Ko se je deklica sprehajala po vrtu, je njeno pozornost pritegnila zelo lepa cvetlica. »Kako čudovita roža!« je vzkliknila. Ko jo je pozorno ogledovala, je opazila, da je na kraju, kjer raste polno umazanije, da je zemlja izsušena, kamnita ... »Preveč lepa je, da bi rastla na tako grdem delu vrta, v tako nerodovitni prsti!« je dejala. Izruvala jo je in šla k vodi, da je njene korenine očistila umazane zemlje. Kmalu je roža usahnila. Ko je vrtnar videl, kaj je deklica storila, je vzkliknil: »Uničila si mi najlepšo rožo.« »Žal mi je, toda nisem mogla prenesti, da raste v tako slabi, nerodovitni zemlji,« je priznala deklica. Vrtnar ji je odgovoril: »Skrbno sem izbral zemljo in kraj, kjer sem jo posadil, kajti vedel sem, da se lahko samo tam taako čudovito razcveti.«

Bog skrbi za nas tam, kamor nas je postavil, da bi v zaupanju in veri živeli v polnosti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2020), 28.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 102.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vsakič mi septembra v glavi še vedno odmeva znana parola, s katero so nas, otroke, pionirje, kakor se nam je takrat še reklo, v minulem političnem sistemu napolnjevali kot spužvo, dokler ni bila tako polna vode, da se je še cedilo iz nje. Učiti se, učiti se, učiti se! Dober pionir se vedno in rad uči!
Menda je bil to instrument, s katerim so želeli splošno rajo že od majhnega napraviti za poslušno, ubogljivo množico, pa je bilo ravno narobe. Tistih, ki so se res učili, nikoli nihče ni maral, kako tudi ne, saj je veliko znanje, ki se ga pridobi z učenjem, pravzaprav sedež modrosti, modrost pa se rodi iz opazovanja in razmišljanja. O svetu, o sebi in s svojo glavo, seveda. Ker se pač res uči samo nekdo, ki se nima za najboljšega in najpametnejšega, tisti, ki se zna zazreti v lastno nepopolnost in si želi postati drugačen, dvomiti, vprašati. Rasti, predvsem na podlagi svojih napak, napak družine, napak države. Zato je razmišljujoče ljudi pravzaprav nevarno imeti v svoji državi – zakaj bi jim potemtakem govoril, naj se učijo? –, zmožni bi bili kreniti po svoje, se upirati, kritizirati, zmogli bi vznemirjati množice s svojimi dvomi v “najboljše rešitve”, in so tako delali z njimi, kar so, s tistimi, ki so se učili, učili, učili. Pa saj ni bilo nikoli drugače, preberite si samo, kaj je bilo s preroki v Izraelu, kako so Jeremija zaprli v vodnjak, ker je govoril stvari, resnične stvari, ki pa jim niso bile všeč (Jer 38,4-6).
Nič drugače ni niti zdaj. Učiti se je nevarno. Ker nekdo, ki se uči, preprosto mora dvigniti obrv, ko se zgodi kaj nenavadnega, pa naj bi se o tem ne govorilo. Učiti se je naporno. Ker nekdo, ki se uči, mora pretehtavati, kaj je res in kaj ne, kaj je dobrota in kaj manipulacija. Učiti se je prepovedano. Ker nekdo, ki se uči, ve, da so prava vprašanja naše družbe tista, ki nam jih nihče ne zastavi.
Zato si nikar ne lažimo, malo ljudi se še uči, malo ljudi vznemirjajo in zanimajo stvari, naučili so nas pač, da se je učiti neumno – in tega smo se naučili – počasi kot spužvo, dokler se ni začelo cediti iz nje, so nas prepričali, da je tako, ker je pač lažje, če se ne učiš, če si ne dovoliš tega napora, “kajti kjer je veliko modrosti, je veliko žalosti, kdor si veča znanje, si veča bolečino.” (Prd 1,18) Kdor se uči, kdor razmišlja, pač stalno živi v stresu, tako so zastavili svet, v katerem je vse že tako narobe, da se zdi, kot da je to prav, in je zato razmišljati, opazovati, tehtati, učiti se – napor. Napor, kakršnih je že tako dovolj, hitenje, konkurenčnost, multiopravilnost, narobe svet, v katerem najbolje preživi tisti, ki ne razmišlja, ki nima še ene naloge, ki samo opravlja svojo zadolžitev nekje za tekočim trakom vsakdanjosti, v odmoru pa zdrsne v zaslon in se pita z informacijami, s katerimi nima kaj početi, ker jih ne zna razumeti, interpretirati, s podatki, ki jih je tako veliko, da se zdi, da nima druge možnosti, kakor da jim verjame.
Kaj naj torej rečem otrokom tega našega časa? Učiti se, učiti se, učiti se? Kljub temu, da vem, kaj to prinese? Da, vedno znova “učiti se”. Ker se je učiti lepo, vznemirljivo je videti vedno nova obzorja pred seboj, v nevihtah življenja iskati mir, ki ga ne bo. Menda to pomeni rasti, menda prav to pomeni biti človek, vedeti, da nič ne veš.
M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 9 (2022), 3.

(ob obletnici) »Narodna galerija v svojih zbirkah hrani našo preteklost, prikazano v podobah. V stoletni zgodovini institucije pričujejo zbrane umetnine, ki časovno segajo od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja, o tukajšnji kulturi – nastale so za to okolje ali pa so z njim kako drugače povezane – in sooblikujejo skupni evropski prostor. Narodna galerija se je rodila iz lokalnega okvira svojega časa, iz umirajoče avstro-ogrske monarhije in iz porajajoče se države južnih Slovanov; v teku let je s svojimi zbirkami in strokovno ekspertizo prerasla v evropsko institucijo, ki odseva današnje okolje in današnji čas.« Tako je v predgovoru knjige Sto umetnin Narodne galerije (Narodna galerija, Ljubljana 2016) zapisala njena direktorica Barbara Jaki. Za rojstni dan naše Narodne galerije velja 18. september 1918, ko je bil ustanovni občni zbor Društva Narodna galerija, katerega člani niso imeli ničesar, razen trdne volje, da svojo zamisel uresničijo. Ob obletnici te pomembne ustanove se bomo na straneh te priloge sprehodili skozi njeno zgodovino in skozi galerijo samo.

DRUŠTVO NARODNA GALERIJA
Proti koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja smo Slovenci dobili vrsto izobraževalnih, kulturnih in znanstvenih ustanov. »Tudi zamisel o ustanovitvi narodne galerije – slovenskega umetnostnega muzeja je tlela že v drugi polovici 19. stoletja – še posebej v zadnjih desetletjih, ko so razprave o slovenski upodabljajoči umetnosti postajale vse glasnejše. Prva slovenska umetniška razstava, ki jo je leta 1900 pripravilo Slovensko umetniško društvo, je spodbudila močnejše prizadevanje za ustanovitev galerije, ki bi zbirala, hranila proučevala in razstavljala likovno bogastvo, ustvarjeno na slovenskem etničnem ozemlju,« je zapisala Mojca Jenko v katalogu ob 90-letnici Narodne galerije (Porajanje umetnostne zbirke, Ljubljana 2008). Zamisel se je začela uresničevati sredi leta 1918 po zaslugi Krožka prijateljev slovenske upodabljajoče umetnosti, ki je ustanovil petčlanski Pripravljalni odbor in ta je pripravil Pravila društva Narodna galerija, v katerih je bilo zapisano, da je “naloga Narodne galerije zbirati dela slovenskih umetnikov vseh časov in dela tujih umetnikov, ki so vplivali na razvoj upodabljajoče umetnosti na Slovenskem”. 18. septembra 1918 je društvo sklicalo ustanovni občni zbor, na katerem so izvolili upravni odbor in umetnostno komisijo, ki sta bila odgovorna za delo društva. Člani umetnostne komisije, ki je imela nalogo ustvariti umetnostno zbirko Narodne galerije, so bili tedaj delujoči priznani slovenski umetniki Rihard Jakopič, Fran Vesel, Matej Sternen, Hinko Smrekar in Fran Tratnik, upravni odbor pa so sestavljali umetniki in gospodarstveniki. Ta datum velja za ‘rojstni dan’ Narodne galerije, ki je začela svojo ‘življenjsko pot’ brez denarja, brez umetnin in brez prostorov. Oba društvena organa sta se pogumno lotila dela. Ob koncu prvega leta je zbirka nastajajoče Narodne galerije obsegala tri darovane in 25 kupljenih umetnin.

OD ‘STANOVANJA’ V KRESIJI DO NARODNEGA DOMA
Leta 1920 je Magistrat prepustil Narodni galeriji mestno zbirko (134 umetnin) in ji dodelil pet sob v prvem nadstropju Kresije in društvo je tam postavilo prvo stalno zbirko. Umetnostni inventar Narodne galerije je tedaj obsegal že 314 enot. Leta 1923 je društvo Narodna galerija predstavilo kot galerijsko glasilo Zbornik za umetnostno zgodovino. V tem letu je upravni odbor od Mestne občine prevzel Jakopičev paviljon, ki je bil namenjen občasnim razstavam. Osnovana je bila Knjižnica Narodne galerije in kot prva je v njej izšla Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih dr. Josipa Mala. Umetnostni inventar se je z donacijami in nakupi množil in treba je bilo iskati nove prostore. Za nastanitev zbirk Narodne galerije se je zdel najbolj primeren Narodni dom, mogočna palača ob vhodu v park Tivoli. Društvo Narodna galerija je društvu Narodni dom posodilo denar za obnovo poslopja in si s tem pridobilo pravico najema njegovega zgornjega dela. Preureditev galerijskih prostorov so opravili pod vodstvom arhitekta Vladimirja Šubica, kasnejšega avtorja ljubljanskega Nebotičnika. Leta 1926 je bil inventar Narodne galerije prenesen v Narodni dom.

NAMEN IN GRADNJA NARODNEGA DOMA
Zamisel o gradnji te palače je bila izrečena na glas že ob narodnem taboru v Vižmarjah 1869, ko je skupina slovenskih rodoljubov izdala razglas, v katerem so poudarjali potrebo, da se vsa slovenska društva zberejo pod eno streho. Cilj je bil pridobiti prostore za društveno in družbeno življenje slovenskih meščanov v tedaj dvojezični Ljubljani. Nalogo za uresničitev te zamisli je prevzelo Društvo Narodni dom, ki je bilo ustanovljeno 20. decembra 1881. Leta 1885 je izdalo knjižico s pravili, kjer je bilo zapisano, da “hoče društvo vsem narodnim društvom ljubljanskim, ki se z umetnostjo, znanstvom pečajo, ali k družinskej zabavi služijo, stalno in lepo domačijo napraviti in na tak način narodno omiko in zabavo pospešiti”. Ko se je nabralo dovolj sredstev, so jeseni 1893 razpisali javni natečaj za načrt nove društvene hiše. Izbran je bil načrt češkega arhitekta Františka Edmunda Škabrouta, podrobnejše načrte pa je izdelal arhitekt Adolf Wagner. On je tudi nadzoroval gradnjo, ki je naglo napredovala, tako da je slovesna otvoritev že 10. oktobra 1896.
V palači so svoje prostore dobila razna slovenska društva: Narodna čitalnica, Dramatično društvo, telovadno društvo Sokol, Slovenska matica, Ciril-Metodova družba, društvo Pravnik in Slovensko planinsko društvo. V spodnjih prostorih so uredili telovadnico, balinišče, kavarno, restavracijo in pivnico. Tu je potekalo kulturno in družabno življenje slovenskih meščanov. Tudi po odprtju stavbe se je društvo Narodni dom znašlo v velikih finančnih težavah. Najemniška kulturna društva so se počasi izseljevala iz palače, ki ni več služila poslanstvu, ki so ga določili graditelji. Dolgoročna rešitev se je nakazala leta 1924, ko se je društvo Narodni dom začelo pogajati z društvom Narodna galerija. Kot rešitev za njeno stalno zbirko in za depoje se je pokazala pridobitev nadstropja Narodnega doma, pritličje pa naj bi si razdelila Sokol in Akademija znanosti in umetnosti.

NARODNI DOM – STALNI DOM NARODNE GALERIJE
Umetnostno zbirko Narodne galerije, ki je obsegala že okoli 900 enot, so leta 1926 prenesli v prvo nadstropje Narodnega doma. Konec leta 1928 so v zasilno obnovljenih prostorih pripravili razstavo, kjer je bil predstavljen izbor iz galerijske zbirke. Društvo je vztrajno večalo število umetnin z nakupi in donacijami. S Strahlovo oporoko leta 1929 je Narodno galerijo obogatilo veliko umetnin domačih in evropskih slikarjev. Dragocen prispevek k vrednosti umetnostne zbirke je bila donacija gospodarstvenika Frana Windischerja, ki je bil od leta 1929 predsednik društva Narodna galerija. To njegovo volilo je še danes temelj galerijske zbirke. Leta 1927 so iz Pariza pripeljali odlitke louvrskih antičnih kipov in jih predstavili v ‘slovenskem Louvru’. Zbirki Narodne galerije so se sčasoma pridružili umetnostna zbirka ljubljanske Mestne občine, škofijska zbirka in umetnostna zbirka Narodnega muzeja vključno z zbirko Društva za krščansko umetnost. Pomemben datum v zgodovini slovenske upodabljajoče umetnosti je 22. junij 1933, ko je galerija slovesno odprla prvo zgodovinsko urejeno stalno razstavo slovenskega umetniškega ustvarjanja od 15. stoletja do naših dni.
Med drugo svetovno vojno so stavbo zasedli najprej italijanski, za njimi pa nemški okupatorji. Med nemško okupacijo so leta 1943 umetnostni fond spravili na varno v kletne prostore Narodnega muzeja in Narodne univerzitetne knjižnice. Po vojni so bila vsa društva razpuščena in Narodna galerija je 1. junija 1946 postala državna ustanova. Leta 1945 pa ji je grozila izselitev iz Narodnega doma, ker so hoteli palačo spremeniti v slovenski parlament. Leta 1947 je bila ustanovljena Moderna galerija, ki je od Narodne galerije prevzela umetnine 20. stoletja in s tem olajšala njeno prostorsko stisko.

RAVNATELJI (DIREKTORJI) NARODNE GALERIJE
Pomembno vlogo pri razvoju Narodne galerije so imeli njeni upravniki (direktorji). Njen prvi upravnik je bil umetnik in likovni kritik Ivo Zorman, ki je do leta 1950 vodil in uspešno izpeljal vse obnovitvene akcije v Narodnem domu, obenem pa dopolnjeval stalne zbirke ob strokovni pomoči umetnostnih zgodovinarjev. Drugi ravnatelj je bil pravnik in likovni kritik dr. Karel Dobida, ki je galerijo vodil do leta 1964. Zavzemal se je za sistematične vsakoletne razstave in s tem pripomogel k spoznavanju posameznih obdobij slovenske umetnosti. Zelo odmevne so bile razstave Srednjeveške freske na Slovenskem (1959), Barok na Slovenskem (1961) ter razstavi starih ‘tujih’ mojstrov (1960, 1964). Leta 1956 je dr. Emilijan Cevc pregled Umetnost srednjega veka na Slovenskem, prvo publikacijo v zbirki vodnikov po umetnostnih zbirkah Narodne galerije, leta 1958 pa je izšel Vodnik po Narodni galeriji z besedilom dr. Karla Dobide, ki je predstavil zgodovino Narodne galerije in kratek pregled njene stalne zbirke. Najdlje, od leta 1965 do 1991, je bila ravnateljica Narodne galerije umetnostna zgodovinarka dr. Anica Cevc. Zlati jubilej leta 1968 je počastilo odprtje razstave Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, ki je obsegala slikarstvo, kiparstvo, iluminirane rokopise, nagrobnike reliefe, grafiko in umetno obrt. Svojevrsten mejnik je pomenila razstava Kitajsko slikarstvo leta 1988, ki je bila dotlej najbolj obiskana razstava v Narodni galeriji.

NARODNA GALERIJA SE ŠIRI IN OBNAVLJA
Ravnateljica dr. Anica Cevc si je zelo prizadevala za prostorsko širitev Narodne galerije. Leta 1988 je vlada SRS prepustila Narodni galeriji za rešitev prostorske stiske Klub poslancev, ki je bil leta 1946 zgrajen na njenem zemljišču. Stavbo so leta 1991 podrli in tam po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja sezidali nov objekt za galerijo evropske umetnosti, razstavišče, center za delo z mladimi, depoje, knjižnico, dokumentacijo in pisarne. Stavba, ki je bila v kletnih prostorih povezana z Narodnim domom, je bila dograjena leta 1993; tega leta je bil Narodni dom razglašen za kulturni spomenik. Leta 1991 je prišel na mesto direktorja Narodne galerije dr. Andrej Smrekar in jo je vodil do leta 2005. Leta 1995 so pripravili veliko razstavo Gotika v Sloveniji, ki je odprla vrata novega poslopja. Med velikopotezne projekte iz tega obdobja sodi razstava Zakladi slovenskih cerkva (1999) in pregledna razstava avtorice dr. Anice Cevc Življenje in delo baročnega slikarja Valentina Metzingerja.
Za Narodno galerijo je bilo spet prelomno leta 2001, ko se je končala gradnja steklene povezovalne vhodne avle po načrtih biroja Sadar Vuga Arhitekti. V tem svetlem prostoru od leta 2008 ‘kraljuje’ Robbov Vodnjak treh kranjskih rek, znamenite baročne umetnine, ki je stala na trgu pred ljubljanskih Magistratom in jo je že načel zob časa. Vhodna avla je tudi glavno vstopno mesto v prostore Narodne galerije. Od leta 2005 je direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki, ki nadaljuje prizadevanja svojih predhodnikov, da bi bila Narodna galerija čim bolj odprta in privlačna za obiskovalce razstav in drugih prireditev. Praznično leto 2008 – 90-letnico Narodne galerije – so obeležili s tremi velikimi projekti: z razstavo Slovenski impresionisti in njihov čas 1890 do 1920 v Narodni galeriji, z razstavo Arhitekt Plečnik v Kraljevih muzejih lepe umetnosti v Bruslju ter z že omenjeno postavitvijo Robbovega vodnjaka v Vhodno avlo. Po izselitvi telovadnega društva iz Narodnega doma so se jeseni 2012 začela temeljita restavratorska dela celotne palače, ki so se zaključila decembra 2015. Otvoritvena slovesnost 27. januarja 2016 je bila povezana z odkritjem bronastega portreta dr. Anice Cevc, delom kiparja Mirsada Begića.

‘ENCIKLOPEDIJA’ NAŠE LIKOVNE UMETNOSTI
»Zbirka, ki jo zagotovo lahko imenujemo enciklopedijo likovne umetnosti na Slovenskem od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja, obsega več kakor 16.000 umetnin,« je zapisala direktorica dr. Barbara Jaki v zborniku Prenova Narodnega doma (Narodna galerija, Ljubljana 2016). »S prostorskim povečanjem smo omogočili tekoč prehod med vsemi tremi stavbami in med vsemi prostori slane postavitve, ki zdaj merijo 3.100 m2 (celotna površina vseh prostorov meri skoraj 13.000 m2). Zbirko smo številno povečali za več kakor tretjino del – odslej je v njej 613 eksponatov – in jo vsebinsko izpopolnili. Prepričani smo, da smo zasnovali umetnostni muzej, ki bo kar najbolj prijazen za obiskovalce.«
V stalni zbirki je predstavljen pregled likovne umetnosti na Slovenskem od začetka 13. stoletja do vključno impresionistov in vesnanov. Posebej dragocena je zbirka srednjeveške plastike, srednjeveško stensko slikarstvo je zastopano z nekaj originali in okoli 300 kopijami fresk. Slikarstvo 17. stoletja predstavljata Hans Georg Gaiger in Almanach; umetnost 18. stoletja slikarji Franc Jelovšek, Valentin Metzinger, Anton Cebej in Fortunat Bergant ter plastike frančiškanske delavnice; neoklasicizem Franc Kavčič; romantično slikarstvo portreti Matevža Langusa, Mihaela Stroja, Josipa Tominca ter krajine Marka Pernharta, Antona Karingerja. Realizem v slovenskem slikarstvu zastopajo v prvi generaciji Janez in Jurij Šubic, Jožef Petkovšek in Anton Ažbe, v drugi pa Ferdo Vesel in Ivana Kobilca (z razstavo del te najboljše slovenske slikarke se je pričela proslava stoletnice Narodne galerije). V stalni zbirki so še najbolj pomembna dela slikarjev impresionistov Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Matija Jame in Mateja Sternena, ob njih pa dela kiparjev Frana Bernekerja in Svetoslava Peruzzija. Drugi del slikarskega fonda obsegajo slike mojstrov drugih evropskih šol, ki so vplivali na razvoj likovne umetnosti na Slovenskem.
V Narodni galeriji že od petdesetih let dvajsetega stoletja poteka likovna vzgoja, predvsem za mladino, v novejšem času s prirejanjem didaktičnih razstav, tekmovanj s poukom risanja in modeliranja v galerijskih prostorih ter s publikacijami, povezanimi s pedagoškim delom. »Narodna galerija,« pravi njena direktorica dr. Barbara Jaki, »je v prvi vrsti prostor združevanja, saj želi pritegniti čim več ljudi, pri tem pa ohranjati visoko kakovost predstavljenih programov. Znanje želimo posredovati najširšemu krogu ljudi, zato imamo zelo močen izobraževalni oddelek, njegovi programi so namenjeni ljudem vseh starosti.«

ČUK, Silvester. Narodna galerija praznuje. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str 50-57.

Kako stopiti k človeku v težavah? Pristopim k sočloveku ali pa sem morda gluh za njegovo stisko?

Močan val je vrgel ribo iz morja. Na vse načine se je trudila, da bi se vrnila v vodo, a vse zaman. V obupu je začela klicati: »Na pomoč! Na pomoč! Dušim se, prosim vas, vrzite me nazaj v morje.« Tedaj je prišel mimo bogat človek. Slišal je klic ribe, a je samo rekel: »Kako rad bi ti pomagal, če bi imel čas, a se mi zelo mudi. V banko grem in sem že precej pozen. Žal mi je, a ne morem!
Oprosti mi!«
Riba je spet začela klicati na pomoč:
»Prosim! Prosim vas, poglejte, umiram. Pomagajte mi! Vrzite me spet v morje.«
Mimo je prišel turist. Poln usmiljenja je pogledal na ribo in sam pri sebi dejal: »Tako rad bi ti pomagal, a ne vem, kako. Ko bi le imel pri roki kakšno stvar, da bi ti pomagal v vodo.«
Riba pa je prosila:
»Pa vzemi kaj, vejo, šibo, karkoli, samo pomagaj mi.«
Turist se ji je približal:
»Čakaj, da vidim. Da, lahko te porinem v morje, pa tudi če te ne, se boš že znašla in se rešila. Saj veš, kdor hoče, ta zmore.« S temi besedami se je poslovil od nje.
In mimo je prišla gospa. Riba jo je prosila:
»Gospa, zelo trpim. Umiram. Pomagajte! Hitro me vrzite nazaj v morje!«
A gospa ji je odgovorila:
»Povej mi, kaj se je zgodilo. Da bi ti lahko pomagala, moram vedeti, kaj se je natančno zgodilo. Vse, prav vse mi povej.«
Riba ji je povedala zgodovino svoje družine in svojega življenja. Potem je gospa odgovorila:
»Poslušaj, preden te dam v morje, bi si rada prišla na jasno še o eni stvari: Ali si ti sama kriva, da si se znašla v težavah? Da bi potem, ko se vrneš v morje, te napake ne ponovila.«
Kmalu zatem je riba poginila. Gospa pa je odšla proč.
Mimo je prišel stari mož in rekel:
»Morje je zares kruto. Ali bi kdo sploh lahko pomagal ribi? Kaj hočemo, tako je življenje! Nihče ni kriv.« In na plaži je zavladala tišina. Kmalu pa je morje vzvalovilo in val je ribo potegnil nazaj v morje.
Ko je prišel spet mimo turist in videl ribo v morju, je zmagoslavno dejal:
»Seveda, saj sem vedel! Če si kdo želi pomagati, potem bo vse storil, da si bo pomagal. Imel sem prav. Saj vidite, da je riba spet v morju.«

Vprašanja za pogovor

1. Kakšen naslov bi ti dal tej zgodbi? Poišči še nekaj drugih naslovov za zgodbo. Utemelji, zakaj bi jo tako naslovil.

2. Ali se v tej zgodbi zrcali tudi naše vsakdanje življenje? Če se, razloži v čem?

3. Kakšne značaje predstavljajo različni ljudje v zgodbi? Katerim si ti podoben? V čem?

4. Ali se lahko našteješ, kako se v našem okolju kaže brezbrižnost, premajhno zanimanje ali pomanjkanje pripravljenosti za sodelovanje v šolah, dijaških in študentskih domovih, družinah, župnijah, mladinskih skupinah ter drugih skupnostih, delovnih mestih, soseskah, državah in sploh v svetu?

5. Katere najpogostejše razloge, izgovore in pretveze navajamo ljudje, da nam ne bi bilo treba pomagati drugim? Naštej jih čimveč! Kaj bi ti odgovoril nanje?

6. Kako bi lahko opozoril druge, da bi bili bolj dovzetni za krivice, stiske in preganjanja ter izkoriščanje, ki smo jim priče?

7. Ko je učitelj postave vprašal Jezusa: »Kdo je moj bližnji?«:, mu je Jezus odgovoril tako, da je povedal zgodbo (priliko) o usmiljenem Samarijanu ter mu na koncu pripovedi rekel, naj odgovori na vprašanje: »Kateri od teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« (Lk 10, 36), Kaj bi se spremenilo, če bi se mi pokazali »bližnji« ljudem, ki so v težavah?

Lahko govorimo, razpravljamo in pripravljamo študije kako pomagati, ali pa pristopimo k človeku v stiski. Resnična mod-rost je odkriti potrebe sočloveka in mu v pravem trenutku priskočiti na pomoč.

POMAGAJ Ml, PROSIM
Kako pomagati človeku v stiski
Pri nekem mladem fantu, ki je naredil samomor, so našli tole pretresljivo izpoved:

Hotel sem materino mleko,
dobil sem steklenico.
Hotel sem starše, dobil sem igrače.
Hotel sem govoriti, dobil sem knjigo.
Hotel sem se učiti, dobil sem spričevalo.
Hotel sem misliti, dobil sem informacijo.
Hotel sem pregled, dobil sem vpogled.
Hotel sem svobodo, dobil sem nujnost.
Hotel sem ljubezen, dobil sem spolno vzgojo.
Hotel sem poklic, dobil sem delo.
Hotel sem srečo, dobil sem denar.
Hotel sem smisel, dobil sem kariero.
Hotel sem upanje, dobil sem strah.
Hotel sem spreminjati, zel sem pomilovanje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2001), 36-37.
knjiga: Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 36-37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tako je od sreče zavzdihnila gospa Monika, ko je ujčkala malega Petrčka. Nikoli ne bo pozabila tistega poletnega popoldneva, ko je pri vratih pozvonila Hana. Bila je vsa objokana, bleda, shujšana in na njenem obrazu se je odražal obup. Bila je študentka, ena od mnogih prijateljic njenega sina Roberta.
Kar pri vratih je postavila na tla veliko potovalko in rekla: "To izročite vašemu sinu. Njegovo je!" ter naglo odšla.
Monika je segla po potovalki in jo odnesla v stanovanje. Potovalka je bila že nekoliko odprta, zdaj pa jo je povsem odprla.
"Moj Bog!" je zaklicala, saj je v potovalki spalo malo dete, tako srčkano in čisto v belem, kakor angelček. Poleg njega pa še polna steklenička in duda.
"Kaj to pomeni?" se je za njenim hrbtom oglasil njen mož. Oba sta jih štela že krepko čez petdeset. Med tem se je dete zbudilo in začelo glasno jokati. "Treba ga bo nahraniti in previti," je rekla Monika. "Ničesar ne boš storila, takoj moramo javiti policiji ali pa poklicati socialno skrbstvo," je ves razburjen trdil mož.
"Počakajmo, da pride Robert domov. Ali ne vidiš, kako mu je otrok podoben?" je vsa zmedena rekla Monika. V potovalki so bile skrbno zložene pleničke in srajčke, na vrhu pa je bil zložen krstni list. "Peter S." je pisalo na njem, po datumu rojstva je bil sta pet mesecev. Torej je fantek! Takoj ga je previla in nahranila. Ko je podrl kupček, se je Moniki nasmehnil. Tako jo je ganilo, da je zajokala.
Kakor nalašč je tistega dne Robert prišel domov prej kot navadno. Letos bo končal študije - postal bo arhitekt. Imel je zdaj resno zvezo in se je nameraval poročiti.
Do kraja presenečen je bil, ko je prišel domov in zagledal v maminem naročju dojenčka. "Kaj to pomeni?" je vprašal. "Fantka je prinesla Hana in rekla, da je to tvoj sin," je nič kaj prijazno odgovoril oče. Robert je prebledel in sprva ni vedel, kaj naj reče. "Na, vzemi ga v roke in ugotovil boš, da je res tvoj sin. Poglej: tvoje temne oči ima in enake lase kakor ti," je vsa solzna rekla mati. Robert je obstal kakor okamenel.
V dnevni sobi je postalo tako tiho, da bi lahko slišali miško. "Oprostita mi," je dejal Robert. "Hana je bila nekaj časa res moje dekle, toda potem sva se razšla. Kakor vesta, se imam namen poročiti s Klaro... Zdaj pa tole! Zakaj mi ni nič povedala? Res pa je, da je že dolgo časa nisem videl. Poiskal jo bom in se z njo pogovoril. Res je moj sin, če štejem po datumu rojstva. Ne morem pa razumeti, zakaj mi tega sploh ni omenila. Ona nima staršev. Vzgajala jo je teta, ki pa je zaposlena, da lahko živita. Hana ima še polovico študija. Po svoje razumem, da ne more skrbeti za sinka... Prosim vaju, odpustita mi to in sprejmita mojega sina. Lepo bom skrbel zanj. Kljub temu, da se bom oženil."
Že naslednji dan jo je šel poiskat. Hane ni bilo doma. Njena teta mu je rekla, da je šđla študirat v drugo mesto. Povedala mu je tudi, da je bila Hana do kraja obupana. "Ni videla drugega izhoda, kakor da sinka izroči tvoji materi. Prepričana je, da bo ona še najbolje skrbela za Petrčka. Robert, da bi jo videl, koliko je revica prejokala..."
"Le zakaj mi ni povedala? Mogoče..." Naprej ni mogel, nenadoma so tudi njemu stopile solze v oči.
"Prosim, ne prihajaj več," je rekla teta. "Upam, da te bo prebolela in končala študij."
Domov je prišel ves zamišljen. "Nisem je našel," samo to je rekel. "Prepozno."
Toda brž je postal boljše volje, ko je videl, s kakšno ljubeznijo in veseljem streže mati njegovemu sinku. "Zdaj sem dobila še enega sina in obenem vnuka in najino življenje v jeseni bo smiselno in lepo," je rekla možu.
"Hvala ti, mama!" Zdaj je Petrčka vzel k sebi tudi Robert in ga ljubkoval. "Moja bodoča žena ga ne bo vzela, hoče imeti svoje otroke, zato naj ostane pri vaju, čeprav je moj sin," je Petrčka še tesneje stisnil k sebi.
"Robert, ali ne vidiš, da nam ga je poslal sam Bog?" reče Monika.
Čez štiri dni je klicala Hana. Jok jo je dušil, ko je vprašala za Petra,"Bodi mirna, nič mu ne bo manjkalo!"
Ana Uršej, zgodbe, v: Ognjišče (2005) 09, str. 61.

Zanima me, kaj menite o nekaterih poudarkih pri sv. maši, ki me občasno motijo in ne vem, če imam prav. Moti me, ko duhovnik pred očenašem naredi novo pridigo ali izreče namen za očenaš, saj so molitveni nameni bili že izrečeni po pridigi v prošnjah vernikov. Tudi daljši nagovor pred rokovanjem, pozdravom miru me moti, saj opažam, da pri papeževih mašah, ki jih občasno gledam na televiziji Exodus, pred očenašem ni nagovorov in ne namenov in ne nagovora pred pozdravom miru. Prav tako težko razumem, da v številnih cerkvah vnaprej posvetijo hostije za cel mesec ali še za dalj časa, če imajo dovolj veliko sveto posodo, menda se ji reče ciborij, za male hostije. Hvaležna bom, če mi lahko odgovorite na moja vprašanja, ki zanimajo tudi moje prijateljice.
Špela

Z veseljem vam odgovarjam na postavljena vprašanja, saj brez maše, kar velja predvsem za nedeljsko, kristjan ne more preživeti. Zato je prav, da občasno o njej ponovno razmišljamo, da bi jo obhajali še z večjo predanostjo in da bi Vstalemu Kristusu omogočili, da nas pri maši vgrajuje v živo občestvo, ki je Cerkev. Cerkev se je skozi vso zgodovino, enkrat bolj drugič manj, posrečeno trudila, bi dala maši osrednje mesto v kristjanovem življenju. Na drugem vatikanskem cerkvenem zboru je Cerkev spoznala, da je prišel čas, ko mora deliti zakramente, tudi obhajati sveto mašo v domačem, ljudem razumljivem jeziku. Začetna krščanska teologija, nauk in vera Cerkve, je izhajala iz cerkvenega bogoslužja. Bogoslužna molitev in vera Cerkve (teologija) sta sestavni del drug drugega, kar je Avagrij Pontski strnil v trditvi: »Če si teolog, boš resnično molil, in če boš resnično molil, si teolog.« To lahko malce spremenjeno rečemo za vse kristjane, ki so pri maši: »Če si kristjan, boš resnično pri maši, in če boš resnično pri maši, si kristjan«. Zato je pomembno, da je maša za vsakega kristjana vir in vrhunec njegovega življenja, se o njej pogovarja in razmišlja.
Na vsako od vprašanj bom poskušal na kratko odgovoriti. Glede predolgega nagovora pred očenašem ali izrečenega namena bi vam rad – po spominu – obnovil, kar je Max Thurian že zdavnaj, še kot protestantski teolog, pozneje je postal katoliški duhovnik in papež sv. Janez Pavel II. ga je leta 1992 imenoval celo za člana osrednje Mednarodne katoliške teološke komisije, ves navdušen pisal o katoliški evharistiji in o njenih mašnih molitvah, posebno o novih pokoncilskih nespremenljivih delih maše (kanonih). Motilo ga je preveč ‘govorov’ med osrednjim delom mašnega bogoslužje in je duhovnikom svetoval napor predvsem v zavzetosti in oživitvi mašnih besedil. V članku o spontanosti in ustvarjalnosti med mašnim bogoslužjem je poudaril, da spada spontanost in ustvarjalnost duhovnika in tudi vernikov v tisti del maše, ki je spremenljiv, to je v del pred prošnjo nad darovi in hvalospevom, ki mu sledi petje “svet, svet, svet…” in v čas po obhajilu, ker bi drugače spreminjal teološko zelo domišljeno in nespremenljivo besedilo. Nagovori so v tem delu maše nekaj tujega in lahko razbijejo potek najsvetejšega mašnega besedila. Tudi pred očenašem je svetoval samo kratko povabilo k molitvi in prav tako za pozdrav miru, da si mir, ki nam ga Kristus podarja, s podajo rok izmenjamo. Taka je tudi navada pri vseh papeževih mašah, ki jih občasno gledate na televiziji Exodus, kar je najboljši vzorec za vse uvode v očenaš in povabila k izmenjavi miru. Zato pred očenašem v duhu bogoslužnih besedil ni nagovora, še tako domišljenega, ampak samo povabilo k molitvi očenaša, ki ga prebere ali izreče voditelj evharističnega bogoslužja. K temu povabilu ne spada namen molitve očenaša, saj so nameni bili izrečeni pri prošnjah vernikov po pridigi oziroma veroizpovedi. Pred izmenjavo miru prav tako ni nagovora, ampak diakon, če ga ni, pa duhovnik, povabi k podaritvi miru z najbližjimi v cerkvi, da bi se s podajo še bolj povezali in sočasno pred obhajilom ohranili zbranost.
Glede obhajila vernikov laikov s posvečenimi hostijami pri isti maši bi rad najprej omenil prošnjo zdaj že pokojnega Marjana Smolika. Kot profesor liturgike, vede o svetem bogoslužju, je bodoče duhovnike spodbujal, naj vsaj ministranta obhaja s koščkom od velike duhovnikove hostije, ki je bila med mašo posvečena, da bo tako vidnost s pravkar posvečeno hostijo bolj zaznavna. Kaj pa druge vernike? Maša je oblikovana tudi z znamenji, ki imajo svojo govorico in sporočilo, predvsem kruh in vino, zato je najbolj sporočilno in normalno, da se pri vsaki maši posvetijo hostije tudi za navzoče vernike. Ponekod zaradi tega vernik, ko pride v cerkev, ima možnost, da v primerno bogoslužno posodo za hostije (ciborij) položi neposvečeno hostijo iz druge posode, in s tem omogoči, da je približno toliko hostij v bogoslužni posodi na oltarju, kolikor bo obhajancev. To seveda predpostavlja pravočasni prihod v cerkev pred mašo in manjše število vernikov pri maši, kar je gotovo uresničljivo pri delavniških mašah in manjših skupinah. Tam, kjer to ni uresničljivo ali bi bilo težje izvedljivo, pa je kljub temu idealno in zaradi znamenja in simbolike najprimerneje, da duhovnik pri vsaki maši posveti tudi nekaj malih hostij, če opazi, da jih je posvetil premalo pa vzame posvečene hostije za druge obhajance iz tabernaklja. Posvečene hostije, ki ostanejo, pa shrani v tabernaklju za obhajilo bolnikov, obhajanje izven maše ali za obhajanje med naslednjo mašo, ko bi jih bilo premalo posvečenih. Glede posvečevanja hostij za obhajilo vernikov imamo prav tako dragocen vzorec pri papeških mašah, ko papež med mašo posveti male hostije za obhajance, ki so pri maši. Tudi pravoslavni bratje, ki zelo cenijo evharistijo, težko razumejo našo prakso obhajanje vernikov samo z hostijami, posvečenimi pri prejšnjih mašah. Zato smo lahko zadovoljni in veseli, da večina duhovnikov gornje razloge, ki so zgovorni, rada upošteva.
Katoliška Cerkev ima zelo dragoceno tisočletno tradicijo češčenja svetega Rešnjega telesa, ki tudi danes nagovarja vse več katoliških kristjanov, da zasebno ali občestveno častijo evharistijo. Prav sveto Rešnje telo je tisto največ (več od svetniških relikvij, ikon, drugih podob ali kipov), kjer je vstali Kristus stvarno in resnično navzoč pod podobo kruha, ki nas vabi, da bi se z njim pogovarjali in ga častili. Med češčenjem sv. Rešnjega telesa mnogim pomaga tihota k globoki izkušnji in dialoškemu doživetju Božje navzočnosti.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str 62-63.

Nedeljska maša v podružnični cerkvi se ga vedno znova dotakne. Nagovori ga že sama cerkvica s svojim umetniškim bogastvom pa ubrano petje ne preveč številčnega zbora, saj naselje ni ravno veliko, predvsem pa misli domačega župnika, izrečene iz globokega osebnega prepričanja.
Po maši se ne razidejo takoj, ampak si poiščejo sogovornika, da si izmenjajo vsakdanje novice in izrečejo nekaj prijaznih besed, ki so izraz pozornosti in dajejo poseben pečat nedeljskemu dopoldnevu.
Igor se je tudi tokrat zaklepetal. Otroci so medtem našli svojo družbo, žena pa je odšla proti domu s sosedami in znankami. Pohitel je za njimi, da bi šli vsaj del poti skupaj. Kmalu je dohitel Rezko, ki se je vsa upognjena opirala na palico in s težavo premikala noge. Po moževi smrti sama in s sinovo pomočjo po službi z veliko ljubeznijo obdeluje tistih nekaj kosov zemlje, ki so ji po pozidavi hiš in industrijskih obratov še ostali. Prijazno jo je pozdravil in hotel iti kar mimo, pa je iz vljudnosti umeril svoj korak po njenem in izrekla sta nekaj besed o vremenu.
»Spet se je začela šola,« je nato rekla Rezka in ga presenetila, saj je vedel, da sta njuna vnuka že pred leti končala šolanje.
»Ja, spet,« je odvrnil in dodal, da so počitnice vedno prekratke. In že je hotel pospešiti korak, pa ga je Rezka znova presenetila: »Saj poznate to naše križišče in Ozko cesto?«
»Prav dobro,« je rekel, ker ni vedel, kam Rezka meri.
»Nič kaj rada ne grem v tisti konec,« je nadaljevala.
»Imate prav; kar nekaj ljudi poznam, ki prihajajo domov raje po glavni cesti, četudi je pot malo daljša, samo da ne pripeljejo v križišče z Ozke ceste.«
»Sin pravi, da je križišče, če pripelješ z Ozke ceste, nepregledno.«
»Zato pa je bilo tam že kar nekaj zvite in razbite pločevine!«
»Res je križ s tem našim križiščem,« je pomodrovala Rezka, »še bolj pa se bojim klanca na Ozki cesti.«
»Saj niti pet metrov ni široka,« je dejal in dodal, da jo je natančno premeril. »Že leta in leta opozarjamo na to ljudi, ki odločajo, pa smo doslej dobili samo nekaj obljub.«
»Nekoč je bil to kolovoz, ki smo ga kmetje uporabljali za dostop do njiv. Potem so ga malo razširili, pa ne prav veliko zaradi bregov na obeh straneh.«
»Tam, kjer ste včasih vozili s konjsko vprego, zdaj vozijo težki tovornjaki. Pa še dva osebna avtomobila se komaj srečata!«
»Samo po šofersko mislite,« ga je zavrnila Rezka. »Kam pa naj se umaknejo pešci, predvsem šolarji, ko hitijo na avtobus, če se srečata dva tovornjaka? Ali se bo res morala zgoditi nesreča s smrtnim izidom, kot se je zgodilo na križišču nekaj metrov naprej, da se bodo odgovorni zganili?« je bilo čutiti skrb in jezo v njenem glasu.
»Saj smo opozarjali in opozarjali, pa nič ne pomaga!« je rekel Igor.
»Res se nič ne spremeni, zato pa grem vedno na začetku novega šolskega leta tja,« je dejala.
»Kam tja?« se je začudil Igor.
»Že nekaj let ob začetku šolskega leta prehodim tisto nevarno križišče in Ozko cesto, zmolim rožni venec in ju z blagoslovljeno vodo poškropim. Cesto in križišče!« je poudarila. »To delam, da bi obvarovala pešce in še posebno naše otroke. Drugega ne morem storiti.«
»Kaj res? Cesto in križišče blagoslovite,« je bilo čutiti začudenje in spoštovanje v Igorjevem glasu.
»Čutim, da moram to narediti. Včeraj sem tako dolgo hodila, da me je sin pogrešal. “Mama, si spet odšla na križišče?” me je vprašal.«
»Veste, velikokrat sem že pomislil, da je pravi čudež, da tam ni bilo nobene prometne nesreče s težkimi posledicami.«
»Nekaj jih je že bilo, a hvala Bogu, nobene hujše.«
»Rezka, vi ste za varnost tam naredili več, kot vsi ti neodgovorni odgovorni ljudje,« jo je pohvalil Igor.
»Ja, ampak že letos sem komaj prehodila to pot. Saj vidite, komaj se še premikam. Ne vem, če jo bom drugo leto še zmogla.«
»Seveda jo boste!« jo je bodril Igor.
»Bog ve, kaj vse se lahko zgodi v enem letu,« je rekla in stopila proti vrtnim vratom.
»Če ne boste mogli, pokličite mene,« se je ponudil, »to vaše delo se mora nadaljevati. Rezka, zdaj marsikaj razumem: tako neurejeno križišče in ozka cesta, pa brez večjih nesreč!«
Rezka se je naslonila na napol odprta vrata in za trenutek počakala. »Veste, na križišče ne hodim samo zato, da bi šolarji varno prišli v šolo.« Spet se je za hip ustavila. »Še mnoge druge, še veliko zahtevnejše poti morajo prehoditi. Saj razumete, kaj mislim.«
»Tudi na tiste poti mislite, ko blagoslavljate križišče?« se je zamislil Igor.
»Pa ne samo takrat,« je dodala in se napotila proti hiši.
Hotel se ji je še enkrat zahvaliti ob misli, da tudi njegovi otroci vsak dan hodijo po tem križišču in že odhajajo na one druge zahtevne poti, ki jih je imela v mislih Rezka. Pa ni rekel ničesar, le pomahal ji je, ko se je ozrla nazaj, potem pa odšel proti domu. Pa ni šel naravnost domov, ampak h križišču in na Ozko cesto. Bilo je mirno in prazno. Vse je samo čakalo naslednjega jutra, ko bodo tod spet hiteli šolarji in pešci, mimo njih pa bodo drvela težka vozila. “Kot v našem življenju,” je pomislil. Misli so se kar same od sebe začele spreminjati v molitev in prošnjo, da bi jih na vseh križiščih in poteh življenja spremljal božji blagoslov.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 54.

Pobožni škof iz Maastrichta (NL) je pri urejanju razmer v škofiji leta 705 postal žrtev maščevalne prešuštnice Alpaide, ker je grajal njeno grešno razmerje z mogočnim Pipinom (podobno kot Janez Krstnik).

ZAVETNIK: Sv. Lambert je zavetnik kirurgov in zobozdravnikov in priprošnjik zoper bolezni ledvic.

 • Na Slovenskem je sv. Lambert zavetnik sedmih cerkva (treh žup. in štirih podr.). – V LJ škofiji je njegova ž. c. v Šentlambertu  (1) (po njem ime kraja), p. c. pa so: v Zalogu (4 ) (Goriče), na Lancovem (5) (Radovljica), na Pristavi (6)  (Stična) in pri Malih Pecah (7)  (Šentvid pri Stični). – V KP škofiji stoji ž. c. v Rutu nad Baško grapo,(2)  v MB škofiji pa na Skomarju (3) (pod Roglo).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 9 (2022), 98.