Kunigunda je germansko plemiško ime, ki naj bi pomenilo ‘modra bojevnica’. S svetniškim sijajem ga je oplemenitila nemška kraljica in cesarica ter nazadnje redovnica Kunigunda. Rodila se je okoli leta 980 v luksemburški grofovski družine. Vzgojena je bila v samostanski šoli. Dvajsetletna se je poročila z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je leta 1002 postal nemški kralj, ona pa kraljica, leta 1014 ju je papež Benedikt VIII. kronal za cesarja in cesarico. Svojemu svetniškemu možu, ki ga je imenovala “ljubi brat in gospod”, je bila modra svetovalka. Njun zakon je bil brez otrok, zato je cesar Henrik za svojega dediča postavil Kristusa. Po njegovi smrti je nekaj časa sama vladala, nato pa vstopila v samostan, kjer je preživela petnajst let. Pred smrtjo leta 1039 je izrazila željo, da jo pokopljejo ob možu v redovni, ne cesarski obleki. (sč)

Sv. Kunigundi je pri nas posvečenih šest cerkva, tri so župnijske in tri podružnične. Svetnica je najbolj češčena v MB nadškofiji, kjer so postavljene vse tri župnijske cerkve: v Zgornji Kungoti (1) (župnija Gornja sv. Kungota), v Gradiški (2) (Spodnja sv. Kungota) in v Gorenjah pri Zrečah (3) (župnija Sv. Kunigunda na Pohorju); ‘mariborska’ je tudi p. c. sv. Kunigunde v Kungoti pri Ptuju (4) (žup. Hajdina). V LJ nadškofiji stoji p. c. sv. Kunigunde na Taboru nad Goričico (Ihan) (5), v CE škofiji pa na Gori – Šentjungert (Galicija).(6) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 3, str. 115

Kako se obnašati v kočljivih življenjskih trenutkih? Se rad kregam?

JANEZ IN ROŽA

Na gričku je stala lična hišica. Neke noči jo je nenadoma zajel požar. Mlad par, Janez in Roža, njena prebivalca, sta se rešila iz plamenov in zbežala na prosto. Komaj sta ušla ognju, že se je med njima vnel prepir.
Janez je jezno dejal: “Stokrat sem ti rekel, da nikoli ne hodi spat, ne da bi ugasnila ogenj v kuhinji! Poglej, kaj se je zgodilo. Si sedaj zadovoljna?”
“To že ni moja krivda!” mu je na isti način odgovorila Roža. “Ti si kriv. Saj sem ti tisočkrat dejala, da ne kadi v postelji. Toda ti nič! Kakor da nisi razumel. Kaj ne vidiš, da je začelo goreti v spalnici in ne v kuhinji? Jasno je, kdo je kriv. Ti, ti si kriv!”
“Bodi tiho!” je zavpil Janez. “Samo zaničevala in zmerjala bi me. Jaz pa trdim: to je tvoja krivda. Ja, tvoja in samo tvoja!”
Medtem ko sta se prepirala, se je ogenj razširil. Zagorela je hiša. Preden sta Janez in Roža končala prepir in odkrila, kdo je kriv, je njuna prijazna hiša postala kup pepela.

RADO IN TONI

Rado in Toni sta bila prijatelja. Oba sta bila strastna ribiča. Zbrala sta denar in skupaj kupila majhen ribiški čoln. Pogosto sta šla z njim ribarit. Nekega dne, ko je bilo morje izredno mirno, je v čolnu nastala luknja. Voda je začela počasi vdirati vanj.
Toni je takoj zavpil Radu: "Poglej, tu je luknja! A ne vidiš? Pa sem ti rekel, da preglej čoln, preden sva izplula. Poglej, kaj se je sedaj zgodilo. Ti si kriv, ker nikoli ne poslušaš!"
Rada so te besede tako razjezile, da je pobesnel: "O, ne! To že ni moja krivda. Saj tudi ti veš, da čoln potrebuje skrb in nego. Meni si naročil, kaj naj naredim, sam pa nisi niti s prstom mignil. Kaj mi sedaj očitaš, saj si ti kriv!"
"Daj, bodo tiho!" je besnel Toni. "Kdo pa, misliš, da si, da boš vpil name? Še eno besedo, pa ti razbijem glavo!" In takrat je Tone vzel veslo in ga dvignil v znak grožnje.
Počasi sta se prijatelja začela ravsati in med njima je nastal pretep. Čolniček se je nevarno pozibaval sedaj na eno, sedaj na drugo stran.
Med pretepom je čoln vedno bolj zalivala voda. Končno se je prevrnil. Škoda, da Rado in Toni nista zmogla zvedeti, čigava je krivda, preden sta utonila.

SPODBUDA ZA PREMIŠLJEVANJE
Kaj je najvažnejša stvar, ko se zgodi nesreča? Ali morda to, da najprej odkrijemo, kdo je kriv?

Na kakšen način so ljudje, opisani v zgodbi, napačno zastavili pogovore? Kaj je bila posledica njihovih napak?

Česa se najprej nagonsko lotimo, ko se zgodi kakšna nesreča? Zakaj? Kakšne so posledice takega obnašanja?

Ali ti značaji v zgodbi povedo kaj o načinu, kako ravnaš, ko nastanejo spori? V čem ste si podobni? Razmisli o svojih reakcijah. Ali lahko poveš, zaupaš, kako rešuješ spore z drugimi?

Kaj meniš o zmerjanju, kričanju in sploh "vročih prepirih"? So take stvari med ljudmi pogoste? Se jih tudi ti pogosto poslužuješ?

Kakšen bi bil najboljši način za reševanje sporov? Pogovori se in primerjaj različne načine.

Ali se iz zgodbe lahko še česa naučiš? Ali lahko iz nje potegneš kaj za svoje nadaljnje življenje?

Katere lastnosti in drže potrebujemo, da z njimi blažimo spore? (Zdrav čut, želja po pravi duhovni in siceršnji rasti, pripravljenost na kompromis - da popustimo, ljubezen do drugih in nepristranskost (objektivnost) do sebe - glej na izvršena dejanja, ne na namene - sprejmi odgovornost za svoje občutke in napake, skušaj iskati rešitve in druge poti ter končno izberi najboljšo, itd.).

RUSTJA, Božo. Kdo je kriv? (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 6, str. 36-37. (ilustracija Peter Škerl)
Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 35-36.

Ne vem, če veš, da slovenski jezik premore lepo besedo svetek, ki pa jo je v novejšem času nadomestila, zamenjala, premagala in popolnoma zameglila beseda: praznik. Torej: to, kar danes imenujemo praznično, je bilo svoj čas sveto, in to kar bi nam danes moralo biti sveto je postalo prazno! In ta nadomestek, ta zamenjava, ta premaga, ta megla ni naključna. Zlato tele vzgaja in vodi svoje ljudstvo po drugačnih načelih kot Jahve. S svojimi kopiti pač ne zmore držati palice, zato ponuja le krmo. Namesto, da bi nam sveti dnevi prinesli, česar si v svojih voščilih želimo, torej: miru, sreče in blagoslova, nam praznični dnevi to povečini odnesejo in ostane: praznina. In to praznino je treba z nečim zapolniti. Zato zlati teliček kapitalizma zapove: Razprodaje! Vse je ceneje! Čevlji za pet odstotkov, hlače za deset, srajca za dvajset … Duše po polovični ceni, telo pa pod ceno ali pa celo zastonj! Dobiti, imeti, posedovati … so glagoli, ki so zamenjali: želeti, hrepeneti, prositi … Lonci mesa so stvarni, otipljivi, postavljeni na mizo, obljubljena dežela pa je daleč, onkraj … Jezusovo navodilo: »Prosite in se vam bo dalo« je prezamudno in zakomplicirano, saj zlato tele da, še preden potrebujem, in še raje česar sploh ne potrebujem. Imeti, imeti, imeti, namesto: biti, biti, biti.
In ker tu ne šteje zgolj načelna odločitev, ampak je treba biti zvest v dejanju, te moram, draga sestra, dragi brat v Kristusu, vprašati: Kako preživljaš »Gospodove dneve«? Je zate nedelja petek ali svetek? Se ti toži po egiptovskih loncih mesa ali pričakuješ mane?
Prvi človek se je v rajskem vrtu, vedoč, da je grešil, skril pred Bogom, ki ga je iskal in klical. Moderni človek pa se, rekoč: da Boga ni, skriva za masko … pred kom? Pred samim seboj? Pred sočlovekom? Ali vendarle pred Njim, za katerega trdi, da je mrtev? In ko sva že pri maskah … Pust je eden redkih poganskih običajev, ki ga Cerkev ni pokristjanila, mu je pa v svoji modrosti pripela Pepelnico in postni čas. Priložnost torej, za naju oba, ljubi kristjan, da se zaveva, kaj sva: le prah in pepel, da snameva pogansko masko potrošniškega vsakdana, da slečeva praznično obleko starega človeka in se odločiva za svetost. V besedah in dejanju!
Tega ti iz srca želim!
Gregor

ČUŠIN, Gregor. Na začetku, v: Ognjišče (2010) 02, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

2. marca goduje sv. Neža Praška (1205-1282), klarisa. S svojim načinom življenja nam sporoča, kako dragoceno je ko te nekdo podpre v tebi samem.

Kar naprej telefonarim v Nazarje in jih nadlegujem. Ne le zase. Toliki so, ki jih je življenje izpilo in jim je potrebno dodati moči – ne navzven, pač pa v njihovo notrino. In sestre klarise, ki noč in dan ‘dežurajo’ pred tabernakljem, so za to specialistke. Po njihovi povezanosti z Jezusom (v svoji molitvi te preprosto Nanj navežejo) se dogajajo izjemne stvari – umirjajo in razrešujejo se tudi najtežje notranje zagonetke.
Ujetniki racionalizma stavimo veliko le na svojo pamet. Z njo bi radi obvladali vse: ne le tehniko, pač tudi človekovo psiho, pa naše duhovne razsežnosti ... In se gremo razne tehnike in analize. A je očitno tako, da človeka ne moreš ‘obvladati’ le z razumom, prav tako mu ne moreš pomagati le s pametovanjem. Ob vsem racionalnem potrebuje, da ga imaš rad (empatija) in v njegovi duhovni razsežnosti ga lahko okrepiš, če zanj tudi moliš - ga navezuješ ne nase, pač pa na Boga.
Vem, da ste se nekateri ob tej trditvi zdrznili. Drznil sem si zapisati: da v našem času tako močni in poveličevani človek ne zmore vsega obvladati. Še več, zavestno dodajam, da nimamo za to niti pravice. Človek sega v presežno in si mu lahko najbližji in v oporo, če ga v povezanosti z njim duhovno navezuješ na Boga - če zanj moliš. V Bogu so namreč tiste svete moči, ki svetlijo in okrepijo. Iz svoje izkušnje lahko zatrdim, da je tako.
Številne (tudi telesne) bolezni koreninijo v psihi – pravzaprav so le pokazatelj duševne razbolelosti ali preobremenjenosti. Sam sem pred tremi leti začel izgubljati zavest (izklapljalo me je, ker je bilo preveč vsega). Da je razlog temu psihična preutrujenost, sem sklepal tudi po tem, ker nisem mogel več voziti skozi predore. V nepozabnem mi ostaja spomin, ko sem prvič komaj prevozil avtocestni tunel – s skrajnim naporom sem se ohranjal pri zavesti. Po tistem sem obvozil sleherno možnost, da doživim kaj podobnega in s tem ogrožam sebe in druge.
Pokazatelji izčrpanosti so postali tako mučni, da sem prosil za pomoč duhovnika, ki se ukvarja tudi s psihoterapijo. Da se bova morala srečevati enkrat tedensko kakšna tri leta mi je pojasnil. Še isto popoldne sva se slišala s prijateljem, ki ni duhovnik. Razložil sem mu situacijo, on pa me je vprašal: »Pa sta kot duhovnika za razrešitev tvoje stiske tudi kaj molila?« Nisva. Šla sva se samo psihoterapijo. Moški raje pametujemo, manj molimo.
Po nekaj dneh me je zopet poklical: »Pridi v Dramlje!« In sem šel. Začel mi je pripovedovati: »Te dni sem zate molil. In ko sem rekel Gospodu, naj ne dopusti, da bi te tri leta mrcvarili, sem zaznal, naj prosim zate.« Zazrl se je vame in vprašal: »Veruješ, da je Jezus Rešitelj?« Seveda verjamem! »Veruješ, da te lahko s svojo močjo odreši in s svojo ljubeznijo notranje ozdravi in okrepi v tvoji preizčrpanosti?« Ob tem vprašanju sem se zdrznil. Menda ne bo rekel, da me je Jezus rešil. A kaj naj mu odgovorim? Če bi ne bil duhovnik, bi se verjetno takrat v odgovoru izmaknil - tako pa ... »Verjamem!« sem rekel in upal, da se ne bo nadaljevalo, kot se je: Povabil me je k molitvi. Vem, sliši se čudno. Če bi zapisal, da sva samo razglabljala o mojih težavah, bi bilo v normah naših predstav. Midva pa sva molila. Mnogi, ki niso duhovniki, mnogo bolj kot jaz stavijo na svete moči, ki svetlijo in ozdravljajo. In zato molijo za tolike. V Bogu ni daljav, ni ločenosti .. Jezus pravi, da smo v Njem eno!
»Včeraj mi je dal Gospod vedeti: rešen si. To je potrdil z znamenjem. Sedi za volan in pelji skozi predora proti Mariboru!« Zajela me je groza. Nikoli ne vozim tujih avtomobilov. Sedaj pa ... Sedel sem za volan in prosil Njega, v katerega verujem, naj me reši moje nevere. Čutil sem kako mi pot obliva telo. Še nekaj deset metrov in ...
Nič ni bilo. Pravzaprav mi je postal predor proti svojemu koncu celo čarobno lep – s tistimi lučmi se mi je zdel kot praznično ozaljšan. Tudi viadukte proti sledečemu tunelu sem prevozil notranje miren. »Veš,« je rekel prijatelj, ko sva se bližala svetlobi na koncu drugega tunela, »predor je samo bližnjica od ene svetlobe k drugi.« In sem vedel, da sem od-rešen. Od takrat vozim notranje miren tudi skozi najdaljše predore. Nekdo je molil zame in svete moči so me okrepile in sem ozdravel!
Ko sem končal tale zapis me je poklical prijatelj, ki je pediker mojima konjičema (kovač, ki jima ureja kopita). Prosil sem ga za odmev na prispevek. Ko sem mu prebral zapisane vrstice, je rekel: »Hotel si povedati, da te je molitev odrešila. To je super!« »A prispevek?« sem želel potrditev, on pa je odgovoril: »Ne – super je to, da nas molitev odrešuje!«

GRŽAN, Karel, Zapisi izvirov, Ognjišče (3) 2011, str. 36-37

Čeprav je kazalo, da se zima že poslavlja in da je najhujše mimo, še dolgo ni bilo tako. Krme je po malem že začelo zmanjkovati. Prišel je čas, ko smo morali začeti voziti seno s svisli v rovtu. Z očetom sva šla nekajkrat na teden tja gor, pozno sva se vračala utrujena in prezebla.
Dolgo po svečnici ni bilo nič bolje. Zvečer smo legali spat, slišala sem očeta, ko je utrujen vzdihnil, in mamine pletilke, ki so še vedno zvončkljale na vogalu peči. Večer je bil sivkasto moder, leden, utihnil je lajež psov po vasi, le tu in tam so še zaškripali koraki na poti. Zapozneli ponočnjak je bil največkrat klavec, ki se je vračal s svojim nahrbtnikom in sekiro s svojega zimskega opravila.
Takrat je potrkalo. »Le kdo je tako pozno?« je rekla mama, ki ji ni ušel noben šum v bližini hiše ali hleva. Oče se ni odzval. Preveč utrujen je bil. Potrkalo je še enkrat, tokrat močneje. »Nekdo po vsej sili hoče priti noter!« je rekla spet mama. »Kakšen ponočnjak.«
Ponočnjaki smo pravili tistim, ki so takrat, ko je že vse spalo, hodili po vasi. Nekateri iz navade, drugi pa zaradi dela, ki so ga opravljali.
Spet je potrkalo. Tokrat še močneje. »Če bi mislil krasti, bi prišel potiho...« sem zinila in sedla na posteljo. V oknu se je lesketala luna. Mimo stoga sem videla bežati sence, a tisto so bile srne, ki so vsako noč hodile raziskovat za hrano.
Vrata so se spet zatresla. Ker je bilo vse okrog tiho, se je slišalo kakor bobnenje. »Grem pogledat, kdo je,« je rekel oče nejevoljno in vstal. Za njim je vstala mama, v nekaj minutah smo bili vsi trije v veži, na vratih. Ko je oče odklenil, sem stopila korak nazaj. Na pragu je stal moški, velik, plečat človek, s širokokrajnim klobukom na glavi. »Dober večer!« je pozdravil. »Bog daj!« Vsi smo v en glas zamrmrali isto. »Ali misliš, da smo gluhi! Da...« Oče je takoj za tem utihnil.
Moškemu za hrbtom je stala ženska. Majhna, okrogla, ovita z zeleno volneno ruto. V roki je držala velik slamnat cekar, segal ji je skoraj do tal. Tudi njeno rožasto, živopisano krilo ji je segalo skoraj do tal. Izpod njega so gledali črni gumijasti škornji. Bila je...
»Noseča je,« je rekel moški malo tišje in mirneje. »Pa sem mislil... Bog ve, kaj lahko pride... Skrbi naju prespati na skednju. Imate v hiši kaj prostora? Ni važno, kje, vse imava s sabo. Koc in rjuho, da bo le toplo.« Oče in mama sta se spogledala, jaz sem stopila korak nazaj, pogledovala sem v ledene sveče, ki so visele z naše strehe, pa spet v njeno rožasto kiklo, s katero ni mogla več zakriti svojega stanja.
»Se bo že našlo kaj, da bosta legla,« je zamrmral oče, ko je dolgo gledal v mamin napeti obraz. Ta se je po njegovih besedah razlezel v nasmeh, lica so ji pordela in oči so ji takoj postale budne in tople. Take, materinske.
Moški in ženska sta stopila v kuhinjo. Tam je bilo še vedno toplo. Ogenj v štedilniku je ugasnil, a tlela je žerjavica in na robu je stala pikasta skodelica z mlekom. Skodelico mi je prinesel decembra Miklavž, bila je moja najljubša. Mama je prijela za skodelico, prinesla je kruh na mizo, ga odrezala zajeten kos in vse skupaj potisnila pred žensko. »Le jej! Današnji je, v krušni peči pečen. In mleko je tudi še toplo,« je rekla in šla spet k štedilniku. »Tudi nekaj slanine je še ostalo od večerje,« se je spomnila in tudi tisto prinesla na mizo. »Jejta!«
Zdaj se je primaknil bliže k ženski tudi moški. Vzel je iz žepa pipec in zarezal v meso. Z rezilom je nosil koščke v usta in mlaskal z jezikom. Bila sta res lačna. Ženska si je hitro razvezala ruto, razmršeni lasje so ji padli na ramena. Prijazno je pokimala mami in nadrobila kruh v mleko. Ko sta se najedla, je mama kruh, ki je ostal na mizi, potlačila ženski v cekar. Ta ji je hvaležno pokimala, moški pa je vstal in se razgledal po kuhinji.
»Bova kar tu prespala,« je rekel. »Zelo toplo je, v nahrbtniku imam koc, razgrnil ga bom po tleh, pa bo...« »Na tleh? Na tleh pa ona ne bo mogla spati! Kako se bo pa zjutraj dvignila? Kako bo vstala? Nemogoče!« je rekla mama. »Tu bova, pa konec besedi!« je trmasto vztrajal moški. Ko je slekel suknjič in odložil klobuk na vogal mize, se mi je videl še bolj črn. Poraščen in črn. Nosil je črne hlače, prevezane s širokim, temno rdečim pasom.
Nekaj časa je obračal glavo sem in tja, nazadnje pa je zapičil oči v našo kredenco. »Nože brusim po hišah,« je rekel. »Dober posel je to, zdaj pozimi. Tako lažje preživiva. Prinesi jih, ti jih bom nabrusil za klanje,« je rekel mami. »Nabrusil sem jih že sam,« je zamrmral oče. »Vsako leto jih.« »Letos ti bom pa jaz pokazal, kako to gre. Gospa, prinesi vse nože na mizo!« Moški je sedel okobal na klop, vrgel nahrbtnik pred noge, ga razvezal in vzel iz njega brus in nekakšno krpo. Mama je odprla predal pri kredenci in prinesla na mizo nože. »E, gospa moja, skrhani so! Skrhani!« je rekel, ko je potegnil s palcem po rezilih. Mama se je obrnila, jezno pa je pogledala, drugega nič. Nikoli ji nihče ni rekel gospa, tudi marala ni tega, a pri teh popotnikih je bilo, zgleda, to v navadi. »Še papir mi daj,« je rekel moški, ki njene jeze sploh ni opazil. »Cajtenge!« Mama je prinesla star časopis in človek je pričel.
Brus je enakomerno drsel po rezilu naših nožev, da je cvililo. Ščemelo mi je v glavi in bolelo v čeljustih. Bilo mi je kot takrat, kadar je učiteljica v šoli potegnila s kredo po suhi tabli. Cviljenje, tiho, mučno cviljenje...
Moški je vsak nož posebej vzel v roke, si ga najprej ogledal in nato začel. Ko ga je obdelal, ga je obrnil k luči, da se je zabliskalo, se zadovoljno zarežal in segel po drugega. Nisem si mislila, da imamo toliko nožev! Moralo bi mu jih že kdaj zmanjkati, pa mu jih ni... Končno je le prišel zadnji. Moški je obrisal v krpo vsak nož posebej in jih zavil v časopis. »Na, gospa, zdaj bodo rezali, da bo kaj! Vse zajce in kure boš lahko poklala z njimi,« je rekel zadovoljno in se spet zarežal. Izbuljila sem oči in debelo požrla slino. Bilo me je strah... Moški se je sklonil, potlačil svojo krpo in brus nazaj v nahrbtnik ob nogah in začel vleči ven odejo in rjuho.
»Če je pa tako, da bosta spala kar tu, na tleh, grem pa po pernico,« je rekla mama. Ostala sem odprtih oči in ust. Na pernici že dolgo nihče ni spal, če pa je, je bil to zagotovo le njen brat, njen ljubljeni edini brat, in nihče drug.
Ko je mama izginila skozi vrata, se je ženska obrnila k meni, prijela je mojo roko in obrnila dlan proti luči. »Ali ti preberem tvojo srečo, mala?« Obstala sem. »Nič se ne boj, ti boš še srečna v življenju in tudi žalostna,« je začela. Oče je grdo gledal, meni se je potila roka, olajšano sem zavzdihnila, ko je vstopila mama s pernico. Ženska je pri priči spustila mojo roko, z moškim sta stopila vsak na svojo stran, napela sta rjuho čez ležišče in ga pokrila še s kocem.
»Gremo spat,« je rekel oče. »Jutri morava spet po seno na rovt.« Pokimala sem mu in se obrnila k hiši, naši največji sobi, kjer smo spali. Bila je topla, imela je veliko kmečko peč v kotu. »Čakajte!« je zavpil moški za nami. »Da vas ne bo strah imeti tuje ljudi po streho, vam bom pustil svojo osebno izkaznico!« Očetu je pomolil majhno knjižico, kakršne so bile takrat osebne izkaznice. »Ne rabim tvoje osebne, zaupam vama,« je rekel oče in jo položil nazaj na mizo. Šli smo spat, bila je že pozna ura.
Ko sem legla, dolgo nisem mogla zaspati. Pred očmi so se mi bliskali noži, šumelo mi je v ušesih in babičine zgodbe o krvoločnih morilcih in tolovajih, ki so kradli po hišah, so mi stopile v glavo. Premetavala sem se sem in tja in se zavijala v rjuho, jo vsa zbegana vlekla k bradi in prisluškovala h kuhinjskim vratom, če bi se tam kaj zganilo. Pa se ni. Vse do polnoči, ko sem končno trdno zaspala.
Ko sem zjutraj prišla v kuhinjo, je bila ta prazna. Pernica je zvita ležala na klopi. Nobenega sledu o naših ponočnjakih. Samo listek je bil na mizi, odtrgan s časopisa. »Bog vam povrni, dobri ljudje,« je bilo načečkano na njem s svinčnikom. Z okorno, krevljasto pisavo, komaj čitljivo. Nič drugega.
Pomlela sem tisti listek v roki, prebrala še enkrat in ga položila nazaj na mizo. »Nič nisem slišala, kdaj sta odšla,« je rekla mama na tisto. »Moraš si misliti, pa s tako žensko gre po hišah. Nože brusit.« »Življenje je težko,« je rekel oče in se sklonil nad svoj zajtrk.
Ko smo pojedli, sva spet šla. Na rovt, v mrzlo, ledeno jutro.
Zarja nad Jelovico je bila tistikrat tako lepa, kot še nikoli. Tako škrlatno je sijala, prav kraljevsko, vse okrog se je lesketalo, tudi poti mimo smrek me ni bilo strah. »Saj smo vendar dobri ljudje in vse bo dobro,« sem premišljevala in molče hodila ob konju, prav do svisli.
Zima je v gori še kar trmasto vztrajala, po drugi strani, po sončnih legah, pa so se že kazale suhe zaplate spočite zemlje. Torej bo le prišla pomlad... Vse se je ujemalo s tem lepim, mrzlim, a upanja polnim jutrom...

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 45, št. 3, str. 52-54.

Ambon se je v cerkvah začel pojavljati po drugem vatikanskem koncilu. Beseda ni sodobna, zato sklepam, da je ambon obstajal že pred prižnico. Napišite nekaj o zgodovini ambona, predvsem pa o pomenu, ki ga ima danes v cerkvi. (Piroška)
V cerkvah, ki so jih gradili, ko je krščanstvo v rimski državi dobilo svobodo, je bil ob ograji, ki je ločeval prezbiterij (prostor za duhovnike) od ladje (prostora za vernike), vzvišen prostor, imenovan ambon, s katerega so brali evangelij in oznanjevali božjo besedo. Škofje so v starih časih (pogosto tudi danes) pridigali s svojega sedeža v prezbiteriju, evangelij pa je prebral ali zapel diakon pri ambonu, ki je bil v starih bazilikah (npr. v Ogleju) umetniško bogato okrašen. Kasneje, vsaj v 13. stoletju, so govorniško mesto od ambona z ograje prezbiterija prenesli v ladjo in tam na vzvišeno mesto postavili prižnice. O pomenu in vlogi ambona govori navodilo o splošni ureditvi Rimskega misala: »Dostojanstvo Božje besede terja, da je v cerkvi poseben prostor, kjer se oznanja in h kateremu se med besednim bogoslužjem sama od sebe obrača pozornost vernikov.« (sč)

Ognjišče (2016) 3, str. 47

Jezus je rekel: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.« In Cerkev uči: Prejemanje spovedi in obhajila nam daje moč, da lažje spolnjujemo božje zapovedi, a jaz te pomoči po spovedi ne občutim. Po njej čutim skrb, da bi bolj krščansko živela, da ne bi grešila in ob tem se me loti čudna tankovestnost. Veliko stvari se mi zdi težak greh (slaba volja, jeza ob nesoglasjih v družini – na primer zaradi vsakdanjega dela; škodoželjne misli zaradi kakšnih zamer, ki se mi kar vsiljujejo, pa še kaj bi se našlo). In ob razglabljanju, ali v takšnem stanju po jezi smem pristopiti k obhajilu, postanem nervozna in se še hitreje razjezim, ugotavljam, da svojo vest še najbolj pomirim, če se nekaj tednov izogibam konfliktnim situacijam, težavam in takrat hodim k obhajilu, kasneje pa nekako po svojih zmožnostih rešujem težave, hodim sicer redno k nedeljski maši, ne pristopam pa k obhajilu.
Navedenih težav je bilo precej več v preteklosti, ko sem imela majhne otroke in je primanjkovalo časa za počitek.
Delma

V pismu je najprej poudarjeno vprašanje občutenja Božje pomoči po obhajanju zakramentov sprave in svete evharistije. V tem zemeljskem življenju živimo v veri in ne še v ‘gledanju’, zato nam ni dano, da bi vedno tudi neposredno doživljali Božjo bližino, njegovo pomoč in podporo. A v veri smo prepričani, da to obstaja, da nas Božja navzočnost nikoli ne zapusti; tudi takrat ne, ko je ne čutimo. V kakšnih primerih lahko seveda Božjo naklonjenost tudi čutimo in očitno doživimo, a bi bilo neprimerno, da bi to vedno pričakovali. Jezus zelo hvali krepost vere in tam, kjer je ni našel vsaj za ‘gorčično zrno’, ni mogel storiti nobenega znamenja Božjega kraljestva in udejanjiti posebne Božje moči. Vera je takšna človekova drža, v kateri popolnoma zaupa Bogu in njegovemu delovanju vedno in povsod in verjame, da je Bog še posebej ‘angažiran’ pri našem boju z zlom in grehom, saj je to prvotni namen njegovega prihoda med nas. Zato je primerno in nadvse dobro ter za duhovno življenje koristno, da zaupamo Božjemu delovanju v zakramentih in ne vežemo tega zaupanja na čutne zaznave. Ko bo Bog hotel, da kaj tudi zavestno občutimo, bo to tudi dal, če bomo le pozorni na svoje doživljanje. Čuti in občutki so lahko tudi varljivi in se nanje ne smemo povsem zanesti. Prav je, da smo nanje pozorni, a jih je potrebno tudi duhovno razločevati, saj lahko isti občutki prihajajo iz naše človeške narave, lahko je njihov vzrok Bog, lahko pa tudi hudobni duh. Seveda je cilj v teh primerih drugačen; pri slednjem gotovo negativen.
V pismu sledi ugotavljanje, da se po spovedi poveča “skrb, da bi bolj krščansko živela, da ne bi grešila in ob tem se me loti čudna tankovestnost”. Nekaj te skrbi seveda ne škodi. Bolje bi bilo, če bil občutek želje in veselja nad tem, da Bog kliče k bolj krščanskemu življenju, ne zgolj ‘skrb’. Skrb je mogoče tudi razumeti, kakor da se mora spovedanec v lastni moči truditi za izboljšanje, da bo npr. Bogu dokazal, kako je zdaj boljši. To je napačna smer razmišljanja. Človek se v svoji moči pač ne more poboljšati in tako samodrešiti; vsako ‘poboljšanje’, če je resnično, je sad Božjega delovanja v človeku in seveda človekovega sodelovanja. A uspeh ni v prvi vrsti sad človekovega sodelovanja, marveč Božjega posega. Zato je po obhajanju zakramenta sprave in po obhajilu bolj na mestu zahvaljevanje, veselje … kot pa skrb.
Dilema glede tega, ali je nekaj težki greh ali ni, je zelo osebna in je ni mogoče obravnavati na splošno, zato bi svetoval dober pogovor z duhovnikom, morda spovednikom, o tem vprašanju. Kajti teža greha ni odvisna samo od ‘dejanja’ samega, ampak tudi od posameznikove svobode v tistem trenutku, od zavedanja in hotenja. Tako lahko enako dejstvo povzroči večjo ali manjša krivdo, glede na stopnjo svobode ali zavedanja.
Preveč tankovestna vest pa lahko povzroči, da ima kdo za greh, kar sploh še ni greh, ampak samo skušnjava. Tako v pismu omenjate “škodoželjne misli zaradi kakšnih zamer, ki se mi kar vsiljujejo”. Če gre v resnici za vsiljive misli, to pomeni, da niso svobodne, da jih oseba noče, a vseeno prihajajo ‘od nekod’, potem v takem primeru ne gre za osebno krivdo in zato tudi ne za greh, ampak prej za skušnjavo, ki želi, da bi to misel sprejeli in se ji predali ter jo naprej sami gojili in razvijali. Skušnjava sama še ni greh, zato nas ne bi smelo biti sram pripovedovati svojih skušnjav. Celo Jezus nam jih je povedal, vsaj tiste v puščavi in one na križu. Ko skušnjave komu povemo, ponavadi zgubijo večino svoje moči; zelo dobro jih je pri spovedi povedati tudi spovedniku, a ne kot greh, ampak zaradi varnosti pred njimi.
Vprašanje jeze je kar pomembno. Iz katekizma vemo, da spada med sedem poglavitnih grehov. A je potrebno previdno ločiti med tem, kar imenujemo čustvo jeze, in jezo v smislu poglavitnega greha. Prva spada med psihološko dogajanje, drugo pa v duhovno. Seveda lahko čustvo jeze vodi tudi v greh jeze, ni pa to že kar samo po sebi. V stanju greha jeze, ki je zelo blizu sovraštvu, je seveda potrebno obhajati zakrament sprave. Če pa se vse zaustavi pri čustvu jeze, ki ga tudi prej ali slej obvladamo in spremenimo, saj so čustva hitro spremenljive resničnosti, potem lahko mirno sprejmemo obhajilo, potem ko na začetku svete maše iskreno obžalujemo in prosimo odpuščanja. Tako imenovani mali grehi so namreč odpuščeni tudi pri sveti maši. Pravzaprav je zakrament sprave Cerkev vedno razumela kot zakrament za velike grehe, ki so grešnika povsem ločili od občestva Cerkve in zato tudi od Boga, zakrament sprave pa ga je nazaj povezal z obema. Tako lažje razumemo, da je v prvih stoletjih za takšne grehe bila javna pokora, ki je lahko trajala daljše obdobje, tudi več let. Kasneje se je v življenje Cerkve vpeljala praksa pogoste spovedi tudi za manjše grehe, ker je bolj v ospredje stopil poudarek osebne svetosti in dejstvo, da zakrament sprave ne odpušča samo krivde za grehe, ampak podarja tudi milost za napredovanje v duhovnem in občestvenem življenju.
Zato v primerih, kot je opisan v pismu, svetujem duhovni pogovor z duhovnikom, morda izven spovedi, da se v njem razjasnijo nekatere dileme in razrešijo vprašanja, ter se pride do večje jasnosti glede grešnosti in primernosti za združitev z Gospodom v svetem obhajilu. Velika duhovna škoda je, če kdo prejme obhajilo v velikem grehu, a prav tako je velika duhovna škoda, če bi kdo bil pri sveti maši in ne pristopil k obhajilu, a bi to smel. Kajti hraniti se s Kristusovim telesom, pomeni postajati eno z njim, postajati njegovo skrivnostno telo, ki je Cerkev. To pa je pravzaprav namen in smisel našega življenja.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str 40-41.

Že več let odlašam s pisanjem, a sem se vendar odločila, da vam napišem nekaj stvari, ki me begajo.
Mati Marija je zelo trpela, ko je izgubila edinega Sina. Mislim pa, da tudi danes trpi zelo veliko mater, ko pokopavajo svoje otroke, muči jih pijan mož, imajo prizadete otroke. Mislim, da je veliko mater že na tem svetu svetnic.
Kako velik je greh, če ne greš v nedeljo k maši? Jaz si včasih mislim, da si marsikateri starši želijo, da bi jih otroci kakšno nedeljo obiskali. Pa jih zaradi takih ali drugačnih razlogov ne, pa starši vseeno ne zamerijo otrokom, ker razumejo, da ni vedno časa.
V zadnjem času poznam kar nekaj ljudi, ki so prenehali obiskovati nedeljsko mašo, čeprav so hodili štirideset ali več let, ker pravijo, da jim gre v cerkvi politika na živce. Ali bi se dalo politiko izločiti iz pridig?
Pa še nekaj. Vem, da nimajo vsi duhovniki daru govora ali smisla za pridiganje. Zanima me, če se ne bi dalo, da bi vsaj osnutke pridig nekdo napisal, in bi se razposlale po župnijah. Vedite, da je danes zelo malo duhovnikov, ki še znajo narediti kratko in jedrnato pridigo. Bistvo oz. misel dobre pridige te mora spremljati še ves teden. Posebno v današnjem času, ko se ljudje bolj izobraženi, bolj zahtevni in bolj kritični. Dolga pridiga brez prave vsebine odbija ljudi.
Težko mi je, ker se s takimi vprašanji obračam na vas. Morda ima še kdo podobne težave in pomisleke in bo z veseljem prebral vaše odgovore. Alenka

Popolnoma se strinjam z vami, da številne matere tudi danes zelo trpijo. Stiskam, ki ste jih omenili: izguba ali bolezen otroka, pijača v družini, bi lahko dodali še številne druge. Danes morda prav to, da nekaterim materam krvavi srce, ko nemočne gledajo, kako njihovi otroci ubirajo kriva pota, ko zaidejo v slabo družbo, začenjajo uživati mamila, pustijo šolo in, kar je zelo boleče, zapustijo Boga in Cerkev. Menim, da Mati Marija prav zato, ker je sama trpela, še laže uslišuje prošnje trpečih. Ona razume našo bolečino, vidi naše solze in je sočutna z našim trpljenjem.
Nedeljska maša je važna stvar v kristjanovem življenju. Prav lepo jo primerjate obisku otrok pri starših. Seveda starši razumejo, da otroci ne morejo vedno k njim na obisk, če so zaposleni, če imajo bolne otroke ... Toda kaj bi rekli starši, ko bi videli, da imajo otroci ob nedeljah čas za vse, za nogometno tekmo, za izlet v gore, kopanje na morju, smučanje, obisk koncerta in diska, za spanje do poldneva, druženje s prijatelji .. samo zanje ne? Upravičeno bi rekli, da jih nimajo radi, ker najdejo čas za vse, le zanje ne. Za tistega, ki ga ljubimo, pa najdemo čas, mar ne? Podobno je z mašo. Če nam je vrednota, bomo našli čas zanjo. Zato je nedeljska maša merilo naše ljubezni do Boga.
Zdi se mi, da na mašo gledamo preveč kot na obveznost. Moraš k maši! Pred časom sem slišal o imenitnem italijanskem spreobrnjencu, ki je dejal: »Maša? Kakšna dolžnost! Privilegij je, da smemo iti k maši!« Sveta daritev je predvsem naša pravica, naše veselje, da smemo k maši, kjer Kristus na otipljiv način, pod podobo kruha in vina, pokaže, kako nas ljubi, da vedno znova prihaja k nam. Z vsako mašo nam pride povedat, kako smo mu dragoceni in nekako to potrdi tudi na 'materialen' način. Zdi se mi, da se kristjani premalo zavedamo tega. Papež Frančišek je na svojem tvitu zapisal: »Kakšen življenjski polet dobimo, ko dovolimo, da nas napolni Božja ljubezen!« Lahko bi nadaljevali, kakšen polet izgubimo, če se ne srečujemo z Božjo ljubeznijo pri maši!
Zato pri mašni daritvi, kjer okušamo Božjo ljubezen in dobroto, dobivamo moč za življenje in za vztrajanje v veri in krščanskemu življenju. Z rednim obiskovanjem maše nabiramo 'duhovno kondicijo'. S to pa je podobno kot s telesno. Saj je lepo in koristno, če gremo dvakrat na leto teč ali v hribe. Škodi nam ne, a zaradi tega ne bomo imeli dobre kondicije. To bomo dosegli z redno vadbo. Tudi takrat, ko ne bomo razpoloženi, a bomo šli npr. teč, bomo postajali telesno odpornejši. Podobno velja za obisk maše. Pridobivamo si 'duhovno kondicijo', tudi takrat, ko se nam ne da iti.
Z govorom o evharistiji smo se dotaknili tudi vašega naslednjega vprašanja – pridig pri maši. Seveda politika ne spada v pridigo. Pridiga, oziroma homilija, je razlaga božje besede, večnega Božjega sporočila človeku, in soočanje te besede z našim življenjem. Politična dogajanja ne sodijo vanjo. Že pred leti sem napisal članek Pridigarjeve skušnjave. Med skušnjave sem uvrstil tudi vmešavanje dnevne politike v pridigo.
Nikakor pa ni to ne sme biti razlog, da bi opustili nedeljsko mašo. Niti če je v pridigah kaj politike, niti če pridige niso kvalitetne. Razumem ugovore, saj imam tudi sam rad pridige, na katere se duhovnik pripravi in v kateri mi ponudi 'duhovno hrano' za življenje. Dobro se spominjam žene, ki mi je še kot študentu dejala: »Poglej, vi duhovniki imate vsakdanje molitve in premišljevanje, brevir in duhovno branje, vsakdanjo mašo, duhovne obnove in vaje, mi pa imamo samo vašo pridigo. Od te moramo duhovno preživeti cel teden!« Nekvalitetna homilija ni razlog, da bi opustili obisk maše, saj homilija ni bistvo maše. Maša je tudi daritev, je pa tudi poslušanje božje besede (beril, psalma, evangelija), so prošnje vernikov, petje .... V vsem tem lahko najdemo veliko spodbud za življenje po veri.
Vsekakor je velika odgovornost za pridigarja, da se potrudi dati vsaj eno misel in spodbudo za življenje. Je pa to spodbuda tudi za poslušalce. Sveti Janez Zlatousti – ta vzdevek je dobil prav zaradi dejstva, da je imel 'zlata usta' za pridiganje – v svojih govorih naroča vernikom, naj bodo odprti za pridigarjevo sporočilo. Naj prosijo Svetega Duha, naj jim odpre srce, da bodo sprejeli razlago božje besede. Veliko ostrejši je papež Frančišek: »Kristjani, ki so alergični na pridigarje, vedno najdejo kaj, kar lahko kritizirajo. Toda v resnici se bojijo odpreti vrata Svetemu Duhu in postajajo žalostni,« je sredi lanskega decembra (13. 12.) rekel med pridigo pri jutranji maši v Domu sv. Marte, ko je razlagal odziv ljudi na pridiganje Janeza Krstnika in Jezusa. Pri prvem jim ni bilo všeč, ker ni jedel in pil, zavrnili pa so tudi Jezusa, za katerega so rekli, da je "požrešnež, pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov". Vedno so imeli razlog, da so pridigarja kritizirali. Ne postanimo podobni tem ljudem, ampak dobronamerno poslušajmo pridige in skušajmo iz njih izvleči kaj koristnega tudi za svoje življenje.

Dolžina pridige ni merilo njene kakovosti. Tudi v kratki pridigi se da veliko povedati. Osnutki za pridigarje že obstajajo, prav tako lahko pridigar najde več knjig, kjer so že izdelane homilije. Seveda je najbolje, da pridigar sam pripravi homilijo in tako govori iz srca, da srce govori srcu, ali kakor pravi papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselje evangelija, ko govori o pridiganju, da je "Cerkev mati in pridiga ljudem kakor mati, ki govori svojemu otroku v zavesti, da ji otrok zaupa, da je vse, kar ga uči v njegovo korist, ker se čuti ljubljenega". Dodaja pa tudi, da dobra mati "posluša njegove (otrokove) skrbi in se uči od njega" (139). Papeževe besede so zato izziv za pridigarje in poslušalce!

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str 72-74