Na upodobitvah Svete Trojice, enega Boga v treh osebah, je Sveti Duh prikazan v podobi goloba. Ali obstajajo še kakšni drugi simboli za tretjo Božjo osebo? (Vida)

Svetega Duha umetniki upodabljajo kot goloba na podlagi evangeljskih poročil, da je ob Jezusovem krstu v Jordanu "Sveti Duh prišel nadenj v telesni podobi kakor golob" (Lk 3,22). Obstajajo pa še mnogi drugi simboli za Svetega Duha, ki ga Jezus imenuje Tolažnik in Duh resnice. Našteti so v litanijah Svetega Duha. Na kratko to povzema Kompendij Katekizma katoliške Cerkve: »Simboli Svetega Duha so številni: živa voda, ki izvira iz Kristusovega prebodenega srca in odžeja krščene, maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; ogenj, ki preoblikuje, česar se dotakne; temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po čemer se podeljuje Duh; golob, ki se spusti na Kristusa in obstane nad njim pri krstu.« Blagodejne učinke Svetega Duha navaja pesem slednica binkoštega praznika. (sč)

Zgodba

General

Nekoč je dobrosrčen mož potoval z generalom, ki se je bil sprl s podrejenim častnikom. Ta je kasneje spoštljivo stopil do generala in ga prosil odpuščanja. Toda general je ostal trd in nepopustljiv ter je osorno odvrnil:
»Nikoli ne odpuščam.«
Podrejeni častnik je odšel zelo potrt.
Dobrosrčni mož je opazoval generala in mu spoštljivo, a odločno dejal:
»Če je tako, gospod, upam, da vi nikoli ne naredite nič narobe.«

Misel

Grešimo, ko kršimo Božje zapovedi in greh pretrže ali oslabi naš odnos z Bogom. To smo na tak ali drugačen način že vsi izkusili. Vest nas opominja, ko storimo greh, majhen ali velik.
Ni dovolj, da grešimo, pogosto greh tudi opravičujemo. Govorimo na primer, da je bila skušnjava zelo velika, da nismo imeli druge izbire, ali pa da je bilo tisto narobe za druge, pa za nas prav ... To je napačno razmišljanje: V nobenem primeru ne smemo grešiti.
Najsi bo naš greh kakršenkoli, nikoli ni večji od Božje milosti. Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost, pravi Sveto pismo.
Če se želimo varovati greha, potem ostanimo tesno povezani z Bogom: v molitvi, z duhovnim branjem, s premišljevanjem, z dobrimi deli in z oznanjevanjem drugim.
Priznavanje grehov ni znamenje naše šibkosti ali slabosti, ampak znamenje moči in poguma.

Molitev

Gospod Bog,
daj nam razumeti,
da ti ne ugajamo takrat,
ko se varujemo greha
zaradi ponižanja ali strahu pred kaznijo,
ampak takrat, ko nas k temu
nagiba ljubezen do tebe.
Vemo, da ti sovražiš greh.
Ti in greh sta nezdružljiva.
Toda kakor si neizprosen do greha,
tako si blag do nas grešnikov.
Ne ravnaš z nami,
kakor zaradi svojih grehov zaslužimo.
Daj nam spoznati,
da tvoje neizmerne ljubezni do nas
ne more pogasiti noben greh,
ki smo ga storili.
Najsi bodo naši grehi veliki ali majhni,
ti moreš vse odpustiti.
Samo naše skesano srce moraš videti.

Iskra

Greh ni stvar, ni moralno stanje, je poškodba odnosa, zavrnitev ljubezni. Je razpoka, brezno.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 47.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

(...) Télovo je lep svetek ... A ko kopljem po otroškem spominu, vedno znova ugotavljam, da ni treba dosti kopati ... Vse je še sveže ... in živo ... Le tanka, tanka plast prahu, ki je legla na spomin in jo najnežnejši piš spet dvigne: V zgodnjem popoldnevu smo se otroci zapodili po vrtičkih in travnikih, trgali cvetove in si jih nabrali polne male jerbaščke ... Potem smo se motali pod nogami mami in tetam(sosedam), ki so postavljale oltar: ta je dala sliko, ta mizo, ta prt ... možaki pa so postavljali veje jesena in lipe ... Zakmašno oblečeni, smo v procesiji iz svojih jerbaščkov posipali cvetje na pot, kjer je hodil duhovnik, v svojih rokah noseč Najsvetejše ... Zvonjenje, zvonjenje ... Bog sam se sprehaja po vasi ... po naših poteh ...
In na oltarju monštranca ... odprt tabernakelj ... O, kakšne čudne, čudovite, skrivnostne besede: monštranca ... tabernakelj ... Svete besede, najsvetejše ... Svete reči, Najsvetejše ...
In potem sem pobiral cvetove s tal in jih nesel domov ... dišeče po kadilu in svetosti ... in sem jih hranil v škatli v predalu, dokler vonj po kadilu ni izginil ... in so prišle druge vonjave ... da mi je sestra vrgla v smeti še škatlo, ne le cvetove ...
Spomin?
Še je Télovo ... in še je oltar na vasi pred našo hišo ... Mama je še, ni pa več tet (sosed) ... ne vseh ... A še da ta hiša sliko, ta mizo, ta prt ... Možakov ni več ... Jaz sem zdaj možak in moj brat ... že leta postavljava veje jesena in lipe ... Otrok le za prgišče ... s težavo naberejo rože: kosí se prezgodaj, vrtički so ograjeni, pa tudi sicer sama 'golf igrišča' ...
A še je duhovnik ... še je zvonjenje ... še je monštranca ... odprt tabernakelj ...
Še je Sveto ... in Najsvetejše ...
Še!
Še se sam Bog sprehaja po naših poteh!

G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 1 (2015), 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Iz svojih mladih let se spominjam, kako slovesno smo obhajali praznik našega župnijskega zavetnika. Imeli smo mašo pred izpostavljenim Najsvetejšim, celodnevno češčenje se je zaključilo s petimi litanijami in blagoslovom z Najsvetejšim. Zakaj tega ni več? (Breda)
Cerkev je v prvem tisočletju poznala češčenje svete evharistije samo v zvezi z mašno daritvijo. Evharistično češčenje izven maše je vzniknilo v 12. stoletju zaradi krivovercev, ki so tajili Jezusovo resnično navzočnost pod svetimi podobami. Najprej so pri maši po posvetitvi kruha in vina uvedli obred povzdigovanja, da so verniki sveto hostijo in kelih videli in počastili Jezusa. Sledilo je izpostavljanje Najsvetejšega na ‘tron’ nad tabernakljem, procesije z Najsvetejšim in blagoslavljanje z njim. Pokoncilske smernice so prepovedale izpostavljanje Najsvetejšega v monštranci med mašnim opravilom in samo blagoslavljanje brez vsaj nekaj časa trajajočega češčenja. Obrednik Sveto obhajilo naroča: “Treba se je skrbno izogibati vsemu tistemu, kar bi moglo na kak način zatemniti željo Kristusa, ki je presveto evharistijo postavil v prvi vrsti z namenom, da bi nam bil na voljo v hrano, za zdravilo in v oporo.” (sč)

Ognjišče (2016) 5, str. 48

Iz svojih mladih let hranim prelepe spomine na mogočne procesije na praznik Sv. Rešnjega telesa. Med gorečo molitvijo in navdušenim petjem smo se ustavili pri štirih okrašenih oltarjih, na katere je duhovnik odložil monštranco, zapel evangelij in podelil blagoslov z Najsvetejšim. Kdaj so vpeljali telovske procesije? (Jožef)

Praznik Sv. Rešnjega telesa je za vso Cerkev ukazal papež Urban IV. leta 1264, vendar procesija v tem odloku ni omenjena. Narekovala jo je hvaležna ljudska vera: ponekod že proti koncu 13. stoletja, v 15. stoletju je bil procesija z Najsvetejšim na ta praznik povsod v navadi. Naš priznani narodopisec dr. Niko Kuret piše, da so se »telovske procesije (pri nas) razvile v dve smeri: v mestih je bila telovska procesija manifestacija, ki ima svoje gledalce, na deželi pa je telovska procesija pobožnost, ki nima gledalcev«. Obred pa je pri obeh isti. Vam je ostala v spominu podeželska procesija. Sprva so pri štirih oltarjih peli začetke štirih evangelijev, zdaj pa (pri nas od leta 1930) odlomke štirih evangelijev, ki govorijo o sveti evharistiji. Pri vseh štirih oltarjih duhovnik pri blagoslovu z Najsvetejšim moli: »Nebeški blagoslov naj blagoslavlja, varuje in ohranja ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« (sč)

Ognjišče (2015) 6, str. 73

Evharistija sama na sebi največji čudež

Eden največjih teologov v zgodovini Cerkve sv. Tomaž Akvinski je dejal, da je evharistija sama na sebi največji čudež. A tega, da se pri maši kruh spremeni v Jezusovo telo in kri, ne zaznamo z našimi čutili. Kristjani verujemo Jezusovim besedam, ki jih je izrekel pri zadnji večerji: »To je moje telo in to je moja kri.« So pa bili v zgodovini primeri, ko sta se posvečen kruh ali vino res spremenila v meso in kri. Ogledali si bomo nekaj čudežev, povezanih z evharistijo, opisali, kaj so pokazale laboratorijske raziskave ter se ustavili ob pomenu, ki naj ga imajo ti čudeži za naše duhovno življenje. Največ podatkov o evharističnih čudežih smo zajemali iz knjige dr. Antona Nadraha Evharistični čudeži.

OKRVAVLJENI PRTIČEK V ORVIETU
Zelo znan evharistični čudež, tudi zaradi kraja Orvieto, ki stoji ob poti v Rim in kjer hranijo relikvije, se je zgodil leta 1263 v mestu Bolsena v Italiji. Neki duhovnik iz Češke se je na romanju v Rim ustavil v Bolseni, kjer je opravil sveto daritev. Že dolgo časa ga je begal dvom, ali je Jezus pod evharističnima podobama resnično navzoč. V Bolseni je maševal v cerkvi sv. Kristine. Pri spremenjenju med mašo je začela hostija krvaveti. Kapljice so padale na korporal (poseben prt za kelih in pateno s hostijo) in pokazali so se rdeči madeži. Duhovnik je bil prestrašen in je hotel ta dogodek ohraniti zase. Toda ko je zložil korporal, so kapljice padle tudi na kamniti marmorni tlak.
Novica o dogodku se je hitro razvedela. Duhovnik, pri katerem se je zgodil ta evharistični čudež, je obiskal papeža Urbana IV., ki je takrat bival v Orvietu. Duhovnik je papežu vse natančno razložil. Bil je srečen, da se je rešil mučnega dvoma. Papež je naročil, naj mu prinesejo korporal. Ko se je o čudežu prepričal, je shranil okrvavljeni korporal v stolni cerkvi v Orvietu. Med drugim je papeža tudi ta čudež nagnil, da je za vso Cerkev uvedel praznik sv. Rešnjega telesa. Okrvavljeni korporal še danes hranijo v Orvietu.

Ludbreg – Čudež na našem pragu
Evharistični čudež se je zgodil tudi na »pragu Slovenije«. Leta 1411 je duhovnik obhajal mašo v grajski kapeli pri grofu Batthyanyju v Ludbregu na Hrvaškem. Med posvetitvijo vina je duhovnik podvomil o resnici, da se vino spremeni v Jezusovo kri, zato se je vino v kelihu spremenilo v kri. Ni vedel, kaj naj stori, zato je dal relikvijo vzidati za glavni oltar. Delavec, ki je to naredil, mu je moral priseči, da tega ne bo nikomur povedal. Duhovnik je skrbno varoval skrivnost in jo razkril šele na smrtni postelji. Novica o tem se je hitro razširila in ljudje so začeli romati v Ludbreg. Sveti sedež je pozneje ukazal čudežne relikvije prenesti v Rim. Tam so ostale več let. Toda tamkajšnji prebivalci so kljub temu še vedno romali v grajsko kapelo. V Ludbregu je bila pozneje sklicana komisija, da bi raziskala dejstva, povezana z evharističnim čudežem. Mnogi so pričali, da so v navzočnosti te relikvije čudežno ozdraveli. Papež Leon X. je aprila 1513 izdal bulo, s katero je dovolil češčenje svete relikvije, ki jo je sam večkrat nesel v procesiji po ulicah Rima. Relikvijo so pozneje vrnili na Hrvaško. Ta dragocena relikvija čudežne krvi še danes vabi na tisoče vernikov, ki v spomin na evharistični čudež iz leta 1411 vsako leto v začetku septembra prihajajo na romanje, ko tam obhajajo »sveto nedeljo«.

 
Ludbreg: Duhovniku se je vino v kelihu spremenilo v kri in relikvijo je dal vzidati v oltar. - Lanciano: Relikvije vina, ki se je spremenilo v kri. - Monštranca z relikvijami.

POSVEČENA HOSTIJA SE SPREMENI V MESO
Zelo znan dogodek, v katerem se je posvečena hostija spremenila v meso, se je zgodil v italijanskem mestu Lanciano. Dogodek so po naročilu nadškofa opisali leta 1631. Kot govori ta zapis, se je čudež zgodil že prej, v 8. stoletju. P. Nadrah pravi: »Nadškof je naročil pregled krvi v petih strdkih in meso, spremenjeno v hostijo. Čeprav ne vemo, kdaj natančno se je čudež zgodil, to ne vpliva na njegovo resničnost. Čudež je Cerkev jasno priznala. Znanstvene raziskave so dognale, da gre za pristno človeško meso, in sicer meso srčne mišice, in pravo človeško kri. Relikvije tega čudeža so shranjene v dragoceni srebrni in kristalni monštranci.« Za zgornjim steklenim delom monštrance se vidi hostija, ki je postala meso. Na spodnjem delu je v pokritem kelihu iz stekla pet kepic strjene krvi, v velikosti 10 cm.

OSUPLJIVI REZULTATI LABORATORIJSKE RAZISKAVE
P. Nadrah v knjigi Evharistični čudeži nato piše, da so leta 1970 na pobudo tamkajšnjega škofa relikvije dali v znanstveno analizo dr. Eduardu Linoliju, profesorju anatomije, histologije, kemije in klinične mikroskopije. Po laboratorijskih preiskavah in posvetovanju z drugim profesorjem, docentom za analize človeškega tkiva na univerzi v Sieni, je leto pozneje predstavil presenetljive študijske izsledke: »Meso in kri sta pravo človeško meso in kri. Meso je tkivo srčne mišice. Tudi pri čudežu, ki se je stoletja pozneje zgodil v kraju Sokolka na Poljskem, je tako. Meso in kri spadata v krvno skupino AB, ki je značilna za prebivalce Svete dežele. Kri ima značilnosti sveže krvi. Zanimivo je, da tudi na turinskem platnu ohranjena kri spada v skupino AB. Histološka preiskava je pokazala, da v relikvijah ni nobenega konzervansa, ki bi varoval pred razpadanjem.«
Poznejše preiskave so še ugotovile, da ne gre za mumificirano tkivo, »ampak za živo tkivo, ki klinično reagira. Proteini, navzoči v strnjeni krvi, so razdeljeni kot v sveži človeški krvi … to pomeni, da sta meso in kri prav takšna, kakor da bi bila danes vzeta od kakega živega človeka. Ganljivo je dejstvo, da je meso, ki je nastalo iz hostije, enako srčni mišici, levemu srčnemu prekatu, kakor da pripada Jezusovemu človeškemu srcu.« Nerazložljivo je, kako je bilo vzeto tkivo. Nikakor ni moglo iti za izrezanje, ki je bilo narejeno s človeško roko in s pomočjo orodij, ker ni nobena celica ranjena. »Niti meso niti kri ne kažeta znamenja kakšne spremembe, čeprav evharistične relikvije niso bile spravljene v hermetično zaprtih posodah!« Vsekakor rezultati, katerim se ne čudimo samo mi, ampak so vzbudili začudenje tudi med znanstveniki.

ČUDEŽI TUDI V NAŠEM ČASU
Tudi v našem času se je zgodilo nekaj evharističnih čudežev. Dva na Poljskem. Eden leta 2008 v kraju Sokolka. Med mašo je posvečena hostija po nesreči padla na tla. Duhovnik jo je dal »v posodo z vodo, da bi se v njej razpustila. Ko se namreč v vodi razpusti podoba kruha, Kristus ni več navzoč. Duhovnik je posodico dal v tabernakelj. Ko so po nekaj dneh posodico odprli, se je izkazalo, da se je voda obarvala rdeče. Vsebino posodice so izlili na korporal. Ko je tekočina izhlapela, se je pokazal košček tkiva, ki so ga nato predložili v preiskavo dvema med seboj neodvisnima specialistoma patomorfologoma medicinske univerze v Bialystoku. Oba sta ugotovila, da gre za košček človeškega srca, ki je prestalo smrtni boj.« Na podlagi teh in drugih ugotovitev je škofijska preiskovalna komisija potrdila, da dogodek ni v nasprotju z naukom Cerkve in da je odsotna kakršnakoli prevara. Čudež so spoznali za pristen in dokumentacijo posredovali nunciaturi v Varšavi, ta pa v Vatikan.
Podoben dogodek se je zgodil leta 2013 v kraju Legnica na Poljskem. Ko govorimo o sodobnih evharističnih čudežih, naj omenimo še čudež, ki je dobro raziskan. Zgodil se je v argentinskem glavnem mestu Buenos Airesu leta 1992 in 1996. »Obakrat gre za posvečene hostije (prvič dve, drugič eno), ki jih ni bilo primerno zaužiti, zato so jih dali v posodico z vodo, da bi se raztopile …, a hostije se v vodi niso raztopile kakor običajno, ampak so se spremenile v človeško meso in so začele krvaveti. Takšne so tudi ostale.«
Takrat je bil nadškof v Buenos Airesu sedanji papež Frančišek. Naročil je temeljite znanstvene analize. Da bi izključili možnost zlorabe, sodelujoči strokovnjaki niso vedeli drug za drugega niti za izvor tkiva in krvi in ne, da gre za posvečene hostije. Raziskave, ki so jih neodvisno naredili različni znanstveniki na različnih koncih sveta, si v ničemer niso nasprotovale. Zanimivo je poročilo dr. Federica Zugibuja iz Kolumbijske univerze v New Yorku, nastalo 26. marca 2005: »Analizirana snov je delček srčne mišice iz stene levega srčnega prekata, blizu srčnih zaklopk. Ta mišica je odgovorna za krčenje srca … Srčna mišica … je v vnetnem stanju in vsebuje veliko število belih krvničk. To dokazuje, da je bilo v trenutku odvzema vzorčnega tkiva srce živo …, kajti bele krvničke zunaj živega organizma umrejo.«Buenos Aires: Marijina cerkev, kjer se je zgodil čudež. - Hostije se v vodi niso raztopile, ampak so se spremenile v človeško meso in so začele krvaveti. - Sokolka: Relikvije evharističnega čudeža v tem poljskem mestu.

Nihče od raziskovalcev ni vedel, da vzorca pripadata posvečenima hostijama. Dva Avstralca, med njima tudi znan novinar, ki se je pozneje spreobrnil v katoliško vero, sta bila navzoča pri analizi. Eden od njiju je vprašal znanstvenika, koliko časa bi ostale bele krvničke žive, če bi del človeškega tkiva hranili v vodi. Znanstvenik je dejal, da bi prenehale obstajati v nekaj minutah. Ko je novinar razložil, za kaj gre, je bil znanstvenik presenečen nad temi dejstvi, in izjavil, da tega ne more pojasniti nobena znanstvena razlaga.

EVHARISTIČNI ČUDEŽI OZDRAVLJENJA
Več čudežnih ozdravljenj se je zgodilo prav med mašno daritvijo, evharistično procesijo in blagoslovom z Najsvetejšim. Tudi v Lurdu je bilo več takih ozdravljenj. Naj opišemo samo eno: »Dne 15. maja 1908, med procesijo z Najsvetejšim v Lurdu, se je Veronika Speling iz Nemčije dvignila iz svojega ležišča. Bila je že pet let hroma. Zdravnik je izjavil, da je bolezen neozdravljiva. Ko se je bolnici bližalo sv. Rešnje telo, je začutila silno vročino po vsem telesu. Ko je prejela blagoslov z Najsvetejšim, so bile bolečine najhujše, nevidna moč jo je hipoma dvignila kvišku. Vstala je in hodila. Zdravniki so pozneje potrdili popolno ozdravljenje.« Na znameniti francoski božji poti se je zgodilo več čudežnih ozdravljenj prav v povezavi s sv. evharistijo. Pri vseh lurških čudežih mora ozdravljenje potrditi posebna zdravniška komisija, ki na podlagi izvidov potrdi, da se z današnjo znanostjo to ozdravljenje ne bi moglo zgoditi.

ŽIVIJO OD SVETEGA OBHAJILA
S sveto evharistijo je povezanih tudi več izrednih mističnih pojavov: od mističnega obhajila do izredne ljubezni do evharističnega Jezusa. Nekatere svete osebe so bile pri maši s pomočjo videnja, hostija je ostala v njihovem telesu nespremenjena, nekateri so videli Jezusa v posvečeni hostiji …
Podrobneje pa se pomudimo ob primerih, ko so nekateri mistiki živeli samo od svetega obhajila. P. Nadrah pravi: »Znanih je več zanesljivih primerov svetnikov in svetniških kristjanov, ki so dolga leta in celo desetletja živeli samo od svetega obhajila, ne da bi uživali kakšno drugo hrano ali pijačo. Naravno to nikakor ni mogoče, kajti po nekaj tednih človek brez hrane in pijače umrje. Zato ti primeri kažejo na resnično Jezusovo navzočnost in njegovo delovanje pod podobo kruha.«
Tako je puščavnik sv. Nikolaj iz Flüe v Švici dvajset let živel samo od svete hostije. »Da bi ga preizkusili, so za mesec dni zaprli vse dohode. Tako mu ni mogel nihče prinašati hrane. Škof, ki ga je hotel preizkusiti, ga je prišel obiskat. Vprašal ga je: »Povejte mi, kako morete živeti brez hrane?« Svetnik je odgovoril: »Če sem pri sveti maši in prejmem sveto obhajilo, čutim v sebi posebno moč in sladkost, ki me nasiti in nadomesti drugo hrano.«

POSEBEN PRIMER MAGDALENE GORNIK
O Magdaleni Gornik, rojeni 19. julija 1835 na Gori pri Sodražici, smo že večkrat pisali. Tokrat se osredotočimo na njeno prejemanje evharistije. Že kot otrok je kazala posebno spoštovanje in ljubezen do svete evharistije. Po prvem svetem obhajilu in po prvem videnju Matere Božje se je to še poglobilo.

Magdalena Gornik

Prejemala je mistično obhajilo. Kaj to pomeni? Obhajanec prejme evharistijo brez delivca obhajila, tudi na daljavo. Takšni mistiki v stanju zamaknjenja prejmejo obhajilo iz rok Kristusa, Device Marije, katerega izmed angelov ali svetnikov. Včasih sveta hostija, ki je bila položena v usta obhajanca, takoj izgine v telo brez požiranja. Mistikinja Magdalena Gornik je poleg zakramentalnega obhajila, ki ga je prejemala ob nedeljah in praznikih, več let skoraj vsak dan prejemala tudi mistično obhajilo. Ob prejemanju tega obhajila so bili navzoči tudi drugi ljudje, ki so občasno videli hostijo, ki jo je prejemala mistikinja.

HRANA OD BOGA
Avgusta 1848 se je Magdaleni na domu drugič prikazala Mati Božja. Povedala ji je: »Zaupaj trdno v Jezusa, od njega boš vse dobila. Svojo hrano boš za naprej prejemala od Boga.
Lakote in žeje ne boš več trpela.« Od svojega trinajstega leta, od 1848, pa do svoje smrti 1896 Magdalena ni uživala nobene zemeljske hrane. Dobivala pa je v zamaknjenju neko skrivnostno jed od zgoraj, ki je bila v obliki zrnca ali ploščatega koščka. Zrnce je bilo v velikosti pšenice pa do velikosti fižola. Včasih je dobila dva ali tri zrnca. Ploščati košček je meril do dva in pol centimetra. Prvič je dobila to skrivnostno jed 10. ali 11. septembra 1848.
Včasih te jedi navzoči niso videli, dostikrat pa so jo videli. Poredkoma se je zgodilo, da je skrivnostno hrano prejela v roke. Tedaj jo je pokazala ljudem in jo nato zaužila. Čudežno jed, kakor je Magdalena povedala, ji je prinašal Kristus sam, Marija ali angel. Ko je to jed zaužila, se ji je na obrazu videlo, da je bolj rdeča, pomlajena in okrepčana. Mistično obhajilo in skrivnostno jed, ki je sledila zahvali po obhajilu, je v času Magdaleninega življenja videlo več kot tisoč ljudi vseh stanov. Po mnenju p. Nadraha pa ostaja odprto vprašanje, ali je Magdalena Gornik živela samo od skrivnostne nadnaravne jedi ali tudi od obhajila, kakor imamo to izpričano v poznejšem času pri Tereziji Neumann, ki je živela samo od obhajila.

ŽIVAL POČASTI EVHARISTIJO
Ko naštevamo različne evharistične čudeže, ne moremo mimo znanega dogodka, ko je mula počastila sv. evharistijo. Sv. Anton Padovanski (umrl leta 1231) je šel pridigat v Rimini, ki pa je bilo takrat gnezdo krivoverstva. Ljudje niso hodili poslušat njegovih pridig. Zato je nekega dne šel k morju in prišle so ga poslušat ribe. Nekateri so v tem videli čudež. Toda voditelj krivoverskih katarov Bonillo je »spametoval« ljudi, naj v dogodku, ko ribe skačejo iz vode, da lovijo mušice, ne vidijo čudeža. Krivoverec je še dodal, da samo osli verujejo, da je Kristus navzoč pod podobo kruha in samo oni poklekujejo pred kruhom in molijo Boga! »Če bo moj osel pokleknil pred hostijo, potem bom tudi jaz, slavni Bonillo, priznal in pokleknil in častil Kristusa v podobi kruha!«
Sv. Anton je sprejel izziv. Na dogovorjeni dan so se ljudje v napetem pričakovanju zbrali na trgu pred stolnico. Bonillo je prijahal na svojem lačnem osliču, Anton pa z Najsvetejšim iz cerkve. Krivoverec je nategoval vajeti osličku, a žival, čeprav sestradana, ni šla k senu, ampak je pokleknila pred svetim zakramentom. Ljudje so začeli kričati, da se je zgodil čudež. Katari so odšli iz Riminija, v stolnici pa je škof daroval slovesno mašo, pri kateri je sv. Anton med pridigo spregovoril o večni Ljubezni, ki ostaja med nami v svetem evharističnem zakramentu. Tako pišejo življenjepisci sv. Antona Padovanskega, ko poročajo o svojevrstnem evharističnem čudežu. Prizor, v katerem so mulo velikokrat upodobili kot oslička, je naslikalo tudi več slikarjev.

ČUDEŽI POMOČ NAŠI VERI
Ob skopi predstavitvi različnih evharističnih čudežev se lahko vprašamo, kakšen pomen naj imajo za naše duhovno življenje. P. Nadrah v že omenjeni knjigi pravi, da so v pomoč naši veri, saj potrjujejo to, kar verujemo. Vendar ne smemo na njih graditi svoje vere. »Evharistični čudeži so lahko za posameznega vernika res pomoč, da Jezusovo navzočnost v evharistiji močneje doživi in poglobi svojo vero vanj,« zatrjuje upokojeni mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek in dodaja, da je Jezus »v svojem zemeljskem življenju delal čudeže (Sveto pismo v originalu jih imenuje znamenja in moči; ne čudeži) kot znamenja Božjega kraljestva, ki so vero predpostavljali, hranili in poglabljali. In iz istega razloga jih je delal tudi po vnebohodu in tudi danes.« Tudi evharistične čudeže.
Čudeži niso v središču oznanjevanja Cerkve
Vere ne moremo graditi na čudežih, naglaša nadškof Turnšek, a dodaja, da so lahko v pomoč naši veri: »Ob evharističnem čudežu se vera lahko začne. Celo veliko pričevanj imamo iz zgodovine, da je evharistični čudež prebudil ali vsaj utrdil vero v evharistijo pri kakšnem dvomljivcu, ki je lahko bil celo duhovnik. Glede priznanih evharističnih čudežev je Cerkev enotna. To seveda ne pomeni, da posamezniki kljub temu o njih ne dvomijo. Gotovo pa ti čudeži niso in ne morejo biti v središču oznanjevanja Cerkve; kajti to mora biti oseba Jezusa Kristusa in njegov nauk.«

ČUDEŽ NE »IZSILI« VERE
Na pomislek, zakaj Cerkev bolj ne poudarja pomena evharističnih čudežev, ko pa so ti nekakšen dokaz za našo vero, nadškof Turnšek odgovarja: »Jezus je poslal Cerkev krščevat in oznanjat njegov evangelij in ne razglašat evharističnih čudežev. Kljub temu pa Cerkev o njih ne molči. Gotovo pa niso jedro oznanjevanja, kot tudi Jezusovi čudeži niso bili jedro njegovega delovanja, ampak samo vzporedna znamenja. Čudežev ni mogoče znanstveno dokazati. Znanost lahko samo ugotovi, da na današnji stopnji njene razvitosti določenega pojava ne zna razložiti; teologi pa nato presojajo nadnaravni značaj pojava.«
Laboratorijske analize so dokazale preplet človeškega DNK in vlaken kruha. Oprijemljiv dokaz imamo, pa kot da nam ne zadošča. Dr. Turnšek takole razlaga to trditev: »Glede dokazane DNK lahko pomaga tale razmislek. Na žalost nimamo ohranjene Jezusove DNK iz časa njegovega zemeljskega življenja, da bi jo lahko primerjali s temi iz današnjih raziskav čudežev. Navzočnost človeške DNK govori le, da je navzoče človeško tkivo; od tod naprej pa je vse stvar razlag. Morda še tole: vsak čudež kot znamenje Božjega delovanja mora biti dvoumen, da si ga torej ljudje lahko razlagamo na več načinov, kajti v nasprotnem bi nas tako znamenje prisililo k verovanju. Tega pa Bog noče, saj je vera svoboden sprejem Boga v ljubezni in ne sprejem Boga, ker me je prisilil z dokazom, da ne morem drugače.

Terezija Neumann

Živijo od evharistije
Sv. Katarina Sienska je živela samo od svetega obhajila osem let, sv. Angela Folinjska dvanajst let, sv. Lidvina osemindvajset let, blažena Terezija Neumann pa kar 35 let; če pa ne upoštevamo nekaj kapljic vode, ki jih je eno leto prej zauživala po obhajilu, pa je bila brez hrane in pijače kar 36 let. Kljub temu so vsi ti ohranili svojo telesno težo in zmožnost različnega udejstvovanja.

SVETNIKI IN EVHARISTIČNI ČUDEŽI
Evharistični čudeži so pogosto povezani s svetniki. Ti so prejemali mistično obhajilo, živeli samo od evharističnega kruha in podobno. Na vprašanje, ali so ti čudeži nekakšno znamenje svetništva, tudi pri slovenski kandidatki za svetnico Magdaleni Gornik, nadškof Turnšek odgovarja: »Evharistični čudeži v življenju svetnikov pri njihovem procesu za svetništvo ne igrajo posebej pomembne vloge. Takšen čudež je Božji dar človeku ali skupini, kar pa ne pomeni posebne potrditve njegove svetosti. Kajti Bog lahko svoje darove, karizme deli svobodno; tudi grešnim ljudem. A vedno v dobrobit celotne skupnosti. Zato na osnovi karizem (posebnih darov) ne moremo kar avtomatsko sklepati na svetost prejemnikov. Bolj je pomembna njihova reakcija ob tem: ali postajajo bolj ponižni zaradi tega ali pa bolj prevzetni in se pričnejo zaradi takšnih dogodkov poviševati nad druge. Podobno bo tudi presojanje v procesu za svetništvo Božje služabnice Magdalene Gornik.«

KAJ JE KRITERIJ ZA ČUDEŽ?
Tudi v našem času se dogajajo evharistični čudeži. Eden naj bi se zgodil tudi lani v Ameriki in novica o njem je po maši »preplavila« nekatera družbena omrežja. Na vprašanje, ali deliti veselje nad čudežem ali biti zadržan do njega, dr. Turnšek kot teolog pravi: »Prva drža Cerkve je zadržanost. Takšna naj bo tudi naša. Katoličan vedno počaka najprej na sodbo Cerkve. Ob kakšnem takšnem nenavadnem dogodku je najprej naloga škofa ordinarija kraja, kjer se je to zgodilo, da zbere vse dosegljive podatke in po temeljitem razločevanju (tudi s pomočjo strokovnjakov z različnih področij) presodi, ali je smiselno preiskavo nadaljevati ali ne. Hkrati pa bdi nad dogajanjem na tistem kraju in ga usmerja. Na koncu pa mora presoditi, ali gre za nadnaravno dogajanje ali za kaj drugega. Pri tem se po potrebi lahko obrne tudi na dikasterije Svetega sedeža. Nazadnje pa Cerkev opazuje tudi dolgoročne sadove takšnega dogajanja, saj med kriterije presojanja končno spada tudi Jezusov kriterij: po njih sadovih jih boste spoznali (Mt 7,16.20).«
Kako pa pri oznanjevanju govoriti drugim o evharističnih in drugih čudežih ter tudi o »mejnih« pojavih. Nadškof Turnšek pravi takole: »Vsekakor je smiselno o teh stvareh govoriti. Razprava naj bo odprta, primerno kritična, da bo tistim, ki informacije nekritično sprejemajo, pomagala k uravnovešenosti; tistim pa, ki jih sprejemajo preveč kritično in vse zavračajo, pa pomagala odpirati se skrivnostim vere, ki gotovo presegajo razum, niso pa nikoli proti razumu. Pomembno pa jim je tudi prikazati že omenjeno zadržanje Cerkve, ki zelo previdno obravnava vse domnevne čudeže, dokler jih z vsestranskim in predvsem duhovnim razločevanjem ne prepozna kot resnične ali ne.«

Carlo Acutis in evharistični čudeži
Blaženi Carlo Acutis je svetnik našega časa. Rojen leta 1991 v Londonu, živel pa je v Italiji. Umrl je komaj petnajstleten za izredno agresivno obliko krvnega raka. Že kot otrok, sicer popolnoma normalnega obnašanja, je rad obiskoval cerkev, pozneje pa se je vsak dan udeleževal maše. Veljal je za računalniškega genija in na spletu je oblikoval stran, ki je govorila o evharističnih čudežih. Oblikovanje te strani je bilo izraz njegove globoke vere v evharistijo, ki jo je imenoval »avtocesta za nebesa«.

VERA NAJ SLONI NA JEZUSU KRISTUSU
»Naša vera v vseh ozirih, tudi kar zadeva evharistijo, sloni na Jezusu Kristusu, na njegovih besedah in dejanjih; ne pa na kakršnih koli čudežih. Kolikor pa obstajajo in jih Cerkev potrjuje, pa so nam lahko le pomoč pri poglabljanju in utrjevanju naše vere; ne morejo pa biti temelj naše vere. Glede njihove pomembnosti za našo vero pa je treba presojati zelo osebno, kajti vsak vernik je nekaj enkratnega, zato ne smemo šablonsko ravnati tudi glede pomena evharističnih čudežev. Nekdo globoko veruje in za to ne potrebuje nobenega čudeža, saj je njegova vera živ odnos s troedinim Bogom; drugemu pa je kakšen evharistični čudež lahko v veliko pomoč pri poglobitvi njegove vere,« sklene svoje razmišljanje nadškof Turnšek. Vsi pa lahko pomagamo, da zaživi poseben evharistični čudež. To pa je, da mi, ki se udeležujemo maše, živimo iz evharistije, tako da se to pozna iz našega življenja.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 6 (2024), 44-49.

Umrla sta kot mučenca v Milanu, najverjetneje pod cesarjem Decijem okoli leta 250. Njun spomin je ohranjal sv. Ambrož, ki je bil škof v Milanu proti koncu 4. stoletja. Odkril je njim grob in njune relikvije slovesno prenesel v svojo stolnico, ki zdaj nosi ime po njem. Bila sta tako slavna, da sta bili njuni imeni vključeni v litanije vseh svetnikov; v novih, ki so se izoblikovale po drugem vatikanskem koncilu, ju ni več.

Svetnikoma je posvečena p. c. pri sv. Joštu (Šmartno ob Dreti – MB).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 2, str. 98

Preljubi moj slovenski kristjan!
(...) Če za Božič radi rečemo, da je najbolj razširjen krščanski svetek in za Veliko noč, da je največji, mi pri Svetem rešnjem Telesu (in krvi) preostane le še dimenzija globine. Da je Božič tako razširjen, ni prav nič čudno: Rojstvo je sestavni del življenja, vsaj običajno je to vesel dogodek, ki osreči vse vpletene in njihove bližnje. Da pa je otrok, čigar rojstni dan slavimo Božji Sin, pa je podatek, ki so ga čistilni filtri potrošniške logike tako uspešno »precedili«, da Božič brez predsodkov praznujejo celo mnogi muslimani in Judje.
Za Veliko noč je že malo težje: Smrt je sicer prav tako sestavni in neizogibni del človeškega življenja, a prav ta »neizogibnost« vzbuja nelagodje in odpor. O smrti se ne govori, razen če gre za kaj velikega … Ko nekdo premaga smrt, recimo … In kljub temu, da je to sam Božji Sin, je to tako neverjetno! A vseeno vzbuja in daje upanje. Res, ne mnogim, pa vendarle … Velika noč je torej za kristjane!
A kaj reči o Božjem Sinu pod podobo kruha?!
Če pri občudovanju širjav, vedno čutim trdna tla pod nogami in pri osvajanju višav vedno obdržim vsaj vizualni stik z zemljo, me pot v globino pelje preko mej mojega dojemanja. Da bi doumel (kolikor je to sploh mogoče) norost Boga, ponižanega v stvarnost kruha, se moram odpraviti ne le na globoko, kjer Božji sin pravi: »Pridi!« (Mt 14, 29), temveč še naprej, oziroma navzdol, navznoter – v globino. Evharistija je torej za vernike!
Pa vendarle: Širina je brez konca, saj na svoji poti lahko obkrožim Zemljo vedno znova in znova. Višina je brez konca, saj se pot na robu vesolja odpira spet v novo, še neraziskano vesolje. Globina pa ima svoj konec. Naj se napotim pod gladino morja ali pod zemeljsko skorjo, pot ima zaključek, cilj, dno! Oziroma prehod: čez, na drugo stran, ven!
Draga sestra, dragi brat v Kristusu! Pot do samega sebe je lahko zelo kratka: če veš, kdo in kaj si, si na cilju, še preden si se sploh napotil. Bog pa je tako ali tako povsod! Pot do bližnjega pa zna biti včasih precej dolga.
Kratkih poti in pogumnih, drznih spustov ti želim!
Gregor


ČUŠIN, Gregor. Na začetku, v: Ognjišče (2010) 06, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)