Neki otrok je opazil slepega človeka, ki je vsako nedeljo prosil pred cerkvijo. Ko mu je izročil svoj dar, ga je vprašal:
»Kako dolgo si že slep?« – »Od rojstva.«
»S čim pa se ukvarjaš?« – »Astronom sem.«
»Kako astronom? A nisi slep?« – »Da, a se rad ustavim in občudujem zvezde, ki jih nosim v svoji notranjosti. Zakaj ne poskusiš tudi ti?«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ena najpomembnejših osebnostnih lastnosti je vztrajnost. Brez nje se v življenju ne da doseči ničesar pomembnega in vrednega. Je tista “magična formula” za dosego uspehov na kateremkoli področju – kariera, družina, vzgoja, kakovostni odnosi, zadovoljstvo s sabo, osmišljeno življenje, zaupanje v svoje sposobnosti, uspešno dokončanje študija … SSKJ opredeljuje, da je vztrajen tisti, ki “ki kljub težavnosti, nasprotovanju ne preneha opravljati svojega dela, dejavnosti; ki kljub nasprotovanju ohranja svojo voljo, svoje stališče; ki kljub težavnosti, nasprotovanju traja še naprej”. Precejšnje obdobje življenja sem posvetil športu (bil sem kategoriziran kot vrhunski športnik discipline kikboks in član slovenske reprezentance z dosežki na svetovni ravni – svetovna prvenstva, svetovni pokali, odprta mednarodna prvenstva … –, po zaključeni tekmovalni karieri pa sem postal trener mariborskega kluba). Če bi me kdo vprašal, kaj je osnovno in najpomembnejše za dosego vrhunskih rezultatov, bi brez pomisleka odgovoril: »Najpomembnejše je vztrajati. Vztrajati. In še enkrat – vztrajati. Kljub neuspehu, kljub porazom, kljub nemotiviranosti, kljub žalosti, prizadetosti, razočaranju, občutku krivice …« Ali kot pravi Seneka: »Tudi po slabi žetvi je treba sejati.«
Na svetu je ogromno genijev, zelo pametnih in talentiranih ljudi na različnih področjih športa, stroke in znanosti. A če svojega talenta, naravne predispozicije, pameti ali celo genialnosti ne razvijaš, ne neguješ in ne vztrajaš, bo to samo še en primer izgubljenega in zapravljenega talenta, morda celo življenja. Vsi poznamo takšne ljudi. To pomeni, da bi na področju vzgoje in izobraževanja morali veliko pozornosti nameniti prav razvoju in utrjevanju vztrajnosti. Iz vztrajnosti se razvije disciplina, iz discipline pa se utrdijo delovne navade. Disciplina pomeni, da se odrečem nečemu zaradi nečesa drugega, kar je zame v tistem trenutku vrednejše in pomembnejše. Pomeni, da za vztrajnostjo, disciplino in delovnimi navadami stojijo določene vrednote, ki jih na ta način posameznik želi udejanjiti.
Najvidnejši predstavnik in utemeljitelj teorije permisivne vzgoje je Benjamin Spock (1964), ki se je, kot je znano, opravičil svetovni javnosti ter priznal zmoto svojih teoretičnih prepričanj. Toda v slovenskem prostoru se je ta doktrina sistemsko uveljavila in ni videti, da bi kaj kmalu prišlo do resnih, celovitih sprememb. Permisivni pristop, ki smo ga desetletja nazaj navdušeno prevzeli in aplicirali v vzgojno-izobraževalni sistem ter sistematično vnašali v družinsko vzgojo, privzgaja otrokom in mladim diametralno nasprotne osebnostne lastnosti, kot so vztrajnost, disciplina in delovne navade. Rezultat so šibke osebnosti s poškodovano samopodobo in samozavestjo, ki se ne zmorejo spoprijeti z resnejšim naporom ter se velikokrat ne znajo soočiti z neuspehom ali kritiko, notranje prazni, apatični, in ki velikokrat ne vidijo smisla svojega življenja in vsega, kar počnejo. V sebi ne najdejo odgovora na izredno pomembno vprašanje: Zakaj naj se sploh trudim in za kaj naj živim?
S tem, da jih svet odraslih skuša obvarovati vsakega napora, da se jih obvaruje vsakršne frustracije (čeprav vse znanstvene raziskave kažejo, da otrok za zdrav razvoj potrebuje določeno mero frustracij), da velikokrat že vnaprej preprečijo kakršnekoli morebitne negativne izkušnje (za negativno izkušnjo se velikokrat tretira že, če ni petica, če ni zlata medalja, če naš/a ni najboljši/a… – iz tega razloga se je šlo v opisno ocenjevanje in raznorazne državne projekte v smislu “otroku prijazna šola”; ponekod so bile celo peticije, da se testov ne bi smelo popravljati z rdečim pisalom, češ da je to preveč frustrirajoče …) in še in še bi lahko naštevali – otrok na ta način seveda ne more razvijati radosti do življenja, osmišljenosti lastnega bivanja, poguma za izzive, ki jih s sabo prinaša življenje, in vztrajnosti, ki je ena najpomembnejših življenjskih vrlin.
Zdi se, da bi starši morali postati ojačevalci otrokove osebnosti in pozornost namenjati tudi razvoju osebnosti, vrednotam, otrokovemu zadovoljstvu, in ne samo “pameti”. Za skandinavske države je značilno, da je delo vrednota, da je vsako delo cenjeno in spoštovanja vredno in da je nedelo nekaj sramotnega. Ker pa pri nas še vedno živimo v duhu maršala Tita, ko je veljalo “znajdi se”, prognoza ni prav spodbudna. Razen za posameznike – kot vedno.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 11.

Dolgo časa sem se odločala, ali naj vam pišem. O čem? O mami, ki bi ji rada rekla hvala. O možu, ki mu je družba vse.
Danes sem sama s srednješolko in študentom. Mama je šla k Bogu po večno plačilo. Danes vem, da me je edina ljubila. Dala mi je lepe zglede, ko je ostala vdova z mladoletnimi otroki … Reševala se je z delom, s poštenostjo in molitvijo. Koliko rožnih vencev je premolila. Hvala ji! Verujem in upam, da pri Bogu prosi za nas.
Mož si je našel ljubico v soseščini. Otroka sta z menoj. Ničesar mi ne očitata, ker se zavedata, da sem se trudila, oče pa jim je vse prevečkrat delal »sramoto«. Toda kljub vsemu temu, kljub vsej skrbi zanju, sem včasih tako sama! Redno hodimo k maši in vsak dan molim, da bi vzdržali …
V zakonu sem v glavnem sama skrbela za vse potrebno. Možu sem večkrat pomagala, tudi denar sem mu dajala, kajti, ko ga je potreboval, ga pogosto ni imel (meseca ni nikoli znal deliti s 30).
Saj ne rečem, marsikaj zna narediti, popraviti, kuhati na piknikih... Zato ga imajo prijatelji radi!? Družina pa je zanj že vse predolgo na stranskem tiru. Najprej je bilo nekaj mladih deklet, s katerimi se je srečeval, ko smo pred leti zadnjič skupaj dopustovali. Potem je bila ljubica (za katero sem tedaj samo sumila), in sedaj je nova ljubica, ki je ne skriva v javnosti. Tudi v navzočnosti mlajšega sina se je z njo objemal in poljubljal. Lahko si mislite, kako boli otroke in mene.
Odločila sem se, da mu bom dala »prosto pot«. Ne bom več prenašala zaničevanja in poniževanja, ki mi ga je namenjal, pogosto tudi v družbi, že nekaj let.
Ko sem uvidela, da vse prošnje in prigovarjanja, tudi rotenje, ne pomaga nič, sem zanj le še molila, redno vsak večer, vsaj pet let. Tolažim se, da Bog že ve, zakaj je to dobro. Morda bo nekoč spoznal, kaj je izgubil.
Pomagala bom otrokom, kolikor bom mogla, in upam, da mi bo Bog pomagal, da bom vzdržala.
Silva

Že Sveto pismo stare zaveze blagruje ženo, ki skrbi za svojo družino: »Vrlo ženo, kdo jo najde? Visoko presega bisere njena cena. Moč in milina sta njen okras. Nadzira pota svoje družine. Njeni sinovi se dvigajo in jo blagrujejo. Žena, ki se boji Gospoda, ta je hvale vredna« (Prg 31,10-30). V teh besedah mnogi najdemo podobo svoje matere. Tako tudi ti. Naj bo tudi tvoja podoba.
Žal danes mnogi mislijo, da življenje lahko napolniš z iskanjem čim bolj »lahkega« življenja. Kako s tem druge prizadeneš, ni važno, le da ti zadovoljiš svoje želje, ki pa so vse po vrsti čutne narave. Človeka pa ne more zadovoljiti samo čutno življenje, zato prej ali slej doživi poraz in njegovo srce ostane prazno. Zato leta »s cveta na cvet«. In zapušča za seboj nesrečne ljudi. Toda takega človeka to ne briga, dokler ne bo postal sam pogorišče. Človek se razlikuje od živali, ki poznajo samo čutne potrebe. Človek ima duha, razum, duhovne potrebe. Žival nikdar ne misli, kaj bo jutri, dovolj ji je, da so zadovoljeni njeni nagoni ta hip. Če jih zadovolji, je »srečna« in ne potrebuje nič drugega. Pri človeku pa ni tako. Občuduješ svojo mater, ker ni iskala svojih ugodij, ampak je skrbela za dobro svoje družine, tudi če se je bilo treba za to odpovedati lastnim potrebam. Zato so tako dragoceni zgledi naših mater.
Poglejmo okrog sebe. Čeprav imajo ljudje v našem okolju s čim zadostiti svoje telesne potrebe: niso lačni, imajo streho nad glavo, imajo obleko … se vam zdijo presrečni? Še zdaleč ne! Polni so nevoščljivosti, ker vidijo, da imajo drugi še nekaj več kot oni. Človek se nikdar ne zadovolji; ko je dosegel nekaj, kar je mislil, da ga bo osrečilo, takoj vidi, da »to ni to« in že išče nekaj drugega. Ne išče pa tega, kar bi ga dejansko pomirilo, to je, duhovne vrednote: živeti za nekaj, za nekoga. To so znale naše matere in čeprav so morda živele v revščini in so garale, sem prepričan, da so bile srečne. Cenile so prave duhovne vrednote. Redovnica v misijonih gara cele dneve. Kaj ima od tega? Nič. Kljub temu je srečna in bi ne zamenjala za udobje, ki bi ga lahko imela doma.
Praviš, da se včasih čutiš »tako sama«. To tvojo samoto lahko napolni samo Bog. Misliš, da se tisti, ki živijo tako, kot tvoj mož, ne čutijo »osamljene«? Pa še kako, prav zato hočejo napolniti svojo osamljenost in praznino z novimi avanturami. In ko bo tega konec, ko bo telo odpovedalo za avanture? Ko pride bolezen in te vsi pustijo na »stranskem tiru«, zato, ker tudi oni »mislijo samo nase«, kdo bo mislil nate? Hvala Bogu, da so še ljudje, ki mislijo tudi na druge. Tako vzgajaj tudi svoje otroke.
Glede ločitve pa nisem prav razumel, ali še mož »prihaja domov«? Imaš vso pravico, da mu pokažeš vrata.

BOLE, Franc. Moj mož je našel v soseščini ljubico. (Pisma). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 74-75.

Zgodba

Vzel je vrv in se obesil
Neki obupan novinec je pristopil k predstojniku samostana in dejal: »Ne vidim več nobenega upanja za tako velikega grešnika, kakor sem jaz.«
»Bodi miren. Bog je odpustil vse tvoje grehe,« mu je zagotovil predstojnik.
Toda s temi besedami sogovornika ni prepričal in novinec je ostal brez upanja. Predstojnik, ki je opazil njegov obup, mu je povedal zgodbo: »Zločinec je bil obsojen na smrt, toda le minuto pred izvršitvijo sodbe ga je kralj pomilostil. Bil je svoboden. Kljub temu je zločinec vzel vrv in se obesil, ker ni mogel verjeti, da mu je kralj odpustil.«
»Kako neumen je bil!« je dejal novinec.
»Ti si ta mož!« mu je odvrnil predstojnik. »Ne sprejmeš Božjega odpuščanja. Tvoj obup je podoben obupu tistega obešenca.«

Misel

Obup pomeni, da smo izgubili veselje nad delom. Nastopi tudi takrat, ko se bojimo posledic svojih dejanj.
Eno najmočnejših hudičevih orožij je prav to: prepričati ljudi, da nima smisla delati dobro ali se zanj truditi. Zato nas hoče odvrniti od tega, da bi vztrajali v dobrem.
Obup se nas lahko loti med učenjem, v bolezni, sredi dela, ko smo vključeni v dobrodelne dejavnosti, v zakonu ali v številnih drugih trenutkih našega življenja. Moder nasvet vsem, ki se jih loteva obup: »Zaupaj Gospodu težavo, ki te teži, moli in nadaljuj delati dobro, ki si ga začel. Ne obupuj, vztrajaj!«
Če hodimo po temnem predoru obupa, uprimo svoj pogled v svetlobo, ki sije na koncu.

Molitev

Gospod Bog,
okrog sebe srečujemo obupane ljudi:
na delovnem mestu, v šoli,
morda celo v svojih družinah.
Lahko so to ljudje,
ki jih srečujemo vsak dan.
Mnogi čakajo na našo prijazno besedo,
ki jih bo spodbudila k dobremu.
Ko bo nas same zajel obup,
nam pomagaj, da bomo imeli pred očmi,
kako nas ljubiš, in se spomnili tvoje dobrote.
Pomagaj nam,
da se bomo pri tebi opogumili tako,
kakor mi želimo opogumljati druge.

Iskra

Obup! Z njim lahko pridem v človekovo srce, kamor z nobenim drugim mojim orodjem ne morem priti. Ko sem enkrat notri, ga lahko uporabim na kakršen koli način. Čeprav sem ga uporabil že pri mnogih, jih samo malo ve, da pripada meni. (Hudič – o svojem priljubljenem orodju)

Skrb v srcu tare človeka,
dobra beseda pa ga razveseljuje. (Prg 12,25)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Barbara se je previdno spuščala po strmem, z vejevjem poraslem pobočju in pazila na vsak korak. Na razmočenih tleh bi ji kaj lahko zdrsnilo, tega pa si ni niti najmanj želela. Pogledala je na uro in zavzdihnila: »Še lani je bilo tod okoli polno zvončkov!« Z roko je sproti odmikala veje pred seboj in se ozirala naokoli. Mora priti do zvončkov! Jutri bo materinski dan. Sama je mami že kupila darilo: čudovito belo orhidejo. Njena mama je bila zaljubljena v lončnice in Barbara je vedela, da bo orhideja ravno pravo darilo zanjo.
Tudi Marušina mama je imela rada rože. Pa ne tistih iz trgovine, temveč čisto navadne travniške rože. In prav zaradi tega se je Barbara zdaj plazila med grmovjem. Skušala se je spomniti kraja, kjer sta lani z Marušo nabirali zvončke. Njena sošolka Maruša je že poldrugi mesec ležala v bolnišnici zaradi komplicirane poškodbe kolena. Prav včeraj ji je potožila po telefonu, da bo letos prvič, ko mami za njen praznik ne bo mogla podariti zvončkov. »Ko bi le imela starejšega brata ali sestro! Štiriletne sestrice pač ne morem poslati po zvončke, petmesečnega bratca še manj,« se je skušala pošaliti.
Barbara se je že hotela ponuditi, da ji bo ona prinesla zvončke, a si je premislila. Z grenkobo v srcu se je spominjala dneva, ko je Marušo prvič obiskala v bolnišnici. V njeno sobo je vstopila v trenutku, ko sta se Marušina starša ravno odpravljala proč. »Ti? Si pa upaš! Le oglej si našo Maruško: komaj štirinajst let je stara, pa je že vsa polomljena. Bog ve, kakšne smuči si ji posodila,« ji je očital. »Ampak, oči! Povedala sem ti, da niso bile krive smučke,« je Maruša jezno posegla vmes. A Barbara je že tekla po stopnicah.
Od takrat sta se z Marušo pogovarjali le po telefonu, saj si Barbara ni želela ponovnega srečanja z njenimi starši. Maruša je sicer zatrjevala, da je očetu žal za besede, ki jih je bil izrekel. Prosila jo je, naj jo vendarle obišče. Barbara je nekajkrat res že stala pred bolnišnico, a si je v strahu, da bi utegnila srečati Marušinega očeta, vselej premislila.
Nenadoma je presenečena obstala in zrla v belo preprogo pred seboj. Našla je zvončke! To bo Maruša presenečena, se je v mislih veselila in hitela nabirat drobne cvetlice. Skušala si je predstavljati Marušin nejeverni pogled, ko bo med vrati zagledala bolniško sestro s šopkom zvončkov v roki.
Nenadoma se ji strašno mudilo. Ko se je s hitrimi koraki bližala bolnišnici, jo je preplavil občutek neizmernega veselja. So bile temu vzrok te drobne cvetlice, ki jih je uspela nabrati in jih je zdaj tako ponosno stiskala v desnici?
Čez nekaj trenutkov je že stala pri bolniškem pultu. S pogledom je zaobjela šopek, ki ga je stiskala v roki, in se nasmehnila. Zagledala je sestro, ki ji je prihajala nasproti. Sestra si je z občudovanjem ogledovala šopek.
»Ravno prav si prišla. Maruška mi je pravkar zaupala svojo veliko željo. Res nisem pričakovala, da se ji bo ta želja izpolnila!«
Barbara je opazila, s kakšnim zanimanjem jo sestra ogleduje.
»Ti si gotovo Barbara,« je rekla.
»Kako pa veste?« se je začudila Barbara in vprašujoče gledala v nasmejani obraz prijazne sestre.
»Kako ne bi vedela?! Maruška kar naprej govori o tebi. Barbi gor, Barbi dol. Skoraj vse vajine dogodivščine poznam.« Nato je z desnico pobožala drobne cvetove. »Obiskov še ni konec, Barbara. Prepričana sem, da bo danes nekdo zelo vesel.«
»Pa je še kdo pri njej?« je negotovo vprašala Barbara.
»Kolikor vem, danes ni bilo še nikogar. Zdaj najbrž tudi nikogar več ne bo. Le še deset minut časa imaš. Pohiti! Jaz bom poiskala primeren kozarec za te tvoje zvončke.«
»Barbi?!« je presenečeno vzkliknila Maruša, ko je med vrati zagledala prijateljico. »Tako zelo sem te pogrešala!«
»Tudi jaz tebe, Maruša,« je Barbara stopila bliže k postelji. »Kako je?«
»Sem se že privadila. Ampak zanima me, kaj skrivaš za hrbtom?«
Barbara je stegnila desnico in napeto opazovala prijateljico, ki ob pogledu na šopek ostala brez besed, potem pa glasno vzkliknila: »Zvončki! Nabrala si zvončke. Oh, Barbi …«
»Natrgala sem jih za tvojo mamo, da jutri ne bo ostala brez tvojega darila.«
»Ljuba Maruška, danes je bil na cesti takšen zastoj …«
Barbara se je sunkovito obrnila in prebledela. Pri vratih je stal Marušin oče. »Pozdravljena, Barbara,« je dejal prijazno ter Maruši pritisnil na lice glasen poljubček.
»Oči, ne izdaj mami, da imam zvončke zanjo. Jutri mora obvezno priti ona. Če ne bo varstva za Grega in Tajo, boš ti popazil nanju.«
»Lahko se zaneseš, Maruška. Zdaj pa le še kakšno minuto poklepetajta. Mene gotovo ne bosta pogrešali.«
»Oči, nekaj si pozabil,« ge je opomnila Maruša, ko se je napotil k vratom.
»Nisem pozabil, Maruška. Vem, mladi dami sem dolžan opravičilo.« Globoko je vdihnil, stopil k Barbari in ji položil roko na ramo. »Ne jemlji si k srcu besed, ki sem jih izrekel, ko sva se nazadnje videla. Žal mi je zanje. Samo zaskrbljen oče sem bil, pa sem za Marušino nesrečo. Oprosti, če sem te prizadel.«
Barbari je postalo prav nerodno. Takega razpleta niti v sanjah ni pričakovala.
»Ali si zdaj sem ogledati ta tvoj komplicirani zlom?« je vprašala Barbara, ko sta ostali sami.
»Če imaš sposobnost videti skozi mavec, kar izvoli,« je resno dejala Maruša. Nato sta obe prasnili v smeh,
Vrata so se široko odprla. Sestra je prinesla kozarec z vodo, kot je bila Barbari obljubila.
»Kako ste vedeli, sestra Roza?« je bila presenečena Maruša.
»To deklico sem srečala na hodniku, ko je hitela k tebi. Toliko lepega si mi pripovedovala o Barbari, da sem jo takoj prepoznala. Šopek, ki ga je držala v roki, je gledala s tolikšno ljubeznijo, kot da bi šlo za najdragocenejše darilo na svetu!«
»Saj tudi je dragoceno. Darilo za mamo je,« je ponosno dejala Maruša.
Sestra Roza je postavila stol poleg Marušine postelje in sedla. »V tej sobi sem opazila nekaj, kar je veliko dragocenejše od tega šopka,« je rekla mehko.
»Še dragocenejše?« sta se začudili dekleti in se ozirali na vse strani.
»Kaj bi lahko bilo to, sestra Roza?« je postala nestrpna Maruša.
Sestra Roza je stisnila dekleti k sebi. »O vama govorim. O vajinem čudovitem prijateljstvu. To je tista dragocenost, tisti nebrušen dragulj, ki sta si ga danes znova podarili.«
Ko je prijela za kljuko, sta jo še slišali reči: »In tako za še en list obogatili mojo knjigo spominov.«

KORENČAN, Palmira Melihen, Ognjišče (2017) 3, str. 55

Pišem vam v imenu naše zakonske skupine – štirih parov, ki smo sedaj vsi sredi šestdesetih let. Najprej naj nas predstavim v luči ‘svetlega dela rožnega venca’: vsi smo še zdravi, srečno poročeni, dovolj dobro ekonomsko situirani. Vsi skupaj imamo 13 otrok, kar je nad slovenskim poprečjem. Ti otroci so sedaj že odrasli, vsi so se šolali in dosegli primerne poklice, vsi so se poročili (pravzaprav le 9, drugi so ‘koruzniki’, ampak po načinu življenja so oboji čisto podobni), z našo pomočjo in tudi s svojim delom so prišli do stanovanj ali celo hiš. Vsi, tako mi starši kot naši otroci, smo bolj ali manj dejavni v Cerkvi (branje beril, gospodarski svet, katehetski svet, Karitas, zakonska skupina). Navzven torej veljamo za idealne pare, starše, stare starše, vsaj tako slišimo od drugih ljudi.
Sedaj pa pride na vrsto ‘žalostni’ del našega rožnega venca. Od teh naših 13 otrok, ki so vsi že nad 35 let, imamo skupaj 4(!) vnuke in 12 (!) psov. Moje pripombe, da bi bilo bolje, če bi imeli kakega otroka kot pa že tretjega psa, sin ni ravno lepo sprejel.
V zakonski skupini smo se pogovarjali, kaj je šlo pri vzgoji narobe, pa nimamo pravega odgovora. Naši petintridesetletniki trdijo, da bodo že še imeli otroke, ampak odgovarjajo nekako takole: »Ne čutim se še dovolj zrel za otroke …, moram dokončati podiplomski študij …, moram skrbeti za kariero …, hiša še ni dokončana ….« Ena snaha je odgovorila celo tako, da “na ta grdi svet že ne bo spravljala otrok.” Naj dodam, da na tem “grdem svetu” lepo uživa, ima svoje stanovanje, službo, kariero, najnovejše telefone, obleke …, kar si s svojim delom in zaslužkom tudi lahko privošči. Biološka ura pa vsem tiktaka …
Smo pa z našimi otroki složni, da migracije, ki se dogajajo v Evropi, nekaj nedopustnega, da sem ne sodijo ljudje, ki ne delijo z nami naših kulturnih vrednot, ampak kakšna pa je naša kultura, ki je bolj odprta za psa kot za otroka?
Vsi štirje pari se sprašujemo, ali so ti naši otroci, ki so navzven povsem solidni, povprečni slovenski kristjani, hkrati pa so podlegli že vsem pastem potrošništva in moderni ‘pasjeljubnosti’ sploh še “sol zemlje”? Hkrati me muči občutek krivde, da smo kot vzgojitelji očitno sokrivi.
Ne želimo, da bi nas imeli za črnoglede, vas prosim pa za konkretne odgovore, kako gleda Cerkev na to sodobno ‘pasjeljubnost’, zaprtost za življenje, in celo na trditev, da na ta grdi svet otroci ne sodijo več. Kaj konkretno lahko storimo laiki in duhovniki ob takem izzivu sodobnega sekulariziranega sveta?
Tine

Že to, da ste se upali načeti to temo v zakonski skupini in si iskreno povedali, kako s težavo gre pri vas rod iz roda v rod, je pohvale vredno. V resnici gre za problem ‘starke’ Evrope, kot jo je imenoval papež, in drugega zahodnega sveta, ki se ni več sposoben sam obnavljati v biološkem smislu. Ponekod na drugih celinah tega problema še ni ali pa je zaenkrat precej manjši, a verjetno s spremembo načina življenja na ‘bolje’, na bolj udobno, tudi tam temu ne bodo ušli. Naš pregovor pravi, da jabolko ne pade daleč od drevesa, a kljub temu se, še posebej če teren malo visi, skotali nekoliko stran. Tako je tudi z vsakovrstno vzgojo. Vsaka naslednja generacija, kakor po nekem zakonu vztrajnosti, naredi še korak naprej od prejšnje. Ugotavljate delno sokrivdo: verjetno je najbolj v zgledu, saj s 13 otroki niste poskrbeli za statistično ‘nadomestilo’ sami zase. S tem ne izrekam sodbe, saj so razlogi lahko povsem upravičeni, le ugotavljam stanje. Sodobni ‘teren’, kamor so vaši otroci ‘padli’, je pa tozadevno zelo strm, zato je imela domača krščanska vzgoja v njihovem nadaljnjem razvoju močno konkurenco, ki jim očitno ni pomagala ostajati glede odločanja za otroke v živem dialogu z Bogom.
Pse bomo pustili ob strani, saj ti reveži niso pri vsej stvari prav nič krivi, so pa lahko do neke mere pokazatelj lastnikovih drž. Ko razmišljam o stanju, ki ga opisujete, se zavedam, da vzrok ni samo eden. A menim, da je med glavnimi individualizem, egoizem z določeno pomehkuženostjo, ki nam kar samodejno leze pod kožo že od izvirnega greha naprej. Preveč ljudi je individualistično usmerjenih. Tudi kristjanom manjka razodetega pogleda na človeka. Kot kristjan, vernik, verujem, da je Bog človeka ustvaril kot osebo. Kar pomeni bitje za odnose, ne kot posameznika (posameznik mi tukaj pomeni človeka brez odnosov in ne dejstvo, da je samostojno bitje). To zaslutimo pri opisu stvarjenja človeka, ko zaznamo, da stvarjenje človeka še ni bilo končano, ko je Bog ustvaril Adama, ampak šele, ko je bila ustvarjena še Eva. Ustvaril ju je “kot moža in ženo” in samo v odnosu ljubezni sta “Božja podoba in podobnost”. Vse druge stvari pa so na ravni ‘posameznika’. In če oseba zoži svoje bivanje v smeri posameznika, nastanejo težave (začelo se je že z Adamom in Evo). In če velik del ljudi vzame to za normalno in celo edino pravilno obliko življenja, nastanejo velikanske težave. Na primer: kdo lahko dela za “skupno dobro”? Le osebe (oseba po definiciji ni egoist, ampak je definirana prav z odnosom ljubezni – najprej v Bogu, kjer so tri osebe tako povezane v ljubezni, da so eno, čeprav ostanejo tri; nato pa to velja tudi za človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi), po-sam-eznik nikoli; kajti po definiciji (v tem pomenu) je nesposoben videti in upoštevati druge. Drugi in vse drugo mora služi le njemu, da izpolnjuje svoje želje in potrebe, ne glede na to, kaj to povzroča drugim; še težje pa v takšno razmišljanje posameznik vključi Boga. Si je mogoče predstavljati drugače situacijo ob epidemiji covid-19, da se mnogi, kljub več mesečnim vsakodnevnim opozorilom, prošnjam, navodilom, ukrepom … stroke in odgovornih politikov, niso bili sposobni odpovedati dopustu na ogroženih področjih, zabavam, gostijam, skupinskemu športu … in drugemu skupinskemu užitkarjenju!? Vse to kaže, da mnogi delujejo po načelu: jaz – sam in nato dolgo nič in nato spet jaz. In ko se takšni interesno povežejo v civilno ali politično združenje spet ne more takšna združba delovati drugače kot po tem principu. In takšni individualistični politiki niso niti v najmanjši meri sposobni delati “za skupno dobro” (kar naj bi po definiciji politika bila). Če pogledamo generacije otrok, ki jih učitelji in kateheti že več let ne morejo več uspešno obvladovati, potem vemo, da do spremembe še ne bo prišlo tako hitro. Razen s ‘pomočjo’ kakšne katastrofe (verjetno je novi koronavirus že del tega; pa podnebne spremembe …).
In če v ta kontekst postavimo otroka, ga sodobniki z lahkoto doživljajo kot tistega, ki takšnega posameznika pri doseganju njegovih ciljev ovira, kot ste lepo opisali odgovore vaših otrok: “ne čutim se še dovolj zrel za otroke …, moram dokončati podiplomski študij …, moram skrbeti za kariero …, hiša še ni dokončana …. Ena snaha je odgovorila celo tako, da ‘na ta grdi svet že ne bo spravljala otrok’. Naj dodam, da na tem ‘grdem svetu’ lepo uživa, ima svoje stanovanje, službo, kariero, najnovejše telefone, obleke …, kar si s svojim delom in zaslužkom tudi lahko privošči. Biološka ura pa vsem tiktaka …’” In kje je tu Bog? Je navzoč pri odločanju, je povabljen k soodločanju o pomembnih stvareh v življenju? Kdo pa je dovolj zrel pri prvem otroku? Verjetno nihče, še tisti, ki tako misli, s prihodom otroka ugotovi, da bo moral skupaj z njim zoreti kot starš; saj nihče še ni bil prej oče ali mati, predno je spočel prvega otroka; šele otrok omogoči moškemu in ženski, da postaneta mati in oče. Študij, kariera in kar je še takšnih stvari … se pač ne morejo in se ne bi smele vzporejati človeku, ki je neskončno več vreden kot katera koli druga stvar, saj je zanj Bog Oče dal svojega Sina, on pa svoje življenje.

Oznanjamo z besedo in življenjem evangelij življenja, oznanjajmo in živimo odprtost do življenja v vseh oblikah.

Tudi tista o “grdem svetu”, na katerega ni vredno rojevati otroke, je zanimiva. Tak pogled je zares precej zamejen, ujet v tosvetnost brez večnostne perspektive, ki naj bi bila lastna kristjanom. Jezus pa nam je poslal in nam še pošilja Svetega Duha prav zato, da bi uspeli svoj pogled usmeriti v naš skupni cilj, v eshatološko resničnost ali, kot jo imenuje Janez v Razodetju, v “novo nebo in novo zemljo”. Na stanje v svetu je treba pogledati tudi “z vidika večnosti” in prepoznati, da Bog ne ustvari človeka za “ta grdi svet”, ampak za večno življenje v ljubezni občestva svetih. In ali ni lep občutek in velika čast vas staršev, da Bog želi z vami sodelovati pri ustvarjanju novih ljudi, ki jih želi pripeljati k sebi v nebesa, da bi vso večnost živeli v poveličani skupnosti bratov in sester s Kristusom v sredi.
Prav smešno pa se mi zdi to zahodno jamranje in negodovanje nad begunci in migranti ter njih zavračanje: z njimi ne bi živeli, brez njih pa tudi ne moremo. Pravzaprav ni smešno, ampak hinavsko: namesto da bi vsak trenutek na glas priznali, da sami, s svojimi otroki, nismo več sposobni poskrbeti zase in za svojo prihodnost, niti več opraviti vsakdanjih opravil, zlasti tistih najbolj osnovnih in preprostih. Naši zdravstveni in pokojninski sistemi postajajo nevzdržni, ker nimamo dovolj svojih otrok. Zato potrebujemo tujce, ki bodo na tak ali drugačen način še kar prihajali. Iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem kot gimnazijec slišal izjavo zdravnika (ginekologa) razpravljalca na nekem simpoziju o nataliteti v Ljubljani, da bodo ‘prazen prostor’ po naravni logiki zapolnili bolj radoživi narodi, pa naj bodo to Albanci ali Kitajci (tako se je on izrazil). Torej ne gre za nekaj, kar bi nas presenetilo kot strela z jasnega, ampak gre za “duha zaprtosti pred življenjem”, ki se druži z “duhom komodnosti”, oba pa živita med nami že zelo dolgo časa.
Naj ob koncu ponovim, da sem opisano konkretno situacijo uporabil samo za okvir, nikakor pa nisem konkretno na osebni ravni odgovarjal nanjo, saj nikogar osebno ne poznam. Poskušal sem le nakazati problematičnost potrošniškega načina življenja, ki postaja po papežu Frančišku “kultura odmetavanja”, v katerega smo po eni strani kar potisnjeni, po drugi strani pa zavestno premalo naredimo, da bi ga spremenili.
Lepa je primerjava vašega življenja z veselim in žalostnim delom rožnega venca. Naj spomnim, da nam je sv. Janez Pavel II. zapustil tudi svetli del rožnega venca. To je del, ki nudi v premišljevanje skrivnosti iz Jezusovega javnega delovanja, torej oznanjevanja. V tej perspektivi pa vidim tudi svetlobo, ki kaže k izhodu iz te situacije. Bodi prilično ali ne, kot najdemo pri apostolu Pavlu, oznanjamo z besedo in življenjem evangelij življenja, oznanjajmo in živimo odprtost do življenja v vseh oblikah. Nikoli ne vemo, kdaj in kje bosta beseda oznanila ali zgled padla na plodna tla. Predvsem pa izpričujmo, da je vsako človekovo življenje vredno življenja in da ga nihče nima pravice omejevati. In z veseljem živite starševstvo ter izžarevajte srečo, ki jo lahko daje, ker je ena izmed najvišjih oblik sodelovanja z Bogom. Morda pa bodo ob doživljanju vaše starševske sreče tudi otroci iz vaše zakonske skupine zahrepeneli po nečem podobnem.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str 31-33.

Naša teta Ana je živela sama na drugem koncu naše mlade države. Rada je prihajala domov, v svojo rojstno hišo.
Ko se je upokojila, smo ji rekli: »Pridite domov za stalno, saj boste imeli svojo sobo v novi hiši.«
»Dokler bom lahko skrbela sama zase, bom ostala v svojem stanovanju v mestu. Ko bom onemogla, bom prišla k vam, če me boste hoteli sprejeti,« je bil njen odgovor.
»V redu, kakor želite,« smo se strinjali z njo.
Nekaj dni po svojem petinosemdesetem rojstnem dnevu nas je poklicala. Povedala je, da je padla in ne more hoditi. Z možem sva se takoj odpeljala k njej, ji pomagala v avto in jo odpeljala na urgenco. Po pregledu noge - poškodovanega kolena - je zdravnik priporočil opornico in hoduljo, ker operacije morda ne bi preživela.
Z vso opremo sva jo pripeljala k nam domov. Čez nekaj tednov smo spraznili njeno stanovanje, oddali ključ lastniku in teta se je uradno preselila v svojo rojstno hišo.
Nekaj časa je vztrajno nosila opornico in se s hoduljo počasi premikala po hiši in balkonu. Potem pa se je kar naenkrat odločila, da bo poskusila brez opornice. Sama je bila v hiši. Ko smo se vrnili s polja, smo jo našli ležečo na hodniku.
»Kje pa imate opornico? Zakaj si je niste pripeli?« smo bili ogorčeni.
»Sem poskusila brez nje, ker mi je zoprno, ko me tišči na več mestih,« je rekla.
»Malo je treba potrpeti, če hočete še hoditi, vsaj po hiši.«
»Saj greste za mano,« je rekla teta Ana.
Smejali smo se ji, saj kdo ve, da bo dočakal tako visoko starost.
Rada je delala, pomagala pri delu, ki ga je lahko sede opravljala. Ko je luščila fižol, je na koncu pustila nekaj strokov: »To bom pa jutri zluščila, danes ne morem več.« Nasmejala sem se tistim desetim strokom fižola, ki jih sama gotovo ne bi pustila za naslednji dan.
»Kar smej se, saj greš za mano!« je bila teta Ana užaljena in prizadeta. »Boš že videla, kako boš luščila, ko jih boš imela devetdeset na grbi!«
Ko smo nekega dne sedeli pri kosilu, je pojedla juho, potem pa položila roki v naročje.
»Zakaj pa ne jeste, teta?« smo jo spraševali.
»Malo se bom spočila,« je rekla. Vsi smo se začeli smejati, saj držati žlico ali vilice v roki ni tako težko delo, da bi bilo treba počivati.
»Boste že videli, kako se utrudiš z žlico v roki, saj greste za mano,« nam je napovedala.
Tete že precej let ni več med nami, mi pa gremo za njo, kot nam je govorila. Luščim fižol, malo ga je še v skledi, vendar me tako bolijo prsti, da postavim skledo v shrambo in pravim: »Jutri bom dokončala.«
Takrat se spomnim tete in njenih pogosto izrečenih besed: »Greste za mano.«
Kako hitro je prišel čas, ko sem že tam, kjer je bila ona pri devetdesetih, jaz pa jih imam trideset manj. Prehitro grem za njo. Kar sram me je, da sem se ji smejala in se posmehovala, kako nore misli se ji motajo po glavi. Vsak dan sem bližje njenemu koncu, moja glava je že dolgo siva, staram se morda hitreje kot se je ona.
»Greste za mano, boste že videli, kaj vse doleti človeka!«
Vsak večer smo zbrani pri molitvi rožnega venca. Na koncu odmolimo vse molitve, ki jih znamo. To smo začeli, ko sta bila otroka majhna, in s tem nadaljujemo. Sredi molitve me začne nadlegovati spanec in komaj se še zadržujem, da se mi oči ne zaprejo.
Spominjam se, da je teta Ana med molitvijo večkrat zaspala, pa smo jo kregali, zakaj se ne zadrži, saj ne molimo celo uro, tiste četrt ure bo pa že vzdržala.
»Greste za mano!« je bil njen odgovor.
»Teti gre na otročje,« smo se pogovarjali v družini.
Nazadnje je nepokretna in skoraj nema obležala v postelji.
V trgovino sem šla kupit stekleničko, da bo iz nje srkala in ne bo polivala po postelji. Prišla sem na otroški oddelek in povedala, kaj bi rada kupila.
»Koliko pa je star otrok?« je vprašala sestra.
»Kmalu jih bo petindevetdeset,« sem povedala.
Nasmejala se je, ker je mislila, da se šalim. Dobila sem stekleničko, ki pa je teta ni znala in mogla uporabljati.
Ko je bila čisto nepokretna in nema, je še vedno v rokah trdno držala rožni venec, si ga ovila okrog prsta, da so se jagode kar zajedle v kožo. S tem nam je govorila, naj ne izpustimo iz rok tega najmočnejšega orožja v boju zoper sile zla.
 
Heli, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2023), 41.

Skupina žab si je omislila tekmovanje: katera od njih bo dosegla vrh visokega stolpa. Zbralo se je veliko gledalcev, da bi spremljali tekmo in navijali. Tekma se je začela. Med gledalci ni bilo nikogar, ki bi verjel, da je kateri od žab uspelo priplezati do vrha stolpa. Slišale so se besede: »Oh, kako naporno! Nikoli jim ne bo uspelo!« in: »Tega nikakor ne bodo zmogle. Stolp je previsok!« Žabe so začele obupavati, razen ene, ki je odločno plezala naprej ... Gledalci so še naprej klicali: »To je prenaporno! Tega nihče ne zmore!« Žabam so popuščale moči, ena za druho so odnehale, ena pa je še vztrajala ... Na koncu so omagale vse razen nje. Z velikim naporom je dosegla vrh!
Druge žabe bi seveda rade vedele, kako ji je uspelo! Izkazalo se je, da je bila zmagovalka gluha!

Nauk zgodbe: Nikoli ne poslušaj ljudi, ki vidijo le črno plat in gledajo pesimistično. Uničili ti bodo najlepše želje in zatrli upanja, ki jih nosiš v svojem srcu! Nikoli ne pozabi moči besed, kajti vse, kar slišiš in bereš, vpliva nate in na tvoje ravnanje!
Če ti kdo reče, da ne boš mogel uresničiti svojih sanj, se naredi gluhega! Vedno razmišljaj: »Tudi meni lahko uspe!«

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 136.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.