Sem naročnica Ognjišča več kot trideset let. Dostikrat preberem, da ljudje, ki so izgubili svojca, ‘obtožujejo’ Boga, da je on kriv za vse gorje, celo tako, da se od vere oddaljujejo.
Naj opišem svojo izkušnjo. Bili smo povprečna družina. Molitev in vero sem posredovala jaz kot mama. A zgodilo se je, da mi je umrl sin za rakom. Nisem ‘krivila’ ne Boga ne ljudi. Moja tolažba je bila vsakdanja molitev rožnega venca. Mislim, da je to edino, kjer človek najde tolažbo. Umrl mi je tudi mož in ostala sem sama. Rada bi ljudi v stiski in taki bolečini spomnila, da je molitev tolažba, ki lajša bolečino in žalost.
Meta

Ne vem, na kateri članek v Ognjišču mislite, ko opisujete ljudi, ki ‘krivijo’ Boga za izgubo najbližjih ali za trpljenje. Je pa vaše pismo dragoceno, ker v njem opisujete svojo izkušnjo in ne uporabljate naučenih fraz, ampak iz njega govori vaše življenje. Tudi sam sem srečal ljudi, ki sta jih trpljenje ali stiska privedli nazaj k Bogu. Celo ljudje, ki so se zelo oddaljili od Boga, so po preizkušnji spet našli pot k Bogu. Začeli so moliti in obiskovati cerkev. Preizkušnja se je iz prekletstva spremenila v blagoslov, saj jih je privedla nazaj na pravo pot.
Toda trpljenje je lahko tudi past, kajti poznam ljudi, ki so jih trpljenje, težka bolezen (njihova ali njihovih najbližjih) ali huda preizkušnja popolnoma odvrnili od Boga. Dejali so: Če bi bil Bog, bi ne dopustil tega! Odvrnili so se od Boga ter tako ostali še bolj sami v svojem trpljenju in bolečini. Nemalokrat zagrenjeni in zaprti v svojo bolečino. »Trpljenje je področje skušnjave,« pišeta v knjigi Pričevanje svetih ikon Tomaš Špidlik in Marko Rupnik. Je kot talilna peč. Ko damo vanjo rudo, lahko iz nje dobimo najplemenitejšo kovino ali neuporabno žlindro. Ne glejmo z nerazumevanjem na tiste, ki so v trpljenju izgubili vero, ampak jim skušajmo biti blizu in jim pomagati, da bi zmogli tudi v trpljenju prepoznati Božjo navzočnost in spoznati, da ni noben človek v preizkušnji sam, ampak je z njim Jezus Kristus, ki je sam trpel.
Zgovoren je zgled Tita Brandsmaja, nizozemskega karmeličana, profesorja in rektorja univerze pred drugo svetovno vojno. »Ko so Nemci zasedli Nizozemsko, so p. Tita odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Zaprli so ga v umazan pesjak. Stražarji so ga poniževali in se znašali nad njim tudi tako, da je moral lajati kot pes, ko so hodili mimo. Tam je leta 1942 umrl kot mučenec. Nacistični mučitelji niso vedeli, da je p. Tit pisal dnevnik med vrstice svojega duhovniškega molitvenika. Tam je tudi zapisal, da je tolikšno trpljenje mogel prestati zato, ker se je zavedal, koliko je Jezus pretrpel zanj,« (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 51). Danes že sveti Tit Brandsma je zmogel prenesti tako ponižanje in trpljenje, ker se je zavedal, kaj vse je Jezus pretrpel zanj in zato ni sam v hudi preizkušnji. Molimo za trpeče pa tudi zase, da bi v času preizkušnje ne izgubili vere v Boga, ampak naj izkusimo Božjo blagodejno bližino, ki naj nam pomaga v težkih trenutkih življenja.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str 35-36.

Ko razmišljamo o začetem šolskem letu, nas lahko prevevajo različni občutki. Želimo ti, da bi bilo leto uspešno, blagoslovljeno in veselo, sami pa dodajamo nekaj spodbud, ki naj pri tem pomagajo.

UČENJE JE POTOVANJE, NE DESTINACIJA
Ko vstopaš v novo šolsko leto, je pomembno razumeti, da se uspeh ne meri samo s končnimi ocenami, ampak z napredkom, ki ga dosežeš skozi celo leto. Spodrsljaji in padci so del tega procesa. Pomembno je vztrajati, se učiti iz napak in se zavedati, da se pravi uspeh meri z osebno rastjo in spremembo glede na začetno stanje.

ORGANIZACIJA JE KUL
Z organizacijo časa in nalog se lahko v veliki meri izogneš nepotrebnemu stresu. Pri tem lahko uporabiš fizični (papirnati) koledar ali dnevnik, ali pa digitalne aplikacije (Todoist, Any.do, Trello, Google/Apple koledar …), ki jih lahko sinhroniziraš z različnimi napravami. Takšno načrtovanje je lahko koristno pri organizaciji domačih nalog, pripravah na teste, pa tudi pri delu za druge obveznosti (glasbena šola, šport, sestanki za animatorje, srečanja skavtov …). Vnaprejšnje načrtovanje nam omogoča, da si lahko vzamemo čas tako za učenje in delo kot tudi za sprostitev in hobije. Ob različnih dejavnostih, obveznostih, hobijih lahko postane pametno sprejemanje kakšnih hitrih odločitev precej trd oreh, ki ga je lažje streti s podporo dobrega sistema načrtovanja časa.

OK SEM
V času šolanja se nam dogaja veliko sprememb. V tem času tudi močno iščemo, kdo v resnici sploh smo. Pomembno je, da se zavedaš, da si super ravno tak, kot si. Včasih znamo precej obupovati sami nad sabo zaradi primerjanja z drugimi. Dejstvo je, da lahko hitro odkrijemo koga, ki je v nečem boljši od nas. Primerjanje z drugimi nam nikoli ne koristi. Bolje, kot da se primerjam z nekom drugim danes, je, da se primerjam s samim seboj – včeraj. Ob tem bom lažje prepoznaval svoje močne točke, talente, darove ter sprejemal svoje šibkosti in si postavljal realne cilje za prihodnost.

PRIJATELJI ME GRADIJO
Prijatelji in ostali socialni odnosi so za naše življenje bistvenega pomena. Tako je včasih prava modrost najti dobro ravnovesje med šolo, družabnim življenjem in drugimi obveznostmi. Pomembno je, da imam ob sebi iskrene ljudi, ki me podpirajo in razumejo, vseeno pa tudi nastavljajo ogledalo mojim (včasih ne najbolj pametnim) dejanjem. Morda se precej spreminja družba, kjer se čutim sprejetega in res verjamem, da ji pripadam. Morda se mi v določenih trenutkih zdi celo, da ne spadam v nobenega od okolij. To je normalno, saj v času odraščanja vsi stopamo po poti iskanja identitete in svojega poslanstva. Le prek te poti je možno priti do odgovorov, ki niso samo trivialno-fluidni (pač vsak dan bodi to, kar si izbereš oz. kar ti najbolj paše biti) in ki predstavljajo trdne korenine tudi za obdobja, ko me bodo zalile poplave dvomov, nemoči in zapuščenosti. Vprašanje o tem, kdo sem, se po izkušnjah splača zelo iskreno postaviti tudi Bogu. Odgovoril bo morda malo kasneje in na drugačen način, kot bi si jaz želel, vendar pa zadene točno v sredino .

Pri dnevnem razločevanju o tem, kaj je v moji moči, da spremenim, in kaj je bolje, da sprejmem, marsikoga nagovarja naslednja molitev:

Molitev spokojnosti

Bog, nakloni mi spokojnost,
da sprejmem stvari,
ki jih ne morem spremeniti,
pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko,
in modrost, da spoznam razliko.
Da živim le en dan naenkrat,
sprejemam stisko kot pot do miru,
jemljem, kot je to storil Jezus:
ta svet takšen, kot je,
in ne, kakor bi ga hotel jaz imeti.
Zaupajoč, da boš Ti vse stvari prav uredil,
če se predam Tvoji volji.
Tako sem lahko razumno srečen
v tem življenju
in neizmerno srečen s Teboj
v prihodnjem.
Amen.
(Reinhold Niebuhr)

ZDRAVJE IN DOBRO POČUTJE
Čustveno in telesno zdravje je ključno za uspešno šolsko leto. Redna telesna aktivnost, uravnotežena prehrana in dovolj spanja pomagajo pri koncentraciji in učenju. Verjetno ne bo konec sveta, če grem občasno na kak obrok v restavracijo s hitro hrano, bo pa negativno vplivalo, če bo to postalo zelo pogosta navada in če bodo tudi v vmesnem času na krožniku velikokrat zelo sladka, slana in mastna hrana. Prav tako je dobro, da spregovorim o svojem čustvenem svetu z ljudmi, ki jim zaupam. Sploh če se počutim močno preobremenjen ali stalno izčrpan. Lahko sem prepričan, da takšno občutje deli še marsikdo in da je iz te situacije mogoče ponovno priti na zeleno vejo, z več moči in modrosti (velikokrat to uspe le s strokovno pomočjo terapevta, psihologa, svetovalca, psihiatra).

ŽIVLJENJE JE SPREMINJANJE
V določenih obdobjih življenja se lahko hitro spreminjajo interesi, telo, občutja, prijateljstva in celo življenjske poti. Nekatere spremembe je dobro vzeti kot del življenjskega potovanja. Vsaka sprememba prinese nove izkušnje in priložnosti za rast.  
Ne glede na izzive, ki te čakajo v tem letu, in nepredvidene situacije si lahko prepričan, da si edinstven in da imaš poslanstvo, ki ga lahko izpolniš le ti. Pomembno je, da najdeš svojo strast, si postaviš cilje ter slediš svojim sanjam ne glede na ovire in izzive.

SPREJEMANJE IN ODGOVORNOST – KLJUČ DO ODRASLOSTI
V življenju se vedno prepletajo stvari, ki jih res ne moremo močno spremeniti, in tiste, ki so odvisne predvsem od nas.
Nekatere stvari, ki jih v večji meri ne moremo nadzorovati, so na primer:

• Videz: Morda ti ni všeč višina, oblika nosu ali barva oči. A te lastnosti so del tebe in so tisto, kar te dela unikatnega.
• Družina: Ne moreš izbrati staršev ali sorojencev. Nekateri odnosi so lahko zapleteni in težavni. Toda prav iz vsakega odnosa se lahko nekaj naučiš.
• Preteklost: Stvari, ki so se zgodile pred leti ali celo včeraj, ne morejo biti spremenjene. Prav tako pa lahko sčasoma spoznavaš širšo sliko in se učiš, da te ta spoznanja bogatijo za odločitve v prihodnosti.

A kljub temu da teh stvari ne moreš spremeniti, je pomembno, kako se do njih obnašaš. Namesto da se boriš proti njim, jih poskusi sprejeti. To ne pomeni, da si moraš lagati, da so ti všeč, ampak da jih priznaš in najdeš način, kako živeti z njimi.
Zdaj pa k tistemu delu, ki opisuje stvari, za katere sem odgovoren in jih lahko spreminjam, na primer:

• Odnos do šole: Čeprav morda ne moreš vplivati na to, kateri predmeti ti niso všeč, lahko nadzoruješ, koliko truda vložiš v učenje.
• Prijateljstva: Izbiraš, s kom se družiš in kako se obnašaš do drugih.
• Svoje navade: Izbiraš, ali boš prosti čas preživel na telefonu, na igrišču, ob branju knjige, kakšnem prostovoljnem delu ali drugi dejavnosti.  

ZAUPAJ VASE IN VERJEMI V SPREMEMBE
Mogoče misliš, da si premlad, da bi naredil razliko. A zgodovina je polna zgodb o mladih ljudeh, ki so spremenili svet. Tvoje ideje, strasti in energija so tisto, kar svet potrebuje. Če vidiš nepravičnosti ali probleme, postani del rešitve. Pomagaj s prostovoljnim delom, povezuj se z drugimi, ki delijo tvoje vrednote, in skupaj delajte za boljši jutri. Ob neverjetni moči posameznika je pomembno še zavedanje, da v delu za skupni cilj postaneta dve osebi, ki se borita skupaj, močnejši kot dva posameznika, ki delata ločeno za isto stvar.
Zapomni si, da je življenje kombinacija sprejemanja tistega, česar ne moremo spremeniti, in aktivnega ukrepanja tam, kjer lahko naredimo spremembo. Razločevanja in prepoznavanja kdaj gre bolj za prvo in kdaj bolj za drugo stvar, se učimo vse življenje, a praksa nam pomaga, da gremo skozi dneve z več notranjega miru in dejanskega spreminjanja sveta na bolje.
Ne čakaj na pravi čas ali pravo priložnost. Začni zdaj. Tvoja prihodnost in prihodnost sveta sta predvsem v tvojih rokah. Bog ti daje talente in energijo, da jih uporabljaš za dobro, in verjame vate bolj kot ti sam.

SOOČANJE S SPREMINJAJOČIMI SE ČUSTVI
Velikokrat je naša notranjosti kot vihar, kjer se prepletajo različna čustva, in ne vemo točno, kaj bi z njimi počeli.
Pri tem nam lahko pomaga zavedanje, da so čustva osebna. Pogovarjanje o čustvih že od malih nog pripravlja poligon za pogovore o globljih doživljanjih, tudi tistih, povezanih s šolo, spolnostjo, osamljenostjo, smrtjo ... Če čakamo na primerno starost otroka, preden začnemo z njim govoriti o teh vsebinah, se bomo do takrat verjetno znašli v veliki zadregi – otrok in mi. A če govorimo o občutkih in čustvih z otrokom od tretjega leta naprej, bo to pomenilo samo naravno nadaljevanje pogovorov o temah, ki so občutljive, vendar del vsakdanjega življenja in zato zelo pomembne.
Ob hitrem spreminjanju čustev, ki jih mladostnik doživlja, se lahko sprašuje: »Kaj je narobe z menoj? Zakaj toliko razmišljam o smrti/spolnosti/dekletih/fantih …?« Verjeti začne, da je z njim nekaj narobe, namesto da bi razumel, da je to običajen del razvoja.
Prav tu je tista svetla točka, kjer imamo veliko priložnost. Če v družini ustvarjamo varno okolje in se učimo, da se o negativnih občutkih pogovorimo, potem se vzpostavi vzorec, znotraj katerega se nelagodje ne rešuje s pomočjo skrivanja čustev ali iskanja neprimernih načinov za njihovo sproščanje (nasilje, alkohol, droge, spolnost, pornografija, video igrice …), ampak v odnosu z najbližjimi.
Če se mi dogaja, da se velikokrat srečujem z določenim čustvom, ki ga ne znam/ne zmorem na primeren način predelati, so mi lahko v pomoč naslednja tri vprašanja in odgovori nanje:
Kaj je tisto, kar pri meni sproži takšno doživljanje?
Kako bi najnatančneje opisal občutja, ki se takrat pojavijo v moji notranjosti? (Pri tem ti je lahko v pomoč kolo čustev.)
Kaj v takšni situaciji potrebujem (čas zase v naravi, poslušanje mirne glasbe, cepljenje drv, metanje na koš, tuš, počitek …)?

NOVI ŠOLSKI IZZIVI TUDI ZA STARŠE
Tudi starši se učimo in rastemo ter se soočamo s posebnimi izzivi. Nekaj stvari, ki lahko staršem povzročajo težave pri odraščajočem otroku, je zbranih v nadaljevanju z namenom, da se vprašamo, ali je težava to tudi pri nas – in če je, kaj lahko naredimo.

• Sprejemanje povečevanja otrokove neodvisnosti: Za najstnika je normalen del razvoja, da se začne osamosvajati in želi prevzemati več odgovornosti zase. Čeprav imamo ob tem včasih občutek, da otrok beži stran v neznan in nevaren svet, mu lahko precej pomagamo s spodbujanjem samostojnosti, ki pomaga krepiti samozavest in odgovornost ter vero vanj.
  
  
• Podpora otroku, ki je v stresu in pod pritiski: Poleg ocen so tu še sovrstniški odnosi, pričakovanja staršev, trenerjev, učiteljev, načrtovanje prihodnosti in še marsikaj, kar lahko na mladostnika deluje zelo stresno. V tem obdobju je pomembno, da smo starši v oporo in da razumemo, kako kompleksna se lahko zdi mladostniku trenutna situacija. Obenem seveda ostaja izrednega pomena, da pred mladostnika postavljamo tudi zahtevne situacije, ki mu pomagajo rasti in postajati močnejši.
   
• Pomen pogovorov: Odnosov ne zgradimo z enkratnim srečanjem in tudi uničimo jih zelo redko z enim dejanjem. Redni pogovori tako o šoli kot o prijateljih, težavah, veselih dogodkih … so bistvenega pomena, da čutimo, kje smo v določenem trenutku. Dobro bi bilo, da bi nas v takih primerih vodilo načelo, da imamo dve ušesi za poslušanje in samo ena usta za govorjenje, ter zgled Jezusa, ki ni obsodil niti prostitutke, ko so mu jo pripeljali z vprašanjem, ali jo lahko kamenjajo. Odnos je proces, je tek na dolge proge.
  
  
• Spletna varnost: To je točka, kjer ima vsaka generacija staršev večji izziv, saj postaja splet vedno pomembnejši del našega življenja. Digitalna doba prinaša številne priložnosti in izzive. Varna uporaba interneta in družbenih omrežij je pomembnejša, kot je bila kadarkoli prej, in prehitra uporaba digitalne tehnologije lahko otroku/najstniku prej škodi kot koristi (določene raziskave so pokazale, da otroci, ki se kasneje srečajo z digitalno tehnologijo, v splošnem bolje usvojijo njeno uporabo, saj se zaradi drugih dejavnosti možgani do takrat bolje razvijajo). Pogovor in razlaga o nevarnostih in pasteh spleta sta danes zelo pomembna popotnica, ki jo starši moramo dati otrokom, če jih želimo opremiti za soočanje s sodobnimi izzivi življenja.
  
  
• Pomen spanja: Najstniki potrebujejo več spanja kot odrasli. Pomembno je, da imajo reden spanec, saj to vpliva na njihovo razpoloženje, rast, razvoj, rehabilitacijo, fokus, učinkovitost in zdravje. Določene navade spanja, ki želijo nadoknaditi zamujene ure v nočeh čez teden s spanjem za vikend, dolgoročno nimajo najboljših posledic.
  
  
• Iskanje ravnovesja in vrednost napak: V iskanju ravnovesja med pomembnimi zadolžitvami, ki jih imamo za šolo, delo, družinske obveznosti in prosti čas, se vedno pojavi kakšna napaka, ki jo naredimo. To je del učenja, rasti in definicije tega, da smo ljudje. Namesto da se osredotočimo na to, kaj vse naredimo narobe, lahko te izkušnje uporabimo kot priložnost za učenje in razvoj.

B. Tomažič, Inštitut Integrum, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 9 (2023), 52-56.

(ob svetovnem dnevu turizma) Avstrijski cesar Franc Jožef je pred 126 leti, 1. avgusta 1897, podpisal zakon, ki je zahteval, naj na Kranjskem za letovišča, zdravilišča in kopališča poslej skrbijo zdraviliške komisije. Ta datum naj bi pomenil ‘uradni’ začetek turizma na Bledu. Sicer pa so očetje blejskega turizma tako komisijo ustanovili že leta 1886. Zdraviliška komisija je skrbela za razvoj turizma v tem kraju, ki ga je Bog obdaril s tolikimi naravnimi lepotami, da ga je France Prešeren, prvak naših pesnikov, imenoval ‘podoba raja’. Bled s cerkvico na otoku je že zgodaj zaslovel kot romarski kraj. Turizem se je na Bledu začel hitreje razvijati sredi 19. stoletja. K mednarodnemu slovesu Bleda je veliko pripomogel Švicar Arnold Rikli, ki je leta 1854 odprl sončno in zračno zdravilišče. Bled je privabljal vedno več obiskovalcev. Ne samo iz naše domovine in s stare celine, ampak z vsega sveta, ki je spričo sodobnih prometnih in drugih povezav postal majhen. Na naslednjih straneh v besedi in sliki predstavljamo zgodovino Bleda in njegovega turizma ter naravne in kulturne znamenitosti.

BLED SKOZI ČAS
Prvi sledovi človeka na Bledu so iz kamene dobe. V železni dobi, ko so v alpskih krajih začeli pridobivati železo, je bilo naseljencev več. Bled so gosteje naselili šele Slovani in sicer v dveh valovih: prvi sega v 7. stoletje, drugi pa se je zgodil med 9. in 10. stoletjem. Največ najdb – razni okrasni predmeti v grobovih – so iz druge naselitve in kažejo na zgodovinski razvoj Bleda do 10. stoletja.  Naši kraji so proti koncu 8. stoletja prišli najprej pod frankovsko (Karel Veliki), zatem pa pod nemško oblast. Nemški cesar sv. Henrik II. (973–1024) je leta 1004 briksenškemu škofu sv. Albuinu podaril Bled z ozemljem med obema Savama, leta 1011 pa še Blejski grad.  To je velika prelomnica v blejski zgodovini. Gospodarstvo so v imenu škofov upravljali najprej škofovi ministeriali, nato pa podložni vitezi. Sredi 14. stoletja so briksenški škofje opustili neposredno upravo blejske lastnine in jo dali v zakup dotedanjim upraviteljem. Ti so grobo ravnali s tlačani, zato so se kmetje leta 1515 pridružili boju ‘za staro pravdo’ v vseslovenskem puntu. Leta 1558 je blejski grad prevzel v zakup Herbert VII. Turjaški (Auersperg). Do sredine 18. stoletja  so bili zakupniki le plemiči, pozneje pa tudi meščani, ki pa so na gradu redko bivali. Leta 1803, po 800 letih briksenške oblasti, je Bled z ukazom dvorne komisije postal državna last. Pod Francozi je bil v letih 1803–1813 v sklopu Ilirskih provinc, nato pa spet prišel v roke avstrijskega cesarja. Ta je leta 1838 Bled vrnil briksenškim škofom, leta 1848 pa je tamkajšnje gospodarstvo z odpravo podložništva izgubilo značaj fevdalne gospodarske in družbene enote. V drugi polovici 19. stoletja se je Bled močno spremenil. Leta 1858 je blejsko posest kupil Viktor Ruard, lastnik jeseniške železarne. Obdržal je grad, jezero in gradbena zemljišča okoli njega, drugo pa je prodal Kranjski industrijski družbi. Svoj del je Ruard leta 1882 prodal dunajskemu veletrgovcu Adolfu Muhru. Leta 1919 sta grad in jezero prišla v slovenske roke: kupil ju je blejski hotelir Ivan Kenda. Leta 1937 ju je prevzela Zadružna gospodarska banka, zatem pa odkupila Dravska banovina. Med drugo svetovno vojno je bil na Bledu sedež vojaške in civilne uprave nemškega okupatorja. Leta 1960 je Bled pridobil status mesta.  Današnje mestno naselje je nastalo iz več manjših vasi, razporejenih okoli jezerske kotanje. Vasi Grad, Mlino, Rečica, Želeče in Zagorice so nastale že v zgodnjem srednjem veku. šele v zadnjih sto in nekaj let so se zaradi gospodarstva in turizma povezale, da je nastalo enotno naselje.

ZGODOVINA TURIZMA NA BLEDU
Med prve obiskovalce Bleda lahko štejemo romarje, ki so iz Kranjske, Koroške, Štajerske, Primorske, Furlanije in Avstrije romali k Mariji na otoku. Poleg pobožnih opravil so občudovali tudi lepote kraja in s svojim pripovedovanjem o doživetjih privabljali vedno več romarjev.  Na Bled niso prihajali le preprosti ljudje, ampak tudi gospoda. Janez Vajkard Valvasor v svoji znameniti knjigi Slava vojvodine Kranjske (1689) omenja tudi blejske termalne vrelce.  Grajski oskrbnik Weidmann jih je zaradi velikega navala ljudi, ki so iskali zdravja in je imel z njimi preveč dela, hotel zasuti. Kasnejši grajski oskrbnik Ignac Novak je v letih 1782–1787 večkrat predlagal, da bi Blejsko jezero izsušili, da bi pridobili rodovitno polje, ilovico z jezerskega dna pa bi porabili za izdelovanje opeke! Leta 1822 so termalne vrelce pokrili z leseno lopo. Bolj kot zaradi zdravilnih vrelcev, ki niso bili posebno topli, so na Bled prihajali obiskovalci, ki so občudovali idilično lepoto kraja in pokrajine.
Začetki pospešenega razvoja turizma na Bledu segajo v leto 1855, ko je švicarski hidropat (zdravilec z vodo) Arnold Rikli (1823–1906),  med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih pogojev in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in pričel izvajati svojo metodo zdravljenja. Če je hotel privabiti goste, je potreboval kopališča, urejene sprehajalne in izletniške poti ter namestitvene zmogljivosti. Na Bledu je deloval 52 let. Dal je postaviti leseno kopališče v švicarskem slogu in Zdravstveni zavod, kjer je imel svojo ‘ordinacijo’, kuhinjo, jedilnico in upravne prostore. Za nastanitev pacientov je pod kostanjevim parkom postavil ute, značilne za njegovo metodo zdravljenja.  Sestavni del Riklijevega zdravljenja so bile kopeli in sicer v jezeru in kopališču. Za kopanje so uporabljali dva hladna vrelca (10 in 15,6 C); priporočal je tudi tople in parne kopeli. Obvezno je bilo še sončenje na galerijah v kopališču. V svoj zdravilni program je uvrstil tudi sprehode: izbral je več izletniških točk v okolici Bleda ter jih razdelil po težavnostnih stopnjah, ločeno za moške in ženske. Na teh točkah je postavil igrišča za balinanje in kegljanje. Vsi njegovi pacienti so se morali držati strogega dnevnega reda. Jutranjemu vstajanju med peto in šesto uro so sledili sprehodi in gibanje na svežem zraku, pri čemer so jemali skromen zajtrk s seboj. Hrana je bila vegetarijanska, glavni obrok je bil šele ob pol šestih popoldne. Njegovo ‘špartansko’ zdravljenje je pomagalo proti mnogim boleznim. Poleg Riklijevih pacientov je Bled privabljal vse več tistih, ki so hoteli preživeti počitnice v zdravem in predvsem lepem okolju. Po letu 1870, ko je z dograditvijo železniške proge Trbiž–Ljubljana kraj dobil svojo železniško postajo v Lescah, je število blejskih obiskovalcev stalno naraščalo. Leta 1903 je Bled na veliki mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju prejel zlato medaljo,  leta 1906 pa so ga uradno prišteli med pomembne turistične kraje cesarske Avstrije.
Med obema vojnama je Bled ostal najbolj svetovljansko letovišče v Jugoslaviji in poletna rezidenca Karadjordjevićev. V poletnih mesecih je postal središče političnega in diplomatskega življenja. Po drugi svetovni vojni so na Bledu nadaljevali s turistično tradicijo in prenovili večino gostinskih in turističnih objektov, ki so prešli v slovenske roke. Zaradi Titove rezidence v Vili Bled so Bled obiskali mnogi državniki,  politiki in kulturni delavci iz domovine in tujine. Vila Bled je preurejena v hotel najvišje kategorije in lahko sprejme tudi najzahtevnejše goste. Arnoldu Rikliju, zaslužnemu delavcu za turizem na Bledu, je Turistično društvo Bled v Zdraviliškem parku postavilo spomenik.  Njegove metode zdravljenja, povezane s sodobno terapijo, na Bledu nadaljujejo.

DEJAVNOST ZDRAVILIŠKE KOMISIJE
Zgodovino in dejavnost Zdraviliške komisije na Bledu je predstavil Božo Benedik leta 1987 v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino. Na Bledu so Zdraviliško komisijo, ki je odigrala pomembno vlogo v razvoju blejskega turizma, ustanovili leta 1886, enajst let pred zakonom o zdraviliških komisijah, ki ga je cesar Franc Jožef podpisal 1. avgusta 1897. Poslovanje Zdraviliške komisije Bled je potekalo na osnovi zdraviliškega reda, ki so ga sprejeli leta 1899 in ga kasneje dopolnjevali. Komisija je štela 12 članov, seje je vodil predsednik, zapisniki so bili po letu 1903 večinoma v slovenščini. Med člani komisije ne zasledimo Arnolda Riklija, čeprav je tisti čas za turizem na Bledu veliko pomenil. To dokazuje, da so domačini v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja o turizmu že veliko vedeli. Člani Zdraviliške komisije so si prizadevali za povečanje premoženja. Odkupili so zdraviliški dom s parkom in del jezerske obale. Zdraviliški dom je bil skupaj s parkom namenjen za zabavno življenje in je dajal glavni turistični utrip v kraju. Z odkupom jezerske obale so poskrbeli za sprehajalce. V prizadevanju za razvoj turizma so v sezoni izdajali Letoviški list, pripravili Vodnik po Bledu ter oglašali v tujih časopisih in revijah. Veliko pozornost je komisija posvečala lepemu izgledu Bleda. Za red v parkih so nastavili uniformirane čuvaje. Petrolejsko razsvetljavo so prižigali tudi, kadar je sijala luna. Leta 1905 so naročili načrt za elektrifikacijo Bleda in za telefon. Zdraviliška komisija je svojo dejavnost krila z lastnimi dohodki, katerih vir sta bili predvsem zdraviliška in godbena taksa. Komisija je vodila tudi letno statistično gibanje blejskih gostov:  leta 1896 je bilo 1.625 gostov, leta 1909 pa je v sezoni, ki je trajala od 1. maja do 30. septembra, na Bledu letovalo 6.163 gostov. Tisti čas je Bled razpolagal z 2.584 turističnimi posteljami v hotelih in pri zasebnikih. Za dobro počutje gostov so pripravljali številne prireditve; velika skrb je bila namenjena godbi.
Leta 1914 je bila Zdraviliška komisija razpuščena, njene naloge naj bi prevzel Zdraviliški odsek pri občinski upravi, ki pa je zaživel šele leta 1921. Leta 1925 so ponovno ustanovili Zdraviliško komisijo. Ena njenih glavnih nalog je bila skrb za ureditev kraja, veliko pozornost je posvečala tudi propagandi: izdajali so prospekte v petih jezikih,  plakate, oglašali v tujih časopisih, Rudolf Badjura je sestavil zelo kvaliteten vodnik Blejski izleti.  Leta 1927 je Zdraviliška komisija začela akcijo, da bi Bled dobil status zdravilišča in bi njeni gostje uživali velike popuste na železnici.
Po drugi svetovni vojni so se prave turistične sezone začele šele po letu 1955, ko je začelo delovati Turistično društvo Bled.  Pomemben mejnik za vse vrste prireditev na Bledu je bila nova Festivalna dvorana,  ki so jo slovesno odprli leta 1961 za velik šahovski turnir.  Kasneje so tam prirejali likovne ter druge raznovrstne razstave. Julija 1965 je bil na Bledu kongres Pen klubov, na katerem se je zbral svetovni vrh pisateljev in pesnikov. Leta 1971 je bil prvi koncert v cerkvi na otoku, orgelske in pevske koncerte prirejajo tudi v župnijski cerkvi. Leta 1953 se je porodila zamisel o kmečki ohceti, ki so jo izpeljali trikrat, od leta 1977 pa je redno na sporedu na vrhuncu turistične sezone.

“DEŽELA KRANJSKA NIMA LEPŠ'GA KRAJA”
Tako France Prešeren v svojem Krstu pri Savici strmi nad naravnimi lepotami Bleda in okolice in jih našteva: otok sredi jezera, v ozadju zasneženi vrhovi, v ospredju polja, nad katerimi s strme pečine kraljuje grad, ob strani pa griček za gričkom.
BLEJSKO JEZERO – Prešeren je svojo hvalnico Bledu zapel leta 1836.  Takrat je bil še neskaljen biser, romarski kraj. Turisti so začeli prihajati kakšnih dvajset let pozneje. Privabljala jih je pravljična lepota jezera z otokom na sredi ter s prastaro Marijino cerkvijo in visokim zvonikom na njem. Blejsko jezero je tektonsko-ledeniškega izvora in je nastalo pred nekako 13.000 leti. Sprva je bilo večje in globlje, zdaj je dolgo 2.120 m, široko pa 1.380 m, največja globina znaša 30 m, površina meri 1,45 km2, vsebuje 31 milijonov kubičnih metrov vode. Jezero je studenčno: vode se zbirajo počasi iz zaledja; voda v jezeru se obnovi enkrat na tri leta. Odtok iz jezera je rečica Jezernica na južnem robu jezerske kotanje. Povprečna temperatura vode v Blejskem jezeru znaša 12 stopinj, poleti se temperatura dvigne tudi do 24 stopinj, zato od junija do septembra privablja kopalce.  Že nad sto let, posebno po drugi svetovni vojni, zaradi naraščajočega turizma in rasti mesta Bled jezero doživlja ekološki propad: voda je motna, življenje rastlin in živali v jezeru je ogroženo. Blejsko jezero vabi k številnim aktivnostim. Pot okoli jezera je s svojimi 6 kilometri ravno prav dolga za rekreacijo – sprehod ali vožnjo s kolesom.  Zelo priljubljena dejavnost je veslanje, saj se Bled ponaša z dolgo tradicijo veslaškega športa in prirejanju mednarodnih veslaških tekmovanj.
Od jezera vodi pot do razglednih vzpetin – na Grajski grič in bližnje hribe, od koder je čudovit razgled. Straža (642 m) je manjši hrib nad jugozahodno obalo jezera, ki je zelo primeren za prijeten sprehod ter poletne in zimske aktivnosti (sankanje, smučanje). Velja za najlepše blejsko razgledišče.  Priljubljeni točki fotografov sta Mala (685 m) in Velika Osojnica (754 m), od koder se odpirajo najlepši razgledi na Blejsko jezero in okolico, Karavanke, Kamniške Alpe in Gorenjsko stran.  Na severni strani jezera se 139 metrov visoko dviga veličastni skalni osamelec in ponuja čudovit razgled daleč naokoli. Na njem že od srednjega veka stoji grad in po njem je ta skalni junak, ki se ogleduje v jezerski gladini, dobil ime.
Med pomembnejše turistične zanimivosti Slovenije spada slikovita soteska Vintgar v bližini Gorij, okoli 4 km severozahodno od Bleda.  Izdolbla jo je reka Radovna. V svoji naravni obliki je bila neprehodna, a so jo kmalu po ‘odkritju’ (1891) uredili. Blejski Vintgar naredi vtis na vsakega obiskovalca s svojimi globinami, navpičnimi stenami, z deročo reko Radovno s slapovi, tolmuni in brzicami. Soteska Vintgar je dolga 1,6 km. Čez sotesko je speljana učna pešpot, ki se zaključi s 13 metrov visokim rečnim slapom Šum.

KULTURNE ZNAMENITOSTI

MARIJINA CERKEV NA OTOKU – Cerkev Marijinega vnebovzetja na otoku je ‘zaščitni znak’ Bleda.  Verjetno je bilo prvo svetišče sezidano na začetku 11. stoletja, ko so Bled dobili v last briksenški škofje. Arheologi so na Blejskem otoku odkrili sledi prazgodovinske (11.–8. stol, pred Kr.) in slovanske poselitve (9.–10. stol.). Iz tega časa je bilo odkritih 124 grobov; približno iz istega časa so tudi temelji predromanske kapele. Po pisnih virih naj bi prvo cerkev na otoku, zidano v romanskem slogu, leta 1142 posvetil oglejski patriarh Peregrin. V 15. stoletju je bila cerkev prezidana v gotskem slogu, postavili so nov prezbiterij in prosto stoječi zvonik, visok 52 metrov, ter glavni oltar. Prenovljeno cerkev je leta 1465 posvetil prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg. Sedanji baročni videz je cerkev dobila sredi 17. stoletja; na otoku so postavili tudi kapelico Matere Božje ter znamenito stopnišče, ki ga sestavlja 99 stopnic. Cerkev na Blejskem otoku je priljubljen kraj porok – velja običaj, da mora ženin nesti nevesto v cerkev po vseh 99 stopnicah. Iz gotske cerkve je ohranjenih nekaj fresk iz Marijinega življenja, ki so nastale okoli leta 1470. Okras cerkve so trije stranski oltarji iz črnega marmorja, delo ljubljanskih kamnosekov M. Cusse in F. Ferrata. Četrti stranski oltar s konca 17. stol. je posvečen sv. Ani, oltarna slika je delo iz Layerjeve delavnice iz Kranja. Glavni oltar z razgibano baročno arhitekturo in bogato pozlačeno rezbarijo je iz sredine 18. stoletja. Levo in desno od Marijinega kipa v sredini sta kipa sv. Henrika II. in njegove žene sv. Kunigunde, ki sta briksenškim škofom podarila Blejsko posest. Leseni reliefi na oltarni mizi in tabernakelj so iz druge polovice 19. stoletja. O otoku obstaja veliko legend, eno je v svojo pesnitev Krst pri Savici vključil France Prešeren. Po tej legendi naj bi bilo na otoku svetišče slovanske boginje Žive, ki sta ga varovala svečenik Staroslav in njegova hčerka Bogomila. Posebnost cerkve na Blejskem otoku je zvon želja iz leta 1534, povezan z legendo. Kdor z njim pozvoni, počasti Marijo in izpolni se mu želja, ki jo nosi v srcu.
BLEJSKI GRAD – Druga ‘ikona’ Bleda je grad,  katerega zgodba sega v leto 1004, ko je nemški cesar sv. Henrik II. podaril blejsko posest briksenškemu škofu sv. Albuinu. Takrat je na kraju današnjega gradu stal le romanski stolp, ki ga je varovalo obzidje. Prvi grad je bil zgrajen okoli leta 1011, vendar briksenški škofje niso v njem nikoli živeli, zato v njem ni razkošnih dvoran. V visokem srednjem veku so dogradili stolpe in izpopolnili obrambni sistem. Za grad je značilna dvojna struktura: utrjen osrednji del, namenjen bivanju fevdalnih gospodov, in zunanji del z obzidjem in s prostori za služinčad. Sedanjo podobo je dobil po letu 1511, ko ga je močno poškodoval potres. Od grajskih stavb je najbolj zanimiva gotska kapela na gornjem dvorišču,  posvečena briksenškima škofoma sv. Albuinu in sv. Ingenuinu. Nastala je v 16. stoletju, ob koncu 17. stoletja so ji dodali baročno podobo.  Ob oltarju sta upodobljena donatorja sv. Henrik II. in sv. Kunigunda. V letih 1951–1961 so pod vodstvom arhitekta Toneta Bitenca izvedli večjo obnovo gradu. Ob zgornjem dvorišču je muzej, v katerem je predstavljena zgodovina Bleda. Danes je Blejski grad urejen kot razstavni objekt. Na grajskem dvorišču se v toplih mesecih odvijajo številne kulturne prireditve, posebej privlačni so viteški dnevi. Z blejskega gradu se ponuja najlepši razgled na blejski otok in širšo okolico Gorenjske.
ŽUPNIJSKA CERKEV – Sedanja župnijska cerkev, posvečena sv. Martinu, je bila zgrajena leta 1905 v neogotskem slogu na kraju prejšnje gotske cerkve iz 15. stoletja.  Prva kapela pa naj bi bila postavljena že pred letom 1000. Za gradnjo nove cerkve so sprejeli načrte dunajskega arhitekta Friedricha Schmidta, ki pa jih je – predvsem glede notranje opreme – spremenil arhitekt Josip Vancaš, po čigar načrtih je bil zgrajen Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Večina plastik iz najboljšega kararskega marmorja je delo mojstra Ivana Vurnika iz Radovljice. Cerkev je 27. avgusta 1905 posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič. V letih 1932–1937 je notranjščino cerkve s freskami poslikal akademski slikar Slavko Pengov.  V turistični sezoni prirejajo v župnijski cerkvi orgelske in pevske koncerte. Pred cerkvijo stoji vrtno znamenje, ki ga je v letih pred drugo svetovno vojno zasnoval največji slovenski arhitekt Jože Plečnik.  Ohranjeno obzidje spominja na čase turških vpadov v naše kraje.k

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 08, str. 58.

"Imamo se dnes za kaj novega zahvaliti - da so došli častiti bratje sv. Vincencija Pavlana med nami prebivat, novi delavci v Gospodov vinograd, nevednim v poučenje, grešnikom v posvarjenje, žalostnim v tolažbo, naši škofiji ino deželi v pomoč," je dejal lavantinski/mariborski škof bl. Anton Martin Slomšek, ko je 26. septembra 1852 pozdravil prve lazariste pri Sv. Jožefu nad Celjem.

SV. VINCENCIJ PAVELSKI IN NJEGOVI SINOVI
Lazaristi ali Misijonska družba so skupnost duhovnikov in bratov laikov apostolskega življenja, ki jo je ustanovil sv. Vincencij Pavelski. Ta mož majhne postave (1,59 m) z velikim srcem se je rodil 24. aprila 1581 v kraju Pouy (danes St. Vincent de Paul) v jugozahodni Franciji. Ko mu je bilo štirinajst let, je šel v šolo in že pri devetnajstih letih je postal duhovnik ter iskal službo, ki bi bila njemu in njegovim domačim vir dohodkov. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. Po srečanju s svetniškim duhovnikom Berullom je sprejel manjšo župnijo, v kateri je skrbel za duhovno in materialno uboge. Verne žene je zbiral v skupine "gospa krščanske ljubezni", ki so skrbele za reveže v svoji okolici. Srečal se je z ženevskim škofom sv. Frančiškom Saleškim, s katerim sta bila soglasna glede prepotrebne obnove verskega življenja. Duhovščina se mora poglobiti v znanju in pobožnosti, pridige naj bodo preproste, zasnovane na evangeliju, pot svetosti je vestno izpolnjevanje stanovskih dolžnosti. Prve sodelavce je zbral okrog sebe leta 1625 in ta letnica velja za "rojstni dan" Misijonske družbe, kakor so imenovali duhovnike ob Vincenciju, ki je organiziral misijone med ljudstvom predvsem na podeželju, skrbel pa je tudi za zunanje misijone (v poganskih deželah). S svojimi sodelavci se je naselil v samostanu sv. Lazarja v Parizu, zaradi česar se jih je prijelo ime lazaristi. Geslo družbe, izpisano (v latinščini) v uradnem pečatu, se glasi: "Poslal me je oznanjat blagovest ubogim". Vincencij je pomagal Louisi de Marillac ustanoviti usmiljenke - Hčere krščanske ljubezni (1633), ki delujejo po bolnišnicah in domovih za ostarele. Prek Gradca so prišel v Maribor leta 1843.

PRIŠLI SO K NAM NA POVABILO ŠKOFA SLOMŠKA
"Slomšek je videl usodne posledice janzenizma in jožefinizma pri nas in sklenil prenoviti svojo škofijo. Izbral je lazariste," je ob praznovanju 140-letnice lazaristov v Celju dejal mariborski škof dr. Franc Kramberger. "Dosegel je, da so se naselili tu in ustvarili prvo in najpomembnejše središče reda v Avstro-Ogrski. Od tod so odhajali po župnijah mariborske škofije in vodili ljudske misijone. Po njihovi zaslugi je škofija zacvetela, prišlo je do prave verske pomladi." Ko so bila opravljena najnujnejša dela in je bila hiša pripravljena za naselitev, je 26. septembra 1852 škof Anton Martin Slomšek sam uvedel duhovnike Misijonske družbe v njim namenjen dom. Pred velikim oltarjem je romarjem spregovoril v nemškem jeziku in v svojem govoru predstavil razloge, zakaj so se mi­sijonarji naselili pri Sv. Jožefu. "Usoden čas nam je prinesel nove naloge, katerim svetni duhovniki ob vsej dobri volji in velikem prizadevanju ne morejo biti kos. Boj proti trem velikim zlom časa je velika in težka naloga duhovnikov: proti neveri, proti socializmu in proti revoluciji." Slovensko pridigo pa je imel na prižnici. V njej je predstavil mesto sv. Jožefa v življenju Cerkve in kristjanov. Končal jo je z besedami: "V vseh svojih dušnih in talesnih težavah idite k sv. Jožefu." Ta hiša je bila prva postojanka lazaristov v Avstro-Ogrski državi. Njihov prihod so omogočili številni dobrotniki. "Če boste bi ljudem bogato delili nebeške dobrine, potem vam ne bo primanjkovalo tudi nič časnega," jim je v svojem pozdravnem nagovoru zagotovil škof Slomšek. Naredil je vse, da so bili lazaristi priznani kot pravna oseba ter da so postali lastniki cerkve in vseh poslopij ob njej.

ŽUPNIJA IN DOM SV. JOŽEF V CELJU
Cerkev sv. Jožefa, ki kraljuje na griču nad knežjim mesto Celjem, je bila zgrajena ob kugi, ki je tod razsajala pogosto, nazadnje leta 1680. Bila je podružnica mestne župnije sv. Danijela. Leta 1860 pa je bila podpisana pogodba, s katero je Misijonska družba dobila v svojo last cerkev z vso pripadajočo opremo, cerkveno hišo, gospodarsko poslopje, njive, vrt in prostor okoli cerkve. Hiša ob cerkvi (romarski dom, dom duhovnih vaj) je dobila sedanjo podobo leta 1902. Duhovniki misijonske družbe so po želji škofa Slomška in njegovih naslednikov vodili ljudske misijone po župnijah, pri Sv. Jožefu so imeli duhovne vaje za duhovnike in za razne stanove laikov. Ob nemški okupaciji je bila misijonska hiša zasedena, misijonarji pa pregnani. Zaradi vojnih razmer je življenje izgubilo 14 slovenskih lazaristov. Po drugi svetovni vojni so bila poslopja misijonske hiše nacionalizirana, prav.tako oba romarska domova. Za bogoslužne potrebe je ostala na voljo le cerkev in zakristija ob njej. Prva maša je bila 20. maja 1945. Marca 1948 je bila misijonska hiša skupaj s posestvom zaplenjena, duhovniki pa skoraj vsi zaprti. Zaradi nagle rasti mesta Celje sta bili leta 1960 ustanovljeni dve novi župniji: Sv. Cecilije (kapuciji) in Sv. Jožef (lazaristi). Župnija Sv. Jožefa šteje okoli 1.800 duš in njen utrip je dokaj živ. Župnijska cerkev je bila temeljito prenovljena, novo, prijazno podobo je dobil Dom sv. Jožef, ki je bil leta 1998 registriran kot zavod, prvi tako registrirani center na Slovenskem. Dom ima 60 ležišč v 35 sobah, skupna ležišča za manj zahtevne skupine, štiri dvorane, v katerih potekajo razni seminarji in tečaji, Slomškovo kapelo in še marsikaj drugega.

"UTABORILI" SO SE V LJUBLJANI IN NA MIRENSKEM GRADU
Lazaristi so prišli v Ljubljano 1. septembra 1879 na povabilo tedanjega ljubljanskega škofa Janeza Zlatousta Pogačarja, da bi vodili duhovne vaje in misijone. Naselili so se na Poljanah, kmalu pa so kupili zemljišče na Taboru, kjer je v letih 1881-1883 zrasla cerkev Srca Jezusovega, ob njej pa hiša - dom za duhovnike in bogoslovce. Leta 1905 so k misijonski hiši dogradili dijaški dom. Hiša na Taboru je provincialna hiša (leta 1919 je bila ustanovljena viceprovinca, leta 1926 samostojna jugoslovanska provinca, ki se je leta 1992 preimenovala v slovensko provinco). Tukaj je bil od leta 1926 do 1946 sedež province. Takrat je bila hiša zaplenjena: lazaristom je ostal le hodnik, ki je povezoval hišo in cerkev. Leta 1967 so lazaristi kupili večjo hišo na Maistrovi 2, nedaleč od cerkve, in tam so se naselili bogoslovci, ki so prej bivali v kaplaniji v Šmartnem ob Savi, ki je od leta 1986 samostojna župnija v upravi lazaristov. Lazaristi imajo v Ljubljani (Tabor 12) tudi študentski dom sv. Vincencija. Leta 1993 jim je slovenska vlada vrnila nacionalizirano hišo, ki je do tedaj služila kot dekliški dijaški dom Majde Vrhovnik.

Na Mirenski Grad, griček, na katerem kraljuje svetišče Žalostne Matere Božje, je lazariste povabil goriški nadškof Sedej z namenom, da oskrbujejo svetišče, vodijo misijone in duhovne vaje. Prvi lazaristi so prišli spomladi 1913 in zgradili hišo, ki pa je bila med prvo svetovno vojno uničena. Po vojni so jo obnovili: v obnovljeno hišo so se naselile usmiljenke, misijonarji pa so se nastanili v manjši hiši blizu cerkve. Ob njej je zrasel Dom duhovnih vaj, poimenovan po svetniškem kandidatu lazaristu - škofu Janezu Gnidovcu.

PRIJATELJSKO SRCE ZA BOLNIKE IN INVALIDE
"Ubogi so naši gospodarji," je govoril sv. Vincencij Pavelski svojim duhovnikom in redovnicam usmiljenkam. To njegovo besedo so si vzeli k srcu tudi slovenski lazaristi, ki se posvečajo tem posebnim božjim izbrancem. Za prizadete in njihove prijatelje so pred božičem leta 1968 razposlali "božično pismo bolnikom" na osmih straneh. "Zamisel je prišla iz vrst bolnikov, bogoslovci Misijonske družbe smo v tem delu čutili naše poslanstvo. Pismo je bilo povsod z veseljem sprejeto in to je bila spodbuda, da je leta 1969 zaživel Prijatelj - list prizadetih in njihovih prijateljev. Najprej ciklostirano (kot naše Farno ognjišče). Zdaj izhaja v prikupni obleki vsaka dva meseca - šestkrat na leto. Prvi urednik je bil Janez Puhan, potem misijonar na Madagaskarju, veliko let pa ga je urejal Jože Zupančič, ki je povedal: "Misel, naj bi tudi bolniki dobili svoj list, nam je prišepnila Mimica Pust, ki smo jo poznali, ker ima brata lazarista, sama je invalidka, ki je imela zelo veliko stikov z bolnimi ljudmi, se z njimi dopisovala in tako spoznala, kako potrebno bi bilo, da bi se bolniki med seboj povezali." Ob pomoči lista Prijatelj se je razširila povezanost med bolnimi, prizadetimi in njihovimi prijatelji po načelih Krščanskega bratstva bolnikov. Namen tega bratstva je tudi ta, da med bolniki in invalidi samimi ustvarja vezi, da se povežejo osebno, z dopisovanjem, in tudi to, da ne obiskujejo samo zdravi bolne, temveč da tudi bolni obišče bolnega; prizadeti prizadetega." Sedanji urednik Prijatelja je Vlado Bizant. Ob začetku izhajanja sta bila uredništvo in uprava na Maistrovi 2, ko pa je bila obnovljena hiša na Taboru 12, sta se naselila v novih prostorih.

NA BALKANU, V KANADI IN ARGENTINI

Slovenski lazaristi so navzoči tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Na Hrvaško so prišli leta 1940 in sicer v župnijo Svetice pri Karlovcu, kjer so ostali do konca druge svetovne vojne. Leta 1957 so se lazaristi vrnili v Stenjevac in od tam v Vrapče, kjer so leta 1958 prevzeli župnijo. Tamkajšnje župnišče so preuredili za semenišče. Vrapčanska hiša je bila nekaj let (1960-1967) provincialna hiša naših lazaristov.

V letih med prvo in drugo svetovno vojno so se v industrijska in rudarska mesta v Srbiji naseljevali katoliški Slovenci in Hrva­ti. Lazaristi, ki so se leta 1928 naselili v Beogradu in prevzeli duhovno vodstvo usmiljenk, so ustanavljali "podružnice" v krajih, kjer so bile večje skupine katoličanov. Ko je skopsko škofijo vodil lazarist svetniški škof Janez Gnidovec (1924-1939), so lazaristi delovali tudi Kosovu (v župniji Kosovska Mitrovica in v semenišču v Prizrenu). V Beogradu zdaj vodijo župnijo sv. Cirila in Metoda. Slovenski lazaristi so leta 1948 od francoskih sobratov prevzeli skrb za katoličane v makedonskem mestu Bitola. Ob delu za katoličane tamkajšnji župnik skrbi tudi duhovno za usmiljenke.

Neprecenljivo poslanstvo opravljajo slovenski lazaristi med našimi izseljenci v Kanadi in Argentini, kjer so se naselili zlasti po drugi svetovni vojni kot begunci pred "rdečim" terorjem. V Kanado (Toronto) so prišli prvi begunci leta 1947. Proti koncu leta 1948 je prišel v to mesto lazarist dr. Jakob Kolarič, ki je prevzel duhovno skrb za rojake. Kmalu so mu prišli na pomoč še drugi. Leta 1953 je bila v Torontu ustanovljena slovenska župnija Marije Pomagaj in ob koncu leta 1954 je dobila svojo cerkev. V zahodnem delu Toronta (New Toronto, Etobicoke), kamor so se slovenske družine začele seliti v petdesetih letih, je bila leta 1960 ustanovljena župnija Brezmadežne s čudodelno svetinjo, v kateri je dejavna slovenska šola in vrsta drugih organizacij. Od leta 1964 deluje v Montrealu slovenska župnija sv. Vladimira. Med našimi rojaki v Argentini obstajata slovenski župniji v Lanusu, predmestju Buenos Airesa, in v Barilochah.

MISIJONARJI V DALJNIH DEŽELAH
Po zgledu svojega ustanovitelja, ki je leta 1648 poslal prvo skupino misijonarjev na Madagaskar, tudi slovenski lazaristi delujejo v zunanjih misijonih. Misijonarjev v daljnih deželah je trenutno osem: na Madagaskarju Jože Adamič, France Buh, Pedro Opeka, Rok Gajšek in Anton Kerin; v Sibiriji (Rusija) misijonarita Lojze Letonja in Anton Ovtar, Franc Pavlič pa oznanja evangelij v Boliviji. Med temi misijonarji je najbolj znan Pedro Opeka, ki deluje med revnimi v malgaškem glavnem mestu in skupaj z njimi zanje gradi Mesto upanja. Zaradi svojega velikega srca, poguma in delavnosti je med kandidati za Nobelovo nagrado za mir. Slovenski lazaristi so med našim narodom širili misijonsko misel s tiskom. Misijonska mašna zveza je leta 1920 podarila lazaristom Groblje pri Domžalah. Tam so pred drugo svetovno vojno tiskali Misijonski koledar in revijo Katoliški misijoni. Po drugi svetovni vojni so Katoliški misijoni izhajali v Argentini, v samostojni Sloveniji pa so to revijo zamenjala Misijonska obzorja, Lazaristi so bili prvi, ki so za delo v misijonih ogreli tudi laiške sodelavce, kateri se misijonarjem pridružijo za določeno obdobje ter s strokovnim znanjem bogatijo delo misijonarjev. Pri Sv. Jožefu v Celju se zbirajo mladi kristjani, ki se zanimajo za misijonsko delo. Na teh srečanjih imajo imajo svoje delavnice in študijske dneve. Od srede devetdesetih let je v Domu sv. Jožefa vsakoletni mladinski misijonski tabor, na katerem se mladi misijonski animatorji pripravljajo na svoje poslanstvo v domači župniji ter se seznanjajo z možnostmi za sodelovanje z misijonarji. Tukaj so tudi pogosta srečanja za misijonarje, ki so na obisku ali okrevanju v domovini.

ČUK, Silvester. Lazaristi 150 let pri nas). (Priloga). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 10, str 45--56.

Znam pristopiti k človeku

Gospod Brown je kot raziskovalec prišel v neznano deželo. Zagledal je prvotne prebivalce, kako so bežali s polja in vpili: "Pošast! Pošast!"
Ustavil jih je in vprašal, kje je pošast. Odgovorili so: "Na polju je. Na polju se je pojavila pošast!"
Gospod Brown se je odpravil na polje, da bi videl, kakšna je ta pošast. Videl je, da je pošast velika, ogromna melona, ki je nepričakovano zrasla sredi polja.
Rekel jim je, naj se ne bojijo. Prav rad jih bo rešil pred to pošastjo.
Takoj se je vrnil na polje in s seboj vzel majhen nož. Z rokami je dvignil melono, jo razrezal na kocke in jo začel vpričo prestrašenih domačinov jesti.
Ko so ti videli to, so postali še bolj prestrašeni. Rekli so: "Ta človek je premočen! Kmalu bo še nas razrezal na koščke in nas pojedel!"
Zato so ga prosili, naj zapusti njihovo deželo.

Čez nekaj let je prišel v isto deželo drug raziskovalec, Johnson po imenu. Na polju je spet bila pošast!
Prestrašeni domačini so bežali s polj. Novi raziskovalec je presodil stanje in da bi si pridobil zaupanje domačinov, je stekel s polja in rekel: "Da, to mora biti pošast! Gotovo je zelo nevarna!"
Po tem dogodku so domačini postali njegovi veliki prijatelji. Kasneje jih je Jonson začel učiti, kako naj sadijo rastline in kako naj vzgajajo različne sadeže, tudi melone.
Kmalu je ne samo pridobil njihovo zaupanje in prijateljstvo, ampak jim je tudi izbil strah pred melonami, ki so jih gojili na svojih poljih in jih uživali pri obedih.

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

Vzgoje preprostih ljudi pa tudi otrok ne moremo opraviti v eni uri. To je dolgotrajen in počasen proces.
Vzeti jih moramo, kakršni so in kjer so, in od tam hoditi z njimi do mesta, ki bi ga radi dosegli.
Pomagati ljudem tako, da postanemo eno z njimi, da razumemo njihovo miselnost, njihove predsodke in strahove. Ne smemo jih razočarati in jim v trenutku pokazati na njihove napake in napačne ideje.
Ne moremo podcenjevati predsodkov in strahov ljudi. Tudi če se nam zdijo nerazumni, so zanje resnični.
Tudi starši, vzgojitelji in učitelji ne smejo vnašati v otroke svojih strahov in svojih občutij.
Bolj ko da jim pomagamo, jih moramo počasi pripraviti do tega, da si bodo sami znali pomagati. Ko bodo odraščali, se bodo spreminjale tudi njihove navade.
Nimamo pravice vsiljevati drugim tistega, kar imamo mi v skladu z našim načinom razmišljanja, za dobro, pravilno, resnično, kulturno.
Mnogi socialni delavci, prostovoljci in drugi so razočarani, ker so želeli pomagati ljudem na robu, problematičnim otrokom in mladostnikom, alkoholikom in zasvojenimi z mamili, a so jih ti zavrnili.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

• Zakaj so vaščani zavrnili prvega obiskovalca, gospoda Browna?
• Zakaj ni uspel pri svojem prizadevanju, da bi jim pomagal premagovati "neumen" strah pred navadno melono?
• Zakaj pa so voljno sprejeli gospoda Jonsona?
• Kako je gospod Jonson pomagal ljudem, da so premagali svoj strah? Kakšno metodo je uporabil?
• Kako to, da revni in neuki ljudje pogosto zavrnejo pomoč, ki jim jo nudijo kakšni goreči aktivisti? Ali so nehvaležni ali nočejo sodelovati? Kje je krivda? Kaj je narobe? Ali lahko navedeš kakšen primer (tako pozitiven kot negativen)?
• Ali lahko v trenutku odpravimo neutemeljen strah in predsodke ljudi? Zakaj to?
• Ali lahko iz zgodbe potegnete kakšen nasvet za starše in učitelje, ki jim bo pomagal pri vzgoji otrok?
• Kako se spoprijeti z "neracionalnimi" strahovi in "neumnimi" idejami pri majhnih otrocih? Ali jih smemo podcenjevati ali se jim posmehovati? Ali obstaja tudi kakšen boljši način?

 B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2001), 36-37.
knjiga: Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 29-31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tokrat se bova z dr. Gabrielom Kavčičem dotaknila tudi določenih realizacij teh spolnih identitet v družbi, kaj to konkretno pomeni za nas kot družbo in kje vse lahko pričakujemo spremembe.

- Prva vprašanja, ki si jih moramo v zvezi s tem zastaviti, so, kaj je pravo, resnično, naravno, in kaj je nekako vsiljen konstrukt, izraba situacij, jezikovni element. Danes je že težko uporabiti izraz moško oz. žensko delo, biti pravi moški, mož, oče, biti prava ženska, žena, mama ... V tem primeru vidimo, kako teorije spolnih identitet vplivajo na družbo kot celoto, ki se skorajda boji uporabljati nekatere izraze, da ne bi kdo koga obsojal in označeval za homofoba, nazadnjakarja …
Poudariti želim, da je v teh razpravah treba ločiti med osebnim (lahko rečeva tudi pastoralnim) nivojem in ideološkim nivojem. Na eni strani so ljudje, ki imajo težave s svojo identiteto, na drugi pa je tako imenovana woke ideologija, ki te ljudi, ki imajo disforije in težave, uporabi, zlorabi kot sredstvo za povsem druge ideje. In te ideje se spreminjajo. O tem sva že govorila, ko sva omenjala, da gre za podaljške revolucije. Med tema vidikoma je treba dobro ločiti, kdaj gre za katero področje. Na eni strani imamo človeka, ki ima v sebi neko disforijo in se dejansko ne počuti v redu ne v sebi, ne v družbi, ne v družini, ne v Cerkvi, na drugi strani pa so ljudje in organizacije, ki tega človeka podprejo, a nimajo pravega razloga in namena pomagati. Ko ta ideološki nivo preveč naraste, ko se v njem najdejo dobesedno norci, ki dejanske težave ljudi instrumentalizirajo, pridemo do popolnoma nesmiselnih zadev.
Slovenska družba je tega v dobršni meri še obvarovana, ker imamo splošno razumevanje še vedno dovolj dobro postavljeno. Pri tem je treba z veliko mirnosti reči, da bo zdrava družba, ki želi napredovati in imeti trdne temelje, napredovala samo, če se bo držala osnov, ki zagotavljajo napredek. To pa gotovo ni čim več ekscesnih skupin in posameznikov, ni v tem, da imamo čim več nesrečnikov, ki mislijo, da niso v pravem telesu – o tem sem govoril že zadnjič –, ampak da gradimo zdravo jedrno družbo. Vsem tistim, ki imajo težave, pa kot družba pomagajmo na pravi način, ne pa jih izkoriščajmo za dosego ideoloških ali revolucionarnih ciljev.

Danes se Cerkev – ki si jo organizacije in ateisti vedno znova privoščijo in jo blatijo z besedami, da uči pravljice – kot ena redkih samostojnih organizacij bori proti pravljicam glede spolnih identitet in s tem povezanih razlag. Mnogi nas obtožujejo, da ne učimo znanosti – a smo zdaj edini, ki uporabljamo znanstvene trditve in dognanja, da razlagamo dejstva glede teorije spola in znanstvene osnove antropologije človeka. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako tragično, da do tega prihaja.

- Ali je upravičen, strah, da se bomo zaradi uvidevnosti, strahu in nerazjasnjenih pojmov odpovedali resnici, znanosti, odpovedali pomembnosti razlik med spoloma in pristali na, kot rečeno, pravljice?
Nevarnost je v utišanem narodu. Toda ko gledamo stvari po svetu, za zdaj ni tako. Tudi če država sprejme še tako stroge, čudne in neumne zakone glede sovražnega govora, se govora množice, govora večine, ne da utišati.
Sicer pa ne vemo, kaj bo prinesel čas; mogoče je vse in ne delam si utvar glede možnosti, da bo šlo vse skupaj v zelo napačno smer. Predstavljam si, da je najslabši scenarij nekaj takega, kar je slovenski narod že preživel, ko je stoletja ohranjal svojo identiteto pod tujo oblastjo ter vztrajal v svojem slovenstvu in svoji veri, ko se je ravno zaradi vere tolklo po njem. Imamo veliko primerov, ko so ljudje tudi v zelo nevarnih in krutih režimih vztrajali pri tistem, kar je bilo prav. Domače ognjišče in zdravo družinsko jedro marsikaj od tega preživi.
Prepričan pa sem v Božjo previdnost in Božjo prisotnost. Z razdalje je jasno, da na dolgi rok stvari vodi Bog. Ni prepuščeno naključjem in človekovi popolni samovolji. Hkrati sem, kot sem že dejal, prepričan, da bodo starši še vedno vzgajali svoje otroke v skladu s svojimi vrednotami, ne glede na zakone in šolske predmetnike. Prišlo bo celo do tega, da bolj kot se bo s temi vsebinami pritiskalo, večji odpor se bo vzpostavil.

- Po svoje smešno, pa vendar skrajno resno težavo predstavljajo pritiski in zahteve po nevtralnih toaletah, se pravi brez ločevanja po spolu. Hkrati s tem se v športu dogaja, da se predvsem rojeni moški, ki spremenijo svoj spol v ženskega, začnejo udejstvovati v ženskih športih in seveda prevladovati.
To sta dve konkretizaciji teorije spola v družbi, ki pa sporočata nekaj bistvenega in ob katerih se postavlja vprašanje, kako daleč bomo še dovolili, da bo to rušilo zdrave temelje družbe.
Znova gre za vsebine, ki nosijo v sebi osnove paradoksa. Če kdo želi nevtralne toalete, naj jih ima, vendar naj naredijo eno novo toaleto, ki bo res nevtralna. Za ostala dva prostora se namreč točno ve, v katerega smo do sedaj in bomo še naprej hodili moški, in v katerega ženske. Čeprav se ta debata zdi trivialna, nosi v sebi zelo konkretne korenine nepravičnosti in nepoštenosti.
Na enak način lahko razložimo tudi prehajanje moških in žensk v športu. Tukaj bi družba morala ustaviti konje, tudi športne zveze in organizacije bi morale postaviti jasne meje, saj sicer prihaja do uničevanja ženskega športa.

- Po eni strani omenjava nevtralnost spolov, po drugi strani uničevanje ženskega športa – nekaj, kar ni ravno v prid teoriji feminizma …
Od leta 1968 smo imeli štiri valove feminizma in v desetletjih od spolne revolucije naprej smo ženske pravice vpeljevali, jih širili, reševali – skratka, v dobrem smislu je šlo vse v več pravic za ženske. Sedaj pa smo v situaciji, ko prihaja celo že do nazadovanja ženskih pravic.
Kajti ali ni nazadovanje ženskih pravic, ko ženska ne more zmagati v lastni športni panogi, ker jo vedno premaga sotekmovalec, ki pa lahko tekmuje kot ženska zaradi sprememb na področju teorije spolov? To je nazadovanje. Po 60 letih naporov za širjenje ženskih pravic, za njihovo enakopravnost in dostojanstvo, smo na nekem sicer majhnem, vendar zelo konkretnem področju prišli do nazadovanja teh pravic.
Enako se dogaja z ženskimi kvotami. Tudi na tem področju gre za nazadovanje ženskih pravic, saj sposobna ženska nikoli ne bo zares vedela, ali je do nekega položaja, službe ali vodilnega mesta prišla zaradi svoje sposobnosti ali zaradi tega, ker je ženska. Je potem ideja izenačevanja zastopanosti v družbi res dobra in se moramo z njo nujno strinjati?
In tole misel lahko razvijamo še dlje. Če v ta trenutek pogovora vključiva ideologijo kvir (queer) iz zadnje debate, ki zagovarja nepomembnost pripadnosti spolu, torej da sploh ni pomembno, ali si moški ali ženska, smo spet v paradoksu in si moramo končno odgovoriti – je ali ni pomembno, katerega spola si? Če ni pomembno, potem nima smisla uvajati ženske kvote. Če pa je spol pomemben, potem je ta ideologija brezpredmetna.
Naj dodam še primer ge. Tine Gaber. Gospa ima določen vpliv v družbi, a ne zaradi svoje sposobnosti, odgovornosti ali dosežkov, ki bi jo potrdili kot relevantno osebo v družbi, ki ji je prav prisluhniti, ampak samo zato, ker je ženska in trenutno drži pod roko moškega na položaju. Če to ni nasprotje feminizma, potem res ne vem, kaj bi opredelili kot tako nasprotje.

- Stopili smo v novo šolsko leto. Po sprejetju novega Družinskega zakonika so predvidene tudi spremembe na področju uvajanja teh vsebin v šole – kaj lahko pričakujemo in kako naj starši v teh primerih ravnamo?
Starši imate ogromno dela in zadolžitev. Čas, v katerem živimo, je po svoje težak, neizprosen do staršev že iz naslova odgovornosti in nalog, ki jih posamezniki izvajajo mimo tega, da so starši. Kljub temu sledi apel, spodbuda, da morate starši prevzeti pobudo in spremljati, poizvedovati, slediti, kaj se na šolah dogaja. Slovenci smo navajeni tipičnega socialističnega šolstva, kjer se odgovornost prelaga na državo in na šolo. Iz tega razloga smo ljudje izpustili iz rok kakršno koli kontrolo ali nadzor nad dogajanjem v šolah. To ne pomeni, da posegajmo v avtonomijo šole, torej v pedagoške, strokovne in vsebinske poudarke posameznega predmeta. Smo pa dolžni in imamo pravico vedeti, kaj in kako se izobražuje ter predvsem tudi vzgaja v šoli, sploh če se na tem področju ponujajo ali predavajo vsebine, ki so v nasprotju z vzgojnimi vrednotami staršev.
Ne smemo pristati na to, da je delovanje šole na tem področju kot dobro naoljen stroj, ki deluje po principu okrožnic in poslanic s strani ministrstva ali zavodov, kjer lahko piše in se svetuje marsikaj, nas pa to ne bi zanimalo. Zato velja spodbuda staršem, naj se vključijo v svete staršev, se informirajo ter spremljajo, kaj se izvaja in ponuja poleg rednega pouka. Na tem mestu bom uporabil besede Mojce Belcl Magdič, ki pravi, da lepše kot zveni ime neke delavnice ali vsebine, ki se bo na šoli izvajala, bolj se nam morajo prižgati alarmi, saj gre verjetno za podajanje vsebin o spolni identiteti in teoriji spolov. Zato bodite pozorni na vse delavnice in dogodke v šoli, kjer je govora o boljši družbi, bolj odprti družbi, bolj demokratični družbi – to so parole, ki so slišati všečne, v sebi pa lahko skrivajo veliko nevarnosti.

- Kako ravnati, ko bodo te vsebine servirane v šolah med poukom brez naše vednosti in bomo starši pred izzivom, kako o ideologiji spola spregovoriti doma? Ali starši vemo dovolj o teh področjih – o teoriji spola, postopkih spremembe spola, hormonskih zaviralcih, delovanju teh ideologij in načinih prigovarjanju k tovrstnemu raziskovanju lastne identitete?
Iz dinamike družinskega življenja – pa se zavedam, da o tem kot duhovnik mogoče težje govorim, čeprav po pogovorih z dijaki in starši mislim, da imam vseeno dober vpogled v interakcije – je ravno pri najstnikih, mlajših mladostnikih težko na dnevni ravni vzpostaviti takšen stik, da bi stekla tudi komunikacija o tem, kaj se je dogajalo v šoli. Pogosto se vse skupaj konča, še preden se je začelo.
»Kako je bilo v šoli?«
»V redu.«
Na tem področju ne bi dajal nasvetov, dobro pa je biti pozoren na komunikacijo, nelagodje, celo stisko, ki jo lahko šolarji prinesejo domov.
Sicer pa zelo spodbujam, da ne tiščimo glave v pesek in se do določene mere izobrazimo o stvareh, ki so okoli nas. Zavedam se, da smo kot družba naveličani teh tem, pa je vseeno treba imeti določene pojme razčiščene.
Tudi najini pogovori so droben prispevek k razjasnjevanju pojmov, da se opozarja na pasti ter se spodbuja k sprejemanju, kjer je treba sprejemati in pomagati, ne pa človeka samo potrjevati v njegovi stiski, ki se izraža skozi identitetne krize. V slovenščini je dovolj gradiva o teh temah, samo v roke je treba vzeti Ognjišče, kakšen drug medij, poiskati v spletnem brskalniku organizacije, ki delajo dobro na tem področju. Na sploh bi rekel, da se katoliški mediji trudijo teh vprašanj lotevati umirjeno, zdravo, argumentirano in informativno, na način, da se da razumeti širšo sliko, in tudi, kako razumeti konkretne situacije. In če zaključim z mislijo za starše, naj se zavedajo, da otroci potrebujejo varno okolje, kjer se bodo čutili sprejete in bodo lahko sprejeli tudi sami sebe – v nasprotnem primeru, ko gre za beganje v sprejemanju in iskanju lastne identitete, je največja nevarnost, da se srečajo z aktivisti in teorijami, ki jim bodo zaradi lastnih problemov to stisko sprejemanja in iskanja svoje identitete samo še poglobili.

pogovarjal se je: M. Erjavec, Dileme bioetike, v: Ognjišče 9 (2023), 29-31.

Bila sta brata. In to složna brata. Združena v življenju in združena v smrti.
Zato ni čudno, da je verno ljudstvo krške fare, ki sta ji patrona in zavetnika, združila tudi vajini imeni, in vaju menda tako kličejo kar za “Kozmijana”!
In mene ta vajin vzdevek potegne v višave: v kozmos med kozmonavte. Ne le zato, ker je Cerkev, ki ji pripadam katoliška, torej vesoljna, temveč tudi zato, ker smo verujoči svojevrstni vesoljci, saj – po Jezusovih besedah – nismo od tega sveta (glej Jn 15,19). Živimo sicer v in na tem svetu, a smo po krstu in zaradi krsta z eno nogo že v nebesih. Prav v tistih nebesih, ki jih kozmonavti nekdanje Sovjetske zveze, ki je ljudem obljubljala nebesa na zemlji, niso našli med svojimi številnimi poleti v vesolje.
Lepa, stara slovenska beseda za vesolje je vsemirje, ki – se mi zdi – je v bistvu ne le vesoljno katoliška, ampak predvsem krščanska, saj govori o miru, ki ga ta svet ne more dati (glej Jn 14, 27). Res pa je, da mi spletni slovar Fran, pri katerem sodeluje edini Kozma, ki ga poleg tebe, ljubi moj sveti Kozma, sploh poznam – in gospoda Ahačiča na tem mestu pozdravljam in se mu zahvaljujem za ves trud, ki vlaga v to, da bi Slovenci prav, lepše in tudi pametneje govorili – pove, da se ta beseda uporablja bolj knjižno kot pogovorno. Ljudje pa menda vse manj beremo, in je te sorte tudi Damijan, ki ga imam med potomstvom, in te prosim, ljubi moj sveti Damijan, da vržeš svoje oko kdaj pa kdaj čez njegova pota. Jaz jim le s težavo sledim.
Vidva, ljuba moja sveta Kozmijana, sta bila bojda zdravnika. In tudi te imamo navadni smrtniki – poleg svetnikov seveda – za vesoljce.
Tudi zdravniki se naokrog sprehajajo v snežno belih oblačilih, kot ste menda oblečeni svetniki v nebesih. Vi ste svoja oblačila sicer oprali v Jagnjetovi krvi (glej Raz 7, 14), za zdravniške halje pa poskrbijo pralni prašek in čistilnica.
Tudi na zdravnike se, kot na vas, svetnike, obračamo, ko smo v stiski, ko boli, in tudi od njih, kot od vas, pričakujemo takojšnjo pomoč. In je zamera, če te ni. Če še vedno boli.
Ne vem kakšne sorte napisi so na znamenitih nebeških vratih za katerimi ‘kofetkate’ svetniki, a se mi zdi, da se ne morejo dosti razlikovati od tistih, ki jih lahko berem na vratih ordinacij: “Ne trkajte! Vstopajte samo na poziv! Vstopajte posamič!”
In se mi zdi – rahlo pa se tudi bojim – da bodo zdaj, ko je papež Frančišek spisal svoje apostolsko pismo o bogoslužju v Cerkvi, ki ji z veseljem in po krstu pripadam, zdravnike kar po vrsti razglasili za svetnike, saj se jim bodo ordinacije napolnile z latinščine željnim in žejnim vernim ljudstvom, ki bo tja poromalo po diagnozo.
Res me zanima ali Nebeški Oče govori in sliši vse jezike, ali pa mu je vzdihe vernega in grešnega ljudstva treba prevajati v latinščino. Morda pa v nebesih nimate zgolj svojega jezika, ampak tudi svojo pisavo, podobno kot jo imajo zdravniki in ki jo znajo prebrati samo lekarnarji.
Ljuba moja sveta Kozma in Damijan. Vidva sta zaradi svoje vere pretrpela raznovrstno mučenje kot piše: nadeli so vama verige, vaju vrgli v morje, dali na grmado, pribili na križ, posuli s kamenjem in na koncu obglavili. Tudi z našimi zdravniki smo, vsaj v preteklem – covidnem in cepilnem letu – , ravnali podobno. Seveda v prenesenem pomenu besed, a ne dvomim, da je prav tako bolelo.
Ljuba moja sveta Kozmijana. Obilo žegna ob vajinem godu. Pa ga razlijta na nas, da se bomo zavedali, da je edini pravi zdravnik Bog, a da je najpoprej treba prositi za zdravo pamet.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 98.

Na ljubljanski avtobusni postaji sva si pomahali v slovo. Sošolka Tanja se je odpeljala proti svojemu domu na Vipavskem, sama pa sem odpotovala proti domačim hribom.
»V soboto torej prideš!« mi je rekla ob slovesu. »V nedeljo pa naju čaka izpolnitev obljube!«
Pritrdila sem ji in ponovno so se mi v glavi odvrteli spomini na zadnje mesece pred maturo. Profesor, ki nas je poučeval enega od strokovnih predmetov, nas je seznanil, da bomo konec maja pisali obsežen test. Vprašanja bodo vsebovala snov iz vseh letnikov. Novica je kot mora legla na nas, saj smo komaj čakali zaključka šolanja. Profesor je bil znan po svoji strogosti in doslednosti pri delu. Vedno je poudarjal, da moramo na poklicno pot oditi z dobrim teoretičnim znanjem. Kadar smo ga dijaki jezili s svojim pomanjkljivim poznavanjem snovi, se je z nekoliko ironije v glasu spraševal, kaj se je slovenski narod pregrešil, da bo dobil tako slabe zdravstvene delavce.
S sošolko Tanjo sva si delili tudi sobico v internatu. Takoj po najavi testa sva mrzlično iskali zapiske in drugo strokovno gradivo, da bova lahko obnovili vso snov. Celo za konec tedna sva ostali v Ljubljani in se poskušali učiti. Toda zunaj je cvetela pomlad in vabila na sprehode.
»Ne bo šlo!« sem obupano rekla nekega večera. »Pa saj se moram učiti tudi ostalo. Saj ni samo ta predmet na maturi! Kar pustila bom vse skupaj!«
Tanja je zavzdihnila in rekla: »Prav imaš! Le čudež naju lahko reši!«
»Čudež? Čudež bi se zgodil, če bi profesor utrpel kompliciran zlom obeh nog in ne bi uspel priti v šolo!« sem rekla in mu v srcu privoščila kakšno nesrečo, ki bi ga onesposobila za nekaj mesecev.
»Kaj pa, če se zaobljubiva, da bova naredili nekaj dobrega, če nama uspe pri testu dobiti pozitivno oceno?« je glasno razmišljala sošolka. »Ali pa, če prosiva Marijo s Svete Gore, da nama pomaga premostiti to težavo.«
»Če nama uspe uspešno zaključiti šolanje, bova prvi prosti teden poromali k Mariji na Skalnico,« sem rekla. Podali sva si roko in s tem potrdili, da bova obljubo držali.
Očitno nama je Božja Mati stala ob strani, saj sva obe dobili prav lepo oceno pri preverjanju znanja in tudi matura nama ni povzročala težav.
Na prvo prosto soboto po zaključenem šolanju sem se odpravila do sošolkinega doma. Pri večerji sva naredili načrt za naslednji dan, pripravili nahrbtnika in naravnali budilko. Tanjina nonica je z zanimanjem spremljala najine priprave na peš romanje. »O pupke moje,« je rekla v narečju, značilnem za te kraje, »jutri bo dež. Me trga po kosteh … Le kako bosta zmogli pot do Svete Gore?« V upanju, da se njena vremenska napoved ne bo uresničila, sva legli k počitku.
Naslednje jutro smo se zbudili v siv dan. Močan veter je po nebu podil debele oblake in dež je neusmiljeno padal. »Tako vreme ni primerno za na pot. Saj bo Mati Božja razumela, da nista mogli priti!« naju je opominjala sošolkina mama.«Toda mi dve sva obljubili!« sva dopovedovali in iskali primerna oblačila za neugodno vreme.
Ko je Tanjin tata videl, da naju ne bo nič odvrnilo od najine namere, je rekel: »Peljal vaju bom z avtomobilom. Tako bosta obljubo izpolnili. In naša mama ima prav, ko pravi, da Mati Božja vse razume.«
Kmalu smo se vozili med gručastimi vasicami Vipavske doline. Promet je bil redek, saj v takem vremenu gredo ljudje na pot le, če je nujno potrebno. Počasi in previdno je tata usmerjal svoje vozilo po vijugasti cesti proti vrhu Svete Gore.
Srečno smo prispeli pred mogočno baziliko. Kljub nevihtnemu vremenu sva s Tanjo dosegli cilj. Stopili sva v cerkev. Sedli sva v eno od klopi blizu oltarje, se srečno nasmehnili in se nato potopili vsaka v svoje misli.
Zrla sem v milostno podobo naše nebeške Mame in se v mislih preprosto pogovarjala z njo. Zahvalila sem se ji za srečno preživeta leta v Ljubljani, za uspešno zaključeno šolanje, za veselje, uspehe, pa tudi za žalosti, ko ni šlo tako, kot bi si želela … S hvaležnostjo sem pomislila na starše, ki so me podpirali pri iskanju poklicne poti. Molila sem za oba brata, za sorodnike in prijatelje. Nenadoma pa se mi je v misli prikradel spomin na najstrožjega profesorja. Zdelo se mi je, kot da mi neki glas šepeta, naj molim tudi zanj. “To pa že ne!” sem si potiho rekla. “Tega ni vreden. Preveč je meni in ostalim grenil dijaška leta in preveč strahu pred njegovimi strogimi ukrepi sem doživela.” Pogledala sem gor k Mariji, kot bi čakala, da pritrdi mojim mislim.
“Daj, preusmeri misli!” sem si prigovarjala. Poskušala sem moliti zase, za srečo v nadaljnjem življenju. Toda spet je v meni neki nekdo rekel, da je vendarle naš profesor želel, da v poklic odidemo vsaj malo pripravljeni na pasti in zanke, ki bodo postavljene pred nas. Da bomo velikokrat potrebovali moč in pogum, saj bomo s sočlovekom v trenutkih njegove največje nemoči in bolečine. “Ali mi bo to romanje res pokvarilo nenehno spominjanje na tega neprijetnega moža?” sem bila jezna sama nase.
***
Potem se je pričela sveta maša. Pater, ki je pridigal, je govoril o hvaležnosti za ljudi, ki so nam kot svetilniki na našem potovanju skozi čas. Je bil strogi profesor kot svetilnik? Naj se vendar zahvalim Bogu tudi zanj, me je vabil notranji glas. “Morebiti pa bom potem mirna in bo utonil med spomine,” sem pomislila. Z molitvijo Pod tvoje varstvo sem Božjo Mamo prosila, naj ga vodi in naj uredi,da bo nekoliko bolj usmiljen pri delu z dijaki.
Ob vračanju proti Tanjini domači vasi je bilo vreme že bolj prijazno. Proti večeru je izza oblakov posijalo sonce. S poslednjimi žarki tistega dne je pobožalo strehe hiš in zvonikov razsejanih po Vipavski dolini. V nastajajoči mrak se je oglasila pesem zvonov. S Tanjo sva opazovali svet pred sabo in bili srečni, da sva izpolnili obljubo.
»Ma veš, da sem se na Sveti Gori spomnila tega zmaja od profesorja. Upam, da se ne boš smejala, ko ti bom povedala, da sem za njega zmolila en očenaš!«
»A tudi ti!« sem začudeno vzkliknila in ji povedala, kako sem se borila sama s sabo, da tega ne bi storila.
***
Desetletja službe so tekla zelo hitro in prinašala različne dogodke. Velikokrat mi je znanje, ki mi ga je posredoval tisti srednješolski profesor, prišlo zelo prav. Molitev zanj ni bila več težka. Pred pol leta sem v časopisu zasledila, da je končal zemeljsko potovanje. Želim, da mu bo Največji med profesorji naklonil uživati srečno večnost.

HVALA, Irena. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 27-28.