K pisanju tega pisma me je spodbudil prispevek v avgustovski številki Ognjišča (2018) Spolnost je zame sopomenka za fizično in psihično bolečino. Sem mlado verno samsko dekle, tik pred tridesetim letom, ki si želim najti vernega in poštenega fanta, ki bi z mano v čistosti – spolni vzdržnosti vztrajal do poroke ter z menoj delil radosti in bridkosti življenja. Vendar se tu zaplete. Kot samska in verna sem vedno v manjšini v družbi s takšnim razmišljanjem. Imam nekaj vernih samskih prijateljic, s katerimi se družim in gremo na kakšno pijačo ali kam drugam. Sama pa se vedno pogosteje sprašujem, kje bomo spoznale in našle sebi primerne fante. Ker v živo fantje več ne ‘letajo’ tako izrazito za dekleti, sem se prijavila na različne portale za samske, a ostala sem le na enem na tistem za samske katoličane, s katerimi bi delila vero in vrednote – katStik. V preteklosti sem si dopisovala že z nekaj fanti in se tudi z nekaterimi s portalov srečala, a ker sem ‘bolj’ verna in si ne želim s fantom skočiti med rjuhe, greva vsak svojo pot. Tudi molim in prosim Boga, naj mi pošlje fanta po mojem srcu, ki bo postal moj mož. Sprašujem se, če imam previsok kriterij za fanta, da bi počakal s spolnimi odnosi do poroke, vendar se mi zdi, da je edino prav in da je vera najvišja vrednota v mojem življenju. Poznam dekle, ki je vztrajalo s svojo odločitvijo in je ob njej fant postal goreč vernik. A poznam tudi mnoge primere, ko so dekleta popustila v veri, ker je bila ljubezen in spolno življenje močnejše, nekatera so se potem poročila, spet druge ne. Resno se sprašujem, kaj narediti. (Ne želim se spuščati v predzakonske spolne odnose, ker že itak sem v preteklosti doživela spolne zlorabe, ki sem jih zakopala globoko v podzavest. A ko sem se jih spomnila, so se kot bumerang vrnile in povzročile bolezen.) Kot majhna deklica in mladostnica sem z veseljem prebirala sestavke v Ognjišču, kako so se spoznavali fantje in dekleta. Zgodbe parov, ki so hodili po poti vere, ljubezni in čistosti do poroke. Nekateri pari so se spoznali v planinah, drugi pri mladinski skupini, skratka zelo različno. A sama se sprašujem, kje mene čaka tisti pravi fant, ki me bo sprejel, spoštoval in imel resnično rad in kako sploh vedeti, kateri je pravi zame. Da sklenem: kot samsko verno dekle bi rada spoznala fanta, s katerim bi se lahko poročila in bi skupaj preživela preostanek življenja. Prijavila sem se na portal katStik in se pridružila skupini za samske v Mariboru – Shalom. Upam, da kmalu spoznam pravega fanta, ki bo počakal s spolnostjo in se bo trudil za odnos in se bova poročila, si ustvarila družino in preživela lepo zgledno življenje. Kaj mi vi predlagate, kje iskati fanta, kam iti, kaj narediti, da spoznam fanta oz. bodočega moža ...? Morda, pa se kateri najde v opisu in se opogumi in me nekega dne razveseli z elektronsko pošto ali kako drugače.
Vida

Najbrž vaša življenjska zgodba ni tako osamljena. Ko sem prebiral vaše pismo, sem se tudi jaz najprej spomnil pisem, ki so bila včasih objavljena v Ognjišču in so res govorila o tem, “kako so se spoznali fantje in dekleta. Zgodbe parov, ki so hodili po poti vere, ljubezni in čistosti do poroke. Nekateri pari so se spoznali v planinah, drugi pri mladinski skupini, skratka zelo različno.” Spomnil pa sem se tudi pogovora s psihologom dr. Andrejem Perkom, objavljenim v septembrskem Ognjišču. Tudi pri njem se oglašajo dekleta s podobno težavo, kakor jo opisujete vi. To kaže, da opisani problem ni osamljen. Pri dr. Perku se običajno oglašajo dekleta, ki so starejša od vas. Zanimivo, da omenjeni psiholog zagovarja dejstvo, naj si dekleta najdejo fante do 25. leta, ker jih potem “bolj malo ostane”. Toda ta njegov nasvet vam ne more več koristiti, saj ste tako vi kot nekatere vaše prijateljice in druga dekleta prekoračili 25 let, težava pa je ostala. Kaj torej storiti?
Ko sem prebiral vaše pismo, nisem odkril ničesar, kar bi delali narobe. Tudi zelo realno vidite svoj položaj. Ne idealizirate stvari, pa tudi ne slikate vsega črno. Opazili ste pare, ki so v čistosti dočakali poroko in so bili srečni in jim je to obnašanje najboljša popotnica v življenje. Opazili pa ste tudi primere, ko je kakšen fant zapustil dekle, ker ni popustilo svojim verskim načelom. Gotovo je bilo dekle prizadeto, a morda ji je s tem prvim razočaranjem prihranjenih več drugih razočaranj, ki bi jih bila deležna v skupnem življenju. Starejša gospa mi je pripovedovala, kako je imela fanta. Ko mu je povedala, da želi ostati čista do poroke, jo je zapustil. Pozneje si je našel drugo dekle. Pa ne samo drugo, ampak tudi tretje in četrto, žene pa nikoli! Ko je čez več let srečal prvo dekle, ji je priznal, da je bil neumen, da jo je pustil, ker je bila boljša od vseh poznejših ... Ostal je razočaran in sam.
Ne morem reči, da je spoznavanje prek spleta in drugih oglasov najboljši način za iskanje partnerja, saj se pri takem iskanju kaj lahko zgodi, da kdo izkorišča dobro voljo pa tudi stisko drugega, ki išče življenjskega partnerja. Obenem pa poznam tudi ljudi, ki so si na ta način našli poznejšega moža ali ženo in živijo v lepo zakonsko življenje. Pozitivno se mi zdi, da obstaja tudi katoliški portal za samske katStik.
Tudi vam ne morem očitati nedejavnosti, saj se trudite, da bi si poiskali partnerja in tudi se ga ne trudite iskati kjerkoli, ampak v okoljih, kjer je večja možnost, da boste našli resnega fanta. Imam pa občutek, da ste postali nekoliko nemirni in da se vas loteva nekakšen strah, da boste ostali sami. Ta strah, ki je sicer razumljiv, pa vas bolj mori kot vam pomaga pri iskanju fanta. Malo pred prejemom vašega pisma sem prebral čudovit govor, ki ga je imela žena na pogrebu svojega moža, ki je umrl v nesreči. V njem se možu zahvaljuje za lep zakon in za čas, ki sta ga preživela skupaj in ga je nesrečna smrt tako kruto prekinila. Zanimivo, da je opisala tudi, kako je spoznala moža. Ni bila več rosno mlada in tudi njo je že razjedal strah, da bo ostala sama. Takole pravi: »Ko sem nekoč kot absolventka svojemu spovedniku zaupala skrb, da nimam fanta, jaz pa si želim družino, mi je takole odgovoril: “Glej, ti delaš za Boga, zaupaj, da bo On poskrbel za dobrega moža zate, če ga za to prosiš.” In je! Ker Bog je zvest! Izbral je biser, ki je skozi najina skupna leta dobival v mojih očeh vedno večji sijaj!«
Tudi vi položite svojo težavo, ki vas pesti, v Božje roke. Izročite se Bogu in prepustite, da bo on najbolje uredil stvar. Zaupajte tudi, da bo On najboljše uredil, saj ve, kaj je za vas najboljše.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 9, str 38.

Septembra smo vstopili v novo pastoralno, katehetsko in tudi šolsko leto. Na vseh teh področjih je bilo tedaj izraženih veliko želja in upanja, da naj bo tudi letošnje leto čim bolj uspešno. Da naj predvsem otroci pridobijo čim več znanja in naj bodo uspešni. Uspeh po šolsko na žalost največkrat merimo po ocenah. Po svoje je tako najlažje, saj že ocena pove, kam kdo sodi.
To je tudi priložnost, da pogledamo na pridobivanje verskega znanja, tako pri otrocih kot pri mladih in starejših. Kako je z znanjem na tem področju? Pri otrocih je to še vedno merjeno z ocenami, kjer imajo sicer vsi petke. So te petice v spričevalu dovolj, da se nam odprejo vrata v nebesa? Kako pa je potem za nas, ki smo verouk končali pred desetletjem ali dvema, mogoče celo pred 50 leti? Tisto znanje, tiste petke, ki smo jih dobili, še držijo? Ali pa bi bilo pošteno povedati, da od znanja ni ostalo kaj veliko, in kar je še huje, da peša tudi naša vera?

POGLABLJANJE VERE JE NUJNO OPRAVILO
Bežno poznavanje osnov vere in verskega življenja nam ni v prid pri osebni rasti v veri. Površinsko poznavanje osnov, ki jih v poplavi informacij, podatkov in novodobnih šumov vse hitreje pozabljamo, tudi zaradi neprisotnosti tradicionalno podpornega okolja, je zgolj temelj, zgrajen na pesku. Članek smo začeli z besedami in željami o uspehu – bi zase lahko rekli, da smo uspešni na področju poznavanja vere? Da imamo poglobljeno vero, ki je zasidrana v Kristusu?
Kako torej živeti in krepiti svojo vero in biti odgovoren za osebno rast v veri? Že na začetku razmisleka nam mora biti jasno, da je poglabljanje vere za katoličana nujno opravilo. Enostavno je nedeljivi del tega, da smo verni. Kdor se sreča z zapisi o prvih kristjanih, ne more mimo opažanja, s kakšnim žarom so si prizadevali za svojo vero, kako so jo želeli razumeti, preučevati, jo živeti in biti v njej zasidrani. Morda pa niti ni treba iti tako daleč nazaj – zgledne in zahtevne kristjane lahko najdemo že v svojih prednikih, svojih starih starših, ki so znali biti tudi študiozni glede svoje vere.

PRIORITETE, PRIORITETE
Že slišim prve ugovore, kako mnogi hitijo z razlago, da so takrat imeli več časa, vse je bilo drugače, lažje, danes je toliko stvari in tako smo zaposleni. Pa smo res?
Poglejmo si kak zanimiv novodobni podatek. Po podatkih spletne strani DataReportal, ki se ukvarja z analizami digitalnih trendov, je v povprečju v Evropi vsak posameznik na napravah in pred zasloni več kot 6 ur dnevno. Pustimo ob strani dejstvo, da so deli sveta, kjer je to povprečje tudi več kot 8 ur. V to kvoto seveda ne štejemo delovnega časa. Ta čas je v povprečju razdeljen na gledanje televizije, igranje iger, udejstvovanje in branje socialnih omrežij, podrsavanje po spletnih straneh ... Če to številko pomnožimo s sedem, dobimo podatek, da okvirno vsaj 40 ur na teden namenimo različnim ekranom. V enem mesecu je to več kot 160 ur časa. Za še en mesečni delovnik časa smo pred ekrani. Četudi samo polovico tega časa, je to še vedno okrog 80 do 100 ur na mesec.

SMO RES TAKO ZAPOSLENI?
Je torej vprašanje dejanske zaposlenosti ali naših odločitev, komu in čemu dajemo prednost? Kdaj ste nazadnje imeli v rokah Katekizem katoliške Cerkve? Ali pa vsaj Kompendij, povzetek Katekizma? Vem, večini to vprašanje najbrž zveni čudno. Boste rekli: »Kakšno povezavo pa ima to z mojo vero?«
Papež Benedikt XVI. je o Kompendiju povedal, da »v strnjeni obliki vsebuje vse bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Tako sestavlja nekakšen vademekum, ki omogoča ljudem – tako verujočim kot neverujočim –, da z enim samim pogledom zaobjamejo celotno panoramo katoliške vere. V svoji zgradbi, vsebinah in govorici Kompendij zvesto odseva Katekizem katoliške Cerkve.
Zato z zaupanjem izročam ta Kompendij celotni Cerkvi in vsakemu kristjanu posebej, da bi mogel po njem najti v tem tretjem tisočletju nov polet v obnovljenem prizadevanju za evangelizacijo in vzgojo v veri; zaradi svoje jedrnatosti, jasnosti in celovitosti se Kompendij obrača na vse ljudi, ki sredi razpršenega sveta z raznovrstnimi sporočili želijo spoznati pot življenja, resnico, ki jo je Bog zaupal Cerkvi svojega Sina.« Se nam še vedno zdi, da poznavanje Katekizma katoliške Cerkve ni relevantno ?
Pa vprašam preprosteje – kdaj ste nazadnje imeli vsaj 10 minut v rokah Sveto pismo? Se nam tudi ta knjiga zdi nepotrebna?
Kako se sliši primerjava, da smo recimo bili v enem mesecu ob Svetem pismu manj kot 15 minut, za ekrani pa smo z vsemi mogočimi (največkrat nepotrebnimi) vsebinami preživeli vsaj 100 ali več ur?!? Nekateri bi znali za pol ducata nadaljevank našteti imena vsaj petih igralcev posamezne serije, ne znamo pa po drugi strani našteti šest verskih resnic naše vere. Ali pač? Ko smo v oktobru in mesecu rožnega venca, se kar samo ponuja vprašanje, če znamo moliti rožni venec. Poznamo njegove temeljne dele? Razumemo, da se ob molitvi rožnega venca poglabljamo v Božjo skrivnost? Še preprostejše je lahko vprašanje moje molitve in časa, ki ga na ta način posvečam Bogu. Iz tega prereza našega načina življenja lahko vidimo, kako Bogu in poglabljanju svoje vere namenjamo zgolj in samo res mizerne časovne drobtinice, ki kdaj pa kdaj odpadejo z naših digitalnih ekranov oz. miz.

NE TRADICIJA, NUJNA JE OSEBNA VERA
V okolju, v župniji, kjer je cerkveno občestvo še močno, kjer se še tradicijo gor drži, kjer bi lahko rekli, da gre za tradicionalno versko okolje, nas lahko zaslepi prepričanje, da je biti del takšnega okolja že dovolj. Ali da je za poglobljeno vero dovolj imeti dobrega župnika ali dobro popotnico iz otroških let. Vse to je lahko v pomoč, vendar ni dovolj za poglobljeno verovanje. Prečistiti je treba to tradicionalno, skorajda kulturno naravnanost vere ter prestopiti v odgovorno osebno in občestveno vero.
Sveti Janez Pavel II. je leta 1999 v okrožnici Vera in razum zapisal, da smo priča vedno večjemu prepadu med razumskim znanjem in verovanjem na eni strani ter vse bolj samozavestnemu in izključujočemu nastopanju človeškega razuma. Povedano drugače sta človekov razum in njegova samovolja postala izključujoče merilo vse resnice, tudi ko gre za razodetje Boga. Hkrati bi torej radi dokazovali, kako razumna in intelektualna bitja smo, obenem pa zavračamo, da bi se z razumom in intelektom tudi trudili spoznavati vero in Boga?!? To si velja zapomniti, saj se bo kasneje pokazalo vsaj še v enem delu našega odnosa do vere.
Ob tem dodajamo beseda škofa Štumpfa iz pridige na Brezjah ob letošnjem prazniku Marijinega rojstva:
»Samo vera, ki poveže s Kristusom vse, kar smo, in tudi, kar imamo in delamo, nas lahko ponovno rodi v ljudi, ki pišejo novi status animarum ali novo stanje duš.
Vera, ki tega ne počne, ker ne zmore ali noče, ni vera, ampak je samo pripadnost, ki vse dojema kot formalnost, ki lahko ima hipno celo praznični pridih in značaj, vendar pa hitro mine. Verska formalnost ne daje življenja, ne prinaša upanja, ker nima v sebi nobene duhovne moči.«

ČLOVEKOVA SAMOVOLJA IN IZBIRČNOST
Pri igranju pokra poznamo izraz all-in, ko igralec vključi v stavo vse svoje imetje. Bog bi nas rad imel v celoti, mi pa smo mu voljni dati samo tisto, kar nam trenutno ustreza, samo tisto malo, čemur smo se pripravljeni odpovedati, in nič več; kot je omenjeno nekaj vrstic prej – v ospredje prihaja moja volja, moje merilo časa, moje merilo resnice, moje merilo pripadnosti. S svojim razumom se odločim, da dam samo toliko, kot se meni zdi prav. In od vere vzamem samo tisto, kar mi ustreza, kar mi paše. Smo kot otrok ob odprti bonbonieri – izbere le tu in tam nekatere čokolade, za katere ve, da so še posebej sladke ali so lepo videti. V veri večkrat seciramo izbor, kaj je za nas užitnega. Se res ne zavedamo, da so šele vse verske resnice (popolno) telo? Tako k blagoslovu velikonočnih jedil pridemo vsi, na tretjo velikonočno nedeljo pa le še peščica katoličanov. Da je Kristus Bog, verujemo zopet (skoraj) vsi, da je vstal od mrtvih, dve tretjini, da bomo tudi mi vstali z njim, pa le tretjina izmed nas.
Kristusova beseda naj prebiva med vami (prim. Kol 3,16)
Večkrat je vprašanje, kje smo zašli in kaj nam je storiti. V središče moramo namesto sebe, svojih želja, svojega udobja spet postaviti Kristusa. Preprosto. Srčika poglabljanja in kasneje oznanjevanja naj bo kerigma, vsebina izpovedi naše vere v Jezusa Kristusa. Pri poglabljanju vere se torej zavedajmo, da je za uspeh – oz. bolje rečeno za prodornost – našega poglabljanja vere bistvena naša izkušnja Boga. Ta se mora okrepiti. Evangelij naj nas ponovno presune do kosti – da bo zaživel v nas. Iz preteklosti veje občutek, ki ga ubesedi Branko Cestnik: »da smo se toliko bolj vdajali obnovam zidov, kolikor bolj smo izgubljali moč žive besede«. In sklene: »Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira.« Nič nam ne koristi, da delamo močan bogoslužni steber – v čemer smo Slovenci specialisti –, če smo na drugi strani šibki v poglabljanju vere in oznanjevanju. Ne gorimo za vero v Kristusa. To veselo oznanilo evangelija nas kar ne prevzame (več). Smo otopeli? Smo nezainteresirani? Smo brezbrižni?

OSEBNA ODGOVORNOST
Kaj nas kot vernike nagovarja k temu, da – v Cerkvi in na duhovnem področju – poglabljamo svojo vero? Verjetno smo nagovorjeni takrat, ko se na to vsaj malo pripravimo. Ko se že za nedeljsko mašo potrudimo in preberemo Božjo besedo za tisti dan malce prej. Ko nam je potem ta vsebina, bodisi pridiga ali drug nagovor, podana na razumljiv način. Ko smo navdušeni, veseli razlage in pomena nekega sporočila, odlomka, simbolike besed, dejanja ali številk ... Do tega lahko pridemo, če smo za Boga – za Njegovo besedo – odprti, če smo jo pripravljeni osebno sprejeti, in ne prihajamo k maši kot statisti, po kljukico.
Konkretnost se kaže tudi v osebni odgovornosti, da poskrbimo za poglabljanje vere tudi izven okvirov nedeljske maše. Ni kriv ne škof ne domači župnik, če se zavestno in z lastno odgovornostjo ne odločim za molitev ali branje Svetega pisma ali ne prisluhnem spodbudni radijski katehezi ali razmišljanju. Baza vsega je osebna odločitev.
Na koncu ne gre za napiflanost zapisanih členov in zakonov in zapovedi. Gre za prežemanje te vsebine s praktičnim življenjem.

OSEBNO DELO: SESTOP V LASTNO RESNIČNOST
Velikokrat je zaslediti izgovor, češ: saj pa nisem dovolj dober kristjan. Če bi poznali Sveto pismo, bi vedeli, da le-to pred nas ne postavlja zloščenih svetnikov, ampak patrone, ki so bili tudi obremenjeni s hudo krivdo, zaradi katere šele zmorejo zavpiti k Bogu. Abraham je denimo zatajil ženo, da bi si pridobil korist zase. Zveni znano, kajne? Kolikokrat tudi mi tajimo žene in ostale, ki so nam blizu? In kolikokrat si na drugi strani želimo koristi, tudi če gremo zato čez trupla? Kot Mojzes se moramo soočiti s svojim temnim – grešnim jazom. Mojzes je bil morilec, ubil je Egipčana. Tudi mi večkrat grešimo zoper peto Božjo zapoved, mar ne? Nam je kaj znana zgodba kralja Davida?
Nekoristnost – greh – se v različnih situacijah nastavi človeku kot ogledalo, ki nas strezni. Kot je Mojzesa goreči grm. Šele potem nas Bog vzame nazaj v svojo službo. »Šele ko greš čez prepad lastne krivde in nemoči, si voljan sprejeti Boga,« zatrjuje Anselm Grün. Takrat srce zakriči – in nastavi ogledalo. Tudi to je lahko brca v zadnjo plat, da se premaknemo.

ODGOVORNO PREDAJANJE NAPREJ
Iz delne v celovito vero je klic k vedno globlji veri in delu na sebi. Vsi smo polni lastnih miselnih in vedenjskih vzorcev, ki nas omejujejo. Katoličani pozabljamo na naše duhovniško poslanstvo, ki smo ga prejeli s sv. krstom. Vinko Škafar trdi, da je človek najbolj človek, »ko je duhovnik in izvršuje svoje duhovniško poslanstvo«.
Zelo pomemben je torej tudi drugi korak poglabljanja vere. Kako predajamo vero naprej, v svoji družini in okolici, če o veri pravzaprav ne vemo veliko? Tudi mi smo v sedanjem svetu poklicani živeti pot duhovnega prepoznavanja, ko se ne samo zaradi svoje vere, ampak tudi zaradi svojega duhovniškega poslanstva moramo spraševati, kako lahko besedo o Bogu in Božjo besedo delimo naprej. Kakšen prerok sem? Največkrat bi radi bili kot prerok Jona, da bi se skrili v svoj individualni svet, za svoje ekrane in v svoj mali kotiček, v katerem bi radi bili brez pretresov, brez obveznosti do skupnosti, občestva. Saj od nikogar nič nočemo – zato naj bi nam pripadala mir in zasebnost.
Vendar Bog vabi in kliče. Četudi smo trenutno še nebogljeni, brez moči, v strahu, lenobi in nevednosti, smo vsi posvečeni z Duhom, ki nas spremlja, spodbuja in nam omogoča, da lahko vedno bolj rastemo v dobrem in svetem. Jean Lafarce ob tem doda, da Jezus ni postavil nobene sheme popolnosti, »po kateri naj bi se vzpenjali klin za klinom, da naposled le osvojimo Boga«. Pokazal pa nam je »pot, ki vodi v globine ponižnosti«. Lahko sicer izberemo pot junaštva in kreposti, vendar bomo »pri tem rinili z glavo skozi zid«. Raje izberimo odkrivanje Boga v sivem vsakdanu, a pozor: »To si morate iskreno želeti,« pri tem pa odmisliti »strahove, saj se boste spustili v globino svoje revščine«.
V naši revščini nas sreča Bog. Le ne smemo imeti preveč ponosa, da bi se naslanjali na svoj prav, na svoj ego in z njim reševali naprej svojo bedo. Kajti kdor želi rešiti svoje življenje, ga bo izgubil (prim. Mr 8,35). Raje se torej odpovejmo sebi in vsak dan znova vzemimo svoj križ ter pojdimo za Kristusom. Sami in v občestvu.

IZHODIŠČE: KAM KAŽE KOMPAS CERKVE SODOBNEMU ČLOVEKU?
Po poti poglabljanja vere ni treba hoditi sam, v samoti in odmaknjenosti od občestva. Smo del Cerkve in cerkve, ki nam pastoralno prihaja naproti. Prav in nujno je, da smo del občestva.
V zadnjem desetletju ali dveh je bilo veliko molitev, pogovorov in sklepov, kako organizirati in voditi pastoralno življenje po slovenskih cerkvah. Veliko je bilo rečenega o novi evangelizaciji oz. pastoralnem spreobrnjenju, o katerem govori tudi vatikanski dokument Lineamenta. Nova evangelizacija naj bi bila nekaj nasprotnega od samozadostnosti in ukvarjanja s samim seboj. Treba je doživeti pastoralno spreobrnjenje, kar pomeni premik v naši miselnosti in strukturah Cerkve.
Naše pastoralno delovanje tako na strani izvajalcev kot na strani udeležencev se mora odmakniti od sodobne kulture samozadostnosti. Smer naj bi kazala nova evangelizacija, o čemer je govoril tudi že krovni dokument slovenskega pastoralnega načrta z naslovom Pridite in poglejte, ki je tu zelo konkreten in jasen: od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri; od delne v celovito vero; od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico (PIP 51).
Branko Cestnik pri tem podčrta: če bomo le »hlastali po spremembah v strukturi in pastoralni metodi, bomo hitro ostali brez sape«. Kako naj torej iz teh besed postane meso? Prvi vidik je problem struktur. Cestnik: »Vse preveč je trenutno oznanjevanja o religijskih dolžnostih: Hodite k maši? Berete verski tisk? Daste kaj za cerkev? Spoštujete krščanske navade? Se pravi, oznanjevanje o delčkih, premalo pa je izvorne kerigme: Kristus je vstal in živi!«

GRADI NAS SIVI VSAKDANJIK
Drugi vidik predstavlja naša naklonjenost do vere v vsakdanjiku. Versko življenje ni to, da je vsak dan praznik. Naslov dokumenta Pridite in poglejte izhaja prav iz konkretnosti, ki je večkrat nezanimiv sivi vsakdan. Samarijanka je Jezusa srečala ob običajnih opravilih. Nato je odšla v vas in rekla: »Pridite in poglejte človeka« (Jn 4,29). V sivem vsakdanu je treba iskati Boga, pa četudi med pomivanjem posode. Ni težko biti naklonjen in razpoložen do vere, ko je praznik sv. krsta ali poročni dan. Kako pa je nekaj tednov, mesecev ali let kasneje? Prepoznavati moramo, da od projektov ne moremo ne živeti ne verovati.
Povedano drugače: vsa mogoča praznovanja in tudi vse mogoče skupine v župniji so blagodejni in nadvse potrebni bombončki – krasna obogatitev! Tu delimo svojo izkušnjo življenja – kako duhovnost živimo. Zato se tudi srečujmo nekajkrat na mesec.
Če želimo katehetsko in pastoralno uspešno graditi občestvo in poglabljati vero, vzemimo na znanje, da je treba prevetriti naše delovanje in mišljenje glede vodenja in obiskovanja skupin. Vsak mora pri sebi odkriti to obdarovanost, svoje talente, pa tudi žejo in lakoto po aktivnem premlevanju, študiranju in pogovarjanju o Božji besedi. Ne iščimo zaslombe (samo) v strukturi, ampak v vsebini. Iščimo torej takšne skupine in nagovore, kjer ni vedno spredaj govorniškega pulta in stolov v vrstah. Izbirajmo skupine s sedenjem v krogu. Tam se bomo verjetno bolj počutili sprejete, slišane. Tam bomo imeli ime in svojo zgodbo. Kakor pravi papež Frančišek: »Kateheza je privilegiran prostor za spodbujanje osebnega srečanja z Njim. Zato mora biti prepletena z osebnimi odnosi. Ni prave kateheze brez pričevanja moških in žensk iz mesa in krvi.«
Izboljšajmo torej svojo izkušnjo verskega izobraževanja, potrudimo se za osebno duhovno izpopolnjevanje. Ne toliko zaradi uspeha, da bi merili in ocenjevali, kaj smo dosegli, ampak da bi se tudi s poznavanjem vsebin naše vere bližali Njemu. Bodimo odgovorni in zahtevni kristjani, najprej do sebe.

J. Mevec; M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 10 (2023), 52-56.

»Kako bi zdaj z užitkom pojedel eno hruško, veš, eno tisto, ki tako pozno dozorijo, saj se več ne spomnim, kako se jim reče,« je vzdihnil Jakob in žalostno zrl proti hribu, kjer je čisto ob robu rasla samotna hruška. Ob misli na sočen, rumen sadež so se mu pocedile sline in zdelo se mu je, da čuti v ustih prijeten, sladek okus. Tako dobra ni bila nobena hruška, čeprav je bilo v sadovnjaku ob hiši veliko dreves. Ta, ki je čisto sama stala na sončnem obronku, je bila prava vaba in veselje; ko so bile druge že obrane, je ta dozorela šele v drugi polovici oktobra. Bila je visoka in odkar je pomnil skoraj enaka. Le da je imela včasih lepe, močne veje, sedaj pa je že trohnela in se, tako kot on, počasi, a nezadržno starala. Nihče si ni upal več splezati nanjo, včasih pa je on kot veverica kar z nje trgal sladke sadeže, saj so hruške zelo nerade padale na tla same.
»Grem ti ponje,« je rekla žena Franca in hotela vstati. Sedela sta na klopi pred hišo in lovila zadnje tople žarke in vsrkavala vonj jeseni. Odkar so jima začele pešati moči, sta večkrat tako posedala in se pogovarjala. Posebno on ni imel več moči, ona se je še kar zavrtela v kuhinji, posebno kadar so prišli na obisk otroci in vnuki, kot da ji je mladež vlila novih moči in volje.
Na sicer bolj majhni kmetiji, na kateri se je dalo preživeti, če je eden hodil še v službo, nista več kmetovala. Travnike je pokosil sosed, vrt in sadovnjak pa so pomagali oskrbeti otroci, ki so ju redno obiskovali in lepo skrbeli zanju. Tako so jima ob skromni pokojnini mirno tekla leta. Počasi so jima pojemale moči, lepo sta se razumela. Včasih sta se tudi spričkala, a brez zamere, skratka, imela sta se rada. Franca mu je rada to tudi povedala, on je bil bolj zadržan. Vsa leta je ona ‘nosila hlače’, vse opravke v dolini je uredile ona, kaj bi brez nje!
»Ja, pa ti grem po hruške,« je bila trmasta. »Prosim te, Franca, ne hodi. Na tleh ni nobene, vse sproti pojedo srne, Bog ne daj da bi nanjo plezala, veje so krhke, lahko se ti odlomijo in se polomiš,« jo je prepričeval in svaril. »Kaj misliš, da jaz ničesar več ne zmorem?« se je postavljala. »Še kake mlade se ne ustrašim,« je rekla v šali in že hitela navkreber, on pa je nemočno vil roke in vzdihoval.
Nemirno se je presedal na klopci in pogledoval proti hribu, France pa od nikoder. »Usmiljeni Jezus, menda se ji ni kaj zgodilo,« ga je zgrabil strah, saj bi že zdavnaj morala biti nazaj.
Držeč se zidu je počasi stopil v vežo, vzel palico, da jo pojde iskat. Počasi, korak za korakom, je sopihal v hrib. Kolikokrat je – ne prehodil, pretekel to pot – danes pa mu je bila vsaka stopinja muka. Znoj mu je lil po obrazu, nekaj od napora, nekaj od strahu. Končno je prišel do vrha in zagledal hruško, več ni videl, očala je pustil doma. Kje je bila Franca, ni mogel ugotoviti. Šele ko je prišel pod hruško, je zagledal veliko odlomljeno vejo, nedaleč proč pa je ležala žena. Kolikor so mu dale moči je planil k njej in se zgrudil na kolena. Bila je tam – oči so zrle v prazno, na ustnicah je opazil boleč nasmeh, v roki pa je še v smrti trdo stiskala rumeno, dišečo hruško ...
Niti glasu ni mogel spraviti iz sebe. Vzel je v naročje njeno glavo ter z okorno roko božal njen zgubani, a še vedno lepi obraz. Franca, njegova Franca, njegovo življenje ...
V tem trenutku so ga preplavili spomini, kako je hodil k njej na skrivaj vasovat. Bila je gruntarska hči z mogočne domačije, on pa ubožen kmetič. Zanjo so se potegovali fantje z velikih kmetij, a ona se je odločila zanj, ki ni premogel več kot nekaj krav v hlevu, imel pa je pošteno srce in pridne roke. Vsem navkljub sta se vzela. Bilo je nekaj let po vojni, ko je bilo zelo hudo, a onadva sta imela drug drugega. Več nista želela. Bila sta mlada, polna vere v boljši jutri. Prihajali so otroci. On je na železnici kar lepo zaslužil, nekaj pa so pridelali doma in nikoli niso bili lačni. Sicer so živeli skromno, vendar je šlo. Bili so družina, prava krščanska družina, ki ji tudi veri sovražne sile niso mogle do živega.
Franca, njegova Franca, tista skrbna, pridna, odločna žena. Kolikokrat sta šla po opravljenem delu, še večkrat pa ob nedeljah popoldne sedet prav pod to hruško in gledala svojo domačijo, ki se je stiskala na majhni ravnici pod hribom.
Njuna mala, prijazna domačija – na levi hlev, na desni hiša, za njo pa čebelnjak, spodaj ob cesti pa kapelica svete Družine. Njuna domačija, njun dom, poln otroškega joka in smeha, njive, prepojene z njunim znojem. Češnje, ki so se spomladi kot bele neveste nasmihale soncu, pa jablane, hruške, slive, ob vrtni ograji cvetoče vrtnice, na oknih nageljni in rožmarin. Vse posajeno in vzgojeno z eno samo ljubeznijo, vse rože, katere je zalivala roka njegove ljubljene žene, ki zdaj leži tu in v dlani stiska hruško, ki si jo je danes zaželel, ona pa mu je vedno hotela v vsem ustreči. Tudi danes, s to hruško, zaradi katere je omahnila v smrt. Ker je bila takšna vse življenje, ki je bilo ena sama daritev.
»Franca!« je zavpil v bolečini, kot da bi se šele sedaj ovedel, da je resnično ni več. »Franca,« je odgovoril odmev, on pa je sklonil glavo in s solzami močil njen obraz, kot da bi jo hotel priklicati nazaj v življenje.
KUMER, Ana. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str. 24-25.

Če začnem pri svojem otroštvu; starši so bili doma, polno zaposleni, ker so kmetovali in ob tem opravljali še kar nekaj poklicev. Mama je bila gospodinja, vzgojiteljica, učiteljica, kuharica. Ata zraven kmeta sodar, orodjar, kovač, zidar … Ob vseh teh panogah smo se štirje otroci spontano učili in pridobivali dragocene delovne navade in s tem zdravo vzgojo. Bilo je ‘trdo’ vendar lepo otroštvo in mladost.
Opisala bom eno svoje osnovnošolsko doživetje. Oba starša sta bila verna; vzgojo pa je ata bolj prepuščal mami. Ko sem se enkrat odpravljala v šolo, mi je mama svetovala, da lahko grem pozdravit Jezusa, ker grem prav mimo cerkve. Šolo in cerkev je namreč ločilo le dvorišče. Ta nasvet sem vzela resno in pred poukom večkrat šla v cerkev in ostala še pri maši, ker je bila zame ravno prava ura, da sem k pouku še prišla pravočasno. Spominjam se, kako je bilo to zame nekaj osrečujočega. Bila pa je na tej šoli ena učiteljica, ki je bila poslana za to, da je kontrolirala, kdo vse hodi k verouku (to sem spoznala šele čez več let). K verouku smo hodili vsi, razen kakšne izjeme. Da pa nekdo hodi v cerkev pred poukom in to še k maši, je bilo zanjo preveč. Enkrat med poukom je prišla proti meni, nekaj smo prepisovali s table, pogleda v moj zvezek in mi da tako ‘klofuto’ – zaušnico, da je njo zabolela roka. To so mi povedali sošolci, da je roko stisnila pod pazduho, ker jo je tako bolelo. Jaz pa sem domov prišla z močno oteklino, kot pri hudem zobobolu. Drugi dan mi je mama dala s seboj pismo, napisano z lepo pisavo in vljudno vsebino ter z opozorilom, da to ni bilo prav. Ko sem učiteljici dala pismo v roke, ga je odprla in prebrala pred celim razredom, zasmehovala mamo, se norčevala iz mojega imena. Tako me je drugi dan še bolj bolelo. Pozneje, ko sem se spomnila na ta dogodek, sem čutila v sebi nekako zadoščenje, da sem že kot otrok bila preganjana Jezusova priča. Želela bi srečati to učiteljico. Povedala bi ji, da molim zanjo in jo vprašala, če še vedno misli, da je bilo to prav.
Takšna je bila ta ‘vzgoja’ takrat; danes pa je vse postavljeno na glavo. Če recimo postavijo otroka v kot ali mu dajo kakšno po ‘zadnji plati’, ker ga je njegovo vedenje pripeljalo do tega, starše preganja socialna ustanova. Še nikoli do sedaj ni bilo toliko prestopnikov, zasvojenih, brezciljnih in razočaranih ljudi; posebej mladih. Temni časi, ki so trajali dolgo obdobje, so ljudi zamorili. Tistim, ki smo se vedno trudili biti zedinjeni z Bogom, ‘temni časi’ niso prišli do živega. Med ljudmi pa so še vedno posledice tistih časov. Če recimo pišeš na RTV in prosiš za pojasnila in odgovor, lahko ugotoviš, da se izogibajo pravemu odgovoru, da ga zaobidejo. Drugič odgovora sploh ni. Tudi to so posledice vzgoje ‘temnih časov’.
Na vsakem koraku zaslediš pomanjkanje vere v Boga Ljubezen in zavedanja, da hoče satan uničiti vse, kar je lepo, dobro, vrednote; on hoče, da ga ne priznavamo, da ne bi izgubil moči. Mi pa zaupamo in mnogo nas je, ki smo prepričani, da dobro vedno zmaguje in bo tudi v teh časih.
Joži

Vaše pismo, ki v glavnem govori o vzgoji, lepo spada v septembrsko Ognjišče. Ta mesec se namreč odpirajo vrata šol in veroučnih šol. Letos ne vemo točno, kako se bodo odprla, saj se zaradi koronavirusa lahko zgodi, da bo šola popolnoma ali delno potekala na daljavo. Prav tako je še negotovo, kako bo potekal verouk. Neprijetna negotovost, ki pesti učence, starše, učitelje in profesorje ter seveda veroučitelje. Kaj lahko napišemo v tej negotovosti, zlasti glede verouka? Delno ste vi sami dali odgovor, ko ste opisali svoj primer. Mama vas je nagovorila, da ste šli molit v cerkev pred poukom. Verjamem, kako vas je bolela tista klofuta, saj sem tudi sam doživel, kako je učitelj v četrtem razredu (torej leta 1974!) oklofutal (nikakor ne nežno) sošolko, ker je v spisu napisala, da “smo šli 1. novembra z ‘gospodom’ na pokopališče”. Pozneje se je izkazalo, da je tisti učitelj kradel. Na žalost je bilo takih primerov še veliko.
Toda vrnimo se k vzgoji. Temelj verske vzgoje v vaši družini so bili vaši starši. Mama vas je vzgajala v veri, nagovarjala in seveda tudi sama dajala zgled. Mislim, da prav to manjka številnim današnjim otrokom: da bi jih starši vzgajali v veri, jim govorili o Bogu, spodbujali k verskemu življenju in dajali pri tem zgled. V času korona krize se je izkazalo, kako krhek je naš župnijski verouk. Težko je govoriti o veri ‘na daljavo’. V mnogih župnijah so se duhovniki in kateheti potrudili, da so ostali v stiku z veroučenci in so nadaljevali verouk na različne način. Eno pa se je jasno izkazalo. Kjer so za otroci stali starši, je imel verouk neki pomen. Zlasti priprava na zakramente. Najbrž bodo kateheti in drugi katehetski strokovnjaki v primeru nadaljevanja pandemije pripravili nova gradiva za poučevanje verouka na daljavo, a pri tem bo ostalo neizpodbitno dejstvo, da je brez staršev tak verouk še bolj nemočen kot siceršnji župnijski verouk.
Daleč, da bi tu obsojal starše, da nočejo sodelovati pri verski vzgoji. Globoko se zavedam, da so starši izredno obremenjeni, prav tako tudi otroci … Vem, da imajo mnogi starši dobro voljo, nimajo pa potrebnega znanja in izkušnje in zato ne vedo, kako se lotiti verske vzgoje. Včasih je treba samo začeti in s samim delovanjem se učimo. Vsekakor so starši nepogrešljivi pri verski vzgoji. Vi ste ostali verni, kljub dejstvu, da je bila uradna vzgoja v šoli izrazito protiverska, zato ker ste imeli v domači družini zgled verskega življenja. Vaš primer dokazuje, kakšno moč ima vzgoja v družini.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

[/okvir1]

Omenjate tudi, kako pri vzgoji lahko uporabljamo fizično moč, ali damo kakšno po zadnji plati. Med Korošci sem slišal zanimiv pregovor: “Šiba novo mašo poje, palica pa nikoli.” Povedati hoče, da dosledna, zahtevna vzgoja in vzgoja z jasno postavljenimi mejami vzgoji človeka (celo do nove maše), pretrda, prestroga in nasilna vzgoja pa ne vzgoji otroka v zrelo osebnost. To velja tudi za versko vzgojo. Prevelika strogost, nekakšen fanatizem, ki pretirava, mladega človeka ne vzgoji v kristjana, prej v njegovega nasprotnika, skoraj zagotovo pa v verskega brezbrižneža.
Na žalost so resnične vaše besede, da doslej “še nikoli ni bilo toliko prestopnikov, zasvojenih, brezciljnih in razočaranih ljudi”. Dovolj je pogledati okoli sebe. To žalostno dejstvo naj nas spodbudi, da se bomo zavedali, kako pomembna je vzgoja in zlasti, kako velikega pomena je verska vzgoja, saj nam prav dejstvo, da daje vera v Boga smisel našemu bivanju ter pomen našemu delovanju, kaže, kako tam, kjer ni več vere (in ne verske vzgoje), rastejo nesmisel, brezciljnost, razočaranje …
V začetku šolskega leta gledamo na mlade generacije, ki vstopajo v proces izobraževanja. Vemo, da tudi tem generacijam ne bo prizaneseno s preizkušnjami, razočaranji in trpljenjem v življenju. Ko veren človek doživi vse to, se lahko nasloni na Boga in na moč, ki izhaja iz vere. Kam se lahko nasloni človek, ki ni bil vzgojen v veri?

RUSTJA, Božo. Še nikoli ni bilo toliko prestopnikov .... (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 6-7.

Neka deklica je stanovala v veliki stolpnici. Poleti so se otroci v dolgih večerih šli igrat na dvorišče. Kmalu ji je eden od prijateljev deklici dejal, da mora iti, ker mu je mama ukazala, da mora biti v stanovanju pred osmo uro. Očetje so zažvižgali in otroci so odšli domov, druge so poklicale matere.
Deklica je razmišljala: “Vsi so odšli. Stemnilo se je že in ostala sem sama in zaman čakala, da me pokliče ali oče ali mati.”

***
Kako žalostno! So otroci, ki ne poznajo ljubečega glasu skrbnih staršev. Ti otroci lahko delajo, kar hočejo, vse dokler ne zaidejo v težave, ker so prepuščeni sami sebi. Potrebovali bi nekoga, ki bi skrbel zanje, nekoga, ki bi jih poklical po imenu in pokazal svojo skrb zanje. Če ni tega glasu, bodo prisluhnili glasu tistega, ki jih bo vodil na kriva pota.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2022), 35.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 47.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ob poslušanju lokalne radijske postaje o kulturi obnašanja v javnosti, sem ujela besedo »empatija«: predavateljica je govorila, da je le-ta odvisna od mentalitete naroda in posameznikovega značaja. Kako gleda krščanstvo na empatijo? Ali so muslimani res med seboj bolj povezani kot kristjani? (Nuša)
Veliki slovar tujk Cankarjeve založbe iz leta 2002 razlaga, da beseda empatija v grškem jeziku pomeni strast, psihološka znanost pa z njo označuje sposobnost posameznika, da zazna in razume občutja in razmišljanja druge osebe, vendar se z njo ne poistoveti. Nedvomno je ta sposobnost v veliki meri odvisna od mentalitete naroda in od značaja posameznega človeka. Narodi na severu naše celine so v obnašanju bolj »zapeti«, medtem ko so na toplem jugu zelo sproščeni. Podobno lahko rečemo o značaju ljudi: nekateri iščejo in najdejo stike z ljudmi, drugi pa se zapirajo vase. Za evangeljsko krščanstvo je »empatija« dejansko ljubezen do bližnjega, ki je temeljna zapoved naše vere. Muslimani so morebiti družinsko ali klansko bolj povezani in v tem pogledu nas kristjane vabijo k posnemanju. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2009) 10, str. 34

Zgodba

Ni imela prižganih luči

Nekega večera je žena srednjih let vozila proti domu, ko se je naenkrat pred njo znašel nasproti vozeči avtomobil.
Žena je v strahu potrobila, da bi opozorila voznika, ki je zaradi nevarne vožnje skoraj trčil vanjo.
Zapeljala je na parkirišče in ob njenem avtomobilu se je ustavilo tudi drugo vozilo, iz katerega je izstopil moški in se ji približal.
Vljudno ji je dejal: »Ko boste prihodnjič spet komu trobili, da bi ga opozarjali, se prej prepričajte, ali imate prižgane luči.«
Takoj je spoznala, da ima mož prav.

Misel

Mož je imel prav, žena pa ni ravnala prav, čeprav je bila prej prepričana, da je bila njegova vožnja nevarna, njeno ravnanje pa pravilno. V tem prepričanju je skoraj povzročila prometno nesrečo.
Ali ne ravnamo podobno, ko tako hitro sodimo ravnanje drugih, pa je naše še slabše? Grajamo druge, pa bi morali oštevati sebe.
Še huje je, ko druge oštevamo po krivici. Brez dvoma se je laže jeziti na druge zaradi njihovih napak, kakor pa priznati lastne. S tem kažemo svojo majhnost in ošabnost.

Molitev

Gospod Bog,
odpri nam oči,
da bomo videli svoje napake.
Varuj nas tega,
da bi prežali na napake drugih,
svojih pa se ne bi zavedali.
Če že uporabljamo dvojna merila,
naj bomo raje strogi do sebe
in prizanesljivi do drugih.
Kolikokrat z veliko lahkoto
spregledamo svoje napake,
tudi če še tako bodejo v oči,
zelo dobro pa vidimo napake drugih,
tudi če so še tako majhne.
Pomagaj nam, da se bomo zavedali svojih napak in
da bomo pri sebi spremenili,
kar vidimo napačnega pri drugih.

Iskra

Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. (Mt 7,5)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 110.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

priloga

Goriški slavček še vedno poje

gost meseca

Jožko Zajec, spiritual v Rusikumu

moj pogled

Mojca Briščik, oglaševalska zbornica

Preberite več: November 2024