Ko prebiram življenje svetnikov, spoznavam, da so mnogi od njih imeli svojega stalnega spovednika, ki je bil tudi njihov duhovni voditelj. Kaj to pomeni? (Katarina)

Za odgovor na tvoje vprašanje, sem ‘prosil’ patra Tomaša Špidlika, moža globoke duhovnosti, ki je bil mnogim spovednik in duhovni voditelj. On pravi: »Kdor ima stalnega spovednika, in morali bi ga imeti vsi, avtomatsko povezuje spoved z duhovnim vodstvom. Ni lahko najti izkušenega spovednika. To bi moral biti nekdo, v katerega zaupamo in mu povemo vse, kar nam leži na srcu. Zato ga moramo tudi ubogati in se prepustiti njegovemu vodstvu. Pogosto menjavanje spovednikov je že samo po sebi znamenje nestalnosti in nestanovitnosti. Brez dvoma je duhovno vodstvo stvar zaupanja. Vendar ne pozabimo, da na tem svetu ni človeka, na katerega bi se mogli povsem zanesljivo opreti. ... Tako ali drugače nas noben človek ne more popolnoma razumeti, razumela pa nas bo božja previdnost.«

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 4 (2011), 107.

V eni od knjig dr. Antona Trstenjaka sem brala, kako je neki oče, ki je bil vse prej kot zgleden kristjan, svoji odraščajoči hčerki očital, da ne izpolnjuje četrte božje zapovedi: »Spoštuj očeta in mater«. Ona pa mu je odgovorila: »Oče, najprej ti izpolnjuj prve tri, potem pa lahko zahtevaš, da jaz izpolnjujem četrto.« Ali je imela prav? (Ema)
Na neki način prav gotovo, kajti četrta božja zapoved ne govori samo o dolžnostih otrok do staršev temveč našteva tudi dolžnosti staršev do otrok. Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) jasno pove: »Otroci dolgujejo staršem spoštovanje, hvaležnost, učljivost in pokorščino. Tako prispevajo, tudi z dobrimi odnosi med brati in sestrami, k rasti harmonije in svetosti vsega družinskega življenja. Če bi se starši znašli v stanju pomanjkanja, bolezni, osamljenosti ali starosti, so jim odrasli otroci dolžni moralno in gmotno pomagati.« Starše pa poučuje: »Starši, deležni božjega očetovstva, so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok in prvi oznanjevalci vere, Starši imajo dolžnost ljubiti in spoštovati otroke kot osebe in kot božje otroke. Kolikor mogoče, se morajo zavzemati za njihove telesne in duhovne potrebe, izbrati zanje primerno šolo ter jim pomagati s pametnimi nasveti pri izbiri poklica in življenjskega stanu. Prav posebej imajo poslanstvo vzgajati jih v krščanski veri.« (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 4, str. 109.

Apostol karantanskih Slovencev, med katere je prišel iz Salzburga okoli leta 755 in je bil pokrajinski škof s sedežem pri Gospe Sveti. Blaženi škof Slomšek je god sv. Modesta nastavil na zadnji dan meseca marca. Na Koroškem njegov spomin obhajajo 27. 11. skupaj s sv. Virgilom. V zadnjem času se tam pojavlja tudi v naših koledarjih.

Sv. Modest je zavetnik žup. cerkve v Kranju na Zlatem polju.

Sv. Modest je zavetnik Korotana, doma za slovenske visokošolce na Dunaju, kjer je tudi njegova slika, ko Hotimir predstavlja svetnika kot glasnika Kristusovega evangelija.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 99

Martin Luther je prevedel Sveto pismo v nemščino in ga dal tiskati. V tiskarni so padli na tla koščki natisnjenega prevoda. Neka deklica je pobrala enega in na njem prebrala besedilo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal … « nadaljevanja ni bilo. To ji je dalo misliti: Bog me ljubi! Vedno so ji govorili, da je Bog strog sodnik, ki se ga moramo bati!
Vsa iz sebe je pohitela domov. Mami je pokazala papir in ji hitela pripovedovati, kaj je odkrila. Mama je prebrala, kar je bilo napisano, in vprašala: »Toda kaj je dal?« Deklica ni vedela, kaj bi odgovorila. Kmalu pa je vsa srečna dejala: »Ne vem, kaj je dal, toda če nas Bog res ljubi, nam bo dal karkoli in se nam ga ni treba bati.«
Ena velikih skrivnosti tega stavka ni samo v tem, da je Božja ljubezen tako neizmerna, da je dal svojega edinorojenega Sina, ampak tudi skrivnost, da se je Jezus bil pripravljen darovati.

Naj sklenem z zgodbo, ki pove, kaj je prava ljubezen in kaj ni.
Bila sta mlada zaljubljenca. On ji je napisal sporočilo, ki bo bolj izvirno in pesniško: »Zate bi prehodil najbolj vročo in najbolj suho puščavo. Preplaval bi najgloblji ocean in vztrajal v najbolj divji nevihti. Povzpel bi se na najvišjo goro, tako globoka je moja ljubezen do tebe.

Pripis: Če bo v soboto snežilo, ne pridem k tebi.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2020), 37.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 91.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Špela je imela rada teto Tinco. Saj ni bila njena prava teta, le tako ji je rekla. Imela jo je pravzaprav zelo rada, ker je bila do nje vedno tako prijazna in pozorna. K Barbari, ki pa je bila njena prava teta in h kateri je Špela prišla skoraj vsako leto na počitnice, je Tinca pogosto prihajala na obisk. Obe sta se je razveselili, saj je z njo prišlo dobro razpoloženje pa tudi pomoč pri vsakdanjih drobnih opravilih. Teta Barbara jo je pogosto pohvalila, da se spozna prav na vse. Špela se ji je, če se je le mogla, pri teh delih pridružila, saj ji je znala tako nevsiljivo svetovati pa tudi pohvaliti. Takrat je vedela, da bo Tinca segla v žep svojega predpasnika in v njem našla kakšen bombon ali suho sadje. Teta Barbara je Špeli sem pa tja, tako mimogrede, odgrinjala drobce Tinčinega življenja. Očeta ni poznala, mama pa je umrla, ko ji ni bilo niti osem let. Začela se je njena težka pot od sorodnika do sorodnika, ki jih do tedaj komaj poznala. Večina je bila do nje stroga in neprijazna, pri vseh pa je morala trdo delati in še več potrpeti. O tistih, ki so bili do nje vsaj nekoliko prijazni in pozorni, je imela polno pohvalnih besed.
Tinca se ni nikoli poročila in ni ustvarila družine. Ni tako naneslo, je sama rada povedala. Zaposlila se je kot snažilka v bližnji osnovni šoli, kjer so jo imeli otroci radi in ji rekli kar mama. V prostem času je za skromno plačilo pomagala po okoliških kmetijah. Kadar je kdo potreboval par pridnih rok, se je vedno spomnil nanjo. Naj je bilo delo še tako težko, ga ni odklonila. Nekateri so ji namesto plačila nudili skromno bivališče in tako se je selila od hiše do hiše. Morda deset let nazaj ji je neka dobra družina prepustila majhno, opuščeno in slabo vzdrževano hišico malo nad vasjo. S pomočjo vaščanov, še največ pa sama, jo je spremenila v prijeten dom.
***
Špela je začela hoditi k teti Barbari na počitnice ob vstopu v šolo. Takrat je bila Tinca že v letih, Špeli se je zdela pravzaprav zelo stara. Z leti je postajala vedno bolj upognjena in počasna. Ampak njen obraz je bil enako prijazen in nasmejan. Kadar jo je pobožala, je bila njena dlan tako nežna in mehka, besede pa blage in tople.
Tisto leto pa je Špela že drugi dan po prihodu pogrešala teto Tinco. Kje da je, je vprašala teto Barbaro. Da je bolna, ji je odgovorila. Zelo bolna. Konec tedna jo bosta obiskali, ji je obljubila. Pa je nista utegnili, saj ji je že naslednji dan povedala, da se je življenje tete Tince izteklo.
Zvečer, ko se je že mračilo, sta odšli v vas in malo naprej do Tinčine hiše. Špela se je nekoliko bala srečanja z mrtvim človekom. Prvič v življenju. Hodila je tesno ob teti. Vso pot se je oklepala njene roke, ko pa sta stopili v bližino pokojne Tince, se je kar stisnila k Barbari. Teta se je pokrižala in njene ustnice so se začele premikati, Špeli pa se je pogled ustavil na obrazu tete Tince.
Dolgo je zrla vanj. »Saj samo spi,« je zašepetala teti, »nič se ni spremenila.«
Barbara ji ni odgovorila, ampak se je samo s prstom dotaknila ustnice in Špela je razumela, da se tukaj na sme govoriti. Ponovno se je zazrla v Tinčin obraz. Tako umirjen se ji je zdel, tako dobrohoten, prav takšen kot vedno. Pričakovala je, da se ji bo nasmehnila in jo ogovorila tako kot ob vsakem srečanju: “Kako si, ti moja velika punca?”
Teta Barbara se je dotaknila njene rame in ji pokazala prostor v kotu sobe. »Malo bova še pomolili,« ji je zašepetala na uho. Teta je zopet sklenila roke in se pridružila mrmrajoči molitvi drugih. Tudi Špela je skušala moliti, pa je samo ponavljala naučene besede, misli pa so bile pri teti Tinci, pri vseh tistih drobnih srečanjih, nasmehih, toplih besedah in pohvalah, ki jih ji je teta tako rada naklanjala.
Prostor je bil majhen, ljudje pa so vedno znova prihajali. »Iti morava,« je zašepetala teta. Še enkrat sta stopili do počivajoče tete Tince, se poslovili od nje in se napotili domov.
»Nič se ni spremenila,« je rekla Špela čez čas.
»Nič,« ji je pritrdila teta. »samo njeno dušo je angel odnesel v nebesa k Bogu.«
»Odnesel? Kaj je angel odnesel?«
»Vse, kar je Tinca v življenju naredila.«
»Vse?« se je začudila Špela, »tudi vse tiste prijazne besede, nasmehe, tople poglede …«
»Vse to in še mnogo več.«
»Potem to ni bila več tista moja teta Tinca.«
»Ne, seveda ne. Samo njeno utrujeno telo je bilo pred nama. Ona pa še naprej živi v nebesih.«
»Samo telo je ostalo?« je teta čutila tesnobo v Špelinem glasu,
Barbari je korak obstal sredi ceste. Špela jo je začudeno pogledala. »Veš,« je dejala čez čas, »ko so se naši sosedje izselili iz svoje hiše in odšli nekam daleč, so za njimi za dolgo časa ostali samo zidovi in prazni prostori.«
»Samo zidovi in prazni prostori,« je ponovila za teto.
»Ja,samo prazna hiša. In naš spomin nanje. Dobri ljudje so bili.«
Špela kar nekaj časa ni vedela, kaj ji je hotela teta povedati. »In tako se bomo tudi mi spominjali tete Tince,« je rekla čez čas.
»Ne samo spominjali. Tudi molili bomo zanjo. Ti boš pa Jezusu tudi povedala, kako dobra je bila.«
»Ampak saj to že sam dobro ve. Za teto so tam v nebesih zagotovo pripravili zelo slovesen sprejem.«
»Le kaj ti pride na misel!« se je zasmejala teta.
»To si je teta Tinca zagotovo zaslužila,« se je nasmejala tudi Špela.
Zavili sta proti domu. Barbara je za hip pomislila, da ju je Tinca spremljala vsaj del poti.

JARC-Smiljan,Janko. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 24-25.
Pri Ognjišču je marca 2021 izšla tudi knjiga Marija na kolencah, v kateri je Janko JARC-Smiljan zbral zgodbe iz drugega peharja ... tiste, ki so izhajale v Ognjišču v zadnjih desetih letih.

Nekoč se je hudič skril v spovednico. Počakal je, da je duhovnik šel iz cerkve in potem se je čisto tiho, da ne bi nihče opazil, prikradel v spovednico in čakal, da se pride kdo spovedat.
Res je prišel neki mož. Pokleknil je in začel spoved. Hudič se je zelo razveselil. Končno je dobil odlično priložnost, kakršne zlepa ni imel, da si pridobi še eno dušo. Pripravil se je in izdelal taktiko: na vsak greh, ki se ga je mož spovedal, je dejal: »Ah, to ni nič!«
Spovedanec ni razumel: »Le kako,« si je mislil, »spovem se greha in spovednik mi reče: “To ni nič!”? Kako se vse spreminja. Sedaj ponujajo popust že pri grehih!«
Da bi zvedel, do kod ‘je nič’, se je spovedal zelo velikega greha, toda ‘spovednik’ mu je tudi sedaj zagotovil, da to ni nič.
Mož je posumil, da je v spovednici nekdo, ki se je želel ponorčevati z njim. Naredil je znamenje križa, da bi se obvaroval zla. Takrat pa je iz spovednice zaslišal ropot. Hudič se je skrivaj udrl v zemljo.

Nič ni tako nevarno kot reči: “Oh, to ni nič!” Miselnost ‘to ni nič’ je satanska. Pogubna. Laž ni nič, pokaditi travo ni nič, jeza ni nič, korupcija ni nič ...
Odpev ‘to ni nič’ omalovažuje zlo, toda zlo je nekaj hudega. Prej ali slej zaradi njega trpimo sami in še drugi zaradi nas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Cvetna nedelja - z blagoslovom zelenja in s hozano! Pustite se zapeljati blagemu vonju kadila in harmoniji, prisluhnite pa tudi branju Jezusovega trpljenja, ki vas nikakor ne sme pustiti ravnodušnih. Tako boste, sploh
če ste spoved opravili pravočasno, v velikem tednu odprti za razkošje občutij, ki se vam obetajo.

Na Veliki četrtek smo, kot je to že običajno, pripeli spomin Prve Evharistije oziroma Zadnje Večerje. Naj vas nekoliko nenavadni, predvsem pa čudežni spoj prvega in zadnjega ne zmede, temveč spodbudi, da vsaj v srcu obudite, ponekod žal že nekoliko pozabljen, običaj umivanja nog! Ponižnost, ki je potrebna da bosih nog stojite pred svojim Bogom, je vsebinsko in smiselno vgrajena v obred.

Veliki petek je priložnost, da preizkusite svojo moč. Naložiti si svoj križ na rame ali pa vsaj del poti nesti križ namesto Jezusa, je nekaj, kar ne gre zamuditi ali preskočiti. Na tak ali drugačen način pa to v življenju slej ko prej čaka  vsakogar.

Na Veliko soboto naj vam vonj blagoslovljenih jedil le odpre čutila za resnično pristni dogodek tega dneva oziroma noči: Velikonočna vigilija! Naj vas ožge sveti in božji ogenj … Naj vas objamejo valovi blagoslovljene, krstne vode … Naj vas nagovore božja usta, božja beseda … Da boste spet postali otrok … Kajti otroška vera je potrebna, da boste na Veliko nedeljo pokleknili pred Vstalega, položili prst v Njegove rane in izrekli: Moj Gospod in moj Bog!

Od pravilne uporabe Velikega tedna je odvisen ves preostali april, zato vas prosimo, da se, kolikor se le da, držite priloženih navodil, saj reklamacije ob neupoštevanju le-teh niso mogoče. Resda smo letošnjemu aprilu priložili še nedeljo Božjega usmiljenja cendar njena moč prav tako temelji na skrivnostni zmagi Življenja nad smrtjo.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Zanimajo me stari slovenski običaji, ki so spremljali dogajanja v cerkvenem letu. Rad vzamem v roke bogato knjigo Praznično leto Slovencev (Mohorjeva družba Celje 1965-1971, Družina 1989), v kateri narodopisec dr. Niko Kuret vse to lepo predstavi. Presenečen sem bil ob povezavi imen cvetnih butar v različnih slovenskih pokrajinah s kruhom. Posredujte to bralcem Ognjišča. (Boštjan)
Prisluhnimo torej Kuretovi razlagi. Cvetni snop prvotno ni bil samo sveženj šibja in pomladnega cvetja, ampak je na njem viselo tudi pecivo, ki je imelo celo večji pomen kot ono dvoje, kar dokazujejo še danes ohranjeni nazivi, ki pomenijo pecivo. Vsa vzhodna Slovenija cvetni snop-butaro imenuje presnec ali presmec, na Gorenjskem mu pravijo beganica, kar izvira iz gubanice (potice), na Koroškem in v Kanalski dolini je razširjeno ime prajtelj, kar pomeni isto kot presnec (velikonočni kruh). V gornji Savinjski dolini je cvetni snop – ‘potica’, okoli Koprivne pri Črni na Koroškem ‘presta’. Po veliki večini slovenskega ozemlja se torej imenuje cvetni snop po pecivu, ki je viselo na njem in je bilo prvotno najstarejša oblika kruha iz presnega testa. (sč)

Ognjišče (2016) 3, str. 48