priloga

Goriški slavček še vedno poje

gost meseca

Jožko Zajec, spiritual v Rusikumu

moj pogled

Mojca Briščik, oglaševalska zbornica

Preberite več: Oktober 2024

Orientalska zgodba pripoveduje o nekem možu iz Bagdada, ki je vsak dan kupil na tržnici pet hlebov nekvašenega kruha. Čez nekaj časa ga je prodajalec vprašal, zakaj vsak dan kupuje pet hlebov kruha. Mož je odgovoril: »En hleb pojem sam, dva hleba vrnem in dva hleba posodim!«– »Komu vračaš in komu posojaš?« je bil radoveden prodajalec. »Svojim staršem vračam, kar so mi dali, ko sem bil še otrok. In svojim otrokom posojam, da mi bodo v starosti morda to povrnili.« (sč)

Pred kratkim sem doživela izredno milost. Moj otrok je, tako jaz trdim, čudežno ozdravel. Prej sem se odtujila Cerkvi, po tem dogodku pa vem, da je to delo Boga, ki ni strašen in maščevalen, pač pa velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča. Ki je povsod in za vse ljudi. Danes vem, da je to krščanski Bog, islamski Alah ali hindujski Krišna ... Bog je samo eden. In ko umrem, Bog ne daj, da se mi prikaže Krišna. Želim si in upam, da bom srečala svojega Jezusa, hindujcu pa želim, da se mu prikaže Krišna, ne pa Jezus. Kakorkoli že: Bog je za vse stvarstvo samo eden. Če mislite, da je ta misel greh, prosim za odpuščanje ... vendar sem prepričana, da nikoli ne bom mislila drugače. Izobrazba nam je prinesla dvom v dogme. Vendar Božja zapoved je, da se moramo učiti, spoznavati, pridobivati znanje.
Olga
Najprej sem vesel, da vas je ‘čudežna ozdravitev’ vašega otroka zopet pripeljala k Bogu. Doživeli ste, kako je Gospod dober in zaradi njegove dobrote ste se zatekli k njemu.
Strinjam se z vami, da je Bog samo eden. Danes nekateri celo trdijo, da tega Boga eni imenujejo Kristus, drugi Alah, tretji Krišna itd. in da je to vseeno. Cerkev oznanja, da je Bog res eden, ni pa res, da se isti Bog javlja na različne načine kot Alah, Krišna ... Različne vere so za nas izziv. Kakšen odnos naj imamo do drugih ver kristjani?
V tem pogledu je za nas kažipot Drugi vatikanski cerkveni zbor, ki je tudi uradno izrazil spoštovanje do pripadnikov nekrščanskih verstev. To naredi predvsem v Izjavi Cerkve o razmerju do nekrščanskih verstev (N), ki je bila sprejeta 28. oktobra 1965. leta. Znamenit je stavek: »Katoliška Cerkev ne zameta ničesar od tistega, ker je v teh verstvih resničnega in svetega. Z odkritosrčno spoštljivostjo gleda na one načine delovanja in življenja, na ona pravila in nauke, ki se sicer v mnogočem razlikujejo od tistega, česar se sama drži in uči, a neredko odsevajo žarek Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi« (N 2).
Različnost ver je za koncil odraz teženja človeka po Bogu, ki je položeno v njegovo notranjost. Zato je vsak človek po svoji naravi religiozen, v svojem bistvu naravnan na Boga. Ljudje iščejo ter “pričakujejo od različnih religij odgovor na skrite uganke človeškega bivanja, ki danes kakor že od nekdaj do globin vzbujajo človeška srca” (N 1). Zato “že od najstarejših časov pa prav do današnjih dni najdemo pri različnih narodih neko zaznavanje tiste skrivnostne moči, ki je prisotna v potekanju stvari in v dogodkih človeškega življenja; še več včasih najdemo priznavanje najvišjega božanstva ali celo Očeta” (N 2).
V Odloku o misijonski dejavnosti Cerkve najdemo tudi poziv kristjanom, naj bodo pri pričevanju za Kristusa povezani z drugimi ljudmi in naj v njihovih izročilih odkrivajo “skrita semena besede” (M11). Izraz semena besede (logoi spermatikoi) je uporabil že sveti Justin, pisatelj, apologet iz prvih časov krščanstva. Evzebij pa je govoril, da so bile poganske filozofije ‘priprava’ na Kristusa.
Zaradi tega spoštovanja do pripadnikov drugih ver koncil priporoča z njimi dialog in skupno nastopanje “v obrambo in pospeševanje socialne pravičnosti, moralnih vrednot ter miru in svobode za vse ljudi” (N 3).
Ob takem pozitivnem pogledu na nekrščanska verstva in njegove pripadnike, se postavlja v novi luči tudi vprašanja zveličanja nekristjanov, oziroma po domače – ali bodo tudi nekristjani prišli v nebesa, o čemer pišete tudi vi. Cerkev uči, da bodo tudi pripadniki nekrščanskih verstev zveličani, če bodo živeli po svoji vesti. To je lepo izraženo v koncilski pastoralni konstituciji Cerkev v sedanjem svetu. Sklicuje se na Sveto pismo, in sicer na pismo Rimljanom, kjer pravi, da je Kristus umrl “za nas vse” (Rim 8,32). Torej tudi za nekristjane. Zato pravi: »Ker je namreč Kristus za vse umrl in ker je poslednja človekova poklicanost k resnici samo ena, to se pravi Božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan samo Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti« (CS 22,5).Podobno govori tudi Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, da “ljudi, ki brez svoje krivde ne vedo za evangelij, more Bog po sebi znanih poteh privesti k veri, brez katere ni mogoče biti Bogu všeč” (M 7).
Na podlagi učenja koncila lahko odgovorim na vaše vprašanje, kdo se nam bo prikazal po smrti. Pravzaprav ste sami odgovorili: “Bog, ki ni strašen in maščevalen, pač pa velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča.” Torej bomo uzrli obličje neskončno ljubečega Boga, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu in ki je odrešil vse ljudi.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 9, str 40-41.

Nekoč sva šli z mamo v sosednjo vas. Takrat smo uporabljali steze, saj se je veliko hodilo peš. Steze so vodile po travnikih, tudi ob njivah in vrtovih in nihče ni branil hoditi po teh uhojenih stezah. Najina steza je vodila za vasjo, kjer so imeli nekateri obdelane njive, nekateri pa sadovnjake.
»Mama, glej, kako lepa jabolka so na tej nizki jablani. Ali lahko eno odtrgam?« me je mikalo, ker so bile veje tako nizke, da sem jih celo jaz, ki sem bila še majhen otrok, lahko dosegla.
»Ne, ne smeš! Ta jabolka niso naša. Če boš enega odtrgala, ga boš nekomu ukradla,« me je poučila. »Veš, jabolko ni zraslo samo od sebe. Nekdo je jablano posadil, ji pognojil, jo obrezoval in ji uredil lepo krošnjo. Jablana je bogato obrodila. Njen lastnik zdaj čaka, da bodo jabolka zrela in bo gospodar lahko pobral sadove svojega truda. Zapomni si: nikoli ne kradi, niti najmanjših reči ne.« Ta njen nauk sem si zapomnila za vse življenje.
***
Precej desetletij je minilo od takrat. Moje mame ni več med nami, ostali pa so njeni nasveti in vzgojne besede, ki so včasih sicer nekje na dnu z raznimi mislimi in skrbmi napolnjene glave. Ko je pravi čas, pa le priplavajo na površje in jasno slišim mamin glas, ki me opominja in uči.
Vas, kjer živim s svojo družino, leži v dolgi dolini, ki jo od vseh strani obdajajo z gozdom porasli griči. Skrbno so obdelani koščki zemlje, ki so dovolj brez kamna in pripravni za pridelovanje zelenjave in drugih pridelkov. Če je leto sušno, bolje uspeva na njivah v kraških dolinah, če je leto mokro, pa malo višje, da voda prej odteče. Navadila sem se, da za vsak slučaj posadim in posejem nekaj na oba kraja, da zagotovo vsaj nekaj pridelamo.
Tisto leto nam je rdeča pesa zelo dobro obrodila na obeh krajih. Pobrala sem tisto na najbolj oddaljenem zelniku in prihranila za naslednji dan peso na njivi pod hišo. Z velikim veseljem in ponosna, da mi je uspelo pridelati toliko in tako debele rdeče pese, sem se podala tja, da poberem sadove svojega dela. Na njivi pa me je čakalno bridko presenečenje: nekdo me je prehitel in pobral polovico pese – lepo po vrstah. Od šestih vrst so bile tri popolnoma prazne.
“Človek, samo človek lahko tako na čisto pobere,” mi je prišlo na misel. Zabolelo me je to spoznanje. “Človek je kradel! Zakaj mi ni rekel, dala bi mu peso, zdaj pa ima na svoji duši greh tatvine. Le kdo je bil? Morda neki vaščan, ki je nekoč dejal, da je moral, ko se je z avtom vračal v mesto, na nekem zelniku ukrasti solato, če jo je hotel jesti.” “Ni ti bilo treba, doma bi si obdelal košček zemlje in bi imel svojo solato,” bi mu odgovoril moj mož.
Hodila sem po njivi in bolelo me je, da se je nekdo znesel nad mojim delom. Ni pomislil, koliko truda me je stalo, ko sem sadila, okopavala in negovala te rastline. Poteptal je vse moje delo. Pa še pregrešil se je proti sedmi Božji zapovedi: Ne kradi!
Čisto na koncu pobranih vrst so mi oči obstale na sledi, vtisnjeni v zemljo, ki me je kljub izgubi pridelka razveselila. Bila je sled jelena, ki si je privoščil priboljšek.
Neverjetno, kako je žival čisto pospravila, kot gospodinja pospravi in pobriše mizo po kosilu, tako čisto je ta jelen pospravil tri vrste pese. “O, hvala Bogu,” sem rekla sama pri sebi. “Žival ne krade, samo vzame si, kolikor potrebuje. Samo da ni bil človek, ki je uničil moj trud in se pregrešil.” Spoznanje, da je to storila žival, je manj boleče.
Čez nekaj let sem na televiziji videla nekoga, ki je hodil po gozdu in vsakih nekaj korakov pritisnil v vlažno zemljo odtis medvedje šape. Začela sem premišljevati o tisti pobrani pesi na naši njivi. V spominu mi je ostalo, da je bil tam en sam odtis jelenovega kopita, pa še ta čisto na koncu, kjer se njiva dvigne v breg in je zemlja dosti manj rahla kot spodaj.
Ta ‘žival’ se je res neverjetno pripravila na pojedino! Kako ima lahko človek drugega za norca. Je pa bil toliko ‘pošten’, da je pridelek razpolovil: pol je ukradel zase, pol je pustil nam.

Heli.(zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 82.

25. maj 1887, Pietrelcina, Italija; † 23. september 1968, San Giovanni Rotondo, Italija

Od zibelke za ta svet do lestev za nebesa

Pietrelcina, ki je povezana z imenom patra Pija, je njegov rojst­ni kraj, nedaleč od mesta Benevento v italijanski pokrajini Kam­panji. Tam je zagledal luč sveta 25. maja 1887 ob petih popoldne. Bil je četrti od sedmih otrok, ki sta jim posredovala življenje zakonca Grazio Forgione in Maria Giuseppa De Nunzio. Krščen je bil že naslednji dan na ime Francesco....Pri enajstih letih je pre­jel prvo sveto obhajilo in birmo. Ko je petnajstleten razmišljal, da se popolnoma posveti Bogu, je imel videnje, ki mu je pokazalo, da bo vse njegovo življenje nenehen boj proti satanu. 6. januarja 1903 je Francesco Forgione prišel v kapucinski samostan v kraju Morcone, kjer je opravil noviciat in 22. januarja 1904 izrekel začasne redovne zaobljube ter dobil ime Pij iz Pietrelcine, po katerem ga zdaj pozna ves svet. Od tam se je preselil v samostan v kraju Pianisi, kjer je nadaljeval študije. Leta 1907 je izrekel večne redovne zaobljube. Pogosto ga je mučila neka skrivnostna bolezen in bali so se, da ne bi umrl pred mašniškim posvečenjem, zato je bil s posebnim dovoljenjem iz Rima 10. avgusta 1910 v stolnici v Beneventu posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 14. avgusta v svojem rojstnem kraju. 8. septembra je na pristavi Pia­na Romana, nedaleč od doma, kjer je kot otrok pasel, prejel ne­vidna, toda boleča znamenja Kristusovih ran. Poslali so ga v samostan v kraju Venafro, kjer pa je ostal le dobra dva meseca. Zaradi bolezni se je moral vrniti v domači kraj, kjer je ostal do februarja 1916, ko so ga predstojniki poslali v samostan Sve­te Ane v mestu Foggia. Tudi tukaj je ostal prav malo časa, kajti sredi leta 1917 je bil prestavljen v San Giovanni Rotondo, kjer so tedaj kapucini imeli zelo skromen samostan, in tam je ostal do konca svojega zemeljskega bivanja, ki se je izteklo 23. septem­bra 1968.

"Glejte Jezusa, ne mene!"

San Giovanni Rotondo je kmalu po prihodu patra Pija začel pri­vabljati romarje od vsepovsod, potem ko se je razvedelo, da tam živi pater s stigmami - vidnimi znamenji Kristusovih ran. Te rane je prejel 20. septembra 1918 dopoldne med molitvijo v samostan­skem koru. Prikazalo se mu je skrivnostno Bitje (trpeči Kristus), ko je bilo videnja konec, je pater Pij opazil, da so njegove ro­ke, noge in prsna stran prebodene in da iz njih kaplja kri. "Za­mislite si mojo grozo, pa tudi bolečine, ki sem jih takrat obču­til, in jih čutim nenehoma vsak dan." Nekaj dni po tem dogodku je v pismu eni od žena, ki jim je bil duhovni voditelj, napove­dal: "Ta križ, ki mi je bil poslan od Boga, me bo spremljal vse do konca mojega potovanja." In res je bilo tako. Kljub vsem pos­kusom zdravnikov, da bi jih zacelili, so rane ostale sveže celih petdeset let, nikoli pa se niso ognojile. Pater Pij je vedno no­sil rokavice, ki jih je sam pral. Med zadnjo mašo, ki jo je daro­val 22. septembra 1968, en dan pred smrtjo, je rokavice snel in vsi so lahko videli, da so rane izginile. Številne zdravniške preiskave so potrdile, da pater Pij - prvi duhovnik v zgodovini s stigmami - teh ran ni dobil po naravni poti. Na sodbo nekega profesorja, da je pater Pij dobil rane samo zato, ker se je tako močno poglabljal v Kristusovo trpljenje, je sam pater hudomušno odgovoril: "Ko boš videl tistega profesorja, mu reci, naj na vso moč misli, da je vol. Bomo videli, če mu bodo zrasli rogovi!" Veliko je pretrpel zaradi sumničenj raznih visokih predstavni­kov Cerkve, a njegov odgovor je bil: "Cerkev je naša mati; tudi kadar nas tepe, nam želi dobro." Ljudem, ki so strmeli vanj, ko je molil, je dejal: "Kaj gledate mene, glejte Jezusa!"

Moder spovednik in duhovni voditelj

Pater Pij je kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo zaslovel kot spovednik, ki bere v srcih. V več kot petdesetih letih svojega bivanja v tem samostanu (od leta 1931 do 1934 zaradi prepovedi iz Vatikana ni smel spovedovati) je v svoji spovednici sprejel na stotisoče ljudi. Samo v letu 1967 je samostanski kronist naštel 15.000 žena in 10.000, ki so bili pri spovedi pri patru Piju. Bila pa so leta, ko je število njegovih spovedancev znašalo 70-80.000! Treba je bilo dolgo čakati na vrsto (uvedli so sezname), predvsem pa se je bilo treba na spoved temeljito pripraviti. Srečanje s patrom Pijem-spovednikom je bilo zelo osebno, pogosto dramatično. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev: če ni opazil priprav­ljenosti na spreobrnjenje, je znal biti zelo trd. "Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji in z drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa, jih je treba tudi bolj trdo prijeti!" Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo kratke: tri minute ali malo več. Pater je po­slušal izpoved, drugo je "videl", podal čisto kratek nauk za živ­ljenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so pri­hajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhov­nega voditelja. "Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim," je dejal. "Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!" Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsakdanji maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri "spominu živih in raj­nih". Tisti, ki jim je bil duhovni voditelj, so nemalokrat sli­šali njegovo svarilo: "Dobro pomnite: če se ne boste obnašali le­po in če me ne boste poslušali, vas nekoč pred Bogom ne bom pri­znal za svoje otroke. Bom prvi, ki vas bo tožil!"

Otipljivi sadovi vztrajne molitve

Pater Pij povezuje molitev z močno karitativno dejavnostjo, ka­tere izjemen izraz je Hiša lajšanja trpljenja. Molitev in ljubezen: poglejte, kako zelo stvaren povzetek nauka, ki nam ga daje pater Pij, in ga danes ponovno predlagamo vsem," je poudaril Janez Pa­vel II. v svoji homiliji ob razglasitvi patra Pija za svetnika.

O svetem Frančišku Asiškem je nekdo zapisal, da ni bil zgolj mož molitve, temveč "poosebljena molitev". Isto so govorili o patru Piju vsi, ki so z njim živeli ali se z njim srečevali. On sam je večkrat dejal: "Kaj vendar hočejo vsi ti ljudje? Jaz sem samo ubog redovnik, ki moli." V svoj dnevnik je leta 1929 zapisal: "Vsak dan vsaj pet rožnih vencev... To je orožje, ki nam ga je za ob­rambo in zmago darovala Mati Marija, da ga uporabljamo zoper zvi­jače peklenskega sovražnika." Dva dni pred svojo smrtjo, 20. sep­tembra 1968, je svojemu rojaku patru Modestinu položil v roke svoj rožni venec, rekoč: "Glej, izročam ti rožni venec. Razširjaj ga med mojimi!" Sredi viharja druge svetovne vojne je papež Pij XII. katoliške vernike prosil, naj molijo za mir in za zmago dob­rega nad zlom. Pater Pij je svojim duhovnim otrokom dejal: "Odgo­vorimo na klic svetega očeta!" Tako so nastale "molitvene skupi­ne", ki so dejavne po številnih deželah sveta. - Sad molitve je tudi bolnišnica Hiša lajšanja trpljenja, katere zamisel sega v leto 1940, uresničevati pa so jo začeli leta 1947. Odprli so jo 5. maja 1956. Ob tej priliki je pater Pij dejal, da se v tem bol­niškem mestu združujeta najsodobnejša medicinska tehnika in duh frančiškanske skromnosti. "To je kraj molitve in znanosti." Last tega zavoda je pater Pij prepustil Svetemu sedežu z zagotovilom: "To delo bo preživelo stoletja."

Pri oltarju drugi Kristus

Milanski nadškof kardinal Giovanni Montini, poznejši papež Pavel VI., je obiskal patra Pija v San Giovanni Rotondu in bil pri nje­govi maši skupaj z množico vernikov. Zapisal je: "Ena maša patra Pija za mnoge pomeni veliko več kot deset dni misijona." Pater Pij je redno maševal že ob štirih zjutraj, na mašo pa se je pri­pravljal več kot dve uri. Ko je pristopal k oltarju, je šel na Kalvarijo. V pogovoru s svojo duhovno hčerko Cleonice Morcaldi je povedal, kaj mu pomeni maša. "Popolno združenje s Kristusovim trpljenjem." - "In kaj naj berem v vaši maši?" - "Celotno Kalva­rijo." - "Pater, povejte mi, kaj trpite pri sveti maši?" - "Vse tisto, kar je trpel Kristus - seveda v neprimerljivi meri - trpim tudi jaz, kolikor je to mogoče človeškemu bitju." - "V katerem trenutku med daritvijo svete maše trpite najbolj?" - "Med spre­menjenjem /povzdigovanjem/ in obhajilom." Pogosto se je pater Pij med mašo zamaknil; dolgo se ustavljal ob spominu živih in rajnih, ko je Bogu priporočal vse tiste, ki so bili zaupani njegovi oče­tovski skrbi. Njegovi zavistni nasprotniki so dosegli, da so iz Rima določili, naj maša patra Pija ne traja več kot trideset mi­nut. "Če bi bilo v moji moči, sploh ne bi šel od oltarja," je de­jal pater Pij, ki pa je ukaz ponižno sprejel. Kako je cenil maš­no daritev, povejo njegove besede: "Ko bi ljudje poznali vrednost svete maše, bi morali priti vsak dan orožniki, da bi skrbeli za red pred vrati zaradi take množice ljudi." Zadnjo mašo je daroval 22. septembra 1968, en dan pred svojo smrtjo. Med njo je z rok snel rokavice in videlo se je, da na njih ni več sledov ran. "Moja kri se je izčrpala."

"Ko bom v grobu, bom bolj živ kot kdaj"

Nekateri sobratje in duhovni otroci so imeli občutek, da pater Pij ve za datum svoje smrti. Ko so videli, da njegove telesne moči vse bolj pešajo, so ga vprašali: "Pater, odhajate, kako bomo brez vas?" On pa jim je odgovoril: "Saj bom ostal med vami, bolj kot prej. Prej ste me morali čakati, če ste hoteli govoriti z ma­no, zdaj pa vas bom jaz čakal tam. Pridite na moj grob in dobili boste več kot prej. V grobu bom bolj živ kot kdajkoli!" Tistim, ki ne morejo priti v San Giovanni Rotondo., pa je svetoval: "Poj­dite pred tabernakelj in v Jezusu boste našli tudi mene." Po zadnji maši 22. septembra 1968 se je pater Pij samo še dvakrat prikazal na oknu in je romarje blagoslovil in jim pomahal v poz­drav z belim robčkom. V noči od 22. na 23. september je pater, ki je bedel ob njem, videl, da pater Pij ugaša in je šel klicat predstojnike in sobrate, čeprav mu je Pij dejal: "Nikogar ne kli­či! Nikogar ne budi! Tisti, ki me je imel poklicati, me je po­klical. Potem ko je prejel sveto maziljenje, je ob 2.30 ponoči izdihnil z imenoma Jezusa in Marije na ustnicah. Ob njegovi kr­sti v samostanski cerkvi so se vrstile dolge procesije romarjev vse do pogreba, ki je bil 26. septembra. Pokopali so ga v kripti cerkve Marije, Matere milosti in tako izpolnili njegovo željo, ki jo je zapisal v oporoki leta 1923. Pri pogrebnem slavju, ki je bilo prežeto s trdno vero, da pater Pij živi v Bogu in prosi za vse, se je zbralo kakšnih 1.00.000 ljudi. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov pri­znala šele po dolgem in natančnem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa ga je uvrstil v seznam svetnikov katoliške Cerkve. Njegov god, ob­vezen za vesoljno Cerkev, se obhaja 23. septembra.

ČUK, Silvester. Sveti pater Pij. (Priloga). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 8, str. 45-52.

Jezus je deset zapovedi, postavo stare zaveze povzel v dvojno in eno samo zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega (Mt 22,37-40). Ko na začetku maše izpovedujemo kesanje, molimo: »Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju« in s tem priznamo tudi grehe jezika v svojem odnosu do ljudi. (Pavla)
Modri p. Tomaš Špidlik v svoji knjigi Osnove krščanske duhovnosti piše, da se ljubezen (tako do Boga kot do bližnjega) izraža bolj v dejanjih kot v besedah, toda ne smemo pozabiti, da v medčloveških odnosih tudi besede štejejo za dejanja. Žaljive besede rušijo ljubezen. Ironične in zlobne pripombe, pravi, lahko razumemo kot šale, podobno kot če nas kdo potreplja (udari) po ramenu. Pravilno je treba izmeriti moč udarca. So udarci, ki ne morejo biti šala, gotovo ne za tiste, ki jih prejemajo. V takem primeru se prisotni ne bi smeli smejati. Med nedolžnim in hudobnim smehom je namreč velika razlika. Težko je sožitje z ljudmi, ki pri delu nikdar ne zamudijo prilike, da ugovarjajo, zlobno odgovarjajo, nasprotujejo in vedno uveljavljajo svojo samovoljo. Ni treba dokazovati, kako nasprotujejo bratski ljubezni vse vrste laži, opravljanja, obrekovanja.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 46.

V stari Grčiji so krošnjarji hodili po mestih in vaseh, otovorjeni z blagom, ki so ga ponujali s klicem: “Kaj potrebujete?”
Tako so ljudi privabljali, da so prišli v njihovo bližino in vzbudili njihovo radovednost. Želeli so videti, kaj prodajajo. Morda kaj takega, kar res potrebujejo, ali pa kaj takega, kar si samo želijo.

V današnjem času glasnih reklam si velikokrat želimo marsikaj, česar sploh ne potrebujemo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2019), 95.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Imam tri otroke. Imam jih rada in z možem sva jih z ljubeznijo pričakovala in sprejela. Sama sem bila vzgojena v krščanski veri in bi tudi otroke rada tako vzgojila. In prav tu se začnejo težave. Otroci niso veliki, še prav v najstniških letih ne, ampak že imajo težave pri obiskovanju maše. Eden še posebej. Kaj vse mu moram obljubiti in kaj vse se moram izmisliti, da gre k maši. V družini imamo neki način točkovanja. Otroci dobijo točke, če so pridni, in te se jim zbrišejo, če ne ubogajo. Ko gredo k maši, dobijo nekaj točk ... Torej so na neki način nagrajeni. Potem pa njihovo jamranje: Zakaj tam biti pri miru? Zakaj je tako dolgo? In res! Ali ne bi mogli duhovniki krajše pridigati. Morda tako, da bi jih razumeli tudi otroci, da bi bilo zanimivo tudi zanje?
Nedelja se mi je namesto dneva veselja ob obisku maše spremenila v dan, natančneje jutro more, ko moram otroke pripraviti, da gredo k maši. Na neki način se je bojim. Mož me pri naporih podpira, čeprav je glavnina verske vzgoje na meni.
Vesela bom vaših spodbudnih besed.
Avgusta

Najprej vas moram pohvaliti, ker s tako zavzetostjo otroke vzgajate v veri in z njimi obiskujete mašo. Žal mnogi današnji starši otroke samo ‘pošljejo’ k maši, sami pa ne grejo z njimi. Odprli ste zanimivo vprašanje o obisku otrok pri maši. Posredujem nekaj priporočil, povzetih po spletnih straneh ameriške katoliške Cerkve, ki bodo v pomoč vam pa tudi drugim staršem, ki se odpravljajo z otroki k maši.

Pred mašo
Preden gremo k maši, poskrbimo, da otroci ne bodo lačni. Ker še ne hodijo k obhajilu, jim ni treba upoštevati evharističnega posta. Lakota jim zagotovo ne bo pomagala, da bodo pri maši bolj mirni. V cerkev pa ne nosimo prigrizkov, piškotov, bombonov in čokoladic. Izjema je le steklenička za majhnega otroka, ki kdaj pa kdaj pomaga, da v miru ujamemo kakšen del župnikove pridige.
Svetujemo, da začnete vzgajati že zelo majhne otroke. Oblecite jih v posebno ‘mašno’ obleko, ki naj jo otrok obleče samo za mašo in za posebne slovesnosti. Ni potrebno, da je to draga obleka, lahko je povsem preprosta, njena posebnost pa je v tem, da jo imamo samo za mašo. Obujte mu tudi mašne čeveljčke. Obleka otroku pomaga, da razlikuje med mašo in čisto vsakdanjimi opravili.
Preverite tudi svojo torbo. V njej morajo biti plenice, duda in vse potrebno za nepredvidene pripetljaje. Med ‘obvezno opremo’ spada tudi majhna igračka ali knjižica, s katero se otrok lahko igra samo ob nedeljah in samo pri maši. Med knjižicami lahko izberemo take z versko ali svetopisemsko vsebino. Pri Ognjišču takih knjig ne manjka. Igrača mora biti iz takega materiala, da ne bo ropotala in zato starši ne bodo ob vsakem padcu na tla deležni ostrih pogledov drugih vernikov. Preden geste od doma, naj gre otrok na stranišče, in če je potrebno, najmlajšemu menjajte plenico.
Čas, ko se vozite k maši – ali še bolje, če greste peš – izkoristite, da preberete božjo besedo ali otrokom obnovite evangelij, ki bo pri maši. V avtu lahko božjo besedo prebere najstarejši otrok. Tako jo boste zagotovo vsaj enkrat slišali, kajti čisto mogoče je, da boste morali z najmlajšim otrokom nujno zapustiti cerkev med branjem božje besede.
Preden greste v cerkev, otroke še enkrat spomnite, zakaj gremo k maši in kaj bomo tam delali. Povejte jim, kaj je njihova naloga pri maši: da so mirni in tiho in da pomagajo pri petju in skupnih molitvah. Njihova naloga je tudi, da ne motijo ljudi, ki so okoli njih in so prišli v cerkev, da bi zbrano molili.

V cerkvi
Ko pridete v cerkev, sedite v prve klopi. Da, prav ste prebrali, v prve klopi. Za malčke je namreč pomembno, da od blizu spremljajo dogajanje pri maši. Sčasoma se bodo otroci naučili razlikovati pomembnejše dele maše.
Mnogi starši otroke držijo v naročju, razen če so starejši od treh let. To pomaga na več načinov. Otroci imajo boljši razgled, laže jim kaj šepetaje povemo na uho in razložimo dogajanje pri maši. Imamo tudi večjo kontrolo nad njihovim obnašanjem. Če malček postane siten in se zvija, je pogosto dovolj, da zamenjamo tistega, ki ga drži in že s tem ga pomirimo. Lahko pa se gremo igrico, da mu s prstom kažemo in šepetamo: Glej, lučka; glej, oltar; glej, duhovnik; glej, križec; glej, Jezus na križu ...
Pri dveh letih otroku že pustimo, da stoji na tleh, vsaj kakšen del maše, tako ga pripravimo, da tiho in mirno sedi poleg nas v klopi, namesto v naročju. Ko pa dopolni tri leta, je zanj preizkusno dejanje in velika čast, če lahko stoji, sedi in kleči, kakor ‘veliki’ med evharistično molitvijo.
Če otrok povzroča malo hrupa, se ne vznemirjajte preveč, saj vznemirja le ljudi v neposredni bližini, drugi tega ne bodo opazili. Če pa otrok joče ali postane (pre)glasen, potem je najbolje, da mirno zapustimo klop in ga peljemo iz cerkve, dokler se ne umiri in utihne. Pri tem je pomembno, da se vrnemo na svoje mesto takoj, ko se otrok umiri, sicer bo otrok začel izkoriščati jok in nemir, da bomo šli z njim iz cerkve.
Izkušnja staršev govori, da ni toliko moteče, če gremo nekajkrat iz cerkve in se vrnemo nazaj, kakor če bi otroka pustili jokati v cerkvi in bi s tem motili druge ljudi, ki so pri maši. Vašega odhoda in prihoda morda ne bodo vsi razumeli, gotovo ga bodo razumeli tisti, ki so imeli majhne otroke.

Po maši
Po maši pohvalite otroke, če so se pri maši lepo obnašali ali so se vsaj nekaj časa trudili. Če potrebujejo kakšen popravek, jim to na kratko povejte, da bo lahko prihodnjič še boljše. Povejte jim, da jim boste pri tem pomagali in da jih boste na to prihodnjič pred mašo tudi spomnili. Odgovorite tudi na njihova vprašanja o maši, pa tudi sami jih vprašajte, kaj so si zapomnili od maše in bodo prenesli v življenje.
S starejšimi otroki si vzemite čas, da spregovorite o božji besedi in o pridigi. Otroke je treba vzgajati in učiti, kako so pravilno pri maši, dokler s svojo navzočnostjo več ne motijo ljudi okrog sebe. Čeprav nam to včasih ne popolnoma uspe, je trud staršev na koncu poplačan.
Starši so ‘prvi duhovniki’ domače Cerkve, zato so odgovorni za vzgojo svojih otrok v veri. Kot katoličani nimajo pomembnejše naloge kot je posredovanje vere in izkušnjo molitve, obiska maše. Zato je pomembno, da pomagajo otrokom sodelovati pri bogoslužju kakor in kolikor zmorejo starosti primerno. »Včasih sva kot starša od maše odnesla le telovadbo s sitnim otrokom v naročju. Toda zavedava se, da otroci ne ostanejo dolgo majhni in da odraščajo,« sta dejala starša, ki se trudita otroke vzgajati v veri ter nadaljevala. »Dovolj bo priložnosti za poglobljeno in zbrano molitev in sodelovanje, ko bodo otroci postali najstniki in ko bodo zapustili družinsko gnezdo.«
Lepo je, če se potrudimo in gremo k nedeljski maši kot družina, toda včasih, ko so otroci majhni, je praktična rešitev, da gre eden od staršev k prvi, drugi pa k drugi maši. Otroka, ki je zelo majhen, pa varujemo doma, To je začasna rešitev. Bolje prej kot kasneje je potrebno otroka naučiti, kako se vedemo in kaj delamo pri maši.
Morda še misel glede duhovniških pridig. Kolikor vem, imajo nekatere župnije, zlasti večje, kjer je to lahko, posebne ‘družinske maše’, kjer je poudarek na sodelovanji otrok in tudi duhovnik pridiga predvsem otrokom. Spominjam se besed mame, ki je z možem pripeljala vse svoje otroke k maši: »Ko je otroška pridiga, jo slišim tudi jaz, saj jo otroci poslušajo in so takrat mirni. Pa še doma se lahko pogovarjamo o njej.« Tisti, ki imajo raje pridigo za odrasle, ne bodo šli k družinski, ampak k drugi maši. Morda se na župnijskem svetu pogovorite, kako bi tudi v vaši župniji vsaj enkrat mesečno pripravili družinsko mašo. Zanimiva je moja izkušnja iz Anglije, kjer v nekaterih župnija nimajo družinske maše, ampak starši peljejo otroke pred mašo v veroučne prostore in jim tam katehet na njim primeren način razlaga božjo besedo. Otroci narišejo kakšen prizor evangelija ali izdelajo kakšno drugo stvar, ki jo potem pri darovanju prinesejo v cerkev.
Zanimiv je začetek vašega pisma. Na vprašanje ste pravzaprav kar sami odgovorili z Jezusovimi besedami, da ne vemo ne ure ne dneva njegovega drugega prihoda. Kdo naj ve, kdo bo zadnji papež, če je čas Jezusovega drugega prihoda na svet neznan celo angelom v nebesih, kakor trdi Jezus (prim Mr 13,32)? Ljudem, ki širijo take novice in si morda celo mislijo, da so zato dobri kristjani, bi svetoval, naj bolj za to, kateri bo zadnji papež, skrbijo, kakšna bo njihova zadnja ura.
RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče (2016) 09, str. 46