»V Taizé se napotimo, kot se napotimo k izviru. Popotnik se tu ustavi, se odžeja in se odpravi naprej. Vi veste, da vas bratje te skupnosti ne žele zadržati. Hočejo vam le omogočiti, da bi v molitvi in tišini pili živo vodo, ki jo je obljubil Kristus, da bi spoznali veselje, da bi razbrali njegovo navzočnost, da bi odgovorili na njegov klic, in potem odšli pričevat o njegovi ljubezni in služit bratom v svojih župnijah, šolah, univerzah, na vseh svojih delovnih mestih.« Tako je v svojem nagovoru mladim papež sv. Janez Pavel II. označil pomen tega kraja ob svojem obisku 5. oktobra 1986. V letu 2015 praznuje Taizé več obletnic: maja stoletnico rojstva brata Rogerja, ustanovitelja tamkajšnje meniške skupnosti, avgusta pa petinsedemdesetletnice njene ustanovitve pa tudi desetletnice nasilne smrti brata Rogerja. Njegovo življenje je neločljivo povezano z rojstvom in rastjo Taizéja – ekumenske meniške skupnosti in kraja duhovnosti, ki privablja mlade z vsega sveta. Tema jubilejnega leta je Na poti k novi solidarnosti.

“OSTANITE TUKAJ, TAKO SMO OSAMLJENI”
Zgodovina Taizéja ima prav zanimiv začetek. Petindvajsetletni Roger Schutz, študent teologije iz Švice, je sredi leta 1940, ko je v Evropi že divjala druga svetovna vojna, v tistem delu Francije, domovine svoje matere, ki ni bil pod nemško zasedbo, iskal miren kraj, kjer bi mogel v molitvi vzpostaviti živ odnos z Bogom in ustanoviti meniško občestvo. V tem iskanju je prišel do revne vasice Taizé, nedaleč od Clunyja, žarišča verske prenove v desetem stoletju. Sprejela ga je starejša žena. Ko ji je povedal o svojem načrtu, mu je dejala: »Ostanite tukaj, tako smo osamljeni.« Zanj je bilo to kakor glas Boga, ki mu govori po ustih preproste žene. Na svoji poti v Francijo je Roger srečeval begunce. »Ti ubogi ljudje so se mi zasmilili. Hotel sem jim nuditi pomoč.« Kupil je revno hišo na robu vasi z nekaj zemlje, ki je spadala k njej. Hišo je za silo uredil in vanjo je sprejemal tiste, ki so jih preganjali nacisti. Po vojni je tam zaživela ekumenska meniška skupnost.
Njen ustanovitelj Roger Schutz se je rodil 12. maja 1915 v švicarski vasi Provence kot deveti otrok protestantskega pastorja Charlesa Schutza in Amelie Marsauche. Na njegove življenjske odločitve je močno vplival zgled njegove babice, ki je med prvo svetovno vojno kot vdova živela na severu Francije. Ves čas vojne je skrbela za begunce, ki so morali oditi s svojih domov. Zelo jo je bolelo, da so se med sabo pobijali kristjani, ki bi morali biti najbolj poklicani k spravi. V letih 1936 – 1939 je na očetovo željo študiral teologijo v Lausanni in Strasbourgu. Leta 1940 ga najdemo v Franciji, v Taizéju. V hiši, kjer je nudil zavetje političnim beguncem, zlasti Judom, je bil tudi majhen oratorij, kjer je Roger sam trikrat na dan molil, tako kot pozneje skupnost, o kateri je od vsega začetka sanjal. Tam je ostal do leta 1942, ko je celotno Francijo okupirala nemška vojska. Prisiljen je bil ostati v Švici do konca leta 1944. Ob povratku v Taizé so ga spremljali prvi bratje in leta 1949 jih je sedmero napravilo življenjske meniške zaobljube, da bodo živeli v neporočenosti (celibatu), skupnosti dobrin in v pokorščini predstojniku (priorju). Brat Roger, prior skupnosti, je leta 1952 sestavil kratka Pravila Taizéja, ki so pozneje dobila ime Izviri Taizéja. Dokončna oblika je v knjigi Ljubezen vseh ljubezni: izviri Taizéja (1990). Število bratov je iz leta v leto naraščalo. Prvi bratje so bili protestanti, sčasoma so se jim pridružili tudi katoliški bratje. Danes je v skupnosit okoli 100 bratov iz 25 držav. Brat Roger je nekatere pošiljal za nekaj časa živet med uboge, nazadnje pa je tudi sam vsako leto za nekaj tednov odhajal v kraje, kjer ljudje trpijo (Kalkuta, Čile, Južna Afrika). Skupnost je znamenje edinosti in sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi.

TAIZÉ IN PAPEŽI
Preobrat v zgodovini Taizéja je pomenilo prvo srečanje brata Rogerja s papežem Janezom XXIII. (Že kot apostolski nuncij v Franciji je bratom dovolil, da skupnost opravlja svoje molitve v vaški cerkvici, ki so jo okoli leta 1100 postavili menihi iz Clunyja.) Tri dni po nastopu papeške službe je v zasebni avdienci sprejel brata Rogerja in brata Maxa Thuriana, teologa skupnosti (kasneje je postal član katoliške Cerkve). »Ta avdienca pri Janezu XXIII. je bila kar malo presenetljiva: bil je povsem drugačen od podobe papeža, ki smo si jo zamišljali,« je povedal brat Roger. »Tako zavzeto naju je poslušal, da je, ko sva govorila o spravi, zaploskal in vzkliknil bravo. Bil je preprost človek, zelo odprt, poln veselja in sproščenosti.« Od tedaj sta se papež Janez XXIII. in brat Roger srečevala vsako leto. Papež je Taizé označil »mala pomlad Cerkve« Brat Roger in brat Max sta se kot gosta Tajništva za edinost kristjanov udeležila drugega vatikanskega koncila. »Mislim, da sem zamudil samo dve dopoldanski seji,« je povedal brat Roger.
Prijateljski stiki so se nadaljevali tudi pod papežem Pavlom VI. »Zelo rad sem imel Pavla VI. Bil je zelo čuteč za vprašanje edinosti in sprave … Bil je velik papež. Hotel je vse žrtvovati za evangelij, toda ni mogel več kot trpeti, ker so mu vse preprečili. Zadnji pogovor, ki sva ga imela, je bil o mladih, vedno je govoril o mladih. V Taizéju smo začeli takrat s koncilom mladih. Rekel mi je: “Kaj lahko naredim, kako naj vam pomagam?” Bil sem tako nesrečen, ko sem videl Pavla VI. tako potrtega, da sem mu rekel, česar mu sprva nisem mislil povedati: “Sveti oče, v vas vidim odsev Kristusove svetosti. Vi ne morete narediti drugega, kot da ste to, kar ste.”« Krakovski nadškof Karol Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II., je bil dvakrat v Taizéju. Brat Roger pa je bil dva dni njegov gost v Krakovu, ko se je udeležil srečanja poljske mladine. Bil je navzoč ob nastopu papeške službe Janeza Pavla II. in ta ga je kot ‘starega znanca’ posebej prisrčno pozdravil. Kot papež se je 5. oktobra 1986 ustavil v Taizéju, kjer ga je v moderni cerkvi sprave pričakalo okoli 7.000 mladih. Brat Roger je papežu predstavil Taizé kot kraj, ki mladim odkriva ‘občestvenega Kristusa’ kot zdravilo za osamljenost, eno največjih bolezni našega časa. Zadnjič je brat Roger romal v Rim 8. aprila 2005, ko se je, devetdesetletni starček na invalidskem vozičku, udeležil pogreba papeža Janeza Pavla II. in je med mašo iz rok kardinala Ratzingerja, kasnejšega papeža Benedikta XVI. prejel sveto obhajilo. Vedno je izpovedoval vero v Kristusovo resničnost navzočnost v sveti hostiji. Dobre štiri mesece kasneje, 16. avgusta 2005, je bil ubit med večerno molitvijo v cerkvi sprave. Papež Benedikt XVI. je njegovemu nasledniku bratu Aloisu pisal: »Čeprav je vstopil v večno življenje, nam dragi brat Roger še vedno govori. Naj nas njegovo pričevanje za ekumenizem svetosti navdihuje na našem pohodu proti edinosti. Naj vaša skupnost še naprej živi in izžareva svojo karizmo, posebej za mlade rodove.«

MLADI PRIHAJAJO V TAIZÉ
Kmalu po nastanku skupnosti so v Taizé začeli prihajati mnogi ljudje, ki sta jih privlačila molitev in občestveno življenje. Sredi petdesetih let so v vedno večjem številu prihajali mladi z vseh koncev sveta. Zanimanje mladih je bilo za Taizéjske brate pomenljivo znamenje, saj sprva niso nameravali prirejati množičnih srečanj za mlade. Odgovorili so na ta božji klic in z veseljem odprli vrata vsakomur, ki se je želel za nekaj časa vključiti v življenje skupnosti ter razmišljati o duhovnem življenju in človeški solidarnosti. Romanja mladih so prerasla v tedenska medcelinska srečanja, na katerih se poleti vsak teden zbere od 3.000 do 6.000 mladih ljudi, v drugih obdobjih leta je udeležencev med 500 in 1.000. Poleti prihajajo predvsem dijaki in študenti, ki imajo razmeroma dolge počitnice, delavcev je bolj malo. Večina prihaja z resnimi nameni, da se duhovno poglobijo in doživijo občestveno vero.
Na vprašanje, kako Taizéjski bratje mladim kažejo Boga, je prior brat Alois odgovoril: »Tako da jih poslušamo. Vsakič po večerni molitvi ostanemo v cerkvi, da se osebno pogovorimo z mladimi. Skupaj molimo, po molitvi pa vedo, da lahko pridejo do bratov in se z njimi pogovarjajo. Vedno je na voljo nekdo, ki jih posluša. Zelo pomembno je tudi, da mladi pri molitvi lahko sodelujejo s petjem, poslušanjem Božje besede, s tišino. To so osnovni elementi molitve.« Pri molitvi pojejo znamenite Taizéjske speve, ki jih poznajo mladi vsega sveta (Laudate omnes gentes, Ubi caritas et amor, Kyrie, Alleluia). To so molitveni napevi z malo besedila, ki se lahko neštetokrat ponovi. Ti spevi so nastali okoli leta 1975. Iz Taizéja so se preselili tudi k nam in bogatijo zlasti mladinska srečanja.
Od leta 1962 potekajo molitvena srečanja v novi, moderni cerkvi sprave, zgrajeni po načrtih enega od bratov. Ob vhodu je v petih jezikih napis: »Vi, ki vstopate, spravite se med seboj: oče s svojim sinom, mož s svojo ženo, verni s tistim, ki ne more verovati, kristjan s svojim ločenim bratom.« V poletnih mesecih je cerkev sprave postala premajhna za naraščajočo množico mladih, zato so jo povečali s šotorom.

KONCIL MLADIH IN ROMANJA ZAUPANJA NA ZEMLJI
Za veliko noč leta 1970 je brat Roger med molitvenim srečanjem naznanil: »Da bi sami živeli in da bi svetu pomagali živeti veselo novico, da je Kristus vstal, bomo pripravili koncil mladih.« Pobuda zanj je prišla iz vrst mladih. Priprave so trajale dobra štiri leta; mladi so želeli, da koncil postane najprej notranje doživetje in šele potem zunanji dogodek. Vsako leto za veliko noč so bila mednarodna srečanja, na katerih so obravnavali določeno temo. Teme so bile nakazane v napovedi koncila: »Vstali Kristus prihaja prižigat praznično luč v globinah človeškega srca. Pripravlja nam pomlad Cerkve … Kristus nam bo dal dovolj iznajdljivosti in poguma, da bomo našli pot do sprave.«
Ob slovesnem začetku koncila mladih od 30. avgusta do 1. septembra 1974 se je na Taizéjskem griču zbralo 40.000 mladih iz 100 držav. Udeležili so se ga zastopniki vseh krščanskih Cerkva. »Prišel je dan odprtja koncila mladih, dan, ko bi vsi radi rekli: odpri samega sebe, da boš mogel razumeti človeka: človeka, ki je iz iste snovi kot ti, človeka, ki kakor ti išče, se bori, ustvarja, moli,« je zapisal brat Roger v svoj dnevnik. »Ko sem 20. avgusta 1940 prihajal v to človeško puščavo, si niti v sanjah nisem mogel predstavljati dni, kakor so tile, ko je v Taizéju toliko mladih.« Ob sklepu je mladim izročil svoje prvo Pismo božjemu ljudstvu, v katerem polaga mladim v usta vprašanje Cerkvi: »Cerkev, kaj praviš o svoji prihodnosti? Boš postala vesoljno občestvo, ki deli z vsemi brez razlike? Boš postala ljudstvo blagrov, ki se zanaša le na Kristusa?« Koncil mladih se nadaljuje. Decembra 1976 je brat Roger poslal svoje drugo Pismo božjemu ljudstvu, sestavljeno v Kalkuti, kamor se je šel poklonit materi Tereziji. Sledila so vsako leto nova pisma iz raznih koncev sveta.
Taizéjska skupnost nikoli ni imela namena ustanoviti lastnega mladinskega gibanja, temveč je spodbujala mlade, naj prevzemajo odgovornosti v domačih župnijah, v mestih in okoljih, kjer živijo. Bratje so jih hoteli pri tem podpirati, zato so začeli pripravljati tako imenovano romanje zaupanja na zemlji. V času novoletnih praznikov (od 28. decembra do 1. januarja) v enem izmed večjih evropskih mest poteka množično srečanje, na katerem se zberejo mladi z vseh koncev Evrope. »Romanje zaupanja na zemlji želi biti predvsem občestvena molitev mladih za mir na svetu, za mir v dušah, v srcih in med narodi,« je dejal brat Roger. »Za nas je pomembno le to, da se odpremo vsakemu človeku, ki je v kakršni koli stiski. Potrudimo se, da živimo z njim ter najdemo prostor v njegovem srcu in ga spodbujamo k dobroti, plemenitosti, iskrenosti in ljubezni.« Srčika teh romanj je trikratna dneva molitev: zjutraj v eni od župnij, ki se vključijo v ta srečanja, opoldanska po večjih cerkvah v središču mesta in večerna skupna molitev v dovolj velikem prostoru, med katero mlade nagovori brat prior. Prvo romanje zaupanja na zemlji je bilo leta 1978 v Parizu, ki je sprejel mlade še štirikrat (1983, 1988, 1994, 2002). Štirikrat je bilo to romanje v Rimu, trikrat v Barceloni, doslej v dvajsetih evropskih mestih. Najbližje je bilo v Zagrebu leta 2006. Teh romanj se vsako leto udeležijo tudi mladi iz Slovenije.

TAIZÉ IN SLOVENCI
Slovenska mladina je v stikih s Taizéjem že od leta 1970, ko so tja poromali nekateri posamezniki. Leta 1971 pa je šlo v Taizé 12 študentov iz Občestva 2000. Povedel jih je Lojze Peterle, prvi predsednik vlade samostojne države Slovenije, sedanji evropski poslanec. Poznejše skupine so romale tja pod vodstvom nekdanjih študentskih duhovnikov Rudija Koncilije, Janeza Grila, Milana Knepa. Veliko jih je v Taizé in na novoletna romanja zaupanja odšlo pod vodstvom prezgodaj umrlega Mateja Zevnika, mengeškega župnika, ki ga je z bratom Rogerjem vezalo iskreno prijateljstvo. »Pogovor sva navadno začela s spomini na Taizéjsko srečanje v Ljubljani leta 1987.«
Nekajkrat pa se je Taizé ‘preselil’ k nam. Brat Roger je bil na povabilo nadškofa Alojzija Šuštarja gost srečanja verne slovenske mladine v Stični 19. septembra 1981. Prišel je v spremstvu dveh bratov, “da nam prinese nekoliko tistega ognja, ki ga brat Roger in njegova družina raznaša po vsem svetu”. Na nadškofov pozdrav je brat Roger odgovoril: »Vstali Kristus, ki je izšel iz groba, je živ in je med nami. On hoče, da bi bili živi, močno živi … Vi ste priče živega Kristusa, če ste zvesti njegovi besedi.« V popoldanskem nagovoru je dejal: »V kratkem času sem bival v osmih deželah za srečanja, kot je tole, in imel sem občutek, da so v Evropi obsežne duhovne puščave. Toda v teh puščavah se nenadoma prikažejo izviri žive vode, izviri upanja. To so ljudje, mladi in starejši, ki iščejo Boga.« Posebno toplo je govoril o Mariji. Mlade je povabil, naj radi molijo rožni venec in premišljujejo skrivnosti našega odrešenja, ki morajo postati resničnost našega življenja.
Drugič je brat Roger prišel k nam, ko je bila Ljubljana od 1. do 3. maja 1987 cilj Romanja zaupanja na zemlji. Več kot 5.000 mladih romarjev se je zbralo na molitvenem srečanju, ki ga je skupaj z brati iz Taizéja pripravila slovenska mladina. Mladi so prišli iz raznih koncev Evrope, z Vzhoda in Zahoda, da bi skupaj molili za mir, ljubezen, za razumevanje med ljudmi in narodi. Srečanja po župnijah so mlade povezovale, molitve v draveljski in šišenski cerkvi pa so pomenile višek dneva. Mladi so željno vpijali besede brata Rogerja. »Smisel mojega življenja je brati v srcih ljudi, kaj jih muči in kaj jih radosti, da z njimi delim njihovo trpljenje in veselje.« Ob slovesu je dejal: »Srečen sem s svojimi brati, ker ste nas tako prisrčno sprejeli. Bog vas je obdaril z gostoljubnostjo, dal vam je srce, odprto za bližnjega.« Na tem srečanju je brata Rogerja spremljal brat Alois, njegov naslednik. Na mednarodnem srečanju mladih od 28. aprila do 1. maja 2012, ko je slovenska prestolnica gostila mlade iz 26 držav, je dejal, da jih je srečanje v Ljubljani leta 1987 spodbudilo, da so nadaljevali romanja zaupanja v Srednji Evropi. Večerna molitvena srečanja so bila v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah. Med njimi je mlade nagovoril brat Alois. Čudovita je njegova misel o Mariji. »Devica Marija je podoba tihega, a željnega čakanja Boga. Bog jo je ljubil od vsega začetka in jo pripravljal na to, kar jo bo prosil. Toda nihče od sosedov, ki so jo vsak dan srečevali, ne bi mogel uganiti skrivnosti, ki jo je Marija iz Nazareta nosila v sebi. Ali ni tako, da se največje skrivnosti zgodijo v tišini?«

TAIZÉ SE PRIPRAVLJA NA PRAZNOVANJE
Za Taizé poteka leto 2015 v znamenju praznovanja obletnic: 12. maja je stoletnica rojstva brata Rogerja, 16. avgusta se bodo spominjali desete obletnice nasilne smrti tega moža blagosti in miru, nekaj dni zatem pa 75-letnice ‘ustanovitve’ Taizéja. Tamkajšnja skupnost bratov vabi na praznovanje stoletnice rojstva svojega ustanovitelja brata Rogerja Schutza. V nedeljo, 10. maja, so predvsem prebivalci pokrajine Burgundije, kjer je ta neznatna, a po vsem svetu znana vas, vabljeni na razna tematska srečanja, na katerih bodo predstavljali življenjsko pot brata Rogerja. Mladi bodo prebivalce spodbujali, da pripravijo molitvena srečanja in solidarnostne akcije po zamisli brata Rogerja, ki bodo izraz dosledne hoje za Kristusom, ki nas vabi, da ga prepoznamo in mu izkazujemo dejavno ljubezen v najbolj potrebnih.
Vrhunec praznovanja bo v tednu od 9. do 16 avgusta 2015, ko se bodo na mednarodnem srečanju - Zborom za novo solidarnost - zbrali mladi do 35. leta ter z njimi posamezniki, ki so dejavni v civilni družbi in predstavniki različnih Cerkva. Papež Frančišek je 17. marca 2015 v avdienci sprejel brata Aloisa, priorja ekumenske skupnosti v Taizéju, in mu zagotovil, da bo 16. avgusta v duhu povezan s taizéjsko skupnostjo, ko se bodo tam spominjali 10. obletnice smrti brata Rogerja. Taizé se bo vključil tudi v dogajanje leta posvečenega življenja, ki ga je razglasil papež Frančišek (od 30. novembra 2014 do 22. novembra 2015). Julija letos bo v Taizéju potekalo srečanje za mlade, ki živijo redovniško življenje. Na njem bodo sodelovali tudi predstojniki raznih redovniških skupnosti. V začetku septembra pa bo potekal simpozij o prispevku brata Rogerja k teološki misli, kjer se bodo zbrali mladi teologi skupaj s strokovnjaki iz različnih krščanskih Cerkva. Ekumenska skupnost iz Taizéja je v jubilejnem in spominskem letu izdala zgoščenko z naslovom Taizé — pesmi miru in edinosti. Na njej so zbrani posnetki mladinskega zbora, instrumentalne skladbe, molitve in psalmi, ki jih pojejo taizéjski bratje.

ČUK, Silvester. Brat Roger in Taize. (Priloga). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 5, str 58-65.

V mojih študentskih letih je bil Taizé v Franciji privlačen za vse, ki so iskali moč za poglobitev vere. V poletnih mesecih smo pod vodstvom svojih študentskih duhovnikov radi romali tja. Zakaj Taizé slovenske mladine danes ne privablja več tako, kot je nas? (Matija)
Temelje ekumenske meniške skupnosti Taizé je postavil Roger Schutz leta 1940, zaživela pa je po drugi svetovni vojni, ko so prvi bratje izpovedali redovniške zaobljube. Kmalu so v Taizé začeli prihajati mnogi ljudje, ki sta jih privlačila molitev in občestveno življenje. Med njimi je bilo vedno več mladih z vseh koncev sveta, v počitniških mesecih srednješolcev in študentov. Višek romanj je bil leta 1974, ko se je ob začetku koncila mladih na taizéjskem griču zbralo nad 40.000 mladih iz več kot stotih držav. Iz tega so se rodila romanja upanja – cilj tega romanja je bila leta 1987 Ljubljana. Slovenska mladina je v stikih s Taizéjem že od leta 1970, ko so tja romali posamezniki. Leta 1971 pa je šlo v Taizé 12 študentov iz Občestva 2000: vodil ji je Lojze Peterle. Poznejše skupine so romale pod vodstvom svojih študentskih duhovnikov Rudija Koncilja, Janeza Grila, Milana Knepa. Z njimi tudi na novoletna romanja upanja. Na vprašanje, zakaj Taizé danes slovenske mladine ne privlači tako kot nekdaj, pa je jasen odgovor: danes imamo duhovno postrežbo, ki smo jo morali takrat iskati na tujem,v obilni meri doma. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 07, str. 50

Kožni rak je najpogostejši rak pri ljudeh. V koži imamo številne različne vrste celic in tkiv, ki se lahko pod vplivom mutacij spremenijo in postanejo rakave. Zato poznamo različne vrste kožnega raka: melanomskega in ne-melanomskega. Melanom ni najpogostejša oblika kožnega raka (predstavlja približno 15 % vseh kožnih rakov), a je najnevarnejša, saj pogosteje metastazira (se razširi na druge organe) in povzroči največ smrti (90 %). Nastane, ko pigmentne celice (melanociti) mutirajo in se prekomerno namnožijo. Mutacija je posledica poškodb celične DNK, ki nastane pod vplivom ultravijoličnega (UV) sevanja sončnih žarkov.
Za kožnim melanomom letno v Sloveniji zboli približno 600 ljudi.

KJE SE NAJPOGOSTEJE RAZVIJE?
Ker imamo večino pigmentnih celic v koži, je melanom na koži najpogostejši, toda pojavi se lahko tudi drugje v telesu, kjer najdemo to vrsto celic, npr. v očeh, črevesju, živčnem sistemu in drugih notranjih organih. Redno jih najdemo tudi v področju dlačnih mešičkov, lahko pa tudi v globini kože, v bezgavkah, v živčnem sistemu in tudi drugih notranjih tkivih. Melanom zato lahko vznikne v različnih organih, najpogosteje (95 %) v koži in približno 5 % v očesu. Melanom se lahko razvije kjerkoli na koži, vendar so nekatera območja pogosteje prizadeta od drugih. Pri moških ga največkrat najdemo na prsnem košu in na hrbtu, pri ženskah pa na nogah. Pogosto se pojavi tudi na vratu in obrazu, redek pa je na mestih, ki so večino časa zaščitena pred soncem, npr. lasišče.

GLAVNI KRIVCI UV ŽARKI
Melanom povzroča predvsem intenzivna občasna izpostavljenost UV žarkom (predvsem UV-B žarkom, sončenje med dopustom ter sončne opekline) in sicer predvsem pri tistih, ki so genetsko nagnjeni k bolezni, manj nevarna pa je dalj časa trajajoča izpostavljenost UV sevanju manjše jakosti. Redko je vzrok lahko tudi izpostavljenost drugim rakotvornim dejavnikom v okolju.

Drugi dejavniki tveganja

• pozitivna družinska anamneza (več sorodnikov zbolelo za melanomom);
• večje število pigmentnih znamenj (ugotovljeno je bilo, da je tveganje za nastanek 4,8-krat večje pri tistih, ki imajo 50 znamenj ali več, kot pa pri tistih, ki imajo na koži manj kot 10 znamenj v odrasli dobi;
• netipična znamenja, velika več kot 6 mm, z nepravilnimi robovi in neenakomerno pigmentacijo;
• prirojena (kongenitalna) znamenja;
• preboleli melanom;
• starost (najpogosteje 50-75 let);
• rasa in kožni tip, saj se melanom pojavlja pretežno pri beli rasi in pretežno pri ljudeh svetlih kožnih tipov; svetlopolte osebe modrih oči imajo večje tveganje za nastanek melanoma; svetli ali rdeči lasje; koža, ki je na soncu
• hitro opečena. Niso pa redki niti bolniki s temnejšim fototipom kože in malo ali skoraj nič pigmentnimi znamenji.
• spol, pogosteje se pojavlja pri moških.

NAJPOGOSTEJŠE OBLIKE KOŽNEGA MELANOMA

• Povrhnje rastoči melanom je najpogostejša oblika, predstavlja 70 % vseh kožnih melanomov; običajno se razvije iz že obstoječega znamenja.
• Nodularni melanom je druga najpogostejša oblika; predstavlja 15 do 30 % vseh kožnih melanomov in raste znatno hitreje kot povrhnje rastoči.
• Lentigo maligni melanom predstavlja 4 do 10 % vseh kožnih melanomov; pojavi se v obliki velike neenakomerno obarvane pege, najpogosteje na ženskem obrazu po 50. letu starosti; raste počasi in redko zaseva.
• Akralni lentiginozni melanom predstavlja zgolj 2 do 8 % vseh kožnih melanomov svetlopoltih; pojavlja se na dlaneh, podplatih ali pod nohtom.

Vsak človek ima na koži “znamenja”. Če so le-ta majhna in se bistveno ne spreminjajo, gre najverjetneje zgolj za nepomembno spremembo. Večja, nepravilna, novonastala, spreminjajoča se “znamenja” pa lahko pomenijo razvijajoči se maligni melanom. Pozorne naj bodo predvsem svetlopolte osebe modrih oči, ki imajo večje tveganje za nastanek melanoma; osebe s svetlimi ali rdečimi lasmi in osebe s kožo, ki je na soncu hitro opečena.

ZMANJŠAJMO TVEGANJA ZA NASTANEK KOŽNEGA MELANOMA
Dokazano je, da UV-žarki povzročajo kožnega raka in staranje kože. Tudi UV-žarki v solariju kožo poškodujejo in lahko povzročijo nastanek kožnega raka.

• Izogibajte se soncu med 10. in 16. uro, spremljajte napovedi UV indeksa ter se izogibajte soncu, ko je ta visok.
• Izogibajte se solariju.
• Uporabljajte zaščitne kreme, ki imajo faktor SPF 30. Nanesite jih preden se izpostavite soncu. Pomembno je, da kreme ki dnevno uporabljate za obraz vsebujejo zaščito pred UV žarki.
• Uporabljajte sončna očala z zaščito UV-A in UV-B.
• Na zaščito pred soncem bodite pozorni, predvsem ko ste ob vodi, na snegu ali pesku, saj ti odbijajo in množijo učinke UV- žarkov.
• Mesečno pregledujte kožo, seznanite se s svojimi znamenji, kožnimi spremembami in madeži. Dobro je vedeti, kaj je vaša ‘normalna’ koža. Pozorni bodite na novo nastale spremembe, ki se večajo ali ne zacelijo v mesecu ali dveh. Pregledujte se v dobro osvetljeni sobi z velikim ogledalom. Preglejte tudi lasišče in predele med prsti rok in nog.

KAKO GA PREPOZNAMO?
Prvi znaki melanoma so običajno sprememba velikosti, oblike ali barve kožnega znamenja. Sumljiva znamenja so tista, ki so nesimetrična in nepravilne oblike, z nepravilnimi, zabrisanimi robovi, neenakomerno obarvana ali večbarvna, večja od 6 mm in nad nivojem kože.

HITRI UKREPI
Če se melanom prepozna in zdravi zgodaj, je skoraj vedno ozdravljiv, sicer pa lahko napreduje in se razširi na druge dele telesa, kjer ga je težko zdraviti in je velikokrat usoden.

TANJŠA JE ZAŠČITNA PLAST OZONA, VEČJA JE GROŽNJA ZA ZDRAVJE
Plast ozona, ki se nahaja v Zemljinem ozračju med 25 in 50 km (stratosfera), absorbira (UV) sevanje in ga zato imenujemo zaščitni plašč. UV svetloba je škodljiva za vse organizme, zato življenje ne more obstajati brez ozonskega plašča. Meritve ozona v stratosferi od konca 70. let prejšnjega stoletja so pokazale, da se ozonski plašč tanjša. Ozon merimo v Dobsonovih enotah (DU), leta 1975 je znašal 300–400 DU, leta 2019 pa 150-200 DU. Tanjša ozonska plast predstavlja slabšo zaščito pred UV žarki in večjo nevarnost za obolenja.

M. JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče 7 (2022), 82-83.

Kralj sv. Štefan Ogrski, ki je vladal v letih 997–1038, velja za ‘očeta’ Madžarske. Po njegovi zaslugi so Madžari po krstu postali predstraža krščanskega Zahoda pred turško in mongolsko nevarnostjo. Zaradi velikih zaslug za Cerkev mu je papež Silvester II. poslal znamenja kraljevske časti: krono in žezlo. Na božični praznik leta 1000 je bil Štefan slovesno kronan za kralja.

Predragi sin, če želiš dati čast kraljevski kroni, varuj katoliško in apostolsko vero tako skrbno, da boš zgled ljudstvu, ki ti ga daje Bog (…) bodi v moči prave pobožnosti milostljiv in prizanesljiv vsem, ne samo rodbini in sorodnikom … dobrodelnost te bo vodila k najvišji sreči. (sv. Štefan Ogrski v Opominih sinu)

p Edina njegova župnijska cerkev pri nas stoji v Dokležovju (MS).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 99

Češčenje sv. Roka se je v Evropi in tudi pri nas uveljavilo proti koncu srednjega veka, ko so razsajale kužne bolezni. Naši predniki so ga uvrstili med štirinajst pomočnikov v sili. Njemu na čast so zgradili nad trideset cerkva, povečini podružničnih, nekatere so bile tudi romarske (Brežice, Ljubljana - Dravlje). Svetnika upodabljajo kot romarja, ki kaže rano na svojem stegnu, ob njem pa je pes s kruhom v gobcu. O njem imamo legendarno poročilo iz 15. stol., ki pove, da se je rodil okoli leta 1350 v mestu Montpellier v Franciji. Ko so mu umrli starši, je posestvo prodal in izkupiček razdal revežem. Odpravil se je na božjo pot v Rim. Takrat je v Italiji morila kuga, Rok se je na poti ustavil v več krajih in stregel kužnim bolnikom. Ko se je vračal, je tudi sam zbolel ter se umaknil v zapuščeno kočo v gozdu. Pes mu je vsak dan prinašal hrano. Angel ga je čudežno ozdravil in vrnil se je domov, kjer ga nihče ni prepoznal, sam pa ni hotel povedati, kdo je, zato so ga obdolžili vohunstva ter vrgli v ječo, kjer je po petih letih – okoli leta 1380 – umrl. (sč)

Na sliki: Franc Gornik, sv. Rok, freska, 1900, ž. c. sv. Trojice - Podlehnik (Gorca).

Sv. Roku je pri nas posvečenih 37 cerkva: 4 župnijske in 33 podružničnih. – V LJ nadškofiji je ‘pomočniku v sili’ posvečena ž. c. v Dolenji vasi,(1) na ozemlju škofije pa je še 10 p. c.: v Ravniku (Bloke), na Kamni Gorici (Cerknica), na Felič Vrhu (4) (Javorje/Litiji), na Pungartu (5) (Kranj), v Ljubljani - Dravlje (6) (sv. Rok), v Trgu (Planina pri Rakeku), na Žambohu – s sozavetnikom sv. Lovrencem (Polšnik), v Ložu (Stari Trg pri Ložu), v Šentvidu/ Stični (7) (sv. Rok) in v Srobotniku (8) (Velike Lašče). – V KP škofiji ni nobene ‘Rokove’ ž. c., zato pa sedem podružničnih: Mala Bukovica (9) (Ilirska Bistrica), Izola (10) (sv. Rok), Krn (11) (Libušnje), Piran (sv. Rok), Račice (12) (Podgrad), Skadanščina (13) (Slivje) in Boršt (Truške). – Tudi NM škofija nima nobene ž. c., spokorniku pa je posvečenih devet p. c.: Rožič Vrh (Črnomelj), Šalka vas (Kočevje), Metlika (14) (pokopališče), Hrastovica pri Zagorici (Mokronog), Nestoplja vas (15) (Semič), Tolsti vrh (16) (Šentjernej), Gorenje Sušice (17) (Toplice), Hrast (18) (Vinica) in Stranska vas (19) (Žužemberk). – V MB nadškofiji je ž. c. sv. Roka v Selah/Slovenj Gradcu,(2) p. c. pa so: na Sv. Boštjanu – sozavetnik sv. Boštjan, na Ptuju - sv. Peter in Pavel (20) (sv. Rok) in v Kovači vasi (21) (Slovenska Bistrica). – V CE škofiji je ž. c. v Dobovcu/Rogatcu (žup. sv. Rok ob Sotli) (ovitek), štiri p. c. pa so: Brežice (22) (sv. Rok), Brezje (23) – so-zavetnica sv. Marija Mati Božja (Mozirje), Drožanje (Sevnica) in Predenca (24) (Šmarje/Jelšah – vrh Kalvarije). – V MS škofiji je ž. c. sv. Roka v Cezanjevcih (3) – s sozavetnikom sv. Sebastijanom. (mč)

sv. Rok ob Sotli (Dobovec pri Rogatcu)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 8, str. 115.

Živel je mož, ki je imel eno samo veliko strast: da bi si nagrmadil čimveč zlata.
Nekega dne je zelo zgodaj vstal, se oblekel, si nadel čepico in se odpravil na trg. Ko je prišel do stojnice, kjer so prodajali zlato, je pograbil vso dragoceno kovino in zbežal. Stražnik, ki ga je videl, ga je prijel ter vprašal: »Kako si mogel krasti pred tako velikim številom ljudi?«
»Ko zagledam zlato, ne vidim več ljudi. Vidim samo zlato,« je bil kratek njegov odgovor.

***

Jaz sem slep. Vidim samo tisto, kar mi strasti pustijo, da vidim. Vidim zlato namesto biserov, stranke namesto ljudi, telesa namesto lepote. Ne vidim, kar bi moral videti. Ne vidim trga in tržnice, ljudi in stražnika, ki varuje trgovine. Ničesar ne vidim. Ne vidim pokrajine in dreves, ptic in rož. Ne vidim narave, ne vidim neba ter oblakov, ki potujejo po njem. Ne vidim obrazov, pogledov, nasmehov. Vidim samo lastno ugodje, ambicijo, jezo in ponos. Vidim samo zlat sijaj na kovini. Hočem jo zgrabiti in pozabiti vse okoli sebe. In moja svoboda je cena, ki jo moram plačati za to. Slep sem. Ne opazim stvari, ne ustavim se ob njih. Grem skozi življenje, ne da bi vedel, kod hodim. Hodim, ne da bi videl poti, živim ne da bi se srečal z življenjem. Ko hodim po ulicah, ne vidim nikogar. Ko slišim besede, ne dojemam njihovega pomena, ko jem, goltam brez okusa. Vedno hitim, vedno sem na poti, stalno v teku za nečim in vedno znova spoznam, da hitim za nečim, kar ni tega vredno.
Stalno me privlači nekaj, za kar pozneje spoznam, da ni bilo vredno moje pozornosti in sem nad tem razočaran. Stalno hitenje in neprestana nezadovoljnost.
Izgubili smo čut za razmerje v življenju, izgubili smo obzorje, perspektive, oddaljenost. Izgubili smo občutek za celostnost, dostojanstvo življenja, večnost časa. Sredi velike tržnice je kup zlata samo vrtoglavo svetlikanje, izgubljeno med tisoči razstavljenimi stvarmi in trgovinami ter ljudmi. Če bi se umiril, da bi videl stvari in preudarno ter uravnovešeno razumel stvarnost, bi zlato ne pritegnilo vse pozornosti do te mere, da bi izgubil pamet. Uravnovešenost v življenju izvira iz sposobnosti, da gledamo celostno, ne delno. Vse videti, vse slišati, vse pretehtati – potem vsaka stvar dobi pravo mesto, obzorje se razširi in življenje spet dobi pomen.
Znati videti, pomeni znati živeti. Tako pridemo do najlepšega paradoksa, ki daje pravo življenje. Ko enkrat osvobodimo svoje oči, lahko vidim zlat biser, kakršen je v resnici, ter uživam njegov sijaj, ne da bi me prevzela strast do njega. Umirjen pogled, odkritje podrobnosti razodene različne vidike, ovrednoti karate. Lahko vidi v globino, ker mirno opazuje. Ko gledamo biser s pohlepnimi očmi, ga zožimo na mrtev predmet, ki naj bi ga ukradli in spravili v svojo torbo. Estetski užitek lahko doživimo samo, če je naša duša svobodna. Če hočemo uživati stvari, moramo prečistiti čute. Posest zamori uživanje. Ob sončnem zahodu lahko uživam, ker ni moj. Notranja svoboda je rastlinjak umetnosti. Lepota se razodeva tistim, ki so čisti v srcu. Življenje pripada tistim, ki niso pohlepni. Če želimo veseli hoditi skozi tržnico življenja, moramo odkriti skladno ravnotežje čistega pogleda: čiste kontemplacije (zrenja). Le tako vidimo zlato.

***

Človekovo dostojanstvo torej zahteva, da se pri svojih dejanjih ravna po zavestnem in svobodnem odločanju, se pravi osebnostno, iz notranje pobude in notranjega nagiba, ne pa pod vplivom slepega notranjega gona ali zgolj pod pritiskom zunanjega siljenja. Tako dostojanstvo pa doseže človek tedaj, če se osvobodi vsake sužnosti strastem in v svobodnem odločanju za dobro hodi za svojim ciljem ter si z učinkovito in preudarno vnemo poskrbi za to primerna sredstva. (CS 17)

Lepo živeti ni nič drugega kakor ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. Stvar zmernosti je, da ohranimo za Boga celotno ljubezen, ki je ne zlomijo prav nikakršne težave, kar je stvar srčnosti; takšno ljubezen, ki služi samo Njemu, kar je stvar pravičnosti, in ki v razločevanju vseh reči skrbno bedi, da se ne bi sčasoma prikradli zvijača in laž, kar je naloga razumnosti. (Sv. Avguštin)

Alternativa je jasna: ali človek ukazuje svojim strastem in doseže mir ali pa pusti, da ga strasti zasužnjijo in postane nesrečen. (KKC 2339)

Zmeren človek usmerja svoje čutne težnje k dobremu, ohranja zdravo razsodnost ter se ne ravna po svojem poželenju in po svoji moči, da bi sledil pohlepu svojega srca. (KKC 1809)

Človeške kreposti so trdne drže, stalna razpoloženja, trajne (habitualne) popolnosti uma in volje, ki uravnavajo naša dejanja, urejajo naše strasti in vodijo naše vedenje v skladu z razumom in vero. Kreposti dajejo lahkoto, obvladovanje ("mojstrovino") in veselje za nravno lepo življenje. Kreposten človek je tisti, ki svobodno udejanja dobro. (KKC 1804)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 8 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 127-128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ob obisku raznih cerkva, posvečenih naši nebeški Materi Mariji, sem opazila, da niso posvečene Mariji kot taki, ampak po raznih dogodkih ali skrivnostih njenega življenja in njene vloge v načrtu odrešenja. Ali ima Marija različne naloge tudi kot naša priprošnjica? (Terezija)
Najstarejša molitev k Materi Božji, ki je že dolga stoletja znana tudi pri nas, je  Pod tvoje varstvo pribežimo, v kateri Marijo imenujemo »naša Gospa, naša Srednica in naša Besednica«. Priznavamo jo za svojo Gospodarico in jo prosimo, naj kot Mati učlovečenega Božjega Sina posreduje za nas pri Bogu. Naše prošnje uslišuje, tudi če jo pokličemo s kakšnim drugačnim imenom. Teh »imen« je v lavretanskih litanijah Matere Božje kar 51, ki so izraz velike ljubezni do nje in trdnega zaupanja v njeno pomoč in varstvo. V vseh Marijinih cerkvah, naj bodo posvečene njemu Brezmadežnemu spočetju ali Vnebovzetju, se priporočamo »eni in isti« Božji in naši Materi.

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 8 (2007), 34.

Poletje je čas, ko se najbolj posvečamo svojemu telesu. Že v pripravah na poletne mesece mnogi začnejo s pospešeno telovadbo, s posebnimi dietami in še s čim, zgolj zato, da bo njihovo telo v kopalkah primerno in lepo. Pa tudi poletni modni trendi, ki zaradi vročine zapovedujejo bolj razkrivanje kot pokrivanje nas tako, hočeš-nočeš, prisilijo v intenzivnejše ukvarjanje s telesom, vse od že omenjene telovadbe pa do solarijev in raznoraznih krem in kremic za lepšo polt.
Pa da ne bom ostal le pri modi in lepoti, že samo zdravje ali zgolj uživanje v športu ljudi ‘sili’ v plezanje, na treking, na kolo, na rolerje, v bazene, v čolne, v morske globine in zemljepisne širine in daljine … Skratka: Vse za telo!
Seveda je v ozadju vsega tega (ali pa morda celo v ospredju) skrb za duha. »Mens sana in corpore sano« je eden od najbolj citiranih latinskih pregovorov. In sodobni človek, ki zelo rad išče vrline v poganskem, je omenjeni citat dobesedno iztrgal iz konteksta in si ga navezal na prapor, s katerim zdaj veselo maha na čelu raznoraznih parad. Popolni citat je: »Orandum est ut sit mens sana in corpore sano«, kar pomeni “Upajmo, da je v zdravem telesu tudi zdrav duh.” Zveni precej drugače, kajne?!
Pa nikar ne misli, sveta Marija mati Božja, da zgolj bentim in obiram kislo grozdje. Toliko me je, da sem prepričan, da še z nebes lahko zapaziš mojo “zemljepisno širino”, in tako veš, da nisem kakšen strasten pristaš aktivnega športa.
Zapažam pa, da pretirano ukvarjanje zgolj s telesom, kaj hitro pripelje do telesnosti, celo do mesenosti. Naše telo pa je vendarle, kot je zapisal sveti Pavel, tempelj Božjega Duha! (1 Kor 3,16) In tako se, malo za šalo, lahko pohvalim, da s svojo ‘kilažo’ Svetemu Duhu zidam kar lepo katedralo! Baziliko s stranskimi ladjami in veliko kupolo.
Cerkev pa nam v svoji nezmotljivi modrosti, sredi vročih poletnih dni, sredi Velikega srpana ponuja velik svetek: Veliki šmaren! Tvoje vnebovzetje, ljuba sveta Mati Božja! Svetek, ki ima svoje korenine menda že v petem stoletju, kot versko resnico pa ga je razglasil Pij XII leta 1950! Svetek, ki nam prav tako spregovori o telesu. O telesu, ki je nosilo Božjega Sina! O telesu, ki ni doživelo trohnenja! O telesu, ki je bilo vzeto v nebo! Kar mi govori in me nagovarja, da je tudi moje telo sveto in ustvarjeno za nebesa!
Veliki šmaren je svetek, ki ga mnogi ne morejo sprejeti. Bog pa se ne meni ne za meje telesa ne za meje razuma, a daleč od tega, da bi bil zato breztelesen ali brezumen. 
Zdravo telo še ni pogoj za zdravega duha. Zdrav duh oziroma Sveti Duh, pa je pogoj za zdravo življenje, pa če mu v domovanje ponujaš malo kapelico, ali pa veliko baziliko!
Ljuba sveta Mati Božja. Obilo žegna ob spominu na tvoje ‘zaspanje’. Pomagaj nam, da ne bomo preveč zaspani, kar se telesa in duha tiče.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 8 (2022), 98.