Z možem bi rada svoje otroke krščansko vzgojila. Zaradi tega tudi izbirava, kaj berejo. Pred nedavnim mi je prijateljica, ki je tudi verna, dejala, da svojim otrokom ne pusti brati knjig, v katerih nastopajo čarovnice. Med drugim so to tudi knjige Harryja Potterja. Po njenem naj bi bilo čarovništvo proti veri. Odsvetovala mi je tudi razne (učne) poti, kjer nastopajo škrati, vile in čarovnice. Vse to naj bi slabo vplivalo na človeka.
Sedaj sem v zadregi: rada bi otroke vzgajala po krščansko in jim torej ponudila v branje dobre knjige, po drugi strani pa se sprašujem, pa saj tudi v ljudskih pripovedkah in v klasičnih pravljicah (Janko in Metka, Sneguljčica) nastopajo čarovnice. Ali ne velja razlikovati med čarovništvom in med ljudskimi pripovedmi ter pravljicami, ki so namenjene otrokom in so plod domišljije. Zato me zanima mnenje Cerkve o čarovništvu (pa ne o sežiganju čarovnic) in predvsem o branju knjig in obiskovanju poti , kjer nastopajo.
Biserka

Ob vašem vprašanju o knjigah Harryja Potterja Joanne K. Rowling (Kamen modrosti, Dvorana skrivnosti, Jetnik iz Azbakana, Ognjeni kelih, Feniksov red, Princ mešane krvi in Svetinje smrti), “učnih poteh”, ljudskih pripovedkah in klasičnih pravljicah bom posvetil večjo pozornost knjigam in filmom o Harryju Potterju, saj so decembra 2021 proslavljali dvajsetletnico prvega filma o tem filmskem junaku. Odgovor ste omejili s tem, da ste zapisali, da vas ne zanima mnenje Cerkve o “sežiganju čarovnic” tj. o žalostnih zgodovinskih dejstvih, saj o tem pišejo zgodovinarji (v knjigah in revijah), marveč o čarovnicah v klasičnih in sodobnih pravljicah in fantastičnih pripovedih.
Kljub temu začnimo z drugim odstavkom vašega vprašanja. Psihologi in vzgojitelji opozarjajo, da odgovor na vaše vprašanje ni tako enostaven, kot se zdi na prvi pogled. Če hočemo globlje razumeti pomen pravljic s čarovnicami in drugimi strašljivimi bitji, moramo razumeti otroka v obdobju malčka (od enega do treh let), ko se otroci učijo uravnovesiti svoja čustva. Otroku delajo težave frustracijski občutki, ker močnih negativnih čustev (jeza, agresivnost, sovraštvo, bes, …) še ne zmorejo obvladovati. Ob močnem in glasnem izražanju čustev, še posebno, ko so naperjena proti materi, je otroka tudi strah, da bo izgubil starševsko ljubezen. Če je ta strah podprt s strani starša (“Nimam te več rada, če se tako obnašaš!”), bo otrok svoje občutke in čustva projeciral zunaj sebe, zvračal bo krivdo na druge osebe in v (‘sovražno’) okolje (“Udaril si se v stol? Ti grdi stol, on je kriv, da te boli!”) Zelo pomembno je, da se starša (mama in oče!) ne ustrašita otrokovih čustev, še posebno ne tistih nasilnih in sovražnih. Če otroku še ob tako silnem čustvenem izbruhu pokažeta svojo mirnost, čustveno trdnost, mu nudita podporo in ljubezen, otroku olajšata frustracijsko bolečino in zmanjšujeta občutek strahu.V sklop te podpore in ljubezni sodijo tudi klasične pravljice, v katerih nastopajo hudobne čarovnice in zmaji na eni strani in junaki ter princeske in dobre vile na drugi strani. Pravljice lahko pomagajo otroku premagovati negativna čustva. V maminem ali očetovem naročju otrok ob pravljici spoznava, da se starši ne bojijo čustev, ki jih doživlja in tudi izraža ob pravljičnih zapletih. Hudobno čarovnico lahko sovraži, na junaka se lahko jezi ali pa je nanj ljubosumen, zmaja se lahko boji, princesko in dobro vilo lahko občuduje in ljubi. Na koncu je vse dobro poplačano in vse slabo razvozlano. Otrok doživlja, da so tudi negativna čustva njegova in jih bo vse manjkrat projiciral navzven. Tako se v njem samem pozitivna in negativna čustva nekako uravnovesijo, sprejema jih, se jih vse manj boji in se hkrati uči sprejemljivih načinov ravnanja, da negativna čustva v njem izzvenijo. Starši, ki zavračajo ‘nasilje’ v teh pravljicah, v bistvu sporočajo otroku, da se negativnih čustev bojijo. Otrok doživlja svet kot “strašen in nevaren” in se ga je treba bati. Posledično bo otrok bojazljiv in prestrašen, slaba čustva pa bodo zanj vse bolj boleča, zato jih bo vedno bolj projiciral v druge in okolje (“Jaz imam prav, tisti drugi je vsega kriv!”). Žal, mnogi ljudje tako paranoidno mišljenje prinesejo s seboj tudi v svojo odraslo dobo.
Seveda se strinjam z vami, da je v ljudskih pripovedkah in v klasičnih pravljicah (Janko in Metka, Sneguljčica), kjer nastopajo čarovnice, treba razlikovati med pravim čarovništvom in med ljudskimi pripovedmi in pravljicami, ki so namenjene otrokom in so plod domišljije. “Čarovništvo” v pravljicah seveda ni proti krščanstvu, lahko pa je uporabno in tudi koristno vzgojno sredstvo.
Omenjate (razne učne poti), ki so pravzaprav spletne turistične ponudbe v želji privabiti otroke ter starše na “Pravljično doživljajsko transverzalo po Sloveniji” (Škratji Kras, Skrivnostna Bistra, Pravljični Šumberk pri Domžalah, Pot močvirskih škratov na Mali plac na Ljubljanskem barju, Smaragdna dogodivščina ob Ajdovskem zidu med Vrhniko in Logatcem, Pot pastirskih škratov na Krvavcu, Polhov doživljajski park ob Polhograjski graščini in Krškočara) in tolike druge ponudbe za otroke in starše, ki lahko družino še bolj povežejo in jo vpeljejo v posebnosti naše lepe dežele, ki jo žal premalo poznamo.
Knjige o Harryju Potterju, fantastične pripovedi ali sodobne pravljice, niso izzvale samo staršev in literarnih strokovnjakov, ampak tudi predstavnike različnih verstev, tudi islam in judovstvo, predvsem zaradi pomešanosti fantastične pripovedi z miselnostjo nove dobe (new agea), ezoteriko, magijo, okultizmom, gnosticizmom, uroki itd., katere propagiranja pa ni bil cilj avtorice Rowlingove, kot sama omenja.
Medtem ko nekateri knjige in filme opisujejo kot satanske, drugi, tudi sama Rowlingova, bi radi dokazali, da knjige aktivno promovirajo vrednote, saj v njih dobro zmaguje in je fantastična pripoved oziroma sodobna pravljica samo pravljica in ne ‘priročnik’ za uvajanje v čarovništvo. Mimogrede naj omenim, da so feministke in tudi skupnosti LGBT to odkrile ter zaznale in zato niso zadovoljne z izjavami Rowlingove, ki se sicer ob dvajsetletnici filmov o Harry Potterju skoraj ne vključuje v njegovo pretirano proslavljanje.
Kritik in pohval o Harryju Potterju je ogromno, kar lahko najdete tudi na spletu. Za ilustracijo naj omenim dva različna odnosa, ki sta nastala ob začetku razprav, dveh katoliških duhovnikov do vrednotenja Harryja Potterja. Eksorcist Gabriele Amorth je verjel, da se “za Harryjem Potterjem skriva podpis kralja teme, hudiča”, sydneyjski nadškof in kardinal George Pell pa je v svojih kolumnah v avstralskem Nedeljskem telegrafu Harryja Potterja hvalil zaradi prikazovanja vrednot, ki so “združljive s krščanstvom”. Z nobenim od obeh skrajnežev se ne moremo strinjati, saj knjige o Harryju Potterju nimajo te ambicije, najmanj pa trajne vrednosti. Gre pač za ‘modno’ literaturo, ki je pri odraščajočih otrocih dosegla neverjetno pozornost in priljubljenost. Katoliška Cerkev o Harryju Potterju zato ni dala nobene uradne izjave. Zanimivo pa je, da je že pred dvanajstimi leti na Filozofski fakulteti v Mariboru bilo oddano diplomsko (danes bi temu rekli magistrsko) delo z naslovom Harry Potter: Poskus zagovora njegove literarne in moralne vrednosti.
Zdi se mi, da imajo starši danes glede knjig in filmov, podobno kot glede drugih novih izzivov, še večjo odgovornost, da spremljajo svoje otroke ob branju knjig, gledanju filmov in soočenj s tolikimi možnostmi, ki jih prej ni bilo. Izmed številnih knjižnih, revijalnih, filmskih in spletnih (na računalniku in na pametnem telefonu) ponudb ostajate, spoštovani starši, glavni vzgojitelji, ki bi naj otroke ob odraščanju uvedli v držo krščanskega razločevanja med dobrim in slabim, med resnico in fantazijo, med pisnim Božjim razodetjem in drugimi, danes tudi novodobskimi (new age) ponudbami, ki so številne in posledično lahko tudi nevarne in zelo škodljive.
Nekateri starši imate dar, kot so včasih rekli, zdrave kmečke pameti, ki vam pomaga pri vzgoji in pri odgovarjanju tudi na nove izzive; drugi tudi še strokovno usposobljenost; tretji se boste odločili za načrtno spremljanje kvalitetne vzgojne literature, nekateri pa morda za psihološko, psihoterapevtsko pomoč ali kot kristjani tudi za duhovno spremljanje. Vsi pa bi se naj poglabljali v versko in cerkveno, tudi bogoslužno življenje, kar vam bo gotovo pomagalo, da boste svojo odraslo in zrelo vernost s pomočjo župnijskih ponudb in župnijskega občestva prenesli na svoje otroke. Vsak izziv tudi izziv knjig in filmov Harryja Potterja, če se z njimi srečujete, bi naj bil eden od izzivov in nova priložnost za vaše starševsko poslanstvo, ki vam ga je Bog zaupal.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 36-37.

Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post?
»Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« se je na pepelnično sredo svoj čas slišalo po naših cerkvah. Nekje glasno, ostro, skoraj kot grožnja, drugje spet tiho, milo, skoraj kot prošnja, kot prigovarjanje; odvisno pač ali je duhovnik pepel, ki ga je sipal na čela, šel iskat v Sódomo in Gomóro (1 Mz 19, 24) ali pa na obalo Genezareškega jezera. (Jn 21, 9). Kajti včasih “Bog veličastva grmi”, kot pravi Psalm 29, in “glas Gospodov lomi cedre in siplje ognjene plamene”, včasih pa kljub viharjem in potresom le “rahlo šepeta”, kot Eliju na Horebu (1Kr 18,12).
»Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« so besede, ki sežejo do srca. Ali v srce. Besede, ki me vedno odnesejo na tisti čudni rob, kjer se srečujeta minljivost in večnost. Kjer Bog položi svojo majhnost ob mojo človeško veličino in položi svoje prste v moje rane, da bi mi dokazal, da verjame vame.
»Spreobrni se in veruj evangeliju!« dandanašnji zveni po cerkvah na pepelnico. In tudi ta stavek lahko zveni skoraj kot grožnja ali skoraj kot prošnja, kajti k spreobrnjenju sta klicala tako Janez Krstnik, ki je nastavil sekiro drevesom na korenine in sekal, da bi iztrebil tiste, ki ne obrodijo sadu in jih vrgel v ogenj (Mt 3,10), kot tudi Jezus, ki je prišel krščevat “v Svetem Duhu in ognju” (Mt 3,11).
In duhovniki segajo po pepel zdaj na ta, zdaj na oni kupček.
»Spreobrni se in veruj evangeliju!« so besede, ki zarežejo. In me opomnijo, da sem obrnjen stran. Da ne verjamem Njemu, ki verjame vame!
Kakšen bo torej moj post? Ne vem.
Takole na prvo žogo res nisem človek, ki bi lahko govoril o postu, saj zgledam kot da sem to prvo žogo pojedel. Pa tudi drugo in tretjo. Ali pa več manjših. Odvisno, kakšne žoge imate v mislih. Ali v želodcih.
A post ni shujševalna kura. Post je petelin. Petelin, ki je zapel, ko je Peter trikrat zatajil Kristusa, šel ven in se bridko zjokal. (Mt 26,75) In tudi jaz, ko zatajim, zatajim trikrat: izdam Boga, izdam bližnjega in izdam sebe. Ne vedno in ne nujno v tem vrstnem redu, a vedno trikrat. Kajti če prve in največje zapovedi in druge, ki ji je enaka, ne vzamem zares, lahko kaj hitro postaneta le izgovor za galantni egoizem!
ČUŠIN, Gregor. Ognjišče (2016) 3, str. 3

Nedelja, 7. marec 1965, je bila za Cerkev na Slovenskem velik dan. Na to nedeljo se je po cerkvah v Sloveniji začelo maševati v slovenskem jeziku. Bogoslužna konstitucija Drugega vatikanskega koncila o svetem bogoslužju, ki je bila objavljena 4. decembra 1964 kot prvi dokument drugega vatikanskega koncila, je poleg splošne prenove bogoslužja prinesla tudi novost, da se je za mašno daritev začel uporabljati domači, v našem primeru slovenski jezik.
Po 60 letih, odkar živimo z omenjeno spremembo, se nam zdi to danes povsem samoumevno. Kako pa je bilo takrat in kako danes gledati na mašo v domačem jeziku, smo se pogovarjali z Milanom Knepom, tajnikom Škofijskega katehetskega urada, ki je kot ministrant imel priložnost tudi od blizu spremljati mašo v latinskem jeziku.

- Kakšni so vaši spomini na čas, ko so se maše obhajale v latinskem jeziku?
Po zaslugi zavzete in izobražene stare mame sem bil skoraj gotovo edini ministrant v župniji, ki je na pamet znal vse latinske mašne odgovore. Seveda jih nisem niti malo razumel. Tudi verniki ne, zato so najbolj pobožni med mašo molili rožni venec, drugi pa so opazovali kipe in slike, kašljali, otroci pa so se predvsem dolgočasili in čakali, da jo čim prej popihajo na prosto. Naučeni smo bili, naj se duhovno zresnimo zlasti pri spremenjenju in povzdigovanju ter tu in tam med sv. mašo naredimo še kak pobožen vzdih, seveda v veri, da nam bo Bog pomagal prenašati tegobe življenja. Dekleta pa so verjetno prosila Marijo ali kakega svetnika, naj jim pomaga najti pravega ženina.

- Glede na povedano so ljudje pomanjkljivo poznali vsebino liturgije. So jo dojemali kot nekaj, kar se izvrši po duhovniku, mimo njih?
Ljudje so imeli preprosto vero, predvsem naravno religioznost, kot je strah božji – v tesnobni zaskrbljenosti, da jih lahko Bog za njihove grehe kaznuje. Kajti – kot so nas takrat učili – Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme. Če grešiš, te Bog prej ali slej dohiti s kaznijo. Zato še danes govorimo o odpustkih pod vidikom odpuščanja časnih in večnih kazni, kar je seveda teološka zmota, kajti kazen je sekularni pojem, ne odrešenjski.
Naravna religioznost je še zmeraj globoko zasidrana v zavesti vernih in nevernih. V oznanjevanju se premalo zavedamo, da imajo tudi neverujoči naravno religioznost. Bojijo se, da bi se jim neka nedoločena naravna sila, nek bog, kakršen koli že, lahko maščeval za zlo, ki ga naredijo. Krščanstvo pa ni naravna religioznost, ne temelji na strahu pred vsemogočnim Bogom, marveč v zaupanju, da nas Bog ljubi in nam pomaga. Tega pa ne vemo po naravi, po naravnih občutkih in umskem dojemanju, marveč po razodetju. Šele razodetje v Kristusu nam je pokazalo, da Bog ni del kozmosa, del narave, ampak je stvarnik vesolja, onstran vsega bivajočega, od koder sestopa k nam kot Odrešenik, kot tisti, ki ne prihaja, da nas sodi, ampak ljubi. A do take odrešenjske vere je težko priti. V tej nevednosti se kristjani danes ne razlikujemo od vernikov pred koncilom. Uvajanje v vero, da v nas deluje Božja milost, je osrednje poslanstvo Cerkve danes. Drugi vatikanski koncil je pravni pogled na Cerkev, razumevanje Cerkve kot popolne pravne družbe, spremenil s ponovnim odkritjem, da smo Kristusovo skrivnostno telo.

- Kaj bi lahko povedali o pripravah duhovnikov na maševanje v latinskem jeziku?
Ker imam živo izkustvo predkoncilske Cerkve, mi niti v sanjah ne pride na misel, da bi se vrnil k latinščini. Ljudje ne razumejo, da latinščina nima absolutno nobene notranje zveze z oznanjevanjem evangelija. Latinščina je bila po letu 800, ko je Karel Veliki po zmagi nad Langobardi (leta 774), Avari (leta 796) in drugimi ljudstvi, ki niso sprejela krščanstva, s pomočjo britanskega meniha in učenjaka Alkuina in s podporo papežev zasnoval združeno Evropo na temelju enotnega kulturnega modela, zgolj lingua franca, vseevropski povezovalni jezik, ki ni bil v službi Cerkve, ampak v vlogi obvladovanja srednjeveških političnih tvorb: kraljevin, kneževin, grofij ... In ker je bila Cerkev po Konstantinu, torej po letu 313, pa vse do poraza Habsburžanov leta 1918 podrejena svetnim vladarjem, nekaj časa tudi obratno, je latinščino enostavno morala prevzeti. Latinščina je bila tisoč let instrumentalizirana za politične cilje in zato neposredna ovira za oznanjevanje evangelija.

- Ali so bile želje, težnje po večji veljavi slovenskega jezika prisotne tudi že pred obdobjem drugega vatikanskega koncila?
Vsi se zavedamo, da nas bistveno določa materni jezik, ki za evropske narode nikoli ni bila latinščina, zato imamo vsa ta dolga stoletja znotraj Cerkve poskuse oznanjevanja v narodnem jeziku. Taki napori so bili pogosto ovirani ali celo preganjani. Pomislimo samo, kaj so po smrti sv. Cirila naredili z njegovim bratom Metodom, panonskim škofom s sedežem v antičnem Sirmiumu. Po komaj razumljivem čudežu se je v Dalmaciji in Istri ohranila glagolica, povezana z narodnim jezikom Dalmacije in dela Istre.

- Kakšno je bilo vzdušje v Cerkvi, ko je leta 1965 prišla novost, da bo maša potekala v slovenščini?
Zajelo nas je splošno navdušenje; še bolj kot mojo generacijo, sem letnik 1953, starejše duhovnike in vernike. Obhajala nas je vzhičenost. Najprej škofe. Ko je nadškof Pogačnik prišel s koncila, je spodbudil ustanovitev katehetskega in pastoralnega sveta, odbora za mlade, prišlo je do eksplozije verskega tiska … Prenova je segla tudi v naša čustva. Odpravili smo Dies irae (Strašen dan bo dan plačila) za sedmi dan po pogrebu, ko je cerkovnik po sv. maši pred obhajilno mizo pogrnil črno preprogo z belo obrobo, nanjo pa postavil štirinožno stojalo v obliki krste in ob njem s srebrno bronzo pobarvane svečnike. Strašljivo za otroško dušo. Končno smo bili rešeni črnine, namesto črnih mašnih plaščev smo oblekli svetle. Črnina je lahko zanimiva z estetskega vidika, nikakor pa ne z oznanjevalnega. V tistih srečnih letih smo bili priče novih binkošti. Na Slovensko so brez zamika prišla velika duhovna gibanja, kot denimo Marijino delo, kmalu zatem neokatehumenat in številna druga.
Slovenski pokoncilski čas je bil nekaj posebnega tudi zato, ker je sovpadal s padcem jugoslovanskega notranjega ministra Aleksandra Rankovića 1. julija 1966. Takoj potem je namreč nastopilo šestletno obdobje liberalnega socializma. Tito je državljanom za nekaj let ponudil korenček, sprostil kulturo in politiko, to izkoristil za čistko svojih tekmecev, že septembra 1972 pa je s svojim znamenitim pismom uvedel tako imenovana svinčena leta. Cerkev na Slovenskem se je na nenadno sprostitev odzvala z razvejano pastoralno dejavnostjo. Množično so nastajale župnijske mladinske skupine, občestva zakoncev, župnijski pastoralni sveti, znameniti Teološki tečaj za študente in izobražence, Katehetski tečaj na Mirenskem Gradu …

- Ste vi spremembo doživljali kot nekaj pozitivnega ali je bilo prisotnega tudi kaj nelagodja in negotovosti?
Nelagodja absolutno ni bilo. Vse je bilo v razcvetu. Ko berem koncilske odloke, sem še danes ganjen in se čudim, kako neverjetno duhovno globoko in teološko utemeljeno so koncilski očetje nagovorili tedanji svet. S tem, kar je prihajalo do nas, smo se notranje poistovetili. Utemeljeno, stvarno in brez dobrikanja so podajali temeljne resnice vere. Po Božji milosti je takrat Cerkev imela izvenserijske teologe, ki so poznali in razumeli kulturo, umetnost, filozofijo, sociološke danosti in imeli spoštljiv odnos do tehnološkega napredka. V njihovih izvajanjih ni bilo nobenega nekritičnega prilagajanja.
Tisto, česar sedanja generacija vernikov o pokoncilskem času ne razume dobro, je sovpadanje koncila z mehko kulturno revolucijo, ki je bila predvsem spolna revolucija. Cerkev nikakor ni zavozila, kot mnogi mislijo, pač pa se je znašla v popolnoma novi kulturi. Sredi 60-ih let se je delavski razred, ki je od leta 1850 poganjal revolucije in bil žrtev treh totalitarizmov, spremenil v srednji razred. Klasičnega delavstva, proletariata, zaradi velikanskega porasta materialnih dobrin ni bilo več. Nastala je nova potrošniška civilizacija, posledica česar so bile radikalne spremembe v zabavni glasbi, filmski industriji ter razumevanju spolnosti, zakona in družine. Če je vsa politika preteklih 130 let gradila na ideologiji dela in na marksizmu, je morala politika po letu 1968 spremeniti paradigmo. V zameno za prej omenjeni globalni ideologiji je morala politika iznajti nov način nagovarjanja množic, volilno bazo je bilo treba ustvariti na popolnoma novih temeljih. Ta temelj je bila brezmejna ponudba dobrin na eni strani in ustvarjanje novih kategorij ljudi. Ideologi so si začeli izmišljati najrazličnejše družbene podskupine (spolne, migrantske, narodne, jezikovne, kulturne …) in si zanje izmišljati nove pravice po ključu ideologije vključevanja. Namesto ene skupine, proletariata, smo dobili velikansko število novih skupin, pripeljanih pod isto streho multikulturnosti, tolerance, progresizma in globalizma. Tega novega kulturnega modela nismo potrebovali ljudje, marveč ekonomski centri moči. Z novim, potrošniškim kulturnim modelom so ustvarjali nov tip volivca.
Različne deviantnosti, ki so se po koncilu pojavile v Cerkvi, niso izhajale iz koncila, kot nekateri zmotno mislijo, marveč iz nove kulture, katere nastop je sovpadal s pokoncilskim časom.

- Kako in v kolikšni meri je bilo treba prilagoditi besedišče, da se je sveto mašo lahko obhajalo v slovenskem jeziku? Je bilo na tem področju veliko prevajalsko-slovničnega dela?
S prilagajanjem besedišča nismo imeli posebnih težav. Naslonili smo se na 500-letni razvoj prevajanja Svetega pisma v slovenščino. Imeli smo duhovnike in laike, ki so obvladali jezik, teologijo in filozofijo. Mnogi so študirali v tujini, na številnih uglednih univerzah po Evropi. Intelektualni potencial Cerkve na Slovenskem je bil izjemno visok.
Pred kratkim sem se pogovarjal s svojim prijateljem, prof. dr. Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta Frana Ramovša za slovenski jezik. Ugotavlja sva, da je jezik na eni strani nenehno v gibanju in spreminjanju, na drugi strani pa ohranja uveljavljene oblike, čeprav so včasih vsebinsko pomanjkljive ali celo netočne. Če je večinsko prebivalstvo na nekaj navajeno in tisto tudi lepo zveni ter nosi v sebi kak poseben poudarek, je spremembe težko uveljaviti, večkrat je to tudi nepotrebno.

- Bi lahko rekli, da je ta sprememba dejansko doprinesla, da so ljudje lahko z boljšim razumevanjem poglobili osebno vero?
Stanja vere v dušah ljudi ne moremo meriti in ga preverjati s statistiko. Pri vrednotenju koncila moramo izhajati iz temeljne pravice vsakega vernika, da se mu veselo oznanilo posreduje v maternem jeziku, da obhaja sveto bogoslužje v jeziku, ki mu omogoča polno udeležbo. Nova generacija, naj še enkrat poudarim, ne razume, da statistično nazadovanje vere, manjše število nedeljnikov, cerkvenih porok in drugih podeljenih zakramentov ne izhaja iz napak koncila, marveč iz porajanja nove potrošniške civilizacije, ki je ni ustvarila Cerkev, temveč kapital, da je prek novega kulturnega modela ustvaril nov način modeliranja volilne baze. Civilizacijo dela, ki je sredi šestdesetih letih z baby boom generacijo odšla na smetišče zgodovine, je zamenjala civilizacija ugodja. Od tod permisivna vzgoja, pravica do splava, razmah kontracepcije, kar je bilo vse v službi užitka. Če kdo hoče razumeti, kako zelo se je tedaj svet spremenil in zakaj, seveda mimo Cerkve, naj vzame v roke knjigo Leta; avtorica je Annie Ernaux, Nobelova nagrajenka za literaturo leta 2022.

- Kolikšen pa je pri tej spremembi pomen preusmeritve od odgovornosti duhovnika na odgovornost vernika? Slednji je zdaj, ko bolje razume, za kaj pri bogoslužju gre, soodgovoren, da pri maši tudi sodeluje.
1.700 let je življenje Cerkve slonelo na duhovnikih in redovnikih. To ni bila svetopisemska usmeritev in naravna odločitev Cerkve, temveč posledica aristokratske hierarhične družbe, ki je bila piramidalna. V teh dolgih stoletjih je bila družba stanovska. Obstajali so trije stanovi: aristokracija, Cerkev in meščanstvo. Tako je bilo formalno. Dejansko pa je bilo vse v rokah plemstva, od kraljev navzdol. Razumljivo, moč je izhajala iz zemljiške posesti. Aristokracija je bila tista, ki je Cerkvi dodeljevala tudi posestva in ekonomsko moč, vendar vedno v smislu koncesije. Ko kapital Cerkve ni več potreboval, ji je koncesijo vzel, jo izrinil iz šolstva, zdravstva, dobrodelnosti in kulture.
Koncil je ob pomoči razpada srednjeveške stanovske družbe končno lahko uveljavil krstno duhovništvo, poklicanost vseh, da lahko vsak kristjan v moči svoje karizme izgrajuje občestvo Cerkve in prenaša vrednote evangelija v sekularni svet.

- Glede na vse dogodke in rezultate, ki jih je prinesla ta sprememba – kako gledate nanjo zdaj, ko bo ravno v mesecu marcu 60 let od nje?
Koncil je še vedno aktualen in v marsičem neuresničen. Vsi pokoncilski papeži so izdali na desetine okrožnic, apostolskih spodbud, enciklik ... Nobeden od teh dokumentov ni v nasprotju s koncilom, ampak ga dograjujejo, nekatere vidike koncila pa puščajo ob strani, saj so se v teh desetletjih pojavila nova vprašanja v svetu in v življenju Cerkve. Ugotavljam, da tisti, ki zavračajo koncil, ne berejo dokumentov Cerkve, zato ne razumejo, kako šele oboje skupaj tvori komplementarno celoto.

- Kako potem gledati na današnje želje nekaterih, ki si želijo vrnitev latinščine kot bogoslužnega jezika?
Latinščina bo še dolgo ohranjala svoj nepogrešljivi pomen v znanosti. Nikoli ne bomo nehali občudovati literarnih biserov, napisanih v latinščini. Problematično pa je neplodno vračanje v pretekle oblike, namesto da bi ustvarjali nove, kajti nova vprašanja Cerkve, družbe in kulture je treba artikulirati na nov način, saj se s tehnološkimi in drugimi spremembami ista vprašanja pojavljajo na drugačen način. Če nam manjka ustvarjalnosti, če nimamo poguma za soočenje z novimi razmerami, bomo iskali lažjo pot, se zatekali v navidezno varnost preizkušenih oblik. To je predaja, zapravljanje časa. Pavel se je iztegoval proti tistemu, kar je bilo pred njim, in je za stik s tem porabil svoje znanje in milost, ki mu jo je Kristus naklonil.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 3 (2025), 38-40.

V tednu boja proti raku (4. -10. marec 2025) poskrbimo za ozaveščanje o raku ter spodbujanje preprečevanja, odkrivanja in zdravljenja raka. Po podatkih Onkološkega inštituta največ prebivalcev Slovenije zboli in umre za raki, ki so predvsem posledica slabega življenjskega sloga, denimo kajenja, prekomernega uživanja alkohola, prekomernega hranjenja in debelosti, premalo gibanja …

SODOBNO ZDRAVLJENJE
Medicinska znanost na področju zdravljenja rakavih bolezni nenehno napreduje in ponuja nova zdravila in metode zdravljenja, s katerimi lahko pomaga pri stadijih raka, ki so še pred nekaj leti veljali za neozdravljive. Na kratko vam predstavljamo sodobne postopke s poudarkom na imunoterapiji.
Med najpogostejše oblike zdrav­ljenja raka zagotovo sodi kirurški poseg, najstarejša in tudi danes najpogostejša oblika zdravljenja raka. Okrog 60 % bolnikov z rakom je operiranih, operativno zdravljenje pa kombinirajo z drugimi oblikami zdravljenja. Pri zdravljenju se uporabljajo učinkovita zdravila, ki uničujejo rakaste celice in zavirajo njihovo rast. Pri zdravljenju raka z zdravili uporabljajo citostatike (kemoterapija), hormonska zdravila in v zadnjem času tako imenovano tarčno zdravljenje.
Tarčno zdravljenje: z novimi tarčnimi zdravili (delujejo na točno določeno tarčo v rakavi celici) lahko danes zdravijo vsaj petino raka dojk, druga tarčna zdravila se uporabljajo pri raku debelega črevesa, raku pljuč, raku trebušne slinavke in še nekaterih. Nekatera tarčna zdravila pa so se izkazala za učinkovita pri zdravljenju krvnih rakov, raka ledvic in debelega črevesa, limfomov in plazmocitoma. Kot tarčna zdravila se uporabljajo biološka zdravila (monoklonska telesa) ter tako imenovane male molekule, ki delujejo na specifično tarčno molekulo, ki je pomembno vpletena v rast in napredovanje tumorja.
Pri zdravljenju z radioterapijo se uporablja visoke doze visokoenergetskih žarkov ali delcev, ki uničijo rakaste celice v ciljnem delu telesa. Imunoterapija (biološko zdravljenje) spodbuja telesu lastne mehanizme, ki so usmerjeni proti razrasti rakastih celic. Gensko zdravljenje odkriva manjkajoče ali okvarjene gene, ki povzročajo nastanek raka, in jih nadomešča z normalnimi kopijami. Klinične raziskave, v katerih na ljudeh preizkušamo nove načine zdravljenja, so primerne predvsem za bolnike, pri katerih standardno zdravljenje ni bilo učinkovito.

IMUNOTERAPIJA
Posebno poglavje v zdravljenju raka je celična imunoterapija. Imunoterapija z zaviralci kontrolnih točk je nova oblika učinkovitega sistemskega zdravljenja raka pljuč. Preboj je dosegla v zadnjih letih, njena učinkovitost pa se je izkazala tudi pri zdravljenju številnih drugih vrst rakavih obolenj, tudi pri nekaterih krvnih rakih.
Medtem ko kemoterapija in tarč­na terapija neposredno vplivata na rast in razmnoževanje tumorskih celic, imunoterapija spodbudi na­ravni imunski odgovor telesa. Imunski sistem je tako sposoben prepoznati, napasti in uničiti rakave celice. To opravi predvsem s celicami, ki se imenujejo limfociti T. V osnovi gre za reaktivacijo imunskega sistema. Tako se okrepi imunski odgovor na tarče, ki jih lasten imunski sistem ne obvladuje več, v tem primeru na rakaste celice.
Rakavo obolenje je v napredovali fazi izrazito heterogena bolezen. Rakave celice se med seboj razlikujejo po videzu in metabolizmu tako znotraj primarnega tumorja kot tudi v metastatskih žariščih. Vsaka rakava celica ima neko specifično površino, na kateri so antigeni, ki jih imunski sistem lahko prepozna kot tuje in jih uniči. Če jih rakave celice izražajo, potem imunski sistem napade prav določenega raka.
Zdravila so monoklonska protitelesa in pomagajo imunskemu sistemu prepoznati ter uničiti rakave celice. Način delovanja imunoterapije je popolnoma drugačen od kemoterapije ali tarčnih zdravil, zato se tudi neželeni učinki zelo razlikujejo od neželenih učinkov drugih vrst doslej uporabljanih sistemskih zdravljenj raka.

BREME RAKA V SLOVENIJI
V registrih raka se zbirajo podatki in pripravljajo kazalniki o populacijskem bremenu raka ter o načinu obravnave onkoloških bolnikov v državi. Povzemamo nekaj ključnih ugotovitev iz registra raka:
Med rojenimi leta 2019 bosta do svojega 75. leta starosti za rakom predvidoma zbolela eden od dveh moških in ena od treh žensk.
Za rakom zboli letno okrog 16.000 Slovencev, več kot 8.000 moških in več kot 7.000 žensk, umre pa jih več kot 6.000, približno 3.500 moških in nekaj manj kot 3.000 žensk; med nami živi že več kot 120.000 ljudi, ki so kadarkoli zboleli zaradi ene od rakavih bolezni (prevalenca).
Kljub temu da se ogroženost z rakom zmerno veča, je največja pri starejših; med vsemi rakavimi bolniki, zbolelimi leta 2019, je bilo 64 % starejših od 65 let. Ker se slovensko prebivalstvo stara, je že samo zaradi vedno večjega deleža starejših pričakovati, da se bo število novih primerov raka še večalo.
Najpogostejši raki pri nas (kože, pljuč, dojke, prostate ter debelega črevesa in danke) so leta 2019 predstavljali 60 % vseh ugotovljenih rakov. Ti raki so povezani z nezdravim življenjskim slogom: kajenjem, čezmernim pitjem alkoholnih pijač, neustrezno prehrano, premalo gibanja in posledično prekomerno težo ter čezmernim sončenjem. Ogroženost z njimi je treba zmanjšati z ukrepi primarne preventive.
Presejalni programi za rake, ki jih priporoča Svet Evropske unije in smo jih uvedli tudi v Sloveniji, so z zgodnjim odkrivanjem že zmanjšali umrljivost za rakom dojk, debelega črevesa in danke ter rakom materničnega vratu; pri slednjih dveh so zmanjšali tudi incidenco.
Petletno čisto preživetje odraslih slovenskih bolnikov s katero koli vrsto raka (brez nemelanomskega kožnega), ki so zboleli v obdobju 2015–2019, je bilo 58 %, bolnic pa 62 %.Pri moških zavzemata nemelanomski kožni rak in rak prostate vsak približno petino vseh rakov, sledita pljučni rak ter rak debelega črevesa in danke. Pri ženskah je najpogostejši nemelanomski kožni rak, sledi rak dojke, ki predstavlja petino vseh rakov, nato pa še pljučni rak ter rak debelega črevesa in danke.
Najpogostejši raki se v raznih življenjskih obdobjih pojavljajo različno. Pri otrocih in mladostnikih do 20. leta starosti so najpogostejše levkemije, sledijo jim tumorji centralnega in avtonomnega živčnega sistema in limfomi. Mlajši odrasli (20–49 let) moški največ zbolevajo za rakom mod in kože, pri ženskah v tej starosti pa je na prvem mestu rak dojke.

POSKRBIMO ZA IMUNSKI SISTEM

Ena glavnih nalog imunskega sistema je, da loči telesu tuje snovi (naše napadalce – viruse, parazite, bakterije) od naših lastnih ter prepozna rakave celice. Ko prepozna tuje snovi in rakave celice, jih uniči s celicami, ki se imenujejo limfociti (predvsem limfociti T).

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 2 (2023), 86-87.

Turist je hotel preživeti dopust v planinah, zato se je nastanil na neki gorski kmetiji. Pri gospodinji se je pozanimal, ali je v bližini kakšna cerkev, da bi lahko bil ob nedeljah pri maši. Dobil je pritrdilen odgovor. Kmalu sta se spustila v pogovor. Gosta je zanimalo, kdo so ljudje na fotografijah, ki so bile na stenah.

Kmetica je začela razlagati: »To je moj mož. Ponesrečil se je pri podiranju drevja v gozdu. To sta moja sinova, ki sta padla v vojni. To pa je hčerka, ki je umrla za rakom.«

Gost jo je začuden poslušal. Ni vedel, kaj naj reče, zato je molčal, kmetica pa je čez nekaj časa nadaljevala: »Veste, tu ne pomaga nobena človeška tolažba. Potrebna je tolažba od zgoraj. Ob moževi smrti sem še lahko žalovala, potem pa sem kar otopela. Sprva sem Bogu zelo zamerila, da mi je vzel vso družino. Prepirala sem se z njim kot svetopisemski Job, toda tudi to ni pomagalo. Nehala sem hoditi v cerkev. Nisem mogla. Nekega poletja pa je prišel rezbar, ki mi je podaril tale križ, ki ga vidite na steni. V zimskih mesecih, ko ni bilo gostov in sem imela čas, sem pogosto sedela pred Križanim in razmišljala. Spoznavala sem, da je Kristus pretrpel neizmerno več kot jaz. Kaj je moje trpljenje v primerjavi z njegovim? Spet sem našla moč za življenje, pa ne samo za življenje, ampak tudi za daritev. Bogu sem darovala, kar mi je vzel.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 31.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Oglašam se v zvezi s postnimi spodbudami, ki jih je v zadnjih letih precej več, kot jih je bilo pred desetletji ali še prej. Čeprav je post v krščanstvu že dolgo znan, lahko ob postnih spodbudah slišimo različne pripombe – izrekajo jih mladi, pa tudi osebe, ki so že precej v letih. Na primer:
Komu pomaga, če se postim?
Komu pomaga, če se 40 dni vzdržim od alkohola?
Kaj pomaga, če se postim 40 dni, nato pa vse ‘prinesem noter’ (nekateri po količini, drugi po zahtevnosti glede kvalitete in okusnosti jedi)?
Bolj kot post, je potrebna zmernost na vseh področjih.
Ko sem pred leti na začetku posta omenila, da bom v postu kuhala bolj enostavne jedi, se je eden od družinskih članov nasmejal: “Aha, postni čas bo zate praznik, ne post, ker ne maraš kuhati zahtevnih jedi.” Res je namreč, da nisem navdušena kuharica. Torej za ene post, za druge praznik.
Morda so vprašanja v zvezi s postom primerna za obravnavo v vaši reviji.
Meri

Pa začnimo kar s prvim vprašanjem: komu pomaga, če se postim. Najprej meni. To je najkrajši odgovor. Kajti post je osebna odločitev za tovrstno duhovno vajo. ‘Duhovna vaja’ pa pomeni, da post ni ‘shujševalna kura’, čeprav lahko ob njem tudi shujšam, ampak je neka neobičajna dejavnost, ki jo izberem iz verskega razloga. Verski razlog pa je v zadnjem koraku vedno usmerjen v osebni odnos z osebnim Bogom. Torej gre za negovanje odnosa z Njim in ne zgolj za neko vajo ali izpolnitev kakšnega principa. Post v verskem pomenu je simbolni izraz tega odnosa, s katerim želim Bogu nekaj ‘povedati’. Kakor z vsakim simbolnim dejanjem ali darilom, ki je namenjeno človeku, želim tej osebi nekaj sporočiti, tako človek tudi Bogu sporoča povsem konkretno in ne zgolj v mislih oziroma platonsko.
Post pa ima lahko več pomenov. Lahko je preprosto ‘pozornost’, ki jo želim izraziti Bogu, in to takšno pozornost, ki me nekaj stane. Občutek lakote, ki post spremlja, pa mi je nenehen ‘opomnik’ na Božjo navzočnost. Tako post pomaga bolj živo zaživeti v zavedanju stalne navzočnosti Boga. Post lahko ima značaj spokornosti, kadar želim z njim pokazati svojo skesanost nad lastno grešnostjo in z njim nekoliko zadostiti za žalitve, ki so posledice greha. Razpoloženje, ki ga post povzroči, je lahko tudi koristen ‘pripomoček’ pri premišljevanju Jezusovega trpljenja ali človeške grešnosti, saj je o teh resničnostih lažje premišljevati s praznim kot s polnim želodcem. Kot asketična vaja pa post pomeni ‘trening’ na področju prehrane, da si utrdim voljo za duhovni boj na drugih področjih bojevanja proti zlu. Že beseda ‘askeza’ namreč pomeni vaja, trening, ki je iz svetne rabe prešla v cerkveno uporabo (v antiki je pomenila npr. urjenje vojaka na poligonu, da bo dovolj pripravljen za resnični boj). Za duhovni boj je namreč potreben dobro ‘pripravljen’ človek. Pavel je Efežanom namreč pisal: »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih« (6,12). In post gotovo pomaga v tej pripravi, saj ima pozitiven učinek tako na telo kot na dušo in duha – če je seveda v pravšnji meri in s pravim namenom.

Takšen namen tudi izključi ‘zlorabe’ posta, kot so omenjene v vprašanju. Če se štirideset dni postimo, nato pa vse ‘noter prinesemo’ in smo s tem računali že od začetka, potem v bistvu nismo imeli pravega namena in tudi post ni bil duhovno dogajanje. Sicer nas pa pravi post utrdi, tako da smo tudi po končanju posta zmožni lažje obvladati svoja hotenja in nagnjenja, ne pa obratno. Enako velja za omenjen primer kuhanja ‘bolj enostavnih jedi’. Če je razlog odločitve za to lenoba pri kuhanju, potem to res ni pravi post. Lahko pa je to prava izbira, če s takšnim kuhanjem kaj prihranimo in to namenimo za kakšne dobrodelne namene. Tisto glede lažjega kuhanja pa je samo stranski učinek pravilne odločitve, ne pa vzrok. Prav dejstvo, da smo ljudje različni, da imamo različne okuse, nas usmerja v različne vrste posta in zato tudi različne postne spodbude, ki nas vabijo, da se v postu povežemo in bi učinki bili še močnejši. Post v širšem pomenu besede se ne nanaša samo na hrano, ampak lahko zajema tudi druga področja. Morda komu odpoved v hrani sploh ni težka, zato je lahko zanj bolj primeren ‘post oči’, ko se odloči za manj gledanja televizije ali manj uporabe interneta ali kaj podobnega. Vsak sam najlažje odkrije, katero področje je v določenem trenutku zanj najprimernejše.
In s tem smo tudi že zaslutili, da lahko post koristi tudi drugim. Prvi vidik je prav v tem, da lahko s postom kaj prihranimo in to darujemo bolj potrebnim. Tako imajo le-ti materialno korist od našega posta. Ker pa je pravi post pravzaprav duhovno dogajanje, ima učinek tudi na življenje drugih ljudi. Če ga namenimo za konkretno osebo, ji naše duhovno prizadevanje lahko pomaga v njenem stanju; podobno kot če zanjo molimo. Če se ta oseba morda bori s kakšno skušnjavo, ji je naše darovanje zanjo lahko v veliko pomoč; podobno smo lahko drugim v pomoč tudi pri boju s posledicami greha, ki še ostanejo tudi po spovedi. Z zgledom posta pa tudi lahko vplivamo na druge, da se tudi sami lažje odločijo zanj. Primer je lahko v vprašanju omenjena akcija ‘40 dni brez alkohola’, ki lahko ima tudi takšen vzgledni učinek; ali pa lahko premagovanje teh 40 dni darujemo kot duhovno pomoč konkretnemu človeku, ki se še ne more uspešno zoperstaviti skušnjavi prekomernega pitja.
Strinjam se, da je še pomembnejša od posta, ki traja le nekaj časa, trajna zmernost v vsem. In zanjo si je treba vedno prizadevati. Je pa obdobje posta lahko primerni začetek iskanja ravnovesja na določenem področju, ki nam pomaga ohranjati pravilno zmernost tudi po tem obdobju.
Postni čas nam z različnimi možnostmi posta, predvsem pa s pomnoženim premišljevanjem Kristusovega trpljenja za nas in za naše odrešenje, daje odlično priložnost za poglobitev osebnega in družinskega duhovnega življenja. In sadovi tega bodo ostali tudi po postnem času in nam pomagali še naprej ohranjati in poglabljati pristen in živ odnos do Jezusa Kristusa, ki ga letos še posebej zremo kot Obličje Očetovega usmiljenja.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče (2016) 02, str. 46

Stara mama mi je zapustila knjigo z naslovom Krščanske resnice. V njej je v obliki vprašanj in odgovorov na kratko podano vse, kar moramo kristjani verovati. Pogosto jo vzamem v roke. Zdaj, pred postom, sem se ustavil ob pomenu kreposti zmernosti, o kateri je tam povedanega zelo malo. Povejte mi kaj več. (Viktor)
Katekizem navaja štiri glavne (človeške) kreposti: modrost, srčnost, zmernost in pravičnost. Krepost zmernosti goji človek z obvladovanjem poželjivosti na vseh področjih. Na začetku postnega časa, ko imamo pred očmi telesni post, pritrgovanje v jedi in pijači, se bomo ustavili pri zmernosti pri jedeh. Pri tem moramo upoštevati tri temeljne resnice: 1. pravilnost dejanja presojamo najprej po namenu, ki ga hočemo doseči; 2. smoter hranjenja je telesno zdravje; 3. telo mora biti v takšnem stanju, da služi duši, smoter duše pa je nadnaraven. Tomaš Špidlik modro svetuje: »Narava sama nas uči, kako naj se ponašamo. Rastline in živali iščejo in jemljejo toliko hrane, kolikor jo potrebujejo, nič več in nič manj. Človek kot razumno bitje bi se tega naravnega zakona, ki se sam po sebi uresničuje v nerazumni naravi, moral držati zavestno in svobodno, z namenom, da bi dosegel cilj, kakršnega hoče z njim doseči Bog.«
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 109.

Učitelj je naročil učencem, naj prinesejo v šolo nekaj krompirja v plastični vrečki. Število krompirjev, ki jih vsakdo od učencev prinese, naj bo enako številu ljudi, ki jih sovraži. Njihova imena naj napiše na krompir. Tako so na določeni dan učenci prinesli v šolo krompirje, popisane z imeni.
Nekateri so prinesli dva, drugi tri, tretji še več krompirjev. Učitelj jim je ukazal, da morajo te krompirje, popisane z imeni ljudi, ki jih sovražijo, prinašati v šolo ves teden.
Dnevi so tekli in otroci so se pričeli pritoževati zaradi smradu iz vrečk. Učenci, ki so imeli večje število krompirjev, so se pritoževali, da je zoprno nositi vso to težo naokoli. Po enem tednu so otroci nalogo končali.
Učitelj jih je vprašal: »Kako ste se počutili ta teden?«
Otroci so pripovedovali o neprijetnostih, povezanih s težo in smradom po gnijočem krompirju.
Učitelj jim je dejal: »Kar se je zgodilo v preteklem tednu, je zelo podobno temu, kar se dogaja v vaših srcih, ko sovražite ljudi. To sovraštvo povzroča nezdravo stanje v njih in nosite ga povsod, kamorkoli greste. Težko ste prenašali smrad krompirja, ki je nastal v enem tednu! Predstavljajte si, kakšno škodo povzroča v vaših srcih sovraštvo, ki ga dolgo časa dan za dnem nosite!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 65.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.