(...) Kakšne vzgoje so, doma in v šoli, deležni naši otroci? Kakšnih vzgledov? Pogledov? Nazorov? Nasvetov? Doma in v šoli!?
Doma, kot so ga poznali naši starši, nad katerim sta lebdeli in bedeli očetova palica in materina ljubeča roka, prva je delila pravico in čuvala dom, druga pa je delila hrano in čuvala ognjišče, že zdavnaj ni več. Ne bom sodil, kaj je prav in kaj narobe. Nekdo, ki je bil večkrat tepen kot sit, ima popolnoma upravičeno drugačne poglede na vzgojo in življenje kot tisti, ki mu ni ničesar manjkalo, tudi ljubezni ne. A dejstvo je, da so naši očetje odvrgli palice, domove in stanovanja pa smo začeli zaklepati, naše matere pa so odkrile zamrznjeno hrano, ognjišče pa je zamenjal plinski štedilnik. In zdaj, ko smo že sami starši, nas prepričujejo da sta dom in družina »preživeta forma, ki v sodobnem svetu ne more več adekvatno opravljati svoje primarne funkcije« in nam zato kot prednostno izbiro ponujajo »partnerstvo«, kjer se bosta dva očeta ali dve materi bojda uspešneje spopadla s sodobnim starševstvom.
Tudi šole, kot smo jo poznali svoj čas, ni več. Pa temu niso krivi samo šolniki naše polpretekle zgodovine. Če prisluhnemo blaženemu Antonu Martinu Slomšku, katerega god obhajamo konec septembra, vidimo da korenine ljuljke, ki je zrasla s pšenico, segajo precej dlje v zgodovino:
»Učitelj ne sme misliti, da je svojo dolžnost dovršil, če je svoje učence gladko brati in čedno pisati naučil. Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce … Novim šolskim prerokom je znanje glavna stvar, verske vaje pa le pritiklina. Toda ne pomislijo, da je znanstvena omika brez pobožnosti za vsako ljudstvo samo olišpan grob njegovega blagostanja … Grešijo vsi tisti šolski postavodajalci, starši in vzgojitelji, ki hočejo šole le posvetne imeti, šolsko mladino predvsem za minljivi svet izšolati, ne pa tudi za večnost.« Pa še nekaj za starše: »Otroška vzgoja je najimenitnejše delo, ki ga malokdo prav zna, čeravno le dvojno opravilo ima: otroke skrbno varovati, jih pridno učiti in vsega dobrega vaditi … Kako slabo ravnajo starši, ki svoje otroke pomehkužijo, jim vse po volji pustijo, glavo s prevzetnimi mislimi napolnijo, čez svoje otroke nikoli kaj hudega slišati ne marajo, od otrok pa radi sprejemajo tožbe čez druge in se za otroke, krive ali nedolžne, potegujejo.«
Kot bi bilo zapisano včeraj, kaj! A naj te ne zavede! Nikakor nisem eden tistih zavrtežev, ki prisegajo le na staro, preizkušeno in bežijo pred novim in nepoznanim. A modrim besedam bom prisluhnil vedno in vsepovsod. Moliva, draga sestra, dragi brat v Kristusu, kot so včasih naši predniki: Za zdravo pamet! Za našo mladino! Za oblastnike! Za starše! Za duhovnike! Za mir! Moliva, da bova ob jeseni življenja mirne vesti potegnila črto, preštela pridelek in pridelano, pobrano, potrgano in požeto pospravila v kašče večnosti.
Tega ti v letošnji jeseni v polnosti želim!

G. Čušin, Na začetku, Ognjišče 9 (2010) 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Pastir Cerkve z veselim obrazom

(ob obletnici) »Papež Luciani je s smehljajem znal posredovati Gospodovo dobroto. Lepa je Cerkev z veselim obrazom, z vedrim obrazom, s smehljajočim obrazom, Cerkev, ki nikoli ne zapira vrat, ki ne zagreni src, ki ne toži in ne kuha zamer, ni jezna, ni nestrpna, se ne kaže na čemeren način, ne žaluje za preteklostjo, da ne zapade v zaostalost. Prosimo tega našega očeta in brata, ponižno ga prosimo, naj nam nakloni smehljaj duše, takšen smehljaj, ki je pristen, ki ne vara: smehljaj duše. Prosimo z njegovimi z njegovimi besedami tisto, kar je on sam v molitvi prosil: “Gospod, sprejmi me takšnega, kakršen sem, z mojimi napakami, z mojimi slabostmi, in daj, postanem tak, kot me ti želiš”.« To je zadnji odstavek homilije papeža Frančiška pri evharističnem slavju na Trgu svetega Petra v Rimu v nedeljo, 4. septembra 2022, med katerim je razglasil za blaženega svojega predhodnika Janeza Pavla I., ki je bil prvi pastir Kristusove Cerkve samo 33 dni leta 1978 in je šel v zgodovino kot “papež smehljaja”.

REVNI, TODA NASMEJANI
Ime mu je bilo Albino Luciani. Na svet je prišel 17. oktobra 1912 v vasi Forno di Canale (zdaj Canale d’Agordo) pri mestu Belluno v severni Italiji v družini Luciani. Oče Giovanni je bil vdovec in vnet socialist, zelo verna Bortola Tacon je leta 1911 postala njegova žena pod pogojem, da se poročita v cerkvi in da bo smela otroke krščansko vzgajati. Rodili so se jima štirje otroci, Albino je bil najstarejši, za njim sta prišla še dva dečka in deklica. Družina se je otepala z revščino, oče Giovanni je služil kruh kot zidar na občasnem delu v tujini. »Mama se je vedno znašla, da nismo bili lačni,« je povedal Edoardo, Albinov mlajši brat. »Imeli smo res lepo otroštvo in spremljal nas je nasmešek na ustnicah.« To veselje je izviralo iz močne in dejavne vere matere, tudi oče je otrokom dajal dober zgled s svojo delavnostjo. »Prvi katekizem, ki ga berejo otroci,« je kasneje zapisal Albino, »so starši sami.« Pri desetih letih je začutil v sebi Božji klic. Domači župnik je staršem svetoval, naj ga pošljejo v malo semenišče v Feltre. Mama je bila vesela, pa tudi oče ni imel nič proti. »Upam, da boš, ko postaneš duhovnik, na strani revežev kot je bil Kristus,« mu je pisal iz Francije. V semenišču je bil med najbolj podjetnimi. Učil se je z lahkoto. Po petih letih se je preselil v veliko semenišče v Bellunu, kjer je pripravo na duhovništvo nadaljeval s študijem bogoslovja. 7. julija 1935 je bil posvečen v duhovnika, naslednji dan je v svoji rojstni vas pel novo mašo. Prav malo časa je bil kaplan, potem pa se je vrnil v Belluno in postal podravnatelj bogoslovja in profesor, obenem pa je študiral in dosegel doktorat na Gregorijanski univerzi v Rimu. Vrnil se je v domačo škofijo Belluno-Feltre in opravljal odgovorne naloge, nazadnje ga je škof imenoval za generalnega vikarja.

»NISEM TRDNEGA ZDRAVJA«
Ko se je rodil je bilo njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da ga je babica takoj po porodu krstila. Tudi kasneje je večkrat bolehal. Proti koncu leta 1958 ga je papež sv. Janez XXIII. imenoval za prvega pastirja škofije Vittorio Veneto. Albino Luciani se je branil: »Sveti oče, nisem trdnega zdravja, imam težave z dihali.« Papež pa je odvrnil: »Škofija Vittorio Veneto je v hribih in tam je odličen zrak.« 27. decembra 1958 mu je v baziliki svetega Petra v Rimu podelil škofovsko posvečenje. Za svoje škofovsko geslo je vzel besedo HUMILITAS (Ponižnost), zapisano na grbu s tremi zvezdami – simboli treh Božjih kreposti: vere, upanja, ljubezni. Svoje vernike je nagovoril s pismom: »Dragi moji bratje, dragi moji verniki, bil bi zares nesrečen škof, če vas ne bi ljubil. Zagotavljam vam, da vas ljubim in ne želim nič drugega, kot da vam služim in sem vam na razpolago z vsemi svojimi skromnimi močmi ter z vsem, kar imam in kar sem.« Škofijo Vittorio Veneto je vodil enajst let z očetovskim srcem. Ko je šel v dom za ostarele, ni šel tja, da bi starim ljudem pridigal, ampak da se z njimi pogovarja. Pri njih je ostal dve do tri ure, šel od sobe do sobe, od postelje do postelje. Starim ženam je pripovedoval o svoji materi, vprašal jih je, kako jim je ime, koliko so stare.. Pogovarjali so se prostodušno in zaupno. Bil je tudi nadarjen časnikar. Znana je njegova knjiga Pisma veljakom (Illustrissimi): to so izmišljena pisma štiridesetim osebnostim iz zgodovine in književnosti, v katerih na prikupen način obravnava pereča vprašanja sedanjega časa. Sodeloval je na vseh štirih sejah drugega vatikanskega koncila (1962–1965) in v svoji škofiji je skušal čim bolje uresničevati koncilsko prenovo. Zelo so ga mučila moralna vprašanja, posebej tista, ki zadevajo zakon in družino.

PREROKBA PAPEŽA PAVLA VI.
Po smrti beneškega patriarha kardinala Urbanija je papež Pavel VI. 15. decembra 1969 imenoval za njegovega naslednika Albina Lucianija. Vodstvo škofije je prevzel 8. februarja 1970. Ob svojem prihodu se je odpovedal slavnostnemu sprevodu z gondolami po Velikem kanalu. Kot na vseh svojih dotedanjih duhovniških postajah je tudi kot patriarh ohranil frančiškansko preprostost in skromnost. Posnemal je svojega predhodnika na sedežu svetega Marka – kardinala Angela Roncallija, kasnejšega papeža sv. Janeza Dobrega. Pomešal se je med ljudi, oblečen kot navaden duhovnik, da se jim je lahko čimbolj približal. Papež Pavel VI. ga je zelo cenil. Ko je 16. septembra 1972 potoval na narodni evharistični kongres v Videm (Udine), se je ustavil v Benetkah. Pred očmi vse množice na Trgu svetega Marka je snel svojo rdečo papeško štolo in jo položil svojemu gostitelju okrog vratu. Mnogi so v tem videli ‘preroški znak’ in tega dogodka se je Janez Pavel I. spomnil v svojem prvem pogovoru. Povedal je, da zardel bolj kot tista rdeča štola. ‘Prerokba’ se je začela uresničevati, ko ga je papež 5. marca 1973 imenoval za kardinala. Ko je po smrti papeža Pavla VI. 6. avgusta 1978 odhajal v Rim k pogrebnim obredom, zatem pa v konklave volit novega papeža, je ena od redovnic, ki so skrbele za njegovo gospodinjstvo, kot da nekaj sluti, rekla: »Prevzvišeni, upamo, da se boste vrnili.« Smeje je odvrnil: »Sestra, mar mislite, da bo 110 kardinalov izvolilo prav mene, zadnjega med vsemi? Seveda se bom vrnil!«

BOGATIH TRIINTRIDESET DNI
In prav njega, ki se je iskreno čutil “zadnjega med vsemi”, so kardinali 26. avgusta 1978 izvolili za naslednika Pavla VI.! Že pri tretjem glasovanju je zbral potrebno dvotretjinsko večino (75 glasov od 111 kardinalov volivcev). Znani brazilski nadškof Helder Camara je dejal: »Sveti Duh je navdihoval kardinale, da so izbrali pravega papeža za pravi čas.« Po izvolitvi, ki ga je presenetila, so ga vprašali, kakšno ime si bo izbral kot papež. Spomnil se je, da ga je Janez XXIII. posvetil za škofa, Pavel VI. pa ga je imenoval za kardinala in izbral si je ime Janez Pavel I. – prvi papež v zgodovini z dvema imenoma! Kasneje je povedal, da je s tem hotel povedati, da želi nadaljevati pokoncilsko prenovo Cerkve. Kmalu zatem se je prikazal v loži cerkve svetega Petra, pozdravil množico na Trgu, podelil svoj prvi apostolski blagoslov “mestu in svetu” ter prvi nasmeh, s katerim je osvojil srca vseh. Svoje poslanstvo prvega pastirja Kristusove Cerkve je nastopil 3. septembra z mašo na Trgu svetega Petra, na katerem se je zbralo nad 300.000 ljudi, ki jih je prosil, naj ga podprejo z molitvijo. Govoril je v prvi osebi ednine in ne več ‘veličastne’ množine. Ko je bil izvoljen za papeža, mu je neka deklica iz Benetk poslala kratko pismo: »Nisem zadovoljna, da si odšel, kajti takrat, ko sem te spoznala, na dan prvega svetega obhajila, mi je bila zelo všeč tvoja preprostost. Zdaj, ko si papež, ne morem storiti nič drugega kot da ti voščim dolgo življenje in da vedno ostaneš tako preprost in dober kot tisti dan.« Drugi del voščila tega otroka je papež zvesto uresničeval in osrečeval ljudi, s katerimi se je srečeval. Dobrota in preprostost sta žareli iz njegovega nasmeha. »Tudi če si gledal samo njegovo sliko, si ga takoj vzljubil: čutil si, kako te popolnoma osvaja, pripravljen si bil dati mu svojo ljubezen in mu do kraja zaupati,« je v imenu nas vseh lepo izpovedala sv. Terezija iz Kalkute.
Voščilo beneške deklice za dolgo življenje pa se ni uresničilo. Po skrivnostnih Božjih načrtih je bilo njegovih milostnih papeških dni samo triintrideset. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je ves svet 29. septembra 1978 zjutraj onemel ob novici, da se je papežu ponoči ustavilo srce. »Kako?! Saj je preteklo komaj triintrideset dni, odkar je bil izvoljen,« smo se spraševali. »Dovolj,« je odgovoril Bog, »da je z darovi, ki jih je prejel od mene, pričeval o moji ljubezni do vsakega izmed vas.« Ob času papeževe nenadne smrti je bil njegov brat Edoardo z delegacijo beneške trgovske zbornice v Avstraliji. Ko je zvedel zanjo, ga je tolažila beseda preroka Izaija, da so Božje poti drugačne od naših. Na vprašanje, kaj misli o 33 dneh bratove papeške službe, je odgovoril: »Mnogi so me že vprašali to. Trajalo je malo časa, vendar pa se mi zdi, da je svojo vlogo dobro odigral. V načrtih Božje previdnosti so tudi kratke vloge važne.«

BLAŽENI NASMEH
Kmalu po smrti papeža Janeza Pavla I. so z vseh koncev sveta prihajale prošnje, da se čimprej začne postopek za njegovo razglasitev za blaženega. 26. avgusta 2002, ob 25-letnici njegove izvolitve, je belunski škof Vincenzo Savio napovedal zbiranje dokumentov, potrebni za začetek postopka, v začetku junija 2003 je Kongregacija za zadeve svetnikov dala pozitivno mnenje, da se škofijski postopek lahko začne, kar se je zgodilo 22. novembra 2003. Potekal je na sejah na škofijskih sedežih, povezanih s Albinom Lucianijem duhovnikom, škofom, patriarhom in papežem: v Bellunu, Vittorio Venetu, Benetkah in Rimu. “V živo” so zaslišali 167 prič. 9. novembra 2007 so na redni seji Kongregacije za zadeve svetnikov gradivo pretehtali in zahtevali dodatne dokumente. Med novimi pričami je bil tudi papež Benedikt XVI. Domnevni čudež ozdravitve moža, ki je imel raka na želodcu, so izločili. Julija 2016 je iz Argentine prišlo poročilo o novem čudežu na priprošnjo Janeza Pavla I. Enajstletna deklica Candela Giarda je zbolela za hudim možganskim vnetjem in je umirala. Krajevni župnik, velik častilec Janeza Pavla I., je starše deklice in vse svoje vernike spodbudil, naj otroka priporočijo njemu. 23. julija 2011 je deklica zapustila bolnišnico popolnoma zdrava. Zdravniška komisija je soglasno potrdila čudež. 13. oktobra 2021 ga je potrdil tudi papež Frančišek, ki je svojega ljubljenega prednika 4. septembra 2022 med evharistično daritvijo na Trgu svetega Petra razglasil za blaženega. Izrekel je bogoslužni obrazec beatifikacije, ki določa, da se spomin novega blaženega obhaja 26. avgusta, na obletnico njegove izvolitve za papeža. Tedaj se je na pročelju bazilike sv. Petra prikazala podoba “papeža smehljaja”, ki ga je na gobelinu naslikal kitajski umetnik Yan Zhang. Blaženi nasmeh Janeza Pavla I. je razveselil množico na Trgu in milijone ob televizorjih.

S. Čuk, Priloga, v: Ognjišče 10 (2022), 44-49.

Zgodba

Grbasti kraljevič

Stara zgodba pripoveduje o kraljeviču, ki je imel grbo. Nekega dne je poklical k sebi najboljšega kiparja in mu rekel: »Naredi mi kip, a z ravnim hrbtom. Tako bom videl, kakšen bi lahko bil.«

Ko je bil kip narejen, je dejal kraljevič umetniku: »Postavi ga v kot vrta, kjer ga bom lahko videl samo jaz.« Kraljevič je večkrat šel naskrivaj h kipu in dolgo strmel vanj. Ob tem mu je pognalo kri po žilah in srce mu je močneje utripalo.

Sčasoma so ljudje opazili spremembo na kraljevičevem telesu. Šepetaje so govorili: »Ste opazili, da kraljevičeva grba izginja.«

Ko je slišal te govorice, je kraljevič brž pohitel h kipu. In glej: njegov hrbet je postal raven kot hrbet na njegovem kipu.

Misel

Hrepenenje je močna želja v našem srcu, da bi dosegli nekaj višjega, večjega, pomembnejšega. To je notranja sila, ki nas spodbuja, da izboljšamo svoje življenjske razmere z vztrajnim delom in da dosežemo plemenite cilje, ki smo si jih zastavili.

Hrepenenje nas spodbuja, da si prizadevamo za uresničenje zastavljenih ciljev. Brez tega ostajamo na pol poti.

Genialni ljudje, voditelji, umetniki, izumitelji, dobrotniki človeštva so najprej začutili v sebi močno željo. Čutili so jo do takrat, dokler je niso v življenju uresničili. Brez takega ustvarjalnega vzgona tega ne bi dosegli.

Molitev

Gospod Bog,
poklic si izberemo glede na svoje želje.
Močnejša ko je naša želja,
hitreje bomo dosegli zastavljeni cilj.
Vse naše želje naj vodi
ljubezen, vera in zaupanje vate.
Če so naše želje po tvoji volji
in jih ne vodijo sebična nagnjenja,
nam boš gotovo dal,
da jih bomo uresničili in v življenju veliko dosegli.
Svoje želje izročamo v tvoje roke,
naj nas navdihuje tvoja modrost.

Iskra

Plemenit človek primerja sebe s tistimi, ki so boljši od njega. Povprečneži pa se tolažijo, da so drugi slabši kot oni. Prvemu se vzbujajo želje, drugemu pa ambicija – to je način, s katerim povprečnež izraža svoje želje.

Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.

Heb 12,2

Drugačni časi

Nekoč ljudje niso imeli
televizijskih aparatov, hladilnikov,
pralnih strojev, sesalcev za prah,
visokih stolpnic, letal,
avtomobilov, železnic,
agencijskih potovanj, prikolic,
semaforjev na križiščih,
vnaprej pripravljenih jedi.
Nekoč ljudje marsičesa niso imeli.
Toda imeli so čas:
čas za molitev, čas za razmišljanje,
čas za pomoč, čas za poslušanje,
čas za človeško bližino,
čas za polno življenje,
čas za srečo.
Peter Friebe

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 101.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pozdravljen, Robert. Poleti sem bil na obisku pri starših na morju, pa me je kar prešinilo, da ti natresem nekaj besed. Ko sem na plaži opazoval ljudi, sem videl, da je praktično vsak izmed odraslih vsaj malo potetoviran, eden od moških pa je imel tatuje skoraj po vsem telesu. Zdi se mi, da so v zadnjih letih postali tatuji tako popularni, da smo tisti brez že v manjšini. Sam nisem nikoli razmišljal o tem, da bi si dal tatu, jih ima pa tudi nekaj mojih prijateljic in prijateljev. O njih so mi večkrat razlagali, tatuji imajo zanje velik pomen, precej čustveni postanejo, ko govorijo o njih. Ne vem pa, kaj naj si mislim o tem, pravijo da so vsaj na stara leta, ko se koža naguba, tatuji precej grdi. Slišal sem celo, da nekatere religije tatuje prepovedujejo … Kaj si pa ti in mladi v Ognjišču mislijo o tatujih?
Žiga, 18 let

Tetovaže so osebna odločitev, hkrati pa tudi zelo javna. Meni osebno se zdijo kul. Spoštujem ljudi, ki jih ne bi imeli, in jih razumem, zakaj, saj je lažje najti več minusov kot plusov. Razmišljala sem že o tetovaži in v prihodnosti bi jo imela. Pomembno mi je, da ima moja tetovaža pomen, mi nekaj pomeni. Tetovaže se mi zdijo odličen način zapisovanja spominov/pomembnih dogodkov v življenju. Večina ljudi ima za svojo tetovažo neko zgodbo. Preko nje lahko človeka spoznaš še v drugi luči, izveš nove informacije, dobiš vpogled v njegovo življenje. Seveda se moramo zavedati, da je to vseeno del njegove zasebnosti, in to tudi spoštovati. Če ima oseba eno samo ali 50 tetovaž, je to njena odločitev. Vsak posameznik sprejema svoje odločitve in z njimi tudi živi. Tetovaže so velika odgovornost in zahtevajo premislek. Če nisi 100 %, da bi jo imel, raje še enkrat premisli, počakaj par dni in se potem odloči. Poskrbi, da čez 30 let te odločitve ne boš obžaloval, ampak boš ponosen nanjo.
Mateja – župnija Sv. Helena, Dolsko

Živjo!
Identično vprašanje sem si nekaj let nazaj zastavil tudi sam. Na začetku o tematiki nisem imel nobenega mnenja, samo, da na dekletih tatuji sploh niso privlačni, medtem ko so na fantih, vsaj v filmih, videti precej kul. Vseeno si s tem nisem kaj dosti belil glave, saj tako kot ti nikoli nisem imel resne želje po tatuju. Vse skupaj sem resneje vzel v razmislek, ko sem se znotraj mladinske skupine začel bolj zavedati svoje vloge oznanjevanja vere med mladimi, med katerimi pa se konstantno porajajo pereča vprašanja, med drugim tudi o tatujih. Pri razmisleku in oblikovanju mnenja so mi pomagali predvsem dobri katoliški YouTube kanali. Tatuje – tako kot verjetno večina ljudi – obravnavam, da so »večni«. To pomeni, da si ga ne privoščiš ravno ob vsakem impulzu navdiha, saj je verjetnost obžalovanja zares velika. Dobro se je vprašati, kaj bi si pred 10 leti dal tetovirati in kako bi se ti to zdelo sedaj. Drugo pa je, kaj s tem tatujem zares želim sporočiti sebi in okolici. Na vprašanje, ali je izdelava tatuja najboljši način za prebolevanje, izražanje veselja, spominjanje itn., je na splošno težko odgovoriti, zato podpiram lastno presojo. Pomembna sta tako motiv kot tudi razlog za tatu. Gotovo kot katoličani lahko črtamo kar nekaj podob, npr. take, ki simbolizirajo hudiča ali kulturo smrti oz. vse stvari in osebe, ki nas odvračajo od izkazovanja pozornosti našemu Bogu. Podobno moramo biti tudi pri pomenu in simboliki osredotočeni na Boga, ki mora biti v osrčju naših namer. Tako sem kot »dovoljene« tatuje določil podobe, ki neposredno nakazujejo na Boga (križ, vrstice iz Biblije ...), in pa osebe, s katerimi me je Bog združil oz. mi jih podaril v oskrbništvo (ime bodoče žene in otrok, staršev). Pa še tukaj bi se nadalje vprašal: Ali me ni Bog ustvaril po svoji podobi? Mi njegova podoba ni dovolj, da potrebujem še dodatne simbole na lastnem telesu? Za imena članov moje družine pa mi je naklonil povsem zdrav spomin, da si jih zlahka zapomnim. Še več, dal mi je sposobnost, da jim služim, pa ne s svojimi tatuji, ki so enkratna odločitev, temveč s svojo voljo, ki je sad vsakodnevne odločitve in prizadevanja.
Klemen, župnija Sveta Trojica nad Cerknico

Tatuji so zame nekaj normalnega. Vsak od njih ima nek pomen, ki predstavlja človeka po osebnosti ali dogodkih, ki so se mu pripetili v preteklosti. Res je, da se čedalje več ljudi odloča zanje.
Na socialnih omrežjih sem že večkrat zasledila ljudi, ki imajo potetovirano celo telo, vključno z obrazom. Nanje sicer ne gledam z neko grozo, ampak me bolj zanima njihova osebna plat; zakaj so potetovirani v celoti, zakaj na nek način zakrivajo in razkrivajo samega sebe? Zakrivajo svoj pravi obraz, razkrivajo pa neko osebnost, ki je ljudje prej niso opazili?
Vse je svoboda posameznika. Če si tatuja želi in ima možnost uresničitve, zakaj pa ne. Mislim, da nek dodatek človeku še nikoli ni škodil.
Je pa res, da so tatuji za nekatere tako kot korektor, ki zakrije podočnjake (utrujenost) ali mozolje. Ker se v svoji koži ne počutijo dobro, naredijo nekaj, kar jim bo dalo zadovoljstvo s samim seboj.
V mojih očeh tatu ni nič slabega. Če ti bo kdaj kakšen zelo všeč in ti bo dajal občutek svobode, da se boš zaradi njega počutil dobro, si ga vtetoviraj. Je pa res, da me skrbi, da bodo tatuji sčasoma del vsakega. Ne zaradi dejanske všečnosti, ampak zaradi mode, pritiska družbe.
Nika, župnija Šmartno ob Dreti

Med pismi sem izbral še eno, ki je prišlo sredi poletja, in zaprosil nekaj mladih, da nanj odgovorijo. Naj najprej poudarim, da ne želim, da kdorkoli te napisane vrstice prebere kot reklamo za tatu oz. kakršenkoli izgovor. Sem mnenja, da je popolnoma OK, če človek nima nobenega tatuja. Pred leti sem imel priložnost, da sem odšel v Kai­ro na tečaj arabskega jezika. Med bivanjem v tem milijonskem mestu sem imel priložnost spoznati tudi koptske kristjane. Pri njih me je nagovorila posebnost, da imajo na spodnji strani zapestja vtetoviran dan svojega krsta oz. manjši križ. V pogovoru z njimi mi je postalo jasno, da ne gre za tetovažo, ki bi bila neka modna smernica. Gre pravzaprav za njihovo identiteto. V vsej zgodovini njihovega preganjanja jim je prav tovrstno znamenje služilo za oporo, spomin in jasno sliko o tem, komu pripadajo. Z mnogimi svetopisemskimi stavki so podkrepili svoje pripovedovanje o lastni zgodovini in o znamenju, ki ga nosijo. Spominjam se enega izmed njih: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda niti las z vaše glave se ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,17-19). Prepričani so, da so skozi vsa stoletja preživeli, ker so ohranjali močno zavedanje o cilju, večnem življenju, kamor vstopimo s svojim krstom. »Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč« (1 Kor 1,18).
Danes res lahko vidimo različne telesne poslikave oz. tetovaže, ki jih ljudje nosijo, nekateri na vidnih delih svojega telesa, nekateri tudi skrite pred očmi drugih. Tetovaže lahko srečamo skozi celotno človeško zgodovino in niso nekaj novega, čeprav se nam vsaj danes zdi, da je to postalo nekaj modernega, nujno potrebnega, da nisi čuden, da morda pritegneš pozornost drugih … Telesne poslikave so stalnica v mnogih družbenih krogih, tudi raznih plemenskih ureditvah, marsikje predstavljajo tudi neke vrste iniciacijo oz. prehod v odraščanju. Papež Frančišek se je pred nekaj leti v pripravi na škofovsko sinodo o tej temi pogovarjal s približno tristo mladimi. Eden od fantov, ki je bil tudi bogoslovec, je papeža vprašal, kako naj mlad duhovnik presoja, kateri deli sodobne kulture so dobri in kateri ne. Papež je uporabil primer tetovaž, za katere, kot je dejal, mnogi mladi verjamejo, da izražajo pravo lepoto. »Ne bojte se tetovaž,« je vsem navzočim odgovoril papež. Papež s tem ni hotel naglasiti, da je dobro imeti tetovažo, tudi ni delal reklame, ampak je oblikoval sporočilo, da se približamo k vsakemu človeku, tudi če ima tatu. »Spraševanje mlade osebe o njenih tetovažah je lahko odličen kraj za začetek dialoga o prioritetah, vrednotah, pripadnosti, in potem se lahko približate kulturi mladih.« Zagotovo je dejstvo, da je za vsako poslikavo neka zgodba, doživljanje, potreba, ki jo posameznik nosi v sebi. Smiselno je, da se človeku vedno (pa naj ima tetovaže ali ne) približamo z občutljivostjo in zanimanjem, kaj vse nosi v sebi, kakšne so njegove potrebe in kaj prinaša v svojo okolico.

R. Friškovec, Klepetamo z Robertom, v: Ognjišče 11 (2022), 60-61.

Tako kot vsak dan, je Mara tudi danes peljala v park svojo vnukinjo Julijo, tako za urico ali dve, da je snaha doma v miru pospravila in skuhala. Čeprav sta živeli ločeno, vsaka v svojem stanovanju, je vedno tudi njo povabila k mizi. Če že ni hotela kosila, saj je zaradi diete sama kuhala po svoje, sta posedeli ob čaju in pecivu. Ena drugo sta presenečali z drobnimi pozornostmi, tako da je spekla kaj sladkega ena in to nesla drugi. To so bila njuna druženja, ko je bil sin oziroma mož v službi. Zelo lepo sta se razumeli in se večkrat posmejali tistim šalam o taščah in snahah, kako se ne morejo. Zanju to prav gotovo ni veljalo. Uživali sta v teh sicer kratkih, a tako lepih trenutkih. Potem pa se je snaha Vida posvetila družini: možu, hčerki in sinovoma, ona pa v svojem stanovanju knjigam pa pletenju in kvačkanju. Tako so ji po moževi smrti mirno tekli dnevi.
Najbolj se je veselila sedenja v parku med ogromnimi drevesi, ko je pazila na triletno vnučko, ki se je pridno igrala. Tu se je srečevala z drugimi babicami, ki so, prav tako kot ona, prihajale sem z vnuki.
»Kako je pridna vaša punčka, ves čas se igra s temi kamenčki, naši pa ni nobena igra všeč!« je rekla gospa, s katero sta se pogosto srečevali. Vedno je prisopihala s polno torbo igrač, pa s sokovi, s čokoladami in nato silila v deklico, ki se je otepala sladkarij, nič ji ni bilo pogodu. »Saj sami ne vemo, kaj naj ji še kupimo, vsake stvari se brž naveliča,« se je hudovala. »Da bi se naša takole igrala,« je pokazala na Julijo, ki je zlagala na kupčke kamenčke, delala z lopatko hribčke in potke, skratka, ustvarjala. »Poglejte, tole punčko so ji kupili včeraj, danes pa je ne mara več,« je vzela iz torbe čudovito igračo, jo ponudila mali, ta pa jo je vrgla proč in trmasti zrla v tla. »No, vsaj piškotek pojej,« ji je dala v roko čokoladni piškot. »Ne bom!« je zatrmala deklica. »Potem ga pa daj tej pridni punčki,« je pokazala na Julijo. »Ne, ne dam!« se je uprla deklica, vrgla piškot na tla in s svojo nogico trdo stopila nanj, da se je zdrobil in pomešal med mivko.
Maro je to pretreslo. “Moj Bog,” je pomislila, “ubogi otrok ni sam kriv, da je tak; krivi so starši, ki ji nudijo vse, ne vse, vsega preveč! Že od malega jo zasipajo z vsem mogočim, misleč, da ji delajo dobro, vendar je otrok pri vsem tem ubog, ker ni deležen resnične ljubezni. Kaj bo, ko odraste. Nikoli ne bo z ničemer zadovoljna ...”
S hvaležnostjo je pomislila na sina in snaho, kako modro vzgajata svoje otroke. Le redkokdaj kupita kakšno igračo in kako znajo vsi trije paziti nanje. Tako sta jih učila že od malega. Razveselijo se vsake drobne stvari, ki jo dobijo v dar. Dajeta jim druge stvari, predvsem knjige, skrbita za njihovo vsestransko vzgojo; starejša dva že hodita v glasbeno šolo. Rada gresta k verouku, ob nedeljah pa gre vsa družina k maši. Ob večerih snaha kdaj sede za klavir in lepo zapojejo. Tudi mala Julija že kaže zanimanje za petje.
»Greva,« se je predramila iz misli babica Mara in prijela Julijo za ročico. »Da ne bo mamica huda, če boš zamudila na kosilo,« je rekla, ko sta šli proti domu. Punčko je izročila snahi kar med vrati, da jo je ta začudeno gledala in rekla: »Ja, kaj pa se vam danes tako mudi?« »V miru pojejte, pridem potem na čaj in Juliji nekaj prinesem,« je dala prst na usta in že odhitela proti svojim vratom na koncu dolgega hodnika. Odklenila je vrata, vstopila in šla naravnost do omare v svoji spalnici. Odprla je predal, v katerem je skrbno hranila družinske spomine. Čisto na dnu pa je imela kot največji zaklad shranjeno punčko iz cunj – edini spomin na svoje otroštvo. Živo se je spominjala tistega dne – bilo ji je pet let –, ko je vsa v solzah prosila mamo, naj ji kupi tako punčko, kot jo je imela sosedova Mojca, njena vrstnica. Bogve kje jo je kupil njen oče, bili so premožna družina, oni pa so se težko preživljali na mali kmetiji. Bilo je nekaj let po vojni in niso imeli niti za obleko, kaj šele za igrače. Tega ona ni razumela, premajhna je še bila, zato je bilo toliko težje njeni mami, ki bi zanjo res storila vse. »Prinesem, ti punčko, obljubim!« je rekla in se hitela oblačit. »Ne bo sicer takšna, kot od sosedove Mojce, bo pa zato kot tvoj angelček: spala bo poleg tebe in te čuvala, da boš imela lepe sanje in te ne bo strah,« je rekla in odhitela skozi vrata po ozki gazi. Ona pa je zlezla na klop, pritisnila nosek na šipo in čakala, čakala. Ni čutila, da so se na šipo že risale ledene rože, da jo babica kliče, naj pride k njej na peč – ona je čakala mamo, da ji prinese punčko. In res jo je zagledala na poti. Ko je stopila skozi vrata, vsa premražena in premočena, ji je planila v objem. Skupaj sta odvili zavitek in prikazala se je čisto nova punčka iz cunj. Imela je pikčasto obleko in zeleno ruto. »Glej, to je tvoja punčka,« jo je mama pobožala po laseh. »Ja, pa ni tako lepa,« se je hotela kujati. »Mara, ti tudi nimaš lepih oblek in lepih čevljev, si pa zato tako pridna: že znaš moliti pa pesmic znaš toliko, rada greš z nami k maši in v cerkvi sediš pri miru – tega sosedova Mojca ne dela, čeprav ima najlepšo punčko. Tvoja bo taka, kot ti: pridna in skrbela boš, da je ne umažeš.« Prikimala je in jo stisnila k sebi ... Spremljala jo je skozi celo otroštvo. Bila je spomin na tista leta in na dobro sosedo, ki je delala te preproste punčke za otroke, ki so bili tako revni kot ona.
Znova jo je stisnila k sebi in vstopila v dnevni prostor, kjer se je na preprogi igrala Julija. »Na, Julija, vzemi,« ji jo je ponudila. Mala je gledala zdaj njo, zdaj igračo, vstala, se stisnila k njej in jo objela. »Joj, kako je lepa!« je dahnila. »A je moja?« je vprašala. »Ja, zdaj je tvoja,« je rekla. Snaha ju je opazovala in šepnila: »Je bila vaša, kajne?« »Ja, moja, moj spomin na otroštvo,« se ji je zatresel glas. »Hvala vam, ni igrače na svetu tako dragocene kot je ta, saj ste ji z njo podarili svoje srce, vse svoje lepe spomine,« jo je stisnila k sebi in obema so se v očeh nabrale solze.
»Boste zvečer malo pogledali nanjo, ker greva midva na pevske vaje,« jo je nato poprosila snaha. »Seveda bom, tako kot vedno,« je obljubila in sedla za mizo, da sta skupaj, kot vsak dan popili čaj.
Tiho je zvečer odprla vrata v otroško sobo in stopila k posteljici. Julija je mirno spala in kot največji zaklad stiskala k sebi punčko iz cunj in še v spanju ji je na ustnicah igral nasmeh.
Anica Kumer, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 09, str. 36.

Za new age je težko povedati, kaj  pravzaprav je: nima ustanovitelja, duhovnega karizmatičnega voditelja, je skupek resnic, ki se jih nekateri oklepajo in si jih priredijo iz različnih verstev tako, da jim ugajajo. Poudarek bi naj bil na znanstveni naravi, zanj  je vesolje ‘ocean energije’ ... Je tako verstvo, ki novodobskim  (new age) vernikom zelo ustreza, saj večinoma govorijo: “V nekaj verujem” ali “Pa saj vsak v nekaj veruje ...”. Bistvena razlika od krščanske vere pa je  v tem, da  novodobski verniki ne čutijo nobene odgovornosti, delajo tisto, kar jim je všeč, v glavnem se seveda vsi ljudje trudimo za dobro ... Zanima me, kakšno je  stališče Cerkve in kako naj se kristjani obnašamo do tega ‘verstva’, ki je do krščanstva zelo kritično in zanika bistvene krščanske resnice: transcendenco, Boga Stvarnika, dušo, vstajenje ... Prosim vas, ali lahko o tem napišete kaj več?
Mitja
V vprašanju ste o new ageu (novi dobi) marsikaj že povedali in nakazali, predvsem, da je  večplasten in ga je težko opredeliti. Tega se zavedata tudi Papeški svet za kulturo in Papeški svet za medverski dialog, ki sta izdala skupen dokument o krščanskem premisleku o new ageu z naslovom »Jezus Kristus, prinašalec žive vode« (CD 104, Ljubljana 2003), ki mu je dr. Drago Ocvirk v slovenskem prevodu napisal strokovno spremno študijo.
Temeljna razlika med new agem  in krščanstvom je v pojmovanju Boga in človeka, med krščansko teologijo (naukom o Bogu) in krščansko antropologijo (naukom o človeku). K temu lahko tudi dodamo različno pojmovanje zgodovine. New age pojmuje zgodovino kot nekaj cikličnega,  krožnega; svetopisemsko pojmovanje zgodovine pa je linearno, premočrtno. Ciklično pojmovanje zgodovine  je  usodno, tragično,  žalostno, horoskopsko in reinkarnacijsko. Sveto pismo  pojmuje zgodovino linearno, kar vključuje optimizem in  pomeni, da se svet ne giblje v krogu, temveč gre ‘naprej’, naproti dokončni človeški uresničitvi v Bogu. Bog je stvarnik vesolja in človeka, ki ga je Kristus odrešil in mu na velikonočno jutro nakazal novo nebo in novo zemljo, kjer je  že Vstali in je z njim občestvo svetih.
New age pojmuje Boga kot neko božansko energijo, neosebno,  neljubeče in panteistično bitje, v katero se lahko človek po smrti zlije, toda s tem zlitjem človeška oseba kot nekaj enkratnega preneha bivati. Ena izmed novodobskih razlag  se približuje teozofiji, iz katere veliko črpa, in pomeni zgolj človeško modrost o božanstvu.  Novodobsko božanstvo ni Bog razodetja, marveč sad človeškega nebogljenega iskanja, napora in modrovanja. Krščanstvo pa je razvilo svoj nauk o troedinem Bogu na temelju starozaveznega in predvsem novozaveznega razodetja, ki Boga predstavlja kot občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha. Ljubeči odnos med božjimi osebami je v krščanskem pojmovanju Boga nekaj tako bistvenega, da apostol Janez Boga definira kot Ljubezen. Andreju Rubljovu, svetemu ruskemu ikonopiscu, je uspelo s triletnim postom, molitvijo in umetniškim darom s tremi podobami angelov, ki predstavljajo tri božje osebe, pričarati ljubečo komunikacijo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zaradi te sporočilne ikone živega troedinega Boga je ruska pravoslavna Cerkev ob tisočletnici pokristjanjenja Rusov leta 1988  Rubljova razglasila za svetnika. Bog, ki je ljubezen sam v sebi, človeka brezpogojno in zastonjsko ljubi in človek prav po ljubezni postaja Bogu podoben. Podoba Boga je nekaj tako temeljnega za človeka in za vse stvarstvo, da si je S. Kierkegaard, veliki danski krščanski eksistencialni mislec, upal trditi, da ni človekovo  temeljno vprašanje, ali Bog biva ali ne, marveč kakšen je. In na svoje hipotetično vprašanje ves radosten odgovarja, da smo kristjani lahko presrečni, da se troedini Bog ni razodel samo kot pravičnost, ampak tudi kot ljubezen, sočutje, odpuščanje in dobrota.
Človek je po svetopisemskem razodetju ustvarjen po Božji podobi, kar posledično pomeni, da se uresniči samo takrat, ko se s svojim življenjem Bogu približuje. Kakor krščanski Bog ni samotar, temveč je občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha, tako se tudi človek najbolj počloveči in razvije svojo bogopodobnost, ko razvije čim globlji in čim bolj ljubeči, sočutni in spoštljivi odnos do svojih bližnjih in do Boga. V novodobski antropologiji pa se človek vrti okrog samega sebe in mu pogosto drug človek (tudi zakonski partner, starš ali otrok) ni pomemben. Krščanska antropologija govori o enkratnem in enem življenju na zemlji in je nato sodba, novodobska antropologija pa govori zaradi neuspešnega zemeljskega življenja o naslednjih številnih reinkarnacijah, dokler, če sploh, ne uspe in se ne zlije v neosebno božanstvo. Krščanstvo veruje v ljubezen, dejavno sočutje, dobroto in mu je zato tudi uspelo spremeniti človeštvo, tudi družbene strukture, kljub grešnosti;  spremenilo je človeka in ga humaniziralo, čeprav militantni  sovražniki Cerkve tega ne morejo ali pa nočejo priznati.
Pred leti je pisatelj Evald Flisar izjavil glede novodobske (new age) duhovnosti: »Osnovni problem sveta je pomanjkanje, pravzaprav tragična odsotnost ljubezni ... Zagledanost človeka vase, v svojo edinstvenost, izpopolnjivost, skoraj – bi lahko rekel – enakovrednost Bogu, je postala prevzetna in svetoskrunska, skrunitvena tudi v svojih materialnih učinkih. Pri tem pa je najbolj žalostno, da je z narcizmom prežeto tudi ožilje gibanja, ki naj bi človeštvo preusmerilo s te pogubne poti – ožilje t. i. nove duhovnosti, ki se napaja iz virov vzhodnjaških filozofij. 'Jaz se iščem', 'jaz se samouresničujem', 'jaz se ukvarjam z jogo ... z oblikovanjem novega jaza ...' – kaj so takšne izjave drugega kot znamenja skrajnega narcizma? To je, kot je povedal tibetanski modrec Trungpa, duhovni materializem, samo še ena moda na potrošniškem trgu.« »Množice ljudi se danes hranijo s sinkretistično mešanico različnih verovanj. Malce tako kot v starem Rimu« (Czesłav Miłosz, poljski nobelovec).
New age se torej  vrti okrog človekovega sebičnega ega in želi spreminjati samo človekovo zavest, krščanstvo pa je naravnano k drugemu, k bližnjemu, saj je pravi kristjan tisti, ki je podoben Kristusu prav v tem, da je bil človek za druge. Zato je pristno krščanstvo tudi družbeno angažirano in dejavno.  Posebnost new agea je tudi v tem, da pogosto obljublja instant srečo, srečo takoj, kar pa je iluzija. Pred leti sta o instant sreči dejala dva znana slovenska intelektualca, da sreče ni mogoče ujeti: čim hitreje tečeš za njo, da bi jo ujel, tem hitreje tudi ona teče pred tabo in ti se izmakne. In dodala:  Sreča je podarjena tistemu človeku, ki se odloči za poštenost, spravo, brezpogojno ljubezen, dejavno sočutje,  pomaganje drugemu in iskanje dobrega pri drugem.
Na koncu bi rad dejal, da je new age lahko izziv in nova priložnost za kristjane in Cerkev, da bi koreniteje hodila  za Kristusom in da naj bi nenehno spreminjali sami sebe in sočasno odkrivali in spreminjali tudi družbene in cerkvene neprimerne in škodljive strukture.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 9 (2012), 55.

Besedo prometna nesreča slišimo pogosto, žal prepogosto! “Tudi moj padec s kolesom je bila prometna nesreča,” se je zamislila Rozalka.
Ko se je po strmem klancu spustila navzdol, je ob nagli vožnji v prednjem kolesu nekaj počilo, balanca je ni več ubogala in kolo je uporno zavilo na drugo stran ceste. “Joj, če zdaj nasproti pripelje avto, ljubi moj angel, varuj, varuj me, da pridem srečno do ravnine, saj ob tej hitrosti ne morem stopiti s kolesa, pa tudi zavore ne delajo,” se je v strahu priporočala Rozalka.
Naenkrat pa je kolo zadelo ob pločnik na nasprotni strani ceste in Rozalka je z glavo udarila ob rob pločnika ter za nekaj trenutkov obležala ob kolesu. Počasi je vstala ter z roko potipala boleče čelo. V hipu je bila njena dlan polna krvi. Vsa v strahu je počasi odtavala do najbližje hiše, kjer je bivala njena prijateljica, da jo zaprosi za pomoč. Ko je pozvonila, je prijateljica, ki ji je odprla, ob pogledu na njen krvaveči obraz prestrašena obstala, saj jo je komaj prepoznala. Rozalka ji je povedala, kaj se ji je zgodilo.
»Ali te zapeljem na urgenco?« je vprašala prijateljica, ki je premagala prvi strah ob pogledu nanjo. Stopila je v sobo ter Rozalki prinesla ogledalo. Ko je videla, kakšna je, se je tudi sama prestrašila. Pod modrikasto buško na čelu je zevala velika rana, eno lice je bilo razpraskano.
Toda Rozalka je kmalu premagala prvi strah. »Upam, da ni tako hudo, kot je videti. Verjetno so le zunanje poškodbe, saj nisem izgubila zavesti. Vendar le potrebujem pomoč. Prosim, če bi me peljala k moji prijateljici medicinski sestri.« Prijateljica je to brez pomišljanja storila, saj je vedela, da je Rozalka potrebna vsaj nekaj prave strokovne pomoči.
Tudi medicinka se je prvi hip prestrašila njenega ranjenega obraza, vendar se je hitro lotila svoje strokovne pomoči.
»Veš, da si imela srečo,« ji je rekla, ko je čistila njen krvavi obraz.
»Kakšno srečo? Misliš reči nesrečo,« je ugovarjala Rozalka.
»Ne, ne mislim nesrečo, ampak srečo – srečo v nesreči! Če bi tale zevajoča rana na čelu bila le malo nižje, ne bi sama vstala s kraja, kjer si padla, drugi bi te pobrali in v nedeljo bi imeli pogreb,« ji je o resnosti njene nesreče odkrito povedala medicinska sestra. Odpeljala jo je domov ter ji obljubila, da jo naslednji dan obišče, če bi se stanje poslabšalo, bi ji pomagala v bolnišnico.
Ob obisku medicinske sestre naslednji dan sta si obe oddahnili. Rozalka je povedala, da je kljub bolečinam nekoliko spala, da se ji ne vrti v glavi in je rana ne kljuje. Polni upanja sta se poslovili. Sestra ji je zagotovila nadaljnjo pomoč in skrb.
Nesrečni padec s kolesom se je zgodil v četrtek. Prišla je nedelja. Rozalka se je kar dobro počutila in pripravljala se je, da gre k maši. Obstala je pred ogledalom. Ranjeno in obvezano čelo je skušala nekoliko zakriti z lasmi. Ranjenega lica ni mogla zakriti. “V cerkvi se bom stisnila v kakšen kot, imela bom glavo malo bolj sklonjeno, da ne bom vzbujala pozornosti in pomilovanja,” si je dopovedovala in se odpravila v cerkev. Vendar se ni mogla skriti. Nekatere znanke in prijateljice so jo po maši ustavile in jo spraševale, kaj se ji zgodilo. Mimo je prišla tudi skrbno naličena gospa ter stopila k Rozalki. »Uh, takale bi se pa ne bi šla kazat ljudem!« se je obregnila. »Tudi jaz se ne bi šla taka kazat ljudem, prišla sem se pokazat Bogu, ker je nedelja, pa tudi da se zahvalim, da sem ostala živa v nesreči, ki bi se lahko drugače končala,« je mirno odgovorila Rozalka.
ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 92.

Počitnice so okrepile naše moči za novo delovno in šolsko leto. Moj uspeh pa bo odvisen tudi od pomoči drugih, uspeh drugih pa od moje pomoči njim. Zato se splača preveriti in posodobiti stališče do svoje pomoči drugim in do prejemanja pomoči od drugih. V medsebojni soodvisnosti potrebujemo enako dobro orientacijo, kaj je koristno in kako to narediti, kakor jo imamo pri skrbi za higieno, gibanje in prehrano.
To je obenem temeljno duhovno vprašanje: Kakšno vrednost ima ljubezen?
Odgovor iščemo ob podatkih reprezentativne raziskave o tem, kaj nad 50 let stari Slovenci potrebujemo, kaj zmoremo in kaj hočemo za svoje lepše staranje in sožitje. Eno od vprašanj je bilo: Kaj od vsega tega, kar so vam v življenju dali ali storili drugi, vam je res veliko pripomoglo h kakovosti in razvoju vašega življenja? Vsak peti nanj ni odgovoril, drugi so povedali po eno ali več svojih pomembnih življenjskih izkušenj – skupaj 845. Kaj dobimo, ko jih sistematično razporedimo?
– Največ se jih spominja pomoči pri svojem osebnostnem razvoju (254): da so jih starši vzgojili v poštenega in delovnega človeka, omogočili študij, tudi to, da so jim dali vero. Rekli so npr.: To, kar sta mi dala starša, ko sta mi pravila: dobro misli o vsakem! … Vzgojili so me v zrelo osebo, me naučili misliti in imeti sočutje … Ali pa: Prizadevnost zdravnika, sicer bi bila že mrtva.
– Pomoč drugih za lepo sožitje je tik za prejšnjo (237): Moj mož mi je dal dosti lepega … Žena me ima rada … Tu so izkušnje z dobrim sodelovanjem, z oskrbo v onemoglosti.
– Na tretjem mestu je materialna pomoč (127): da so dobili parcelo ali denar za gradnjo hiše, pomoč pri gradnji in opremljanju, pri delu na kmetiji …
– Veliko (172) pa jih je odgovorilo, da jim ni nikoli nihče nič pomagal, nič dal, da so vse naredili in dosegli sami; pa tudi: Samo jaz dajem drugim! Nekaj malega (5) jih ima nasprotno skrajno stališče: Vse dobro in slabo mi je pomagalo.
– Vsak deseti (84) je odgovoril neopredeljeno (ne vem, kaj bi rekel …) ali splošno (marsikaj, veliko, podpora drugih …).
Z vidika zdrave ljubezni, ki je srce duhovnosti, je pomembno tudi nasprotno vprašanje v raziskavi: Kaj od vsega tega, kar so vam v življenju dali ali storili drugi, vam je najbolj škodilo pri kakovosti in razvoju vašega življenja?
Te slabe izkušnje odstirajo škodljivo pomoč drugemu, pa naj je storjena hote ali nehote. Med odgovori je največ slabih izkušenj (198 od skupno 816) z nepravičnostjo drugih, z nevoščljivostjo, zavistjo, zaničevanjem, oviranjem, z lažjo, kritiko, hudobijo, zlobo, slabo vzgojo, napačnim usmerjanjem, nasiljem, zlorabo zaupanja, hinavščino, obrekovanjem in nehvaležnostjo. Sledijo slabi odnosi, v katerih – večinoma nehote – poškodujemo drug drugega v družinskem, delovnem, sosedskem ali prijateljskem sožitju; to izkušnjo navaja vsak deseti – to pomeni nad 70.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let. Nekateri pripovedujejo slabe izkušnje s širšo družbo in s političnim režimom. Vsak peti je navedel nesrečo, smrt in drugo tragiko zaradi višje sile. Skoraj polovica pa je poudarila, da jim ni nič škodilo, skoraj tretjina na to vprašanje ni odgovorila.
Zgodovina ima izkušnjo, da je sočutna ljubezen srce duhovnosti. Etično zlato pravilo pravi: Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, delaj ti njim. Etičnost in duhovnost pa sta neločljivi družabnici. Sadeži dobrih dejanj rastejo iz cvetov človekovega dialoga v svoji vesti. Ta naš duhovni organ govori, naj se z drugim veselim, ko je vesel, in jokam, ko joka. Ko drugega gledam z odprtimi očmi in ga pozorno poslušam, je moja vest v pogovoru z njim; tedaj začutim, kaj potrebuje, kaj čuti, kaj doživlja, kaj ga stiska, kaj lepega in dobrega zmore. V meni se budi moč, da mu prav pomagam z dejanjem, z vedenjem ali z besedo. Taka pomoč ga razvija. In prav tako mene: krepi mi pristno vživljanje v drugega, ki je pogoj za lepo sožitje in uspešno sodelovanje. Pomoč, ki ni odgovor duhovnega dialoga mojega srca s srcem drugega, je preračunljivo mešetarjenje ali vsiljivost, ki prej ali slej obema škodi.
V raziskavi je večina stresla iz rokava dobro izkušnjo, ko jim je pomoč drugega pomagala pri njihovem razvoju. Polovica tudi slabo izkušnjo. Ta slika ljubezni v vsakdanji praksi je živ smerokaz, katera pomoč koristi in katera škodi; kaj je ljubezen, ki duhovnost krepi, in kaj ni. Osnovna lekcija pri učenju pristne duhovnosti je, da sproti v sebi sprevidimo nevarnost samoprevare z nepristno ‘pomočjo’, ki obema škodi, in isto energijo usmerimo v pristno pomoč in ljubezen.

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 9 (2020), 27.