj ljudje toliko razpravljajo o Bogu?«
Učitelj je odgovoril: »Vidiš to čebelo? Slišiš njeno brenčanje? To se neha, ko čebela najde cvetlico in iz nje srka nektar.
Vidiš ta vrč? Ko vanj vlivaš vodo, slišiš klopotanje? Utihnilo bo, ko bo vrč poln.
Sedaj poglej to tenko rezino, ki jo vržem v vrelo olje. Slišiš, kako cvrči? Ko bo ocvrta, ne boš več slišal cvrčanja.

Podobno je z ljudmi: o Bogu veliko razpravljajo zato, ker ga še niso našli. Kdor ga je našel, ga v tišini časti.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2022), 87.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Dovolite, imam eno željo: rad bi kupil kozarec medu. Koliko stane? Pripravljen sem plačati. Za dobre reči mi ni žal denarja.« – »Hočete nekaj dobrega za svoj denar? Dobili boste nekaj najboljšega na svetu! Kupite zlate sončne žarke! Kupite samo zdravje! Česa boljšega kot je med, ni še nihče iznašel. Cena? Izračunala bom delovne ure. Čebele so preletele dvanajst tisoč ur, da so nabrale za kozarec medu. Da, moje delavke so bile pridne! Koliko stane ena ura? Zaračunam en evro. Tukaj je račun – 12.000 evrov za kozarec medu!« (sč)

Maj je čebelji mesec, zato bomo tokratno prilogo posvetili panjem, poslikanim panjskim končnicam in vsemu, kar se v čebeljih domovih dogaja. Maja bo namreč na knjižne police Ognjišča priletala slikovita knjiga, ki nosi pomenljiv naslov Biblia Carniolica.

Ko se je človek stalno naselil, ni več le ropal čebeljega medu, ampak je začel čebele načrtno gojiti. Čebelarjenje so poznali v vseh starih kulturah: predvsem v Egiptu, stari Grčiji in Rimu. Egipčani so bili spretni čebelarji, najstarejši ohranjeni zapisi o vzreji čebel v panjih v Egiptu so stari 4500 let. V antični Grčiji so za čebelje panje uporabljali glinene lonce in koše. Sveto pismo priča, da so čebele in njihove pridelke zelo cenili tudi Judje.
Naravna čebelja bivališča so bila votla drevesa in skalne razpoke. Človek je sprva posnemal njihovo naravno okolje, prvi panji so bila odrezana debla z duplom – klade, polklade, korita, podolgovate truge, iz šibja ali slame pleteni koši, sledili so različni leseni panji. Izpostavimo prepoznavnega kranjiča, od začetka 20. stoletja dalje pa Alberti-Žnideršičev panj.
V 17. stoletju se na Kranjskem pojavijo tipični čebelnjaki za shranjevanje panjev.
V panju je polno življenja. Matica nenehno izlega jajčeca, ki jih čebele delavke prenesejo v voščeno satje. Vsako jajčece položijo v svojo satno celico. Iz jajčec se po treh dneh izležejo ličinke, ki neprestano jedo, zato jih imenujemo tudi žerke. Čebele krmilke hranijo ličinke z matičnim mlečkom, kasneje pa z zmesjo cvetnega prahu in medu. Te se bodo razvile v čebele delavke. Če pa ličinko čebele krmilke ves čas hranijo zgolj z matičnim mlečkom, se iz nje razvije nova matica. Vse ličinke hitro rastejo in se medtem večkrat levijo. Nato se preobrazijo v bubo – to je stadij, v katerem se telo živali popolnoma spremeni. Čebela dobi sesalo, s katerim bo sesala medičino iz cvetov, razvijejo se ji členjene noge in krila. Iz bube se po približno 12 dneh izleže mlada čebela. Celoten cikel od ličinke do odrasle mlade čebele delavke traja 21 dni. Vse to se dogaja v vsaki čebelji hiški. Zato potrebujejo varen dom. Čebele se orientirajo tudi po barvah. So morda tudi zato ljudje poslikali njihove domove?

BARVE V SVETU ČEBEL
Čebele imajo drugačen vid kot ljudje in tudi precej drugačne oči. Na obeh straneh glave imajo sestavljeno oko, s katerim zaznavajo barve. Na temenu pa imajo še tri pikčaste oči, ki čebeli pomagajo zaznavati svetlobo in hitre spremembe v vidnem polju. Na tak način se lahko učinkovito izogne plenilcu. Če opazujemo travniško cvetje, lahko hitro ugotovimo, da prevladujejo cvetovi v rumeni, rumenkasto zeleni in modri barvi. Te barve čebele zelo dobro vidijo, ne zaznavajo pa rdeče barve. Zato ni čudno, da na travniku skoraj ni rastlin z rdečimi cvetovi. Ena izmed njih, poljski mak, pa ima drugačno prilagoditev: njegovi sicer rdeči cvetovi odbijajo UV-svetlobo, kar čebele zaznavajo kot posebno barvo.
Ko čebele najdejo pašo, s posebnim plesom v obliki osmice sporočijo še ostalim čebelam vrsto, smer in oddaljenost paše. Čebele lahko nabirajo medičino blizu panja ali tudi več kilometrov stran. A ker imajo izjemno dobro orientacijo, se ne izgubijo: z barvami in vonji ter s pomočjo lege sonca na nebu najdejo pot v domači panj. Čebelnjaki so zaradi svoje barvitosti lepa popestritev pokrajine, arhitekturna zanimivost, vsekakor pa barve, nanešene na panjske končnice, pripomorejo tudi k orientaciji čebel. A tega naši predniki verjetno še niso vedeli. Zakaj so torej slikali na panje?

POSLIKANI ČEBELNJAKI
Ljudsko slikarstvo je bilo v 18. in 19. stoletju priljubljeno po vsej Evropi. Ljudje so radi poslikali pohištvo, slikali na steklo, poslikana so bila hišna pročelja, vaške kapelice. Najstarejši motivi v ljudskem slikarstvu so bili verski. Morda so se tako poklonili priprošnjikom, morda je bila to oblika zahvale ali prošnje, gotovo pa so si želeli Boga blizu, doma. Tudi prvi motivi na panjskih končnicah so bili verski simboli. Navada se je razvila, in nastajati so začele celovitejše podobe sv. Ambroža, zaščitnika čebelarjev, pa sv. Florjana, zaščitnika pred požarom, in drugih svetnikov. Za najstarejšo poslikano panjsko končnico velja tista z motivom božjepotne Marije iz leta 1758. Ljudska umetnost na panjih se je razvila v upodobitve prizorov iz Svetega pisma, potem pa tudi v povsem ljudske motive. Poslikane panjske končnice so naša posebnost, nikjer drugje jih ne najdemo.
Znanih je več kot 30 slikarjev panjskih končnic. Večinoma so bili samouki, priučeni podeželski podobarji. Najlepše panjske končnice so nastale v delavnicah z baročno tradicijo Leopolda Layerja (Kranj) in Franca Wisiaka. Največ ohranjenih pa je nastalo na Pavličevi kmetiji v Selški dolini. Na Štajerskem pa je največ ohranjenih upodobitev nastalo v delavnici Franca Grila. Ti ljudski umetniki so pri svojem delu uporabljali oljne barve in smrekove deščice dimenzij 30 x 13 cm, nekatere panjske končnice so naslikane tudi na češnjev, lipov, orehov ali hruškov les.

DEŽELA, KJER TEČETA MLEKO IN MED
»Čebelji panj spada med najbolj urejena in prijazna domovališča in delovišča na svetu. Čebelnjak predstavlja dom, ki pomirja in varuje svoje prebivalce, in predstavlja delovno mesto, ki zagotavlja prehrano in razmnoževanje. Opravilne vloge so pregledne in jasne in delovne obveznosti so do potankosti določene. Brenčeča čebela je primer vesele prizadevnosti in predanosti, ki ju goji družina, čebelji panj pa predstavlja mirno sožitje in soglasje, ki vladata v skupnosti,« v spremni besedi k Biblii Carniolici zapiše škof Jurij Bizjak. Kot bi opisoval idealno družino, kajne? Nekaj, k čemur stremimo kristjani. Res, čebele smo si ljudje od nekdaj jemali za zgled zaradi njihove delavnosti in vztrajnosti.
V Sloveniji živi več kot 500 vrst čebel. Najbolj razširjena je medonosna čebela, predvsem podvrsta kranjska čebela ali sivka (Apis mellifera carnica), ki so jo prvič zabeležili prav na Kranjskem. Prepoznamo jo po temnih obročkih na zadku, ki imajo sivkaste dlačice. V Sloveniji je dovoljeno čebelariti le s kranjsko čebelo. Ta pridela veliko medu, ni napadalna in ima dober čut za orientacijo. Zaradi vseh teh lastnosti so jo od 19. stoletja prenašali tudi v druge države po Evropi in po svetu. Danes je ena izmed bolj razširjenih podvrst medonosnih čebel.
Zaradi vseh dobrih lastnosti čebel so jim že stara ljudstva pripisovala božanske lastnosti. Stari Egipčani so verjeli, da so se rodile iz zlatih solz, ki jih je pretakal bog sonca. Svoje mesto so ta droba čudodelna bitja našla tudi v Svetem pismu. »Roji čebel so dobra prispodoba za številčno vojsko. Mojzes piše: In Amorejci so vas podili, kakor delajo čebele (5 Mz 1,44). Modri Sirah pa hvali njen med: Majhna je čebela med krilatci, njen sad pa je prvi med slaščicami! (Sir 11,3). Veliko pogosteje kakor čebelo pa Sveto pismo omenja čebelji med (več kot petdesetkrat). Med je prispodoba za blaginjo, prispodoba za najbolj zaželeno telesno in duhovno hrano, prispodoba za največje slasti in radosti. Izvoljeno ljudstvo živi v deželi, kjer teče mleko in med (2 Mz 3,8),« navaja škof Jurij Bizjak.
Kaj pa Slovenija? Ali tudi pri nas teče med (ki za razliko od mleka ni in gotovo tudi ne bo izgubil svoje slave)? Po podatkih Čebelarske zveze Slovenije smo v lanskem letu v Sloveniji pridelali 2405 ton medu. S čebelarjenjem se pri nas ukvarja več kot 11.000 čebelarjev. Pa imamo medu dovolj za naše potrebe? Odvisno od letine. Naj nam sv. Ambrož letos izprosi dobro letino in zdrave roje. Pa naj medi!

ALI STE VEDELI, DA ČEBELE NE NABIRAJO MEDU?
Čebele nabirajo sladke sokove: medičino in mano. Medičina (nektar) je shranjena v cvetovih, s čimer privabljajo opraševalce, mana pa so izločki žuželk, ki sesajo rastlinske sokove. Čebele s sesalom medičino ali mano posesajo in shranijo v svojem medenem želodcu. Na poti nazaj se v njem že začnejo dogajati kemijske spremembe: sladkor se razgradi na enostavnejše dele. Čebela preda sladko tekočino v obliki kapljic čebelam v panju. Te kapljico obdelajo in posušijo, tako da iz nje nastane med. Čebele med shranijo v satje in ga pokrijejo z voščenimi pokrovčki, ki so vodoodporni.
Čebelar iz panja vzame sate z medom in z njih omete čebele. S posebnimi voščenimi vilicami nato odstrani voščene pokrovčke na satju in sate vstavi v točilo. To je posebna naprava, ki z vrtenjem poskrbi, da iz satov v posodo steče med. Sledi še precejanje medu in polnitev v kozarce. Ker je med hrana čebel, ga čebelarji nadomestijo s sladkorno raztopino.
V Sloveniji sta najpogostejša cvetlični in gozdni med. Cvetlični med čebele pridelajo iz medičine različnih travniških rastlin, grmov in dreves. Gozdni med pa nastane iz mane, ki jo nekatere žuželke izločajo na iglavcih in listavcih v gozdu.
Poznamo različne vrste medu: ajdov med, lipov med, kostanjev med, akacijev med, hrastov med, smrekov med, hojev med. In seveda mešan med. Za vse pa velja: najboljši je tisti, ki ga kupite pri lokalnem čebelarju.

MEDENE ŠTEVILKE
Pašne čebele opravijo med 10 in 15 poletov na dan, pri tem lahko obiščejo tudi 500 cvetov.
Na nekaterih krajih lahko čebele naberejo do 5 kg medičine na dan, kar je 200 kg na leto.
Ena kolonija čebel na leto proizvede med 20 in 50 kg medu.
V Sloveniji imamo 3 sheme kakovosti medu, ki so zaščitene z označbo porekla: slovenski med, kraški med in kočevski gozdni med.
V Sloveniji se s čebelarstvom ukvarja več kot 11.000 čebelarjev.

K. Šoln-M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 5 (2023), 44-49.