Kako na začetku novembra vse žari … Vsepovsod se rumeno in rdeče kot kresovi v logeh svetijo listi dreves in grmov, posebno ko jih osvetli sonce, tako močno in tako pretresljivo lepo zasvetijo v jesenski dan, da te presune resnica, kako lep postane svet, življenje, tik preden ima umreti … Kakor sonce, ki najlepše zažari ravno, ko zaide za hrib …
In se potem spomnim na svojega očeta, kako lepo so njemu žarele oči, ko je umiral, morda še nikoli prej ni imel takih, kako topla je bila tedaj njegova roka, ko sem jo prijel in jo stisnil k sebi, kako je bilo tistega dne, ko sem prišel k njegovi postelji in ga srečal mrtvega, kako sem mu tistega dne obležal na sicer negibnih prsih, ki pa so bile še vedno mehke in tople kot njegovo dobro srce … Kot krhki listi, ki v najlepši podobi padejo na tla. In takih je še veliko ljudi. Nekaj jih obiskujem, ker ne morejo več hoditi, ker lahko samo še ležijo in čakajo, da dozorijo. Nanje se spomnim ob žarečem ruju in krvavih listih trt v praznem vinogradu. Takšnega nasmeha, kot ga imajo oni, obrani vseh sadov, nima nihče drug na tem svetu, niti tisti, ki se imajo za najsrečnejše ljudi.
Kako se v življenju sveti minljivost!
Ko sem bil otrok, sem se tako zelo veselil sprehoda po pokopališču na večer vseh svetih, koliko je bilo tedaj sveč, kako se je vse rdeče svetilo, celo čez pokopališke zidove je planila luč, na cesto, na ulice, od daleč je bilo videti, od kod v temi vznika svetloba. Nič teme ni bilo, ne, in toplota se je plazila med vsemi tistimi grobovi, ki smo jih otroci dojemali kot nekaj strašljivega, odrasli pa kot nekaj mrzlega in hladnega. Tistega večera pa je bilo vse drugače, kot novembrsko listje se je svetilo pokopališče, vse polno je bilo lepega in svetlega, končno tako, kakor tisti ljudje, ki so tam ležali za vedno, in njihova preminula življenja, ker so bila taka, žareča, topla, prijetna, in tisti večer so se mi zdela, kot bi vsa njihova milina in dobrota stopila skupaj in zasvetila vsemu svetu naenkrat …
Iz dneva v dan poznam vedno več ljudi, katerih listje se sveti tam, katerih plamen je vsaj za trenutek osvetlil tudi moje korake, in včasih se ustavim pred njimi, pred grobovi, v tišini stojim tam in samo gledam to lepo žarenje. In si mislim, kako lepo bi bilo, da bi nekoč tako zažarel tudi sam … In potem me obsije zahajajoči žarek, čez strehe se potrudi do zidu in osveti plazeči se zardeli list. Potem vidim, saj ni drugega treba, kakor da samo čakaš, da si samo tam, kjer raseš, kjer so ti bile dane korenine, da dozoriš na njih in se nastaviš rumenemu soncu, samo to, potem postane tako lepo vse tisto slabotno in krhko človeško, ko ga pogledaš v siju sonca, vse drugače, vse bolj žlahtno, vse bolj sveto.
Nežno pobožam grudo, pod katero leži moj oče, zmolim zanj in prosim, naj pazi na nas. Potem grem spet na pot, na cesto, nad katero se je že znočilo. In ko premagujem kilometre proti domu, se na vsakih nekaj metrov utrne drobcena luč. In vem, da nisem sam.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 73.

Odtipkal sem v spletni brskalnik tvoje ime in nato pritisnil še: »slike«. Zazrl sem se v tistih nekaj črno-belih fotografij, ki jih premore splet in takoj sem – priznam: ne da bi kaj dosti vedel o tebi – pomislil: Joj, tale stric je bil pa trmast. Trmast in svojeglav.
V trenutku si mi bil simpatičen.
Tudi jaz namreč večkrat slišim, še večkrat pa si to pripišem kar sam, da sem trmast in svojeglav. In če ti dve lastnosti v prvem pogledu zapazim na svetniškem kandidatu, se mi zdi, kot da sem tudi sam eno stopnico bliže nebesom.
A še preden sem se dal podučiti o tvojem življenju in delu, sem šel v spletni slovar preverjat, če ti dve lastnosti res veljata za neprijetni in neprimerni. O ja, prav res. FRAN za trmo sicer res reče, da je to velika odločnost in nepopustljivost, vendar doda, da gre za nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju, kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja in še, da je težko sodelovati s tako trmo! Svojeglavca pa označi za človeka, ki ravna ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih in je skratka – trmast!
Kako bova torej midva, ljubi Jakob, sem si mislil, prišla do nebes?!
Da ne bo pomote: nikakor ne trdim, da trma ni neprijetna in seveda ni že kar sama po sebi svetniška lastnost, sicer bi bila uvrščena med darove Svetega Duha ali pa bi jo bil sveti Pavel brez dvoma zapisal med njegove sadove (glej Gal 5,22-24). Naj pa tu za dvomljivce in nepoznavalce hitro povem, da tudi ni napisana na seznamu del mesa, s katerega se nam med drugimi ponujajo: jeza, prepirljivost, ljubosumnost »in kar je še takega« (glej Gal 5,19-21). Tako, zgolj v vednost!
Svojeglavec, tako nam že beseda sama da vedeti, je nekdo, ki razmišlja s svojo glavo. Kar samo po sebi spet ni že kar takoj »za zveličanje potrebno«. Vendar, če tak človek s svojo glavo ne ravna zgolj po svojih muhah, ampak po svoji vesti, in če svojo vest ravna po Božji volji, potem je jasno, da je tak človek trn v peti vsem ljudem, ki si za vsakodnevno malico privoščijo »kislo grozdje«, saj zlepa ne popusti in bo možato vztrajal, trden v veri, v zanj ugodnih in neugodnih okoliščinah.
In že površno branje tvojega življenjepisa mi pove, da si bil te sorte Božji svojeglavec, ki se nisi uklonil ne državni ne cerkveni oblasti, če si vedel, da imaš prav.
Rodil si se v skromni železniški čuvajnici ob progi na relaciji Dunaj–Trst, in na relaciji Dunaj–Trst si pridobival svoje znanje in nazive, globoko in vedno bolj utirjen preko Božjih pragov. Župnik, katehet, profesor, urednik, predsednik tiskovnega društva, ravnatelj semenišča, vmes še doktorat iz prava, v sporu s cesarsko Avstrijo, fašistično Italijo in komunistično Jugoslavijo …
Preganjan, zaprt, pretepen, skoraj ubit, obsojen in umaknjen s položajev …
Skromen čuvaj Božjih zapovedi in človekovih pravic na relaciji človek–država in človek–nebesa.
Pisatelj …
Spovednik … Zanimivo je, da si imel preštete spovedi, ki si jih opravil. Številka je kar impresivna: 373.896. Če takole na hitro in čez palec računam, da si bil duhovnik 70 let, to nanese 14 spovedancev na dan. Kar nadalje pomeni, da če si si za vsakega skesanega grešnika vzel vsaj 10 minut – čeprav sem prepričan, da prav gotovo nisi spovedoval kar po tekočem traku s frančiškansko predpraznično hitrostjo –, to nanese vsaj dve uri spovedovanja na dan. Vsak dan. 70 let. No, saj vem, kakšen dan ne, pa zato druge dneve več …
Slovenec … kar za kraje, v katerih si živel in deloval, še zdaleč ni bilo samoumevno, predvsem pa ne ugodno in prijetno.
Kristjan … »Bog nam daj mož, ki se ne umikajo strahopetno pred vsako senco, temveč z apostolskim pogumom stoje na braniku za pravice Cerkve in vernega ljudstva. Saj Cerkev ni sužnja samo zato, ker jo drugi v sužnost devajo, ampak deloma tudi zato, ker njeni predstojniki včasih brez potrebe v sužnost lezejo.« … Tako si pridigal novomašniku sobratu … tako si živel.
Ljubi moj Jakob, Božji svojeglavec! Tvoj god lahko že mirno praznujemo, čeprav cerkveni birokratski mlini še niso – če bodo sploh kdaj – zmleli tvojega obilnega sadu, saj si umrl na vseh vernih duš dan. Trmasti čudak, samotar … pa vendar nikdar sam: ne na tem ne na onem svetu. Obilo žegna! Pa ga razlij na nas, da ti bomo vsaj malo, četudi po svoje, podobni.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

Živo se spominjam mame in očeta, ko sta nam govorila o dogodku, ki se je pripetil nekaj let pred mojim rojstvom.
Moja mama in oče sta bila iz dveh kar precej oddaljenih hribovskih vasi. Mamina sestra se je poročila in prišla za ‘tamlado’ v vas mojega očeta. Ker se je hiša polnila z lačnimi usti in je bilo treba mlado mamico večkrat nadomeščati v kuhinji, hlevu, na poljih, v gozdu, pri varstvu otrok, je moj stari oče poslal mojo mamo starejši hčeri za pomoč. Tako sta se spoznala z mojim očetom.
Po vojni vihri, ki sta jo mama in oče preživela ločeno celih šest let, sta se poročila in šla živet v drug kraj, v dolino, kjer je oče dobil delo. Ustvarila sta si lepo družino. Bila sem najmlajša, peta po vrsti.
Moj oče je bil dobričina, poštenjak, skromen, delaven in veren človek. Verjetno je moj stari oče cenil vse te lepe lastnosti in je zato imel zelo rad svojega zeta Jožeta.
Neke zimske noči, ko so že vsi spali, je nekdo močno potrkal na okno in poklical: »Jože!« Nato se je še na drugem oknu ponovilo trkanje in isti klic: »Jože!« Oba z mamo sta slišala te klice in prepoznala glas starega očeta. Moj oče je hitro vstal iz postelje, prižgal petrolejko in šel odpret vrata, da bi stari oče lahko vstopil. Na pragu pa ni bilo nikogar! Šel je okrog hiše in gledal po cesti. Nikjer žive duše! Še mama je prišla ven in sta klicala: »Oče, kje ste? Kaj je narobe, da ste prišli sredi noči tako daleč?« Nič. Nobenega odgovora nista dobila. Klicanje se je izgubilo v gluho noč. Spraševala sta se, kaj se vendar dogaja, a odgovora nista našla. Če bi trkanje in klice slišal samo eden, bi mislil, da je tako živo sanjal. A slišala sta oba!
Konec je bilo s spanjem. Skrbi in teža nenavadnega dogodka so bile pretežke. Komaj sta čakala jutro in kaj bo prinesel nov dan. Takrat ni bilo tako lahko priti do novic, kot je to danes, saj še elektrike niso imeli vsi, prevoznih sredstev tudi ne.
Čakala sta in ugibala, ko sta zagledala po vaški cesti prihajati maminega brata. Na obrazu se mu je videlo, da nosi s seboj bolečino in žalostno novico.
»France, kaj se je zgodilo?« sta oba hitela spraševat strica.
»Oče so ponoči umrli.«
»Kdaj, ob kateri uri?« je vprašala mama.
Bilo je ob uri, ko je trkal na okni in klical mojega očeta.
Pred odhodom v večnost je prišla duša starega očeta po slovo k njemu, ki ga je imel tako rad. Zato verujemo, da so duše umrlih med nami.
Je bilo starega očeta strah pred smrtjo? Gotovo, saj je prehod v večnost nekaj tako zelo dokončnega, neotipljivega, neznanega.
Veliko dobrega in lepega sem slišala o svojem starem očetu od moje mame in gotovo bi s svetim Hilarionom tudi on lahko rekel: »Pojdi, kaj se bojiš? Odpotuj, duša moja, kaj se obotavljaš? Skoraj sedemdeset let si služila Kristusu, pa bi se bala smrti?«
In sveti Gregor Nacianški je zapisal: »Gospod, strah pred smrtjo si nam spremenil v upanje. Storil si, da nam je konec življenja postal začetek pravega, novega življenja.«
Kolikor daleč mi sega spomin, je v njem večerni rožni venec in v njem desetka za duše rajnih, med njimi za mojega starega očeta.
Še zdaj, ko so tudi moji starši že prestopili prag večnosti, molim za svoje stare starše. Nikoli jih nisem videla, celo na sliki ne. Živeli in doživeli so svoje življenje pred mojim začetkom romanja h koncu – v večnost. Rada jih imam. Dali so mi čudovite starše in po njih položili v moje srce zdravo in krepko seme vere. Vera pa je upanje, ki ne umre!
Pozdravljen, križ, edino upanje!
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 45.

Prvi dan novembra, praznik Vseh svetnikov, je že od nekdaj povezan s spominom na naše pokojne. Popoldne ljudje napolnijo pokopališča in se ustavljajo ob grobovih, na katerih ob cvetju in vencih gorijo številne sveče. Od kdaj so na grobovih goreče sveče in pomenijo? (Lenart)

Sveča je svetilo z bogato simboliko: ko gori, použiva sama sebe, zato pomeni predano služenje drugim, nesebično ljubezen – mati 'gori' in 'izgori' za svojo družino. Sveče na grobovih so izraz naše hvaležnosti rajnim za vse, kar smo od njih prejeli, predstavljajo pa tudi naše molitve in prošnje, da naj bi jim svetila 'večna luč'. Narodopisec Niko Kuret v svojem delu Praznično leto Slovencev omenja, da so pri nas grobove krasili s cvetjem, mahom in svečami že proti koncu 19. stoletja. Navaja poročilo iz Adlešičev, kjer je na Vse svete zvečer "po grobeh gorelo na stotine sveč" in sosedje Hrvati so mislili, "da selo gori". Kuret modro pripominja, da se lepa navada krašenja grobov "danes razrašča v prazno bahavost". Na grobovih je vedno več cvetja in celi kupi sveč, na žalost pa vedno manj hvaležne molitve in prošenj za rajne. (sč)

Iz svoje mladosti se spominjam, da smo otroci revnih družin pred praznikom Vseh svetih hodili od (kmečke) hiše do hiše in ‘nabirali vahče’. To so bili hlebčki kruha ki so jih gospodinje spekle prav v ta namen. Ko so nam jih dajale, smo rekli: »Bog lonaj, Bog se usmili duš v vicah!« Ali je bil ta običaj znan tudi drugod pri nas, ne samo na Notranjskem? (Jurij)

Naš priznani narodopisec Niko Kuret o tem ‘dobrodelnem’ običaju piše v svoji knjigi Praznično leto Slovencev. Tam zvemo, da je bil razširjen ne le po vseh slovenskih pokrajinah, ampak tudi ponekod drugod v srednji Evropi. Hlebčki, ki so bili iz različne moke (koruzne, ječmenove, ržene, pšenične), so po raznih pokrajinah imeli različna imena: najpogosteje so jim pravili prešice in vahči (praznik Vseh svetih se je imenoval vahti), na Štajerskem krapci. Z njimi obdarjeni revni otroci in odrasli siromaki so v zameno obljubili, da bodo molili za verne duše v vicah. Ponekod so prešice/vahče dobili tudi tisti, ki so med letom pomagali pri kmečkih opravilih. Poleg kruhkov so dajali tudi jabolka, hruške, krompir. Kmalu po drugi svetovni vojni je ta lepi običaj pri nas zamrl.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 48.

Kot običajno novembrskemu Ognjišču prilagamo Miklavževo ponudbo in katalog z jaslicami. Dragi Miklavževi pomočniki, vabimo vas, da jo prelistate. Založba Ognjišče prinaša branje z vsebino. Kljub temu da se knjige na slovenskem trgu dražijo, se trudimo ohranjati kakovost in dostopnost. Prepričani smo, da boste med novostmi in klasikami naše založbe brez težav našli darila za svoje najdražje.

Novembra praznujemo god sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe. Z dirigentom, skladateljem in organistom Marjanom Grdadolnikom smo se pogovarjali o (cerkveni) glasbi, o njeni lepoti pa tudi o pasteh, poveznih z njo.

Ob godu sv. Martina iz mošta nastane vino. O vinu razmišljamo v tokratni prilogi, tako z vidika simbolike v Svetem pismu kot o simbolu slovenske kulturne in duhovne dediščine. Hkrati se ta tradicija srečuje s sodobno dobo, ki omogoča in narekuje tudi nove trende, o katerih je spregovoril glavni enolog Vinakoper Boštjan Zidar. 

V mesecu novembru na isti dan obeležujemo svetovni dan mladih in svetovni dan boja proti zasvojenosti. Naključje? Morda ne, saj je mladost obdobje oblikovanja identitete, hkrati pa tudi čas ranljivosti in skušnjav. Mnogi se prav v mladih letih srečajo z različnimi oblikami zasvojenosti. Zato tokrat nekaj več o navzočnosti drog med mladimi.

Družinski potep je tokrat kraško obarvan z otroško poezijo Srečka Kosovela. Obiskali smo namreč dogodivščino Zlati čoln v Sežani in se odpravili na pesniški sprehod k škratu Dobrošinu. Na poti smo srečali vilo Danuško, močeradke in dečka s sončnico na rami ter dovolili soncu, da nas poboža – kot v Kosovelovih verzih.
V obletnici meseca se spominjamo vrhunskega striparja Mikija Mustra. Njegove stripe otroci še vedno prebirajo, saj so aktualni in zanimivi, kot bi jih napisal včeraj.

Slovenski smučarski skoki sodijo med paradne športe v naši državi. Uspehi skakalk v preteklih sezonah so rodili visoka pričakovanja javnosti pred olimpijsko zimsko sezono. Kako potekajo zadnji treningi, kaj je prinesla poletna sezona, smo se pogovarjali z Jurijem Tepešem, glavnim trenerjem slovenske ženske A reprezentance.

Odpravili smo se na gradbišče drugega tira med Divačo in Koprom. Gre za največjo investicijo v železniško infrastrukturo v samostojni Sloveniji. Kaže, da bo tir končan v teh nekaj mesecih, do konca marca 2026. 

November začnemo s praznikom vseh svetih, končamo pa s praznikom Kristusa kralja. Oba odmevata tudi v tokratnem Ognjišču. O knjigah o žalovanju si lahko preberete na str. 28..

Naročnina na Ognjišče za leto 2026 bo znašala 52,40 €. Posamezna številka revije pa bo 4,50 €. Več o novem letniku Ognjišča in o cenah za prihodnje leto si preberite na str. 23. Tam vas vabimo, da ostanete naši zvesti naročniki.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 11 (2025), 4.

2. novembra se spominjamo vseh vernih rajnih. Ob njih se kar sama po sebi prebudi misel na čas (ki je že nadčasen),

Besede, ki so naslov tega prispevka, so bile izrečene na enem od zemeljskih sloves v Solčavi. Prevzele so me, saj z blago prijetnostjo nakazujejo naš večni dom, tam za mejami časa in prostora. Prav tako me je prevzela duhovna oporoka, ki jo je zapisal eden od klenih solčavskih gorjanov. Njegove besede so vredne, da jih sprejmejo za dobro doto ne le njegovi sorodniki, pač pa tudi mi, preostali:
Moje telo naj vzame zemlja, iz katere je vzeto. V spravo za moje grehe naj strohni in zavoljo zasluženja Jezusovega naj vstane poveličano na sodni dan. Mojo dušo naj vzame Jezus Kristus, ki jo je odrešil. Vanj verujem, vanj upam in ga ljubim. Obžalujem iz srca, kar sem ga v življenju žalil.
Zbogom, zemlja – rad zapustim, kar imaš ti. Rad se ločim od premoženja, od časti, od veselja, da bi bil le združen s Stvarnikom.
Zbogom, ljubo sonce. Rad se odrečem, da te ne bom več videl. Moje lepše sonce bo Jezus.
Zbogom, dragi farani, prijatelji in znanci. Ljuba mi je bila vaša družba, a pustim vas z lahkim srcem, saj bomo kmalu vsi združeni pri Jezusu v nebesih. Glejte tudi vi na življenje v božji luči in vrednotite ga z večnega stališča.
Ta svet je za človeka premajhen, da bi mogel utešiti vse njegove želje. Zato ne navezujte nanj svojega srca. Svet je poln prevar, a najhujša je prevara srca. Ostanite zvesti veri, a spoštujte prepričanje vsakega človeka. Ne bojte se nikogar bolj kot samega sebe. V tihih urah se vračajte vase in mislite na poslednje reči.

Ob teh mislih sem se spomnil duhovnega gorjana, sedaj že nebeščana, nadškofa Alojzija Šuštarja. Obiskal sem ga pred zemeljskim slovesom. Njegove misli so pomenljiv odsev njegove osebne skromnosti, miselne prodornosti ... – veličine:
Različno dolga je življenjska pot. Nekateri moramo ob njenem koncu prenašati bolezni. Bolezen je čas zorenja in v njej je velikega pomena molitev za vdanost, posebno k Božji Materi Mariji, ki je “pribežališče grešnikov, pomoč kristjanov in zdravje bolnikov”. V bolezni človek doživlja minljivost vsega zemeljskega. Bolezen pomeni še nekaj časa, morda še kak mesec, leto, potem pa me ne bo več in bom kmalu pozabljen. Prav je, da o vsem tem razmišljamo. Vendar ne v obupu, ampak v kesanju in prošnji za odpuščanje in v zaupanju v božje usmiljenje in Marijino priprošnjo.
Ko gre življenje proti koncu, ni mogoče ničesar več spremeniti. Kar je bilo, je bilo. Ostane nam samo, da prosimo odpuščanja Boga in ljudi in da tudi sami odpustimo vsakemu iz srca, brezpogojno.

Dobra spoved da bolniku zaupanje v božje usmiljenje. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu. Molitev za srečno zadnjo uro je bila včasih zelo razširjena. Vedno znova si moramo ponavljati: veruj, zaupaj, vse izroči Bogu in moli, posebno k Božji Materi Mariji. Imamo tako lepo molitev: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tebi priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati. K tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen.«

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2013, leto 49, št. 11, str. 43.

Nekega moža je zapustila žena, kar ga je zelo potrlo. Izgubil je vero vase, v druge ljudi in v Boga. Življenje ga ni več veselilo. Nekega deževnega jutra je šel zajtrkovat v bližnjo restavracijo. Več skupin ljudi je bilo pri jedi, toda nihče ni spregovoril besede. Potrti mož je sedel v kot lokala in molče mešal svojo kavo.
Pri mizici ob oknu je sedela mati z deklico. Ko so jima postregli, je deklica prekinila mučno tišino z glasnim vprašanjem: »Mama, ali tukaj ne bova molili?« Natakarica, ki jima je postregla, se je obrnila in dejala: »Seveda, zlata, kar moli. A boš zmolila za nas vse?« Potem se je obrnila k gostom in dejala: »Umirimo se.« Vsi so odložili pribor in prisluhnili. Deklica je sklenila roke in molila: »Dobri Bog, velik si in dober, po tvoji dobroti prejemamo hrano. Hvala ti. Prosim, blagoslovi nas.«
Po otrokovi molitvi se je razpoloženje spremenilo. Ljudje so se začeli pogovarjati. Natakarica je pripomnila: »Tako bi morali delati vsako jutro.« »Ob tistem doživetju,« je pozneje pripovedoval mož, »sem se zamislil. Zgled te deklice me je spodbudil, da sem se začel zahvaljevati Bogu za vse, kar imam, in nehal žalovati zaradi tistega, česar nimam. Začel sem biti hvaležen.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2020), 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..