Rak debelega črevesa in danke sodi med najpogostejše oblike raka v Sloveniji. V zadnjih letih njegova pojavnost še narašča. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je pojavnost najvišja v Evropi ter Avstraliji in Novi Zelandiji, stopnje umrljivosti pa v vzhodni Evropi.

Pojav raka debelega črevesa in danke povezujejo predvsem z nezdravim življenjskim slogom: uživanje nezdrave prehrane, debelost, telesna neaktivnost.
Debelo črevo je zadnji del prebavne cevi, ki se konča z danko. V debelem črevesu poteka absorpcija vode in nekaterih drugih snovi ter tvorba in izločanje blata. Tumorji v črevesju in danki so lahko benigni ali maligni. Benigni ne povzročajo večjih težav, po odstranitvi običajno ne zrastejo znova in ne delajo zasevkov v druge dele telesa. Pri malignih tumorjih pa rakave celice prodirajo v sosednja tkiva, preko limfe in krvi pa lahko pridejo tudi v druge dele telesa, kjer delajo zasevke ali metastaze rakavega tkiva. Bolezen se lahko dolgo razvija brez posebnih znakov, zato je pomembno, da se udeležujemo presejalnih programov za odkrivanje raka.

BOLEZEN Z VISOKO OBOLEVNOSTJO IN UMRLJIVOSTJO
Rak na debelem črevesu in danki je v Sloveniji resen javnozdravstveni problem. Ne le zaradi pogostosti zbolevanja, temveč tudi zaradi poznega odkrivanja bolezni, ki je bistveni razlog za veliko umrljivost bolnikov. Zboli lahko kdorkoli, večjo verjetnost, da zbolijo, pa imajo ljudje, ki so starejši od 50 let, in tisti, pri katerih se ta rak pojavlja v družini.

DEJAVNIKI TVEGANJA
Rak nastane kot posledica sprememb v celičnem DNK. Če se celice v debelem črevesu ali danki začnejo nenadzorovano deliti, nastane rak. Natančen vzrok za nastanek bolezni še ni povsem pojasnjen, najverjetneje pa na njen razvoj vplivajo dedni dejavniki v kombinaciji z vplivi okolja. Dejavniki tveganja povečajo verjetnost, da posameznik zboli za rakom debelega črevesa in danke. Med take dejavnike prištevamo:

Starost
Najpogosteje se pojavlja po 50. letu starosti (90 % bolnikov je starejših od 50 let), zato se v tem starostnem obdobju svetujejo diagnostični pregledi in presejalni testi. Vse pogostejši pa je tudi pri mlajših od 50 let, zato so v nekaterih državah presejalne teste, ki se sicer običajno izvajajo po 50. letu, prestavili na 45. leto.

Mesna in mastna hrana
Ker je debelo črevo del prebavnega sistema, ima prehrana pomembno vlogo pri njegovem delovanju. Tveganje se poveča pri osebah, ki zaužijejo preveč mastne in mesne hrane ter predelane hrane in premalo sadja in zelenjave, ki vsebujeta veliko vlaknin. Vlaknine v črevesju z vodo nabreknejo in nase vežejo škodljive snovi, ki jih zaužijemo ali nastanejo med prebavo. Vlaknine pomagajo tudi pri iztrebljanju blata, saj skrajšajo potovalni čas blata v črevesu. Hitreje kot se črevo prazni, manj strupov pride v telo. Prav tako je pomemben vnos antioksidantov, nekaterih vitaminov in mineralov.

Telesna neaktivnost
Telesna neaktivnost je eden od pomembnih vzrokov za razvoj različnih vrst raka.
Znanstveno je dokazano, da zmerna do visoko intenzivna vadba prepreči razvoj raka debelega črevesja in danke. Ugotovili so, da se med vadbo v črevesju tvori več kratkoverižnih maščobnih kislin (SCFA), predvsem butirata, in protiteles. Povečanje fekalnega butirata ima protirakave in protivnetne lastnosti. Poleg tega lahko vadba skupaj z zdravo prehrano prepreči debelost, tako da spremeni sestavo in raznolikost črevesne mikrobiote (bakterije), ki so pomemben predstavnik imunskega sistema v črevesu. Redna vadba tudi zmanjša potovalni čas blata v črevesu, kar zmanjša stik nevarnih snovi s črevesno sluznico.

Alkohol, debelost, kajenje
Povečujejo možnost, da zbolimo za rakom ali drugimi boleznimi.

Črevesni polipi
Polipi so tkivne tvorbe v steni črevesa ali danke, ki jih je treba odstraniti.

Kronične vnetne črevesne bolezni
Crohnova vnetna bolezen in ulcerozni kolitis sta črevesni bolezni, in če trajata osem ali več let, se tveganje za raka poveča.

Dedna obremenjenost
Pri dednih oblikah raka se tveganje za razvoj zelo poveča. Za osebe s sorodniki, ki so zboleli za rakom črevesa in danke, je tveganje, da zbolijo, 1,5- do 2-krat večje.
Pogosteje obolevajo tudi bolnice, ki so v preteklosti zbolele za rakom dojke in drugih organov.

OSEBE Z VISOKIM TVEGANJEM
Osebe z visokim tveganjem za nastanek raka na debelem črevesu in danki so potomci staršev s tovrstnim rakom, bolniki po operaciji, osebe, pri katerih so bili odstranjeni polipi, bolniki z ulceroznim kolitisom in crohnovo boleznijo ter osebe z družinsko adenomatozno polipozo ali dednim nepolipoznim rakom debelega črevesa. Za te osebe se svetuje, da preiskave opravijo pred dopolnjenim 50. letom.

POMEMBNI PREVENTIVNI PREGLEDI
Poznamo več metod, s katerimi lahko odkrijemo raka na debelem črevesu ali danki. Najpomembnejša in najzanesljivejša je kolonoskopija, ki omogoča pregled celotnega debelega črevesa. Ostale metode so še digitorektalni pregled, rektoskopija in CT-kolonografija. V Sloveniji je vzpostavljen državni presejalni program Svit za odkrivanje raka debelega črevesa in danke.
Preventivni zdravstveni program Svit je namenjen preprečevanju in zgodnjemu odkrivanju predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki. Vključuje osebe med 50. in 74. letom starosti.

SODELUJTE V PROGRAMU SVIT VSI, KI PREJMETE VABILO!
Gre za presejalni test po 50. letu. S testom lahko v vzorcu blata ugotovijo prisotnost krvi, ki je s prostim očesom v blatu ni mogoče opaziti. Kri lahko izvira iz tumorja ali iz polipov, lahko pa je vzrok tudi drugačen. Če je izvid blata na testu pozitiven, je nujno treba ugotoviti, zakaj je v blatu prisotna kri. Kolonoskopija je preiskava, ki bo pojasnila, kaj je vzrok krvavitve. Večinoma so vzrok krvavitve polipi, iz katerih se z leti lahko razvije rak. Med kolonoskopijo črevesne polipe odstranijo in pogosto je s tem zdravljenje zaključeno.

• Opazujte spremembe pri odvajanju blata.
• Udeležujte se presejalnih testov za odkrivanje raka debelega črevesa.
• Vzdržujte zdravo telesno maso.
• Ne kadite.
• Bodite telesno aktivni.
• Omejite količino alkohola.
• Omejite rdeče meso, zlasti predelano meso.
• Zaužijte dovolj kalcija in vitamina D.

 Z odstranjevanjem polipov (iz katerih se v veliki večini primerov razvije rak na debelem črevesu in danki) se lahko to obliko raka popolnoma prepreči. V programu Svit odkrijejo več kot 70 % raka dovolj zgodaj, tako da onkološko zdravljenje ni potrebno.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 10 (2023), 86-87.

Imam ogromno vprašanj in marsikaj mi še ni jasno. Če boste pri volji, bom vesela vašega razmišljanja.
Kot prvo naj napišem, da sem bolj mlačna vernica. Tako se je izrazila gospa pri Prenovi v Duhu. Pa ne, da ne bi verjela v Boga, ... o, to verujem in predvsem verjamem, da ko svet zapustimo odgovarjamo za dejanja, ki smo jih storili. Bolj me bega to, da pri svojih srednjih letih še nisem našla svojega poslanstva. Ne bi rada slišala od Boga: »Irena, kako si izrabila darove, ki sem ti jih podaril, si jih pomnožila?« Stala bom pred njim in ne bom vedela kaj reči, kaj pokazati.
Neprijetno, mar ne?
Sem poročena žena, mama dveh malih otrok. Zavedam se, da je to blagoslov in lepo poslanstvo. Ampak čutim in nekaj mi ne da miru, da ni to vse, da je še nekaj, pika na ‘i’... Samo nekako še ne vem, kaj bi to bilo, še nisem našla ... gotovo moram neki dar, ki mi je bil dan, izkoristiti in dodati nekaj dobrega, svojega. Pravijo, da sem zelo vesela in nasmejana in znam čutiti ljudi ... duša mi zapoje, ko vidim, da sem komu kaj dobrega naredila ... mogoče je to dar ... Išči in boš našel ...
Pravijo, da se vsi odgovori skrivajo v nas, le pogledati, zazreti se moramo vase. Menda je to novodobno razmišljanje, new age - nekako tako rečejo temu. Ampak po mojem je to delal že Jezus, tudi on je šel v samoto in razmišljal. Torej to ne more biti neka nova znanost. Zakaj bi torej to bilo tako narobe?
Ko sem prebrala knjigo Zadela me je strela (verjetno jo poznate), sem se zamislila in sama pri sebi dejala: »Irena, glej, ne da greš v pekel! Ker v nebesa pridejo samo svetniki in mala peščica, ki gre po ozki in strmi poti ...«
Če prav razumem Sveto pismo, je pomembno, da svoje misli, besede in dejanja uravnavam po ‘zlatem pravilu’, ki ga je povedal Jezus v svojem govoru na gori: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12).
Verjetno se tole bere vse skupaj malo zmedeno.
Ura je že pozna in tudi moje misli so že utrujene.
Malo sem opisala svoja razmišljanja, res malo. Zanima me vaše mnenje, ko boste imeli čas in voljo.
Irena

Največji zaklad, ki nam ga Bog daje, je čas, ki ga imamo na razpolago. Ta je tako dragocen, da nam ga ne daje ‘na debelo’, v večjem kosu, ampak ga daje sproti, da ga ne moremo zapraviti. Vsak trenutek lahko uporabimo za različna opravila. Imamo čas za spanje, čas za poklicno delo, čas za odmor, čas za klepet, čas za kosilo, večerjo, čas za gledanje televizije, čas za molitev... Tako si razporedimo čas. In prav je tako. Če rečemo: “Nimam časa”, je to samoprevara. Lahko pa rečemo: to ima prednost, to moram nujno narediti, vendar ves čas je naš. Uporabimo ga lahko, kakor hočemo. Pravilno stališče je: uporabiti čas, kakor Bog hoče. On hoče, da delamo, in tudi da počivamo, da jemo in spimo, tudi, da se zabavamo, da skrbimo zase in za druge, kot si zapisala po zlatem pravilu: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12). Torej vprašanje je, ali delam tisto, kar Bog pričakuje od mene? Ali pravilno uporabljam svoj čas, za katerega bom moral dajati Bogu odgovor?
To vprašanje je lahko zastrašujoče, kot si brala v knjigi, ki jo omenjaš (tudi jaz sem jo bral). K sreči vemo, da moramo verjeti le evangeliju, Jezusovemu nauku, in ne dogodkom, ki jih opisuje knjiga Zadela me je strela. Če se je njej dogajalo to, kar opisuje, je dolžna verjeti in se po tem ravnati samo ona, ne pa tudi jaz. Temu pravimo privatno razodetje, ki ga upoštevamo pod pogojem, da se sklada z razodetjem v evangeliju. In nisem prepričan, da se tisto, kar je zapisano v tej knjigi, povsem sklada s Svetim pismom, začenši s tem, da bi morali biti vsi v peklu.
Če pogledamo na svoje življenje, vemo, da nam ga je Bog dal, da bi naredili kaj dobrega, čim več dobrega. Kaj to pomeni? Izkazati bližnjim čim več ljubezni. Zlato pravilo, ki ga navajaš, je povezano z ljubeznijo do Boga. Ko ga je neki učitelj postave vprašal, katera je prva zapoved, je Jezus odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37–39). V tem smislu je treba razumeti zlato pravilo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. To je namreč postava in preroki« (Mt 7,12).
Nisi zadovoljna sama s seboj. To je koristen občutek, ki se pojavlja v tvojih letih, ko se sprašuješ: Kaj sem pomembnega naredila do sedaj v svojem življenju? Imaš družino, moža, otroke, službo ... To je že veliko, kar si dosegla. Tudi glede vere si dejavna, iščeš. Morda ne vedno na pravem kraju in pri pravem izviru. ‘New age’, kot imenujemo sodobno iskanje. Pobira malo tukaj ‘malo tam’, vzamem, ‘kar mi je všeč’. Nobene obveznosti, nič stalnega, nič obvezujočega, nobena trdna skala, o kateri govori Jezus, na katero bi lahko zidali stavbo svojega življenja, svoje družine. In bi je viharji in nalivi ne porušili. Po mojem moraš od sebe zahtevati več discipline. Ne vem, kako je s tvojo molitvijo, z molitvijo v družini? Nedeljska maša in obhajilo bi mora biti tvoja ‘trdna skala’. Ne pravim, da bi se morala ozirati na oceno Prenove v Duhu, ki najbrž ni edini pravilni način ’verovanja“, za nekatere pa je spodbuda za globlje versko življenje. Osnova naj ti bo Sveto pismo, zlasti Nova zaveza, ki jo pogosto beri in premišljuj, evharistija in pobožnost k Mariji. Če si boš dobro razporedila čas, boš lahko poglabljala svojo vero. To ti bo še najbolj dalo občutek, da si naredila nekaj pomembnega – v sebi. Potem boš lahko to prenašala na otroka, moža, svoje okolje. To ne sme biti neko pobožnjakarstvo, ampak trdna navezava na Boga.
Morda ti manjka neka zdrava opora v kakšni prijateljici ali skupini, ki ima čisto določen dobrodelni načrt. Prilik je danes, ko smo v takih težavah, prav veliko. Biti določeni družini v pomoč, starejšim, bolnim ... Imeti vpogled v svojo okolico in pomagati. Si inteligentna in podjetna, škoda bi bilo zakopati vse te talente. To pomeni tudi izkoristiti čas, ki ga nam Bog daje sproti, po kapljicah, da bi ga čim bolj cenili.k

F. Bole (oče urednik), Pismo meseca, v: Ognjišče 10 (2013), 6-7.

Pogosto sem se spraševal, kaj bom postal, ko bom velik. Bratu je bilo vseskozi jasno, da bo električar, sam pa se nisem mogel odločiti, kaj bi pravzaprav rad počel. Oče je bil kamnosek. Do kamna je čutil veliko spoštovanje, skoraj ljubezen, težko delo pa ga je počasi izčrpavalo. To sem dobro čutil. Nekoč sem mu omenil, da bi se šel tudi jaz učit za kamnoseka, pa me je resno pogledal in vzel moji roki v svojo veliko dlan. »Nekam drobni sta,« je dejal, »še veliko žgancev boš moral pojesti, potem pa ...«
V tretjem in četrtem razredu smo imeli učiteljico, pri kateri sem čutil, da nas ima rada, čeprav je vselej dajala prednost deklicam. »Ko bom jaz učitelj, ne bom delal razlik!« sem si mislil, in še sam ne vem, kdaj se je vame priplazila misel, da bi bil lahko učitelj. Ko sem svojo namero povedal mami in očetu, sta me začudeno pogledala. »Potem ne boš smel hoditi v cerkev,« je dejala mama. Na to še pomislil nisem. Tako je pač bilo v tistih časih. Pogledal sem očeta. Na njegovem obrazu sem zaznal neki ponos. »Se bo že nekako uredilo,« je dejal.
+++
Po malo ovinkastih poteh sem res pristal med pedagogi – kot vzgojitelj v dijaškem domu. Dodelili so mi skupino fantov prvega letnika tehniških šol, ki so pred dnevi še uživali počitnice in varnost domačega okolja, zdaj pa so izgubljeno hodili po neznanem mestu ter se privajali na nove sošolce in profesorje. Nekateri so zaradi domotožja hoteli kar oditi domov in blažil sem njihovo stisko kot sem vedel in znal. Drugi pa so se po prvih negotovih dneh hitro znašli in se kar preveč razživeli. Prevzel jih je občutek svobode. Z njih so kar naenkrat odpadle vse omejitve, ki so jim jih predstavljali starši, in pozabili so na vse njihove dobre nasvete. Stopil sem na mesto staršev in jih omejeval ter spodbujal, pohvalil in grajal, Vsem pa sem dopovedoval, da si moramo zaupati in biti med seboj odkriti.
»Fantje,« sem jim pogosto govoril, »vem, da imate veliko domišljije, ampak veste, veliko lažje bomo živeli drug z drugim, če si bomo zaupali, da bomo vedeli, pri čem smo. Lažje bom poiskal pomoč, ko vam bo kje zaškripalo, in vam svetoval, če boste želeli.« Pogosto so se strinjali z menoj, včasih tudi ne. Kaj pa so zares mislili, mi je ponavadi ostalo skrito za njihovimi pogledi.
Tako je minilo leto. V naslednjem šolskem letu, ko so bili v drugi vzgojni skupini in so imeli drugega vzgojitelja, mi je eden od fantov oponesel: »Narobe ste nas učili!«
»Narobe da sem vas učil?« sem bil presenečen.
»Ja, vi ste nam rekli, da moramo biti odkriti in povedati vse po pravici.«
»Ali je to narobe?«
»Seveda je. Ko našemu vzgojitelju na primer po pravici povemo, kam bi radi šli, nam ne dovoli, če pa se mu primerno zlažemo, ni nobenih ovir!«
»Prej ali slej se laž obrne proti nam,« sem spravil iz sebe. Videl je, da me je prizadelo. »Se bomo že naučili presojati ljudi,« je dejal in me pustil s svojimi mislimi. Na ta pogovor sem se v naslednjih letih še velikokrat spomnil.
+++
Veliko fantov in deklet je po odhodu iz našega doma čez leta prihajalo nazaj na obisk. Vesel sem jih bil. Obujali smo spomine na skupna leta, pripovedovali so mi o drobnih dogodkih, ki so s pogledom nazaj dobivali čisto nov pomen, in pogosto priznali, da so bila to njihova najlepša leta. Sedaj gledajo na vse tedanje težave in probleme kot na pihanje blagega vetriča.
Od vseh obiskovalcev sem se morda še najbolj zapomnil Davida, ki je bil v srednješolskih letih pravzaprav neopazen. Zapomnil bi se ga verjetno samo po nekem dogodku, ko je bil v tretjem letniku. Bil je vesten in delaven, zato je naredil program, ki jim ga je pred odhodom na zimske počitnice dal profesor tehniškega risanja, večina sošolcev pa ne. Dogovorili so se, da bodo profesorju rekli, da jim ni ničesar naročil. Že nekajkrat so se tako izognili delu ali ga vsaj prestavili za nekaj dni. Vedeli so namreč, da je profesor silno pozabljiv. Tokrat pa je profesor vztrajal in jim povedal, da si je zapisal, kaj jim je naročil, in da bodo vsi dobili negativno oceno. Domski fantje so vedeli, da je David program naredil, zato so ga obdolžili, da jih je on zatožil.
Ko sem nekega večera stopil v njihovo sobo, so vsevprek vpili na Davida.
»Kaj se dogaja?« sem resno vprašal.
»David je izdajalec!« so zakričali, David pa je ponavljal: »Ni res!«
S težavo sem ugotovil, kaj se je zgodilo.
»David, si res povedal profesorju?« sem ga ostro vprašal.
»Prisežem, da nisem!«
»Ste slišali?« sem dejal, oni pa so še kar naprej vpili, da je izdajalec. »Jutri bo vse jasno,« sem rekel. »Telefoniral bom na šolo.«
Moja odločitev jih je presenetila. Še sam sem se nekoliko bal, da jim ne bi zakuhal kakšnih neprijetnosti. Ampak kolikor sem poznal profesorja, sem upal, da me bo razumel. »Mularija!« je dejal, ko sem mu razložil, zakaj ga kličem. »Res sem postal pozabljiv. Saj veste – leta. Še malo, pa bom šel v penzijo. Slutil sem, da me izigravajo, zato sem si vse zapisal. Tokrat so se ušteli! Ampak da so nekoga obtožili? Prav lepo naj se mu opravičijo!«
Poklapano so poslušali, ko sem jim povedal, kaj sem zvedel. Nekaj so momljali, ko so se mu opravičili, na Davidovem obrazu pa sem opazil droban nasmeh. Vzdušje v sobi je bilo odslej bolj prijetno.
Po morda šestih ali sedmih letih se je David spet oglasil v domu. Vesel sem ga bil, tako kot vsakega. Vedno je bil redkobeseden, tokrat pa je bil zelo zgovoren.
»Veste,« je začel, »prišel sem vam povedat, da ne bi šel na faks, če me ne bi vi spodbudili.«
»Kaj res?« sem se začudil, ker se tega resnično nisem spominjal. »Pa si ga tudi končal?« sem hotel vedeti.
»Sem, in tudi magisterij sem naredil,« je nadaljeval.
»Tega sem pa res vesel.«
»In poročil sem se in lani se nama je rodila hčerka.«
»Ja, čestitam!«
»No, ampak nisem vam prišel povedat tega.«
»Ne? Kaj pa si potem mislil povedati?«
»Veste, moram vam povedati, da smo marsikatero ušpičili, ko smo bili v domu, in da za veliko stvari niti ne veste.«
»To se mi kar zdi, da je tako.«
»Veste, prav vse smo prinašali naokoli in izigravali. Tudi vas.«
»Si predstavljam.«
»Veste, to sem vam hotel povedati: kadar smo prinesli naokoli druge, se nam je dobro zdelo, kadar pa vas, nas je pekla vest. To sem vam moral povedati.«
»Dobro, da si mi prišel to povedat. Včasih imam občutek, da stojim na mestu.« Še sam ne vem, kaj sva se pogovarjala potem. Morda so bile besede sploh nepomembne.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 9, str. 18-19.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Že več let prebiram revijo Ognjišče. Zanima me, ali je zdravljenje z bioresonanco v krščanstvu sporno? Že od veliko ljudi sem slišala, kako so se z bioresonanco ozdravili ali se jim je vsaj izboljšalo počutje.
Janja
Ob vašem vprašanju sem se zavedel, da o bioresonanci pravzaprav ne vem veliko, da pa sem že nekajkrat naletel na ljudi, ki so o njej spraševali, zato sem si rekel, da si moram to metodo bolj pozorno pogledati. In vaše vprašanje mi je dalo to možnost. Naloge sem se lotil tako, da sem pobrskal po internetu in povprašal tudi nekaj zdravnikov ter nekaj ljudi, ki so jo uporabili. Osebnih izkušenj pa z njo nimam. Kakšni uradnih izjav o tej metodi pa tudi vesoljna Cerkev ni izdala.
Najbolj splošno opredelitev sem našel na angleški Wikipediji: »Bioresonančna terapija (vključno s terapijo MORA) je psevdoznanstvena medicinska metoda, ki predpostavlja, da se elektromagnetni valovi lahko uporabijo za diagnosticiranje in zdravljenje bolezni pri ljudeh.« Pojav resonance nam je sicer dobro poznan iz fizike in nam pove, da se lahko nihanje (zvenenje) enega telesa prenese na drugo telo. Ta metoda torej s pomočjo elektrod ugotovi spekter tako zdravih kot bolezenskih nihanj telesnih tkiv. To je prvi del postopka, ki je pravzaprav povsem fizikalen in sodi v znanstveno preverljivi del metode, saj meri elektromagnetno valovanje in ne kakšnih ‘duhovnih energij’ (kar nekatere druge alternativne metode namreč trdijo).
Tako ugotovljeno nihanje nato s posebnim aparatom in programom ustrezno obdelajo in jih vrnejo nazaj v telo. Zdrava nihanja vrnejo okrepljena, medtem ko naj bi bolezenska nihanja v aparatu zrcalno preoblikovali in jih poslali nazaj v telo. S tem naj bi krepili zdrave procese v telesu, bolezenska nihanja pa počasi preoblikovali v zdrava in zaradi tega izginejo znaki bolezni. To pa je drugi del, ki pa ni več preverljiv z dosedanjimi znanstveno medicinskimi metodami. Zaradi tega se imenuje psevdoznanstvena metoda.

Neki psiholog je pripovedoval: »Pred leti sem imel psa, ki je zbolel. Veterinar mi je naročil, naj mu dam vsak dan odmerek ribjega olja. Vsak dan sem vzel psa v naročje, vlil olje v skodelico in mu skušal zliti žličko olja v gobec. Toda pes se je upiral.
Mislil sem si: očitno ne mara ribjega olja. Ko sem mu nekega jutra spet vsiljeval olje, je skodelica padla na tla in olje se je polilo. Pes je skočil na tla in začel lizati razlito olje.
Tedaj sem razumel, da ni bila težava v tem, da mu ni bilo všeč olje, ampak način, kako sem mu ga dajal.«

Nekateri ljudje našega časa ne zanikajo Boga. Treba je najti le način, kako jim ga približati.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2018), 13.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 63.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

S starši in dvema sestrama sem do petega leta živel v Čičariji (kraška pokrajina na severovzhodnem delu Istre). Najmlajša sestra je umrla, stara komaj deset mesecev. V povojnih časih je bilo življenje težko. Posameznik in družine so odhajali v bližnja mesta ali tujino s trebuhom za kruhom. Tudi moj oče je dobil delo v kmetijski zadrugi v bližini Kopra. Ker je imel izpit za šoferja, je vozil traktor. Kmalu smo prišli mama, sestra in jaz za očetom. Stanovali smo v starejši zapuščeni hiši, v kateri je že bila ena družina. Otroci smo spoznavali novo okolje in v daljavi opazovali morje.
Nad vhodom v hišo je bilo znamenje Marije z Jezusom v naročju. Oče mi je rekel, da nas Marija z Jezusom varuje. Nekega dne je prišel direktor zadruge in naročil očetu, naj znamenje razbije. Oče je odgovoril, naj znamenje razbije tisti, ki ga je postavil.
Direktor je na očetov odgovor molče odšel. Kmalu zatem je prišel drugi delavec in znamenje razbil. Oče je bil zelo žalosten. Vzel si je košček razbitega znamenja. Ko je oče naslednji dan prišel na delo, je delovodja dejal, da ne bo več vozil traktorja. Premeščen je bil na delo v hlevu. Oče se je na to odločitev pritožil, ker je razumel, da je to premestitev naročil direktor.
Za voznika traktorja je bil določen delavec brez vozniškega izpita. Kmalu se je traktor pokvaril in nov voznik ga ni znal popraviti. Delovodja je vprašal očeta, če bi on to storil. Oče je traktor popravil in bil ponovno premeščen na mesto voznika. Vsak večer je oče položil na mizo košček Marijinega znamenja in smo skupaj molili. Po enem letu bivanja v zadrugi smo bili zaradi politične napetosti na meji z Italijo preseljeni v Koper. Oče je spet dobil službo kot šofer v transportnem podjetju.
Moja druga sestra je pri štirinajstih letih hudo zbolela in umrla. Oče je imel močno vero v Boga in nas je s svojim zgledom vodil skozi preizkušnje. Pomagal in nudil je pomoč tistim, ki so je bili potrebni. Obiskoval je sorodnike in znance v bolnišnici in domu za ostarele.
Z leti sem si jaz ustvaril družino in sedaj sta otroka že odrasla. Neko nedeljo sva šla z očetom v bolnišnico obiskat bolnega tasta. Ko sva stala ob njegovi postelji, sem zagledal na sosednji postelji direktorja kmetijske zadruge, kjer je oče nekoč delal. Prebudil se mi je spomin na dogodek, povezan z Marijinim kipom. Opozoril sem očeta in on je odšel k njemu. Pozdravila sta se in nekaj časa govorila. Ko se je oče vrnil, sem ga vprašal, če mu je omenil dogodek s kipom. Oče me je pogledal in rekel: »Sin moj, jaz sem mu to že takrat odpustil, ker je tudi Jezus odpustil tistim, ki so ga križali.«
Oče je že dolgo pokojni. Od njega sem »podedoval« košček Marijinega kipa. Vsako jutro položim košček znamenja na mizo in z ženo skupaj moliva. Hvaležen sem, da mi je oče s svojim zgledom zapustil dediščino, ki me vodi v življenju.
Mirko

Vaše pismo sem uvrstil v oktobrsko številko, ko se bomo v mesecu rožnega venca priporočali Mariji. Je pa pismo lep zapis o očetu, ki vam je bil vzor vere z zgledom in besedo. Morda najprej o razbitem Marijinem kipu. Dva dogodka sem povezal z vašim pismom. Ob nedavnih poplavah sem se spomnil zapisa nekdanje učiteljice (Ognjišče septembra 2011). Opisuje dogodek, ko je nekdo v Črni, naselju, ki so ga nedavne poplave zelo prizadele, po vojni razbil križ ob reki. Kmalu je na istem mestu umrl v nesreči. Podobnih pričevanj je ogromno. Ljudje so razbili križ ali drugo znamenje in so potem nesrečno končali. Nekateri na istem mestu, drugi so si močno poškodovali na primer roke, s katerimi so razbijali Božja znamenja. Spominjam se pričevanj iz Idrije. Med vojno je bila bombardirana cerkev sv. Barbare, umetniški spomenik. Po vojni bi jo lahko popravili, a so jo takratne oblasti ukazale podreti. Nihče ni hotel podreti glavnega oltarja s tabernakljem. Neki mož se je oholo zavihtel na oltar in s krampom podrl tabernakelj ter se zasmejal: »Vidite, še imam roke, čeprav sem to naredil!« Ljudje so pripovedovali, da mu je čez nekaj let v rudniški nesreči odtrgalo roki …

ALI SO RAZBIJALCI BOŽJIH ZNAMENJ KAZNOVANI?
Ko so pred nedavnim študentje na škisovi tržnici norčavo »uprizorili križanje«, so nekateri pod novico o tem zapisali, kako bo dekle, ki je »igralo« Kristusa, slabo končalo. Drugi so zapisali, da je tako pisanje nekrščansko. Ne moremo trditi, da bodo tisti, ki oskrunjajo Božja znamenja, vedno kaznovani. Bog ni zamerljiva oseba, polna kapric, ki bi se človeku maščevala za vsako malenkost. Toda na drugi strani poznam ogromno pričevanj, ki govorijo o nesrečah, ki so doletele skrunitelje. Ljudje so jih razumeli kot »Božjo kazen«. Seveda gre za ljudsko razlago, a obstaja res veliko pričevanj o nesrečnem koncu skrunilcev. Njihov konec je toliko bolj žalosten, ker so bili morda primorani v to dejanje in so pristali, da so bili orodje v rokah zla …
Toda pri vas je šlo drugače. Nimate pričevanj, da bi se storilcu zgodilo kaj hudega. Človeku, ki je ukazal razbiti kip, pa je vaš oče odpustil. Ob obisku v bolnišnici mu je namenil nekaj časa in prijaznih besed, čeprav ste napisali, da je očeta razbitje kipa zelo prizadelo in tudi direktor je očeta krivično kaznoval zaradi njegove pokončne krščanske drže. Oče je prelep zgled krščanskega odpuščanja, obenem pa tudi lep zgled, kako se mora kristjan upreti zlu in ne sme sodelovati pri zlih dejanjih. Tudi za ceno žrtve! Lahko je zgled tudi današnjim kristjanom, da bi se bojevali zoper sodobne zmote in napade na vero, obenem pa bi bili priče odpuščanja in krščanskega življenja ljudem, ki govorijo, pišejo in delujejo proti krščanski veri.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 10 (2023), 36-37.

Osmi razred. Čas odločanja za življenjski poklic. Tako je vsaj bilo v moji mladosti. Po osemletki so pri izbiri nove življenjske poti imeli pomembno vlogo starši. Tudi danes je tako. V naših krajih je bila največja pohvala, s katero so se starši radi ponašali: “Pomagali smo mu do kruha.” To je v glavnem pomenilo poslati potomca, da se izuči neke obrti. Redki so vsak dan z vlakom potovali v mesto v kakšno tehnično ali poklicno šolo, še bolj redki pa v gimnazijo. Na študij v Zagreb so šli samo otroci bolj važnih tovarišev, gospodov ali premožnejših kmetov. Čeprav so bili to časi tovarišev, tudi gospodje niso izginili. Tudi tovariši so potrebovali gospoda zdravnika, gospoda veterinarja, gospoda župnika ter gospoda organista in gospoda cerkovnika. Poslednja dva za tajne krste, slovesne poroke svojih otrok in cerkvene pogrebe.
Cenjeni poklici takrat so bili: učitelj, elektrikar, zidar, železničar, šivilja ali trgovka. Parketarji, vodovodarji in keramiki takrat še niso bili potrebni. Kdo je tedaj imel vodo v hiši ali parket? Res je, v šoli je bil parket premazan s strojnim oljem, da je zaudarjalo po surovi nafti. Ali kdo je tiste čase imel kopalnico s keramičnimi ploščicami? Tega ni bilo niti v šoli. Pa tudi v župnišču ne. Tudi v čakalnici ambulante je bil tlak iz sivega cementa. Na steni je bil na vidnem mestu napis: “Ne pljuvaj po tleh!” V kotu je bila bela pocinkana posoda s pokrovom, ki je imel na sredi večjo odprtino. Temu se je reklo pljuvalnik. Take naprave in opozorilne napise sem srečeval po vseh železniških čakalnicah. Pa še nekaj: moral si dobro paziti, kaj govoriš. Z glavne stene vseh javnih prostorov te je opazovalo strogo obličje povsod navzočega maršala Tita. To so bila viharna šestdeseta leta. Našo šolo so postopoma prevzele mlade, v marksističnem duhu vzgojene zanesljive partijske moči. Redki učitelji, ki so še ostali iz prejšnjih časov, so bili poslani v pokoj. Na okrajih, po občinah, v kmečkih zadrugah so do tedaj vodilni kader, ki se je bil ‘opismenil’ na večernih tečajih, zamenjali šolani in socialistično zavedni tovariši.
Pepi je hodil v osmi razred. Bil je najboljši učenec v razredu. Odličnjak. Toda imel je eno veliko napako: bil je otrok pobožnih staršev. Še huje pa je bilo to, da je bil ministrant. Vsako jutro, poleti in pozimi, v soncu, dežju in snegu, je mali Pepi stregel pri jutranji maši. Na božič, kot večina drugih otrok, ni prihajal v šolo. Zaradi tega ni mogel biti izvoljen za predsednika razreda. Ta pa je imel važno in častno nalogo: da vsako jutro pred začetkom pouka v drži mirno in s stisnjeno pestjo na čelu stoji pred razredom in pozdravi tovarišico: »Zdravo! Smrt fašizmu, svobodo narodu!« »Zdravo!« so odgovorili otroci.

Pepi ni mogel skriti svoje tajne želje, da bi postal duhovnik. Vsi so to vedeli. Tudi učitelji. Ti so se v glavnem delali, kot da jih to ne zanima. Vendarle pa nekateri zaradi tega niso bili zelo srečni in so odkrito kazali neprijaznost do malega Pepija. Med temi je bila mlada prepričana partijka, tovarišica ravnateljica. Imela je tudi vzdevek Špička, ker je po prašnih ali blatnih vaških poteh prihajala v šolo z visokimi petami. Manjši del učiteljstva se je v srcu veselil Pepijevi odločitvi, čeprav tega niso smeli pokazati. Med njimi je bila Marija, učiteljica hrvaščine. Pepi je to čutil. Nekateri so ga v srcu občudovali zaradi pogumne doslednosti, vzornega vedenja, marljivosti in znanja. Ni se zgodilo, da bi Pepi kdaj prišel v šolo z nenapisano nalogo ali da bi zagrešil kakšno nerodnost.
Razcvetel se je maj z njim se je približal najpomembnejši dan v šoli – proslava Dneva mladosti. Po razredih so potekali važni sestanki, na katerih se je odločalo, koga bo doletela čast, da bo po naših ulicah nosil štafeto dragega vodje. Osmošolci bodo v počastitev rojstnega dneva tovariša Tita na osrednji slovesnosti v Domu kulture sprejeti v socialistično mladino in prisegli bodo zvestobo izročilom revolucije. Ampak ne vsi. Po partijskem nalogu so bili nekateri iz te častne čete izključeni. Na prvem mestu zabiti klerikalci, kakor se je reklo. Med temi je izstopal prav Pepi. Poseben šolski odbor, ki je predlagal bodoče člane mladinske organizacije, njega ni predložil. Pepi je to tudi pričakoval. Ni bil prav nič žalosten, kajti tudi če bi ga slučajno predlagali, tega ne bi sprejel. Čeprav mu je bilo šele štirinajst let, je imel že zgrajen pogled na svet in je bil na to ponosen. V globini srca pa ga je vendarle grizel občutek prizadetosti zaradi krivic, ki so mu jih pogosto delali zaradi njegove zvestobe Bogu.
Bližal se je konec šolskega leta. Tovarišica ravnateljica je poklicala v svojo pisarno Marijo, učiteljico hrvaškega jezika, in ji ukazala, da naj učencem osmega razreda za šolsko nalogo da temo Kaj bi rad postal v življenju. To je tudi storila. Otroci so pridno pisali in na koncu ure, kot je navada, je učiteljica pobrala šolske zvezke, da jih vzame s sabo, jih pregleda in naloge oceni. Brž ko je med odmorom goro šolskih zvezkov položila na mizo v zbornici, se je prikazala tovarišica ravnateljica, v kupu šolskih zvezkov poiskala Pepijevega in ga vzela s seboj.
Naslednji dan je sklicala izredni sestanek učiteljskega zbora. Tovarišica ravnateljica je s Pepijevim zvezkom sedla na čelo mize in s strogim glasom naznanila, da eden njihovih učencev hoče iti med farje in je to tudi napisal, tukaj, v ta zvezek. To bi bila velika sramota za šolo in očiten znak slabe socialistične opredeljenosti učiteljev, zato zahteva, da je treba storiti vse, da Pepi ne bi šel v semenišče. Obveščena je, da v semenišče sprejemajo samo odlične učence. Zato učiteljem osmega razreda predlaga, da Pepiju znižajo ocene za toliko, da na koncu njegov uspeh ne bi bil odličen, ampak le dober.
V zbornici je zavladal mučen molk. Na obrazih učiteljev je bilo opaziti sence zadrege in presenečenja. Nihče si ni upal nič reči, zlasti ne nasprotovati tovarišici ravnateljici. Končno pa je dvignil roko tovariš Zoran, od vseh spoštovan učitelj matematike in fizike. Vsi so se ozrli proti njemu.
»Izvolite, tovariš!« je rekla ravnateljica.
»Kot učitelj in pedagog, ki ga mora odlikovati predvsem pravičnost do učencev, kot so nas učili naši profesorji, jaz tega ne morem storiti. Pepi je moj najboljši in najbolj vzoren učenec in zdaj, pred koncem šolskega leta, mu ne morem znižati ocene. No, samo to sem vam hotel povedati, tovarišica ravnateljica.«
»Tudi jaz se strinjam s kolegom,« se je po kratkem premoru oglasila Marija, učiteljica hrvaščine. »Svoje učence vzgajam za poštenje in ne morem si dopustiti krivice do Pepija. Tega si ne bi mogla odpustiti.«
Tovarišica ravnateljica je popenila od besa in užaljenosti. Naglo je vstala, jezno vrgla Pepijev šolski zvezek pred kolegico Marijo in brez besed odšla iz zbornice. Po betonskem hodniku je odmeval nagli topot njenih špičastih pet.
Ko mi je to pripovedoval, so se župniku Pepiju orosile oči.
»Pred kratkim je umrla Marija, ta moja učiteljica hrvaščine. Pokopal sem jo. Po pogrebu se mi je približala neka sključena starka in mi rekla, kako jo veseli, da me vidi po tolikih letih. Sprva je nisem prepoznal. Ko se mi je predstavila, sem bil presenečen. To je bila nekdanja tovarišica ravnateljica. Iz semenišča sem tedaj napisal pismo moji učiteljici hrvaškega jezika. V njem sem se zahvalil za vse, kar sem se od nje naučil, in za vse dobro, kar je storila zame. Pred nekaj dnevi se mi je po telefonu oglasila njena sestra. Čutila je potrebo, da mi sporoči, da so to moje pismo našli v njeni zapuščini. Hranila ga je v fasciklu z najdražjimi spomini.«
p. Tonči Trstenjak
iz hrvaščine prevedel S. Čuk
Ognjišče (2015) 10, str. 50

Gost večerne televizijske oddaje je bil bodibilder. Voditelj ga je vprašal, ali bi gledalcem pokazal svoje mišice. Gost je bil to takoj pripravljen storiti. Vstopil se je pred gledalce v studiu in pred kamere ter razkazoval svoje mišice. »Uf,« je vzkliknil voditelj, »vi pa imate mišice! Zakaj pa vse te mišice uporabljate?« Bodibilder je molčal in še naprej smehljajoč se razkazoval svoje mišice.
Voditelj ga je ponovno vprašal: »Za kaj rabite te mišice?« Mišičnjak se je še naprej samozadovoljno smehljal ter še kar naprej molče razkazoval mišice. S tem je povedal, da mišic ne uporablja za kakšno koristno delo, ampak samo da se razkazuje in občuduje samega sebe ter se da slaviti.

Ta mišičnjak je podoba ljudi sedanjega narcističnega časa, ki so sami sebi všeč in se ne zmenijo za druge. Tudi mi smo mu podobni. Lahko ‘razkazujemo’ svoje telo, bistrino duha, družbeni položaj … V svojem napuhu se lahko ponašamo predvsem z darovi, za katere bi morali biti hvaležni Bogu. Napuhnjenec in človek, ki išče slavo, je užaloščen, če ga spregledamo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2020), 35.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.