V mladih letih sem bil mašni strežnik. Spominjam se, da je naš župnik, ki je bil že starejši, ko se je oblačil za mašo, nekaj molil po latinsko. Nekoč sem ga vprašal, kaj moli, in povedal mi je, da ima vsak del mašnih oblačil simboličen pomen. Kakšen je pomen mašnega plašča? (Vid)
Sedanji mašni plašč (kazula) se je razvil iz vrhnjega plašča, kakršnega so nosili Grki in Rimljani v dobi po Kristusu. Sprva mašnim oblačilom niso pripisovali nobenega simboličnega pomena; to se je pojavilo v srednjem veku (12. stol.). Liturgiki so razlagali: kakor je mašnik pri oltarju podoba trpečega Jezusa, tako njegova liturgična obleka upodablja oblačila, ki jih je nosil Jezus. To so izražale molitve, ki jih je (polglasno) izgovarjal mašnik pri oblačenju. Za tridentinsko (predkoncilsko) mašo so bila predpisana oblačila: amikt (naramnik), alba (bela tunika), cingulum (pas, vrvica), manipelj, štola in plašč. Pri vsakem ‘kosu’ je mašnik kratko molil. Ko si je nadel mašni plašč, je molil: »Gospod, ki si rekel: moj jarem je prijeten in moje breme je lahko, daj, da ga bom vreden tako nositi, da dosežem tvojo milost.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 8, str. 48

Visoke poletne temperature privabljajo na dan tudi mrčes. Na pikanje komarjev smo obsojeni ves poletni čas. Poleg komarjev pa nam grozijo piki in vbodi drugega mrčesa. Pomembno je, da se dobro zaščitimo ali po potrebi ukrepamo.

KOMARJI
V Sloveniji je poleg navadnega komarja zelo razširjen in moteč tigrasti komar, ki pripada vrsti komarja iz jugovzhodne Azije. Na svetu je okoli 300 različnih vrst komarjev, pikajo pa nas samice. Tigrasti komarji za razliko od navadnega komarja ne brnijo, zato ga ljudje težje zaznamo. Samice vseh vrst komarjev uporabljajo našo kri za nastanjaje beljakovine, ki je pomembna za tvorbo jajčec. Samica najde svojo žrtev s pomočjo kompleksnih čutil oz. kemoreceptorjev, s katerimi zazna izločanje CO2 (ogljikov dioksid) in vlage, telesno temperaturo in telesni vonj. Močnejši ljudje in nosečnice z dihanjem proizvajajo več ogljikovega dioksida, zato jih imajo komarji raje. Za avtohtone vrste komarjev je značilno povečanje aktivnosti v večernih urah, medtem ko je za invazivne vrste (npr. tigrasti komar) značilna celodnevna aktivnost. Komarji letijo le nekaj sto metrov stran od vodnih virov, zato je pomembno, da v stanovanjih in v okolici hiše nimamo stoječe vode. Za oplojeno samico je dovolj že plastičen zamašek, poln vode, da odloži svoja jajčeca, ki se bodo razvila v naslednji rod krvosesov.
Pik komarja najpogosteje povzroči neprijetno srbečico, manjšo oteklino in rdečico, le redko pa tudi resnejše težave. Zaščita pred komarji je ključnega pomena, predvsem če se odpravljate na območja, kjer obstaja večja verjetnost prenosa bolezni s komarji. Največja nevarnost predstavljajo potovanja v eksotične kraje. Komarji najpogosteje prenašajo bolezni, kot so malarija, virus Zahodnega Nila, rumena mrzlica, okužijo nas lahko tudi z virusom zika, denga in čikungunja.
Pred leti so sicer v sosednji Italiji zaznali manjši izbruh okužb z virusom čikungunja, v Sloveniji pa so potrdili primer okužbe z virusom Zahodnega Nila. Čeprav malarija za naša področja ni značilna, pa na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) vsako leto zabeležijo nekaj primerov uvožene malarije.

KLOPI
Ugriz ni boleč, je pa srbeč. Medtem ko pik komarjev redko povzroča več kot kožno srbečico, pa je klopov ugriz lahko veliko bolj nevaren. V Sloveniji je izrazito velik odstotek klopov prenašalcev bolezni. Najpogostejši sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis (KME). Medtem ko so z borelijami okuženi klopi razširjeni po vsej Sloveniji, pa je klopov, okuženih s povzročiteljem klopnega meningoencefalitisa največ na Gorenjskem, Koroškem, Štajerskem in v ljubljanski regiji. Lymska borelioza je bakterijska bolezen, zdravi se z antibiotiki, cepiva zanjo ni. Že v času kožnih sprememb ali pa v prvih mesecih po izginitvi tipičnega kolobarja, ki se pojavi na koži, lahko pride do resnih težav z živčevjem, sklepi in srcem. Če se bolezen ne zdravi takoj, lahko zdravstvene težave, povezane z okužbo, izbruhnejo več let po okužbi.
KME je virusno vnetje osrednjega živčevja, z antibiotiki se ne zdravi, se pa lahko preventivno zaščitimo z učinkovitim cepivom.
Pri klopih je pomembno, da dobro pregledamo celo telo. Klopa čimprej odstranimo s pinceto čim bližje glavi in ga povlečemo navzgor. Nikakor ne nanašajmo olja in drugih maščob! Pred klopi se lahko zaščitimo z oblačili in repelenti, dobra zaščita pa je tudi cepljenje proti KME.

OSE IN ČEBELE
Ose so napadalne žuželke, pičijo lahko večkrat, osji pik pa je precej boleč, medtem ko čebela piči enkrat in je pik manj boleč. Žuželkam se je najbolje umakniti, saj načeloma niso napadalne, pičijo najpogosteje v samoobrambi. Mesto vboda dobro pregledamo, po potrebi odstranimo želo, spiramo z vodo in milom, posušimo in hladimo. Če ste na pike žuželk alergični, se lahko pojavijo resni zdravstveni zapleti, tudi šokovna stanja in smrt. Če veste, da ste alergični, morate v svoji bližini imeti vedno škatlico za samopomoč z zdravili. V primeru hujših reakcij na pik je potrebno takoj poiskati zdravniško pomoč.

MUHE
Predvsem v tropskih krajih so muhe znane prenašalke bolezni. Prenašajo malarijo, filarijazo, rumeno mrzlico, dengo, virusne encefalitise, lišmeniazo, tripanosomijazo, boreliozo in druge bolezni. Posebej pogoste so v človeških skupnostih z nizkimi higienskimi standardi.
Muhe prenašajo tudi mikroorganizme. Nam dobro poznana hišna muha je nadležna žival, ki se je prilagodila na življenje v človeških bivališčih in je razširjena povsod, kjer živi človek. Med bolj znanimi so tudi obadi, ki poleg tega še boleče pičijo. Čeprav hišna muha sama po sebi ni nevarna, obleze vse, tudi iztrebke in na ta način prenaša mikroorganizme. Ličinke muh pa so pomemben element forenzične preiskave trupla.
Muhe imajo ogromen razmnoževalni potencial in veliko mobilnost. Da bi prekinili njihov razmnoževalni cikel, morajo biti ukrepi zatiranja usmerjeni na ličinke in odrasle muhe. Ko enkrat vstopijo v naš dom, se jih težko znebimo, saj se razmnožujejo povsod. Pomembno je, da ustvarite za njih neprijetno okolje za bivanje, v katerem ne bodo želele ostati. Redno čistite svoj dom in odnašajte smeti, še posebej v poletnih mesecih. Rade namreč bivajo v ostankih hrane in drugih odpadkih ter odlagajo svoja jajčeca. Nujno je vzdrževanje higiene bivalnega okolja in okolja zunaj, da bi odstranili potencialna razmnoževalna mesta in vire hrane. Muhe ne marajo močnih eteričnih olj.

OŽIG MEDUZE
Tistim, ki radi preživljajo svoje dneve v morju pa preti še ena nevarnost-meduze. Meduze so redni gostje severnega Jadrana.
Meduze lahko ožgejo povsod, tudi med brezskrbnim igranjem. Nekatere vrste so majhne (do največ 5 cm), zato jih ne opazimo, občutek pa je neprijeten. Pekoči občutek lahko sami ublažimo relativno enostavno, z nekaj splošnimi priporočili. Vsekakor pa pazimo na obraz in področje okoli oči. Če nas ožge, opečeni predel najprej dobro izpiramo z morsko vodo, potem uporabimo mrzle obkladke (plastično vrečko napolnimo z ledom, uporabimo ledeno pijačo ali ovijemo opečeno mesto z mokro majico za 5–15 minut. Če imamo na razpolago, lahko uporabimo mešanico morske vode in sode bikarbone (razmerje 1:1) ter pustimo delovati 2 minuti. Protibolečinska sredstva lahko uporabimo le izjemoma.
Med najpogostejše vrste klobučnjaških meduz v našem morju sodi mesečinka. Ima okroglast klobuk, barva je škrlatna do rjavo-rdeča. Rob klobuka je ‘narezan’ z osmimi tankimi elastičnimi lovkami (dolžine tudi do 1m), ki ožgejo. Mesečinka je strupena vrsta za ljudi. Ožig je boleč in povzroči rdečino in srbenje, le v zelo redkih primerih povzroči alergijske reakcije, ki lahko ogrozijo življenje. V zadnjem času se v Jadranu pojavlja tudi kompasna meduza. Prepoznamo jo po tem, da njen klobuk krasi 15 prog, ki se širijo iz centra proti robu in spominjajo na kompas.

 Ožge podobno kot mesečinka, vendar je ožig kompasne meduze običajno manj boleč. Meduze niso smrtonosne, razen v primeru, da smo alergični nanjo. Imajo pa te meduze toksine, ki učinkujejo na človeško telo različno, zato se jim je v vsakem primeru dobro izogibati in predvsem paziti na predele obraza.

M. JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče 8 (2022), 84-85.

Pogosto sta lovila odhod trajekta s hitro vožnjo, tokrat pa je bilo do časa njegovega izplutja kar dobre pol ure. Zapeljal je do hišice, kjer prodajajo karte za prevoz na otok, kar iz avta kupil vozovnico in po plačilu odložil denarnico v predalček v vratih ter zapeljal v čakajočo vrsto.
Prijeten poletni večer ju je zvabil na klopco ob morju. Začetek počitniških dni. Nikamor več se jima ni mudilo. Predala sta se dnevu, ki je počasi ugašal in prisluhnila nežni govorici valov.
Noč je že bila, ko je zapeljal na trajekt. Še nekaj kilometrov in bila sta na cilju. Znosila sta pripeljano prtljago na svoje mesto, vklopila elektriko, uredila kuhinjo, pripravila spalnico in pregledala, če sta morda kaj pozabila doma.
»Ne vem, ali sem denarnico že odnesel v hišo?« vpraša Božo ženo, medtem ko jo išče po avtu.
»Tukaj je ni,« mu kmalu odgovori.
»Točno vem, da sem jo po plačilu odložil v predal v vratih. Pa je ni!«
»Nekje že mora biti,« skuša mirno odgovoriti.
Božo pohiti v kuhinjo, prebrska vse, kar sta pripeljala s seboj, in steče nazaj do avta ter s svetilko preišče vse kotičke.
»Ni je! Nikjer je ni!« zbegano ugotavlja. »Pasti je morala iz vrat. Nazaj do trajektov grem.«
»Rajši pokliči upravo in vprašaj, če so kaj našli.«
Nervozno brska po telefonu, da bi našel ustrezno številko, pa je ne najde.
Zazvoni telefon.
»Klical si me,« se oglasi hčerka.
»Nisem te klical. Morda po pomoti, ker sva zadnja govorila. Denarnico sem izgubil.«
»Si poklical na upravo trajektov?«
»Ne še. Ne najdem številke.«
»Bom jaz to uredila. Ti pa pokliči na ambasado, da ti povedo, kaj moraš storiti.«
K sreči se ob vsakem prehodu meje poleg raznih informacij izpiše tudi njihova telefonska številka. Da naj se umiri, mu je svetovala uslužbenka, prekliče bančne kartice, nato pa odide na postajo policije, da prijavi izgubo dokumentov. Brez tega potrdila ob povratku ne bo mogel prestopiti meje.
Pokliče na banko in ravno ko začne razlagati, kaj se mu je primerilo, zazvoni ženin telefon. Hčerka vsa vesela sporoči, da je nekdo našel denarnico, jo hotel izročiti pri blagajni trajekta, kar so odklonili in ga napotili na postajo policije. Tam so ji že potrdili, da se nahaja denarnica pri njih in jo lahko jutri tam tudi prevzame.
Vsa teža večera je padla nekam globoko v tla.
Drugi dan sta se odpravila na pot. V dopoldanski vročini sta iskala policijsko postajo. S pomočjo domačinov sta jo končno našla.
»Podpišite, da v denarnici nič ne manjka,« je bila policistka uradna.
»Kdo pa je našel mojo denarnico?« je vprašal poln pričakovanja.
»Tukaj vse piše. To pa je njegova telefonska številka,« kratko odgovori in mu poda šop papirjev.
Pobožal je denarnico. Še nikoli ni storil tega.
Pokliče.
»Prosim,« se oglasi moški glas srednjih let.
»Včeraj ste našli mojo denarnico. Nimam besed, kako naj se vam zahvalim. Hvala, res hvala!«
»Kaj bi se zahvaljevali. Samo svojo dolžnost sem naredil.«
»Več kot to ste naredili. Tega ne bi naredil vsak. In policijsko postajo sem danes komaj našel. Kako ste se potrudili in koliko časa ste žrtvovali! Zelo veliko sem vam dolžan.«
»Je že dobro. Lepe počitnice vam želim,« je bil najditelj kratek.
»Ali se vam lahko vsaj nekoliko oddolžim?«
»Dajte no.«
»Ali lahko zmolim kakšen očenaš ali dva za vas.«
»To pa z veseljem sprejmem,« je dejal in kar nekaj časa molčal. »Take zahvale pa nisem pričakoval.«
Že nekaj let je minilo od tedaj. Nevidna povezava pa je ostala.
***
V letih, ko je zaradi boljšega zaslužka odšlo v tujino veliko Slovencev, se jim je pridružil tudi Ivan in ostal v Nemčiji vrsto let. Pa ni prišel s trebuhom za kruhom, ampak z diplomo v žepu in po večletnem uspešnem in ustvarjalnem delu v Sloveniji. Želel je dopolniti svoje znanje in privarčevati toliko sredstev, da bi doma odprl svojo delavnico, o čemer je sanjal že dolgo časa. Čeprav je skrbno obračal zasluženi denar, pa pri nakupih avtomobilov ni varčeval. Po nekaj letih si je že lahko privoščil zadnji model mercedesa. In s skoraj novim mercedesom se je pripeljal na bencinsko črpalko, natočil gorivo ter stopil do blagajne. Iz žepa suknjiča je hotel potegniti denarnico, pa je ni bilo! Še enkrat je nervozni pretipal prazen žep, nato pa še vse druge. Blagajnik ga je nekoliko nezaupljivo opazoval.
»Oprostite, menda sem denarnico odložil v avtu.«
Pohitel je do avta, blagajnik pa ga je spremljal s pogledom. Vrnil se je praznih rok.
»Oprostite, denarnico sem očitno pozabil doma, takoj se bom vrnil,« je zagotavljal.
»Lahko, ampak brez rezervnega kolesa.«
»Kako? Brez rezervnega kolesa? Mi ne zaupate?« je bil užaljen.
»Odvzeli bomo kolo, potem pa se lahko odpeljete po denarnico!«
»Kaj mislite, da bi imel denar za mercedesa, za bencin pa ne?« je zgroženo dopovedoval.
Uslužbenec ni pokazal razumevanja.
»Samo malo počakajte. Prvi rojak, ki bo pripeljal na črpalko, mi bo posodil teh nekaj mark,« mu je bilo vse jasno. Dobro je vedel, da biva v tej okolici mnogo Slovencev.
Uslužbenec se je pomilovalno nasmehnil.
Ivan je nemirno čakal v bližini blagajne in prisluškoval, da bi zaslišal nemško govorico s slovenskim naglasom. Vedno bolj nervozno je pogledoval na uro, uslužbenec pa ga je ves čas bolj ali manj neopazno opazoval. Čez dobre pol ure, ko je že skoraj obupal, je po nekaj izrečenih besedah novega kupca vedel, da je dočakal rojaka.
»Oprostite,« je nekoliko previdno začel.
»O, domač pozdrav!« je bil ta veselo presenečen.
»Malo tudi pozdrav. Še bolj pa prošnja … Denarnico sem pozabil doma …« ni dokončal stavka.
»Že razumem. Sedaj imate pa težave. Seveda vam lahko posodim,« je pohitel neznanec. »Ste hoteli plačati pri tej blagajni?«
»Ne, pri sosednji.«
Skupaj sta stopila do blagajne. Sprejel ju je presenečeni blagajnik. Nič ni rekel, le videlo se je, da težko verjame svojim očem. Ob odhodu ju je spoštljivo pozdravil.
Ko se je Ivan neznancu, ki je medtem povedal, da je Tone, iskreno zahvaljeval, ga je ta presenetil: »Kaj bi se zahvaljevali. Ste opazili prodajalčev pogled? Tako spoštljivo me že dolgo ni nihče pogledal.«
Ko je Ivan prinesel denar in se je Tonetu spet zahvaljeval, ga je ta prekinil: »Takšen dogodek šteje več kot denar!«

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 88-89.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Imam vprašanje verske vsebine in se mi je zdelo da se bo za odgovor najbolje obrniti k vam. Ko sem bil nedavno pri sveti maši, sem zasledil ta stavek : »Bog ljubi vse ljudi, ki se ga bojijo«. Zanima me, zakaj bi se moral bati Boga, če nam Bog hoče samo dobro in bi nam rad pomagal? To zanima mene in mojega očeta.
Ignac

Iz zastavljenega vprašanja sije pravi verski občutek Božjega ljudstva. Če je v novi zavezi Bog razodet kot Ljubezen, je res nenavadno, da bi se ga morali bati. Povrhu tega pa je Jezus pogosto spodbujal učence: »Ne bojte se!« Ker pa v stari zavezi najdemo tudi izraz “strah božji (Gospodov)”, ki je, sicer redko, uporabljen tudi v novi zavezi, bo treba pravi pomen tega izraza iskati v pomenu, ki mu ga daje Sveto pismo. Na hitro preglejmo s tega vidika Sveto pismo. Najprej je v tem pojmu zajeto prepričanje starozaveznih ljudi, da človek ne sme videti Boga, in če bi ga, bi umrl. Od tod seveda strah, zlasti ko se je komu Bog na poseben način dal zaznati. Izaija po poklicnem videnju izrazi svoje občutje: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami /…/ in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskami!« (6,5) Judje so se tudi zavedali, kako strašne reči je Bog storil v njihovi zgodovini, npr. uničil je Egipčane (2 Mz 14,31; 34,10), zato jim je vzbujal strah, še zlasti, kadar so svoj odnos z njim poslabšali. V tem primeru ni strah toliko izraz strahu pred Bogom kot takšnim, ampak bolj zavest, da so v svojem zaveznem odnosu z Bogom zgrešili. A že v stari zavezi odkrijemo, da po vsakem takšnem javljanju Boga in strahu v človeku, sledi poziv, naj se ne boji. Tako reče tudi Abrahamu, naj se ne boji (1 Mz 15,1). Takšen “strah božji” je v Svetem pismu vedno pravzaprav poziv k moralnemu ravnanju, ki je Bogu všeč. Takšno držo človeka imenuje Sveto pismo včasih pobožnost drugič pravičnost, kot izraža Ps 1,11: »Služite Gospodu v strahu, radujte se v trepetu!«. Bogaboječi je varen v Božjem varstvu in kdor hodi po Božji poti, bo deležen sreče in blagoslova (prim. Ps 1,1-3). Bolj ko se bližamo novi zavezi, bolj jasno postaja, da so bogaboječi tisti, ki izpolnjujejo Božjo besedo, Boga ljubijo in ostajajo na njegovi poti. In takšen strah božji, ki je poslušnost Božji volji, je začetek prave modrosti, kot beremo v Knjigi pregovorov (1,7; 9,10). »Tedaj boš razumel strah Gospodov in boš dosegel spoznanje Boga« (Prg 2,5). Prav v božjem strahu ima človek pravo držo pred resničnostjo Boga. Pripogniti se pred Bogom, pomeni bati se ga, to pa je drža češčenja. Človek je ustvarjen tako, da je ponižen pred Bogom in se mu s tem približa. V modrostni svetopisemski literaturi dobi ta izraz povsem pozitiven pomen in pravzaprav sinonim za vero v Boga, ki je izvir resničnega življenja: »Strah Gospodov je vrelec življenja, da se človek ogne zankam smrti.« (Prg 14,27) Ta pomen se nato nadaljuje v novo zavezo, kjer jasno izraža pravzaprav strahospoštovanje pred Bogom, ne pa goli strah. Torej, trudim se, da ne grešim predvsem zato, ker me je Boga strah, ampak predvsem zato, ker ga tako spoštujem in ga zato ne želim žaliti.
Na osnovi te vsebine ne preseneča, da najdemo “strah božji” tudi med darovi Svetega Duha. Pravzaprav najdemo darove Svetega Duha izražene že pri Izaiju: »Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega.« (11,2) Če pa torej razmišljamo z vidika, da je “strah Gospodov” dar Svetega Duha, pa ga nikakor ne moremo vrednotiti negativno v smislu golega strahu, saj po razodetju strah ni nikoli od Boga, kajti “v ljubezni ni strahu” (1 Jn 4,18). Torej nas dar strahu božjega ohranja v ponižni zavesti, da smo nič v primeri z Božjo vsemogočnostjo, da smo v primeri z njegovo svetostjo nevredni in da lahko Božjo milost zaradi svoje slabosti vsak trenutek izgubimo. A poudarimo še enkrat: ta strah ni divji, suženjski, ampak je sinovski, saj se varujemo greha, ker ne želimo razžaliti predobrega Očeta. Ta dar nam tudi pomaga odkriti vso zlobo greha in nas zato izpopolni v kreposti zmernosti, ko nas iz ljubezni odvrne od vseh slabih nagnjenj. Kar lepo izražamo tudi v pesmi: »Daj nam v strahu ti služiti in otroško te ljubiti. Pridi, pridi Sveti Duh!«
Sklenimo ta premislek o strahu Božjem z besedo bl. Antona Martina Slomška iz pridige, ki jo je imel kot kaplan v Novi Cerkvi, v kateri prikazuje sedmere darove Svetega Duha kot žlahtne kamne zveličanja: »Sedmi žlahtni kamen našega zveličanja: dar strahu božjega. Kristjani sicer moramo Boga ljubiti, le iz ljubezni njegovo sveto voljo izpolniti; ali kako malo jih je, ki se bolj iz ljubezni kakor od strahu pred božjo pravi­co varujejo greha. Strah pred božjo pravico človeka božje ljubezni uči in se v ljubeznivi otroški strah spremeni. Ta nas varuje, da ne razžalimo svojega Boga; zato veli sveti Avguštin: ˝Ako se greha iz ljubezni božje ne varuješ, varuj se vsaj iz strahu, kmalu te bo strah božji k ljubezni pripeljal; ljubezen pa bode vse tvoje delo Bogu prijetno pozlatilo in te zveličanega storilo.«

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str 34-35.

Ognjišče prebiram že od otroštva. Vzgojena sem bila v pravi krščanski družini. Pred kratkim sem se poročila. Mož je bil vse do poroke zvest nedeljskim svetim mašam. Po poroki pa se je vse spremenilo. Nedeljske maše opušča. V cerkev ga ne silim, ker se nočem prepirati. K svetim mašam ob nedeljah in praznikih odhajam sama. Za večje praznike pa gre z menoj, vendar ne v farno cerkev. Večinoma greva v sosednjo župnijo. Domačinom pravi tercijani, jaz pa ne vem, kaj sploh ta beseda pomeni.
Imam pa še en problem. Mož večkrat zahaja v igralnice, kar me zelo skrbi. Kako naj ga pregovorim? Tja je menda zahajal že v času najine skupne hoje, jaz pa za to nisem vedela. Enkrat sem ga po naključju dobila tam. Vendar tja kljub mojemu pregovarjanju še vedno zahaja. ne vem, kam to pelje. Pomislila sem že na marsikatero neumnost, vendar k sreči nisem mogla tega narediti.
Zelo bi bila vesela, če bi mi lahko kaj svetovali! Kako naj ga pregovorim glede igralnic, ker vem, da je to velik problem v mnogih družinah. Bojim se razpada družine zaradi zaigranega denarja.
Branka

Naj ti najprej razložim besedo »tercijani«, ki jo uporablja tvoj mož. Navadno se srečujemo z izrazom tercijalka, ki prvotno pomeni članico tretjega reda. Mnogi redovi imajo poleg prvega in drugega reda, ki predstavljata moške in ženske člane reda z redovnimi zaobljubami, še tretji red, ki združuje tiste kristjane, ki nimajo zaobljub, jih pa privlači duhovnost ali karizma tistega reda. Karizma pomeni poseben dar, zavzemanje za določeno krepost ali delovanje na nekem področju življenja. Frančiškanska karizma je npr. uboštvo, za salezijance delo z mladino itd. Tretjeredniki so torej laiki, ki živijo v svetu in po zgledu redovnikov uresničujejo njihovo karizmo. Najbolj znan je tretji red sv.Frančiška. Včasih so ti člani v svoji pobožnosti in vnemi pretiravali, zato je ta beseda dobila slabšalni pomen: neživljenjsko pobožni.
Glede tvojega moža mi je žal, da se, kot se zdi, pusti vplivati okolju, v katerem živi (verjetno v službi). To sklepam zato, ker noče iti v cerkev v svoji župniji. Prav delaš, da ga ne siliš, ker bi s tem samo poslabšala položaj. Svetujem pa ti, da se ob primernem trenutku z njim o tem mirno pogovoriš. Ko bodo prišli vajini otroci in jih boste dali krstiti in poslali k verouku, se bo morda kaj spremenilo. Naj ne manjka v vaši hiši verska literatura: Ognjišče, Družina, primerne verske knjige. Morda bo to literaturo vzel v roke in kaj prebral, da se otrese svojih predsodkov. Moli zanj in bodi vzor krščanske žene.
Glede igralništva je stvar resnejša. Pišeš, da si se o tem z njim pogovarjala, pa nič ne zaleže. Poskusi spet in spet. Najbrž je isti vzrok, kot za cerkev: prijatelji, ki nanj slabo vplivajo. Ne bi mogla ponuditi kakšnih boljših prijateljev, morda iz svojega sorodstva, da jih povabiš k vam, da greste skupaj na kakšen izlet ali na turo? Potrudi se, da se bo v tvoji družbi počutil bolje, kot v igralnici ali gostilni. Ustvari mu družbo, ki mu bo prijetna. Vem, da to ni lahko, ampak velja se potruditi.

več nasvetov tudi v knjižici Zasvojenost z igrami na srečo

Franc Bole (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2007) 08, str. 75

Evangelisti Matej, Marko in Luka v svojih seznamih dvanajsterih apostolov ga navajajo nekje v sredini in sicer z imenom Bartolomej (iz tega je nastal Jernej); evangelist Janez pa ga v svojem poročilu, kako ga je Jezus poklical v apostolski zbor, imenuje Natanael. Doma je bil iz galilejske Kane, k Jezusu ga je privedel Filip; ko ga je Jezus zagledal, je rekel: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače« (Jn 1,47). Na podlagi te pohvale prikazujejo apostola Jerneja kot iskrenega in vedrega človeka. V času, ko je hodil z Jezusom po Palestini, ni povedal ali storil nič takega, kar bi se evangelistom zdelo vredno zapisati. Po Gospodovem vstajenju ga srečamo z nekaterimi drugimi apostoli ob Galilejskem jezeru. Izročilo ve povedati, da je apostol Jernej oznanjal evangelij v raznih pokrajinah Bližnjega vzhoda. Umrl je kot mučenec v Albanopolisu, glavnem mestu Armenije: živemu so potegnili kožo s telesa, nato pa ga obglavili. Na Slovenskem je apostol Jernej zelo češčen, o čemer pričajo številne njemu posvečene cerkve. (sč)

Na sliki: V. Metzinger, sv. Jernej (detajl slike sv. Jernej in sv. Eligij), olje na platno, okoli 1739, Kamnik, ž. c. Marijinega brezmadežnega spočetja.

Sv. Jerneju je na slovenskem ozemlju posvečenih 29 cerkva (13 župnijskih in 16 podružničnih). V LJ nadškofiji sta njegovi ž. c. v Begunjah pri Cerknici (1) in v Pečah (2),  p. c. pa ima v Stražišču (Kranj - Šmartin) (12),  Seničnem (Križe), sv. Jernej (Ljubljana - Šiška), Voklem (Šenčur), na Konjšici (Šentjurij - Podkum) (14) in na Rašici (Vel. Lašče). V KP škofiji je sv. Jerneju posvečena ž. c. v Senožečah, (3)  ima pa še pet p. c.: sv. Jernej (Cerkno) (15),  Gor. Zemon (Ilirska Bistrica), Kal (Košana), Petelinje (Pivka) in Seča (Sečovlje) (13).  – V NM škofiji je sedem Jernejevih cerkva: Ambrus (6),  Kočevje (5) in Šentjernej (spodaj)  so župnijske, Trebanjski vrh (Čatež - Zaplaz), Otovec (Črnomelj), Javorje (Sv. Križ - Gabrovka in Gombišče (Vel. Gaber) pa podružnične. – V MB nadškofiji so apostolu Jerneju posvečene štiri ž. c.: Sv. Jernej nad Muto (7),  Ribnica na Pohorju (4),  Slovenska Bistrica (9)  in Sv. Jernej pri Ločah; p. c. nimajo – V CE škofiji so tri ž. c. sv. Jerneja: Rogatec (8),  Vojnik (11)  in Zibika (10),  p. c. pa je v Breznu (Vitanje). – MS škofija nima nobene cerkve posvečene sv. Jerneju. (mč)

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 8, str. 131.

Nekoč je živel kralj, ki je modro vladal. Njegovi podložniki so ga imeli radi. Nekega dne je sklical svoje štiri hčerke in jim dejal, da se odpravlja na dolgo pot.
»Rad bi zvedel kaj več o Bogu, zato odhajam v oddaljen samostan, kjer se bom posvetil molitvi. V moji odsotnosti boste morale ve vladati!«
Hčerke so planile v jok in prosile očeta: »Oh, ne, oče! Ne zapuščaj nas. Ne bomo sposobne vladati brez tvoje pomoči.«
Kralj pa se je le nasmehnil. »Tudi v moji odsotnosti boste dobro vladale, a preden odidem, bi rad vsaki izmed vas nekaj podaril. Molil bom tudi, da bi vam to darilo pomagalo naučiti se, kako morate vladati.« In vsaki hčerki je položil v roke pšenično zrno ter odpotoval.
Najstarejša hči je odšla v svojo sobo. Zrno je zavila v zlat trak in ga položila v kristalno skrinjico. Vsak dan jo je vzela v roke in ogledovala zrno.
Druga hčerka je prav tako odšla v svojo sobo in položila pšenično zrno v leseno škatlico ter jo shranila na varen kraj pod svojo posteljo.
Tretja hčerka je bila zelo življenjska. Ko je dobila v roke zrno, je pomislila: »To zrno se v ničemer ne razlikuje od drugih žitnih zrn.« In ga preprosto vrgla proč.
Tudi najmlajša hčerka je odnesla pšenično zrno v svojo sobo. Premišljevala je, kakšen pomen naj bi zanjo imelo to darilo. Premišljevala je tedne in mesece. Ko je minilo skoraj leto, je končno razumela pomen daru.
Meseci so se povezovali v leta in hčerke so vladale v kraljestvu svojega očeta, dokler se ta lepega dne ni vrnil. Imel je dolgo brado in njegove oči so sijale od razsvetljenja, ki ga je dobil v letih molitve in premišljevanja. Kralj je pozdravil vsako hčerko posebej, potem pa jih je vprašal, če bi lahko videl dar, ki jim ga je izročil pred odhodom.
Najstarejša hčerka je odhitela v sobo in se vrnila nazaj s kristalno skrinjico: »Oče, glej, pazljivo sem povezala zlat trak okrog zrna, ga položila k postelji in ga od tvojega odhoda vsak dan pazljivo pogledala.«
Kralj se je sklonil, sprejel skrinjico ter se zahvalil.
Potem je prišla k očetu druga hčerka z leseno škatlico, v kateri je hranila pšenično zrno. »Vsa ta leta sem ga skrbno hranila pod posteljo,« je dejala. »Tukaj je.«
Spet se je oče sklonil k hčerki, sprejel skrinjico in se zahvalil.
Tretja hčerka je stekla v shrambo, pobrala prvo pšenično zrno, ki ji je prišlo pod roke stekla k očetu ter dejala: »Oče, tu je tvoje darilo.«
Kralj je z nasmehom sprejel zrno in se zahvalil.
Končno je pred očeta stopila najmlajša hčerka ter dejala: »Nimam več zrna, ki si mi ga dal ob odhodu.«
»Kaj pa si naredila z njim,« je zanimalo kralja.
»Oče, skoraj eno leto sem razmišljala, kaj naj naredim z njim, dokler se mi ni posvetilo. Odkrila sem, da je zrno seme. Zraslo je in rodilo cel klas drugih zrn. Potem sem vse posadila in sledila je žetev. Vsako leto znova sem to storila. Sedaj pridi, da boš videl sadove.«
Kralj je stopil za hčerko, ki mu je pokazala ogromno polje, posejano z žitom. Bilo je tako veliko, da ga nisi mogel zaobseči s pogledom in bilo bi ga dovolj, da bi z njim nasitil prebivalce kraljestva.
Kralj je stopil pred hčerko, snel zlato krono in ji jo položil na glavo. »Naučila si se, kako je treba vladati,« ji je nežno dejal.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 20-22.

Kralj je nagradil najmlajšo hčerko, ker je najboljše izkoristila dar, ki ji ga je dal. Vse hčerke so sicer cenile očetov dar in ga hranile, a najmlajša je iz daru naredila največ: iz očetovega daru je naredila dar za druge.
Podobno Jezus v evangeljski priliki o talentih govori o gospodarju, ki je dal služabnikom denar. Dal jim je različno število talentov, a ob vrnitvi ni gledal, koliko je kdo prinesel, ampak kako je to, kar mu je dal, izkoristil.
Vsak človek ima sposobnosti. Vsakdo od nas zna nekaj narediti bolje kot drugi. Kaj bi bilo, če bi danes prišel Bog ki nam je te darove dal, in bi nas vprašal, naj povemo, kako smo jih izkoristili?
Gotovo bi znali povedati, da smo izkoristili ta talent, tako, da smo se šolali, ali da smo dosegli določen naslov, da smo si pridobili neko premoženje, celo bogastvo ali da smo si z njim pridobili slavo in naredili kariero. »Veliko, veliko smo naredili s talenti, ki jih imamo. Vsi nas poznajo po našem velikem daru!« bi se morda pohvalili pred Bogom.
Žitno zrno smo porabili zase. Morda smo ga celo položili v kristalno skrinjico, da so ga lahko drugi občudovali: »Poglejte moj dar! Občudujte moj talent!« A od zrna v zlati škatlici ni bil nihče bolj sit in nihče bolj zadovoljen. Nihče ni v tej naši potezi začutil ljubezni do njega.
Dar, ki smo ga prejeli, je dar za druge, ne zato, da ga vržemo skozi okno, niti ne zato, da ga bahavo položimo v zlato skrinjico in postavimo v občudovanje ljudem. Današnjemu človeku najbrž ne bi zlahka očitali, da darov, kijih ima, ne uporablja. Saj jih, a za svojo kariero, za svojo slavo, za svoje bogastvo. Da si pridobijo naslov, da dosežejo visoka mesta v družbi ali si pridobijo veliko bogastvo, znajo pohoditi ljudi ob sebi, zanemariti družino, izdati prijateljstva in zapreti srce za potrebe sočloveka. Pot za uresničenje daru vodi prek trupel drugih. Taki komolčarji postanejo groza za ljudi okrog sebe. Dar, ki so ga prejeli, je za druge nesreča, zanje pa le ambicija, ki nazadnje ne osreči niti njih samih. Vsaj v globini ne.
Podobno žalostno in naravnost tragično je, če v življenju ne vemo, kaj bi z darom. To je storila hčerka, kije zrno zavila v zlat trak. V svoji neodločnosti ni z njim naredila nič koristnega. Verodostojna podoba številnih naših sodobnikov, ki ne vedo, kaj bi počeli s svojim življenjem in z darovi, ki jih imajo. Svoje bivanje čutijo kot nekoristno in zato nesmiselno. Morda jim tudi tisti, ki podarjene talente sebično izkoriščajo, otežujejo pravilno razumevanje pomena darov.
Najlepši je dar, ki ga znamo darovati drugim. Ne gre samo za neko neprijetno askezo in za golo odrekanje. Ne, gre tudi za to, da v tistem trenutku, ko talent, ki smo ga prejeli, postavimo v službo bližnjega, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo uresničili svoje talente in osmislili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš talent osrečuje druge. Z našimi zrni žita se bodo mnogi nasitili. Modro lahko vlada samo tisti, ki podarjenega žita ne grmadi samo zase, ampak preudari, da z njim lahko oskrbuje druge.

• Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte (Mt 10,8)
• Vsak človek ima sposobnosti. Vsakdo od nas zna nekaj narediti bolje kot drugi.
• Najlepši je dar, ki ga znamo podariti drugim. Ne gre samo za neko neprijetno askezo in za golo odrekanje. Ne, gre tudi za to, da v tistem trenutku, ko talent, ki smo ga prejeli, postavvimo v službo bližnjega, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo uresničili svoje talente in osmislili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš talent osrečuje druge. Z našimi zrni žita se bodo mnogi nasitili. Modro lahko vlada samo tisti, ki podarjenega žita ne kopiči samo zase, ampak preudari, da z njim lahko oskrbuje druge.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 9 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 116-117.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Učiteljica Eva in njena mati sta se šele pred kratkim preselili iz mesta na vas, ki je bila nedaleč od trga, kjer je bila šola, občina, trgovine, zdravstveni dom. Počasi sta spoznavali ljudi. Prva je Evi padla v oči deklica, stara kakšnih pet let. Vsak dan je sedela na pragu lepe hiše. Vedno je imela v rokah svojo punčko ter žalostno strmela predse. Vsak dan isto. Punčka se ji je zasmilila in pomislila je, da mora biti tukaj nekaj narobe.
Ko se je nekega vračala iz službe, je ustavila avto, stopila k deklici in jo vprašala: »Vsak dan te vidim tukaj, ko se peljem mimo. Ali koga čakaš?«
»Očka čakam, da pride iz službe,« je odgovorila plaho. »Gospa Sandra me vsak dan pripelje iz vrtca in me tu odloži.«
»In te pusti kar na pragu?«
»Saj sem tukaj doma, samo nočem biti v hiši sama.«
»Kje pa je tvoja mamica?«
»Moja mamica je v nebesih. Očka pa mora vsak dan v službo v mesto.«
Eva se je začudila, da tako majhno deklico pustijo samo. »Veš kaj, punčka, pojdi z menoj, saj stanujem tukaj zraven. Kako ti je ime?«
»Jaz sem Kristina, punčka pa je Lola.«
»Kako lepo ime imata obe. Daj, pridita.«
In za čuda, mala Kristina se ni branila, samo svojo Lolo je še bolj tiščala k sebi.
»Mama.« je zaklicala Eva že pred vrati, »danes sem nekoga pripeljala s seboj. To je naša mala soseda Kristina, ki je čisto sama doma, zato sem jo povabila, da gre z menoj.«
»Joj, kako lep otrok – prava princeska je!« je rekla mama in že postavljala na mizo kosilo.
»Hvala, jaz sem že jedla,« je rekla deklica. »Samo žejna sem.«
Eva ji je hitro nalila soka, ki ga je Kristina na dušek spila in se lepo zahvalila. Govorila je samo, če sta jo kaj vprašali. Pogledala je skozi okno: »Očka je prišel!« je vzkliknila in že odhitela k svojemu domu. Eva je videla, kako jo je očka objel, jo visoko dvignil in že sta izginila v hišo. Eva je videla, da je Kristinin očka eleganten moški, visoke postave, črnih las. Več ni videla.
Sčasoma je Kristina postala stalen gost pri Evi in njeni materi.
Sprva si ni upala povedati očku, da jo prijazna mlada gospa povabi k sebi. Kmalu pa je zvedel vse. Ko ga nekoč ni čakala pred hišo, jo je šel iskat k sosedi. Opravičil se je, še bolj prisrčno pa se je zahvalil. Kristina je bila vedno bolj navezana na prijazno mlado teto. »Prav taka si, kot je bila moja mamica. Rada te imam,« ji je nekega dne rekla Kristina.
Eva je deklico tako vzljubila, kot da je njena hčerka. Vse to je polagoma zvedel tudi očka.
Ko je zapadel prvi sneg, je prišel k njim. »Jaz sem Rasto,« se je predstavil Evi in njeni materi, »pred slabim letom mi je umrla žena. Pobrala jo je zahrbtna bolezen. Ko sva gradila hišo, sva sklenila, da bova imela veliko otrok, pa je prišla bolezen … Kristina je ostala edinka in brez mamice. Danes, ko sem doma, vaju prisrčno vabim k nam.«
»Z veseljem prideva,« sta rekli.
Kako se je Eva začudila, ko je videla, da njegova hiša lepo urejena in čista. »Enkrat na teden pride čistilka in vse uredi,« je rekel Rasto, kot da bi bral njene misli. »Sicer pa nisva veliko doma.«
V dnevni sobi je videla sliko njegove pokojne žene. Lepa žena, tako mlada je morala umreti …
Nekaj časa je bilo vse tiho, kakor da ni nikogar v sobi. Nato pa je, kakor bi ustrelil, spregovoril Rasto: »Draga Eva, ali bi hoteli postati moja žena? Moja mala Kristina ne more več brez vas. Vem, da so te moje besede nepričakovane, toda narekuje jih srce: prosim vas za roko.«
Spet je nastala tišina, slišati je bilo samo tiktakanje ure. Čez čas je spregovorila Eva: »Kristina mi je že od takrat, ko sem jo prvič videla, kot moja hčerkica. Že zaradi nje privolim …«
»Eva, hvala vam! Prosim vas samo eno: imejte potrpljenje z menoj, ker se še vedno nisem sprijaznil z mojo usodo. Zagotavljam vam, da se bo vse uredilo. Rad bi, da bi božične praznike praznovali že skupaj.«
Prvi teden v decembru je bila v tisti vasi preprosta poroka. Ko sta ženin in nevesta stopila pred oltar, je med njima stala mala Kristina v beli obleki, njene kodraste lase je krasil venček z drobnimi zvezdicami. Ko je očka po poroki prvič poljubil Evo, je Kristina šepetaje vprašala: »Ali nas mamica vidi iz nebes?«

A. Uršej: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 80.