Dolgo sta se pogovarjala po telefonu. Prijateljica mu je tožila, da jo je pustil fant. Namigovala je na progo, ki teče mimo njihove hiše, tam vlak vozi zelo hitro in tam, je rekla, se bo vrgla podenj.
Sam bi moral pomagati svoji mami, že več let ni mogla hoditi, pa se je čutil dolžnega, da ostane pri telefonu in prepriča prijateljico, da je kljub bolečinam in težavam vredno živeti. Tudi njega je nekoč obhajala misel: bolje je umreti, kot pa trpeti kakor jaz.
Njegova sestra invalidka pa mu je ob neki priliki rekla. »Jaz pa rada živim!« Od takrat ni nikoli več rekel, da bi raje umrl kot pa trpel. Od takrat se v urah stiske ozre na razpelo in pomisli na tiste, ki jim je res hudo in preživljajo težke trenutke. Nobena pot ni samo trnova, si misli, in vse mine. Pomislil je koliko modrosti je v njegovi sestri in se skušal spomniti še drugih njenih besed. »Kar je bilo, je bilo, kar je, je, in kar bo, bo.«
Ona se je učila iz življenja, on iz knjig.
Vse to je povedal prijateljici, ko je naslednjič po telefonu grozila samomorom. Tudi to, da je njegova sestra invalidka rekla, vse se uredi. In spoznal je, da je dobro svetoval tudi sebi, ko je svetoval njej.

ARHAR, Vojan. Ognjišče (2015) 02, str. 51

Judita jim je rekla: »Poslušajte me! Storila bom dejanje, ki bo med sinovi našega rodu prehajalo iz roda v rod. (Jdt 8,32)

Moški pogum je razbijaški, bojevit. - Pogum žensk je tih, a neomajen; spoprijema se z neverjetnimi situacijami z nasmehom na ustnicah. - Poznam ženske, ki trdo delajo v službi in doma, učijo verouk in se posvečajo še prostovoljnemu delu. - Poznam zakonske može, ki kot javni uslužbenci šest ur zehajo v kakšni pisarni in potem pridejo domov uničeni. Nataknejo si copate, berejo časopis in čakajo na kosilo.- Medtem žene kuhajo, se ukvarjajo z otroki, perejo, likajo in čistijo. - Svetopisemska Judita je čudovita ženska. Ženske, podobne njej, bi v Cerkvi morali sprejeti z odprtimi rokami. - Ali je tako? Če bi kakšna Judita potrkala na vrata enega izmed tisočev samostanov, kakšen sprejem bi doživela? - Ali bi se morala odpovedati svoji pogumni in prekipevajoči ženskosti. - Ko bodo krščanske ženske, z redovnicami na čelu, končno rešene vezi, ki so jim jih nadeli moški, in bodo lahko bolj svobodno namenjale svoj pogum za služenje evangeliju, se bo za Cerkev začelo obdobje, kakršnega še ni bilo.

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

PreljubiNe bom ti povedal nič posebej novega, če rečem: Vsak dan je pomemben!
Čeprav je čas izmuzljiv in še kako podvržen relativnosti občutij in počutij, in čeprav sam trdno verjamem, da časa ni, da ne obstaja, ter da obstaja le večnost, prav zaradi slednjega (obstoja večnosti torej), trdim: Vsak dan je pomemben! En dan več, je pravzaprav en dan manj! Vsak dan torej šteje!
Pa vendar smo si ljudje naredili nekatere dneve za bolj pomembne od drugih. In mesec marec z njimi ne skopari. Dva najpomembnejša stojita v njegovem začetku in koncu, in čeprav oba v svojem bistvu in na videz govorita o isti temi, se v svojem bistvu in na videz močno razlikujeta in si v današnji (politični) stvarnosti morda celo nasprotujeta.
Prvi, ki v naši družini velja le za praznik, je Dan žena: dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk. A z vsem dolžnim spoštovanjem do zgodovine, ki so jo v veliki večini, če ne kar v polni meri, pisali in krojili moški, in kljub tveganju, da me razna feministična združenja, gibanja za pravičnost, društva za enake možnosti ... skratka borci za pravice vsevprek označijo za konzervativnega patriarhalnega mačista, je zame vsa enakopravnost spolov zajeta v Genezi, ki pravi, da »bosta eno meso«. Moški in ženska namreč. Oziroma »človek in njegova žena«, če sem še bolj natančen. Kasneje pa to sveti Pavel lepo pojasni Efežanom, da »vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje. Zato naj vsak med vami tako ljubi svojo ženo, kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.«
Drugi pa je v naši družini velik svetek, Materinski dan: dan, ki časti žensko ne zaradi njene enakopravnosti, ki ji nedvomno pripada že iz Rajskega vrta, temveč zaradi njene posebnosti in neponovljivosti. Dar materinstva je nekaj, kar možaki lahko le opazujemo. In da smo si na jasnem: ne govorim o materinstvu kot zgolj sposobnosti in volji rojevanja, temveč kot edinstvenem daru nežnosti, ki ga premorejo le ženska bitja. Na dan Gospodovega oznanjenja je Marija izrekla svoj Zgodi se, ki ga je za njo povabljena ponoviti sleherna ženska, pripravljena sprejeti svojo odrešenjsko (žensko) vlogo v tem »neodrešenem« (moškem) svetu.
A pri vsej množici pravic, za katere so se ženske skozi stoletja borile, so se mnoge sodobne ženske najhitreje odrekle prav svoji edinstveni pravici do materinstva. Ki pa jo, pravico do materinstva namreč, zdaj, v imenu enakosti in enakopravnosti spolov in spolnih usmeritev, terjajo zase tisti, ki jim roditi sploh ni dano. Pa razumi, če moreš!
A zdrav razum je izginil s tega našega ljubega planeta, kot sveti Jožef iz evangelijev: Kar na lepem in brez pravega razloga. Preljuba sestra, predragi brat v Kristusu, zateciva se prav k njemu, svetemu Jožefu, ki prav tako goduje v marcu, da nama izprosi modrost in željo po očetovstvu. Ki pa spet ni vezana le na otroke, ampak na življenje samo.
In prav življenja ti v mesecu prebujajoče se pomladi želim v dobri,
potlačeni potreseni in zvrhani meri.
In pomni: Vsak dan šteje!
ČUŠIN, Gregor. Na začetku, v: Ognjišče (2010) 03, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Vse čestitke Ognjišču, spremlja me že od ranih otroških let. Zvesta sem mu ostala tudi sedaj, ko sem že zdavnaj odrasla. Imam pa nekaj vprašanj in prosila bi, da mi nanje odgovorite.
Vzgojena sem v veri, vse življenje sem iskala resnico, tudi kar zadeva vero. Prejela sem vse zakramente, tudi poročila sem se cerkveno. A žal je prišla ločitev, sedem let živim sama. Zanima me kakšno je uradno stališče Cerkve do nas ločenih? Smo res drugorazredni verniki, stigmatizirani tudi od Cerkve? Ali res ne smemo v cerkev in ne smemo prejemati obhajila? Jaz sem, kljub temu, da se je to zgodilo, ohranila vero v Boga in vedno ga prosim, da mi da milost, da bom lahko živela normalno življenje. Toda včasih se počutim odrinjena. To se mi ne zdi prav. Kaj naj naredim? Naj grem kam drugam? Kaj mi svetujete?
Želim ostati anonimna. Hvala.
ločenka

Navadno imena dopisnikov in kakšne podrobnosti iz njihovih pisem, ki bi jih utegnile narediti prepoznavne, spremenimo, razen če sami želijo drugače. Zato, kot sem že večkrat zapisal, ne iščite, da bi v pismih, ki jih objavljamo, odkrili znano osebo. To pripomore, da naši dopisniki bolj iskreno opišejo svoje probleme.
Ker imaš, kot mnogi, precej napačne predstave o odnosu Cerkve do ločenih, ti rad pojasnim nekatere stvari. Iz tvojega pisma lahko sklepam, da si se civilno ločila in ne živiš z možem. Cerkev pozna in je poznala tudi v preteklih stoletjih, že od samega začetka, ko so bili slučaji vernega in nevernega soproga bolj pogosti, saj so se verni znašli pred izbiro, ali svojega poganskega zakonca pustiti ali ostati skupaj, ker so bili vmes navadno še otroci. Imeli so izbiro, da družino ohranijo ali se ločijo. Oboje je bilo dovoljeno, ker zakona kot zakramenta med njima ni bilo. Drugače je med dvema, ki sta katoličana in sta se poročila cerkveno. Cerkev ne more razveljaviti njihovega zakona, če je bil veljavno sklenjen. Cerkev, kot dobra mati, ki trpi zaradi trpljenja svojih otrok, naredi kar največ more. Dovoli ločitev ‘od mize in postelje’, se pravi, da zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi. To ne pomeni, da je zakon razveljavljen in da lahko skleneta nov zakon. Nerazvezljivost zakona sloni na Jezusovih besedah: »Vsak, kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje« (Lk 16,18).

Pišeš, da si že sedem let sama, po čemer se da sklepati, da nisi sklenila drugega (seveda civilnega – cerkvenega tako in tako ne moreš) zakona. Zakona nisi razdrla ti, zato nisi kriva, in ker živiš sama, imaš vso pravico prejemati zakramente. Nimaš se kaj čutiti ‘stigmatizirana’ in drugorazredna vernica. Če te kdo ima za manj vredno, je v zmoti. Lahko in zelo je zaželeno, da se vključiš v dejavnosti vaše župnije. To ti bo pomagalo, da se ne boš čutila osamljena. Če to poveš svojemu župniku, te bo z veseljem sprejel med ‘aktivne’ vernike. Sama veš, da nisi kriva za položaj, v katerem se nahajaš. Seveda pa moraš biti previdna pri tem vključevanju, ker marsikdo ne ve, tega tudi ti nisi vedela, da si lahko polnopravna članica Cerkve in njenih dejavnosti.
Sedanji papež Frančišek velikokrat govori o osebah, kot si ti, in jih spodbuja k vključevanju v Cerkev. Tudi tiste, ki dejansko ne morejo pristopati k obhajilu in spovedi, ker so si ustvarili novo družino in morajo zanjo skrbeti. Spodbuja jih, naj se ne čutijo ‘obrobne’ kristjane, naj se čim bolj vključujejo v dejavnost Cerkve tam, kjer se morejo.
Veliko si prizadevajo, da bi se ugotovilo, kateri od cerkveno sklenjenih in civilno ločenih zakonov so morda neveljavni, ker jim manjka prava privolitev in sprejem bistva zakona, ki je tudi rojstvo otrok. Če so to izključili pred sklenitvijo zakona, je njihov zakon neveljaven in tak zakon se lahko ‘razveže’, ker ga ni bilo, ali razglasi za neveljavnega.
Tudi papež ne more spremeniti tega, kar je Jezus določil. Jezusa so spraševali, zakaj je Mojzes dovolil možu, da je dal ženi ločitveni list. Odgovoril je, da zaradi njihove trdosrčnosti. »Stvarnik ju je na začetku ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mt 19, 6–10).
Papež in Cerkev se zavedata, da je to danes velik problem. Toliko katoličanov živi v civilnem zakonu. Ker prejšnji zakon ni uspel, je možnost, da je ta novi zakon uspešnejši. Tu so otroci, ki potrebujejo očeta in mamo, dobro vzgojo, tudi versko, spodbude in stalno skrb staršev. Morda v novem zakonu to imajo. Vse to razbiti je veliko tveganje in velika škoda. Zato papež opozarja, naj bi bili razumevajoči s temi ‘novimi’ družinami, jim pomagali v njihovih težavah. Zlati pa, da se ne čutijo osamljene in zapostavljene s strani vernikov. Ljudje smo, zlasti v današnjih časih, zelo kritični do drugih, radi se postavljamo nad nje in jih sodimo. To ni prav, to ni krščansko. Sploh smo danes kristjani mnogo manj povezani. Zgledovati bi se morali po prvih kristjanih, ki so se med seboj imeli radi, si pomagali, se podpirali. Zato je krščanstvo v prvih stoletjih tako hitro napredovalo in osvajalo srca. Taki bi morali postati tudi danes, ko je za vero in verne toliko ovir in nevarnosti. Papež poudarja, da Cerkev ne sme kazati svojega zunanjega blišča, moči, temveč mora biti zopet v službi najbolj revnih. Hvala Bogu, da nam je v teh težkih časih, dal papeža, ki nas z zgledom iz besedo spodbuja, da se vrnemo k navdušenju prvih kristjanov. To bo zopet mnoge privabilo v cerkev, ker vsak želi živeti v družbi takih ljudi. Torej ovira za boljše čase smo pravzaprav mi sami.

BOLE F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2014) 2, str. 8.

Na neki način so povod za to pismo besede vašega sogovornika v septembrskem Ognjišču 2020 dr. Andreja Perka. Žal sem ena tistih žensk, ki so živele z mamo samohranilko, kar pa ni nujno slabo.
V otroštvu nisem imela trdne družine. Oče je bil do mame nasilen že v času njene nosečnosti, kar mi je brez obžalovanja za dejanje, ki ga je storil večkrat, tudi priznal, ko sem ga vprašala. Žalostna sem, ker sva si z očetom popolna tujca. Želim si, da bi me imel rad tako, kot sem. Mama mi je dala vse: trdno vzgojo, vero v Jezusa in Marijo, predvsem pa ljubezen. Kot otrok sem pogosto pogrešala očeta, a sem se znašla po svoje. Sestavljala sem različne like očetov drugih otrok in sprejemala njihov čas, ki so mi ga podarili in mi dali z vidika moškega nov pogled na situacijo ali problem v takratnem času. Posebej sem za to vlogo hote ali nehote vzela strica, moža mamine sestre. On je bil edini ‘oče’ v mojem življenju. Bil je to, kar si mnoge žene želijo: zanesljiv, dober, a tudi strog in vztrajen, ko si je neko nalogo zadal. Do mojega pravega očeta sem skušala priti takoj, ko sem dopolnila 18 let. Takrat sem bila svobodna in sem lahko svobodno odločala o tej odločitvi, ne glede na to, kaj je menila moja mama o tej zadevi.
In skozi desetletje in več sem spoznavala, da sem otrok, ki je bil sicer zaželen tudi s strani očeta, a čustva tega očeta so se ohladila in zamrznila v tistem trenutku, ko je mama odšla od njega in vzela še mene brez občutka za očetova čustva.
Nihče se ni brigal za moja čustva, nihče jih ni povezal z močenjem postelje ali epilepsijo, ki je sama od sebe prešla, ko sem spoznala pravega fanta. Zakaj je tako, zakaj tako hudo boli, ko očetu ne pomeniš nič, še manj kot sosed ali znanec?
Rekel mi je, naj si domišljam, da ne vem, kdo je in ali je živ, ker pač jaz njemu pomenim manj kot nič. Veste, te besede močno bolijo. Čeprav vem, da smo v bistvu žrtve. Zavedam se tega: če oče ni bil deležen ljubezni svojih staršev, potem jo bo težko dal svojim otrokom ali ženi, pa čeprav mu bo ta dala vse spoštovanje, ljubezen in podporo, da bi se počutil moški.
Ali je moški bolj moški, če tepe ženo, ali mu ni bila dana moč zato, da ženo zaščiti?
Če bi bili zakoni napisani zgolj za take primere, ne pa da so posplošeni in zajemajo vse od A do Ž?
Strinjam se, da bi morali pravi ljudje presoditi, koliko je resnice v materini ali očetovi pripovedi in stališčih, potem pa navzkriž slišati, kaj je srž problema, ne pa, da se preprosto materino resnico vzame za sveto in najbolj pravilno.
Branka

Vaše pismo sem razdelil na dva dela, ker bi bilo sicer predolgo za eno številko in upam, da bom nadaljevanje lahko objavil v prihodnji številki Ognjišča. Če povem po pravici, sem se bal odmevov na pogovor z Andrejem Perkom. Zakaj? Ker je eden redkih v Sloveniji, ki tako jasno pove, kako je oče potreben pri vzgoji otrok in pri njihovi rasti. Ni prvi, ki poudarja pomen očeta, je pa eden redkih, ki poudarja to, naj moški (p)ostanejo moški, ker prav s tem lahko zelo koristijo svoji družini, in da s tem žene ne ponižujejo, kajti žena, ki ostane žena, se z možem dopolnjuje v življenju in pri vzgoji. Najbrž to poudarja tudi zdrava ‘kmečka’ pamet, ampak danes je zdrave pameti prav glede družinskega življenja vse manj. Kar se tiče pogleda na družino, on plava proti splošnemu toku družbe. Zato sem se bal ostrih in nasprotujočih odmevov na besede psihologa Perka. Pa pride vaše pismo, ki z izpovedjo življenja dokazuje resničnost njegovih trditev in dokazuje, kako mnogi ljudje mislijo podobno kot on, pa si javno tega ne upajo povedati.
Opisujete svojo življenjsko zgodbo, ki je potekala brez očeta. Oče je za vas, kakor ste napisali, tujec, ker vse do 18. leta niste imeli ali morda celo niste smeli imeti stikov z njim. Kljub temu imate lepe besede za mamo in ji priznavate, da vas je lepo vzgajala, da vam je posredovala vrednote itd. Odkrito poveste, da oče ni bil idealen, da je mamo pretepal in da je pravzaprav mama, ko ni živela z njim, imela lažje življenje. Skratka, skušate biti pravični in nikakor ne kriviti samo enega od staršev.
Kljub temu, da oče ni bil idealen, da je imel napake itd, ste hrepeneli po očetu. To dokazuje vaše ‘iskanje’ očeta, ko ste si ga predstavljali, ko ste tetinega moža v svojih mislih ‘naredili’ za svojega očeta in mu pripisali celo idealne lastnosti in nekako nanj ‘projicirali’ svojo idealno podobo očeta. To dokazuje, kako vsak otrok za zdravo osebno rast potrebuje mater in očeta, potrebuje žensko in moško razsežnost vzgoje. Vi ste tako hrepeneli po očetovem sprejemanju in po očetovski bližini, da ste takoj, ko ste dopolnili 18 let, kot pišete, poiskali očeta. In kako vas je bolelo, ko vam je dejal, da mu ne pomenite nič, ker sta se odtujila itd.
V Sloveniji smo bili v zadnjem času priče več napadom na ‘tradicionalno’ podobo družine, kakor jo njeni nasprotniki skoraj slabšalno imenujejo. Hoteli so uzakoniti umetno oploditev samskih žensk (otrok bi rastel brez očeta) ter hoteli so zakon, ki bi dovoljeval, da bi otroke posvojili homoseksualni pari, kjer bi otrok ali otroci imeli “dve mami ali dva očeta”. A prav vaš primer kaže, kako si vi niste želeli ob svoji mami še ene mame, ampak očeta.
Spominjam se, da sem v tistem času napisal komentar, v katerem sem trdil, da bi si otrok brez očeta želel očeta, razmišljal o njem in sanjal, kakšen bi bil njegov oče, ki ga npr. ob primeru umetne oploditve ne bi poznal niti ne bi vedel, kdo je, saj so očetje v tem primeru anonimni. Torej bi bil ta otrok na veliko slabšem od vas. Vi ste namreč vedeli, kdo je vaš oče, kje je in ste ga ob prvi priliki obiskali. Na moj komentar se je nekdo odzval in napisal, kako neutemeljene so moje besede in misli. Danes bi mu poslal v branje vaše pismo, ki dokazuje, kako je želja po očetu in materi globoko vtisnjena v človeško dušo. Hrepeneli ste po očetu, čeprav ni bil idealen! Skoraj lahko zapišemo, da je bolje imeti slabega očeta, kakor biti brez njega. Idealnih očetov namreč ni.
Seveda pa s tem nočem zagovarjati slabih očetov, ki morda pijejo ali pretepajo ženo ali otroke ali ne skrbijo za družino. Nikakor ne! Oče naj bo, kakor je napisal psiholog Perko, tak, da bodo nanj lahko ponosni žena in otroci. Moški, ki bo skrbel za družino in jo tudi zaščitil, če bo treba.
Vi ste za očetovo ravnanje napisali razumevajoče besede, ko ste njegovo ravnanje opravičevali z njegovim otroštvom. A o tem v prihodnjem pismu, kjer nadaljujete z opisom svoje zanimive in bridke življenjske zgodbe.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 6-7.

Desetere božje zapovedi (dekalog) predstavljajo temelj 'naravne postave'. Njihova obveznost velja vselej in povsod. Nihče nas ne more od njih odvezati, kajti v srce človeškega bitja jih je vrezal. Kako to, da danes ljudje božje zapovedi s tako lahkoto prestopajo. Pomislimo samo strašne socialne krivice zaradi kršitve sedme božje zapovedi! Kaj ta zapoved prepoveduje? (Marjan)

Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij 508) uči: »Sedma zapoved prepoveduje predvsem tatvino, ki je samovoljna prilastitev dobrine koga drugega zoper upravičeno lastnikovo voljo. To se dogaja tudi z izplačevanjem nepravične plače, s špekuliranjem glede vrednosti dobrin, da bi iz njih potegnili dobiček na škodo drugih; s ponarejanjem čekov in računov. Dalje prepoveduje utajo davkov in trgovske prevare, prostovoljno povzročanje škode pri zasebni ali javni lastnini. Prepoveduje tudi oderuštvo, korupcijo, zasebno zlorabo družbenih dobrin, nalašč slabo izvršena dela kakor tudi razsipnost.« Vse to se dogaja tam, kjer skušajo utišati glas Boga – svojo vest in se ne menijo za tiste, ki so žrtve teh vnebovpijočih grehov. (sč)

Zahvaljujem se Ti, Gospod,
za vse tiste mladenke,
ki sproščeno vztrajajo v lepoti
čistega telesa in duše,
in za vse tiste ženske,
ki niso in ne bodo nikoli
hotele odpraviti svoj plod,
ker z ljubeznivo naklonjenostjo
pričakujejo dete,
vsem tegobam navkljub.

Bodi, Gospod, zahvaljen
za vsakega otroka,
ta čudež življenja samega.

Bodi slavljen, Gospod,
v vseh tistih ženskah,
ki so se Ti posvetile:
v vseh samskih, vdovah,
ločenih brez lastne krivde
in v vseh Marijah Magdalenah.

Dovoli, Gospod, da Ti
posvetimo svoja ženska telesa,
da bodo rodovitne in čiste posode
ustvarjalne dobrote do bližnjih;
svoja ženska srca,
da bodo varovala ognjišča
življenju predane ljubezni;
svoje ženske duše,
da bodo s teboj sijale
v velikonočno jutro.

VRBOVŠEK, Betka. (Iskrica). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 66.
meditativna poezija Betke Vrbovšek je izšla tudi v knjigi Gospod, povsod vidim tebe (založba Ognjišče)

Med vojno je mlada vdova izgubila sina edinca. Nihče je ni mogel potolažiti. Ostala je čisto sama. V svojem žalovanju je ponavljala: »O da bi ga lahko vsaj še enkrat videla! Ljubi Bog, daj mi ga samo še enkrat videti.«
Nekega dne jo je neki človek vprašal: »Če bi se Bog odločil izpolniti tvojo prošnjo in ti vrniti sina za pet minut, katerih pet minut njegovega življenja bi izbrali?« Mati se je zamislila. Težko ji je bilo izbrati, kdaj ji je bil sin najdražji in kdaj se ji je zdel najlepši.
Spraševali so jo: »Ali bi ga rada videla kot mladeniča v vojaški uniformi?«
»Ne, videla sem ga še lepšega!«
»A takrat, ko je bil maturant?«
»Ne, videla sem ga še lepšega! Najraje bi videla takšnega kot tisti dan, ko se je na ulici igral z otroki in razbil okno. Bilo mu je hudo ter je ves solzan prihitel v hišo, mi padel v objem in jokajoč prosil: “Mama, oprosti mi. Nikoli več ne bom naredil tega!”« Solznih oči je še dodala: »Vseh štiriindvajset let njegovega življenja ga nisem videla lepšega kot takrat, ko mi je rekel: “Oprosti mi!”«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 23 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 138.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.