Zgodba

Vol in mladenič
Popotnik je šel skozi vas in na koncu naselja srečal starejšega moža, ki je oral s starim plugom, katerega sta vlekla skupaj zaprežena vol in mladenič.
Presenečeni popotnik je vprašal starčka, zakaj to počne. Odgovoril mu je, da so ljudje v vasi sklenili, da bodo zgradili cerkev, pa niso zbrali dovolj sredstev zanjo. Zato je starčkov sin predlagal, da bi prodala enega od svojih volov in izkupiček darovala za gradnjo svetišča. Potem si je mladenič nadel volovski jarem in prevzel mesto prodane živali.

Misel

Danes je veliko dobrodelnih organizacij, ki jih lahko s svojimi darovi podpiramo. Lahko se vprašamo, kdaj smo bili zadnjič velikodušno radodarni do katere od teh dobrodelnih organizacij, ki bi zaslužile našo pomoč.
Dar mora biti žrtev. Darovati ne smemo zgolj iz obilja, ampak z občutjem, da smo darovali. Koliko ljudi res dela tako? Teh je izredno malo in najbrž tudi mi ne spadamo mednje. Fant in oče sta spadala med to peščico ljudi. Njun dar ju je veliko stal in močno bolel. Najbrž pa sta tudi izkusila v srcu veliko veselje, ki ga rodi tako darovanje.

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam, da ne bomo do drugih samo sočutni,
ampak bomo sočutje pokazali z dejanji,
da bomo do njih velikodušni.
Nauči nas velikodušnosti pri darovanju.
Daj nam poguma,
da ne bomo dajali samo svojih sredstev,
ampak tudi svoje srce, svoj čas
in same sebe v službo tebi in ljudem.
Vemo, da nas takrat,
ko se bo naše življenje izteklo,
ne boš pohvalil za imetje,
ki smo si ga ustvarili,
ampak nas boš nagradil za sredstva,
ki smo jih namenili ljudem,
ki so jih resnično potrebovali.

Iskrici

Gospod, daj, da bodo moje oči videle potrebe ljudi. Odvzemi mi sebičnost, zagledanost vase in pohlep. Daj, da bodo moja ušesa pozorna za klice ljudi okrog mene, ki so v stiski.

Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta.
Jak 1,27

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2008), 64-65.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Slavni kipar Michelangelo je klesal veliko kamnito gmoto. Nekdo, ki je prišel mimo, ga je vprašal, kaj dela. »Iščem angela v tem kosu kamna!« In res je iz brezobličnega kamna izklesal čudovit kip angela.

Iščimo tudi mi v sočloveku angela, poskušajmo odkriti, kar je v njem dobrega. Podobno ravnajmo tudi v odnosu do Cerkve. Iščimo najprej dobro v njej.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 67.
knjiga Zgodbe kažejo novo pot, Ognjišče, Koper, 2018, 62.

Naše življenjske poti so zelo različne: nekdo hodi počasi kot želva in dela majhne korake, drugi teče hitro kot zajec ... Ne bodite tako nespametni, da bi se na pot odpravljali sami, da bi morda mislili, da ste sami dovolj in ne potrebujete nikogar. Bolje je delati majne korake in iti naprej skupaj z drugimi, kot pa narediti kilometre sam! Zato se potrudite, in začnite ‘graditi skupnost’...

Preberi iz Svetega pisma: 2 Mz 4,10-16

Mojzes pa je rekel Gospodu: »O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.« Gospod mu je tedaj rekel: »Kdo je dal človeku usta? Kdo naredi človeka, da je nem ali gluh, da vidi ali da je slep? Mar nisem to jaz, Gospod? Zdaj pa pojdi; s tvojimi usti bom in te bom učil, kaj moraš govoriti.«
In je rekel: »O Gospod, prosim, pošlji koga drugega!« Tedaj se je Gospod razjezil na Mojzesa in rekel: »Ali ni tvoj brat levit Aron? Vem, da je spreten v govorjenju. Prav zdaj ti prihaja naproti in razveselil se bo v svojem srcu, ko te bo ugledal. Govôri z njim in mu položi besede v usta! Jaz pa bom s tvojimi in z njegovimi usti. In učil vaju bom, kaj morata storiti. Govoril bo ljudstvu namesto tebe. On bo namesto tvojih ust in ti boš njemu kakor bog.

Čudežna palica
Izraelsko ljudstvo je po izhodu iz egiptovske sužnosti in po dolgih letih blodenj po puščavi prispelo na goro Nebo, od koder so lahko od daleč videli obljubljeno deželo. Mojzes je ves zamaknjen občudoval zeleno ravan v daljavi, ko je nenadoma zaslišal glas, ki je prihajal iz palice, ki jo je imel vedno pri sebi. »Koliko dogodivščin sva doživela skupaj, kajne, stari moj,« mu je dejala. »Pomagala sem ti, ko si bežal pred faraonom in ko si postal pastir, si z mano štel ovce ... Se še spomniš, kdaj te je Gospod poklical? Kakšne izgovore si si izmislil! Jaz pa sem se spremenila v kačo, in ti si se tudi zaradi te čarovnije počutil veliko bolj varnega. Tako si se, namesto da bi živel v strahu, zaupno oklenil Boga ... in izpolnjeval zahteve svojega ljudstva. Od tistega trenutka dalje te nisem več zapustila, in ti nisi več zapustil svojega ljudstva. Šla sem s teboj k faraonu in udarec z menoj je delal čudeže: Nil in pritoki so postali kakor kri, zemeljski prah se je spremenil v komarje ... vode Rdečega morja so se razdelile na dvoje in tako ste lahko ušli egiptovski roki. Dragi moj Mojzes,« je nadaljevala palica, »jaz sem te rešila pred kamnanjem, ko sem ti pomagala da je iz skale privrela voda in si je ljudstvo potešilo žejo. S teboj sem bila tudi na gori, ko si bil sam z Jahvejem (Jhwh), z mojo pomočjo si prinesel table Postave z gore in kaznoval tiste, ki so naredili zlato tele. Kako trmasto ljudstvo si moral voditi, ubogi Mojzes. Zato ti gre vse priznanje! V obljubljeno deželo zdaj to ljudstvo vstopa veliko bolj zrelo, prečiščeno, srčno: s postavo, sodniki, z vojsko ... Skrivnost uspeha se skriva v eni sami besedi ... SKUPAJ. Ti z menoj, jaz s teboj, ti za ljudstvo ... in »Jaz sem, ki sem« vedno blizu nas. SKUPAJ, prava ‘zavarovalna polica’ za uspešno življenje!«
Mojzes je naenkrat začutil veliko utrujenost. Palica mu je padla iz rok in zgrudil se je na tla. Težko je dihal. V naslednjem trenutku se je pred njim odvrtelo vse življenje in lahko je videl, kako ga je Gospod spremljal in varoval. Jhwh je bil njegov stalni spremljevalec, njegova moč, njegov vodnik: »Jaz sem s teboj« ... »Jaz sem ti blizu ...«, ali ni bilo to njegovo ime? Zdaj je razumel, da je bil za Gospoda to, kar je bila palica zanj: orodje. »Pridi, Gospod,« je zamrmral Mojzes. »Če sem naredil kaj narobe, potem sem se pregrešil v tem, da sem imel moje ljudstvo rajši kot tebe.« Gospod se mu je približal, ga poljubil in postavil poleg sebe.
Mojzesovega mrtvega telesa niso nikoli našli. Ni se še rodil prerok, ki bi bil večji od njega!

ZAPOVEDI DO BLIŽNJEGA

4. Spoštuj očeta in mater.
5. Ne ubijaj.
6. Ne nečistuj.
7. Ne kradi.
8. Ne pričaj po krivem.
9. Ne želi svojega bližnjega žene.
10. Ne želi svojega bližnjega blaga.

ZgodbE

Ni moja dolžnost …
V neki vasi so pripravljali praznovanje. Vsi vaščani so bili povabljeni, da sodelujejo s tem, da prinesejo večjo steklenico vina, in ga zlijejo v sod. Ko se je začelo praznovanje so odprli pipo in iz soda je pritekla navadna voda. Vsak si je mislil: »Če zlijem steklenico vode v sod vina, se ne bo veliko poznalo,« toda niso računali, da bodo vsi naredili prav to.

Dovolj je malenkost!
Nekega dne je starogrški filozof Diogen sedel na cestnem vogalu in se “smejal kot utrgan”. Njegov prijatelj Aristip ga je vprašal: »Kaj se je vendar zgodilo, da se tako smeješ?« - »Vidiš tisti kamen na sredi ceste? Odkar sedim tu, se je obenj spotaknilo že vsaj deset ljudi! Vsi so se pošteno brcnili in hudo ranili, toda nihče se ni spomnil, da bi to oviro odstranil, da se ne bi spotaknili še drugi.«

Vsi koristni
Mizarsko orodje se je nekega dne zbralo na ‘občnem zboru’. Takoj so začeli s pritožbami. Prvo orodje je dejalo: »Naša sestra žaga grize, škrta z zobmi, škripa ... ne bomo je več prenašati v naši skupnosti.« Drugi je dejal: »Naš brat oblič je preveč oster in izravna vse, česar se dotakne. Tudi njega moramo odstraniti!« - »Kaj mislite, ali ne bi bilo treba izključiti tudi kladivo?« je pripomnil naslednji govorec? »Težko je, razbija in nas stalno vznemirja.« - »Kaj pa žeblji? Ni varno sobivati z nekom, ki je tako oster? - Potem je tu še smirkov papir, kar naprej nekaj praska, z njim se res ne da živeti, nič ni dovolj gladko. - Tudi meter ni prav nedolžen? Njegovo življenje je preveč lagodno:: meri druge po svojih pravilih, kot bi bil on popoln. - Tako so razpravljali in ugotovili, da imajo vsi preveč napak in zato ne morejo več bivati skupaj. Ko se je mizar vrnil, so nenadoma vsi utihnili. Krepak možakar je prijel desko in jo prežagal z nabrušeno žago, pooblal jo je z ostrim obličem. Potem je vzel v roke dleto in z njim zasekal nekaj utorov ... s smirkovim papirjem je zgladil vse grbine. Poiskal je ostre žeblje in jih s kladivom zabil v les … Pri delu je uporabljal prav vse tisto orodje, ki je prej ugotovilo, da ne more več bivati skupaj, ker imajo vsi po vrsti preveč napak ... in z njim je naredil zibelko. Da bi sprejela otroka, ki se bo kmalu rodil. Da bi sprejela življenje. Ko je mizar odšel in končal delo, se je pogovor med orodji nadaljeval. Do besede je naprej prišlo kladivo in reklo: »Zdaj se je lepo videlo, da imamo morda res vsi napake. Toda mizar je pri delu uporabil naše dobre lastnosti in to je tisto, kar nas dela učinkovite.« Vsi so se strinjali, da je kladivo močno, da žeblji spajajo, da smirkov papir zgladi grobosti … da je meter natančen in se nanj lahko zanesejo. Zdaj so spoznali, da so skupaj sposobni narediti čudovite reči. In bili so ponosni, vsak na svojo moč in na to, kar zmorejo vsi skupaj.

SKUPNOST

Jaz naredim ‘tik’, ti narediš ‘tak’. Oba skupaj sva budilka. Samo skupaj lahko narediva nekaj koristnega. (Pino Pelegrino)

Človek, ki je sam, je vedno v slabi družbi (Paul Valery)

Strop enega človeka so tla drugega.(Robin Williams)

Zakaj ne bi mogel prenašati drugih, če Bog prenaša tebe? (Sveti Avguštin)

Kako hitro in učinkovito razbiti skupnost?

1. Delaj kot polž: skušaj priti na srečanja vedno z zamudo in rahlo zadihan. Sodeluj samo ko ‘se počutiš’, ali ko nimaš početi nič drugega.
2. Obnašaj se kot mula: ko enkrat prideš do določene točke, se ne premakni, tudi če te tolčejo, in nikar ne pomisli, da se morda ti motiš.
3. Ko se domisliš kakšne rešitve, ki se ti zdi zelo dobra, se obnašaj kot kokoš, ki je pravkar znesla jajce: to razglaša vsemu svetu! S sto besedami poskušaj povedati nekaj, kar se da povedati v dveh stavkih.
4. Obnašaj se kot žirafa: na življenjska vprašanja in težave glej zviška. Če kdo kaj predlaga, odločno povej, da se tega problema ne da lotiti, če prej ne rešite vseh drugih.
5. Za zgled si vzemi krta: deluj pod zemljo, pregrizi korenine vsem predlogom, ki so jih dali prijatelji ali vzgojitelj.
6. Posnemaj raka: pred napori, ki vas še čakajo, vedno naredi korak nazaj.
7. Poišči grešnega kozla in vedno zvračaj nanj krivdo za vse tisto, kar ni v redu.

NALOGA

Povej mi, s kom hodiš, in povedal ti bom, kdo si. Ali si romar z zelo natančnimi napotki (točno določeni cilji, izkušen vodnik ...), si morda nomad, ki gre s tistim, na katerega slučajno naleti, ali pa si volk samotar?
Ne prosjači in ne moleduj pri drugih, češ naj ti oni pomagajo in naredijo kaj zate, raje se sam potrudi in prispevaj nekaj koristnega pri načrtovanju skupne poti (P.S,: sprejmemo tudi vsak najmanjši prispevek)

MOLITEV

Življenje je kot tekma

Gospod, življenje je kot nogometna tekma.
Če te sprejmemo kot trenerja,
bo vsakdo našel svoje mesto,
in ko bo izvršil dobro svojo nalogo
ter se dal na razpolago ekipi,
je zmaga zagotovljena!
Pomagaj mi,
da se izognem vsakemu izživljanju,
posameznim ‘junaštvom’,
želji po razkazovanju
ali da bi stal bolj miren na rezervni klopi.
Pomagaj mi,
da se ne prepustim malodušju
zaradi napačnih korakov, nedovoljenih položajev
in žvižgov navijačev,
prav tako pa naj ne bom preveč ‘pijan’
ob ploskanju in zmagah.
Tvoja želja je,
da bi ljudje kot eno moštvo
odigrali dobro tekmo!
Pomagaj nam,
da nam bo to uspelo uresničiti,
brez prevelikih obrambnih nalog.
Bodi ti naš prijatelj in navijač,
trener in sodnik na tekmi. (prim. Ps 133)

SMS

»Nič in nihče nas ne ovira, da bi bili drugačni in kljub temu med seboj povezani v dobri harmoniji.« »Nihče naj ne bo verz brez rime. Bodimo vsi skupaj del iste božanske pesnitve. (Janez Pavel II.)

PREMISLI

Jaz sem s teboj, kaj pa ti, ali si tudi ti z drugimi? Po svoji podobi sem naredil ljudi, ki so drug od drugega odvisni kot vezne posode. Iz vseh ljudi želim narediti veliko, enotno družino. Zato odpuščaj svojim prijateljem, bodi prizanesljiv do svojih nasprotnikov, poslušaj svoje vzgojitelje, bodi vrstnikom dober zgled, vsem, najprej pa sebi izkazuj spoštovanje. Zapomni si, da ti bom ob sodnem dnevu postavil samo eno vprašanje: »Kaj pa drugi? ...« Upam, da mi ne boš dejal, da si prišel sam pred moje obličje!
podpis: BOG

pripravlja: ČUK Marko

V čast mi je, da smem spremljati utrip tolikih mladih v njihovem mladostnem doživljanju – v razbiranju tega, kar je vredno in pomembno za naše življenje. Posebej pomenljiva so mi tista mladostna spoznanja, ki so pridobljena v/po preizkušnjah bivanja. Lahko je v lagodju surfati po sanjskih predstavah, ki jih projicirajo v mozeg naše želje in strastna hotenja, a takšna sanjarjenja imajo le kratek let, zaletijo se v realnost ...
»Za postni izziv, katere spremembe se ti zdijo za vas mlade najbolj potrebne?« sem povprašal Simono, ki je lani kot devetošolka prebolela raka. Vem, da se je v tem času soočila z bistvenimi vprašanji našega zemeljskega popotovanja.

»V odgovor ti povem sanje. V času bolezni sem v njih prišla do pomembnega spoznanja,« je rekla in potem pripovedovala: »Ob meni je bil nekdo v blagi svetlobi. Mislim, da je bil moj angel varuh. Ves ljubeč, kot najboljši prijatelj, se je sklonil k meni in rekel: "Da se ne boš prestrašila ... Kar boš videla ni za smrt, pač pa, da ti bo dobro živeti." In potem sva, kakor prodrla, v veliko pogrebno dvorano. Stopila sva na mesto, kjer bi moralo biti moje telo. Prestrašila sem se. Angel me je ponovno opomnil: "Ne boj se! Kar zreš je le zato, da pridobiš spoznanje in se povrneš v življenje." In bilo mi je dano vedeti, da je v poslovilni dvorani natanko 1548 sedežev – prav toliko, kot sem imela prijateljev na facebooku, preden sem odšla v bolnišnico. Vsi stoli so bili prazni. V duši me je zajela globoka tesnoba in angel je izrekel vprašanje, ki se je zastavilo tudi meni: "Kje so? Kje so prijatelji?" Za hip je v besedah zastal, da je še bolj pomenljivo dodal: "Kje so prijatelji, ki to ne morejo biti ..." In potem ... spominjam se besed angela: "Naj odmre, kar mora umreti, da bo dovolj moči za to, kar je vredno živeti." Takrat sem zaznala dotik. Mislila sem, da v snu, a me je nekdo dramil k zavesti. Odprla sem oči in videla Jureta in Špelo, ki sta stala ob meni in se smehljala. – In sem doživela uvid: Prijatelji na dotik so tisti, ki jih potrebuješ v tem, kar doživljaš. Redki so in zato toliko bolj dragoceni v našem življenju!«
Čeprav sem vedel, sem povprašal Simono, da bi izostrila misel: »Torej, kaj naj napišem?«
»Predlagaj, da se v postu odvrnemo od navideznih prijateljev, da bomo imeli več časa za stik – za prijateljevanje v živo!«
Če razmišljaš, čemu bi se za postni trening odpovedal, postavljam predte predlog Simone. Odvrni se od tega, kar te odtujuje od tistih vsebin in bližin, ki krepijo moči za življenje. Ne pozabi: Bog želi, da si srečen! Sreča pa se prebuja le v srečevanjih v živo (elektronska druženja, ti sicer izpolnijo/ukradejo čas, potem pa te pahnejo v notranjo praznino). Srečanje, ki je živi stik, okrepi in dodaja moči, pa naj bo to z Bogom (ob molitvi tudi na dotik v evharistiji!), s človekom in stvarstvom. Izkoristimo postni čas za to, kar nas krepi in nam dodaja moči za življenje!

K. Gržan, Na začetku - kolumna, Ognjišče 3 (2014), 3.

Vsako leto pred začetkom postnega časa, navadno v nedeljo pred pepelnico, župnijska oznanila opozorijo vernike na postno postavo, ki obsega post in zdržek. Kdaj je Cerkev vpeljala to postavo in kakšen je njen namen? (Bernard)

Post je dejanje spokornosti, s katerim se obračamo k Bogu v zavesti svoje grešnosti. Zakonik cerkvenega prava določa: »Vsi verniki so vsak na svoj način po Božjem pravu dolžni delati pokoro; da bi pa vse med seboj povezovalo vsaj kakšno skupno opravljanje pokore, se zapovedujejo spokorni dnevi, ko se verniki na poseben način posvečajo molitvi, opravljajo dela pobožnosti in krščanske dobrodelnosti in se zlasti držijo posta in zdržnosti« (kan. 1249). Za vso Cerkev so spokorni dnevi in časi vsi petki v vsem letu in postni čas. Iz Svetega pisma vemo, da so post poznali že v Stari zavezi. Po Mojzesovi postavi je bil za narodni post določen samo en dan v letu – na spravni dan. Narod in posamezniki so se postili tudi v časih posebne potrebe. Post je bil povezan z molitvijo. V času posta niso ne jedli ne pili. Drugi običaji so bili, da so raztrgali svoja oblačila, se posipali s prahom in pepelom. Preroki, zlasti Izaija, so opozarjali, da ta zunanja znamenja niso dovolj: pravi post je tisti, ki spreminja srce in človeka odpira za stisko bližnjega. Jezus je obsojal farizejsko ‘razkazovanje’ spokornosti (prim. Mt 6,16). Kristjani so že od vsega začetka obhajali spomin na Jezusovo trpljenje s postom; najprej na dan njegove smrti, od 4. stoletja pa je bil v navadi štiridesetdnevni post v spomin na Jezusov post v puščavi. Sedanja cerkvena postna postava je zelo blaga. Naš narodopisec Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev opisuje, kakor strogo so se postili naši verni predniki. Mesa niso uživali ves postni čas, pritrgovali so se v jedi in pijači. Moč za premagovanje so črpali iz molitve in mašne daritve.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str. 44.

Štiridesetdnevni postni čas, pripravo na veliko noč, začenjamo s pepelnico, ki je dobila ime po spokornem obredu pepeljenja. Duhovnik verniku posuje nekaj pepela na glavo ali mu s pepelom naredi znamenje križa na čelu. Zanima me, kakšen pepel se uporablja pri tem? (Ignac)

Odgovor na tvoje vprašanje nam ponuja Simon Gregorčič v svoji znani pesmi V pepelnični noči. Tam opisuje obred pepeljenja. »In stopil sem pred žrtvenik / kot bi duhovnik bil, / pepel iz oljčnih je mladik / nanj del cerkovnik bil. // Pepela zdaj na teme sem / najprej sebi vsul.« Za pepeljenje na pepelnično sredo sežgemo oljčne in druge vejice, ki so bile blagoslovljene na cvetno nedeljo prejšnjega leta. »Oljčne vejice in drugo zelenje spremeni v pepel ogenj,« razlaga France Oražem (Svet bogoslužnih znamenj). »Ogenj, ki vse spreminja in uničuje, je pač čas ... Zato nas pepeljenje na začetku postnega časa opomni, naj bi se sredi vsega svojega bogatega življenja zavedali: Vse je minljivo, vse zemeljsko ima svoj končni cilj drugje ... Pepeljenje nas torej po eni strani spominja smrti, po drugi strani pa spodbuja k življenju z Bogom.« (sč)

Neki deček je šel v nedeljo z mamo k maši. Bil je lepo vzgojen, tih in miren, zato običajno ni povzročal nobenih težav. Zdaj pa je od časa do časa vstal, se obrnil proti ljudem in se jim nasmehnil. Njegov nasmeh je bil nalezljiv in kmalu so mu ga ljudje začeli vračati. Vse je bilo lepo in prav, dokler mama ni opazila, kaj dela njen sin. Prijela ga je za uho, ga narahlo premaknila ter mu rekla, naj sedi in se zaveda, da je v cerkvi. Deček je začel jokati. Tedaj se je mama obrnila k njemu in dejala: »Tako je že boljše.«

Mar ni žalostno, da že otroka, ki je po naravi prisrčno vesel, silimo, da je smrtno resen? Ali ni Sveti Duh duh veselja?

 B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2021), 87.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Nikamor ne hodi nocoj, Majda,« je stopila pred njo mati in v očeh so se ji nabirale solze, ko je druščina njenih prijateljic nestrpno čakala pred vrati, da gredo skupaj v dolino na pustovanje.
»Ja kdaj pa naj, če ne zdaj!« se ji je uprla hči, ki je pred kratkim dopolnila osemnajst let. Res je bila pridna v šoli in je le malo zahajala v družbo; odkar pa sta pred pol leta izgubili moža in očeta, se je še bolj držala doma. Nocoj pa, kot da jo je nekaj obsedlo, je hotela ven in pika.
»Glej, noči se že, sneg pada, ti pa z avtom. Tam je alkohol, ceste so nevarne, pa, veš, opolnoči se prične post, v družbi čas hitro mine, pozabila boš na uro. Pa še drugo je: Noč ima svojo moč,« jo je mati rotila in se žalostna sesedla za mizo, ko se je družba razigranih mladih odpeljala.
Bučna glasba, razgreta telesa, ki so se pozibavala v njenih ritmih, so potegnila medse tudi Majdo. In prve kaplje alkohola, ki je nevajenemu dekletu hitro stopil v glavo. Janja, njena najboljša prijateljica, ni mogla verjeti svojim očem, ko je praznila že tretji kozarec ob šanku. Obe sta bili bolj mirne narave, Majda še bolj kot ona, le da je ona večkrat kam šla in vedela iz pogovorov sošolk za marsikatero past take družbe in je bila vedno previdna. Majda pa ni imela nobenih izkušenj in poštena, kot je bila, je bila prepričana, da je ves svet pošten in nepokvarjen. »Moram ji vzeti ključe od avta,« je prešinilo Janjo in takoj je pobrskala po njeni torbici in jih dala v svojo.
»Moj Bog, saj je že pijana!« je zgroženo opazovala, ko se je vse bolj stiskala k fantu, s katerim je plesala. »Tega trezna ne bi nikoli storila,« je pomislila.
Res, Majda se je po prvem kozarcu počutila, kot da so izginili vsi predsodki, izginil je strah pred jutrišnjo kontrolno nalogo, na katero ni bila – prvič, odkar je hodila v šolo – čisto nič pripravljena. Njene misli so bile že nekaj dni na nocojšnjem plesu, kjer je bil tudi Igor, v katerega je bila prvič resno zaljubljena. Slepa in gluha za Janjine besede, da Igor menja dekleta kot majice, da lovi dekleta, za katera ve, da so še nedolžna, potem jih pa še pogleda ne več. In Majda je še bila, zato se je nocoj vrtel le okoli nje. Vsa blažena mu je naslanjala glavo na ramo in vpijala vase sladke besede, ki jih ji je šepetal na uho. Zanjo v tem trenutku ni obstajal nihče: ne mati, ki jo je čakala doma, ne Janja, ki jo je zaskrbljena opazovala od mize, ne šola, nič in nihče – bil je le Igor, postaven črnolasec iz razbite družine, polne alkohola in denarja, brez vere in brez vzgoje.
Prijel jo je za roko in jo vodil ven. Kot omamljena mu je sledila, ne da bi pomislila, kam jo pelje. Odprl je vrata svojega avtomobila in jo posadil na zadnji sedež. Šele ko ji je pričel odpenjati gumbe na bluzi, se je zavedla, kaj namerava.
»Ne, Igor, ne!« je zavpila.
»Pa saj to hočeš, mar ne,« se je zasmejal.
»Moj Bog, tega nočem! Pusti me!« Z nadčloveško močjo ga je udarila v obraz in planila iz avta. Pričela je teči po poti, ki je vodila iz vasi. Nekaj časa je tekel za njo, potem pa je zamahnil z roko in se vrnil v družbo. Ona pa je tekla, tekla, ni si upala ozreti, samo bežala je. V sami jopici, saj plašča ni oblekla, brez kape, v nizkih čevljih, vendar ni čutila ne mraza, ne snega, ki je padal, ne premočenih čevljev. Bolj ko se je vzpenjala v hrib, več snega je bilo. Bilo je temno in čeprav je dobro poznala pot, je večkrat skoraj zgrešila cesto. »Moj Bog, kaj sem storila, kaj sem storila,« je šepetala. Solze so ji močile obraz in počutila se je umazano in ponižano. Ni več čutila popitega alkohola, streznila se je v trenutku, ko je spoznala, kako pokvarjen je lahko človek.
Vsa omagana je končno le zagledala domačo hišo. V dnevni sobi je še gorela luč. Stopila je k oknu in skozi napol odgrnjeno zaveso je zagledala mamo, ki je sedela za mizo in skozi prste so ji drsele jagode rožnega venca. Molila je zanjo, za hčerko edinko in edino, za katero je, odkar je umrl mož, še živela. Polna sramu je potrkala in ko ji je mati odprla, se ji je ihte vrgla v naročje. Jokala je in šepetala: »Moj Bog, mati, kaj sem storila.« Kot dete jo je stisnila v naročje in pustila, da izjoče vso bolečino, ki se je nakopičila v njeni mladi duši. Božala je njen lepi, skoraj otroški obraz, srce pa ji je trgala bolečina, kaj se je zgodilo nocoj njeni deklici, in šele ko ji je povedala vso zgodbo, si je oddahnila.
»Veš, Majda, nocoj te je vodil sam angel varuh, da nisi podlegla, ko te je preizkušal sam satan. Ni vsak tak, kot si ti, svet je tudi pokvarjen, kar si nocoj izkusila sama. Vsaka stvar pa se zgodi z nekim določenim namenom. To je zate velika šola. Ko si odhajala, nisi videla moje bolečine, čutiš je tudi sedaj ne. To boš občutila šele takrat, ko bo čez leta tudi k tebi pritekla hčerka, če ti jo bo Bog dal. Šele takrat, ko boš sama mati, me boš razumela, tako kot jaz svojo mater razumem šele sedaj. Tudi njo je večkrat skrbelo zame in vedno me je sprejela in potolažila. Pri njej sem vedno našla toplo zavetje, dom, ki je bil poln topline in vere. Tudi ona je, kot jaz nocoj, molila zame, da me je angel varuh vodil skozi vse nevarne čeri življenja.«
Majda je molče stisnila materino žuljavo dlan in je naslonila glavo na njene prsi, vsa sreča da jo ima. In še nikoli ni občutila tolike hvaležnosti do nje kot nocojšnjo tako preizkušano noč.
KUMER, Ana, (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str 24.