Zakaj se učimo, da bomo po smrti šli v nebesa, vice ali pekel, ko pa molimo “pridi k nam tvoje kraljestvo”? Po mojem ob smrti umre tudi duša in vstanemo od mrtvih ob prihodu Kristusa kot kralja, ko bo spet prišel na Zemljo.
Nikjer v Svetem pismu ne piše, da je duša neumrljiva. Ob njegovem prihodu bodo vstali od mrtvih, v prvotni obliki vsi, ki so si v zemeljskem življenju zaslužili, drugi pa bodo ‘ostali’ neobujeni in prikrajšani za raj na zemlji kot ga je obljubil Jezus.
Branko

Ali ni kot ‘pekel’ mišljena ponazoritev z Geheno – smetiščem zunaj Jeruzalema, kjer je večno gorel ogenj, ko so zažigali odpadke in jih polivali s smolo, da so zgoreli?
Na vprašanja, ki jih je postavil bralec, je izredno težko odgovarjati preprosto in enostavno, saj se dotikajo ‘skrivnosti’ naše vere. Skrivnost pa ostane skrivnost, četudi vanjo prodiramo in jo vedno bolj spoznavamo. Pri izražanju skrivnosti naše vere si moramo pomagati z omejeno človeško govorico, ki ni sposobna enoumno izraziti vseh vidikov krščanske vere, zato si pomagamo z več izrazi, več podobami, da potem vse skupaj lahko podajo vsaj približno skico razodete resničnosti. Ko govorimo o Bogu moramo takoj reči, da vse, kar o njem rečemo, že v tistem trenutku velja, da je Bog drugačen od tega, kar smo izrazili.
Podobno je z Božjim življenjem in z našim življenjem v Bogu. Zato že Sveto pismo uporablja različne izraze. O “Božjem kraljestvu”, ki se nam je približalo v učlovečenju Jezusa Kristusa, nam je sam Jezus govoril v mnogih prilikah, ne z eno samo. Že v Svetem pismu najdemo še izraze “nebeško kraljestvo”, “nebeška gostija”, “Gospodarjeva gostija” … Kasneje v krščanskem razmišljanju in s prehodom krščanstva v druga kulturna okolja (grško, rimsko), so se pojavili še novi uvidi in tudi novi izrazi, ki pa jih nikoli ne bi smeli razumeti v nasprotju s tem, kar nam je razodeto v Svetem pismu. Sem sodi tudi govorjenje o nebesih, peklu in o vicah, ki so kot izrazi gotovo kasnejšega izvora, želijo pa v sebi povzeti sporočila, ki jih najdemo že v Svetem pismu. Osnovno sporočilo je razodetje o posmrtnem življenju, o eshatološki resničnosti, kot jo tudi imenujemo. Prav je, da molimo in si želimo, da bi se v našem življenju uresničilo Božje kraljestvo, a to prosimo tudi zato, ker ni samoumevno, da bo tako, torej obstaja še druga možnost; in to poimenujemo s pojmom pekel. Kot v tem življenju ni samoumevno, da delamo samo dobro, ampak se v svoji svobodi lahko odločimo tudi za zlo; podobno lahko predpostavljamo, da je od naše svobodne odločitve odvisna naša večnost.
Posebej težavno je vprašanje o človekovi duši. V Katekizmu Katoliške Cerkve je zapisano: »Izraz duša označuje v Svetem pismu pogostokrat človeško življenje ali celotno človeško osebo (Apd 2,41). Označuje pa tudi to, kar je najbolj notranjega v človeku (Mt 26,38; Jn 12,27) in najdragocenejšega v njem (Mt 10,28; 2 Mkb 6,30), to, po čemer je še posebej podoben Bogu: 'duša' pomeni duhovno počelo v človeku.« (363) Takoj vidimo, da ta pojem nima povsod enakega pomena. A že v Stari zavezi najdemo mesta, ki vključujejo tudi misel o nesmrtnosti duše. Tak primer je Knjiga modrosti: »Duše pravičnih pa so v Božji roki in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo. V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad; toda oni so v miru,« (Mdr 3,1-3; primerjaj tudi 4,7-17). Tudi splošno judovsko prepričanje, da gredo umrli v šeol, govori o nekem zavedanju, da človek po smrti ne izgine v nič. Čeprav je bila njihova predstava glede tega življenja zelo nejasna. V Novi zavezi pa je pravzaprav vsa vsebina vere osredotočena na vstajenje mrtvih in to tudi na vstajenje teles, ne le duše. Nekatera besedila predstavljajo dogajanje ob Kristusovem drugem prihodu ob koncu sveta; druga pa dajo slutiti, da ljudje že takoj po telesni smrti živijo neko novo dimenzijo življenja – takšen primer je pripoved o bogatinu in ubogem Lazarju (Lk 16,22), ali pa Jezusova obljuba desnemu razbojniku na križu (Lk 23,43).
Vso zgodovino pa je ostalo precej zagonetno, kako razumeti smrt posameznega človeka in njegovo dokončno vstajenje s telesom ob koncu sveta. To dogajanje presega naše spoznavne zmožnosti, saj v Božjem življenju ni čas enako navzoč kot v našem zemeljskem življenju. Zato si težko predstavljamo to stanje, ki je ‘že’ (novo življenje onkraj telesne smrti) in ‘še ni’ (v polnosti stanje poveličanja, ki bo dopolnjeno šele ob koncu sveta, ko bo Bog vse v vsem). Zato KKC povzema vero Cerkve glede duše in telesa takole: »Enota duše in telesa je tako globoka, da moramo gledati na dušo kot na ‘lik’ telesa; to se pravi: zaradi duhovne duše je telo, ki je sestavljeno iz tvari, človeško in živo telo; duh in tvar v človeku nista dve zedinjeni naravi, marveč sestavlja njuna zedinjenost eno samo naravo,« ( 366). In ta ena sama narava ostaja pred smrtjo in po njej ista in bo ista tudi ob vstajenju teles. Dejstvo je, da človek ne more biti samo duh, saj je njegova narava vedno telesno-duhovna, le da ne moremo dojeti, kako sta med seboj povezana po smrti do dokončnega poveličanja. Bilo je tudi učenje, da oboje umre in da bo Kristus oboje obudil poslednji dan. A Cerkev je ta nauk zavrnila, ker ni v skladu s svetopisemskim razodetjem in tudi kasnejšo teologijo.
Vprašanje pekla spada v isto težko predstavljivo resničnost. Seveda gre za izraz za stanje, ne za kakšen poseben prostor. Hinomska dolina ob Jeruzalemu je po vsej verjetnosti res služila takratnim Jeruzalemčanom kot prispodoba za to stanje, a samo za podobo. Jezus sam je namreč opisoval to stanje večne neuresničenosti s podobo bolečine, ki jo povzroča ogenj. Sicer pa je nauk Svetega pisma in Cerkve skozi vso zgodovino ostal enak, da bodo namreč vstajenja, večnega življenja, deležni vsi ljudje, kot je že Jezus opisal v prikazu vesoljne sodbe pri Mt 25,31-46, le da bo to življenje lahko drugačno za tiste, ki so zedinjeni s Kristusom, kot za one, ki niso.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str 63-65.

Mož, po poklicu učitelj, se je s prodajalcem sadja dogovoril, da bo vedno, ko bo šel mimo njegove stojnice s sadjem, vzel jabolko – plačal pa mu je že vnaprej za več kilogramov. Eden njegovih učencev je videl, da je učitelj vzel jabolko, ne da bi ga plačal, in v šoli razširil govorico, da je njihov učitelj tat. Vsi so govorili o tem, šušljalo se je po hodnikih, obsojali so učitelja in slednjič so te obtožbe prišle do ravnatelja.
Ravnatelj je učitelja poklical k sebi in ta mu je povedal, kakšen dogovor imata s prodajalcem sadja.
Ko je fant, ki je sprožil govorico, da je učitelj tat, to izvedel, se je svojemu učitelju šel opravičit. Vprašal ga je še, kako lahko to krivico popravi.
Učitelj mu je rekel, da naj naslednji dan pride na hrib in prinese blazino, napolnjeno s perjem. Fant je prišel in prinesel s seboj blazino. Vprašujoče je pogledal svojega učitelja.
»Raztrosi perje iz blazine po hribu,« mu je rekel učitelj. Fant je blazino razparal in raztrosil perje po bregu.
»To ni bilo težko,« je rekel fant in si kar oddahnil, saj je mislil, da je kazen opravljena.
»Zdaj pa vse perje poberi in ga spravi nazaj v blazino,« je rekel učitelj.
»Je nemogoče!«
»Vidiš, kot je nemogoče pobrati vse perje in ga spraviti nazaj v blazino, je nemogoče popraviti škodo lažnih govoric, ki si jih širil o meni.«

Kako resnična je ta zgodba!
Neštetokrat se dogaja, da nekdo nekaj posploši, sklepa, domneva ... Neštetokrat se oprimemo govoric in jih razširjamo naprej kot resnične. Tako nastajajo zgodbe o politikih, duhovnikih, pa tudi o učiteljih, sorodnikih, sosedih ...
Ne pomislimo na to, da se dobro ime hitro umaže, opere pa težko. Umazano obleko lažje operemo kot oblateno ime.
Laži in neresnične govorice se širijo kakor plevel, ali kot letijo semena z dreves, ko zapiha veter in jih vsepovsod raznese ...
In kaj ostane človeku, ki je po nedolžnem obdolžen slabih dejanj?
Morda lahko sam kaj pojasni, a vedno ni priložnosti in vprašanje je, če mu bodo ljudje verjeli – ali bodo ostali pomisleki ... Posebno hudo je, če je po krivici celo obsojen na zaporno kazen. Ali če zaradi obrekovanja izgubi delovno mesto.
Jezus nas opozarja: »Ne sodite, da ne boste sojeni« (Mt 7,1).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 40.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Okoli 12. avgusta zvečer se po navadi zavlečem v kako vas »Bogu za hrbtom«, kjer je premalo luči za civilizacijo in dovolj teme za čudaka, kakršen sem, uležem se na tla in potem strmim in gledam to čudo »solz svetega Lovrenca«, kupa utrinkov, ki jim znanstveniki precej manj romantično rečejo perzeidi. Ta oblak lebdečega kamenja, ki zažari, ko zaide v našo atmosfero, mi je tako ljubo gledati, da mi pri tem ni žal niti nočnega mraza niti vlage, ki se v nekoliko višjih krajih precej obilneje useda na trave, in ki je – to je precej dobro znano vsem, ki me poznajo – sicer res ne prenašam najbolje. A ko gre za utrinke, je vredno potrpeti prav vse. Tudi boleč vrat, če pozabim na armafleks.
V meni izzovejo vsakič večje občudovanje. Kakor da tiste noči spet postanem otrok, gledam in se čudim nad veličino neba nad nami, nad čudovitim stvarstvom in še bolj čudovitim Stvarnikom, ki se je tega »spomnil«. In s sabo pripeljem prijateljico, potem jih skupaj gledava in štejeva (četudi pri njej nimam nobene možnosti, da bi jo pri tem prehitel), oprezava za njimi, se trudiva, ko je bil dan pred tem predolg in oči nočejo več ubogati, srce pa bi še kar in kar gledalo in čakalo, da se z neba spusti kakšen z res velikanskim repom, »praščon« sva ga poimenovala.
Utrinki so sicer vedno pritegovali ljudi, to čudo »zvezde, ki se spusti z neba«, kakor da bi se nekaj tistega nedosegljivega, nečesa »nad« vsem pritlehnim, kar živimo iz dneva v dan, vsaj za trenutek zdelo nekoliko bližje, nekoliko bolj naše, nekoliko bolj resnično. Popolnoma razumem, zakaj so si v tistih trenutkih tako radi kaj zaželeli in verjeli, da se jim bo želja tudi uresničila; kako tudi ne, ko pa je bilo nebo toliko bližje, da bi lahko slišalo tisto, česar mu sicer med roji satelitov, jatami letal in raket ni uspelo. Tudi sam nisem nič drugačen – če zanemarimo tisto o željah, je noč utrinkov, ki se kakor solze po trpečem licu mučenika, praznujočega svoj god par dni prej, spuščajo čez obzorje, ena od tistih, ki jih nočem prespati. Preprosto lepo je, včasih tako zelo, da se z neba »solza« skotali tudi po mojem licu.
Zaradi zvezd? Morda. Še bolj pa se mi zdi, da zato, ker je to ena redkih noči, ko si dovolim, da razumem, čutim, okušam, kako me ima Bog rad. Zapisal bom pogosto uporabljeno krilatico, s katero si iz dneva v dan lažemo, »tako bi moralo biti večkrat«, četudi vemo, da ne bo. Ljudje imamo same sebe od vseh stvari in ljudi še najmanj radi in si težko privoščimo trenutke uživanja v občutku ljubljenosti, čeprav jih tako zelo pogrešamo in potrebujemo. Ker se je treba zanje potruditi. Veliko udobneje je samega sebe zanemarjati, veliko lažje ne dopustiti si, da bi se počutil dobro. Lažje je nergati, jamrati. Ker se slabo vidi samo od sebe, za lepo in dobro pa se je treba potruditi, da bi ga videl, da bi ga opazil. Tako kot čuditi se ob »solzah svetega Lovrenca«. In si pustiti ob njih zajokati tudi sam.
Kaj boste torej počeli v noči z 11. na 12. avgust?

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 54, št. 8, str. 75.

Iz zgodovine je znano, da je dolga leta (od 1559 do 1948) katoliška Cerkev izdajala Index librorum prohibitorum (seznam prepovedanih knjig), ki jih verniki brez posebnega dovoljenja niso smeli brati. Katere so bile te knjige in kakšna je bila njihova vsebina? (Edvard)

Prvi tak seznam je izšel leta 1559 pod papežem Pavlom IV. Tam je bilo zapisano, da je pod cerkveno kaznijo izobčenja prepovedana dvoje vrst knjig: vsa dela odpadnikov in krivovercev, ki spodbujajo k odpadu in krivi veri, ter knjige, ki jih Sveti sedež poimensko prepoveduje. V zadnjem seznamu iz leta 1948 je navedenih nekaj več kot 4000 knjig, ki bi glede vere in morale utegnile kvarno vplivati na vernike. Med temi so bila tudi dela znanih pisateljev (npr. francoskih naturalistov). Že pred drugim vatikanskim koncilom je bil »indeks«, ki je omejeval svobodo duha, odpravljen. - Zelo hud »indeks« so imele pri nas po vojni komunistične oblasti: iz knjižnic so vrgli knjige mnogih slovenskih pisateljev, vnašanje »emigrantskih« del so kaznovale z zaporom. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2007) 7, str. 34

»Kakor je nekdaj sveti Štefan, prvi mučenec, proslavil Jeruzalem, tako je zdaj od sončnega vzhoda do zahoda proslavil Rim sveti Lovrenc,« je ob njegovem prazniku dejal papež Leon Veliki. Štefan je bil eden od sedmih diakonov, ki so bili pomočniki apostolov v jeruzalemski Cerkvi (Apd 6,1-6), Lovrenca pa je papež Sikst II. zaradi njegovega poguma in žive vere sprejel med sedmerico diakonov rimske Cerkve. Kot prvi med njimi je papežu stregel pri sveti daritvi, vestno je upravljal cerkveno premoženje in skrbel za uboge. Sivolasemu papežu je bil kakor sin. Ko so med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Valerijana (253–260) papeža prijeli in vrgli v ječo, je Lovrenc pohitel k njemu. Papež mu je napovedal trpljenje, ki ga čaka. Rimski oblastnik je zvedel, da Lovrenc upravlja cerkveno premoženje. Zahteval je, da mu ga izroči. Lovrenc je zbral vse uboge, za katere je skrbel, in oblastniku dejal: »To je naše bogastvo!« To ga je tako razjezilo, da ga je dal mučiti na najstrašnejše načine. Nazadnje so ga položili na razbeljeni raženj, ki ga vidimo na njegovih upodobitvah. (sč) - Na sliki: Sv. Lovrenc, slika na glavnem oltarju v žup. cerkvi sv. Lovrenca, Kolovrat..

Diakonu sv. Lovrencu je pri nas posvečeno 50 cerkva (20 župnijskih, 30 podružničnih) in 3 kapele. V LJ nadškofiji najdemo tri ž. c.: Kokrica (1), Kolovrat in Žalna (2), poleg teh pa naštejemo še trinajst p. c.: Sp. Koseze (Brdo), Gora nad Zabreznico (Breznica), Dragomer (Brezovica), Dolenja vas (Cerknica), Trava (Draga), Gora - Smolnik (Polhov Gradec) (5), Stranski vrh in Žamboh (Polšnik), nad Bašljem (Preddvor) (4), Jezero (Preserje), Veliki Osolnik (Rob), Breznica (Škofja Loka) in Hotavlje (Trata - Gorenja vas) (3); in kapelo (Poljane nad Škofjo Loko). – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Lovrenca: Brestovica, Bukovica, Lokavec (7), Pregarje in Šlovrenc v Brdih (6), imajo pa tudi osem p. c.: Zalošče (Dornberk), Erzelj (Goče), Beka (Klanec), Podsenica (Podsabotin), Sv. Lovrenc (Studeno) (17), Kazlje (Tomaj), Radohova vas (Pivka) (18) in Vremski Britof (Vreme); in dve kapeli: Sv. Lovrenc (pod Libušnjami) in v Orehku pri Postojni (za domačine podružna cerkev, za Letopis Katoliške Cerkve v SLO je to kapela). – V NM škofiji sta sv. Lovrencu posvečeni ž. c. v Raki (8) in Šentlovrencu (spodaj), še pet pa imajo p. c.: v Dolah pri Litiji (Prelesje), Obrhu (Dragatuš), Željnah (Kočevje), na Gori (Krško) in na Smuku (Semič) (12). – V MB nadškofiji je diakonu Lovrencu posvečeno pet ž. c.: Lovrenc na Pohorju (13), Stranice, Sv. Lovrenc - Juršinci (14), Sv. Lovrenc na Dravskem polju (15) in v Vuhredu; nimajo nobene p. c. – V CE škofiji najdemo pet ž. c. sv. Lovrenca: Bizeljsko (10), Brežice (9), Luče ob Savinji, Podčetrtek in Sv. Lovrenc nad Štorami (16); p. c. pa so v Preboldu (sv. Lovrenc), na Gori (Razbor pod Lisco) (11) in v Močlah (Šmarje/Jelšah). – V MS škofiji sv. Lovrencu ni posvečena nobena cerkve. (mč)
(OP.: v "tiskanem" Ognjišču smo izpustili p. c. v Radohovi vasi (Pivka) - zavedla nas je stara oblika svetnikovega imena: sv. Lavrencij (v Letopisu Katoliške Cerkve v SLO smo namreč iskali vse sv. Lovrence)  - tu zdaj našo napako popravljamo (vseh "Lovrenčevih" cerkva je torej pri nas okroglo 50!) Vsem Radohovcem in Pivčanom se iskreno opravičujemo, v "tolažbo" pa pripenjamo slikico njihove cerkve (18).

      
Šentlovrenc
 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 08, str. 115.

Zgodba

Ropar

Po sodelovanju v oboroženem ropu se je mladenič vrnil domov, da bi preveril, kakšen delež mu je pripadel. Spreletelo ga je, ko je videl, da v denarnici ne najde vozniškega dovoljenja.
Pravilno je ugotovil, da mu je v hitenju dokument padel iz listnice.
Ko je policija pozvonila na vratih njegovega stanovanja, ni bil niti malo presenečen. Pravzaprav jo je celo pričakoval.

Misel

Običajno policija tatov ne odkrije tako hitro kot je tega. Podobno so hudodelci pogosto žrtve svojih napak. Prej ali slej se »ujamejo« - ni rečeno, da se to zgodi v kratkem času – lahko pa jih ujame policija. ...
Seveda se ne smemo izogibati slabih dejanj zato, ker bomo zanje kaznovani. Zla se moramo izogibati iz preprostega razloga, ker se slabega ne sme delati.
Tudi ne smemo biti zadovoljni samo s tem, da se ne predamo zlu. Zastaviti moramo vse svoje moči, da delamo dobro, kjerkoli smo: doma, v šoli, v službi, na zabavi... skratka, kjerkoli imamo priložnost za to.

Molitev

Gospod Bog,
iz naše tudi zelo zgodnje izkušnje vemo,
kako lahko delamo napake,
kako zelo smo nagnjeni k slabemu
in kako nas privlačijo prepovedane stvari.
Radi bi ti obljubili,
da nikoli več ne bomo zapadli slabim vplivom,
a zavedamo se svoje nemoči in krhkosti.
Iz vsega srca pa bi ti radi obljubili,
da si bomo prizadevali izogibati se slabega
in delati dobro.

Iskra

Ljubi, ne posnemaj hudega, ampak to, kar je dobro. Kdor dela dobro, je od Boga; kdor pa dela hudo, Boga ni videl. (3 Jn 1,11)

Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil. (Jak 4,7)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 98.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

... sedim v prijetni senci drevesa in lenobno opazujem igrivost sončnih odsevov, ki 'surfajo' na vodnih valovih, dokler ne poniknejo med kamenjem obrežja. Topel vetrič rahlo pihlja in preveva pokrajino – kakor, da tudi on v teh počitniških dneh nima ne volje in ne moči za krepkejša dejanja. Kako mi prija ta moj teden oddiha! Že nekaj let odhajam na isti kraj počitnikovanja. Vsako jutro se od hiše, kjer domujem, odpravim mimo hleva nekaj sto metrov ob potoku do mogočne skale, ob kateri so že pred leti naredili gozdarji skorjevko (preprosto gozdovniško zavetišče). Tam se zleknem v udobnost in spim in berem (tudi iz številk Ognjišča vse tisto, česar čez leto nisem utegnil prebrati, pa me je priklicalo v pozornost), predvsem pa se prepuščam v zdravilno krepčilo zvokov in vonjav in barv ... To je čas, ko je posebno edino to, da ni nič posebnega, nič obvezujočega. Preprosto ždim v svoji resničnosti v gnezdu božjega stvarstva in si privoščim dolg-čas – čas zase. To je čas brez resnih pogovorov – le sproščujoče klepečem in to predvsem z živalcami, ki me obiskujejo – npr. metulji ali pa z njihovim Stvarnikom. Misel počiva, počiva telo in se poživlja globina duha in srca.

Kolikšen privilegij imam-o, da živim-o v deželi, v kateri je vse polno počitniških kotičkov, ki se ponujajo sami po sebi brezplačno. Le odkriti jih je treba in se v osebni (pre)prostosti napotiti v (pre)prostost; povrniti se je treba k osebni naravnosti in se potem vrniti k naravi. Kako željno nas pričakuje, da postanemo z njo bližnji (sv. Frančišek bi rekel: zopet bratje in sestre). Toliko vsega nam ponuja, s tolikim, kar ozdravlja in pomirja nas želi obogatiti ... Tako osvobojen se počutiš, ko prerasteš vsiljeno nam prepričanje, da je dragoceno le to, kar je drago. Bog nam daje največ in to zastonj. Prerok Izaija v božjem imenu vabi: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja. Pridite, kupite in jejte. Pridite, kupite brez denarja ...« (Iz 55,1) On je Živa voda, ki poteši, umiri, okrepi ... v sebi (molitev, evharistija ...) in po sebi (stvarstvo ...). Sestopiti iz tolikih ujetosti nazaj k božje-naravnemu. Prav k temu nas vedno znova vabi Ognjišče. Saj ste razbrali, kako nas tako rekoč vsi prispevki v reviji, ki jo držite v rokah, vodijo k živemu odnosu, pa naj bo to z naravo, z ljudmi, z Bogom. Samo v živem stiku se lahko med nami pretakajo svete moči – to, kar nas v nas samih (v našem osebnem) prebuja dobro počutje, daje moči za napore življenja.

Nocoj bo jasna noč. Na nebu bodo kmalu zablestele zvezde. V roke vzamem Sveto pismo in ga odprem na straneh evangelijev. Od tu in tam si 'vzamem k sebi' katero od Jezusovih napotil – redko alternativno misel, ki me vedno znova osvobaja iz miselnih limanic časa in prostora, s katerimi me želijo ustavljati v nujnem preraščanju, ki se mora dogoditi. Knjigo bom počasi odložil in si pripravil ležišče. Spal bom pod milim nebom. Preden bom zatisnil oči, se bom v molitvi (tudi z mislijo nate – na bralce Ognjišča) ozrl k zvezdam v nebo. Tam bom poiskal ozvezdje Kasiopeje – tako veličastno je na nebu poletnih noči. V tem ozvezdju je izpisano Marijino ime (veliki M). Kmalu bo njen (in zato tudi moj) praznik – veliki šmaren, praznik njenega vnebovzetja. Zato bom poiskal še ozvezdje Severne krone – Marija je 'okronana' na nebu in v mojem srcu. Mati je, priprošnjica je ...

K. Gržan, Na začetku, v: Ognjišče 8 (2013), 3.

Ena od mojih prijateljic, hčerka prijateljske družine, je postala vegetarijanka. Predzadnjič, ko smo še skupaj obedovali, je bilo pri mizi zelo lepo vzdušje. Pred nekaj dnevi pa smo se pri kosilu skoraj skregali in bilo mi je hudo.
Najprej smo govorili samo o tem, da ne bi smeli jesti mesa. Potem pa je prijateljica, nova vegetarijanka, dejala, da bi kristjani ne smeli jesti mesa in na koncu trdila, da je bil tudi Jezus vegetarijanec. Je to res? Kakšni so vzroki, da kristjani ne bi smeli jesti mesa?
Mihela

V Svetem pismu nikjer ne piše, da bi kristjani morali biti vegetarijanci in ne bi smeli jesti mesa. Nekateri, ki so se odločili za vegetarijanstvo ali veganstvo, radi navajajo vrstice iz Svetega pisma: »Bog je rekel: “Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano”« (1 Mz 1,29). Ko radi navajajo te besede, pa zanemarjajo druge. Dovolj bi bilo npr. prebrati izredno natančna navodila za pripravo velikonočnega jagnjeta, zapisano v Drugi Mojzesovi knjigi (2 Mz 12,1-12). Izraelci so zato vsako leto obhajali velikonočno (pashalno) večerjo v spomin na izhod iz Egipta. Tako večerjo je obhajal tudi Jezus s svojimi učenci. Poznamo jo po izrazu zadnja večerja, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo, vino pa v svojo kri. To dejstvo govori, da Kristus gotovo ni bil vegetarijanec, saj je pri velikonočni večerji jedel jagnje. Ni pa jedel svinjine, ker so judje imeli in še imajo to meso za nečisto.
Jezus je rekel: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka« (Mr 7,15). Besede se nanašajo na slabe misli, grde besede in slaba dejanja, ki izhajajo iz našega srca. Teh se moramo varovati, zato spoštujmo izbiro prehrane pri drugih ljudeh, pa naj bo ta izbira versko obarvana ali ne. Prav tako pa morajo vegetarijanci spoštovati druge, ki jedo meso, in ne smejo ‘na pamet’ trditi, da je bil tudi Jezus vegetarijanec, kar ne ustreza resnici in govoriti, da bi torej morali biti vsi kristjani vegetarijanci.
Slišal sem za krščanski par, ki je kupil še en hladilnik zaradi spoštovanja do svojih judovskih prijateljev. Judje ne smejo mešati mlečnih in drugih beljakovin živalskega izvora. Lep dokaz, da moremo lepo sobivati z različnimi prehrambenimi navadami drugih, ne da bi se kregali. Lani je pred božičem našega škofa obiskal pravoslavni vladika (škof) z nekaterimi svojimi sodelavci. Pravoslavni kristjani imajo takrat post, ko ne jedo mesa. Lahko pa jedo ribe. Tako smo pri obedu jedli ribe, da smo pokazali spoštovanje do njihovega posta. Sobivanje ljudi z različnimi prehrambenimi navadami je mogoče, če se ljudje spoštujemo. Post, ki temelji na veri v Boga, je toliko bolj vreden upoštevanja in spoštovanja.
Nekdo lahko postane vegetarijanec iz različnih razlogov: zaradi spoštovanja okolja, zdravja (poznam fanta, ki trdi, da si je pozdravil kožno bolezen, ko je nehal jesti meso), zaradi lastnega okusa, nekaterim se smilijo živali ... V Cerkvi poznamo nekatere stroge redove ki sploh ne jedo mesa, nekateri redovi ne jedo mesa več mesecev, vsi kristjani pa poznamo zdržek, ko ob petkih (zlasti v postnem času – spomin na Jezusovo trpljenje in smrt na križu) ne jemo mesa in mesnih izdelkov. Post ali zdržek od mesa sta lahko tudi pripomočka, da se bližamo Bogu, saj nas odrekanje hrani ali določeni hrani (npr. mesu), če to opravljamo v pravem duhu, odpira za Boga. V letošnji marčevski številki Ognjišča smo objavili pogovor s pravoslavnim teologom Vladimirjem Vukašinovićem, ki je o postu dejal: »Ko človek je ali ne je zaradi Boga, se z vsem svojim bitjem združuje z njim.« To je tudi utemeljil s Svetim pismom: »Starozavezni Adam je v raju prekršil Božjo postno postavo. Jedel je, česar ne bi smel jesti, in s tem napačnim prehranjevanjem je uničil odnos z Bogom. Zaradi prekršitve postne postave se je človekove volje polastil greh, ker po svoji naravi ni bila več sposobna slediti Božji volji, ampak je zaradi neke svojevrstne grešnosti odvračala in še odvrača človeka od Boga. Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo, pravzaprav spreminja svojo naravo in jo dviga na raven duhovnega življenja. Kakor molitev povezuje človeka z Bogom, ker se človek z besedami obrača k Bogu in z njim vzpostavlja verbalni oz. intelektualni odnos, tako tudi post združuje Boga in človeka.«
Ne omenjate, da vaša prijateljica ne je mesa iz verskih razlogov, čeprav napačno trdi, da je bil Jezus vegetarijanec, vendar prehrambenih navad ne spreminjajmo v sovražno držo do drugih ljudi. Hrana je namenjena temu, da krepi vezi med ljudmi, ne da nas razdvaja. Skoraj vsako praznovanje (versko ali neversko) spremlja bogato obložena miza. Pomislimo na bogastvo jedil o veliki noči. Hrana ima velik pomen. Najprej pomeni življenje, saj umremo, če se prenehamo hraniti.
Hrana ima pa tudi drugi ‘višji’ pomen, ko skupaj sedimo za mizo, delimo veliko: skupaj jemo in ko se hranimo z enako hrano, to pomeni, da delimo z drugimi svoje življenje. Tudi Jezus je rad obedoval s svojimi prijatelji, do kolikih spreobrnjenj je prišlo med obedi! Pomislimo samo na zgodbo o Zaheju. In prav na eni od večerij je Jezus z nami delil svoje življenje, ko nam je dal v jed svoje telo in svojo kri. Tudi nam naj bodo obedi priložnost za skupno druženje in utrjevanje vezi ne pa za spor in prepir.
Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 08, str. 46