Vsako leto praznujemo zahvalno nedeljo. Takrat v cerkvah pred oltarje postavimo izbor pridelkov, ki nam jih Bog dobrohotno daje in so naša hrana. Prav je, da se zahvalimo Bogu za darove zemlje, a ni dovolj samo takrat, ampak vedno se moramo zahvaljevati. Blaženi škof Anton Martin Slomšek je napisal: »O človek, nikoli Boga ne prosi, preden se za že prejeto ne zahvališ!«
Na župnikovo povabilo smo župljani napisali zahvale za to, kar se je komu še posebej zahvale vrednega zgodilo. Nekdo se je zahvalil za našega župnika in verouk, spet drugi za srečanje z Bogom ob veselem dogodku družine. Zahvala je bila za ta čas in kraj, kamor nas je Gospod postavil in kjer ne divjajo vojne. Nekdo ceni lepo jesensko barvitost in sonce, ki pomeni, da je imetje varno pred jesenskimi poplavami. Zahvala je bila za skupino za Slomškovo bralno priznanje za odrasle, ki deluje v župniji že več let in upošteva Slomškove besede: »Berite, in kar ste brali, dobro preudarite!« To člani pridno delamo. Nekdo je izrekel zahvalo za uspešno prestano operacijo.Ko sem pred začetkom maše začela svoj niz zahvaljevanja za družino in za vsakega člana posebej, za zdravje, za vse udobje, ki ga imamo, za vero, primerno vreme, za mir, se mi je prikradla grenka misel: »Koliko let še?« V teh razmerah, ko tujci napolnjujejo prazen prostor v Evropi, ko slišimo o njihovih zlih dejanjih v drugih delih našega sveta, me zajame strah.
Kako dolgo bomo še lahko tako nemoteno, Bogu predano, hodili v našo lepo, čeprav ne veliko župnijsko cerkev? Kako dolgo bo še med nami naš župnik, ki vodi našo vedno manjšo čredo? Kaj lahko naredim jaz, ubogi nihče, da bi se to čim kasneje ali nikoli zgodilo? Po našem običajnem mišljenju ne morem narediti nič. Če pa je v srcu živa vera, lahko z molitvijo, postom, dobrimi deli, ko vse te skrbi prepustim Jezusu, naredim veliko.
Strah me lahko popolnoma ohromi. Tudi njega izročim Jezusu, da dobim mir v srce, ki ga samo on lahko da. Jezus, vate zaupam! Danes ne bom vzdihovala pred Bogom kaj bo, kaj nas čaka v prihodnosti, ampak se mu bom iz vsega srca zahvaljevala za vse, kar smo imeli doslej in še vedno imamo; prosila ga bom, naj nam pomaga to ceniti, ljubiti in nikoli obrniti hrbta vsemu temu razkošju, ki ga toliko tisoč kristjanov že dolgo več nima.
Hvala ti, Gospod, da sem lahko to, kar sem – Božji otrok. Kot božji otroci smo ti lahko iz srca hvaležni za vse, kar nam daješ.
Heidi

Sami ste napisali, da se moramo Bogu zahvaljevati vedno, ne samo na zahvalno nedeljo, ki jo obhajamo v času, ko poberemo sadove zemlje. Zahvaljevanje Bogu bi morala biti kristjanova stalna drža. Vaše pismo je lepa osnova za premislek o zahvaljevanju in hvaležnosti.
Maši s tujo besedo rečemo evharistija, evharistična daritev. Beseda evharistija izhaja iz grščine in pomeni zahvala. Torej je vsaka maša zahvala Bogu. Sami ste lepo napisali, za kaj vse smo lahko Bogu hvaležni. Hvaležen pa je tisti človek, ki na svoje življenje gleda kot na dar. Ko se vernik zaveda, da mu je vse darovano, da je vse, kar ima, dar dobrega Boga, mu bo ta zavest pomagala, da bo Bogu iskreno hvaležen.
Vi ste navedli kar dolg seznam, za kaj vse je lahko hvaležen človek, ki na svoje življenje gleda kot na dar. Kljub kar dolgemu seznamu bo vsakdo lahko dodal še veliko stvari.
Naš prvi urednik, pokojni Franc Bole, je večkrat govoril, da moramo biti Bogu hvaležni za čas, ki nam ga naklanja, saj ga lahko izkoristimo, da delamo dobro in se damo v službo Bogu. Bivamo v času in v prostoru, kamor nas je Bog postavil. Zaupati moramo, da nas je Bog z namenom postavil ravno na to mesto, kjer smo, in v čas, v katerem živimo. S tem se dotaknemo nekaj vaših skrbi, ki jih omenjate v pismu: priseljenci, ki prihajajo v naše kraje in spreminjajo obličje naše dežele, bojazen, koliko časa bomo imeli še duhovnike, ali jih bomo imeli dovolj … V teh besedah je čutiti strah. Strah pa ni dober. Kdor je hvaležen, veruje v Boga in veruje v njegovo previdnost. Bog nas je postavil v naš čas in naše okolje, da bi tu naredili nekaj dobrega. Postavil nas je v to okolje z namenom. Ta zavest nas bo osvobajala in nam dajala poleta. Človek, ki trdno veruje, se ne predaja strahu in malodušju, čeprav ga zunanje okoliščine lahko nagibajo k temu, ampak bo v zavesti, da mu je bilo že toliko darovano v življenju, hvaležno iskal novih možnosti, da bi delal dobro drugim. Lahko bo začel z majhnimi dejanji, a bo skušal narediti vsaj nekaj in se ne predal malodušju.
Hvaležnost do Boga bo vernega človeka vodila, da bo delal dobro. Spominjam se prizora iz nekega filma. Sirotišnico je obiskal zakonski par srednjih let. Rad bi posvojil enega od otrok. Upravniku sta dejala: »Imava že svoje otroke. Srečni smo in nič nam ne manjka. Bogu smo hvaležni za to in radi bi se mu zahvalili s tem, da bi posvojili eno od sirot.«
Navedli ste zelo pomenljive Slomškove besede: »O človek, nikoli Boga ne prosi, preden se za že prejeto ne zahvališ!« V njih je veliko resnice in sprašujejo nam vest. Ljudje radi prosimo. Pred Boga stalno polagamo svoje prošnje. Manj se mu znamo za vse zahvaliti. Dovolj bi bilo pogledati samo mašne namene. Večina maš je za pokojne, pa za zdravje in podobno. V zahvalo jih je manj. Pa je vsaka maša že po etimologiji najprej zahvala, ki nas opominja, da vse prejemamo od Boga in da imamo zato velik razlog za hvaležnost.

Od letošnje pomladi ves svet pesti epidemija koronavirusa. Za mnoge je to stalna priložnost za nerganje, negodovanje in za proteste. So ljudje, ki jih to vedno moti in so zaradi tega slabe volje, razdražljivi, jezni … To je en pristop k tej bolezni. Če pa nanjo pogledamo drugače, potem lahko rečemo, česa vsega smo bili obvarovani. Kako so trpele nekatere države in pokrajine. Nam je bilo prizaneseno. Koliko ljudi je težko zbolelo, koliko jih je umrlo … Mi se ne smemo pritoževati, ampak smo lahko Bogu hvaležni. Vidimo, da bo ista stvar enim razlog za jezo, nejevoljo in proteste, vernemu človeku, ki se zaveda, da je vse Božji dar, pa razlog za hvaležnost.
Ob koncu pa naj bo vaše pismo priložnost še za eno stvar: da bomo znali biti hvaležni tudi sočloveku. Lepo je, če smo hvaležni Bogu, a lepo je tudi, da smo hvaležni ljudem, s katerimi živimo in nam naredijo kaj dobrega. Hvaležnost do Boga ne izključuje hvaležnosti do ljudi. Nasprotno. Ljudje, ki so hvaležni Bogu, bodo znali biti hvaležni tudi ljudem. Velikokrat se nam zdi normalno, da nam ljudje naredijo kakšno uslugo ali nam delajo usluge dan za dnem. Pokažimo jim svojo hvaležnost. Ne odlašajmo. Včasih bo droben hvala tem ljudem polepšal vsaj dan, če ne življenja.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 6-7.

Ko se sprehajam skozi vas, kjer sem hodil kot otrok, me zaustavi poseben občutek v telesu. Ko stojim pred razpadajočo hišo, se spomnim dogodka izpred tridesetih let, ki se mi je vtisnil v spomin. V tej hiši sem namreč prvič doživel izkušnjo smrti, saj sem prvič videl mrtvega človeka. Pokojni je ležal doma, okrog njega pa so bili bližnji, prijatelji, znanci … tisti, ki jim je pokojni nekaj pomenil. Ob njem so molili za njegovo dušo in ga blagoslavljali. Takrat se mi to ni zdelo nič nenavadnega, saj je bil to del običaja, kulture, navade, spoštovanja do pokojnega. Res je, da takrat pokojnega niso mogli dati drugam, kot danes, a bistveno je, da so ob njem molili. Molili so, ker so vedeli, da je molitev svetloba in blagoslov, ki ju vsak pokojni potrebuje. Prepričan sem, da se niso imeli vsi radi, da so imeli medsebojne zamere, prav tako kot danes. A imeli so zdrav odnos do smrti in pokojnih.
Kam so danes izginili ti običaji molitve, spoštovanja do pokojnih? Odnos, ki ga kažemo do pokojnih, je pravzaprav del odnosa, ki ga imamo do sebe. Zanimivo je, da ljudje okoli nas ves čas umirajo, mi pa se obnašamo, kot da ne bomo nikoli umrli. Molitev za pokojnega se nam ne zdi več pomembna, ne čutimo pomena slovesa, ne čutimo s srcem. Verjamemo in smo prepričani, da je s pokojnikovo dušo vse v redu. Pa je res? Res živimo po Božjih zapovedih, smo bolj pošteni, iskreni, ljubeči, kot so bili naši predniki? Kajti oni so se z molitvijo trudili za pokojnega, mi pa smo se prenehali. Vsaj večina ljudi. Čisto tiho smo se oddaljili od odnosa do smrti in umiranja, ki je pomembno prav tako kot rojstvo, morda še bolj. Smrt in vse, kar je povezano z njo, smo pregnali iz naših življenj. Ko nekdo umre, čakamo, da vse mine, da je konec pogreba, da nam ne bo treba dolgo ostati v teh občutkih, ker niso prijetni. Sedanja družba in življenje pa nas spodbujata in silita, da sprejemamo samo lepo, prijetno, dobro.Kmalu bo prvi november in pokopališča bodo dajala podobo, kot da najraje v življenju skrbimo za grobove. Mnogo sveč in rož daje občutek, da bolje skrbimo za pokojne, kot za žive. Zunanji izgled groba nam veliko pomeni. Kaj pa pokojnim? V bistvu ne vem, vem pa, da vsak, prav vsak pokojni potrebuje molitev. In ko se s prižiganjem sveče spominjamo pokojnega (vsaj upam, da se), je največ, kar takrat lahko storimo, da zanj molimo. Iskrena molitev ima neizmerno moč. Tudi mi bomo nekega dne potrebovali molitev, prav vsi. Drugi bodo stali ob našem grobu. Ko si na drugi strani, si odvisen samo od živih in njihovih molitev. Da bi se tega zavedali, je treba spremeniti odnos do umiranja, smrti, potrebno se je vrniti k tistemu, kar je že bilo – spoštljivemu odnosu do pokojnih. Pokojni in živi smo močno povezani v duhu, pa če si to priznamo ali ne. Molitve, ki jih darujemo za pokojne, so milost zanje in nas. Če se izrazimo v duhu današnjega časa, je to najboljša ‘investicija’, ki gre na naš duhovni račun. In to je edini račun, ki ga ob smrti vzamemo s seboj.Ko se spomnim otroštva, je bila izkušnja s smrtjo, z obredom slovesa, ki sem ga opazoval, dobra izkušnja. Nepogrešljiva za razumevanje življenja. Ob vsem tem pa me malo zaskrbi in se sprašujem, ali bo kdo ob uri moje smrti poskrbel zame? Bom deležen molitev? Upam, da bom. Sedaj sem jaz tisti, ki za drugega stori to, kar si želim, da bodo drugi nekoč storili zame. Hvaležen jim bom za to, tako kot so pokojni hvaležni nam.
Alek

V svojem pismu se dotikate številnih problemov odnosa sodobne družbe do umiranja in smrti in bo zato dobrodošel razmislek ob prazniku vseh svetih in spominu vernih rajnih. Zaradi omejenega prostora se bom moral ustaviti samo ob nekaterih temah.
Pišete, da bi morali “spremeniti odnos do umiranja, smrti”. Spominjate se, kako ste se kot otrok prvič srečali s smrtjo. Nobene travme niste doživeli ob tem, ampak vam je ostal samo lep spomin na spoštljiv odnos do pokojnika in molitve. Ta vas spremlja še danes. Prva napaka naše družbe je, da otrokom o smrti in o minljivosti življenja ne govorimo. Spominjam se zdravnice Metke Klevišar, ki je govorila o primerih, ko otrok niso pustili na pogreb babice in kako so otroci doživeli kot travmo, ker se niso mogli posloviti od babice, ki so jo imeli radi.
Nikakor ne smemo idealizirati preteklih časov, a o odnosu do smrti se lahko marsikaj naučimo od njih. Pokojni je ležal doma, ob njem so molili … Proces žalovanja je bil nekako ‘določen’ z navadami, kar je pomagalo ljudem prebroditi izgubo. Danes, ko se je tudi zaradi drugačnega načina življenja spremenil odnos do pokojnih in smrti, so ljudje velikokrat prepuščeni samim sebi in odhod najbližjih težje prebolijo.
Omenjate praznovanje prvega novembra, praznika vseh svetih, ko pokopališča dajejo “podobo, kot da najraje v življenju skrbimo za grobove. Mnogo sveč in rož daje občutek, da bolje skrbimo za pokojne, kot za žive.” Spomnite, da je največ, kar lahko storimo za pokojne, “da zanje molimo”. Tudi v to praznovanje je vdrlo potrošništvo. Prav je, če obiščemo grobove in jih uredimo (ne da bi pri tem pretiravali ali tekmovali s sosedi), to je pravzaprav odraz krščanske vere. Krščansko je imeti grob in ne raztresati pepela po vodi ali travnikih. Tudi je prav, da se damo pokopati v krsti, ne v žari. 

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

[/okvir1]

Obisk grobov je izraz vere v vstajenje, seveda če obisk grobov spremlja molitev. V naši tradiciji – tudi to smo pozabili – so molitev za pokojne spremljala dobra dela, zlasti pomoč potrebnim. Pomislimo samo na kruhke, ki so jih pekli o vseh svetih in delili potem ubogim. Ljudje so verovali, da dušam v vicah pomagajo molitve in dobra dela. Naj bo to spodbuda tudi za nas. Zato morda namig: raje kot da pretirano krasimo grobove in prižigamo veliko količino sveč, kar postaja že tudi ekološki problem, darujmo za potrebne.
Ob omenjanju molitve naj poudarim tudi pomen svetih maš za pokojne. Navada je bila, da so za pokojnega darovali pogrebno mašo, osmino, trideseti dan po smrti (ali pogrebu). Pozneje so darovali za mašo še ob obletnici smrti. Nekateri morda tudi ob godu ali rojstnem dnevu pokojnika. Vsi ti dnevi so priložnost za mašo pa tudi za molitveni spomin za pokojnika.
Ob koncu samo še nekaj o strahu, da drugi ne bodo molili za nas. Upam, da je ta strah odveč. Če bomo molili za pokojne, darovali za maše, opravljali dobra dela – sami ste tako napisali – je to najboljša ‘investicija’ za našo prihodnost. Ta ‘investicija’ nas bo spremljala tudi pred usmiljenega Očeta, ki ga bomo srečali. In ta Oče nas bo skupaj s tistimi, ki smo molili zanje, ‘prepoznal’ tudi po naših molitvah in dobrih delih. Upam, da si vi že pridno ‘vnaprej z investiranjem’ v molitev za pokojne in dobra dela pripravljate večno bivališče pri Očetu.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 6-7.

Vedno, ko nanese pogovor na letošnjo bogato rodno leto, me navda srčna hvaležnost za vse, s čimer smo bili obdarjeni in obvarovani.
Češnje so zelo bogato obrodile. Seveda, saj so cvetele v najbolj sončnem tednu, pa tudi zalite so bile dobro. Ni čudno, da so bile tako debele in sočne pa tudi sladke, saj je bilo vsega ravno prav in pravi čas – moče in toplote. Mož je nabiral zrele plodove cele ure, pa se na češnji sploh ni poznalo, da je kdo obiral. Češenj pa smo bili deležni vsi: domači, sosedje, sorodniki in sodelavci. Nemogoče je bilo vse obrati, prej so se kar na vejah posušile. Tudi ptičev ni bilo blizu, saj je bilo dovolj hrane tudi v gozdu.
Bogata letina češenj, kot je ne pomnim.
Letos je bilo našim krajem prizaneseno z neurji, ujmami in točo. Tako so tudi druga sadna drevesa dobro in bogato obrodila.
»Letos smo nabrali jabolk kot mogoče v treh ali štirih letih skupaj. Pa če se ozrem na jablane, je še vse polno,« je dejala prijateljica iz sosednje vasi.
»Pri nas smo kupili še štiri kadi po petsto litrov za namakanje sadja, toliko je hrušk in sliv. Posode iz prejšnjih let so bile že vse polne. Sadja je pa še ogromno,« je povedal svak
»Ja, narava je letos res radodarna. Ste že nabirali gobe? Začelo se je z lisičkami, sedaj pa je jurčkov in marel toliko, da jih nabere tudi tisti, ki ponavadi ne najde niti ene. Ko se podaš v gozd, že ozračje diši po gobah, toliko jih je. Takšne letine se spominjam iz otroštva izpred več kot štirideset let,« dodaja brat.
»Pa polhi bodo. Letos bomo zopet lahko polhali. Pri toliki hrani žival ni stradala in je je ogromno, lepo rejene,« je pristavil še sosed.
»Cele dneve sem za štedilnikom. Nakuhala sem ogromno sokov, nekaj vložila v skrinjo, sedaj pa že več dni kuham marmelade. Začela sem s češnjevo, zdaj pa nadaljujem s slivami, hruškami in jabolki, vmes pa je bilo tudi nekaj borovničeve. Pa zelo sladka je, kljub temu, da ne dodajam veliko sladkorja,« je na koncu skromno pristavila še znanka.
Vsi smo se strinjali, da tako dobre letine že dolgo nismo doživeli, če smo jo sploh kdaj. Hvaležni smo Stvarniku, ki pred nas tako bogato, radodarno pogrinja svojo mizo.
Nas s tem samo malo razvaja ali nam s tem želi kaj povedati? Pridelke, ki jih nismo mogli pobrati in porabiti ter uskladiščiti, smo morali pustiti propadu. Mogoče nas Stvarnik s tem želi samo spomniti, da bomo morali ob času, ko nas bo poklical, pustiti vse in oditi. Za nami bodo ostale samo sledi dobrih del, prihranjene stvari iz materialnega sveta bodo ostale svetu, z nami pa bo šlo le tisto najboljše, neotipljivo, kar gre skoz nebeško sito.
Za hip se ustavim in dovolim, da me Sveti Duh nauči uživati in se zahvaljevati za lepe stvari in biti hvaležna za vse pridelke in za dobre ljudi, s katerimi živim. Ko se za hip ustavim in zazrem v prelepo jesensko pokrajino, mi je postopoma omogočeno, da Boga uzrem kot neskončno Lepoto, Dobroto in Ljubezen. In se s tem v meni pokaže neskončni Smisel.
Ob letošnji bogato pogrnjeni jesenski mizi mi prihaja pred oči dogodek neke jeseni izpred mnogih let.
Bili smo na obisku pri moževih starših. Ko smo speljali, so otroci mahali v slovo, mož je glasno zahupal, jaz pa sem si le želela, da bi naš stari avto zdržal nas in poln prtljažnik in bomo varno prišli domov.
Bela cerkvica na vrhu Miklavža se je kopala v objemu jesenske idile pod njo, zahajajoče sonce jo je zajelo v svoje prgišče, da jo zaziblje v noč, ko bo sonce ugasilo svojo svetlobo. Takrat bomo že v dolini na glavni cesti, hrib se bo pogreznil v spanec in noč bo ponudila počitek tudi moji dobri tašči.
Ob tako slabi letini, saj je spomladi pretiravalo deževje, poleti pa vročina in suša, je tisto, kar je s trudom iztrgala iz hribovske zemlje, delila tudi z nami.
»Nikoli ni ničesar tako malo, da se ne bi moglo deliti,« je dejala, ko sem se branila vzeti, češ zmanjkalo bo za vas.
»Le kdaj vam bom lahko povrnila?« me je bilo sram vzeti prigarane pridelke.
»Ne ženi si k srcu. Saj jaz vendar dajem to svojim vnukom. Le dobro jih vzgajaj. Povrnila mi pa boš takrat in s tem, ko boš tudi ti dajala svojim vnukom.«
Otroci so hitro zaspali, mož je previdno vozil proti domu, meni pa je hvaležnost za dobro taščo preplavila srce.
»Draga tašča, vi imate zlato srce, zato imate vedno kaj dati, četudi bi vaše njive nič ne obrodile.«
Letos imam res veliko razlogov za hvaležnost in mogočno bo na zahvalno nedeljo v meni kipela pesem Hvala večnemu Bogu za vse: za dobro letino, za dobre ljudi in dobro taščo.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 91.

Bila sva poročena 35 let. Obhajanje zadnje obletnice bi se nama skoraj izmuznilo; v veliki družini se praznovanja kar vrstijo in mimogrede se na kakšen praznik pozabi. Ker sem slutila, da je zadnja, sem si zelo prizadevala, da bi jo proslavila. Vesela sem, da sva jo, ker mu je bila v veliko veselje. Takrat smo že vedeli za diagnozo, ki ni obetala ozdravljenja. Težko je bilo. Velikokrat sem v joku tožila: »Kako bom brez tebe?« Običajno me je skorajda odrezavo zavrnil: »Boš že!« Najtežje so bile noči. Sredi noči sem se prebujala in vame se je zalezla groza ob zavedanju, da najdražji odhaja neznano kam. Reševala me je izročitev Mariji. Dejala sem: »Mati Marija, izročam ti ga, ti ga sprejmi.« Kot bi slišala tolažilne besede: »Ne boj se!« V dušo se je naselil mir. Velikokrat pa sem se iz vsega srca zahvaljevala za milost vere in resnično si ne predstavljam, kako bi preživela tisti čas, če ne bi trdno verovala, da s smrtjo ni konec, da je samo prehod. Tudi sam je kdaj dejal: »Veš, saj verujem, da grem v nebesa. Ampak majčkeno pa me je vseeno strah. Ne vem, kako bo.« Očitam si, da nisem bila dovolj močna v spremljanju njegovega umiranja. Nekaj dni pred smrtjo me je prosil: »Beri mi psalme za umirajoče!« Nisem mogla, zlomil me je jok. Prejeli pa smo veliko milost, da vse do konca ni imel bolečin, kljub nasprotni napovedi. Samo ugašal je. Dokler je še lahko jedel, je bilo še vedno prisotno upanje. Ko pa niti tega ni mogel več, so zelo pomagali nasveti izkušenih zdravnikov, ki so mi dejali, da če mu ne moremo podaljšati življenja, mu tudi trpljenja nimamo pravice. Poslovil se je v družinskem krogu. V tistih trenutkih je bil med nami mir in spokojnost, skoraj veselje, pa naj se sliši še tako nenavadno. Bil je predvečer svetih treh kraljev. Takrat je pri nas navada, da blagoslavljamo po hiši. Ob tem pojemo. Bedeli in molili smo ob njem in čakali pogrebni zavod. Otrokom sem rekla, naj gredo blagoslavljat po hiši, saj bi tudi oče to želel. Med blagoslavljanjem so kadili in peli. Prišli so možje s krsto, stali pred vrati, slišali petje in menili: »Tu ni mrliča, tu pojejo.«
Ostala sem sama v hiši. Prej nas je bilo devet, nato osem, potem vsako leto manj, zdaj sem ostala sama. Ko sem se spomnila na pokojnega moža, nisem mogla jokati, ker sem bila prepričana, da je tam, kamor si je tako želel. Večkrat je rekel: »Komaj čakam, da bom videl mamo.« Izgubil jo je, ko je bil star dve leti. Kadar pa sem pomislila nase, so solze kar tekle. Poskušala pa sem si dopovedati: »Ne tarnaj, je čas za življenje v hiši in je čas za samoto. Zdaj je ta čas.« Nekega dne sem zalivala vrt s cevjo, pritrjeno na hidrofor. Poleg vode so tekle tudi solze. Nenadoma se je brez pravega razloga cev snela in močan curek vode me je krepko osvežil od glave do peta. Ob lovljenju sape sem si mislila: »Hvala za sporočilo, sem razumela.« Ja, zanimiv je ta najin dialog, ki še kar poteka, zadnji čas večkrat v sanjah. Pa ne bi preveč govorila o tem, ker so to silno krhka in osebna občutja.
Vedno je imel rad življenje. Vseh šestih otrok se je nepopisno veselil. Enako vnukov. Ko je umrl, sva imela enega, izvedel je še za dva, ki sta bila že na poti, po šestih letih jih je že petnajst. Včasih se šalimo, da se mu je raztrgala vreča življenja in jih veselo siplje dol k nam. Življenje tako kar žubori. Uresničuje se tisti: »Boš že!« Včasih, ob kakem nepričakovanem obratu, zažugam navzgor: »Pazi se, kmalu pridem za teboj!«
EMERŠIČ, Doroteja. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 93.

Za praznik vseh svetih lahko, če izpolnimo določene pogoje, dobimo popoln odpustek za en greh. Zanima me za koga, za pokojnega za katerega smo naročili molitve, ali za sebe? Zanima me tudi, če vsak dan veliko molim za svoje drage pokojne ali imajo korist od molitve samo oni ali tudi jaz?
Terezija

Spoštovana gospa Terezija, naj najprej odpraviva morebiten nesporazum. Odpustki se ne nanašajo na odpuščanje greha; temu služi zakrament sprave ali spoved pa tudi popolno kesanje. Odpustek pa se nanaša na odpravljanje posledic greha (kazni za greh), ki ostanejo še po obhajanju zakramenta sprave, zato pridobitev odpustkov predpostavlja stanje brez greha oziroma nenavezanosti na greh. Ob prazniku vseh svetih oziroma ob dnevu vernih rajnih lahko pridobimo odpustek le za rajne; ob drugih primerih, npr. v svetem letu, ob praznovanju župnijskega zavetnika ..., pa ga lahko pridobimo tudi zase. Nikoli pa ga ne moremo za druge še žive; njim moremo le pomagati, da sami izpolnijo pogoje za pridobitev popolnega ali delnega odpustka.
In še odgovor na vaše zadnje vprašanje o tem, ali imate od molitve za rajne tudi vi kakšno korist. Vsaka resnična molitev je osebni pogovor z Bogom, ne glede, kaj je vsebina molitve. In vsak živi in osebni stik z Bogom, pogovor z njim – če je seveda resničen, je ‘koristen’ za molivca samega. Kot je koristen pogovor s človekom, če tudi se pogovarjata o drugih. Čeprav lahko ima od pogovora korist tudi tretji, je vendar koristen tudi zanju, predvsem za njun medsebojni odnos (če seveda s pogovorom ne grešita – npr. opravljata ali obrekujeta druge). Zato kar pogumno molite še naprej za vaše rajne in boste imeli duhovno korist tudi sami.
Zdi se mi primerno, da ob vašem vprašanju o odpustkih zapišem še nekaj misli, ki bodo lahko koristile v prvih dneh letošnjega novembra. Pa tudi v svetem letu usmiljenja, ki se bo pričelo 8. decembra, in v katerem bo dostop do odpustkov po papeževem naročilu še posebej olajšan.

Kaj so odpustki?
Ob svetih letih, za vse svete, ob praznovanjih župnijskih zavetnikov in drugih izrednih priložnostih ali določenih molitvah Cerkev odpre (to je privilegij papeža) svoj posebni ‘zaklad’ milosti, kar imenujemo odpustke, da bi posamezniku pomagala pri težkem boju s časnimi posledicami greha (kaznimi za greh). Sv. papež Janez Pavel II. je čudovito opisal ta zaklad Cerkve v svoji buli ob odprtju jubilejnega svetega leta 2000: »Sicer pa razodetje uči, da kristjan na poti spreobrnjenja ni sam. Njegovo življenje je v Kristusu in po Kristusu s skrivnostno vezjo pridruženo življenju vseh kristjanov v nadnaravni edinosti s skrivnostnim telesom. Tako se med verniki obnavlja čudovita izmenjava duhovnih dobrin, v moči te izmenjave pa svetost enega podpira svetost drugih, celo prek škode, ki jo je greh enega povzročil drugim. Nekatere osebe pustijo za seboj nekak presežek ljubezni, prestanega trpljenja, čistosti in resnice, ki zadolžuje in podpira druge. Gre za resničnost 'namestništva', na katerem je utemeljena celotna Kristusova skrivnost« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Ta zaklad torej ‘polnijo’ molitve in žrtve svetih, ki zase ne potrebujejo več svojih dobrih del. Ta ‘presežek’ se potem razdeljuje tistim, ki si z izpolnitvijo določenih pogojev pridobijo popolni ali delni odpustek časnih posledic grehov zase ali ob določenih primerih za rajne; za žive jih ni mogoče pridobiti, ker imajo to možnost še sami. Seveda ta pomoč ne odvezuje od osebnega prizadevanja pri konkretnem odpravljanju posledic grehov, a je v veliko pomoč. Cerkev nam tako zagotavlja “občestvo v pokori”, osvobaja osamljenosti pri odgovoru usmiljenemu Bogu, ki nam pri zakramentu sprave odpusti krivdo in večne posledice naših grehov. »Molitev za dosego odpustka je v tem, da vstopimo v to duhovno občestvo in se popolnoma odpremo drugim. Tudi v duhovnem območju nihče ne živi samemu sebi. Zdravilna skrb za zveličanje lastne duše je osvobojena strahu in sebičnosti le tedaj, ko postane tudi skrb za zveličanje drugih« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Pri tem še posebej velja poudariti, da smo pri trajnem spreobračanju lahko pomočniki tudi našim rajnim, ki se še nahajajo v stanju vic, kar pomeni, da se v svojem zemeljskem življenju s svojo pokoro niso zadostno očistili časnih posledic svojih grehov in se jih morajo očiščevati po smrti. V stanju vic si človek more želeti samo eno: čim hitrejše popolno zedinjenje z Bogom v Božjem kraljestvu, ki še zaradi obstoja časnih ‘kazni’ za grehe ni možno. S popolnim odpustkom zanje, jim lahko priskočimo na pomoč, da se jim ta edina želja uresniči in s tem dosežejo polnost sreče v blaženosti. Verjetno nam bodo ob srečanju v nebesih za to posebej hvaležni. Ker smo v novembru, naj dodam, da popolni odpustek samo za rajne lahko pridobimo:
a) na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), če v župnijski cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo zdravamarijo, očenaš in vero;
b) ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ob splošnih pogojih); če ob drugih časih molimo na pokopališču za rajne, dobimo za rajne delni odpustek;
c) vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

Za lažje razumevanje odpustkov, obnovimo, kaj se dogaja pri odpuščanju. Greh združuje v sebi krivdo in večno ali časno posledico. Krivda je osebna odgovornost za zlo, ki jo lahko odpusti le Bog. Tudi večno kazen, ki je vezana na veliki ali smrtni greh in praktično pomeni pogubljenje, lahko odpusti le Bog. Časna posledica za greh pa je vse, kar grešno dogajanje pusti v človekovi telesni, psihični ter duhovni strukturi in tudi po spovedi ostane, kot posledica greha, s katero se moramo sami in skupaj z drugimi še boriti. Primeri: če se nekdo spove greha jemanja mamil, od katerih je že postal telesno zasvojen, mu Bog odpusti krivdo in tudi kazen pogubljenja, če v njegovem primeru obstaja, a njegovo telo ostaja zasvojeno z mamilom in bo treba še veliko truda, da se posameznik reši; ali če se kdo spove sovraštva, mu Bog odpusti krivdo, a njegova čustva, ki so ranjena v odnosu do te osebe, so še naprej negativna do nje in bo potrebno še dolgotrajno prizadevanje, da se bodo spremenila v bolj pozitivna; podobno je s kakšno grešno navado, ki je zasužnjila tudi človekovega duha - po spovedi bo nagnjenost k istemu grehu še zelo močna. In prav pri borbi proti tem ‘ostankom’ greha tudi po kesanju in zakramentu sprave, lahko milost odpustkov kot pomoč celotnega občestva Cerkve v veliki meri pomaga.
In kaj so osnovni ali navadni pogoji?
Za dosego odpustka je treba izpolniti določene pogoje. Poleg posebnega pogoja, ki je ob posameznih priložnostih različen (npr. ob dnevu vseh svetih je to obisk pokopališča ali župnijske cerkve z molitvijo za rajne; v svetem letu je to npr. obisk cerkve s svetimi vrati; na god zavetnika župnije obisk te župnijske cerkve, udeležba na vsaj tridnevnih duhovnih vajah ...), je treba izpolniti tudi redne pogoje, ki so: najprej popolna nenavezanost na greh, ki se izraža v dobro obhajanem zakramentu sprave ter v resnični notranji drži svobode pred vsem grešnim, vsaj v tistem trenutku, ko opravljamo druge pogoje, za popolni odpustek (če te popolne nenavezanosti na greh ni, potem smo deležni le delnega odpustka); drugi redni pogoj je obhajilo ali druga določena molitev ali pobožno dejanje; in tretji molitev po namenu svetega očeta (vera, očenaš, zdravamarija in slava Očetu).
Iz te kratke predstavitve je razvidno, da so odpustki tesno povezani z resničnostjo zadoščevanja ali pokore pri zakramentu sprave (spoved), ki je namenjena našemu osebnemu prizadevanju za odpravljanje časnih posledic grehov, katerih krivda je bila izbrisana. K novi evangelizaciji lahko spada tudi to, da druge poučimo o pomenu in vrednosti odpustkov ter jim tako pomagamo, da jih postanejo deležni in se morda tudi z njihovo pomočjo rešijo kakšnih zasvojenosti, s katerimi se borijo že daljše obdobje.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2015) 11, str. 77

Prva (letos druga) nedelja v novembru je v Cerkvi na Slovenskem zahvalna nedelja, ko se Bogu zahvaljujemo za sadove zemlje, ki jih postavimo v bližino oltarja. V bogoslužju je veliko vzklikov, kot so: »Zahvaljujte se Gospodu! Hvalite Boga!« Ali so to boljše molitve, kot tiste, s katerimi samo nekaj prosimo? (Irena)
Na vprašanje, čemu molimo, stari katekizem odgovarja: »Molimo zato, da Boga hvalimo in slavimo, da se mu zahvaljujemo in da ga prosimo dobrot in milosti, posebno odpuščanja grehov.« Slovenci imamo pomenljiv pregovor: “Hvaležnost dobroto razveseli.” Zahvala je torej najboljša prošnja. Modri Tomáš Špidlík je zapisal: »V Stari zavezi je veliko prošenj, pa tudi veliko zahvalnih pesnitev. Te zahvale imajo poseben značaj. Hebrejski jezik namreč nima posebnega izraza, ki bi ustrezal besedi hvala, kot jo uporabljamo mi. Zato so se darovalcu zahvaljevali tako, da so ga hvalili, blagoslavljali, poveličevali: Blagoslovljen si ti, Gospod ... Bog, bodi hvaljen ... Moja duša poveličuje Gospoda ... Potem pa so dodali: Ker si nas rešil iz rok sovražnikov ... ker si nam dal zemljo ... ker nas kljub našim grehom nisi zavrgel.« Učitelji duhovnega življenja priporočajo, da se v svojih molitvah najprej zahvalimo Bogu za prejete darove, nato pa ga prosimo za tisto, kar želimo. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 48.

Italijanski psihiater Eugenio Borgna je pripovedoval: »Ena mojih pacientk je zavračala hrano. Bila je že zelo izčrpana, nekega dne pa je začela jesti, ko je ob krožniku hrane zagledala rdečo vrtnico.«

Rdeča vrtnica je simbol ljubezni. Ljubezen je zdravilo za telesne in duhovne slabosti. Prijazna poteza vrne veselje do življenja.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, (Rdeča vrtnica ob krožniku), Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 60
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Lipa v parku pred župniščem je pozlatela, lepa je, prelestno lepa, posebno ko se blešči v toplem popoldanskem soncu, ki se počasi sklanja nad Hleviše. Do bolečine lepa. Kajti kmalu po tem, ko je bila najlepša v vsem letu, se bo osula do golega, to vem, in za njo bodo ostali samo še črni, samotni štrclji, ki bolščijo v sivo nebo.
Takole nas to minevanje, v katerega smo ukleščeni, razgalja, ne samo drevesa, tudi ljudje, tudi družba, tudi naš čas mineva, pada kakor zlato listje z drevesa, do konca bo odpadalo, dokler ne bo naposled ostalo samo to, kar smo v resnici. Kar smo vedno bili. »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo« (Mt 10,26). Odprla se bo Macesnova gorica in vsi okostnjaki, ki smo jih zmetali vanjo. Tako bo po volitvah, tako bo po tem, ko bodo ugasnili reflektorji, ne bojte se, čas bo razgalil vse, tudi vas, tudi z mene bo po kakšni moji napaki odpadlo zlato listje in bom pred vsemi ostal samo jaz, resnični jaz, štrleč v sivo nebo. In me ne boste več marali.
Morda je to problem. Minevanje, razkrivanje resnice naj bi nas napravilo nevredne ljubezni in spoštovanja, socialno naj bi nas uničilo. Ali pa je prava težava v tem, da ne vemo natančno, kaj naj sploh s tem izgubljanjem popularnosti in uničenjem ugleda, fasade, lepega vtisa, s tem počasnim odpadanjem listja, s tem postopnim razkrivanjem resnice v našem življenju počnemo – da se ga zato bojimo, se ga zato sramujemo in ga skrivamo drug pred drugim, nadevajoč si novega in novega listja, ki ne more obstati na vejah, pa naj se s tem še tako trudimo.
Pa mi nikakor ne da miru, ta jesen, da je vendarle nečemu namenjena, da je vse to minevanje vendarle “rast”, tudi če v narobni smeri, da nekaj postajamo, tudi ko se zdi, da je to odmiranje. Saj vendar resnica ne more biti namenjena zasmehovanju, ne poniževanju, niti sovraštvu ne, resnica ne more priti zato, da bi koga uničila ali ga očrnila, sicer to ni resnica, ampak laž, si mislim, če je res, kar pravi Kristus, »resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Če resnica prihaja zaradi svobode, če bi rada napravila človeka prostega, potem je vse to, kar naše minevanje govori o nas samih, vse, kar razkriva in razgalja naše bistvo, pravzaprav “odrešenje”. Tudi če za ceno popularnosti, tudi če za ceno slave in moči, tudi za ceno izgube “prijateljstev”.
Potisnjeni v nemoč (in v vso izgubo, ki nas z razkritjem naše resničnosti prizadene) vedno bolj postajamo nekdo, ki se začne zanašati samo še na Boga in njegovo usmiljeno ljubezen, na pravzaprav edino, kar še ostaja trdno v tem negotovem in nepristnem svetu. Čeprav se zdi to svojevrstna izguba, je v resnici to tisto, kar smo toliko časa čakali, ko smo živeli svoje življenje, da vendarle padejo vse prepreke in ovire med nama z Bogom, vse laži, ki so si domišljale, da morejo stopiti na njegovo mesto, da prenehajo vse omame in pijanosti, s katerimi smo si v strahu zakrivali obličje pred Njim.
Kako lepo bo končno skozme videti nebo, ko bo z mene odpadel zadnji list …

M. Rijavec, Minevanja: Na začetku, v: Ognjišče 11 (2022), 3.