Utrujeno je sedel na že nekoliko potrgan sedež mestnega avtobusa. Sam ni vedel, zakaj mu je nocojšnje dežurstvo v tako breme. Pa še to hitenje na postajo. Skoraj vso pot je pretekel, pa bi mu vseeno avtobus skoraj odpeljal pred nosom. Redki potniki, ki so še ujeli zadnji avtobus, so tiho sedeli vsak na svojem koncu in večinoma gledali skozi okno, čeprav ni bilo kaj posebnega videti.
Zaprl je oči in misli so se umaknile neznano kam. In užival bi v trenutkih miru, če se ne bi na eni od naslednjih postaj pririnila po stopnicah fant in dekle. Morda jima je bilo komaj štirinajst, petnajst let. Fant se je oprijemal držala pri vratih in skušal stopiti na naslednjo stopnico in se nato nanjo bolj zavalil kot stopil. Spremljevalka mu je po svojih močeh pomagala, pri tem pa se glasno smejala.
»Ta se ga je pa pošteno nalezel,« je pomislil Stojan, »da niti ne ve zase.« Pa je kmalu spremenil svoje mnenje, ko je opazil, da je fant s kotičkom očesa pogledoval proti dekletu, da bi videl, kakšen učinek ima njegovo vedenje. Ta se je pa še kar naprej smejala in ga sem ter tja pobožala po laseh. Ko mu je nekaj zašepetala na uho, se je fant zarežal in ji odgovarjal v jeziku pijancev, da ga niti ni mogla dosti razumeti. Nato je dal noge na sosednji sedež in se pripravljal, da bi zaspal.
»Ubožec, kako si utrujen!« je rekla in se naslonila nanj.
»Dol morava!« je kriknila, ko je avtobus že skoraj speljal s postaje, in pograbila fantovo roko. Ta je za hip pozabil, da je pravzaprav pijan, in stopil za dekletom proti vratom. Nato pa se je zavalil po stopnicah in bolj padel kot stopil na pločnik. Vrata so se zaprla in avtobus je zopet zajela tišina, a je bila neprijetna, skoraj moreča.
+++
Vida je bila njuna znanka. V študentskih letih so se pogosto srečevali, ko pa se je kot mlada zdravnica zaposlila v manjšem kraju, nekaj desetin kilometrov oddaljenem od glavnega mesta, so se le poredko videvali. Vsakdanja vožnja v službo ji je vzela preveč časa, zato sta z možem začela zidati hišo. Povabila je Stojana in ženo kot prekaljena graditelja, naj prideta pogledat njuno gradnjo. Da bi dala kakšen pameten nasvet, je dejala. Hiša, še vsa polna vonja po apnu in cementu, je bila vkopana v breg in se z zadnje strani v treh nadstropjih vzpenjala skupaj z bregom. Očaral ju je razgled z gornje terase. Vsa dolina pod njimi je bila kot na dlani. Med njivami in travniki so rasla posamezna drevesa, sem pa tja so se združila v gozdičke, ki so poživljali pokrajino. Po sredi doline se je vila cesta, ki je povezovala hiše med seboj in z vasjo, ki je stala kot stražar na koncu doline.
»Kakšen razgled! Tu bosta pa uživala. Toliko lepote na enem mestu!« je bila navdušena Stojanova žena.
Vidin mož je prikimaval in našteval imena posameznih hiš, Vida je pa kar nekaj časa molčala.
»Včasih me stisne pri srcu, ko gledam navzdol,« je začela zamišljeno. »Kaj vse se skriva za zidovi teh hiš ... Ko spoznaš ta svet, ko ti dovolijo vstopiti vanj, te zaboli.«
»Ja, bolezen je neizprosna.«
»Bolezen – ta pride in jo zdraviš. Vrag je pijača!«
»Je toliko tega?«
»Toliko in še več.«
Stojanu se je v spominu utrnil dogodek iz avtobusa. Povedal je, kaj je doživel in dodal še misel, da se mu tisto dekle, revica, že vnaprej smili.
Poznala sta Vido, da je ostra v sodbah in brez dlake na jeziku, pa ju je vseeno presenetila. »Trapa, ne pa revica!« je bruhnilo iz nje. »K meni prihajajo žene in matere in stokajo, kako težko je živeti s pijancem. Jaz pa jih vprašam: “Gospa, ali ste mu, ko je pred vas prvič prišel pijan, rekli, naj se pobere, in pride drugič trezen, ali pa naj ne pride več blizu? In kaj ste mu rekli, ko je vseeno spet prišel pijan? Ste bili tiho? Ste ga spodili? In ko je tak prišel tretjič, ste vedeli vi in on, da bo pijača stalni gost v vaši hiši.”«
»In če ga tretjič res ne bi bilo?« sta vprašala oba hkrati.
»Vidita, enako mi odgovarjajo tudi moje pacientke! Ne upajo si odločno presekati. Strah jih je osamljenosti, samote, čakanja ... V tem je problem. Zato jim brez olepševanja rečem: “Same ste izbrale to breme, same ga nosite!”«
»Ti si pa kruta.«
»Življenje je še bolj. Ampak iz izkušnje lahko povem: večina teh, ki so bile odločne, se je rešila.
Bolje redke so bile njune besede, ko sta se vračala proti domu.
+++
Spomin na ta pogovor ga je kar nekaj časa žulil, vendar bi nanj skoraj pozabil, če ga ne bi na oba dogodka spomnilo srečanje s skupino srednješolk. V pogovoru so dekleta potožila, da je težko srečati fanta, ki ima razčiščen odnos do alkohola.
»Hja,« je dejal. »Tudi dekleta malo čudno gledate na vse to,« je pripomnil Stojan in povedal, kako se je vedlo tisto dekle na avtobusu. Potem je povzel še pogovor z zdravnico Vido. Še preden je končal, mu je ena od njih vpadla v besedo: »Kje pa ste bili s temi svojimi spoznanji pred pol leta?!« Spogledali so se. Stojan je dvignil roke češ, kako naj bi vedel, dekleta pa so molčala.
»Prepričan sem, da si dovolj pametna, da veš, kaj ti je storiti,« ji je po kratkem premoru odgovoril. Za hip sta se njuna pogleda srečala. V njenem je čutil tako jezo kot hvaležnost.

J. Jarc-Smiljan, zgodbe, Ognjišče (2013) 11, str. 50

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Prav smešni se mi zdijo tisti, ki vidijo v ozadju dogajanj neke strice in potem govorijo o palčkih in marionetah, spregledujejo pa resničnega globalnega strica, ki deluje potuhnjeno – interes globalnega kapitala. Ta je popolnoma nebrzdano izpuščen z vajeti in v brezumju tepta in uničuje dostojanstvo življenja – temeljne pravice ne le nas, pač pa tudi živali, rastlin ... Upam, da se ne bomo dali več zavajati bedastim predstavam marionet (ki nam govorijo o »edinih možnih rešitvah« – seveda za interes 'sivih eminenc' ...), pač pa bomo spregledali dobro prikrite niti – navezave na tiste, ki vodijo veliko predstavo sveta. V njej je samoumevno, da vedno več prebivalcev pri nas in po svetu nima temeljnih pravic; samo za primer: ljudje sužnji, s katerimi lahko trguješ (kako neodzivni smo že, ko to počno z nogometaši) ...

Res je, Bog je dal človeku pravico gospodovati (1Mz 1,28), toda gospodovati pomeni v Gospodovem imenu ravnati. Edino Bog je Gospod – Bog pa je ljubezen (1Jn 4,16). Zato je sedanja oblika svetovnega gospodovanja sprevrženost in izkrivljenost, na kar jasno in glasno opozarja papež Frančišek (Nedvomno največja faca našega časa!). Bog je pred smerjo, v katero smo (s)krenili, opozoril že po prerokih v stari zavezi. V knjigi Sodnikov (9,8-15) si lahko preberemo jasno in nedvoumno posledice našega početja. »Šla so drevesa, da si mazilijo kralja ...« A ne oljka, ne smokva, ne vinska trta – nič žlahtnega ni sprejelo ponudbe. Le trnov grm je bil voljan, da postane njihov kralj. In sedaj smo, kjer smo: prepleteni z interesi globalnega kapitala (peščice bogatunov), ki nenehno zariva trnje v naše življenje. Politika manipulacije je dodelana do potankosti. Še tako spretni politiki se ji lahko izognejo le do določene meje. Po Bogu dane temeljne pravice, da živimo kot posamezniki in družba v notranjem in zunanjem miru, sreči, zadovoljstvu ..., se zdijo le še kot neuresničljiva iluzija. Kako nevarno je odstraniti Boga, kot najvišjo avtoriteto in varuha dostojanstva življenja – glavno varoval(k)o s prizorišča življenja! Ko postane človek kakor Bog, se zdi v začetku veličastno, a je na koncu pogubno. Človek je naredil največjo neumnost, ko je avtoriteto Boga predal v roke sočloveku. Bog 'se je držal za glavo', ko smo ljudje našemili s kronami, žezli (predsedniškimi limuzinami in plačami) izbrance, ki so si tako, nadevani s častmi, začeli domišljati, da so kakor bogovi. In so zagospodovali nad podrejenimi kakor trnov grm. To doživljamo danes v skrajno izrojenih oblikah – tudi v naši Sloveniji.

Sam se sprašujem, ali je v vseobsegajočem izčrpavanju trnovega grma še mogoča rešitev življenja. (Večina civilizacij ni usahnila zaradi vojn!) Sem optimist, zaradi vedno večjega števila prebujenih posameznikov – torej sem optimist na ravni posameznikov, ki lahko postanejo kritična masa. Sam gradim preživitveno strategijo na štirih temeljih: Prvi je notranje izkustvo Boga, ki me celostno krepi in poživlja (predvsem po zunanjih znamenjih svetih moči – zakramentih). Drugi temelj so Jezusova napotila – evangeliji. Ne pozabimo: papež Frančišek nam je dal za 'domačo nalogo', da vedno znova prebiramo 5. in 25. poglavje Matejevega evangelija! Moj maraton ni, da berem Sveto pismo nepretrgoma eno noč in dan, pač pa da ga berem – da me (pre)oblikuje vsak dan! To je edina knjiga, ki je ne bom nikoli do konca prebral, ker jo bom vedno znova bral. Tretji temelj: moji izbrani prijatelji so tisti, ki intenzivno delajo za celostno osebno rast. In četrti? Dobra literatura. Beri jo! Tudi Ognjišče!

GRŽAN, Karel (kolumna) Ognjišče 11, 2014 (50), str. 3.

Prihajam iz ateistične družine, nikoli me tudi niso dali krstiti. V težkem obdobju mojega življenja, ko sem že skoraj obupala, pa sem se zatekla k veri. Res je pomagalo in zdaj vsak dan molim in tudi hodim k sveti maši. Rada bi živela krščansko življenje in prejela zakramente. Kako lahko pri moji starosti, 16 let, to storim?
Urša

Lepo je dobiti pismo od nekoga, ki je v krščanstvu našel odgovore na svoja življenjska vprašanja. Z veseljem vam odgovarjam na vaše vprašanje. Ker imate že 16 let, boste morali v katehumenat, to je na pripravo odraslih v krščanstvo. Katehumenat poteka v raznih krajih v Sloveniji. Niste napisali svojega naslova, zato vam ne morem odgovoriti, kje najbližje poteka priprava odraslih na krščanstvo. Najlažje bo, da se oglasite pri domačem župniku, ki vam bo svetoval, kje v vaši bližini poteka katehumenat. Po končanem uvajanju boste lahko prejeli zakramente uvajanja (krst, birmo, evharistijo). Dobro je, da si dobite nekega kristjana, ki vas bo spremljal na poti uvajanja v krščanstvo. Ob prejemu zakramentov ta lahko postane vaš boter. Njegova vloga je tudi, da vas spremlja in spodbuja na poti uvajanja v krščanstvo.
Poleg katehumenata je koristno, da se vključite v kakšno skupino, ki vam bo pomagala rasti v veri in v vključevanju v župnijsko občestvo. To je lahko mladinska skupina, svetopisemska ali molitvena skupina ali kaj podobnega. Tudi o tem se pogovorite z domačim župnikom. Sami pišete, da vsak dan molite in hodite k maši. Zelo pomembno je, da nadaljujete z rednim molitvenim življenjem. V času priprave na zakramente boste dobili Sveto pismo, ki ga tudi redno prebirajte. Prav tako berite druge knjige duhovne vsebine, ki vam bodo pomagale spoznavati vero in Boga.
Zelo so se me dotaknile besede, kjer pravite, da ste se zatekli v veri “v težkem obdobju življenja, ko ste že skoraj obupali”. Da, mnoge prav stiska in trpljenje pripeljeta k Bogu. Tudi vas je. Ni pa to samo po sebi umevno. Poznam ljudi, ki so tudi doživeli kakšno hudo stvar v življenju in posledica tega je bila, da so se odvrnili od vere, saj so rekli: Če bi bil Bog, ne bi dopustil tega. Trpljenje je tudi področje skušnjave. Zato je res, da je trpljenje kakor talilna peč: iz nje lahko priteče plemenita kovina ali pa neuporabna žlindra. V trpljenju se pokaže človekova veličina. V njem človek bodisi podleže skušnjavi, bodisi postane podoben Kristusu. Vi ste v trpljenju postali podobni Kristusu in se mu približali. Lepo je, da se mu želite sedaj približati še z zakramenti.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 47, št. 11, str 47.

Jože Potrebuješ je ime, ki ga v Sloveniji pozna skoraj vsak. Kot frontman legendarne skupine Čuki že desetletja razveseljuje občinstvo s pozitivno energijo, nalezljivimi melodijami in pristnim odnosom do ljudi. Poleg tega je vsestranski ustvarjalec, ki ga pogosto srečamo tudi na televiziji, kjer z izjemnim občutkom za publiko ustvarja oddaje, ki zabavajo, povezujejo ljudi vseh generacij, predvsem pa prinašajo pravi slovenski duh. Ker je Jože velik ustvarjalec v različnih medijih, smo z njim spregovorili tudi o preživetju starih in prihodu novih medijev.

- Začniva s preprostim vprašanjem: kdaj ste se prvič srečali z revijo Ognjišče oziroma kdaj ste prvič slišali za Ognjišče?
Ognjišče je bila prva revija, s katero sem imel v življenju stik, saj je bila pri naši hiši vedno naročena. Nestrpno smo vsak mesec čakali, da izide, tako da sem odraščal z Ognjiščem. Zato bi lahko tudi rekel, da se mi zdi, kot da ta revija izhaja od vedno.
Se pa spomnim tistih najstniških let, ko me je najbolj zanimala glasbena rubrika, saj je Ognjišče pisalo o zelo aktualnih glasbenikih. Seveda takrat ni bilo veliko medijev, ampak med tistimi redkimi je bilo Ognjišče na tem področju res trendovsko. Takrat je bil še manjši format. Te revije se pri nas nikoli ni metalo stran.
Danes sicer Ognjišča nimam več naročenega na svoje ime, vendar vseeno prihaja v našo hišo, saj ga stari starši naročujejo najinima hčerkama za rojstne dneve.

- Danes je ob digitalnem razvoju že vsak posameznik medij. Je bilo ob vaših začetkih pred več kot 35 leti lažje ali težje ustvarjati, kot je danes?
Vsako obdobje ima svoje posebnosti. Čeprav včasih ni bilo toliko medijev, si lahko vseeno uspel, če si znal pritegniti pozornost z zanimivimi pesmimi ali energičnimi nastopi v živo. Čuki smo začeli s čiste nule, brez vsakih poznanstev, verjetno zato, ker delali smo tisto, v kar smo verjeli, pa če je bilo to v trendu ali ne. Seveda je bila takrat glasbena scena čisto drugačna od današnje. Spomnim se, ko smo leta 1989 s Čuki prvič prišli na televizijo Slovenija v oblekah in kravatah … Vprašali so nas, če smo se napravili za k maši. In v resnici smo se oblekli v tisto, kar smo imeli najbolj nobel. Si pa takrat seveda nismo niti predstavljali, da bomo nekoč vseslovensko prepoznaven ansambel, sploh pa ne tega, da se bomo lahko tako dolgo obdržali med najbolj priljubljenimi izvajalci ali celo narekovali glasbene trende.
Če se navežem še na prejšnje vprašanje: Čuki smo imeli enega prvih velikih intervjujev prav v Ognjišču in nismo mogli verjeti, kako odmeven je bil. Danes v poplavi medijev težko najdeš kakšnega, ki bi imel primerljiv odmev, kot ga je takrat imel tisti intervju.

- Če še ostaneva pri prejšnjem tisočletju – velik odmev je imelo tudi vaše sodelovanje pri pripravi glasbenega programa ob prvem obisku papeža v Sloveniji. Odziv pa ni bil pri vseh pozitiven …
Prvi obisk papeža v Sloveniji sem doživel zelo osebno in globoko. Še toliko bolj, ker sem bil tudi aktivno vključen v projekt priprave na ta visoki obisk, saj mi je takrat kot 28-letnemu mulcu bila zaupana čast in hkrati velika odgovornost, da prevzamem glasbeni program za spektakel v Postojni. Z veseljem sem sprejel izziv in naredili smo celotno kaseto na novo prirejenih ali pa celo na novo napisanih pesmi skupaj s plesnim programom.
Sicer pa, kdor je bil takrat v Postojni in je dogodek doživel na lastni koži, ve, o čem govorim in koliko je bilo tam pozitivnih čustev in energije. Gledajoč tisto vzhičeno množico z odra sem si predstavljal, kako fino bi bilo, če bi lahko to energijo in čustva zajel pod eno ogromno plahto, jo nekam shranil in jo potem po delčkih spuščal med Slovence … Pogosto še danes do nas pridejo poslušalci in pohvalijo marsikaj, kar počnemo, a hkrati dodajo, da tisto v Postojni je bilo pa nekaj, kar se ne da ponoviti. Posebej za tisto priložnost narejena pesem Petrova barka nas bo vse skupaj za vedno spominjala na ta dogodek. Glasba ima res čudežno moč.
Toda ko je bilo nekje objavljeno, da sem del priprav na ta dogodek, sem prvič bil deležen tudi meni do takrat nepoznane razdeljenosti. Dobil sem namreč celo klic iz največje založniške hiše, takrat z vprašanjem, če mislim, da je pametno, da se na tak način izpostavljamo, saj da to lahko škoduje naši priljubljenosti. Takrat še nisem razumel tega svarila. Sam sicer nisem noben verski fanatik, spoštujem vse ljudi ne glede na njihovo politično, versko in vsako drugo pripadnost, in niti pod razno ne mislim, da sem zato, ker sem pač kristjan, vreden kaj več od drugih, še manj pa, da sem kaj manj. In tako sem jim takrat tudi odgovoril.
Sam sem namreč na obisk papeža gledal povsem drugače – šlo je za enega največjih dogodkov v Sloveniji in v tem sem videl priložnost, da se dogodek izkoristi kvečjemu za večjo povezanost slovenskega naroda. Do takrat res nisem čutil kakšne razdeljenosti in nisem mogel verjeti, da je sploh možen kak drugačen pogled na to.
Čuki pa smo sodelovali tudi pri drugem papeževem obisku v Mariboru. Tudi takrat so me povabili, da napišem novo pesem za Slomška, pa sem sodelovanje zaradi obilice drugega dela kar nekaj mesecev odklanjal. Nato pa sem le kakšen teden pred obiskom papeža tako zelo zbolel, da sem za tri dni z angino obležal doma, kar se mi sicer zelo redko zgodi. In v tistih treh dneh sem spisal pesem Slomšek je naš patron. Tudi mariborski obisk Janeza Pavla II. je bil nepozaben. Bojim se, da tako našega papeža, kot je bil Janez Pavel II., naša generacija ne bo več doživela.

- V medijskem prostoru poslušamo, kako bo zamrl tisk, televizija ... Kako gledate na to kot človek, ki se ukvarja z glasbo in televizijo?
Začnem pri glasbi – pri glasbenem delu smo se pri Čukih poleg videospotov vedno trudili za dobro pesem, takšno, ki je ima svoj smisel v melodiji, besedilu in aranžmaju. Očitno je bil trud poplačan s tem, da smo ustvarili veliko hitov, zato smo verjetno tudi prodali največ nosilcev zvoka v samostojni Sloveniji – kaset, zgoščenk, plošč.
Danes ni več tako. Smo se pa kar dobro znašli tudi v digitalnem svetu, in če se lahko še malo pohvalimo, smo Čuki pri nas najbolj klikan bend na YouTubu s skupaj več kot 120 milijoni ogledov.
Spremenil se je sicer način dosto­panja do medijev, ni se pa spremenila zakonitost, da dobra in zanimiva pe­sem po navadi še vedno naleti na dober odziv, kljub temu da se na naših radijskih postajah vsako leto vrti manj slovenske glasbe. Pomembno se nam zdi, da ima pesem pozitivno sporočilnost, da pritegne s čustvi, veseljem, in sem izredno vesel, da so naše pesmi še vedno take, ki dvigajo, vnašajo optimizem in veselje. Prav zato so verjetno mnoge pesmi še po desetletjih priljubljene, nekatere so že skoraj ponarodele.
Še en vidik predstavljajo živi nastopi. Pri tem se ni spremenilo veliko in še vedno zelo aktivno nastopamo. Do danes smo Čuki odigrali okoli 3.700 nastopov v živo. Ob tem smo seveda hvaležni publiki, ki nas tako dolgo in zvesto spremlja. Iz generacije v generacijo, od najmlajših do najbolj zrelih. To je res lep občutek.

- Svojo ustvarjalno sled ste pustili tudi na televiziji.
Do tega sem leta 2000 prišel čisto po naključju. Kot eden vodilnih priljubljenih bendov smo takrat zmagali na festivalu za najboljšo polko in valček, kar je bilo mnogim čudno. Večina jih je to naše dejanje sprejela z navdušenjem, našli pa so se tudi taki, ki jih je to motilo. Kar nekaj radijskih postaj nas je takrat nehalo vrteti. Nekateri so nam celo rekli, da smo si umazali roke s frajtonarico. Tega nisem mogel razumeti. Imeli smo kopico posnetih hitov vseh možnih glasbenih zvrsti, ko pa smo pokazali, da imamo radi tudi narodnozabavno glasbo, je bilo za nekatere naenkrat vse narobe. Mi pa – trmasti, kot smo bili – smo takrat posneli še album Narodni Čuki, ki je bil seveda velika uspešnica.
Takrat sem se začel zavedati, kako zelo je slovenska glasba – še posebej pa ljudska in narodnozabavna glasba – podcenjena in kako ni imela svojega prostora ne v medijih ne na večjih odrih. Mnogi so bili prepričani, da je narodnozabavna glasba samo še nek spomin iz preteklosti. Tako sem na RTV Slovenija odkorakal z idejo, da bi bilo to dobro spremeniti, pa je bila takratna urednica mnenja, da je narodnozabavna glasba stvar preteklosti in da je škoda truda.
Tega nisem mogel sprejeti, in tako je pred 24 leti nastala oddaja Raketa pod kozolcem. Ta se je na začetku vrtela na TV 3 in doživela tak uspeh, da nas je Branko Čakarmiš kmalu povabil na POP TV. Spomnim se, da smo v eno od oddaj poleg glasbenikov in drugih zanimivih gostov povabili tudi takratnega nadškofa Alojzija Urana, ki je z voditeljem Boštjanom Romihom tudi zapel Sveto noč. Tudi tista sezona je imela zelo dober odziv, tako da so nas kmalu povabili na RTV Slovenija, kjer smo kar sedem let ustvarjali oddajo Na zdravje!, ki jo je poleg Boštjana vodila tudi Jasna Kuljaj. Zabavnoglasbena oddaja z etnološkimi vsebinami, kjer smo gostili od Lojzeta Slaka, Slavka Avsenika, Stanke Kovačič do skupin, ki so že davno razpadle, kot so Pepel in kri, Bele vrane, Henčki, Don Juan, pa ljudske pevce, godbe, folklore, in seveda odkrivali nove glasbene talente. Skratka, vseslovenska oddaja za mesto in vas, ki je združevala vse glasbene zvrsti in generacije in jo še dandanes lahko gledate na nekaterih televizijah. V slovenske domove je prinašala veliko dobre volje in zdravega slovenskega duha. Kasneje sem na nekaterih drugih televizijah ustvarjal še oddaje Pri Črnem Petru, Ena po domače, Raketa na Planetu, Popolna poroka … Teh oddaj se je nabralo že krepko čez 600 in z veseljem ugotavljam, da se je gotovo tudi zaradi njih tovrstna glasba močno okrepila ter se ponosno postavila ob bok drugim glasbenim zvrstem. Mladina danes s ponosom posluša in žura na zabavno in narodnozabavno glasbo. In poglejte, koliko nadobudnih mladih ansamblov je nastalo v teh letih. Sicer pa od februarja letos z voditeljema Dejanom Vunjakom in Lucijo Urankar na nacionalni televiziji ustvarjamo oddajo Japajade šov, ki ima podobno poslanstvo in so jo gledalci že vzeli za svojo, saj jo vsak vikend gleda več kot 200.000 Slovencev. Tako to sezono v sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo odkrivamo pestrost kmečkega življenja in spoznavamo zanimive ljudi s podeželja.
Omenil pa bi še en projekt, namenjen predvsem mlajši generaciji. To je otroški lik Ribič Pepe, ki sva ga z akademskim slikarjem Igorjem Ribičem ustvarila pred 18 leti. Pepe v več kot 300 oddajah na RTV Slovenija otroke spodbuja k ustvarjalnosti, plesu, petju, prijateljstvu, vrednotam in znanju, ki jim bodo v življenju prišli prav. 

“Na glasbenem področju je bila v začetku leta 2025 predstavljena lestvica skladb, ki so bile lani predvajane v Sloveniji, in prva slovenska pesem je bila šele na 31. mestu. Ne razumem, zakaj se nihče ne vpraša, če je to normalno. Kdo bi moral tukaj odigrati vlogo, da se ta trend upadanja prisotnosti slovenske glasbe zaustavi in obrne navzgor? Padel je že na 30 odstotkov, in to kljub temu, da imamo res odlične in uspešne slovenske glasbenike vseh zvrsti, narodnozabavne ansamble, ki igrajo slovensko ljudsko in narodnozabavno glasbo, ki je okužila pol Evrope … Mi pa prostovoljno dajemo prednost tujim vsebinam?!?”

- Vendar pa ostaja vprašanje, ali ima televizija sploh še kakšno prednost pred novimi mediji.
Televizija kot medij je sicer kar nekaj izgubila na vplivu, ampak tudi nad njo ni za obupati. Zakaj? Televizija ima posebno moč. Ko vsi gledamo v svoje zaslone na telefonih ali računalnikih, smo pri tem sami in sami doživljamo te stvari. Ko je v dnevni sobi zbrana cela družina, ki gleda isto oddajo, se v tem prostoru ustvari skupnost.
Spremembe se na televiziji in v vseh drugih medijih dogajajo skoraj na tedenski ravni in žal prihaja v naš prostor čedalje več tujih stvari in vsebin. Zato moramo toliko več truda vlagati v to, da imamo vsebine domačih ustvarjalcev, vizijo prihodnosti s slovensko besedo in kulturo, da ustvarjamo slovenske oddaje, pesmi, knjige, revije … Tega ne bo nihče delal namesto nas.

- Ali kdaj pomislite, če se sploh še splača ustvarjati nove vsebine, pesmi, oddaje, glede na vse nove trende?
Zame ni bilo nikoli vprašanje, ali se splača ali ne. To rad počnem in to v dani situaciji delam po najboljših močeh. Dokler bomo Čuki imeli kaj pametnega za povedati in veselje nastopati, bomo to delali. Ravno te dni je izšla naša hudomušna polka Tišlarski pozdrav, ki jo poje tudi moja hčerka Eva. Z Jernejem, Matjažem in Mihom imamo veliko nastopov rezerviranih tudi za nekaj let vnaprej, pa seveda tudi mnogo ustvarjalnih idej. Prav tako je z oddajami: dokler bodo oddaje, pri katerih sodelujem, tako dobro gledane, ima smisel. Sicer pa tudi novih medijev ni za zanemariti. Mislim, da gremo tudi tu kar dobro vštric z novimi generacijami.
Ob tem sem predvsem hvaležen za super sodelavce, ki so mi vedno prišli naproti ob pravem času, pa ženi Andreji ter hčerkama Petri in Evi za podporo in potrpežljivost v vseh teh letih.
Ker sva na začetku govorila o Ognjišču in o papeževem obisku, pa bi rad poudaril še pomen župnij in dobrih župnikov po Sloveniji. Zavedati se moramo njihovega pozitivnega vpliva, saj lahko dober župnik nosi toliko kot dober šolski sistem. To govorim tudi iz zelo pozitivne osebne izkušnje in sem hvaležen za duhovno oskrbo v moji župniji v božjepotni cerkvi Dobrova pri Ljubljani, pokojnemu Antonu Golobu, pri katerem sem bil veliko let ministrant, pa bivšemu župniku Lojzetu Golobu in sestri Ireni. Od njih sem veliko črpal, od Antona in Lojzeta smo kot družina prejeli veliko vrednot in zakramentov. Sicer pa je Lojze Golob tudi stric mojega prijatelja in vsem dobro poznanega Martina Goloba, ki je svetel zgled tega, kako bi morali kristjani nastopati v družbi – veselo, prijazno in ponosno krščansko. To se mi zdi zelo pomembno za slovenski narod in krščansko občestvo. 

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2025), 44-46.

Pred nedavnim sem slišala starejšo ženo, kako je neki svoji znanki, ki ji pri najboljši volji ni mogla ničesar dopovedati, bolj za šalo kot zares rekla: »Moli k sv. Katarini za pravo pamet!« Kaj je mislila s tem in kdo je ta sv. Katarina? (Severina)

Sveta Katarina Aleksandrijska, ki goduje 25. novembra, je bila mučenka in je dala življenje za Kristusa leta 305. Ostri noži, nasajeni na kolo, naj bi jo razrezali – toda kolo se je razletelo (umetniki jo upodabljajo s tem kolesom). Bila je obglavljena in angeli so njeno mrtvo telo odnesli na goro Sinaj, kjer je danes znamenit samostan sv. Katarine. Njeno češčenje se pri nas razširilo v srednjem veku in pobožno ljudstvo jo je uvrstilo med ‘štirinajst zavetnikov v sili’. Zakaj je zavetnica za pravo pamet? Legenda pripoveduje o njej, da je bila nenavadno lepa in pametna. Cesarju Maksiminu, ki je preganjal kristjane, je pogumno ugovarjala. Ta je poklical največje modrijane, da bi Katarino ‘spametovali’, toda ona je znala tako prepričljivo govoriti o krščanski veri, da je tiste modrijane spreobrnila. Kot svojo zavetnico jo častijo učenjaki in študenti. Zaradi mučilnega ‘kolesa’ pa je zavetnica kolarjev in mlinarjev.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 48-49.

Med štirinajstimi svetniki, ‘zavetniki v sili’, katerih češčenje je bilo posebej živo v hudih stiskah poznega srednjega veka, je tudi sv. Katarina Aleksandrijska, zavetnica za zdravo pamet. Legenda, ki so jo z Vzhoda v Evropo prinesli križarji v 11. stoletju, pripoveduje, da je bila kraljevskega rodu iz Aleksandrije v Egiptu. Bila je nenavadno lepa in pametna. Skušala je spreobrniti cesarja Maksencija. Na njegov ukaz je razpravljala o krščanski veri s petdesetimi učenjaki. Govorila je tako prepričljivo, da se je vseh petdeset spreobrnilo. To je cesarja razkačilo in obsodil jo je na smrt: ostri noži na kolesu naj bi jo razrezali. To se ni zgodilo, kajti kolo se je razletelo, zato je ukazal, naj jo obglavijo. Ko so ji odsekali glavo, je brizgnilo iz njenega vratu mleko namesto krvi. Angeli so njeno truplo brž odnesli na goro Sinaj, kjer stoji znameniti samostan svete Katarine. Iz njenega groba je pritekalo mleko in olje s čudežno zdravilno močjo. Umetniki jo upodabljajo s kolesom, nataknjenim z meči, zato je zavetnica kolarjev in mlinarjev. (sč)

Na sliki: sv. Katarina Aleksandrijska, gotska plastika iz grajske kapele v Veliki Nedelji, okrog leta 1415, galerijska zbirka ptujskega muzeja.

Sv. Katarini Aleksandrijski je pri nas posvečenih 31 cerkva: osem župnijskih in 23 podružničnih. – V LJ nadškofiji je mučenki Katarini posvečenih največ cerkva (11) – tri so župnijske: Lom (pod Storžičem) (1), Rova (2) in Sv. Katarina - Topol (3); podružnične (8) pa so v Rafolčah (Brdo) (8), v Zaborštu (Dol/LJ), v Mali Stari vasi (Grosuplje) (9), na Bregu (Litija) (10), na Ostrežu nad Prevegom (Polšnik) (11), na Jelovem (Radeče) (12), v Srednji vasi (Šenčur) (13) in na Homu (Zasip) (14). – Tudi v KP škofiji stojijo tri ž. c. sv. Katarine: Borjana (4), Branica (5) in Otalež (6); štiri so podružnične: Preserje (Branik), Veliki Otok (Postojna) (15), Tabor (Štjak) (16) in Medvedje Brdo (Zavratec) (17). – NM škofija nima nobene ž. c., sv. Katarini pa so posvečene štiri p. c.: v Borju-Dobovici (Dole/Litiji) (18), na Šumberku (Sela/Šumberku – nekdaj grajska kapela), na Brezovi Rebri (Semič) (19) in na Frlugi (Sv. Križ - Podbočje), omenjajo se tudi razvaline p. c. na Plešivici (Šmihel/Žužemberku). – V MB nadškofiji je ena ‘Katarinina’ župnijska cerkev (Kapla na Kozjaku) (7) in ena p. c. – v Cirkulanah (Sv. Barbara v Halozah - Cirkulane) (20). – V CE škofiji ni nobene župnijske cerkev sv. Katarine, imajo pa šest p. c.: Kuretno (Laško) (21), Lemberg (Nova Cerkev) (22), Lačja vas (Rečica ob Savinji), Nezbiše (Sv. Ema) (23), Čeče (Trbovlje - Sv. Martin) in na Čreti (Vransko) (24) – V MS škofiji je zavetnici mlinarjev in kolarjev posvečena ž. c. v Lendavi.(spodaj) (mč)

 sv. Katarina Aleksandrijska - LENDAVA

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 11, str. 115

V mestu na daljnem vzhodu je nekoč živela deklica z imenom Fatima. Bila je hčerka moža, ki mu je lepo cvetela predilna obrt. Nekega dne ji je oče dejal: »Pridi, hčerka. Greva na pot, kajti obeta se mi posel na otokih v Sredozemskem morju. Morda boš spoznala lepega in bogatega mladeniča, ki bo postal tvoj mož.«
Odpotovala sta in pot ju je vodila od otoka do otoka. Oče je opravljal svoj posel, Fatima pa je sanjala o mladeniču, ki bi lahko postal njen mož.
Ko so nekega dne pluli proti Kreti, je morska nevihta ladjo potopila. Fatimo je le napol mrtvo odneslo na obalo Aleksandrije. Oče je v nesreči izgubil življenje, ona pa je v trenutku ostala brez vsega.
Izkušnja brodoloma in grozote sredi morja so jo tako prizadele, da se je dotedanjega življenja samo bežno spominjala.
Ko je tavala po obali, je srečala družino tkalcev. Čeprav so bili revni, so jo sprejeli v svoje skromno bivališče in jo naučili obrti, s katero so se preživljali. To je zanjo pomenilo novo rojstvo. Čez leto ali dve se je sprijaznila s svojo življenjsko usodo. Ko je bila nekega dne spet na obali, jo je zajela skupina trgovcev s sužnji. Skupaj z drugimi ujetniki se je Fatima znašla na ladji, ki je hitro odplula.
Čeprav je neutolažljivo jokala, pri nikomer ni našla usmiljenja. Odpeljali so jo v Carigrad in jo prodali za sužnjo.
Svet se ji je drugič porušil. Slučajno pa je bilo na trgu malo kupcev. Med njimi je bil tudi mož, ki je iskal sužnje, ki bi delali v njegovi mizarski delavnici, kjer so izdelovali jambore za ladje. Ko je videl obupano Fatimo, je sklenil, da jo kupi. Mislil si je, da ji bo tako lahko vsaj omogočil nekakšno boljše življenje, kot če bi jo kupil kdo drug.Odpeljal je Fatimo domov, da bi bila v pomoč njegovi ženi. Ko sta prišla tja, je zvedel, da je izgubil vse svoje premoženje, ker so morski gusarji zajeli njegovo trgovsko ladjo. Ni si mogel več privoščiti delavcev. Tako sta Fatima in gospodarjeva žena morali prevzeti težaško delo pri izdelovanju jamborov.
Iz hvaležnosti do gospodarja, ki ji je dal delo, je Fatima tako pridno delala, da ji je gospodar dal svobodo in bila je njegova desna roka. Tako je postala tretjič v svojem življenju srečna.
Nekega dne ji je dejal: »Fatima, prosim te, da greš z ladjo, natovorjeno z jambori, kot moja zastopnica na Javo, kjer boš o tem sem trdno prepričan, dobro vodila posle.«
Odpotovala je, toda ko je bila ladja ob kitajski obali, je pridivjal tajfun in ladja se je potopila. Fatima se je znašla na peščeni obali tuje dežele. Se enkrat se je bridko zjokala, ko je videla, da se ji v življenju ne godi nič po njenih željah. Ko se je zdelo, da stvari tečejo dobro, je že prišlo kaj vmes, kar je podrlo njene upe.
»Kako to,« je jokala, »da se vedno, ko želim kaj narediti, vse zaroti proti meni? Zakaj se mora toliko nesreč zgoditi prav meni?« Toda odgovora ni bilo. Zato je vstala in se odpravila v notranjost dežele.
Seveda na Kitajskem ni nihče slišal o Fatimi ali kaj vedel o njenih težavah. Obstajala pa je legenda, da bo nekoč prišla neka tuja ženska, ki bo sposobna narediti šotor za cesarja.
Ker pa do takrat ni bilo nikogar, ki bi znal narediti šotor, so vsi nestrpno pričakovali, da se napoved uresniči. Da bi zagotovo opazili prihod tujca, se je med cesarji že ustalila navada, da so poslali enkrat na leto glasnike v mesta in vasi dežele, da bi morebitnega tujca privedli na dvor.
Ko je Fatima prišla v mesto na kitajski obali, so se ljudje morali z njo pogovarjati s pomočjo prevajalca. Razložili so ji, da se mora oglasiti pri cesarju.
»Gospa,« je dejal vladar, ko je Fatima stala pred njim, »ali znate narediti šotor?«
»Mislim, da znam,« je odgovorila. Prosila je za nit, a je niso imeli. Spomnila se je davnih dni, ko je delala kot predica. Zbrala je lan in naredila niti. Potem je prosila za grobo, trpežno blago. A tudi tega Kitajci niso imeli. Spet se je spomnila, kako je delala kot tkalka v Aleksandriji in stkala je blago za šotor. Potem je odkrila, da ji manjkajo drogovi za šotore, a jih na Kitajskem niso poznali. Spet se je Fatima spomnila, kako se je v Carigradu naučila izdelovati jambore in naredila je nosilce za šotor. Ko so bili tudi ti nared, je napela možgane, da se je spomnila, kako so bili narejeni šotori, ki jih je videla na potovanjih in glej, šotor je bil narejen.
Ko so cesarju pokazali čudo, imenovano šotor, je ta navdušen Fatimi ponudil izpolnitev katerekoli njene želje. Izbrala si je bivanje na Kitajskem, kjer se je poročila z lepim kraljevičem in kjer je srečno živela, obdana s svojimi otroki do konca življenja. Prav po neprijetnih izkušnjah, ki so se ji zgodile, je Fatima spoznala, da se je tisto, kar se je v prvem trenutku zdelo neprijetno, obrnilo v njeno končno srečo.


Tudi nam se velikokrat zgodi, da tisto, kar se zdi v prvem trenutku neprijetno, obrne in se spremeni v našo končno srečo. Portugalci so to spoznanje strnili v pregovor: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno.
»Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu,« je zapisal apostol Pavel v pismu Rimljanom (8,28). Kristjan namreč verjame, da vsako življenje in celo zgodovino vodi Bog. »Bog že ve, kaj dela,« so v stiskah in težavah dejali stari ljudje in tako pokazali zaupanje v skrite in nam nerazumljive Božje načrte. Včasih nam ti načrti podobno kot Fatimi postanejo razumljivi že na zemlji in takrat smo Bogu hvaležni, da je tako vodil nase življenje. Gotovo pa bomo njegove načrte v polnosti razumeli, ko se bomo v večnosti srečali z njim. Videli bomo, iz česa je sestavljena naša končna sreča.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 7 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, 131.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

priloga

Etika pred tehnologijo

gostja meseca

ddr. Nataša Golob, raziskovaka in poznavalka srednjeveških rokopisov

moj pogled

Edvina Novak, založnica

Preberite več: December 2025