V  nadaljevanju naše “poti s Svetim Duhom”, se še enkrat spomnimo zelo pomembne resničnosti: Bog nam po Svetem Duhu daje darove, mi pa smo povabljeni, da s temi ‘talenti’ trgujemo – dolžni smo jih odkrivati v sebi, pripraviti prostor zanje, jih sprejeti in jih v sebi udomačiti. Ljubezni, veselju, miru, potrpežljivosti in dobrohotnosti (blagosti) pridružujemo še dobrotljivost, zvestobo, krotkost in samoobvladanje … ter še nekaj misli ‘na pot’.

DOBROTLJIVOST
Tudi ta sad Duha nas najprej usmerja k drugim – da storimo kaj dobrega, izraža se v telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Dobrota je vrlina tistega, ki je odprt za vse dobro in se izogiba slabega. Dobrota torej pomeni zaživeti še celo vrsto drugih vrednot: pravičnost, mir, poštenost, nežnost, začudenje, prijaznost (ljubeznivost), veselje, navdušenje, tišina … in zavračati vse tisto, kar ni vrednota: krivico, sovraštvo, nepoštenje, zavist, lenobo, hinavščino, jezo, molk, samoljubje, egoizem … Če si predstavljamo življenje kot reko, potem so na enem bregu vrednote, na drugem pa vse drugo. Če hočemo prav izbrati, moramo poznati eno in drugo, razlikovati med obojim in se ustaviti na bregu vrednot, kamor nas vabi tudi Sveti Duh, ki nam ponuja podobo poštenega človeka, zvestega obljubi, vedrega, nepristranskega, pripravljenega za mir, …

Dobrota je spreobrnila več grešnikov, kakor vsa vnema, zgovornost ali učenost … Dobrota nam daje božjo moč v prizadevanju za naše medsebojno dobro. (Friedrich Wilhelm Faber)

ZVESTOBA
Bog je zvest, nanj se lahko vedno zanesem. Zvestoba kot sad Duha je posnemanje Božje zvestobe, pomaga mi izpolnjevati dolžnosti in biti zvest tudi v najmanjših stvareh. Zvestoba je vrlina človeka, na katerega se lahko zaneseš, človeka, ki drži obljubo. Zvestoba nujno potrebuje očeta, ki mu je ime pogum, in mater, ki se imenuje vztrajnost: pogum, da premagamo težave, in vztrajnost, da zdržimo. Hoditi v Duhu pomeni vztrajati v dobrem, ne se posluževati prevar. Sveti Duh nam daje moč, da ostanemo trdni, tudi ko doživimo kaj grenkega, da se ne razburjamo preveč zaradi javnega mnenja, da vstanemo in gremo naprej, da začenjamo znova. Potrebujemo pa odločnost, saj je sveti Duh ogenj in veter in ne mara oklevanja in mlačnosti … tisti, ki se trudijo hoditi v Duhu so notranje močni ljudje …

Bistvo svetosti je veselo izpolnjevanje božje volje. Zvestoba ustvarja svetnike (sv. Terezija iz Kalkute).

Nič ne pomaga pritoževanje. Potrebno je dejanje vsakega stanu, zvestoba vsakega dela. Zvestoba bo dala boljše ljudi, boljše čase. (bl. Anton Martin Slomšek)

KROTKOST
Krotkost je krepost, ki jo Jezus slavi v tretjem blagru (Mt 5,4) in za zgled pokaže nase: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen« (Mt 11,29). To je sad Duha, ki pomaga obvladovati nekoristne izbruhe jeze in razburjenje zaradi neprijetnosti, ki nam jih kdo povzroči z besedo ali neprijaznim pogledom … Krotek človek je tudi dobrohoten, blag, prizanesljiv, preprost, ponižen … ima vse vrline, ki krasijo človeka in ga delajo modrega, zato se krotkost spoprijatelji z modrostjo, ošabnost in prevzetnost pa z nevednostjo. Čemu bi na druge gledali zviška, s prezirom, z ošabnostjo … čemu bi se postavljali, hodimo raje v Duhu in preživimo teh nekaj trenutkov našega življenja na zemlji v krotkosti kot plemeniti ljudje.

Krotkost je vse prej kot krotka, pohlevna – je velesila, ki rešuje svet. Krotkost ni vsiljiva, ni nasilna, zato pa je – silna. (Miha Žužek)

Mladim na pot
Dragi mladi
Potrebujete Luč z veliko začetnico, ki bo vaša oporna točka, svetilnik, po katerem se boste lahko ravnali.
Ne bodite dekleta in fantje, ki so ugasnjeni, bodite goreči. Največja nesreča mladega človeka je, da ni nikomur koristen. Bodite iskra, ki vžiga …
Odkrivajte načrt, ki ga ima Bog z vami, da boste tako bolj dovzetni za Božji glas, da boste sprejemali prave odločitve, da boste prisluhniti modrim nasvetom, in tudi sami znali svetovati.
Prisluhnite s srcem Božjim namigom, iščite tudi duhovno, vzemite v roke Sveto pismo, naj ne mine dan brez molitve, brez kratkega večernega izpraševanja vesti.
Odkrivajte tudi sami sebe, iščite, sprašujte se, kam bi radi prišli, kaj bi radi dosegli, tako boste lažje izbrali svoj poklic, svojega življenjskega sopotnika … sledite idealom.
Prizadevajte si, da ne bi posnemali drugih ampak uporabljali zdravo pamet … Bodite originali in ne kopije.
Z odprtim srcem sprejmite darove Duha, ki vas oblikujejo kot kristjane. Bodite modri, razumni, sprejmite koristen nasvet, bodite močni, pogumni, glejte s srcem, bodite povezani z Bogom v molitvi in ne pozabite, da je on vedno z vami.
Ohranite vrednote, ki ste jih prejeli doma, v vašem okolju, v župnijski skupnosti … in kljub skušnjavam živite tako, kot verjamete, da je prav, kot vas učijo starši, kateheti …
Vsak dan naredite vsaj nekaj dobrega.
Zaupajte Bogu, ki daje moč človeški slabosti, bogati našo revščino, nas spreobrača in nam odpušča grehe.
Vzemite na pot življenjski program Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.
Sveti Duh naj vam da moči, da boste zmogli premagovati težave in stiske: ostanite povezani z Bogom, kakor so mladike povezane s trto. Trdno ohranite vezi prijateljstva z Bogom.

SAMOOBVLADANJE
Hoditi v Duhu pomeni obvladovati samega sebe – to je moč (neke vrste program) za nadzor mojih človeških nagonov in čustev – da mi te moči služijo in ne škodijo. Za to sta potrebna neprestan duhovni napor in zvestoba. Nevoščljivost in jeza krajšata življenje, pravi modri Sirah, Judje so imeli zapoved: »Če te tvoj sosed užali, zadrži jezo in vse bo Gospodovih očeh več vredno kot tisoč dni posta« … Papež Frančišek je na srečanju družin v ZDA opozarjal, da se nestrpnost ne bi smela naseliti v naše domove, zato se tudi mi vprašajmo, ali pri nas doma kričimo, ali se pogovarjamo obzirno in z ljubeznijo. Obvladanje samega sebe je znamenje močne osebnosti, notranjega ravnovesja, mirnega srca in tudi to nam daje Sveti Duh …

Dokler človek ne obvlada samega sebe, ne bo nikoli svoboden. (sv. Janez XXIII.)

Zares človek sem šele tedaj, ko znam sebe obvladovati, dati in odstopiti drugim, žrtvovati se za bližnjega, ljubiti druge okoli sebe (Jože Vesenjak).

VSTOPI, SVETI DUH!
Tako smo prišli do konca življenjskega programa, ki nam ga pripravlja Sveti Duh. Spoznavali smo darove, sadove in številne življenjsko pomembne odločitve, v katerih moramo pokazati, iz kakšnega ‘duhovnega testa’ smo. Svet potrebuje dekleta in fante, moške in ženske, ki niso zaprti vase … potrebuje pogum, upanje, vero, vztrajnost Kristusovih učencev … potrebuje ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobroto, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje … Podlaga vsega tega je vest, ki poleg razuma in volje dela človeka zares človeka. Človeka opozarja na soglasje s samim sabo, z bližnjim in z Bogom. Je božji glas, božji šepet, navdih. Ljubosumni moramo biti nase, na svojo notranjost, na svoje misli in srce. Ne sme nam biti vseeno, kaj razmišljamo, s čim se ukvarjamo, kako ravnamo. Odprimo svoja srca. Dovolimo, da Sveti Duh vstopi. Premaknimo se iz skupine mlačnih v skupino navdušenih kristjanov. Prepričani smo lahko, da je to mogoče, saj vse zmoremo v Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4,13).

Dragi prijatelji, na stežaj odprimo vrata našega življenja Božji novosti, ki nam jo daje Sveti Duh, da nas bo preoblikovala, nas naredila močne med stiskami ter utrdila povezanost z Gospodom, našo trdnost ostati z Njim. V tem je resnično veselje! (papež Frančišek)

Bodite odprtega duha in mišljenja. Ne bojte se svetlobe in ne skrivajte se v temo. (papež Frančišek birmancem v Rimu)

še nekaj misli na pot

Dobrota, plemenitost, usmiljenje – to bo reševalo človeštvo. (Stanko Janežič)

Z ljubeznijo in dobroto in z velikim razumevanjem moramo vzgajati in se zavedati: dobrota je sonce, ki daje rast. (Anton Trstenjak)

Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti, kot je dobrota. (Lev Nikolajevič Tolstoj)

Neki mladenič je povedal judovskemu duhovniku (rabinu), da čuti v sebi dve živali – jagnje in volka. Rabin mu je odgovoril: »Postal boš tista žival, ki ji boš dajal jesti – če boš dajal jesti jagnjetu, boš blag, če pa ne boš krotil, kar je v tebi slabega, boš postal volk.«

 pripravlja Marko Čuk

Sebi moraš ugajati, če želiš biti všeč drugim

Prisežem, da bom tistega, ki mi bo še naprej nakladal, da zunanji videz ne pomeni nič, če ni notranje lepote itd ..., vrgla skozi okno. Dovolj imam teh neumnosti, ki jih pripovedujejo nekomu, ki je grd kot jaz. Veste, kaj vam povem: Da bi postala vsaj malo bolj čedna, bi se odpovedala vsem mojim željam in pričakovanjem, ki jih, odkar se zavedam, nosim v sebi. Ali je kdo pripravljen zamenjati z mano? (Karin, 99)

Pišem vam, ker imam številne probleme. Pravijo sicer, da je to pri šestnajstih letih nekaj povsem normalnega, toda taka tolažba mi ne pomaga veliko. Počutim se popolnoma nekoristno, sem ničla in se dobesedno utapljam. Nisem ena tistih, ki se trudi, da bi bila vedno v središču dogajanja, ne potrebujem dokazovanja. Nisem človek s posebnimi potrebami. Spadam v kategorijo normalnih ljudi. Nisem ne vem kako lepa, nisem pa tudi ... neopazna. Moj problem je: ne prenašam tega, da bi bila vsakdanja, ena od mnogih. Želim biti jaz, resnična, edinstvena. Moje sanje? Imeti svoj oseben look, nekoliko poseben, tako, da ne bi nikogar odbijala, pa tudi da ne bi preveč izstopala. (Lara,04)

Naj vam razkrijem nekaj 'skrivnosti'

Nekaj je gotovo res! Zunanji videz je danes zelo pomemben. In vsem je všeč, če jih drugi opazijo in občudujejo. Danes pa je tudi zelo pomembno da si simpatičen, da si prijetna oseba. Ta simpatija ni toliko vprašanje estetike in zunanjega izgleda. Lepota je namreč zelo relativna, odvisna od posameznika, okusa, okoliščin ... Van Goghov avtoportret je lahko nekomu bolj všeč kot Botticcelijeva Venera. Glava kakšnega Mironovega kipa je lahko veliko večji navdih kot DaVincijeva Mona Lisa. Vzor (model) ali vzornica je lahko spodbuda, da si prizadevamo izboljšati svoj videz, zunanjost, toda če si vtepeš v glavo, da boš prav tak kot on (ona), ne boš nikoli zadovoljen sam s seboj. Ne delaj si utvar. Ti si ti, z vsemi odlikami in napakami: nikoli ne boš mogel biti nekdo drug. Najprej moraš razumeti, da nisi zvezdnik iz te ali one nadaljevanke, in zato tega ne jemlji tako resno. Sprejmi samega sebe s svojimi pomanjkljivostmi, mejami in nasprotji. Samo če boš prenašal sebe, boš postal kot človek simpatičen, prijetna oseba. Pomembno je, da vseh dobrih lastnosti, ki jih prav gotovo imaš, ne zakoplješ. Moraš jih sprejeti za svoje in jih skušati le nekoliko prilagoditi razmeram.

Samospoštovanje je pogoj za rešitev večine težav. Še en nasvet: nekoliko ironije do samega sebe tudi ne škoduje. Če se zjutraj, ko se pogledaš v ogledalo, zdiš samemu sebi kar v redu, in ne gledaš samo telesnih pomanjkljivosti, ampak si vzameš nekaj časa, da se normalno urediš, potem ves dan izžarevaš neko vedrino v vseh srečanjih in odnosih z drugimi. Ne bojiš se, kako te bodo ocenjevali drugi, pripravljen si prisluhniti, nisi zavisten drugim ... In ko nekdo sprejema samega sebe že od trenutka, ko je zjutraj vstal, mu je potem lažje preživeti cel dan, in tako lahko vse tisto, kar mora čez dan postoriti, naredi veliko bolj uspešno. Samospoštovanje pomaga, da vzljubimo življenje. Erazem Rotterdamski, veliki poznavalec človeške duše, je zgoraj povedano strnil v kratkem stavku: »Jedro sreče: znati biti to, kar si!«

Naj vam odkrijem še nekaj skrivnosti, kako do potrebne vedrine pri srečevanju z drugimi:

Vedrino razodevaš

- če si preprost - če si prizanesljiv - če se tudi takrat, ko si prizadet, ne pustiš - če imaš številne ideale in pričakovanja - če si resničen, in ne živiš dvojnega življenja - če okrog sebe seješ umirjenost - če si sočuten in nosiš v sebi Božjo luč, sočutnega Boga v svojih očeh in na svojem obrazu: iz tega se razvije najbolj zanimiv in največ vreden videz na svetu.

Lepota

Kaj naj stori ženska, ki ni posebno lepa, pa se je zaljubila v lepega moškega? Ali naj čaka, da bo čudežno postala lepa? Če bi storila to, bi se v tem čakanju postarala in bila bi še manj lepa. Njena edina možnost je, da tega človeka ljubi z vsemi močmi: če ji on ljubezen vrača, bo njen obraz razsvetlila nova luč, ki jo bo naredila privlačno.

Tako je z našo dušo. Grda je zaradi naših grehov, lahko pa postane lepa, če ljubi Boga. Bog je Lepota, v njem ni nič grdega. On nas je ljubil tudi takrat, ko smo bili še grdi. Kako bomo postali lepi? Tako, da ljubimo lepoto. Kolikor raste v tebi ljubezen, toliko raste v tebi lepota, kajti ljubezen je lepota duše. Lep si: toda ne glej sebe, glej tistega, zaradi katerega si postal lep: Jezusa, »najlepšega med človeškimi sinovi«. On te je prvi ljubil. Postani lep na tak način, da te bo mogel ljubiti. (Sveti Avguštin)

Ogledala in njihov odsev

Ob večerih so se ogledala nekega stanovanja srečala, da bi nekoliko poklepetala. Sisi, ogledalo z vrat velike omare, je bilo čisto poklapano: "Moja gospodarica Teja," je rekla, "se od tedaj, ko jo je zapustil zaročenec, sploh ne meni več zame: zelo sem osamljena, hodi mimo mene in me niti ne pogleda, kot da zanjo ne obstajam več. Tedaj se oglasi Teo: "Luka pa dela prav nasprotno. Cele ure stoji pred mano, ko se pripravlja na svoje rapanje. ... Ko ga gledam, kako se zvija, kot bi bil elastičen, me je strah, da bom dobil morsko bolezen." Zdaj se oglasi Kiki, ogledalo iz Suzanine sobe: "Moja gospodarica," pravi, "preživi več časa pred menoj, kot s svojimi prijateljicami. Ogleduje svoje noge, trebuh, zadnjico, obraz ..., ure in ure se samo ogleduje. Včasih bi se najraje nasmehnil, drugič me dela živčnega s tem svojim zapravljanjem časa.« Nenadoma prijatelji opazijo, da manjka Gogi, Silvijino ogledalo. Kristjanovo ogledalo jih obvesti, da ga je Silvija v trenutku jeze razbila na tisoče koščkov: prišel bo drugič, seveda ves polepljen. Bilo je že pozno in morali so se vrniti v sobe. "Mi ne odsevamo samo podobe telesa," je modrovala Suzi, "smo tudi odsev želja in pričakovanj, razočaranj, upov in ran naših gospodarjev. Še veliko zanimivega bomo videli v prihodnosti!« Ko so ogledala odhajala, je vsako pri sebi razmišljalo: Škoda da ljudje ne razumejo, da mi ne moremo biti več kot njihov odsev. Če se smejijo, se bo svet okoli njih smejal z njimi. Če gledajo v nas čemerno, se jim bo vse okrog njih zdelo temno in žalostno.

USPEH

Pogosto in veliko se smejati, pridobiti si spoštovanje pametnih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev, ceniti lepoto, najti v drugih najboljše, narediti svet vsaj malo boljši – s tem, da odpravimo kakšno socialno stisko ..., vedeti, da vsaj eno ustvarjeno bitje lažje diha, ker si ti živel. To je uspeh! Ralph Waldo Emerson

Vesel obraz

Ne pozabite, da je obraz narejen za druge: drugi ga morajo gledati in nič ni bolj neprijetnega, kot ure in ure gledati namrščen, zdolgočasen in nezadovoljen obraz. Tvoj obraz je več kot le lepa fasada, več kot znamenje, več kot vstopnica za obisk. Naredi nekaj za svoj obraz, ne samo zase, da bi bil lep v ogledalu, ampak predvsem za druge. Najboljša skrb za obraz ni, da uporabljaš številne kreme, da si puliš obrvi in si jih s črtalom ponovno narišeš, da uporabljaš senčilo, ličilo za veke ...

Naredi nekaj za svoj notranji obraz: naj iz tvojih oči zasije veselje, vsaj nekaj svetlobe. Razširi ustnice in se nasmehni. Naj bo tvoj izraz prisrčen. Gospodinje ponavadi pred veliko nočjo naredijo veliko pomladno čiščenje. Lahko bi v letošnjem postnem času naredili čistilno akcijo v svojem srcu: da bi pometli vse tisto, kar nas vznemirja in nas žalosti ... iti vzroke za pritožbe in kritike, obrekovanja .... Kaj ima za početi vsa ta šara s tvojo srečo? Nehaj do onemoglosti razglabljati o vsakdanjih nasprotjih. Pokaži svoj najlepši obraz, najboljšega, najbolj prisrčnega, in ne bo ti težko želeti dobro.

DESET ZAPOVEDI BOGA VESELJA

1. Jaz sem Gospod tvoj Bog, Bog veselja in ljubezni. Veseli se in se spominjaj, da ti želim dobro in te imam v svojem srcu.
2. Ne bodi žalosten, razočaran in malodušen; tako mi kažeš obraz, ki ni pravi. Prosi me za milost da bi bil veder in sproščen, ne glede na to, kaj ti prinaša življenje.
3. Zavedaj se, več kot boš molil in prosil, več sonca bio v tebi. Ni mogoče praznovati brez vedrega obraza.
4. Spoštuj očeta in mater in ju obdari z nasmehom.
5. Ne uničuj s posmehom, zamero in prezirom vedrine drugih. Ne uničuj skupnosti s prostaškim govorjenjem.
6. Tvoje veselje naj bo neprisiljeno, čisto in polno ljubezni, tako boš odseval Gospodov obraz.
7. Nikogar ne prikrajšaj za veselje, podari nasmeh vsakemu, ki ga srečaš.
8. Ne razširjaj bučnega veselja, ki ni pristno, prej ali slej se bo končalo v dolgočasenju.
9. Naj ne bodo temačni tvoji dnevi, zaradi zavisti do veselja drugih.
10. Veselje te osvobaja. Ne navezuj svojega srca na stvari, ki jih imaš: podari kaj, in boš bogat.

SONČNA stran

Veliko je moje veselje, Gospod,
ker vem, da me imaš rad.
Blagoslovljen bodi, Gospod
za veselje, ki si mi ga podaril;
da tvoje sonce razsvetljuje moj obraz.
Odpusti mi zaradi moje slabe volje
in kislih nasmehov,.
Odpusti mi, ker sem pozabil
na neskončno radost življenja.
Pomagaj mi odkriti
sončno stran vsakega človeka
ki ga srečam.
Naj žarek sonca posveti vsem,
ki živijo v temi in revščini,
materialni in duhovni.
Podari mi srce, polno luči,
da bom znal vedno
vsem podariti prijateljski nasmeh.
Veliko je moje veselje, Gospod,
zato, ker vem, da me imaš rad.

Papeži o lepoti, Božji podobi ...

Cerkev mora spodbujati vse to, kar služi skladnemu razvoju človeškega telesa, ki je po pravici mojstrovina vsega stvarstva, ne samo s svojo skladnostjo, močjo in lepoto, ampak predvsem zato, ker ga je Bog naredil za bivališče in orodje nesmrtne duše, tako, da mu je vdihnil 'življenjski dih', s katerim je bil človek ustvarjen po njegovi podobi. (sv. Janez Pavel II.)

Tam, kjer izgine Bog, človek ne postane večji, ampak izgubi svoje božansko dostojanstvo in božji sijaj na svojem obrazu. Tako na koncu postane le še produkt slepe evolucije, nima več božanskega dostojanstva in zato se ga lahko uporabi in izkoristi. Samo če je Bog velik, je velik tudi človek. Zato je pomembno da Bog velik v našem življenju, javnem in zasebnem. (Benedikt XVI.)

Mladi, vi ste nosilci upanja, ustvarjalci prihodnosti, ker v sebi nosite tri želje: željo po lepem, po dobrem in po resnici. Ste iskalci lepote, preroki dobrote in žejni resnice. Vaš ideal mora ustvariti ta svet dobrote, lepote in resnice, saj ste tega tudi zmožni. Pogumno, pojdite naprej, delajte hrup. Kjer so mladi, mora biti tudi hrup.« (papež Frančišek)

Nagovori dan z nasmehom

Začni vsako jutro s prijaznim obrazom.
Delo te ne bo tako utrujalo.
Skrbi bodo manjše
in breme drugih lažje.
Bolnega bom spodbudil
in če kdo sedi v temi,
mu boš prižgal iskrico upanja.

Phil Bosmans

Svetilka telesa je ...

Nihče ne prižiga svetilke in je ne postavlja na skrit kraj ali pod mernik, ampak na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč. Svetilka telesa je tvoje oko. Kadar je tvoje oko čisto, je svetlo tudi vse tvoje telo, če pa je pokvarjeno, je tudi tvoje telo temačno. Glej torej, ali ni morda luč, ki je v tebi, tema! Če je namreč vse tvoje telo svetlo in ni noben njegov del temačen, bo svetlo vse, kakor tedaj, ko te svetilka osvetljuje z bleskom.« (Lk 11,33-36)

Marko Čuk

Pozdravljeni! Imam mlajšo sestrico, ki hodi v peti razred osnovne šole. Meni je šla šola gladko, ni se mi bilo treba veliko učiti, v glavnem sem imela petke. Zdaj hodim na gimnazijo, ki mi tudi ne povzroča preveč težav. No, učiti se moram, ampak gre. Moja sestrica pa ima veliko več težav, pravijo, da ima ADHD, v šoli ima učno pomoč, pogovore s svetovalno delavko. Zelo težko gre v šolo, zjutraj večkrat joka, včasih se zgodi, da zaradi glavobolov sploh ne gre v šolo. Tudi moja mama je zaradi tega precej obupana. Čutim, kako šola zdaj celi družini predstavlja hud stres. Po drugi strani pa razmišljam, da ima šola pretiran vpliv na življenje otrok, sploh ves tisti stres, ki ga povzroča nabiranje točk. Nekje sem slišala (pa ne vem, če je res), da v Italiji na primer osnovnošolci sploh ne nabirajo točk, ampak se lahko vsak vpiše na srednjo šolo po svoji želji. Potem sicer ni nujno, da to šolo tudi zmore dokončati, a se lahko prepiše. Kako pa vi gledate na šolski sistem, sploh osnovno šolo, kakšne so vaše izkušnje, kaj bi spremenili, kaj vam je bilo všeč in kaj ne?
Mia, 17 let

Draga Mia!
Najprej bi se ti rada zahvalila za tvojo odločitev, da si z nami delila svoje pomisleke glede šolskega sistema ter težav, s katerimi se srečuje tvoja sestrica. Prepričana sem, da se tvojim vrstnikom in vrstnicam po glavi, bolj ali manj, podijo podobne misli – s takšnimi sem se predvsem v času srednje šole soočala tudi jaz!
Praviš, da ima po tvojem mnenju šola prevelik vpliv na življenje otrok in mladostnikov – tukaj se povsem strinjam s teboj. Šolski sistem v Sloveniji je oblikovan tako, da je za vpis na želeno srednjo šolo ter kasneje na fakulteto treba doseči določeno število točk, potrebnih za izbrano nadaljevanje šolanja. Številnim mladostnikom to predstavlja veliko obremenitev, saj je v primeru, da se nekdo želi vpisati na srednjo šolo oz. fakulteto z visokimi omejitvami, treba vložiti veliko truda, časa ter razumevanja snovi. V nasprotju s slovenskim šolskim sistemom, ki se osredotoča predvsem na pomnjenje velike količine snovi ter doseganje visokih rezultatov, pa se denimo na Finskem otroci in mladostniki učijo tudi praktičnih veščin, kot so recimo šivanje, kuhanje ipd. Mislim, da bi bilo to smiselno vključiti tudi v slovenske šole, saj so praktične veščine poleg teoretskega znanja izjemno pomembne in uporabne tudi kasneje v življenju.
Vsemu stresu navkljub pa sem prepričana, da je znanje, ki ga pridobimo skozi osnovno ter kasneje srednjo šolo, zelo pomembno ter koristno, saj nam širi obzorja in nam omogoča, da nadgrajujemo svoja močna področja ter talente. Pravzaprav imamo kar velik privilegij, da je šolanje v Sloveniji brezplačno, saj morajo denimo v Angliji starši odšteti precejšnje vsote denarja, da njihovi otroci lahko obiskujejo osnovno in srednjo šolo – mnogo otrok v Afriki pa te možnosti sploh nima!
Za konec bi te želela še opomniti, da kljub vsem obveznostim, ki jih od tebe in tvojih vrstnikov zahteva šola, ne pozabiš nase ter na svoje dobro počutje. Zelo pomembno je, da ne zanemariš tistih obšolskih dejavnosti, hobijev, ki te napolnijo z energijo in ob katerih odmisliš ves stres in obveznosti, ki te še čakajo. Lahko je to vsaj 20-minutni sprehod, poslušanje glasbe, branje knjige, pisanje dnevnika, risanje, druženje s prijatelji, čas, preživet z družino, ipd. Ne pozabi, da je skrb za svoje dobro počutje enako pomembna kot šolske (in druge) obveznosti. S takšnim ravnotežjem sem prepričana v tvoj uspeh!
pozdravček, Neža, župnija Zreče

Mia, pozdravljena.
Sem Iza, tako kot ti sem tudi jaz dijakinja gimnazije. Razumem tvoje pomisleke glede šolskega sistema. Želja po sprejetju na določeno šolo z omejitvami lahko posamezniku povzroča precej stresa. Hkrati menim, da so omejitve postavljene z dobrim razlogom – v nasprotnem primeru bi bilo ogromno ljudi z enako izobrazbo, ki se ne bi mogli zaposliti, v nekaterih poklicih pa bi kadra primanjkovalo. Tudi ovrednotenje znanja z ocenami se mi zdi smiselno, je neka motivacija oziroma gonilo, ki nas prisili, da znanje dejansko osvojimo. Razumem, da je to za nekatere zelo naporno. Mogoče je pomanjkljivost sistema to, da takim posameznikom ni namenjene več pomoči in strpnosti. Če prav razumem, ima tvoja sestrica motnjo pomanjkanja pozornosti. Verjetno ji bo v srednji šoli najlažje, če izbere izobrazbo v smeri, ki jo res zanima. Mogoče ji lahko pomagate z iskanjem in raziskovanjem njenih hobijev in talentov. Najpomembnejše je, da ji pomagate pri zavedanju, da šola ni vse. Marsikdo brez blesteče izobrazbe v življenju ogromno doseže. Nismo vsi ljudje za vse, vsak je poseben in dober na svoj način. Vse se zgodi z razlogom, ne pozabi, da nas nekdo od zgoraj vedno varuje. Če sestra ne bo sprejeta na želeno šolo, ima Bog zanjo druge načrte. Upam, da njej in vaši družini ta situacija povzroči čim manj stresa. Osredotočite se na njene dobre lastnosti in imejte se radi. 😊
Iza, župnija Prihova

Pozdravljena, Mia!
Menim, da je izobrazba (posledično tudi šolski sistem) nujno potrebna. Ne predstavljam si, da bi danes nepismena oseba sploh lahko živela povprečno življenje. Mislim, da naš šolski sistem ni popoln, se mi pa zdi kar smiseln. Z osnovno šolo imam kar dobre izkušnje, saj mi je šla odlično :). Všeč so mi bile izbirne vsebine, športni dnevi, ekskurzije, tekmovanja. Niso mi bili všeč nekateri predmeti, domače branje, stvar z nadarjenimi učenci, ocenjevanja, ki so temeljila na pomnjenju …
Mislim, da bi v osnovnih šolah moralo poučevati več moških, malce bi tudi spremenil učno vsebino, kajti o slovenski osamosvojitvi se nismo ničesar naučili. Težavnost bi pa celo povečal, saj je po moji grobi oceni bila približno četrtina vseh vrstnikov na moji osnovni šoli zlatih učencev.
Rekel bi tudi, da je šola vzrok za stres, da pa je njegova količina odvisna od pričakovanj nas samih, naših staršev …
Žal mi je, da ima tvoja sestra takšne težave. Sočustvujem, kaj več pa ne znam.
Luka, župnija Zreče

Živjo, Tamara!
Ob misli na raziskavo, ki si jo zasledila, tudi mene strese, vendar za to ne bi krivila šole. Šola nam v veliki meri ponuja izobraževanja in ozaveščanje glede tega. V prvi vrsti bi se glede omenjene raziskave vprašala, ali so starši teh najstnic zadovoljni s svojo postavo in zunanjim videzom, saj se to prenaša tudi na otroke. Morda imajo najstnice tak zgled že doma, od otroštva. Po drugi strani so tu še družbena omrežja, ki pa niso edina kriva za tako mišljenje najstnic. Kaj pa novice vseh vrst? Tudi pri uporabi družbenih omrežij bi morali imeti prvo vlogo starši, že ko otroku kupijo telefon ali računalnik. Na spletu so vsebine, ki imajo starostno omejitev. Ker je v najstništvu nekaj najboljšega kršiti vsa pravila, najstniki zaidejo tudi na strani s starostno omejitvijo, kjer lahko napišejo katerokoli letnico rojstva. Problem je, da družbena omrežja brez večje cenzure dopuščajo objavljanje takih vsebin. Rešitev vidim v tem, da bi na spletu vzpostavili strožjo cenzuro in s tem preprečili dostop najstnikov do teh vsebin do polnoletnosti. Sicer pa leta niso merilo za nezadovoljstvo s svojim telesom!
Ana, župnija Mokronog

Pisanje Mie me je potegnilo v razmišljanje, saj sem ravno vključen v proces pedagoško-andragoškega izobraževanja. Srečujem se z vsebinami, ki sestavljajo različne učne procese: ocenjevanje, didaktični pristopi in podobo. Lahko priznam, da z veseljem spoznavam ozadja in smiselnost posameznih delov učnega procesa. Dragoceni se mi zdijo tudi trije različni odgovori mladih na Mijino pisanje, ki pritegnejo k dodatnemu razmisleku, kako njeni vrstniki, vrstnice gledajo na slovenski šolski sistem. Vsak izmed njih doda svoj poudarek. Njihova razmišljanja se mogoče nekoliko manj dotikajo še ene tematike, ki se mi jo zdi smiselno dodati ob bok, namreč, kako starši stojijo svojim najstnikom ob strani v izobraževalnem sistemu. Kolikokrat mogoče starši svojim otrokom postavijo lestvico šolskih ciljev tako visoko, da jim to prinaša dodaten pritisk in stres? Prepričan sem, da glede tega zagotovo ni enoznačnega recepta, vendar se dinamika ne razvija samo na strani izvajalcev šolskih vsebin, ampak tudi na nivoju družbe, družine oz. staršev v odnosu do šolskega sistema. Ali če povem s primerom: Pred nekaj tedni sem bil na enem od kariernih sejmov, kjer so se predstavljale tudi različne fakultete. Od strani sem opazoval dogajanje pri enem izmed predstavitvenih pultov, ki sta se mu približala mama in sin, verjetno dijak zadnjega letnika. Vsa vprašanja je zastavljala mama, sin je zgolj tiho stal v ozadju. Sam pri sebi sem se spraševal, kdo se pravzaprav želi vpisati na določeno fakulteto.
Strinjam se, da se da v šolskem sistemu marsikaj spremeniti, marsikaj je mogoče olajšati, in zagotovo se bodo spremembe dogajale, saj gre za proces, ki se spreminja. Razmere nikoli niso črno-bele. In ne želim si, da razglasimo zgolj grešnega kozla, bodisi učitelje, ocene, sošolce, starše bodisi sebe, če mi učenje trenutno ne gre … Vse našteto lahko pomaga, da se učenje preliva v konkretno življenje in da pripomore k življenjskim veščinam ter modrosti.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2023), 60-61.

Neka dežela je bila znana po pridelovanju pšenice. Toda niso imeli vsi ljudje žitnih polj. Kralj, znan po svoji modrosti in dobroti, je prosil bogate kmete, naj delijo svoje žito z revnimi.
»Koliko moramo dati?« so spraševali.
»Kolikor želite sami,« je odgovarjal kralj.
Nekaterim se je zdela kraljeva zamisel dobra, drugi so vanjo dvomili, tretji pa so bili proti njej. Vendar so vsi čutili dolžnost, da morajo nekaj dati. Nekateri so dali polno vrečo žita, drugi polno vedro, tretji pa polno skodelico.
To se je dogajalo nekaj let. Potem je nastopila slaba letina po vsej deželi. Tedaj je kralj razglasil, da ima zaloge žita, ki ga lahko razdeli med ljudi. Vsako leto je namreč del žita, ki ga je dobil od bogatih kmetov, prihranil za slabe čase.
»Koliko bomo dobili?« so spraševali ljudje.
Kralj je odgovoril: »Kdor je dajal polno vrečo, bo dobil polno vrečo. Kdor je dajal polno vedro, bo dobil polno vedro, kdor je dajal polno skodelico, pa bo dobil polno skodelico.«

***
Jezus nas uči: »Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Lk 6,38).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2020), 13.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 56-58.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sv. Pavel nam v Pismu Galačanom zelo nazorno pove, kaj so sadovi Duha, in kako se kažejo v življenju tistih, ki hodijo v Svetem Duhu (prim. Gal 5, 22). Bog nam po Svetem Duhu daje darove, mi pa smo povabljeni, da te talente v sebi odkrivamo, jih v sebi udomačimo in koristno uporabimo Sadovi nastanejo, ko darovom dodamo svojo ‘sestavino’; ko jih sprejmemo in jim damo prostor ter z njimi sodelujemo, takrat postanejo v nas sadovi Svetega Duha. Prva med njimi je LJUBEZEN, in zadnjič smo omenili čudoviti Pavlov slavospev ljubezni (1 Kor 13,4-7). Danes pa spregovorimo še o veselju, miru, potrpežljivosti in dobrohotnosti.

VESELJE
Veselje je najbolj prepoznavno znamenje božjega kraljestva, ki prihaja. Že Jezusov prvi prihod je spremljalo veliko veselje: »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,13).
Kristjan že dolgo pozna resnico, ki jo je danes potrdila tudi medicina in znanost: smejati se ni samo nekaj, kar je značilno za otroke, to ni nikakršna otročarija; smeh dobro dene ljudem vseh starosti in je zdravilo za telo in duha.
Tudi Bog se smeje (Ps 2,4) in Sveto pismo je polno veselja: samo Nova zaveza ga omenja 250 krat. Ameriški teolog Harvey Cox je zapisal: »Smeh je eden od načinov, s katerim lahko pokažemo, da smo kristjani, smemo ga primerjati znamenju križa, ki je najbolj prepoznavno znamenje kristjanov.«

Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje. (papež Frančišek)

Hoditi v Duhu torej pomeni tudi biti polni radosti, prekipevati od veselja, ne samo biti dobri, ampak tudi prijetni, simpatični … Če je človek podoba in slava Boga, se to toliko bolj pokaže takrat, ko o kristjanu kdo reče: Kako prijeten, simpatičen je ta človek! Morda je to največja možna pohvala tako za človeka kot tudi za Boga, njegovega Stvarnika. In veliko pomoč za razumevanje življenja nudijo starši, ki se dajo voditi Svetemu Duhu in si prizadevajo za veselje v družini. »Če iz srca jemljemo in drugim dajemo, se vrača v podvojeni meri. Razdajaj veselje, če hočeš biti vesel. Razdajaj srečo, če hočeš biti srečen,« je zapisal Franc Sodja.
Sveti Duh ni cmerav, dolgočasen, nezanimiv, … sitnež, ki stalno samo stoka … Ne, Sveti Duh ne prenaša zamorjenosti! Mistikinji prejšnjega stoletja Madeleine Delbrel je bila navdihnjena molitev, ki bi jo morali večkrat premišljevati vsi, ki se pripravljajo za pot v Svetem Duhu: »Gospod, daj, da to naše življenje ne bo podobno šahovski igri, pri kateri je vse vnaprej preračunano; tudi ne tekmi, na kateri se je treba strogo držati pravil; življenje naj ne bo podobno matematičnemu problemu, s katerim si razbijamo glavo; marveč naj bo to praznovanje brez konca – na katerem se obnavlja srečanje s teboj. Kot ples, med rokami tvoje milosti, v vesoljni glasbi ljubezni …«

MIR
Medtem ko je graditeljem babilonskega stolpa zmešal jezike (1 Mz 11,1-9), so ob njegovem prihodu na Binkošti (Apd 2,1-11) vsi razumeli tisto, kar so govorili apostoli, ko so oznanjali “velika Božja dela” (Apd 2,11).
Sveti Duh združuje, je graditelj edinosti, miru in sloge. »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha« (1 Kor 12,13). Kdor hodi v Duhu, si prizadeva za edinost in želi mir. Z drugimi besedami: misli na mir, govori besede miru in zna najti način, kako tudi v praksi nekaj narediti za mir.
Misli miru. Vse se rojeva v glavi posameznika, tudi mir. Orožje samo ne ubija; človek je tisti, ki se odloči, da ga bo uporabil za ubijanje, on je tisti, ki hoče ubijati. Ko bodo ljudje razoroženi v glavah, bodo razoroženi tudi v srcu, tudi v rokah.

Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu (sv. Janez XXIII.)

Besede miru. Pisateljica Simone de Beauvoir je zapisala, da obstajajo besede, ki imajo podobno ubijalsko moč kot plinske celice. Nekatere od teh so pravi projektili: ‘Norec’, ‘Butec’, ‘Nimaš pojma’ … Na drugi strani pa so tudi besede, ki pomirjajo, božajo: ‘Smem’, ‘Hvala’, ‘Oprosti’, ki jih je papež Frančišek svetoval kot ključ, s katerim odpiramo vrata do sreče in miru v družini.
In na koncu še dejanja miru. Najbolj preprosto in pristno dejanje miru je nasmeh, sledi mu spoštovanje, sprejemanje drugih, dejavno služenje in odpuščanje. Nekega dne je prišla k sv. Frančišku Saleškemu neka malo bolj živčna ženska in ga vprašala: »Kaj bi lahko storila za mir na svetu?« Sveti škof iz Ženeve ji je mirno odgovoril: »Začnite s tem, da nekoliko bolj tiho zapirate vrata!« Tudi dobra vzgoja je pot miru: tudi tako hodimo v Duhu.

POTRPEŽLJIVOST
Včasih rečemo ‘sveta potrpežljivost’ (to pomeni, da potrpežljivost iz nas dela svetnike). Mi smo tisti, ki moramo znati povezati potrpežljivost s Svetim Duhom. Padre Mariano, slavni televizijski pridigar (1906–1972), je takole govoril o potrpežljivosti: »Ne vem, če je bilo kdaj kakšni svetnici ime Potrpežljivost, bila bi pa zelo potrebna. Nekoč mi je neka zelo razgledana oseba rekla, da so za naše življenje zelo pomembne tri stvari: ščepec znanosti, žlica modrosti in sod potrpežljivosti. Da bi živeli – je nadaljeval oče Mariano – in dovolili tudi drugim, da bi živeli v miru. Če nimamo svetnice, ki bi se imenovala Potrpežljivost, pa je gotovo potrpežljivost tista, ki nas vse dela svetnike …«

Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh. (papež Frančišek)

Hoditi v Duhu pomeni oborožiti se s potrpežljivostjo, ker je potrpežljivost božja iznajdba. Bog biva (J), toda je potrpežljiv tudi v svojem delovanju, nič se mu ne mudi tega razlagati. Kako resničen je pregovor, da “božji mlini meljejo počasi”. Oborožiti se s potrpežljivostjo je tudi ena od številnih hčera modrosti. Trenutek potrpežljivosti nas obvaruje pred veliko zablodo; trenutek nepotrpežljivosti pa nam lahko uniči življenje … Biti moramo potrpežljivi sami s seboj, prav tako kot je Bog neskončno potrpežljiv z nami. Sv. Frančišek Asiški je dejal, da »Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.« Naš pregovor pravi, da je “potrpljenje božja mast, gorje pa tistemu, ki se z njo maže … da potrpežljivost odpre železne duri.

Potrpežljivost je oblika krščanskega poguma in srčnosti. Lažje se je boriti proti zlu in premagovati zlo, kakor prenašati hudo. (Tomaš Špidlik)

Vsekakor drži, da je dejavna potrpežljivost (še enkrat poudarimo, da to ni neodločnost) krepost velikih duš: krepost duš ki hodijo v Svetem Duhu. Ko nam nimamo potrpežljivosti in bližnjega ne znamo sprejeti z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi in napakami, tedaj začnejo razpadati družine, združenja, skupnosti …

DOBROHOTNOST (BLÁGOST)
Znani italijanski razlagalec Svetega pisma Gianfranco Ravasi je zapisal, da je blágost, o kateri tu govori sv. Pavel, “dobrohotnost, ki odpušča”. Hoditi v Duhu, zato pomeni tudi sprejemati in odpuščati.
Sprejemati je ena največjih moči Boga (ali morda Bog ne živi tako, da odpušča), ki jo svet tako zelo potrebuje.
V začetku našega tisočletja lahko odpuščanje postane ena najbolj revolucionarnih idej, ki so si jo kdaj koli ljudje izmisliti, da bi preživeli. Francoski mislec Philippe Lacoue-Labarthe zatrjuje: »Nekaj mi pravi, da je odpuščanje najbolj ponižna beseda, nekaj najtežjega, nekaj, česar si Zahod ni nikoli upal izgovoriti in ki se jo moramo naučiti izgovarjati, sicer se utopimo.« Bog si je človeško družbo zamislil kot skupnost bratov in sester, ki naj živijo v ljubezni in slogi, ki naj si v stiskah med seboj pomagajo, v nesporazumih naj se prenašajo, krivice naj odpuščajo. Ko otrokom govorimo o Jezusu, moramo najprej pokazati na njegovo dobroto, usmiljenost in odpuščanje, to so lastnosti srca … Odpuščanje v svojem življenju uresničuje, kdor začne odpuščati najprej najbližjim doma: ženi, možu, otroku, sestri, bratu.

Kako težko je odpuščati, človek opazi šele tedaj, kadar mora to storiti sam. In koliko ljubezni je treba za to, da to stori. Pa koliko lahko s tem doseže! (Jörg Zink)

Kdor se pusti učiti Svetemu Duhu, pozna besedo odpuščanje. To se zdi težak jarem, vendar gre za velik dar: Kdor lahko odpusti, dejansko uresničuje Božjo voljo. »On, ki nas je učil prositi za naše dolge, nam je obljubil očetovsko usmiljenje in odpuščanje,« pravi sv. Ciprijan.
»Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati,« nas spodbuja papež Frančišek.

Kliči v meni, Sveti Duh

Kliči v meni,
Sveti Duh,
Boga in njegovo pravičnost.

Moli v meni,
Sveti Duh,
za veselje in gotovost.

Kliči v meni,
Sveti Duh,
po svobodi in življenju.

Jokaj v meni,
Sveti Duh,
od bolečine in žalosti.

Toži v meni,
Sveti Duh,
čez ločitev in smrt.

Poj v meni,
Sveti Duh,
pesem osvobojenja.

Raduj se v meni,
Sveti Duh,
v deželi živih.

Anton Rotzetter 

še nekaj misli na pot

Resnični mir ni sad zgolj človeških prizadevanj, ampak je vedno tudi sad našega sodelovanja z Bogom. (Stanislav Zore)

Kdor ne živi v miru z Bogom, nima miru v sebi in zato ne živi v miru z drugimi. (sv. Janez Bosko)

Mir na svetu je odvisen od prvenstva Duha! Mirna prihodnost človeštva je odvisna od ljubezni. (sv. Janez Pavel II.)

Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje. (Alojz Rebula)

Ne vlada vselej svet pokoj / sred tihega zidu; / če ne prineseš ga s seboj, / ne najdeš tu miru. (Simon Gregorčič)

Potrpežljiv človek je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta. (Pregovori)

Bog me ne spodbuja, naj bom popoln, temveč potrpežljiv, naj bom strpen in skušam razumeti slabotnost pri drugih, še zlasti pa pri sebi. (John Powell)

Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi. (Benedikt XVI.)

Odpuščanje poznamo samo tedaj, ko smo se naučili odpuščati. Ljubezen, ki jo občutimo, poznamo le, če smo jo izkazali drugim. (Louis Evely)

In Ti si tako dober, saj z menoj / si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj, / Gospod, podaril si mi odpuščanje! (France Balantič)

V krotkosti in ponižnosti srca obstoji milost sprejemljivosti, govorjenja, ravnanja, milost potrpežljivega prenašanja, sočustvovanja, molčanja in opogumljanja. (sv. Janez XXIII.)

Če bi Bog ne odpuščal, bi bila nebesa prazna. (berberski pregovor)

 pripravlja Marko Čuk

Bili smo večja družba deklet in fantov, ki smo hodili skupaj tudi v šolo in k verouku. Po končani osnovni šoli smo se vozili v mesto, se sestajali pri mladinskem verouku, peli v našem zboru ob spremljavi domačega ansambla takratne uspešnice Pesem vesela naj Gospoda slavi … in podobne. Skupaj smo šli tudi na ples, saj smo bili mladi. Nekaj bolj pridnih za učenje je šlo naprej v šolo, drugi pa smo se že zaposlili.
Vsako leto so gasilci v našem kraju priredili veselico. Dokler sem bila v osemletki, se je nisem udeleževala, ko pa smo s prijatelji “pogledali v svet”, smo bili redni gostje na njej.
Tako tudi tistega leta.
»Pozno je, gremo domov!« so začeli nekateri priganjati.
»Nikakor! Ravno sem se dobro razmigala in razživela. Še malo ostanimo,« sem ugovarjala. Spomnila sem se, da me jutri čaka odgovorno delo in rekla sama pri sebi: “Morda bi pa morala res domov in se dobro naspati … Malo bom še tukaj. Ravno igrajo mojo najljubšo pesem, moram jo slišati do konca.” Teh mojih najlepših pesmi pa ni bilo konca in z nekaterimi iz skupine sem uživala v petju in plesu.
Že se je začel ponedeljek, delovni dan, ko sem šla domov in se spravila k počitku. Bila sem vsa razigrana od plesa in glasba mi je odzvanjala v glavi, da dolgo nisem mogla zaspati. Nazadnje me je le odneslo v svet sanj, kjer je bilo prav tako prijetno kot prejšnji večer na veselici.
Ko sem se zbudila, je sledil šok. Vsi avtobusi so odpeljali. Brat je z avtom odšel v službo že pred nekaj urami. Nikogar ni bilo, ki bi me lahko peljal na avtobus v sosednem kraju. Če grem peš, gotovo ne bom prišla pravočasno na sestanek. “Kaj naj storim?” sem razmišljala. “Mlekar!” se mi je posvetilo. On bo zdaj prišel v našo vas po mleko, odpeljal ga bo v mlekarno in me spotoma odložil na avtobusni postaji.
Pohitela sem na vas, kjer so se že zbirale gospodinje z vedri svežega mleka. Moje noge niso bila prav nič podobne tistim zvečer, ko so tako lahkotno in veselo plesale. Od sramu so bile trde in so mi skoraj klecale.
»O, si tudi prinesla mleko!« so se začele smejati žene, ki so dobro vedele, da mi nismo imeli svoje zemlje in živine.
»Ali si bila na veselici? Moralo je biti lepo. Tako glasno so igrali, da sem lahko plesala kar v kuhinji,« je rekla ena od njih.
»Zaspala si in avtobus ti je odpeljal. Prepozno si šla spat, kajne ampak luštno pa je bilo!« so mi privoščile. Takih in podobnih opazk ni manjkalo.
Končno je prišel mlekar in brž so mu povedale, da bo imel mlado sopotnico in naj pazi, da jo srečno pripelje. Dekle je izmučeno od plesa, neprespane noči in skoraj brez glasu od petja.
Joj, kako mi je bilo nerodno! Splezala sem v kabino tovornjaka in se globoko oddahnila. Najhuje je za menoj, sem si rekla, samo še nekaj kilometrov vožnje in rešena bom!
Namesto na glavno cesto je mlekar zavil proti sosednji vasi. »Veš, mleko začnem pobirati v vaši vasi,« ji je rekel, »potem pa grem še po drugih vaseh.« Na kaj takega nisem pomislila.
Kakšna pokora za predolgo veseljačenje! Gospodinje cele doline bodo videle, da sem zaspala in zamudila avtobus. Nasmihale so se mi, jaz pa sem bila čisto majhna in se skrivala, kolikor se je dalo.
Na naslednji veselici sem bila med prvimi, ki je šla domov spat, saj me je tisto pobiranje mleka močno streznilo.

Heli.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 79-80.

Če naznanim, da so pred nami kondicijske priprave, mislim, da je vsakomur jasno, kaj ga čaka oz. kaj si lahko predstavlja pod samim naznanilom. Prav tako zelo jasno nam zveni, če so to priprave na maturo, priprave na sprejem, priprave na slavje … zmanjka pa nam lahko podnapisov, ko slišimo izraz postni čas. Prepričan sem, da si vsak od nas, ko sliši izraz postni čas, nekaj predstavlja, največkrat je to povezano z neko odpovedjo in, če skušam ponazoriti še bolj plastično, da se ne jé mesa. Mladi, s katerimi sem bil pri tokratnem pogovoru, so me prijetno presenetili s svojim razmišljanjem, poznavanjem in idejami za postni čas. Priprava na praznovanje velike noči. Če mi velika noč kaj pomeni, če je v mojem verskem življenju prostor za Jezusovo vstajenje in odrešenje, potem bo imela mesto tudi priprava na to, kar je postni čas.
Postni čas ni in ne sme biti samo odpoved nečemu, ampak gre v prvi vrsti za spoznavanje samega sebe. Kaj me v življenju zadržuje, da nisem svoboden? Kaj me zasužnjuje in mi preprečuje, da bi zadihal svež zrak? Šele ko vidim samega sebe, si izdelam načrt, ki lahko pomeni mojo odpoved ali dodatno aktivnost. Mogoče je v mojem življenju preprosto potrebno priviti kakšen ventil, da ne bo puščal. Ali pa začnem z neko novo aktivnostjo, ki mi je dolgo časa predstavljala izziv, pa me je bilo strah – predvsem, kaj si bodo drugi mislili o meni. Postni čas ne sme biti priložnost, da se kažem pred drugimi, kako sem fajn, ker mi uspeva ta ali ona stvar, ni čas za javno razkazovanje. Je čas za osebno spoznavanje in zorenje. To je čas za brušenje in dodajanje.
Postni čas so kondicijske priprave naše vere. Postni čas so priprave, lahko bi rekli na maturo, na zrelostni izpit naše vere, verskega življenja in naše pričevanjskosti. Postni čas je priprava na sprejem, na slavje odrešenosti, svobode in zmage.

FRIŠKOVEC, Robert, (Klepetamo z Robertom). Ognjišče (2012) 3, str. 108-109.

Zgodba

Dekle in kontaktna leča

(nadaljevanje zgodbe  Prositi Boga)

Dekle je slišalo fanta, ki je spraševal, kdo je izgubil kontaktne leče. Na ves glas je zaklicala: »Jaz sem jih izgubila!«
Pohitela je k njemu in vesela odkrila, da so to res njene leče. Zahvalila se mu je in ga vprašala: »Kako si jih pa našel?«
Dejal je: »Zagledal sem mravljo, kako počasi nekaj nosi. Videl sem, da je to leča. Vzel sem ji lečo in jo pustil naprej.«
Ko je prišla domov, je dekle neverjetno prigodo o lečah in o svoji zaupni molitvi pripovedovala očetu, ki se je ukvarjal z risanjem karikatur.
Drugi dan je oče narisal mravljo, ki nosi lečo, z napisom: »Gospod, ne vem, zakaj želiš, da nosim to stvar. Ne morem je pojesti in neznansko težka je. Toda če ti želiš, da jo nosim, jo bom zaradi tebe nosila.«

Misel

• Križ je vsaka težava, trpljenje, razočaranje ali neprijetnost, ki nas zadene.
• Bog nam nikoli ne nalaga križev, pač pa jih dopušča, vendar ima gotovo razlog, da to za naše dobro naredi, podobno, kakor je dal mravlji, da je nosila lečo.
• Kaj je smisel trpljenja? Zakaj je zadelo prav nas? Morda ne bomo nikoli dobili odgovora na ta vprašanja, ki si jih v trpljenju pogosto zastavljamo, a ko bomo storili vse, da bi se ga znebili, ali ko bomo padli pod križem, ne smemo obupati, ampak posnemati mravljo ...

Molitev

Gospod Bog,
kot tvoji učenci razumemo,
da moramo vsi sprejeti in nositi križ.
Vemo, da lahko na križ gledamo na tri načine:
lahko prosimo, da nam ga ne pošlješ,
lahko prosimo, da nam ga olajšaš in
lahko prosimo, da nam daš dovolj moči,
da ga pogumno sprejmemo in nosimo.
Če bi nas kdaj zadel zelo težak križ,
nam daj dovolj poguma,
varuj nas malosrčnosti in obupa.
Po svojem križu, s katerim si nas odrešil,
nam utrdi vero v svojo ljubečo skrb za nas.
Navdihuj nas, da bomo sočutni s trpečimi.

Misel

Ravnaj tako, kakor ravna trgovec s svojo robo: pri vsakem kosu blaga ustvari dobiček. Ne dopuščaj izgube tudi pri najmanjši trski pravega križa. Lahko te razdraži samo vbod muhe ali igelne konice; lahko so to majhna čudaštva kakega soseda, kakšna nenamerna brezobzirnost, nepomembna izguba drobiža, rahel nemir duše, neznatna telesna slabost, malenkostna bolečina v tvojih udih. Ustvari dobiček pri vsaki stvari, kakor ga naredi špecerist, in kmalu boš bogat v Bogu. (sv. Ludvik Monfortski)

Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. (Lk 9,23)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let