»Bernardka nas ni varala« – Zgodovinska raziskava resnice o Lurdu.

»Temelj naše vere so prikazovanja Vstalega apostolom, kakor nam jih posredujejo dobri poročevalci, ki jim pravimo evangelisti. Druga prikazovanja so pomoč, zastonjski dar. Lahko jih sprejmemo ali ne. Marija opravlja svoj poklic mame. Na križu je bil Jezus jasen: "Sin, glej, tvoja mati, mati, glej, tvoj sin." Izročil nas je njej in ona nas ne zapusti.« Tako pravi znani italijanski mislec Vittorio Messori v svoji novi knjigi Bernardka nas ni varala, ki je sad dolgoletnega študija o Lurdu, najbolj obiskani božji poti katoliškega sveta. »Od 11. februarja do 16. julija 1858 se je Marija osemnajstkrat prikazala štirinajstletni deklici, ki je duhovnikom posredovala njeno naročilo, naj tam zidajo kapelo. Zaradi tega je prestala veliko hudega: imeli so jo za noro, lažnivko, jo strogo nadzorovali. Ona pa se ni dala zbegati, z mirnim srcem je prisegala, da je govorila resnico, samo resnico.« Škof Bertrand Laurence, pastir škofije Tarbes, v katero spada Lurd, je 18. januarja 1862 v uradnem odloku zapisal: »Sodimo, da se je Brezmadežna Devica Marija 11. februarja 1858 resnično prikazala Bernardki Soubirous in potem še sedemnajstkrat v votlini blizu Lurda. Po strogi in natančni preiskavi, ki jo je v skoraj štirih letih opravila komisija, ki smo jo ustanovili, izjavljamo, da imajo ta prikazanja vse značilnosti resnice in verniki imajo utemeljene razloge, da jih sprejmejo kot zanesljive.«

Vittorio Messori je zaslovel po vsem svetu s svojima dvema knjigama Poročilo o verskem stanju (1984) in Prestopiti prag upanja (1994). Prva prinaša njegove pogovore s kardinalom Josephom Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI., ki je bil takrat prefekt Kongregacije za verski nauk, v drugi pa so njegovi pogovori s papežem bl. Janezom Pavlom II. ob petnajsti obletnici njegove papeške službe. Prvotno je bilo mišljeno, da bi se Messori pogovarjal s papežem pred televizijskimi kamerami in Messori je papežu poslal 35 vprašanj. Televizijskega snemanja ni bilo, papež pa je Messoriju sporočil, da bi bilo škoda, če na njegova tehtna vprašanja ne bi odgovoril in nekega dne se je v njegovem domu ob Gardskem jezeru oglasil Joaquin Navarro-Walls, direktor tiskovnega urada pri Svetem sedežu. »Iz aktovke je vzel veliko belo ovojnico. V njej je bilo napovedano besedilo, ki ga je papež sam napisal.« Po odposlancu mu je sporočil: »Naredite, kot se vam zdi prav.« Tako je nastala knjiga, ki je bila brž prevedena v vse svetovne jezike, tudi v slovenščino (v slovenskem prevodu imamo tudi pogovore s kardinalom Ratzingerjem).

Vittorio Messori je bil 'povabljen' na te strani Ognjišča novembra 2006, zato ga bomo tukaj predstavili čisto na kratko. Rodil se je 16. aprila 1941 v mestecu Sassuolo pri Modeni v proticerkveni družini. Vse šole, od osnovne do univerze, ki jo je končal leta 1965 z doktoratom, je opravil v Torinu, kamor se je družina preselila po drugi svetovni vojni. Med študijem za doktorat je ob branju Pascalovih Misli doživel 'razvidnost srca'. Francoski mislec mu je 'potisnil v roke evangelij'. Postal je goreč katoličan in svojo vero izpoveduje z življenjem in s peresom kot sodelavec raznih katoliških revij in avtor knjig, ki so po pravilu uspešnice. Sad poglobljenega branja Svetega pisma je bila njegova prva knjiga Kdo je Jezus (1976).

Njegova nova knjiga Bernardka nas ni varala (2012) je, kot rečeno, posvečena 'skrivnost' Lurda. V pogovoru za italijanski katoliški tednik Famiglia cristiana je dejal: »Ni, ali ni samo knjiga o Mariji. Je knjiga o veri v evangelij. V Lurdu nam je bil dan velik dar: dal nam je na razpolago previdnostno oporo, trden ročaj, na katerega se opremo, ko je vera v krizi. Marija ni nekaj 'na izbiro', nekaj za pobožne ženice. Vodi k Sinu. Od tam, kjer Božjo Mater pozabljajo ali se iz nje norčujejo, Jezus odide.« Na vprašanje, čemu danes raziskovati lurška dejstva, je odvrnil: »Zato, ker so v tem zgodovinskem trenutku mnoge naše cerkve skoraj prazne, se ob tisti votlini vrsti, moli, joka in se spreobrača pet do šest milijonov romarjev letno. So mar vsi žrtve strašne prevare?« Po tridesetletnem skrbnem raziskovanju je prišel do zaključka, da je to, kar se je dogajalo v Lurdu od 11. februarja do 16. julija 1858, resnično. »Ni slučajno, da se prikazovanja, ki jih je Cerkev potrdila, dogajajo v določenih zgodovinskih trenutkih, ko preti nevarnost veri in Cerkvi. Lurd 1858 je prišel po širjenju teorij Charlesa Darwina, Karla Marxa, Renana; Fatima 1917 pred oktobrsko revolucijo in nastopom komunizma, Banneux 1933, ko je prišel na oblast Adolf Hitler ... Obstaja neke vrste marijanski koledar, ki spremlja zgodovino. In vodi h Kristusu.«

Po Messoriju nič ni bolj 'katoliško' kot je Lurd: ko se Gospa prikazuje Bernardki, ima v rokah rožni venec, ki je 'ikona' katoliške pobožnosti; potrdi dogmo o brezmadežnem spočetju, ki jo je štiri leta poprej slovesno razglasil papež Pij IX. Datum prvega Marijinega prikazanja, 11. februar, je prišel v bogoslužni koledar vesoljne Cerkve kot Lurška Mati Božja. Lurd je pri srcu vsem papežem: papež Janez Pavel II. ga je izbral za cilj svojega zadnjega apostolskega potovanja v tujino 15. avgusta 2004, ko je molil pred lurško votlino kot bolnik med bolniki; papež Benedikt XVI. pa se je ustavil tam kot romar od 13. do 15. septembra 2008, ob 150-letnici Marijinih prikazovanj. Čudežna telesna ozdravljenja so 'pečat' za resničnost. Vsem se v Lurdu ponuja možnost ozdravljenja duha – odkritje ali ponovno odkritje vere.

(pričevanje 02_2013

Kategorija: Pričevanje

ZA ZIMO PRIDE POMLAD
Moja mama je v starosti vedno težko čakala pomlad. Pozimi je pogosto dejala: “Samo, da že enkrat mine ta zima!”
Zima prinaša dolge noči, mraz, pomanjkanje svetlobe, ljudi zapira v domove. V duše mnogih bolnih in ostarelih ljudi legajo hladne sence otožnosti, osamljenosti in slutnje minevanja. Vsa narava počiva in čaka, da pomladno sonce znova prikliče življenje iz mrzle zemlje.
Pomladni čas povezujemo z začetkom nečesa novega, svežega, z rojevanjem in rastjo, z mladostjo, pa tudi s toploto pri srcu, z romantično ljubeznijo, z lepimi spomini na mlada leta.
Mama je vedno pozorno in z veseljem spremljala že opazno daljšanje dneva v januarju: “Glej, dan se že daljša!” Razveselila se je sonca, ki je topil sneg: “Ja, sonce že kaže svojo moč. Ne bo več hudega mraza …”
Vsaki zimi zanesljivo sledi pomlad. Pomlad ogreje zemljo, ogreje naše premrle in otrple ude, naša srca. Več svetlobe in sonca prihaja v naše domove. Sonce in toplota privabita vse več ljudi na plan.
Veliki ameriški pisatelj Ernest Hemingway, znan tudi po teminah svoje duše, je bil prepričan, da pomlad vedno prinese občutek sreče, človek pa ima takrat edini problem, kje biti najsrečnejši.

POMLAJEVANJE

Pomlad pomeni pomlajevanje. Pomlajevanje narave, stvarstva, no­vo rast. A ljudje z nastopom sleherne pomladi štejemo eno pomlad več (“Štela je sedemnajst pomladi,” smo nekoč bolj pesniško označevali leta), s tem pa z leti nismo vedno zadovoljni.
Kako pa je s pomlajevanjem pri ljudeh? Včasih za koga rečemo: “Ta se je pa povsem pomladil!” Običajno to opazimo, kadar nekdo doživi prijetno spremembo, ki v njegovo življenje vnese takšno zadovoljstvo in svežino, da se to odrazi v njegovem videzu in delovanju. Takšna sprememba je lahko za nekoga upokojitev, za drugega rojstvo vnukov, spet za nekoga kakšen nov življenjski izziv, novo poslanstvo ali za koga tudi zmaga v boju z boleznijo. Takšne pomladitve je vsakdo vesel.
Dandanes mnogi ljudje v razvitem (in presitem) svetu hrepenijo po ohranjanju in obnavljanju mladostnega in privlačnega videza tudi v starosti. Industrija in tržišče, a tudi medicina, hvaležno strežejo njihovim željam ter ponujajo najrazličnejše preparate, pripomočke in postopke za ‘pomlajevanje’. A v boju med pomlajevanjem in staranjem po naravni zakonitosti življenja vselej zmaga starost. Ta pa je lahko lepa, predvsem zaradi naravnosti in pristnosti. Koliko lepote lahko opazimo na obrazu, v katerega je dolgo življenje vtisnilo svoje zrele sledi, koliko lepega v očeh, ki razodevajo modrost, iskrivost in notranji mir poznih let! Spominjam se simpatične starejše gospe, ki je nekoč v razpravi po mojem predavanju o psihologiji staranja hudomušno, a z malo grenkobe, pripomnila, da bi morale revije in televizija kdaj delati tudi reklamo za zgubane obraze in osivele lase.

PREBUJENJE
Ni treba, da pomlad povezujemo s pomlajevanjem ali razcvetanjem pri ljudeh. Pri slehernem človeku, tudi starejšem, pa odhod zime lahko pomeni spodbudo za prebujenje, oživljanje, odpiranje in delovanje.Pri ljudeh v poznih letih življenja pogosto opazimo, da se veselijo tega, da so dočakali “še eno pomlad”. Težko bi se spomnil, ali sem kdaj koga slišal reči, da je srečen, ker je dočakal še eno jesen ali še eno zimo …
Dočakati novo pomlad! Pomlad, kot čas, ki pobuja upanje, ki je odprt v življenje, v pričakovanje nečesa novega. Morda (ali pa zagotovo) tudi kot čas, ki je s praznikom Velike noči odprt in zazrt v večno lepoto …
Mamo je tudi v starosti pomlad vedno zvabila na vrt, ki ga je pridno obdelovala, dokler so ji to dopuščale moči. Spomladi je kar oživela. Vrtovi, njive, travniki, polja in gozdovi leto za letom čakajo pomladno prebujenje v zemlji in prebujenje pridnih rok, ki poskrbijo za novo rast.
Človek, vse življenje vajen dela, tudi v pozni starosti težko opušča opravila, ki jih je imel od nekdaj rad in jih je štel za svoje naloge. Spominjam se znanke, ki je svojo osemdesetletno mater nekaj zaporednih pomladi poskušala prepričati, naj ji prepusti v obdelavo svoj del vrta ob skupnem domu, češ da je to zanjo preveč, da je v življenju dovolj garala in zdaj lahko varčuje s svojimi močmi. Ostarela mati pa se je temu upirala, saj ji je delo na vrtu veliko pomenilo. Opravljala ga je z ljubeznijo, in hvaležna je bila, da je še zmogla skrbeti za nekaj svojih gredic. Sam sem bil močno na njeni strani.

DELO, A NE SAMO DELO
Spomladi je čas za številna zunanja opravila, ki morajo po navadi počakati, da mineta zima in mraz. Marsikdo od starejših ljudi se jih veseli in komaj čaka, da bo lahko spet poprijel za žago, škarje, kladivo, čopič, lopato, grablje. Ob delu bo čutil svojo še ohranjeno vitalnost in moč. Veselil se bo stvaritev svojih rok.
A mnogi starejši ljudje, žal, zahteve in dolžnosti, ki jih čakajo spomladi, pričakujejo z zaskrbljenostjo, strahom in črnogledostjo. Morda se je njihovo življenje zaradi bolezni, izgube v družini, oslabelosti ali drugih vzrokov tako spremenilo, da bremen sami ne bodo zmogli. Takšni ljudje bodo potrebovali razbremenitev, pomoč in oporo svojih bližnjih ali drugih ljudi. Zanje pa bo koristno, če bodo sprejeli toliko nalog in opravil, kot jih bodo še zmogli opraviti. Tako bodo ohranili zadovoljstvo in občutek lastne vrednosti.
Nekatere, sicer še dovolj zdrave in krepke ljudi, lahko pomladno prebujanje, pisanost življenja, vrvež in pospešena aktivnost, ki jih opažajo v svoji okolici, zavrejo v njihovi dejavnosti in nagnejo k otožnosti. Kot da bi se v globini njihove duše oglašala negotovost in dvom, ali bodo lahko sledili tempu pomladnega dogajanja ter, ali se bodo lahko veselili vsega lepega in cvetočega skupaj z drugimi ljudmi. Takšno doživljanje nekoliko spominja na temačno razpoloženje in tesnobnost nekaterih ljudi pred Božičnimi in novoletnimi prazniki, ko doživljajo, kot da sta sreča in radost “predpisana, zapovedana” in hkrati dosegljiva vsem, le njim ne.
Človeku, ki ga turobni občutki omajejo v njegovi volji in pripravljenosti za delovanje, lahko pomaga, če neprijetno počutje vdano sprejme, se ne opazuje in ne razglablja preveč, ter se po malem in po vrsti loteva tega, kar je zanj pomembno in kar ima rad. Ob tem, ko bo svojo pozornost usmerjal na to, kar zmore (tudi, če je to, vzemimo, “samo”prehojena razdalja na sprehodu), se bo postopoma vračalo tudi njegovo zadovoljstvo. S svojim nelagodjem in stisko pa se bo gotovo laže spoprijemal, če bo imel ob sebi osebo, ki se ji bo lahko zaupal in ki ga bo razumela.
Pomlad vabi tudi k druženju in povezovanju med ljudmi. Posebej v času pandemije virusne bolezni Covid 19 običajno nastopi, hvala Bogu, koncem zime obdobje, ko se lahko spet več srečujemo s sorodniki, prijatelji in znanci, ter se varno zbiramo na prostem. Bližina, občutje pripadnosti in povezanosti, prijaznost med ljudmi, pogovori, razvedrilo in smeh, vse to so lahko pridobitve pomladnega prebujenja in, tako upamo, tudi popuščanja epidemije.
Naj velja, da lahko vsakdo od nas, zase in za druge, to pomlad uporabi “poživitven odmerek” dobre volje, potrpežljivosti, vedrine in optimizma!

UŽIVANJE LEPOT NARAVE
Narava ne vabi samo k delu, vabi tudi k opazovanju, uživanju in občudovanju vsega, kar lepega ponuja našim čutom. Srečen je človek, ki si zna vzeti čas za oddih v naravi, in ki uspe krmariti med delom in počitkom.
Pomlad je posebej čas, ki naj bi ga starejši ljudje izkoristili za gibanje v naravi, za sprehode, za nabiranje novih moči, pa tudi za posedanje v parku, na klopeh, ogretih od sonca. Pomladi se narava vsepovsod odeva v zeleno svežino in se krasi z barvitimi cvetovi. Prebuja, krepi, napolnjuje in nahrani vse človekove čute, odprte za lepoto.
Prijatelj, še čil in krepak pri sedemdesetih in več letih, ki živi v bloku in ga ne čakajo spomladanska opravila na vrtu, rad izkoristi pomlad za planinske pohode. Že sedaj se dogovarja z vnukoma za skupne izlete v gore in se tega veseli. Dečka sta že toliko odrasla, da bosta lahko šla z njim. Dedek je velik ljubitelj narave in bo ljubezen do planin poskušal prenesti tudi na vnuka. Učil ju bo opazovati lepote, ki jih ponuja stvarstvo.
Ljubezen do lepote in narave ostane tudi, ko poidejo moči. Čislan gospod je do pozne starosti za sprostitev in razvedrilo zelo rad delal na svojem vrtu in v sadovnjaku. V svoji počitniški hišici je imel na vidnem mestu, na lepo obdelani leseni plošči napisano misel, iskrico iz nekega časopisa: “Zabavo išče, kdor ne pozna resničnega veselja”. Takšno je bilo njegovo življenjsko vodilo. Veselje je našel v ustvarjalnem delu, v stikih z dobrimi ljudmi in v povezanosti z naravo.
Ko se je neko jesen zaradi bolezni in opešanja pripravljal na odhod v dom in se je poslavljal od svojega posestva, je svojim otrokom naročal: “Obljubite mi, da me boste spomladi pripeljali sem, da bom sedel na vrtu in opazoval cvetoče češnje!” V pozni jeseni življenja ga je bodrila misel na cvetočo pomlad. Hotel je uzreti vsaj še delček njene nove rasti in dehteče lepote.

TACOL, Drago. Pomlad, pomlajevanje in prebujenje tudi v starosti. (Odnos do staranja in starosti). Ognjišče (2022) 3, str. 26-28.

Kategorija: Odnos do staranja in starosti

Očaran sem bil ob poslušanju maše, ki so jo peli cistercijanski menihi. Na zgoščenki piše, da je to gregorijanski koral. Zanima me, kaj to pomeni? (Klemen)

Koral (lat. cantus coralis iz gr. choros–zbor) je enoglasno liturgično petje katoliške Cerkve; nastalo je v času zgodnjega krščanstva ter se širilo in bogatilo vse do poznega srednjega veka. Najbolj je uveljavljen gregorijanski koral; imenuje se po papežu sv. Gregorju Velikem (590–604), ki je preuredil dotlej obstoječo liturgično glasbo. V milanski Cerkvi pa poznajo ambrozijanski koral, ki nosi ime po škofu sv. Ambroziju (+ 397). Koral je vokalna in enoglasna glasba, poudarek je na besedilu, ki je svetopisemsko ali liturgično (Slava, Vera, Jagnje Božje). Koral ima čisto notno pisavo: notno črtovje obsega le štiri črte, note pa so štirioglate (kvadratki in rombi). Zlata doba korala je bil srednji vek, ko so ga gojili posebno po samostanih. Gotske katedrale in koralno petje je dvigalo duha k Bogu. Tudi danes je veliko povpraševaje po ploščah s koralnimi napevi. (sč)

Kategorija: Kratki odgovori

iz knjige ZGODBE ZA SKLADEN ZAKON IN DRUŽINO (zbirka Zgodbe za dušo 12), zbral in uredil: Božo Rustja, 184 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Sreda je bila zanjo poseben dan. Lepše se je oblekla, dala molitvenik v torbico in se odpravila na molitveno srečanje žena v župnijsko cerkev. Pred tem je morala pospraviti, skuhati večerjo, oprati perilo in ga zlikati, saj je bila zaposlena v predilnici. Vsakokrat, ko se je vrnila s sredinega srečanja, sem naslednje jutro dobil za zajtrk kos odličnega peciva. Dejala mi je, da je ostajalo in ga je zato vzela.
Neke srede, ko je bila mama zopet na srečanju žena, sem šel v župnijsko dvorano, ki je bila v kleti. Oče ni imel nič proti temu, samo da je lahko v miru igral karte s svojimi prijatelji. Skril sem se in opazoval žene v dvorani. Mamo sem zagledal v kotu. Prepevale so in prepoznal sem mamin glas. Po duhovnikovem nagovoru pa so se žene zbrale v zadnjem delu dvorane, kjer je bilo na voljo pecivo, čaj in kava. Prepričan sem bil, da bo kakšen kos tega peciva ostal tudi zame.
Mama je pila samo čaj. Potem sem videl, kako je stopila do pladnja s pecivom, vzela kos, ga pazljivo zavila v papir in ga spustila v torbico. Mislim, da druge žene tega niso opazile.
Počutil sem se krivega, ko sem to videl. Dobil sem toliko koščkov peciva, pa ne zato, ker so ostajali, ampak zato, ker se jim je mama odrekla, da bi jih prinesla meni.
Hitel sem domov. Vedel sem, da ne bom več mogel z užitkom jesti tistega peciva. Kaj ji bom rekel jutri, ko bo položila kos peciva na moj krožnik? Toda ne smem je razočarati, saj me želi samo osrečiti. Zato sem pojedel pecivo, a nikoli več ni imelo tako dobrega okusa.
Taka je bila moja mama.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2015), 26.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Dobrodelnost uresničujemo s telesnimi in duhovnimi deli usmiljenja. Prosim, če jih naštejete vse po vrsti. (Kristina)

Dela usmiljenja pomenijo izkazovanje dejavne ljubezni ljudem okoli sebe, zlasti najbolj potrebnim. Po tem, ali smo jih izvrševali ali ne, bomo sojeni, ko ob koncu življenja pridemo pred Jezusa, ki je v svojem govoru o sodbi ob koncu časov dejal: »Kar koli ste storili /ali niste storili/ enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste/niste meni storili« (Mt 25,40). Tako telesnih kot duhovnih del usmiljenja je po sedem in utemeljena so z zgledi iz Svetega pisma. Telesna dela usmiljenja so: lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. Duhovna dela usmiljenja pa so: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivice voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. To je prav lep ‘program’ za krščansko življenje v dejanju in resnici. (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 4, str. 106.

Kategorija: Kratki odgovori

Neki deček je padel z visokega pomola v morje. Mož, ki je bil na pomolu in je to videl, se je pognal v morje, da reši dečka, čeprav je pri tem tvegal svoje življenje.
Deček se je rešitelju zahvalil: »Hvala, ker ste mi rešili življenje.« Mož se mu je zazrl v oči in dejal: »Vedi, da je tvoje življenje tako dragoceno, da sem ga moral rešiti.«

Vsako življenje je neizmerna vrednota, ker je vsakega človeka Jezus odkupil s svojo žrtvijo na križu.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2022), 87.

naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Moje pismo je pravzaprav eno samo kratko vprašanje: Zdi se mi, da zunajzakonske zveze, življenje na koruzi in druge neformalne skupine bivanja ne moremo enačiti z uradno civilno in cerkveno potrjeno zvezo – poroko? Kaj uči Cerkev?
Boža

Zahodna družba se zelo hitro spreminja, kar se vidi tudi iz postavljenega vprašanja, ki je izraz današnjega stanja tudi pri nas. Po statistikah je družina tudi med mladino zelo visoko cenjena in vrednotena, kljub temu pa isti občudovalci družine in družinskega življenja nimajo poguma, da bi se dosmrtno vezali in poročili, in vse večji odstotek živi v zunajzakonski skupnosti. Tisto, kar cenijo, vsaj po besedah sodeč, dejansko zavračajo ali pa nimajo poguma uresničiti. Tudi to je ena od nemoči ali kriz in nedozorelosti današnjega človeka.Razlogov za zunajzakonske skupnosti je verjetno veliko: strah pred prihodnostjo, če se vežejo za zmerom, cincanje in neodločnost današnjega človeka, ki pogosto spreminja svoje delovno mesto, poklic, stanovanje in posledično tudi svojega zakonskega partnerja. Rumeni tisk, filmi in rumene spletne strani poveličujejo neuspele zakonske ali bolje zunajzakonske zveze, kar ustvarja negativen in zastrašujoč odnos do stalne in dosmrtne zakonske zveze in pomislek, da bi lahko tudi njegova zakonska zveza ne uspela. Nezrele ali ranjene osebnosti ob soočenju in srečanju s temi vsiljevanimi ponudbami postajajo še manj sposobne za odločitev za poroko. V sredstvih javnega obveščanja je preveč črnih kronik, zanemarja ali pozablja pa se predstavljati uspešne, trdne in dobre, večkrat tudi svete zakonce, čeprav tudi tukaj velja, da zgledi vlečejo. Pri nas pa je celo ‘finančna’ zakonodaja bolj prijazna do zunajzakonskih skupnosti kot do poročenih parov, kar je vnebovpijoča krivica do narodovega bitja in žitja. Mladi si navadno do centa natančno preračunajo, kdaj in kako se jim izplača zatajiti družino, partnerico, če je treba, tudi otroka za vrtec, za večji otroški dodatek, kaj šele za stanovanje. Pri nas kasnejših kontrol ni, v očeh okolice pa žal goljufanje države tako in tako ni moralno sporno. Posledično pa prav v teh dneh lahko beremo, da je mednarodna raziskava Trusted brand 2011, ki jo po svetu že 11 let izvaja revija Reader's Digest, glede zaupanja v institucijo poroke za Slovenijo porazna, saj je evropsko povprečje 67 odstotkov, ki jih zaupa v institucijo poroke, v Sloveniji pa jih zaupa samo 43 odstotkov.
Bog, ki je ustvaril moškega in žensko za zakonsko zvezo, le-to tudi omogoča, saj ne bi bil Bog ljubezni in sočutja, če bi tistega, kar zahteva, tudi ne omogočal in podpiral. Od vsega začetka človeštva, od pradavnine urejeno zakonsko skupnost obdarja s tistim blagoslovom, “ki edinega ni uničila ne kazen za izvirni greh ne sodba ob vesoljnem potopu” (Molitev nad novoporočencema). To pa pomeni, da ima urejena zakonska skupnost med enim moškim in eno žensko, za neverujoče tudi civilna poroka ali poroka v drugih verstvih, v sebi nekaj prazakramentalnega, odrešenjskega, svetega, kar ugotavljajo tudi raziskovalci starih kultur in verstev. Gre za neko vrsto »naravnega« zakramenta, ki je lahko za nekristjane tudi vir milosti in božje pomoči. Sklenjeno civilno poroko med dvema kristjanoma lahko v izjemnih primerih celo škof brez obreda cerkvenopravno poveljavi, ‘ozdravi v korenini’, kar pa ne velja za zunajzakonsko skupnost, ker ta ni bila nikoli - tudi civilno ne - sklenjena. Zato tudi kristjani ne enačimo civilne zakonske in zunajzakonske skupnost, še manj pa zunajzakonsko skupnost in zakramentalno zakonsko skupnost.
V krščanstvu pa je zakonska zveza trajni zakrament, tj. trajna božja pomoč do smrti enega izmed zakoncev, kar pomeni, da zakonca s svojo poroko in s svojim zakonskim življenjem slavita Boga in Bog ju trajno posvečuje in jima omogoča, da se ljubita, spoštujeta, si odpuščata in se vsakega novega dne, ki jima ga Bog kot paru podarja, veselita in se mu zanj zahvaljujeta. Zakrament zakona je krščanskima zakoncema tista ‘dodana vrednost’, da svojo brezpogojno in zastonjsko ljubezen lažje živita iz dneva v dan in v njej tudi osebnostno zorita ter z rodnjo in vzgojo otrok v svojih potomcih pozitivno posegata v prihodnost pri graditvi omike ljubezni v narodu. Cerkveni očetje imenujejo zakonsko in družinsko skupnost celo ‘Cerkev v malem’ ali ‘domača Cerkev’, kar pomeni, da se v krščanski družini dogaja posvečenje in odrešenje.
In kako bo jutri? Tega sicer ne vemo, upravičeno pa lahko menimo, da bo podobno, kot je v propadajoče mogočno rimsko cesarstvo poseglo krščanstvo s spoštovanjem zakonskega in družinskega življenja in evropsko družbo spremenilo, lahko storilo tudi današnje in jutrišnje krščanstvo, če bo le ostalo zvesto naravnim in nadnaravnim vrednotam zakonskega in družinskega življenja. Tisto, kar je slabega in negativnega, kot nas uči zgodovina, predvsem zgodovina odrešenja, bo prej ali slej propadlo. Seveda pa tudi tukaj velja star pregovor: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« Če v kaj, potem morata zakonca prav v zakonsko in družinsko skupnost vlagati svoje najboljše moči in pri tem računati z božjo pomočjo. K temu spada tudi poroka, ki jo Bog podpira in blagoslavlja. Prihodnost bo pripadla pogumnim in zvestim zakoncem in njihovim potomcem. Zgodovina verstev, predvsem pa zgodovina krščanstva, ki pojmuje zakon kot zakrament, nas uči, da ni vseeno, ali par živi v zunajzakonski skupnosti ali pa zakonsko življenje začne s poroko v navzočnosti svojih najbližjih in pred Bogom.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 4 (2011), 104-106.

Kategorija: Pisma

TV in drugi mediji nam v številnih reklamnih sporočilih dopovedujejo, da je optimizem (danes je bolj moderno govoriti o pozitivni energiji) nekaj, kar si človek lahko pridobi kar tako mimogrede ... kot recimo, napolni baterijo mobilnika. Meni pa se zdi, da živim v nekem strašno resnem, da ne rečem, med seboj skreganem svetu, kjer smo v odnosih do drugih zelo nepotrpežljivi, celo nestrpni, vse to pa prikrivamo s prisiljenimi in ponarejenimi nasmehi. Da bi se človek danes od srca nasmejal? ... K temu ga je treba spodbujati, slišati mora, da se smejejo drugi, tako kot v številnih humorističnih šovih, kjer so dodani posnetki smeha. Ljudje se večkrat skrivamo pod bleščečo masko, da drugi ne bi opazili, da smo žalostni: na zunaj veseli, navznoter pa potrti. Še nekaj opažam pri mojih prijateljih: večkrat s smejejo kar tako, brez razloga, kot se smejejo bedaki ... Sprašujem se, ali morda v teh 'modernih' časih ne znamo več sprejeti naših omejenosti, morda se ne znamo več čuditi čisto navadnim, preprostim stvarem? To je tudi vprašanje za vas. Danijel '95

Optimizem dela čudeže

Optimizem nam pomaga, da se znamo hrabro spoprijeti z vsem, kar nam prinaša vsakdanje življenje. Je koristno sporočilo sodelovanja, naklonjenosti, zaupanja v prihodnost. Je kot sončni žarek, ki nenadoma predre oblačno nebo in ti pokaže stvari v čisto drugačni luči. Naj ti pomagajo k temu blagri optimista:

Blagor tistemu, ki ni posebno lep in lahko reče: Vsakokrat ko se pogledam v ogledalo, se prepričam, da ima Bog velik smisel za humor.

Blagor tistemu, ki ima nekaj kilogramov preveč, a smeje pravi: Ne, ne, nisem pretežak, le kakšnih petnajst centimetrov sem premajhen!

Blagor tistemu, ki vedno izžareva vedrino in ni nikoli namrščen: svojemu bližnjemu neprestano prinaša mavrico.

Blagor tistemu, ki se obrača proti soncu: sence vedno ostajajo za njim.

Blagor tistemu, ki takrat, ko nima ničesar, kar bi lahko dal, podari nasmeh: drugi sprejmejo z zadovoljstvom ta njegov zastonjski dar.

Blagor tistemu, ki ima vedno pri sebi tri zdravila: veselega duha, spočitost in zmernost pri hrani: vedno bo zdrav ...

Blagor tistemu, ki se brž, ko nekaj pove, temu že smeje: nikoli ne bo postal vseveden domišljavec.

Blagor tistemu ki jemlje težave resno, toda ne tragično; uspel se bo spoprijeti z njimi in jih uspešno premagati.

Blagor tistemu, ki je razumel, da lahko bližnjemu največ pomaga s tem, da ga razvedri.

Blagor tistemu, ki predrzneža in nasilneža zavrne na pravi način in ob pravem času: hitro ga bo razorožil.

Blagor tistemu, ki namesto da bi stalno gledal v temno noč, raje dvigne pogled v zvezdnato nebo: v njem bo vzklilo hrepenenje po neskončnem.

Blagor tistim, ki se tega držite, ker tako razsvetljujete moje dni, tudi tiste brez sonca.

 

Znanstveno je dokazano: smeh je pol zdravja

Zdravljenje z nasmehom danes ni več novost: ameriški zdravnik Patch Adams je začel uporabljati moč nasmeha za zdravljenje bolezni srca in ožilja ... O tem, da smeh krepi dobro počutje in izboljšuje zdravljenje, je pisala tudi dr. Mihaela Jurdana v naši rubriki Narava in zdravje (1/2006). Zapisala je, da vedrina sproži najprej obrazne mišice, pa tudi »mišice rok in nog, trenira srce, ker pospeši srčni utrip ter sprosti zavrta čustva (jezo). Nekateri raziskovalci trdijo, da se v krvi vedrejših ljudi razmnožujejo obrambne snovi, prisotnih je več celic T in naravnih celic ubijalk – ene in druge pomagajo premagovati bolezen; da spodbuja v možganih sproščanje endorfinov – "spojin dobrega počutja". Poleg tega so jim v krvi izmerili tudi manj stresnega hormona kortizola. (...) Smeh pospeši od 3 do 4 krat močnejše izločanje plinov iz pljuč, s čimer se hitreje čistijo dihalne poti in pljuča. Tako prečisti dihalne poti mikroorganizmov in bakterij in s tem zmanjša nevarnost okužb. ...

 

Bodite veseli

Italijanski pregovor pravi: Veselje je univerzalno zdravilo za vse bolezni. Veseli obraz je zunanji izraz dobrega razpoloženja in zadovoljstva. Drugi to takoj opazijo in se lahko tega tudi nalezejo ... Je spodbuda za delo in navdih za ustvarjalnost, ker pomaga premagati napor in ohranja začetno navdušenje.

Bodite veseli, da boste ovrgli predsodek, da služenje Bogu zmanjša veselje, da sta resnoba in otožnost znak nekoga, ki živi duhovno in se žrtvuje za druge.

Bodite veseli, da boste sprožili dobro razpoloženje tudi pri drugih. Veselje je sad optimizma, čiste vesti in močne volje.

Če vaše srce ni radostno, prosite Boga za dragoceni dar veselja, ki zdravi telo dušo.

Bodite veseli kot nedolžni otroci, kot pojoče ptice spomladi, kot pesem velikonočnih zvonov; kajti kdor veruje v vstalega Kristusa, nima razloga, da bi bil žalosten, ampak mora biti apostol veselja.

 

NASMEJTE SE

Z leti se ljudje zresnijo in se smejejo manj. Povprečen odrasel Evropejec se nasmeje do 15-krat na dan, otrok pa tudi do 400-krat. V skupini se nasmejemo 30-krat pogosteje, kot če smo sami. Pred petdesetimi leti so se ljudje brez zavor smejali po 18 minut na dan, dandanes tudi veseljaki ne dosežejo več kot 6 minut smeha na dan.

 

BISTVENO ... Z NEKOLIKO HUMORJA

Aleksander Veliki je šel na obisk k filozofu Diogenesu. Našel ga je ležečega na soncu. Ko je ta opazil, da nekdo prihaja k njemu, se je nekoliko dvignil s tal in pogledal Aleksandra: ta ga je prijazno pozdravil in ga vprašal, če kaj potrebuje. »Umaknite se mi s sonca,« je odvrnil filozof.

 

MOČVIRJE ŽALOSTI

"Artaks," je rekel Atrej, kaj je s tabo?"

"Ne vem, gospodar," je odgovorila žival, "mislim, da bi se morala obrniti. Saj je vse to brez koristi. Ženeva se za nečim, o čemer se je tebi samo sanjalo. Našla pa ne bova nič. Mogoče je tudi že tako in tako prepozno. (...) Obrniva se, gospodar.«

»Tako nisi še nikoli govoril, Artaks,« je začudeno menil Atrej, »kaj ti je? Si bolan?«

»Mogoče,« je odvrnil Artaks. »Z vsakim korakom, ki ga narediva, narašča žalost v mojem srcu. Nobenega upanja nimam več, gospodar. In čutim se tako težkega, tako težkega. (...) Mene je konec. Zdaj veva, zakaj imajo Močvirja žalosti tako me. Od žalosti sem postal tako težek, da se moram potopiti. Temu ne ubežim.« (Michael Ende, Neskončna zgodba, Mk, Ljubljana 2003, str. 62-63)

 

SODBA OB KONCU ČASOV

Neki človek je umrl in prišel pred božjo sodbo. Bil je zaskrbljen, saj je ob pregledu svojega življenja ugotovil, da je naredil bolj malo dobrega. Pred njim je bila dolga vrsta, zato je stopil naprej, da bi videl in slišal, kako poteka sodba.

Kristus Sodnik je pogledal v veliko knjigo in rekel prvemu: "Lačen sem bil in si mi dal jesti. Vstopi v božje kraljestvo!" Drugemu: »Žejen sem bil in si mi dal piti ...« In tretjemu: »Bil sem v ječi in si me obiskal ...«. In tako naprej. Vsa ta vprašanja je ta človek postavljal tudi sebi in ugotovil je, da ga je upravičeno strah. Nikomur ni dal ne jesti ne piti, ni obiskoval zapornikov, ne bolnikov... Ko je prišel na vrsto, je tresoč stopil pred Kristusa, ki je pregledoval spisek njegovih del. Kristus ga pogleda in mu pravi: "Ni veliko zapisanega. No, nekaj dobrega si pa vendar naredil. Ko sem bil žalosten in slabe volje, si mi pripovedoval šale. Moral sem se nasmejati in spet sem postal boljše volje: vstopi v moje kraljestvo!"

 

VESELA BESEDILA

Poliana je naslov znane in zelo brane mladinske povesti, ki jo je pred dobrimi sto leti napisala Eleanor Porter in je izšla tudi v slovenščini. To je zgodba o deklici Poliani,enajstletni siroti, za katero je skrbela teta. Kljub vsem življenjskim težavam je dekletce znalo na življenje gledati vedro: v vsakem dogodku je znalo najti tudi nekaj dobrega in biti za vse hvaležna. Tega optimizma se je navzela pri svojem očetu (pastorju), ki se ga je spominjala takole:

» ... Vedno je rekel, da ne bi ostal duhovnik niti minuto dlje, če ne bi bilo veselih besedil ... Tako jih je imenoval oče ... Seveda jih Sveto pismo ne imenuje tako. To so vsa tista besedila, ki se začenjajo z 'Veselite se v Gospodu', 'Radujte se', 'Vriskajte' ... in podobno. ... Nekoč, ko se je oče počutil še posebej slabo, jih je preštel. Osemsto jih je. Osemsto besedil, ki govorijo o tem, da se veseli in bodi hvaležen, zato jih je oče poimenoval vesela besedila. ... Če si je Bog vzel čas in nam osemstokrat povedal, naj bomo veseli in hvaležni, potem je že moral želeti, da bi bili taki - vsaj malo ...

(Eleanor H. Porter, Poliana, Neverjetna zgodba o moči optimizma, Bird Publisher, Mengeš 2011, 159.)

ENERGIJA PREŠERNEGA SMEHA

V Strahovem pošasti pridobivajo energijo za svoje mesto iz krikov prestrašenih otrok. Prepričani so, da so otroci strupeni, in ko v njihovo mesto zaide človeška deklica, zavlada preplah. Najbolj izurjena strahca Miha Wazowski in kosmatinec Sulley jo morata vrniti domov, toda pri tem se zgodi veliko nepričakovanih zapletov in zabavnih prigod. Njuno življenje se obrne na glavo, odkrijeta pa nekaj zelo pomembnega: veliko več energije lahko dobijo iz prešernega smeha otrok, kot pa iz njihovih krikov strahu. (film Pošasti iz omare)

Naloge

Ponavljaj večkrat preprosto molitvico: Gospod, daj mi srce, polno radosti in veselja ...

Tudi Jezus je imel smisel za humor. Poglejmo nekaj primerov iz Svetega pisma: čudežni ribolov in zajtrk na obali (Jn 21,1–14), nasiti množico s petimi hlebi in dvema ribama (Mt 14,13–21); farizeje zbega tako, da piše po tleh (Jn 8,1-9); prva katehistinja je Samarijanka (Jn 4,1–42); tistim, ki ga kritizirajo, odgovori s spreobrnitvijo Zaheja (Lk 19,1–10); Petrovo izdajstvo poveže s petelinovim petjem (Mt 26,69–75) ... Preberi si kakšnega od navedenih odlomkov.

 PESIMIST IN OPTIMIST

Prodajalec čevljev je obupan poklical iz Afrike v svoje podjetje in dejal: »Vrnil se bom domov! V tem delu Afrike nihče ne nosi čevljev!« Namesto njega so poslali drugega prodajalca, ki pa je dan za dnem naročal čevlje: »Hitro pošljite čim več čevljev, ker jih tu vsi potrebujejo.«

 Poglej v Sveto pismo

Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se (Flp 4,4)

Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba,krotkost, samoobvladanje.

Ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse (Ef 5,18-20).

Bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami (2 Kor 13,11)

Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte (...) (1 Tes 5,16-18)

Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni (Kol 3,15)

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Recept za srečo