Z veliko modro torbo na hrbtu sem šel po poti v šolo, po betonskem zidku mimo sosedove hiše, in si pel, kakor sem slišal Andreja Šifrerja: »Kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo država …« Bilo je leta 1991 in takrat je dejansko umirala država, v kateri smo živeli. Da se bo rodila nova, mi v drugem razredu osnovne šole še ni bilo prav jasno. Vedel pa sem, celo jaz, ki še nisem vedel za družbo in politiko, da se nekaj dogaja, in to nekaj resnega, ker so vsaka večerna poročila Tomaž Terček in ostali začenjali z odnosi med Beogradom in Ljubljano. In vsi so se pogovarjali o tem. Še mi, ki nismo vedeli za razloge in za ovire. Bili smo samo ponosni. Zelo ponosni, da bomo imeli svojo državo.
A ko sem pel to pesem, ko sem si jo mrmral tam po Kolodvorski navzgor, me je bilo tudi strah. V meni je sicer tlelo otroško veselje z veliko navdušenja, a po tihem se je povsod govorilo tudi, da bo vojna. In vojne sem se nadvse bal. Umrla bo država … Res lahko umre. In kaj bo potem z nami? Kaj če umremo skupaj z njo? Kaj če nas potegne v smrtonosni vrtinec?
In bila je vojna. Kratka, a vseeno resna vojna. Imel sem pripravljeno svojo najnujnejšo prtljago, drobceno knjižico ter svojega plišastega zajca; to dvoje sem pograbil, ko so sirene tulile za zračni napad in smo vsi tekli v zaklonišča, pravzaprav v garažo enega od sovaščanov, ki bi jo malce konkretnejši napad zlahka pognal v zrak. A kaj zato, branili smo državo, novo, mlado državo, za katero so hoteli, da bi umrla, pa čeprav se je komaj rodila, in branili smo jo tako, da smo branili svoja življenja. Ker – kaj je država, ki nima prebivalcev? Pa četudi so to plišasti zajci!
In smo jo ubranili, s knjigami in mojim plišastim živalskim vrtom vred. Vojna je minila in jaz sem bil ponosen. Vsepovsod sem risal nove zastavice in grbe, pel sem Zdravljico. Rodila se je država in bila mi je kot moja mala sestrica, ki je nikoli nisem imel. Morda zato danes težko gledam in razumem ljudi, ki jim ni veselje razobešati naše lepe zastave, ki ob predvajanju Zdravljice ne čutijo ničesar, ki so jim proslave ob praznikih in domovinske pesmi brez zveze. Ne razumem, ker vem, da lastna država ni samoumevna. Ne razumem, ker imam rad svojo državo, svojo domovino, pa naj bodo na oblasti taki ali drugačni ljudje, levi ali desni. Ne razumem, ker je domovina nekaj neskončno večjega od politike in ker vem, da je ne ljubiti svoje domovine in ne ljubiti svojih staršev popolnoma ista stvar.
In ja, vojne za državo še ni konec. Pa ne govorim o »usodnih časih«, niti ne pravim, da je na vratih nova vojna, govorim o tem, da naš narod menda izumira, ne toliko glede etnične pripadnosti, kolikor v svojih vrednotah, v stvareh, ki so nam (bile) svete. Nekaj se razkraja, umira, in za to niso krivi ne politiki ne priseljenci ne kdo drug. »Na koga bomo poj pljuval, ko umrla bo država?« Na nikogar. Ker svojega naroda ne bomo ohranili tako, da bomo druge ubijali, zasmehovali, izganjali, sovražili, ampak da bomo svoje ljubili.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 73.

Že s stopnišča sem skozi zastekleno steno videl, da je pred laboratorijem množica čakajočih. Mimo njih sem bolj s težavo prišel do avtomata s številkami, ki določajo vrstni red. Potegnil sem listek, s pogledom pa že iskal prazen sedež. Ne samo sedeža, še prostih sten, na katere bi se lahko naslonil, ni bilo veliko. Za menoj so ljudje še kar prihajali. Res sem imel srečo, da nisem prišel nekaj minut kasneje.
Na to, da bom moral dolgo čakati, še pomislil nisem, zato nisem vzel s seboj nobenega branja. Začel sem prebirati oglasne plakate po stenah: z zdravo prehrano in gibanjem do zdravja, napotki za usklajeno vadbo, zaščita pred klopi ... Kmalu sem znal že vse na pamet.
Poleg mene se je spraznil sedež. Tako se lažje čaka. Misli so se spremenile v načrte za prihodnje dni.
Po hodniku je prihitela mamica z morda dveletnim sinkom. Ko je potegnila listek iz avtomata, se ji je otrok iztrgal iz rok in stekel med čakajočimi. Pohitela je za njim in ga ujela na koncu hodnika. Upiral se je, ko ga je vodila nazaj. Začel je kričati in na koncu še ihtavo jokati. Skušal se ji je iztrgati iz rok, a ga je trdno držala. Mamici je bilo nerodno, čakajoči pa smo imeli nekako izpolnjen čas.
Pogledal sem na ekran s premikajočimi se številkami. Čez kakšnih pet minut bom verjetno na vrsti. Ob pogledu na nemirnega otroka sem se odločil. »Gospa, zamenjajva listka s številko,« sem stopil do nje. »Bom šel jaz v laboratorij, ko bi bili na vrsti vi.«
Malo začudeno me je pogledala, nato pa vzela listek. »Hvala.«
Kmalu se je na ekranu izpisala njuna številka in drsna vrata so se zaprla za njima.
Čez slabih pet minut so se ponovno odprla. Mamica je držala sinka za roko, naglo odšla med čakajočimi in gledala nekam predse. Ko sta šla mimo mene, je začel otrok stegovati roko proti meni, a ga je samo povlekla k sebi, ne da bi spremenila pogled in odhitela proti stopnišču.
Brez misli sem obsedel. Neki čuden, nelagoden občutek me je prevzel. Nisem dobro razumel, kaj se je pravzaprav zgodilo, le še pogosteje sem pogledoval proti ekranu. Zdelo se mi je, da se številke še počasneje obračajo.

Tim me je že čakal pred šolo in pritekel k avtu. Zadnjič je pri ortodontu dobil napotnico, da mu morajo izpuliti štirici. »Si med odmorom umil zobe?« sem ga vprašal, ko sem speljal s parkirišča. »Imaš robček?« sem hotel vedeti.
Z obema rokama je segel v žepe. »Nimam.«
»Nič hudega. V sprednjem predalu so, ampak zdaj jih ne dosežem. Jih bova vzela, ko ustavim.«
Še nikoli nisem bil v tistem zdravstvenem domu, zato sem vozil naokoli po enosmernih ulicah, dokler Tim ni prepoznal glavnega vhoda. S težavo sem našel prosto parkirno mesto. Pogledam na uro. »Ne bova veliko zamudila,« si oddahnem, ko hitiva in se zgubljava po hodnikih, dokler naju ni rešila prijazna sestra: »Po stopnicah, potem pa levo in desno.« Hodniki so ozki. Tudi čakalnica ni prav velika. Po sredini je klop s sedeži na obe strani. Kar štiri vrata vodijo vsaka v svojo ordinacijo. Ljudi ni bilo veliko. »Ne bova dolgo čakala.«
Timu je bilo dolgčas. Niti sekundo ni bil pri miru. »Kdaj bom že na vrsti?« je venomer spraševal. Iz ordinacije najine zobozdravnice je prišla mamica s hčerko, kmalu za njo pa zdravnica. Pomolil sem ji napotnico in zdravstveno kartico. »Takoj se vrnem, samo malo počakajta,« je rekla, mi vrnila papirje in pohitela po hodniku.
»Da se boš lepo obnašal,« sem dajal Timu zadnja navodila, »robček pa drži v roki.« utihnem sredi stavka. V naglici sem ga pozabil vzeti.
»Bom pa brez,« se Tim ni vznemirjal.
»Ne moreš brez robčka. Dva zobka ti bodo izpulili.« Tim me je negotovo gledal. »Stekel bom v avto, ti pa, če pride zdravnica, pojdi z njo v ordinacijo. Hitro bom prišel za teboj!«
»Rajši ne bi šel sam,« me je Tim žalostno pogledal.
»Saj bom pohitel,« sem ga prepričeval. Tim se je stisnil k meni. Nisem vedel, kaj naj naredim.
Nekdo se je lahno dotaknil moje rame. Pogledal sem nazaj. Zagledal sem dobrohotne oči starejše gospe in roko, v kateri je bil zavojček papirnatih robčkov.
»Saj ni potrebno ...« sem dejal, roka pa se mi je že z vso hvaležnostjo stegnila po robčkih.
»Kar dva vzemite,« je rekla, ko sem nespretno skušal potegniti iz ovoja samo en robček.
»Hvala, res hvala,« sem hitel, gospa pa je samo prikimala in se še enkrat dobrohotno nasmehnila. Tim je spravil v vsak žep po en robček in mirno čakal. Zdaj sva bila pripravljena na vse.
Kmalu se na koncu hodnika prikaže bela halja. Vstopila sva. Da bo izpulila samo enega, je povedala zobozdravnica, sestra pa je določila datum za odstranitev drugega. V škrbino je Tim dobil gazo. Robčka še potreboval ni.
Ko sva stopila iz ordinacije, sem najprej pogledal po sedežu, kjer je sedela gospa. Bil je prazen. Bilo mi je žal, resnično žal.

Opazujem okoli sebe. Čakalnica je prijetno urejena. Sedeži so nameščeni med vrati v ordinaciji in ob leseni steni, ki jo ločuje od hodnika. Na sredini sta dve klubski mizici in na njih zložene revije in časopisi.
Nihče ne spregovori. Večina čakajočih zamišljeno strmi predse. Kdo ve, kaj vse meljejo naše misli, ko čakamo na pregled, ki lahko spremeni naše življenje. Tišino sem pa tja zmoti sestra, ko odpre vrata ordinacije in monotono reče: »Naslednji, prosim!« Samo spogledamo se in nekdo od nas stopi za sestro.
»Kdo je zadnji?« vpraša gospa, ko vstopi v čakalnico. Mlajši gospod nasproti mene dvigne roko.
»Zdaj bom pa na vrsti jaz!« odločno reče skrbno urejena dama, ki jo je očitno spodbudila spregovorjena beseda.
»Mislim, da ste prišli za menoj,« ji ugovarja gospod, ki sedi ob vratih ordinacije.
»Niste se javili, ko sestra vprašala, kdo je zadnji za doktorja Korena!«
»Pozabil sem, kako se doktor piše.«
»Zaradi vaše pozabljivosti ne morem zapravljati časa s čakanjem!« odrezavo odvrne. Nastane mučna tišina.
»Veste kaj,« se kar utrga iz gospe, ki je do tedaj molče spremljala njun pogovor. »Ko se zaveš, da ti je čas kratko odmerjen, ga ne zapravljaš s prepirom! Me razumete!«
Gospa ostane brez besed in spet zavlada tišina. V ordinacijo pa prvi vstopi gospod, ki je pozabil, kako se doktor piše. Tišina me utruja. Rad bi segel po revijah, a jih nihče ni vzel v roke, zato kar obsedim. Stisne me, ko vstopim v ordinacijo. Zdravnik si vzame čas za pregled, nato vstane in za mizo pregleda stare izvide. Napeto čakam. Ko dvigne pogled, zadržim dih. »Vaše težave so prehodnega značaja, nič posebnega.« Njegov glas ni samo uradniški. »Za vsak slučaj boste prišli čez dve leti ponovno na pregled.«
»O moj Bog, hvala ti!« spregovori vse v meni, iz mene pa se iztrga le: »Hvala!«
Ko stopim v čakalnico, začutim, da skušajo pogledi čakajočih razbrati, kako sem opravil. Nikogar do sedaj nisem poznal, pa se je v tej tišini med nami spletla neka povezanost. Čutim, da vsi ne vidijo svetlih trenutkov pred seboj, zato si nadenem resen izraz, da jih ne bi prizadel. Mislim, da moram tako narediti, a ne vem, če mi je uspelo.
Pozdravimo se, med vrati pa že stoji sestra, ki ponovi svoj stavek: »Naslednji, prosim.«

Preskakujem stopnice. Zunaj globoko zadiham, nato brez pravega cilja hitim po ulicah, čeprav se mi nikamor ne mudi. Četudi ne sije sonce, je vse tako svetlo, sončno. Opazujem svet okoli sebe, misli pa se sprehajajo po vseh teh naših čakalnicah.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 06, str. 44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

“Moli in delaj” – po tem pravilu so se ravnali moji starši in me s svojim zgledom vzgajali. Pri nas smo pri jutranji molitvi vsak dan prosili Boga za posvetitev dela in vsega, kar nas bo tisti dan doletelo. Besedila tiste molitve ne znam več na pamet. Ali jo lahko napišete in z njo razveselite še koga drugega. (Veronika)
Vsi, ki smo odraščali v krščanskih družinah, že od otroških let, znamo molitev v obliki pesmice: »Tebe ljubim, Stvarnik moj, ki si ohranil me nocoj, tebi delo posvetim, dušo in telo izročim.« Tista molitev, ki ti je nekoliko ‘ušla iz spomina’, pa se glasi takole: »O presveto Srce Jezusovo, po rokah preblažene Device Marije darujem molitve, dela in trpljenje današnjega dne – tebi v spravo za vse žalitve, ki jih trpiš v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa, s teboj vred pa Bogu Očetu za vse tiste namene, v katere se mu ti sam vsak dan daruješ na naših oltarjih. Amen.« To je dejansko ‘posvetilna ’molitev Apostolata molitve, ki za vsak mesec določa posebne namene. Lahko pa vsako jutro rečemo Bogu tako: »Tebi v čast bodi vse, kar bom danes mislil in govoril, delal in trpel.« (sč)

Ognjišče (2016) 6, str. 48

Edini svetnik, ki se ga Cerkev v svojem bogoslužju spominja vsako leto dvakrat: ob njegovem zemeljskem rojstvu (24. junija) in njegovem rojstvu za nebesa – mučeništvu (29. avgusta), je Janez Krstnik. Njegovo rojstvo je Bog po angelu oznanil očetu Zahariju, podobno kot malo kasneje Mariji učlovečenje Jezusa, Božjega Sina. V obeh primerih je Božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je nakazano njegovo poslanstvo. Ime Janez, hebrejsko Johanan, pomeni ‘Bog je milostljiv’. Janezu pravimo Krstnik, ker je kot Jezusov predhodnik oznanjal krst pokore in je v Jordanu krščeval, zlasti pa zato, ker je krstil tudi Jezusa in ga razglasil za obljubljenega Mesija. Zaharija in njegova žena Elizabeta sta bila že stara, ko sta prejela oznanilo o rojstvu sina. Ko je angel prišel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, povedal, da njena sorodnica Elizabeta “v svoji starosti” pričakuje otroka. – Janez Krstnik je umrl kot mučenec za resnico, ker je kralja Heroda grajal zaradi grešnega življenja. (sč)

Sv. Janezu Krstniku (rojstvu in mučeništvu) je v Sloveniji posvečenih 91 cerkva (28 župnijskih in 63 podružničnih) ter štiri kapele. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c.: Hotedršica, Kovor, Ljubljana - Trnovo (1),  Preska, Škofja Loka - Suha (4),  Trata - Gorenja vas in Zasip (8),  poleg teh pa še 20 p. c.: Sp. Besnica (Besnica), Studeno (Bloke), Sabočev (Borovnica), Log (Brezovica), Zg. Brnik (Cerklje), Cerknica (sv. Janez K.), Gabrje (Dobrova), Gatina (Grosuplje), Vernek (Hotič), Nadgorica (LJ - Črnuče), Sp. Otok (Mošnje), Mamolj (Polšnik), Dolnji vrh (Primskovo/Dol.), Zbilje (Smlednik), Srednja vas (Bohinj), Luže (Šenčur), Bukovica (Šentvid/Stični), Boršt (Tomišelj), Dvorska vas (Vel. Lašče) in Goropeke (Žiri) ter kapela na Kofcah. – V KP škofiji je šest ž. c. sv. Janeza Krstnika: Ajdovščina (5),  Čepovan, Idrija/Bači, Matenja vas, Plave (vikariat) in Predloka (9);  11 pa je p. c.: Kal (Bovec), Planina (Cerkno), Sušak (Jelšane), Bač (Knežak), Volčji Grad (Komen), St. Sušica (Košana), Zabiče (Podgraje), Štorje (Povir), Smrje (Prem), Podgrad (Rodik) in Šebrelje (sv. Ivan)(13);  ter kapeli v Izoli in Piranu (krstilnica). – NM škofija ima svetniku posvečenih pet ž. c.: Dragatuš (2),  Kočevska Reka (11),  Mirna, Sela/Šumberku in Šentjanž (6),  12 pa je p. c.: Tribuče (Adlešiči), M. Sinji Vrh (Bela Cerkev), Gabrje (Brusnice), Petrova vas (Črnomelj), Cvišlerji (Kočevje), Leščevje (Krka), Drnovo (Leskovec/KK), Gor. Lokvica (Metlika), Verdreng (Mozelj), Sinji Vrh (pok.), Mačkovec (Št. Peter - Otočec in Breza (Trebnje). – Tudi v MB nadškofiji je pet ž. c. Jezusovega predhodnika: Čadram - Oplotnica, Maribor - stolnica (3),  Ojstrica, Št. Janž na Dravskem polju-Starše (ovitek)  in Št. Janž/Dravogradu (7); sedem pa je p. c.: Sp. Muta (Muta), Hum (Ormož), Haloze - Janški Vrh (Ptujska Gora) (14),  Janževski vrh (Ribnica na Pohorju), Janževa Gora (Selnica ob Dravi), Šentjanž nad Dravčami (Vuzenica), Gorenjski Vrh (Zavrč). – V CE škofiji imajo štiri ž. c.: v Podsredi, Razborju pod Lisco, Rečici ob Savinji in Šentjanžu na Vinski Gori (15),  poleg teh pa še 10 p. c.: Dobrovlje in Letuš (Braslovče), Polje (Rečica/Savinji), Senovo (p. c.), Sp. Brezovo (Sevnica), Slivnica/CE (p. c.), Orehovec (Sv. Štefan/Žusmu), Gorenje (Šmartno ob Paki), Prožin (Teharje) in Sremič (Videm - Krško). – V MS škofiji je Janezu Krstniku posvečena ž. c. v Ljutomeru (10),  imajo tudi tri podr.: Ivanci (Bogojina), Sp. Krapje (Ljutomer) in Sodišinci (Tišina) ter kapelo v Trnju (Črensovci). (mč)

Čuk S. in Čuk M., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 6, str. 131.

Kaj osrečuje družino?

V drevesni votlini je živela veveričja družina. Njihova hrana je bila preprosta, njihovo gnezdo revno, vendar so se razumeli med seboj in bili srečni.
Oče in mama sta ljubila otroke. Nekega dne je oče veveričjak rekel ženi: "Draga, ne veš kako slabo se počutim, ko gledam tebe in otroke, kako težko živite. V primerjavi z drugimi prebivalci gozda, ki imajo razkošna in udobna bivališča in hranijo svoje mladiče s sladkarijami, se čutim krivega, da sem slab mož in premalo skrben oče. Moram nekaj storiti."
Od tega dne je oče veveričjak začel zelo trdo delati. Pred zoro je šel v gozd nabirat razne sadeže, jedrca in zrna. Domov se je vračal pozno zvečer. Stalno si je ponavljal: "Moram to delati. Moram biti tako marljiv kot čebele. Moje gnezdo mora biti boljše kot orlovo."
Tako je nabiral in nabiral sadeže, jedrca in zrna. Svoji družini je želel nuditi najboljše.
Tudi njegovo življenje se je spremenilo. Uvrstil se je med najbogatejše prebivalce gozda. Oblačil se je kot kralj, a v globini svojega srca ni bil zadovoljen. Želel je imeti še več.
V njegovem razkošnem gnezdu so žena in otroci živeli v razkošju. Nikoli se niso imeli tako imenitno dobro. Njihovo prebivališče je bilo največje in najlepše daleč naokrog. Kljub temu so se mlade veverice počutile zelo osamljene. Nikoli niso mogle videti svojega očeta slišati njegovega glasu in ne čutiti topline njegovega dotika. Stalno je bil zunaj, da bi zbral še več dobrin.
Nekega dne je najmlajša veverička vprašala mamo: "Mama, kje je oči? Nikoli ga ni doma! Tako sami smo! Zakaj ne skrbi za nas?"
Veverica je obrnila svoj obraz stran in s solzami v očeh dejala: "Ne, ne! Oče nas ima zelo rad! Izredno težko dela, da bi nam priskrbel vedno boljšo hrano, vedno več imetja in boljše igrače. Želi nam samo vse najboljše."
"Toda, mama", so odgovorili vsi otroci, "mi želimo imeti očka. Njega želimo videti, slišati in se z njim igrati. Brez njega se počutimo sami, pogrešamo ga."
Ko je tistega večera prišel veveričjak domov, si veverica ni mogla kaj, da mu ne bi rekla: "Dragi, počutim se osamljena. Tudi otroci se počutijo same. Ne čutimo, da nas imaš rad in da skrbiš za nas. Potrebujemo tebe. Želimo tvoje ljubezni, zlasti otroci si je želijo. Ne potrebujemo več imetja ali več udobja, ampak tebe!"
Očetu besede niso ugajale. Jezen je začel vpiti: "Kaj? Kaj pa govoriš? Da te ne ljubim? Do onemoglosti delam za vas. Želim vam priskrbeti najboljšo hišo, najboljšo hrano najboljša oblačila. Vse najboljše in sedaj si upaš reči, da vas ne ljubim! Za koga pa vse to delam? Kako ste nehvaležni!" Veverica mu je mirno odgovorila: "Pa saj otroci ne potrebujejo velike hiše, ampak srečen dom! Saj nam ni za imetje, hrano, udobje. Jaz si želim moža, otroci pa očeta. Ali moreš reči, da naša srca niso lačna?"
Zbegan in jezen je oče odgovoril: "Pa kaj ženske res ničesar ne razumete? Vedno želite le ljubezen in vedno več ljubezni, pozornost in vedno več pozornosti. Kaj mislite, da v današnjem svetu lahko živimo samo od ljubezni in pozornosti? Rad bi vam priskrbel lepo prihodnost, varnost in brezskrbno življenje."
Prepir med možem in ženo je prebudil otroke. Tokrat je najmlajši lahko prvič videl očeta.
Največji mu je zašepetal: "Vidiš, ta človek trdo dela in nam je kupil vse, kar imamo."
In najmlajši mu je nedolžno zašepetal: "Daj, reci mu, naj nam kupi očka!".

ZA POGOVOR

Sta bili v veveričji družini na začetku zgodbe sreča in veselje? Je bila družina srečna na koncu zgodbe? Zakaj ta razlika? Zakaj se je veveričji oče tako spremenil? Zakaj je začel tako trdo delati? Kakšne so bile posledice njegovega ravnanja? Razloži, kaj je po tvoje srečen dom? Naštej njegove značilnosti. Kako naredimo naš dom srečen? Katere stvari za srečen dom niso tako pomembne? Katere stvari nas ovirajo pri ustvarjanju srečnega doma? Naštej jih! Kako nas ovirajo? Ali so naši sodobni domovi srečni? Je sreča v njih pravilo ali naključje? Ali lahko iz zgodbe o veveričji družini potegneš še druge zaključke? S katerimi mislimi je tebe obogatila?

Nekaj misli za razmišljanje

Dom - hiša
- Hiša je zgrajena iz stvari, dom pa ustvarijo ljudje.
- Hiša je lahko velika in razkošna, a hladna in negostoljubna.
- Ne potrebujemo bogatih ljudi, da bi ustvarili dom.
- Srečo ustvarijo lepe lastnosti in ne velikost hiše.

Kaj potrebujemo za srečen dom?
- Otroci potrebujejo ljubezen in sprejetost, ne pa samo udobje.
- Zakonci potrebujejo urejene odnose, ne pa razkošnih spalnic.
- Samo denar ne zadostuje. Z denarjem lahko napolnimo denarnico, ne pa srca.
- Za srečen dom je potreben čas, ki ga preživimo skupaj. Poiščimo čas drug za drugega.
- Navzočnost - ne pa odsotnost - staršev prinaša v dom srečo.

Nevarnosti in pasti
- Glejmo na visok standard življenja in ne na visok standard bivanja.
- Naj bo naša družina enkratna. Ne podlegajmo kalupom, povprečnosti ali splošni miselnosti.
- Ne dajmo se premamiti mitu velikega jutri. Naredimo naš danes lep in srečen.
- Vrednote potrošniške družbe so največji sovražniki srečnega doma. Naj nas ne zavede, da bi imeli vedno več (kot mati, oče, sin, hči), ampak bodimo vedno bolj(ši) (kot mati, oče, sin, hči...).

Kaj storiti in česa se obvarovati
- Ljubi, spoštuj in prisluhni otrokom in sozakoncu.
- Daj jim ljubezen, ne razkošja.
- Ustvari ozračje, da se bodo počutili varne. Ne uniči njihove današnje "čustvene varnosti" z brezobzirnim bojem za izgradnjo jutrišnje "gospodarske varnosti".
- Vzgajaj jih za svobodo in kritičnost do vrednot današnjega potrošniškega sveta.

RUSTJA, Božo. Veveričja družina. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 1, str. 36-37. (ilustracija Peter Škerl)
Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 71-75.

Sonce je utonilo za hribe in dan se je prevešal v večer. Po hodnikih doma upokojencev je postajalo vse bolj mirno. Le nekaj stanovalcev je sedelo v dnevnem prostoru in spremljalo televizijska poročila. Ostali so se odpravljali k počitku.
Nenadoma je po hodniku prihitela receptorka in mi povedala: »Oba gospoda iz sobe 5 sta po večerji odšla iz stavbe. Rekla sta, da bosta šla le na kratek sprehod po okolici. Vendar ju še ni nazaj, čeprav se bo kmalu stemnilo.«
Bila sem zelo začudena nad dejanjem omenjenih možakarjev, saj sta se po večerji običajno odpravila v sobo. Le kako, da sta danes šla na sprehod? Večer je bil res že skoraj poletno topel in prijeten, toda … V glavi so se mi pričela porajati vprašanja, ki so me spravljala v tesnobo. Skrbelo me je, da se jima je zgodila kakšna neprijetnost ali da sta se poškodovala. Tolažila sem se, da bi v takem primeru naključni mimoidoči zagotovo pomagali in o tem obvestili tudi našo ustanovo.
Z dogajanjem sem seznanila še ostale sodelavce. Pričeli smo z iskanjem v bližnji okolici stavbe. Vsi zaposleni na oddelku smo si postavljali vedno ista vprašanja o pogrešanih možeh. Odgovora nanje ni bilo. Mešanica strahu in obupa se je naselila v nas. »Morebiti sta šla na kozarček?« je ugotavljala sodelavka. Telefonski pogovor z natakarjem v najbližjem bifeju je ovrgel njeno trditev. Misel, da bi poklicali sorodnike, se je zdela brez smisla, saj nihče od njih ni živel v neposredni bližini doma.
Nisem zdržala v zaprtem prostoru. Stopila sem na enega od balkonov. Dan se je prevesil v večer. Prižgale so se mestne svetilke in promet je postajal vse redkejši. Tiho sem pričela prositi angele varuhe, naj pomagajo, da bi se vse srečno končalo.
Čez čas sem ju zagledala. Počasi sta korakala čez most. Oba sta pri hoji uporabljala po eno palico. V prosti roki pasta nosila vsak svoj šopek ivanjščic.
»Prihajata!« sem zaklicala ostalim.
Kmalu sta oba moža prispela na oddelek. Bila sta dobre volje, kot že dolgo ne.
»Ja, kam sta pa šla? Skrbelo nas je za vaju!« smo ju spraševali vsevprek.
»Po rože sva šla! Nocoj je vendar kresni večer,« je rekel prvi. »Saj bi nama Janez Krstnik zameril, če mu ne bi postlala,« je rekel drugi. »Ampak po ivanjščice sva morala iti daleč, saj ne rastejo na asfaltu. Zato sva pozna!«
»Samo da sta se vrnila! Ampak drugič le povejta, če se kam odpravita!« sem ju opomnila.
»Sestra, dal vam bom nekaj rož. Vi jih niste uspeli nabrati, ker ste v službi.« V rokah se mi je znašel majhen šopek belih cvetlic. Prav tako sta obdarila tudi ostale uslužbence.
Ko sta moža odšla v svojo sobo, me je sodelavka vprašala, kaj pomeni postlati nekemu Janezu. Še nikoli ni slišala o tem. Razložila sem ji, da je to lepa navada, ki so jo gojili že naši predniki. Pred večerom, ki ga imenujemo kresni večer, je treba nabrati šopek ivanjščic, kresničevja in drugih podobnih rož. Cvetje se položi pod mizo v dnevnem prostoru v čast svetemu Janezu Krstniku. Pripoved sem nadaljevala tako, kot sem jo poznala že iz otroštva in sicer, da na to noč svetnik hodi skozi vasi in mesta. Kjer vidi rože, za trenutek počiva in rože blagoslovi.
Sodelavka je mojo pripoved označila kot lepo pravljico.
Srečna, da se je zgodba z obema stanovalcema doma končala brez zapletov, sem se odpeljala proti domu. Kresna noč je bila čudovito lepa. Na nebu je žarelo na tisoče malih svetov. Ko sem po vijugasti cesti prispela na planoto, sem v daljavi uzrla enega od dogorevajočih kresov.
S podarjenim šopkom sem stopila v kuhinjo. Mož je začudeno pogledal že nekoliko ovenele bele cvetove in dejal: »Pa saj sem ti zjutraj rekel, da bom jaz postlal svetemu Janezu, saj boš ti prišla pozno domov!«
Povedala sem mu celotno zgodbo, ki je zaznamovala delovno popoldne. Majhen šopek pa sem dodala cvetju, nabranemu v čast svetniku, ki goduje na dan po kresni noči.

HVALA, Irena (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 85.

… se dan obesi, moč mu po rasti prične počasi pojenjati, spet se začne krajšati in izgubljati svojo pomladno življenjsko moč. Vsako leto je tako, vedno enak cikel, ki se ponavlja in mu nič ne more do živega. Nekaj naravnega je, da začnejo moči kakor dnevu, kakor svetlobi sonca nekoč tudi človeku popuščati – da nisi vedno fit in v formi, da ne gre vedno vse najbolje. Naravno je, res, da se o kresi dan obesi, poraz in nemoč in usihanje sta nam naravna. Morda celo koristna.
Naši predniki so od nekdaj zato ta dan, dan najkrajše noči, predvečer 24. junija, praznovali s kresom. Luč so prižigali, ko jih je zaskrbelo, da se začenja spet pot proti zimi, proti dnevu najkrajše svetlobe. Ni šlo za isto stvar, ki smo jo potem delali za prvi maj, morda je prvomajski kres nastal iz bolj praktičnih razlogov, zaradi obilice odpadnega vejevja, ki so ga v tem času ljudje otrebili drevju, da bi naredili prostor novemu življenju in menda tudi novim smetem, glede na to, da se je na majskih kresovanjih večkrat kurilo tudi gume in ostale smeti. S kresom, tistim prvopoletnim ognjem, pa so naši predniki želeli pomagati soncu, da se ohrani in ne omaga. Ponudili so mu svojo pomoč.
Menda v strahu pred tem, kaj se bo zgodilo, da ne bodo prehitro ostali brez sonca, brez svetlobe. Ker je svetloba tista, ki daje človeku živeti, veliko bolj kot moč, kot mladost, kot sposobnosti, saj se oči še veliko bolj kot drugim svetijo starim ljudem, ki so omagali na postelji, tako sem videl. Svetlobo so prisiljeni iskati drugje, kot jo iščemo tisti pri močeh: v hvaležnosti za človeka, ki jih obišče, ki jim navlaži ustnice, ki na vse pretege napenja svoje glasilke, da bi ga slišali, ki jim ponudi trenutek časa; tako se naslonijo na sočloveka, na pomoč, na ljubezen, in njihovo življenje zasije kot sveča, tudi če gre proti dnevu najkrajše svetlobe. Ko imamo nekoga, za kogar smo hvaležni.
Zato je tako pomembno kuriti ognje v teh dneh prvega pojemanja luči. To je lastno človeku, ki se boji teme. Ne mižati, ne ignorirati slabega, ampak premagovati ga, in sicer tako, da svoje življenje namesto na svoje moči raje naslonimo na drugega, na odnose, ki jih živimo – iz njih je svetloba ali pa tema našega življenja. Postati oseba, za katero bo nekdo hvaležen, ne v prilizovanju in razvajanju, temveč tako, da bom svetil s tem svojim kresom, grel, odganjal zveri in kuhal večerjo; da bom drugemu prisotnost, pa četudi moteča; da ne bom šel stran, tudi ko bi to rad naredil. Kajti svetlobi pojemajo moči, če ji ne pomagamo, če vsak s svojimi željami ne podkuri ognja, se če jim ne odpove, da bi to poleno drugim svetilo in jih grelo.
Baje je morala za kres na kresno noč vsaka hiša dati nekaj dračja, sicer pri hiši ni bilo blagoslova. Zato nocoj kurim kres: svoje načrte in svoja pričakovanja sežigam. Tiho sedim ob njem in tuhtam, če bi se dalo tudi brez praprotnega semena slišati kaj več, kot se sliši sicer; na kresno noč je vse mogoče …k

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 88.

Če želite konec meseca, na god Janeza Krstnika, ko sonce obstane, ko se dan obesi, zanetiti kres do strmih nebes, ne smete izgubiti niti dneva.
Najprej vzemite polena, ki vam jih ljudje zmečejo pod noge. Naj bodo osnova celotnemu kresu. Naj zagorijo prva in dogorijo zadnja. Veliko jih je, debela so in gorela bodo dolgo v noč. In ko jih bodo na kresno noč požirali ognjeni zublji, boste tudi brez praprotnega semena v čevlju, če že ne vseh živali, slišali in razumeli vsaj konje, vole, osle, kure in svinje.
Naslednja pridejo na vrsto polena, ki bi jih lahko zmetali vi. Pa jih niste. Tudi teh se nabere za celo skladovnico. Upam vsaj, da ste jih več zložili na kup, kot pa vrgli bližnjim (in daljnim) pod noge. Sicer se lahko zgodi, da vas v svoj nori tek na to skrivnostno noč potegne divja jaga.
Nato na kres položite še vse iveri, ki ste jih zapazili v očesih bratov in sester. Pri tem nikar ne pozabite na bruna v svojih očeh. Za netivo pa dodajte še prazno slamo, ki ste jo videli in slišali mlatiti preko celega leta in, roko na srce, tudi sami pridali kakšen udarec s cepcem, kajne?!
Kurjave na pretek ...
Če ste ohranili vsaj iskrico binkoštnega plamena, vam ne bo težko zanetiti ognja. Vsekakor pa ne bo odveč, da se prepustite vetru, spremljevalcu Svetega Duha, ki “veje, koder hoče” (Jn 3, 8), in je znan po tem, da na pogoriščih življenjskih razočaranj izpod pepela na pol ugaslo žerjavico razpiha v nov ogenj!
Če bo ogenj pojemal, se spomnite dveh src, ki v juniju še posebej ‘gorita’: Srca Jezusovega in Srca Marijinega. Dveh src torej, ki gorita v neugasljivi ljubezni do nas. Naj vas ne bo strah tudi svojega srca prepustiti tem plamenom, kajti to je ‘Gospodov plamen’, ki ga “velike vode ne morejo pogasiti in reke ne preplaviti” (Vp 8, 6-7).
Ko so ognji pogoreli, so naši poganski predniki preostali pepel nesli domov, potrosili so ga na polja, v štiri vogale hiše, žerjavico pa so si tudi položili na srce. Storite tako tudi vi s tem svetim ognjem. In naj vaše srce vsaj tli, če že ne gori, v ljubezni do Njega, da mu boste te srčne žerjavice lahko nasuli v kadilnico prihodnje leto na Telovski procesiji.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)