Kar te ne ubije, te naredi močnejšega! V penzion sem prišla nekega sobotnega dne prosit za delo, ker sem bila že kar nekaj let brezposelna mama dveh otrok in žena možu. Potrebovali smo denar za dokončno ureditev naše nove hiše, ki smo jo skupaj z moževimi in mojimi starši neutrudno gradili z največjim veseljem. Naša hiša je potrebovala še eno močno finančno injekcijo. Pa sem se zaposlila v tem penzionu. Takrat, ko sem začela svoje desetletno delo v penzionu, sem si mislila, da bomo še hčerki lažje spravili do kruha.
Delala sem vse, kar si sploh lahko mislite: pomoč v kuhinji, priprava hrane, izdelava sladic, pomivanje posode, pomivanje in čiščenje vsega, kar vidijo oči v velikanski kuhinji, čiščenje tal, čiščenje stekel, likanje, pranje, obešanje perila, pletje, zalivanje rož, razdeljevanje hrane, brisanje prahu, pajčevin, priprav sob za goste, čiščenje okolice itd.
Z možem sva se skoraj odtujila. Zmanjkovalo mi je moči za nova in nova brezštevilna dela. Prva hčerka se je odselila. Pomagala sem ji, da je prišla do diplome in do kruha.
Meni pa se je delo kar kopičilo in kopičilo. Doma je zbolela tašča in vse gospodinjstvo je padlo name. Imela je kap za kapjo. Ni se mogla več dosti boriti. Še zadnje poletje, ki ga je preživela doma, sem jo vozila z vozičkom na dolge sprehode in ji lepšala njeno zadnje poletje, čeprav sem bila zelo utrujena. Večkrat sem vstajala ob 3.30 in šla spat ob 22.30. Potem nekega dne nisem zmogla več. Preveč je bilo vsega. Izpregla sem vajeti in svoj težki voz in obstala. Denar ni vse, več je družina!
Nuša

Poletni meseci nam kar sami od sebe ponujajo premislek o pomenu dela in počitka. Prav tako nam odličen premislek ponuja tudi vaše pismo, ki govori o boleči življenjski izkušnji. Vsekakor je delo velika vrednota. Kot kristjani smo ga dolžni odgovorno opravljati. Ne more reči, da je kristjan tisti, ki ni vesten pri delu. Z delom si služimo vsakdanji kruh, ne smemo pa pozabiti, da z delom sodelujemo s Stvarnikom, ki je na neki način ‘delal’, ko je ustvarjal vesolje, naš planet in vse, kar je na njem. Vsako delu je častno in vsako delo, ki ga združujemo z Bogom ali mu ga posvetimo, lahko postane način približevanja Bogu.
Toda vi ste opozorili še na en vidik dela, ki preti naši družbi: da postanemo sužnji dela, deloholiki in da zaradi pretiranega dela zanemarjamo sebe, svoje zdravje, medsebojne odnose in Boga. Taka je tudi vaša izkušnja: delali ste, garali, malo spali, se žrtvovali za družino, za otroke itd, zanemarili pa medsebojne odnose in sebe
Žal niste edini. Kolikokrat ljudje ravnajo podobno in, žal, ko je prepozno, spoznajo, da so ravnali narobe. Odločijo se, da bodo zidali hišo ter vse svoje moči usmerijo v to. Delajo vse nedelje, garajo od jutra do mraka in ko je hiša zgrajena, se vselijo vanjo in spoznajo, da so v novo hišo prišli živet ljudje, ki so si med seboj tujci. Toliko časa in moči so posvetili delu in zidanju hiše, da so zanemarili medsebojne odnose. Odtujita se zakonca, odtujijo se otroci in starši ... Tukaj vidimo, kako važno sporočilo ima krščanstvo, ko poudarja praznovanje nedelje kot Gospodovega dne. Tisti dan ne delamo, ampak ga posvetimo Bogu. Kako? Da gremo k maši. Bogu pa ga posvetimo tudi s tem, da ga posvetimo svojim najbližjim. Zlasti sozakoncu in družini. Na to resnico smo danes zelo pozabili in veliko družin zato zaide v vedno večje težave in doživlja hude krize. Lepo je, če si družina vzame čas zase in gre skupaj na počitnice, a če se celo leto ne trudi za medsebojne odnose, počitnice stvari ne bodo rešile. Nasprotno, znajo biti pravo mučenje, ko morajo cele dneve preživeti skupaj ljudje, ki so si med seboj tujci. Nekateri se zato z dopusta vračajo bolj utrujeni kot so šli tja. Nedelje tudi ne ‘posvečujemo’ tako, da gremo v ogromna nakupovalna središča in tešimo svoje potrošniške strasti. Ne, s takimi nedeljskimi nakupi ne bomo reševali družinskih in zakonskih odnosov. Kot kristjani vemo, da zakonca in družine zlepa nič ne poveže tako kot prav skupni obisk maše in skupna molitev, ki pa je izginila iz večine družin. Kako greši naša družba, ko zahteva ob nedeljah odprte trgovine. V njih so večinoma zaposlene ženske, med njimi številne matere, ki morajo biti tudi ob nedeljah, ko bi bila lahko družina skupaj, odsotne. Koliko časa še bomo potrebovali, da bomo razumeli, kako pogubno je tako ravnanje. Vaše pismo je lep dokaz za to!.

Stara sem trideset let, hodim v službo in si v času dopusta, ki mi pripada, želim početi stvari, ki me veselijo. Iti nekaj dni na morje in v hribe. Konec koncev sem menda že dovolj stara, da odločam o sebi, o tem, kaj naj bi delala. Ne nazadnje se sama preživljam in si sama plačam dopust na morju. V čem je torej problem, se verjetno vprašujete. V tem, da bi mi starši radi dan za dnem določali, kaj naj delam, kot so mi, ko sem bila še majhna. Imamo tudi majhno kmetijo, zato sploh pričakujeta, da delam tisto, kar onadva mislita, da je tisti dan treba storiti. Saj ne rečem, vem, da je dela vedno dovolj in marsikaj tudi pomagam. Zalomi pa se, ko se moji načrti ne ujemajo s pričakovanjem staršev - in to se dogaja vse pogosteje, ker me jezi, da mi stalno nekdo govori, kaj naj delam. Ko sem bila majhna, je bilo treba vedno delati, kar so rekli starši, tudi ko bi šla vsaj kdaj, z drugimi otroki rada na primer v bazen. In sedaj, ko sem, po njuno, za kakšno stvar ne več tako mlada, sem za to, da me imata vedno pri roki, še vedno otrok, ki je pač dolžan ubogati starše, sicer imaš greh. Jaz grem lahko na morje, ko imam pač dopust, in tega termina ne morem v službi kar spreminjati, na kmetiji je pa tudi celo poletje kakšno pomembno delo. In vedno, ko bi rada kam šla, ni časa. Če grem, pa so potem nekaj časa precej neprijetni dnevi, nabiti z občutkom krivde, ker mi vedno dajeta vedeti, da nista zadovoljna z mano, in kakšna da sem, pa seveda, kaj bodo drugi na vasi rekli. Če jima rečem, naj mi vsaj malo prej odkrijeta svoje načrte, da se bom jaz prilagodila s svojimi, pa je odgovor vedno enak: da je na kmetih veliko odvisno od vremena in ne moreta povedati, kakšne bodo razmere za delo čez nekaj dni.
In tako smo spet na začetku. Zelo me zanima, kaj o tem menite vi. Koliko smo se otroci dolžni ozirati na želje in potrebe staršev? Res smo njihovi otroci, da so skrbeli za nas in nas imajo radi; vendar to še ne pomeni, da si nas lahko lastijo. Moja starša pravita, da jima še zlepa ne bom povrnila vsega, kar sta onadva storila zame. In tako mi z lahkoto dajeta občutek slabe vesti.
Eva

Četrta božja zapoved se ne omejuje na to, kot navadno mislimo, »ubogati starše«, ampak naroča: »Spoštuj očeta in mater.« V »spoštovati« ni poudarek na »ubogati«, kar je razumljivo za otroke, ampak na odnosu, ki ga moramo imeti do staršev. Spoštovati pomeni ceniti, upoštevati, imeti rad, vključuje seveda tudi pokorščino, torej »ubogati« in biti hvaležen, ne postavlja pa te v neko podrejeno vlogo.
Mnogokrat se zgodi, da so starši do svojih otrok posesivni, kot pravimo s tujo besedo, to se pravi, da jim ne dajo dovolj samostojnosti, jih obravnavajo kot svojo »posest«. Otroci so samostojne osebnosti in se morajo, ko dovolj dorastejo, odločati sami. Nasvet staršev je seveda vedno dragocen, ker imajo starši več življenjskih izkušenj. Ne morejo pa starši vsiljevati svoje volje. Včasih je bilo to zelo pogosto in kruto (pri nekaterih narodih in kulturah je to še danes), da so starši celo izbirali in določali ženina in nevesto. Danes se nam zdi to smešno. Seveda pa ni prav, če otroci staršem sploh nič ne povedo o svojih izbirah, jih ne vprašajo za nasvet, kot da to staršev nima kaj brigati. To pa je pomanjkanje spoštovanja. Mar ni staršem pri srcu sreča njihovih otrok?
Najbrž je res, da otroci nikdar ne bodo povrnili vseh tistih žrtev in skrbi, ki so jih bili deležni s strani staršev. Za vse to morajo biti otroci staršem hvaležni in jim vračati s svoje strani ljubezen, pozornost, žrtvovati zanje tudi čas, jim pomagati tudi materialno, če so potrebni. Morajo pa odrasli otroci imeti svoje življenje, svoje izbire, svoje odločitve. Če se o tem pametno pogovorijo med seboj, pridobijo eni in drugi. Vendar končne odločitve pripadajo otrokom. Ljubezen staršev do otrok je čudovita stvar, ne sme pa biti moreča. Sicer pa ljubezen, ki se vsiljuje, ni prava ljubezen. Prava ljubezen je služenje, ne ukazovanje. To velja za odnose med starši in otroki, kakor za odnose med zakonci. Za vse vrste ljubezni.
V tvojem primeru bi rekel, da si nimaš kaj očitati ali imeti slabo vest. Pomagati jim moraš, kolikor je v tvoji moči in kolikor imaš časa, živeti pa moraš svoje življenje. Pogovoriti se morate o tem, kaj lahko narediš zanju in kaj ne, to je osnova za zdrav odnos med odraslimi ljudmi. V tem pa mora biti neka harmonija. Če imaš svoje starše rada, jim boš skušala pomagati, kolikor ti je mogoče, to pa ne pomeni, da se moraš odreči dopustu, kakšnemu potovanju in tudi kakšni zabavi. Toda tudi to stori kulturno, kot se spodobi za hčerko, ki ima starše rada, pogovori se z njima, razloži jima svoje stališče. Pogovor je ključnega pomena v medčloveških in medkrščanskih odnosih, tudi med otroki in starši.
Franc Bole, Pisma. Ognjišče (2007) 08, str. 74

Zgodba

Prašič in krava

»Ne vem, zakaj me imajo ljudje za skopuha, ko pa vedo, da bom po smrti vse zapustil cerkvi?« je dejal neki bogataš župniku.
»Poslušajte nauk zgodbe o prašiču in kravi,« je odgovoril župnik. »Prašiča ljudje niso marali, kravo pa so imeli radi. Prašiču se je to zdelo čudno. ‘Ljudje govorijo lepo o tebi. Hvalijo te!’ je rekel kravi. ‘Mislijo, da si velikodušna, ker jim vsak dan daješ mleko in smetano. Kaj pa jaz? Vse jim bom dal. Dobili bodo šunko in slanino. Dal jim bom kožo in klobase. Celo moje parklje bodo lahko koristno uporabili. Pa me nihče ne mara. Zakaj je tako?’«
»In veste, kaj je odgovorila krava?« je vprašal župnik. »Dejala mu je: ‘Morda je to tako zato, ker jim dajem mleko, dokler sem še živa.’«

Misel

Darujemo lahko na različne načine. Lahko dajemo zato, ker je to naša dolžnost, ki jo moramo opraviti, ali pa zato, ker ne moremo storiti drugače. Lahko zato, da se s svojim darovanjem razkazujemo. Lahko zato, ker nam je všeč, da se nam ljudje zahvaljujejo...
Lahko pa dajemo drugim kot izraz dobrote našega srca, ko nas k temu priganjata ljubezen in skrb za druge. Najbrž taka vrsta darovanja prinaša več veselja tistemu, ki daje, kot pa tistemu, ki prejema.
Bog ljubi veselega darovalca..

Molitev

Gospod, pomagaj nam razumeti,
da ne smemo dajati zato,
da bi se mi počutili lepše
ali da bi nas zaradi tega častili
ali pa se nam zaradi tega zahvaljevali.
Prosimo te, pomagaj nam,
da bomo dajali zato, da bi delali dobro drugim
in jih osrečevali, jim lajšali trpljenje
in jim pomagali iz revščine in stiske.
Odpri nam oči, da bomo videli
potrebe ljudi, ki so manj srečni kakor mi.
Pomagaj nam,da jim bomo pomagali takoj,
brez obotavljanja in odlašanja.
Vedno naj se zavedamo življenjske resnice:
Kdor hitro da, dvakrat da.

Iskra

Resnica je, da je človek miren v sebi in zato tudi zadovoljen takrat, ko ve, da več daje, kakor prejema in ne zato, ker je primoran, ampak ker to res hoče.

Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca.
2 Kor 9,7

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 62.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Legenda pripoveduje, zgodovina pa se tega ne trudi preveč ne potrditi ne zavreči, da si prav ti odkrila ostanke Jezusovega križa, ko si kot cesarica – mati prvega, tako zvanega “krščanskega cesarja” Konstantina, romala po svetih krajih.
V videnju ti je bilo razodeto, kje je zakopan Jezusov križ in ko so kopali temelje za cerkev, ki bi stala na kraju križanja, so dejansko izkopali ne enega, ampak kar tri križe. Vse tri križe … bi moral reči, saj mi je dobro znana evangeljska zgodba o levem in desnem razbojniku. A ker bi bilo rahlo nespodobno, da bi častili razbojniški križ, četudi se je vsaj desni razbojnik izpričano spreobrnil, se je ‘pravi’ križ moral dodatno izkazati s čudežem, in je tako, kot pripoveduje legenda, ozdravil umirajočo ženo, ki se ga je dotaknila.
Tudi ti, ljuba moja sveta Helena, si v svojem življenju izkusila tri križe.
Če sledimo reku: »Kdor se poroči, se v križe položi!«, izkopljemo tvoj prvi križ.
Menda si bila gostilničarka, ko se je vate zaljubil rimski častnik Konstancij Klor in te vzel za ženo. Ime Helena pomeni svetleča, lesketajoča, in brez dvoma je taka morala biti tudi tvoja zunanja podoba. Hočem reči, ljuba moja sveta Helena, da te ni odlikovala zgolj notranja lepota, ki jo vsekakor gre pripisovati bodoči svetnici, ampak tudi ali predvsem zunanja, da si lahko prevzela Konstancijevo srce. Žal pa le-ta v svoji ljubezni ni bil preveč ‘konstanten’, saj te je, ko se je začel vzpenjati po karierni lestvici, zamenjal za mlajšo. Prilezel pa je visoko … zelo visoko. In ko je bil leta 306 kot cesar zahodnega dela rimskega cesarstva na pragu smrti, je – morda zaradi slabe vesti – za naslednika določil sina, ki ga je imel s teboj: Konstantina.
Sin te je takoj poklical k sebi na dvor, ti zgradil palačo in te obsul s častmi. Kot novopečeni cesar je kristjanom, za razliko od svojih cesarskih predhodnikov, ki so le-te preganjali, dal popolno svobodo, saj je pred pomembno bitko na nebu prebral “Hog signo vinces” – V tem znamenju boš zmagal! – kar se je tudi zgodilo, ko je na vojaške ščite dal naslikati križ, ki ga je videl na nebu. Kljub temu, da tvoj sin zaradi naštetih dejstev velja, kot sem že rekel, za prvega krščanskega cesarja, pa je sam vendarle živel nezgledno in pogansko.
Kot pravi rek: »Z otroki je križ!«, in tako si, ljuba moja sveta Helena, ki si se spreobrnila in dala krstiti, v svojem sinu odkrila svoj drugi križ. In ta križ so za teboj objeli in ga še vedno objemajo premnogi starši vse do današnjih dni, in v današnjih dneh še posebej! Ko otroci, če že ne svetniškemu, pa vsaj krščanskemu, in če žene krščanskemu, pa vsaj dobremu zgledu staršev navkljub, gredo po svoje in lomastijo skozi trnje stranpoti.
A če objameš in si v veri in z ljubeznijo naložiš še tretji, ‘pravi’, torej Kristusov križ, je lažje, in ohranjaš tleče upanje. Konec koncev, se je tudi tvoj sin, ljuba moja sveta Helena, na smrtni postelji vendarle dal krstiti. Kar si verjetno, že iz nebes, pri Bogu izprosila ti.
Zato te, poleg tega da ti želim obilo žegna ob tvojem godu, prosim, da tega žegna izprosiš tudi za nas in naše otroke! Da bomo kot starši skrbni in vztrajni. Da se ne bomo prehitro zadovoljili zgolj z “nedeljsko vero” naših otrok, ali pa prehitro obupali. Kako drugačna bi utegnila biti zgodovina sveta, ko bi “prvi krščanski cesar” bil tudi ‘pravi’ krščanski cesar?! In kako drugačna bi bila podoba današnjega sveta, ko bi vsi, še posebej pa starši, sledili tvojemu svetlečemu in lesketajočemu zgledu, ljuba moja sveta Helena, in ne objeli zgolj prvih dveh križev, ki jih ‘izkopljemo’ v življenju, ampak tudi in predvsem tretjega. Pravega!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 98.

Jerica je bila hči verne družine v hribovski vasi s prelepim razgledom po okoliških hribih in dolinah. Že kot otrok je občudovala cerkve in kapelice, posejane tam okoli. Rada je poslušala glas zvonov. Kmalu je za vsakega vedela od katere cerkve prihaja. Tudi v njihovi vasi so imeli majhno cerkev, posvečeno Mariji, Kraljici rožnega venca. Nekajkrat na leto je bila v njej sveta maša. Takrat sta jo z mamo skrbno počistili in okrasili. Med tem opravilom ji je mama pripovedovala, kar je kot preprosta kmečka žepa sprejela od svojih staršev in si je zapomnila od nedeljskega popoldanskega nauka v cerkvi. Veliko je vedela tudi iz knjig, ki jih je, posebno v zimskem času, ko je bilo zunaj manj dela, rada brala, tudi naglas, da je poslušala vsa družina.
Kadar je ura v zvoniku dopoldne odbila devet, je vedno, pri vsakem delu, za hip zastala in molila k Svetemu Duhu.
»Mama, kaj je to, da vedno moliš ob deveti uri?« jo je nekega dne vprašala Jerica, ker ni videla nikogar, ki bi redno molil ob devetih dopoldne. Molili so angelovo češčenje ob zvonjenju opoldne in zvečer.
»Jerica, saj si slišala v cerkvi, da so po bili po Jezusovem vstajenju in vnebohodu apostoli z Marijo zbrani v dvorani zadnje večerje in združeni v molitvi pričakovali obljubljenega Svetega Duha. Na binkoštni praznik ob deveti uri se je Sveti Duh prikazal v podobi plamenov nad glavami apostolov in Marije. Zato se ob deveti uri spomnimo prihoda Svetega Duha s prošnjo, da bi razsvetlil tudi nas,« ji je razložila mama. Jerici se je to vtisnilo globoko v srce. Od svoje mame je prevzela to pobožno navado. Kjerkoli je bila in kakršnokoli delo je opravljala, se je za trenutek ustavila in prosila: “Pridi, Sveti Duh, bodi gost moje duše.”
V dekliških letih je Jerica večkrat šla na duhovne vaje, ki so jih pripravile redovnice v svojih hišah. Med njimi se je počutila prijetno, srečno in blaženo. “Kamor se ozrem, čutim prisotnost Svetega Duha,” je spoznala. In obhajala jo je misel, da bi se redovnicam pridružila.
Začela je resno razmišljati o odhodu v samostan in bila je že skoraj odločena za ta korak. Nekega dne pa je spoznala Naceta, ki je v njej prebudil veliko ljubezen in željo po družinskem življenju. Molitvi k Svetemu Duhu ob deveti uri je dodajala prošnjo, naj jo razsvetli, da se bo prav odločila, po kateri poti naj gre v življenju. “Ne vem, če je prav, da se Bogu darujem samo na pol,” je razmišljala. Kmalu je v svoji notranjosti zaslišala jasen glas, da ni poklicana v redovno, ampak v družinsko življenje.
Poročila se je z Nacetom. Po poroki sta željno pričakovala otroka, pa ga dolga leta nista dočakala. »Z vajinim zdravjem je vse v redu,« so jima zagotavljali zdravniki po pregledih.
»Je že Božja volja, da ostaneva sama in svoj čas, ki ga imava na razpolago veliko več kot starši z otroki, posvetiva Bogu, Cerkvi in ljudem.« Bila sta res dejavna člana župnijskega občestva, priskočila sta na pomoč, kjer je bilo potrebno.
Ko sta že skoraj opustila misel na potomce, se je pod srcem Jerice nepričakovano oglasilo novo življenje. Bila sta presrečna in Bogu sta se zahvaljevala za ta izredni dar. Jerica je vsak dan ob deveti uri molila k Svetemu Duhu. Tudi Nace se ji je zdaj pridružil in občudoval predanost svoje žene.
Prišel je čas poroda. Nace je odpeljal svojo Jerico v porodnišnico in prosil babico, da mu sporoči, ko bo otrok rojen. Skrbelo ga je, ker Jerica ni bila več mlada in že na pragu možnosti materinstva. Dobil je sporočilo: »Danes ob deveti uri ste dobili krepkega, zdravega sina. Čestitam! Oba z mamico sta v redu!«
»Ob deveti uri? Neverjetno! To je dar Svetega Duha in odgovor na vse molitve moje drage Jerice ob tej uri. Hvala, Sveti Duh!« se je zahvaljeval, ko je šel v cvetličarno po velik šopek rdečih vrtnic, Jerici najljubših rož, ki ga je prinesel v porodnišnico ob prvem obisku.
»Kako si lepa, Jerica! Sreča ti sije iz oči, materinska sreča!« je dejal in pobožal svojo ljubljeno ženo. Vzel je v naročje težko pričakovanega otroka, solze sreče in veselja so mu kar same tekle po licih.
»Vidiš, Bog je izpolnil najino dolgoletno željo in uslišal najine molitve. Ko je prvič zajokal najin sin, sem se zahvalila Svetemu Duhu z majhno zamudo po deveti uri. Poslala sem mu pozdrav in mu posvetila najinega Jožefa. Počutim se kot svetopisemska Ana, ki je prav tako dobila sina Samuela po dolgih letih in ga posvetila Bogu,« je Jerica vsa iz sebe govorila Nacetu.
Ko je Jožef odrasel in končal osnovno šolo, je staršem dejal: »Čutim, da me Bog kliče, da postanem duhovnik.« Jerica in Nace sta od sreče zajokala, objela svojega sina in mu dala starševski blagoslov. Od takrat sta ga še bolj goreče spremljala z molitvijo, da bi dosegel cilj in postal dober duhovnik.
Prišel je dan mašniškega posvečenja in nove maše. Njuna sreča je dobila zlato krono.
»Gospod mi je naklonil milost, da sem postala mati, moje materinstvo je dopolnil s tem, da je sina poklical v svojo službo. Tolikšne sreče si niti v sanjah ne bi upala prositi Boga.«
»Draga žena, to je odgovor Svetega Duha na tvoje molitve ob deveti uri. Tudi meni je odgovoril na moje molitve s tem, da sem dobil ženo – verno, dobrotljivo, potrpežljivo, skromno in Bogu vdano,« je ganjeno izpovedal Nace.
»Lepo bi bilo, da bi Jožef imel novo mašo v domači fari ob deveti uri,« je prišlo na misel Jerici. »Tako bi se ob uri Svetega Duha zahvalil Bogu za milost duhovništva.«
Tako se je tudi zgodilo, saj je bila tudi zanj, ne le za njegove starše, posebno za mater, deveta ura na poseben način posvečena. Kot duhovnik je posnemal svoje starše: kadar je le mogel, se je ob deveti uri s kratko molitvijo priporočil in zahvalil Svetemu Duhu.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 80-81.

Ko mene več ne bo ... Bo vse še isto? ... Morda res? In vendar se sprašujem, bo res tako? Znanost prehiteva s svojimi odkritji samo sebe. Kako daleč si upa človek poseči v obstoj sveta, v življenje samo? Kaj še ostaja sveto, nebeška skrivnost? Zdi se mi, da nam beseda: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«, naenkrat nič več ni dovolj. Za mojo staro mamo je bilo veliko odkritje pralni stroj, nič več ledenih rok. Televizija je postala kot vesoljsko čudo, ki se ga nisi mogel nagledati. Danes si na ekranu ultrazvoka lahko ogledate razvoj človeka od spočetja do rojstva. Moji stari mami je zadoščalo, da je vedela, da prihaja novo življenje. Naši predniki so znali živeti s preprostimi znanji, ki so jim zaznamovala vsakdanjik. Vsi ti novi izumi so dobrodošli, včasih pa ne.
Sprašujem se, zakaj si človek vedno tako močno želi vedeti, kakšen je bil tisti »prvi dan« našega sveta? Ali nam ne zadošča spoznanje, da je bil Bog zadovoljen z ustvarjenim?... “Bog je videl, da je dobro” (1 Mz 1,18). Veliki hadronski trkalnik v švicarskih Alpah je marsikomu razgrel krila domišljije. Skrivnost, ki naj bi razvozlala uganko o nastanku sveta? Ali bi bili bolj zadovoljni, če bi to vedeli? Bi bilo potem drugače, bi bil človek bolj človek? Imela sem srečo, da sem poznala svoje stare starše in vse tiste, ki so pred menoj zoreli za večnost. Iz njihovih pogovorov in pripovedovanj sem uspela spoznati, da je bil npr. pralni stroj kot odkritje zanje nekaj koristnega, ker je močno olajšal delo. Noben izum pa ni uspel povezati človeka s človekom. Pomirja me misel, da je Bog vsemogočen, da vse obstaja tako, kot on hoče! Vzeli naj bi si čas, da bi odrinili na globoko, da bi se zazrli v skrivnost odrešenja. Ugibanja o nastanku sveta pa naj ostanejo nebeška skrivnost.
Laura

Tvoje razmišljanje je zanimivo in je v njem kar nekaj resnice. »Bog je ustvaril nebo in zemljo«. To je bistveno. Isti Bog je ustvaril tudi človeka. Ko govorimo o »ustvarjanju«, si ne smemo vsega zamišljati kot otroci, ki vse poenostavijo, ker imajo veliko fantazije, pa malo znanja. Ko beremo, kako je Bog oblikoval Adama “iz zemeljskega prahu” (1 Mz 2,7), si ne smemo predstavljati, da ga je »zamesil«, kot gnetejo otroci svoje igrače iz blata. Bog je namreč duh in kot tak ne more »mesiti« zemlje, da naredi Adama. Tudi ni »fizično« vzel rebra od Adama in iz njega naredil Evo. To je prispodoba, da je Eva ustvarjena »po meri« Adama. Bogu je dovolj, da na nekaj »pomisli« in že je ustvarjeno.
Kristjane ne »pohujšuje« teorija evolucije, da je človek in vse živo nastalo po nekem razvoju. Gotovo dnevi, ki jih omenja svetopisemsko poročilo o stvarjenju, niso bili dnevi, ki so trajali 24 ur, saj v začetku niti sonca niti zvezd ni bilo. Ljudje, tudi naši predniki, tvoja stara mama, so si vse predstavljali poenostavljeno, ker niso bili še sposobni razmišljanja, ki smo ga sposobni danes, ob takem razvoju znanosti. Ves napredek temelji na sposobnosti našega razuma, ki nam ga je dal Bog. Njegov načrt je, da kot razumna bitja obvladamo zemljo. V Svetem pismu je zapisano o Adamu in Evi: »Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28). Tudi imeni prvega človeškega para Adam in Eva dejansko nista njuni imeni v današnjem smislu, pač pa simbolični. Za Evo je zapisano: »Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih« (1 Mz 3,20). Če bi Sveto pismo govorilo v današnjem znanstvenem jeziku, bi ga preprosti ljudje ne razumeli. To, kar mi danes imenujemo »znanstveno«, bo čez nekaj desetletij najbrž že zastarelo. Sveto pismo pa je vedno »sodobno«, če ga znamo prav razlagati.
Človek ima v sebi to od Boga dano »radovednost«, zato je prav, da jo uporablja in odkriva vedno nove stvari. Res to ni za zveličanje nujno potrebno, je pa razlog, da se Bogu zahvaljujemo za dar razuma in da ga pravilno uporabljamo. Za napredek človeštva in ne za njegovo uničenje.
Večkrat si zamišljam, kakšen bo svet čez nekaj desetletij, stoletij. Težko si to predstavljam, sem pa radoveden, čeprav tega ne bom videl. Navdušujejo me nova odkritja, zlasti od računalnika naprej. Tudi sem vesel uspehov, ki jih dosegajo v Švici s hadronskim trkalnikom. Bolj ko poznamo osnove razvoja in delovanja, lepše uspehe bomo lahko dosegli v korist človeštva. To me še bolj prepriča, kako velik je Bog, da je zapisal v naše osnovne celice vso zgodovino našega razvoja.
Druga stvar pa je, da bi si morali vzeti dovolj časa, »da bi odrinili na globoko, da bi se zazrli v skrivnost odrešenja«. Nekoliko pa smo to tudi storili. Če izumi olajšajo človeku življenje, ga lahko tudi zbližajo med seboj.
BOLE, Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2010) 08, str. 75

Zgodovinar Evzebij poroča, da je cesarica Helena po krstu živela tako zgledno, kot da bi jo poučeval in vodil Jezus sam. Rodila se je okoli leta 255 v Mali Aziji. Menda je bila gostilničarka, ko se je vanjo zaljubil rimski častnik Konstancij Klor, poročila sta se v Naissusu (današnjem Nišu v Srbiji) in leta 274 se jima je rodil sin Konstantin, ki ga je Konstancij določil za svojega naslednika. Konstantin je svojo mater Heleno vzel k sebi na dvor v Trier v sedanji Nemčiji in ji podelil naslov cesarice. Leta 312 je v znameniti bitki pri Milvijskem mostu premagal Maksencija in naslednje leto dal krščanstvu v rimskem cesarstvu svobodo. Njegova mati Helena je kmalu zatem prejela sveti krst. Ko je bila že v letih, je romala v Sveto deželo in ostala tam dve leti. Cesar Konstantin je dal na kraju Jezusovega križanja in pokopa zgraditi veličastno cerkev božjega groba. Med kopanjem temeljev so našli Jezusov križ in s tem najdenjem legende povezujejo sveto Heleno, zato jo upodabljajo z Jezusovim križem v rokah. (sč)

Sv. Heleni je pri nas posvečenih 16 cerkva: 6 žup. in 10 podr. – V LJ nadškofiji stojijo tri: žup. v Hotiču (1) in Sv. Heleni - Dolsko (2) (Kamnica), podr. pa v Gradu (6) (Cerklje na Gor.) – V KP škofiji sta dve ž. c.: na Premu (3) in v Zagorju na Pivki, (4) p. c. sta v Podpeči (7) (Predloka) in Podbeli (8) (Sedlo). – Tudi NM škofija ima štiri ‘Helenine’ cerkve, vse so podr.: v Dragi (Bela Cerkev), na Belčjem Vrhu (9) (Dragatuš), na Mirni (†† Mirna na Dol.) in v Zemlju (10) (Podzemelj). – V MB nadškofiji sta sv. Heleni posvečeni dve p. c.: v Podpeci – na Pikovem (11) (Črna na Kor.) in na Graški gori (12) (Šmiklavž/SG). – Tudi v CE škofiji najdemo dve cerkvi sv. Helene: žup. je v Loki pri Zid. mostu,(5) podr. pa v Javorju (13) (Slivnica/CE). – V MS škofiji pa stoji žup. cerkev sv. Helene na Pertoči. (spodaj) (mč)

 Pertoča

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 8, str. 99.

Nekoč je znana filmska igralka Marilyn Monroe (1926–1962) rekla svoji služkinji Leni:
»Nihče me ne ljubi, Lena. Nikomur tega ne zamerim. Za kakšno rabo pa sploh še sem? Ne morem imeti otrok. Trikrat sem se ločila. Kdo bi se še menil zame?«
»O, mnogo moških bi si vas želelo,« ji je odgovorila Lena.
»Res,« je odgovorila Marilyn, »mnogo moških bi se me želelo, toda kdo bi me ljubil?«
Na žalost najbrž nobeden. Slavna igralka je imela veliko oboževalcev in veliko moških, ki so jo ‘uporabljali’, ni imela pa nikogar, ki bi jo ljubil.
Ljubezen je osrednje sporočilo Svetega pisma. V Stari zavezi vidimo, kako Bog ljubi svoje ljudstvo in skrbi zanj, še bolj je Božja ljubezen poudarjena v Novi zavezi. Jezusov evangelij je oznanilo ljubezni. Zakon ljubezni je v tem, da ljubezen sprejemamo in jo tudi vračamo.
Mnogi ljudje delajo podobno napako kot Marilyn Monroe: radi bi bili ljubljeni, ne potrudijo pa se, da bi znali ljubiti. Namesto tega bi bili radi uspešni, močni, bogati, vplivni …. da bi ljudje do njih čutili spoštovanje ali celo strah.
Vsakdo izmed nas želi biti ljubljen ne zaradi tega, ker je uspešen ali bogat, ampak zato, ker je enkratna in neponovljiva oseba. Tako ljubi Bog vsakega izmed nas in želi, da ljubimo drug drugega.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 47.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 70.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..