Mrzlo in mokro vreme mi je vzelo veselje do tega, da bi po opravkih švigala s kolesom in tako sem se po dolgem času spet enkrat odpravila na avtobus. Bil je skoraj poln in, ne da bi se sploh ozirala za sedežem, sem se postavila na stojišče ob oknu in se zatopila v svoje misli. Na eni od naslednjih postaj se je nekaj sedežev izpraznilo. Vstopilo je pet srednješolcev in pet starih ljudi, tri gospe in dva gospoda. Srednješolci so vstopili prej in se posedli po izpraznjenih sedežih, gospe in gospodje pa so stali. Nekaj časa sem opazovala ta prizor, potem pa nisem več mogla molčati.
»Fantje, a ne bi vstali, da se lahko starejši usedejo?« sem zinila. Tako je mene moja mami vzgojila in zdelo se mi je prav, da se tudi današnja mladina tega nauči.
Srednješolci so se v zadregi spogledali in drug za drugim vstali. Bilo jim je nerodno. Videlo se je, da niso sedeli iz objestnosti, ampak preprosto sploh niso pomislili …
In potem se je zgodilo nekaj skrajno neumnega!!
Tri gospe in dva gospoda, ki so doslej stali, se niso niti premaknili. Nihče od njih se ni usedel na sedeže, ki so jim jih odstopili srednješolci. Stali so in se z rokami oklepali ročajev praznih sedežev, dokler niso na naslednji postaji vstopili drugi ljudje in sedeže spet zasedli.
Priznam, da sem se počutila zelo bedasto. Hotela sem mlade opomniti, kakšno je pravilno vedenje in starim polepšati dan ali vsaj tistih nekaj minut vožnje na avtobusu. Dosegla sem, da so me mladi čudno gledali, stari pa so bili najverjetneje užaljeni. Šolarji so se iz tega, kar se je zgodilo, lahko naučili, da dejansko ni treba starejšim odstopiti prostora na avtobusu, ker se tako ali tako nihče ne bo usedel.
Kasneje sem razmišljala, zakaj se na poskakujočem in nihajočem mestnem avtobusu nihče ni želel usesti. Edina logična razlaga je: ker nihče ni želel izpasti ‘star’. Naša družba je postala obsedena s sterilnimi izrazi, ki ne bodo nikogar užalili. Ne sme se reči, da je nekdo star, ampak je ‘starejši’. In ne sme se reči, da je nekdo debel, ampak je ‘močnejši’. Otroku, ki moti pouk in se grdo obnaša, se ne sme reči, da je nevzgojen ali celo predrzen, ampak je to ‘problematičen’ otrok. Toda bojim se, da prav ta sterilnost, ki se je poslužujemo, da ne bi nikogar prizadeli, dolgoročno najbolj prizadeva našo družbo in s tem nas same. Če stvari ali stanja ne imenuješ s pravim imenom, jih ne moreš pravilno prepoznati in učinkovito ukrepati. Tako ‘problematičnega’ otroka nihče ne bo vzgojil, ‘močnejšemu’ nihče ne bo pomagal shujšati in ‘starejšemu’ nihče ne bo odstopil sedeža na avtobusu.

SLIVKA, Eva. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 28.

Ljudje smo večkrat nestrpni, nervozni, se pritožujemo, do drugih imamo veliko zahtev, a ko se te dotaknejo nas, reagiramo s povzdignjenim glasom, kot da bi bili gospodarji sveta ... Prav zato je svet že od začetka svet vojn, prepira, sovraštva ... Mi pa smo poklicani na pot krotkosti in potrpežljivosti ... Samo s krotkostjo lahko pritegnemo ljudi k usmiljenja polni božji ljubezni. Koliko bi lahko napravili za božje kraljestvo, če bi se znali krotko in potrpežljivo izogibati izbruhom nestrpnosti, saj ti na žalost neštetokrat uničujejo najboljše človeške sile ... (papež Frančišek)

Prvi štirje blagri kažejo ‘razmere’, ki običajno veljajo za bedne in sramotne, kot so revščina, žalost in lakota ... “Ponižni pa bodo dedovali deželo, zatrjuje Psalm 37,11. S tem izrazom je psalmist skušal govoriti o ‘ubogih’, ‘brezpravnih’, ‘nebogljenih’, ‘nemočnih“ ... Nasprotovati nasilju z nasiljem, pomeni samo še povečevati razdejanje. Resnica za zmago ne potrebuje moje nasilnosti. Kristjan je proti vsakemu zlu, ne samo do smrti hudobneža, ampak vse do svoje smrti, saj da ni večje ljubezni kot je ta, da daš svoje življenje v službo dobrega za izgubljenega brata. Zmaga tisti, ki dopusti, da ga umorijo, ne pa tisti, ki mori. Na začetku zgodbe našega odrešenja je pokol nedolžnih otročičev, zaključuje pa se s Kalvarijo.

Sad Duha je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu. Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo. (Gal 5, 22.25-26)

Ruski pisatelj in nobelovec Aleksander Solženicin († 2008), je čudovito orisal uresničenje tretjega blagra v svoji črtici Matrjonina hiša. Krotka in blaga žena Matrjona mora veliko pretrpeti, mnogi jo zaničujejo, tudi najbližji ... Mož jo je zapustil, čeprav je poosebljenje dobrote, nikomur ni nikdar rekla žal besede in nikogar ni sodila ali obsojala z besedami. Posvojenki Kiri je zapustila kamrico v prizidku iz brun, del hiše je sama pomagala seliti in pri tem v nesreči tudi sama izgubila življenje. Na pogrebu se je pokazalo, kako je bila ta, od vseh zapostavljena in zasmehovana žena, plemenita. Solženicin svojo črtico sklene: »Nihče je ni razumel, celo mož jo je zapustil, pokopala je šest otrok, ne pa svojega družabnega značaja, bila je tuja sestram in svakinjam, zbujala je zasmeh, ker je delala zastonj za druge – takšna je bila Matrjona, ki si pred smrtjo ni nakopičila nobenega premoženja. Zapustila je le umazano belo kozo, šepasto mačko, fikuse ... Poleg nas vseh je živela in nismo razumeli, da je bila Matrjona tisti pravični človek, brez katerega, kakor pravi pregovor, še vas ne more obstati.. Tudi mesto ne. Niti ne ves svet.«

Krotkost naredi naše vsakdanje življenje in bivanje bolj človeško in polno. Jezusove besede “Blagor krotkim” so popolno nasprotje militarističnemu geslu “Gorje premaganim!”. Le tisti, ki je blag, ne zbuja strahu. Le tisti, ki ne sprejema in ne uveljavlja nasilja v odnosu do drugih, je lahko nosilec pomoči in graditelj razumevanja. Ta ‘nerealni’ nauk preroka iz Nazareta predstavlja edino uresničljivo možnost, ki nam je dana danes, da bi preživeli.

Jezus je “krotak in v srcu ponižen” (Mt 11, 29). Ta krotkost ni samo lastnost Kristusovega značaja, ampak je življenjska drža, ki jo je sam uresničil, “ko je prevzel podobo služabnika” (Flp 2,7). On, edini dedič Očeta, se je odrekel vsem prednostim in koristim te dediščine, dokler vsi brezpravni in razdedinjeni (krotki) ne bodo dobili v last tistega, kar jim pripada.

Krotkost je vse prej kot krotka, pohlevna – je velesila, ki rešuje svet. Krotkost ni vsiljiva, ni nasilna, zato pa je – silna. (Miha Žužek)

Kje se bo otrok naučil krotkosti, če večkrat sliši svoje starše, kako se prepirajo? Če sliši, kako se starši pričkajo in uporabljajo grde izraze, od koga naj se potem otrok nauči lepo govoriti o bližnjem? (Friderik Baraga)

Gospod Jezus, vabil si nas z besedami: “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam” (Mt 11,28-29).
Daj, Gospod, da bi vedno bolje razumeli, da se ti ne moremo približati in da se ne moremo veseliti tvoje prisotnosti in tvojih milosti, če ne bomo takšni, kakor si ti, ki si krotak in iz srca ponižen.
Odpusti mi, Gospod, da pri pogovorih in ob nesoglasjih tolikokrat nisem skušal biti tebi enak in bratom in sestram nisem razodeval tvoje krotkosti.
Na žalost se dostikrat nisem skušal vživeti v druge, ampak sem hotel uveljavljati le svoje pravice. To, kar bi bil lahko dosegel z zaupnim pogovorom, v medsebojnem posredovanju evangelija, je bila le nekoristna debata, kajti manjkala mi je tvoja ljubeznivost.
Tako sem zapravil številne priložnosti, ko bi lahko svojega bližnjega približal tebi; zato nisem bil deležen veselja, ki si ga pripravil za tiste, ki razodevajo sadove Svetega Duha: prijaznost, krotkost, potrpežljivost, dobroto.
Pošlji nam svojega Duha, da nam prenovi srce in duha, da bomo lahko svetu prikazali tvoj pravi obraz. Bernhard Häring

Krotkost in ‘nenasilje’ vpeljujeta v naše vsakdanje življenje in resničnost čisto novo, drugačno obliko odnosa z bližnjimi.

Če povzamemo različna mnenja in izkušnje, teorijo in prakso zagovornikov nenasilja, lahko izrazimo ‘deset zapovedi’ nenasilnega:

1. Nauči se prepoznati in spoštovati ‘sveto’ v vsakem človeku, pri samem sebi in v vsakem delčku stvarstva. Dejanja nenasilnega človeka pomagajo, da zagori iskrica božje luči, ki je prisotna v vsakem srcu, tudi v srcu nasprotnika in sovražnika.

2. Sprejemaj samega sebe, ‘takega kot si v resnici’, z vsemi svojimi talenti in bogastvom, pa tudi z vsemi omejitvami, napakami, pomanjkljivostmi in šibkimi točkami; bodi prepričan, da jih Bog sprejema.

3. Živi v resničnosti samega sebe, brez pretiranega ponosa (ošabnosti), ne nasedaj iluzijam in lažnim obetom.

4. Spoznaj, da morda tisto, kar ti zbuja odpor do bližnjega, izhaja iz tega, da nočeš priznati, da imaš tudi sam isto napako.

5. Odreči se dvojnim merilom in nasprotjem: ‘mi/oni’, ki delijo ljudi na ‘dobre/slabe’ in dopuščajo ‘demoniziranje’ nasprotnika. Taka miselnost je korenina vsakovrstne nestrpnosti.

6. Sooči se s strahom in se mu postavi po robu, ne samo s pogumom, ampak tudi z ljubeznijo.

7. Poskušaj razumeti in sprejeti, da novo Stvarjenje, gradnja skupnosti ljubezni, lahko uspeva le skupaj z drugimi. Ne more biti delo enega samega, zahteva potrpežljivost in sposobnost odpuščati.

8. Poglej nase kot na del Stvarstva in se spomni, da je uničevanje našega planeta problem, ki je globoko duhoven, ne le znanstveni ali tehnološki. Smo samo ena stvar.

9. Sprejemaj trpljenje, morda celo z veseljem, če si prepričan, da to pripomore k osvoboditvi Božjega, ki je v drugih. To ti bo pomagalo, da boš znal sprejeti svoje mesto v zgodovini, z vsemi pretresi in različnimi vplivi in posledicami.

10. Upočasni svoj korak, bodi potrpežljiv, sej semena ljubezni in odpuščanja v svoje srce in v srca vseh, s katerimi živiš. Postopno rasti z njimi v ljubezni, v usmiljenju in v zmožnosti odpuščati.

Gospod, podaril si mi odpuščanje, / čez krotka usta vino si razlil, / da bi ljubezni Tvoje se napil, / da bi pozabil vse poti nekdanje. (France Balantič)

Mnogi iščejo pri zdravnikih pomirjevalna sredstva. Toda brez krščanske krotkosti problemov ni mogoče razrešiti. (Tomas Špidlik)

Vsakdo izmed nas naj po zgledu Kristusove ljubezni in krotkosti postane boljši in naj s svojo dobroto okuži še druge. (Janez Pavel I.)

 Veselijo naj se tisti ...

Veselijo naj se tisti, ki ne pozabljajo, da Bog ne izbira svojih prijateljev med najboljšimi, najbolj simpatičnimi, najbolj pametnimi, najlepšimi ..., ampak med tistimi, ki so spoznali, da ga potrebujejo in se mu zaupljivo izročajo v varstvo.
Veselijo naj se tisti, ki ne gledajo samo nase, ampak jih zanimajo tudi žalost in potrebe drugih in na nikogar ne gledajo zviška in oblastno. Bog jim bo pokazal, kako lepo je biti dober.
Veselijo naj se tisti, ki prinašajo na svet ljubezen do Boga kot luč, ki ogreva. Tisti, ki tolažijo in pomagajo ter znajo deliti. Bog jih bo napolnil z veseljem.
Veselijo naj se tisti, ki se trudijo, da bi se razumeli, ki ravnajo obzirno in s spoštovanjem z vsemi člani družine, ki razumejo, da morajo sodelovati tudi pri delu in le pri zabavi in znajo odpirati vrata svoje hiše tudi drugim. Ti bodo deležni božjega prijateljstva.
Veselijo naj se tisti, ki ne zatirajo drugih s svojo oblastnostjo, ki spoštujejo belca, črnca, ... vsakega človeka, katere koli barve kože. Bog jim bo pokazal, kako lepo je živeti v miru.
Veselijo naj se tisti, ki si prizadevajo, da bi se izognili prepirom in sporom, majhnim in velikim, tisti, ki sestavljajo mavrico miru v okolju, v katerem živijo, in spoštujejo vsako od Boga ustvarjeno bitje. Bog jim bo dal čudovito nagrado.
Veselijo naj se tisti, ki se morajo boriti in trpeti, da bi svet postajal vrt miru, kot si ga je Bog zamislil. On bo otrl vsako njihovo solzo in pripravil zanje praznovanje brez konca.

Kdo so krotki? Najprej so to tisti, ki znajo ‘krotiti’ samega sebe, ki obvladujejo svoj jaz in vse, kar se ‘kuha’ v njem: vzkipljivost, slabo počutje, jezo, živčnost, žalost, razočaranje, ljubosumnost, preklinjanje, maščevalnost ... Potem svojo pot usmerjajo k bližnjim. Niso napadalni, njihov cilj ni, da bi se uveljavili in si kaj prisvajali zase, ne uporabljajo sile; nočejo tekmovati z drugim, se spopadati in na koncu za vsako ceno zmagati. Niso pa to malodušneži, ki pustijo, da jim drugi hodijo po glavi, temveč so tisti, ki branijo svoje pravice in pravice drugih brez nasilja in skušajo premagati zmoto. So nenasilni, zavračajo neusmiljeno tekmo za dobrine, ki neti pohlep, niso prevzetni in domišljavi ... niso trmasti, se ne kujajo in ne kuhajo zamere, niso maščevalni in ne širijo mržnje do drugih... Čeprav jih vsi označujejo za ‘izgubarje’, pa to niso nikakršni pobožni kristjani s sklonjeno glavo, ki vse potrpijo in se zatečejo v cerkev molit, temveč imajo sebe v oblasti, imajo moč nad seboj in drugi jih potrebujejo, da premagajo zlo v sebi, so nasprotje ošabnosti in oblastnosti, ohranjajo svojo mero, svoje dostojanstvo in odgovornost. Eden od načinov krotkosti, ki je danes še kako potreben, je drža sprejemanja, poslušanja, dialoga. Na nas je izbira, ali bližnjega jemljemo kot ‘pekel ali blagoslov’. Krotkost vsebuje spoštovanje, prijaznost, dobroto. Samo s krotkostjo lahko pritegnemo ljudi k usmiljeni božji ljubezni. Koliko bi lahko napravili za božje kraljestvo, če bi se znali krotko in potrpežljivo izogibati izbruhom nestrpnosti; saj ti na žalost neštetokrat uničujejo najboljše človeške sile.

Gospod, podari mi novo srce.
Gospod, podari mi krotko srce,
ki mu bodo tuji
navali ošabnosti in jeze.
Ustvari v meni čisto srce, ponižno,
blago, miroljubno, dobrotno, milo ...,
ki ne bo nikomer storilo nič žalega,
ampak bo na zlo odgovorilo z dobroto,
ki te bo ljubilo bolj kot vse stvari,
ki bo mislilo predvsem nate
govorilo o tebi, se ti zahvaljevalo,
daj mi pravega duha,
da ne bom iskal sebe, ampak tebe,
in bo v meni pomladil vse,
kar se je postaralo.
Gerolamo Savonarola

 DEJSTVA

Krotkost ni strahopetnost

V ZDA se posamezniki večkrat zatečejo k dejanjem ‘državljanske neposlušnosti’, ki se jo poslužujejo tudi verni. Pred dobrimi desetimi leti so bile tri redovnice dominikanke zaradi sabotaže obsojene na 41, 31 in 30 mesecev zapora. Neke nedelje so namreč oblečene v bele kombinezone in obute v teniske, odstranile verige na rešetkah in vstopile v raketni silos za izstrelke Minuteman. Smrtonosni izstrelek so poškropile s krvjo, ki so si jo dale odvzeti, in z njo narisale križe. »Bolje naša kri, kot kri iraških otrok,« so povedale na sodišču. Ena od trojice, sestra Kathy, je pisala iz zapora: »Moč nenasilja je v tem, da deluje počasi, vendar deluje zanesljivo spreminja miselnost. Kri ubogih je pomembnejša kot vsa politika.«

Vprašanja

– Katere so, po tvoji presoji, značilnosti krotkega človeka v današnjem svetu. Poskusi sestaviti Deset zapovedi prijaznosti in ljubeznivosti za naš čas.

– Sveti Pavel je v spodbudi kristjanom v Filipih zapisal: Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem (Flp 4,5). Ali si prepričan, da od kakovosti odnosov med ljudmi odvisna tudi kakovost življenja? Povej kakšno svojo izkušnjo, ki to potrjuje.

– Omenili smo, da je danes veliko nasilja v dejanjih, pa tudi v besedah in mislih ... Poskušaj označiti kakšen je tvoj odnos in drža do bližnjega, predvsem do najbližjih (pasiven, aktiven, ravnodušen, poslušen, razumevajoč, ljubezniv ...

Krotak sem, ko skušam v pogovoru z življenjskim sopotnikom, z odraščajočo hčerko... ponižno prisluhniti, sprejeti spodbude, razloge drugega, in ga ljubiti takega, kot je. Krotak sem, ko pospravim vse zlobne ‘puščice’ namigovanj in zbadanj, ki ne bi prinesle nič dobrega. Krotek sem, ko imam pogum, da včasih preslišim tisto, kar me rani in se ne odzovem napadalno. Ko ne uveljavljam svoj prav in nočem imeti zadnje besede v pogovorih. Včasih je to težko, saj se počutim tako imenitno, če obvelja moja. – Posvetil bom več pozornosti tistim, ki so najbolj slabotni, ki so krotki po naravi, ker se ne morejo braniti. Pomagal bom starejšim, ki si sami ne morejo pomagati in jim navadno pomagamo samo tako površno, da se jih rešimo, neprijazni smo do tujcev in se pogosto okoriščamo tudi pri delu. Ne bom se zanašal na lastne moči, ampak nanj, ki je krotak in ponižen v srcu. Če Jezusa počastim iz dna srca v evharistiji in na križu, bom pri njem črpal pravi mir, in bom ‘zraven’, ko bo sprejemal v deželo luči, pravičnosti, in drugih mesijanskih dobrin, ki so obljubljene krotkim v srcu. V njegovi smrti na križu, v križanem in vstalem, iščem moč, da bi postal ‘pšenično zrno’. Če bo umrlo egoizmu v zemlji mojega srca, bo obrodilo sadove dobrote, krotkosti in pozornosti do vseh, ki so mi blizu in so najbolj potrebni pomoči.

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 5, str. 86.

V Apostolskih delih, knjigi Svetega pisma Nove zaveze, ki je v bistvu zgodovina Cerkve po prvih binkoštih, beremo, da so bili verniki “stanovitni v nauku apostolov, lomljenju kruha in molitvah”. Danes je sestavni del katoliškega bogoslužja branje Božje besede. Kaj so brali prvi kristjani, ko evangeliji še niso bili napisani? (Gregor)
Pri bogoslužju prve Cerkve so redno brali Staro zavezo, kot je v navadi še danes. Naravno je bilo, da so prebrali tudi kakšen odlomek iz kakega pristnega poročila o življenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Sprva so apostoli sami poskrbeli za ustno pričevanje, po njihovi smrti pa je Cerkev potrebovala zapise o tem, kar so oni govorili. Tako so nastali evangeliji; prvega je med letoma 65–70 napisal sveti Marko, učenec apostola Petra in občasno sodelavec apostola Pavla. Sledila sta Matejev in Lukov evangelij ter nazadnje Janezov. Knjigo Apostolskih del je Cerkev sprejela kot nadaljevanje Lukovega evangelija, Janezovo razodetje pa je imelo veliko vlogo v dobi preganjanja.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 15.

»Zavist je greh, ki gloda in razjeda, v njem ni strasti, ni užitka, ni zabave, je zgolj trpljenje in duhovna beda,« pravi pesnik Leon Oblak. Kako dobro razumem te besede! Vsak dan jih izkusim! Moj duh gnije in hkrati ječi. Moje življenje je boj, … ne boj, mesarsko klanje! Notranji boj med egoizmom in sočutjem, med žalostjo in veseljem, med nevoščljivostjo in dobrotljivostjo. Vse je krvavo. A te krvave bitke ni moč zaznati, za ta boj vemo le Bog, hudič, jaz in morda prijatelj, ki za mojim nasmeškom opazi resnico.
Kot prvorojenca so me ves čas ujčkali; deležen sem bil neverjetne pozornosti. Že od zgodnjega otroštva sem želel biti pomemben, biti središče, ki se mu daje veliko pozornosti. Moj oče je mojo ‘vzvišenost’ opazil in mi zato dajal manj pozornosti in spodbudnih besed, kar je pustilo na mojem ‘egu’ neizbrisljiv pečat. Očetje se premalo zavedajo, kako pomembno je, da sinu izkazujejo pozornost in mu dajo kakšno spodbudno besedo ter se z njim družijo. Vsak oče je kipar, ki lahko izkleše pravega Davida. Nekje sem prebral misel: Kdor je ljubljen, bo ljubil, kdor je ranjen, bo ranil. Moj oče je iskreno ljubezen in pozornost posvečal raje moji sestri, zato se je v meni oglasil moj ‘ego’, ki ga kot otrok takrat nisem znal obvladovati. Bil sem ji nevoščljiv za to, kar je ‘svetega’ prejela, jaz pa ne. Večkrat sem ji nagajal, oče pa je bil nato jezen name, kar me je še bolj ranilo. Vzgajal me je po vojaško, navadil me je delati, jezen pa je bil, če nisem ubogal. Vesel sem bil, ko sva skupaj gradila hišo, pokrivala streho in vmes debatirala, a iskrenega pogleda, iskrene pohvale ni bilo. Celo Jezus je dobil potrditev Očeta: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje!« Tako se še danes ob iskreni pohvali zamislim in si rečem “Vau, morda pa sem res edinstven!” Materialno sem bil odlično preskrbljen, za kar sem staršem hvaležen, a nekaj mi je prebodlo srce – pomanjkanje očetovske ljubezni. In to rano nosim s seboj vsak dan. Je kot kamenček v pohodnem čevlju, ki ti na vsakem koraku povzroča neizmerno bolečino. Pot pa je dolga, do Aljaževega stolpa je strma in nevarna pot, ob premajhni pozornosti lahko v hipu zgrmim v prepad. V sebi čutim močno hrepenenje: Kako rad bi si sezul čevelj in iz njega stresel oster košček kremena in nadaljeval svobodno, brez silne bolečine in užival v vsakem koraku, vsakem vdihu in vsakem pogledu. A kaj, ko ne vem, kako bi odvezal trdno zavozlane vezalke …
Obupno si želim, da bi se znal iskreno veseliti sreče bližnjega, pa se ne morem. In čeprav se ne morem, se potrudim, da ne bi prizadel bližnjega in razodel svoje pokvarjenosti. Strašno sem nezadovoljen, ko se lažnivo nasmehnem. V tistem trenutku sem razčlovečen, prijetna melodija se sprevrže v disharmonijo. V hipu sem prikrajšan za dva nebeška darova: da se lahko svobodno odločam in da ljubim. Od sprva še kar prijetnega nasmeha, ki ga ni enostavno razbrati za lažnega, ostane le še napet obraz – jaz vlečem navzgor, moje ustnice in lica pa navzdol. Žalosti me tudi, da se znam posmehovati, ko so drugi v težavah in so nesrečni. Trudim se obvladovati svoj značaj, a če delam v nasprotju s svojim značajem, se mi zdi, kot da delam proti samemu sebi. Boli me, če sem nevoščljiv in boli me, če ravnam v nasprotju s svojim značajem. Prosim, da me priporočate Bogu v molitvi. Zavedam se, da je veselje temelj, na katerem se gradi odnos, zato ga bom vedno znova in znova iskal in zanj prosil.
Sam nekako prvo pomoč iščem v fitnesu, hoji v hribe in branju knjig, ki me zamotijo; in v samoti. Problem nastane, ko sem v družbi, kjer prevladujeta veselje in zadovoljstvo, iz moje notranjosti pa prihaja nagnusna jedka nevoščljivost, ki mi preprečuje, da bi počel to, za kar sem bil ustvarjen – iskreno ljubil. »Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim,« je dejal sv. Pavel. Točno to se dogaja meni. A globoko v meni se skriva nekaj velikega, močno hrepenenje po ljubezni. Zaljubil sem se v sošolko, ki pa mi ljubezni ne vrača. Res je, da ji nisem povedal, da jo ljubim, sem se ji pa trudil približati, biti z njo. A ona tega ni začutila, ni mi vračala pozornosti, raje se je družila z drugimi. Ker sem bil ‘zavrnjen’, sta se v meni naselila strah in žalost. Ta dva pa mi preprečujeta biti iskren do nje; iz moje prvotne zagretosti nastajata načrtno ohlajanje strasti in počasno prebolevanje. Ne morem si namreč privoščiti še ene srčne rane, še enega kamna v pohodnih čevljih. Načela me je tudi depresija in zagrenjenost, proti katerima se borim na vse kriplje. Ja, življenje pač ni potica, je boj, največkrat kar s samim seboj, z lastnim egom in ponosom.
Ta nesrečna ljubezenska zgodba je stanje na mojem notranjem bojišču le še poslabšala. Zmagujejo sile teme. A vojne še zdaleč ni konec. Morda pa jo odloči le en samcat nežen, iskren in ljubeč poljub Lepotice. In prekletstvo Zveri bo izničeno!
Luka

Pohvale vredna sta tvoje globoko razmišljanje in prizadevanje, da skušaš sam iskati rešitev svojih težav. Prav tako dobro vidiš svoje težave, a ob njih ne jočeš in tarnaš, ampak si prizadevaš, da bi jih odpravil. Tudi pri svojih starših in drugih ljudeh ne gledaš samo na slabe stvari, ampak moreš videti tudi dobre.
Praviš, da si imel lepo otroštvo, za katerega si staršem hvaležen. Celo preveč pozornosti so ti izkazovali. Ko pa je oče to ugotovil, je začel ravnati drugače. Morda tiči v tem razlog ‘trdega’ ravnanja tvojega očeta. Najbrž ti je želel s tem pomagati, kajti videl je, da si deležen ‘neverjetne pozornosti’. Zbal se je in začel ti je naklanjati manj pozornosti. Želel ti je pomagati, ti pa si njegovo ravnanje zelo težko razumel. Ob tem si se ti čutil ranjenega in še danes trpiš. Oče je v začetku najbrž želel samo dobro, a je pozneje njegovo ravnanje prešlo v drugo skrajnost: ni ti samo nehal naklanjati veliko pozornosti, ampak te ni nikoli pohvalil, ti namenil spodbudne besede, skratka, pokazal, da si mu dragocen in da te ima rad. Pa te je najbrž v srcu imel rad, čeprav ti tega ni pokazal.
Sam si napisal, kdor je ranjen, bo ranil. To drži in ti to občutiš in iz tvojega pisma tudi odseva strah, da boš tudi ti začel raniti druge. Prav je, da se zavedaš te nevarnosti, a bi bilo prav, da bi se vprašal, če mogoče tudi tvoj oče ni bil ranjen in zato rani. Saj vemo, da radi ponovimo ‘vzorec’ svojih staršev. Veljalo bi se pogovoriti z očetom, morda bi ti povedal kaj o svojem otroštvu in mladosti. In ti bi ga bolje razumel.
Ostaja pa vprašanje, kako izstopiti iz tega začaranega kroga in iz tega, da ponavljamo vzorec svojih staršev? Delno že sam odgovarjaš, ko pišeš, da je celo Jezus dobil Očetovo potrditev, ko mu je ob krstu dejal: Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje! Toda tudi tebi je nebeški Oče dejal pri krstu enake besede. Tudi ti si pri krstu postal ljubljeni božji otrok, ki te je nebeško Oče vesel. Zavedaj se tega! Zavest, da te Bog ljubi, naj ti bo večja kot nesprejemanje nekaterih ljudi. Tu se pokaže odrešenjska moč krščanskega sporočila, da smo ljubljeni božji otroci in da v moči te ljubezni ljubimo, saj si sam zapisal: Kdor je ljubljen, bo ljubil. Ne pozabi, da si ljubljen in da zato moreš ljubiti. Jezus je v moči Očetove ljubezni izpolnil svoje odrešenjsko poslanstvo. Tudi ti lahko v moči božje ljubezni izpolniš svoje poslanstvo.
Pišeš, da je tvoja težava zavist in navajaš besede Leona Oblaka o tej napaki. Da, zavist je poseben greh. Od njega nimamo nobene koristi. Če imamo od kraje to, kar ukrademo, od laži, da prikrijemo kakšno napako itd, od zavisti nimamo nič, razen skritega trpljenja. Ti ga pretresljivo opisuješ. Zavist mnogokrat izvira iz tega, da se primerjamo z drugimi in pri tem opazimo, kaj drugi imajo in česa mi nimamo. Zato se ne primerjaj z drugimi. Tvoje življenje bo veliko lažje in lepše, če se ne boš primerjal z drugimi. Tako primerjanje nima smisla. Spravlja nas v slabo voljo in rojeva zagrenjenost in zavist. Poleg tega pri primerjanju vidimo to, kar drugi imajo, mi pa ne, ne vidimo pa tega, kar imamo mi, drugi pa ne. Močna zavist nam velikokrat prepreči, da bi slednje videli. Zato se zavedaj svoje enkratnosti in svojih darov. Tebe je Bog ustvaril enkratnega in ti dal posebne darove. Ne da bi se z njimi bahal, ampak da bi z njimi razveseljeval druge. Tebi je Bog dal posebno nalogo v življenju. Ne oziraj se na druge in ne primerjaj se z njimi, da se iz tega ne bi rojevala ali povečevala zavist, ampak se veseli darov in sposobnosti, ki ti jih je dal Bog.
Zato ko boš v družbi, ne glej na to, kaj imajo drugi, ker to v tebi rojeva zavist, ampak se veseli tega, kar ti je Bog dal. Bodi hvaležen za darove, ki jih imaš. Zavedaj se, da si Bogu dragocen, da si njegov otrok in to naj v tebi rojeva veselje. Zavest, da te Bog ljubi, se krepi z obiskom maše in prejemanjem obhajila. Z vsako mašo nam namreč Bog govori, da prihaja k nam, ker smo mu dragoceni in nas ljubi. Na poseben način nam to pokaže, ko ga prejmemo v obhajilu. Vsaka molitev naj te spomni, da se pogovarjaš z Bogom, ki te neizmerno ljubi.
Na koncu pisma omenjaš še dekle, v katero si zaljubljen, nisi pa ji izpovedal ljubezni. Ker ona ni pokazala zanimanja zate, si razočaran. Bojiš se nadaljnjih korakov v življenju, ker se bojiš nadaljnjih razočaranj. Toda kako veš, da dekletu ni zate, če se ji nisi približal in ji nisi povedal, da jo ljubiš? Razumem, da te dosedanja razočaranja ovirajo, a če jih ne boš skušal premagovati, se jih ne boš nikoli osvobodil. Najbrž dekle ne zna brati tvojih misli, zato ji jih moraš ti razodeti. Nikar ne stalno misli na prejšnje življenjsko razočaranje, ker te bo to blokiralo. Ne bližaj se ji v prepričanju, da te bo zavrnila – to namreč izhaja iz tvojega pisma – in ne obupaj, če ti ne bo v prvem trenutku odgovorila z enako navdušenostjo. Morda bo potrebovala čas, da bo spoznala tvoje dobre lastnosti.
V zadnjem stavku pisma pokažeš svoje neskončno hrepenenje po ljubezni. Mimogrede – ti nisi zver. Toda ti si že ljubljen, neskončno ljubljen, ker te Bog neizmerno ljubi in prav v moči te ljubezni lahko premagaš opisane življenjske težave ter lahko narediš izredno veliko iz svojega življenja.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str 62.

Neke noči se je kralj sprehajal po vrtu svoje palače. V siju lune se je ustavil ob ribniku. Začel je metati kamenčke vanj in opazovati kroge, ki jih je ustvarjal. "Podobna kot ti krogi na vodi je moja ljubezen do kraljice," je premišljeval, "saj nima ne začetka ne konca."
Naslednji dan je poklical zlatarja in mu naročil, naj naredi zlat krog, ki se bo prilegal kraljičinemu prstu. Ko je kralj izročal kraljici ta zlati prstan, ji je dejal: »Ta okrogli prstan, ki nima ne začetka ne konca, je zagotovilo moje ljubezni do tebe – nima ne začetka ne konca in je večna.«
In skozi stoletja je izročanje poročnega prstana znamenje in potrditev obljube, ki si jo dasta zakonca: obljuba zvestobe in ljubezni, ki se ne neha, ampak postane z zakonom večna.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 3, str. 26.

Zanima me, zakaj se škofova cerkev imenuje stolnica? (Pavel)
Škofovi cerkvi pravimo stolnica zato, ker ima krajevni škof kot prvi učitelj vere v njej svojo ‘stolico’ ali ‘katedro’ (gr.). To je nekakšen prestol, okrašen z grbom, pogosto tudi z baldahinom iz dragocenega materiala in z umetniškim okrasom. Po njem se škofova cerkev imenuje katedrala. Zakonik cerkvenega prava določa: »Škofje, ki so po božji ureditvi nasledniki apostolov, postanejo po Svetem Duhu, ki jim je dan, pastirji v Cerkvi, da bi bili tudi oni učitelji nauka, duhovniki svetega bogočastja in služabniki v vodstvu« (kan. 375). To ponazoruje obredno dejanje pri škofovskem posvečenju: novoposvečenega krajevnega škofa (ordinarija) škof posvečevalec ‘ustoliči’ na škofovski sedež. (sč)

Ognjišče (2016) 2, str. 48

Ali je dobro žalovati in žalost blagrovati?

»Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi.« Kdor v življenju ni nikoli občutil žalosti, tesnobe, bolečine, ne bo nikoli spoznal moči tolažbe. Srečni so lahko tisti, ki so sposobni ganjenosti, ki v srcu čutijo bolečino, ki obstaja v njihovem življenju in življenju drugih. Ti bodo srečni! Kajti nežna roka Boga Očeta jih bo potolažila in pobožala. (papež Frančišek)

Ko slišimo te besede prvič, nas kar malce ‘zamorijo’, počutimo se negotove ... »Žalostni pa res ne morejo biti srečni!« Jezus še enkrat obrne na glavo našo miselnost in vse tisto, kar v svojem življenju doživljamo kot logično in vsakdanje. Ali je dobro žalovati in žalost blagrovati?

Podob trpljenja, bolečine, lakote in bolezni, ki se vsak dan vrstijo pred našimi očmi, ne doživljamo samo z očmi, ampak nas zadenejo v globini duše. Najti moramo način, da bomo spet sposobni jokati zaradi revščine in nesreč in biti srečni zaradi stvari, ki človeka osrečujejo. To, da pripadamo eni ali drugi strani človeštva, ni posledica naše odločitve, to nam je bilo dano. Biti na eni ali biti na drugi strani, pa je lahko stvar naše odločitve.

Obstajata dve vrsti žalosti: žalost, ki je izgubila upanje, žalost, kateri ljubezen več ne zaupa in ki od znotraj razkraja in razjeda resnico in zato tudi človeka (Judež, ki se v obupu obesi). Poznamo pa še žalost, ki prihaja iz pretresenosti zaradi resnice. Ta pripelje človeka do spreobrnitve, do upora zoper zlo (Peter, ki se zjoče in postane drug človek).

Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog. (2 Kor 1,3-4)

Jezus dobro ve, kako si na tem svetu prizadevamo kazati, da smo srečni, da nam ni treba jokati, pravzaprav nas življenjski slog sili v to, da ne smemo kazati solz ... Življenje nas žene v neprestano dokazovanje, v silni želji po namišljenemu ugledu in spoštovanju. Naša družba je družba prisiljenega nasmeha, v kateri žalost pomeni pomanjkanje ‘karakterja’, odločnosti, da bi se uprli šibkosti. Današnja družba ne prenaša solz, razen tistih, ki so vnaprej predvidene (in lažne): v raznih TV nadaljevankah. Ali ste že kdaj videli kakšno reklamo, v kateri kdo trpi, joka, je obupan? Ljudje se pogledamo v ogledalo, preden gremo od doma, da vidimo, če smo za med ljudi. Vplivni ljudje potrebujejo optimistične napovedi, ‘vip’ morajo biti vedno pripravljeni pokazati nasmeh in urejenost; dajati morajo vtis, da imajo vpliv, moč, biti v formi ...

Vsakdo se mora kazati drugačnega, kot je v resnici. Filozof Ernest Hello pravi, da “so na svetu ljudje, ki mislijo, da so solze nekaj nevrednega zanje. Ne zavedajo pa se, da jih oni niso vredni.” Znana je pripoved, da je sin cesarja Marka Avrelija začel jokati, ko je zvedel za smrt sužnja, s katerim sta bila velika prijatelja. Dvorjani so ga skušali potolažiti, njegov oče Mark Avrelij pa je rekel: »Pustite, naj bo moj sin najprej človek, potem bo lahko postal cesar.«

ŽALOST, GLOBOKO ČUSTVO

Jezus obljublja: »Žalostni bodo potolaženi.« Tisti, ki jokajo imajo prihodnost in resnično srečni so samo tisti, ki si dovolijo to ‘razkošje’, in ne ‘umorijo’ svojih čustev. Njihove solze veljajo več kot veseljačenje. Žalost je globoko čustvo, nekaj, s čimer lahko pokažemo, kdo in kakšni v resnici smo. Kaže nam pot, kako zaživeti bolj človeško, bolj polno. Žalost nam pomaga, da odkrijemo bogastvo naše nežnosti, da znamo biti občutljivi, ljubeznivi, blagi ... Trpljenje in bolečina nas naučita, da se znamo soočiti s težavami in jih reševati.

‘Blaženi žalostni’ so ljudje, ki se kljub stiski in prizadetosti ne jezijo na Boga, se ne zapirajo vase, ne dopustijo, da bi jih trpljenje premagalo, ostajajo dosledni pri svojih izbirah in si še naprej prizadevajo za Božje kraljestvo v prepričanju, da trpljenje – tudi smrt – ni dokončno stanje, temveč sedanje prehodno obdobje (prim. Rim 8,18), ki vodi v življenje, v katerem smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več (Raz 21,4). Blaženi žalostni so svojevrstno znamenje odrešenja, ki ga je obljubil Bog svojemu ljudstvu in ga oznanil po prerokih. Mesija se sklanja nad vse človeške nesreče, da bi jih rešil, da bi prinesel olajšanje in veselje žalostnih. Ni pa se ustavil pri telesih, gre globlje, dotakne se srca in ga ozdravlja od najhujšega zla – greha. Če bomo živeli po blagrih, bodo potolaženi tudi tisti, ki še ne poznajo Kristusa in zato žalost težje prenašajo. Pravi kristjani bodo storili, kar je v njihovi moči, da jim približajo evangelij odrešilnega Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, evangelij večnega življenja, ki se začenja že tu na zemlji, če ljudje žalost spremene v sočutje, ki se kaže v ljubezni in pravičnosti. Če je naša vera pristna in hodimo za Kristusom na goro blagrov, stari in ubogi ljudje ne bodo več osamljeni, vedno jih bo kdo obiskoval.

BOG TOLAŽNIK

Jezus ima tudi tokrat prav. Kaj bi se zgodilo, če se ne bi odzivali samo z razkazovanjem svoje moči in bi imeli pogum pokazali tudi tisto, kar nas razžalosti že od otroških let; če bi se odrekli naši notranji lažni prisili, da smo vedno nad bolečino. Blagor ljudem, pravi Jezus, ki si upajo živeti na ta način. Ti se nimajo več ničesar bati, ne zavračanja, ne sramu, postajajo bolj človeški in gledajo na resničnost tako, kot je. Blizu so Bogu in Bog je blizu njim. Jezus pravi: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4). Glagol ‘potolažiti’ v grščini pomeni ‘poklicati k sebi’ in lahko si predstavljamo podobo otroka, ki joče in ga mama stisne s sebi in tolaži. In otrok neha jokati! Ti ‘žalostni ljudje’ imajo hrepenenje po Bogu in njegovem kraljestvu (tudi če se tega ne zavedajo). In to hrepenenje, to domotožje je gibalo, da začno graditi resnično dober svet dober, tak, kot ga Bog želi. Bog jih bo potolažil!«

Svet govori: veselje, sreča, zabave, to je nekaj lepega v življenju. Pozablja pa, da so na svetu tudi bolezen, bolečina v družinah. Svet noče jokati, raje se ne zmeni za boleče stanje in ga skriva. Vendar pa je samo tisti, ki vidi vse resničnosti življenja in tudi joka v svojem srcu, lahko srečen in potolažen od Gospoda in ne od sveta. (papež Frančišek)

Žalost, o kateri govori Gospod, je neprilagodljivost zlu, je način odpora zoper to, kar vsi delajo in kar se posamezniku vsiljuje kot vzorec obnašanja (Benedikt XVI.).

Kdor naredi svoje srce trdo pred bolečino, pred stisko drugega, kdor zlu ne odpre duše, marveč trpi pod njegovo silo in tako daje resnici, Bogu prav, ta odpre okno svetu, da vanj posije svetloba. (Benedikt XVI.)

Namesto da pri drugih iščeš tolažbe, raje sam druge tolaži. Pogosto se boš potem začudil, kaj se ti bo zgodilo: žalostne si potolažil, pa si pomiril svojo dušo. Hotel si dati, a si prejel (Friedrich Wilhelm Keppler).

Ne sme biti žalostnih ljudi. Vsi se moramo veseliti preprostih darov, ki se nam vsak dan in vsem darujejo (Emilijan Cevc).

Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al' spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko (Simon Jenko).

Blagor zato zbuja upanje in riše obraz pravega Jezusovega učenca. To je človek, ki pozna trpljenje tega sveta. Kljub temu sprejme bolečino, ne da bi se vdal in obupal in ne da bi jo jemal zlahka, z njo stopa pred Boga, prepričan, da ga bo Bog potolažil. Upa v Boga in je blagoslovljen. Njegov Bog je vedno na strani ubogega, takega kot je on, na strani sirote, vdove, reveža, izključenega iz družbe, za drugačnega, za katerega se odloči za Kraljestvo ... Če vzajemna pomoč bližnjemu od njega zahteva, mora biti Jezusov učenec pripravljen dati na razpolago svojo mirnost in jasnost, dokler ne sprejme v svoje srce trpljenja drugega in ne postane ‘žalosten’.

Patriarh grške pravoslavne Cerkve v Siriji Ignacij IV. († 2012) je zapisal: »Bog ni samo transcendenten (neskončno presežen) in nam ni samo “bližji kot naša vratna žila” (kot pravijo naši bratje muslimani): bližji nam je od vsakega obupa, od smrti, pekla, ker je Bog, ki trpi, ker se nam pridruži v najbolj globokem prepadu, da bi otrl vsako solzo z naših oči in nas tolažil z neskončno nežnostjo Duha Tolažnika.«

Gospod, zelo si želim,
da bi s teboj lahko delil
velikonočno veselje,
še večja pa je tvoja želja,
da bi me razveselil.
Na žalost pa sta mi tolikokrat
manjkala pogum in pripravljenost,
da bi se povezal s tvojo žalostjo.
Velikokrat sem bil žalosten,
a ne s teboj, ne zato, ker so žalili Očeta
in poniževali moje brate in sestre.
Žalosten sem bil, ker drugi
niso hoteli ravnati po moji volji.
Zapravil sem milost,
ker moja žalost ni bila prava.
In vse to se je zgodilo,
ker se nisem približal tebi.
Nisem stal zavestno pod tvojim križem.
Nisem se popolnoma predal
tvojemu usmiljenju do ljudi.
Odpusti mi. Gospod!
Pošlji nam svojega Duha,
da nas bo prenovil po kesanju in po sočutju,
ki nas bosta pripravila do tega,
da bomo živeli za bližnjega
in mu pomagali nositi
del njegovega bremena.
Kadar se ti približam pri bogoslužju
in v molitvi, naj vidim tvoje usmiljene oči,
ki gledaš z njimi množico.
Ti hočeš napolniti nas, svoje učence,
in vse ljudi s svojim sočutjem in s svojo blagostjo. Bernhard Häring

POGLOBITEV

Blagor vam
Blagor vam, ker ne pravite: “Ko je dobro meni ... takrat je dobro vsem!” ampak prevzamete odgovornost in vas zanima tudi trpljenje drugih.
Blagor vam, ki ob trpljenju bližnjega pravite: “Tudi zanj sem odgovoren!”
Blagor vam, kadar tistega, ki trpi, spodbujate: “Pogum, pomagal ti bom: Bog želi, da si tudi ti srečen!” in ne: “Potrpi, Bog tako hoče!”
Blagor vam, ki vam ni dovolj le vaše dobro počutje, prijateljstva, zdravje, ... in se trudite, da bi se tudi drugi počutili dobro kot vi.
Blagor vam, ki ne bežite pred neizogibnim trpljenjem in vsem prinašate veselje.

Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja (Edvard Kocbek).

Kristjan ni otožen. Kesanje brez ljubezni ni pristno. Spokornost, ki je ne blažita vera in vednost, ni Bogu všeč. Živeti moramo v sončnem siju tudi takrat, ko smo žalostni: v božji pričujočnosti moramo živeti (bl. John Henry Newman)

Človek je velik in ubog hkrati. Če si prizadeva uresničiti kakšno veliko misel, jo skrivi, da postane v njegovih rokah mračna, žalostna in majhna. Lahko pa rečemo tudi nasprotno: za vsem, kar dela, je neka svetla slutnja, neki oddaljeni sij, odsev nečesa velikega (Peter Lippert).

Usmiljenega imenujemo človeka, ki ima sočutje s tujo žalostjo, s tujo bolečino. Célo Jezusovo življenje je bilo dejanje sočutja s tujo bolestjo, je bilo dejanje usmiljenja. (Janez Evangelist Krek)

Drugi blagor blagruje tudi tiste, ki jočejo, ker jih preganjajo zaradi vere v Kristusa. To preganjanje je lahko nasilno vse do mučeniške smrti ali pa skrito, skorajda nevidno, a vztrajno trka na srce kristjana z vprašanjem: “Kje je tvoj Bog?” (Ps 42,4). V Cerkvi na Slovenskem imamo posebnega pričevalca vere in priprošnjika: bl. mučenca Alojzija Grozdeta.

Vera v človečanstvo. / Zame je to sveta misel. / Molčeča tišina je kakor žalost. / Nisem več žalosten, / ker ne mislim nase. (Srečko Kosovel)

Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed, koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči (Irenej Friderik Baraga).

Kristjan se žalosti zato, ker so njegovi grehi obubožali svet in zmanjšali odrešenje. Če bi bil zvesto sledil milosti, bi bil lahko izžareval odrešenje, dobroto, ljubezen in radost (Bernhard Häring).

Blagor žalujočim (ne žalostnim). Za žalost si je treba vzeti čas, jo spraviti iz sebe. Bolečino je treba izkričati, iztuliti. Nikoli zvečer ne zaspite z jezo in žalostjo, ker se boste zbudili še bolj žalostni in jezni. Ponoči se čustva še stopnjujejo. Zaspati je treba z dobrimi mislimi. Vsaka pretrpljena žalost in bolečina te utrdi, naredi močnejšega. Če bolečino pogledaš z dobrim pogledom, se njeno želo omehča (škof Jurij Bizjak).

ODGOVÔRI

– »Gospod, zakaj, ne narediš ničesar, da bi bilo na svetu manj trpljenja?« je veren človek vprašal Boga. Gospod mu je odgovoril: »Ni res, da ne naredim ničesar. Naredil sem tebe!« Kako ti razložiš ta odgovor?

– Ali si že kdaj bil za trenutek osamljen, si kdaj moral trpeti, občutil bolečino? Kako si se odzval? Ali si čutil, da ti je bila takrat v pomoč vera v Boga?

– Jokamo lahko zaradi bolečine, pa tudi od ganjenosti ali celo od veselja. Svetniki so prosili Boga za ‘dar solza’ in so pretakali solze kesanja, ki so se spremenile v solze začudenja. S pomočjo vzgojitelja, kateheta poskusi najti kakšen primer v življenju svetnika, blaženega ... (sv. Peter, sv. Avguštin, sv. Frančišek ... )

DEJSTVA

Dovolj je obrniti misel k Bogu, da bi znali prenašati bolečino. Ta trditev je nastala v študiji, ki je izšla v časopisu Journal of Bahavioral Medicine, in ta ‘poskus’ so izvedli na univerzi Bowling Green v ameriški državi Ohio.

Naredili so primerjavo med tehnikami sproščanja in versko meditacijo ob sodelovanju skupine prostovoljcev. Nekateri so se sproščali tako, da so 20 minut na dan dva tedna premišljevali besede »Bog je ljubezen, Bog je mir ...; drugi pa so brali besedila, ki niso bila povezana z vero: npr. jaz sem srečen, jaz sem vesel, ...; spet drugi pa so se samo sproščali. Rezultat: tisti, ki so mislili na Boga, so se spoprijeli s tegobami življenja jasno in odločno.

MOLITEV

Blagor žalostnim “zakaj potolaženi bodo”

Gospod Jezus,
izkusili smo bolečino in žalost
in občutili tvojo tolažbo.
To tolažbo želimo deliti
s tistimi, ki so sedaj žalostni.
Pomagaj nam najti način,
da pokažemo svoje sočutje
z žalostnimi, osamljenimi,
s tistimi, ki so brez vsega
in s tistimi, ki so obupani.
Pomagaj nam, da bomo občutili,
da si umrl, ker si nas ljubil.
V trdni veri, da je
tvoje vstajenje tolažba,
ki presega vsako spoznanje.
Amen. (sv. Terezija iz Kalkute)

Ta blagor zadeva vsakega človeka, saj vsakdo v svojem življenju pozna jok. Bog že v Stari zavezi obljublja, da “bo obrisal solze z vseh obrazov” (Iz 25,8), v Razodetju pa to potrjuje: “in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.” (Raz 21,3-4) Jezus sam prosi Očeta za dar Tolažnika, ki ostane pri nas vekomaj (prim. Jn 14,16).

Ni vedno lahko verjeti blagru, ki ga razglaša Gospod, čeprav je res, da bolečina vedno skriva tudi skrivnost življenja in odrešenje. Treba je sprejeti Edinega, ki rešuje, in spreminja žalost v pravo veselje. Pogumno se moramo okleniti križa in z ljubeznijo in odločno voljo slediti trpečemu Jezusu, vse do Kalvarije in do groba, kjer vzcvete vstajenje. Ta blagor trpljenja se začenja uresničevati ‘tu doli’ za tistega, ki zna trpeti s Kristusom za rešenje sveta. Deležen je tolažbe, ki spreminja človeško življenje in ima mesijansko vrednost. Jezus z blagri razglaša sam sebe, da je on tolažnik žalostnim, ki odžeja žejne in nasiti lačne, ponovno vzpostavi pravico, ljudi osvobodi greha – ker je on Tolažnik.

V svojem življenju vemo, kako je s tolažniki: ko jih nismo potrebni, jih je veliko, ko pa bi jih res potreboval, ne najdeš nikogar. Jezus je vedno navzoč, in nas tolaži ne samo na čustvenem področju, temveč globlje in temeljiteje: prinaša nam notranji mir. Tu smo pred temeljno zahtevo krščanskega izkustva: človek mora srečati Gospoda. Ko ga odkrije in sreča, lahko sprejme odrešenje in postane blažen.

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 4, str. 88.

Nedeljsko popoldne. Sonce prijetno vabi. »Kam greva?« sva se vprašala. »Ne bi šla daleč,« meni žena. Z avtom se zapeljeva nekaj kilometrov, nato čez most in že sva na parkirišču na desnem bregu Save. Ponavadi greva s tokom navzdol, danes pa izbereva nasprotno smer. Kaj bi hodila vedno po isti poti! Čeprav je vse tako drugače, kot je bilo v tistih mojih najlepših letih, se mi ob vsakem kraku utrne droban spomin. Sem, kjer je zdaj hipodrom, smo otroci prignali koze – skoraj pri vsaki hiši so jih imeli, kajti mleko je bilo takrat dragoceno. Pasle so se po travi med grmičevjem, mi pa smo se igrali, podili in lovili, pekli krompir in se pogovarjali. Včasih smo odšli do Save. Bila je mrzla, deroča in nevarna. Kopalk takrat še nismo poznali, pa jih tudi potrebovali nismo, saj nihče ni znal plavati. Cele ure smo metali kamne na nasprotni breg. Ko smo postali žejni, smo se odžejali kar v reki. Da, takrat smo Savo lahko še pili!
Skoraj mimo domače hiše naju pelje sprehajalna pot. Če bi zalučal kamen, kot sem ga znal nekdaj, bi priletel na dvorišče hiše, kjer sem preživljal otroška in najstniška leta. Hiš je sedaj veliko več in skrivajo našo ulico, po kateri smo se otroci podili in igrali. Cele dneve smo tičali skupaj zlasti med počitnicami, saj se takrat še ni hodilo na morje.
Kadar se je zgodilo kaj posebno zanimivega, sem si dejal: “To bom nekoč zapisal.” To svojo ‘zaobljubo’ sem uresničil pred petdesetimi leti. Ko sem se nekega dne s svojim fičkom pripeljal že skoraj do doma, sem na mostu dohitel starejšo gospo, ki je, opirajoč se na palico, s težavo naredila vsak korak. Ustavil sem in jo povabil v avto. Kratek klepet me je tako me je tako nagovoril, da sem ga zapisal in poslal na uredništvo Ognjišča. Zgodba je bila objavljena marca 1969 (Mamca, se peljeva skupaj?) Tedaj si še nisem predstavljal, da jih bo sledilo veliko. Dogajanja okoli mene in tista, zapisana v spominu, so se vedno pogosteje spreminjala v zgodbe. Čutil sem, da nekaterih stvari ne morem zadržati zase. Prelivale so se na papir takšne, kot so se zgodile.
Ali je komu koristilo vse to moje premlevanje, pisanje in piljenje? Včasih v pozno noč. Kdo ve? Čutil sem potrebo, da sem svoja spoznanja delil z drugimi, čeprav nepoznanimi ljudmi. Pisal pa sem tudi zaradi sebe. V meni so obležali nekateri dogodki, ki so me tiščali in sem se jih nerad spominjal. Ko sem jih zapisal, pa so se začeli postavljati na pravo mesto in odleglo mi je. “Pisanje je pospravljanje in pometanje po svoji notranjosti!” me je prešinilo.
Samo o sebi je pisal, bo dejal kdo. Nikakor ne. Ampak vse, kar je bilo napisano, sem moral vzeti za svoje. Pred leti mi je prijatelj župnik Janč pripovedoval, kako je ob koncu vojne nekje v Prekmurju doživljal božični večer grobar Irga. Vedel sem, da mi to pripoveduje zato, da bom to napisal. Ampak nisem mogel. Pisati ‘po naročilu’ ni lahko niti dobro. Ko sva se po božiču srečala, mi je očital: »O Irgi pa nisi pisal!« »Nisem, ker nisem mogel.« »Če ne moreš, pa ne piši,« mi je dejal. Odleglo mi je. Irgino doživetje pa je postalo del mene, spomnil sem se vseh grobarjev, ki sem jih poznal iz očetovega pripovedovanja, in zgodba je bila čez nekaj dni napisana in naslednji božič objavljena.
Večino svojih službenih let sem preživel med mladimi. Vsako šolsko leto so prihajali novi dijaki, stari pa odhajali. “Ali delam z njimi prav in dobro?” sem se pogosto spraševal. Dolgo si nisem znal odgovoriti. Šele nekdanji dijaki, ki so se radi vračali v dijaški dom, so mi potrjevali, da sem na prav poti. Iz spominov, ki so jih obujali, sem pobiral drobce in jih spreminjal v odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljal …
Na sprehodih nisva ravno gostobesedna. Žena je že navajena, da se rad zavijam v molk in pletem svoje misli, v mislih pišem in ji v odsotnosti na kratko odgovarjam. Včasih mi potoži, da bi se raje pogovarjala. Vem, da ima prav. Pa se tolažim z vzdihom neke žene, ko sem romarjem na avtobusu predstavljal svojo knjigo Samo še pet minut. Povedal sem, da se žena pritožuje, da nič ne govorim, ko v mislih nekaj pisarim. Pa je tista žena (mož je sedel ob njej) glasno zavzdihnila: »Naš pa nič ne piše, pa tudi nič ne govori!« Moja žena je prva bralka mojih zapisov. Pove mi, kaj se ji zdi dobro in kaj ne. Ne vem, kako bi mogel pisati, če mi ne bi stala ob strani.
V spominih se pogosto vračam v leta svoje mladosti. Ta leta nas zaznamujejo bolj kot si mislimo. Pogled mora segati naprej. V neznano prihodnost. Pa saj niti ni tako neznana! Tisti, ki so svojo življenjsko pot hodili pred nami in tudi skupaj z nami, nas učijo. Pred leti je neki prijatelj pripravil rodovnik naše rodbine in zajel kar devet rodov nazaj. Dlje ko sem listal po tistih papirjih, bolj sem postajal del svojih prednikov. Pero je kar začelo zapisovati občutke. Ko sem morda petič prišel do zadnjega imena, sem lahko zapisal: “Odkar iščem samega sebe v tem rodovniku, se srečujem z mislijo, da sem del dolge vrste, ki se počasi, a vztrajno pomika naprej.” In presenečen sem, da me to vedno manj vznemirja. Pomembno je napolniti sedanji trenutek. Tako se pogovarjam sam s seboj.
»Dovolj bo za danes,« sva si dejala in se po isti poti vrnila na izhodišče. Med potjo so se mi začele plesti po glavi neke misli in celi stavki. Spet nimam pri sebi ničesar, da bi si jih zapisal. Hitro moram domov.

J. Jarc-Smiljan, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2019), 93-94.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.