Praznik sedeža apostola Petra nas spominja na to, da je Kristus sezidal svojo Cerkev na Petru - Skali, in ga postavil za vrhovnega pastirja svoje črede. To je napovedal že ob prvem srečanju z njim, ko mu je spremenil ime: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter) (Jn 1,42). Utemeljitev za Petrovo prvenstvo v apostolskem zboru pa je njegova izpoved vere v imenu vseh učencev: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16). Jezus je najprej pohvalil njegovo vero, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo cerkev« (Mt 16,18). Apostol Peter je po Jezusovem vnebohodu oznanjal evangelij najprej v Antiohiji, potem pa v Rimu, središču takratnega sveta. Vsak Petrov naslednik je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, obenem pa prvi pastir vesoljne Cerkve ali papež. Že od 4. stoletja so obhajali spomin delovanja apostola Petra najprej v Antiohiji (18. januarja), nato pa v Rimu. Po novem koledarju je ostal samo praznik z imenom Sedež apostola Petra brez omembe kraja. Za verne ljudi je to dan molitve za papeža, prvega pastirja Božjega ljudstva nove zaveze. (sč)
Na sliki:  Arnolfo di Cambio, sv. Peter apostol (13. stol.), kip v Baziliki sv. Petra, Vatikan.

Ob prazniku sedeža apostola Petra smo poiskali vse cerkve na naših tleh, ki so posvečene ‘prvaku apostolov’ – 62 je vseh, 25 župnijskih, 37 podružničnih in tri kapele. – V LJ nadškofiji je sv. Petru posvečenih osem ž. c.: Blagovica (1), Komenda (2), Ljubljana-Sv. Peter (3), Naklo (4), Preddvor (5), Radeče (6) , Radovljica (7) in Selca (8); ‘Petrovih’ je tudi 14 p. c.: Gora nad Poljčami (Begunje na Gor.), Studenec (Bloke), Prigorica (Dolenja vas), Kamniške planine (Kamnik), Dvor (27)  (Polhov Gradec), Ježni Vrh (Primskovo na Dol.), Ladja (Sora), Lož (Stari Trg pri Ložu), Pšata (Sv. Jakob ob Savi), Golče (Zasavska Sveta Gora), Dob (Šentvid pri Stični), Bodovlje (Škofja Loka), Vintarjevec (Šmartno pri Litiji) in Vrh (Želimlje); ter kapela nad Šempetrsko graščino (KR - Šmartin). – V KP škofiji je sv. Peter zavetnik šestih ž. c.: Ilirska Bistrica (9), Klanec, Pivka (10), Povir (11),  Šempeter (spodaj)  in Temnica (12); in enajstih p. c.: Odolina (Brezovica), Gabrovica (oskrb. Komen), Grgar (pokop.), Goriče (Hrenovice), Volče (Košana), Sv. Peter (Krkavče), Vitovlje (28)  (Osek), Piran (26) (Sv. Peter), Sv. Peter (Ročinj), Zatolmin (Tolmin) in Dobravlje (Vipavski Križ). – V NM škofiji sta dve ž. c. sv. Petra: Črnomelj (13) in Št. Peter - Otočec (14) ; na ozemlju škofije je tudi devet p. c. : Kamni Vrh (Ambrus), Stankovo (Čatež ob Savi), Korte (Dobrnič), Zapudje (Dragatuš), Drašiči (23) (Metlika), Žunovec (Mirna), Koritnica (Raka), Gor. Mokronog (Trebelno) in Jezero (Trebnje); ter kapela na Mlaki (Stara Cerkev). – V MB nadškofiji so tri ‘Petrove’ cerkve: Sv. Peter na Kronski Gori (15) , Sv. Peter pri Mariboru (16) in Žiče (17); v Ribičju (24) (Muta) pa je edina p. c. – V CE škofiji je apostolu Petru posvečenih pet ž. c.: Bočna (18 - posvečena prav Sedežu ap. Petra), Buče (19) , Sv. Peter na Kristan Vrhu, Sv. Peter pod Svetimi gorami (20)  in Šempeter v Savinjski dolini (21); p. c. pa sta v Brestanici (pokop.) in v Oleščah (Sv. Rupert nad Laškim). – Edina ž. c. sv. Petra v MS škofiji je v Gornji Radgoni (22), imajo pa še kapelo v Šalamencih (Pečarovci). (mč)

Apostol Peter, Šempeter pri Gorici

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 2, str. 115.

Zgodba

Kmet in pek

Pek se je odločil, da bo kupoval maslo, ki ga je rabil pri peki, pri bližnjem kmetu. Kmalu je opazil, da je merica masla vse lažja, čeprav on plačuje vedno enako ceno.
Prevara je peka ujezila, zato je kmeta prijavil sodniku ter ga tožil zaradi nepoštenosti in sleparjenja.
Na sodišču je sodnik vprašal kmeta: »Katere uteži uporabljate?«
Kmet je odgovoril: »Jih sploh nimam.«
Sodnika je zato zanimalo, kako ve, koliko masla sploh proda peku.
»Zelo preprosto,« je odvrnil kmet. »Ko je pek začel pri meni kupovati maslo, se mi je zdelo prav, da jaz začnem pri njem kupovati kruh. In od takrat mu jaz prodajam natanko toliko masla, kolikor tehta njegov hlebec kruha. Če je teža mojega masla prenizka, potem se mora sramovati on, ne jaz.«

Misel

Pogosto narobe razumemo, zakaj so ljudje taki, kot so, zakaj se tako obnašajo in zakaj tako govorijo. Še posebej, ko nas obnašanje drugih prizadene ali razdraži. Malokdaj se zavedamo, da smo lahko vzrok takega njihovega obnašanja mi sami.
Bolje bi bilo, če bi druge skušali razumeti kot sodili. Naše sodbe so lahko pogosto napačne.

Molitev

Gospod Bog,
nakloni nam
razumevajoče srce,
da se bomo laže
približali drugim.
Podeli nam dar razumevanja
in nam pomagaj,
da ne bomo delali napačnih sklepov pri presojanju drugih.
Če mislimo,
da se morajo na kakšnem
področju drugi spremeniti,
nam pomagaj,
da se jim bomo približali
z več ljubezni, spoštovanja
in razumevanja.
S svojim razumevajočim zadržanjem
naj postanemo izvir ljubezni,
miru in veselja.

Iskrici

Moli k Bogu, kakor da je vse odvisno od njega, in delaj, kakor da je vse odvisno od tebe.

»Ker si drag v mojih očeh,
spoštovan in te ljubim.«
(Iz 43,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 10.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Odgovor na to vprašanje si v vsakdanjem življenju le malokrat zastavljamo, saj se nam zdi daljna preteklost nedostopna in ovita v temo. Pa vendar je to eno temeljnih vprašanj o vsakem jeziku.
Skušajmo nanj odgovoriti! Najprej moramo vedeti, kako jezik sploh nastane. Običajno nastane tako, da na nekem področju eno od narečij nekega večjega jezika začne živeti povsem svoje življenje; začne se razvijati drugače kot vsi drugi sorodni jeziki. To se seveda ne zgodi v enem letu, enem desetletju, včasih niti v enem stoletju. Lahko bi rekli, da se jezik ne rodi, ampak se začne rojevati.
Slovenščina se je tako začela rojevati v 8. stoletju po Kr. in se je dokončno rodila nekje v 10. stoletju.
To seveda ni bil jezik, ki bi ga danes zlahka razumeli. V njem so bili napisani na primer Brižinski spomeniki (972–1039). Da so Brižinski spomeniki napisani v slovenščini, lahko rečemo zato, ker s pomočjo primerjalnega jezikoslovja v jeziku Brižinskih spomenikov opazimo jezikovne značilnosti, ki jih je v tistem času lahko imela samo najstarejša oblika današnjega slovenskega jezika.
Primerjalno jezikoslovje je namreč nekakšna jezikovna matematika s pravili, ki se morajo iziti za vse svetovne jezike. In kakor lahko pri matematiki seštevamo in odštevamo samo ulomke, ki jim prej določimo skupni imenovalec, tako tudi primerjalno jezikoslovje jezike vedno primerja šele, ko jih umesti v določen (zgodovinski) čas.
Takšna matematika nam o slovenščini pove, da se je razvila iz enega od praslovanskih narečij, ki so ga govorili Slovani, ki so v 6. stoletju najprej s severa, nato pa še z juga prišli na naš prostor. Na to narečje so seveda vplivali tudi jeziki neslovanskih staroselcev in sosednjih, neslovanskih ljudstev, a v manjši meri.

Najstarejši slovenski očenaš iz Celovškega (Rateškega) rokopisa. Zapisan je bil v 14. stoletju: Oča naš, kir si v nebesih, posvečenu bodi tvoje ime. Pridi bogastvu tvoje, bodi vola tvoja, kakor v nebesih ino na zemli. Kruh naš vsedanji daj nam dǝnǝs ino odpusti nam dǝlge naše, kakor ino mi odpušamo našǝn dǝlžnikom, ino nas ne upelaj v ednero izkusbo, le nas reši od zlega. Amen.

Včasih lahko zasledimo mnenja, da slovenščina ni slovanski jezik in da je obstajala na našem prostoru že pred prihodom Slovanov (npr. venetska teorija, teorija paleolitske kontinuitete in podobne). To so večinoma mnenja ljudi, ki o jeziku ne vedo veliko, hkrati pa imajo slovenščino zelo radi in bi ji radi na tak način dali večjo veljavo. Ko takšna mnenja preverimo z ‘jezikoslovno matematiko’ primerjalnega jezikoslovja, pa se nam račun ne izide. Zagovorniki teh teorij namreč seštevajo in odštevajo števce ulomkov, ne da bi jih prej dali na skupni imenovalec – če se izrazimo malo bolj slikovito. Dober namen pa ne sme imeti prednosti pred objektivno preverljivo resnico.
In kako je slovenščina dobila narečja? Narečji sta bili najprej dve: severozahodno in jugovzhodno (12. in 13. stoletje). Nato pa smo do 16. stoletja dobili že vse današnje narečne skupine razen rovtarske, ki se je oblikovala v 17. stoletju.
V besedah slovenskega jezika, ki so svoj pomen dobile že zelo zgodaj, najdemo tudi marsikako zanimivo informacijo: dejstvo, da je pozna slovenščina besedo ‘krščenica’ v pomenu ‘dekla, služkinja’, nam na primer priča o tem, da so bili kristjani sprva pripadniki najnižjih slojev slovensko govorečega prebivalstva. Beseda je torej dobila svoj pomen, ko so bili višji sloji naših prednikov še poganski.
Odgovor na vprašanje v našem naslovu nas lahko navdaja s ponosom. Le pomisliti moramo, kaj vse se je dogajalo s slovenščino do današnjih dni. Kaj vse je doživela – in preživela.
AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 109.

PATER STANISLAV ŠKRABEC (1844–1918)
(* ob svetovnem dnevu materinščine) “Slovencem jasnil je slovenskega jezika dušo,” je zapisano na njegovem nagrobniku na ljubljanskih Žalah in na spominski plošči  ob vhodu  v frančiškanski samostan na Kostanjevici pri Gorici,  kjer je pater Stanislav Škrabec živel in deloval skoraj 43 let. Znanstveno se je poglabljal v raziskovanje slovenskega jezika in je največji jezikoslovec slovenist druge polovice 19. stoletja. Pisal je literarne prispevke v revijo Cvetje z vertov sv. Frančiška, ki jo je tudi urejal. Neutrudno je učil in vzgajal ljudi k evangeljskim vrednotam, ljubezni do jezika, naroda in domovine.
Rodil se je 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici.  Leta 1863 je vstopil v frančiškanski red, mašniško posvečenje je prejel leta 1867. Dve leti je kot suplent na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu poučeval slovenščino, grščino in nemščino,  nato pa je tri leta študiral klasično in slovansko jezikoslovje na univerzi v Gradcu in se usposobil za profesorja slovenščine, latinščine in grščine ter hrvaščine in nemščine na interni frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici. Tam je ostal do jeseni 1915, ko se je moral zaradi bližine soške fronte umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra 1918 umrl.
Pri vsem svojem šolskem in vzgojnem delu je vneto študiral slovenski jezik, posebej njegovo zgodovino in razvoj. Z jezikoslovjem se je ukvarjal že v gimnaziji, kot mlad suplent v Novem mestu je v gimnazijskem letopisu 1878 objavil razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi, ki je vila nekaj izjemnega: z njo je ‘zaoral’ v fonetiko – ledino slovenskega jezikoslovja.
Leta 1880 so frančiškani na Kostanjevici začeli izdajati nabožni mesečnik Cvetje z vertov sv. Frančiška.  Pater Stanislav Škrabec je na platnicah tega lista, ki ga je 32 let urejal, objavljal svoje jezikovne razprave, s katerimi je zaslovel med znanstveniki. V petintridesetih letih se ja nabralo za 1.200 strani jezikovnih obravnav. Z jezikoslovjem se je Škrabec ukvarjal 58 let. Anton Breznik, velikan slovenskega jezikoslovja, je o njem zapisal: »Pater Stanislav Škrabec je bil najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator.«

SLOVENSKI JEZIKOSLOVCI

Sebastijan KRELJ (1538–1567)
Bistri Vipavec je med vsemi našimi protestanti pisal najboljšo slovenščino. Šolal se je v Nemčiji, bil je zelo izobražen in obvladal je številne jezike. V svojih slovenskih spisih je skušal izboljšati slovensko pisavo in knjižni jezik; s temi načrti je prišel na dan v Otročji bibliji (1556), ki vsebuje abecednik z latinsko-slovenskim slovarčkom, osrednji del pa obsega katekizem v petih jezikih ter navodilo za krščansko in pošteno življenje. Njegov načrt za reformo slovenskega jezika in pravopisa pa je najbolj dozorel v njegovi Postili slovenski (1567), razlagi nedeljskih in prazničnih evangelijev, v predgovoru je obrazložil svojo pravopisno reformo.

Marko POHLIN (1735–1801)
Rodil se je v tedanjem šempetrskem predmestju v Ljubljani. Po srednji šoli (liceju) se je odločil za meniško življenje in šel k bosonogim avguštincem (diskalceatom). Bil je izredno delaven: izdal je čez 40 knjig in zapustil okoli 20 rokopisov. Pisal je v nemškem, latinskem in slovenskem jeziku, za katerega se je vnel ob stiku s Čehi. Njegova prva natisnjena knjiga je bila Abecedika (1765), abecednik, ki so ga rabili v šoli, leta 1781 so izšle njegove Bukvice za rajtengo, prva slovenska računica. Napisal je tudi svojo slovnico Kraynska Gramatika v nemščini (1768), s katero je hotel dati jeziku pravila, a preveč samovoljno. Sestavil je tudi slovar z naslovom Tu malu besediše treh jezikov (1781).

Jurij JAPELJ (1744–1807)
Po rodu je bil Kamničan. Po gimnaziji v Ljubljani je študiral bogoslovje in v času študija si je nabral obsežno jezikovno znanje. Najpomembnejše Japljevo delo je nov prevod celotnega Svetega pisma, pri katerem je sodeloval šolnik Blaž Kumerdej, ki je veljal za dobrega poznavalca slovenščine. Prevod pomeni važno ločnico v razvoju knjižne slovenščine. Z naslonitvijo na knjižno dolenjščino in upoštevanjem nekaterih gorenjskih prvin je nakazal knjižni slovenščini novo smer. Japljeva zasluga za slovenski jezik je zlasti ta, da se je obrnil nazaj na 16. stoletje, na slovenske protestantske pisce. Leta 1807 je napisal slovnico Slawische Sprachlere, ki pa je ostala v rokopisu.

Jernej KOPITAR (1780–1844)
Ta odlični jezikoslovec se je rodil v Repnjah pod Šmarno goro. Po končani srednji šoli ga je Žiga Zois vzel za domačega učitelja svojemu nečaku. Neko francosko konteso je poučeval slovenščino in svoje zapiske razširil v slovnico (1808–1809), prvo, ki si je zastavila znanstvene, ne praktične cilje. Kopitar je zagovarjal načelo, da je slovnica poročilo o stanju jezika, slovničar ni zakonodajalec, temveč zapisovalec obstoječega stanja. Njegova slovnica je sprejela jezikovno izročilo protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami. V njej se je zavzemal za črkopis, ki bi imel za vsak glas eno črko. V znamenitem ‘abecednem boju’ (1831–1833) je s svojim predlogom doživel poraz.

Urban JARNIK (1784–1844)
Bil je sin Ziljske doline na Koroškem, po gimnazijski maturi je vstopil v celovško bogoslovje in bil leta 1806 posvečen v duhovnika. Kot dušni pastir je branil slovenski jezik in njegove pravice. Dosledno je uporabljal besedo slowenisch namesto windisch. Pisal je nabožne in poučne knjige. Najbolj znana je Zber lepih naukov za slovensko mladino (1814), ki je prva slovenska mladinska knjiga. Po letu 1827 se je z vso vnemo posvetil slavistiki in jezikoslovju. Postal je tudi prvi pomembni slovenski narodopisec na Koroškem. Kot raziskovalec slovenskega jezika je sestavil slovenski etimološki slovar pa še nemško-slovenski ter nemško-slovensko-latinski slovar, ki sta ostala v rokopisu.

Fran MIKLOŠIČ (1813–1891)
Temu slavnemu možu, največjemu slovenskemu jezikoslovcu 19. stoletja, je zibelka tekla na Radomerščaku pri Ljutomeru. Študij prava je končal leta 1840 na Dunaju. Po zaslugi Jerneja Kopitarja je dobil službo v dvorni knjižnici in nato profesorja na dunajski univerzi. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Sad Miklošičevega dela je 34 samostojnih knjig, ki zajemajo skoraj vse panoge slovanskega jezikoslovja, kateremu je položil temelje s Primerjalno slovnico slovanskih jezikov v štirih knjigah (1875). Njegova dela so vplivala tudi na razvoj slovenskega knjižnega jezika; s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole je pomagal utrditi našo pisavo.

(Jurij) Oroslav CAF (1814–1874)
Zibelka mu je tekla v Ročici v Slovenskih goricah. Po maturi se je vpisal na bogoslovje v Gradcu, privlačilo pa ga je jezikoslovje. Sam se je naučil številnih jezikov. Leta 1838 je postal duhovnik in svoj poklic je vestno opravljal, vendar je bilo njegovo življenje posvečeno jezikoslovju. Za svoj življenjski cilj si je zastavil nalogo napisati slovar slovenskega jezika s slovnico. Zbral je veliko besednega gradiva – okrog 60.000 besed! Za njegova prizadevanja je izvedel tudi Fran Miklošič, ki mu je predlagal, da bi slovar izdala skupaj, toda Caf je njegov predlog zavrnil. Slovar in slovnica nista nikoli izšla, nekaj njegovega gradiva je uporabil Pleteršnik v svojem Slovensko-nemškem slovarju (1894–95).

Štefan KOCIANČIČ (1818–1883)
Ta premalo znani vipavski rojak je bil velik učenjak. Tekoče je govoril 30 jezikov, najljubša med vsemi mu je bila hebrejščina, jezik večine knjig Svetega pisma stare zaveze. V gimnazijskih letih se je srečal z duhovnikom Valentinom Staničem, velikim narodnim buditeljem na Goriškem. Pri njem je dobil osnovno znanje in veliko ljubezen do slovenskega jezika. Njegove spise lahko razdelimo v štiri skupine: verske, šolske, zgodovinske in jezikoslovne. Jezikoslovna vprašanja je obravnaval v številnih člankih (Rezijansko narečje, Našim puristom, O začetku Slovanov), veliko pa jih je ostalo v rokopisu, med njimi tudi slovensko-nemški slovar na 1800 straneh.

Matej CIGALE (1819–1889)
Rodil se je v Lomeh pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Gimnazijo je obiskoval v Gorici, bil eno leto v ljubljanskem bogoslovju, nato pa je v Gradcu in na Dunaju študiral pravo. Leta 1848 je postal urednik prvega slovenskega političnega časopisa Slovenija, že naslednje leto pa je na Dunaju nastopil službo v uredništvu državnega zakonika (prevajal ga je v vse slovanske jezike). Bil je praktičen jezikoslovec, predvsem stilist. V svojih spisih je pokazal izostren čut za duha in pravilnost jezika. Skoraj vsi njegovi predlogi so prišli v slovensko slovnico. Njegovi največji deli sta Nemško-slovenski slovar (1860, ob stroških škofa Wolfa) in Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča (1880).

Božidar RAIČ (1827–1886)
Ta neustrašeni borec za slovenski jezik je zagledal luč sveta na Žvabu pri Ormožu. Leta 1850 je bil posvečen v duhovnika. Nekaj časa je bil profesor na gimnaziji v Mariboru; dosegel je, da je slovenščino poučeval slovensko. Bil je prvi, ki je župnijske matične knjige pisal v slovenščini in sestavil slovarček za cerkveno uradovanje v slovenščini. Poleg slovenskega jezika je študiral tudi druge slovanske jezike in staro cerkveno slovenščino, na njeni podlagi je skušal ustvariti enoten vseslovanski jezik. Na svojih potovanjih po Prekmurju se je navdušil za tamkajšnjo starinsko govorico in zelo si je prizadeval, da bi Prekmurce pritegnili v slovensko narodno in kulturno življenje.

Fran LEVSTIK (1831–1887)
Iz Spodnjih Retij pri Velikih Laščah je šel v ljubljanske šole; bil je odličen dijak, zadnja leta mu je šolski uspeh kazila matematika, zaradi nje je ostal brez mature in zaprla so se mu vsa vrata do študija na univerzi in akademskega poklica. Preživljal se je z različnimi službami, vedno pa je ostal povezan s preprostim ljudstvom, poglabljal se je v njegov značaj in govorico. Sad te povezanosti so njegovi trije znameniti spisi: Popotovanje od Litije do Čateža (1858), Napake slovenskega pisanja (1858) ter Martin Krpan z Vrha (1858). V prvem (Popotovanje) genialni Levstik nakazuje edino pot, ki pelje do cilja: vztrajno učenje in kritika, ki spodbuja k izboljšanju.

Maks PLETERŠNIK (1840–1923)
Njegov rojstni kralj so Pišece na Bizeljskem. Po maturi na gimnaziji v Celju je na Dunaju študiral klasično filologijo in slavistiko pri uglednem jezikoslovcu Franu Miklošiču. Po končanem visokošolskem študiju je bil gimnazijski profesor v raznih krajih, najdlje v Celju. Njegovo življenjsko delo je dopolnitev velikega Wolfovega Slovensko-nemškega slovarja v dveh debelih knjigah (1894, 1895). Gradivo zanj so zbirali razni jezikoslovci nad sto let, po pisatelju Franu Levstiku, ki je nad delom obupal, je gradivo v dobrih devetih letih uredil Maks Pleteršnik. Ta slovar spada med temeljna dela slovenskega slovstva in iz njega so zajemali vsi, ki so se v 20. stoletju ukvarjali s slovenskim jezikom.

Karel ŠTREKELJ (1859–1912)
Bil je sin Krasa, rodil se je na Gorjanskem pri Komnu. Šolal se je v rojstnem kraju, v Gorici in na Dunaju, kjer študiral klasično in primerjalno jezikoslovje. Pri profesorju Franu Miklošiču je dosegel doktorat z disertacijo o narečju svojega domačega kraja. Po dolgem čakanju je leta 1897 postal profesor za slovansko filologijo na univerzi v Gradcu. Objavil je več razprav s področja etimologije. V slovensko kulturno zgodovino se je zapisal zlasti kot pobudnik in organizator zbiranja ljudskih pesmi po vseh slovenskih pokrajinah. Za uresničitev naloge, ki mu jo je zaupala Slovenska matica, je pridobil nad 200 sodelavcev. Slovenske narodne pesmi so izšle v štirih zajetnih knjigah (1895–1923).

Anton BREZNIK (1881–1944)
Rodil se je v Ihanu in že kot dijak je v okolici zbiral ljudske pesmi. Po maturi bi rad postal duhovnik, hkrati pa bi rad študiral slavistiko. Po nasvetu škofa Jegliča je najprej končal bogoslovje (1905), jeseni 1907 pa je šel v Gradec študirat slavistiko. Leta 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu in ostal do smrti. Ko je videl, kako zelo manjka dobrih šolskih knjig, se je lotil sestavljanja nove Slovenske slovnice (1916), ki je bila v veljavi do konca druge svetovne vojne. Leta 1920 je izdal Slovenski pravopis, skupaj s Franom Ramovšem je leta 1935 pripravil dopolnjeno izdajo, ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950. Sodeloval je tudi pri sestavljanju Slovenskih čitank.

Karel OŠTIR (1888–1973)
Zibelka mu je tekla v Arnačah pri Velenju. Gimnazijo je obiskoval v Celju in Mariboru, v letih 1909 do 1913 je v Gradcu in na Dunaju študiral primerjalno jezikoslovje. Leta 1922 je ta predmet začel predavati na univerzi v Ljubljani najprej kot docent, leta 1932 pa je postal redni profesor. Dolga leta je bil predstojnik Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje. Sprva je raziskoval indoevropsko jezikoslovje, nato pa se je posvetil staroevropskim jezikom. Pretežni del njegovega znanstveno raziskovalnega dela je bil posvečen alarodskim jezikom – istorodnim jezikom ljudstev na ozemlju, ki so ga pozneje zasedla indoevropska ljudstva. Svoje razprave je objavljal v tujih in domačih znanstvenih revijah.

Fran RAMOVŠ (1890–1952)
Rodil se je v železničarski družini v Ljubljani. Po maturi je odšel na Dunaj študirat jezikoslovje, študij je nadaljeval in končal v Gradcu. Po ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani leta 1919 je bil med prvimi imenovan za rednega profesorja slovenskega jezika. Bil je bleščeč predavatelj. Študente je uvajal v indoevropsko in slovansko jezikoslovje. Bil je tudi največja avtoriteta v vprašanjih slovenskega knjižnega jezika. Posebej je raziskoval jezikovni razvoj in narečja. V knjigi Dialektološka karta slovenskega jezika (1931) je objavil zemljevid slovenskih narečij. Sodeloval je pri več izdajah Slovenskega pravopisa. Bil je ustanovitelj Inštituta za slovenski jezik pri SAZU, ki zdaj nosi ime po njem.

Jakob ŠOLAR (1896–1968)
Rojen je na Rudnem pod Dražgošami. Po klasični gimnaziji v Ljubljani in po štirih letih bogoslovja je bil leta 1918 posvečen v duhovnika. Kot prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu je na ljubljanski univerzi študiral slovenščino in francoščino. Od leta 1924 učil na šentviški gimnaziji, dokler niso leta 1941 Zavod zasedli Nemci. Ob svojem profesorskem delu se je posvečal pripravljanju učbenikov, zlasti bogatih čitank. Bil je med ustanovitelji Slavističnega društva, pobudnik njegovih načrtov in urednik njegove revije Slovenski jezik. Slovenski pravopis 1950 je skoraj v celoti njegovo delo. Velikansko delo je opravil pri zbiranju gradiva za Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Anton BAJEC (1897–1985)
Rojen v Polhovem Gradcu. Romanistiko in slavistiko je študiral v Zagrebu, Pragi, Ljubljani in Parizu. Prvi profesor za slovenski knjižni jezik na univerzi v Ljubljani (1947–1962), redni član SAZU, član komisij za slovenski jezik in pravopis, član glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), urednik Slavistične revije, Jezika in slovstva. Ukvarjal se je z vprašanji slovenskega knjižnega jezika, zlasti besedoslovja in besedotvorja, njegovo glavno delo Besedotvorje slovenskega knjižnega jezika I–IV. Sodeloval je pri sestavljanju čitank in slovnic za nižje razrede srednjih šol ter pri več izdajah Slovenske slovnice in Slovenskega pravopisa.

Mirko RUPEL (1901–1963)
Rodil se je v Trstu v slovenski družini, ki je dala več izobražencev. Maturiral je v Ljubljani, nato pa je tam na novoustanovljeni univerzi študiral slavistiko in romanistiko. Bogato znanje je nabiral pri ugledni četverici njenih slavistov: Nahtigalu. Prijatelju, Ramovšu in Kidriču. Dolga leta je bil gimnazijski profesor, nazadnje ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK). Kot literarni zgodovinar je raziskoval slovensko reformacijo, protireformacijo in barok in o tem pisal (Slovenski protestantski pisci, Primož Trubar ...). Kot šolnik je sodeloval pri raznih učbenikih, na jezikoslovnem področju pa je prispeval svoj delež k Slovenski slovnici (1947, 1956) in Slovenskem pravopisu (1950, 1962).

France BEZLAJ (1910–1993)
Rodil se je v Litiji, po gimnaziji v Kranju in Ljubljani je študiral slavistiko v Ljubljani in Pragi, bil gimnazijski profesor v Ljubljani, leta 1958 je postal izredni in leta 1962 redni profesor za primerjalno slovansko jezikoslovje na oddelku za slovanske jezike in književnosti ljubljanske univerze. Kot redni član SAZU je na inštitutu za slovenski jezik vodil etimološko-onomastično sekcijo. Težišče Bezlajevega jezikoslovnega dela je bilo v etimologiji in onomastiki. V dveh knjigah je opisal Slovenska vodna imena (1956, 1963). Njegov življenjski cilj pa je bil Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A–J) je izšla leta 1972, naslednji dve knjigi pa so uredili in objavili mlajši jezikoslovci.

Tine LOGAR (1916–2002)
Rodil se je v številni, narodno zavedni družini v Horjulu. Po osnovni in srednji šoli je šel študirat slavistiko na ljubljansko univerzo in pri profesorju Franu Ramovšu doktoriral z disertacijo o horjulskem govoru. Od leta 1959 je na filozofski fakulteti v Ljubljani predaval zgodovino in dialektologijo slovenskega jezika, najprej kot docent, zatem izredni in redni profesor. Ob Ramovšu velja za utemeljitelja moderne slovenske dialektologije. Kot terenski zapisovalec slovenskih govorov je prekrižaril celotno slovensko ozemlje in zamejstvo. Zapisal je okoli 200 slovenskih govorov za slovanski lingvistični atlas.

Jože TOPOROŠIČ (1926–2014)
Njegov rojstni kraj je bil Mostec pri Brežicah. Med drugo svetovno vojno je bil v izgnanstvu, po vrnitvi končal gimnazijo, po maturi študiral na ljubljanski univerzi slavistiko, na tej ustanovi je bil od leta 1970 predavatelj slovenskega jezika in stilistike ter vzgojil številne generacije slovenistov. Jože Toporišič je bil vodilni slovenski jezikoslovec druge polovice 20. stoletja. Bil je avtor številnih jezikoslovnih razprav in del. Njegovo najpomembnejše delo je gotovo Slovenska slovnica (1976), s katero je preoblikoval podobo slovenske slovnice, kar je sprožilo ostre kritike in polemike. Sodeloval je tudi pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa.

Breda POGORELEC (1928–2006)
Edina ženska v zboru zaslužnih slovenskih jezikoslovcev je v rojstni Ljubljani ‘šla skozi’ vse šole – od osnovne do univerze, na kateri je leta 1952 diplomirala iz slovenskega jezika in primerjalnega jezikoslovja. Doktorirala je z disertacijo Veznik v slovenščini. Leta 1966 je na ljubljanski univerzi začela predavati slovenski knjižni jezik, od leta 1985 kot redna profesorica. Sprva se je osredotočila na skladnjo slovenskega knjižnega jezika, kasneje pa na stilistiko. Bila je članica pravopisne komisije pri SAZU, ki je izdelala osnutek novih pravopisnih ter pravorečnih pravil, ter sourednica Slovenskega pravopisa (1990). Sodelovala je pri navezovanju stikov s slovenskim zamejstvom.

Jakob RIGLER (1929–1985)
Rodil se je v Novih Lužinah pri Kočevju. Po maturi v Ljubljani se je vpisal na slavistiko, študiral je slovenski in ruski jezik in književnost. Že med študijem je napisal več razprav, doktoriral pa je z disertacijo Južnonotranjski govori. Vseskozi je deloval v Inštitutu za slovenski jezik, najprej kot asistent, nazadnje kot znanstveni svetnik. Bil je član komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko ter komisije za zgodovinske slovarje. Pomembno delo je opravljal pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Z dialektološkimi razpravami je zajel celotno slovensko jezikovno ozemlje, skupaj s Tinetom Logarjem je izdal Karto slovenskih narečij (1983). Ukvarjal se je z jezikom slovenskih protestantov, zlasti Trubarjevim.

Iz starejše generacije živečih jezikoslovcev so znani: Janez Dular, Marc Greenberg, Ada Vidovič Muha, Martina Orožen, Marko Snoj, Zinka Zorko. Mlajših pa je zelo veliko, med njimi: Kozma Ahačič, Helena Dobrovoljc, Marko Jesenšek, Andreja Žele ...

ČUK, Silvester. p. Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str 50-57.

21. februar je dan materinščine  - naj bo tokratni razmislek na temo:

Prisluhnil sem prepletanju glasov sredi druščine mladih. V besedovanje so se kar naprej vpletale besede: life, full, cool, loser, mega, OK, the best, happy …
»Ker mi udari ‘tujščina’ na živce sem povprašal: »Pa je res potrebno uporabljati toliko tujk?«
»Saj samo barvamo jezik, da ni tako pust!« se je oglasila mladost in dodala. »Iščemo sončnost in sočnost življenja« – očitno tudi slovenskega jezika.
Od takrat pa do danes, ko zapisujem te vrstice, razmišljam, kako v pogovoru obarvati zborni, knjižni jezik in se pri tem izogniti ‘tujcizmom’. In sem se domislil: storimo to z materinščino, ki je narečje knjižnega jezika. Slovenci imamo v narečjih tolikšno barvitost – pomislite: komaj dva milijona nas je, pa imamo več kot 50 narečij, medtem, ko jih ima sto milijonski ruski narod le bornih 20. Vem, pri nekaterih jezikoslovcih se bo prebudil pomislek; knjižni, zborni jezik je pomembna pridobitev. Komaj v 19. stoletju sta se na slovenskem poenotili dve knjižni normi na glasoslovni in oblikoslovni ravni: Küzmičeva in Trubarjeva. In šele, ko smo med vsemi narečji sprejeli skupni imenovalec jezika, smo lahko začeli razmišljati o skupni – samostojni državi. Res je, jezik nekega naroda ima svojo trdno osnovo v knjižni normi in zato je ta pomembna; narod mora imeti svoj uradni jezik, ki je umetelno lep in nam je dragocen, toda v njem ne more biti nikoli tiste polne srčnosti, kot jo nosi v sebi materinščina. V narečje smo bili rojeni! Nismo bili rojeni v knjižno besedovanje, rojeni smo bili v materinščino, ki je (p)oseben odtenek nam Slovencem skupnega jezika. V narečju nam je šepetala svojo ljubečo naklonjenost naša mati od prvih trenutkov življenja. Narečje je prav posebej v srčno zaznamovalo naše bivanje. Spominjam se očeta, s kako polno radostjo je spregovoril ‘po Koroško’. Mladi duhovnik Janez Rus, je na vprašanje: zakaj vztrajno ohranja v pogovornem jeziku svoje narečje, odgovoril: »Trbovljščina je nekaj pristnega, živega in nanjo je vezana identiteta.«
Očitno želite mladi (in ne samo mladi) barvati jezik – v njem želite na (p)osebni način zveneti, izstopiti, se poudariti, prikazati … – zakaj bi morala biti to angleščina, zakaj bi ne bile to čudovite narečne besede kraja, pokrajine v kateri smo bili rojeni? Kaj pravite na ta predlog? Naša slovenščina ima v narečnih besedah tako zanimive ocvirke. Že jed nam paše, če je začinjena in sočna, kaj šele pogovorni jezik.
Ko sem bival v Prekmurju, sem po nekaj mesecih začel uporabljati nekatere prekmurske besede. Kmalu me je nekdo opomnil: »Ti govori po vaše in jaz bom po naše, pa bo za oba lepo!« Takrat sem uvidel, da je večglasno besedovanje lepše, bolj barvito od enoglasnega; da pravzaprav v prijateljski družbi zvenimo bolj osebno, če si dovolimo materinščino – narečno besedovanje in ne čisti zborni jezik, ki nas lahko poudari kot uradne, strokovne … in če ob tem zapremo še pipico srčnosti, potem zvenimo celo sterilno. Materinščina ne more biti nikoli takšna, kajti v njej bije srce matere. Ko se malo dete hrani tam na njenih prsih, se ne hrani samo za telesne moči; tam prisluškuje tudi utripu srca in prvim besedam, ki mu jih mati šepeče. Ta beseda ne more biti nikoli hladna – v njej zveni toplina, ki otroka prevzema. In v tej prevzetosti smo privzeli materin jezik in nam je neskončno lepo, ko ga slišimo in v njem spregovorimo. Tudi zato lahko najbolj osebno in najsrčneje začinimo misel ne s tujo (angleško, nemško …) besedo, pač pa z materno – narečno.
V nas je očitna težnja, da bi prerasli uniformiranost jezika. Ker nismo dovolj ovrednotili materinščine – narečja, se je po naši deželi (v poskusu kako prebiti uradnost) razpasla ‘tujščina’, ki je pritlehnost jezika. Če mu daje materinščina barvitost, mehkobo – odsev lepote naše dežele, ga ‘tujcizmi’ bremenijo in kazijo – odvečni so, nepotrebni. Zato predlagam: učimo se knjižnega jezika, a prav tako ohranjajmo materinski jezik, ki domuje v naši vasi, naši pokrajini. Če namenimo zbornemu jeziku tedensko npr. štiri šolske ure pouka, potem negujmo materinščino vsaj uro. To naj ne bo dodatno ‘mučenje’ učencev, pač pa preprosto prebujanje v dar in lepoto svojega kraja … Iz debla slovenstva (zbornega govora) se poglobimo tja h koreninam in koreninicam jezika – v barvitost besedovanja naših mater in očetov. In to storimo čim prej (da ne bo prepozno), da ne bomo zveneli le še zborno – enoumno – ne-umno.
V teh vrsticah sem se želel, ob dnevu materinščine, pokloniti narečjem slovenskega jezika in jih v vrednotenju postaviti na tisto mesto, ki so ga žal izgubila, a jim pripada, tudi zaradi slikovite pestrosti naše dežele!

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (2) 2012, str. 30

Blagor tistim, ki se trudijo, da bi v svetu zavladala pravičnost. Zelo preprosto se je ujeti v zanke pokvarjenosti, krivičnosti, v vsakdanjo politiko, kjer je vse samo posel ... veliko krivic je na svetu, zaradi katerih mnogi trpijo. Jezus na to odgovarja: “Blagor tistim, ki se borijo proti tem krivicam.”. (papež Frančišek)

Blagor lačnim in žejnim pravice je soroden tistemu o žalostnih, ki bodo potolaženi. Kakor tam prejmejo obljubo tisti, ki se ne uklonijo ‘diktatu’ vladajočega mnenja in navad, marveč se v trpljenju postavijo temu po robu, tako gre tudi tukaj za ljudi, ki iščejo to, kar je zares veliko, zares pravično, zares dobro.

‘Pravičnost’ v Matejevem evangeliju pomeni ‘pravo življenje’, to je zvestoba božji volji. Lakota in žeja v Svetem pismu pomenita človekovo hrepenenje po Bogu, težnjo po pravičnosti tistih, ki doživljajo različne oblike krivice. Človekovo hrepenenje po pravičnosti se je začelo uresničevati z Jezusovim učlovečenjem in njegovim oznanjevanjem”.

Ta pravičnost ni človeška pravičnost, tudi ni to pravičnost tistih, ki veljajo za pravične, ker spoštujejo zakone. To je ideal učenca, ki hoče živeti kakor Jezus, ki hoče izpolnjevati Očetovo voljo. Pravičnost ni nekaj meglenega, ampak je vedno dejanska pomoč, s strani Boga in ljudi do tistih, ki so pomoči najbolj potrebni: »Bog pomaga do pravice zatiranim, daje kruha lačnim« (Ps 146,7).

Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha, narodom bo delil pravico. Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico. Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi. (Iz 42,1-3.6-7)

Žeja in lakota vodi človeka k Bogu

Beseda ‘pravičnost’ vsebuje troje: pravičnost Boga, ki jo ponuja vsem; pravičnost človeka, uresničevana z dobrimi deli; socialna pravičnost in solidarnost. To troje je povezano v eno kot pri drevesu korenina, cvet in sad.

Za Juda je Bog vir življenja: pravičnost je tisto življenje, ki prihaja od Boga v osebi in ki se po osebi tudi prenaša na druge, na svet. Pravičnost je pokorščina Bogu, ki podarja življenje in voljnost posredovati to življenje: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33).

Reči ‘življenje’ in reči ‘razdajanje’ sebe drugim, je neločljivo povezano. Kdor živi, živi z drugimi. Če si prisvajaš življenje, to postane smrt, podobno kakor se usmradi voda v mlakuži. V Jezusovem življenju in delovanju je vse to zelo očitno: ‘vrača’ v življenje tisto, kar je bilo mrtvo; obudil je Lazarja in ga poklical iz groba, Zahej je ‘preobrnil’ svoje življenje: od izkoriščevalca do dobrotnika, samarijan pomaga tistemu, ki je na videz mrtev .... Ozdravljenja, izganjanje hudih duhov ... so vidna znamenja posredovanja božjega življenja, ki želi dobro in predstavlja ‘zdravje’ vsakega človeka. V vsakdanjem življenju se s pomočjo bližnjemu, z odpuščanjem, z varovanjem najbolj slabotnih ... verni človek bliža Bogu. Bolj ko človek živi v pokorščini Bogu, bolj čuti kako raste v njem želja, da bi pomagal tistim, ki so v težavah, ki živijo v pomanjkanju ... To ‘gibalo’ (poklicanost) je neke vrste lakota in žeja, ki se ne da več ustaviti. Bolj ko veren človek srečuje priložnosti, da bi delal dobro, bolj njegova lakota in žeja narašča: in tistemu, ki več da, se bo tudi več dalo.

Sv. Edith Stein je dejala, da je človek, ki pošteno in strastno išče resnico, že na poti h Kristusu. O takšnih ljudeh govori blagor – govori o tej žeji in lakoti, ki je blagrovana zato, ker vodi človeka k Bogu, h Kristusu in zato odpira svet božjemu kraljestvu. Bog pričakuje našo notranjo budnost za njegovo tiho nagovarjanje, ki je v nas in nas iztrga iz praznih navad na pot k resnici – k Jezusu Kristusu.

Blagor mu, kdor zna darove edinstvenega nebeškega Očeta spremeniti v razodetje pravice in v ljubezen do bližnjega. (Bernhard Häring)

Vsi živimo na isti ladji in ta se bo potopila ali rešila z nami vsemi. Ne moremo upati v lastno rešitev, če se ne borimo za pravičnost in mir, ki ju hoče Bog. Oče za vse svoje otroke, za vse narode. (Bernhard Häring)

Pravičnost je odsev svetosti. Biti pravičen pomeni biti svet v odnosu do ljudi, narediti tako, kot je dobro tudi za bližnjega. (papež Frančišek)

Naj zacveti cvetlična greda sveta

Sodobni svet je popolnoma osvojila potrošniška miselnost, podvržen je tržnim zakonom in še zdaleč ni podoben zemlji, na kateri bi cvetela pravičnost. Zemlja je danes cvetlična greda, ki nam vsak dan rodi vsakovrsten plevel: razrašča se pridobitništvo, izkoriščanje, ropanje, prisvajanje. Verni človek je poslan na svet, ki ni njegov, živi znotraj sistema, vendar vanj ne spada. On ne ugasi svoje žeje in lakote, ampak jo postopoma ob dogodkih vsakdanjega življenja polni in napaja. Tako prihaja do takšne notranje občutljivosti, da je sposoben slišati in videti tiha znamenja, katera Bog pošilja v svet in tako razbijejo nasilnost vsakdanjosti. Tako kot poje Marija v svoji hvalnici: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke (nič več neenakosti in oblasti, ki stiska in pritiska); lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne (nič več zbiranja in razdeljevanje dobrin po potrebah vsakega posameznika) (Lk 1,52). Bl. Pavel VI. je poudaril, kako se je Marija pokazala v Magnifikatu in tudi v vsem življenju zavetnica socialnih pravic: razkrila je bedo tistih, ki hočejo druge prevladati. Z Marijo se torej predajmo Kristusovi šoli in se ne naučimo biti lačni in žejni pravice.

Lakote in žeje po pravici ne smemo nikdar omejevati samo na zemeljske dobrine. Največje darilo, ki smo ga prejeli, je vera, in hvaležnost zanjo nas obvezuje, da jo s svojim načinom življenja in z besedo posredujemo tudi drugim. (Bernhard Häring)

Stvarnik narave in človeka, daj nam moč, da bomo znali na sovraštvo odgovoriti z ljubeznijo, na krivičnost s pravičnostjo, naj vojno z mirom. (sv. Janez Pavel II.)

Pravičnost je strog sodnik. Ničesar ne spregleda in se ne da podkupiti. Na starih slikah je upodobljena z obvezo na očeh. To pomeni, da se ne bi smela ozirati veljavo človeka, ki ga mora soditi. (Stanko Cajnkar)

Prava revolucija se zgodi samo prek brezpogojne predanosti Bogu, ki je merilo pravičnost in hkrati večna ljubezen. In kaj nas bi lahko rešilo, če ne ljubezen? (Benedikt XVI.)

Vera, ki jo dan na dan utrjujemo z evharistijo, nas ne bo prevarala, če se bomo sedaj na zemlji, vsak na svojem mestu, spustili v boj za pravico, kakršne nas je učil Kristus. Naj nam bo jasno, da ta pravica izključuje vsako nasilje in sovraštvo. Nova pravica izvira iz Kristusove krotke ljubezni. (Bernhard Häring)

Pred ljubeznijo je težje vzdržati kot pred pravičnostjo. Na kolena ne sili pravičnost, pač pa ljubezen. (Franc Sodja)

Sreča je v vsakem stanu doma, je vsakemu odločena, da jo le prav spozna in prav išče. Mati prave sreče je pravičnost. (bl. Anton Martin Slomšek)

Ponižno prihajam k tebi, Gospod,

da bi te prosil za pogum.
Z dušo in srcem želim živeti v pravičnosti
in se nočem prodati nikomur in za nikakršno korist.
Želim si, da bi bil močan,
da se bom lahko uprl skušnjavam ...
in ne bom iskal navideznega miru v lagodnosti in zaslepljenosti.
Prosim te za odločnost in vztrajnost,
da ne bom podlegel napakam, krivicam, sovraštvu ...
da ne bom samo nezadovoljen
zaradi razmer, ki vladajo na svetu,
ampak bom ohranjal živo veliko željo,
da bi delal za to, da bi ga izboljšal.
Pomagaj mi, da bom neutruden graditelj
tvojega Kraljestva vere in pravičnosti,
vreden sprejeti tvoje besede:
»Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni:
jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).

Jezusov obraz danes

Božji Sin je prišel, da bi odkupil izgubljeno človeško življenje, nas odrešil. Sin človekov je bil za svoje iskanje pravice ‘nagrajen’ s smrtjo. On pušča na svetu svojo podobo (ikono): obraz, oblit s krvjo, opljuvan in ponižan, znamenje neskončne bolečine. Tisti, ki čuti žejo in lakoto po pravici, more ta obraz srečati na svoji poti; in ko se mu bo približal, se ga dotaknil in poljubil (kot je naredil Frančišek Asiški ob srečanju z gobavcem), se mu bo ta obraz pokazal v vsej svoji lepoti. Naša sreča se poraja iz prizadevanja, da bi bilo na svetu več pravičnosti. Kot piše sv. Avguštin, bomo “napolnjeni s tem, česar smo lačni in žejni”. Veselje do življenja se rojeva le tako, da živimo. To ni besedna igra, ampak je izkušnja. Tu se rojeva pravo veselje, tista umirjenost, tista pesem ki ponavlja: srečni tisti, ki čutijo žejo in lakoto po pravici, in gradijo mir tam, kjer so spori. Najbolj globoke in skrite potrebe in želje njihovega srca bodo potešene: »Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka« (Raz 7,16). Gospod sam bo kruh ki bo potešil njihovo lakoto, vino, ki bo pogasilo njihovo žejo. Samo Bog lahko izpolni najbolj globoke in skrite želje človeškega srca.

Bistvo pravice, ki nam jo je prinesel Kristus, je hvaležnost. Vse, kar imamo, tudi najvzvišenejši dar, to je božje prijateljstvo in čast božjega otroštva, nam narekuje hvaležnost do Boga. Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici. (Bernhard Häring)

Brez plemenitih sadežev naših dobrih del ljudje ne morejo spoznati, da je Bog, ki vanj verujemo, zares Bog pravičnosti, usmiljenja, resnice in ljubezni. (Lojze Bratina)

ZGODBE

Nihče nima večje ljubezni

Giuseppe (Pino) Puglisi je bil vzoren duhovnik, ki se je posebej posvečal mladim v mestni četrti Brancaccio v Palermu. Vzgajal jih je po evangeliju in tako odvračal od zgrešenega način življenja, v katerega jih je prisilila mafija. »V imenu Kristusa, križanega in vstalega, tega Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje, se obračam do odgovornih: spreobrnite se! Nekega dne bo prišla Božja sodba!« Zvesti Kristusov pričevalec je slutil, da mafija že steguje roke po njem. V svojih javnih nastopih je mafijce, ki so sejali strah med ljudi, povabil, naj pridejo, da se pogovorijo. Namesto tega pa so 15. septembra 1993, na njegov 56. rojstni dan, poslali dva morilca. Po napornem dnevu se je zvečer pripeljal domov s svojim starim avtomobilom. Ko je izstopil iz vozila in šel proti vratom, ga je nekdo poklical. Obrnil se je in njegov pajdaš ga je zahrbtno ustrelil v tilnik. Mafijska eksekucija! Kasneje so morilca aretirali. Povedal je, da je duhovnik, ko sta se mu z drugim mafijskim ubijalcem približala, z nasmehom na ustnicah dejal: »To sem pričakoval.« Na njegovem grobu je napis: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13). Leta 2013 je takratni papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega.

Deset zapovedi za življenje v pravičnosti (človeško gledano)

Čeprav se ljudje danes najraje ‘gibljejo’ v povprečju (zlati sredini), pa ne more nihče živeti brez nekaterih opozorilnih znamenj, in brez cilja, ki mora biti določen. Benjamin Franklin, ameriški pisatelj, državnik, znanstvenik ..., pravičnik, je v svoji avtobiografiji postavil naslednja življenjska pravila (ki so predstavljana kot predlogi)

1. Zmernost: ne prenajedaj in ne opijaj se.
2. Molk: ne govori, če to ne koristi drugemu ali tebi samemu; izogibaj se plehkosti in praznih pogovorov.
3. Red: potrudi se, da bodo vse stvari na svojem mestu, da bo vsak kotiček tvojega delovnega okolja urejen.
4. Odločnost: odloči se, da boš storil tisto, kar moraš; brez odlašanja naredi tisto, za kar si se odločil.
5. Skromnost: ne zapravljaj, razen za svojo nujno potrebo ali potrebo drugih; nikoli ne zapravljaj.
6. Delavnost: ne zapravljaj časa; poskrbi, da boš vedno imel početi kaj koristnega; odstrani vse dejavnosti, ki niso potrebne.
7. Iskrenost: bodi pristen in pravičen v svojem načinu razmišljanja in če govoriš, govori razumljivo in s skladno s tem, kar delaš.
8. Pravičnost: Ne povzročaj nikomer nič zlega, nikomur ne škoduj in nikoli ne odkloni pomoči, ki si jo dolžan dati.
9. Umerjenost: izogibaj se skrajnosti; premagaj se in se ne razburjaj zaradi dejanj, za katera misliš, da bi si to zaslužila.
10. Mirnost: ne dovoli, da bi te motile nepomembne stvari, prav tako plehki dogodki, ki se jim ne moreš izogniti.

Zmagala bo ljubezen

V začetku devetdesetih je divjala v Burundiju vojna med etničnima skupinama Hutujev in Tutsijev in zahtevala 300.000 življenj, več 100.000 pa jih je moralo zaradi genocida zapustiti domove. Nekdanja učiteljica Marguerite Barankitse, iz skupine Tutsijev, je hotela pomagati Hutujcem tako, da je odprla hišo miru, nekakšno sirotišnico. Ko so jih odkrili, je morala zvezana gledati, kako so 72 ljudi, ki jih je hotela rešiti, pobili z mačetami. Takole pripoveduje: »Če ne bi imela vere, bi tisto noč pred tolikimi leti prav gotovo rekla: Dovolj, videla in doživela sem več grozot, kot jih more prenesti človeško srce.« Toda vem, da je Jezus rekel: vedno bom z vami, do konca sveta. Ko je bilo najtežje, sem prosila Boga za pomoč: Gospod – sem dejala – pomagaj mi, da bom vedno verjela v življenje in v ljubezen.« Vem, da bo vedno zmagala ljubezen, nikoli sovraštvo. Človeka, ki ima sočutje, dostojanstvo in ljubezen, ne more nič prestrašiti. Nihče in nič ne more ustaviti ljubezni – najsi bodo to vojske, sovraštvo, preganjanje, lakota ali pomanjkanje.«

Mednarodni strokovnjak

Otroci so čebljali in piščanci so čivkali okrog gospe Marie de las Mercedes, ki je metala koruzno zrnje svojim kokošim. Tedaj je z oblakom prahu po cesti iz Santa Dominga pribrzel imeniten avtomobil in ustavil pred hišo. Gospodič v suknjiču in kravati, z majhnim potovalnim kovčkom v roki je vprašal Mario: »Ali mi boste dali eno kokoš, če uganem njihovo točno število? Ona se je namrdnila. On je hitro vzel iz avtomobila najnovejši računalnik, vključil GPS, povezal svoj pametni telefon z aplikacijo za satelitsko fotografijo in vključil sistem za štetje: »Imate stodvaintrideset kokoši.« Vzel je eno in jo držal v rokah. Tedaj ga gospa Maria vpraša: »Če vam jaz povem, kakšno službo opravljate, mi boste pustili kokoš?« On se je prisiljeno nasmehnil. Gospa je rekla: »Vi ste mednarodni strokovnjak.« Vzela je kokoš in razložila, da je bilo to lahko ugotoviti in bi verjetno vsak uganil: »Prišli ste, ne da bi vas kdo poklical, vstopili ste v kurnik, ne da bi vprašali za dovoljenje, povedali ste mi nekaj, kar sem jaz že vedela, in za to ste zahtevali še plačilo.« (zgodba iz Dominikanske republike)

V mladosti mislimo: najmanj, kar bi nam lahko ljudje izkazovali, je pravičnost. Na stara leta spoznamo, da je to največ. (Marie von Ebner-Eschenbach)

Kristjan je človek, ki se zaveda, da v vsakem primeru najprej živi od obdarovanosti; da torej more vsaka pravičnost obstajati le v tem, da je tudi sam obdarjevalec – enak beraču, ki je hvaležen za prejete stvari in jih velikodušno deli naprej. (Joseph Ratzinger)

Pravičnost je umetnost pravilnega razdeljevanja. Zato je po svojem bistvu služba, z vsemi posebnostmi službenega razmerja in odgovornosti. (Stanko Cajnkar)

Človek je bil od nekdaj lačen in žejen, ne le zato, ker so dobrine na svetu napačno porazdeljene, ampak zato, ker je človek nenasiten: več ko ima, več si želi. Žeja po denarju, žeja po modi, žeja po ljubezni, žeja po ... Na tem svetu pa ni pravičnosti, in tisti, ki se zanjo trudijo, pogosto ne morejo uspeti, ker so »mogočni« poslužujejo vseh sredstev. Zato bomo, če hrepenimo po pravičnosti, pogosto žejni in lačni, toda videli smo že, da vsi blagri prinašajo težave in preganjanje. Osnovna drža za uresničevanje pravičnosti je – biti odkrit. Samo tisti je lahko odkrit, ki je lačen in žejen pravičnosti, zato današnji svet odkritost preganja, ker ta razkrinkava strahopetnost. Odkriti moramo biti najprej do sebe, toda to je samo pogoj, da smo odkriti do drugih. Biti odkriti pomeni povedati stvari v obraz, povedati tako, kot je, tudi oblastem, tudi nadrejenim... o tem je lahko sanjati, a zelo težko je to uresničiti. Kdor pa bi bil rad odkrit, ne da bi ljubil pravičnost in ne da bi bil pripravljen na preganjanje ali vsaj zapostavljanje, se bo moral zadovoljiti s tem, da bo ostal le pri besedah. In taka je danes večina.

Pravičnost daje vsakomur njegovo in ne zahteva tega, kar pripada drugemu, spregleda lastno korist, da bi vsem zagotovila enakost. (sv. Ambrož)

Človek je vreden imena človek, če si tam, kjer je, prizadeva za pravičnost. (Romano Guardini)

Z izmenjavo zemeljskih darov si boste pridobili obilje in boste nasičeni. Toda če te izmenjave ne boste opravljali z ljubeznijo in dobrohotno pravičnostjo, bo ene privedla v požrešnost, druge v lakoto. (Kahlil Gibran)

 DEJSTVA

Kako naj govorimo o pravičnosti:

– če vsak dan zaradi lakote umre 17.000 otrok (na leto več kot 6 milijonov – za tri Slovenije), skoraj vsi na južni polobli;
– če 300.000 mladoletnih otrok služi v vojskah po svetu, in je 12 milijonov otrok vsako leto ranjenih ali so pohabljeni zaradi min;
– če je že 13 milijonov otrok izgubilo starše zaradi AIDS–a, če 15 milijonov otrok ni nikoli obiskovalo šole, če jih 55 milijonov dela v tovarnah in so izkoriščani kot živali;
– če gre vsak večer lačnih spat 963 milijonov ljudi; milijarda jih živi v barakarskih naseljih brez pitne vode, vsako minuto umre ženska pri porodu. 1,3 milijarde ljudi nima dostopa do osnovnega zdravstva, 2,5 milijarde ljudi živi v neustreznih higienskih razmerah.
– če si od stotih ljudi šest lasti 59 % vsega bogastva; 80 jih živi v človeka nevrednih pogojih; 70 je nepismenih; 50 pa lačnih?
Pravičnost je dar, pa tudi sad vestne izbire med deli zla in potjo Gospodovo.
Te statistike odkrivajo, kako zelo smo se oddaljili od prvotnega Božjega načrta. Ali smo sploh lahko »pravični« pred njim? Papež bl. Pavel VI. je napovedal: »Bojte se jeze revnih ljudstev, ko se bodo uprli, nas bodo potolkli ...« Če torej na svetu ni pravičnosti, kako bi bil lahko mir?

Gospod, prišel si na svet,
da bi vžgal ogenj ljubezni in pravice.
Daj, o Gospod, da bi vsi, ki smo blizu tvojemu srcu,
mogli spoznati veliko Očetovo željo,
ki si jo ti razodeval z vsem svojim življenjem:
da bi ljudje kot božja družina živeli v popolni edinosti,
da bi vse duhovne in materialne dobrine
sprejemali kot dar edinega Očeta
in jih posredovali drugim

Osvobodi nas, Gospod,
ozkega razumevanja pravice,
in še posebno bogatine in tiste ljudi, ki nočejo služiti,
če ne dobe takoj povračila.
Daj, da bi razumeli pravico tako,
kot si jo razumel ti, usmiljeni Odrešenik,
ko si sodiI grešnika.
Daj, da bomo znali biti hvaležni!
Če smo hvaležni vsak trenutek svojega življenja,
smo povezani s pravičnostjo Očeta,
ki posvečuje svoje ime s tem, da pomaga ubogim.
Bernhard Häring

Vprašanja

– Katere so, po tvoji presoji, značilnosti krotkega človeka v današnjem svetu. Poskusi sestaviti Deset zapovedi prijaznosti in ljubeznivosti za naš čas.

– Sveti Pavel je v spodbudi kristjanom v Filipih zapisal: Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem (Flp 4,5). Ali si prepričan, da od kakovosti odnosov med ljudmi odvisna tudi kakovost življenja? Povej kakšno svojo izkušnjo, ki to potrjuje.

– Omenili smo, da je danes veliko nasilja v dejanjih, pa tudi v besedah in mislih ... Poskušaj označiti kakšen je tvoj odnos in drža do bližnjega, predvsem do najbližjih (pasiven, aktiven, ravnodušen, poslušen, razumevajoč, ljubezniv ...

Ne moremo vsega staviti samo na materialno pravičnost in prizadevanje za družbeni mir, za skupno blaginjo... V luči vere je edino Bog tisti, zares pravičen, kot Stvarnik in tisti, ki je stvari dokončal. Bog je pravičen tudi zato, ker v svojem odnosu do stvarstva, spoštuje to, kar je naredil – naravo. Zato hoče, da jo tudi mi spoštujemo. Brez pristnega duha uboštva, brez ljubezni do križa, lakote in žeje po pravičnosti, ne more nihče živeti iz svojega krsta in širiti okrog sebe evangeljskega duha. Samo če se bo v nas poglobila zavest naše povezanosti z Bogom, se bo okrepila tudi naša povezanost z bližnjimi. Največje darilo, ki smo ga prejeli, je vera. Komur je bližnji samo sredstvo, da doseže lastne koristi, ali lastno uveljavljanje, ta je daleč od pravičnosti. Vrednost svoje vere dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe. Naučimo se dejavne ljubezni, prepriča nas lahko samo eno: pravica, ki jo izkazujemo Bogu s češčenjem, hvaležnostjo in z otroško ljubeznijo. Bistvo pravice, ki jo je prinesel Kristus, pa je hvaležnost. Kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici, ta je njegov učenec.

Moja prva beseda je dobrota, druga spet dobrota in tudi tretja dobrota, iz katere se rodi pravičnost. (sv. Janez XXIII.)

Gospod vas nagovarja in vabi, da bi bili preroki nove dobe, poslanci njegove ljubezni, da bi zmogli pritegniti ljudi k Očetu in graditi prihodnost, v kateri je upanje za vse človeštvo. Svet potrebuje to obnovo. (Benedikt XVI. mladim v Sydneyju 2008)

Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost. (Martin Buber)

Nemarnost, da bi se bojevali zoper sile, ki razdirajo pamet in dušo, je glavni krivec, da živimo v svetu, polnem zunanjih vojn. Kdor ne najde nobenega sovražnika v svoji notranjosti, ga bo našel zunaj. Karkoli se dogaja v duši, se dogaja tudi v svetu. Če duša živi v nepravičnosti, bo tudi svet raztrgan. (Fulton Sheen)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 6, str. 86.

To je zgodba o planincu, ki je želel osvojiti najvišjo goro. Po dolgi pripravi se je odpravil na pot. Hotel je, da slava pripade edinole njemu, zato je na goro odšel sam. Začel se je vzpenjati, šlo je počasi. Začelo se je mračiti. Namesto da bi se ustavil in postavil začasni šotor, je trmasto nadaljeval pot, dokler se ni popolnoma stemnilo. Vse okrog njega je postalo črno. Luno in zvezde so zakrili temni oblaki, tako da je bila tema popolna.
On pa se je kar naprej vzpenjal, a tik pod vrhom mu je spodrsnilo in je padel. Zaman je gledal, povsod je bila tema. V tistih težkih trenutkih so se odvili pred njim vsi hudi in lepi dogodki, ki jih je doživel. Zavedel se je, kako blizu smrti je, ko je začutil, da ga je nekaj močno potegnilo za obleko in njegovo telo je obviselo v zraku. Visel je na obleki.
V smrtnem strahu je vzkliknil: »O Bog, pomagaj mi!«
»Kaj želiš, da ti storim?«
»Reši me, Gospod!«
»Ali res veruješ, da te lahko rešim?«
»Seveda verujem!«
»Potem pa odreži obleko, na kateri visiš ...«
Sledil je trenutek tišine. Plezalec se je odločil, da tega ne bo storil.
Drugi dan so gorski reševalci našli nesrečnega plezalca zmrznjenega. Njegovo telo je viselo na obleki ... le dva metra od tal ...

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Študentje filozofije so bili pred zaključnim izpitom iz logike, ki je veljal za dokaj težkega. Profesor je slušateljem dovolil, da prinesejo s seboj navaden list papirja, na katerega si lahko napišejo čimveč podatkov.
Na dan izpita je večina kandidatov res prinesla s seboj do roba popisane liste. Eden od študentov pa je imel s seboj popolnoma prazen list. Preden je sedel pred profesorja, je položil prazen list papirja na tla in prijatelju, ki ga je pripeljal s seboj, rekel, naj stopi na list. Ta prijatelj je bil namreč študent logike na podiplomskem študiju. Študentu na izpitu je »ponudil« vse potrebne informacije. Samo ta študent je dobil čisto desetko!

Vemo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa. Zato smo mi začeli verovati v Kristusa Jezusa, da bi bili opravičeni po veri v Kristusa in ne po delih postave. (Gal 2, 16)

Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni – in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu, da bi v prihajajočih vekih pokazali v svoji dobrosrčnosti do nas v Kristusu Jezusu čezmerno bogastvo svoje milosti. (Ef 2, 4 – 7)

Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. (Tit 3,4-5)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 39.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.