Slavni irski dramatik George Bernard Shaw, se je malo pred smrtjo pogovarjal z nekim novinarjem. Ta ga je vprašal: »Gospod Shaw, v življenju ste se srečali s številnimi znanimi ljudmi. Spoznali ste kronane glave, svetovno znane pisatelje, igralce in druge umetnike … Če bi vam bilo dano še enkrat živeti in bi lahko izbirali, katera od teh osebnosti bi radi bili?«
»Če bi lahko izbiral,« je odgovoril Shaw, »potem bi rad bil pravi George Bernard Shaw, kar doslej nisem bil.«

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 32.

V gledališču liku, ki je vedno ‘zraven’, nikoli pa v središču pozornosti, tako v šali rečemo, da je “bratranec glavne vloge”!
In to si ti, ljubi moj Jakob, dejansko bil: Jezusov bratranec. Bratranec glavnega protagonista odrešenjske drame! Pa tudi: vedno zraven, a nikoli pod žarometi. Pa ne zato, ker žarometov takrat še ni bilo, temveč vedno nekoliko v senci svojega mlajšega brata Janeza, ki se je razglasil za Jezusovega najljubšega učenca, in apostola Petra, ki ga je Jezus razglasil za prvaka.
Verjamem, da ti ni bilo lahko … Biti v senci. Biti v ozadju. S tvojim karakterjem. Kajti v evangelijih lahko preberem, da si bil ambiciozen, saj si se – čisto dobesedno – zanimal za stolček … za ‘položaj’ v božjem kraljestvu (Mr 10, 35-41). In berem, da si bil nagle jeze in vročekrven (Lk 9, 51-56). Jezus je tebe in tvojega brata imenoval kar ‘sinova groma’! In je bil tvoj mlajši brat iste sorte, samo da se je njemu uspelo pririniti v ospredje, ti pa si ostal zadaj. A je temu tvojemu bratu treba seveda tudi priznati, da je skupaj z vajino mamo stal v ospredju tudi pod križem, medtem ko si ti bridko dogajanje opazoval od daleč … (Jn 19 in Lk 23). Malo predrzno pa lahko tudi zaključim, da svojega prvotnega poklica nisi opravljal z največjim veseljem, saj si ob Jezusovem povabilu takoj odvrgel mreže in šel za njim, ne da bi pospravil mreže in ne da bi se poslovil od očeta (Mr 1, 19-20).
Morda me zato tako zelo vleče, da bi se odpravil na znameniti ‘Camino’ … da bi poromal k tebi v Compostelo … ker sva si tako podobna:
Tudi jaz sem namreč popustil prvotni poklic. In ko odprem usta, običajno grmi! Saj sem tudi jaz nagle jeze. Tudi jaz sem ambiciozen ( kar dobro skrivam ). Tudi jaz sem bil v teatru vedno ‘bratranec’ in ‘druga violina’. In tudi jaz, ko bi se bilo treba izpostaviti za kaj pomembnega in svetega, rad poiščem ‘senco’ in ‘distanco’ …

Senco pa iščem tudi zaradi svoje frizure. Bolje rečeno, zaradi pomanjkanja le-te … zaradi moje pleše, ki jo že najnežnejši žarki sonca ožgejo, da se zablešči kot svetniška avreola. A sem še daleč od nje. In sem v izogib njeni tuzemski različici začel nositi raznovrstna pokrivala … najraje klobuke. In ti, moj ljubi Jakob, si zavetnik klobučarjev. Pa sva spet vkup!
Bil si ob Jezusu na gori spremenjenja, ko si zijal široko odprtih oči in bil si ob Jezusu v Getsemaniju, ko nisi mogel držati svojih oči odprtih. In kot si se ob Jezusovem križanju zbal za svoje življenje, si po Jezusovem vstajenju to življenje zanj zastavil in prvi od apostolov pretrpel mučeniško smrt … medtem, ko je tvoj mlajši brat, božji ljubljenček, mirno zaspal v visoki starosti. Čudna so pota Gospodova, a midva, moj ljubi sveti Jakob, se ne dava!
Resnično upam, da mi te uspe obiskati. Predvsem pa, da se srečava na ‘oni’ strani! Prišparaj mi en stolček v nebeškem kraljestvu, zdaj, ko si svojega nedvomno zasedel. Ambicije gor ali dol.
Ljubi moj sveti Jakob. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 114.

Ali ste nedavno naredili kaj z navdušenjem? Na to vprašanje je v reprezentativni raziskavi nad 50 let starih prebivalcev Slovenije vsak tretji (31,87 %) odgovoril, da nič. To pomeni, da četrt milijona od 750.000 prebivalcev Slovenije, ki smo te starosti, v ničemer ne doživlja življenjskega veselja, radosti in navdušenja – živijo in se starajo v duševni, socialni in duhovni puščobi.
To je zelo slabó za njihovo zdravje. Če človek ne doživlja veselja, mu slabí odpornost; če zboli, se slabše zdravi; kronične bolezni se razvijajo z več zapleti. Radost in navdušenje sprožata v možganih takšno kemično prenašanje informacij, da človek uspešneje dela, se bolje zapomni, sami možgani pa se pri tem razvijajo. Na ta način veselje, radost in navdušenje preprečujejo starostno pešanje razuma.
Ljudje, ki so puščobni sami v sebi, so večinoma pusti in težavni tudi v sožitju z bližnjimi. Razpoloženje je bolj nalezljivo kakor virusi. Od drugega spontano prevzamemo njegovo prijetno razpoloženje; še lažje pa slabo, turobno ali jezno, v katerem se ne da uspešno sodelovati in ne živeti v lepem odnosu.
To so trdna in trda dejstva o človekovem zdravju in medčloveškem sožitju. Trd je tudi podatek, da četrt milijona starajočih se Slovencev živi v doživljajski puščobi. Ob vsakem od njih pa dva in več svojcev ali sodelavcev, ki se lahko prej ‘nalezejo’ pustega razpoloženja od njega, kakor on od njih dobrega. Trdno in trdo je tudi dejstvo, da nihče ni imun pred notranjo puščobo in bivanjsko praznoto – vsakdo jo doživi prej ali slej, v blažji ali hujši obliki. Na mestu je torej vprašanje: Kaj lahko pomaga, da se ob stiku navdušenega človeka z razočaranim prej ‘naleze’ drugi od prvega veselja, radosti in navdušenja, kakor prvi od drugega puščobnosti in slabe volje? To vprašanje uspešno rešujejo mnogi, ki se tedensko srečujejo v skupinah za kakovostno staranje; metoda skupinskega socialnega učenja, ki jo razvijamo za delo v teh skupinah, kar dobro odgovarja na to življenjsko vprašanje.
Toda ostanimo pri temi naše rubrike Duhovnost in Slovenci. Tudi tukaj je vprašanje zelo zanimivo in pomembno: Kakšne možnosti ima za svoj duhovni razvoj človek, ko doživlja duhovno puščobo in bivanjsko praznoto?
Pri iskanju odgovora sezimo po varnem načinu: kaj o tem povedo izkušnje? Pred nami se vrstijo največji duhovni velikani, ki so živeli dolgo v hudi duhovni ali verski praznoti: mistik in svetnik Janez od Križa, ki je o tem napisal knjigo Temna noč, slavna cerkvena učiteljica Terezija Velika, Mala Terezika, Mati Terezija, brat Roger in nešteti drugi. Njihova dobra izkušnja je: vztrajati v rednem ritmu smiselno zastavljenega vsakdanjega življenja. In ne zgubiti zaupanja v to, da je življenje večje od naše pameti in našega počutja. Če je tunel še tako dolg, se pride na njegovem koncu na svetlo. Sam tunel pa ima trdna tla in človeku je dana zmožnost, da kljub majavemu koraku hodi po njegovem dnu proti svetlobi. Zgodbe ljudi iz taborišč in golih otokov, nekdanjih zasvojencev in izgubljenih na družbenem robu so dokaz, da vztrajna hoja v temni noči pelje proti jutranji zarji.
Verska duhovnost zaupa v Boga – ve, da se pri plovbi v megli in temi enako približujemo pristanišču, kakor če ga v soncu vidimo pred seboj. Izkušnjo razočaranja in notranje zapuščenosti ‘preživlja’ tudi Bog v Jezusu. Množice so bile navdušene nad kruhom in ribami, do Njega – kruha življenja pa brezbrižne in odklonilne. Učenci in apostoli ga niso razumeli. Versko vodstvo ga je ob sklicevanju na Boga smrtno sovražilo. Na križu je doživljal zapuščenost od Boga, od Očeta. Na veliko soboto je bil povsem mrtev v zemlji – kakor vsak človek, ko pokopamo njegovo truplo ali pepel. Toda tretji dan je od mrtvih vstal. In iz njegovih prestrašenih učencev in apostolov je zrasla Cerkev po vsem svetu. Današnji kristjani nismo ne boljši ne slabši kakor množica, ki ga je poslušala ter se najedla njegovega kruha in rib; kakor učenci in apostoli, ki so hodili z njim, ga gledali in poslušali ter razumeli v ozkih mejah svojih zmožnosti.
Vsakdo pride kdaj v duhovno puščavo, ko ne doživlja ne veselja ne navdušenja. Pogosto se to dogaja starim ljudem. Kakor smo ugotavljali, da je navdušenje hrana vsakdanje duhovnosti in da je razočaranje možnost za izhod iz slepe ulice zgrešene duhovnosti, tako ugotavljamo, da je tudi doživljajska puščobnost del poti pri človeškem in duhovnem zorenju. Zelo nevaren in obetaven del. Zato je dobro iz srca moliti s starajočim se Davidom, ko je ob vseh svojih dobrih izkušnjah, zmotah in krivdi duhovno otopeval: Vrni mi veselje …! (Ps 51)

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 7 (2020), 29.

Nekega dne sem v cerkvi sedel v klopi. Verujem, da je Jezus resnično živ in navzoč v tabernaklju v tisti mali hostiji. Pred seboj sem za trenutek uzrl (ne vem kako razložiti, menda ste že vsi videli podobo skušnjave podobo, da gledam v tla in vidim da sem z levo nogo v cerkvi in z desno nogo pa korak zunaj. To pišem, kot odgovor na eno od pisem v Ognjišču, ko je nekdo zapisal, da je katoličan, ampak ne verjame tega, kar Cerkev uči. Zdi se mi, da se to dogaja, ko je nekdo tik pred tem, da bo po malih korakih sam sebe izločil iz Cerkve. Nevarno je, da se pustimo omamiti delu hudobnega duha. Sam sem že okusil, kako so se razni malenkostni navdihi premaknili v moji notranjosti celo do tega, da nisem več molil rožnega venca in sem se znašel v globinah napuha. V Ameriki celo mnogi kristjani in katoličani (!) ne zavračajo splava, a vemo, da je sveta Mati Terezija rekla, da je splav največji uničevalec miru. Prepričan sem, da ne morem reči “da Bogu” in hkrati “da grehu”. Preveč si dovolimo igrati z besedo zvestoba (do Boga, do žene, do moža itn.)! Najhuje pa je to, da nas sploh ni strah to početi. Hvala za odgovor.
Zvezdan

V vašem besedilu odkrivam teme, ki so vredne, da se ob njih vedno znova zaustavimo in jih premišljujemo. Iz celote pa veje neko ‘svetobolje’ nad stanjem v svetu in Cerkve v njem. A krščanstvo v vse situacije prinaša veselo oznanilo, saj gre Bog za človekom do konca, nad njim nikoli ne obupa. Kar seveda ne pomeni, da se človek v svoji svobodi tudi ne more dokončno odreči Bogu. A jaz zaupam, da je usmiljeni Oče Jezusa Kristusa zares “močni Bog”.
V pismu so omenjene skušnjave, ki se vtihotapijo v človeka z malenkostnimi navdihi. Skoraj neopazno. Pravzaprav so skušnjave ena izmed taktik hudobnega duha, s katerimi odkriva človekovo duhovno stanje, da ga spozna in izkoristi. Deluje kot dober strateg v vojni, ki najprej dobro opazuje sovražnika, ga tu in tam z raznimi provokacijskimi akcijami izziva, da vidi, kako se odziva, in pri tem morda pokaže kakšne svoje šibke točke. In ko jih ugotovi, tam skoncentrira svoj napad. Pravzaprav podobno, a na nezavedni ravni, delujejo tudi vsi virusi, bacili in bakterije; napadajo in, če je odpornost organizma dovolj velika, nimajo uspeha. Če pa v nekem trenutku presenetijo organizem, ki ima oslabljen imunski sitem, prodrejo vanj in ga pričnejo uničevati. Torej je pomembno ohranjati duhovno odpornost. A skušnjave nas odkrivajo tudi nam samim. Ta premislek nas vabi, da bi se vadili v čuječnosti, v pozornosti na notranje vzgibe, na navdihe, želje, hrepenenja … in na razločevanje teh vzgibov glede na to, ali jih giblje dobri ali hudobni duh. Ko jih tako prepoznamo, pa verjemimo, da imamo dovolj svobode in Božje pomoči, da se slabim upremo, dobre pa uresničimo.

JEZUSOVE IN NAŠE SKUŠNJAVE
Nadvse zgovoren zgled nam je lahko sam Jezus, ki je v svoji človeški naravi moral dobojevati tudi takšne duhovne bitke in se odločiti za Očetovo verzijo, ki je bila povsem drugačna od vseh ponujenih; pa naj je bilo to v puščavi ali v Getsemaniju ali celo na križu. In v skušnjavah ni nikoli izbral možnosti, da bi probleme na zemlji reševal s čudežnimi rešitvami (da bi delal iz kamnov kruh zase ali da bi stopil s križa), ampak je z zgledom učil, da so vse dobrine last vseh, ne le ‘moje’ in da to lahko odpravi lakoto na svetu; ni izbral možnosti, da postane lastnik hudičevih kraljestev – tega sveta, ampak se je odločil, da bo slavil Očeta in ne samega sebe; ni izbral atrakcij in izsiljevanj Očeta, da bi moral služiti njegovim kapricam in ga v njih varovati, ampak da bo kot človek sledil poti človeka, ki mora v tem svetu tudi skozi trpljenje in smrt. Tako je Jezus tudi kot človek ohranjal svoje srce čisto; v skušnjavah je izbral odločitev, ki je bila v skladu z Očetovo ljubeznijo do njega in do vseh ljudi.
Torej, ne se bati skušnjav. So nekaj normalnega v našem življenju in nam lahko pomagajo prav živeti, saj nas sproti opozarjajo, kje smo trenutno šibki, kajti prav tam se pojavijo, in ko to vemo, lahko pokličemo na pomoč bližnje in Boga. Potem se pa nam ni treba bati duhovnega boja. Zahteva pa ponižnost, da priznamo skušnjavo, jo tudi povemo, seveda na glas, in se borimo do prave odločitve s pomočjo, ki smo jo poklicali. Zatorej le na plan s skušnjavami, če jih bomo držali zase, je veliko večja verjetnost, da bodo zmagale one in z njimi on, ki nas skuša, kot je Jezusa.

ZAKAJ OSTATI V CERKVI?
Nadalje je v pismu izpostavljena dilema “biti na pol v Cerkvi in na pol zunaj nje”; reči “da Bogu” in hkrati “da grehu”. Tudi to ni položaj, ki bi nam bil tuj. Še tako ‘trdnim’ kristjanom se dogaja kaj podobnega. Pomislil sem na Petra in Juda v tistem prvem velikem četrtku. Kdo si upa reči, da ne nosi v sebi tega Petra, ki je nedvomno Jezusov učenec, a je že v naslednjem trenutku z ‘eno nogo’ zunaj tega kroga, ko Jezusa pred deklo in drugimi zataji.
Dandanes je veliko razlogov, da z eno nogo izstopaš iz Cerkve. Potrebo obrniti hrbet Cerkvi danes ne čutijo več samo ljudje, katerim je vera Cerkve postala tuja in se jim Cerkev zdi preveč zaostala, srednjeveška, skoraj sovražna svetu in življenju; ampak to čutijo tudi ljudje, ki ljubijo Cerkev, njeno bogoslužje z njegovo nadčasnostjo in skrivnostnostjo, saj vidijo v njej odsev nebeškega bogoslužja. Mnogi med njimi menijo, da Cerkev izdaja svojo istovetnost, da se ravna preveč po modi in s tem izgublja svojo dušo; spet drugim so v veliko oviro škandali v Cerkvi. Kakor da ti ljudje doživljajo izdajo velike ljubezni in jim ne ostane drugega, kot da ji obrnejo hrbet.
A hkrati odkrivajo tudi razloge, da ostajajo v Cerkvi. Zanimivo je, da ne želijo ostati v njej le tisti, ki v polnosti verjamejo v njeno poslanstvo, in oni, ki se jo oklepajo zaradi lepe, stare navade – čeprav le tu in tam, ampak v njej ostajajo tudi tisti, ki zavračajo njeno bistvo in bi iz nje radi naredili nekaj bolj modernega; a se ne pustijo izgnati iz nje, ampak si prizadevajo spremeniti jo po lastni predstavi. Skratka vsak bi želel imeti Cerkev po ‘svoji meri’. Spet nič novega. Že Pavel se ‘bode’ s Korinčani, med katerimi so eni Pavlovi, drugi Kefovi, spet drugi Apolovi ali Barnabovi, kdo pa Kristusov … Vsak bi rad imel Cerkev po svoji zamisli. Pavel pa jih skuša pripeljati do spoznanja, da je temeljno, da se za vsemi temi človeškimi potezami vendarle skriva ena in edina Cerkev, ki je Kristusova. Čeprav ima lahko tudi različne zunanje obrise. Še kot profesor je zaslužni papež Benedikt XVI. razložil, zakaj kljub vsemu ostaja v Cerkvi: »V Cerkvi ostajam, ker verujem, da prej in slej za “našo Cerkvijo” živi “Njegova Cerkev”, ki je mi ne moremo odpraviti. Pri Gospodu ne morem biti drugače kakor tako, da sem pri in v Njegovi Cerkvi. V Cerkvi sem zato, ker kljub vsemu verujem, da v jedru ni naša, ampak “Njegova” Cerkev. Povedano povsem konkretno: Cerkev nam kljub vsej človeškosti ljudi v njej daje Jezusa Kristusa. Samo po njej moremo sprejeti Kristusa kot živo, pooblaščeno resničnost, ki me tukaj in zdaj kliče in obdarja.« Zato je dilema “Kristus da, Cerkev ne” umetna, površinska in v sebi puhla in prazna.

ZVESTOBA – KRŠČANSKA KREPOST
Še ena misel me v pismu vznemirja. Misel o zvestobi. To je res ena izmed kreposti, ki je danes zelo ogrožena; vsekakor ni moderna, po drugi strani pa jo bi vsi radi izkusili, saj je pisana človeku na kožo. Pa naj gre za zvestobo prijatelja, zakonsko zvestobo, politično ali v pogodbah … Ko razmišljam o vsebini zvestobe, jo vedno bolj jasno zaznavam kot “ljubezen v trajanju”. Kot se z ljubeznijo ni mogoče igrati, se tudi z zvestobo ne sme igrati. Preveč boli, če se pokaže, da je le igrana, da je v resnici ni. Koliko bolečin manj bi bilo v ločenih zakoncih, njihovih otrocih in sorodstvu … če bi zvestoba zmagala in omogočila pot sprave in ozdravitve odnosov. Če obe strani želita, je ozdravitev vedno mogoča, saj jo podpira tudi Bog. In kristjani smo poslani svetu, ne samo da ugotavljamo, kaj ni prav in kaj gre narobe, ampak da kažemo možno pot obnove, sprave in novega življenja.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 7 (2020), 44-46.

Med svetniki, ki jih imamo na koledarju v mesecu juliju, je po vsej Evropi in tudi pri nas najbolj češčen apostol Jakob Starejši, čigar praznik obhajamo 25. julija. Zaslovel je zaradi svojega groba v Galiciji, pokrajini na severozahodu Španije, v kraju, ki se po njem imenuje Santiago de Compostela in je bil v srednjem veku (10. – 15. stol.) tretja božja pot krščanskega sveta – za Sveto deželo in Rimom. Jakob Starejši (Jezus ga je poklical pred drugim apostolom enakega imena) je bil prvi mučenec med apostoli: ob veliki noči leta 44 ga je dal usmrtiti Herod. Ko so Palestino zasedli muslimanski Arabci (7. stol.), so njegove kosti prenesli v Galicijo. Prva cerkev nad njegovim grobom je bila posvečena 25. julija 816. Kmalu so se v Kompostelo začeli zgrinjati romarji iz vseh delov stare celine po ustaljenih poteh (‘camino’). Ena od teh je bila tudi ‘hrvaška pot’, ki je vodila od Zagreba po slovenskem ozemlju do Parme v Italiji. Opisana je v Mednarodnem vodniku evropskih poti, ki je izšel leta 2002 v Parizu. To je spodbudilo slovensko Društvo prijateljev poti sv. Jakoba, da so poiskali in označili Jakobovo pot v Sloveniji. Zakonca Marjeta in Metodij Rigler, kompostelska romarja in ‘srce’ Društva, sta jo predstavila v zanesljivem vodniku Kje so tiste stezice, ki so včasih bile? (samozaložba, Ljubljana 2010).

DRUŠTVO PRIJATELJEV POTI SVETEGA JAKOBA

Zakonca Marjeta in Metodij Rigler iz Ljubljane, pravnica in diplomirani ekonomist, sta prva Slovenca, ki sta v novejšem času peš prehodila dobrih 800 kilometrov dolgo pot do Kompostele. To doživetje ju je globoko zaznamovalo in želela sta ga deliti z drugimi. »Po zgledu drugih narodov in držav v Evropi sva s prijatelji ustanovila Društvo prijateljev poti svetega Jakoba z namenom oživljanja tradicije slovenskih srednjeveških romanj in potovanj po poteh, ki vodijo v Kompostelo, in nekdanjih božjepotnih poti, spodbujanje romanj k cerkvam svetega Jakoba v Sloveniji in na tujem, ohranjevanje in utrjevanje vezi s Slovenci v zamejstvu ter ureditev poti svetega Jakoba v Sloveniji,« beremo v uvodu Vodnika, ki je glavni vir te priloge; ta želi biti povabilo, da bi se s to knjigo v roki pridružili romarjem na Slovenski Jakobovi poti. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2000 in sicer z namenom, da po zgledu drugih narodov in držav v Evropi v naši domovini oživlja tradicijo srednjeveških romanj in potovanj po poteh naših prednikov v Kompostelo. V srednjem veku je bil Camino steber povezovanja in združevanja evropskih ljudstev in držav. Največ slovenskih romarjev je v daljno Kompostelo potovalo med 10. in 15. stoletjem, o čemer pričajo pisni viri pa tudi odmev v ljudski pesmi. Svet Evrope je leta 1985 proglasil to edinstveno pot po severni Španiji za prvo kulturno pot Združene Evrope in tudi finančno podpira obnovo poti in prenočišč za romarje ob njej.

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije je leta 2007 Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji podelilo status društva, ker edino goji tradicijo romarstva in hkrati spoznavanja in popularizacije kulturnih spomenikov in naravne dediščine v Sloveniji. Jakobove poti povezujejo Slovence doma in izven naših meja. Društvo želi s slovensko Jakobovo potjo dodati kamenček v mozaik naše prisotnosti v Evropi, zato sodeluje z evropskimi Jakobovimi društvi, ki vsako leto v drugi državi organizirajo svetovne kongrese.

____________

SLOVENSKA JAKOBOVA POT – SLOVENSKI KAMINO
Svetemu Jakobu Starejšemu je na Slovenskem posvečenih 67 cerkva, od tega 22 župnijskih. Ustanovitelji Društva prijateljev poti svetega Jakoba so na zemljevidu Slovenije označili kraje s cerkvami zavetnika romarjev in tako so se izrisale posamezne smeri, ki bi lahko nakazale razvejanost Jakobove poti po Sloveniji. Osrednja pot, ki so jo poimenovali tudi deblo Jakobove poti, poteka od hrvaške meje pri mejnem prehodu Obrežje preko Ljubljane proti Trstu. Po njej romamo z zanesljivim Vodnikom zakoncev Rigler v roki. Gorenjska veja Jakobove poti gre iz Ljubljane in pelje preko Korenskega sedla v Avstrijo ali preko Svetih Višarij v Kanalsko dolino v Italiji in naprej proti Komposteli. Od madžarske meje proti osrednji Sloveniji tretjo smer – ogrsko vejo, nakazujejo med drugim tudi imeni nekdanjih romarskih prenočišč Špitalič pri Žički kartuziji, Špitalič v Tuhinjski dolini. Na osrednji poti srečamo 17 cerkva svetega Jakoba. Mnoge od njih so nekoč, ko so ljudje hodili peš, povezovale poljske poti in steze, zdaj pa so mnoge zarasle in ‘jakobčki’, člani Društva prijateljev poti svetega Jakoba, so jih po skrbnem iskanju očistili (to iskanje je zakoncema Rigler navdihnilo naslov Vodnika Kje so tiste stezice ...)
Prvi blagoslov na začetku poti v cerkvi sv. Jakoba na Ponikvah, župnija Velika Dolina so ‘jakobčki’ prejeli 25. junija 2004, na dan državnosti, prvo društveno etapno romanje pa so zaključili 23. julija 2005 z romarsko mašo v cerkvi sv. Jakoba v Trstu. Po večletnem delu je Društvo leta 2009 trasiralo in označilo celotno slovensko Jakobovo pot od hrvaške meje do Trsta. Pot je dolga 300 kilometrov, za dobro pripravljenega romarja je predvidenih devet dni hoje.
Zakonca Štefanič iz Kočevja sta bila leta 2004 na Caminu s kolesom (860 km) in porodila se je zamisel, da ob slovenski Jakobovi pešpoti trasirata še slovenski kolesarski Camino. Kolesarska pot je dolga okoli 340 km, predvidenih je pet etap, ob poti je 12 cerkva, posvečenih sv. Jakobu. Blagoslovitev in otvoritev je bila v Jakobovem svetem letu 2010, 25. julija, v cerkvi sv. Jakoba na Ponikvah pri Veliki Dolini.

____________
SLOVENSKA JAKOBOVA POT JE OZNAČENA
Srednjeveški kompostelski romarji so navadno iz Santiaga nadaljevali pot do rta Finisterre (Konec sveta) ob atlantski obali in tam nabrali školjke, ki so si jih pritrdili na romarski plašč ali klobuk kot potrdilo, da so dosegli cilj svojega romanja. Ta školjka iz družine pokrovač je postala razpoznavni znak kompostelskega romarja in sv. Jakoba. Tudi Jakobovo pot povsod označuje rumena školjka ter rumena (smerna) puščica. Kolesarska pot ima v školjki še kolo. Oznake so nameščene navadno na drevesih, hišah, kozolcih, drogovih, tam, kjer so lastniki gozdov, hiš, gospodarskih poslopjih dali soglasje za namestitev. Društvo je vseh dvajset občin, preko katerih je speljana Jakobova pot, zaprosilo za dovoljenje označitve poti na javnem dobru in je z vztrajnostjo pridobilo soglasje vseh. Na javnih kovinskih in lesenih drogovih so lepo vidne nalepke v rumeni barvi z vrisano rjavo školjko, ki kažejo smer hoje. Na križiščih popotniku pomagajo izbrati pravo pot smerne table v dveh velikosti z napisom Jakobova pot in s stilno rumeno školjko na modri podlagi in z znakom slovenskega društva prijateljev poti sv. Jakoba in silhueto romarja s popotno palico. Romarska zavetišča, ki nudijo romarjem prenočišče, pa imajo pritrjeno večjo ročno izdelano školjko v rumeni barvi. Da bi bili Jakobovi romarji na poti čimbolj prepoznavni, imajo pešci in kolesarji Jakobove majice, kolesarji pa še dodatne znake, po katerih so razpoznavni tudi na tujem.

____________
Pisca Vodnika iz lastne dolgoletne izkušnje romarjem svetujeta, kako naj se pripravijo na pot: kakšna oblačila so potrebna, obutev naj bo uhojena, saj noge najbolj trpijo, kako je treba skrbeti za osebno higieno in seveda za zdravje. Poleg osebnih dokumentov (osebne in zdravstvene izkaznice) imajo popotniki po slovenski Jakobovi poti od leta 2010 slovenski romarski list in romarsko potrdilo, ki se dobi ali naroči na sedežu Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Ljubljani.

____________

I. SLOVENSKA VAS – KOSTANJEVICA (28,5 km)
Slovenska Jakobova pot je dolga 300 km in je razdeljena na 9 ‘etap’ različne dolžine; nekatere pa imajo več ‘odsekov’. Koliko časa rabimo za določen del poti, ni odvisno le od dolžine, ampak tudi od terena (ravnina, vzpon, spust), od vremena in telesne vzdržljivosti. Dnevna pot se zaključi v prenočišču/počivališču.
Slovenski del poti sv. Jakoba (Šentjakobska pot, Jakobova pot) se začne pri znamenju s Križanim, v Slovenski vasi, ob meji s Hrvaško, blizu mednarodnega prehoda Obrežje. Pot se nadaljuje proti vasi Ponikve do podružnične cerkve sv. Jakoba (župnija Velika Dolina). Cerkev je bila nekoč romarska, ki je privabljala predvsem romarje iz Hrvaške, ki so tukaj prespali in temu je bil namenjen prizidek – arkadno preddverje. Pod tablo, ki opozarja na bližino državne meje, je nalepka s školjko. Prvi večji kraj na poti je Podbočje, nekdaj Sveti Križ, po župnijski cerkvi sv. Križa, zgrajeni leta 1907. Ob njej je dom, ki nudi zavetje romarju. Po dobri uri hoje pridemo do Kostanjevice.

____________
II. KOSTANJEVICA – HRUŠICA (27,6 km)
Kostanjevica je eno najstarejših slovenskih mest in stoji na otoku, ki ga obliva Krka. Župnijska cerkev sv. Jakoba je iz 13. stoletja in je najstarejša ohranjena stavba v mestu. Po mostu čez Krko pridemo do nekdanjega cistercijanskega samostana Kostanjevica. Na vhodni stopnici cerkvice Marije Tolažnice v Malih Vodenicah je v kamen vdolbena Jakobova školjka. Iz Javorovice, najvišje vasi na Gorjancih, pridemo v območje kartuzije Pleterje, kar pove tabla z napisom ‘Območje tišine’. Sredi vinogradov vidimo znameniti samostan. Gotska cerkev Svete Trojice (1420) je najbolje ohranjena kartuzijanska cerkev v Evropi. Zadnja postaja tega dne je Hrušica s cerkvijo sv. Jakoba.

____________
III. HRUŠICA – NOVO MESTO – VAVTA VAS – VRHTREBNJE (37,8 km)

Po dveh urah hoje pridemo v Novo mesto, metropolo Dolenjske, ki jo obkroža zelena Krka. Ustanovljeno je bilo 7. aprila 1365, od 7. aprila 2006 pa je sedež novoustanovljene škofije. Jakobova pot nas vodi proti Vavti vasi z župnijsko cerkvijo sv. Jakoba. Po nekaj urah hoje nas steza pripelje do vasi Dolenji, Srednji in Gorenji Globodol. Nadaljujemo vzpon in pridemo do vasi Vrhtrebnje. Skozi vas teče 15. poldnevnik in temu je posvečeno obeležje nedaleč od cerkve sv. Jakoba. Zanjo skrbita prijazna ‘jakobčka’ Tatjana in Janez Smolič. Zgrajena je bila leta 1525, pri gradnji so sodelovali vaščani Vrhtrebnjega, Repč in Grmade. V svetem Jakobovem letu 1999 na Jakobovo nedeljo je njihov rojak nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil obnovitvena dela in nova barvna okna, na katerih je slikar Marko Jerman upodobil slovenske svetniške kandidate Janeza Gnidovca, Antona Vovka, Friderika Baraga in bl. Antona Martina Slomška. Na Jakobovo nedeljo 2004 pa je blagoslovljen prenovljeni oltar sv. Jakoba. Pred cerkvijo je doprsni kip nadškofa Šuštarja. Skozi vas peljeta slovenska Jakobova pot in Baragova pot.

____________
IV. VRHTREBNJE – STIČNA (23,7 km)
Z Vrhtrebnja pridemo po asfaltni cesti v vas Grmada, kjer stoji rojstna hiša ljubljanskega nadškofa metropolita Alojzija Šuštarja (1920–2007). Naslednja znamenitost ob poti je gradič Mala vas, kjer se je rodil naš svetniški kandidat Friderik Baraga, misijonski škof med ameriškimi Indijanci. Blizu vasi Sela pri Šumberku, ki se ponaša s cerkvijo sv. Janeza Krstnika (1526), je grad Šumberk s cerkvico sv. Katarine. Prvi gospodarji so bili iz rodovine sv. Eme Krške. Od Sel pri Šumberku nas še lep kos poti skozi prijazne vasi pelje do Stične. V Ivančni Gorici pozdravimo sv. Jožefa, varuha nazareške družine, v novi cerkvi, zgrajeni leta 1992. Na desno se odpira pogled proti starodavnemu stiškemu samostanu.

____________
V. STIČNA – VELIKA DOBRAVA – POLICA – LJUBLJANA (36,1 km)
V Stični se je začelo redno samostansko življenje leta 1135; tri leta pred tem so v to dolino cistercijanski menihi iz Francije, proti koncu leta 1136 je oglejski patriarh Peregrin izdal ustanovno listino. Samostan, ki je bil dolga stoletja žarišče kulture in omike, je danes pomembno duhovno središče Cerkve na Slovenskem. Iz Stične se je leta 1602 odpravil na romanje v Kompostelo Primož Kore s priporočilnim pismom škofa Tomaža Hrena. Pot nas pelje naprej. Naslednja postaja je Velika Dobrava s cerkvijo sv. Jakoba. Ko gremo naprej, vidimo na levi Višnjo Goro, slikovito staro mestece, na katero so bili Višnjani zelo ponosni. Tukaj je bil dolga leta župnik Janez Cigler, avtor prve slovenske povesti Sreča v nesreči (1836). Skozi Dedni Dol s cerkvijo Žalostne Matere Božje se dvigamo do vasi Polica, sredi katere kraljuje župnijska cerkev sv. Jakoba. Malo naprej od Hrastja pri Grosupljem je arheološko zanimiva Magdalenska Gora s cerkvijo sv. Marije Magdalene. Po skoraj šestih urah hoje pridemo do Ljubljane. V kornih klopeh ljubljanske stolnice je relief, ki prikazuje usmrtitev apostola Jakoba Starejšega. Jakobovi romarji usmerijo svoje korake proti župnijski cerkvi sv. Jakoba na Levstikovem trgu pod Gradom. Cerkev so v letih 1613–1615 na prostoru predhodnice, poznogotske cerkve, zgradili jezuiti, ki so prišli v Ljubljano leta 1597 in so bili začetniki visokošolskega študija pri nas. Po nekaterih virih naj bi bil sv. Jakob nekaj časa celo zavetnik Ljubljane, zdaj je sv. Jurij, kateremu je posvečena kapela na Ljubljanskem gradu.

____________
VI. LJUBLJANA – BLATNA BREZOVICA – VRHNIKA – LOGATEC (40,4 km)
Iz Ljubljane teče Jakobova pot po Barju. Po skoraj štirih urah hoje pridemo skozi Vnanje, Notranje Gorice in Bevke do Blatne Brezovice s cerkvijo sv. Jakoba. Ob njej so nekdaj pokopavali menihe iz nekdanjega cistercijanskega samostana Bistra, v katerem je zdaj Tehniški muzej Slovenije. Po poldrugi uri hoje ob Ljubljanici pridemo do Cankarjeve Vrhnike. Romarska pot se vije po Klancu do cerkve Svete Trojice, ki je bila zgrajena okrog leta 1630. Z Vrhnike gremo naprej po poljski poti, ki nas popelje proti Logatcu. Z utrujenimi koraki stopamo po cesti ob Napoleonovem drevoredu. V prvem križišču zavijemo levo do cerkve sv. Nikolaja in romarskega zavetišča ob njej.

____________
VII. LOGATEC – PLANINA – STUDENO (21,4 km)
Ko se odpravimo iz Logatca naprej, korakamo skoraj štiri ure, da čez Planinsko polje pridemo do Planine pri Rakeku. Lahko pa nam jo ‘zagode’ reka Unica: če je visoka in je cesta, ki pelje v Laze, poplavljena, je treba narediti ovinek, ki pot podaljša za poldrugo uro. Ob večjem deževju se Planinsko polje spremeni v Planinsko jezero, ki je globoko pet metrov. Župnijska cerkev v Planini je posvečena sv. Marjeti. Jakobova pot nas usmeri k božjepotni cerkvi Marije, Pribežališče grešnikov na Planinski Gori nad vasjo, potem preko Strmce v Studeno. Vas s cerkvijo sv. Jakoba se omenja leta 1162, ko sta jo istrska mejna grofa Švancenburška podarila stiškemu samostanu. Leta 1703 je bila ustanovljena kuratna kaplanija v Studenem za vasi Studeno, Strmca, Belsko, Bukovje, Gorenje in Zagon.

____________
VIII STUDENO – PODRAGA (31,3 km)
Iz Studenega se Jakobova pot vije skozi vasi Belsko in Bukovje do Predjame. Obiščemo znameniti Predjamski grad; zaslovel je zaradi zgodbe viteza Erazma Predjamskega, ki je živel v času turških vpadov. V Predjami je cerkev Žalostne Matere Božje, ki jo je leta 1462 posvetil tržaški škof Piccolomini, poznejši papež Pij II. Iz Predjame pridemo v Šmihel pod Nanosom, zatem v Strane v podnožju Nanosa. Vaška cerkev sv. Križa naj bi bila ena najstarejših na Postojnskem. Pred cerkvijo stoji ena najdebelejših tis v Sloveniji. Po ljudskem izročilu naj bi bila zasajena že leta 350! Tu naj bi se zaustavila sv. Ciril in Metod, ko sta leta 867 potovala v Rim. Malo naprej Jakobova pot ‘ponuja’ dve smeri: desno po pobočju Nanosa k cerkvi sv. Brikcija in do vrha Nanosa, od tam se spusti do cerkve sv. Hieronima in še nižje do cerkve sv. Nikolaja nad Podnanosom; druga smer pa poteka skozi Veliko Ubeljsko po Rebrnicah v Vipavsko dolino, do Podrage. Del podraškega župnišča je preurejen v prenočišče za Jakobove romarje in je označen z veliko rumeno Jakobovo školjko nad vrati. V župnijski zid je bila leta 1842 vgrajena kapelica. Vaščani so se odločili, da jo prenovijo in jo posvetijo sv. Jakobu, zavetniku romarjev in popotnikov. Člani Društva prijateljev poti sv. Jakob so iz hvaležnosti za vse srečne romarske korake prispevali za mozaično podobo svetnika. Mozaik sta izdelali sestri redovnici Pavla in Darinka Bajc. Obnovljena kapelica je bila blagoslovljena 26. aprila 2008.

____________
IX. PODRAGA – ŠTJAK – REPENTABOR – TRST (42,7 km)
Slovenska Jakobova pot se iz Podrage dviga do Štjaka, ki je dobil ime po župnijski cerkvi sv. Jakoba. Ta del poti je bil prvi označen in blagoslov je bil 25. julija 2008 pri kapeli sv. Jakoba v Podragi. Pokriva se z delom Otmarjeve poti, poti, ki nosi ime po Otmarju Črnilogarju (1931–1999), dolgoletnem župniku v Podragi, profesorju klasičnih jezikov, prevajalcu Svetega pisma in planincu. Pot združuje deset cerkva treh župnij (Podraga, Štjak, Vrabče). Romarji se iz Podrage vzpenjajo na Vrhe, kjer po slemenu poteka meja med Vipavsko dolino in Krasom. Že od daleč se vidi župnijska cerkev sv. Jakoba. Na pročelju, ki verjetno izvira iz gotske predhodnice sedanje cerkve, je relief s podobo sv. Jakoba. Na glavnem oltarju je slika Poklona sv. Jakoba Materi Božji, angeli nosijo svetnikove simbole. Spustimo se v dolino Raše in od tam čez kraški svet do Avberja z župnijsko cerkvijo sv. Nikolaja, ki jo je poslikal Tone Kralj. Jakobova pot čez kraško gmajno vodi do Tomaja, rojstnega kraja pesnika Srečka Kosovela (1904–1926). V Krepljah je cerkev sv. Notburge, zavetnice kmečkih dekel. Iz Dola pri Vogljah se dvignemo proti Repentabru mimo nekdanjega mejnega prehoda v Italijo. Na skalnem Repentabru že od leta 1316 stoji svetišče Matere Božje. Sedanja cerkev je bila zidana leta 1750. Z Repentabra se že vidijo Opčine, kamor iz Trsta vozi znameniti openski tramvaj. Župnija Opčine, ki jo vodijo slovenski salezijanci, ima dvojezično bogoslužje v župnijski cerkvi sv. Jerneja. Zadnja postaja slovenske Jakobove poti je župnijska cerkev sv. Jakoba v Trstu. Župnija je bila ustanovljena 25. julija 1855, natanko eno leto po posvetitvi cerkve. Slovenski romarji, prijatelji poti sv. Jakoba, so v tej cerkvi prvič zaključili romanje 23. julija 2005.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 7, str. 58.

Apostol Jakob je bil doma iz enega od mest ob Genezareškem jezeru. Oče Zebedej je bil ribič, sinova Jakob in Janez sta mu pomagala. Ko je kmalu na začetku svojega javnega delovanja nekega dne prišel mimo Jezus, ju je poklical “in takoj sta pustila čoln in očeta ter šla z njim” (Mt 4,22). Evangelist Marko pripominja, da jima je Jezus dal ime Boanerges, Sinova groma (Mr 3,17) zaradi njunega vihravega značaja. Ko sta Jezusa prosila, da bi v njegovem kraljestvu sedela na njegovi desnici in levici, jima je napovedal, da se bo to zgodilo, vendar na drugačen način. Skupaj s Petrom in bratom Janezom je bil Jakob priča Jezusovega poveličanja na gori Tabor in obuditve Jairove hčerke od mrtvih. Te tri je Jezus vzel s sabo v vrt Getsemani, ko je pred svojim strašnim trpljenjem šel molit. V dneh Jezusovega ponižanja se ni izkazal, po njegovem in prihodu Svetega Duha je kot prvi izmed apostolov pričeval za Jezusa z mučeniško smrtjo (Apd 12,2). Po starem izročilu je njegov grob od 7. stol. v Španiji, v mestu, ki se po njem imenuje Santiago de Compostela in je priljubljena evropska božja pot. (S. Čuk)

Na sliki: M. Bradaška, Sv. Jakob st., o. pl., 1906, Leše, ž. c. sv. Jakoba st., gl. oltar.

Sv. Jakobu je pri nas posvečenih 70 cerkva: 26 župnijskih, 44 podružničnih in ena kapela. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c. apostola Jakoba: Leše, Ljubljana - Sv. Jakob (1), Podbrezje, Polica (2), Ribno (3), Sv. Jakob ob Savi (4) in Škofja Loka (5); imajo pa tudi 16 p. c.: frančiškani (Kamnik), Borje (Kolovrat), Stanežiče (Ljubljana - Šentvid), nad Potočami (Preddvor), Petelinec (Preska), Hraše (Smlednik), Pudob (Stari trg pri Ložu), Brezovica (Sv. Katarina - Topol), Štrukljeva vas (Sv. Vid nad Cerknico), Padež (Šentjurij - Podkum), Mali Osolnik (Škocjan/Turjaku), Strahomer (Tomišelj), Mala Slevica (Velike Lašče), Velika Dobrava (Višnja Gora), Blatna Brezovica (Vrhnika) in Kotredež (Zagorje ob Savi). – Na ozemlju KP škofije najdemo šest ž. c., posvečenih sv. Jakobu: Dolenja Trebuša, Ledine (6), Livek (7), Studeno (8), Štjak (9) in Veliki Dol (10); tu je tudi osem p. c.: Šared (Izola), sv. Jakob (Marijino Celje/Lig), sv. Jakob (Podgrad), sv. Jakob (Povir), Rakitovec in Stepani (Predloka), Ozeljan (Šempas) in Narin (Šmihel). – V NM škofiji stojijo tri ž. c. sv. Jakoba st.: v Banja Loki (11), Kostanjevici na Krki (12) in Vavti vasi (13; poleg teh pa najdemo še 13 p. c.: Naklo (Črnomelj), Koprivnik (Kočevje), Velike Lese (Krka), Hrušica (Stopiče), Beriča vas (Suhor), Velika Loka (Šentlovrenc), Telče (Škocjan pri NM), Cerovec (Šmarjeta), Ždinja vas (Št. Peter - Otočec), Vrhtrebnje (Trebnje), Pavla vas (Tržišče), Ponikva (Velika Dolina) in sv. Jakob (Žužemberk). – V MB nadškofiji je sedem ‘Jakobovih’ ž. c.: v Črnečah (skupaj s sv. Andrejem), Koprivni, Limbušu (14), Mežici (15), Ormožu (16), Pamečah (17) in v Jakobskem Dolu (Sv. Jakob v Slo. Goricah) (spodaj); p. c. pa je v Resniku (Sv. Kunigunda na Pohorju). – V CE škofiji sta dve ž. c. sv. Jakoba: Dol/Hrastniku (18) in Galicija (19), imajo pa še šest p. c.: Mali Vrh (Pišece), Okonina (Radmirje), Šedem (Senovo), Topolšica (Šoštanj), Zabrdo (Velenje - Sv. Marija in sv. Jakob (Žusem). – Edina cerkev apostola Jakoba v MS škofiji je ž. c. v Dobrovniku (20), imajo pa še kapelo na Kapci (Lendava). (mč)

sv. Jakob Starejši - Sv. Jakob v Slovenskih  goricah (Jakobski Dol)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 7, str. 115.

ZGODBA

VZEL JE NA LAHKO

Zmagovito nogometno moštvo je pripravilo veliko slavje. Udeležili so se ga številni navijači. Da bi slavje še povečali, so spustili v zrak veliko golobov, ki so imeli na nogah privezan trak v klubskih barvah.

Eden od navijačev je užival ob pogledu nanje, nenadoma pa je začutil, da je nekaj padlo na njegovo ramo. Prijatelji so se začeli smejati, ko so videli 'pečat' golobovega iztrebka na novi srajci.

Na presenečenje navzočih pa je on to nevšečnost vzel zelo na lahko. Kolikor je pač mogel, je očistil madež in smeje se dejal: »Hvala Bogu, da krave nimajo kril in ne morejo leteti, to bi bila zame katastrofa.«

MISEL

Smisel za humor, ki ga je pokazal navijač v zgodbi, je nauk za nas. Takrat, ko nas doleti kakšna nevšečnost, ravnamo zelo modro, če pogledamo na njeno smešno stran, namesto da iz tega delamo tragedijo.

Humor nagrajuje človeka, ki zna stvari obrniti na šalo, pa tudi vse, ki so ob njem.

Smisel za humor nas dela sončne in ustvarjalne, pa tudi srečnejše in prijaznejše.

MOLITEV

Gospod Bog, ti ne želiš,
da bi bilo naše življenje sivo in dolgočasno.
Nasprotno, hočeš,
da bi bili veseli, bolj kot si sami želimo.
Smisel za humor je tvoj dragoceni dar,
s katerim nas želiš razveseliti.
Prisrčno se ti zahvaljujemo zanj in prosimo,
da bi ti znali z veseljem služiti
in tvoje veselje prinašati drugim.
Tako bomo laže prenašali težave,
s katerimi se srečujemo v življenju.
Ko ohranjamo smisel za humor,
tudi naši križi postajajo lažji v zavesti,
da nam jih ti pomagaš nositi.
Tako bomo prinašali sonce sebi in drugim.

ISKRA

Nikoli nisem razumel, zakaj se nekaterim zdi neprimerno reči, da ima Stvarnik smisel za humor.

Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje.(Ps 2,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 134.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Počitnice. Vročina, ki kliče po senci in vodi. Nujen počitek. Krepko zaslužen.
Piran. Naše mesto s čarom. Ozke ulice. Tlakovane ulice. Okna in portoni. Balkoni in terase. Perilo na vrvi. Trgovinice. Na vrhu obzidje, spodaj Tartini, ob njem morje in barke.
Jutro se začne, ne tako kot doma, z zvokom hrupnih avtomobilov, ampak z ropotom kant za odpadke, ki jih porivajo smetarji po tlakovanih uličicah. Tu ni avtomobilov. Ta zvok mi je postal prijeten, domač, čeprav sem šla pozno spat in nisem mogla zaspati zaradi klepeta skupine mladih, ki so zakurili droben ogenjček pod oknom in se ob njem pogovarjali, tiho peli … tja v zgodnje jutro. Nekaj časa sem jih opazovala skozi okno, potem sem se trudila, da bi zaspala. Zvok kant za smeti. To je čar Pirana.
V bližini je tržnica. Le kdo ne ve, kako je na takih tržnicah. Lepo. Nakupoval je moj mož, ki se je potrudil, da bo teh nekaj dni (hvala Bogu zanje!) kuhar (hvala Bogu zanj!). Vse nudi ta tržnica. Tudi to je čar Pirana.
Jaz sem z otroki preživljala čas na zraku. Ob vod, v vodi, v senci, na soncu. Velikokrat smo bežali pred njim, pred soncem, se skrivali v hlad. Letos pa kuri! Bogu hvala za vodo. Vodo! Takšno in drugačno. Tisto, ki je v pipah, v bazenih, v morju. V zraku in v steklenicah.
Največji čar Pirana pa so njegovi zakladi.
Muzej, akvarij, umetniške galerije, atelje slikarje Mire Ličen Krmpotić in njena razstava Pariških vedut … in deset cerkva … in ena, edinstvena, nad previsom – cerkev svetega Jurija. Z obzidja je čudovit razgled na morje, na strehe piranskih hiš, na skrite terase, na redke vrtičke sredi kamna. Na ljudi, ki niso večji od mravelj.
Najlepši razgled pa ima angel na vrhu zvonika. Varuje svet in se pogovarja z Bogom. Ob vsakem vremenu.
Z vročega tlaka smo stopili v prijeten hlad cerkve. Tu prebivaš, Gospod. Tih in vendar tako glasen. Z nami tudi na dopustu.
Le nekaj starejših ženic čaka na sveto mašo. Molijo rožni venec v italijanščini. Potiho odgovorim vprašujočim pogledom otrok. Povem, da smo v mestu, kjer živi italijanska manjšina in je uradni jezik tudi italijanščina. Potem jim s prstom na ustih nakažem, da se moramo v tišini pripraviti na sveto mašo. Se bomo kasneje pogovorili o stvareh, si ogledali cerkev.
Iz zakristije je prišel župnik. Ogledal si je ljudi po cerkvi. Potem je pristopil k nam in vljudno vprašal, če bi lahko eden od naših fantičev stregel pri sveti daritvi. Vsi trije so sklonili glave. Bilo jim je nerodno.
»A niste ministranti?« jih je vprašal. Seveda so! A v svoji župniji. V naši mali vasi. Saj niso mogli reči, da niso.
»Bi mi priskočili na pomoč?« Oho, to pa je bilo hudo. Z možem sva spodbudno kimala. Tadej ne bo, sem bliskovito razmišljala. Če ne bo Tadej, tudi Jure ne bo. Mogoče Marko? On je najmlajši in ministrira šele eno leto in je nadvse navdušen nad tem.
»Vsaj eden? Prosim!« Pogledal jih je tako lepo, s takim mladostnim žarom v očeh, da sem v tistem trenutku vedela, da bodo šli vsi trije.
In res. Nič niso sklanjali glav in se spogledovali izpod čela. Tadej je rekel: »Gremo!« Z možem sva prikimala in naši fantje so se odpravili za duhovnikom v zakristijo. Oh, če bi lahko izmerili materin ponos v tistem trenutku!
Ni bilo veliko vernikov pri tisti maši, a za našo družino je bila ta sveta maša nekaj posebnega. Pred oltarjem, ob oltarju so stali naši fantje. O Gospod, hvala za te trenutke! Nisem molila preveč zbrano, a to je bila iskrena molitev, taka, ki je že dolgo nisem zmogla.
Po maši smo se ustavili pred cerkvijo. Fantje so nama pokazali podobice svetega Jurija, ki jim jih je dal župnik za spomin. Zadaj je lepa posvetilna molitev, ki jo je Tadej glasno prebral. Potem pa se nam je pridružil še župnik. Predstavili smo se. Zahvalil se je za sodelovanje pri maši in se ponudil, da nam predstavi cerkev, ko smo mu povedali, da si želimo podrobneje ogledati notranjščino. Šli smo od podobe do podobe, od oltarja do oltarja in poslušali zanimivo razlago. Fantje se kar niso naveličali poslušati.
V zvoniku je odbilo dvanajst udarcev in morali smo se posloviti od prijaznega duhovnika in ženic, ki so se nam pridružile pred cerkvijo, s katerimi smo izmenjali nekaj prisrčnih besed.
Zaklad Pirana, prijazni ljudje.
Spustili smo se po strmini. Zrak je dihal vročino, mi pa smo prepevali.
Tak je Piran.
Nepozaben.
Pavlina Bizjak
BIZJAK, Pavlina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 46-47.