»Če vam pade težak kamen na palec, a vas zaboli?« je vprašal Ješua otroke, ki so se vsak dan zbirali okoli njega. Imeli so ga radi, ker so čutili v njem moč, ki jih je varovala pred hudim.
Metijahu je zastokal: »Auuu!« in s tem povedal, kako bi ga bolelo, če bi mu padel kamen na prst. Vsi so se zasmejali in pokimali. Da, bolelo bi in bolečina bi se sprostila v krik ali pa vsaj v ječanje.
»Poznate še kako drugo bolečino, razen te, no, pač telesne?« je vprašal Učitelj.
Grbančili so čela in se niso mogli spomniti nobene druge, Tedaj pa je zažarel obraz sedemletne Rahele. Rekla je: »Vso noč nisem spala, ker me je Karmela obdolžila, da sem ji ukradla dateljne. A jaz tega nisem storila.«
In oglasil je Mordah, povedal je: »Tudi moja mama ni spala celo noč, ko sem se izgubil v puščavi. Iskal sem ovco in zataval. Vso noč je moja mama jokala. Saj je to tudi bolečina, a ne?«
Ješua je prikimal. Molčal je, potem pa je dejal otrokom: »Ne morete si predstavljati, niti v sanjah ne, koliko skrbi in bolečine mora prenašati materino srce, vse življenje. Najbolj jo skrbi za vas zdaj, ko ste še otroci, a trpi tudi potem, ko odrastete in ko se znajdete v težavah. Recimo, da se vam zgodi nesreča ali pa da zaidete na nepoštena pota in postanete tat ali celo morilec. Na tisoče različnih obrazov ima tudi očetova skrb oziroma bolečina.«
Dolgo so molčali. Ješua je s paličico risal v pesek nekakšna znamenja. Potem pa vprašal: »Vsi ljudje na tem svetu imajo skupno pramamo in skupnega praočeta. Predstavljajte si, kako je obema hudo, ko vidita, kakšne grdobije počno na tem planetu njuni otroci. In predstavljajte si, da čutita vse bolečine, telesne in one druge; vse trpljenje vseh ljudi. Neprestano, vsako sekundo, milijone in milijone let dolgo. Si lahko predstavljate?«
Otroci so odkimavali. Ne, česa takega niso mogli razumeti in ne začutiti. Pa jim je Učitelj za milijardinko sekunde dal čutiti skrbi, težave, stiske, bolečine ... vseh živih bitij na Zelenem planetu. To, kar jih je prizadelo v neskončno kratkem delčku sekunde, je bilo tako močno, da jim je vzelo sapo. Če bi trajalo le delček časa dlje, bi od hudega lahko tudi umrli. Srce bi se jim ustavilo, padli bi na tla in umrli.
Zgroženi so zrli v žalost na obrazu svojega velikega prijatelja. Zdaj so razumeli, o čem jim je bil govoril. Sklanjali so glave in vsak od njih je v sebi naredil trden sklep: živel bo tako, da bo kar se da malo bolelo mamo in očeta, sestre in brate, prijatelje in znance in tudi neznance.
Tako so se bili odločili, sedeč na bregu nemirno vrtinčaste reke.

M. Tomažin, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2011), 102.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

V svetu, polnem dokazil,
v svetu, polnem trpljenja,
v svetu, polnem strahu,
v svetu, polnem hrepenenja,
v svetu, polnem pojasnil,
v svetu, polnem dosežkov.

Pričevati in verovati
v hojo za Jezusom
po Jezusovih stopinjah
z Jezusovo ljubeznijo.

Pričevati in verovati
v Boga usmiljenja,
v Boga milosti,
v Boga upanja,
v Boga ljubezni.

Pričevati in verovati
s svojim življenjem,
s svojim sožitjem,
s svojim izpovedovanjem,
s svojim zaupanjem,
s svojim veseljem,
s svojimi sanjami.

M. Kleisz, Pogled v nebo, v: Ognjišče 4 (2011), 33.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Pljuča potrebujejo našo skrb in pozornost, da ostanejo zdrava. Telo oskrbujejo s kisikom (O₂) in odstranjujejo ogljikov dioksid (CO₂) in s tem opravljajo ključno funkcijo preživetja. V pljučih se nahaja veliko število pljučnih mešičkov ali pljučnih alveol. Gre za votlinice v pljučih napolnjene z zrakom, kjer se izmenjujeta kisik in ogljikov dioksid med zrakom in krvjo. Alveoli ali mešički imajo obliko grozda in veliko nagubano površino. Zaradi omenjenega znaša površina pljuč pri odraslem človeku 70–80 m².
Na pljuča vplivamo predvsem z vsakodnevnimi navadami, ki so lahko koristna ali škodljiva. Pljuča so podvržena tudi okolijskim vplivom, kot je onesnažen zrak z visokimi vrednostmi trdih delcev in izpustnih plinov.

DIHANJE
Za dihanje so pomembni procesi, kot je pljučna ventilacija, kjer zrak vstopa v pljuča in izstopa iz pljuč ter izmenjava plinov (kisika in ogljikovega dioksida) v pljučnih mešičkih. Vdih in vstop zraka v pljuča je možen zaradi kisika, ki ga je v zraku več kot v pljučih, izdih pa je povezan z večjo koncentracijo ogljikovega dioksida v pljučih. Glavna naloga dihanja je zagotavljanje zadostne količine kisika, ki ga potrebujejo vse celice našega telesa in odstranjevanje ogljikovega dioksida (CO₂).

ZRAK, KI GA PREDIHAMO V ENEM DNEVU
Volumen zraka, ki ga v mirovanju vdihnemo in izdihnemo znaša 0,5 l. Človek na minuto vdihne/izdihne 12–16 krat, kar pomeni, da v eni minuti vdihnemo 6–8 litrov zraka, na uro približno 480 litrov in na dan približno 11.500 litrov zraka. V primeru telesne aktivnost, se številke povečajo. Bolj kot je napor intenziven, bolj smo zadihani in več zraka izmenjamo.

DIHAJMO SKOZI NOS
Najpomembnejša zaščita za pljuča pred zunanjim okoljem je nos. Pri dihanju skozi nos se zrak očisti, segreje in navlaži. Nosna votlina je prekrita s sluznico, ki ima številne migetalke (cilije) in žleze, ki izločajo sluz. Dlačice v nosni votlini predstavljajo filter za večje delce, ki vstopajo z vdihanim zrakom. Na tak način zadržimo manjše delce v nosni sluznici, ki jih lahko odstranimo z izpihovanjem nosa. V nosu lahko zadržimo do 90 % vseh mikroorganizmov, ki v dihalni sistem vstopajo z dihanjem.
Nosna sluznica zrak med potovanjem po nosni votlini ustrezno navlaži in segreje, kar varuje naša pljuča. Dihanje skozi usta take zaščite ne nudi. Da bo dihanje skozi nos učinkovito, je priporočljivo poskrbeti, da bo sluznica dovolj vlažna, predvsem po daljšem zadrževanju v zaprtih prostorih. Sluznico navlažimo z vpihovanjem fiziološke raztopine ali z inhaliranjem.
Sluznica prekriva tudi spodnje dihalne poti (sapnik, sapnici). Ta sluz uspešno odstranjuje mikroorganizme in delce, ki v stopijo v pljuča. Tudi refleksa kihanja in kašljanja sta pomembna mehanizma za odstranjevanje snovi, ki se nabirajo in dražijo dihala. V sluznici so tudi številne celice imunskega sistema, ki uničujejo in odstranjujejo mikroorganizme ter proizvajajo zaščitna protitelesa proti okužbam.

TELESNA AKTIVNOST POMAGA
Med telesno aktivnostjo krepimo poleg drugih tudi dihalne mišice. Pri mirnem vdihu so najpomembnejše mišice trebušna prepona, ki omogoča trebušno dihanje in zunanje medrebrne mišice, ki zagotavljajo prsno dihanje. Mišice, ki sodelujejo pri vdihu in omogočijo razširitev prsnega koša, imenujemo inspiracijske mišice. Vadba moči in vzdržljivosti teh mišic je dokazano učinkovita za različne osebe in tudi bolnike. Ključnega pomena so tudi dihalne vaje, saj pravilno dihanje z uporabo trebušne prepone, ki je osnovna dihalna mišica poveča učinkovitost dihanja. Za pravilno izvedbo dihalnih vaj, predvsem pri bolnikih je ključno, da se le te naučite skupaj z fizioterapevtom.
Dihalne mišice krepimo tudi pri globokem dihanju med telesno aktivnostjo, poleg tega aktiviramo dele pljuč, ki so v mirovanju slabše predihana. Zato je priporočljiva aerobna vadba v naravi, kjer je zrak čist. Zaradi intenzivnosti napora si na svežem zraku lahko privoščite dihanje skozi usta.
Povečanje pljučne zmogljivosti z dihalnimi vajami je pomemben del rehabilitacije pljuč pri zdravljenju različnih pljučnih bolezni, tudi po okužbi s koronavirusom, saj ima dobra pljučna kapaciteta pomembno vlogo pri ohranjanju našega zdravja.

BREZ CIGARETNEGA DIMA
Za pljuča ni škodljivo le aktivno kajenje, ampak tudi pasivno, ko vdihavamo cigaretni dim v naši bližini. Katran v cigaretnem dimu draži sluznico in moti delovanje migetalk, ogljikov monoksid pa moti oskrbo s kisikom. Izpostavljenost cigaretnemu dimu škodi predvsem otrokom, saj poveča dovzetnost za obolenja dihal.

KAJ JESTI?
Na splošno velja, da hrana z visoko vrednostjo antioksidantov ščiti pljuča pred vnetnimi procesi. V primeru, da ima posameznik eno od kroničnih pljučnih bolezni pa veljajo posebna prehranska priporočila, saj take osebe za dihanje porabijo več energije. Zanje se priporoča hrana z večjim deležem beljakovin in vitaminov v manjših obrokih. Na tak način telesu zagotovijo dovolj energije za ohranjanje moči dihalnih mišic in drugih mišic, ki vplivajo na dihanje.

POMOČ PRI IZKAŠLJEVANJU
Obstaja nekaj zelišč, ki nam pomagajo pri izkašljevanju.
Pljučnik se uporablja za blažitev dražečega kašlja pri obolenjih dihalnih poti. Ta zdravilna rastlina v marcu in aprilu vsebuje pomembne zdravilne učinkovine, kot so kremenčeva kislina, sluzi, čreslovine, saponine, smole, rudninske soli, predvsem kalcija.
Navadni lapuh vsebuje sluz, ki pomirja vzdraženo sluznico pri suhem kašlju in obnavlja poškodovano sluznico pri produktivnem kašlju. Vse bolj prepoznan pri lajšanju dihalnih težav je smilj. Pomaga pri kašlju, astmi in bronhitisu. Blaži vnetja bronhijev in alergijska vnetja nosne sluznice.
Tudi slez blagodejno deluje na sluznico dihal. Blaži vneta in razdražena tkiva in pomaga pri suhem kašlju, bronhialni astmi, bronhialnem katarju in vnetju poprsnice.
Timijan deluje protivnetno in protivirusno, vpliva na bronhije, jih razširja ter zavira rast skoraj vseh bakterij. Timijan utekočinja sluz v dihalnih poteh in pomaga pri izkašljevanju.
Eterično olje evkalipta je učinkovito pri zdravljenju različnih obolenj dihal, kot so gripa, prehlad, kašelj, nahod, vneto grlo, astma, sinusitis.
Trobentica lajša izkašljevanje in akutna vnetja dihalnih poti.
Sladki koren ali likviricija čisti dihalne poti.v

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2022) 4, str. 88-89.

Ko prebiram življenje svetnikov, spoznavam, da so mnogi od njih imeli svojega stalnega spovednika, ki je bil tudi njihov duhovni voditelj. Kaj to pomeni? (Katarina)

Za odgovor na tvoje vprašanje, sem ‘prosil’ patra Tomaša Špidlika, moža globoke duhovnosti, ki je bil mnogim spovednik in duhovni voditelj. On pravi: »Kdor ima stalnega spovednika, in morali bi ga imeti vsi, avtomatsko povezuje spoved z duhovnim vodstvom. Ni lahko najti izkušenega spovednika. To bi moral biti nekdo, v katerega zaupamo in mu povemo vse, kar nam leži na srcu. Zato ga moramo tudi ubogati in se prepustiti njegovemu vodstvu. Pogosto menjavanje spovednikov je že samo po sebi znamenje nestalnosti in nestanovitnosti. Brez dvoma je duhovno vodstvo stvar zaupanja. Vendar ne pozabimo, da na tem svetu ni človeka, na katerega bi se mogli povsem zanesljivo opreti. ... Tako ali drugače nas noben človek ne more popolnoma razumeti, razumela pa nas bo božja previdnost.«

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 4 (2011), 107.

V eni od knjig dr. Antona Trstenjaka sem brala, kako je neki oče, ki je bil vse prej kot zgleden kristjan, svoji odraščajoči hčerki očital, da ne izpolnjuje četrte božje zapovedi: »Spoštuj očeta in mater«. Ona pa mu je odgovorila: »Oče, najprej ti izpolnjuj prve tri, potem pa lahko zahtevaš, da jaz izpolnjujem četrto.« Ali je imela prav? (Ema)
Na neki način prav gotovo, kajti četrta božja zapoved ne govori samo o dolžnostih otrok do staršev temveč našteva tudi dolžnosti staršev do otrok. Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) jasno pove: »Otroci dolgujejo staršem spoštovanje, hvaležnost, učljivost in pokorščino. Tako prispevajo, tudi z dobrimi odnosi med brati in sestrami, k rasti harmonije in svetosti vsega družinskega življenja. Če bi se starši znašli v stanju pomanjkanja, bolezni, osamljenosti ali starosti, so jim odrasli otroci dolžni moralno in gmotno pomagati.« Starše pa poučuje: »Starši, deležni božjega očetovstva, so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok in prvi oznanjevalci vere, Starši imajo dolžnost ljubiti in spoštovati otroke kot osebe in kot božje otroke. Kolikor mogoče, se morajo zavzemati za njihove telesne in duhovne potrebe, izbrati zanje primerno šolo ter jim pomagati s pametnimi nasveti pri izbiri poklica in življenjskega stanu. Prav posebej imajo poslanstvo vzgajati jih v krščanski veri.« (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 4, str. 109.

Martin Luther je prevedel Sveto pismo v nemščino in ga dal tiskati. V tiskarni so padli na tla koščki natisnjenega prevoda. Neka deklica je pobrala enega in na njem prebrala besedilo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal … « nadaljevanja ni bilo. To ji je dalo misliti: Bog me ljubi! Vedno so ji govorili, da je Bog strog sodnik, ki se ga moramo bati!
Vsa iz sebe je pohitela domov. Mami je pokazala papir in ji hitela pripovedovati, kaj je odkrila. Mama je prebrala, kar je bilo napisano, in vprašala: »Toda kaj je dal?« Deklica ni vedela, kaj bi odgovorila. Kmalu pa je vsa srečna dejala: »Ne vem, kaj je dal, toda če nas Bog res ljubi, nam bo dal karkoli in se nam ga ni treba bati.«
Ena velikih skrivnosti tega stavka ni samo v tem, da je Božja ljubezen tako neizmerna, da je dal svojega edinorojenega Sina, ampak tudi skrivnost, da se je Jezus bil pripravljen darovati.

Naj sklenem z zgodbo, ki pove, kaj je prava ljubezen in kaj ni.
Bila sta mlada zaljubljenca. On ji je napisal sporočilo, ki bo bolj izvirno in pesniško: »Zate bi prehodil najbolj vročo in najbolj suho puščavo. Preplaval bi najgloblji ocean in vztrajal v najbolj divji nevihti. Povzpel bi se na najvišjo goro, tako globoka je moja ljubezen do tebe.

Pripis: Če bo v soboto snežilo, ne pridem k tebi.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2020), 37.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 91.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Špela je imela rada teto Tinco. Saj ni bila njena prava teta, le tako ji je rekla. Imela jo je pravzaprav zelo rada, ker je bila do nje vedno tako prijazna in pozorna. K Barbari, ki pa je bila njena prava teta in h kateri je Špela prišla skoraj vsako leto na počitnice, je Tinca pogosto prihajala na obisk. Obe sta se je razveselili, saj je z njo prišlo dobro razpoloženje pa tudi pomoč pri vsakdanjih drobnih opravilih. Teta Barbara jo je pogosto pohvalila, da se spozna prav na vse. Špela se ji je, če se je le mogla, pri teh delih pridružila, saj ji je znala tako nevsiljivo svetovati pa tudi pohvaliti. Takrat je vedela, da bo Tinca segla v žep svojega predpasnika in v njem našla kakšen bombon ali suho sadje. Teta Barbara je Špeli sem pa tja, tako mimogrede, odgrinjala drobce Tinčinega življenja. Očeta ni poznala, mama pa je umrla, ko ji ni bilo niti osem let. Začela se je njena težka pot od sorodnika do sorodnika, ki jih do tedaj komaj poznala. Večina je bila do nje stroga in neprijazna, pri vseh pa je morala trdo delati in še več potrpeti. O tistih, ki so bili do nje vsaj nekoliko prijazni in pozorni, je imela polno pohvalnih besed.
Tinca se ni nikoli poročila in ni ustvarila družine. Ni tako naneslo, je sama rada povedala. Zaposlila se je kot snažilka v bližnji osnovni šoli, kjer so jo imeli otroci radi in ji rekli kar mama. V prostem času je za skromno plačilo pomagala po okoliških kmetijah. Kadar je kdo potreboval par pridnih rok, se je vedno spomnil nanjo. Naj je bilo delo še tako težko, ga ni odklonila. Nekateri so ji namesto plačila nudili skromno bivališče in tako se je selila od hiše do hiše. Morda deset let nazaj ji je neka dobra družina prepustila majhno, opuščeno in slabo vzdrževano hišico malo nad vasjo. S pomočjo vaščanov, še največ pa sama, jo je spremenila v prijeten dom.
***
Špela je začela hoditi k teti Barbari na počitnice ob vstopu v šolo. Takrat je bila Tinca že v letih, Špeli se je zdela pravzaprav zelo stara. Z leti je postajala vedno bolj upognjena in počasna. Ampak njen obraz je bil enako prijazen in nasmejan. Kadar jo je pobožala, je bila njena dlan tako nežna in mehka, besede pa blage in tople.
Tisto leto pa je Špela že drugi dan po prihodu pogrešala teto Tinco. Kje da je, je vprašala teto Barbaro. Da je bolna, ji je odgovorila. Zelo bolna. Konec tedna jo bosta obiskali, ji je obljubila. Pa je nista utegnili, saj ji je že naslednji dan povedala, da se je življenje tete Tince izteklo.
Zvečer, ko se je že mračilo, sta odšli v vas in malo naprej do Tinčine hiše. Špela se je nekoliko bala srečanja z mrtvim človekom. Prvič v življenju. Hodila je tesno ob teti. Vso pot se je oklepala njene roke, ko pa sta stopili v bližino pokojne Tince, se je kar stisnila k Barbari. Teta se je pokrižala in njene ustnice so se začele premikati, Špeli pa se je pogled ustavil na obrazu tete Tince.
Dolgo je zrla vanj. »Saj samo spi,« je zašepetala teti, »nič se ni spremenila.«
Barbara ji ni odgovorila, ampak se je samo s prstom dotaknila ustnice in Špela je razumela, da se tukaj na sme govoriti. Ponovno se je zazrla v Tinčin obraz. Tako umirjen se ji je zdel, tako dobrohoten, prav takšen kot vedno. Pričakovala je, da se ji bo nasmehnila in jo ogovorila tako kot ob vsakem srečanju: “Kako si, ti moja velika punca?”
Teta Barbara se je dotaknila njene rame in ji pokazala prostor v kotu sobe. »Malo bova še pomolili,« ji je zašepetala na uho. Teta je zopet sklenila roke in se pridružila mrmrajoči molitvi drugih. Tudi Špela je skušala moliti, pa je samo ponavljala naučene besede, misli pa so bile pri teti Tinci, pri vseh tistih drobnih srečanjih, nasmehih, toplih besedah in pohvalah, ki jih ji je teta tako rada naklanjala.
Prostor je bil majhen, ljudje pa so vedno znova prihajali. »Iti morava,« je zašepetala teta. Še enkrat sta stopili do počivajoče tete Tince, se poslovili od nje in se napotili domov.
»Nič se ni spremenila,« je rekla Špela čez čas.
»Nič,« ji je pritrdila teta. »samo njeno dušo je angel odnesel v nebesa k Bogu.«
»Odnesel? Kaj je angel odnesel?«
»Vse, kar je Tinca v življenju naredila.«
»Vse?« se je začudila Špela, »tudi vse tiste prijazne besede, nasmehe, tople poglede …«
»Vse to in še mnogo več.«
»Potem to ni bila več tista moja teta Tinca.«
»Ne, seveda ne. Samo njeno utrujeno telo je bilo pred nama. Ona pa še naprej živi v nebesih.«
»Samo telo je ostalo?« je teta čutila tesnobo v Špelinem glasu,
Barbari je korak obstal sredi ceste. Špela jo je začudeno pogledala. »Veš,« je dejala čez čas, »ko so se naši sosedje izselili iz svoje hiše in odšli nekam daleč, so za njimi za dolgo časa ostali samo zidovi in prazni prostori.«
»Samo zidovi in prazni prostori,« je ponovila za teto.
»Ja,samo prazna hiša. In naš spomin nanje. Dobri ljudje so bili.«
Špela kar nekaj časa ni vedela, kaj ji je hotela teta povedati. »In tako se bomo tudi mi spominjali tete Tince,« je rekla čez čas.
»Ne samo spominjali. Tudi molili bomo zanjo. Ti boš pa Jezusu tudi povedala, kako dobra je bila.«
»Ampak saj to že sam dobro ve. Za teto so tam v nebesih zagotovo pripravili zelo slovesen sprejem.«
»Le kaj ti pride na misel!« se je zasmejala teta.
»To si je teta Tinca zagotovo zaslužila,« se je nasmejala tudi Špela.
Zavili sta proti domu. Barbara je za hip pomislila, da ju je Tinca spremljala vsaj del poti.

JARC-Smiljan,Janko. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 24-25.
Pri Ognjišču je marca 2021 izšla tudi knjiga Marija na kolencah, v kateri je Janko JARC-Smiljan zbral zgodbe iz drugega peharja ... tiste, ki so izhajale v Ognjišču v zadnjih desetih letih.

Cvetna nedelja - z blagoslovom zelenja in s hozano! Pustite se zapeljati blagemu vonju kadila in harmoniji, prisluhnite pa tudi branju Jezusovega trpljenja, ki vas nikakor ne sme pustiti ravnodušnih. Tako boste, sploh
če ste spoved opravili pravočasno, v velikem tednu odprti za razkošje občutij, ki se vam obetajo.

Na Veliki četrtek smo, kot je to že običajno, pripeli spomin Prve Evharistije oziroma Zadnje Večerje. Naj vas nekoliko nenavadni, predvsem pa čudežni spoj prvega in zadnjega ne zmede, temveč spodbudi, da vsaj v srcu obudite, ponekod žal že nekoliko pozabljen, običaj umivanja nog! Ponižnost, ki je potrebna da bosih nog stojite pred svojim Bogom, je vsebinsko in smiselno vgrajena v obred.

Veliki petek je priložnost, da preizkusite svojo moč. Naložiti si svoj križ na rame ali pa vsaj del poti nesti križ namesto Jezusa, je nekaj, kar ne gre zamuditi ali preskočiti. Na tak ali drugačen način pa to v življenju slej ko prej čaka  vsakogar.

Na Veliko soboto naj vam vonj blagoslovljenih jedil le odpre čutila za resnično pristni dogodek tega dneva oziroma noči: Velikonočna vigilija! Naj vas ožge sveti in božji ogenj … Naj vas objamejo valovi blagoslovljene, krstne vode … Naj vas nagovore božja usta, božja beseda … Da boste spet postali otrok … Kajti otroška vera je potrebna, da boste na Veliko nedeljo pokleknili pred Vstalega, položili prst v Njegove rane in izrekli: Moj Gospod in moj Bog!

Od pravilne uporabe Velikega tedna je odvisen ves preostali april, zato vas prosimo, da se, kolikor se le da, držite priloženih navodil, saj reklamacije ob neupoštevanju le-teh niso mogoče. Resda smo letošnjemu aprilu priložili še nedeljo Božjega usmiljenja cendar njena moč prav tako temelji na skrivnostni zmagi Življenja nad smrtjo.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)