Si že zapazil, da je julij edini izmed mesecev, ki ne premore nobenega svetka? Niti praznika, če smo že ravno pri tem. Kot da se je, potem ko je Bog posvetil sedmi dan sebi in počitku, temu odločil slediti še sedmi mesec, in tako sta sčasoma nanj pozabila tako Cerkev kot država. Ne pa tudi Bog! Julij je namreč mesec novih maš. In če jih je bilo včasih toliko, da so jih lahko imeli za praznik, so danes tako redke, da so več od svetka! A moram z žalostjo in grenkobo dodati, da je, kljub temu, da so redke, redno vsako leto kakšna preveč, če me razumeš. In žal, verjetno me!
Kot ima vsaka medalja dve plati, tako so v vsakem poklicu lepe in slabe stvari, lepi in slabi trenutki, vzponi in padci, uspehi in razočaranja. Vsak kdaj potoži nad lastno izbiro, morda celo zamenja, a večina ne bi menjala za nič na svetu. Poklic je vendarle vsota in posledica talenta, znanja, študija in, nenazadnje, odločitve. Kljub temu pa, da sem razumevajoč do vseh, ki jih teže bremena službe, težko najdem opravičila za, ne vem, moža, ki pretepa ženo, jo vara, ne le z ljubicami, temveč tudi s prijateljsko druščino in neizmernim številom opravkov, ki so pomembnejši od družine, ki zanemarja ali pa celo zlorablja lastne otroke. (In vse to v isti meri velja tudi za žene!) Kajti poroka, družina, skratka: odnos, je vendarle vsota in posledica ljubezni! In odločitev za duhovništvo ni poklicna odločitev, temveč odločitev za stan, za življenjski, oziroma vseživljenjski odnos!
Priučili so nas, oziroma otopeli smo že do te mere, da se nam občasni skoki čez plot, ločitve in razbite družine že ne zdijo več nič posebnega, kaj šele, da bi bilo kaj narobe ali, Bog ne daj, nemoralno. Le pred pedofilijo, hvala Bogu, stoji trden zid. Zdaj pa bi me radi, s parolo: da smo vsi krvavi pod kožo, prepričali še, da se tudi duhovniku lahko spregleda vse do že omenjenega zidu! In da smo si na jasnem: Če se bo Sveti Duh po temeljitem premisleku in posvetu s papeško kurijo in seveda samim papežem lepega dne odločil spremeniti pravila, spodaj podpisani ob tem ne bom imel nobenih zadržkov. Pomisleke ja, zadržkov ne! A do tedaj se, lepo prosim, vsi skupaj držimo obstoječih, skozi stoletja preizkušenih in izpričanih, pravil!
Evangelist Luka je zapisal Jezusove besede: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo!« (Lk 9, 62) Težke so te besede. In prav zato marsikateri orač »dlakocepi« in pravi, da Jezus prepoveduje le oziranje nazaj, ne pa tudi naokrog. Vsak, ki je že kdaj oral, ve, da pogled naprej ni najbolj prijeten: Pred sabo vidiš le brazdo in konjsko rit! A pride čas, ko pogled objame preorano njivo, zrelo klasje, polno kaščo ...
Preljuba sestra, predragi brat v Kristusu! Do fantov, ki so položili roko na plug, čutim globoko spoštovanje, občudovanje in, priznam, tudi kanček zavisti. A novomašnik je kot vojak na paradi: v bleščeči uniformi, z zloščenim orožjem ... z eno besedo – lep! Duhovnik, župnik, pa je kot vojak na fronti, v jarku prve bojne črte: blaten, umazan, ranjen ... Če ga podpira najina molitev, je lahko kljub temu lep. In svet!
Dihanja iz polnih pljuč in razmišljanja z lastno glavo ti želim!

G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 7 (2010), 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ko se je oče tistega dne vrnil iz mesta, je z njegovega obraza sijalo zadovoljstvo. To se je opazilo toliko bolj, ker ga je večmesečno čakanje in prazne obljube spravljalo v slabo voljo. Stopil je v kuhinjo in z očmi poiskal razpelo na steni. Bil je trdno prepričan, da se brez Božje pomoči nič ne doseže. Zato so bile zdaj njegove prve besede zahvala Bogu.
Potem se je obrnil proti nam: »Dali so mi dovoljenje za delo v tujini. Že jutri moram opraviti zdravniški pregled in si priskrbeti potni list. Iz naše vasi so vzeli šest mož.«
Nemo sem ga gledala, ker nisem nič razumela, za kaj gre, dokler ga ni mama vprašala: »So kaj povedali, kaj se bo tam delalo? Ali ni nevarno?«
»Delali bomo na gradbišču kot pomočniki zidarjem.«
Vzel je velik zemljevid in ga razgrnil po mizi. S prstom je pokazal rekoč: »Seefeld na Tirolskem. To je kraj, znan po zimskem turizmu, in tam gradijo velike hotele za turiste in športnike. Pravijo, da bo dela za celo leto.«
Opazila sem, kako je mamin pogled zaskrbljeno zdrsnil po zemljevidu: »To je pa zelo daleč. Čisto na drugem koncu, kot sem mislila. Kdaj se pa delo začne?«
»To bomo zvedeli naknadno. Odvisno od vremena. Če bo topleje, so rekli, kar takoj po veliki noči.«
Naslednje dni me je misel na veliko noč objemala z občutkom bolečine. Dnevi so bili vse daljši in toplejši. Pomlad je že napolnila travnike in vrtove z zelenjem in cvetjem. Oče je hitel, da bi pravočasno obrezal sadno drevje in trte. Odkar sem vedela, da bo kmalu odšel, sem se ga držala kot klop. Pobirala sem odrezane veje in jih zlagala na kup, pripravljen za kres.
»Saj boš pomagala tudi mami, kajne, ko bom odšel?« me je presenetil z vprašanjem.
»Bom,« sem čisto kratko odgovorila.
»Pa tudi v šoli moraš biti pridna. Lepo se uči. Tudi pisati mi moraš, da bom vedel, kaj vse že znaš.«
Ko mi je to govoril, sem ga v mislih že videla tam nekje daleč v deželi, ki se ji pravi Avstrija, in bilo mi je preveč hudo, da bi mu kar koli odgovorila. Še hitreje sem se upogibala za vejami, da ne bi opazil mojih solznih oči.
Kljub temu da sem se trudila misliti kaj lepega, nisem mogla preslišati njegovih naslednjih besed: »Tvoj bratec je zdaj v najbolj nerodnih letih, zato pazi, da se mu kaj ne zgodi. Jaz bom vsak dan mislil na vaju, vidva pa lepo molita, da se bom srečno vrnil domov.«
Nisem več vzdržala. Dolgo zadrževani krik bolečine je privrel na dan z vso močjo in grenkobo, ki se je nabrala v moji notranjosti.
»Ne, oče! Nikamor ne smeš oditi. Kaj nam bo več denarja, če pa te ne bo med nami. Saj nam nič ne manjka. Tudi če bomo jedli samo kruh in mleko, nam bo lepo, če boš ti z nami.«
Tako sem ga v svoji otroški preprostosti želela ustaviti doma. Tisti trenutek bi storila vse, samo da očetu ne bi bilo treba od doma. Bila sem majhna, premlada, da bi lahko razumela njegovo odločitev. A nekako sem se vseeno sprijaznila. Dnevi do očetovega odhoda so se mi zdeli kot mora. Ko je nekega dne od nekod prinesel kovček, je mamo prosil, naj vanj zloži vse, kar bo potreboval. Skrivoma sem jo opazovala. Že tako redkobesedna je postala zdaj še bolj tiha. Skrbno je pregledala vsak kos perila, nogavic in obleke. Ob vsakem kosu zlikanega perila, ki ga je zlagala v kovček, je z muko zadrževala solze. Mnogo, mnogo pozneje sem spoznala, kako velika je bila takrat njena bolečina.
Dnevi pred veliko nočjo so bili lepi. Omamni vonj pomladnega cvetja je lebdel povsod po zraku. Kako lep bi lahko bil praznik Vstajenja, če ga ne kalila misel na očetov odhod.
Ko je tistega jutra po praznikih odhajal, so se nad našim skednjem spreletavale lastovke. Z glasnim ščebetanjem so naznanjale svoj prihod. Z dimnika hiše pa nas je s klopotanjem nase opozarjala štorklja. Tudi ona je jeseni zapustila našo lepo prekmursko pokrajino, da bi svojemu zarodu nudila boljše pogoje preživetja. V tem pogledu sem takrat videla odhajati očeta, in za spoznanje mi je bilo lažje. Prav gotovo mi je bilo lažje zato, ker sem iz pogovora med starši zvedela, da bo za žetev dobil teden ali dva dopusta.
Prej me nikoli ni zanimalo, kako se razvija rast po njivah. Zdaj pa sem pogosto opazovala naša polja, posejana s pšenico. Hodila sem med že visokim žitom, ki pa še ni imelo zlatorjave barve dozorelega klasja. Najraje bi zaklicala: »Sonce, sij topleje na naše žitno polje, da se bo oče prej vrnil!«
Dobro sem vedela, da bo njegova vrnitev spet prinesla samo tisto zastrašujočo misel na ponovni odhod. Ko je končno le prišel čas žetve, je prišel tudi on. Za nekaj dni je razbil naš strah in naše dvome. Pripovedoval nam je o deželi, ki potrebnim nudi delo in dober zaslužek. Njegove žuljave roke so se trudile, da bi dobro letino pšenice čim prej spravili s polja. Ko je bilo delo opravljeno, smo v kuhinji skupaj sedli za mizo. Oče je vzel svojo harmoniko in iz nje izvabil domačo melodijo, ki je splavala v tiho poletno noč. Pozabil je na tujino, na žulje svojih rok. To so bili spet naši trenutki sreče, ki ne bodo nikoli pozabljeni.

R. Sarjaš, zgodbe, v: Ognjišče 7 (2023), 82-83.

Še vedno odmeva izvolitev papeža Leona XIV. Nekaj vtisov iz »prve roke« nam je posredoval kardinal Ladislav Nemet, beograjski nadškof. Kot udeleženec konklava je bil priča izvolitvi novega papeža in dogodkov takoj po izvolitvi. Svoje poglede na dogajanje je zaupal tudi bralcem Ognjišča.

V začetku julija potekajo tudi slavja novih maš. Njihovo majhno število v našem času naj spodbudi naše obilnejše molitve za nove duhovne poklice. Toda tudi duhovniki ostarijo, zbolijo ali obnemorejo. Obiskali smo duhovnika Franceta Dularja, ki je dolga leta zvesto delal v Gospodovem vinogradu. Pretresljiva je njegova pripoved, skozi kako velike preizkušnje je moral do duhovniškega poklica.

Naš prvi poletni potep je obarvan literarno – gremo namreč v Goriška brda, po sledeh Gradnikovih verzov odkrivat lep narobe svet. 
Misija mogoče, rubrika za mlade zakonce, prinaša nekaj izzivalnih vsebin, ki pa so nujne za rast in začetniško utrjevanje odnosa med mladima možem in ženo. 

V prilogi govorimo o romanjih, in sicer kot svetovnem pojavu, ki ga poznajo vsa verstva. Prav tako so romanja izraz človekovega najglobljega hrepenenja po Bogu. Obenem objavljamo potopis z romanja ob 60-letnici revije Ognjišče in 30-letnici Radia Ognjišče. V maju smo poromali na nepozabno svetoletno romanje po Franciji. Na njem smo se srečevali z duhovno dediščino mnogih svetnikov. Naj bo ta zapis še ena vzpodbuda za odločitev, da se tudi vi podate na kakšno romanje. 

Poletje je tudi čas porok. Ob sklepanju zakonskih zvez pa smo priče statistiki, ki kaže, da se vse manj parov odloča za poroko, hkrati pa raste število razvez. Ob vsem razvoju zahodne civilizacije na ravni odnosov je ta zapadla v površinskost in ne v globlje odnose. V tokratni številki zato tudi o tem, kakšno je danes poslanstvo zakoncev in kako to poslanstvo živeti.

V ta poletni mesec smo uvrstili tudi poljudno znanstveni članek, ki predstavlja po eni strani sedem literarnih likov pošasti in se hkrati sprašuje, če so pošasti res samo del literarnih pripovedk ali pa bi lahko resnično živele tudi v našem svetu.

Poletni meseci prinašajo pestro dogajanje v svetu športa. Največje zanimanje bo letos zagotovo za kolesarstvo. Malo ljudi tako temeljito pozna zakulisje tega športa kot Martin Hvastija. V pogovoru smo z njim spregovorili o razvoju kolesarstva v Sloveniji, različnih kolesarskih dirkah, pa tudi o napredku in izzivih, ki jih prinaša prihodnost tega športa.

Poletje je tudi čas za branje in ob 60. rojstnem dnevu se spodobi, da vam dobre knjige tudi letos ponudimo po kar se da ugodni ceni oziroma z velikimi popusti. Prelistajte poletno ponudbo Ognjišča. Ob nakupu vsaj treh knjig iz te ponudbe priložimo še klobuček, da boste brali v senci. Za najmlajše bralce smo pripravili potovalne paketke, da se bodo na poti na počitnice lahko zamotili – tako bo pot varna za vse. Nakup priporočamo tudi zato, ker je prav, da poleti ne pozabimo Jezusa. Otroški potovalni set lahko naročite pri »nizkocenovnikih«, a tisti bo brez vsebine. Takšnega z vsebino pa prav tako zelo ugodno dobite pri nas (na str. 81). Obiščite našo spletno knjigarno ali naše knjigarne, tam je še več ugodne ponudbe.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 7 (2025), 4.

Bilo je med prvo svetovno vojno. Vojak v strelskem jarku je zagledal svojega prijatelja na »nikogaršnji zemlji«, to je, na področju med okopi ene in druge vojske, kako se je opotekel in padel, ko ga je zadela sovražnikova krogla. Vojak je dejal svojemu oficirju: »Ali smem iti do njega in ga prinesti sem?« Častnik je podrejenega zavrnil z besedami: »Nihče se ne more živ vrniti od tam! Samo še tebe bi izgubili.«
Ne meneč se za oficirjeve besede se je vojak odločil, da bo rešil sobojevnika, saj sta bila celo vojno nerazdružljiva prijatelja. Nekako mu je uspelo privleči prijatelja do strelskega jarka, vendar za visoko ceno: vojak je bil smrtno ranjen, njegov prijatelj pa je bil mrtev.
Oficir je jezen dejal: »Rekel sem ti, da ne hodi! Sedaj sem izgubil oba. Ni bilo vredno!«
Vojak je z zadnjimi močmi skoraj izdihujoč odgovoril: »Pa je vendar bilo vredno.«
»Le kako,« je spet rekel častnik. »Le kako. Če si ti smrtno ranjen, tvoj prijatelj pa mrtev?«
Fant je pogledal oficirja v obraz in dejal: »Splačalo se je! Kajti ko sem prišel k njemu, je dejal: 'Vedel sem, da boš prišel pome.'«

Gospod je moja luč in moja rešitev,
koga bi se moral bati? (Ps 27,1)

Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja
in se gore majejo v osrčju morja. (Ps 46,3)

Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini! (Mt 10,28)

Vam so celo lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej!
Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev. (Mt 10,30–31)

Saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milost, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. (Rim 3,23–25)

Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. (Flp 4,7)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 21-22.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov. Ampak, a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez... Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?!
Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez... Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva.
A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd...Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (kljub temu, da so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela.
Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč  nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2009, leto 44, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

To je zgodba iz mojih mladih let. Bližal se je konec šolskega leta in v zadnjem letniku gimnazije je bilo čutiti vsak dan večjo napetost. Eni so še hiteli popravljat ocene in reševati, kar se je še rešiti dalo, drugi, bolj pridni ali bolj nadarjeni, ki te skrbi niso imeli, pa so že delali načrte za počitnice in še bolj za vpis v višjo šolo. Vsi pa so komaj čakali na maturantski izlet. Odpravljali so se na kratko potepanje po Češki, česar so se izredno veselili. Trije brezskrbni dnevi po štirih letih drgnjenja gimnazijskih klopi! To so si res zaslužili. Njihovi starši so radi segli v denarnice in temu, kar so nekateri privarčevali, še kaj dodali.
Na to veselo doživetje so se pripravljali vsi razen Janje. Ona se je že sprijaznila s tem, da se izleta ne bo mogla udeležiti. Pred leti se je smrtno ponesrečil oče. Poleg matere in nje ter še komaj dveletnega bratca je zapustil nedokončano hišo in nekaj dolgov. Z mamino plačo so komaj shajali. Živeli so kar se da skromno, da so lahko odplačevali kredit. S pomočjo sorodnikov je mati dokončala prvo etažo hiše, da so bili vsaj na svojem. Niti pomisliti niso smeli na kakšne posebne izdatke, zato je že od vsega začetka prekrižala misel na maturantski izlet. Njej je bila glavna skrb, da bi z odliko maturirala in se vpisala na pravno fakulteto. Vedela je, da bo kljub štipendiji, ki so ji jo odobrili v maminem podjetju, šlo zelo na tesno, vendar si zaradi tega ni delala skrbi, saj je bila vajena skromnosti.
Profesorica matematike je že nekaj dni opazovala tri dijakinje, ki so tiščale glave skupaj, se šepetaje pogovarjale in pogledovale proti Janji. Vse tri so bile iz dobro stoječih družin, vedno lepo oblečene, skratka, videti je bilo, da pri njih doma denarja ne manjka. Sicer pa so bile kar v redu učenke, čeprav so se vedno držale malce zase. Niso bile vzvišene nad drugimi, včasih pa se ji zdelo, da postajajo nekoliko domišljave.
»Ah, saj jih bo življenje že postavilo na trdna tla,« se je večkrat sama pri sebi nasmehnila ob spominu na leta, ko je tudi ona mislila, da je najboljša in najbolj pametna. »Kaj neki naklepajo?« se je vpraševala ob pogledu na tisto trojico. »Da morda ne mislijo kaj ušpičiti Janji zdaj, na koncu,« jo je zaskrbelo. Sicer ji niso storile nič žalega, večkrat pa je opazila njihove zavistne poglede, ker je Janja vedno bila najboljša v razredu.
Bilo je ob koncu šolske ure, ko je Tanja, ena od te trojice, prosila za besedo. »Me tri bi rade nekaj povedale,« je pokazala na sošolki.
»Kar stopite vse tri pred tablo, samo nobenih neumnosti, prosim!« je malce v strahu rekla profesorica.
»Nič takega nam ne roji po glavi, rade bi povedale nekaj lepega,« je veselo odvrnila Tanja in pomignila sošolkama in vse tri so stopile pred tablo. Razred je utihnil in oči vseh so bile uprte vanje.
»To, kar bi vam rade povedale, je povezano z našim maturantskim izletom,« je spregovorila Tanja. »Gremo vsi, razen Tanje, ker pač nima denarja. Pa smo se me tri odločile, da nekaj denarja damo me, vas pa prosimo, če je kdo od vas pripravljen še kaj prispevati. Bilo bi grdo, če pozabili, koliko je nam vsem v teh štirih letih pomagala Janja. Ni ga med nami, kateremu ne bi Tanja kdaj priskočila na pomoč in če kdo, si Janja ta izlet najbolj zasluži. Ni ona kriva, če so pri njih doma bolj na tesno z denarjem, saj vemo, da je zgodaj izgubila očeta in je ostala sama z mamo in bratom. Mislim, da smo ji zdaj dolžni pomagati. Sklenile smo: če Janja ne gre, tudi me tri ne bomo šle,« je zaključila in šlo ji je na jok. V trenutku je nastala grobna tišina. Vse oči so bile uprte v Janjo, ki so jo Tanjine besede ganile in se je tresla od presenečenja.
Kmalu pa je nastal vesel vrišč. Vse tri sošolke so trepljali po ramah, objemali Janjo in vsi so ji zagotavljali pomoč.
Profesorica kar ni mogla priti k sebi: tako, kot so jo danes presenetila ta tri dekleta, ki jih je imela za domišljavke, je še ni nihče. In prav sram jo je postalo, da se tega ni domislila ona, da bi šla zbirat denar med svojimi sodelavkami in sodelavci v zbornici, ampak so se tega spomnili mladi ljudje, za katere ni niti v sanjah pomislila, da je v njihovih srcih toliko dobrote in solidarnosti.
Spoznala je, da je ta razred v teh štirih letih postal ena velika družina. Stopila je med nje in prijela Janjo za roko, jo peljala pred tablo in rekla: »No, Janja, zdaj imaš pa še ti besedo!«
Hitro si je obrisala solze, zajela sapo in zaklical: »Hvala, zelo vas imam vse rada!« in se brž pomešala med nje.
Profesorica je tiho zapustila razred in pustila razigrano in srečno mladež, bogatejša za dragoceno spoznanje. Zdaj je začutila, da so nauki, ki jih je štiri leta sejala v ta mlada srca, obrodili sad dobrote, ki jo bodo ti mladi ljudje delili in jih bo osrečevala vse življenje.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2016) 07, str. 24

Ko smo se v mojih študentskih letih mladi zbirali k verskim srečanjem, so nas nekateri duhovniki prepričevali, da ne smemo biti ‘zakristijski kristjani’, taki, ki si svoje vere ne upajo pokazati v javnosti. Od kod izvira izraz ‘zakristijski’? (Vlado)
V katoliških cerkvah je zakristija prostor ob prezbiteriju, prednjem delu cerkve, kjer se hranijo liturgična oblačila, bogoslužne knjige in vse, kar je potrebno za bogoslužje. V zakristiji se duhovniki oblečejo za mašo in se v tišini na sveto daritev tudi duhovno pripravijo. Zdaj so zakristije tudi ‘delavnice’ tistih, ki cerkve s cvetjem in zelenjem krasijo za (nedeljsko) bogoslužje. V starih rimskih bazilikah je bila zakristija ob vhodu in v njej so se duhovniki in njihovi sodelavci napravili za bogoslužno slavje ter v procesiji pristopili k oltarju. Ponekod, zlasti v času baroka, so gradili razkošne zakristije, ki bi lahko služile kot bogoslužni prostor. V mnogih novih cerkvah so zakristije ob vhodu in od tam gre mašnik s sodelavci k oltarju. To je tudi nauk: vero moramo živeti ‘med množico’. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 7, str. 50

Nekoč ste v nekem odgovoru zapisali, kako je razveseljivo, da ljudje bolj množično – skoraj vsi, ki so pri maši – pristopajo k svetemu obhajilu. Tudi sama sem tega zelo vesela, obenem pa me to žalosti, ker vem, da je dosti takih ljudi, ki živijo ‘na koruzi’, a kljub temu hodijo k obhajilu. Bog ne daj, nočem in tudi ne smem nikogar obsojati, saj smo vsi grešniki. Nočem biti ‘farizej’, pa vendar se mi zdi to vprašljivo pred Bogom in Cerkvijo. Kaj lahko stori duhovnik, ki ve za take primere, saj ljudi pozna? Taki ljudje so tudi slab zgled za druge, ali ni to žalitev Boga?
Sami veste, koliko je danes neporočenih parov in mnogi brez slabe vesti pristopajo k obhajilu. Morda pa Bog gleda drugače in je tudi zanje prejemanje obhajila zdravilo? V več primerih sem, ko je pogovor nanesel na spoved, slišala ljudi: zakaj bi hodil k spovedi, saj nisem naredil nič takšnega? Greh jih tako rekoč nič ne prizadene in hodijo k obhajilu, k spovedi pa ne gredo. Tako sem žalostna zaradi tega! Za te ljudi seveda molim, saj so tudi moji otroci in vnuki med njimi.
Kaj se je zgodilo z nami kristjani? Sveti zakon sploh ni več nobena vrednota. Kam gremo? Saj je danes skoraj več otrok nezakonskih kot pa zakonskih. In to ni nič ‘sramotnega’, je samoumevno. Po civilni zakonodaji imajo neporočeni pari skorajda več ugodnosti kot poročeni. Na videz so takšne družine v dosti primerih kar srečne, oziroma ni razlike med urejenimi družinami, razen da se mama piše drugače kot otroci. Kako je to žalostno!
V moji glavi je prava zmeda. Zaradi tega sem tako težko vesel kristjan. Vem, da to ni dobro, a si ne morem pomagati, v srcu me boli in skeli. Na zunaj seveda moraš kazati drugačen obraz, sprejemati dejansko stanje z razumevanjem, a ni lahko. Gospod naj se nas vseh usmili!
Anica

Prav je, da si opozorila na ‘drugo stran medalje’ našega sodobnega krščanstva, ki ni tako svetla in bleščeča. Tudi o tem se moramo pogovoriti. Kot duhovnik si seveda ne zatiskam oči pred to vedno bolj temno sliko, ki si jo opisala. Nekaj podobnega se sicer dogaja tudi drugod, zlasti po stari ‘krščanski’ Evropi, ki postaja vedno bolj poganska, zato je potrebna nove evangelizacije. Bil sem devet let župnik, v vsakodnevnem stiku z ljudmi. Kot urednik Ognjišča sem tudi veliko potoval po naši domovini in tudi po svetu, se pogovarjal z duhovniki in z ljudmi o raznih perečih problemih. Ti si jih nekaj naštela. Tudi svoje pomisleke o tem, kar sem zapisal o pogostem in množičnem prejemanju svetega obhajila. Zame je to dejstvo razveseljivo in zdi se mi prav, da ljudi še bolj spodbujamo k rednemu prejemanju svetega obhajila. Seveda imam v mislih vernike, ki prihajajo k rednim svetim mašam. Katekizem katoliške Cerkve uči, da je evharistija – sveta maša velikonočna gostija, in pravi: »S samim smislom evharistije se sklada, da verniki, če so pripravljeni, kakor se zahteva, prejmejo obhajilo vsakokrat, ko se udeleže maše. Močno se priporoča tisto popolnejše sodelovanje pri maši, ki je v tem, da verniki po duhovnikovem obhajilu iz iste daritve prejmejo Gospodovo telo« (KKC 1388). Kompendij (povzetek) Katekizma katoliške Cerkve na vprašanje, kaj se zahteva za prejem svetega obhajila, odgovarja: »Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu« (291). Apostol Pavel je vernike v Korintu, kjer so se razpasle razne pregrehe, resno opomnil, da s takim srcem ne morejo prav sodelovati pri Gospodovi večerji (maši): »Kdor bo nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa« (1 Kor 11,27–29). Ta njegov opomin si moramo vzeti k srcu tudi mi.
V svojem pismu omenjaš nekaj primerov ljudi, ki v svojem vsakdanjem življenju ne upoštevajo božjih in cerkvenih zapovedi, pa “brez vsake slabe vesti” pristopajo k svetemu obhajilu. Pri ‘rednih’ svetih mašah (nedeljskih in delavniških) se to redko dogaja, pogosteje pa najbrž pri raznih izrednih prilikah, kot so poročne, birmanske ali pogrebne maše, ki se jih udeleži večje število ljudi, tudi takih, ki so ‘obrobni’ verniki. Zelo zaskrbljujoče je dejstvo, da so ljudje izgubili čut za greh. »Zakaj bi hodil k spoved, saj nisem naredil nič takšnega?« pravijo. Naš papež Frančišek, ki mu ljudje tako radi prisluhnejo, ponavlja: »Bog se ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi odpuščanja.«
Sicer pa je na svetu še veliko dobrega, skritega našim očem: družine, ki se imajo rade, požrtvovalni ljudje, ki velikodušno služijo drugim, toliko globoko vernih kristjanov, ki pomagajo duhovnikom, radi vzamejo v roke verski časopis ali knjigo, kjer najdejo duhovna hrano ... Tudi danes je kljub vsemu mogoče biti ‘vesel kristjan’ in za nas duhovnike velja, da je lepo biti duhovnik.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2013) 06, str. 6