Spoštovani!
Že dolgo prebiram vašo revijo Ognjišče in vedno najdem kaj zase, da mi pomaga pri učenju in zorenju. Zato sem se odločila, da tudi sama poprosim za vašo pomoč kar z objavo v Ognjišču.
Hčerka je spoznala fanta, ki je bil samo pri krstu in o Bogu ter veri ne ve nič ali pa zelo malo in še to po moje popačeno, povedano od drugih neverujočih. Nedavno je bila priložnost za praznovanje in smo ga povabili, da se nam pridruži pri maši. Kot je kasneje povedal, je bilo to za njega prvič. In sedaj večkrat v pogovoru s hčerko postavlja vprašanja (zame nič novega, ne pa tudi zanjo) kot na primer: Zakaj hoditi v cerkev? Kaj imate od tega? Kaj je vera? Zakaj verovati v nekaj, o čemer ne veš, ali res obstaja? Če je Bog, zakaj dopušča takšno trpljenje in zlo na svetu?
Ko mi je to povedala, sem ji poskušala pomagati, kako naj mu pove in razloži, pa me je med drugim zavrnila z besedami: »Mami, daj nehaj s temi ‘forami’, da je Bog ustvaril Adama in Evo, ko je dokazano, da to ni res.« Seveda sem ostala brez besed, saj nisem mogla verjeti, da je to rekel moj otrok, katerega sem se vsa ta leta trudila versko vzgajati, ne samo z besedami, ampak predvsem z zgledom. Naj še povem, da dokler sem imela vpliv nanjo, je hodila tudi k skavtom, mladinskemu verouku, pa je vse opustila in si poiskala družbo, ki je vero tudi opustila ali pa sploh niso nikoli hodili k verouku. Vse, kar je ostalo od mojega vpliva, je to, da ni nedelje brez maše.
Zato vas prosim, da s svojim znanjem in izkušnjami poveste, kako razložiti, približati mladim, ki gredo sicer že proti tridesetim, smisel vere.
Janka

Spoštovana gospa Janka, mama odrasle hčerke. Vaša hčerka je odrasla osebnost, saj gre že proti tridesetim in zato ima pravico in dolžnost, da si ureja življenje na najboljši možen način in po svoji vesti. Sami dobro veste, da hčerka pri teh letih nima neizmerne izbire in da ima vsak človek naravno pravico, tudi vaša hčerka, da si sam izbere svojega zakonskega sopotnika.
Proti koncu pisma ste napisali zelo pomenljiv in tudi dragocen stavek, da je kljub bolečemu razočaranju vaš vpliv še ostal, saj “ni nedelje brez maše”. Za to milost, ki jo ima odrasla hčerka najbrž tudi zaradi vaših molitev, se najprej Bogu zahvalite in ga obenem zaprosite, da bi hčerki uspelo svojo vero tako poglobiti, da bi jo lahko posredovala tudi svojemu fantu. Morda čuti, da je med dvema ognjema: Z ene strani ima vas, edino mamo na svetu, katere vero najbrž ceni, toda z druge strani ima edinega fanta na svetu, ki ga ima rada in bi mu gotovo rada posredovala vrednoto vere, toda kako. Nekateri fantovi ugovori so morda upravičeni, drugi so pa skoraj gotovo odraz njegove verske (ne)vzgoje in polresnic, ki jih je dobil iz svojega okolja, od sorodnikov, prijateljev in najbrž tudi iz sredstev družbenega obveščanja, ki Cerkvi večkrat niso naklonjeni in so pogosto enostranski in neobjektivni.
In kaj zdaj? Tisto glavno ste hčerki že podarili: življenje, predšolsko in šolsko versko vzgojo doma in pri verouku, pozneje se je pridružila skavtom in mladinski veroučni skupini, kar jo je neizbrisno zaznamovalo. Kot odrasla oseba zasluži, da jo spoštujete in ljubite, da se čuti ob vas svobodna in da se vživljate tudi v njene ‘fore’. Verjetno bi ona rada prav tako kot vi, ali pa še bolj, fantu pomagala, da bi spoznal tudi njene krščanske vrednote, in se morda čuti nemočna ali ne dovolj pripravljena, da bi mu na vprašanja in izzive tehtno in z ljubeznijo in prepričljivostjo odgovarjala. Z ene strani gre za znanje in poznavanje krščanstva ter ugovore, ki jih fant izraža, z druge strani pa tudi za njuno medsebojno spoštovanje, poslušanje in slišanje in skupno iskanje odgovorov na najbolj intimna življenjska vprašanja, h katerim vsekakor spada vera. Najbrž je tudi vam jasno in ne samo njej, da Bog ni ustvaril Adama in Eve na tak način, kot je plastično opisano v Prvi Mojzesovi knjigi, saj tega na tak način ne uči noben katekizem in noben katehet ali katehistinja. Hčerkin fant zavrača v krščanstvu tisto, česar krščanstvo ne uči in nikoli ni učilo. Sv. pismo ne odgovarja na znanstvena vprašanja, saj to spada v domeno naravoslovnih znanosti. Že Galileo Galilei bi naj bil pravilno dejal, da nas Sveti Duh ne uči, kako deluje nebo, ampak kako se pride v Nebo. Cerkev uči, da je Sv. pismo teološka knjiga, ki prinaša teološko sporočilo in teološke odgovore na življenjska in bivanjska vprašanja. Katoliška Cerkev ni nikoli črpala znanstvenih spoznanj iz Sv. pisma, marveč iz vsakokratnih znanstvenih dosežkov.
Seveda pa kristjani verujemo, da je Bog stvarnik vesolja in njegovih zakonitosti, ki so omogočile razvoj človeškega življenja, ki ni nastalo samo od sebe, ampak po ljubečem božjem načrtu. Krščanstvo trdi, da je človek ustvarjen po božji podobi, da se je sposoben svobodno odločati, ljubiti, da njegovo biološko telo še ni ves človek, da je v človeku nekaj, kar ga presega. Bog, ki je zadnji ljubeči vzrok človekovega bivanja, je postal človek, da bi mu sporočil, da ga tudi kot grešnika ima neizmerno rad. Maša, ki jo ob nedeljah obiskuje tudi vaša hčerka, je pravzaprav obredno in zakramentalno spominjanje božjega ljubečega učlovečenja, Jezusovega življenja, njegove brezpogojne ljubezni, darovanjskega trpljenja, odrešilne smrti in njegovega vstajenja, ki nakazuje tudi našo onstransko večno prihodnost. V tej luči je nedeljska maša občestvo odrešenih in srečnih ljudi, ki v vstalem Kristusu že okušajo dokončno zmago dobrega in svojo dokončno prihodnost. Krščanstvo je tudi zaradi maše vera optimizma in upanje v zmago vsega pozitivnega, tipično človeškega in božjega. Zato bodite veseli, da vaša hčerka obiskuje nedeljsko mašo in pri njej sodeluje.
Prosim vas, bodite odprti do svoje hčerke, da se vam bo lahko tudi v prihodnje iskreno zaupala, radi jo poslušajte, da se bo potem tudi ona naučila poslušati svojega fanta in fant njo, da bosta tudi onadva zaradi vašega odnosa do nje bolj sposobna poglabljati medsebojni spoštljiv in hvaležen odnos. Potem je tudi veliko upanja, da mu bo postopno odkrivala vrednost krščanstva in tudi pomembnost nedeljske maše. V vsakem primeru pa vam zraven dobrega krščanskega zgleda ostane molitev, v kateri Bogu priporočajte hčerko, njenega fanta, pozneje pa tudi njun zakon in družino. Smisel vere boste hčerki in fantu lahko razložili samo s pričevanjem, da ste srečni in Bogu hvaležni, ker ste verni.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče (2011) 07, str. 48

V družini štirinajstih pomočnikov v sili je sveti Pantaleon predvsem zavetnik zdravnikov, ker je bil osebni zdravnik cesarja Maksimijana. Neki duhovnik ga je pridobil za krščanstvo, poklicni tovariši so ga ovadili in v moči svoje vere je junaško prestal hude muke.

več o Pantaleonu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 58.

Podružnična cerkev sv. Pantaleona stoji v Hotični (žup. Slivje - KP).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 2 (2022), 98.

Po izročilu koprske Cerkve rojen v Loparju nedaleč od Boršta (sv. Nazarij) in Koštabone (bl. Elio). Izhajal naj bi iz skromne kmečke družine, a je tako globoko ljubil Boga, da je zanj daroval svoje življenje.

V Loparju (nad Marezigami) stoji njemu posvečena podružnična cerkev (žup. Truške - KP).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 2 (2022), 98.

Člani neke družine so se zbrali na srečanju. Z njimi je bil tudi stari oče. Otroci so bili že odrasli in so si ustvarili svoje lepe družine. Sorodniki so ga vprašali, kaj bi svetoval tistim, ki bi radi vzgojili svoje otroke tako, kakor jih je on. Njegov nasvet je bil kratek: »Ohranite družinsko molitev!« Poudaril je, da si je njegova družina vedno vzela čas za skupno molitev. »V trenutkih, ki smo jih namenili molitvi, smo čutili, da je Bog z nami, kakor je zagotovil Jezus. Z molitvijo smo krepili vero v njegovo bližino. Družine, ki molijo, prejemajo moč, katere tisti, ki ne molijo, ne poznajo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2017), 85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sveti Ani se priporočajo naše sestre, ko iščejo poštenega moža, matere se zatekajo k njej v dneh pričakovanja in nato ji izročajo svoje otroke v varstvo. Ljubimo jo kakor drugo nebeško mater, kakor nebeško babico, ki nam je rodila Najčistejšo med ženami - Mater samega Boga.
Prav na njen praznik je umirala mlada mati v naši vasi. Tako lepo so peli zvonovi iz daljave, romarji so hiteli mimo nas in nihče ni vedel, da preži smrt nekje za oknom ene izmed hiš, da se že bliža njenemu pragu, da že odpira vrata izbe, da steza roke proti postelji... Le mlada mati jo je videla in smrtni pot ji je stopil na čelo, otrok v zibelki, star komaj dva dni, pa je v sanjah zajokal.
Smrt se je bližala med pesmijo zvonov.
»O, sveta Ana, ne zapusti me, ne daj, da bi postal otrok sirota...«
Počasi je stezala smrt suhljato roko. Nič strašnega ni bilo v njenem obrazu, bila je le božja poslanka.
Toda zakaj ji je roka obstala, zakaj se ji je sloko telo sklonilo?
Sama smrt je pokleknila sredi izbe na tla.
Svetla žena je stala ob bolničinem vzglavju in roka ji je počivala na čelu mlade matere. »Pojdi v miru, božja smrt,« je rekla. »Tvoja ura še ni prišla.«
Bolnica je slišala njene besede in čutila njeno tolažečo dlan.
»Kdo si, ki si mi prihitela na pomoč?«
»Sveta Ana sem, zavetnica mater...«
In ni bilo več smrti v ubogi izbi, le nebeška svetloba in velik mir in daljno zvonjenje od romarske cerkve.
Otrok je odprl oči in ni zajokal.
Mati je bila rešena.
Če ne verjamete, poglejte v cerkvi svete Ane spominsko podobo, ki visi za velikim oltarjem. Tam je vse to naslikano.
In stari ljudje vam bodo to potrdili, če vas vera sama ne bo prepričala.
O, Marijina mati je velika priprošnjica pri Bogu!

Emilijan Cevc, zgodbe, v: Ognjišče (2008) 07, str. 60.

S sinom in nečakinjo smo se povzpeli na najvišji vrh v našem kraju. Z njega je čudovit razgled na našo dolino in še daleč naokrog. Ko se premakneš čez vrh na drugo stran, te čaka podobna slika sosednje doline. Pri tem premiku kar nekaj časa hodiš po gozdni poti. Ko smo se vračali, smo izbrali drugo pot.
Spuščali smo se po gozdni vlaki in na odcepu krenili desno na kolovoz, ki pa ga je bilo kmalu konec. Kam zdaj? Predlagala sem, da gremo nazaj, od koder smo prišli. Sin pa je vztrajal, da gremo kar naprej, povprek čez hrib.
»Ne zapuščajmo utrjenih poti!« sem bila odločna. Nič ni pomagalo, sin je trmasto vztrajal pri svojem. In smo se podali navprek. Nenadoma sem se zapletla v vejo, skrito v listju, in grdo padla. Močno me je zabolela noga, bala sem se, da je zlomljena, kar ob moji osteoporozi ne bi bilo nič čudnega.
Sin je prebledel in mi pomagal na noge. Pohlevno je sprejel moj predlog glede poti. Opirajoč se na močno palico sem odšepala nazaj, sin in nečakinja pa sta mi vsa zaskrbljena sledila. Prišli smo na utrjeno pot, ki smo jo prej zapustili, in po dobrih petih minutah smo prišli do našega avta.
Zvečer me je noga še precej bolela. Z ledom sem hladila buško in jo mazala. Zjutraj me ni skoraj nič več bolelo, sploh nisem  več šepala. Začela sem premišljevati, kako je mogoče, da je oteklina tako hitro uplahnila, da noga niti ni črna in ne boli.
Spomnila sem se! Na pobočju gore stoji cerkvica svete Ane. Ustavili smo se pri njej, ker se mi je zdelo, da sva pri mojih tolikih obiskih pri njej, z Marijino materjo že stari prijateljici.
Ko sem pri cerkvici kukala skozi ključavnico, sem govorila: »Vidiš, sveta Ana, pa sem po dolgih letih še enkrat prišla k tebi. Neštetokrat sem te gledala iz doline in te v težkih nosečnostih, ki se vse niso srečno končale, prosila za pomoč. Glej, danes me je moj sin pripeljal k tebi! Hvala ti zanj! Hvala ti za hčerko! Hvala tudi za moje angelčke, katerim sem z vsakim dnem bližje, in komaj čakam, da jih prvič vidim in objamem! Hvala ti za tvojo pomoč in tolažbo, ki je napolnila moje srce, ko sem pogledala na goro in med smrekami videla vrh zvonika. Včasih mi je ugoden veter prinesel na uho tudi glas zvona, ki mi je v tvojem imenu govoril: “Zaupaj, vse bo dobro. Ne smeš obupati in viharji življenja te bodo zlomili. Kolikokrat je v to mojo cerkvico udarila strela in jo poškodovala. Obnovljena stojim tukaj kot svetilnik. Stojim na kraju, kamor so se v tabor zatekali ljudje, ko so bežali pred Turki. Ljudje so trpeli, vendar so vztrajali, borili so se, zaupali v Boga ... Že več kot štiri stoletja poslušam molitve in prošnje ljudi obeh dolin in jih posredujem usmiljenemu in vsemogočnemu Bogu. Veruj in zaupaj tudi ti!”«
V ključavnico sem še zašepetala: »Sveta Ana, prosim te, da nas tudi danes srečno pripelješ domov, v dolino.«
In uslišala me je! Dopustila je, da sem se spotaknila ob tisti skriti veji in s tem omehčala sinovo trmo, da smo šli po poti, ki sem jo izbrala jaz, in smo kmalu prišli do avtomobila. Bog ve, kako bi se končalo, če bi obveljala njegova?
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 46.

Na koledarju je 26. julija god Joahima in Ane, staršev Device Marije, Jezusove Matere. O Jezusovem rojstvu, njegovem otroštvu in mladosti poročata evangelista Matej in Luka, ki pa ne omenjata Marijinih staršev. Od kod vemo zanju in celo za njuni imeni? (Lovrenc)
Sveto pismo o Joahimu in Ani, Marijinih starših, molči, o njiju govori Jakobov evangelij, apokrifni (svetopisemskim knjigam podoben) spis iz srede 2. stoletja. Izhaja iz pripovedi o Jezusovem rojstvu in mladosti ter pripoveduje zgodbo njegovih starih staršev Joahima in Ane. Bila sta brez otrok, po vztrajni in zaupni molitvi sta na stara leta dobila hčerko Marijo, ki je bila od Boga izbrana za mater našega Odrešenika Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina. Hčerke nista vzgojila zase, ampak za Boga. Po poročilu Jakobovega evangelija in legend iz okoli leta 150 sta jo triletno izročila v varstvo oskrbnikov templja. Njuno češčenje se je v vzhodni Cerkvi uveljavilo že v 6. stoletju, na Zahodu pa v 8. stoletju. Ana je postala simbol materinstva, Joahim pa očetovstva. Njun god po novem koledarju (1969) obhajamo skupaj 26. julija; prej je bil spomin sv. Joahima 16. avgusta. (sč)

ČUK, Silvester, Ognjišče (2011) 7, str. 48

Jakobov protoevangelij, apokrifni spis (ok. 150), poroča o Joahimu in Ani, starših Jezusove matere Marije, o njenem rojstvu, otroštvu in zaroki vse do Jezusovega rojstva. Po novem svetniškem koledarju, veljavnem od leta 1969, Joahim in Ana godujeta skupaj 26. julija, prej smo se očeta Joahima spominjali 16 avgusta. Sveti Ani je na Slovenskem posvečenih nad 60 župnijskih cerkva in podružnic, sv. Joahimu pa le podružnica v Jasenu, župnija Ilirska Bistrica. Joahim in Ana sta bila potomca Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Hčerka Marija se jima je rodila na stara leta. Pri sebi sta jo imela le tri leta, potem sta jo po zaobljubi izročila templju. Ime Ana v hebrejščini pomeni milost, ljubezen, molitev. K sveti Ani, Marijini materi, so se zatekale matere in nerodovitne žene. Umetniki Ano navadno upodabljajo, kako mali hčerki Mariji razlaga Sveto pismo; mnogo podob in kipov pa jo kaže kot Ano ‘Samotretjo’: v naročju velike svete Ane sedi mala Marija, v Marijinem naročju pa je mali Jezus, (sč)

Na sliki: V. Metzinger, Družina svete Ane, olje na platno, 1747, Ljubno ob Savinji, ž. c. sv. Elizabete.

Sv. Ani je pri nas posvečenih 67 cerkva (12 župnijskih in 55 podružničnih) ter štiri kapele. – Največ ž. c. sv. Ane je v LJ nadškofiji (4): Dobovec (1),  Gozd, Javor (2)  in romarska v Tunjicah (spodaj),  poleg teh pa imajo še 13 p. c.: Koželjek (Begunje/Cerknici), Šemnik (Izlake), Žažar (Podlipa), Šentan (Preserje) (3),  Mala Gora (Ribnica), Podlož (Stari Trg/Ložu), Butajnova (Šentjošt nad Horjulom) (4),  Češnjice (Šentvid/Stični), sv. Ana-kapucini (Škofja Loka), Zg. Jablanica (Šmartno/Litiji), Ljubelj (Tržič), sv. Ana v Višnji Gori in Ledinica (Žiri). – V KP škofiji so tri ž. c. sv. Ane: Batuje, Cerkno (5) in Grahovo ob Bači (6); osem pa je p. c.: Magozd (Drežnica), Hrašče (Hrenovice), Dolenje (Jelšane), Bač (Knežak) (7), sv. Ana-frančiškani (Koper) (9),  Nova Sušica (Košana), sv. Ana (Ponikve), Razguri (Vrabče) in kapela v Kanalu. – V NM škofiji je sv. Ani posvečena ž. c. v Toplicah (8) in kar 17 p. c.: Vrh nad Boštanjem (Boštanj), Vimol (Črmošnjice), Šmaver (Dobrnič), Tanča Gora (Dragatuš), Hrib in Koprivnik (Kočevje), Mokri Potok (Kočevska Reka), sv. Ana (Leskovec/Krškem), Vidošiče (Metlika) (13), Debenec (Mirna), Graben (NM-Sv. Lenart), Peščenec (Osilnica), Beli Kamen (Stara Cerkev), Ledeča vas (Šentjernej), Korenitka (Šentlovrenc), Gradišče nad Vrhpečjo (Velika Dolina) ter kapela v Kostanjevici na Krki (župnišče) – V MB nadškofiji sta dve ž. c. sv. Ane: Fram (12) in Sv. Ana v Slov. Goricah (11), 10 pa je p. c.: sv. Ana (Koprivna), Stari Grad (Makole), Ribniško selo (MB-Sveta Marija), sv. Ana (Pameče), Leše (Prevalje), sv. Ana (Slovenske Konjice), Veliki Vrh  (Sv. Barbara v Halozah – Cirkulane) (10), Orlica (Sv. Marija v Puščavi), Pungart na Pohorju (Št. Ilj pod Turjakom) in Drakšl (Velika Nedelja). – V CE škofiji je Marijini materi posvečena ž. c. na Prevorju (15),  Anine pa so p. c.: Šmarje (Sevnica), Babna Gora (Sv. Štefan/Žusmu), Vrhe (Teharje) in Tinsko (Zibika) (14),  in dve kapeli: sv. Ana-zdravilišče (Rog. Slatina) in sv. Ana-pokop. (Solčava). – V MS škofiji je ž. c. sv. Ane v Bakovcih (17),  p. c. pa so v Boreči (Gor. Petrovci) (16),  na Podgradju (Ljutomer) in v Gomilici (Turnišče). (mč)

Čuk S. in Čuk M., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 7, str. 131.