Na nebu je bilo že vse pripravljeno za rojstvo še enega otroka. Ta je vprašal Boga: »Vem, da me boš jutri poslal na zemljo, a kako bom preživel? Tako majhen in ranljiv sem.«
Bog mu je odgovoril: »Zate sem tam spodaj izbral posebnega angela. Ljubil te bo in skrbel bo zate.«
»Gospod, tu v nebesih ne delam nič drugega kot da pojem in se smehljam. Kaj bom delal na zemlji? Ne znam peti tamkajšnjih pesmi.«
»Tvoj angel bo pel zate,« je odgovoril Bog, »in naučil se boš tudi smejati, ne samo smehljati. Jaz in tvoj angel bova skrbela zate.«
»Toda kako bom razumel, kar mi bodo ljudje govorili? Ne znam niti ene same besede njihovega jezika.«
»Angel ti bo govoril najnežnejše besede, kar si jih sploh kdajkoli slišal in te bo naučil besedo za besedo njihovega jezika.«
»In ko bom želel govoriti s tabo ...?«
»Angel te bo naučil nežno sklepati roke in te tega naučil. To je najpreprostejša govorica od vseh. Imenuje se molitev.«
»Kdo me bo tam varoval, o Bog?«
»Tvoj angel je ljubezniv in prijazen, a če ti bo karkoli grozilo na Zemlji, ni večje moči od tiste, ki jo bo uporabil, da te obrani.«
»Postal bom žalosten, če te ne bom mogel več videti.«
»Vedno bom ob tebi, tudi če me ne moreš videti. Angel te bo tudi naučil, kako se vrneš k meni, če se boš izgubil.«
Nato je nastopil trenutek odhoda. Na zemlji so se slišali vznemirjeni glasovi v pričakovanju otrokovega prihoda. V veliki naglici je otrok tiho vprašal: »Sedaj moram iti. Prosim, povej mi, kako se bo angel imenoval.«
In Bog je odgovoril: »Tvojega angela boš imenoval ... mama.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2016), 31.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 36.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Živjo! Bom kratka. Imam prijateljico, ki je postala influencerka na enem od socialnih omrežij. Morda ni s tem prav nič narobe, ampak najbolj čudno mi je zares vedenje njene mame. Prijateljici namreč skoraj vsak teden kupuje novo opremo za snemanje, razne dodatke, nove obleke za nastope. Naj bi se celo v službi dogovarjala za promocijo izdelkov … Zdi se mi, kot bi imela prijateljica že službo zaradi tega. Čeprav pravi, da se ni zaradi tega nič spremenila, jaz na njej opažam spremembe. Predvsem se mi zdi, da je postala bolj nemirna, če nič drugega, je še več na telefonu, stalno preverja komentarje … Rada bi jo opozorila na te negativne posledice, hkrati pa ne bi rada izgubila prijateljice, ki je čisto ›noter‹ v tem ... Kako naj govorim z njo? Kako vi vidite influencerje, kaj si mislite o vsem skupaj? Pozdrav!
Alja, 17 let

Živijo!
Res mi je žal za tvojo prijateljico, še posebej zaradi njene mame. Se strinjam, da takega pritiska ne bi smela imeti. Kar se tiče njene uporabe telefona, bi se jaz na tvojem mestu pogovorila z njo o tem na miren, neobremenjujoč način. Mislim, da mora vedeti, da ima tudi zunaj socialnih omrežij dobro prijateljico, ki jo je pripravljena poslušati. Če bo pripravljena, ji lahko tudi pomagaš pri zmanjševanju njene uporabe telefona, pri tem pa ji stoj ob strani, da se ne bo počutila samo.
Maša, župnija Ljubljana – Rakovnik

Influencerstvo ni nujno slaba stvar. Na spletu se najde veliko influencerjev, ki imajo dobre vrednote in dobre objave. Žal je tudi precej takih, ki tega nimajo. Na srečo se tukaj pogovarjamo o prvem primeru, če ti je to kaj v tolažbo. Verjamem, da zna biti težko direktno povedati prijateljici, kaj se ti zdi. Tudi meni to velikokrat ni lahko, a k sreči obstajajo drugi načini za reševanje takih situacij. Lahko poskusiš svoje stališče predstaviti v majhnih dozah, prijazno in počasi. Ker je prijateljica veliko na telefonu, bi to lahko storila nekje, kjer ni signala. Moji najljubši spomini in najgloblji pogovori so s prijateljevega vikenda, kjer ni signala. Pojdita nekam v naravo, na kakšen hrib. Morda za to, da bi opazila svoje spreminjanje, potrebuje le odklop. Še ena možnost je, da se pogovoriš z njeno mamo. Vsaka mama ima rada svojo hčerko, zato mora morda ona sprevideti, kako to škoduje njeni hčerki. Če to vidi, ti bo zagotovo pomagala tudi ona, s svetovanjem tvoji prijateljici. Od prijateljice ne zahtevaj, da popolnoma preneha in se odpove družabnim omrežjem. Pomagaj ji razporediti njen čas, delati dobre objave in poskrbi, da je splet ne pogoltne.
Maks, župnija sv. Lenarta, Jesenice

Živjo, Alja,
razumem tvojo skrb in tudi meni se zdi, da je obnašanje prijateljičine mame res malo pretirano. Verjetno je mama zelo ponosna nanjo, in zato počne tudi stvari, ki tvoji prijateljici mogoče ne bodo najbolj v prid.
Zdi se mi, da je najbolj smiselno, da se s svojo prijateljico iskreno pogovoriš in ji izraziš svojo skrb v njeno dobro. Morda ji lahko nakažeš, da opažaš spremembe in da ti je mar zanjo. Hkrati ji daj vedeti, da si ponosna na njeno delo, da ne bo slučajno mislila, da ji to govoriš iz ljubosumja. Zato vajin pogovor lahko začneš na podoben način: »Spremljam tvoj uspeh v influencerstvu, kar je res super! Hkrati pa sem opazila nekaj sprememb in le želim razumeti, kako se počutiš v vsem tem.« Pomembno pa je, da poudariš svojo željo po odprtem pogovoru in da ne obsojaš njene odločitve – s tem boš verjetno lažje izrazila svoje pomisleke brez tveganja, da bi se sprli.
Glede na influencerje pa je treba razumeti, da lahko ta poklic doprinese tako pozitivne kot tudi slabše plati. Zato je potrebno, da jo na nekaj od teh slabših plati tudi opozoriš. Lahko jo opozoriš na pritisk za ohranjanje določene podobe ali življenjskega sloga, psihološki pritisk in nenehno izpostavljanje negativnim komentarjem, stres, prizadetost samopodobe in nevarnost odvisnosti od telefona.
Zelo pomembno je, da ji daš vedeti, da si vedno tukaj zanjo, če potrebuje pogovor ali pa samo nasvet.
Upam, da ti bo moj nasvet prišel prav.
Tjaša, župnija Breznica

Zdravo, Alja!
Jaz sem mnenja, da je najboljša rešitev to, da zbereš dovolj poguma in se s prijateljico pogovoriš. Povej ji svoje mnenje in pomisleke, prav tako pa je pomembno tudi njeno mnenje. Glede komentarjev je več možnosti. Bodisi jih gleda zaradi svoje samopodobe, bodisi njen odnos z mamo ni več isti, kot je bil prej, mogoče jo samo zanimajo druga mnenja. Nisem ekspert za influencerje, ampak na koncu je vse odvisno od tvoje cone udobja – koliko si pripravljen brez zadržkov deliti z ljudmi. Našo mladost bi morali preživeti v svobodi od/brez telefonov in dokazovanja na internetu. Navsezadnje smo le mladina, ki naj bi uživala, nabirala čudovite spomine in vsak dan zajela z veliko žlico. Pozdrav nazaj!
Ana, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

Pozdravljena!
Hmmm, znašla si se v zares neprijetni situaciji in razumem tvojo razdvojenost, kako ravnati. Res je neprijetno, saj bi zaradi morebitnega komentarja o njeni spremembi vedenja lahko vajin odnos še poslabšala. Pa vseeno ti svetujem, da se pogovoriš z njo. Ne pričakuj sicer, da bo takoj razumela tvoje pomisleke, in daj ji čas za premislek po pogovoru. Morda bi lahko, če ste v dobrih odnosih, njeni mami omenila, da si opazila spremembe v prijateljičinem obnašanju, mogoče tudi poudariš njeno preobremenjenost zaradi novega statusa. Influencerstvo sicer ni slaba zadeva, vendar je res pomembno, da prijateljici pomagaš na tej poti v upanju, da ostane zvesta sama sebi. Svetujem ti, da jo med vajinim pogovorom spomniš na stvari, ki jih je rada počela, na vajine skupne trenutke, na prelomnice v življenju, ki so ji bile pomembne. Predvsem pa se ne jezi nanjo, če njen odgovor ne bo tak, kot ga pričakuješ. Slišati kritiko drugih ni lahko, predvsem če je namenjena neki tvoji predanosti. Poslušaj jo in poskušaj pogovor peljati z mirnim glasom in brez nervoze. V primeru, da ne bo želela prisluhniti, pa samo vedi, da si se potrudila in ji svetovala, kot si lahko. Nisi obupala nad njo in si ji vsaj poskusila pomagati. Pomembno pa je seveda poudariti, da jo podpiraš v njenih interesih, vendar si želiš, da pri teh aktivnostih ostane zvesta sebi in si vseeno vzame čas za aktivnosti najstništva.
Nia, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

Beseda influencer ali vplivnež se je zelo hitro zasidrala v naša življenja, čeravno se še nismo dobro zavedeli, kaj pomeni, in pri marsikom ni v dnevnem besednjaku. Marsikdo od starejših pravzaprav sploh ne ve, kaj beseda predstavlja. Predvsem socialna omrežja so prostor, kjer ljudje nagovarjajo sledilce in jim ponujajo različne vsebine – lahko bi rekel, da tudi usmeritve. Dejstvo je, da številni vplivneži danes sledijo logiki kapitala in promovirajo življenjske sloge. Na drugi strani te medalje so sledilci. Izraz sledilec ima pogosto negativen prizvok, nihče noče biti označen za sledilca. Predvsem si mladi danes želijo postavljati trende, toda uspeh vplivneža je odvisen od tega, koliko ljudi lahko prepriča, da si bodo želeli biti kot on. Če rečem zelo posplošeno, so vplivneži postali neke vrste novodobni oznanjevalci ali pa guruji naših mladih.
Na lanskoletnem svetovnem dnevu mladih v Lizboni so se med drugim zbrali tudi mladi katoliški digitalni vplivneži, da bi razpravljali o prihodnosti katoliške komunikacije, potrebi stopiti v korak s časom in izkoriščati digitalne medije za širjenje veselja evangelija. Trije mladi vplivneži med navzočimi so imeli pričevanje, kako biti v življenju Božji influencer. Papež Frančišek je že na svetovnem srečanju mladih v Panami leta 2019 mlade pozval, naj bodo kot Marija Božji vplivneži v svetu. Rekel jim je: »Dobro vemo, da ni dovolj biti ves dan povezan, da bi se čutil priznanega in ljubljenega. Čutiti se upoštevanega in povabljenega k nečemu je več kot biti v omrežju. Pomeni najti prostor, v katerem se boste lahko s svojimi rokami, s svojim srcem in s svojo glavo čutili del večje skupnosti, ki vas potrebuje in ki jo tudi vi mladi potrebujete.« Dodal je še, da »biti influencer, vplivnež v 21. stoletju pomeni biti varuh korenin, varuh vsega tega, kar preprečuje, da bi naše življenje postalo plinasto in bi izhlapelo v nič«.
Praktično v vseh odgovorih mladih lahko preberemo spodbude Alji, naj se pogovori s svojo prijateljico – z občutljivostjo, odgovornostjo in skrbjo. Morda se bosta prijateljici takrat srečali iz oči v oči, za nekaj trenutkov bo telefon sameval. Tudi med prijatelji lahko pride do spodbud po objavljanju več tistega, kar nas med seboj povezuje in širi dobro ter srčno vsebino.

 Kot pravi apostol Pavel: »V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte« (Kol 3,16). In na drugem mestu: »Iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo ›danes‹« (Heb 3,13).

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 2 (2024), 60-61.

Da je naša država v takem razsulu, morda niti ni toliko kriva obstoječa oblast. Že dolgo je namreč tako. Nekakšno stanje duha v ljudeh – Bauman bi temu rekel tekoča generacija – je navrglo take oblastnike, saj je oblast vedno taka, kakršni smo ljudje. Posledično je tako skoraj zaman iskati neke stabilnosti, stanovitnosti, premočrtnosti in zanesljivosti, na čemer bi lahko človek zrasel, pognal svoje korenine, utemeljil svoje življenje.
Nekaj preveč določenega se nam je zdelo tisto iz preteklosti, s čimer smo prekinili vezi in presekali korenine. Bilo je nekaj preveč omejujočega, nekaj, kar je zatiralo rast našim vejam, našim željam in naši izbiri. Morda je bilo nekdaj res tako, morda pa se je v imenu avtoritet res zgodilo preveč zlorab. Kajti avtoriteto lahko razumemo zelo napačno, lahko jo zgradimo na moči, tako da nekomu grozimo, ga zaničujemo ali držimo v strahu, lahko pa jo utemeljimo na vzvišeni oddaljenosti, lahko na brezmadežni podobi, lahko s podkupovanjem.
In tako smo po revolucionarnem modelu, kjer je vse staro slabo in vse novo dobro, porušili stari red in začeli povsem na novo. Kot svoj temelj – kako paradoksalno! – smo postavili neskončno svobodo v vsem, ki pa se najbolj odraža v neskončnosti izbire. Tako smo postali ljudje, plavajoči v nevarnem času raztopljenih vrednot, pomešanih pojmov in uničenih avtoritet, v katerem pa, zelo zanimivo, vedno bolj vznikajo vse vrste radikalizmov in fanatizmov. Ljudje, ki plavajo v neznosnosti izbire – ker je izbiranje vsega zelo naporna reč, če drugega ne, zahteva dobra odločitev čas za premislek, tega pa imamo vedno manj – so se namreč tega naveličali in zdaj ponovno iščejo avtoritete ter se tako radi obesijo na ljudi trdnih in jasnih stališč, ki potem večinokrat tudi izkoristijo njihovo naivno zaupanje. Poglejte samo, koliko mladih duhovnikov in bogoslovcev denimo teži h katoliškemu tradicionalizmu, kjer je vse farizejsko trdno določeno, a vendarle varno. A kjer je le varnost, tam ni hrbtenice. In ne stabilnih ljudi.
Nihanje iz ene v drugo skrajnost je za človeka precej pogost pojav, čeprav si ta želi predvsem stabilnosti. Tudi otroci jo potrebujejo, četudi se ji na vse kriplje upirajo. Toda oni si želijo zidu, v katerega se bodo lahko zaletavali, preverjali, se ob upiranju učili in občudovali čudovito trdnost, ki jo vsak od nas potrebuje. Brez avtoritet ne moremo. Avtoriteta je posebno za mladega človeka nekaj velikega in nekaj pomembnega, nekaj, kar drži naše življenje v ravnovesju. Če si jih ne izberemo, nam jih postavi svet; inercija vodi k njim, k lažnim avtoritetam v navidezno trdnih in varnih pristanih totalitarizma ...
Zato je izbira stabilnosti danes predvsem stvar izbire dobre avtoritete. Ta pa je tista, ki v sebi združuje tako brezpogojno ljubezen kot tudi jasna stališča. Zato se ob pravi avtoriteti čutimo hkrati varne in svobodne. Če kaj od tega dvojega umanjka, se izrodi v eno ali drugo skrajnost. In menda bo pobalinskosti našega časa enkrat konec, ko bomo spet imeli dobre očete – družinske, duhovne, politične očete, ki služijo in ne gospodujejo ter so zavezani trdnim vrednotam naših dedov in ljubijo tudi s svojo strogostjo.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 2 (2024), 3.

Tudi v tokratni številki se spominjamo jubileja revije Ognjišče. Za vašo zvestobo pridajamo tej številki v dar knjigo Zgodbe za post in veliko noč. Upamo, da bo postala vaša zvesta spremljevalka v postnem času in pri praznovanju največjega krščanskega praznika. Nekaj iz bogate zgodovine boste lahko prebrali tudi v rubriki pisma.

V marcu praznujemo dva »ženska praznika«: dan žena in materinski dan. Zato se v prilogi lotevamo pogleda na poslanstvo žene. Feministični spisi sv. Edith Stein so nastali pred stoletjem, a so danes še kako aktualni. Žal pa v slovenščino niso prevedeni. Agata Hren jih je povzela v zaokroženo celoto; zanimivo branje v mesecu, ko so v ospredju ženske in žensko vprašanje.
Nekaj te tematike bo odmevalo tudi v rubriki Božja matematika. V njej predstavljamo družino mladega zakonskega para, ki se je že zelo zgodaj odločil za poroko in družino. Odločitev, da šolanja ne boš nadaljeval, je lahko korak k osrečujočemu poslanstvu.

Tokratni gost meseca je Andrej Brvar, Mariborčan, človek mnogih zgodb – literarnih, založniških in družbeno angažiranih. In njegova izkušnja literarnega ustvarjanja v obdobju, ko je ravno literatura dajala možnost za družbeno refleksijo, je bilo samo eno od izhodišč, kako gledati na družbeno angažiranost danes, v luči več dogodkov, ki smo jim priča.

V tej številki se spominjamo posebne marčevske nedelje leta 1965. To je bil za našo Cerkev velik dan, saj so začeli po cerkvah v Sloveniji maševati v slovenskem jeziku. Šest desetletij kasneje se nam zdi samoumevno, da lahko obhajamo mašo v slovenščini. Naš sogovornik Milan Knep je podal nekaj zgodovinskih temeljev, ki so vodili k tej spremembi.

Letošnji postni čas nam daje novo priložnost za rast v veri. Vendar kot lahko vidimo po Jezusovi izkušnji, tudi skušnjavec ne počiva – ne takrat ne sedaj. Za začetek postnega časa se tako ustavimo ob kamnih in kruhu, kjer nam hudič v podobi novodobnega materialističnega sveta ponuja iluzijo božjega kraljestva na zemlji. Se bomo po Jezusovem zgledu znali upreti tem skušnjavam?

Tokrat še posebej priporočamo rubriko Bohkov kot družinam, ki si želijo pristopiti k družinski molitvi ali jo poglobiti. Vsebina je pripravljena najprej za zakonca, da bi vsebino določenega meseca dobro razumela. Sledijo konkretni predlogi, kako naj družina pripravi družinsko molitev. Tokrat je poudarek tako na postnem času kot na tednu družine oz. osvetlitvi dveh likov – sv. Jožefa in Božje Matere Marije. 

Na koncu naj vam priporočimo še knjigo Molim s svojim malčkom. Starši, pospremite otroka v svet molitve … Nalašč nismo napisali: naučite otroka moliti. Kaj bi pomenilo pospremiti otroka v svet molitve? Če z dojenčkom in malčkom molimo že od rojstva naprej, otrok molitev povezuje z objemom staršev, zvoki stvarstva, toplino in varnostjo. Božja bližina je zanj občutje, ki ga je doživljal ob molitvi svojih staršev že kot malček. Želja po molitvi je rezultat občutkov, povezanih z molitvijo v ranem otroštvu. Vzemite v roke čudovito knjigo molitev, ki jih spremljajo unikatne vezene ilustracije.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 3 (2025), 4.

Zgodba

Poveljnik
Poveljnik je sklical najboljše vojake in ukazal, naj se postavijo v vrsto. Med njimi je nameraval poiskati prostovoljce za tvegano in nevarno nalogo.
Najprej jim je razložil, kaj tvegajo, če se javijo kot prostovoljci. Potem je še dodal, naj prostovoljci stopijo dva koraka naprej.
V tistem trenutku pa je pristopil k njemu podrejeni častnik ter mu izročil nujno sporočilo.
Vrsta je ostala strnjena, nihče ni stal dva koraka naprej, ko se je poveljnik obrnil k vojakom. To ga je tako prizadelo, da je jezen zaklical: »Kakšna sramota! Niti en sam se ni javil!«
Kmalu pa se je ovedel, da se je v sodbi prenaglil: spoznal je namreč, da je cela vrsta vojakov stopila dva koraka naprej.

Misel

Izkušnja nas uči, da so dejanja, ki jih ne premislimo dovolj, napačna. Običajno so napačne tudi prehitre in nepremišljene odločitve.
Če želimo kaj dobro narediti, se ne prenaglimo, kajti stvari, ki jih delamo v naglici, ponavadi naredimo slabo.
To velja tudi za sodbe o ljudeh ali odzive na besede ali dejanja drugih.

Molitev

Gospod,
pogosto smo podobni poveljniku,
ker radi druge prehitro sodimo.
Toda častnik je hitro spoznal svojo napako
in ni bilo hudih posledic.
Mi pa, nasprotno,
pogosto napako prepozno spoznamo,
ko je bila škoda že storjena.
Pomagaj nam,
da ne bomo prehitro sodili
in nepremišljeno delovali
ter povzročali drugih nevšečnosti.
Daj, da se nam v življenju ne bi bilo treba nikoli kesati
zaradi svojih prenagljenih odločitev.

Iskra

Naglica nikoli ni prida.

Nobena slaba beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč, če je katera pripravna za spodbudo, kadar je treba, da prinese poslušalcem korist. (Ef 4,29)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 68.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Večkrat se pogovarjamo o modernem ateizmu. Tudi v Ognjišču kdaj kakšen vaš gost iskreno pove (npr. rubrika Moj pogled), da ne veruje, da je ateist. Zdi se mi, da se o ateizmu premalo piše. Kaj sploh je ateizem in kakšen je nazor človeka, ki trdi, da je ateist? Nekoč sem slišal mnenje, da čistih ateistov ni. Kaj to pomeni? Kakšno je stališče Cerkve do ateistov (nevernikov)?
Lojze
Gospod Lojze, kako obsežno vprašanje ste postavili, lahko osvetli podatek, da je Georges Minois okoli leta 2000 napisal knjigo Zgodovina ateizma od začetkov do sodobnosti, ki obsega okoli 700 strani. Kaj vse kdaj pomeni ateizem, je težko določiti, saj vemo, da so tudi kristjane v rimskem cesarstvu imenovali ateiste, ker niso častili cesarja in drugih rimskih božanstev; tudi Sokratu so očitali ateizem, ker se mu je zdel smešen svet grških bogov in je po filozofski poti prihajal do prepričanja o enem Bogu – in nazadnje umrl pod obtožbo ateizma.
V novejšem času se je pojem ateizma prijel predvsem splošnega zanikanja krščanskega pojma Boga, torej Stvarnika zemlje in neba, ki še naprej vzdržuje v bivanju vse stvarstvo; naprej njega, ki se je učlovečil, da bi človeka odrešil; končno pa ob koncu sveta z vesoljno sodbo razrešil vsa vprašanja našega bivanja in omogočil večno življenje.
V grobem bi lahko pojav ateizma ločili na teoretični in praktični ateizem. Prvi ima za svoje naziranje tudi določene razloge; pristaši pa ga tudi navzven izpovedujejo. To obliko smo in še poznamo tudi pri nas. Praktični ateist pa lahko teoretično pripada katerikoli ideji, a živi tako, kot da Boga ni. Takšne lahko najdemo tudi med deklariranimi kristjani. Dolgotrajno življenje “kot da Boga ni”, lahko zelo otrdi človekovo notranjost, tudi otopi njegovo vest in privede tudi do tega, da prične teoretično zavračati idejo o osebnem Bogu in izpovedovati ateizem, ki pa je največkrat le opravičevanje svojega početja v življenju.
Ateisti pogosto v resnici zavračajo razne podobe o Bogu, ki jih srečajo v svoji okolici, ali jih imajo sami, ne pa v resnici dejstva Boga samega. Ko se kdaj pogovarjam s kakšnim takšnim ‘ateistom’ in mi razlaga, da pač v takšnega Boga, ki dela takšne hude stvari (kot npr. v stari zavezi, ko zapove poboje nedolžnih; ali dopusti hudo bolezen in smrt otroka), ne more verovati, mu z veseljem pritrdim. Začudi se, ko mu zaupam, da sem po tej ‘definiciji’ tudi jaz ateist: da v takšnega boga tudi jaz ne verjamem. A verujem v Boga še naprej, ker verjamem, da Bog za te stranpoti ni kriv, marveč celo vse stori, da bi jih preprečil, le prisile pri tem ne uporablja, ker pušča človeku svobodo še naprej. Vzrokov za to, da se nekdo razglasi za ateista, je torej veliko; vsi pa so drugotni, kar pomeni, da ateizem ni nekaj prvobitnega v človeku. Cerkev se zaveda tudi odgovornosti svojih članov pri pojavu ateizma in je na drugem vatikanskem zboru tudi priznala, “da zaradi zanemarjanja verske vzgoje, zaradi takega razlaganja verskega nauka, ki zbuja nesporazume ali pa s pomanjkljivostmi svojega religioznega, moralnega in socialnega življenja pristni obraz Boga in religije bolj zakrivajo kakor pa odkrivajo” (CS 19,3).
Pravzaprav je res težko biti ateist v pravem pomenu besede, kajti potem bi moral zavračati tudi vse, česar ni mogoče prijeti z roko. Torej tudi ljubezen, ki je ni mogoče prijeti, a jo vseeno doživljamo in vanjo ne dvomimo. In še veliko podobnih izkušenj imamo. Vendar je prav, da te ljudi jemljemo enako resno kot vse druge. Bog jim je dal svobodo in s tem pravico, da se opredeljujejo do vsega in tudi do njega. Cerkev je do njih spoštljiva, jim priznava pravico do lastnega mnenja in svobodne opredelitve. Tudi z njimi ostaja in želi biti v dialogu. Cerkev se trudi dojeti vzroke za takšno miselnost in v duhu ljubezni odgovoriti nanje. »Naloga Cerkve je namreč, da Boga Očeta in njegovega učlovečenega Sina napravlja navzočega in tako rekoč vidnega s tem, da se ob vodstvu Svetega Duha neprestano prenavlja in očiščuje« (CS 21,5). Ob tem smo prepričani, da je Kristus umrl za vse ljudi, tudi za ateiste; zato tudi v moči Svetega Duha stori vse, da bi prodrl do njihovih src in bi se mu svobodno odprla in bi jim mogel, čeprav na nam neznan način, dati možnost, da se pridružijo njegovi velikonočni skrivnosti.
Življenjske zgodbe ateistov so zelo različne. Eni ostajajo v svojem prepričanju do konca življenja. Mnogi pa se v nekem trenutku srečajo z živim Bogom in postanejo goreči verniki. Naj omenim vsaj enega. André Frossard, francoski novinar in esejist, je bil sin soustanovitelja francoske komunistične partije in bil ateistično vzgojen. Pri dvajsetih se je spreobrnil, ko je za hip stopil v Parizu v cerkev, v kateri so prepevale redovnice. Po nekaj minutah je iz cerkve izstopil kot vernik. Napisal je knjižico Bog biva, srečal sem ga, ki je prevedena tudi v slovenščino. Seveda pa so tudi primeri, ko vernik po določenem dogodku izgubi vero. Tudi s tega vidika lahko vidimo, da je meja med vernikom in nevernikom zelo tanka. Končno Boga ni mogoče ‘znanstveno’ dokazati, a tudi ne, da ga ni. Vera je namreč povsem osebna kategorija, ki predpostavlja ljubezen in svobodo.
Zanimiva je tudi Pascalova misel, imenovana ‘Pascalova stava’. Ob vprašanju, ali je boljše biti veren ali neveren, je takole razmišljal: bolje je, da veruješ; v tem primeru, če ob koncu življenja ugotoviš, da Bog resnično je, vse pridobiš; če pa ugotoviš, da ga ni, nisi ničesar izgubil; če pa ne veruješ, potem si v primeru, da Boga ni, na istem kot vernik; če pa odkriješ, da je, si izgubil vse.
Glede mnenja, da čistih ateistov ni, je treba reči, da je odgovor nekoliko odvisen od tega, kako opredelimo ateizem. Iz krščanskega pogleda na človeka, kot ustvarjenega po Božji podobi in podobnosti, lahko sklepamo, da je že po stvarjenju vsak človek naravnan na Boga in globoko v svojem jedru zato ne more biti ateist. Nedvomno pa lahko bolj na površju zgradi svojo podobo sveta in človeka, v kateri pa za Boga ni prostora. V tem duhu je zanimivo razmišljal veliki teolog 20. stoletja Karl Rahner in razvijal misel o ‘anonimnih kristjanih’ – torej tistih, ki sicer živijo po evangeljskem nauku, deklarativno pa ne izpovedujejo vere v Jezusa Kristusa. Kakor lahko danes slišimo tudi kakšno misel o ‘krščenih ateistih’ – po krstu torej kristjanih, ki pa praktično živijo neevangeljski način življenja. Na ateistično odločitev pogosto vplivajo določene osebne izkušnje in doživetja iz otroštva ali iz kasnejšega obdobja. Očitno pa je Bog tudi želel imeti tako svobodnega človeka, da bo tudi v osebni odnos z Bogom stopal svobodno in na Božjo ljubezen odgovoril z ljubeznijo ali pa tudi ne, kajti brez te možnosti ne bi bil svoboden.
Skleniti želim z mislijo, da ni naša naloga, da tiste, ki se razglašajo za ateiste, sodimo ali še manj obsojamo, marveč da z njimi sredi življenja sodelujemo, smo se sposobni z njimi argumentirano pogovarjati, jim njim primerno razlagati razloge za svojo vero ter z živeto vero kazati lepoto našega odnosa z Bogom in to v občestvo vernih, ki se imenuje Cerkev. Saj nas v to smer spodbujajo že Apostolska dela, »Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje« (Apd 2,47).
TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2017) 3, str. 46

Resveratrol je polifenol, ki deluje kot močan antioksidant. Proizvaja ga več rastlin – kot odziv na poškodbe ali kadar rastlino napadejo patogeni, kot so bakterije in glive. Najden je bil v več kot 70 vrstah rastlin, med drugim v japonskem dresniku, jagodičevju, oreščkih in rdečem grozdju.
Strukturo resveratrola so prvič odkrili leta 1940, ko so molekulo izolirali iz bele čmerike, pozneje, leta 1963, tudi iz korenine japonskega dresnika. Širšo pozornost je molekula pritegnila šele leta 1992, ko je njena prisotnost v vinu uporabljena kot razlaga za kardioprotektivne učinke.

FRANCOSKI PARADOKS
Znameniti francoski paradoks povezujejo prav z delovanjem resveratrola. Dolga desetletja so raziskovalci na področju zdravja ugotavljali, zakaj so mediteranski narodi bolj zdravi od ostalih evropskih narodov, predvsem v povezavi z boleznimi srca in ožilja. Francozi so na primer kljub uživanju mastne in nezdrave hrane manj zbolevali za najpogostejšimi boleznimi srca in ožilja. Razlog naj bi bil v tem, da pri vsakem obroku spijejo kozarec rdečega vina, ki vsebuje resveratrol, ta pa s svojim antioksidativnim in protivnetnim delovanjem zmanjša tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni. Pred skoraj 20 leti so statistike in kardiologe posebej zanimali podatki o boleznih koronarnih arterij, kot je miokardni infarkt. Ugotovili so, da imajo Francozi raven holesterola v krvi enakovredno prebivalcem drugih industrijsko razvitih držav, a je bil delež francoskih žrtev infarkta veliko nižji v primerjavi z drugimi državami. Prva razlaga je bila mediteranska prehrana, ki vsebuje manj živalskih maščob, a več rastlinskih olj, ki so za srce manj škodljiva. Mediteranska prehrana pa vsebuje tudi veliko vina, v rdečem vinu pa so snovi, kot so fenolne spojine, ki lahko zmanjšajo strjevanje krvnih ploščic in s tem zmanjšajo tveganje za strjevanje v arterijah ter pojav srčnih bolezni, kot je miokardni infarkt.

EDEN NAJMOČNEJŠIH ANTIOKSIDANTOV
Znanstveniki so že večkrat dokazali, da je resveratrol eden najmočnejših antioksidantov. So pa ob tem tudi opozorili, da ga je z naravnimi viri skoraj nemogoče zaužiti toliko, da bi od njega lahko pričakovali zdravstvene koristi.

KJE SE NAHAJA?
Resveratrol se nahaja v rastlinah, kot so japonski dresnik, borovci, vinska trta, grmičevje arašidov, jagodičevja (jagode, borovnice, maline, brusnice …).
Najbogatejši vir resveratrola je zelišče, imenovano japonski dresnik (Polygonum cuspidatum), ki velja za praktično neuničljivo rastlino. Neuničljivost mu daje prav resveratrol. Japonski dresnik ima zelo pomembno vlogo v kitajski in japonski medicini, še preden so ugotovili, da vsebuje resveratrol, pa so ga uporabljali pri zdravljenju različnih bolezni, kot so dermatitis, glivična obolenja in parazitske okužbe. Največ resveratrola se nahaja v korenini rastline in ravno to ji nudi možnost preživetja. Japonski dresnik velja za invazivno rastlino, ki lahko uspeva v zelo ekstremnih pogojih in dokazano zraste tudi na betonu.
Resveratrol najdemo tudi v nekaterih vrstah sadja, kot so borovnice, robide, arašidi ... Glavna vira resveratrola v sredozemski prehrani sta še vedno rdeče grozdje in rdeče vino. Najbogatejši viri resveratrola v grozdju so olupki, semena in peclji.

UČINKI RESVERATROLA
Resveratrol ima veliko terapevtskih učinkov. Deluje: protivnetno, antioksidativno, imunomodulatorno, antikancerogeno, kardioprotektivno, vazorelaksantno in nevroprotektivno.

Antioksidativno delovanje
Resveratrol preprečuje oksidativni stres, ki povzroča poškodbe celic v telesu in s tem bolezni ter zgodnje staranje.

Protirakavo delovanje
Številne eksperimentalne študije in nekaj kliničnih študij potrjujejo protirakavo delovanje resveratrola. Z zaviranjem oksidativnega stresa, vnetja in proliferacije rakavih celic ter aktivacije apoptoze, programirane celične smrti, deluje proti raku.

Nevroprotektivno delovanje
Resveratrol lahko izboljša spomin in učne sposobnosti ter ščiti pred upadom kognitivnih sposobnosti, ki je povezan s staranjem. Poleg tega lahko antioksidativne in protivnetne lastnosti resveratrola vplivajo na zaščito možganov pred nevrodegenerativnimi boleznimi, kot so Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, Huntingtonova bolezen, možganska ishemija in epilepsija.
Raziskava na zdravih posameznikih je pokazala, da se je pri rednem jemanju resveratrola v odmerku 200 mg v obdobju 6 mesecev posameznikom izboljšal kratkoročni spomin in delovanje hipokampusa (del možganov, ki je odgovoren za spomin).

Sladkorna bolezen in debelost
Resveratrol blagodejno vpliva na debelost in sladkorno bolezen, kar prispeva k preprečevanju in zdravljenju inzulinske rezistence pri sladkorni bolezni in dislipidemiji.

Dermoprotektivno delovanje
Raziskave potrjujejo pozitivne učinke resveratrola na številna stanja kože, kot so staranje, poškodbe, brazgotine. Dokazali so, da nanos resveratrola na kožo ščiti pred rakotvornimi učinki UV-žarkov. Ima tudi protimikrobne in protivnetne učinke ter zmanjšuje število kožnih gub. Pripisujejo mu tudi posvetlitveno delovanje, saj zmanjša pigmentacijo kože zaradi izpostavljenosti UV-žarkom.

ZA POZITIVNE UČINKE VSAJ 200 MG RESVERATROLA. V VINU GA JE PREMALO.
Največ raziskav je bilo opravljenih z vnosom 200 mg resveratrola dnevno v obliki prehranskih dopolnil. Takšna koncentracija resveratrola v telesu dosledno daje dobre rezultate, pri manjših odmerkih pa to ni zagotovljeno.
Raziskovalci navajajo: »Da bi dosegli učinke resveratrola, ki jih opisujejo raziskave, bi morali zaužiti 200 mg čistega resveratrola, kar bi pomenilo 20 litrov vina (na dan).«
 
Ker je z resveratrolom bogat tudi japonski dresnik, bi morali pojesti pol kilograma vršičkov na dan, da bi zadostili potrebnemu vnosu, ki daje zgoraj naštete pozitivne učinke, oziroma pojesti kilogram borovnic na dan, kar je skoraj nemogoče. Resveratrol je zato najbolje uživati v obliki prehranskega dopolnila, v katerem vsaka kapsula vsebuje 200 mg čistega resveratrola.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 2 (2022), 73-75.

Sveta maša se začenja z znamenjem križa, nato pa mašnik zbrane vernike pozdravi; navadno (zlasti med tednom) z “Gospod z vami”, verniki pa odgovorijo “In s tvojim duhom”. Od kod izvira ta bogoslužni pozdrav in kaj pomeni? (Ana)
Pozdrav “Gospod z vami” izraža dvoje: željo, da bi čutili Božjo bližino, pa tudi resnico, da je Bog z nami. ko smo zbrani v njegovem imenu. Pozdrav “Gospod z vami” najdemo že v Svetem pismu stare zaveze (Rut 2,4). Odgovor vernikov se glasi “In s tvojim duhom”. V Svetem pismu na več mestih beremo ‘tvoj duh’ namesto ‘ti’ (Gal 6,18). Ta pozdrav se v katoliškem bogoslužju pogosto uporablja ne le kot pozdrav na začetku maše ali kakšnega drugega bogoslužnega dejanja, ampak tudi kot opozorilo in povabilo k sodelovanju: med mašo pred hvalospevom in pred blagoslovom. Krščanstvo ga je prevzelo po tem, kako je angel pozdravil Marijo ob napovedi, da bo postala Odrešenikova mati: »Gospod je s teboj!« (Lk 1,28). Škof na začetku maše ne pozdravi “Gospod z vami”, ampak pravi “Mir z vami”, kakor je vstali Kristus pozdravil svoje učence, ko se jim je prikazal. Škofje so namreč nasledniki apostolov in imajo polnost duhovništva. V latinščini, ki je bila pred drugim vatikanskim koncilom uradni bogoslužni jezik, se ta pozdrav glasi: “Dominus vobiscum – Et cum spiritu tuo”. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 3, str. 48