Pred kratkim se je v naš blok preselila nova družina. Njihov starejši sin bo kmalu dopolnil petnajst let. Že od vsega začetka mu predstavljam starejšo sestro in sva postala velika prijatelja.
Potem pa se je zgodilo, da je prišel k meni ravno v trenutku, ko sem odhajala na srečanje mladinske veroučne skupine v naši župniji. Povabila sem ga zraven, čeprav je popolnoma neveren in ni prejel nobenega zakramenta.
Bil je izredno navdušen in bi rad šel še kdaj, samo boji se, da bodo drugi izvedeli, da je neveren, da ne zna moliti. Prepričujem ga, da to ni nikakršna ovira, da ne bi smel hoditi, in da ga celo občudujem, ker je pri teh letih odkril Nekoga. Vendar ga je kljub temu strah.
In sedaj sem se začela zavedati, da mi je dana zelo lepa, a težka naloga. Kako naj mu razložim, kdo je Bog, kaj sploh je krščanska vera, čemu vsi obredi …, ko pa sem ravno v letih, ko tudi sama oblikujem svoj odnos do vere.
Katero knjigo naj po vaše prebere? Kakšnemu človeku se še ne upam zaupati, ker se bojim, da bo izgubil zaupanje vame. Tako na meni sami za enkrat ostaja vsa odgovornost do mojega prijatelja, Boga in nenazadnje tudi do same sebe.
Zato vas prosim za kakšno spodbudno besedo. Če me že sprašuje karkoli o veri, mu ne želim dajati polovičnih odgovorov.
Doma je sicer povedal, da je bil na nekem verskem srečanju mladih, vendar pa bi lahko rekla, da so njegovi starši zavzeli do tega izredno mlačen odnos, skorajda se niso zmenili.
Želim vam veliko uspehov pri urejanju Ognjišča, saj si brez njega skoraj ne bi mogla predstavljati moje poti v veri.
Valentina

Upamo, da se bodo septembra kljub neugodnim epidemiološkim razmeram odprle veroučne učilnice in se bodo v njih lahko srečevali otroci in mladi ter rastli v veri. Tudi ti opisuješ srečanje mladinske skupine, pravzaprav posebno srečanje, na katerega si povabila nevernega prijatelja. Takih primerov je v naši družbi vse več, saj ima najbrž vsakdo izmed nas prijatelja ali znanca, ki ni bil vzgojen v veri. Lepo, da si prijatelja povabila na to srečanje in mu s tem odprla nov svet ter mu odkrila vero, ki je doslej ni poznal. Tako si povečala njegovo svobodo, saj se bo odslej lahko odločal med več možnostmi v življenju.
Koristno bo, če bo še naprej obiskoval mladinska srečanja, saj bo tam slišal veliko koristnega o veri. Sicer pa je vera in njeno posredovanje stvar krščanske skupnosti, občestva, v katerega bo morda nekega dne vključen, če bo s krstom postal kristjan. Ne vidim nobenega razloga, da bi članom skupine prikrival, da ni veren in ne zna moliti. To ni nobena sramota, saj ni za to sam kriv, če ga starši niso vzgojili v veri. Člani skupine ga bodo tudi lažje razumeli in mu pomagali, če bodo vedeli, da ni bil deležen verske vzgoje.
Če bo hotel prejeti zakramente, potem bo moral vključiti v uvajanje odraslih v krščanstvo (katehumenat), ki se odvija po različnih krajih v Sloveniji, najbrž tudi kje v vaši bližini. Obiskovanje mladinskih srečanj in katehumenat se bosta samo dopolnjevala.
Sprašuješ, kakšne knjige naj bere. Gotovo na najbolj sistematičen način predstavlja vero Katekizem za mlade Youcat. Z vsemi svojimi izdajami od splošnega katekizma do priročnika o družbenem nauku Cerkve do molitvenika in Svetega pisma. Morda bi začel s Svetim pismom, zlasti z Evangeliji, saj bi čisto na začetku lahko bil splošni katekizem zanj pretežak. Ko bo bral Sveto pismo in sicer različico, namenjeno mladim, Youcat Biblija, se mu bodo pojavljala razna vprašanja. Tako mu bodo koristile knjige, ki govorijo o Svetem pismu in ga razlagajo. Po moje mu bodo koristili življenjepisi svetnikov in drugih osebnosti, zlasti tistih, ki so kot odrasli iskali vero in jo našli. Zlahka se bo tudi on prepoznal v življenju katerega od njih in njihovih problemih. Osebno menim, da mu bodo koristile knjige zgodb, ki jih lahko bere in razume tudi človek, ki se šele bliža veri.
Zanimiv je tvoj opis odziva staršev. Niso nasprotovali, ampak so bili do njegovih besed brezbrižni. Ali ni to ‘zrcalo’ naše družbe, ki je do vere in Boga tako pogosto brezbrižna? Ni nasprotna, je pa brezbrižna in je vera ne zanima, čeprav na drugi strani vse več ljudi išče rešitev izven materialnosti in se zato srečajo z novodobskimi duhovnostmi, ki pa največkrat ne odgovarjajo na globoka življenjska vprašanja.
Prav si napisala, da si si zadala težko nalogo – posredovanja in uvajanja v vero. Zato bi ti priporočil, da se pogovoriš z duhovnikom ali voditeljem mladinske skupine, ki ti bo lahko stal ob strani pri odgovorih na prijateljeva vprašanja. Prav tako se skušaj poglabljati v veri, da mu boš lahko odgovarjala na vprašanja in posredovala versko znanje, predvsem pa ga s svojim zgledom in navdušenostjo vodiš k Bogu. Ne pozabi moliti zanj. Prepričan sem, da boš od tega imela najprej korist ti, saj boš tako poglobila svojo vero in jo okrepila. Lepo je namreč napisal papež sv. Janez Pavel II.: »Vero krepimo s tem da jo dajemo naprej« (OP 2).

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str 34-35.

Satan je opazil, da je Noe zasadil vinsko trto. Radovedno se je približal očaku in ga vprašal:
»Kaj sadiš?«
»Vinsko trto,« je odgovoril Noe. »Je prijetna za pogled in okusna za jed. Iz njenih sadov lahko narediš pijačo, ki razveseljuje človeško srce.«
»Če je tako,« je sam pri sebi dejal hudobec, »ti bom pomagal.«
Pripeljal je jagnje, ga zaklal, z njegovo krvjo pa je zalil vinsko trto. Enako je storil z levom, opico in s prašičem. Ko je to opravil, je trta rasla in lepo obrodila.
Iz grozdja se iztisne opojna pijača. Človek, ki spije malo vina, postane prijazen in krotak kakor jagnje. Če ga spije več, postane močan in pogumen kakor lev. Če ga spije še več, postane neumen in smešen kakor opica in če ga še ne neha, postane podoben umazanemu prašiču.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nakupovala je kot vsak petek v bližnji trgovini. Nekaj mleka pa jogurti in se postavila v vrsto za kruh. Ponavadi ga sama speče v kmečki peči in vsak, ki ga poskusi, ga pohvali.
»Naša mama speče najboljši kruh,« jo s polnimi usti hvalijo njeni vnuki v nedeljo popoldan, ko se zberejo za veliko mizo, pogrnjeno z rdečim karo prtom. Za mizo, ki jo je izbral njen mož, in rekel: »Velika in masivna mora biti, da bomo šli vsi okrog in da bo dolgo zdržala …«
Misli so ji poskakovale zdaj na dom, zdaj na hrano, ki jo še mora kupiti, ko je opazila, da je prodajalki padla na tla žemljica. Sklonila se je z vso spoštljivo do žemljice in se spomnila materinih besed: »Če kruhek pade ti na tla, poberi ga, poljubi ga.«
Pobrala je žemljico in nežno položila prodajalki nazaj na pult. Mislila je, kako dobro delo je storila, tedaj pa jo je prodajalka jezno zavrnila: »Kaj pa pobirate po tleh! Bom že sama!« In njene dobrotne oči so se srečale s hudobijo v očeh prodajalke. Sklonila je glavo in s težavo zadrževala solze. V trenutku je pozabila, kaj je mislila še kupiti, in vsa zmedena odšla iz trgovine.
Kaj je vendar storila narobe, da je doživela to? Pobrala je žemljico …

L. Razpotnik.(zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 31.

Stara sem 18 let in imam že več kot eno leto zelo resnega fanta. Zelo se imava rada. Vse si poveva in si iskreno zaupava. Imava veliko skupnega, je pa tudi marsikaj, glede česa se ne strinjava, vendar si s tem ne delava problemov. Vedno bolj pa razmišljava o nečem, kar naju na začetku ni tako zelo motilo, sedaj pa, ko zveza postaja resna, je prešlo v bolečo razliko. Bojim se, da naju bo nekoč ločilo.

Problem je v tem, da on prihaja iz strogo neverne družine, medtem ko našo družino vera združuje in bogati. Vera mi veliko pomeni, je kot hrana za mojo dušo in težko bi živela brez nje. Njemu sem velikokrat govorila o tem, mu razlagala in želela, da bi doumel ali začutil pomen vere. Vendar tega ne more sprejeti za svoje, ne zato, ker noče, ampak enostavno ne more. Mogoče zato, ker mu je vera preveč tuja. Ne more je sprejeti, ker je odraščal v okolju, ki je bilo ne samo neverno, ampak celo veri nasprotno.

Zavedam se, da sva še premlada in da sva premalo časa skupaj, da bi že razmišljala o poroki. Ali bo poroka cerkvena ali samo civilna? On je seveda za civilno, ker se ne želi pripravljati na zakramente, zame pa je poroka v cerkvi bistvenega pomena. Ali pa, kako bova vzgajala otroke, kakšna bo najina družina? Ali bomo en 'tim' ali bomo razdvojeni in nesrečni? Težko je izbrati pravo pot. Vendar je treba poiskati neko rešitev in se odločiti. On misli, da je bolje, da se zalomi sedaj, kot pa kasneje.

Prosim vas, pomagajte mi, ker je to kot bolečina v meni, ki me mori. Prisrčna hvala in Bog vas blagoslovi.

Martina

Biti mlad, kot si ti, pomeni, da imaš še vse življenje pred sabo. Delati načrte je obvezno, zaljubiti se v teh letih pa je naravno. Pomembno pa se je zavedati, da so odločitve, ki jih sprejemaš v mladosti zelo daljnosežne, zato jih sprejemaj z zavestjo odgovornosti. Tega je morda pri sodobni generaciji malo premalo, vendar pa to ne velja zate.

Poiskati je treba čim več skupnega in se o tem pogovarjati. Tako odkrivata dušo drug drugega. Fant in dekle, ki načrtujeta družino, morata najprej odkriti, ali sta 'kompatibilna', kot temu danes pravimo. Hudo bi bilo, če bi pozneje odkrila, da si 'gresta na živce'. Kaže, da pri vama tega ni. Pač pa sta odkrila, da sta si na nekem področju precej narazen. To je vprašanje vere. Sicer se nekoliko čudim, da sta za to potrebovala več kot leto dni, pa zaljubljencem se mora tudi kaj spregledati. Gre pa za stvar, ki je za srečno življenje družine zelo važna, kot si izkusila v svoji družini. Prav je, da te je to začelo skrbeti. Sicer praviš, da ste se o tem že pogovarjala in tako si pridobila nekaj točk.

Začela te je skrbeti poroka, ki je sicer lahko še daleč, pa vendar si postavljaš za enkrat še teoretično vprašanje: civilna ali cerkvena. Tvoj fant se ne bi rad pripravljal na zakramente. O tej možnosti sta gotovo že govorila, ker ti je že znan njegov odgovor. Ob tem razmišljanju si odkrila še neke druge probleme. Kako vzgajati otroke? Brez zakramentov? Prikrajšati tvoje otroke za to, kar je tebi prinašalo toliko sreče in veselja? Ne pokrižati otrok predno zaspijo? Ne jih učiti Sveti angel? Mislim, da tega ne bi bila sposobna. Tako lepo si zapisala: »Našo družino vera združuje in bogati.« Kako važno je premisliti o vsem, kar si v tem pismu pogumno začela. Ni nobene druge rešitve?

Najlepša rešitev bi bila tista, ki si jo predlagala fantu. Toda če hočeš nekaj sprejeti kot vrednoto, kot tvojo vrednoto, moraš najprej biti prepričan, da je zares vrednota. Sprejeti vero samo formalno nima nobenega smisla. Prva stvar, ki je brezpogojna, je to, da on tvojo vero spoštuje. Upam, da jo, sicer bi se ne zaljubil vate in ne bi hodil s tabo. Mora te spoštovati, od tebe ne sme zahtevati, da se svoji veri odpoveš. Sicer kakšen mož bi bil, če bi o svoji ženi, materi njunih otrok, mislil, da je 'neumna'. Če on iskreno spoštuje tvoje prepričanje, moraš tudi ti njegovo. Cerkev nikogar ne sili, da bi vero sprejel proti svojemu prepričanju. Da je vera nekaj dragocenega, nekaj potrebnega pri vzgoji otrok, da povezuje družino: "da jo združuje in bogati", ga boš morala prepričati ti. Ne toliko z besedami, kot z zgledom, obnašanjem, s tvojo molitvijo, s tem, da ga imaš še bolj rada, in da razume, kako je ta ljubezen s tvojo vero še bolj poglobljena.

Cerkev od kristjanov zahteva, da sklenejo zakrament svetega zakona, če pa eden ni krščen – kot verjetno tvoj fant – lahko krščanska stran sklene (z dovoljenjem škofa). cerkveno poroko, ne da bi nekrščeni moral sprejeti katoliško vero, je pa lahko navzoč. Obljubiti mora, da ne bo oviral krščanske vzgoje otrok. Poroka je (za katoliškega partnerja) zakrament z vsemi posledicami (prejemanjem zakramentov).

Cerkev je mati, ki ima vedno odprte roke za svoje otroke in za njihove drage. To bo morda prepričalo tvojega fanta, da bo začel bolj ceniti vero in Cerkev. Ko bo videl na tebi, kako te je s svojo vzgojo in zakramenti naredila za biser, s katerim se lahko on ponaša in ga občuduje, bo morda tudi sam želel postati njen član.

Spreobračati z zgledom je najtežji pa tudi najbolj prepričljiv način oznanjanja Jezusovega nauka, ki je naloga vseh kristjanov. Tako bi se uresničilo, kar je rekel neki modrec: »Svet ni slab, zaradi slabih ljudi, ampak zato, ker dobri niso dovolj dobri.«

BOLE, Franc. (Pismo meseca). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 9, str. 8-9.

Zjutraj jo je še objel, tako kot je to storil vsako jutro.
Pobožal je otroka, ki je še spal v postelji, kot je to storil vsako jutro.
Nato je odšel ... kot vsako jutro.
Bil je zidar in v njegovih močnih rokah ... v njegovem objemu ... se je čutila popolnoma varno. Njegove dlani so bile zaradi dela grobe, hrapave ... koža na njih trda in razpokana ... pa vendar: kadar se je je dotaknil, jo pobožal ... kadar je v svoje velike dlani ujel njen drobni obraz in jo poljubil ... je drhtela od neizmerne nežnosti.
Ljubila ga je.
V njenem srcu ni bilo dvoma, nevere, sence ...
Bila je srečna.
A tisto jutro je odšel ... in se ni več vrnil.

Stolp, ki so ga zidali, se je zrušil in pod seboj pokopal svoje graditelje. Osemnajst zidarjev. Osemnajst mož. Osemnajst trupel. Za seboj so pustili ruševine: žene in otroke, matere in očete, sestre in brate, sosede in prijatelje ... Čudna je bila tišina. Brez joka. Skorajda brez solz. Mali otroci niso niti vedeli, kaj se godi, starejši pa niso vedeli, kaj naj sploh čutijo ... kako naj čutijo, kar čutijo ... Očetje so se v hipu postarali, starci postali še starejši, v nemi jezi so pljuvali po tleh in nemočno obračali oči k nebu. Žene in matere pa so se gledale ... in tehtale ..., katera bolečina je večja. Kaj bolj boli: pokopati moža ali pokopati otroka? Vsaka zase je vedela odgovor, usta pa so ostala nema.
V kamnite grobove so položili polomljena, razbita, ranjena in zmaličena telesa svojih ljubljenih, a njihova polomljena, razbita, ranjena in zmaličena srca so postala kot kamen. Kot grob.
Vrnila se je domov in objela sina. Od tega dne je živela le še za sina. Ljubila ga je. Preveč. Ker je v njem ljubila oba: njega, ki ga je izgubila in njega, ki ji je še ostal.
Ljubila je. A v srce, ki prej ni poznalo dvoma, nevere in sence, se je naselil dvom. In nevera. In tema. Srce je bilo grob in v prsih je bila praznina. Praznina, ki jo je včasih napolnila s spomini nanj. Spominjala se je objemov, dotikov, pogovorov in molka. Spominjala se je korakov in preležanih trenutkov. Spominjala se je strasti in prepirov. Spominjala se je oči ... Njegovih oči, ko je prvič ujela njegov pogled! Njegovih oči v poročni noči! Njegovih oči, ko mu je povedala, da je noseča! Njegovih oči, ko je v naročju prvič držal sina! Njegovih oči za mizo ... pri vodnjaku ... ko se je vrnil z dela... Njegovih oči, ko se je na koncu dvorišča obrnil in ji pomahal v slovo ... kot vsako jutro. Le, da je bilo tisto jutro zadnje. Spominjala se je njegovih zaprtih oči, ko je ležal pred porušenim stolpom, skupaj s še sedemnajstimi ...
In se je praznina napolnila z jezo. Na krutega in neusmiljenega Boga. Na usodo.
Potem je prišla tesnoba. In ostala dolgo. Ni več spala. Ni si upala spati. Ni si upala zatisniti očesa. Kajti, ko je zaprla oči, je tesnoba sprožila svoje lepljive lovke, jo objela in vlekla ... nekam na drugo stran ... kamor si je želela: k njemu! A je morala ostati! Zaradi sina. Ki ga je ljubila. Zato ni spala. Ni zatisnila očesa. Gledala je njega, v katerem je ljubila oba! Praznino v prsih pa je počasi, iz leta v leto, iz meseca v mesec, iz dneva v dan in iz noči v noč ... iz ure v uro in iz trenutka v trenutek ... vse bolj polnil strah. In kar človek predolgo nosi v srcu, se spremeni v stvarnost. Zato živimo, kot živimo.

Bala se je, da bo izgubila še sina. In to se je zgodilo.
Vedno se je bala, da ji bo počilo srce, če se bo to zgodilo. A ji ni. Kako naj poči nekaj, česar ni? Kako naj se razpoči ta ogromna skala, zavaljena h grobu njenega srca?
Ko pa so sina položili na nosila in ga odnesli iz hiše, se je zlomila ... in zajokala. Jokala je, ko so ga nesli čez dvorišče. Jokala je, ko so ga nesli po ulicah. Jokala je, ko so zavili iz mesta. Jokala je, ko je k nosilom pristopil Jezus in zaustavil sprevod. Zaustavil solze. V svoje mlade dlani je ujel njen postarani obraz ... in jo pogledal. V Njegovih očeh je uzrla vse svoje spomine. Uzrla je objeme, dotike, pogovore in molk. Uzrla korake in preležane trenutke. Uzrla je strast in prepire. Uzrla je svojo jezo, tesnobo in strah. Uzrla je svoje življenje. Uzrla je ljubezen.
Uzrla je Očeta, ki je eno s Sinom. Uzrla Očeta, ki daruje Sina. Uzrla je grob in skalo zavaljeno h grobu. Uzrla odvaljeno skalo in grob, napolnjen s svetlobo in ljubeznijo. Uzrla je oba, ki ju je izgubila: očeta in sina. Uzrla je Očeta in Sina.
Zaprla je oči. Po dolgem, dolgem času je zaprla oči. In slišala besede:
»Mladenič, rečem ti: Vstani!«
Odprla je oči in objela sina.
In v sinu ljubila njegovega očeta.
In v Sinu ljubila njegovega Očeta.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

V prejšnji kolumni (Najmočnejša droga na svetu - ego) smo razmišljali o nevarnostih in pasteh človeškega ega. Ego človeku nenehno ‘prišepetava’, da je boljši od vseh ostalih, da je več vreden, pomembnejši, pametnejši, razpihuje v človeku občutek grandioznosti in superiornosti … Takšen posameznik ima nenasitno željo po hvaljenju, izpostavljanju in potrebo po “biti v ospredju”. Gre za toksične ljudi, ki jih sčasoma nihče več ne mara in ne spoštuje – lahko se jih morda bojijo, če gre npr. za posameznike na vodilnih mestih, spoštuje pa jih ne nihče.
Osnovna značilnost psihopata je prav zaverovanost v lastno večvrednost, v svoj ego, ki zadovoljitev najde v dokazovanju, moči, nadvladi nad drugimi. Ne zanima jih človek, ne zanimajo jih drugi, ne zanimajo jih čustva drugih, odnosi … Zanima jih samo troje: JAZ, JAZ in JAZ. Raziskovalci, psihoterapevti, psihiatri, klinični psihologi so si edini v tem, da živimo v času poplave psihopatov in patoloških narcisov na vodilnih funkcijah – v politiki, gospodarstvu, bančništvu, odvetništvu, menedžerstvu ipd. Govorimo celo o “kulturi narcisizma”. Živimo v poplitvenem, duhovno izpraznjenem in intelektualno-humanistično revnem času, in takšno ‘okolje’ je več kot idealno za uspevanje psihopatov. Gre za družbeno sprejemljive psihopate, ki za svoj obstoj ne morijo in posiljujejo, ampak so družbi bolj ali manj prilagojeni. Christopher Lasch je že leta 1979 napisal znano delo Kultura narcisizma. Živimo v kulturi, ki je globoko zaznamovana po eni strani s samoljubjem, po drugi strani pa z zavistjo. V pravljicah bi to kombinacijo poimenovali: smrtonosni napoj.
Gre za posameznike, ki nimajo razvite empatije, ki jim je vseeno za druge. So šarmantni in prepričljivi. Veliko truda in energije vložijo v to, da bi bili drugim všeč, da bi bili priljubljeni. So vrhunski samopromotorji in odlični v samopredstavitvah. Z izvrstnimi manipulacijami skušajo doseči kontrolo, ki služi njim. To obenem tudi pomeni poseg v integriteto žrtve in posledično omejevanje njenega potenciala. Manipulator je oseba, ki skriva svojo agresivnost in jo prekrije tudi z občutki morale in etike. So zelo maščevalni. Manipulator v svojih dejanjih na poti do uspeha, samopotrjevanja in za dosego svojega cilja izkorišča in zavaja vse udeležence, slednji pa se tega sploh ne zavedajo. Njegova pot se povezuje z nehumanostjo in neetičnostjo (Hribernik). Značilnost manipulativne osebe je, da prilagaja vedenje glede na ljudi v svoji okolici. Stalen cilj manipulanta je, da pozna vse vloge in iz dane situacije iztrži kar največ ter na koncu tudi zmaga. Je kot izkušen igralec, saj je njegova sposobnost prilagajanja njegova največja prednost (Chalvin). Izvrstno se znajo preleviti v vlogo žrtve in vzbujati občutke krivde. So izredno preračunljivi in njihov način razmišljanja ter delovanja je povsem v Machiavellijevem duhu – cilj posvečuje vsa sredstva. Pogosto so šefi na začetku zadovoljni s takšnimi delavci, saj izražajo samozavest, so polni energije, očarljivi, vedno govorijo to, kar šefi želijo slišati, na pretanjen način med vrsticami poročajo o svojih sposobnostih, pogosto so tudi pametni in določeno obdobje na začetku delovno učinkoviti ter uspešni. A vse to služi samo enemu cilju – njim samim. Empatije ne poznajo, jo pa po potrebi znajo igrati oz. hliniti, v resnici pa občudujejo le sebe in so arogantni ter brezobzirni. Ker sčasoma njihov ‘projekt’ dobiva različne razpoke in se vedno bolj kaže njihova resnica, skušajo z manipulativnimi prijemi minimalizirati ugotovljeno škodo v stilu: “pozabimo to in gremo naprej”, “nihče ni popoln”, “se zgodi tudi najboljšim”, “ne bodi tako občutljiv” ipd. Zaradi njihovega delovanja se je v delovnih okoljih takšnih ljudi prijel vzdevek “kače v poslovnih oblekah”. Delodajalci, ki nimajo ‘čuta’ za ljudi ali pa je tudi njihova glavna vrednota kopičenje kapitala, moči in oblasti, po navadi to ugotovijo zelo pozno oz. prepozno. Zaradi tovrstnih psihopatov začnejo kakovostni delavci odhajati in zapuščajo toksično delovno klimo, kar je pogosto edina možna rešitev. John Clarke takole okarakterizira psihopata na delovnem mestu: je nekdo, ki psihološko uničuje ljudi, ki delajo z njim, da bi tako nahranil svojo potrebo po moči, nadzoru in dominaciji nad drugimi.
Gre za ljudi s poškodovano samopodobo, ki so v sebi osamljeni in notranje prazni, po navadi izhajajo iz neurejenih družinskih razmer in so polni frustracij, ki jih želijo kompenzirati s tovrstno patološko nadvlado. V resnici bi potrebovali strokovno pomoč, vendar so pogosto prav ti profili na vodilnih delovnih mestih. Kaj je rešitev? »Reši se, kdor se more!«v
* (SSKJ: psihopát – značajsko, osebnostno neuravnovešen človek)
S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 9 (2022), 13.

Njihova vas ni ravno velika, majhna pa tudi ne. Večina hiš se stiska ob cesti, ki se iz doline počasi vzpenja do srede vasi, kjer se razdeli. Širša se obrne nazaj v dolino, ožja pa se zagrize v breg in se izgubi tam nekje na koncu vasi. Križišče cest je tudi središče vasi z mogočno lipo in velikim betonskim koritom. Tam so dolga leta napajali živino, a so ga podrli, ko so širili cesto. Vaščani se dobro poznajo med seboj. Vsi vedo o vsakem skoraj vse, pogosto celo preveč. Živijo v isti vasi, pa so njihove življenjske poti zelo različne in zanimive. Leon je večkrat pomislil, da bi jih bilo dobro zapisati. Gotovo bi med prvimi opisal sosedovega Franca, ki je bil drugačen od drugih vaščanov. To je Leon prvič zares opazil, ko mu je bilo pet ali šest let. Pridružil se je skupini fantov iz bližnjih hiš, ki so se ob cesti sproščeno pogovarjali. Med njimi je bil tudi Franc. Čeprav je imel že dobrih štirideset let, ni bil veliko večji od njega, z nekoliko manjšo glavo in nekim posebnim, njemu nerazumljivim izrazom na obrazu. Neko stalno zadovoljstvo je bilo na njem, skoraj nasmeh. Stal je poleg Franca, ko ga je eden od navzočih vprašal, če je kaj močan.
»Seveda sem!« je Leon odgovoril brez pomisleka.
»Če si res močan, vrzi Franca po tleh!«
Leon je vse preletel z začudenim pogledom.
»Porini ga, če si upaš!« ga je izzival drugi.
Franc je mirno gledal, kot da se ne dogaja nič posebnega.
»Saj vemo, da si ga ne upaš,« so bili glasni.
Leon jih je še nekaj časa zbegano gledal, nato pa se ga s prsti bolj dotaknil kot porinil. Franc je padel po tleh kot bi se prevrnil snop pšenice. Fantje so se porogljivo zasmejali. Leon je nemočno gledal na tleh ležečega Franca. Ničesar ni razumel, saj je bil na njegovem obrazu še vedno tisti dobrotni nasmeh.
Ravno tedaj se je mimo pripeljal s kolesom Leonov bratranec. »Res si junak,« ga je ošvrknil, »da se spravljaš na Franca!« in se odpeljal naprej.
Leona je postalo sram, čeprav niti ni dobro vedel zakaj. Fantje so pomagali Francu vstati, on pa je zbežal proti domači hiši.
Tega dogodka doma nikomur ni omenil. Po ovinkih je začel spraševati, zakaj je Franc drugačen od drugih. Mama mu je povedala, da je, ko je bil še majhen, zbolel za neko boleznijo, ki se ji pravi tifus. Domači niso dobro vedeli, kaj se z njim dogaja, in so ga zdravili z domačimi zdravili. Ko so ga le peljali k zdravniku, pa je bilo že prepozno. Kmalu so opazili, da v razvoju zaostaja. Rasel je počasneje kot drugi otroci, pozno je začel govoriti, pa še to zelo nerazumljivo. Težko si je kaj zapomnil, zato mu tudi v šolo ni bilo treba hoditi. Sicer pa je bil vedno dobrodušen, smehljal se je in le redkokdaj se je razjezil. Raje je poslušal kot govoril, še najraje pa prepeval. Zapeti je znal samo pesem Nad vasjo je čredo pasla, vendar samo prvo kitico.
Do svoje smrti je zanj z vso ljubeznijo skrbela mama, potem pa ga je vzel k sebi starejši brat. Po svojih močeh in sposobnostih je Franc pomagal pri vsakdanjih opravilih. Najraje je skladal drva, ki jih ob štedilniku in peči nikoli ni smelo zmanjkati, ob sobotah pa je iz leta v leto po hiši ribal tla, ki so bila takrat še iz smrekovih desk. Ribal jih je in ribal, da so začele izstopati grče. Z vozičkom, ki so mu pravili garovc, je vozil pridelke z njiv. Verjetno tudi zato, da je med potjo lahko prepeval svojo edino pesem.
Rad je tudi pel skupaj z vaškimi fanti. Tiste čase se je po vaseh še veliko prepevalo. Pridružil se jim je, kadar je le mogel. Saj pravzaprav ni pel, le poskušal je peti. S svojim hrapavim glasom jih je bolj motil kot pa pripomogel k ubranemu petju, pa ga niso nikoli odslovili. Vedeli so, da bi ga preveč prizadeli. Pevci so odraščali, se poročali in odhajali v druge kraje, on pa je ostajal in tako bil edini, ki v teku let prepeval z vsemi fanti.
Ko se je bližal petdesetim letom, so ga vaščani spraševali: »Franc, kdaj boš umrl?« On pa je vsakemu z vso resnostjo odgovarjal, da potem, ko bo dopolnil petdeset let. »Tako mi je napovedal atek,« je ponavadi dodal.
Ni ga motilo, če mu niso verjeli ali se mu celo posmehovali.
Malo pred svojim petdesetim rojstnim dnevom je poiskal Jaka, ki je takrat vodil fantovski pevski zborček.
»Jaka, mi obljubiš, da mi boš izpolnil željo?«
»Kakšno željo?«
»Najprej mi moraš obljubiti, sicer ti ne morem povedati!«
Malo je pomislil. »Prav, obljubim ti.«
»Jaka, tebi še najbolj zaupam. Ti veš, da bom kmalu umrl.«
»Ja, sem že slišal, pa težko verjamem.«
»Ko bom umrl, bom ležal v kamri, tako kot moj pokojni brat. Mi obljubiš, da mi boste prišli takrat pod okno zapet mojo pesem?«
»Kaj ti pride na pamet!«
»Ali obljubiš?«
»Seveda obljubim,« je resno odgovoril.
»Dobro. Veš, česa se pa bojim: ko me boste spustili v grob in me zasuli, ne bi mogel poslušati ropota kamenja, ki pada na mojo krsto. Mi obljubiš, da boste na krsto vrgli samo zemljo brez kamenja?«
Jaka ga je začudeno gledal, nato pa samo dvignil dva prsta in rekel: »Obljubim.«
»Jaka, vedel sem, da se lahko zanesem nate!« je rekel s tistim svojim nasmehom.
***
Ni minilo niti dva meseca po njegovem petdesetem rojstnem dnevu, ko mu je nekega dne po večerji postalo slabo. Da gre malo na zrak, je dejal. Kmalu so zaslišali glasno hropenje in nečak, ki je pohitel za njim, ga je našel sedečega naslonjenega na zid, glava pa je počivala na ramenih. Sklonil se je k njemu. Na negibnem obrazu je še vedno počival njegov nasmeh.
Ko se je začelo mračiti, so se pod oknom kamre, kjer je počival Franc, zbrali vsi fantje, ki so kadar koli peli v vaških pevskih skupinah. Tolikokrat so že peli na vasi pod lipo, pod okni, ob veselih in žalostnih dogodkih, nikoli pa še niso peli pod oknom mrtvemu človeku. Pa tudi nikoli, tako se jim je zdelo, niso peli tako občuteno in iskreno, otožno in hkrati veselo, kot tisti večer.
Od tam so odšli na pokopališče. Prinesli so veliko železno sito in presejali skoraj polovico kupa, izkopanega iz groba. Skrbno so pazili, da med zemljo ni ostal niti droben kamenček.
Ko je bil naslednji dan pogrebni obred končan, so začeli počasi zasipavati krsto. Ljudje so molče spremljali ta slovesni obred.
Leon se je vračal domov skupaj s sosedovimi fanti.
»V teh dneh se mi je včasih zdelo, da je Franc še vedno med nami,« je dejal prvi.
»Če prav pomislim, je bil Franc res nekaj posebnega,« je razmišljal drugi. »Morda je čutil stvari, ki jih mi samo slutimo.«
Molče so šli naprej in slišali so se samo koraki.

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Sv. Pavel piše: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve« (Ef 4,30). Vprašujem se: kako se žalosti Svetega Duha? Vsi smo ga prejeli pri krstu in pri birmi, da ne žalostimo Svetega Duha, moramo živeti dosledno po krstnih obljubah, obnovljenih pri birmi. Dosledno, ne dvolično: ne pozabite tega! Kristjan ne more biti hinavec: živeti mora dosledno. Krstne obljube vsebujejo dvoje: odpoved slabemu in odločanje za dobro. Odpoved slabemu pomeni reči ‘ne’ skušnjavam, grehu, hudemu duhu. Bolj stvarno pomeni reči ‘ne’ kulturi smrti, ki se kaže v begu pred resničnostjo v neko lažno srečo, ki se izraža v laži, prevari, krivičnosti, preziru drugega. Vsemu temu: ne! Novo življenje, ki nam je bilo dano pri krstu in katerega vir je Duh, zavrača obnašanje, v katerem prevladuje duh ločitve in razdora. Zato apostol Pavel spodbuja, da iz našega srca izgine “vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred” (Ef 4,31). Tako pravi Pavel. Teh šestero reči ali strasti, ki kalijo veselje Svetega Duha, zastruplja srce in vodi k zaničevanju Boga in bližnjega.
Če hočeš biti dober kristjan, ni dovolj, da ne delaš slabega: treba se je tudi odločati za dobro in delati dobro. Zato torej sveti Pavel nadaljuje: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog vam milostno odpustil v Kristusu« (Ef 4,32). Pogosto slišimo koga, ki pravi: “Nikomur ne delam nič slabega.” In misli, da je svetnik. V redu, toda ali narediš kaj dobrega? Koliko ljudi ne stori nič slabega, toda tudi nič dobrega, in njihovo življenje teče v ravnodušju, brezbrižnosti, mlačnosti. Takšno zadržanje je nasprotno evangeliju, nasprotno je tudi značaju vas, mladi, ki ste po naravi nagnjeni k dejavnosti, navdušeni in pogumni. Zapomnite si to – če si zapomnite, lahko skupaj ponovimo: »Dobro je, ne delati slabo, toda slabo je, ne delati dobro.«
Danes vas spodbujam: bodite protagonisti v dobrem. Protagonisti v dobrem. Ne pomirite se s tem, da ne delate slabega; vsak ima na vesti dobro, ki bi ga lahko storil, pa ga ni. Ni dovolj ne sovražiti, treba je odpuščati; ni dovolj ne imeti zamer, treba je moliti za nasprotnike; ni dovolj ne biti vzrok sporov, treba je tudi prinašati mir tja, kjer ga ni; ni dovolj ne govoriti slabo o drugih, treba je tudi odločno nastopiti, ko slišimo slabo govorjenje o nekom: ustaviti opravljanje pomeni storiti dobro. Če se slabemu ne upremo, ga molče podpiramo. Potrebno je posredovati, kjer se slabo širi; slabo se širi tam, kjer ni pogumnih kristjanov, ki se mu uprejo z dobrim in živijo v ljubezni.

Nagovor papeža Frančiška pred molitvijo angelovega češčenja 12. avgusta 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 31.