Tvoje ime zveni tako nenavadno, a hkrati tako domače in prijetno.
Poznam kar nekaj Erazmov.
Ta, ki mi je najljubši, je pravzaprav še deček, pa čeprav se poznava več kot štirideset let. Govorim seveda o znamenitem knjižnem junaku Astrid Lindgren iz knjige Erazem in potepuh. O osirotelem dečku, ki je pobegnil iz sirotišnice in svoje nove starše dobil v potepuhu Oskarju in njegovi ženi Martini, h kateri se je le-ta na koncu potepov vendarle z veseljem vračal.
Tudi ti, ljubi moj sveti Erazem, si se precej potepal preden si iz rodne Antiohije prispel do škofovskega prestola v Formiu v bližini Neaplja, le da so bile tvoje dogodivščine precej bolj razburljive in boleče kot tiste iz knjige: bežal si pred preganjanji, preživel velik vihar in grozovito mučenje.
Potem sta tu še dva precej bolj resna Erazma: naš razbojniški postojnski Erazem Predjamski in učeni Erazem Rotterdamski. Ker si se na začetku svojih potepanj najprej za nekaj let zatekel v votlino – torej: v jamo – na gori Libanon, bi te lahko klicali tudi Erazem Jamski. Ste pa vsi trije še drugače – lahko bi rekli: notranje – povezani. Erazma Predjamskega je smrtonosna krogla bojda presenetila na stranišču, Roterdamski je umrl zaradi griže, ti, moj ljubi in sveti Erazem, pa si priprošnjik pri črevesnih težavah.
Do tega svojega patronata si prišel, ker so te za svojega zavetnika najprej vzeli mornarji. In to zato, ker si med plovbo pomiril vihar. Upodabljali so te z vitlom za sidrne vrvi, potem pa se je razširila legenda, da so ti med mučenjem z vitlom vlekli iz telesa čreva, in so ti pač zaupali te neugledne notranje organe.
Napake se pač zgodijo.
S teboj pa je povezan še en nesporazum: Zaradi tvoje viharne morske pustolovščine so po tebi poimenovali vremenski pojav pri katerem zaradi koronske razelektritve okoli ostrih konic – na primer jarbolov – nastane svetleča plazma. Pojav se imenuje “Ogenj svetega Elma/Erazma”, pri nas pa smo ogenj pripisali svetemu Eliju.
Pa mislim, da ni hudega. Si bosta že po bratsko in svetniško razdelila bliske in elektriko.
Obilo žegna za tvoj god, ljubi sveti Erazem. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 6, str. 98.

»Sama, sama, zdaj sem pa sama,« si je ponavljala in hodila sem ter tja po kuhinji. »Tako si se že davno odločila, zdaj pa je napočil ta trenutek,« se je oglasilo v njej. Res, vedno je govorila: ko pride snaha k hiši, gre zase, da ne bosta ena drugi v napoto – pa vendar je ostala ob njej nekaj časa. Danes pa je po manjšem nesporazumu napočil ta trenutek, a si še v sanjah ni predstavljala, kako težak bo.
Čeprav sta se lepo ujeli, je že dlje čutila, kot da jo nekaj duši, kot tujka se je počutila v hiši, ki jo je pred leti s takim veseljem opremljala. Vse tisto, kar je z zadoščenjem kupovala, zdaj ni bilo več njeno. Vsak krožnik, vsak lonec, vsaka skleda, vse je bilo kupljeno z ljubeznijo.
Raje se je odrekla obleki zase, samo da je polnila omare in police. Z možem nista imela dopustov, nikamor nista šla, samo delo delo in ena sama velika ljubezen do domačije. In ko je ostala sama, je z neomajno voljo delala naprej z eno samo željo, da dobi snaho, vnuke, da bo rod živel naprej, ona pa se bo umaknila zase, jim priskočila na pomoč, drugače pa pustila, da živijo svoje življenje. In vendar je bil trenutek odločitve tako težak
Čeprav je njena hiška dihala toplo in prijazno, se ji je v tem trenutku zdela kot ječa. Ni videla lepe kuhinje ne drugih prostorov, vse se ji je zdelo mrzlo in prazno. Živčno je prestavljala krožnik in lonce in ni vedela, kaj naj vzame v roke, da si prvič sama zase pripravi večerjo. Ni imela teka, zato je šla v posteljo brez večerje. Dušila se je v solzah in tudi prejokala noč. Sredi noči je vstala, odprla knjižno omaro in pobožala polne police knjig, ki so že več let čakale, da jih vzame v roke. »Zdaj bom imela čas tudi za vas,« je zašepetala.
V mrzlem jutru si je pripravila skodelico bele kave, nadrobila vanjo kruh in sedla za mizo. Zrla je v lepo svetlečo ploskev in žlica ji je padla iz rok. Prvič v življenju je sedela pri jedi sama. Prej kot otrok med starši, dedkom in babico, brati in sestrami, potem z možem in otroki – danes pa sama, čisto sama ... Pokrižala se je, pustila na mizi skodelico dišeče kave, sedla v avto in se odpeljala na pokopališče.
Pokleknila je na mrzlo zemljo, naslonila glavo na hladen marmor in neutolažljivo zajokala. »Ko bi mogla, bi legla k tebi, da bi bila za vedno skupaj,« je šepetala. Še nikoli, niti takrat, ko ga je mnogo prezgodaj izgubila, si ni tako močno želela, da bi šla za njim. Takrat so jo še potrebovali otroci, danes pa se ji je zdelo, da je ne rabi nihče več.
Stopila je še do groba moževe matere, pokleknila, dvignila roke in jo goreče prosila odpuščanja. »Mati, odpustite,« je šepetala. Šele zdaj je razumela, kako težko je ta stara, zgarana ženica prepustila svoj prostor njej in se umaknila zase. Še danes jo vidi, kako je vsa sključena pod težo bremena let, stopala po dvorišču in skušala še kaj postoriti.
Ona pa je vsa mlada in polna moči tekala in se gnala z delom, ne da bi se zavedala, da bo tudi ona nekoč na njenem mestu. »Mati, danes sem pa jaz tam in odpustite mi, če sem vas kdaj užalila,« je pobožala gomilo in potolažena vstala. Kot po čudežu so se ji posušile solze in pomirjena je zapustila božjo njivo. Čutila je, da jo oba, mož in tašča, gledata iz nebes in ji vlivata moči, vedela je, da ji verjameta, da je bilo njeno kesanje iskreno.
Z velikim upanjem, da bo kos tudi tej odločitvi, je stopila v kuhinjo. Ogenj je ugasnil in kava na mizi se je ohladila. Zakurila je in se ozrla skozi okno. Snaha je stala ob štedilniku in ji pomahala. Stopila je k oknu in ji pomahala nazaj.
Pristavila je lonček, skuhala dišečo tekočino, dala na pladenj in nesla čez dvorišče v hišo. »Pridi, bova skupaj popili kavo,« je povabila snaho. Sedli sta za mizo in se pogovarjali. »Jutri pa jo jaz prinesem k vam,« je rekla tiho. Nasmehnila se ji je – kako rada je imela to pridno in prijazno mlado ženo. »Saj bova še naprej veliko skupaj, le veliki bolje se bova počutili, če bova stali vsaka za svojim ognjiščem,« ji je rekla v tolažbo.
Lahkih korakov je šla nazaj, nič več se ni počutila tako sama. Tudi ko je opoldne sama sedela za mizo, ne. Nekje sta nad njo bedela mož in tašča, blizu nje pa so živeli njeni, ki so jo imeli radi. Ni se umaknila zato, da bi jim ne bila v napoto, samo stopila je nazaj, da bodo sami živeli svoje življenje, po svoje, da bodo trdno stali na svojih nogah. Tako bo odslej stala tudi sama.
Zazrla se je v bogkov kot. Še včeraj se ji je zdel žalosten kot ona sama, danes pa kot da jo bodri in ji vliva novih moči, da ji hoče povedati, naj ne omaga pod križem, kot ni omagal on. Po dolgem času je bila kot včasih – polna moči, polna upanja in polna trdne vere.
KUMER, Ana. Ognjišče (2012) 06, str. 52

Kar nekako sem slutila, da me bo nečak prosil za birmansko botro. Bila sem zelo vesela, ker ga imam resnično rada. Počasi pa moje navdušenje nad tem poslanstvom bledi. Živiva v isti župniji in se srečujeva pri nedeljski maši. Fant je vseh birmanskih priprav naveličan in samo še odšteva dneve do birme. Tudi na duhovne vaje je šel z odporom, čeprav mu je starejša sestra razložila, da je to zelo prijeten vikend, ki ga oblikujejo mladi animatorji. Vse, kar je povezano z birmo, mu je odveč. Pravi, da če mu mami ne bi toliko težila, bi že davno prenehal hoditi v cerkev in k verouku. Maša je največji dolgčas. Če bi sedel doma in gledal v zid, ne bi bilo tako dolgočasno. Naš župnik vztraja, da so birmanci ministranti. Nečak sicer gre ministrirat, vendar se vedno postavi zadnji v vrsto, tako da strežejo drugi. Vedno, ko se pogovarjava o birmi, veri, cerkvi in zakramentih, mu razložim, kaj vera pomeni meni. Večkrat mu po maši razložim, kaj je bilo meni zanimivo v berilu, evangeliju ali pridigi. Povem mu, kaj sem jaz odnesla od bogoslužja, kako se da konkretno uporabiti božjo besedo v življenju. Vendar se vedno samo nasmehne in reče, da je meni pač lahko, ker verjamem v te stvari. Bojim se, da bo na dan birme zadnjič v cerkvi. Vem da je fant v letih, ko ga zanima vse drugo, samo duhovno življenje ne. Ne vem, kako naj ga prepričam, da se z birmo vse šele začne, ne pa konča, tako kot on misli. Tudi njegova družina obišče cerkev samo za božič in veliko noč, tako da fant nekega dobrega zgleda doma nima. Ne vem več, kako naj mu približam verske vrednote, da ne bom preveč vsiljiva in bo dobil še večji odpor.
Ivica

V dneh, ko boste dobili v roke to Ognjišče, bodo v številnih župnijah birme – marsikje so tudi že bile – in marsikateri birmanec bi izrekel podobne besede kot vaš nečak, da je maša dolgočasna, da mu je vera brez veze, da njegovi starši ne gredo v cerkev, razen za veliko noč in božič ... Ne bi jih pa veliko moglo reči, da imajo tako botro, kot jo ima vaš nečak. Botro, ki ji je mar vera njenega birmanca. To zelo cenim pri vas in občudujem vaš trud, da bi fantu približali vero.

Kot izhaja iz vašega pisma, se pogovarjate z nečakom. Tudi poslušati vas je pripravljen. Seveda bi bilo preveč pričakovati, da bi vam bo po nekaj pogovorih pritrdil in dal vam prav, uspeh je že, da vam prisluhne. Lepo je, da mu posvečate čas in pozornost. Najbrž se osebno z njim nima časa pogovarjati duhovnik. Najbrž bi mu fant tudi ne prisluhnil. Če mu duhovnik reče, da Bog je in da vera nekaj pomeni, bi to sprejel kot nekaj običajnega: Duhovnik pač mora tako govoriti. Če mu rečete vi, ki niste duhovnik, mu da gotovo misliti. Morda vam tega ne prizna, a besede, ki mu jih prijazno namenite, sedejo v njegovo notranjost. Bog ve, kdaj se jih bo spomnil! Najbrž ne takoj. Morda bo po birmi tudi prenehal hoditi k maši – pri tem bo žal posnemal samo zgled svojih staršev – , a bodite prepričani, da vseh vaših besed, vaše prijaznosti in sprejemanja ne bo pozabil. Nesel jih bo v življenje. Morda se bo vaših besed in še bolj vašega zgleda spomnil, ko ga bo življenje pritisnilo k tlom, ko bo razočaran, ko ga bo zadela bolezen, ko bo doživel krivico ... Povejte mu, kaj pomeni vera v takih trenutkih! Obenem ga povabite, da se v takih trenutkih lahko zateče k vam. Če vam zaupa, je zelo verjetno, da se bo zatekel.

Kristjani imamo namreč še eno orožje, ki ga drugi nimajo – molitev. Kolikokrat se čutimo pred nalogami v življenju nemočni, zdi se nam, da ne moremo nič storiti, lahko pa molimo in se mirno trudimo po svojih močeh. Molitev dela čudeže. Velikokrat ne takoj, ampak je treba počakati leta ali desetletja. Veliko ljudi bi vam znalo povedati svojo izkušnjo, kako je bila vztrajna molitev uslišana. V nekaterih župnijah imajo birmanci poleg 'običajnega' botra še duhovnega botra. Ta moli zanj. Vi ste lahko dvojni boter v eni osebi. Tudi vi molite za svojega birmanca. Darujte zanj svoje trpljenje in žrtve Bogu.

Junijski številki Ognjišča je bila priložena posebna ponudba za obdarovanje ob preje mu zakramentov, v kateri predstavljamo tudi knjige in druga darila, zlasti pakete, za zakramente, med drugim tudi birme. Morda boste med temi knjigami našli tudi kakšno, primerno za vašega nečaka. Knjiga duhovne vsebine pa je lepo in koristno darilo. Nekateri odgovorijo, da poznajo mladega človeka in vedo, da knjig ne bere. Gotovo jih ne bo bral, če mu jih ne bomo poklonili. Če mu jih bomo, obstaja že več možnosti, da jih bo bral. Lahko pa bo knjigo vzel v roke, ko bo potreboval določen nasvet, odgovor na življenjsko vprašanje. Bog ima svoje načrte in zna tudi s krivimi črtami pisati ravno. Tudi v primeru vašega nečaka. Prepričan sem, da imate v tem načrtu vi pomembno mesto.

RUSTJA, Božo. (Pisma), Ognjišče, 2015, leto 51, št. 6, str. 72-74.

Pravljična zgodba pripoveduje, da je kralj Midas sanjal o zlatu in bogastvu. Božanski Dioniz naj bi mu pomagal, da se njegove sanje uresničijo. Vse, česar se je kralj dotaknil, je postalo zlato. Če je pobral kamen s tal, se je spremenil v zlato. Ko je prijel svoj kozarec, je bil iz zlata, prav tako njegov krožnik in postelja. Kralj je bil presrečen.
Sledilo je žalostno odkritje. Ko je hotel jesti in piti, sta bila kruh in vino v njegovih ustih zlato. Kralj je bil nedopovedljivo bogat, ni pa mogel ničesar pojesti ali spiti. Dioniz je bil vendarle milostljiv in mu je poslal potok, katerega voda je izmila čar in je spet lahko normalno jedel in pil. (sč)

Od rojstva do nove maše (od 9. februarja 1871 do 5. avgusta 1894)

Ob devetdesetletnici svojega življenjskega popotovanja je Franc Saleški Finžgar zapisal: »Rojen sem bil leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj (v Dolenčevi leseni kajži v bregu nad Doslovičami v župniji Breznica). Nobenega življenja nisem pokazal ... Tudi moja šibka mamica je bil nezavestna. V ranem jutru so hiteli botri v mrzlo zimo z mano, da bi še živ prejel krst. K materi je bil naprošen duhovnik ... Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: "Kar sklenila bosta. Oba hkrati" ... Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Odraščal je v svobodni naravi, zato je nerad zamenjal pastirsko palico s šolsko tablico.

Prvo šolsko znanje je nabiral v enorazrednici na Breznici, potem pa ga je oče, ki je hodil v šolo le štirinajst dni, kasneje pa se je sam naučil brati in pisati, dal v ljudsko šolo v Radovljico, kjer je končal tretji in četrti razred kot odličnjak. Brezniški župnik Kramar je očeta pregovoril, naj bistrega Franceljna da v ljubljanske šole. Prvo leto je zapravil, ker se je preveč potepal s slabimi tovariši, potem pa mu je župnik našel stanovanje, kjer je imel dobre sošolce in odtlej je bil redno odličnjak.

Pet let je bil gojenec škofijskega dijaškega zavoda Alojzijevišče in je sodeloval pri rokopisnem listu Domače vaje. Po maturi leta 1891 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po treh letih študija 21. julija 1894 posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel na Breznici 5. avgusta 1894. V razmišljanju Zakaj sem postal duhovnik (1940) je zapisal: »Vleklo me je, da bi živel med ljudmi, jih ljubil in jim koristil kakorkoli. Za tako delovanje pa se mi je zdel duhovski poklic kakor nalašč.« Literarni zgodovinar France Koblar, Finžgarjev osebni prijatelj in urednik njegovih Izbranih del (Mohorjeva družba, Celje 1959-1962), pravi, da je Finžgar "svoj duhovniški poklic jemal silno resno, silno odgovorno" in je bil "v resnici zgleden duhovnik".

Kaplan v Bohinju (od 25. maja 1895 do 20. junija 1896)

Dekret za Bohinjsko Bistrico sem dobil 25. maja, službo sem nastopil 11. junija. Začetni tedni v službi so potekali mirno in prijetno. Dela nisem imel (poklicnega namreč) kar skoraj nič. Vsako nedeljo pridigo, ob sobotah majčkeno spovedovanja in konec. Zbolel ni nihče. Vsak dan sem prebil dokaj ur v ulnjaku na vrtu in bral. Tam sem spisal idilo (pesnitev) Triglav ... Dela v Bistrici je bilo zame premalo. Ko sem imel časa in zdravja na pretek, bi se bil moral poglobiti v študij tuje literature in se marsikaj naučiti iz nje. Žal knjižnice tam ni bilo, sam nisem mogel kupovati dragih najboljših literarnih knjig drugih narodov. Star profesor me je potolažil: Nič ni škoda, ko nisi preveč bral. Naše ljudstvo ti je bilo živa knjiga, iz katere si bral. To dokazujejo vse tvoje povesti z jezikom in dejanjem. – V tem času je pisal krajše spise za otroke, ki jih je objavljal v Angelčku in Vrtcu.

Kaplan na Jesenicah (od 20. junija do 2. decembra 1896)

Imenovan sem bil na Jesenice za pomočnika župniku Keršiču, ki je tako oslepel, da ni mogel več pisati ali kaj drugega opravljati. Prišel sem k njemu. Bil je zelo dobra duša. Določil mi je majhno sobo v župnišču. Na Jesenicah je bilo zelo lepo: župnik, tovariš Jaka Matjan, ljudje. Mnogo je bilo v tovarni Bohinjcev, ki sem jih že poznal. V Bohinju so takrat opuščali fužine in selili vse na Jesenice z delavci vred. – Literarno na Jesenicah nisem kaj prida delal razen nekaj pesmic. To ni bil moj poklic. Pač pa sem priredil na Jesenicah Pasijon. – Ker denarja nisem strpel, sem si kupil kolo. Večkrat sem se peljal na Brezje maševat. Imel sem belo čepico. Ko sem se nazaj grede večkrat ustavil doma, me je vprašala teta, kaj da imam tako čudno belo kapo. Pa ji je oče takoj razložil: »Viš, to ima zato, da vsak človek že pol ure prej na cesti vidi, da se bo pripeljal en norec.«

Kaplan v Kočevju (od 2. decembra 1896 do 10. maja 1898)

Povedati moram, da sem v Kočevje odhajal s silnim odporom v srcu. Ne zoper dekret sam, ampak zato, ker sem moral med Nemce in me je iz golih narodnih vzrokov zelo bolelo. V Kočevju je bilo prvo leto zelo lepo. Narodnih bojev še ni bilo. Kočevarji so nas slovenske kaplane zelo radi imeli. – Literarno sem ob tolikem delu in trušču malo storil. Nekaj pesmi pač (tudi nemške sem zlagal), bral sem zelo malo. Knjižnice ni bilo, le slovenske knjige sem kupoval, več pa nisem zmogel.

Dohodki so bili zelo revni. Tako mi je potekalo življenje prvo leto v Kočevju. Pesmi povedo, kako sem vedno hrepenel stran – čeprav mi ni bilo nič sile. Bil sem tudi odtrgan od prijateljev. V Ljubljano je bilo daleč. Pač pa mi je opazovanje naše kočevske in slovenske družbe dalo snov za novelo Deteljica, ki sem jo potem spisal v Idriji.

Kaplan v Idriji (od 10. maja 1898 do 11. maja 1899)

Pripeljal sem se v Idrijo, zame popolnoma neznan kraj. Dekan Mihael Arko – zlata duša – mi je izročil ključ od župnišča takole: »Tu imate ključ od vežnih vrat v znamenje, da ste že štiriindvajset let stari.« Zaupno sem se ga oprijel in bila sva hitro najboljša prijatelja. Dekan Arko me je, dasi komaj deset let starejši od mene, prav očetovsko vzgajal. Dekan mi je izročil nedeljske govore ob desetih. Po nekaj uvodnih govorih sem se lotil očenaša. Mnogo sem študiral in privabil v cerkev k tem govorom zlasti delavstvo. Saj je vse socialno vprašanje v tej molitvi v jedru zapopadeno. Tudi socialisti so hodili. Da bi resnično trdi kruh rudarjev bolje razumel, sem šel tudi v rove. – Čeprav ni bilo poklicnega dela čez mero, nisem zapravljal časa in sem delal: študiral, bral, pisal. Spisal sem novelo Deteljica, deloma dokončal tudi novelo Kvišku. Razen tega sem zagrešil dokaj pesmic. Mnogo dela pa mi je povzročil prevod Pikove dame. – Lepo je bilo v Idriji, tudi brezplodno ni bilo zame. Mnogo sem se naučil od dekana in od ljudi.

Ekspozit pri Sv. Joštu (od 11. maja do 5. oktobra 1899)

Pri Sv. Joštu nad Kranjem tedaj že nekaj let ni bilo stalnega duhovnika. Ker pa so ljudje v poletnem času še kaj radi romali na to goro, se je zdelo ordinariatu, da sem kakor nalašč, da prebijem počitnice kot expositus omnibus periculis (izpostavljen vsem nevarnostim) prav jaz. Na to znamenito goro sem prišel v sredo pred vnebohodom (11. maja 1899). Ko so me Joštarji zagledali, da prihajam, so mi prišli naproti s procesijo in banderi. Kadar je deževalo, ni bilo ne romarjev ne izletnikov, na gori tudi nikogar, da bi se kaj pogovoril. Bil sem pravi puščavnik. Bral sem, pisaril, prebiral stare listine v arhivu in po kolenih hodil po svetih stopnicah. Prva me je obiskala moja ljuba mati. Očetu je pripovedovala, kako slabo se mi godi in prišel me je obiskat. Pred slovesom je šel v cerkev. Ko se je vrnil, mi je rekel: »Svetemu Joštu sem te izročil, naj ravna s tabo, kakor ve, da bo prav. Mene pa na goro ne bo nikoli več, morda mimogrede tedaj, ko pojdem v nebesa.« Prve dni oktobra sem se poslovil od dobrih ljudi in s svojim kovčkom odhitel v dolino.

Kaplan v Škofji Loki (od 5. oktobra 1899 do 25. junija 1900)

Ko sem šele grede od Sv. Jošta skozi Ljubljano, sem se šel poklonit škofu Jegliču, ki mi je rekel: »Sprejmite Loko kot zaupno mesto.« To je bilo moje sedmo službeno mesto. Dušnopastirskega dela je bilo res dosti. Razen mnogo ur šole sem imel daljna pota k podružnicam, ki si jih težko eno dopoldne opravil. Tudi prosvetnega življenja je bilo nekaj. Tako življenje in zaposlenost sta me ovirala, da nisem mogel književno skoraj nič delati. Dokončal sem povest Stara in nova hiša, ki ima za jedro mojo rojstno hišo in delo mojega očeta. Napisal sem tudi črtico Pomlad se poslavlja. Majnika 1900 sem odšel z romarji svetoletniki v Rim. Po smrti župnika Tomažiča sem bil od 26. junija do 1. decembra 1900 župnijski upravitelj v Škofji Loki. Dela je bilo mnogo, a za mladega človeka je to le veselje. Imel sem tudi premnogo obiskov. S Koroške me je obiskal pisatelj Meško. Ko sem bil upravitelj, sem še bolj prišel v stik z ljudmi. Prav rad priznam, da sem bil med hribovci posebno srečen. Tudi preprosta odkritosrčnost teh ljudi mu je bila zelo všeč. Nekoč se šel od Sv. Florijana proti domu. Potoma sem došel dve ženi. Pridružil sem se jima in smo prijetno kramljali. Kar se odloči ena in me vpraša: »Pravijo, da ste vi že mnogo služb imeli. Ali je to res?« – »Kar res je. Loka je v dobrih štirih letih že moja sedma služba.« – »No, potem ste pa tak kakor kak zanič hlapec, ki zmeraj gospodarja menja.« Že sem jim hotel razložiti, da primera ne drži. Toda posegla je vmes druga žena in sosedo zavrnila: »Kako si čudna! Gospoda imajo le tako radi, da ga hočejo povsod imeti.«

Kurat v prisilni delavnici (od 1. decembra 1900 do 8. oktobra 1902)

Kranjska deželna prisilna delavnica ni bila določena samo za kranjske delomrzneže. Vanjo so pošiljali Slovence, Tirolce, Dalmatince, Italijane in Hrvate. Razen odraslih so tja pošiljale razne vlade tudi mladino, da bi jih, potepence in tatiče, privadili k delu. Žal da tega namena prisilnica ni prav nič dosegla. Služba v prisilni delavnici me je res razočarala, kakor mi je napovedoval župan Ivan Tavčar, vendar mi je bila Ljubljana v mnogočem koristna. Ker sem si ustanovil svoje gospodinjstvo, sem bila lahko mnogo doma in sem imel priložnost za književno delo. Bil sem v stiku s prijatelji, ki so se ukvarjali s književnostjo. – Napisal sem igro Divji lovec. Pisal sem po tri in več ur zdržema in v enem tednu je bila igra na papirju. Ta ljudska igra je preromala prav vse odre v Sloveniji. V prisilnici sem napisal daljši potopis Oranže in citrone. Snov za Njene citre romajo in za novelo Iz modernega sveta sem tudi zajel v tej hiši. Tudi črtice Veliki dan, Smo pa mož itd. so bile napisane v prisilnici.

Župnik v Želimljem (od 8. oktobra 1902 do 20. aprila 1908)

Nekdaj je bilo Želimlje ižanska podružnica, leta 1786 pa je bila ustanovljena jožefinska fara. Župnišče je tudi bilo vse prenovljeno, kar prijetno. Imelo je lep vrt in nekaj malega posestva. Fara je bila res skromnih dohodkov, zato sem se lotil kmetovanja. Kupil sem kravo in konja. Duhovniško delo je bilo zelo lepo in lahko. Župljani so bili dobri, preprosti ljudje, povečini malo premožni, bolj revni, živeči na skromnih posestvih. – Ker sem imel dokaj časa – bili so nekateri dnevi, ko nisem imel šole – sem se lahko nemoteno vtopil v delo. Takoj prvo leto sem napisal črtice: Moja duša vasuje, Zvonček s tihih poljan, Srečala sta se , Games-love, Govori, aloa itd. Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo in spodbudil me je, naj to preberem. Res sem to storil in po dolgem študiju sem začel snovati roman Pod svobodnim soncem. Prvi del sem ponudil Mohorjevi, odbor ga je zavrnil. Nato sem šel z njim v Dom in svet. Ta je povest začel priobčevati, jaz pa sem pisal dalje. Za vsako številko posebej. Knjiga je bila namenjena mladini in preprostim ljudem, ki bi iz dejanja doumeli našo najstarejšo zgodovino.

Župnik v Sori (od 30. aprila 1908 do 2. aprila 1918)

Ko sem obiskal svojega očeta in mu povedal, da se preselim v Soro, mi je rekel – šaljivec, ki ni imel pojma, kje in kakšna je Sora: »Tak tako, na Soro so te posadili. Ne vem, kakšna je. To pa vem, da se na sori (pri vozu) slabo sedi. Zato pazi, da dol ne padeš!« Poprošen od škofa sem segel po Sori, ki je nihče ni maral. Škofovi prošnji sem ugodil, čeprav mi je prerokoval, da bom težko kaj opravil. Ko sem se peljal skozi prve vasi nove fare, me nihče ni pogledal. V nedeljo je bila cerkev nabito polna. Radovednost jih je prignala. Ko sem prebral evangelij, sem se predstavil. Dejal sem: »Pri umeščanju mi je bila izročena evangeljska knjiga, v znamenje, da je moja naloga s tega mesta oznanjati samo Kristusov nauk. Izročili so mi štolo, v znamenje, da naj delim sv. zakramente, in izročili so mi ključe, v znamenje, da naj modro gospodarim.« V Sori je na veliko kmetoval, v hudih letih prve svetovne vojne je ljudem po svojih močeh pomagal, jim svetoval, jih tolažil. – Leta v Sori so bila pisateljsko zelo rodovitna. Leta 1910 sem utegnil spet sesti in pisati. Prva črtica je bila Na petelina. Tega leta sem napisal tudi Skopuhovo smrt. Prihodnje leto je izšla novelica Sama. Dekla Ančka, ki jo je napisal leta 1913, je dvignila precej prahu. Posebno mesto v njegovih spisih iz tega obdobja imajo pripovedi, nastale ob stiskah prve svetovne vojne, sklenjene v vojno kroniko Prerokovana (1915-1919): Boji, Prerokbe zore, Kronika gospoda Urbana, Golobova njiva, Slike brez okvira, Polom.

Župnik v Trnovem (od 2. aprila 1918 do 15. decembra 1936)

V Sori sem se tako tesno strnil z ljudstvom kakor dotlej še nikjer. Na selitev nisem več mislil. Pa sem dobil iz Ljubljane pismo, naj prosim za Trnovo. Po Sori je zašumelo. Ljudje so hodili k meni in me pregovarjali, naj ne grem. Tudi meni je bilo zelo tesno pri srcu. Toda nazaj nisem ne smel ne mogel. V nedeljo, 7. aprila 1918 sem bil slovesno umeščen. Finžgarjeva pripoved o župnikovanju v Trnovem obsega nad sedemdeset strani v njegovi knjigi, zato glavna dogajanja samo navajam. Najprej opisuje trnovsko župnijsko cerkev, nato spregovori o koncu prve svetovne vojne, omenja svoje gospodarsko delo, praznične procesije, precej prostora posveča svojemu uredniškemu delu pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi. Breme uredništva je sprejel 1. septembra 1922 in ga nosil trideset let – do 24 junija 1952. –

O svojem literarnem delu v Trnovem je zapisal, da je utegnil napisati kvečjemu kaj krajšega, za večje delo ni bilo časa. Za Mohorjevo je napisal povesti Beli ženin in Strici. Za Dom in svet več črtic, med njimi Sibirijo, eno najmočnejših socialnih podob v naši književnosti. Dal je pobudo za odkup Prešernove rojstne hiše, da bi postala spominski muzej. 15. decembra 1936 je stopil v pokoj in se naselil v svoji hiši, zgrajeni iz prihrankov svojega pisateljskega dela. »Če prištejem še leto, ko sem bil semeniški duhovnik, sem služboval 42 let, 5 mesecev in 6 dni. Dne 15. novembra 1936 sem imel zadnji govor v cerkvi kot trnovski župnik. Navezal sem govor na evangelij: Daj odgovor od svojega hiševanja. Razgrnil sem pred župljani kratek razgled, kaj je bilo storjenega za mojega župnikovanja. "Vse se je naredilo le z božjo in vašo pomočjo. Bog povrni vsem. Lepo vas prosim, odpustite mi, če je bilo kaj napak; namenoma in nalašč ni bilo." Tako sem se poslovil od župljanov.«

Iz nepokojnega pokoja v večni pokoj (od 15. decembra 1936 do 2. junija 1962)

Finžgar je šel v pokoj z načrti, kako bo še pisal, vendar je bil z uredniškim delom pri Mohorjevi tako obložen, da je pisal bolj malo. Leta 1941 je staro in mlado razveselil s svojim Hudournikom. »Z njim sem poskusil popeljati otroka, mladino v naravo. Za vzgojevalno bitje sem si privoščil naravo: miško, polha in svojega psička Liska.« Med drugo svetovno vojno je pisal svoje spomine. »Svoje potovanje skozi življenje sem začel opisovati proti koncu leta 1941, nadaljeval pa v letih 1942 in 1943. V prvih dveh mesecih leta 1944 sem spis dokončal. Na čisto je bil rokopis prepisan do 23. februarja 1945 ... Po letu 1946 sem k prejšnjim delom dodal še kratek opis svojega popotovanja skozi drugo svetovno vojsko.« Njegovi spomini so izšli v knjigi z naslovom Leta mojega popotovanja leta 1957, leta 1962 pa kot sedma in zadnja knjiga njegovih Izbranih del pri Mohorjevi družbi. Poleg spominov je Finžgar v pokoju napisal tudi knjigo pravljic Makalonca, ki jih je kot študent poslušal v kočah na planinskih pašnikih. Za Mohorjevo družbo je napisal še dve večerniške povesti: Mirna pota (1952) in Gostač Matevž (1954). Prizadel ga je bombni napad na Ljubljano 9. marca 1945, ki mu je porušil hišo in pri katerem je bil ranjen, da je moral biti dva meseca v bolnišnici, iz katere se je vrnil napol gluh.

Biserno mašo, šestdesetletnico duhovniškega poslanstva, je obhajal 5. avgusta 1954 v kapelici Marije Snežne v Martuljku v krogu najožjih prijateljev. Biseromašni pridigar škof Anton Vovk, njegov brezniški rojak, ga je nagovoril: »Romal si vse življenje. Ne samo na številnih postojankah od Bohinja in Jesenic in do Kočevja, romal si zvesto s svojim narodom v njegovo zgodovino, v njegove bridke in srečne dni, v njegovo temo in svobodno sonce, v njegove vrline in bolečine ... Eno pa lahko pribijem: zvesto si uporabil talente, ki ti jih je Bog naklonil; ko boš odložil romarsko palico življenja, te čaka pri Bogu plačilo, dela tvoja bodo pa med našim dragim narodom živela.«

"Romarsko palico" življenja je Finžgar odložil 2. junija 1962. Na zadnji poti na ljubljanskih Žalah dva dni zatem ga je spremljala velikanska množica. Pogrebno slavje je vodil dr. Jože Pogačnik, kasnejši ljubljanski nadškof, njegov nekdanji kaplan in pomočnik pri urejanju izdaj Mohorjeve družbe. Ob odprtem grobu je govoril o njegovem duhovniškem delu. Svoj rokopisni uvod h knjigi svojih spominov Leta mojega popotovanja je Finžgar sklenil z mislijo: »Eno spoznanje mi je rodilo popotovanje skozi dolgo dobo življenja, to namreč: človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa veje božji duh in snuje božja misel. Na naše drzno vprašanje: Zakaj tako in ne drugače? bo odgovorila večnost.« Finžgarju je že odgovorila.

ČUK, Silvester. (Priloga), Ognjišče (2012) 2, str. 68.

Zgodovina je za trdno ugotovila, da je bil sv. Erazem škof v mestu Formia severno od Neaplja, kjer je umrl mučeniške smrti 2. junija 303. Papež Gregor I. v nekem pismu piše, da “telo blaženega mučenca Erazma počiva v formijski cerkvi”. Dalje poroča, da sta dva samostana, eden v Neaplju, drugi v Kumah, imela cerkvi posvečeni temu svetniku. V 7. stoletju so nekaj njemu posvečenih cerkva zgradili v Rimu in v okolici Formije. Ko so leta 842 Formijo zasedli Arabci, so relikvije sv. Erazma pred njimi rešili v Gaeto, kjer ga je mesto razglasilo za svojega patrona. V srednjem veku so sv. Erazma uvrstili med štirinajst ‘pomočnikov v sili’. Bil je priljubljen zavetnik mornarjev (rekli so mu tudi sv. Elmo) in priprošnjik zoper nalezljive bolezni. Podlaga za to češčenje je legenda, ki hoče povedati, kako zelo je bil Erazem povezan z nebeškimi močmi.
Mornarji romanskih dežel so Erazma kot svojega nebeškega zavetnika upodabljali z vitlom, na katerem so navite vrvi za sidro. Na celini so te vrvi razlagali kot črevesje in menili, da so mu s sidrom iztrgali drobovje. Zato je postal še zavetnik strugarjev, ki delajo vitle, in priprošnjik ob raznovrstnih bolečinah v črevesju. Ko je bil, po legendi, v libanonski votlini, so ga obiskovale divje živali, zato so se sv. Erazmu priporočali tudi zoper živalsko kugo. Naši predniki so sv. Erazma do 16. stoletja zelo častili. Nanj spominja vrsta slovenskih priimkov. Njemu na čast so sezidali šest cerkva./iz knjige Svetnik za vsak dan - 1. knjiga, str. 329/.

Edina ‘Erazmova’ cerkev pri nas stoji v NM škofiji –  ž. c. v Soteski/Dol. Toplicah.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 6, str. 99

Zgodba

Odločen, da razbije vazo
Deček, ki je vedel, da mama hrani nekaj denarja v dragoceni vazi, je nekega dne sklenil, da bo segel z roko vanjo in ukradel nekaj kovancev.
Toda vsi napori, da bi izvlekel roko iz vaze, so bili zaman. Mama je opazila sinovo zadrego, a mu tudi ona ni mogla pomagati.
Tudi oče je priskočil dečku na pomoč, a brez uspeha.
Po nekajminutni zadregi so se starši odločili, da bodo vazo razbili, toda preden so hoteli to storiti, je oče svetoval sinu: »Še enkrat poskusi. Iztegni prste, potem pa počasi izvleci roko iz vaze.«
Starši niso mogli verjeti besedam, ki so jih tedaj slišali: »Ampak potem moram spustiti kovance.«

Misel

Ne čudimo se, če deček ni mogel izvleči roke iz vaze. Roko je namreč stisnil v pest, ker je v njej držal kovance.
Pohlep po denarju in imetju ne premaga samo otroka. Celo najmodrejšega človeka lahko to tako premami, da ravna nepreudarno. Kdor hlepi po denarju, kmalu postane nesrečen, saj je denar korenina vsega zla, če denarja in drugih gmotnih dobrin ne uporabljamo pravilno.
Pravijo, da se da z denarjem kupiti vse, razen sreče. Denar je lahko vstopnica za vse kraje, razen za nebesa.

Molitev

Gospod Bog,
vemo, da nisi proti temu,
da imamo denar,
celo da ga imamo veliko.
Si pa proti temu, da ga zlorabljamo.
Pomagaj nam spoznati,
da denar ni vse v življenju.
Važnejše je biti zadovoljen.
Pogosto so revnejši ljudje srečnejši kot bogati.
Podeli nam modrost,
da bomo znali denar modro uporabljati.
Daj nam jasno razumeti,
da ob smrti nihče ne odnese denarja s seboj
in da tudi največji bogataši umrejo kakor umrejo revni.

Iskrici

Nihče ne more nesti svojega bogastva s seboj v grob. Tudi nihče ne more ubežati smrti, tako da bi jo podkupil z denarjem. Noben zaklad ne more obvarovati človeka pred boleznijo in pred nadlogami starosti.

Ne boj se, če kdo bogati, če raste premoženje njegove hiše:
Zakaj ob svoji smrti nič ne vzame s sabo
in njegovo premoženje ne pojde z njim. (Ps 49,17)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 50-52.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V mladih letih sem vsako jutro hodila v ljubljansko stolnico in videla duhovnike, ki so istočasno polglasno maševali vsak pri svojem oltarju. Veliko lepše je zdaj, ko duhovniki mašujejo skupaj pri enem. Ali pred drugim vatikanskim koncilom v katoliški Cerkvi niso poznali somaševanja? (Viktorija)

Somaševanje je bilo prvotna oblika evharistične daritve, pri kateri so bili vsi navzoči, škof z duhovniki in verniki, zbrani ob enem oltarju. V srednjem veku (11. in 12. stol.) pa so se pojavile 'privatne maše', ko so duhovniki tudi vsak zase maševali 'svojo' mašo hkrati pri več oltarjih. Prvi sad drugega vatikanskega koncila je bila prenova bogoslužja. Med drugim je poudaril pomen somaševanja , "ki lepo izraža edinost duhovništva" (B 57,1). Najbolj slovesno somaševanje je pri krizmeni maši na veliki četrtek, ko se ob škofu zberejo vsi duhovniki. Somaševanje je v navadi ob raznih cerkvenih slovesnostih (škofovsko, mašniško posvečenje) ali zborovanjih (sinoda). Pri somaševanju ali koncelebraciji en mašnik vodi kot glavni mašnik, drugi pa z njim somašujejo. (sč)