Imam nekaj vprašanj v zvezi z Marijo. Zanima me, če ima češčenje, ki ga izkazujemo Mariji, kaj zveze z raznimi kulti boginji materi, ki je značilno za sredozemske kulture in je bilo razširjeno v prvih treh stoletjih. Antropologi namreč trdijo prav to, da naj bi se češčenje Marije razvilo iz poganskih kultov boginji materi.

Zakaj kljub ekumenskemu dialogu, še naprej dajemo Mariji najvišji naslov Presveta. Ali ne pripada ta absolutni superlativ samo Bogu. Na kaj mislimo, ko pravimo, da je Marija nevesta Svetega Duha? Ali je to pojem, ki zadeva njeno češčenje in je zato poimenovanje poetično ali je to teološki pojem? Ali je res, da Jezus ni bil Marijin edini sin, ampak je imel še brate in sestre, kar je zapisano tudi v evangeliju (Mr 6,2–3)?

Albert

Mesec maj je kot Marijin mesec, primeren, da poglobimo svoj pogled na Marijo. Zato mi je všeč zanimanje g. Alberta, ki postavlja kar nekaj, lahko bi rekli, kar 'zimzelenih' vprašanj. V zgodovini so si pogosto postavljali vprašanje, ali je Marija, to preprosto judovsko dekle izpred nekaj manj kot dva tisoč let, le neke vrste katoliška 'boginja'. Če primerjamo katoliško pojmovanje 'nebeščanov' z drugimi velikimi verstvi, kot sta hinduizem, budizem, pa tudi s poganskimi pojmovanji, morda lahko najdemo celo res kakšno podobnost tudi z grškim Olimpom bogov in rimskim panteonom, a različnost katoliškega razumevanja je neprimerno večja. Ko v krščanstvu govorimo o Bogu in svetnikih, govorimo o dveh popolnoma različnih kategorijah. Zato govorimo o posebnosti krščanstva v odnosu do vseh drugih verstev. V krščanstvu vse stavimo na osebnega Boga. Na duhovno osebno bitje, ki se osebno srečuje z vsakim človekom. Bog v krščanstvu ni neko vsesplošno, vseobsegajoče božanstvo. V raznih drugih verstvih se hitro zabriše meja med bogom in drugimi bitji. V krščanstvu je razlika zelo jasna. Zato Marija ni nikakršna boginja v grškem ali rimskem smislu, ampak je navaden, ustvarjen človek. Je Božja stvaritev, kakor smo vsi drugi ljudje. Enako tudi svetniki. V krščanstvu ne častimo Marije in svetnikov kakor bogove, ampak kot ljudi, ki so se izkazali v svojem življenju, s svetim življenjem, se na tak način približali kot prijatelji Bogu in so mu tudi po smrti, po našem prepričanju, blizu. Zato se k njim zatekamo s priprošnjo, ne pričakujemo pa, da bi Marija ali svetniki izpolnili naše prošnje. Tudi častimo jih ne v istem smislu kot Boga. Izraz 'Presveta' se za Marijo v katoliški tradiciji ne uporablja tako pogosto kot v pravoslavni. Vendar ga v nobenem pomenu spet ne moremo razumeti v smislu enačenja z Bogom. Najlažje si ga razložimo, če ga razumemo kot nadaljevanje judovskega poimenovanja v templju, kjer so poznali dvorišče, kot prostor za ljudstvo, sveto, kot prostor za opravilo duhovniških opravil, in presveto, kot prostor, kjer so imeli shranjeno skrinjo zaveze in je pomenil najsvetejši del templja zaradi posebnega prebivanja Jahveja na tem prostoru. V tej perspektivi v novi zavezi tudi Marijo kdaj imenujemo 'Presveta' sredi Cerkve, ki je 'tempelj', ker je kot novozavezna 'Skrinja zaveze' nosila v sebi Najsvetejše – presveto Rešnje Telo Gospoda Jezusa Kristusa.

V vprašanje je zajeta takoimenovana mitična interpretacija Marije kot Božje Matere. V vrstah antropologov so nekateri, ki vidijo v marijanskem pojavu nadaljevanje poganskega mita o 'Veliki Materi'. Pridružujejo se jim tudi nekateri protestantski avtorji, a vedno manj. Sklicujejo se na to, da Marija privzema naslove (kraljica, devica, božja mati – Izida, Minerva, Demetra), podobe (doječa mati, črna žena) in kulte (molitev k Izidi) antičnih mediteranskih boginj. Tako ti 'strokovnjaki' odkrivajo neko nadaljevanje med poganskim kultom raznim boginjam in marijanskim kultom. To privede nekatere, tudi teologe, do sklepa, da je marijanski kult primer sinkretizma med krščanstvom in antičnimi religijami in ne evangeljsko dejstvo (primer te smeri sta lahko A. Harnack, J. Moltmann).

A v takšnih trditvah je znanstvenost večkrat samo navidezna. Iz podobnosti še ni mogoče sklepati naravnost na posnemanje ali kontinuiteto. Z zgodovinskega vidika ni mogoče zagovarjati kontinuitete teh poganskih pojmovanj, ker se je krščanstvo vedno jasno distanciralo od poganskih kultov. Naslovi za Marijo, četudi večkrat podobni tistim za boginje, imajo vendar v krščanstvu povsem drugačno vsebino. O tem jasno pričajo že cerkveni očetje: Klemen Aleksandrijski, Origen, Izidor iz Peluzije, Atanazij. Končno je bistvena razlika v tem, da Marija ni nikakršna boginja, ampak ustvarjeno bitje. Znana in zelo zgovorna je takojšnja reakcija Epifana na poizkus marcionistov (4. stol.), da bi iz Marije naredili boginjo. Seveda bi lahko našteli še veliko drugih primerov.

Po drugi strani pa ta podobnost lahko govori tudi v smer potrditve svetopisemskega in krščanskega razodetja o Mariji in njeni vlogi. Saj tozadevna mitologija kaže na to, da je človek od vsega začetka nosil v sebi to, kar je zapisano v prvi napovedi odrešenja v tretjem poglavju Prve Mojzesove knjige, da bo Odrešenik prišel po Ženi. Seveda pred uresničenjem tega po Mariji in Kristusu, nihče ni mogel v polnosti razumeti te praktično prve prerokbe. To 'kolektivno podzavestno sporočilo' v padlem človeštvu razumemo kot predhodne stopnje razodetja o odrešenju v Jezusu Kristusu, ki se je učlovečil po Mariji.

Poimenovanje "nevesta Svetega Duha" ni svetopisemsko, ampak je nastalo kasneje v tradiciji krščanstva. Ima pa razlog obstajanja v verovanju, da je Marija spočela po posebnem posredovanju Boga. Po obsenčenju Svetega Duha, kakor pravi Sveto pismo. Torej brez sodelovanja človeškega očeta. Čeprav je Jožef bil njegov krušni oče. Jezus je torej potreboval celotno družino za svojo rast in vzgojo. Pri Mariji gre torej za neko nerazložljivo dogajanje, ki ga sprejemamo v veri. Mi verujemo, da se je tako zgodilo. Ne vemo, kako se je to zgodilo, na kakšen način. Vendar dopuščamo, da ima Bog, ki je človeka ustvaril, tudi možnost posegati na tak način v človekovo življenje in da to ni nič proti dostojanstvu človeka. Lahko bi rekli, da gre za čudež. Za enkratni čudežni dogodek, ki se ne bo nikoli več ponovil. Odrešenje se je zgodilo in ni več za pričakovati podobnega Božjega posega. Da se je vse to zgodilo, je morala imeti Marija, ki je bila za to dogajanje izbrana, prav poseben odnos do Boga, ki pa je po analogiji (torej ne dobesedno, ampak v prenesenem pomenu) močno podoben 'zaročniškemu odnosu' med fantom in dekletom ali 'ženitnemu odnosu' med ženinim in nevesto; čeprav se hkrati še v večji meri razlikuje od njega. Vsekakor pa ta 'posebni odnos' vključuje nepreklicno in popolno pripadnost Marije Bogu, v katerem je pripravljena izpolniti prav vsako željo Svetega Duha, tudi ko je ne razume in ne ve, kako se bo končala. Tako je 'nevesta Svetega Duha' bolj pojem v okviru krščanske duhovnosti kot teologije in je močno ukoreninjen v tradiciji krščanske duhovnosti.

Vprašanje, ali je Marija imela še druge otroke, se ob površinskem branju evangeljskih besedil res lahko postavi. Vendar po drugi strani nimamo nobenega 'praznega obdobja' v tradiciji, kjer ne bi bilo izpričano zgodovinsko dejstvo, da je Marija živela deviško življenje ves čas svojega bivanja na zemlji. Originalni odlomki, ki omenjajo, da so Jezusa obiskali njegova mati in bratje, pa kažejo na takratno in še tudi današnje razumevanje v sredinah klanskega načina družbenega življenja. V Marijinem času in med Judi pa je bilo takšno pojmovanje povsem normalno, saj je za družino veljala, po naše, zelo 'razširjena družina': torej vse bližnje in včasih tudi daljne sorodstvo, ki je najpogosteje živelo praktično skupaj. Zato so v takšnih sredinah vse otroke vsi imenovali kar 'naši otroci' in zato so bili bratje in sestre med seboj. Danes bi bolje razumeli, če bi rekli, da so z Marijo prišli k Jezusu tudi njegovi bratranci, sestriči in drugi sorodniki.

TURNŠEK, Marjan  (Pisma) Ognjišče. 2015, št. 5.

Apostola sta na vseh koledarjih pod "isto streho". Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na evangeljskem seznamu apostolov je Filip, ki je deloval v Mali Aziji, peti, Jakob mlajši, Jezusov sorodnik, prvi škof v Jeruzalemu, pa deveti. 
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 258-259) lahko ob njunem godu preberete več o  njunem življenju (Sveto pismo), pa tudi njunem delovanju in mučeniški smrti (izročilo).

Sv. Filip in Jakob sta zavetnika osmih naših cerkva (1 žup in 7 podr.). – V LJ nadškofiji stojita p. c. v Ravnah (3) (Bloke) in v Valterskem Vrhu (4) (Škofja Loka). – V NM škofiji prav tako dve: v Višnjah (5) (Ambrus) in v Srednji vasi (6) (Črmošnjice). – V MB škofiji je ž. c. obeh apostolov v Laporju (1) in p. c. v Golavabuki (2) (Šmartno/SG). – V CE škofiji sta svetnikoma posvečeni p. c. na Jakobu/Šentjurju (7) (Kalobje) in v Selih (8) (Olimje).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Eden od saških kraljev bi se moral odpovedati prestolu, da bi pomiril upor. Po končani bitki je v veži tistega dela gradu, kjer je trenutno bival, prižgal svečo in razglasil, da bo vsem, ki so se mu uprli, oprostil, če odložijo orožje, in prisežejo, da mu bodo podložni. Ta ponudba pa velja samo do takrat, dokler ne ugasne sveča ...

Nebeški Oče ravna podobno. Sveča je naše življenje ...

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2016), 31.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 54.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Skupaj sta pela pri cerkvenem zboru že vsa leta – ona, odkar je končala srednjo šolo, on pa, ko se je poročil iz sosednje vasi v njihovo vas, ki je z leti postala že manjše mesto. Že štirideset let sta prepevala skupaj vsako nedeljo, vsak praznik , ob porokah, ob pogrebih, v maju vsak večer pri šmarnicah. Dolgih štirideset let. Če katerega od pevcev kdaj ni bilo, se je zdelo, da manjka en član družine. Res, bili so kot ena velika družina.
Leta so tekla in prva se je v črnino odela ona, Polona, ki je iz mlade Polonce postala starejša gospa. Sedaj pa, ko je bila vdova, se ji je zdelo, da so leta kar prehitro minila in da se tudi njej nezadržno bliža odhod v večnost.
Leto zatem je tudi Matjažu umrla žena – že dolgo je bolehala za rakom, a je on njen odhod še težje sprejel kot ona moževega, čeprav ga je na hitro kap, pa vendar, imela je ob sebi otroke in vnuke, on pa je ostal čisto sam. Njegovi trije sinovi so si daleč proč od doma ustvarili družine in so ga obiskali le nekajkrat na leto. Tako so mu bili edina družba pevci v cerkvi. V gostilne ni zahajal nikoli, pač pa je šel vsak dan s psom na sprehod v park, kjer sta zdaj skupaj s Polono posedala na klopci, ko je ona čuvala katerega od vnukov. Tako sta kramljala in se spominjala starih časov.
»Veš, meni otroci večkrat rečejo, da postajam otročja in me kar ne marajo poslušati, s tabo pa lahko govorim ure in ure, pa mi ne rečeš nič,« mu je potožila.
»Veš, Polona,« se je zasmejal, »to pa zato, ker meni tudi že gre na otročje.«
»Ja, ali mi tudi ti praviš, da sem čenčasta,« se je užalila in se obrnila proč.
»Saj sem rekel, da sem jaz tudi. Pa ne, da sva otročja, le starava se. Ne zameri otrokom, tisoč skrbi imajo, pa zato nas starejše malo težje prenašajo. Saj oni ne bodo nič drugačni, če učakajo najina leta. Ne jezi se nanje,« ji je stisnil dlan in jo dolgo podržal ter ji zrl v oči. Zardela je in povesila pogled. Tako prijetno ji je bilo, da jo razume in je ob njej.
Tako sta se vedno bolj navezovala drug na drugega, ne zavedajoč se, da se med njima pletejo nevidne vezi, ki sta jim v mladih letih rekla ljubezen, le da so bile te vezi sedaj drugačne, bolj zrele, resne, a zato nič manj lepe. Če se nista videla en dan, sta že pogrešala drug drugega.
»Polona, kaj porečeš na to, da bi se midva poročila?« je rekel nekega večera, ko sta se vračala od šmarnic.
Kot vkopana je obstala. »In kaj poreko otroci?« je dahnila. »Sedaj, v najinih letih.«
»Nič ne de, kaj porečejo, bova pač rekla, da sva otročja,« se je pošalil. »Veš, Polona, to ni nič slabega: oba sva vdovca, najina pokojna – tvoj Franc in moja Meta – bi rekla, da imava prav. Skupaj bova veliko lažje prenašala tegobe, ki jih prinaša starost. Če boš zbolela ti, ti bom stregel jaz, če jaz, pa ti meni. Nič se ne bo spremenilo, skupaj bova čuvala tvoje vnuke in pravnuke, le da bova živela skupaj poročena. Moje stanovanje je kar preveliko za enega, ti pa se stiskaš v majhni garsonjeri.«
Nič niso rekli otroci, ko sta stopila med nje in jim razkrila svoje načrte, le malce jim je šlo na smeh. Vsi pa so imeli solze v očeh, ko so ju zadnjo majniško nedeljo pospremili v cerkev k poroki.
Hvaležno se je zazrla v Marijin oltar, ko sta izmenjala prstana, potem pa potopila obraz v poročni šopek dehtečih šmarnic.
Ko so stopili iz cerkve, je pohitela proč od veselih svatov, stopila do moževega groba, razpolovila šopek in ga položila na grob, drugo polovico pa je ponesla na Metin grob. »Skrbela bom za Matjaža, kot bi skrbela ti ko bi bila še živa,« je zašepetala in se vrnila k veseli družbi. V očeh so se ji še dolgo nabirale solze žalosti in sreče.

KUMER, Anica. Ognjišče (2013) 05, str. 22

Na steni naše dnevne sobe – ki ji, če prav pomislim, nikoli nismo rekli dnevna soba, ampak vedno le 'veranda', ker je ata, ko je hišo počasi dograjeval in širil, ker se je dograjevala in širila tudi družina, verando pač obzidal in jo predelal v 'dnevno sobo' – je, kar pomnim, vedno visela slika Brezjanske Marije. Visela je tam že pred mojim rojstvom ... in visi tam še danes, ko smo se otroci odselili in dograjujemo in širimo svoje hiše, kot se nam pač dograjujejo in širijo naše družine ... In ata že nekaj let ni več med nami ...
Marijina slika je vedno visela na tej steni ... vedno na tem mestu ...
Televizija je nekajkrat zamenjala svojo pozicijo v sobi. Prav tako kavč seveda, logično sledeč poziciji televizije ... A Marija je svojo pozicijo obdržala!
Premikali smo omare ... in mizo ... A Marija se ni premaknila!
Zamenjali omare ... in mizo ... A Marije nismo zamenjali!
Mizo smo sploh postavili iz sobe ... A Marija je ostala v sobi!
Zamenjali smo okna, zavese in tapete ... A Marijina slika je vedno visela na steni ... vedno na istem mestu!
Slika je visela na steni še v prejšnji državi, ko so iz lokalnega časopisa prišli delat intervju z očetom. Za zaključek pogovora je novinar pritisnil še fotografijo: ata, mama in pet otrok smo pozirali v verandi, v naši dnevni sobi, in na steni za nami je kraljevala Marija Pomagaj. Ko pa je članek izšel v časopisu, smo Marijo zaman iskali na fotografiji. Na steni za nami je visela le uokvirjena bela lisa!
Ah, ta žametni komunizem, po katerem se mnogim kolca. Ampak se ne pritožujem. Ne, kje pa. Nenazadnje smo lahko še veseli in hvaležni, da nam v okvir niso podtaknili maršala ali kakega drugega 'svetnika', mar ne?!
Milostna podoba Marije Pomagaj je bedela nad našim odraščanjem, nad našo puberteto, nad našimi odhajanji in prihajanji ... tudi nad razhajanji! Marija Pomagaj je bedela nad našo družino. Slika na steni naše verande je bila 'mušter' za premnoge atove upodobitve Brezjanske Marije. Naslikal jo je tolikokrat, da 'muštra' kmalu ni več potreboval. Njeno podobo je imel vedno pred očmi. In jo je lahko upodobil 'na pamet'. Iz srca! Slikal pa je tako ali tako vedno iz srca ... saj drugače ni znal! In tudi Marijino podobo ... Marijo samo ... je nosil v srcu. Oblast mu jo je morda lahko zbrisala na fotografiji v režimskem časopisu, a do njegovega srca moč te oblasti ni segla!
In kljub temu, da v naših hišah ... v naših dnevnih sobah ... visijo Marijine slike, ki nam jih je vsem poklonil ata, mislim da te slike niso tako pomembne! Ata nam je poklonil bistveno več ... oziroma tisto bistveno: Zgled, da mora človek imeti veliko in odprto srce ... da v to srce lahko marsikaj pride in gre ... marsikdo lahko vstopi in se poslovi ... A človek si mora v življenju, v srcu zgraditi 'verando' ... dnevno sobo ... in v tej dnevni sobi dnevno častiti Boga in Njegovo Mater!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Mesec maj se je v slovensko zgodovino zapisal na mnogo načinov in z neštetimi zgodbami. Še vedno pa je mesec maj povezan z Marijo. Po končani drugi svetovni vojni so poskušali to versko vsebino meseca izriniti iz zavesti slovenskih ljudi in ga spremenili v ‘mesec mladosti’, posvečen vodji takratne države in partije. Za ljudi, ki so preživeli drugo svetovno vojno, je bil maj 1945 mesec negotovosti in strahu. Ko so eni po dolgi vojni poskušali zaživeti v miru, so drugi, namesto da bi smeli prijeti za plug, zarezati brazde za novo setev in žetev, morali umreti grozovite smrti v raznih breznih in jamah kot nedolžne žrtve razčlovečene maščevalnosti. Mesec maj 1945, ko se je po volji ‘izumitelja’ meseca mladosti zgodila največja morija na Slovenskem in v zgodovini našega naroda.
V maju imajo svoj dan tudi babice, te spremljevalke človeka v prvih trenutkih življenja izven varnega zavetja maternice. Svet še kako potrebuje babice tudi danes. Jaz sem se rodil še v domači hiši in na ‘štrozoku’. To je bila vreča, napolnjena s suhim ličkanjem od koruze, prednica sedanjih jogijev. Ženska – vaška babica, ki me je pospremila v to življenje in prerezala popkovino, je tudi sama rodila več otrok in jih vzgojila v poštene ljudi. Malo verjetno je, da jo bomo kdaj našli na seznamu pomembnih ljudi kraja ali bo po njem poimenovana kakšna ulica – a tudi brez tega si zasluži spoštovanje in hvaležnost za nešteto korakov do najbolj oddaljenih koč in vseh oblik pomoči in dejavne ljubezni do življenja. Z veseljem sprejmimo medse te babice, te znanilke novega življenja, ki se trudijo, da enakost v zdravstveni obravnavi v prvih trenutkih življenja ostane med nami, da kot narod ne izkrvavimo.
Če se ozrem nazaj, v čas mojega rojstva, bi mama bolj težko odšla v porodnišnico, saj je prvi avtomobil lahko pripeljal na naše dvorišče mnogo let po mojem rojstvu, neko poletje, ko so zorele prve marelice.
Spomnim se, ko je ob koncu maja tistega leta krajevna skupnost iz Velikega Brega z buldožerjem začela od zgoraj popravljati in širiti staro krajevno cesto in zasipavati globok klanec proti Malemu Bregu. Vsi v bližini smo hodili ogledovat, kako izginja strm, neprijazen in ozek kolovoz, v katerem so velikokrat obtičali ljudje in volovske vprege kljub biču, ki je včasih pokal po nemočni živini, in kako je nastajala nova, široka in manj strma cesta ... Kot da se nas je dotaknila mavrica vseh želja, smo se tedaj počutili starejši in mlajši.
»Do kje pa bodo naredili cesto?« je začelo zanimati nas spodaj iz Malega Brega. »Do meje krajevne skupnosti Velikega Brega z Malim Bregom, ki je ob robu gozda in strmine.« Au, to je pomenilo, da nam iz Malega Brega ostane še kakšnih sto metrov ozkega kolovoza, kamor se ob močnem dežju in hitrem taljenju snega zlivajo vode s pobočja nad nami in v katerem se je razsulo že premnogo preširoko naloženih vozov.
Možje so se ob tej novici poklapano umaknili pod našo staro lipo in moževali o tej nevidni in hudičevi meji. Jaz sem tisti dan ostal doma, saj je bila ta edina pot v šolo razrita, in se pridružil odraslim. Po daljšem času je babica prinesla jabolčnik, da se odžejajo, nekaj časa poslušala in predlagala, da se možje dogovorijo za raboto in poskusijo z motikami popraviti in razširiti preostali del kolovoza, čeprav bi to delo lahko opravil buldožer v uri ali dveh.
Sosed Lojzek, ki je ves čas s svojo iskrivostjo skrbel za pravo temperaturo pogovora, se je ob tej misli namuznil in rekel, da gre v tovarno. In odhitel je, kot da ga lovijo vse čebele z razcvetele lipe. Malo smo se čudili, da gre ob takšni uri v tovarno, in se razšli. Po nekaj urah se je vrnil široko nasmejan, da je zasijal njegov zlati zob v soncu, in mahal z nekim papirjem. Bila je podpisana naročilnica za buldožer za dve uri do Mlinarja, je povedal. Povedal je tudi, da je potrkal pri direktorju tovarne, ki je občasno pokazal razumevanje za delavce, in “podpisal mi je naročilnico”, je ves srečen ponavljal. Spodnji sosed je ob tem brž potarnal: »Kaj pa mi, do katerega Mlinarja je mišljeno, do tu zgoraj, ali do Mlinarjevih spodaj na koncu klanca?« Lojzek je nekaj hipov razmišljal in se mrščil, potem pa na kratko rekel, da se tu po domače reče pri Cesarjevih, Mlinarjevi pa so na koncu kolovoza gor čez potok ob glavni cesti.
Naročilnico je predal buldožeristu in po dobrih dveh urah je bil kolovoz do gornjega Mlinarja zasut, in že je zarezal poskusno brazdo za naprej. Otroci s celega Malega Brega smo tisto popoldne in zvečer kar bosi preizkusili to novo razširjeno pot, cesto od Mlinarja navzgor.
Gotovo ni bilo prav nič prijetno za Lojzeka, ko je moral tretji dan k direktorju tovarne na zagovor, ker sta se dve uri raztegnili na dvajset ur. Se je pa direktor neko poletno nedeljo pripeljal po tej prenovljeni cesti in se zapeljal tudi na naše dvorišče.
Bil je to prvi avtomobil, ki se je pripeljal na naše dvorišče, in prvi direktor, ki sem ga videl od blizu. Moram priznati, da je ob tem preprosti tovarniški delavec Lojzek v očeh mnogih močno zrastel, saj so ob vsem razumevanju za življenje v teh bregeh, bile direktorjeve brčice močno po kardeljevsko pristrižene.
Kdo ve, kako bi življenje teklo na pobočjih tistih bregov, če se takrat ne bi zgodilo, kar se je. Mnogo otrok je bilo po tej cesti varno pripeljanih iz porodnišnice v Mali Breg in jih je kasneje tudi odšlo iz njega. Marsikaj dobrega so pripeljali in se je pripeljalo po tej poti. Za sajenje in vzgojo dobrega je vedno potrebno mnogo truda, slabo je kot osat, ki ima mnogo drobnih semen, drobnejših od tistih v regratovi lučki. Dovolj je, da spregledaš in pustiš dozoreti en sam osat, in veter bo raznosil na tisoče in tisoče drobnih lahkih semen in jih zasejal tudi na sosedne njive daleč naokrog.
Morda bi kdaj kasneje bolje zgradili cesto ali pa bi se morda zarastla kot Hedlov klanec, ki je bil včasih glavna pot skozi Mali Breg. Ko sem nazadnje pogledal v temno luknjo na začetku tega klanca kolovoza, sem videl le še zimzelen – žingerl po domače –, ki je prerasel strma pobočja kolovoza, in nemo govori o nekdaj mogočnem in z ognjem preskušanem Cerarjevem skoršu pred gozdom, o Cerarjevih bukvah, o mogočnih in trdnih Švingerjevih hrastih, ponosnih in visokih Hedlovih borih ob tem zaraslem kolovozu, ki jih že dolgo ni več. Tudi nje so odpeljali po tej cesti in še mnogo ljudi, ki so jih odnesli ali odpeljali na večno njivo na vrhu pri Mariji Snežni.

RADUHA, Jože. (zgodbe) Ognjišče (2013) 05, str. 34

V Lukovem evangeliju (6,6-11) je opisana Jezusova ozdravitev moža s suho roko. V enem od apokrifnih evangelijev (Cerkev jih ne priznava za pristne) piše, da je bil mož, ki mu je Jezus ozdravil roko, kamnosek. Prišel je k Jezusu s prošnjo: »Bil sem kamnosek in sem si služil kruh s svojimi rokami. Jezus, prosim te, ozdravi me, da mi ne bo treba s sramoto beračiti za vsakdanji kruh.«

Ta mož je želel delati. Bog blagoslavlja ljudi, ki si služijo vsakdanji kruh s poštenim delom.

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2010), 19.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Jože je naložil suha drva v peč in veselo je zaprasketalo. Ni še bilo tiste prave pomladi, da bi ogrela stare kosti. Bog pomagaj, vse ga boli! Vendar je srečen. Kar vriskal bi, saj je bil danes v Božji hiši in je prejel Jezusa v svoje srce. Na največji praznik!
Vonj po sveži potici je priplaval do nosu in s hvaležnostjo je pomislil na sosedo Polono, ki ga je peljala v cerkev in pripeljala domov. Ped odhodom je pustila na mizi zlato zapečeno potico.
Misli so se mu razživele, ko je glavo naslonil na oguljeno blazino. Pomislil je svojega malega prijatelja Naceta. Rad je prihajal k njemu. Nanosil mu je drva k peči in mu pomagal, kolikor je mogel. Tudi danes ga je pričakoval. Obljubil je. Danes, ko je največja in najlepša nedelja v letu!!! Seveda bo prišel!
Toliko mu je Nace pripovedoval, kaj se dogaja. Tako slikovito, da je Jože živel z njim. V tem svetu, ki ga včasih, tako se mu je zdelo, ne razume več. Pripovedoval mu je o svoji sošolki Tjaši, ki jo vsi občudujejo. Ona je lepa, ona je pridna, ona ima najlepšo pričesko. Vsi sošolci so zaljubljeni vanjo. Pa kaj! Tudi ko ji ne uspe biti naj naj, kul in mega, ji ploskajo. In ploskajo tudi, ko samo obrne tiste krasne, velike oči ...
Ta moj deček se trudi. Pa pravi, da tega nihče ne opazi. Sošolci se mu posmehujejo, ker ima pegice na obrazu in tudi mozolji se že kažejo. Pa kaj, mu reče Jože. Ti imaš zlato srce. Ne dovoli, da te take malenkostne reči potrejo.
Sestra Ema, mu pripoveduje Nace, je z veroučenci v postu pripravila nastop za starše ter dedke in babice. Kar na stopnišču Doma za starejše. Otroci so peli, poslušalci so ploskali. Bilo je lepo. Po nastopu so poslušalce postregli s čokoladnimi bomboni, ki so se jim ves teden odpovedovali. Ni bilo lahko, je povedal. Nekaj slaščic je v košarici ostalo in Tjaša ne bi bila Tjaša, če ne bi vprašala sestre Eme, če lahko pojedo, kar je ostalo. Ne, je rekla sestra Ema, to je odpoved. Pa Tjaša spet ne bi bila Tjaša, če ne bi skrivaj vzela enega bombončka.
Molili so križev pot, je povedal Nace. Sestra Ema je igrala na kitaro. Jezusu je molil in pel iz vsega srca.
Potem jih je sestra pripravljala na velikonočno spoved. Lepo, je rekel Jože, Bog je neskončno usmiljen. Jezus nam je dal zakrament svete spovedi. In tudi zakrament svete evharistije. Ali je tudi Tjaša bila pri spovedi? Seveda! In danes pri sveti maši? Seveda!
Ob misli na trpljenje Jezusa Kristusa sta post poslala v večnost.
Danes pa je nedelja. Velika noč! Jezus je vstal in odrešil vse.
Vonj potice je lepšal praznik.
Pirhe sem pobarval, je rekel Jože. »A niso lepi ti moji pirhi?« je vprašal. Nace je prikimal in se smejal.
Ob pogledu na vesel obraz svojega prijatelja je postal tudi Jože mlad. Nič utrujen. Nič več molčeč.
»Pridi, greva pred hišo. Metala bova kovanec v pirh!«
Deček mu je pomagal čez prag, vzel stol in veselo sta igrala njegovo igro, igro iz Jožetovega otroštva. Ko se je v zvoniku cerkve svetega Florijana oglasil zvon, sta se pokrižala, se v molitvi zahvalila Odrešeniku za novo življenje in za hrano. Pojedla sta vsak svoj kos potice in bila zadovoljna, srečna.
Kristus je vstal za vse! Aleluja!

P. Bizjak, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 81.