Stal je na gladini vode in rekel: »Pridi!« Jaz pa sem se bal in se mu nisem upal približati.
Bal sem se. Nisem se toliko bal valov in vetra ... viharja, ki je divjal. Nisem se bal, da bi potonil. Bal sem se Njega, ki je stal sredi viharja na gladini vode, ves svetal in lep ... kot prikazen.
Bal sem se mu povedati, da sem se ga bal.

Stal je na vrhu gore. Kar naenkrat se je spremenil. Zaslišal se je glas – je bil to veter ali plahutanje golobjih kril – da sem v strahu padel po tleh. Rekel je: »Vstani in ne boj se!« Jaz pa sem se bal in se nisem upal dvigniti.
Bal sem se. Nisem se toliko bal glasu ... je bilo to grmenje ali sem res slišal besede? Bal sem se Njega, kajti obraz mu je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.
Bal sem se mu povedati, da sem se ga bal.

Stal je na cesti. Vprašal sem ga: »Kaj naj storim?« in odgovoril mi je: »Razdaj, kar imaš in hodi za menoj!« Jaz pa sem se zbal in odšel.
Zbal sem se. Ne poti ... Ne revščine ... Klance premagujem z lahkoto in imetja mi ni mar. Zbal sem se Njega. Kajti v njegovih očeh sem videl toliko ljubezni ... ljubezni, ki je nisem bil vreden ... da sem se obrnil in odšel.
Bal sem se mu povedati, da sem se ga zbal. In da ga ne zmorem ljubiti tako, kot On ljubi mene.

Vstopil je pri zaprtih vratih – kako naj les zaustavi to, česar kamen ni mogel ... kako naj zapahu uspe to, kar ni uspelo smrti – in jaz sem trepetal od groze.
Pokazal mi je roke in noge, svojo prebodeno stran, ter rekel: »Ne boj se. Jaz sem!«
Jaz pa sem se bal in si nisem upal stegniti roke, strah me je bilo položiti prste v njegove svete rane. Bal sem se ... A čeprav se mi ob pogledu na kri obrača želodec in medlim že, ko se urežem z nožem, se nisem bal sledov trpljenja ... kronanja in bičanja ... sledov žebljev in sulice ... Tudi zato ne, ker so bile njegove rane kot cvetovi, posušene kaplje krvi pa kot rubini ...
Bal sem Njega, kajti bil je še svetlejši in lepši kot tedaj, ko je hodil po vodi!
Njegov obraz je bil še bolj sijoč kot na gori ... razsvetljen kot tisoč sonc!
Bal sem se ga, ker sem v njegovem pogledu, v njegovem prebodenem srcu videl ljubezen!
Brezmejno ljubezen.
Brezpogojno ljubezen.
Ljubezen, ki je neskončna in dokončna hkrati!
Noro ljubezen!
Ljubezen, ki ji nisem upal verjeti, ker sem jo zapustil in izdal. Zato sem se bal!
Bal sem se mu povedati, da se ga bojim.

On pa je ponovil: »Ne boj se. Jaz sem!«
Zbral sem ves pogum in se približal. Dotaknil sem se – previdno ... le s prstom – njegovih dlani ... Stegnil roko, da bi se dotaknil še strani ... Tedaj pa me je rana posrkala vase. Srce me je potegnilo k sebi ... naprej ... in skozi ... Šel sem – ves – skozi Njegovo poveličano prosojnost ... Moje telo je drselo skozi Njegovo telo ... Za kratek, svetel hip sva postala eno ... A me je vleklo še naprej ... in naprej ...
In kar na lepem sem se znašel na drugi strani – ki pa ni bila druga stran, ampak prva in prava – v sobi, kjer so bila vrata zaprta in zapahnjena ... kjer je bilo vse enako kot prej. A vse popolnoma drugače! Ker se nisem več bal. In nisem bil sam. Mnogo nas je bilo, ki nas je bilo strah, a smo šli skozi Njegovo telo. Ki nas je bilo strah, a smo postali Njegovo telo.
In ko je rekel: »Pojdite po vsem svetu!!« je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar in oplazilo me je, kot bi mi žareč plamen šel preko glave.
In nihče več se ni bal.
Odprli smo vrata in stopili ven.

Gregor Čušin, Ognjišče (2017) 05, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Grmenje se je izgubljalo v daljavi. Ob steni navzgor je začel pihljati hladen vetrič. Deževne kaplje so postajale vedno drobnejše, sodra pa ni več padala, le po žlamborju ob votlini so še ropotala bela ledena zrnca.
Nevihta je bila mimo. Votlina nama je dala dobro zavetje za vedrenje, čeprav je nisem bil najbolj vesel. V Zahodni smeri od travnatih, deloma z gruščem posutih polic do grebena ni nobene votline, to sem dobro vedel. Votline so le pod Glavo in v osrednjem delu stene. Torej sva zašla sredi tistih raztresenih polic, ko naju je zajela megla. Sumil sem že v razu nad policami, ko se ni dalo plezati po desni, ampak le po levi, vendar sta me star klin in pa panični Rok hitro spravila navzgor. Rok je vedno zganjal paniko, če je le zadišalo po nevihti, in priganjal. K sreči se je njegova panika končala, ko se je nevihta razbesnela, sprejel jo je kot nujno zlo in se stisnil v dve gubi v kotu votline.
Megle so se začele trgati. Pokazali so se deli stene, na desni sem opazil obris Glave in naprej sem bolj slutil kot videl Sedlo.
»Glava se že vidi,« nagovorim Roka. »Izgleda, da sva v eni od osrednjih smeri. Na policah sva morala zaiti. Saj težja od Zahodne ni nobena, so že vse pred vojno preplezali, samo malo daljše, tisoč metrov.«
Rok nemo zre v daljavo, kjer se onstran doline kažejo obrisi gozdnatih vrhov. Ob steni se vleče le še nekaj rahlih meglic, na vse strani pa se odpira vedno več pogledov na sveže umite gore.
»Dež je ponehal,« spet rečem. Rok pa nič. Se kuja, se sprašujem, vedoč, da je včasih rad hitel k večerni maši v mesto, ter ga vprašam: »Ali si jezen, ker ne boš pri večerni maši?«
»Ne! Saj sem bil že včeraj zvečer,« končno odgovori.
»Ja, kaj pa ti je potem?« vprašam naprej.
»Nič! Samo pusti nedeljo, da se primerno dnevu konča, saj še ne moreva naprej, ko ima vsak žleb svoj potok!« je odrezav.
»Bo pa tale nedelja ena izmed manj lepih!« skoraj užaljeno ugotavljam, čeprav bi ga raje razvedril, kot se vedri večer. Pa me odsekano zavrne: »Tega nisem rekel!«
»Česa?« vprašam neodločno, boječ se prepira.
»Tega, da je tale nedelja ena izmed manj lepih.«
»Samo ugotavljal sem,« rečem potiho v želji, da bi se izmazal in neprijetnega tona pogovora.
»Nedelje so večinoma takšne, kakršno si narediš,« reče počasi. »Ampak nedelje ne znam več ...«
»Kaj ne znaš več?« vprašam.
»Saj ne vem, kako bi rekel - si je ne znam narediti lepe ali je ne znam doživeti, ali pa ... nazadnje si želim, da čim hitreje mine in končno pride ponedeljek z delom, delavci, ukazovanji, kletvicami ...«
»Kako to?« vprašam začudeno.
»Kako to? Dobro vprašanje! Posebno če si nedeljo imel za Gospodu posvečen dan - praznik. Saj je res, da sva večino nedeljskih popoldnevov z očetom preživela pri čebelah in sem se med pregledovanjem spraševal, če ni preveč dela za nedeljo, pa vendar sem bil ob večerih zadovoljen, srečen, poln načrtov. Kadar pa sva šla v nedeljo v gore, sva tekla šele po drugi maši, ko sva opravila s pritrkavanjem in je bila hoja eno samo dirkanje, kako visoko bova prišla do sončnega zahoda, in potem obvezno spotikanje ob šibki svetlobi baterijske svetilke, pa sem vendar v tistih nedeljah spoznal gore z najlepše plati, sedaj pa ...«
»Torej ob nedeljah najbolj pogrešaš očeta?!« napol ugotavljam, napol vprašujem.
Nekaj časa molči, kot da ne bi vedel, kaj reči, potem pa le negotovo začne: »Morda bi lahko tako rekel, morda pa se le ob nedeljah ne morem sprijazniti z mislijo, da je pač mrtev, da ga ni več! Med tednom mi je to do neke mere uspelo, čeprav se včasih rad izogibam delavnice, spet drugič pa me priganja želja, da bi nadaljeval njegovo delo. Ob nedeljah pa je čisto drugače. Šele sedaj vidim, da je bila nedelja zame bolj kot Gospodov - očetov dan in ob nedeljah vse govori, kliče po njem. Že ko zjutraj vstanem, ni nikogar, da bi ga poklical za v zvonik. Ni ga, da bi poprijel bat srednjega zvona in sam moram navezovati vrvi. Pritrkavanje še kar gre, dobro me je naučil ...« Za hip umolkne, potem pa z razočaranim glasom nadaljuje: »Popoldne se dolgčas, poln vpijoče osamljenosti šele začne. Navadno se ne morem spraviti nikamor, poležavam zdaj na klopi, zdaj na kavču, kot bi nekaj pričakoval, potem se ponavadi le odpeljem k čebelam, kjer me čaka obilica dela, pa le malo naredim, premetavam se po pogradu, kot neurejene misli in sanjarije. Šele na večer se včasih zganem k delu z neverjetno zagnanostjo.« Znova je utihnil, nato pa s skrivnostnim glasom nadaljeval: »Mnogokrat se na grobu počutim praznega, kot da bi v njem ne bil pokopan moj oče, kot da bi mi v dnu duše nekaj govorilo, da je oče samo odsoten, da se bo nekega nedeljskega večera vrnil kot z vojaških vaj in bova govorila dolgo v noč o čebelah, o dogajanju pri cerkvi, o delu, o gorah ...« Beseda mu je spet zastala. Pogledal je naokoli: »Glej, gore imajo že oranžen nadih, pojdiva,« je dejal med vstajanjem in začel razvijati v kot nametano vrv.
Nisem opazil, kdaj se je naredil tako lep večer, pa se moram še spraviti levo čez krušljiv prestop v neizrazit graben, na vrhu katerega sem slutil greben. Svet se je položil, do vrha se vleče položen greben, navadna dvojka. Vržem zanko okrog roglja in pokličem Roka: »Pojdi! Varujem!«
Rok hitro pride, potem plezava oba hkrati. Nobenih težav ni več, le v nedogled se vleče neizrazit, vse bolj položen greben. Končno vrh. Hočem pohiteti navzdol, pa Rok fotografira, potem sede in strmi v večerno zarjo. Postajam nestrpen, hočem reči: Kaj še čakava? pa mi besede ostanejo v grlu. Kam naj bi sploh hitel? Je še kje nedelja, ali pa ugaša obenem s svetlobo na zahodu? Sem jo sploh doživel, razmišljam o njej, torej je nekaj bilo, vem, da je bilo ... le če bi hitel naprej v dolino, bi jo v naglici verjetno mimogrede izgubil.
Ozrem se na Roka, ki zamišljeno strmi v daljavo, in takoj me prešine: Gre nedelja res mimo njega? Kje pa! Le doživlja jo poln hrepenenja po polnjenju nedelje z ljubeznijo. Oče je bil njegov simbol ljubezni, zato je sedaj poln iskanj. In nekega dne bo našel, nekega dne bo razumel pomen prijaznosti in ljubezni in takrat bo, kot oče, vedno pripravljen na pogovor, na ohrabrujočo besedo, pomoč ...
»Ne! Ne!« sem zakričal, ali pa so zavreščale kavke, vzdigujoč se ob pobočju. Črni ptiči so me spomnili na Jonatana Galeba, na misli, iskanja. Pa ne bi smel razmišljati v njegovih dimenzijah in z njimi ocenjevati ljudi, ker nimajo v modernem, zabave iščočem svetu kaj iskati. »... ampak lepo je misliti ...« modruje Jonatan Galeb in spet se ujamem v tistih lepih mislih in si čisto tiho priznam: Lepo je misliti, lepo je, čeprav poleg višin spoznavaš tudi brezna in prepade svoje biti.
Jani Javor, Ognjišče (2011) 04, str. 14

Moja mati je hodila k verouku pred drugo svetovno vojno. Iz otroških let se spominjam, da nam je večkrat brala iz svoje veroučne knjige, v kateri je bil v obliki vprašanj in kratkih odgovorov podan pregled krščanskega nauka. Tam je pisalo tudi o posvečujoči in dejanski milosti. Kakšna je razlika? (Leon)

Milost je nezaslužen dar, ki nam ga Bog daje, da bi nas napravil deležne svojega božjega življenja in sposobne delovati po njegovi ljubezni. To je posvečujoča milost, ker nas posvečuje. Je nadnaravna, popolnoma odvisna od pobude Boga. Posvečujočo milost nam je Bog prvič podaril pri krstu in raste v nas po prejemu zakramentov, molitvi in dobrih delih. Dejanska milost pa je tista milost, ki nam pomaga, da opravljamo taka dobra dela, s katerimi se moremo zveličati. Pravimo ji tudi stanovska milost, ker nas podpira pri izpolnjevanju dolžnosti krščanskega življenja v tistem poklicu in stanu, v katerega smo po božji previdnosti postavljeni. Dejanska milost je potrebna vsakemu človeku, ki se zaveda svojih dejanj: grešniku, da se spreobrne, pravičnemu pa, da vztraja v pravičnosti in vrši dobra dela. (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 57.

Spoštovani apostol Tomaž!
Naj začnem to pismo z opravičilom. Opravičilom za vse krivične in pristranske obsodbe, ki si jih bil skozi zgodovino deležen s strani vernega, oziroma ‘nejevernega’ božjega ljudstva. Ti, ki nisi verjel! Ki nisi hotel verjeti, dokler se ne prepričaš na lastne oči, dokler sam s prsti ne otiplješ! Kot so nekdaj Judje svoje grehe prelagali na grešnega kozla, tako smo kristjani skozi vse čase svoje strahove zapisovali na tvoj račun in svoje dvome opravičevali s tvojim.
In vendar, če drugega ne, v svojem dvomu nisi bil osamljen, a se na to rado pozablja. Tudi tvoji prijatelji, preostali apostoli, niso verjeli, dokler niso videli. Žene (in evangelisti jih naštejejo kar lepo četico: Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, Saloma, Ivana in še druge), ki so v nedeljo, na prvi dan tedna, odšle h grobu in našle grob prazen in “kamen odvaljen” (Mr 16, 4) ter “imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi” (Lk 24,23) so, ko so o tem pripovedovale, pri apostolih naletele na kaj slab sprejem. Možakom “so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli!” zapiše Luka v svojem poročilu (Lk 24, 11).
In glej, to je še ena nesrečnih tradicij, ki smo jih žal uspešno ohranili do današnjih dni. Ko bi se kdo sprehodil po naših cerkvah in pogledal, kdo sedi v klopeh in upira oči k oltarju, bi kaj zlahka prišel do sklepa, da je vera, ki se v teh cerkvah oznanja in izpoveduje, namenjena otrokom in starim mamam! Možakov je pri mašah, vsaj med tednom, zgolj za seme. Kot da gre za ‘blebetanje’, ki mu ne gre verjeti. A hvala Bogu: kljub ‘moški nejeveri’, kljub škandalom in pretresom, ki jih je deležna Cerkev, otrok in starih mam v cerkvah ne zmanjka. In tudi moških je vedno vsaj za seme. In seme, če pade v dobro zemljo obrodi in da sad: “eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega” (Mt 13, 8).
Mariji Magdaleni, ki je prva videla Vstalega, se ni godilo nič bolje. »Ko so slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli« (Mr 16,11). Še ko so ga videli, so nekateri dvomili (Mt 28, 17). In če te takole, kot možak možaka, do neke mere lahko razumem, da nisi zaupal ženskim očem in pameti, res ne vidim razloga, zakaj si podvomil v moško pričevanje (Jn 20, 25)?! In kje si pravzaprav bil, da si umanjkal? Zakaj nisi bil z drugimi? Si morda še sam šel, kot Peter in Janez, do groba? Pogledat, če je zares prazen? Otipat prtiče in mrzlo skalo? Si morda mislil, da ga je kdo odnesel in si iskal vsepovsod njegovo truplo? Ali pa si iskal pot do kraja, kamor je odšel (Jn 14, 5)? Trdno verjamem, da to slednje: saj “kdor išče, najde” (Mt 7, 8). In če kdo išče Pot, jo bo torej našel, in skupaj z njo tudi Resnico in Življenje!
Vsak od nas, ki je že kdaj okusil nenadno in bolečo smrt bližnjega, prijatelja, sorodnika, pozna sledi, ki jih za seboj pušča Žalost. Njene stopinje prepozna že po zvoku. In četudi Žalost v svojih dlaneh nosi Upanje in Večnost, je to še vedno Žalost! Lahko si le predstavljam, kaj se je dogajalo v tvojem srcu, ko si opazoval Njegovo trpljenje in smrt. Danes žalost zdravimo z antidepresivi in pa, kot verjetno tudi v tvojih časih, z vinom! Ne, ne bom te obtožil, da si bil pijan. Nikakor! In to, da si tri leta od blizu poslušal Njegove besede, gledal Njegova dejanja in bil priča velikim znamenjem, ti morda tudi ni bilo v pomoč. Prej nasprotno! Verjamem, da si težko verjel, da se Nekdo, ki je hodil po vodi, zdaj utaplja v bolečini! Verjamem, da si težko verjel,da Ta, ki je obujal mrtve, zdaj sam umira! Verjamem, da si težko verjel, da Sin Očetov, zaman kliče Očeta na pomoč! In verjamem, da si težko verjel, da je Ta, ki si ga videl umreti, živ! A ti verjamem tudi, ko si rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20, 28) In verjamem, da si v Njegovih ranah zagledal Pot, otipal Resnico in našel Življenje! Blagor mi! (Jn 20, 29)
Prosi zame, ko bom zdvomil in mi bo težko verjeti, saj si moj brat, moj Dvojček!
ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 05, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.
In kako se odzove Jezus? S potrpljenjem: trmastega dvomljivca ne zapusti. Nevernemu Tomažu podari teden dni, ne zapre mu vrat, temveč čaka. In Tomaž spozna svojo revščino, svojo malovernost: »Moj Gospod in moj Bog.« S tem preprostim vzklikom, polnim vere, odgovori na Jezusovo potrpežljivost. Prepusti se Božjemu usmiljenju, ki ga vidi pred sabo v ranjenih rokah in nogah, odprti strani in spet zaupa: postal je nov človek, ne več neveren, ampak veren.
Pa poglejmo še Petra: trikrat zataji Jezusa ravno takrat, ko bi mu moral najbolj stati ob strani. Ko se dotakne dna, sreča njegov pogled, ki mu potrpežljivo, brez besed govori: »Ne boj se svoje slabosti, Peter, zaupaj vame.« In Peter dojame, čuti Jezusov ljubeči pogled in joče. Kako lep je ta Jezusov pogled – kako nežen! Bratje in sestre! Nikoli ne izgubimo zaupanja v potrpežljivo Božje usmiljenje!
Pomislimo na učenca na poti v Emavs: žalostnih obrazov korakata v prazno, brez upanja. A Jezus ju ne zapusti: spremlja ju na poti, in ne samo to! Potrpežljivo jima razlaga Pisma, ki govorijo o njem, in se jima pridruži pri mizi. To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume, upa, vzbuja zaupanje, ne zapušča, ne podira mostov, zna odpuščati. Bog nas čaka, tudi ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, če se vrnemo nas objame. (7. aprila 2013)

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 29.

V neki vasi je živel droben, star možiček, ki so ga ljudje nedeljo za nedeljo videvali, ko je šel peš k maši, pa naj je deževalo, snežilo ali pihal mrzel veter ali pripekalo sonce. Lahko bi po njem naravnavali uro, tako točen je bil vsako nedeljo. Bil pa je gluh, zato v cerkvi ni mogel razumeti ne pridige ne petja in ne slediti skupni molitvi. Nekoč ga je srečal novi sosed, se mu predstavil in izrekel nekaj vljudnih besed. Ko je ugotovil, da ga starček zelo težko razume, ker slabo sliši ... ga je na glas od blizu vprašal: »Vsako nedeljo vas vidim, kako greste mimo naše hiše v cerkev. Zakaj hodite vsako nedeljo k maši, ko pa tako slabo slišite in ne razumete molitev? Zakaj ne bi raje ostali doma in gledali prenos maše po televiziji?«
Možiček ga je pogledal in dejal: »Čeprav ne slišim petja in ne razumem molitev, dobro vem, da je Gospod med nami in čutim njegovo navzočnost. Vsak teden, ne glede na vreme, hodim v cerkev zato, da tudi sosedom pokažem, v koga verujem.«

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 37.

Vrnil se je k staremu življenju.
Ne, kot da se nič ni zgodilo, temveč kot da je minilo.
Živel je spet kot prej.
Ne, kot da nič ni bilo, temveč kot da tega ni več. Kot da tega ne bo več! In iz tega nič ne bo!
Pred leti je pustil vse in odšel od doma. Zdaj se je vrnil domov. Vse ga je še čakalo, a mu ni nič pomenilo.
Spet je delal, kar je delal prej. Delal je, kar je edino znal, in to delal, kot je najbolje znal.
Delal je. A le zato, da bi pozabil, kar je bilo in kar se je zgodilo.
Delal je. In se (predvsem) delal, da se nič ni zgodilo in da nič ni bilo!
Lovil je ribe. Čeprav mu je On rekel, naj pusti ribe in lovi ljudi. Namesto ljudi, je (spet) lovil ribe in se počutil, kot da je ujet.
Morda mu je bilo celo žal, da se je sploh zgodilo, kar se je zgodilo. Gotovo pa mu je bilo žal, da se je zgodilo, kot se je zgodilo. Predvsem pa, da se je končalo, kot se je končalo. Morda mu je bilo žal, da se je sploh začelo. Kot mu je bilo zdaj žal, da je pred leti odšel. Ne, ker je odšel, temveč ker se je zdaj vrnil. Žal mu je bilo, da se je vrnil. In da je vse kot prej. Čeprav je čutil v sebi, da nikoli več ne bo tako kot prej. Kako bi sploh lahko bilo. Ker se je zgodilo, kar se je pač zgodilo.

In ni bil sam. Tudi drugim se je tako godilo.
Bili so skupaj v istem čolnu. Prav dobesedno: v istem čolnu. Lovili so ribe (namesto ljudi) in nič niso ujeli! Celo noč so se trudili, pa nič. Danilo se je že, njihove mreže pa so bile prazne. Molčali so. Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi se že zdavnaj sporekli. Glasno bi vpili, obtoževali bi drug drugega, krivili vreme in Boga, morda bi celo kleli ali se stepli. Zdaj pa so molčali. Ni jih bolelo, da niso nič ujeli, temveč da so ujeti na tem čolnu. Ker jih ni poklical na ta čoln. K tem mrežam. K ribam. Saj jih ni poklical, da bi bilo (spet) vse po starem.
Vendar, ker se je zgodilo, kar se je zgodilo, so se vrnili k staremu življenju. K temu, kar so znali in poznali.
In zdaj so se bližali znani obali. Na kateri je stal Neznanec. Ki jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?«

(Ne vem sicer, kako so se v tistih časih pogovarjali, a reči skupini odraslih mož, ki so bili ribiči ... sklepam: krepkih rok, ogorele kože, bradatih lic ... ne kake pomehkužene mestne srajce ... torej: reči jim ‘otroci’ ... je bilo kar drzno. Pogumno. Zafrkantsko? Ljubeče?
Vprašati skupino molčečih, očitno nerazpoloženih odraslih mož, ki so bili ribiči ... in tako dalje ... in so se praznih mrež vračali z ribolova ... torej: vprašati jih po ‘hrani’, se pravi – ribah ... je bilo še bolj drzno. Predrzno? Še bolj pogumno. Še bolj zafrkantsko? Ljubeče nikakor?)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, takega izzivanja verjetno ne bi mirno prenesli. Zdaj pa ...
Odgovorili so: »Nič.«
Neznanec pa jim je rekel: »Vrzite mreže na drugo stran čolna in boste našli.«

(Priznam, da res ne vem, kako so se v tistih časih pogovarjali in da me vedno znova začudi pa tudi razjezi, ko amater soli pamet profesionalcu ... a reči skupini molčečih, očitno nerazpoloženih mož, ki so bili ribiči ... in tako dalje ... torej: reči jim, potem ko so zaman metali mreže na globokem morju, zavpiti jim z obale: »Poskusite še v plitvini!« ... je ne le predrzno, je noro! Skregano s pametjo in sleherno logiko, predvsem pa z bontonom. Je resnično (vsaj) zafrkantsko!)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi ...
Zdaj pa ...
Saj je vse brez smisla. Skregano s pametjo in sleherno logiko! Zakaj pa ne?
In so vrgli mrežo ...

» ...pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil je rekel Petru: »Gospod je.«

Brez pomisleka je skočil iz čolna.
Morda je mislil, da ga bo voda držala, kot ga je že nekoč. Morda se je ostalim za hip – za nekaj korakov – celo zazdelo, da ga voda drži, kot ga je že nekoč. A kot že nekoč, je spet potonil. Se potopil do grla in čez ... Kot že nekoč. Ko se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. Ko je rekel: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil!« Pa je petelin zapel, on pa se je potopil. V razočaranje. V sram. V strah.

»Ali me ljubiš bolj kot tile?«

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi verjetno hitel zatrjevat, da ja. Da ga ljubi najbolj od vseh. Ker pa se je zgodilo, kar se je pač zgodilo ... predvsem pa, ker ni minilo ... je rekel:

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ko nam umre kdo od najbližjih, se tudi sami zamislimo in zavemo, da je življenje hitro minljivo. Verjetno se pri večini ljudi nekje v podzavesti pojavi ugotovitev: tako bo minilo tudi moje življenje! Seveda se tudi vprašamo: kakšen je cilj ali smisel življenja?
Svojega zemeljskega konca se ob takih razmišljanjih zavemo, kako bomo ta konec življenja doživljali, ne vemo, nič ne vemo tudi o svojem začetku življenja. Vem, da se marsikomu zdi tako razmišljanje nekoliko neobičajno, a mene zanima, kdaj pride duša v novo človeško bitje. To sprašujem, ker vse teorije o nastanku novega človeka govorijo le o združitvi moške in ženske spolne celice in tako se začne razvoj novega človeka. Verjetno boste rekli, da Bog ob spočetju vdihne tudi dušo. Morda je za koga to nepomembno vprašanje, kdaj naj bi duša prišla v človeški zarodek, saj vendar tega noben človek ne ve. Poslušal sem biologe, tudi take, ki so krščansko usmerjeni, ki so opisovali pojav nastajanja človeka, vendar so vsi razmišljali le o združitvi spolnih celic, o nadaljnji delitvi teh celic in rasti novega bitja, ki naj bi se razvijalo po točno določenem programu. Duše nihče nikoli ne omenja. Ali morda z drugimi lastnostmi, ki jih dobimo od očeta in od matere, dobimo tudi od vsakega delček duše? Pravijo, da je duša nedeljiva. Torej je to nesmiselno sklepanje. Kako bi človek izgledal brez duše? Ali bi imel človeško telo in živalske nagone (kot na primer opice)? Torej mora Bog položiti dušo v novonastajajoče človeško bitje. Po tej logiki Bog sproti ustvarja nove duše in morda ga ljudje v to silimo, če namreč svobodno ustvarjamo telesa novih ljudi. Ali duša, ki je neločljivo spojena z živim telesom človeka, daje človeku tudi življenje ali neko drugo razsežnost? Svoj značaj vsaj deloma podedujemo po starših. Ali se tudi duša s telesom razvija, raste in propade? Ko telo neha živeti biološko, duša živi dalje, saj je neumrljiva. Verjetno je prav duša bistvo človeka, njegov jaz, telo gotovo ni, saj je zgrajeno podobno kot živalski organizem.
Dušan

Vaše vprašanje o človeški duši je večplastno in tudi zahtevno. Duša je namreč izraz, ki ima zaradi svoje vsestranske uporabe veliko različnih pomenov, ki mu nova doba (new age) z ezoteriko dodaja še svoje različne razlage, kar lahko najdete na spletu in v številnih ezoteričnih in novodobskih revijah in celo v rumenem tisku. Predvsem pa filozofski, teološki in drugi leksikoni imajo raznovrstne razlage o duši, kar pomeni, da je pojem duše predvsem izziv za filozofe in teologe in, kot dobro omenjate, manj za biologe. Sicer se biologi po svoji stroki tudi ne ukvarjajo ne s smislom življenja in ne z dušo, marveč z biološko znanostjo. Poznamo pa med vrhunskimi biologi podobno kot med drugimi znanstveniki agnostike ter ateiste in predvsem veliko število globoko vernih kristjanov in pripadnikov drugih verstev.
In kako je z dušo? Zanimivo, da je razlikovanje duše in telesa navzoče v vseh kulturah in religijah, razlike pa nastajajo pri razlagah odnosa med njima, njunega izvora in narave, smrtnosti in nesmrtnosti, duhovnosti ali materialnosti. V zgodovini sta prevladovali dve temeljni stališči o duši, panteistično in monoteistično. V panteističnih religijah in naukih je duša božanskega izvora, enake narave kakor božansko prapočelo. Zato je večna, obstaja pred utelešenjem (praeksistenca duše) in je nesmrtna. Te panteistične religije so iz etičnih razlogov razvile tudi nauk o selitvi duš in reinkarnaciji. V monoteističnih religijah pa Bog ustvari dušo vsakega posameznega človeka, duša je duhovna, globoko povezana s telesom, ne umre z njim, a se z njim spet združi po vstajenju v večnosti. Na osnovi teh dveh stališč so se razvili številni filozofski in teološki nauki o človeški duši. V novoveški filozofiji in personalistični luči osebe, ki je enota telesa in duha, prihaja tudi do novih filozofskih in teoloških iskanj in razlag človekove bogopodobnosti v trinitarični luči in trinitaričnem občestvu, kjer je predvsem poudarek na odnosu oseba (človek) Bog. Avguštin Lah je napisal teološki priročnik V znamenju osebe, kot poskus trinitarične antropologije (Ljubljana 2008), ki je primerna za zahtevnejšega bralca, saj ste to tudi vi, kar sklepam iz vašega vprašanja. Izraz oseba je v običajni govorici zelo blizu, če ne celo večkrat identičen z dušo, ki v tem primeru pomeni človeka. Poznamo celo rek, ki na neki način to izraža: Ti nisi človek, ti si brez duše. Ali: Ti si človek, ti si duša.
Pri odgovoru na vaše zahtevno vprašanje si bom omagal z daljšim besedilom upokojenega papeža Benedikta XVI., ki ga mnogi imajo za tako pomembno teološko avtoriteto, da ga primerjajo z avtoriteto cerkvenih učiteljev. Mlad teolog Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., je v svojem Uvodu v krščanstvo (Celje 1975), zapisal: »Kaj pravzaprav napravlja človeka za človeka? Kaj je tisto, po čemer se navsezadnje človek razlikuje od vsega drugega? Na to moramo odgovoriti: gledano od zgoraj je človekova specifičnost v tem, da je nagovorjen od Boga, torej to, da je partner v dialogu z Bogom, bitje, ki ga Bog kliče. Gledano od spodaj, pa ta specifičnost pomeni, da je človek tisto bitje, ki se more s svojim mišljenjem dvigniti k Bogu, bitje, ki je odprto za presežno (transcendenco).« Nato se Ratzinger sprašuje: »Ali ni mnogo preprostejše videti človekovo specifičnost v tem, da ima duhovno, neumrljivo dušo?« In si sam odgovarja: »Ta odgovor je pravilen, a mi se trudimo – nadaljuje – ravno za to, da bi osvetlili konkretni smisel tega odgovora. To dvoje sploh ni v protislovju med seboj, temveč pove isto, le da v različnih miselnih oblikah. “Imeti duhovno dušo” namreč ravno pomeni, da je človek na poseben način hotèn, na poseben način poznan in ljubljen od Boga; imeti duhovno dušo pomeni: biti takšno bitje, ki ga je Bog poklical k večnemu dialogu in ki je zaradi tega s svoje strani sposoben spoznavati Boga in mu odgovarjati. To, kar v bolj substancialistični govorici imenujemo “imeti dušo”, to bomo v bolj zgodovinski, aktualni govorici označili z “biti dialoški partner Boga” (biti sogovornik Boga). S tem ni rečeno, da je način govorjenja o duši nepravilen (kakor to danes kdaj pa kdaj trdi enostranski in nekritični biblicizem); v nekem pogleduje je ta način govorjenja celo nujen, če naj izrazimo celoto tistega, za kar tu gre. Toda z druge strani je ta način potreben dopolnila, če nočemo pasti nazaj v dualistično pojmovanje, ki pa ne more biti v skladu z dialoškim in personalističnim gledanjem Svetega pisma. Če torej pravimo, da človekova neumrljivost temelji v njegovi dialoški usmerjenosti k Bogu, čigar ljubezen edina daje večnost, ne mislimo s tem na posebno usodo pobožnih, temveč na bistveno neumrljivost človeka kot človeka. V skladu z našimi zadnjimi razmišljanji nam gotovo ne bo težko razviti misel tudi na temelju sheme telo-duša. Pomen te sheme, morda celo njena neizogibna nujnost obstoji v tem, da postavlja v ospredje ta bistveni značaj človeške neumrljivosti. Moramo pa jo vedno znova postaviti v biblično perspektivo in jo iz te perspektive tudi korigirati, da bi tako mogla služiti tistemu vidiku človekove prihodnosti, ki ga je odprla vera« (Joseph Ratzinger, Uvod, 266–267).
Iz tega sledi, da oseba ni sestavina naravnega, dednega procesa. Oseba ni narava, kot Bog ni narava. Osebe, ki vključuje dušo, ne rodijo starši, oseba se ne rodi. Oseba se zgodi, je ustvarjena. Osebe se ne razmnožujejo, kot se razmnožujejo bitja živalskih in rastlinskih vrst, temveč so svobodne, se samoodločajo in imajo možnost in danost osebnega razvoja v moči svobode. Druga živa bitja so po naravi vnaprej določena (determinirana) ter delijo usodo svoje vrste, se ne spreminjajo in so minljiva. Oseba (duša) ni deležna te usode in je neminljiva. Zato je vsak človek enkratno in neponovljivo bitje in ima svoje dostojanstvo od spočetja do naravne smrti.
Mlad teolog Joseph Ratzinger, ki smo ga zgoraj navajali, je razmišljal o človeku kot dialoškem partnerju Boga s človekom in človeka z Bogom, je pozneje kot papež Benedikt XVI. napisal Predgovor v Youcat (Katekizem katoliške Cerkve za mlade), v katerem so zanimiva besedila o duši.
Youcat na vprašanje »Kaj je duša?« odgovarja: »Duša je to, kar vsakega posameznega človeka naredi za človeka: njegovo življenjsko počelo, njegova intima. Duša povzroči, da materialno telo postane živo, človeško telo. Zaradi duše je človek bitje, ki lahko reče 'jaz' in stoji pred Bogom kot nezamenljiv osebek. Ljudje smo telesna in duhovna bitja. Človekov duh je več kot telesna funkcija in ga ne moremo razložiti iz človekove materialne sestave. Razum nam pravi: obstajati mora duhovno počelo, ki je vezano na telo, vendar ni identično z njim. Imenujemo ga 'duša'. Čeprav duše naravoslovno ne moremo 'dokazati', brez sprejetja tega duhovnega počela, ki presega materijo, ne moremo razumeti človeka kot duhovnega bitja« (Youcat 62).
Christoph Schönborn, dunajski kardinal, soustvarjalec Katekizma katoliške Cerkve, piše: »Človek je po svojem zemeljskem izvoru povezan z vsemi živimi bitji, toda šele po svoji od Boga 'vdihnjeni' duši je človek. To mu daje njegovo nezamenljivo dostojanstvo, pa tudi njegovo enkratno odgovornost«.
Morda lahko pomaga k osvetlitvi vašega vprašanja tudi pesnik Tone Kuntner:
Cel svet je Zemlja in Nebo, cel človek duša in telo.
Ne vidiš vsega, če ne vidiš tudi, kar vidijo slepi.
Ne slišiš vsega, če ne slišiš tudi, kar slišijo gluhi.
Ne poveš vsega, če ne poveš tudi, kar nemi povedo.
H Kuntnerjevim verzom še dodajmo svojo misel o védenju pokojnih:
Ne veš vsega, če ne veš tudi, kar pokojni vedo.
Upam, da boste v navedenih besedilih papeža Benedikta XVI. in ‘njegovega’ Katekizma katoliške Cerkve za mlade lažje našli primeren in zadovoljiv krščanski odgovor na vaše zahtevno antropološko vprašanje.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str 70-72.