»Cerkev priznava in časti sv. Hieronima kot enega izmed štirih velikih cerkvenih očetov na Zahodu. Papež Bonifacij VIII. ga je leta 1295 hkrati s sv. Avguštinom, sv. Ambrožem in sv. Gregorjem Velikim razglasil za cerkvenega učitelja. Zaradi izjemne vloge, ki jo ima v zgodovini krščanske misli in duhovnega življenja, so ga mnogi narodi prištevali med svoje rojake. Veličino in pomembnost Hieronimove osebnosti odkriva predvsem njegovo delo, ki še danes vzbuja občudovanje zaradi obsega in raznovrstnosti, globine in radikalnosti ter osebne zavzetosti« (Rafko Valenčič). Med narodi, ki bi ga radi imeli za svojega, si ga ‘lastimo’ tudi mi, saj obstaja možnost, da je njegov rojstni kraj Stridon stal na tleh, kjer zdaj živimo Slovenci in morda na ozemlju koprske škofije. Ob 1600. obletnici njegove smrti škofija obuja spomin nanj s Hieronimovimi shodi, srečanji ob njemu posvečenih cerkvah.

KJE JE BIL STRIDON
Franc Ksaver Lukman (1880–1958), profesor patrologije (zgodovine krščanskega nauka) na Teološki fakulteti v Ljubljani, je o sv. Hieronimu zapisal, da je “mož s Krasa” in je njegov rojstni kraj Stridon postavil v okolico Št. Petra na Krasu (sedanje Pivke). To pa je le ena od domnev, kje naj bi bil ta Stridon, ki so ga leta 378 do tal porušili Zahodni Goti. Prispevek k razrešitvi tega vprašanja je knjiga Sveti Hieronim – mož s Krasa (Družina, Ljubljana 2007), v kateri dr. Rafko Valenčič povzema vse dosedanje domneve in nakazuje novo, ‘kraško’, morda bolj blizu resnici. Ugledni hrvaški arheolog Frane Bulić je leta 1920 trdil, da je Stridon ležal na Grahovem polju na meji med Bosno in Dalmacijo, čemur so oporekali vsi priznani strokovnjaki. Leta 1986 je izšla razprava hrvaškega arheologa Mateja Suića, ki je postavil Stridon v geografsko območje nekdanje rimske Liburnije, pokrajine na zahodnem delu Kvarnerskega zaliva. To je ‘liburnijska’ domneva, za katero slovenski zgodovinar Rajko Bratož, strokovnjak za zgodovino zgodnje Cerkve, pravi, da je doslej gotovo najboljša med vsemi. Po Valenčiču pa Suić ni imel na voljo nekaterih podatkov, ki lahko bistveno prispevajo bodisi k potrditvi njegove postavitve (ubikacije) Stridona, bodisi k prestavitvi njegove lege proti severozahodu na slovenski Kras. To zagovarja ‘kraška’ domneva, ki dopolnjuje ‘liburnijsko’. Kje je stal Hieronimov rojstni Stridon, ostaja še vedno odprto vprašanje. Manjkajo predvsem arheološki dokazi za njegovo lego. V prid ‘liburnijske’ in seveda tudi ‘kraške’ domneve govorijo obstoječe cerkve in češčenje svetnika na tem ozemlju, to je današnje področje Ilirske Bistrice oziroma Krasa. Bolj kot geografski in zgodovinski prostor je za Hieronimovo življenjsko pot pomemben duhovni prostor. Ta pa je bil med tedanjima rimskima mestoma Akvilejo (Oglejem) in Emono (Ljubljano). Čeprav še vedno ni mogoče točno določiti lege Hieronimovega Stridona, se prostor vse bolj zožuje. Brez dvoma smemo Stridon postaviti v kraje med Kvarnerjem in Pivko, med Učko, Snežnik in Nanos, ki na neki način simbolizirajo Hieronimovo mesto in podobo v zgodovini krščanstva in teh krajev. – Kot zanimivost naj omenim, da je papež Benedikt XVI. pri splošni avdienci 7. novembra 2007 dejal: »V današnji katehezi bi rad predstavil cerkvenega očeta Hieronima. Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji.«

IZ STRIDONA V BETLEHEM
Hieronim (gr. s svetim imenom) se je rodil okoli leta 347 v Stridonu v premožni krščanski družini. Nadarjenega dečka so starši poslali v šole v Milan in Rim, kjer se je učil slovstva, govorništva in modroslovja. Veliko je bral, zato je mojstrsko obvladal latinski slog in se izuril za pisateljevanje. Na začetku posta 366 se je vpisal med katehumene in se poglabljal v Sveto pismo in krščanske spise. O veliki noči istega leta ga je papež Liberij krstil. Kmalu zatem je potoval proti severu, se ustavil v Trieru, kjer je spoznal družbo asketov in se odločil za bogoljubnost. Leta 370 se je napotil v Oglej, kjer se je vključil v krog škofa sv. Valerija. Razpravljali so o bogoslovnih vprašanjih, študirali Sveto pismo, živeli krepostno in zdržno ter imeli duhovne pogovore s pobožnimi ženami. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni. Leta 374 se je odpravil na Vzhod. V sirski Antiohiji se je učil grščine in hebrejščine. Za tri leta (375–378) se je umaknil v puščavo Halkis vzhodno od mesta med menihe puščavnike. Ostro telesno pokoro je združeval z duševnim delom. Veliko je bral, pisal pisma prijateljem in znancem. Spoznal je, da puščavništva ne bo mogel prenašati. V letu 379 se je dal posvetiti za duhovnika in odšel v Carigrad, kjer je bil dve leti (380–381) v šoli škofa sv. Gregorja Nazianškega, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Od tam je s svojimi knjigami in rokopisi spet prišel v Rim. Papež Damaz I. ga je tako cenil, da ga je izbral za tajnika in zaupnega svetovalca. Kot odličnega poznavalca Svetega pisma ga je spodbudil, naj predela latinski prevod Svetega pisma. Hieronim se je dela takoj lotil. V Rimu je kmalu zaslovel tudi kot asket in učenjak. Bil je duhovni voditelj kroga rimskih pobožnih matron, ki so se zbirale pri vdovi Marceli. Razlagal jim je Sveto pismo. Nekatere so se odločile za samostansko življenje in šle z njim v Palestino. Papeža Damaza I. je nasledil Siricij, ki za Hieronimovo delo ni imel posluha, zato je Hieronim poleti 385 zapustil Rim in se za zmeraj preselil na Vzhod. Najprej je obiskal svete kraje, znane iz Svetega pisma. Naslednje leto se je ustalil v Betlehemu, kjer je vodil moški samostan, ki ga je tam postavila bogata Rimljanka Pavla, in bil duhovni voditelj ženskega samostana. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil znanosti. Skoraj trideset let je namenil prevajanju Svetega pisma. Zaslovel je tudi s svojimi bistrimi razlagami svetopisemskih knjig in z drugimi spisi. Na stara leta so ga mučile skrbi in bolezni. Onemogel, slep in osamljen je ta mož, čigar življenje je bilo en sam boj, umrl 30. septembra leta 419 ali 420. Njegove ostanke so v 13. stoletju prenesli v Rim, kjer počivajo v baziliki Svete Marije Velike. Ob 1600-letnici njegove smrti se ga hvaležno spominja vesoljna Cerkev, posebej še mi, saj mu je, kot se zdi, zibelka tekla na tleh, ki so zdaj slovenska. Njegova pot do svetosti ni bila lahka. Imel je vročekrven, razdražljiv značaj, hitro dojemljiv razum in dar ostrega razsojanja. Ni pa znal potrpeti s puhloglavimi naduteži, ošabnimi oblastniki in nerazsodnimi kritiki. Teh slabosti se je zavedal. Redke so osebnosti, ki bi svoje napake tako odkrito priznale, kakor jih je Hieronim, zato vzbuja posebno spoštovanje. Dušam, ki so hrepenele po popolnosti, je bil moder in potrpežljiv vodnik.

PREVAJALEC SVETEGA PISMA
Največje Hieronimovo delo je prevod celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino. Na to se je – ne da bi vedel – pripravljal vse od tedaj, ko se je posvetil bogoslovni vedi. V oglejskem krogu je skupaj z drugimi študiral Sveto pismo, med bivanjem v Antiohiji je s tem študijem nadaljeval in se vneto učil hebrejščine. Njegov materni jezik je bila latinščina, obvladal pa je vse finese grščine in hebrejščine. Ko je leta 382 prišel v Rim, je že slovel kot odličen poznavalec Svetega pisma, zato ga je papež Damaz I. spodbudil, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Hieronim je najprej po grškem izvirniku pregledal in popravil dotedanji latinski prevod Nove zaveze. Pazil je posebno na to, da je prevod natančno izrazil misel izvirnika; jezik je popravljal samo tam, kjer se mu je zdelo res potrebno. Medtem ko pri prevodih drugih del ni prevajal besede za besedo, temveč pomen za pomenom, se je pri prevajanju Svetega pisma strogo držal vrstnega reda; dejal je, da ima v Svetem pismu “celo besedni red skrivnosten pomen”. Najprej je pregledal evangelije, nato pa druge knjige Nove zaveze. Pri prevajanju se je zavedal, da “Sveto pismo zaradi svojega edinstvenega pomena zahteva izjemno odgovoren in natančen pristop”. Najprej je ugotavljal pristnost hebrejskih in grških izvirnikov, ki so jih imeli dotedanji prevajalci na voljo, in ugotovil precej razlik: nekateri prevajalci so bili manj usposobljeni, marsikatero napako so zagrešili prepisovalci. Hieronim je ugotovil: »Kolikor je rokopisov, toliko je besedil.« Na voljo je imel že dotlej znane prevode: prevod Nove zaveze iz grščine v latinščino, prevod Stare zaveze iz hebrejščine v grščino iz 3. stol. pred Kr., znan pod imenom Septuaginta (prevod sedemdeseterice), Origenovo izdajo Stare zaveze v grščini, tako imenovano Heksaplo. Prvi latinski prevod je začel nastajati okrog leta 200 po grški Septuaginti in se je imenoval Vetus Latina (tudi Itala). Za osnovo prevajanja je Hieronim izbral Codex Sinaiticus (Sinajski kodeks). Hieronim je glede razlike v besedilu hebrejske in grške Biblije naslonil svoj prevod na hebrejsko besedilo. Glede knjig, ki jih hebrejski kanon ne priznava (devterokanonične) pa se je omejil na popravljanje starolatinskega besedila. »Od takrat Cerkev na Zahodu priznava dvojno svetopisemsko izročilo: hebrejsko besedilo za knjige hebrejskega kanona in grško Biblijo za vse druge knjige, vse pa v latinskem prevodu« (Papeška biblična komisija). Po naročilu papeža Damaza I. se je Hieronim najprej lotil prevoda oziroma pregleda evangelijev in psalmov. To je tudi sam najbolj rabil pri razlagi Svetega pisma krogu rimskih gospa in pri skupni molitvi. Bivanje v Betlehemu in neposredno srečevanje s kraji svetopisemskih dogodkov pa je v Hieronimu še bolj utrjevalo prepričanje, da mora prevajati iz jezikov, v katerih je bilo besedilo napisano, in ne le pregledati prevode, ki so jih pripravili drugi. Prav tako je menil, da je treba poleg jezikov in njihovih značilnosti poznati tudi judovsko zgodovino in običaje. Med leti 391 in 406 je Hieronim opravil ogromno delo: prevod celotne Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine v latinščino, razen knjig, ki jih Judje niso priznavali kot avtentično navdihnjene (devtrokanonične). Delo, ki je bilo za tiste čase nekaj izrednega, velikanskega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev, papirus je dobival iz Egipta.
Hieronimov prevod Svetega pisma, imenovan Vulgata (‘razširjena’), je bil v katoliški Cerkvi priznan kot uradno besedilo, ki so ga rabili teologi, bogoslovni pisatelji in umetniki. Tridentinski cerkveni zbor (1545–1563) je odločil: »Prav ta stara vulgatina izdaja, ki je preskušena s tolikero stoletij trajajočo uporabo v Cerkvi, naj v javnih predavanjih, znanstvenih razpravah, pridigah in razlagah velja za pristojno (avtentično). Nihče naj si ne upa ali drzne odklanjati jo pod kakršnokoli pretvezo.« Vulgata je bila v katoliškem bogoslužju (pri maši, drugih zakramentih, brevirju) v rabi do današnjih dni. »Vulgata je izjemno močno določala zahodno krščansko bogoslužje in sploh kulturo vse do danes. Bistveno je vplivala na razvoj latinskega in romanskih jezikov, bila je temelj svetopisemskih komentarjev latinskih cerkvenih očetov in vse do novejšega časa so se v Zahodni Evropi nanjo opirali prevodi Svetega pisma« (Jože Krašovec).

HIERONIMOVA PISMA
Med Hieronimovimi spisi so posebne pozornosti vredna njegova pisma. Vseh ohranjenih pisem, bodisi Hieronimovih bodisi naslovljenih nanj, je 154. Franc Ksaver Lukman, ki jih je prevedel v slovenščino in so izšla v dveh knjigah zbirke Cerkvenih očetov izbrana dela (1941), pravi, da so “pisma najboljši odsev Hieronimovega temperamenta in značaja«. To velja ne le zaradi njihovega števila, sloga, značaja in pomena, ki ga imajo v krščanskem izročilu, ampak tudi zaradi izpovedne in literarne oblike, ki jo lahko primerjamo z Izpovedmi njegovega malo mlajšega sodobnika sv. Avguština. Hieronim je bil mojster pisanja. Vsa njegova pisma so pisana v izbrani latinščini, živahno in duhovito. Ko piše enemu, govori vsem, ki ga berejo. Njegova pisma so različna po dolžini, še bolj po obliki in vsebini: prijateljska, tolažilna, asketska, znanstvena. Ena imajo značaj pravih teoloških razprav, druga obravnavajo osebne zadeve in vsakdanje dogodke. V njih se razodeva njegov značaj pa tudi podoba ljudi, katerim so njegova pisma namenjena. Svoji teti Kastorini, s katero se je bil nekaj sprl, je pisal: »Prosim te, imejva mir, ki nam ga je Gospod zapustil; in Kristus naj se ozre na mojo željo in na tvoje srce. V kratkem bo pred njegovim sodnim stolom prejela plačilo ali kazen obnovljena ali razdrta sloga.« Na koncu izredno dolgega pisma svetniški rimski vdovi Pavli je zapisal: »Če nas Kristusova moč ne bi vzdigovala k nebesom in duši ne bi bila obljubljena večnost, bi imela telesa isto usodo z zverinami in živino.« Med ohranjenimi sta dve pismi, ki ju je Hieronim poslal v Emono: eno družinici redovnic, drugo menihu Antoniju. Obojim očita, da mu na pisma niso nič odgovorili, Antoniju pa zapreti: »Veruj mi, če bi mi čut za dostojno pisanje ne branil, bi ti v svoji nejevolji takih nadrobil, da bi mi začel odgovarjati – vsaj iz jeze. Ker pa je jeziti se človeška slabost in ne delati krivice krščanska krepost, se vračam k prejšnji navadi in te zopet prosim: bodi prijatelju prijatelj in sohlapec privošči sohlapcu besedo.« Med pismi velja posebej omeniti Hieronimovo dopisovanje z nekaj let mlajšim sv. Avguštinom, škofom v Hiponu v severni Afriki. Ohranjenih je deset Hieronimovih pisem Avguštinu in osem Avguštinovih pisem Hieronimu. Osebno se nista poznala. O Hieronimu je Avguštinu pripovedoval Alipij, poznejši škof v Tagasteju, ki je leta 393 romal v Sveto deželo in se je tam srečal s Hieronimom. Veliki Avguštin je hotel imeti Hieronima za prijatelja, kritika, učitelja in svetovalca. Med njima se je razvil spoštljiv dialog, ki sta ga vzdrževala prek pisem. V enem svojih zadnjih pisem je Hieronim pisal Avguštinu: »Med seboj seveda midva razpravljava, da se izobražujeva. Toda če bi nasprotniki, zlasti krivoverci opazili, da sva različnih misli, bi naju obrekovali, da se ne strinjava, ker sva si v jezi. Jaz pa sem trdno sklenil, da te bom ljubil, spoštoval, častil, občudoval in tvoje besede kakor svoje lastne branil.«

ČEŠČENJE SV. HIERONIMA IN IZROČILO
Izročilo obsega: obstoječe cerkve, posvečene svetniku, druga ohranjena znamenja in spomenike ter ustno izročilo, piše Rafko Valenčič, in pove, da so na Pivki in na Bistriškem sv. Hieronimu posvečene cerkve na Nanosu, v Koritnicah pri Knežaku, v Čeljah pri Premu in v Jasenu pri Ilirski Bistrici. Po svoji legi ‘govorijo’ v prid ‘kraški’ domnevi: da je bil starodavni Stridon, Hieronimov rojstni kraj, po vsej verjetnosti na slovenskem Krasu (na Pivki). To potrjujejo tudi drugi ohranjeni spomeniki ter dejstvo, da je bilo Hieronimovo češčenje razširjeno tudi na Koprskem, Vipavskem in v Goriških Brdih. Še vedno je živo ljudsko izročilo (kar velja zlasti za Pivko), da je bil Hieronim doma iz teh krajev.
Cerkev sv. Hieronima na Nanosu stoji na jugozahodnem zavetrnem delu planote na nadmorski višini 1019 m. Grajena je v gotskem slogu in se prvič omenja leta 1360 kot podružnična cerkev vipavske župnije. Sedanja je bila posvečena leta 1624. Glavna romarska shoda sta bila vsako leto na binkoštni ponedeljek (obletnica posvetitve) in 30. septembra (svetnikov god). Med prvo svetovno vojno je bila cerkev požgana, nato pa obnovljena. Po drugi svetovni vojni je začela propadati. Leta 1990 je bila obnovljena s prizadevanji župnika Antona Štrancarja, faranov Podnanosa (cerkev je podružnica te župnije) in obiskovalcev Nanosa. Slika sv. Hieronima na glavnem oltarju je delo akad. slikarja Tomaža Perka. Največ romarjev prihaja za svetnikov god, 30. septembra. – Podružnična cerkev sv. Hieronima nad Koritnicami pri Knežaku na Pivki je bila zgrajena v 15. stoletju na mestu prvotne kapele, ki naj bi imela romansko zasnovo, o čemer pričajo kamniti ostanki. Cerkev so večkrat prenavljali in povečevali. Oltar je bil obnovljen leta 1890, tedaj je bil postavljen tudi svetnikov kip. Glavni romarski praznik je god sv. Hieronima (30. septembra). V vasi Koritnice je cerkev sv. Antona Puščavnika, ki ga je sv. Hieronim občudoval zaradi njegovega spokornega življenja. – Podružnična cerkev sv. Hieronima v Čeljah pri Premu je bila zgrajena leta 1639. Postavljena je v vaško okolje. Češčenje svetnika v tem kraju ni tako razširjeno kot v prejšnjih dveh. Lesen kip na oltarju je novejše tirolsko delo, svetnik ima v levi roki popotno palico, v desni knjigo, ob njem je lev. – Podružnična cerkev v Jasenu pri Ilirski Bistrici in župnijska cerkev v Branici na Vipavskem sta bili prvotno posvečeni sv. Hieronimu, pozneje pa sta dobili novega zavetnika (Jasen sv. Joahima, Branica sv. Katarino). Na Koprskem je sv. Hieronimu posvečena podružnična cerkev v Bošamarinu pri Kopru ter pokopališka cerkev pod Topolovcem nad reko Dragonjo. Obe sta vključeni v Hieronimove shode. V župnijski cerkvi v Štivanu pri Postojni so na kamniti prižnici (1881) upodobljeni vsi štirje zahodni cerkveni očetje. Njihovi kamniti kipi so tudi v župnijski cerkvi v Košani. Sv. Hieronimu je posvečen eden od stranskih oltarjev v koprski stolnici. Na znamenitih freskah v Hrastovljah (1490) je med svetniki upodobljen sv. Hieronim s knjigo v rokah. V župnijski cerkvi (katedrali) sv. Jurija v Piranu so na stropu upodobljeni štirje zahodni cerkveni očetje, med njimi sv. Hieronim v spokorni drži, z levom ob nogah ter s kardinalskimi insignijami (križ, klobuk). Več slik sv. Hieronima renesančnih slikarjev hranijo v piranskem minoritskem samostanu. Sv. Hieronim je upodobljen tudi v romarski in župnijski cerkvi Matere Božje v Strunjanu. Njegovo češčenje je razširjeno tudi na Goriškem in Vipavskem. Sv. Hieronimu je posvečena župnijska cerkev v Kozani v Goriških Brdih, omenjena leta 1505. V zgornji Vipavski dolini, ki ima Hieronima za ‘svojega svetnika’, je izročilo še danes zelo razširjeno. To potrjujejo obiski njegove cerkve na Nanosu in udeležba pri mašah v poletnih mesecih. Dokaj priljubljeno je tudi krstno ime Hieronim. Razširjenost češčenja sv. Hieronima potrjujejo tudi novejša odkritja: Ob prenavljanju gotskih fresk v kapeli Matere Božje (prezbiterija nekdanje cerkve) v župnijski cerkvi sv. Vida v Podnanosu leta 2003 so očistili 12 kamnitih sklepnikov . Na enem izmed njih je upodobljen sv. Hieronim s knjigo v roki, ob njem pa leži legendarni lev. Njemu sta posvečeni kapeli v vasi in ob cesti na Nanos. Kip sv. Hieronima v kardinalskem ornatu je na glavnem oltarju župnijske cerkve na Lozicah pri Vipavi, v podružnični cerkvi sv. Ane na Razgurih (župnija Vrabče) ima svetnik svoj oltar. Sv. Hieronim je bil znan in češčen tudi na robu ali tudi zunaj ozemlja ‘kraške’ domneve o njegovem rojstnem kraju. V ljubljanski nadškofiji sta mu posvečeni podružnični cerkvi v Ivanjem selu (župnija Unec) in na Petkovcu (župnija Rovte), v celjski škofiji pa podružnična cerkev na Taboru nad Vranskim. Na koncu tega poglavja svoje knjige je Rafko Valenčič zapisal: »Navedbe o sv. Hieronimu posvečenih cerkvah, drugih znamenjih, ustnem izročilu ter češčenju, ki jih je bilo mogoče zbrati, govorijo o tem, da je bil starodavni Stridon, Hieronimov rojstni kraj, po vsej verjetnosti ali v Liburniji ali na slovenskem Krasu (na Pivki).«

S. Čuk,Naš sveti Hieronim: Priloga, v: Ognjišče 9 (2019), 50-67.

Sv. Hieronim se je rodil okoli leta 345. V njegovem rojstnem kraju je bilo precej kristjanov, ki so bili po življenju še pogani. Deček je bil zelo nadarjen in starši so ga poslali najprej v Milan, nato pa v Rim, da bi se izobrazil pri najboljših učiteljih. Imel je izreden dar za jezike in prav kmalu je dovršeno obvladal latinščino. Želel je postati kristjan in za veliko noč leta 366 ga je papež Liberij krstil. Zdaj se je zanj začelo novo življenje. Potoval je v Galijo in se spotoma za nekaj časa ustavil v Ogleju (tedanji Akvileji), kjer se je seznanil z družbo duhovnikov in resnih kristjanov, ki so skupaj prebirali Sveto pismo in se pogovarjali o bogoslovnih in duhovnih vprašanjih. Ostal je z njimi v pisnih stikih. Dopisoval si je tudi s podobno družbo v Emoni (rimski Ljubljani). Kasneje je kot duhovnik v Rimu pobožnim ženam razlagal Sveto pismo.
Odpravil se je na Vzhod, da bi obiskal svete kraje, a je zbolel. Leta 379 se je dal posvetiti v duhovnika, potem je bil nekaj časa v Carigradu učenec velikega cerkvenega učitelja sv. Gregorja Nacianskega. Leta 382 je spremljal v Rim antiohijskega škofa. Bil je ves obložen s svojimi rokopisi, kar je vzbudilo zanimanje papeža Damaza, ki ga je imenoval za svojega tajnika. Veliko sta se pogovarjala o Svetem pismu in papež je dal pobudo za nov prevod celotnega Svetega pisma v latinščino. Hieronim je najprej popravil Novo zavezo, kasneje, ko se je dokončno vrnil na Vzhod, pa je ponovno prevedel celotno Sveto pismo stare in nove zaveze. Živel je v Betlehemu, kjer je bil predstojnik moškega samostana, duhovno pa je vodil tudi redovnice, ki so prišle v Palestino iz Rima. Pisal je svoja znamenita asketska pisma in druge spise, poglavitne moči in sposobnosti pa je posvetil prevajanju Svetega pisma. Delo je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Trajalo je skoraj trideset let. Opravljeno je bilo tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo zahodne Cerkve.
Na stara leta, ko je bil ves izčrpan od postov in bolezni, je moral Hieronim bežati pred roparskimi tolpami, ki so napadle njegov samostan. Delal je do zadnjega diha: narekoval je pisarju. Umrl je 30 septembra leta 419 (ali 420). Njegove posmrtne ostanke so kasneje prenesli v baziliko Marije Velike (Santa Maria Maggiore) v Rimu.. (sč)

Na sliki: Tomaž Perko, sv. Hieronim, oltarna slika, p. c. sv. Hieronima na Nanosu (žup. Podnanos).

Na Slovenskem je sv. Hieronimu posvečenih devet cerkva (ena je župnijska, osem je podružničnih). Šest jih stoji v koprski, dve v ljubljanski in ena v celjski škofiji.
Na ozemlju Škofije Koper, pretežno v njenem južnem delu, je sv. Hieronimu posvečenih kar šest podružničnih ali romarskih cerkva. Zato smo v letu 2019, v spomin na 1600. obletnico svetnikovega odhoda v večno domovino, želeli v večjem številu obiskati vse naše njemu posvečene cerkve in s tem nadaljevati izročilo naših prednikov, ki so gojili veliko spoštovanje in pobožnost do slavnega cerkvenega učitelja, kar dokazujejo tudi svetišča, ki so jih zgradili njemu in Gospodu v čast in slavo. Povsem verjetno pa je tudi, da smo kje resnično stopali tudi po poti, po kateri je nekoč stopala tudi Hieronimova prašna noga. Tudi nam in naši pobožnosti do sv. Hieronima namreč veljajo besede, ki jih pisec pisma Hebrejcem posveča svojim naslovljencem: 'Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam govorili Božjo besedo, premišljujte konec njihovega življenja in posnemajte njihovo vero. Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Različni tuji nauki naj vas ne zavajajo!' (Heb 13,7-9). Vsega naštetega se namreč lahko učimo tudi od sv. Hieronima: Goreče ljubezni do Božje besede, zvestega upanja do konca, žive in globoke vere v Boga in Cerkev. Tudi on je namreč, kakor pravi Sirah o kralju Salomonu, 'izlival modrost kakor Nil!' (Sir 47,14).
Srečanja so se odvijala na zadnjo soboto v mesecu od aprila do avgusta in na zadnjo nedeljo v septembru, od vigilije pred belo nedeljo v aprilu do vigilije pred godom sv. Hieronima, ki je 2019 bila na zadnjo nedeljo v septembru. Odziv pohodnikov in romarjev je daleč presegel naša pričakovanja, saj ni bilo tako malo niti tistih, ki so se udeležili vseh shodov in tako ustvarjali nekakšno jedro skupnosti častilcev sv. Hieronima. Resnično, kakor pravi kralj David v psalmu (122,1-2: 'Veselil sem se, ko so mi rekli: V hišo Gospodovo pojdemo! In naše noge so stale že pred tvojimi vrati, Jeruzalem!') (koprski škof Jurij Bizjak)

več o shodih:

Sveti Hieronim in naš čas. Zbornik. Urednik Rafko Valenčič. Koper: Ognjišče, 2020.

ČUK, Silvester. Naš sveti Hieronim. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str 50-67.

Kratka predstavitev Hieronimovih cerkva:

– podružnična cerkev sv. Hieronima na Nanosu (žup. Podnanos) - stoji na jugozahodnem zavetrnem delu planote na nadmorski višini 1019 m. Grajena je v gotskem slogu in se prvič omenja leta 1360 kot podružnična cerkev vipavske župnije. Sedanja je bila posvečena leta 1624. Glavna romarska shoda sta bila vsako leto na binkoštni ponedeljek (obletnica posvetitve) in 30. septembra (svetnikov god). Med prvo svetovno vojno je bila cerkev požgana, nato pa obnovljena. Po drugi svetovni vojni je začela propadati. Leta 1990 je bila obnovljena s prizadevanji župnika Antona Štrancarja, faranov Podnanosa (cerkev je podružnica te župnije) in obiskovalcev Nanosa. Slika sv. Hieronima na glavnem oltarju je delo akad. slikarja Tomaža Perka. Največ romarjev prihaja za svetnikov god, 30. septembra


– podružnična cerkev sv. Hieronima nad Koritnicami (žup. Knežak) - je bila zgrajena v 15. stoletju na mestu prvotne kapele, ki naj bi imela romansko zasnovo, o čemer pričajo kamniti ostanki. Cerkev so večkrat prenavljali in povečevali. Oltar je bil obnovljen leta 1890, tedaj je bil postavljen tudi svetnikov kip. Glavni romarski praznik je god sv. Hieronima (30. septembra). V vasi Koritnice je cerkev sv. Antona Puščavnika, ki ga je sv. Hieronim občudoval zaradi njegovega spokornega življenja.




– podružnična cerkev sv. Hieronima, Čelje (žup. Prem) - je bila zgrajena leta 1639. Postavljena je v vaško okolje. Češčenje svetnika v tem kraju ni tako razširjeno kot v prejšnjih dveh. Lesen kip na oltarju je novejše tirolsko delo, svetnik ima v levi roki popotno palico, v desni knjigo, ob njem je lev. 








– župnijska cerkev sv. Hieronima, Kozana v Goriških Brdih - omenjena 1505, po prvi svetovni vojni uničena, obnovljena in povečana - ostal je baročni oltar, oltarna slika (sv. Hieronim s Svetim pismom v roki, sv. Avguštin, nad njima Mati Božja z Detetom) je iz leta 1714 (1939 preslikana), zvonik je ločen od stavbe (beneški slog - osnurtek arhitekt Jože Plečnik), leta 1956 povišan ...








– podružnična cerkev sv. Hieronima, Bošamarin (žup. Koper stolnica) - zgrajena leta 1738, do konca druge svetovne vojne je bila v privatni lasti ... nad zahodno, trikotno fasado je zvonik na preslico. Pod njim je vrezan križ, skozi katerega v notranjost proseva svetloba, pred fasado je vhodna lopa na betonskem podstavku, z dvema zidanima stebroma. Sliko svetega Hieronima je obnovila slikarka Mira Ličen. Cerkvica je bila prvič obnovljena 1982 (oče Bojan), zadnjič pa leta 2012 (Jože Pegan).




– pokopališka cerkev sv. Hieronima, Topolovec (žup. Sočerga) - pravokotna stavba pokrita zdvokapno streho, ki je bila sprva zložena iz kamnitih plošč. Po podatkih iz leta 1886 naj bi bila cerkev leta 1883 restavrirana in blagoslovljena ter imela en zvon. Nastanek cerkve istrskega tipa, ki je tu regionalno pogojena, sodi v romansko dobo, Napol porušena in skoraj povsem izropana cerkvica je v Hieronimovem letu (2019) vendarle dočakala boljše čase. Na pobudo koprskega škofa Jurija Bizjaka je bila obnovljena streha in notranjščina.





– podružnična cerkev sv. Hieronima, Ivanje selo pri Uncu (žup. Unec) - zgrajena v 16. stoletju kot protiturški tabor in prvotno zidana v gotskem slogu, prvič omenjena leta 1526. V zgodnjem delu zvonika je na prednji strani vzidana plošča z letnico 1796, ko so jo predelali v baročnem slogu. V cerkvi sta dva poznobaročna lesena oltarja.







– podružnična cerkev sv. Hieronima, Petkovec (žup. Rovte) - prvič omenjena 1526, barokizirana je 1721. Okrog cerkve je nizko obzidje, kar verjetno dokazuje, da je cerkev služila kot tabor pred Turki. kip Matere Božje. Večina kipov je iz druge polovice 18. stoletja, v niši nad stranskim vhodom pa je starejši lesen kip Žalostne Matere Božje iz 16. stoletja. Zvon iz leta 1757.

– podružnična cerkev sv. Hieronima, Tabor pri Vranskem (žup. Vransko) - poznogotska cerkev iz prve polovice 15. stoletja (ostanki gotskih oken). V 18. stoletju je bila cerkev podaljšana proti zahodu. Prizidana sta bila zakristija in zvonik. Ostanki taborskega obzidja s stolpom datirajo v začetek 16. stoletja. V notranjščini se je ohranil gotski obok in oprema iz 19. stoletja.





– cerkvi v Jasenu pri Ilirski Bistrici in v Branici na Vipavskem sta bili prvotno posvečeni sv. Hieronimu, pozneje pa sta dobili novega zavetnika (Jasen sv. Joahima, Branica sv. Katarino).
Izročilo in sledi povedo, da je cerkev sv. Hieronima stala tudi v Jagrščah na Cerkljanskem. Stavba je v ruševinah, kaj več podatkov o njej nimamo.

V župnijski cerkvi v Štivanu pri Postojni so na kamniti prižnici (1881) upodobljeni vsi štirje zahodni cerkveni očetje. Njihovi kamniti kipi so tudi v župnijski cerkvi v Košani. Sv. Hieronimu je posvečen eden od stranskih oltarjev v koprski stolnici. Na znamenitih freskah v Hrastovljah (1490) je med svetniki upodobljen sv. Hieronim s knjigo v rokah. V župnijski cerkvi (katedrali) sv. Jurija v Piranu so na stropu upodobljeni štirje zahodni cerkveni očetje, med njimi sv. Hieronim v spokorni drži, z levom ob nogah ter s kardinalskimi insignijami (križ, klobuk). Več slik sv. Hieronima renesančnih slikarjev hranijo v piranskem minoritskem samostanu. Sv. Hieronim je upodobljen tudi v romarski in župnijski cerkvi Matere Božje v Strunjanu. Njegovo češčenje je razširjeno tudi na Goriškem in Vipavskem.

Razširjenost češčenja sv. Hieronima potrjujejo tudi novejša odkritja: Ob prenavljanju gotskih fresk v kapeli Matere Božje (prezbiterija nekdanje cerkve) v župnijski cerkvi sv. Vida v Podnanosu leta 2003 so očistili 12 kamnitih sklepnikov . Na enem izmed njih je upodobljen sv. Hieronim s knjigo v roki, ob njem pa leži legendarni lev. Njemu sta posvečeni kapeli v vasi in ob cesti na Nanos. Kip sv. Hieronima v kardinalskem ornatu je na glavnem oltarju župnijske cerkve na Lozicah pri Vipavi, v podružnični cerkvi sv. Ane na Razgurih (župnija Vrabče) ima svetnik svoj oltar. Sv. Hieronim je bil znan in češčen tudi na robu ali tudi zunaj ozemlja ‘kraške’ domneve o njegovem rojstnem kraju.

zbral in izbral Marko Čuk

Kdo?
Andrej Majcen

Kdaj?
Rojen je bil 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil njegov oče Andrej uradnik na sodišču. Mati Marija je izvirala iz sloveče Koroščeve družine, iz katere je bil tudi duhovnik-politik Anton Korošec. 9. oktobra je v cerkvi Matere usmiljenja prejel krst.

Izobrazba
Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Krškem, kamor je bil oče službeno prestavljen, potem pa se je odločil za učiteljišče v Mariboru. Svojo prvo službo je dobil na salezijanski šoli na Radni. Po enem letu je zaprosil za sprejem med don Boskove sinove.

Delovne izkušnje
Leta 1925 je naredil prve zaobljube in postal salezijanec. Nato je deset let živel na Rakovniku v Ljubljani, kjer je študiral bogoslovje. Obenem je bil tudi vzgojitelj in strokovni učitelj rokodelcev (krojačev, čevljarjev, mizarjev). Tako se je naučil marsičesa, kar mu je prišlo prav, ko je postal misijonar. Leta 1933 je bil posvečen v duhovnika. Dve leti je še deloval na Rakovniku, potem pa je odšel v misijone.Majcnova nova maša (1933). - Salezijanska šola na Radni. - Rakovnik v Majcnovem času

Poslanstvo
Leta 1935 je odpotoval na Kitajsko, kjer sta z Jožefom Kerecem vodila novoustanovljeni misijon do leta 1951, ko so komunisti izgnali misijonarje iz Kitajske. Potem je leto dni deloval v Makau, od koder je odšel v Vietnam, kjer je oral ledino salezijanskega misijona in dve leti vodil sirotišnico. Leta 1954 je bil tudi od tu izgnan. Nato je dve leti deloval kot ravnatelj velikega zavoda v Hongkongu. Sledilo je dvajset zlatih let njegove misijonske dejavnosti v Južnem Vietnamu (1956–1976). Potem se je kot izgnanec za tri leta ustavil na Tajvanu pri požrtvovalnem misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu. Spomladi 1979 se je vrnil v domovino. Najprej je bil dve leti v Želimljem, kjer je bil spovednik in misijonski animator. Nato se je preselil na Rakovnik, kjer je opravljal enako poslanstvo.

Posebni in manj znani dosežki
V svojih štiriinštiridesetih misijonskih letih je bil graditelj zavodov, strokovnih in tehničnih šol, voditelj delavnic, organizator dejavnosti … Po zgledu apostola Pavla, velikega misijonarja, ki je hotel biti »vsem vse«, se je tudi on trudil biti Kitajec med Kitajci, Vietnamec med Vietnamci. Ko je leta 1976 moral oditi iz Vietnama, je bilo tam kar 141 salezijancev. Vsi razen enega so bili mlajši od trideset let.Majcen s skupino novincev. Prevod igre v kitajščino. - Majcnov grob.

Odhod v večnost
Po zlati maši leta 1983 se je načrtno posvečal duhovnemu zorenju, kar priča petnajst popisanih zvezkov z duhovno vsebino. Ljudje, ki so ga srečevali, izjavljajo, da so ob njem doživljali Božjo bližino. K svojemu Gospodarju je odšel 30. septembra 1999, na svoj 95. rojstni dan.

več:
S. Čuk, Andrej Majcen, Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2005), 32-33.
S. Čuk, Misijonar Andrej Majcen, Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2009), 32-33.
S. Čuk, Andrej Majcen (1904-1999), Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2014), 32-33.
na spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 9, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Ime ji je bilo Nada. Prvi dan šolskega leta je učencem petega razreda izrekla drobno laž, kot večina učiteljic jim je namreč rekla, da ima vse enako rada. Vendar to ni moglo biti res, ker je v prve klopi sedel deček z imenom Marko.
Učiteljica Nada je opazovala Marka že prejšnje leto in videla, da se redno igra z drugimi otroki. Oblečen je bil bolj slabo in se ni redno umival. Znal je biti neprijeten. Nada je včasih kar uživala, ko je podpisala mastne enojke z rdečim kemičnim svinčnikom pod njegove izdelke.
V šoli, kjer je Nada učila, je bil učitelj na koncu leta dolžan prebrati mnenje učiteljev iz prejšnjih razredov, preden je napisal svoje mnenje o posameznem učencu. Učiteljica Nada je poročilo o Marku ohranila za konec. Ko ga je prebrala, je bila zelo presenečena.
V prvem razredu je o Marku pisalo: »Marko je bister otrok in stalno se smeje. Urejen je in lepo vzgojen. Pravo zadovoljstvo je, da ga poznaš.« V drugem razredu je bilo zapisano: »Marko je odličen učenec, vsi ga imajo radi. Ima pa težave doma, ker je njegova mama neozdravljivo bolna.«
V tretjem razredu: »Težko je prenesel materino smrt. Trudi se, kolikor more, a njegov oče sploh ne skrbi zanj, če se nič ne spremeni, bo to slabo zanj.« V četrtem razredu: »Marko se je zaprl vase, za šolo se ne zanima več. Nima veliko prijateljev in včasih pri pouku zaspi.«
Učiteljica Nada je sedaj razumela, v čem je težava. Hudo ji je bilo, ko so ji učenci prinesli božična darila zavita v lepih darilnih papirjih, le Marko je prinesel nespretno zavito v navadni papirnati vrečki. Učiteljica je z velikim odporom odprla prav njegovo darilo. Nekateri otroci so se začeli smejati, ko je v vrečki našla ogrlico iz plastične imitacije kamenčkov in jih je nekaj tudi manjkalo in napol prazno stekleničko parfuma. Umirila je otroke, ko je rekla, da je ogrlica zelo lepa in si jo nadela okrog vratu, parfum pa si je nanesla na roko.
Marko je ostal zadnji v razredu in ji rekel: »Gospa učiteljica, danes ste dišali kot nekdaj moja mama.« Ko so otroci odšli, je skoraj eno uro jokala. Od tega dne je nehala otrokom predavati, ampak jih je začela učiti. Posebno pozornost je posvečala Marku. Več ko je delala z njim, toliko živahnejši je postal. Bolj ko ga je spodbujala, bolj je napredoval. Na koncu leta je bil Marko eden najboljših učencev v razredu. Čeprav se je zlagala, da ima vse učence enako rada, je bil Marko njen najboljši učenec.
Naslednje leto je našla Markovo sporočilo, da je ona najboljša učiteljica, ki jo je imel v svojem življenju.
Minilo je šest let, preden je dobila novo sporočilo od Marka. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot tretji v razredu in da jo ima še vedno za najboljšo učiteljico v življenju. Čez štiri leta je dobila še eno pismo. Napisal je, da mu je bilo včasih težko, a je vseeno končal fakulteto z najboljšimi ocenami. Nadi je še enkrat zagotovil, da je najboljša učiteljica v njegovem življenju. Pismo je podpisal z dipl. ing.
S tem pa še ni konec zgodbe. Prišlo je še eno pismo. Marko je sporočil, da je spoznal dekle in da se bo poročil.
Razložil je, da mu je oče pred nekaj leti umrl in prosil je gospo Nado, da bi na poroki sedla na mesto, pripravljeno za ženinovo mamo. Seveda je Nada pristala na to. Če že ugibate – da, nadela si je ono ogrlico in oni parfum.
Objela sta se in Marko je šepnil: »Hvala, gospa Nada, ker ste verjeli vame. Najlepša hvala, ker ste mi omogočili, da sem v življenju nekaj dosegel.«
Gospa Nada je s solzami v očeh tiho dejala: »Marko, motiš se, ti si mi omogočil, da naredim nekaj v življenju. Pred tem nisem vedela, kako je treba učiti.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2016), 30.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zbrani smo bili pri molitveni skupini. S petjem in molitvijo smo slavili našega Gospoda. Ena od molivk je na slepo odprla Sveto pismo in prebrala odlomek iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom, njegov hvalospev ljubezni. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale ... Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva ..., ne da se razdražiti, ne misli hudega« (1 Kor 13,1-8).
Prebrani odlomek me je močno nagovoril. Ne samo zato, ker je hvalnica ljubezni, ampak tudi zato, ker je poleg mene sedela sestra Andreja. V tistem trenutku me je zajel val hvaležnosti in rada bi se ji zahvalila za ljubezen, ki jo pri svojem delu medicinske sestre razdaja varovancem v bližnjem domu za ostarele. Morala sem počakati, da pridem na vrsto, zato sem potlačila svojo nestrpnost.
V mislih sem imela svojo pokojno teto Minko in v strahu, da bodo namesto besed zahvale privrele le solze, sem raje utihnila.
Pa ni bilo prav, da sem to storila. Še zdaj mi je žal, da se ji nisem takrat javno zahvalila, saj bi si Andreja to res zaslužila.
Teta Minka je štela že več kot osemdeset let, ko je neke nedelje nerodno padla. Zlomila si je kolk. Nekaj časa je preživela v bolnišnici, potem še v rehabilitacijskem centru Soča, kjer so ji pomagali z nasveti in s terapevtskimi pripomočki. Ker doma ne bi mogla več biti, jo je pot vodila v dom za ostarele. Bil je v bližini njenega rojstnega kraja, zato je vdano sprejela dejstvo, da bodo odslej tam skrbeli zanjo.
Ko je bila še doma, sva se večkrat pogovarjali o tej možnosti, ki jo verjetno čaka. Sprva se kar ni mogla sprijazniti s tem, ko pa je postala popolnoma odvisna od drugih, se ji možnost, da bi jesen svojega življenja preživela v domu, ni več zdela tako zastrašujoča.
In sedaj je bila tu, v domu za starejše, komaj še gibljiva. Vesela je bila, da lahko še gre, seveda ob pomoči negovalnega osebja, vsaj na stranišče še sama. Prav kmalu je tudi za to rabila pomoč. Počutila se je zelo nemočno in bilo ji je neugodno, ko so ji nadeli plenice.
Ampak teta Minka je v vsaki stvari iskala dobro in pozitivno. Ko sem jo strahoma vprašala, kako se počuti, mi je odgovorila: »Ni prijetno, ko si tako nebogljen. Po drugi strani pa imam sedaj eno priložnost več, da to svojo stisko in nemoč lahko darujem za duše v vicah.«
»In kaj ti je pri tem najhuje? To, da si tako nemočna in odvisna od drugih?«
»To niti ni najhuje. Najbolj me bolijo grde opazke in slaba volja osebja, ki me mora umiti. To me najbolj boli, da so zaradi mene slabe volje, pa si ne morem nič pomagati.«
Nekoč sem prišla k njej na obisk ravno v času, ko so jo urejali in ji menjali plenice. Počakala sem pred priprtimi vrati sobe in takrat nehote slišala tudi nestrpne in žaljive besede, ki so ji bile namenjene. Negovalka, ki je zapuščala sobo je takoj uganila, da sem preveč slišala, se je hitela opravičevat.
Teta pa, ki je mirno obležala v postelji, me je pričakala z molitvijo. »Sedaj pa skupaj zmoliva za to negovalko in za vse druge, ki jih danes čaka tako težko in umazano delo.«
In že sva molili. Oskrbovanka na drugi postelji, za katero sva mislili, da spi, se je obrnila in globoko zavzdihnila: »A pri vas res vedno cele dneve samo molite? Kaj nimate drugega dela!«
Samo nasmehnili sva se ji.
Ko sem jo dober mesec po tem dogodku spet obiskala, je bila tako srečna, da tega preprosto ni mogla skriti.
»Le kaj se ti je danes pripetilo tako lepega, da vsa žariš?« sem takoj hotela potešiti svojo radovednost.
»Danes, po dobrih dveh mesecih odkar sem v plenicah, sem bila prvič umita kot človek; brez opazk, godrnjanja in nestrpnosti. Danes je na tem oddelku delala sestra Andreja, ki je že dolgo ni bilo tu, in me je tako ljubeče uredila, da še sedaj ne morem verjeti, da je bilo moje nemočno telo deležno tolike nežnosti in ljubeče oskrbe. Že zjutraj je bila pri meni, pa se še sedaj Bogu zahvaljujem, da mi je poslal tega angela, to osebo, ki me je tako nežno in ljubeče sprejela in mi izkazala dostojanstvo in spoštovanje, sestro Andrejo, preko katere sem zaznala božji dotik. Da mi je pokazal, da so na svetu še dobre in ljubeče in plemenite sestre po bolnišnicah in domovih za starejše, ki so predane svojemu poklicu, katerim bolniki in varovanci niso le številke. Ves dan že molim zanjo in Boga prosim, naj blagoslavlja njo, njeno družino in njeno življenje.«
Že dva tedna po tem do­god­ku je teta Minka umrla. Jaz pa sem še sedaj hvaležna sestri Andreji, da s svojo ljubeznijo in dobrohotno naklonjenostjo teti Minki polepšala njene zadnje dneve zemeljskega življenja.
Zato, sestra Andreja, bi se takrat morala zahvaliti – za tvojo ljubezen do onemoglih, ki je po svoji najgloblji naravi služenje, in ker to ljubezen znaš in zmoreš razlivati na ljudi in v svet. Bog na ti povrne tvojo dobroto in srčno kulturo. Zaradi takšnih ljudi, kot je sestra Andreja, je svet lepši!
Hvala, Andreja!
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2014) 09, str. 38

29. septembra godujejo nadangeli Mihael, Gabriel in Rafael. Slednji je prepoznan kot varuh – branitelj zdravja ljudi, pa tudi živali, celo zemlje. Naj nas obvaruje pred tistimi, ki v semena vstavljajo kal smrti.

Saj poznamo staro modrost: Ex socio cognoscitur vir – Moža spoznaš po tovarišu, ki se ohranja med nami v reku: Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si. To, kar ‘uživamo’, nas spreminja; še več: celo spreminjamo se v to, kar sprejemamo vase, tako duhovno, kot čustveno in seveda telesno. Zato Jezus vabi naj pridemo utrujeni in obteženi k Njemu, ker nas druženje z Njim poživlja – Sveto svetli, vrača moči ... Resnično, Bog je Ljubezen, ki gre (po besedah sv. Terezije Avilske) do norosti – zaradi naše stvarnosti, postane tudi sam stvar(nost), da bi lahko bil za nas (od)rešujoča Bližina; pred dva tisoč leti pod podobo človeka, danes ta isti Bog pod podobo kruha – v evharistiji. (Kako notranje sestradan je človek, ki hrani le svoje telo.) Po kruhu Življenja, se nas Bog prav fizično dotika, da bi sleherna celica našega telesa pridobila (od)rešujoče moči – informacijo Življenja, ki premaguje m/noč smrti. Sv. Ignacij Antiohijski je zapisal: »Evharistija je protistrup smrti.« In potem pravi: »Božje zrno sem.« Tisti, ki nas ‘okušajo’ – naše besede, ravnanja ..., naj okusijo, kot pravi Ignacij, »čist Kristusov kruh«.
V tem svetu spoznanja dobrega in hudega, ki smo si ga (kljub odsvetovanju Boga – 1 Mz 2,16-17) izbrali, pa se naše izkustvo srečuje (žal) tudi s semeni, ki nosijo v sebi kal smrti. Samo primer: Vedno pogosteje srečujem mlade zakonce, ki ne morejo imeti otrok – so neplodni. Vem, razlogov je lahko več, a je po najnovejših raziskavah eden izmed temeljnih vzrokov uživanje hrane iz semen, ki nosijo v sebi kal smrti – po genski predelavi so tudi sama neplodna – ubita za razmnoževanje. Rezultati raziskav odkrivajo, da se genska informacija po uživanju gensko spremenjene hrane ‘pripne’ na naše celice. Zato je Ameriška akademija za okoljsko medicino (AAEM) pozvala zdravnike, naj predpisujejo svojim pacientom diete brez gensko spremenjene hrane. Navajajo številne študije na živalih, ki dokazujejo mutacijo celic, okvaro organov, bolezni prebavil in imunskega sistema, neplodnost ...
Kako satansko premeteno je vstavljati kali smrti v semena, ki so po božjem načrtu nosilci življenja. V orožarski industriji je z/Zlo razvidno. Ker pa je v njegovi naravi, da se prikrije (tako lažje preslepi), se je pritihotapil v prehrambno in celo farmacevtsko industrijo. Ja, tudi farmacevtsko. Samo za primer: Če imate doma tako reklamirani Lekadol plus C, preberite sestavine. Med njimi je tudi aspartam – E951 in potem se seznanite s posledicami uživanja. Kali smrti podtaknjene tja, kjer pričakujemo življenje!
Vedno številčnejše so pobude civilne družbe, ki jih ne gre spregledati. Med njimi tudi akcija imenovana: štafeta semen, v kateri nas vabijo, da zbiramo in sejemo domača semena, da si jih med seboj izmenjujemo in jih nekaj pošljemo tudi v hrambo v semensko knjižnico. Če se želimo izogibati uničujočim limanicam z/Zla, je potrebno uporabljati božje darove – tudi razum in svobodno voljo, ne živeti le nagonsko in brezumno uživati, kar nam podtikajo ter slepo ravnati v kar nas zavajajo.
V teh dneh sta me obiskala mož in žena v stiski svojega odnosa. V očitni zadregi ob srečanju je rekla gospa: »Kdo bi si mislil, da človek, ki je tako izobražen, zgleda ...« Za hip je obstala in očitno iskala drug izraz za besedo, ki jo je hotela spontano izreči. Končno je rekla: »... zgleda takole.« Menim, da je hotela izreči: »... zgleda kot kmet.« Škoda, ker ni tega tudi izrekla, saj bi doživel to kot kompliment. S stopnjo svoje izobrazbe se ne ponašam, sem pa ponosen, da sem ob svojem duhovnem poslanstvu tudi kmet (pravzaprav mali kmetič), kajti milost predpostavlja naravo – naravno. (Neredko poudarim, da sem duhovnik z radostjo in kmet s ponosom.) Če je v osemnajstem stoletju razsvetljenski mislec Rousseau pozval: »Nazaj k naravi!«, je ob začetku tretjega tisočletja vreden odziv na povabilo: »Nazaj k naravnosti!«

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (9) 2013, str. 43

Na koledarju so 29. septembra napisana imena treh nadangelov: Mihael, Gabrijel in Rafael. Vem, da so to božji poslanci s posebnimi nalogami. Ko se nadangel Rafael po uspešno opravljeni nalogi predstavi, pravi, da je "eden od sedmih angelov, ki stojijo in stopajo pred obličje božje slave" (Tob 12,15). Ali to pomeni, da je nadangelov sedem? (Vid)

V Svetem pismu stare in nove zaveze se po imenu predstavljajo trije nadangeli: Mihael, Gabrijel in Rafael. Njihova osebna imena pomenijo njihovo poslanstvo. Mihael ('kdo kakor Bog?') nastopa kot voditelj angelov, ki dosežejo sijajno zmago v boju s satanom in njegovimi angeli. Gabrijel ('božji junak') je kot božji poslanec oznanil rojstvo Janeza Krstnika in Jezusa Kristusa, zato velja za 'angela učlovečenja'. Rafael ('božje zdravilo') je spremljal mladega Tobija in je ozdravil njegovega oslepelega očeta. Apokrifni, od Cerkve nepriznani spisi pa navajajo (namišljena) imena še štirih nadangelov: Uriel, Barahiel/Maltiel, Jehudiel in Sahiel. (sč)

Iz svojih mladih let se spominjam, da je bila ob delavnikih na koncu maše posebna molitev v čast nadangelu Mihaelu kot ‘vodniku nebeške vojske’ v boju zoper satana. Na slikah in kipih je upodobljen v bojni opravi z mečem v desni roki, stoječ na glavi satana. Na mnogih upodobitvah pa ima v levi roki tehtnico. Kaj to pomeni? (Viktorija)
Prve znane upodobitve sv. nadangela Mihaela se pojavijo v zgodnjem 6. stoletju. Upodobljen je v dolgi beli obleki, navadno ob Kristusovem prestolu. Nastopa tudi kot angel-čuvaj (npr. na cerkvenih vratih). V srednjem veku pa nastopa že v vlogi vodnika nebeške vojske v boju zoper zmaja-satana in njegove (padle) angele, kot beremo v knjigi Razodetje (12,7 sl.). Kmalu zatem se pojavijo upodobitve nadangela Mihaela, ki ima v levi roki tehtnico, s katero tehta duše, ki jih vodi pred Boga. Duše so v krožničkih tehtnice prikazane kot majhna, gola človeška bitja. Nadangel Mihael ‘tehta’ njihova dela. Sveti nadangel Mihael je navzoč pri umirajočih in v predkoncilskem besedilu maš za rajne je bila v darovanjskem spevu prošnja: »Gospod Jezus Kristus, reši duše vseh vernih rajnih kazni pekla in globokega brezna ..., da ne padejo v temo, ampak zastavonosec sveti Mihael naj jih privede v večno luč«. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 09, str.47