K pisanju me je spodbudilo pismo v februarski številki Ognjišča (2022), ki govori o čarovništvu (Čarovništvo je proti krščanstvu – tudi v pravljicah?). Bralka je napisala, da je ne zanima mnenje Cerkve o zažiganju čarovnic v srednjem veku, ampak o branju knjig s ‘čarovniško’ vsebino. Mene pa zanima prav to, kar bralke ne – zažiganje čarovnic. Zakaj ne pišete o tem, kako je Cerkev zažigala čarovnice v srednjem veku. Velikokrat sem že slišala o tem, Cerkev pa kakor da se izogiba tej temi. Razumem, da je zanjo neprijetna, a spregovorite tudi o tem. Gotovo to zanima še koga.
Svetlana

Hvala, ker ste napisali, kaj vas zanima. Podobno kot vi, menim, da problem, ki ste ga opisali, zanima tudi druge. Prav tako menim, da imajo tudi drugi popolnoma napačno védenje o zažiganju čarovnic. Običajno sem v odgovorih na vaša pisma navajal knjige in druge publikacije, ki so jih izdale cerkvene ali sorodne založbe. Tokrat pa vam bom navedel nekaj stavkov iz posebne izdaje Mladine, za katero nikakor ne morete reči, da je prijazna do Cerkve. Zato bodo te besede še bolj zanimive, ker prihajajo iz vira, ki običajno zelo slabo piše o veri in Cerkvi. Mladina je izdala posebno številko revije z naslovom Čarovništvo. V njej obravnava razne vidike tega pojava. Že na začetku revije je nekaj stavkov, ki so tudi mene nekoliko presenetili: »Ko govorimo o sodnem preganjanju čarovništva, moramo najprej razbiti mit, da je procese izvajala katoliška Cerkev. Gre za eno najbolj razširjenih zmot iz časa kulturnega boja med liberalnim in klerikalnim taborom, v 20. stoletju pa se je razmahnila tudi pod taktirko nacistične Nemčije.« Čarovnic ni preganjala Cerkev, ampak svetno (državno) sodstvo. Nekateri pišejo, da je Cerkev pravzaprav “predpisovala pokoro vsem, ki so bili tako boječe perverzni, da so verjeli v moč čarovnic”. Drugi pa menijo, da bi Cerkev lahko naredila več, da bi do prijav in potem sojenja ne prišlo.
Tudi trditev, da je bilo preganjanje v srednjem veku, ne bo držala: “ … na naših tleh je do vrhunca tega temačnega poglavja zgodovine prišlo šele v drugi polovici 17. stoletja.” Zadnja dva procesa sta bila leta 1745 (!).
Čeprav trditev, da je “Cerkev zažigala čarovnice v srednjem veku” ne drži, pa ostaja žalostno dejstvo, da je prišlo do teh procesov, vendar ne v srednjem veku in ne pod okriljem katoliške Cerkve. Več takih procesov je bilo v protestantskih deželah. Zanimivo je, da je Primož Trubar čarovništvo prišteval k največjim grehom in imel zatiranje čarovništva za dolžnost svetne gosposke. Nekatere ženske je poniževalno zmerjal s čarovnicami.
Tudi številke obsojenih niso tako visoke, kakor bi nekateri želeli prikazati, a pri ljudeh ne smemo seštevati, ampak se zgroziti ob vsakem življenju, ki je nasilno končano. Obsoditi moramo tako uboje kakor mučenja, s katerimi so žrtve prisilili k priznanju dejanj, ki se danes zdijo absurdna (od tega, da ‘delajo’ točo, pa do tega, da letijo po zraku in se shajajo s hudičem).
Ostaja dejstvo, da so čarovniški procesi črn in sramoten madež v človeški zgodovini. Iz tega se lahko kaj naučimo tudi mi ljudje 21. stoletja: da ne smemo preprosto iskati grešnega kozla za nesreče, ki se nam zgodijo, v eni skupini ljudi ali enem človeku. Kmetje so čarovnice krivili za neugodne vremenske pojave in posledično slabe letine. ‘Poiskali’ so neko žensko (čeprav niso obsojali samo žensk – tudi to je eden od stereotipov) in jo mučili, dokler ni priznala krivde. Res sem malo poenostavil, a dogajalo se je približno tako. Mar tudi danes ne poiščemo grešnega kozla in nanj naložimo vse slabe stvari? Pa naj gre za posameznika ali skupino ljudi. V slovenski politiki bodo ljudje zlahka in brez dokazov naprtili krivdo enemu človeku ali skupini in širili sovraštvo do njega ali njih.
Prav tako preseneča, kako so lahko ljudje verjeli, da čarovnice letijo po zraku in delajo točo ter podobno. Pa se spet preselimo v naš čas, kjer je večina ljudi šolanih, in zagotavljamo, da verjamemo znanosti, a vendar smo priče, ko cele skupine ljudi ne verjamejo znanstvenikom, strokovnjakom, ko govorijo o navadnem virusu. Kako malo smo se ljudje spremenili v zgodovini! Duh izključevanja, čarovniški duh preprostega iskanja grešnega kozla je ostal in se ga moramo varovati.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 38-39.

Pomlad je okrasila naravo z najlepšim, kar ji je podaril Stvarnik. Zvončki so že odcveteli, toda po tratah je že bilo na tisoče raznobarvnih cvetlic. Tudi sadno drevje je že odpiralo svoje cvetove in bukve so se odele v mlado nežno zeleno ogrinjalo.
Pihljal je nežen vetrič od morja in sonce je sijalo tako prijazno, da se je Betki zdelo, da ne more in ne sme ostati med štirimi stenami. Bila je sobota, ko ji ni bilo treba iti na delo. »Če sem že ves teden zaprta, mi danes tega res ni treba!«
Počasi je šla iz mesta in se kmalu znašla na stezi med cvetočim drevjem. Kamorkoli se je ozrla, povsod je bila ena sama lepota, ena sama cvetoča pomlad! Tudi v mojem srcu je, je pomislila Betka. Vanj se je prikradel Rudi, eden njenih sodelavcev, zato je zdaj nemirno in razdvojeno. »Saj je dober fant, ne morem reči, da ni,« je razmišljala. »Do mene in do vseh deklet v pisarni je spoštljiv, nikoli še nisem slišala nespodobne besede iz njegovih ust. Opazila sem, da sem mu všeč in tudi on je meni všeč, vendar pa to svojo ljubezen skrivam: zlasti on ne sme zvedeti zanjo!«
Betka je namreč vedela, da Rudi izhaja iz take družine, da ni imel krščanske vzgoje. Njegovi starši ne hodijo v cerkev in Rudija niti krstiti niso dali. Ona je imela to srečo, da se je rodila v verni družini. Ob nedeljah in praznikih redno vsi hodijo k maši. Imela je občutek, da je med njim in njo velik prepad, ki ga nikoli ne bosta mogla premagati. »Zakaj mora biti na tem svetu tako?« se je spraševala.
»Tako hitro hodiš, da sem te komaj ujel!« je zaslišala za sabo. Ozrla se je in ga zagledala - Rudi je bil! »Veš, upal sem, da boš morda v tem čudovitem vremenu šla na sprehod in te bom našel, ker vem, kako imaš rada naravo. Jaz sem nameraval iti na sprehod že bolj zgodaj, pa sem imel razne opravke. Pa tudi ti nisi najbolj zgodnja?«
»Res je! V cerkvi sem se zadržala.«
»V cerkvi si bila? Pa saj danes ni praznik, kako to?«
»Čutila sem potrebo po srečanju z Njim.«
»S kom?«
»Z Bogom, z Jezusom sem se srečala!«
»A ja! Slišal sem, da mu nekateri pravijo tudi Kristus. Jaz ga nisem še nikoli srečal... Bi mi kaj povedala o tem tvojem srečanju? Glej, tam je podrto deblo, sediva, da se bova lažje pogovorila.«
Sprva je njegovo povabilo mislila odkloniti, potem pa je molče sedla. Ko sta že sedela, je Rudi začel: »Praviš, da si srečala Kristusa, ki ga morda niti nisi videla, jaz pa sem imel danes drugačna srečanja. Upal sem, da pridem sem bolj zgodaj, pa so me zadržali nepredvideni dogodki ali kako naj to imenujem.«
»Kaj se ti je zgodilo?«
»Stanujem v četrtem nadstropju in ko sem se odpravljal od doma ter prišel do tretjega nadstropja, sem tam zagledal starega Matjaža. Živi sam, ker mu je pred nekaj meseci umrla žena. Imel sem občutek, da si ne upa iti po stopnicah. Vprašal sem ga, kam bi rad šel, pa mi je povedal, da bi moral iti po kruh, a se boji stopnic. 'Veš, Rudi, bojim se, da bi padel. Ko bi premagal stopnice, bi že počasi prišel do trgovine, nazaj po stopnicah pa bi šlo lažje.' Že sem mu hotel pomagati, da bi šel po stopnicah, pa sem se premislil in mu dejal: 'Čujte, Matjaž, najbolje bo, da vam kar jaz skočim po kruh. Počakajte me tukaj, saj bom hitro nazaj! Koliko ga potrebujete in kakšnega?' Prinesel sem mu ga in niti nisem poslušal njegove zahvale, saj se mi je mudilo. Ko sem hotel čez cesto, je zasvetila rdeča in moral sem počakati. Ob meni se je znašel tudi stari Jaka iz sosednjega bloka. 'Saj bo kmalu zelena,' sem mu dejal, da sem pač nekaj rekel. 'Ja, že dvakrat je bila, a si kar ne upam čez, ne vem, če bi prišel dovolj hitro, noge me bolijo.' Pomagal sem mu, kaj pa drugega! In potem sem mu pomagal tudi priti v stanovanje. Pohitel sem, da nadoknadim izgubljeno. Toda danes se me je držala smola! Komaj sem prehodil dobrih sto metrov, sem zagledal, da je avto zbil dečka, ki je neprevidno stekel na cesto. Pobral sem ga in ga odnesel na zelenico ter ga tolažil do prihoda rešilca. Na srečo je bil deček bolj prestrašen kot pa poškodovan. Kar precej sem se zamudil - pa morda je bilo tako še bolje!«
»Zakaj tako misliš?«
»No, najbrž se danes ne bi srečala, če bi bil bolj zgoden... Ti si šla na srečanje s Kristusom, jaz nisem imel te sreče...«
Betka se je zamislila in šele čez nekaj časa odgovorila: »Rudi, mislim, da si imel to srečo, čeprav misliš drugače. Srečal si ga - in celo trikrat!«
»Ne razumem te.«
»Rudi, Jezus je rekel: 'Kar boste dobrega storili kateremu od teh malih, ubogih, trpečih in zapuščenih, boste storili meni.' Trikrat si storil dobro delo, preden si utegnil iti na sprehod. Trikrat si to pomladno jutro srečal Kristusa. V tistih ljudeh, ki si jim pomagal!«
»Še vedno ne razumem...«
»V vsako človeško srce je Bog položil tudi dobroto. Včasih se komu zdi, da ta dar v njem spi, toda ob svojem času se prebudi, in spodbuja človeka k dobrim delom.«
Njuni roki sta se našli... Rudi je čez nekaj časa dejal: »Betka, jutri je nedelja in ti boš šla v cerkev.«
»Seveda bom šla, kot zmerom.«
»Nekaj bi te prosil: ali bi smel iti s teboj? Rada bi nekoč srečal Jezusa tudi tam!«
3 z 4
Čez leto dni se je njegova želja izpolnila in tedaj je rekel Betki: »Veliko ti dolgujem. Bojim se, da nikoli ne bom mogel povrniti tega, kar si dobrega storila zame. Največ bi lahko storil, če bi bil vedno ob tebi kot tvoj mož... Kaj praviš?«
»In jaz bi najlaže skrbela zate, če postanem tvoja žena!« je odvrnila veselo.p

ŠKUFCA, Angelca (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 5, str. 57-58.

V naši župniji so pogosto pri nedeljski maši kar tri ‘pridige’: najprej je dolg uvod v mašo, po evangeliju je pridiga, ki ponavadi ni kratka, na koncu maše pa se župnik razgovori še pri oznanilih. Ali obstajajo glede tega kakšna cerkvena določila? (Matej)
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je leta 2000 izdala dokument Splošna ureditev Rimskega misala, ki določa, da je “naloga duhovnika, ki vodi sveti zbor, da oznani božjo besedo in da podeli sklepni blagoslov. Prav tako sme, a čisto na kratko, vernike uvesti v dnevno mašo po začetnem pozdravu in skupnim kesanjem.” Glede pridige (homilije, razlage Božje besede) pa papež Frančišek naroča, da “mora biti kratka in ne sme postati predavanje. Pridigar utegne biti sposoben, da ohranja pozornost ljudi celo uro, a na ta način je njegova beseda važnejša kakor pa slavje vere.” Vedno več župnij ima tiskana tedenska ali vsaj mesečna oznanila, ki jih verniki vzamejo po nedeljski maši s seboj domov, zato župnikova ‘tretja pridiga’ ni potrebna, morda le kakšen poudarek. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 06, str. 47

Pri podelitvi zakramenta svete birme mlade spremljajo botri, ki svoje ‘varovance’ tudi obdarujejo. Zdi se mi, da se zadnje čase glede birmanskih darov pretirava. Jaz sem dobil od botra zapestno uro, ki je nisem pričakoval. Kakšne so bile nekdaj navade glede tega? (Pavel)
Novi obrednik Sveta birma določa, naj ima vsa birmanec botra, da ga predstavi birmovalcu, potem pa mu pomaga, da zvesto izpolnjuje birmanske obljube. Nalogo birmanskega botra lahko sprejme krstni boter ali tudi starši birmanca in v tem primeru je manjša ‘nevarnost’, da bi bili v ospredju darovi botrov namesto darov Svetega Duha. Nekdaj je bila navada, da so birmanskega botra ‘poiskali’ starši birmanca. Niso gledali toliko na premožnost, bolj pomembno je bilo, da je bil tak, ki bo svojega birmanca podpiral v krščanskem življenju. Po nenapisanem pravilu sta boter ali botra svojemu birmancu ali birmanski kupila novo obleko (‘birmanske ure’ so bile komaj znane). Botra je deklici kupila za na glavo venček iz umetnih rož, k birmančevi novi obleki pa je spadal klobuk, ki so ga ponekod v botrovem imenu kupili starši. Klobuk mu je bil – kot znamenje fantovske časti in moške veljave – namenjen za vse življenje. S klobukom so se obvezno pokrili za v cerkev. (sč)

Ognjišče (2016) 6, str. 50

Konec meseca aprila je zaznamovala smrt papeža Frančiška, začetek maja pa izvolitev papeža Leona XIV. Obeh dogodkov se spominjamo z zapisoma v tokratnem Ognjišču. Novemu papežu namenjamo prilogo, kjer z besedo in podobami predstavimo njegovo življenje in posebnost njegove osebnosti. Na sredi revije pa je papežev portret. Tega lahko iztrgate in obesite na steno.

V Sloveniji smo v začetku maja veliko razpravljali o pomenu kulture. Ob teh razpravah bi se lahko vprašali, kaj od te kulture bo ostalo. Nekaj od tega, kar je ostalo od naših slovstvenih delavcev, nam je odstrl vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice Marijan Rupert. Povabili smo ga za gosta meseca.

V času, ko v slovenski družbi vsaka razprava hitro zdrsne v polarnost, je pomemben razmislek o kulturi komuniciranja. O tem, kako komuniciramo kot skupnost, kaj to pove o naši družbeni zrelosti in kakšno vlogo imajo pri tem državne proslave, smo se pogovarjali z dr. Sebastjanom Jeretičem – političnim analitikom in komunikacijskim strategom. Z njim smo razmišljali o tem, zakaj se kot družba pogosto znajdemo na nasprotnih bregovih in kakšen je izhod iz takšnega stanja. 

Ob koncu meseca junija so mašniška posvečenja in pozneje nove maše. Lahko si zastavimo vprašanje, kaj danes mladega fanta nagovori, da se odloči za duhovniški poklic, ali mlado dekle za redovniško življenje. Kaj kljub neugodnim družbenim okoliščinam še vedno vžge iskro in rodi poklicanost? O teh temah v tokratnem članku o poklicanosti in iskanju osebnega smisla. 

Modrijani so eden izmed uspešnejših slovenskih ansamblov in vsekakor spadajo med tiste glasbene izvajalce, ki so navdušenje nad narodnozabavno glasbo ponesli med mlajše generacije. V 25 letih delovanja so nanizali ogromno uspešnic in podirali rekorde na več področjih. Z Blažem Švabom smo se pogovarjali o glavnih prelomnicah, načrtih za naprej, dotaknili pa smo se tudi vprašanj o veri, saj so Modrijani redka skupina, ki javno spregovorijo tudi o njej.

Vabimo k branju Božje matematike, kjer predstavljamo družino: mamo Ukrajinko, očeta Kazakstanca, ki sta za dom izbrala Slovenijo in se vključujeta v programe Družine in življenja. Pripovedovala sta o veri, iskanju doma in o vključevanju v slovensko okolje.

V obletnici meseca predstavljamo Narteja Velikonjo, slovenskega pisatelja, pričevalca, ki je med vojno javno obsodil komunizem, kar je po njej plačal z življenjem. V času enoumja so bila njegova dela prepovedana.

Letos imamo izjemno bogat knjižni program za otroke, primeren za obdarovanja ob zakramentih ali pa za preživljanje prostega časa in utrjevanje prvih korakov vere. Na spletu izberite kaj za svoje otroke in vnuke. Poletje je pred vrati, nalepke, uganke, kvizi in različni dnevniki bodo prišli prav, da se otroci zamotijo in še kaj novega naučijo. Poglejte tudi naše novosti.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 6 (2025), 4.

Neki človek, ki je želel postati kristjan, je šel v Rim, a se je od tam vrnil ves razočaran. Življenje v večnem mestu ni bilo takšno, kot je pričakoval. Vendar pa se je čez nekaj tednov dal krstiti v katoliški Cerkvi. Na posmehljiva vprašanja prijateljev je mirno odgovarjal:
»Verjemite mi: vera, ki prenese toliko nepravilnosti, ki sem jih tam videl, in ne propade, je prava!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2020), 23.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Gospod Ludvik je bil nekakšen zaščitni znak podjetja. Nihče ni mogel mimo vratarnice ne da bi ga pozdravil vedno nasmejani in elegantno oblečeni vratar. Morda so ga tudi zato uslužbenci naslavljali gospod Ludvik. Ob prihodu je, če je le utegnil, izmenjal z njimi nekaj besed, neznane obiskovalce pa je vljudno ogovoril in povprašal, kako jim lahko pomaga. Bil je prvi, s katerim so se zjutraj uslužbenci srečali, in zadnji ki jim je ob odhodu zaželel lep preostanek dneva. Čez dan je bil za uslužbence pogosto kar nepogrešljiv. Če je kdo v veliki hiši koga neuspešno iskal, je samo poklical gospoda Ludvika in ta ga je gotovo našel, ali če je kateri od zaposlenih pričakoval uraden obisk, pa se je nepričakovano kje zadržal, je samo poklical gospoda Ludvika in vse je bilo urejeno, kot se spodobi. Po telefonu je celo poizvedoval za izgubljenimi predmeti, ki so jih uslužbenci pozabljali na svojih službenih poteh, in gospod Ludvik jih je zagotovo našel.
Tudi Ludvik je bil navezan na podjetje. Že kmalu po zaposlitvi, ko so ga bolje spoznali, so mu dovolili, da je recepcijo – tako je imenoval svojo vratarnico – uredil po svoje. Preprosto, vendar z izbranim okusom. Za dolga leta je postala njegov drugi dom. Pred leti, ko mu je umrla žena, otroka pa sta se osamosvojila, se je še bolj navezal na službo in na recepcijo. Bila je njegovo zatočišče. Ko je izpolnil pogoje za upokojitev,nikomur od vodilnih še na misel ni prišlo, da bi mu odpovedali službo. In zakon jim je to nekaj časa tudi dovoljeval. Ampak zakoni so muhasti in se spreminjajo. Po novih zakonih bi ga morali upokojiti. V podjetju so se naredili nevedne. Čez kak mesec pa so dobili uradno obvestilo, da imajo zaposlenega delavca, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev in da morajo ukrepati.
»Stopi h gospodu Ludviku,« je direktor naročil pomočniku Gregorju, »in mu razloži, kakšni so novi predpisi.«
»Se bi pa že spodobilo, da se vidva pomenita,« se je branil Gregor.
»Vidva sta se vedno dobro razumela. Od tebe bo lažje sprejel,« se je izmotaval direktor.
»Ja, ja,« je zagodel pomočnik in se napotil v recepcijo.
Kar nekaj časa sta se pogovarjala o vsakdanjih rečeh. »Veste,« je nato previdno začel Gregor, »predpisi glede upokojevanja so vedno ostrejši, nadzor pa vedno strožji …«
»Saj vem,« ga je prekinil Ludvik, »že nekaj časa pričakujem, da se boste oglasili pri meni.«
Gregorju je odleglo. »Saj veste, upokojencev ne smemo več zaposlovati.«
»Seveda vem in ne bi vam rad povzročal težav. Saj razumem.«
»Vedno smo dobro sodelovali,« je zadovoljno hitel Gregor.
»Seveda,« je Ludvik zbral pogum, »nekaj pa vas bi rad prosil.«
»Le recite.«
»Ali bi lahko delal samo enkrat na mesec?«
»Enkrat na mesec?« se je začudil Gregor.
»Lahko tudi zastonj.«
»Tega pa ne razumem,« je dejal.
»Vem, da težko razumete. Veliko vsega sem pustil tukaj, doma pa … Če bom lahko delal enkrat na mesec, bom vse dni čakal na tisti dan. Če ne bom ničesar več pričakoval, me bo pobralo.«
Gregor je kar nekaj časa zbiral misli. »Razumem, razumem … Bom govoril s šefom.«
»Tako je rekel?« se je začudil direktor, vendar manj, kot je Gregor pričakoval. »Naj prihaja, naj dela. Pa če ga bom moral plačati iz lastnega žepa.«
Lahkih korakov se je Gregor vrnil v vratarnico. Ko je sporočil direktorjevo odločitev, se je čez cel Ludvikov obraz razlezel neki poseben nasmeh. Gregor je poznal vsako potezo vratarjevega obraza, saj se je z njim srečeval že mnogo let vsaj dvakrat na dan. Vedel je, kdaj je poklicno prijazen, kdaj za svojim nasmeškom skriva jezo in kdaj se nasmeje iz srca. Ampak tako veselega, tako srečnega še ni videl.
Kot da se je Ludvik spomnil, da je na delovnem mestu, si je nadel resen obraz. »Recite gospodu direktorju najlepša hvala … Za podarjeno zaupanje,« je čez čas dostavil.
Gregor je bil ponovno presenečen. In moral si je priznati, da vsega vendarle čisto dobro ne razume.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 80.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Za vas imam eno vprašanje, ki se bo morda zdelo malce smešno, ampak mislim, da nisem edina, kateri se porajajo vprašanja glede tega. Zanima me, kaj se zgodi z živalmi, ko umrejo? Kam gre njihova duša? Se bomo po smrti srečali? Ali so nebesa tudi za živali? Ali pa, kot trdijo nekateri, živali nimajo duše in kadar umrejo jih preprosto več ni.
Sem velik ljubitelj živali, imela pa sem psičko, s katero sem dobesedno zrasla, imela sem jo od malega in, ko sem jaz prišla v najlepša leta, je na žalost prišel njen čas in je poginila. Tedaj se mi je pojavilo to vprašanje in še zdaj nisem našla popolnega odgovora na to.
Ne strinjam pa se z teorijo drugih, da nam je Bog dal dušo zato, da se razlikujemo od živali in da njih enostavno po smrti več ni. Kajti če obstaja pravica za ljudi, mora obstajati tudi za živali, ki so najbolj čista, zvesta in najmanj škodoželjna bitja. Kajti, če katera žival trpi celo življenje, si po smrti, vsaj po mojem mnenju, zasluži neko pravico oz. neko blaženost.
Vem, da je vprašanje mogoče nenavadno, vendar bi vam bila hvaležna za odgovor. Že vnaprej hvala
Tita

Vprašanja o živalski duši in kako je z živalmi po njihovi smrti, so vprašanja, ki se pogosto in vedno znova postavljajo. Odgovor o živalski in človeški duši je seveda odvisen od tega, kaj pojmujemo pod dušo – in to ni vedno enoumno pojmovanje. Če npr. pogledamo razmišljanje Aristotela, lahko opazimo, da je njemu duša ‘življenjski princip’ in jo zato pripisuje vsem živim bitjem: zato loči ‘rastlinsko’, ‘živalsko’ in ‘človeško’ dušo. Seveda se le-te med seboj razlikujejo, glede na stopnjo življenja v določenem bitju. V tem pomenu (lahko pa bi še našteli mnogo sodobnih pojmovanj glede tega) imajo seveda živali dušo, saj so živa bitja in celo z višjo stopnjo življenja kot rastline. Seveda pa takšno pojmovanje duše nima veliko skupnega s svetopisemsko razodetim krščanskim pojmovanjem duše. V krščanskem pomenu z dušo (ali pa tudi z ‘duhom’ – včasih nastopata ta dva izraza kot sopomenki, včasih pa označujeta različne razsežnosti človeka; kot npr. v Pavlovih pismih, kjer omenja, da je človek telo, duša in duh) izražamo tisto posebnost človeka, ki ga po stvarjenju loči od drugih živih bitij (kakor vidimo neko razliko v kvaliteti življenja tudi med rastlinami in živalmi). Najbolj izvorno je ta resničnost povezana z vsebino, ki jo pri zapisu o stvarjenju človeka v Svetem pismu označuje značilnost, da je Bog ustvaril človeka “po svoji podobi in podobnosti” (1 Mz 1,26-27). To posebej izpostavi človeka kot osebo, ki je sposobna odnosov kot nam jih Bog razodeva, da se dogajajo v njem, v Sveti Trojici, ki je absolutni odnos ljubezni med tremi Božjimi osebami. V starejšem zapisu stvarjenja človeka pa beremo, da je Bog osebno “izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša” (1 Mz 2,7). Vse druge stvari pa je ustvaril tako, da je rekel in so bile. S tem je jasno pokazana razlika med vsemi drugimi ustvarjenimi stvarmi in človekom. To ne omalovažuje drugih bitij, saj je vse stvarstvo ‘dobro’, je Božje delo in izhaja iz Boga, je vrednota, a človek je ‘zelo dober’. Prav po svoji osebni razsežnosti, ki mu omogoča oseben odnos z Bogom in soljudmi, je bistveno drugačen od drugih bitij. Zato tudi Sveto pismo razodeva, še posebej v Novi zavezi, da se je Bog posebej zavzel za odrešenje človeka, ker želi vso večnost živeti z njim osebni odnos, kakršnega ne more živeti z drugimi živimi bitji (razen z angeli, ki pa so duhovna bitja), ker niso osebna bitja. Glede človeka je torej jasno razodeto, da Bog želi vstajenje in poveličanje vsakega in vseh. Vstajenje seveda ne pomeni vrnitev v zemeljski način življenja, kot je Jezus storil z Lazarjem in dečkom iz Naina, ampak vstop v ‘novi’, Božji način življenja, kjer ni več trpljenja in smrti. Ta vstajenjska resničnost zadeva seveda celoto človeka, torej telo in dušo, kajti človek je vedno celota in se tega dvojega ne da ločiti, ne na zemlji, ne v nebesih.
Kar se pa drugega stvarstva tiče, torej drugih neživih in živih bitij, pa nimamo tako neposrednega ali bolj podrobnega razodetja. Imamo pa jasno sporočilo v Knjigi Razodetja, da Bog dela “vse novo”, da pripravlja “novo nebo” in “novo zemljo” (Raz 21,1.5). V verskem pomenu moramo to razumeti ne kot ‘drugo’ nebo in zemljo, ampak kot isto stvarstvo, ki pa bo ‘novo’ glede na nov način bivanja, torej preustvarjeno, kot smo ljudje pri krstu “prerojeni” (torej ostanemo isti – iste osebe, a z novim Božjim življenjem v sebi). “Nebo” in “zemlja” v svetopisemski simbolni govorici pomeni vse stvarstvo (kot začetek in konec ali alfa in omega). V tem duhu lahko razumemo, da nam Bog sporoča, da bo odrešenja deležno vse stvarstvo, a na kakšen način in v kakšnih “podrobnostih”, tega pa ne moremo z večjo jasnostjo razbrati. Je pa prav, da Bogu popolnoma zaupamo, da nam v poveličanem stanju ne bo prav nič ‘manjkalo’, kar bi omejevalo našo popolno srečo v Bogu. Verjetno pa bomo v tem novem načinu življenja tudi vse doživljali na precej izpopolnjen način. Naj sklenem z mislijo papeža Frančiška v okrožnici Hvaljen, moj Gospod, ki se nanaša in ujema tudi s našim premislekom: »Na koncu se bomo srečali iz oči v oči z neskončno Božjo lepoto (prim. 1 Kor 13,12) in bomo lahko z radostnim občudovanjem prebirali skrivnost vesolja, ki bo skupaj z nami deležno polnosti brez konca. Da, potujemo proti večni soboti, proti novemu Jeruzalemu, proti skupni hiši, ki je naš skupni dom v nebesih. Jezus nam pravi: “Glej, vse delam novo!” (Raz 21,5). Večno življenje bo nedeljeno čudenje, kjer bo vsaka stvar, sijajno spremenjena, zasedla svoj prostor in imela kaj ponuditi ubogim, dokončno osvobojenim.« (243)
Morda res nisem odgovoril, kako bo s konkretno psičko, o kateri sprašujete, a kljub temu lahko iz vsega sklepamo, da Bog ne bo zavrgel prav nič lepega, dobrega, osrečujočega, pristnega, kar smo doživljali ali delali v zemeljskem življenju; kako pa bomo z vsem tem povezani pa pustimo kot ‘presenečenje’, ki nam ga pripravlja dobri in usmiljeni Oče v nebesih. Prav nobene bojazni nam ni treba imeti, da bi tam manjkalo česa, kar je potrebno za našo popolno srečo. In tudi če bo to za koga psička, Bog, ki je stvarnik vsega, gotovo ne bo v zadregi.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 4, str 41-42.