Spominjam se, da so bile v nekdanjih časih na koncu maše med tednom posebne molitve: tri zdravamarije, Pozdravljena, Kraljica, zlasti pa mi je ostala v spominu molitev v čast sv. Mihaelu, ki se je začenjala: »Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju«. Kdaj so vpeljali te molitve? (Justina)
Molitve po maši, ki jih navajaš, je vpeljal papež Leon XIII. leta 1884, odpravljene pa so bile s prenovo bogoslužja po koncilu (1968). Češčenje angelov in nadangelov je v Cerkvi že od najstarejših časov povezano z bogoslužjem. Iz Svetega pisma so poznana imena treh nadangelov: Mihaela, Gabrijela in Rafaela. Vsak od njih je imel svoj praznik, nadangel Mihael že v 6. stoletju 29. septembra (zdaj praznujejo vsi trije na ta dan). V knjigi Razodetja Mihael nastopa v simboličnem videnju kot voditelj angelov, ki v silovitem boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago (Raz 12,7-18). To je osnova za njegove upodobitve v srednjem veku: Mihael nastopa z mečem in sulico kot bojevnik zoper zmaja/satana. Z molitvijo, ki jo omenjaš, so klicali na pomoč sv. Mihaela kot zavetnika vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov. Potrebna je tudi danes.

Sveti nadangel Mihael,
brani nas v boju,
bodi nam v pomoč zoper zlobnost
in zalezovanje hudobnega duha.
Ukroti naj ga vsemogočni Bog,
ponižno zato prosimo.
In ti vodnik nebeške vojske,
satana in druge hudobne duhove,
ki hodijo po svetu v pogubo duš,
z Božjo pomočjo v pekel pahni.
Amen.

Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 09, str.56

GABRIJEL pomeni po hebrejskem deblu ‘Božji mož’ ali ‘Božji junak’. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabrijel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.«
Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.

Po uvedbi nove ureditve bogoslužja (1969) je praznovanje vseh treh nadangelov združeno na današnji dan.

ZAVETNIK: Nadangel Gabrijel je zavetnik poštnih uslužbencev, zbiralcev znamk, telekomunikacij in informiranja (od leta 1951); priprošnjik proti neplodnosti v zakonu.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 186-188.

Na Slovenskem sta nadangelu Gabrijelu posvečeni dve podružnični cerkvi: na Planici (Stara Loka – LJ) - /levo spodaj/ in v Zapotoku (Lig-Marijino Celje – KP).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115

V Svetem pismu so od angelov po imenu predstavljeni samo trije Božji poslanci s posebnimi nalogami: Mihael, Gabriel in Rafael, zato jim pravimo nadangeli. Nadangela Mihaela (“Kdo kakor Bog?”) najpogosteje upodabljajo kot bleščečega vojščaka, ki stoji na glavi zmaja-satana in ga peha v peklensko brezno. Prerok Daniel imenuje Mihaela ‘velikega kneza’, ki je zavetnik izraelskega ljudstva in se zanj bojuje; v Novi zavezi pa je prikazan kot angel Jezusovega občestva, njegove Cerkve kot dedinje starozaveznega izvoljenega ljudstva. V tej vlogi nastopa v Razodetju, zadnji knjigi Svetega pisma, kot voditelj angelov, ki v silovitem boju s satanom in njegovimi angeli doseže sijajno zmago (Raz 12,7-18). To je navdihovalo tudi znano molitev k sv. Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov. Na nekaterih upodobitvah ima v rokah tehtnico, s katero po ljudski veri ‘vaga duše’. Po preureditvi svetniškega koledarja od leta 1969 skupaj z nadangelom Mihaelom 29. septembra častimo tudi nadangela Gabriela in Rafaela. (sč) (sč)

Na sliki: Sv. Mihael ‘vaga duše’, kip z oltarja v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov, Kranj - Drulovka/Breg.
 

Sv. nadangelu Mihaelu je pri nas posvečenih 66 cerkva: 27 ž., 39 p. in 5 kapel. V LJ nadškofiji naštejemo šest ž. c.: Bloke, Dovje, Grosuplje (3),  Ljubljana - Barje (2),  Mengeš (1) in Rovte, poleg teh pa še deset p. c.: Završje (Dobovec), Zg. Duplje (Duplje), Samotorica (Horjul), Iška vas (Ig), Kranj - Drulovka/Breg (sv. Mihael), Peške Kandrše (Peče), Jakovica (Planina/Rakeku, Moše (Smlednik), Dol (Sora) in Olševek (Šenčur) in kapelo v Sostrem (pokopališče). – V KP škofiji je devet ž. c. sv. Mihaela: Biljana, Gorenje Polje, Kamnje (5), Kobjeglava, Krkavče, Lokev, Skopo, Šmihel (4) in Tinjan, prav toliko (9) pa imajo tudi p. c.: Selo (Batuje), Erzelj (Goče), Šmihel (Hrenovice) (12),  Male Loče (Hrušica), Dol. Zemon (Ilirska Bistrica), Strmec (Log pod Mangartom), Šmihel (Šempas) (13), Lipa (Temnica) in Ljubinj (Tolmin); in dve kapeli: v Movražu in Izoli. – V NM škofiji so sv. Mihaelu posvečene tri ž. c.: Čatež - Zaplaz, Novo mesto - Šmihel (ovitek) in Šmihel pri Žužemberku (7), Mihaelovih pa je še 14 p. c.: Borovec (Banja Loka), Kompolje (Boštanj), Dol. Radulje (Bučka), Cerina (Čatež ob Savi), Nova Gora (Črmošnjice), Desinec (Črnomelj), Velika Goba (Dole/Litiji), Polom (Hinje), Papeži (Osilnica), Nova Gora (Poljane - Dol. Toplice), Vavpča vas (Semič), Dečja vas (Trebnje), Mali Gaber (V. Gaber) in Damelj (Vinica). – V MB nadškofiji so nadangelu Mihaelu posvečene tri ž. c.: Črešnjevec, Radlje ob Dravi (6) in Žetalah; p. c pa so v Framu (pokopališka) in Razvanjah (Hoče); imajo tudi dve kapeli: v Jarenini (kostnica) in v Libeličah. – V CE škofiji najdemo pet ž. c. sv. Mihaela: na Pilštanju (9),  v Pišecah, Šmihelu nad Mozirjem (8) in na Vranskem (11);  p. c. pa so v Šmihelu (Laško) (14), Radmirju (Sv. Mihael), na Sladki Gori (Sv. Mihael) in v Stari vasi (Videm – Krško). – v MS škofiji je sv. Mihaelu posvečena ž. c. v Veržeju (10).  (mč)
Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 9, str. 131.

Neki starejši mož je opazoval šest in sedemletne otroke pri igri. Vprašal jih je: »Kaj se igrate?«
»Vojno,« so mu rekli.
Bil je ogorčen: »Kako more biti kdo tako neumen, da se igra vojno? Saj menda vsi veste, da je vojna nekaj groznega. Zakaj se ne igrate raje mir?«
Otroci so se prenehali igrati. Stopili so skupaj in razpravljali. Spogledovali so se, nazadnje je eden od otrok vprašal: »Striček, kako pa se igra mir? Mi te igre ne poznamo.

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

je naslov knjige svetovno znane TV voditeljice Oprah Winfrey, ki sem jo bral v teh dneh. Knjiga vsebuje nekaj zelo pomembnih življenjskih modrosti, zato jo priporočam v branje vsakomur, ki ga vsaj malo zanimajo teme življenja in smisla. Avtorica na samem začetku opisuje dogodek, ki jo je zaznamoval in ki je tudi povzročil, da se je lotila pisanja te knjige. Leta 1998 je v oddaji gostila znamenitega filmskega kritika Gena Siskela pri časopisu Chicago Sun-Times. Winfreyjeva pravi, da je celoten intervju potekal gladko do trenutka (oddaja je bila povsem pri zaključku), ko je gost njej zastavil vprašanje. Oprah, ki je mojstrica vodenja oddaj in intervjujev, je umolknila – pravi, da jo je dar govora v tistem trenutku povsem zapustil – nato pa se je začela sprenevedati in ga spraševati, kaj točno misli, ali kaj glede filma, o katerem sta govorila ali kaj drugega … Ob tem pa je točno vedela, da gre za nekaj globljega, nekaj bistvenejšega, nekaj kompleksnejšega – nekaj veliko bolj resnega. Gost v oddaji jo je vprašal na prvi pogled nekaj povsem preprostega: »Kaj veste zagotovo?«
»Kaj veste zagotovo?«
Nedvomno gre za eno temeljnih vprašanj vsakega izmed nas: Kaj je tisto, kar zagotovo vem? Kaj je tisto najbistvenejše? Kaj je temelj mojega življenja? Kaj je smisel mojega življenja? Kaj mi v življenju prinaša radost in veselje? Ali sem srečen? Človek v soočanju s tovrstnimi vprašanji zelo pogosto vklopi psihološko-duhovni obrambni mehanizem in »zbeži« ali zablokira, ko določeni ljudje ali dogodki začnejo odpirati vrata do bistvenih vsebin v njegovem življenju. To se je zgodilo tudi svetovno znani mojstrici besede Oprah. Ampak njen beg pred tem vprašanjem ni bil trajen, ampak, kot pravi sama, je to postalo osrednje vprašanje njenega življenja. Kasneje je na to temo napisala celo knjigo.
Ko sem v roke vzel knjigo, sem pričakoval še eno populistično knjigo o sreči, stila new age, ki ponuja zlajnane pop-psihološke odrešujoče rešitve za posameznika in človeštvo. Pričakoval sem behavioristično modroslovje ameriškega stila, za kar ti je na koncu žal vsake potrošene minute, ki si jo investiral v to čtivo. Vendar sem bil prijetno presenečen; v knjigi je čutiti veliko iskrenosti in pristnosti ter vsebin, za katere tudi zahtevnejši bralec lahko reče, da je zadela »žebljico na glavico«.
Ali živim ali životarim?
Med drugim avtorica zastavi vprašanje, kaj neuresničenega bi najbolj obžalovali, če bi se vaše življenje jutri izteklo. Vprašanje, o katerem bi človek lahko napisal knjigo. Vprašanje, ki bi mu moral vsak posameznik nameniti posebno pozornost. Ali živimo polno, strastno, radostno, ali v svojem življenju vidimo smisel? Svojim študentom in na seminarjih za strokovne kolektive imam navado reči, da na svetu obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki živijo in tisti, ki životarijo. Vsak se sam odloči, kako bo živel. Vsak zase prevzema polno odgovornost za kakovost in način življenja. Kaj bi v življenju počeli, če se ne bi bali neuspeha, zavrnitve, nesprejetosti, kaj si bodo drugi mislili o nas ipd.? Ali ti ljudje, ki životarijo, ki zgolj opazujejo svoje življenje, ki so nenehno v vlogi takšne ali drugačne žrtve, sploh ljubijo? Najverjetneje ne. Nekoč sem poslušal nekega pridigarja, ki je dejal, da je nasprotje ljubezni strah. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem prišel do uvida, kako veliko resnico je izrekel. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak strah. Za kakovostno in smiselno življenje je nedvomno potreben pogum, veliko poguma. Zato bo vzgoja 21. stoletja nujno morala iti v smeri vzgoje za življenje, vzgoje za smisel – vzgoje za pogum, srčnost, pravičnost, zmernost, razumnost.
Novi začetki so vedno nove priložnosti za nove odločitve. Novo šolsko leto je gotovo ena izmed novih priložnosti – priložnosti, da starši in pedagoški delavci stvari zastavijo na novo, da se zavemo, da je svet odraslih odgovoren tudi za razvoj otrokove osebnosti, srčnosti in njegove sreče.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 9 (2023), 11.

Stala je na pragu domače hiše s težkim kovčkom v rokah in ni imela toliko moči, da bi naredila še nekaj korakov do avta, v katerem jo je čakala mama, da jo odpelje.
Kot da bi prirasla k tlom, kot da se z vsakim korakom, ki ga bo naredila, bolj oddaljuje od doma – nekaj korakov do avta in odpeljali se bosta na letališče. Tam pa jo bo bela ptica ponesla daleč, v tuji svet. Bog ve, kaj jo čaka tam, v megleni Angliji, kamor odhaja. Pomežiknila je, ko se je zazrla v sonce, ki je prijazno pošiljalo tople jesenske žarke. »Kdo ve, koliko ga bom videla tam gori in ali me bo tudi tako prijazno grelo?« je pomislila. S pogledom je obšla dvorišče, hlev, ki je bil prazen, živina se je pasla, pa vrt, kjer so se vzpenjale vrtnice ...
»Tak pohiti že no, Marta, zamudila boš letalo!« jo je pokarala mama, da se je le prestopila in sedla v avto. Odprla je okno in pogledala kvišku. »Mama, glej, lastovke,« je rekla in se branila solz, ki so ji silile v oči. »Kmalu bodo odletele, se že zbirajo.«
Mama ji je sledila s pogledom: »Saj se bodo spomladi vrnile,« je rekla, tudi ona ganjena do solz.
»Počutim se kot te lastovke,« je zašepetala. »Grem v širni svet ... one se bodo na pomlad vrnile, jaz pa – kdo ve?«
»Pokonci glavo, dekle, tudi ti se boš vrnila,« se je delala mama pogumno, čeprav je tudi njo ganilo slovo, le da tega ni hotela pokazati, in pritisnila na plin.
Molče sta se odpeljali, zatopljeni vsaka v svoje misli. Saj je težko odhajala od doma že vsako jesen, ko je v Ljubljani študirala jezike, a to je bilo blizu in skoraj vsak vikend je bila doma. Zdaj pa ...
»Če se želiš izpopolniti v angleščini, se ti ponuja čudovita priložnost,« ji je predlagal profesor angleščine. »V manjšem kraju blizu Londona išče družina za svojo hčerko družabnico, da bi jo kak mesec ali še dlje učila slovenščine, ona pa tebe angleščino. Vse boš imela zastonj, še lep honorar te čaka. Pojdi, ne bo ti žal. Kaj zato, če na faksu pavziraš eno leto, tam boš veliko več pridobila.«
Tako je sprejela ponudbo, čeprav se je zavedala, kako težka bo zanjo pot v neznani svet.
»Ne pozabi na Boga,« ji je zašepetala mama ob slovesu in ji v dan stisnila rožni venec. »Ko ti bo hudo, ga pritisni na srce, pa ti bo odleglo.«
Že prvi vtis ob prihodu v novo družino je bil dober. Malce okrogla prijazna gospa jo je potegnila k sebi in jo glasno poljubila na lice, njena roka pa se je kar izgubila v veliki dlani prijaznega moža. Tudi dekle, s katero bosta veliko časa preživeli skupaj, jo je objela čez rame in jo peljala v njeno sobo. Obstala je na sredi velikega, svetlega in z okusom opremljenega prostora. Predstavila se ji je: »Ime mi je Evelin in sem v tretjem letniku na univerzi.« Marta svojim očem ni mogla verjeti: nad njeno posteljo je visela podoba Brezjanske Marije!
Kot da bi dekle brala njene misli, je rekla: »Pred tremi leti smo bili vsi trije v Sloveniji in obiskali smo tudi Brezje. Marijo Pomagaj smo prosili za moje, takrat zelo slabo zdravje. In res se je zgodil čudež, začela sem prihajati k sebi in danes kar kipim od zdravja,« je dejala smeje. »Podobo imam obešeno v svoji sobi, pa sva z mamo sklenili, da jo obesimo nad tvojo posteljo, da te bo spominjala na dom. Sem se pa zaobljubila, da se naučim vašega jezika, da se ji, ko spet poromamo k njej, v slovenščini zahvalim za Njeno neskončno dobroto,« je rekla preprosto.
Izpoved dekleta jo je ganila do solz in hvaležno ji je stisnila roko.
Tako so pričeli teči njeni dnevi v daljni Angliji. Ko je bila Evelin na faksu, je ona pridno študirala, zraven pa še pomagala njeni dobri mami. Dekleti sta se v medsebojnem pogovoru izpopolnjevali v obeh jezikih. Za domotožje skoraj ni bilo časa, ko pa jo je včasih le obšlo, je vzela v roke rožni venec in se zazrla v podobo Marije Pomagaj na steni.
»Vrnem se, ko se bodo vrnile lastovke,« je sredi zime pisala domov. »Res sem v tujini, toda pri teh prijaznih ljudeh sem našla drugi dom. Prijazna gospa me večkrat poboža, kot ti mene, mami. V Evelin sem našla sestro, ki je kot edinka doma nimam. Čeprav je sonca bolj malo, vedno sije v tej hiši, v kateri je tudi trdna vera. Kjer je vera, je tudi svetloba. V srcih nas vseh. Prišla bom z lastovkami. Pa bom vedno znova odhajala in se vračala, dokler se ne bom nekoč za zmeraj vrnila v varno zavetje doma.«
Anica Kumer, zgodbe, v: Ognjišče (2013) 09, str. 32.

Vemo, da je kristjane skozi zgodovino spremljalo zasmehovanje, neodobravanje, tudi grožnje nevernih ali drugih ver. Nekateri kristjani so zaradi tega dali življenje za Kristusa. Tudi v Sloveniji smo bili priče temu: podoba brezjanske Marije s podgano v naročju, goreč križ, za katerega so se izgovarjali, da je umetniška instalacija, uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Tisti zaboji piva, tista študentka na križu … To je do kraja perverzno, žaljivo in vulgarno. In primitivno!
Kristjani smo zasmehovani in deležni neodobravanja tudi v službi. Če je kdo zavzet za vero v Jezusa, je tega lahko deležen celo med kristjani. Tudi to se dogaja v slovenski družbi. Se ljudje bojijo izgube službe ali družbe in so raje tiho, se potuhnejo? Naj kristjani na take besede, da smo nazadnjaškega vedenja in dejanj, vedno odgovarjamo z ljubeznijo do bližnjega, kot piše v Svetem pismu, ali bi bilo bolj prav, da se odzovemo in to takoj ustavimo? Seveda je prav, da ljubimo bližnjega kot sebe. Bi bilo prav, da bi bili ljudje sodno kaznovani? Bi se potem vse to nehalo ali vsaj precej zmanjšalo? Zanima me vaše mnenje.
Naj se znova zahvalim za revijo Ognjišče, za katero se tako trudite. Ponuja zares bogato vsebino, dobre intervjuje, in za vsakega bralca nekaj, naj bo mlad ali star. Vesela za verski tisk, ki nam je na voljo, saj nas napolnjuje in gradi tako osebno in še posebej duhovno, vas pozdravljam
Branka

Tudi mene moti nestrpnost do kristjanov, pravzaprav katoličanov v družbi. Resnici na ljubo je treba reči, da smo največ žaljivk in nestrpnosti deležni prav katoličani. Vaše naštevanje takih primerov to potrjuje. Evangeličani in pravoslavni skoraj nikoli niso predmet nestrpnosti in sovraštva. Podobno je z muslimani in judi. Včasih pomislim, kako bi slovenska in svetovna javnost veliko ostreje odreagirala na nestrpnost ali žaljenje judov. Pri katoličanih pa je vse v redu. Nihče ali redko kdo opozori na to nestrpnost. Toda najbolj nevarna je tista nestrpnost, ki se je ne zavedamo in o kateri ne govorimo. Omenjate uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Prav v tistih dneh je predsednik vlade naročil, naj v vseh šolah obravnavajo pojav nestrpnosti in nasilja. Vzrok za to je bil poboj v beograjski šoli. Družba kliče k strpnosti in sobivanju, študentje, »up naroda«, pa uprizorijo nestrpnost do katoličanov! Zelo značilno za slovensko družbo, ki zna obsoditi vse vrste nestrpnosti in sovražnosti, koraka, da bi obsodila nestrpnost do kristjanov, pa ni sposobna.
Nedavno je po etapni zmagi kolesar Matej Mohorič na dirki po Franciji za TV Slovenija omenjal Božjo roko in nebesa. Oboje so nekateri novinarji kar izpustili. Izrinjanje Boga in vsega, kar je krščanskega, ima v Sloveniji že kar tradicijo. Spomnimo se, kako je nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton ob obisku Slovenije končal svoj govor z besedami: Bog vas blagoslovi. Toda uradni prevajalec si jih ni upal prevesti v slovenščino. Tako vidimo, kako je naša družba polna predsodkov do krščanstva in kako nekateri v naši družbi niso sposobni niti pravilno prevajati ali navajati, ko gre za omenjanje Boga in podobnih tipično krščanskih izrazov.

ODZIV DRUGIH VER NA NESTRPNOST
Pred kratkim so v Skandinaviji zažgali muslimansko knjigo Koran. Dejanje, ki je vredno obsodbe. In so ga obsodili številni ljudje, tudi kristjani, med njimi tudi papež Frančišek. Zanimivo je, da so storilci kmalu za Koranom zažgali še Sveto pismo, sveto knjigo vseh kristjanov. Sedaj nekatere države razmišljajo, da bi javno prepovedale zažig Korana. Z ukrepom se lahko samo strinjamo, saj omejuje širjenje nestrpnosti, toda nobena država ni niti pomislila, da bi enako zaščitila krščansko sveto knjigo.
Z napisanim nikakor nočem reči, da bi morali nestrpneži in žalivci sedaj zlo prizadevati tudi pripadnikom drugih Cerkva in ver. Nikakor ne! Kakor zavračam žaljenje katoličanov, sem tudi proti žaljenju pripadnikov drugih ver in njihovih simbolov. Muslimani sami popolnoma drugače odreagirajo na žalitve. Oni žalivcem zagrozijo z maščevanjem. Zgovoren je primer pisatelja Salmana Rushdieja, ki ga je zaradi žalitve preroka Mohameda po več desetletjih napadel musliman in ga težko telesno poškodoval.

KRŠČANSKI ODZIV NA NESTRPNOST
Zato se pojavlja vprašanje, ali naj katoličani tako odreagiramo kot muslimani. Naj naši verski voditelji razglasijo smrtno obsodbo za tiste, ki žalijo Boga, Kristusa in Marijo, kakor naredijo muslimani, ko kdo žali njihovo vero? Naša vera nas ne uči maščevanja, kaj šele da bi koga ubili, ker je žalil simbole naše vere. Če je kdo v zgodovini to počel, potem je ravnal v nasprotju z Jezusovim naukom. Jezusov nauk pa nas ne odvezuje, da bi javno in glasno protestirali proti pojavom nestrpnosti in sovraštva. Vsako tako stranpot je treba obsoditi. Tudi v javnosti. Najbrž smo velikokrat katoličani preveč tiho in nestrpnosti do naše vere, njenih simbolov in do nas ne obsodimo dovolj in tega ne prikažemo v sklopu boja proti nestrpnosti. Premalo poudarjamo, da je toleriranje nestrpnosti do katoličanov slabo za prihodnost. Kajti s toleriranjem ta nestrpnost postane način delovanja družbe. Zavedati se moramo, da smo danes žrtve nestrpnosti mi, jutri bodo druge skupine. Zato je treba obsoditi vsako nestrpnost in si prizadevati za njeno odpravljanje.

ZAFRKAVANJE ZARADI VERE V SLUŽBI
Pišete tudi o tem, kako smo kristjani doživljali nasprotovanja v zgodovini in jih doživljamo še danes. Tudi v službi. Spominjam se pogovora z mamo prizadetega otroka, ki je spovedniku potožila, kako jo boli trpljenje. Tej je duhovnik dejal, da so bili pravi kristjani, pristni verniki vedno preizkušani. Nenazadnje poznamo primere, ko so celo svetnikom, ki so živeli v samostanih, drugi stanovalci hiš, katerih prebivalci so poklicani k svetosti, nagajali. Nekako jih je motilo dosledno krščansko življenje svetih ljudi. Zato je po svoje nekakšen kompliment, če katerega kristjana v službi zafrkavajo. Pomeni, da sodelavcem s svojim življenjem sprašuje vest. Velikokrat so sodelavci jezni, ker jim kaže na to, kakšni bi lahko bili oni ali pa so celo nekoč bili, sedaj pa niso več. Toda kristjan se ne bo pustil zasmehovati, kajti osebno zafrkavanje lahko kaj hitro preide v žaljenje vere. Zato se bo odločno postavil za svoje pravice. Sodelavca lahko vpraša, zakaj ga moti, če je on kristjan. Reče mu lahko, da on kot kristjan pusti pri miru njega, ki to ni, in zato naj tudi on pusti njega pri miru. Končno nam je sam Kristus zgled prizadevanja za resnico in pravico. Pilata, ki ga je udaril, je odločno vprašal, zakaj je to storil. Dodal je še, da ga nima pravice tolči, ampak naj mu pove, kaj je naredil narobe. Podobno se bo kristjan dostojanstveno postavil za svoje pravice. Ljubezen do bližnjega ne pomeni, da drugemu dovolimo, da počne, kar mu je volja, ampak da ga v ljubezni opomnimo, če ne dela prav. V ljubezni pomeni, da ga ne ponižujemo in žalimo, ko to delamo. Drugemu povedati, da imamo tudi mi kristjani pravice, ne pomeni, da grešimo proti ljubezni do bližnjega. Grešili bi, če se ne bi zavzemali za pravico in resnico. Spoštovanje različnosti je temelj sobivanja v družbi. Demokratična družba ne temelji na samovolji ali na prepričanju ene skupine (v tem primeru nevernih), da imajo samo oni pravice in lahko počnejo, kar se jim zljubi, ampak temelji na spoštovanju drugačnosti in priznavanju pravic drugim.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 9 (2023), 34-35.

Neki mož hoče obesiti sliko. Žebelj ima, nima pa kladiva. Sosed ga ima. Zato naš mož sklene stopiti do njega in si ga izposoditi. Tedaj pa se v njegovi glavi porodi dvom: kaj pa, če mu sosed kladiva ne bo hotel posoditi? Včeraj me je že pozdravil tako bežno. Mogoče se mu je mudilo. Toda morda je bila naglica samo igrana in ima kaj proti meni? Jaz mu nisem storil nič žalega; on si nekaj domišlja. Če bi se hotel kdo od mene izposoditi kakšno orodje, mu ga bi takoj dal. Zakaj pa ne? Kako moreš sočloveku odreči tako preprosto zadovoljstvo? Ljudje, kot je ta tip, nam grenijo življenje. Potem si še domišlja, da imam kaj proti njemu. Samo zato, ker ima kladivo. Zdaj mi je pa res dovolj. – In tako oddivja do soseda in pozvoni. Sosed mu odpre, toda še preden mu lahko reče Dober dan, ga naš mož nahruli: »Kar obdržite zase tisto vaše kladivo, capin!« (sč).