Ko je vse pokošeno in pospravljeno, ko je požeto, omlačeno in morda celo že zmleto, ko se čaka le še da samo od sebe popada z dreves in ko je še prezgodaj, da bi populili iz zemlje; ko uradi in pisarne samevajo in se na fasciklih začne nabirati prah; ko je prevroče, da bi karkoli načrtoval in so še pridige nekoliko krajše – veš, da je nastopil avgust!
In avgust je od vseh mesecev najprimernejši za romanje.
Na pot se odpravite čim prej: zgodaj in v hladu. Pozabite na prevozna sredstva: kolesa, avtomobile, vlake in letala. Na pravo romanje gre človek vedno peš. Morda celo bos. Ali po kolenih! Odvisno pač od tega, kaj nosi s seboj. In tega naj bo čim manj. Da vas ne bo težilo. Utrujalo. Oviralo. In vleklo nazaj. Kot je rekel Jezus, ko je pošiljal učence: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek,« (Lk 9, 3). Na romanju se mora človek pač zanesti na Boga. Zaupati, da bo Bog ‘preskrbel’! (1 Mz 22, 14) Da bo kazal pot, polnil krožnik in odpiral vrata. Ne izgubite vere, da so na svetu še dobri ljudje.
Le eno vzemite s seboj, ko odhajate, brez tega res ne smete na romanje, sicer se utegne zgoditi, da bo pot zaman: srce! Nosite ga na dlani! Naj vsi vidijo vaše srce: Ranjeno. Razbito. Strto. Prebodeno. Obteženo. Užaljeno. Žalostno. Mrtvo. Kamnito.
Morda pa vendarle: Živo. Ljubeče. Veselo. Utripajoče. Sveto.
Pot bo naporna. Strma. Navkreber ali navzdol. Odvisno pač, ali se na romanje odpravljate iz nižin, iz blata, z okornih in neukih ravnic, ali pa z višin, z neba, z izobraženih in teoloških oblakov.
In v opoldnevu meseca, prav na sredini, boste prišli na cilj: k Mariji vnebovzeti! Na veliki šmaren! Na veliko mašo! Na veliko gospojnico! Na rožnico! Na avgoštnico!
In tam pri Kraljici nebes in zemlje, pri Božji Materi in materi vseh ljudi, pri novi Evi, ki je dosegla, da se je nebo spet odprlo, spočijte svoje srce. Kajti kljub temu, da ste prišli na cilj svojega romanje, ste šele na pol poti. Sredi meseca. Sredi življenja. Vrniti se morate domov.
Pot bo naporna. Strma. Navkreber ali navzdol. Odvisno pač, ali se boste z romanja napotili v nižino, v blato, v okorno in neuko ravnico, ali pa v višine, na nebo, na izobražene in teološke oblake!

ČUŠIN, Gregor. (kolumna). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 8, str. 3.
Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Kategorija: Za začetek

Seveda vsi komaj čakajo, da gredo na morje, saj kakšne pa bi bile počitnice brez morja! Če je na vodi še tobogan, je sploh super. In seveda vsak večer sladoled , kadar je sreča, tudi kakšen čarovnik. Tega res noben malček noče zamuditi. Tudi moja dva mala ne. Lansko leto se nikakor nista mogla zmeniti, kdo od njiju plava bolje. Miha je trdil, da plava dlje, Jaka pa, da je hitrejši.
O tem sta se prerekala kakšen dan ali dva, ko sta počitnice nadaljevala pri meni, potem je bilo morje pozabljeno, pa čeprav sva se z njuno mamo dogovorili, da bodo igrače pozabili doma in so tudi jih. Nepredstavljivo, pa komaj sedem in pet let sta stara!
Kaj bosta pa delala, sta bila razočarana, kot da bi se jima podrl svet.
Toda babica zna pričarati drugačen svet, tak iz nekdanjih časov, ko je bilo zabavno tudi brez igrač. Mislim kupljenih, kajti moja fanta nista mogla skriti navdušenja, ko jima je stric Joza, kakor kličeta mojega soseda, pokazal, kako se iz navadne palice in vrvice naredi lok. Drugega so sestavili kar skupaj. To sta bila ponosna, ko so puščice letele po travniku!
Potem smo tekmovali v pobiranju krompirja. Miha, ki je že šolar, je pripomnil, da so sedaj poletne in ne krompirjeve počitnice, toda na njivi kljub temu ni hotel zaostajati za Jakom, ki se je od vneme kar potil. Zmagovalca se ni dalo določiti, ker je Miha pobiral samo debele krompirje in ne bi bilo pravično meriti rezultata ne po teži niti po številu krompirjev. Bo treba drugo leto pred tekmo določiti pravila. Ampak če čisto dobro premislimo, smo bili zmagovalci vsi, saj je bil pobran ves krompir, zato smo si naslednji dan za nagrado lahko privoščili krajši izlet.
»To je sprehod, ne pa izlet,«je protestiral Miha, ko je ugotovil, da bomo šli kar peš.
»Dobro, pa sprehod,« sem popustila.
Ampak ko sta fanta zagledala dva konja in zraven še žrebička, je bilo vsem trem čisto vseeno, kako poimenujemo naše potovanje, ki smo ga morali nato ponavljati vsak dan.
Kot je bilo treba skoraj vsak dan na žerjavici peči krompir.
Ja, priznam, kar nekaj časa in tudi kakšnega pomočnika sem rabila, da sem se spomnila, kako se igra ristanc in kako se krade zemlja. Ko pa sem enkrat osvojila pravila iger iz moje mladosti in jih razložila fantoma, se do konca počitnic nista naveličala poskakovati in risati črt po zemlji. Če smo se hoteli igrati kdo se boji črnega moža, smo potrebovali družbo. Maja in Simon, ki sta prav tako počitnikovala pri babici, sta se rada pridružila mojima fantoma. To je bil živ žav na našem dvorišču!
Sprva je kazalo, da bodo večeri problematični, kajti doma niso ostale samo igrače, temveč tudi knjige. In kako naj sedaj babica pred spanjem bere pravljice?
»Saj pravljice se lahko tudi samo pripoveduje,« sem jima razložila.
»Ja, in kje so potem pa slike,« je zanimalo Jaka.
»Sliko si ustvariš v svoji glavi.«
Fanta sta samo debelo pogledala. Ko sem pričela na glas obujati spomine na Perto, hudobno staro babo, v katero sem kot otrok tudi sama verjela, je njuna domišljija kaj hitro začela ustvarjati podobe. Perta je živela čisto blizu naše hiše (Perta je namreč vedno domovala v bližini otroka, ki mu je bila pravljica namenjena).
»V bregu za hišo ima votlino in podnevi se skriva v njej, zvečer pa gre po vasi in skozi okno opazuje, kaj delajo otroci. Če nagajajo ali si, denimo, pred spanjem nočejo umiti zob, si to zelo dobro zapomni.«
»In potem?« je vprašal Miha.
»Potem, ja, potem pa Perta razmišlja, kaj bo naredila naslednjega dne,« nisem vedela, kako bi se izmazala, kajti pozabila sem že, kako gre zgodba naprej.
Miha pa je vztrajal: »Kaj je pote naredila naslednjega dne?«
»To bomo videli jutri, ker se Perta zdaj še ni odločila.«
Tako nekako so tudi mene nekdaj vodili za nos.
Večer za večerom smo razglabljali o Perti, kajti v bregu za hišo je čisto zares votlina, za katero sta fanta, jasno, že vedela. Od tu do bujne domišljije pa je samo še korak.
O računalnikih in televiziji pa nič. Ker zanju ni bilo časa.
Ko smo se nato med letom pogovarjali o počitnicah, je fantoma hodila po glavi Perta, pa lok in konji, spomnila sta se ristanca, morja pa nista omenjala. Pravita, da komaj čakata, da prideta spet k meni in nobeden od njiju ne omenja, da bo s sabo prinesel tudi igrače.
Rafaela

Ognjišče (2016) 09, str. 44

Kategorija: zgodbe

Kadar si v ihti današnjih dni želim pričarati sproščeno, igrivo srečo, spokojno varnost, mir in željo, da bi za vedno ostalo tako, mi je treba le zakorakati v nedeljo otroških let.
Že ob sobotah, ob treh ali štirih popoldne, je na Vihru zvonilo. To je bilo vsem znamenje, da je minil delovni teden. Začele so se priprave na praznik ali nedeljo. Ženske so po hiši pospravljale in pometale, moški so počistili pred hlevom, za podom, pred kaščo, pripravili krmo za živino. Obred se je končal s pripravo praznične obleke za naslednji dan.
Najraje smo hodili k prvi, zgodnji maši, ki se je brala že ob šesti uri, pa naj je bilo pozimi ali poleti. V ranih letih sem mašo doživljal po svoje. Predstavljal sem si, da je cerkev kraj, kjer so nebesa odprta, in stojimo pred velikim, živim Bogom. V skrivnosti Božjega sveta so nas uvajali salezijanski duhovniki. Kako zanimive pridige smo poslušali! Vse pa so se stekale v naročje Božjega stvarstva, v srečo Božjih otrok. Vrhunec mi je bilo vedno tisto lepo slovesno petje očenaša. Duhovnik je pel v latinščini, po koralnem napevu. Kakor da smo pred samimi nebeškimi vrati, izza katerih poslušamo vrisk Božjih angelov pred nebeškim prestolom. Če sem zdaj, pol stoletja po tistem, kdaj žalosten, samo oči zaprem in že zadonijo tisti blagi: »Pater noster qui es in coelis, … adveniat regnum tuum …« – in v temo dneva posije onstransko veselje.
Doma boljše kosilo, počitek, ki smo ga ves teden pričakovali – in samo tisto delo, ki smo si ga želeli – igranje. Saj nam je ves teden dišalo, pa zanj ni bilo časa. Že mladi smo morali poprijemati za delo. Ob nedeljah smo bili prosti. Kaj vse smo počeli! Naredili smo si leseno kolo. Res je teklo samo navzdol, a smo se na njem vsi naučili voziti. Starejši brat je postavil vrtiljak: kol v zemljo, nanj kolo z voza, nanj dolgo lestev. Na obeh straneh kolesa je morala biti enako dolga. Na njenih koncih smo se vozili. Vselej po dva. Tretji je v sredini kolesa poganjal in lestev se je pridno vrtela. Pod hruško dišečko smo si napravili gunco: na vejo smo pritrdili oba konca, privezali vrv, na spodnjo stran pa deščico. In je šlo … Z nožki – k fantiču spada vendar tudi nožek, smo si rezljali razne okraske in figurice. Pa sankali smo se pozimi na doma izdelanih saneh, poleti pa z desko po mahu čez senožeti. Le preglasni nismo smeli biti. Vragolije bi motile nedeljski mir, kar ne bi bilo prav.
Posebno doživetje mojih mladih nedeljskih dni je bilo, ko sva z očetom odšla na poletni obhod grunta. Vselej sva obšla vse njive. Oče je opazoval, kako klasi žito, kako uspeva koruza, krompir in bob. Rad sem capljal ob njem. Skrbno sem pazil, kdaj se bo odpravil. Ko sem videl, da je vzel palico v roke, sem vedel, da gre po njivah. Stekel sem k njemu, ga prijel za mezinec leve roke (v desnici je imel palico) in sva šla. Vso pot mi je razlagal skrivnosti narave. Narava mu ni pomenila nekaj slučajnega, delo mrtve prirode, ampak neprestano Božje ustvarjanje, Božji dar tega trenutka, namenjen vsem nam. Razlagal mi je mlado rast ali prepeval. Kako rad je zakrožil o Kranjčičevem Juriju ali tisto Polje, kdo bo tebe ljubil. Kako mu je vrela iz srca! Tudi koroške je imel zelo rad. Ob telovem je vselej zažvižgal Danes praznujemo.
Ti obhodi so mi bili prva šola. Takrat sem imel komaj štiri, pet let. Tu so kali moje ljubezni do zemlje in vsega, kar na njej klije, tu je vzklila moja vera v Boga – Stvarnika in Dobrotnika. Tu so tudi temelji moje ljubezni do domovine, do slovenstva.
Ko sva neke nedelje tako hodila mimo Rebri in Cline, od koder se tako lepo razpre pogled proti Zaplazu, Okrom, Zaloki, Prelesju, Kalu, Osredku, Leskovcu in tja do našega Vihra na vzpetine, ki jih krasijo cerkve in cerkvice, sem ga vprašal:
»Ata, zakaj je toliko cerkva po naših hribih in gričih?«
Malo je postal, kakor da tehta, kako bi mi odgovoril, kakor da se boji, da njegov odgovor ne bo dovolj dober.
Končno mi je takole odgovoril: »To bo od tod, ker hočejo ljudje imeti Boga blizu, blizu, kakor je bil nekoč v raju. Ja, to je zaradi domotožja po raju, ki smo ga bili zapravili.«
Premolknil je in pristavil: »Nekoč se nam bo izpolnila tudi ta želja, ko bomo prišli v nebesa.«
Zamislil sem se in te besede zaklenil globoko v srce.
Rad sem imel očeta. Tako močan, pošten in spoštovan je bil. Kako varnega sem se počutil ob njem. Od tistih let naprej so v meni nerazdružljivo povezani očetov lik, nedeljski mir in Božja navzočnost med nami.

P. Krnc: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 82.
(iz knjige: P. Krnc: Ata nam je povedal, Družina 2008).

Kategorija: zgodbe

Ob nedeljah in slovesnih praznikih je pri maši po prebranih odlomkih božje besede in njihovi razlagi (homiliji, pridigi). Zanima me, kdaj je Cerkev to uvedla in zakaj? (Veronika)

V prvih krščanskih časih niso molili vere pri maši, ko pa so razni krivoverci tajili in pačili temeljne verske resnice, je Cerkev določila, da morajo vsi ki sodelujejo pri maši javno izpovedati vero. V vzhodni Cerkvi sto uveljavilo proti koncu 5. stoletja, na krščanskem zahodu nekaj stoletij pozneje, v Rimu šele leta 1014. Veroizpoved je v mašo prišle iz krstnega obreda. Cerkev krščuje “v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”. Pred samim krstom je kratka izpoved vere, ki se sklene z besedami: »To je vera. To je vera Cerkve. To ponosno izpovedujemo v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« Najstarejša obrazca izpovedi vere sta Apostolska veroizpoved, ki starodavna krstna veroizpoved, in Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je sad dveh cerkvenih zborov v Niceji (325) in Carigradu (381). Oba še danes ostajata skupna vsem Cerkvam Vzhoda in Zahoda. Prvo navadno molimo na začetku rožnega venca, drugo pri mašah ob nedeljah in slovesnih praznikih. (sč)

Kategorija: Kratki odgovori

17. avgusta 1919 je vojaška oblast upravljanje Prekmurja predala civilni oblasti. Po 900 letih je bila pokrajina Prekmurje spet združeno z matično domovino. V Beltincih se je na ljudskem zborovanju zbralo več kot 20.000 ljudi in plebiscitarno podprlo priključitev Prekmurja matici. V spomin na ta dogodek je od leta 2006 v Sloveniji državni praznik.
Leta 1999, ob 80. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, je pri Pomurski založbi izšla knjiga Naše Prekmurje, v kateri je zbrano vse, kar je o Prekmurju pisal dr. Matija Slavič, ki je najbolj zaslužen za to, da je do te združitve prišlo. »Kot dober poznavalec prekmurske preteklosti in sočasnih razmer,« beremo na zavihku ovitka, »je Slavič vsa svoja prizadevanja za priključitev prekmurskih Slovencev matični domovini postavil na temeljne kamne vsake narodnosti: strnjena naseljenost, avtohtonost, svoj jezik kot osnova kulturnega razvoja in narodne zavesti. Slavič je vsa svoja dokazovanja in utemeljevanja oprl na te temelje narodnosti Slovencev med Muro in Rabo in uspel – člani antantne mirovne konference so poleti 1919 Prekmurje prisodili Sloveniji v okviru na novo nastale Države SHS, kasneje Jugoslavije. Dne 12. avgusta 1919 so ga zasedle jugoslovanske čete.« Slavičeve zapise, raztresene po zbornikih, revijah in časopisih je zbral, uredil in Slavičev boj za Prekmurje predstavil arhivar in zgodovinar Viktor Vrbnjak.

PARIŠKA MIROVNA KONFERENCA
V svoji predstavitvi življenja in dela Matija Slaviča je Viktor Vrbnjak precej prostora odmeril njegovemu boju za Prekmurje na pariški mirovni konferenci, ki se je pričela januarja 1919. Po pravilniku so bili navzoči predstavniki zmagovitih sil (antante) in pridružene članice. Vsaka država je imela določeno število delegatov, ki so zastopali njene koristi. Zastopniki ‘malih’ držav so imeli pravico prisostvovati skupnim sejam, pri odločanju pa niso imele enakopravnega glasu. Delegacijo Kraljevine SHS, ki je do maja 1919 nastopala kot delegacija Kraljevine Srbije, je decembra 1918 imenovala beograjska vlada Stojana Protića. V Pariz je prišla 5. januarja 1919. Sestavljalo jo je sedem pravih delegatov, od katerih so bili štirje pooblaščeni in so sodelovali na plenarnih sejah; med temi je bil Slovenec Ivan Žolger. Najvažnejša je bila politična delegacija, nižji telesi sta bili sekretariat in sekcije. Za nas je bila pomembna etnografsko-zgodovinska sekcija, v kateri sta delovala tudi cerkveni zgodovinar dr. Franc Kovačič ter prevajalec Svetega pisma in profesor dr. Matija Slavič. Mariborski Narodni svet za slovensko Štajersko s pododsekom za Prekmurje je Kovačiču poveril referat za meje na slovenskem Štajerskem, Slaviču pa za meje v Prekmurju. Oba sta bila dobro pripravljena, ker sta stanje poznala. Ko je Matija Slavič dobil ta mandat, je v začetku septembra 1918 prepotoval Prekmurje do sedanje državne meje na severu ter obiskal skoraj vse narodno čuteče duhovnike. »Najbolj pa smo Jugoslavijo z združenimi Slovenci ustanavljali v Beltincih pri župniku Štefanu Kuharju in v Bogojini pri župniku Ivanu Baši.« Bila sta najboljša Slavičeva informatorja o Prekmurju v odločilnem trenutku priključevanja te dežele v širši slovenski narodni prostor. Narodna vlada v Ljubljani je januarja 1919 obravnavala položaj v Prekmurju in spoznavala prav na podlagi Slavičevega referata. Slavič je pripravil memorandum o Prekmurju, s katerim je jugoslovanska delegacija v Parizu prvič javno zahtevala priključitev celotnega slovenskega ozemlja med Muro in Rabo k jugoslovanski državi. Predstavniki ‘velikih’ so dobili v roke zanesljivo informacijo tako o narodni opredelitvi kakor tudi o slovenskih imenih, ki so jih Madžari pogosto spreminjali. Naša delegacija je imela že od srede februarja 1919 gradivo za obravnavo Prekmurja pripravljeno. Zahtevala je Prekmurje s porabskimi Slovenci do Monoštra. Utemeljitev te zahteve je napisal Slavič, ki se je skliceval na obstoječe jezikovno stanje. Mariborski Narodni svet je že proti koncu leta 1918 razmišljal, da bi z generalom Maistrom zasedel Prekmurje, toda Narodna vlada v Ljubljani tega ni podpirala. Prekmurska slovenska navdušenca Ivan Jerič in Štefan Kuhar sta po Cankarjevem pogrebu decembra 1918 obiskala vlado in vojaško poveljstvo v Ljubljani z željo, da bi Prekmurje kmalu zasedli. Dobila sta vtis, da tam sploh niso vedeli, kje je Prekmurje!
Vrhovni svet mirovne konference je 9. julija 1919 sprejel sedanje meje v Prekmurju ob razvodnici med Rabo in Muro. Na seji jugoslovanske delegacije v Parizu 16. julija 1919 so sklenili poslati predsedniku konference Francozu Clemenceauju zahtevek, da jugoslovanska vojska zasede Prekmurje, kar je Vrhovni svet 1. avgusta odobril in 12. avgusta so jugoslovanske čete brez bojev zasedle Prekmurje in 17. avgusta so uvedli civilno upravo. Osvoboditev Prekmurja 17. avgusta 1919 je pomemben dogodek ne samo za prekmurske Slovence, pač pa za vse združene Slovence. Po tisoč letih je nastopila nova oblast, ki je prekmurskega človeka pustila v miru vsaj v domači besedi. Za besedo prekmurska svoboda se skrivajo številni možje naše preteklosti, ki so z ohranjanjem in negovanjem domače besede v govoru in pismu budili ljudstvo k zavednemu slovenstvu.

MATIJA SLAVIČ: PREKMURJE JE SLOVENSKO
Matija Slavič je kot izvedenec za Prekmurje za mirovno konferenco v Parizu napisal posebno razpravo v francoščini, s katero je prepričljivo in z obilnim dokumentarnim gradivom dokazal slovenski značaj Prekmurja in njegovo pripadnost k Jugoslaviji. Velikega pomena je bila barvna Etnografska karta Prekmurja, ki nazorno prikazuje naseljenost Slovencev med Muro in Rabo po podatkih ljudskega štetja v letu 1890.

Slavič jo je dal izdelati in natisniti leta 1919 za člane pariške mirovne konference, za katere je bila tako prepričevalna, da po njej niso več omahovali, kam pripadajo prekmurski Slovenci.
Prvi dokaz je že ime pokrajine. Prekmurje imenujemo del nekdanje jugozahodne Madžarske, ki leži blizu štajerske meje na drugem bregu (prek) Mure, Madžari označujejo to ozemlje z besedo ‘Totsag’, ki pomeni ‘slovenska pokrajina’, kar jasno dokazuje, da je naseljena s Slovenci. S cerkvenega vidika je bilo Prekmurje že združeno z drugimi jugoslovanskimi pokrajinami (v zagrebški nadškofiji). Prekmurci so potomci Slovencev, ki so se naselili v nekdanjo rimsko provinco Panonijo in iz tega izvira ime ‘panonski Slovenci’. Med letoma 840–874 so bili Panonski Slovenci združeni v samostojni državi – torej so bili Slovenci iz Madžarske in Štajerske že nekdaj združeni. Na delu tega ozemlja danes živijo Slovenci v sklenjeni skupnosti in ohranili so zavest narodne pripadnosti in jezik, v katerem so tudi literarno ustvarjali zlasti v času reformacije in protireformacije, ko je bila prekmurščina, ki je zdaj narečje, v Prekmurju knjižni jezik. Kar zadeva narodnostno podobo Prekmurja, poudarja Slavič, se na uradno madžarsko statistiko ni mogoče zanesti, ker je zelo pristranska. Kot dokaz navaja vas Turnišče, kjer so leta 1881 našteli 998 Slovencev in 43 Madžarov. Po uradni statistiki leta 1910 pa je bilo tam 961 Madžarov in le 261 Slovencev – po župnijski statistiki pa je bilo tam samo 20 Madžarov, Slovenca pa 1202! Verodostojni viri so bili cerkveni šematizmi, ki tudi navajajo, v katerem jeziku se opravlja v cerkvah bogoslužje. Slovensko prekmursko narečje je bilo ukinjeno v šolah in vseh uradih, zavetje je našlo samo v cerkvah. Slavič našteva 19 katoliških in 8 evangeličanskih župnij, ki so obdržale bogoslužje v slovenskem jeziku. »Navedene župnije mejijo ena na drugo tako, da med njimi ni nobenih tujih strnjenih elementov. Zato je njihovo območje nedvomno slovensko.« Uradna statistika je na tem območju zabeležila: 33.263 Madžarov, okoli 10.000 Nemcev ter nekaj Hrvatov, Slovakov, Srbov in Romunov ter 72.287 ‘ostalih’ (Slovencev); skupaj 115.916 prebivalcev, od teh 72.459 Jugoslovanov. »Tudi v pristranski madžarski statistiki vidimo, da so v tej deželi Jugoslovani v veliki večini in da so njihove zahteve o pripojitvi Prekmurja k državi Srbov, Hrvatov in Slovencev povsem utemeljene.« Opozoril je tudi na gospodarski vidik. »Prekmurje tvori geografsko celoto s Štajersko, ki leži na desnem bregu Mure in je gospodarsko navezano na Spodnje Štajersko, ki tudi sama vzdržuje pomembne stike s Prekmurjem. Prekmurski kmetje so izvažali svoje pridelke v Radgono in Ljutomer, ki sta oskrbovala Prekmurje z industrijskimi proizvodi.« Madžarska vlada pa ni dovolila, da bi se Prekmurje gospodarsko razvilo s pomočjo povezav s štajerskimi Slovenci, zato ni zgradila nobenega mostu na območju Prekmurja. Promet je potekal s pomočjo brodov. Kljub temu se je razvilo zelo močno trgovanje med obema bregovoma Mure, kar kaže pomembnost gospodarskih povezav med Prekmurjem in Štajersko.
Svojo predstavitev Prekmurja za pariško mirovno konferenco je Matija Slavič zaključil takole: »Čeprav so bili Prekmurci zatirani v največji možni meri tisoč let, nikoli niso izgubili svoje narodne zavesti. Madžari so jim odvzeli šole in upravo, niso jim pa mogli odvzeti jezika. Ko je ameriški predsednik Wilson razglasil pravico narodov do samoodločbe, so se oglasili prekmurski Slovenci. Madžarom se je to gibanje zdelo nevarno. Sklicali so skupščin v Murski Soboti 20. oktobra 1918 in hoteli dopovedati, 'da na Madžarskem ni Slovencev, ampak samo Madžari, ki govorijo slovensko'. Slovenci so protestirali in odgovorili: 'Mi smo Slovenci. Živela Jugoslavija!' (…) Ko so Madžari predlagali, da bi v Prekmurju ustanovili poseben slovenski okraj, ki bi se imenoval 'Murska županija', so posredno sami priznali, da Prekmurje oblikuje posebno celoto, ki ne sodi v okvir madžarskih meja. Prekmurje naj bo v državi, v katero se želi njegovo prebivalstvo vključiti zaradi etnografskih, geografskih, kulturnih in gospodarskih povezav. To željo so najjasneje izrazili v geslu: “Od Monoštra vse do Čentibe za Jugoslavijo!”«

CERKEV V PREKMURJU DO LETA 1918
Kratek pregled zgodovine krščanstva in Cerkve na ozemlju današnjega Prekmurja je za zbornik Škofija Murska Sobota 2006 pripravil Vinko Škafar. Med panonskimi Slovenci sta oznanjala evangelij sveta brata Ciril in Metod, ki sta se leta 869 na poti iz Moravske v Rim ustavila pri knezu Koclju v Blatenskem Kostelu. Pokazala sta mu v slovanskem jeziku spisane bogoslužne knjige, ki jih je knez močno vzljubil. Bratoma je zaupal 50 učencev, da bi jih pripravila za duhovniško službo. Leta 896 so se v Panoniji naselili poganski Madžari. Kralj sv. Štefan (†1037) je na krščanski podlagi uredil svojo državo. Prekmurje je ostalo še dobrih sto let povezano s Slovenci med Muro in Dravo in pripadalo pod salzburško nadškofijo. Za časa kralja Ladislava I. (1077–1095) je bilo Prekmurje cerkvenoupravno razdeljeno: sedanje Dolnje Prekmurje je pripadlo škofiji v Zagrebu (ust. 1094), Gornje pa škofiji v Györu, čeprav bi bili vsi radi pod zagrebško škofijo. V drugi polovici 16. stol. je bilo ozemlje med Muro in Rabo pretežno protestantsko. Za ohranitev in oživitev katoliške vere v celotnem Prekmurju je bila zelo pomembna ustanovitev škofije v Sombotelu leta 1777, v kateri so bili združeni vsi prekmurski katoličani. Po ljudskem štetju leta 1890 je v današnjem Prekmurju živelo 81.816 ljudi, od tega po verski pripadnosti 68 % katoličanov, 30 % evangeličanov, ostali so bili Judje in kalvinci. Prekmurska Evangeličanska cerkev je bila vezana na Kraljevino Ogrsko, prekmurski katoliški duhovniki pa so zlasti v drugi polovici 19. stol. navezovali s Slovenci na drugem bregu Mure. Med ljudi so širili knjige Družbe sv. Mohorja, ki so ohranjale in krepile njihovo narodno zavest. Da bi ustavile dotok slovenskih knjig, so madžarske oblasti leta 1904 dovolile izdajo katoliških tiskov v prekmurskem jeziku: Kalendar Srca Jezušovoga, mesečnik Marijin list in tednik Novine. Vse tri je urejal Jožef Klekl st., najpomembnejša politična osebno­st ‘prevratne’ dobe.

PRIZADEVANJA ZA PREKMURSKO ŠKOFIJO
Jugoslovanska vojska je na pobu­do Vrhovnega sveta mirovne konference 12. avgusta 1919 zasedla Prekmurje, sedanje meje pa je začrtal tako imenovani trianonski mir, podpisan 4. junija 1920. S politično mejo pa še ni bila začrtana tudi škofijska meja. Sombotelski škof je hotel, naj Prekmurje vsekakor ostane v sklopu njegove škofije. V začetku februarja 1919 je svojemu zaupniku sporočil, da bo prišel v Prekmurje, “da moji verniki vidijo, kako se nadpastir briga za njihovo usodo”. To škofovo potovanje je bilo bolj politično kot pastoralno, zato se narodno zavedni duhovniki nikjer niso udeležili sprejema in škof je moral svoje potovanje predčasno končati. Konec avgusta 1919 je škof za prekmurske dekanije, ki so jih zasedli Jugoslovani, imenoval dva generalna vikarja. Najbolj znan prekmurski duhovnik je bil tisti čas Jožef Klekl st. in njemu je ljubljanski škof Jeglič v imenu Jugoslovanske škofovske konference 14. aprila 1921 pisal: »Škofje jugoslovanski imamo ob koncu aprila sestanek v Zagrebu … Prosim Vas, sporočite mi mnenje in želje gospodov in ljudstva v Prekmurju. Mogoče je dvoje: a) Prekmurje se združi z lavantinsko škofijo, ako pri vas tako mislite, mogel bi se apostolski upravitelj priporočati lavantinski škof, b) Prekmurje postane lastna škofija. Ker bi bila samo po sebi premajhna, se ji od lavantinske škofije doda Ljutomer in njegova okolica, ki po položaju in značaju gravirata Prekmurju. V tem slučaju bi morali navesti ime enega duhovnika, ki bi bil za upravitelja najbolj sposoben, pa bi ga ljudstvo in duhovniki najbolj radi sprejeli.« Nobeden od duhovnikov te težke in odgovorne naloge ni hotel sprejeti, zato je Klekl predlagal škofu Jegliču, naj Sveti sedež imenuje lavantinskega škofa za prekmurskega administratorja. To se je zgodilo 1. decembra 1923: lavantinski (mariborski) škof Andrej Karlin je postal apostolski administrator Prekmurja. Jožef Sakovič, župnik v Turnišču, eden od možnih kandidatov za prekmurskega škofa, je v pridigi dejal: »Poglejte, kako se je zgodovina obrnila: spet pripadamo tja, kamor smo pripadali pred 1070 leti … Tako je prav. Slovenci potrebujemo slovenskega škofa, katerega razumemo.« Škof Karlin je vernikom Slovenske krajine ‘napisal’ prvo pastirsko pismo v prekmurščini. Na žalost pa je škofijsko vodstvo v Mariboru prehitro, brez postopnosti vsiljevalo knjižni jezik v cerkve in katehezo. Že omenjeni Sakovič se je potožil: »Naše stare pravice v cerkvi in šoli so nam začeli odvzemati. In to, kar je najbolj obžalovanja vredno, tudi cerkvena oblast je uganjala z nami politiko.« Vse bolj glasna je postajala težnja po polni priključitvi Prekmurja mariborski škofiji. To se je uresničilo z odlokom Svete stolice 9. junija 1964. Slovesno pa je bila ta priključitev zaznamovana s proslavo 8. septembra 1964 v Murski Soboti, ko je svojega slovenskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika navdušeno sprejela ogromna množica.

RODILA SE JE ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA
Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 podpisal odlok o ustanovitvi treh novih škofij na naših tleh s sedežem v Celju, Murski Soboti in Novem mestu. Kako je prišlo do tega, je ob razglasitvi povedal tedanji ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran. Ob razglasitvi samostojne slovenske države je Katoliška cerkev na Slovenskem obsegala tri škofije: Ljubljano (ustanovljeno 1461), Maribor (1228) in Koper (svoje korenine ima od 6. stol.). Že ob ustanovitvi samostojne Slovenske škofovske konference (19. februarja 1993) je bila izražena misel o preureditvi cerkvene pokrajine, kar je podprl tudi Sveti sedež. Ustanovljena je bila komisija, ki je začela zbirati gradivo in razmišljati o možnostih in načinih urejanja te pomembne naloge. Nazadnje je dozorela odločitev. Slovenska škofovska konferenca je z odlokom nadškofa Franca Rodeta, njenega predsednika, dne 24. aprila 1998 ustanovila medškofijsko posvetovalno komisijo za ustanovitev novih škofij. Njena naloga je bila opredeljena v ustanovnem aktu tako, da prouči vprašanja, koliko, kje in v kakšnih mejah naj bi obstajale nove škofije. Vendar se zamisel še ni uresničila. Leta 2005, ko je na ravni Slovenske škofovske konference ponovno prišlo na površje vprašanje oblikovanja novih škofij na Slovenskem, je pristopila k temu vprašanju vsaka škofija posebej. Mariborska škofija je sprejela sklep, da na njenem ozemlju nastaneta dve novi škofiji s sedežema v Celju in Murski Soboti. Namen ustanovitve novih škofij v ‘majhni’ Sloveniji je: doseči večjo preglednost škofije, omogočiti lažje povezave med župnijami in škofijo, rast zavesti pripadnosti škofiji in bolj neposreden stik škofa z verniki.
Pozabljena in zapostavljena Slovenska krajina s pridruženo Prlekijo (dekanijo Ljutomer) je končno postala samostojna škofija, ‘cerkvena kneževina’. Od mariborske škofije je ‘odščipnila’ 17,4 % njenega ozemlja. Za njenega prvega škofa je bil imenovan in posvečen Marjan Turnšek, ravnatelj Bogoslovnega semenišča v Mariboru. Ob ustanovitvi je imela škofija 120.146 prebivalcev, od katerih je bilo 95.463 katoličanov (79,5 %). V službi Božjega ljudstva je bilo 45 duhovnikov, 11 redovnikov ter 6 redovnic. (V 19. in 20. stoletju je bilo Prekmurje najrodovitnejša slovenska pokrajina po duhovnih poklicih; leta 1935 je bilo iz Prekmurja živečih 90 duhovnikov, 40 bogoslovcev, 74 redovnikov in 273 redovnic!) Škofijo sestavlja 36 župnij, ki so med seboj povezane v treh dekanijah: Lendava, Ljutomer in Murska Sobota. Stolnica v Murski Soboti, ki je dobila sedanjo podobo pred dobrimi sto leti, je posvečena sv. Nikolaju. Glavni zavetnik škofije je slovanski blagovestnik sv. Metod. Škofijsko romarsko svetišče cerkev Marijinega vnebovzetja v Turnišču, ki se prvič omenja v listini madžarskega kralja Bele IV. leta 1267. Leta 1915 so ob stari cerkvi zgradili novo, v katero so prenesli vso baročno opremo, ki je dotlej krasila staro cerkev. Cerkvi imata skupno vmesno steno. V tronu velikega oltarja je milostni kip Marije z detetom Jezusom v naročju. Prav ta milostna podoba je cilj romarjev, ki se zgrinjajo k Mariji pod Logom v posebno velikem številu zlasti ob prazniku Marije Vnebovzete.
Iz Letopisa Katoliške cerkve v Sloveniji 2017 povzemam nekaj podatkov iz desetletne zgodovine Škofije Murska Sobota. Škof Turnšek je vzpostavil potrebne strukture za delovanje škofije, imenoval člane Zbora svetovalcev, člane Škofijskega pastoralnega sveta in druge sodelavce. 28. novembra 2009 je papež Benedikt XVI. škofa Marjana Turnška imenoval za nadškofa pomočnika v Mariboru, za njegovega naslednika pa imenoval mariborskega pomožnega škofa Petra Štumpfa, salezijanca, domačina iz Beltinec. Po umestitvi 10. januarja 2010 je škof Štumpf nadaljeval zastavljeno delo v duhu svojega škofovskega gesla S teboj, Mati Marija. Vidnejši dogodki v tem času so bili: ureditev samostana in prihod sester klaris v Turnišče (28. junija 2012), škofijski misijon ob desetletnici škofije (december 2015–avgust 2016). Drugi dogodki so zabeleženi v škofijskem zborniku (koledarju) Stopinje, škofijskem glasilu Poti k Bogu in na škofijski spletni strani. Največji ‘zaklad’ škofije Murska Sobota sta dva svetniška kandidata, Božja služabnika Danijel Halas (1908–1945) in Alojzij Kozar (1910–1999). Za Danijela Halasa, župnika v Veliki Polani, ki je umrl kot mučenec 16. marca 1945, se je postopek začel že leta 2000. Škofijski postopek je bil končan 19. februarja 2014 in se sedaj nadaljuje v Rimu. Postopek za kanonizacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja, župnika v Odrancih in pisatelja, se je po prejemu dovoljenja Kongregacije za zadeve svetnikov s škofovim odlokom začel 29. decembra 2015. Vzornika svetosti naj bosta svetilnika vernikov soboške škofije in naše domovine!k

ČUK, Silvester. Naše Prekmurje. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str 50-67.

več o Prekmurju in njegovih narodnih buditeljih ... v knjigi:
Zver, Stanislav, Jožef Klekl : prekmurski čedermac, TD Ognjišče, Koper 2000
in knjigi Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

v reviji Ognjišče:
ČUK, Silvester, Naše Prekmurje (priloga), Ognjišče 08, 2019, str. 58-65
ERJAVEC, Matej, dr. Stanislav Zver (gost  meseca) Ognjišče, 07 2019, str.8

Kategorija: Priloga

Neki homoseksualec je umiral zaradi AIDS-a. Nekega dne je, ne da bi bil vnaprej razkril svojo bolezen, povabil na kosilo duhovnika. Sredi obeda je mož pogledal duhovniku v oči in dejal: »Imam AIDS in umiram!« Duhovnik je pretresen vstal, stopil do gostitelja, ga potrepljal po rami in rekel: »Žal mi je za vas. Sočustvujem z vami.«
Nekaj časa po tistem se je mož spreobrnil. Svojo odločitev je duhovniku opisal takole: »Veste, zakaj sem se odločil, da sprejmem Kristusa v svoje življenje? Ko sem vam zaupal, da umiram zaradi AIDS-a, sem bil pozoren na govorico vašega telesa. Zanimalo me je, če boste v trenutku zbežali ali pa vsaj odmaknili krožnik in kozarec. Namesto da bi storili kaj takega, ste se mi približali in se me dotaknili. V vaših očeh sem prebral iskreno sočutje. Sprejeli ste me. Takrat sem si dejal, da bi takega Boga, v kakršnega verujete vi, rad srečal tudi jaz, ko bom umrl.«

Ne sovraži svojega brata v svojem srcu; odkrito posvari svojega bližnjega.
Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. (3 Mz 19,17–18)

Druga zapoved pa je tale: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. (Mr 12,31)

Ne daj se premagati hudemu, temveč premaguj hudo z dobrim. (Rim 12,20–21)

Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. (Gal 6,2)

Če torej po Pismu izpolnjujete kraljevsko postavo: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe, ravnate prav. (Jak 2,8)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 25.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Ti si simpatičen in neproblematičen svetnik in nisem še doživel, da bi zaradi tebe od sramu zardeval kak dušni pastir.
Naj ti pojasnim: Ko romam po slovenskih farah in mi župniki (kaplanov tako ali tako skorajda ni več) sami od sebe ali pa na mojo prošnjo razkažejo cerkev, jih iz zanimanja – in priznam: malo tudi iz žlehtnobe – nadvse rad pobaram o imenih svetnikov, ki se prašijo po oltarjih in oltarnih slikah.
In da bi ti videl! Ha!
Naletiš tudi na take, ki komajda vedo, koga imajo na glavnem oltarju, večina pa se ob naštevanju ‘drugoligaških’ svetnikov s stranskih oltarjev potí in muči, kot moja deca, ko jih vprašam nepravilne glagole.
O, so svetle izjeme, seveda so … Naj pohvalim gospoda, ki še od svojih bodočih birmancev zahteva, da poznajo vse svetnike v domači cerkvi … »Da odrasel kristjan pač mora vedeti, s kom skupaj sedi in moli v cerkvi!« mi je rekel in se popolnoma strinjam. Se pa seveda najde tudi kak posvečen junak, ki omalovažujoče zamahne z roko, “češ, kaj pa je to važno!?!”, da mi vre kri, ko smo pri sveti maši vendar združeni z vsemi vernimi, s tistimi, ki smo še podvrženi času in prostoru, kot tudi s tistimi, ki že uživajo večno veselje … in je lepo ter se spodobi in je pravično, da poznam vse: od Zaveljcinovega Tina do svetega Ingenuina!
No, tebe, ljubi moj sveti Rok, prepozna še tako svežeposvečen in nerazgledan gospodič, kajti pes ti dela družbo na vsaki upodobitvi in te tako jasno in očitno loči od tvojih svetniških kolegov, ki tekajo za gosmi, se podijo z zmaji, se naslanjajo na meče, rožljajo s ključi ali zgolj pahljajo s palmami.
In je seveda malo hecno, ljubi sveti Rok, da te dandanes prepoznajo vsi, ti sam pa si zašel v težave (in v zapor) prav zaradi tega, ker te tvoji someščani niso prepoznali … celo tvoj lastni stric ne! In to potem, ko si požrtvovalno skrbel za kužne bolnike. Ko pa si še sam zbolel, si se – da bi ne bil komu v nadlego – zavlekel v bližnji gozd. In bi tam lahko mirne duše od lakote in bolezni umrl, pa sta te prihajala krepčat božji angel iz nebes in pes z bližnjega gradu.
In je po svoje zanimivo, da te ‘za svojega’ niso še vzeli sodobni pasjeljubci … ki jih je vedno več. In pravzaprav nimam nič proti njim, še manj proti psom … razen seveda, da vse pogosteje srečujem pse, ki so neprimerno bolje vzgojeni, kot njihovi gospodarji ali gospodarice, ki bi bili v večini primerov potrebni kake dresure.
To, da nisi zavetnik pasjeljubcev, me torej čudi. Še bolj pa me čudi in tudi zabava, da si zavetnik tako zdravnikov kot grobarjev … in se tvojemu patronatu tako ali drugače ne izogne nihče. Še pes ne.
Še to … tako na tiho in med nama: dolga leta sem bival v ‘tvoji fari’, vendar tebi posvečene cerkve nisem videl od znotraj. Pa ne zato, ker bi bil jaz tako površen vernik, da bi ne hodil k maši, temveč ker se je maševalo v prizidani garažni hiši. Bog se nas usmili!
Ljubi moj sveti Rok. Kugo smo menda odpravili iz naših krajev, a je vse sorte še hujših reči, pred katerimi je prav in bi bilo dobro, da nas obraniš.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 114.

Kategorija: S svetnikom na TI

Truden je že bil ubogi romar; opiral se je na popotno palico, ko se je bližal naši vasi. Morda je bil na poti v večni Rim ali k svetemu Jakobu v Kompostelo - eden mnogih, ki potrkajo na vrata in poprosijo v božjem imenu hrane in prenočišča na sveti poti. Toda zakaj se mu je tako opotekala noga? Joj, desna noga mu je bila obvezana s platnom in ko si je ob potoku obveze snel, se je pokazala velika rana pod kolenom. In kužek ga je spremljal, ki je venomer mahljal z repom; kasneje so pravili, da mu je nosil v gobcu hlebčke rumeno zapečenega kruha, lepega in dobrega, kot bi ga sami angelci spekli.
Bil je že med prvimi vaškimi hišami in mislil si je: dobri ljudje me bodo sprejeli; nasitili me bodo ter mi prevezali rano; spočil se bom do jutra, nato pa bom nadaljeval svojo pot.
Toda - kako da ni bilo nikogar na pragih hiš? Kako, da so bila vsa vrata zaprta? Glej, na durih prve hiše je naslikan z apnom velik bel križ. In na druga in tretja vrata - drugi in tretji križ - vse do zadnjih onkraj vasi... Joj!
Kdo so ti črni možje s kapucami in kakšen tovor peljejo na vozu? Mrtva trupla, polna gnojnih ran in spačenih obrazov, leže na njem...
Kdo joka v hiši? Kdo kriči za hlevom? Nekdo se je zgrudil sredi njive. Ni pesmi pri nas, ni več veselja... Joj!
Kajti obiskala nas je grozna božja poslanka in njeno žezlo gospoduje nad nami. Njen zakon je smrt in kuga je njeno ime...
Cerkev je na stežaj odprta; spokorna molitev doni iz nje. In vstopil je romar vanjo, za njim je stopical kužek. Ljudje so rekli: »Kdo je ta tujec, ki se ne boji stopiti v našo sredo?« In strmeli so vanj.
Župnik je bil že zdavnaj mrtev, žalostne molitve je molil stari cerkovnik. - Tedaj se je obrnil romar k ljudem: »Ali verujete v božjo pomoč?«
Jok je odgovoril njegovim besedam. »Nihče drug nam ne more pomagati...«
Z dvignjenimi rokami je romar pokleknil na sredo cerkve in molil. Ko je vstal, je bila moč na njegovem obrazu in oblast v njegovih rokah. V vse štiri strani sveta je zaklical: »V imenu vsemogočnega Boga - kuga, prenehaj! Naj se ti zlomi meč in žezlo stre!«
In glej - bolniki so dvignili glave in umirajoči so spet odprli oči. Gnojne bule so izginjale kakor pomladanski sneg; tiho veselje je spet zraslo v nas. Ali nismo rekli: »Kdo je ta božji prijatelj, ki ukazuje celo kugi?«
Bilo pa je rečeno: »In v katero koli mesto pridete... ozdravljajte bolnike, ki so v njem...«
Oh, šele tedaj - res prej skozi solze nismo videli - smo ga spoznali po rani in kužku. Bil je sam sveti Rok, veliki zavetnik bolnikov.
Slišal pa sem to legendo v starem stolpu, ki je bil ves potopljen v lep, sončen dan.

Emilijan Cevc

Ognjišče (2008) 08, str. 60

Kategorija: zgodbe