Med hitenjem po opravkih me je zmotil prijateljičin SMS: »A boš imela čas, da se še pred prazniki dobiva za ‘en kofé’?« Razveselila sem se tega povabila, čeprav sem imela goro nujnih opravkov. Iskreno povedano, se mi je kar fino zdelo, da ob vsem svojem pomembnem delu želi nekaj svojega prostega časa deliti z mano. Sicer je bilo potrebo kar nekaj usklajevanja, saj sva imeli obe precej natrpane urnike, toda naposled se nama je uspelo srečati. Prve besede, ki mi jih je namenila, so bile: »A veš, da se mi prav fino zdi, da si kljub svojemu pomembnemu delu, za katerega vem, ga nimaš malo, vzela čas zame.« Presenetila me je in v smehu sem ji povedala, da sem jaz pomislila popolnoma enako, ko sem dobila njen SMS.
Kasneje sem razmišljala o tem, kako si ljudje razporejamo čas. Na prvo mesto postavimo stvari, ki so nam pomembne. Sledijo manj pomembne stvari in zadnje stvari, za katere pravimo, da nam časa zmanjka. To navadno pomeni, da nam niso tako pomembne – če ne bi jih uvrstili višje in zanje našli čas. Določena vabila na obisk ali druženje sem primorana zavrniti, ker nimam dovolj časa za vse. Ampak, če sem čisto iskrena, navadno zavrnem tiste ljudi, ki mi ne pomenijo prav dosti. Posedanje ob kavi in večno vzdihovanje nad brezupno slabimi razmerami ni nekaj, kar bi me izpolnjevalo, razveselilo in sprostilo. Za takšna srečanja mi navadno ‘zmanjka časa’. Za srečanja z ljudmi, ob katerih se sprostim in nasmejem, pozabim na delo in skrbi, se lahko pogovorim in zaupam ... za takšna srečanja sem pripravljena prilagoditi svoje delo in najti čas.
Ko ljudje rečejo: »Nima časa moliti in iti k maši,« to navadno pomeni, da druge stvari postavijo pred svoj odnos z Bogom. Saj ne rečem, vsakemu se kdaj zgodi, da mu za kaj ali za koga res zmanjka časa. Smo le vpeti v službo in kup obveznosti, ki so povezane z našim obstojem (nihče si ne more privoščiti, da bi mu zmanjkalo časa za plačilo položnic). Ves preostali čas organiziramo glede na to, kaj nam je pomembno. Mati lahko reče: »Nimam časa iti k frizerju, ker moram v šolo na govorilne.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v šolo na govorilne, ker moram iti k frizerju« In kristjan lahko reče: »Nimam časa iti k maši, ker grem v kino.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v kino, ker grem k maši.«
Kako bomo razporedili svoj čas, za koga si ga bomo vzeli in za koga ne – je odvisno od nas.

SLIVKA, Eva. (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 37

Priznajmo, da je marec en čuden mesec.
Čeprav varno skrit v koledarju in obkrožen z drugimi mesci, lahko mirno rečemo, da je na robu. Da je mejen. In skrajen. Ker združuje skrajnosti. In ker so meje in robovi nejasni in zabrisani. In kjer je ‘zabrisano’, je kaj hitro tudi – takole po domače – ‘ubrisano’!
Kljub temu, da je to mesec, ko se začne pomlad, je to mesec, ko nam sneg dela največ preglavic in četudi se odpraviš nabirat telohe, zvončke in trobentice, ne boš šel od doma brez kape, rokavic in verig v prtljažniku avtomobila.
Kljub temu, da so raznorazne nogometne lige na vrhuncu in tik pred razpleti uvrstitev v doigravanja in finala, je največji športni dogodek pri nas Planica. Ki je hkrati tudi najboljši sladoled. Sladoled pa človek običajno povezuje vsaj s toplim vremenom, če ne že kar poletjem!
Dnevi v marcu so lepo prešteti in tako je že vsakemu drugošolcu jasno, da na koncu prvega tedna v tem mesecu stoji ‘8. marec’, na začetku zadnjega tedna pa ‘25. marec’! In kljub temu, da v svojem bistvu ta dva dneva slavita dostojanstvo žene, se zadnje čase zdi, da si ‘ženske’ in ‘matere’ skoraj ne bi mogle biti bolj različne. Celo nasprotne!
Vsakemu bebcu je lahko jasno – če pa mu ni, mu lahko to preprosto: praktično in boleče dokažete – da, če elastiko vlečeš in nateguješ v eno smer, bo prej ali slej počila; če pa jo spustiš, jo bo odneslo tako rekoč do iste dolžine v drugo, torej nasprotno smer! In ker so naši moški predhodniki skozi zgodovino, zavestno ali ne, vsekakor pa do nezavesti, spregledali in poteptali ženske, njihove pravice in dostojanstvo, je sedaj logično, pa čeprav skregano z zdravo pametjo, da gre to teptanje v drugo, torej nasprotno smer. In to do nezavesti!
Ženske, zaradi katerih slavimo Dan žena, so s protesti od oblasti zase zahtevale ekonomsko, politično in socialno enakopravnost! Enake pravice, kot jih ima moški del človeštva! In so jih, v teh skoraj stotih letih, dosegle … se mi zdi. Pa čeprav s tem tvegam, da me bodo razna feministična združenja, gibanja za pravičnost, društva za enake možnosti in zore ne zgolj rdeče, že bolj mavrične barve razglasili za patriarhalnega mačista! Kajti borbe še ni konec! O, ne! Da bi bile res popolnoma enake in izenačene v pravicah, se mnoge sodobne ženske v svoji pravičniški gorečnosti seveda odrekajo tudi svoji edinstveni pravici. Pravici, ki pripada le njim, ženskam, ter je nam, moškim, od narave in Boga onemogočena: to je pravica do materinstva … pravica do rojevanja! Ki pa jo, pravico do materinstva, namreč, zdaj, v imenu enakosti in enakopravnosti spolov in spolnih usmeritev, terjajo zase tisti, ki jim roditi sploh ni dano. Pa razumi, če moreš!
Na Materinski dan pa se spominjamo dogodka, ko se je Najvišja Oblast sklonila k ženski … k Ženi … ne zaradi njene enakosti in enakopravnosti, pač pa zaradi njene posebnosti in neponovljivosti … ki ji po Božji volji in načrtu pripada že od začetka, ko sta bila moški in ženska ustvarjena kot mož in žena … kot Eno … v Edenskem vrtu! In ta ženska … ta Žena … ni protestirala.
Nekje na polovici meseca, tudi na sredi med obema praznikoma, goduje sveti Jožef. Za katerega evangelist zapiše, da je bil pravičen. Iz evangelistovih zapisov pa nam je predvsem jasno, da je bil molčeč! Kaj pa naj reče, ubogi možak, razpet med Dan žena in Materinski dan?!
To je marčenje: zavzemanje za pravičnost. Prepoznavanje skrajnosti, ki so lastna človeškemu srcu. Združevanje nasprotij, ki jim pripadam. Brisanje mej in robov, ki niso od Boga ustvarjeni. Pravilno razumevanje enakosti in enakopravnosti.
Marčiti: živeti razumno in razumljivo. Molčati in biti ‘zraven’, ko je treba. Sprejeti Božjo voljo in izreči: »Zgodi se!«
Zgodi se, marec!v

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Nedeljsko jutro. Mukoma se poganjam po starodavni ulici proti cerkvi. Bolečine v hrbtu so hude, da skoraj obupujem. Brez nedeljske maše ne bi mogel živeti. Cerkev je napol prazna. Duhovnik začne pridigo o našem verskem formalizmu. Debelo pogoltnem slino. Tile starčki niso prišli zaradi navade ... Stojim tam zadaj, da bi čutil ob sebi vse. So res moji bratje in sestre? Obred teče kot običajno in se bliža koncu. Potem pride tisti trenutek, ki se mi je zdel včasih malce zaigran. Duhovnik reče: »Mir z vami! Podajmo si roke v znamenje razumevanja, odpuščanja in ljubezni!«
Pomislim na ta mali, sprti narod. Iz ospredja cerkve nenadoma prihaja otrok. Dečku je kakih pet let. Gre čudno izgubljeno, sam. Kam odhaja, pomislim. Gleda proti moškim, ki sedijo tu zadaj na dodanih stolih. Za hip se ustavi. Zagleda ga. Nasmehne se. Gre naprej počasi, nekako slovesno. Zaveda se, da je to pomemben trenutek. Ustavi se pred svojim dedkom. Tako po moško, resno – iz razdalje stegne otroško ročico in jo poda temu, ki ga dobro pozna. Tudi stari dedi je presenečen in vznemirjen. Podata si roki. »Mir z vami!« Prizor je presenetil vse. Smehljamo se v nekakšni srečni zadregi. Moški ju gledajo. Tedaj se zgodba prelomi. Dedija premagajo čustva. Stegne obe roki in potegne svojega zlatega vnučka k sebi. Objame ga tako nežno, tako hvaležno, da me gane. V očeh začutim drobne solze svete resnice, ki pomeni, da se nam ni treba bati za našo prihodnost. Če se imamo radi in si odpuščamo, potem smo spravljeni s svojo preteklostjo in sedanjostjo. Potem imamo pred seboj tudi prihodnost.
Vnuček se veselo, kakor pač otrok, požene nazaj po cerkvi k mamici, ki sedi tam nekje spredaj. In tako je konec nekega verskega formalizma. Počutim se tako mirnega in pogumnega. Še bolečina je minila. Naša trdna vera zraste iz zgleda, iz ljubezni, ki ji verjamemo. Trdno sem prepričan, da bo mali vernik odrasel v velikega. Ko njegovega dedka že dolgo ne bo več, ne bo odnehal, ko ga bo morda sram pred izgubljenimi vrstniki, ko se mu bodo posmehovali; ko ne bo moderno iti vsako, zares vsako nedeljo v staro Marijino cerkev k nedeljski maši. In nekoč bo sedel tu zadaj in se bo spomnil svojega dragega deda, ki mu bo vzor iskrene ljubezni in globoke vere. Hvaležen mu bo.
Blagoslov! In potem še poslovilna pesem. Tako ponižno jo pojo. Naše skrbi in bolečine – in naša izgubljenost in osamljenost se je prelila v čudovito upanje in zaupanje: »Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš – ti pelji skoz’ trpljenje življenja čolnič naš...«
Odhajam po stari ulici. Moj korak je lažji in pogumnejši. Pridejo dvomi in preizkušnje, a vedno znova sem hvaležen za dar vere. Prizora, ki sem ga videl danes, še dolgo ne bom pozabil. Kako se imata rada! In to je vse, kar je pomembno v našem življenju.

Stanislav. Ognjišče (2015) 12, str. 50

Zgodba

Ali je kdo izgubil kontaktno lečo?

Mlado dekle se je odpravilo v gore plezat skupaj s svojimi prijatelji. Ko je priplezala do sredine kamnite stene, jo je v obraz udarila varovalna vrv in ji zbila kontaktne leče. Zelo se je prestrašila in takoj je začela iskati leče, toda zaradi slabovidnosti jih ni mogla najti.
Ko je kljub temu priplezala na vrh, so prijatelji skrbno pregledali njeno obleko, vendar niso mogli nič najti. Tedaj se je obrnila na Boga in ga goreče prosila: »Dragi Bog, ti vse vidiš. Vidiš vsak kamen in vsak list, ti veš tudi, kje so moje kontaktne leče. Prosim, pomagaj mi jih najti.«
S prijatelji se je spustila s stene in se odpravila proti izhodišču. Zaupala je Bogu, da ji bo pomagal najti leče.
Ni ji bilo treba iti na izhodišče, kajti že od daleč ji je nekdo iz nove naveze plezalcev zaklical: »Ali je kdo izgubil kontaktno lečo?« (nadaljevanje v zgodbi Križ)

Misel

• Prositi Boga pomeni, obrniti se nanj v neki potrebi, s trdno vero v njegovo pomoč in z zaupanjem, da nam bo pomagal.
• Presenetljivo je, kaj Bog daje tistim, ki se s popolnim zaupanjem odprejo njegovi očetovski ljubezni in vsemogočnosti.
• Pogosto vsi prosimo Boga za neko stvar, a redko kdaj storimo to v popolnem zaupanju. Trdno zaupanje Bogu predpostavlja neomajno vero vanj.
• Lahko se vprašamo: Kako močno vero imamo, ko se s prošnjo obračamo k Bogu?

Molitev

Gospod Bog, ponižno te prosimo,
naj tvoj Sveti Duh, ki prebiva v nas,
pomnoži našo vero in zaupanje vate.
Naj v tvojo ljubezen,
modrost in moč zaupamo tako močno,
da bomo prepustili tebi,
kdaj in kako nas boš uslišal,
saj najbolje poznaš naše potrebe.
Prosimo te predvsem, naj čutimo,
da si nam vedno blizu in misliš na nas
in po svoji dobroti odgovoriš na naše prošnje.

Iskra

Bog pride samo k tistim, ki ga prosijo, naj pride k njim, in ne more odreči svojega prihoda tistim, ki ga pogosto in goreče prosijo.
Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! (Lk 11,9)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Na vroč poletni dan se odpraviš k vodnjaku.
Sama.
Pet mož si imela. In ta, ki si zdaj z njim, ni tvoj mož.
Kdo ve, koliko otrok imaš ... s petimi možmi ... in s tem, ki si zdaj z njim in ni tvoj mož. A k vodnjaku se odpraviš sama.
Vsi so žejni, vsa družina: ta, ki si zdaj z njim in ni tvoj mož, in otroci ... njegovi in tisti od prej. Vsi so tvoji. In vsi so žejni.
Še živina je žejna.
In ti. Tudi ti.
A le ti vzameš vrč in se odpraviš k vodnjaku. Po vodo.
Vroče je. Poletje je. Poldne je.
Vse, kar diha in lazi, si je poiskalo zavetja v senci. In čaka. Trpi žejo in čaka.
Čakajo možje in ta, ki to ni ... Čakajo otroci ... Čaka živina ... Čaka družina ...
Vsi čakajo in pričakujejo ... le ti ne čakaš. Vzela si vrč in odšla k vodnjaku.
Nihče ti ne pomaga. Nihče ne ponudi pomoči. Kajti to je žensko opravilo. Ženska je ta, ki bo prinesla vode. Ženska ... žena ... mati ...

Feministke si že pulijo lase in pišejo pamflete!
Varuhinja človekovih pravic je razočarana in napiše protestno pismo predsedniku vlade.
Predsednik vlade v televizijskem nagovoru državljanom izrazi svoje nestrinjanje, razočaranje in ogorčenje nad stanjem v družbi, ki dopušča takšno izkoriščanje.
Poslanci v parlamentu ustanovijo dva odbora: enega za vodo in drugega za vrče, ter preiskovalno komisijo, ki naj ugotovi, kdo je popil zadnji požirek vode ... in tako v odborih kot v komisiji poskrbijo za potrebno in zakonsko zahtevano žensko kvoto.
Ko bo proti večeru sonce malo popustilo, se bodo na ulice zgrnili protestniki: vse mogoče in vsemogočne nevladne organizacije, ki jih financira vlada ... civilna, a žal necivilizirana družba ... društva in neformalna združenja ... ter vsi tisti, ki so za trideset srebrnikov ali manj, vedno pripravljeni nositi transparente in kričati parole ...
Zgodil se bo narod!

Ti pa vsega tega niti ne opaziš. Kajti vroče je in vodnjak ni tako zelo blizu.

Skrb za vodo je ženska skrb.
Pot k vodnjaku je pot žene.
In mati je ta, ki poteši žejo.
Moški bo že od izgona iz raja dalje hodil lovit in nabirat. Otroci bodo morda poskrbeli za drva in ogenj, medtem ko bo mož čuval stražo. Žena pa bo nosila vodo.
Morda se komu ne zdi lepo. In prav.
Morda se komu zdi, da se krši kaka konvencija.
Morda res ni po bontonu.
Morda bo kdo celo rekel, da se krši četrta božja zapoved. Morda bo kdo pomislil, da se krši celo prva in največja ... tista o ljubezni do bližnjega ...
Morda.

A skrb za vodo je ženska skrb.
Pot k vodnjaku je pot žene.
In mati je ta, ki poteši žejo.
Mati je ta, ki prinese vodo svoji družini. Da pijejo mož in otroci.

Kaj vse drugega se s to vodo še zgodi ... kaj se z njo dela: pere, pomiva, čisti, riba, umiva, splakuje ... pa je stvar bontona in konvencij in zapovedi – tako prve in največje, kot tudi četrte in vseh drugih – in ne nazadnje tudi in predvsem ljubezni! Predvsem ljubezni!

Kajti ko se na vroč poletni dan odpraviš k vodnjaku ... sama ... je tam Nekdo, ki ti reče: »Daj mi piti!«
In čeprav veš, da so doma žejni ... da čaka družina ... da čaka živina ... čakajo otroci ... in čaka mož, ki to ni ... Čeprav te tudi Ta, ki te je prosil vode, le opazuje in ti ne pomaga zajeti ... zajameš in mu daš piti!
In Ta, ki je pil ... Ta, ki te je prosil vode ... ne reče ne “Hvala!” ne “Koliko sem dolžan?” ...
Reče: »Jaz ti bom dal piti. Žive vode. In nikoli več ne boš žejna. Ne ti ne tvoji otroci ne tvojih pet mož, ki si jih imela, ne ta, ki si z njim in ni tvoj mož!«
In niti za hip ne pomisliš, da je blazen ... da mu je sonce stopilo v glavo ... da mu je sonce stopilo možgane in tisto malo razuma, ki ga premorejo možje ... Rečeš le: »Daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat!«
In res ni pomembno, ali si rekla to zato, ker si utrujena od dela in skrbi, ali ker te boli telo zaradi teže vrča in teže življenja ... ali si morda ujela odblesk sonca v Njegovih očeh ter spoznala, da ni le odblesk temveč Sonce samo ... ali si morda rekla to zato, ker si mu res verjela ...
Res ni pomembno, da nisi niti slutila, da Ta, ki ti ponuja živo vodo, vodo spreminja v vino in vino v kri ...
Pomembno je, da si sprejela dar, ki ti Ga je ponudil.
Kajti sprejela ga nisi le zase, temveč za vse, ki jim daješ piti. Sprejela si dar za moža, ki to ni ... za otroke ... živino ...

... pa tudi za feministke in varuhinjo človekovih pravic, za predsednika in parlament, za poslanke in poslance, za vsa združenja in društva, za organizacije in civilno družbo, za protestnike in ženske kvote ...

Sprejela si Dar Življenja!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

»Ljubezen gre skozi želodec,« je znan slovenski pregovor, ki še kako drži. Ljubezen, tista opevana in tako mamljiva beseda, ki jo vsak razume na svoj način. Mladi in neučakani dostikrat pravijo, da za ljubezen pač ni ovir, če smo zaljubljeni. Prisluhnimo zgodbi, ki pravi, kako ljubezen gre skozi želodec.
Miha in Nina sta bila sošolca. Obiskovala sta deveti razred osnovne šole. Začel se je mesec maj, bila sta si všeč in med njima se je vnela ljubezen. Nekega dne po pouku je Miha tiho stopil Nini in ji zašepetal na uho: »Bi šla z mano na sladoled?«
Nina ga je začudeno pogledala in zardela do ušes. Špela, njena sošolka, ki ji je bil Miha tudi všeč, je na ves glas zakričala: »Mihec in Ninica pa se imata rada, ha, ha, ha!« »Dovolj te imam!« je dejala Nina, se obrnila in odšla domov.
Miha je poklapan odšel iz šole proti domu, vendar je Nino počakal že pri prvem križišču in prehodu za pešce. Trajalo je kar nekaj časa, da mu je uspelo Nino pregovoriti, da sta šla skupaj na sladoled in premagata grenkobo. Prispela sta do slaščičarne in si kupila vsak svojo kepico sladoleda. Veselo sta ga lizala, toda zgodila se jima je nesreča. Nini je sladoled padel na tla. Pogledala je Miha, ki je svoja, sladoleda polna usta, raztegnil v širok nasmeh. Tedaj pa, joj: kar je bilo prej v njegovih ustih, je bilo v naslednjem trenutku že na njegovi majici. Nekaj časa sta se oba skupaj smejala, potem pa je Nina predlagala, da gresta k njej domov in mu bo ona očistila majico, da pri njem doma ne bo kaj narobe.
Počasi sta šla proti Nininemu domu in Nini je uspelo majico za silo očistiti. Miha se je odpravil domov in v naslednji ulici je srečal Špelo in sošolke. »No, Mihec, kako kaj Ninica in sladoled?« so ga zbadale. »Kaj pa je s tvojo majico, kupljeno v tujini, ali jo je vrabček pokakal?« Miha jim je jezno zabrusil nazaj: »Kokoške neumne, pustite me pri miru in pojdite se domov učit matematiko, saj jutri pišemo še zadnjo kontrolko!« Slabe volje je odšel domov.
Nekaj dni se je ogibal sošolk, tudi Nine. Neka iskrica v srcu pa mu ni dala miru. Vsak dan glasneje je trkala na skrivnostna vrata njegovega srca in nekega dne se je le opogumil in jo na samem ogovoril. Oba sta že skoraj pozabila na pripetljaj s sladoledom. Počasi, a vztrajno, je njuna ljubezen rasla in se krepila. Postala sta nerazdružljiva.
Deveti razred sta uspešno končala in po počitnicah, ki sta jih večinoma preživela skupaj na kolesarjenju in kopanju, sta začela gimnazijo. Kakšna sreča: bila sta sprejeta v isto gimnazijo in se vozila z istim avtobusom.
Nekega dne je Nina povabila domov na kosilo. Odločila se je, da bo skuhala nekaj dobrega. Miha ji je vedno govoril, kako njegova mama dobro kuha. Nini se je zdelo, da to ne more biti pretežko. Tudi njena mama je dobro kuhala. Spomnila se je pregovora, da »jabolko na pade daleč od drevesa« in bila prepričana, da velja to tudi zanjo kot kuharico. A se je Nina nekoliko zmotila: eno je gledati, drugo pa je delati in pripraviti dobro jed.
V soboto dopoldne, ko je ostala sama doma, se je polna pričakovanj veselo odpravila v veliko trgovino, kjer je našla vse potrebno za pripravo dobrega kosila. S polno vrečko dobrot je prikolesarila domov. Malo je že imela v mislih sestavljen jedilnik. Pojavil pa se je problem, kako in kje začeti, ko mame ni doma, saj ni bila preveč vešča v kuhanju. Do sedaj je skuhala le čaj, jajce in še kakšno hrenovko. Tu pa se je njena kuharska izkušnja in umetnost končala. Nekaj minut je v dnevni sobi obsedela na fotelju in razmišljala, kako naj se loti kuhanja. Prešinila jo je odrešilna misel in rekla si je: »Pa saj imam v svoji sobi računalnik in tam je na spletu napisanih in narisanih toliko receptov, da vseh še prebrati ni mogoče!« Kar odneslo jo je gor v svojo sobo, kjer je vklopila računalnik in iz množice vseh receptov izpisala tistega od zadnje nedelje, in nazaj v kuhinjo. Z vso vnemo se je lotila kuhanja po navodilih, ki jih je izpisal tiskalnik. Pristavila je za juho in dala pečenko v pečico. »Tako, pa je delo zaenkrat opravljeno in še lahko za nekaj minut skočim do računalnika in pogledam, kaj je novega na facebooku,« si je rekla. Joj, toliko sporočil jo je čakalo tam, na katera je morala takoj odgovoriti. In začela je pisati odgovore in sporočila. Brezskrbno so ji prsti poplesavali po tipkovnici, ko se ji je zazdelo, da se računalnik spet nekaj pregreva in nejevoljna nekaj zamrmrala nad tem starim mlinčkom iz katerega je pihal vroč zrak z vonjem po zažganem. Že je razmišljala, kako naj pregovori očeta in mamo da ji kupijo kaj boljšega in novejšega. Ko se je ozrla proti vratom in stopnišču, je opazila meglico dima, ki je s seboj prinašala vonj po zažganem.
Poskočila je in zgroženo zakričala: »O Bog, moje kosilo!« V hipu je bila v kuhinji, ki je bila polna dima in vonja po zažganem. Izklopila je štedilnik in odprla okno vključila ventilator. Ko se je nekoliko razkadilo, je šele dojela ves joj. Pečenka je bila vsa zgrbančena in zažgana, v loncu, kjer naj bi bila juha, ni bilo niti kapljice tekočine, ampak le kupček nečesa zažganega, ki bi ga težko prepoznala kot meso.
»Joj, kaj pa sedaj?« je pomislila, a pri vratih je že pozvonilo. Odprla je vrata in pred njo je bil Miha s širokim nasmehom in z rožico v roki, ki pa ga je pozdravil dim in smrad po zažganem ter objokana in nesrečna Nina. Miha jo je začudeno in zaskrbljeno gledal in dejal: »Nina, kaj se je zgodilo, zakaj se tako kadi in smrdi?« S solzami v očeh in z velikim cmokom v ustih je Nina komaj izjecljala, da je to njuno kosilo. Miha je nekaj časa nemo gledal, nato pa tolažeče dejal: »Veš kaj, Nina, ne bodi žalostna. Še dobro, da ni kaj hujšega.« Vstopila sta v stanovanje in oba skupaj pospravila, potem pa na Mihovo prigovarjanje šla na pico v bližnjo picerijo. Pico sta s tekom pojedla, le Nini je tokrat ostal malo večji košček kot običajno.
Hotela sta plačati, natakar je pokimal, a namesto računa jima je prinesel dve porciji sladoleda s prav takšnimi okusi, ki jih je imela Nina najrajši. »Kaj pa je zdaj to?« je presenečeno vprašala Nina. Natakar pa je mirno odgovoril: »To pa sta naročila gospod in gospa tam pri mizi ob oknu, ki sta tudi vse plačala. Menda se poznate.« Nina je sledila natakarjevi roki in pri mizi ob oknu zagledala babico in dedka. »Babi, dedek, kaj pa vidva tukaj?« je zavrisnila Nina in skoraj poletela, za njo pa še Miha. »O, tako torej, naša Ninica postaja Nina,« se je namuznila babi, dedek pa je modro prikimal in dodal: »Naša babi je nameravala za danes speči jabolčni zavitek, pa je bilo nekaj narobe s testom in sva se prišla sem potolažit.« Babi pa se kar ni mogla nagledati Miha in se vsa zatopila v spomine. »Tudi midva z mojim Mihaelom sva se poznala in se rada videla v vajinih letih. Poročila pa sva se nekaj tednov prej, preden je moj Mihael za leto in pol moral k vojakom, tja pod hribe ob Drini. Prvič sva se potem videla po dolgih devetih mesecih ob rojstvu in krstu tvoje mame.«
Zvečer sta se domov vrnila mama in očka. Že na hodniku sta ugotovila, da je z Nikinim kosilom bilo nekaj zelo narobe. Vse pripetljaje okrog kosila je Nina s sklonjeno glavo povedala mami in ob tem obljubila, da se bo začela resno učiti kuhati. Mama ji je rekla: »Veš, Nina, za pravo ljubezen je potrebno več kot le to, da se imata rada. Tudi kuhati je treba znati. Zapomni si: ljubezen gre tudi skozi želodec, saj s praznimi usti in želodcem ni mogoče živeti.« Nina je danes že prava mojstrica v kuhanju. Kdaj pa se le spomni svojega prvega poskusa. Uspešno se je lotila tudi jabolčnega zavitka ter bila deležna babičine in dedkove pohvale. Vsak začetek je težak in vaja dela mojstra.

RADUHA, Jože. (zgodbe) Ognjišče (2016) 02, str. 44

Dolgo sta se pogovarjala po telefonu. Prijateljica mu je tožila, da jo je pustil fant. Namigovala je na progo, ki teče mimo njihove hiše, tam vlak vozi zelo hitro in tam, je rekla, se bo vrgla podenj.
Sam bi moral pomagati svoji mami, že več let ni mogla hoditi, pa se je čutil dolžnega, da ostane pri telefonu in prepriča prijateljico, da je kljub bolečinam in težavam vredno živeti. Tudi njega je nekoč obhajala misel: bolje je umreti, kot pa trpeti kakor jaz.
Njegova sestra invalidka pa mu je ob neki priliki rekla. »Jaz pa rada živim!« Od takrat ni nikoli več rekel, da bi raje umrl kot pa trpel. Od takrat se v urah stiske ozre na razpelo in pomisli na tiste, ki jim je res hudo in preživljajo težke trenutke. Nobena pot ni samo trnova, si misli, in vse mine. Pomislil je koliko modrosti je v njegovi sestri in se skušal spomniti še drugih njenih besed. »Kar je bilo, je bilo, kar je, je, in kar bo, bo.«
Ona se je učila iz življenja, on iz knjig.
Vse to je povedal prijateljici, ko je naslednjič po telefonu grozila samomorom. Tudi to, da je njegova sestra invalidka rekla, vse se uredi. In spoznal je, da je dobro svetoval tudi sebi, ko je svetoval njej.

ARHAR, Vojan. Ognjišče (2015) 02, str. 51

Judita jim je rekla: »Poslušajte me! Storila bom dejanje, ki bo med sinovi našega rodu prehajalo iz roda v rod. (Jdt 8,32)

Moški pogum je razbijaški, bojevit. - Pogum žensk je tih, a neomajen; spoprijema se z neverjetnimi situacijami z nasmehom na ustnicah. - Poznam ženske, ki trdo delajo v službi in doma, učijo verouk in se posvečajo še prostovoljnemu delu. - Poznam zakonske može, ki kot javni uslužbenci šest ur zehajo v kakšni pisarni in potem pridejo domov uničeni. Nataknejo si copate, berejo časopis in čakajo na kosilo.- Medtem žene kuhajo, se ukvarjajo z otroki, perejo, likajo in čistijo. - Svetopisemska Judita je čudovita ženska. Ženske, podobne njej, bi v Cerkvi morali sprejeti z odprtimi rokami. - Ali je tako? Če bi kakšna Judita potrkala na vrata enega izmed tisočev samostanov, kakšen sprejem bi doživela? - Ali bi se morala odpovedati svoji pogumni in prekipevajoči ženskosti. - Ko bodo krščanske ženske, z redovnicami na čelu, končno rešene vezi, ki so jim jih nadeli moški, in bodo lahko bolj svobodno namenjale svoj pogum za služenje evangeliju, se bo za Cerkev začelo obdobje, kakršnega še ni bilo.

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)