Nežna barva hiše prikriva sivino notranjosti. Lepo urejeno okolje ne naznanja resničnosti, ki obstaja v tej na zunaj prijetni stavbi. Bele zavese zakrivajo notranja dogajanja. Vse je urejeno, še posebej preddverje, ki s stoli iz bambusa daje vtis poletnega počivališča. Krasijo ga lepo gojene rože, zlasti tiste velike z bohotnimi listi in bujno rastjo. Tudi lestenci pripomorejo k domačnosti velike, dolge mize, ki jo krasi ročno izdelan prt.
Prijeten dan pozne jeseni. Sonce upira žarke v sobe in sence se poigravajo po stenah. Nasmeh blažene Matere Terezije, z obrazom, ovitim v belo ruto z modrimi trakovi, na veliki sliki pozdravlja z uresničljivimi besedami: »Ubogi so naša ljubezen.«
V tej stavbi v sožitju živita zdravje in betežnost, starost in mladost. Prepletata se vihravost in spokojnost, velika pričakovanja in le želja po mirni zadnji uri. To je dom poslednjih iskric življenj, ki počasi ugašajo pred očmi tistih, ki jim nesebično podarjajo svoje moči, pozornost in spoštovanje. Z nego ter s prijazno besedo lajšajo prihod Dvojčice življenja ...
Obzirno je obiskovalka povprašala mlado dekle, s kom se lahko pogovori o gospe, ki ji ni vedela ne imena, ne odkod je. Mladenka jo je ljubeznivo popeljala v sobo k osebi, ki jo je želela videti.
Obiskovalka z nasmehom pristopi k postelji. Rjuha do vratu pokriva izmučeno telo, ki ne skriva premaganih desetletij. Bledi, skoraj voščeni prsti, čvrsto držijo z rožami poslikano rjuho. Stisnjeni členki prstov nemo govorijo o naporih, delu, trpljenju, ki se ga zdaj nihče več ne spominja. Redki, beli lasje komaj še pokrivajo glavo, ki že dneve in dneve nepremično počiva na obrabljenem vzglavniku.
Bleda, upadla lica potrjujejo dolgo in mučno pot, ki se bo zanesljivo končala tukaj, v tej sobi, ki ima samo en izhod in en odhod: tja,čez cesto, na blago vzpetino, ki jo dan in noč razsvetljujejo številne svečke in krasijo sveže pa tudi umetne rože. Le napis na plošči ali križu spominja na življenje, ki začasno ugasne, da bi ponovno zažarelo v večni luči Odrešenika.
Prijazno dekle, ki se predstavi kot negovalka, z nasmehom pokliče nekam v daljavo zagledano Elizabeto. Z blagim dotikom po licih jo želi priklicati v ta trenutek in ji povedati, da ima obisk, prihajajoči pa reče, da je gospa zelo stara in da včasih zaznava okolje, večkrat pa ga ne dojame. Povpraša, če sta kaj v sorodstvu. Odvrnila je, da ni in da je sploh ne pozna. Prišla pa je zaradi nenavadnega dogodka. Ko je že nekajkrat hodila mimo doma, je namreč opazila gospo, ki je bila takrat na vozičku, in je nepremično zrla v neko sliko, naslonjeno na okno. Pomislila je, da je kdo od njenih pokojnih ali pa živečih, ki jih morda želi videti.
Negovalka je vljudno dodala, da slika predstavlja nekega svetnika, in naj se kar pomenita, če bo gospa zmožna govoriti, ter je odhitela po opravkih.
Obiskovalka je pristopila h gospe, jo pozdravila in se predstavila, da bi jo rada spoznala in se o nečem pogovorila. Pobožala jo je po laseh, se nežno dotaknila obraza in vprašala, kako se počuti, ko je danes tako lep dan. Tudi za vnukinji, ki sta jo dolga leta negovali, je povprašala. Negovalka ji je namreč povedala, da ima gospa le vnukinji, ki skrbita zanjo.
Vse besede so odhitele nekam v neznano in se niso dotaknile babice. Nemo je ležala in oči niso gledale obiskovalke, ampak nekam daleč drugam. Da bi jo zdramila, jo je nežno prijela za roko, ki je mlahavo počivala v njeni. Rahlo jo je božala po licih in žalostna opazovala mir, ki se ni dal motiti.
Nekaj trenutkov je premišljevala, ali naj sploh vznemiri to spokojnost! Pa saj je prišla zaradi babičine nedopovedljive zamaknjenosti , ki jo je izražal njen obraz, ko je zrla v sliko. Ponovno je začela pogovor, a tokrat o podobi, ki je bila na okenski polici in je gledala naravnost vanjo. Nepričakovano je starka spregovorila jasno, brez dvomov, da je to sv. Anton, ki je velik svetnik in je storil veliko čudežev. Nadaljevala je, da so to sliko njenemu bratu ukradli hudobneži, tatovi, a ko so jo našli, so jo dali njej in zdaj je ves čas z njo.
Obiskovalka je pristavila, da je zraven svetega Antona tudi ena manjša slika, in še ni dokončala stavka, ko je babica pojasnila, da je to podoba Marije Pomagaj z Brezij.
Nedoumljiva moč je bila v Elizabetinih besedah. Čudovita milina, mir in spokojnost so prežarjali njena lica. Nepopisen je bil izraz oči, ki so tako zaupljivo zrle v sveti podobi. Kot da bi se zbudila iz trdnega spanca ali se vrnila iz daljav, je jasno, razumljivo in s popolno prisotnostjo duha izrazila vse svoje zaupanje v varstvo Božje Matere in svetega Antona.
Obiskovalka je skušala nadaljevati pogovor in je vprašala za njeno ime, čeprav ji je negovalka povedala, kako je babici ime. Elizabeta se je še enkrat ozrla v podobi, za hip zastala in na vprašanje jasno odgovorila: »Micka«.
Starko v sosednji postelji je negovalka pripravljala za večerjo in jo vzdignila v položaj, ki ji najbolj odgovarja. Pazljivo ji je nastavila brisačko pod brado, zravnala vzglavnik, lase poravnala nazaj, roke povlekla na rjuho in je z neverjetno nežnostjo in potrpežljivostjo žlico za žlico dajala že onemogli, pa vendar živi osebi, ki je bila popolnoma odvisna od drugih. Usihajoče življenje se je brez zadržkov predajalo živahnemu, mlademu bitju, ki je svoje moči in veselje vsak dan podarjalo drugim in se v viharnih letih soočalo s končnostjo, z vsem, kar prinaša iztekajoče se življenje.
Iz kuhinje je odmeval vesel pogovor deklet, ki so se pripravljale streči in blažiti trpljenje osamelih bitij, ki so v domu čakala na končno slovo.
Sonce se je počasi skrivalo in bledi žarek se je za hip ustavil na sveti podobi. Svečke na gričku so vse jasneje trepetale na vzglavjih svojih varovancev.
Ob slovesu od negovalke se je obiskovalka znova ozrla na napis, ki je pri vhodu v dom naznanjal ljubezen do onemoglih. S stiskom rok in hvaležnim pogledom na sliko blažene Matere Terezija iz Kalkute sta se poslovili tudi od doživetja, ki bogati in opominja.
DRAGAR, Milanka. (zgodbe). Ognjišče (2011) 2, str. 28

Z babico sva hodili okoli štantov. Sejmišče je bilo živo, maša se je pravkar končala, vsepovsod je mrgolelo romarjev.
Držala sem se je za roko, močno, kolikor sem mogla. Na koncu sem jo že tako stiskala, da je ustavila korak, se obrnila k meni in rekla: »Dokler se z mano, se ti ni treba bati! Ne boš se izgubila!«
Pokimala sem ji in si skrivaj obrisala solzo. Pekle so me žuljave noge, desno sem dvigovala še takrat, ko sem stala. Leto pred tem sem dobila za god nove čevlje in jih hitro prerasla. Zdaj so me tiščali, tako da sem komaj še hodila.
»S premajhnimi čevlji pa ne moreš na tako pot,« je govorila babica zjutraj, ko sva se obuvali. »Dobila boš žulje. Preobuj se!«
»V kaj pa?«
Z mamo sta se spogledali. Obe sta vedeli, da bodo novi čevlji prišli na vrsto kasneje. Pozimi...
»Saj se bosta peljali z vlakom. Bo že potrpela,« je odgovorila mama nazadnje in mi pokimala.
»Prav,« se je vdala babica. »Bova pa hodili bolj počasi. Na romanje se tako hodi vedno počasi...«
Pa sva šli. Zjutraj, navsezgodaj, sva sedli na vlak in se odpeljali v meni popolnoma neznan kraj.
»Ali si vzela vse, kar sem ti naročila?« je vprašala babica enkrat vmes. Bili sva že dolgo na poti.
»Vse imam tukaj, v nahrbtniku,« sem ji odgovorila.
V majhen, zelen nahrbtnik sem že dan pred tem potlačila rezervne nogavice, nekaj jabolk in v časopisni papir zavit velik krajec kruha. Toliko, da ga je bilo dovolj za obe. Dobro sem vedela, da babica v svoji veliki črni pompaduri - tako je pravila svoji žametni, lesketajoči se torbici - skriva tudi kakšen priboljšek zame. Tako me hrana ni skrbela.
Z vlaka sva sestopili čez dobro uro in pol in se z drugimi vred pognali v hrib. Na vrhu tistega hriba je že zvonilo.
»Vse imam s sabo, kar si naročila,« sem ji rekla še enkrat, ko sva bili nekje sredi poti. »Moj nahrbtnik je kar težak, veš!«
»Res?« je rekla babica. »Pa ga daj meni!«
»To pa ne!« Poskočila sem k nji in jo prijela za roko. Hodili sva druga ob drugi, brez besed. Jaz malo opotekaje, ona pa urnih korakov, visoko vzravnana.
Moja babica je bila visoka, močna ženska. Delovala je strogo, prav mogočno. Nosila je temne, okoli vratu in rokavov nabrane bluze. Tisti naborki so bili običajno izvezeni. Iz »špic«, kakor je pravila ona belemu, nakodranemu vezenju. Nosila je dolga krila in visoke lakaste čevlje, zavozljane čisto do sredi meč. Imela je bogate lase, spletene v figo na tilniku, ali pa ji je dolga temnorjava kita obkrožala kar cel obraz. Njen obraz je bil vedno resen, malokdaj sem jo videla smejati. Če pa se je ta bledi in nekoliko trdi obraz razlezel v nasmeh, je ta veljal meni. To je bilo ponavadi takrat, kadar sem kaj pravilno prebrala iz njene debele mašne knjige ali iz moje kartonaste slikanice, ki mi jo je na eni takih najinih poti kupila. Če sem besedo izpustila ali jo izgovorila narobe, me je hitro popravila. Vse iz tiste mašne knjige in iz mojih slikanic je znala na pamet.
»Ko prideva do cerkve, se me drži še bolj!« je govorila babica ves čas, ko sva hodili, in še potem, ko sva že sedeli v klopi in peli. Skoraj vse cerkvene pesmi sem znala na pamet, preden sva šli na tako romanje, me je temeljito izprašala in takrat sem morala peti. Tisto pa je bilo hujše od branja! Tako, kot nihče pri naši hiši, tudi jaz nisem imela posluha. Trudila sem se, a zaman. Oče je bolj brundal kot pel, mama je poskušala, a ji ni šlo najbolje, babica pa... »Vse se boš naučila, tudi petja!« me je opogumljala. »Le misliti moraš na tisto, kar poješ! Saj znaš misliti. Poglej, kako lepo že bereš. Še v šolo ne hodiš, pa že bereš!« je govorila ponosno. Vedela je, da je vse to njena zasluga. Vse dolge zimske večere in kisle jesenske dneve je porabila za to, da me je učila. Učila in pripovedovala. Svoje zanimive kratke zgodbe. Imenovala jih je povesti. Naučila me je brati, tudi malo pisati, deklamirati, predvsem pa poslušati! Kljub temu, da sem bila zelo živ in neukrotljiv otrok, je to njej uspelo. Vedela je, kako mora z mano... Vse to sva nekako obdelali, le petja ne...
Ko sva sedeli v cerkvi, druga ob drugi, sem še zmerom sklonjene glave pogledovala k nji, roke so se mi potile in moj glas, ki sem ga zaslišala, je bil podoben tožbi.
»Mama,« sem zašepetala, toliko, da me je pogledala. Babici sem pravila mama, tako je bilo takrat v navadi na kmetih. »Mama, meni ne gre! Praviš, da moram misliti na tisto, kar pojem. Vedno to počnem, a kljub temu ne znam...«
Prizanesljivo me je potrepljala po glavi in rekla: »Da le dobro misliš! Samo da si dobra...«
Od tistega najinega petja sva odšli skupaj z množico skozi vrata, ven, med stojnice ali štante, ki so ponujali marsikaj: lectova srca, lesene konjičke, sveče vseh velikosti z Marijino podobo na sredi, rožne vence, različne knjižice in vetrnice, pomaranče, bombone - vse in vsega preveč za moje radovedne in lačne otroške oči. Na zadnjem štantu, stal je pod visokim macesnom, še danes ga imam v spominu, so v treh vrstah stali lončeni konjiči, ptički in petelini. Vse je bilo narejeno iz bleščeče živorjavo pobarvane gline.
Iz gline žgane piščalke in vetrnice - to je bilo najlepše, kar sem do takrat videla. Stopila sem k štantu, do brade mi je segel, in pokazala na rdečerjavega lončenega ptička. »Tega bi rada,« sem rekla babici in jo še bolj stisnila za roko.
»Lep je, kupili ga bova!«
Prodajalka je ptička zamotala v časopisni papir in ga dala meni. Poskočila sem od veselja in stekla stran, do vode. Iz stene je molela pipa in voda se je s tankim curkom natekala v majhno betonsko korito. Potisnila sem obraz pod tisti curek in pila. Ko sem se odžejala, sem postavila podenj še svojega lončenega ptička. Ko sem nalila vanj vodo in pihnila, je zapiskalo. Tako veselo je zažvrgolel, da sem skočila pokonci in niso me več bolele noge. Nobenih žuljev nisem več čutila. Vse je bilo lepo in prav, vse sončno in radostno okoli mene.
Tistega veselja se je počasi navzela tudi babica. Ko sva se spustili od cerkve po strmem hribu navzdol, si je mrmrala neko pesem. Gledala je name od strani, kako in kje hodim, in se smehljala. Poskakovala sem njej ob strani in piskala. Vso pot do železniške postaje in potem še naprej, do doma..
Vedno, kadar zaslišim praznične zvonove in ko poslušam poročila o romanjih, se spomnim tiste poti. Bila je najlepša in bila je zadnja, ki sva jo prehodili skupaj. Kmalu po tistem je babica obležala in nikoli več se nisva podali na tako pot. Na nobeno več, pravzaprav. Po tisti, po kateri je kmalu zatem odšla, je šla sama. Prepričana pa sem, da je bila kljub vsemu njenemu trpljenju v življenju tistikrat vesela. Mogoče je celo mislila na tisto najino zadnje romanje.
Piščalko sem še leta potem hranila - vse dokler se ni po nesreči razbila. Tudi črepinje sem shranila: hranila sem jih, vse dokler sem živela v moji rojstni hiši. Mogoče so še zdaj tam, čeprav malo verjamem. Odkar ni več starega podstrešja, so verjetno izginile.
Le jaz včasih še vedno sestavljam iz tistih črepinj lončeno piščalko, da mi kdaj zapoje milo melodijo davno pozabljenih dni...

ŠKRINJAR, Polona. Ognjišče (2007) 10, str. 53

Prebrala sem knjigo Zadela me je strela. Upam, da ste jo tudi vi, da mi lahko svetujete. Najprej me zanima tole: Človek gre k spovedi, dobi odvezo in je prost. Grehi so mu izbrisani. V knjigi sem prebrala, da če se to zgodi, človek umre in ni pogubljen. A če ni opravil pokore, torej odslužil, se ta duša naseli v neki ‘močvari’, kjer je vsa ‘golazen’ od črvov naprej. Ni pa pogubljen.
Človek se je spovedal, je bil odločen, da ne bo grešil več, in umre, ne gre v ‘močvaro’. Druga stvar je zadnja ura. Ko duhovnik podeli zakrament svetega maziljenja (sveto olje), v tem primeru, pa duša ne gre v ‘močvaro’, ampak v nebesa. Ali to drži? Ne razumem čisto dobro.

Spoštovana Matejka, hvala vam pravzaprav za pričevanje o vašem spreobračanju v življenju in o vašem sedanjem življenju iz vere!
Knjigo, ki jo omenjate, sem prebral. Nekaj sem o njej že napisal v lanski 3. št. Ognjišča, zato se bom tokrat omejil samo na to, kar sprašujete. Prvo vaše vprašanje se nanaša na ‘močvaro’, ki je v knjigi omenjena, in ne pomeni pogubljenja. Iz tega opisa je mogoče povsem jasno sklepati, da avtorica s tem izrazom misli na resničnost, ki jo Cerkev imenuje vice. Gre za stanje človeka po smrti v primeru, ko se mora še očistiti posledic grehov, ker se jih ni v času zemeljskega življenja. Greh namreč nosi v sebi krivdo, večno kazen (pogubljenje) – če je človek z njim popolnoma prekinil odnos z Bogom – in časne kazni. Krivdo in večno kazen pri zakramentu sprave ali popolnem kesanju odpusti Bog in to nas obvaruje pogubljenja. Časne posledice greha pa tudi po zakramentu sprave ali spovedi ostanejo in se mora z njimi človek ukvarjati in jih odpravljati; npr. negativna čustva ob nekom, ki nas je prizadel in smo bili nanj jezni. Temu služi naložena pokora pri spovedi; s prostovoljno pokoro pa lahko še pospešimo očiščevanje. Spodbudno je tudi učenje Cerkve, da si lahko pri tem med seboj pomagamo in sicer z molitveno podporo in zadoščevanjem. Posebna oblika pomoči celotnega telesa Cerkve pa so odpustki, ki so nam v tem izrednem letu usmiljenja še posebej široko dostopni. Če torej človek v trenutku smrti nima več velike krivde, ima pa še časne posledice grehov, se jih mora očistiti, predno se lahko v polnosti združi z Bogom. In to očiščevanje poteka s trpljenjem v vicah, kar je avtorica knjige v svojih videnjih gledala v simbolnih podobah. Tudi pri tem lahko tem ljudem pomagamo z molitvijo, darovanjem svetih maš, posebna oblika te pomoči je obhajanje gregorijanskih svetih maš (30 zaporedno obhajanih), in delnimi ali popolnimi odpustki za rajne. Gotovo je takšno mesečno obhajanje svetih maš in molitev za rajnega zelo močna oblika molitve celotne Cerkve za tega rajnega, kar mu gotovo pomaga očistiti se od vseh posledic grehov in se tako stanje vic zanj konča. Vnaprej se za gregorijanske svete maše ne more zastaviti daru, lahko pa potreben dar za te svete maše hrani človek sam in v oporoki zahteva, da se ta denar uporabi v ta namen; prav pa je, da to tudi ustno pove svojcem.

Gledal sem med mašo svojega najmlajšega poba, ministranta, kako se je – skoraj sedemleten – skobacal na stol, se razkomotil in pobingljal z nogami kakih dvajset, trideset centimetrov od tal!
In sem pomislil: Kako lépo je življenje, ko si otrok ... ko ne dosežeš tal ...

Ko te nosijo po rokah in se, ker še ne znaš hoditi, seliš iz naročja v naročje in je tvoje življenje eno samo crkljanje! Ko je tvoja edina resna skrb v dnevu, ali boš podrl kupčka in kdaj boš spet jedel! In malo kasneje, ko si že skoraj sedemleten, kdaj bodo počitnice in ali bo Miklavž prinesel to, za kar si ga prosil! Ko se lahko skobacaš na katerikoli stol in pobingljaš z nogami ... Trdna tla pa so daleč ... daleč ... vsaj dvajset, trideset centimetrov stran!
Nebesa!

In potem raseš!
Res je: dotikaš se tal, dotikaš se sveta ... Pridejo prve skrbi, celo prve dolžnosti. A vsak dan je čisto novo doživetje! In svet je lep: Leži pod tvojimi nogami kot pisana, čudovita, čudežna, leteča preproga, ki te odnese, kamor želiš ... Zato – skoraj sedemnajstleten – letiš ... Le redko stopiš s preproge ... Le redko se dotakneš tal ...

In raseš še naprej!
Iz otroka si postal mlad fant. Sveta nič več zgolj ne odkrivaš, ampak ga osvajaš. Na širnem polju sveta si si ujel iskrega vranca, ki mu je ime Čas. Naiven kot si, misliš, da si ga ukrotil ... Jé ti iz roke in domišljaš si, da si njegov gospodar ... Pokaš od moči in želja ... zato vranca ženeš proti ciljem hitreje, kot si želi dirjati sam ... Preskakuješ – skoraj sedemindvajsetleten – vse ovire na poti ... Le redko razjašeš ... Le redko se dotakneš tal ...
A pride dan, ko ti vranec pobegne ...
Čas gre naprej, ti pa za njim peš! Morda si res nehal rasti, nisi pa še nehal sanjariti! Prvič v življenju se zaveš tal po nogami ... Prvič v življenju te čevlji ožulijo in zvečer bolijo noge zaradi prehojene poti! A greš! Močan si! Klanec je morda strm, ti pa si trmast! Trmast in močan zadosti, da si iz polen, ki ti jih življenje meče pod noge, narediš še križ! In si ga naložiš! Ter si – skoraj sedeminštiridesetleten – domišljaš, da boš odrešil svet ... ali pa ga vsaj nekoliko popravil ...

Potem pa lepega dne – skoraj sedemdesetleten – prideš na vrh gore ... odložiš križ ... in spoznaš, da to ni bila Golgota ... da je to čisto en drug hrib ... Morda celo z grozo ugotoviš, da križa, ki si si ga naložil, nisi prinesel niti do plota ... da si se ves čas sprehajal le po domačem dvorišču ...
In te zaboli telo! Célo telo! Ne zaradi križa, ne zaradi prehojene poti! Zaboli te ... kar tako. Ker je že toliko doživelo! Ker je že toliko pretrpelo! Ker se je, bodimo iskreni, toliko veselilo in uživalo! Ker je toliko dobilo in toliko dalo. In ugotoviš, da kar te boli, sploh ni telo – ampak duša!

In ležeš! V posteljo. Teh dvajset, trideset oblazinjenih centimetrov od tal! Da zaslutiš nebesa!

Slej ko prej pa ležeš na tla. In moraš sprejeti hlad. Moraš sprejeti podlago, trdoto.
Objameš svet, ki si ga imel možnost spoznati. Objameš svet, ki si ga želel odkriti. Objameš svet, ki si ga želel imeti, posedovati. Objameš svet, ki si ga želel popraviti in rešiti. Objameš svet, ki si mu želel ubežati.
In se skobacaš na prestol, pripravljen le zate. Zlezeš v Naročje, ki te čaka.
Razkomotiš se in pobingljaš z nogami.
Ne dosežeš tal!
Nebesa!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Imam zelo kratko vprašanje, ki pa se po mojem prepričanju precej zapleteno ali celo nerešljivo: Kako postati dobri starši? Na kakšen način postanemo dobri starši in kaj je merilo pri tem? Ali naj gledamo na prizadevanje, ki smo ga vložili, ali na rezultat - naše otroke? Imam nekaj prijateljev, mladih družin, ki se zelo bojijo, kaj bo iz teh njihovih otrok. Nekateri tudi tako zelo, da se ne morejo odločiti za več otrok, ker bi radi imeli neko gotovost ... Verjetno bi vsi radi imeli neko gotovost, neko čarobno formulo, po kateri bi lahko prišli do nekega spodobnega rezultata. Pa se ljudi, ki nam je Bog dal svobodno voljo ne da oblikovati tako preprosto, zato ni odgovora, ki bi veljal za vse in za vedno. In verjetno je tako prav, kajne gospod Žorž. Sam sem prepričan, da je pri vzgoji najbolj nevarna prav prepričanost in zagledanost v lastne ideje, v neko zaprtost svojega ‘prav’ ... Nekje sem prebral neko primerjavo, da je vzgoja podobna plovbi na oceanu, kjer se lahko srečamo z vsemi možnimi presenečenji. Tako mi je prijatelj zadnjič rekel, da se včasih zgodi, da so dobri starši taki, ki sploh ne vedo, da so res dobri, drugim pa, ki mislijo, da se ne bodo nikoli zmotili in da ne rabijo nobenega nasveta, pa nič ne uspeva. Kakšno (kaj) je pa po vašem prepričanju tisto odločilno merilo, po katerem lahko nekaterim upravičeno rečemo, da so res dobri starši? Ali je to priznanje in ta etiketa sploh pomembna? Ali ni to le neka zunanja nalepka, statusni simbol?
Tilen

Dragi Tilen!
Hvala za zelo zanimivo vprašanje. Pa ste pravzaprav na vse najpomembnejše odgovorili že sami, meni ostane tako le še potrditev, da razmišljate prav, da imate zelo zdrave poglede na vzgojo. Na koncu pa vendarle ostaja odprto vaše vprašanje: ali sploh lahko govorimo o ‘dobrih’ starših, ali ni morda tudi ta označba ‘dobri starši’ le neka nalepka, statusni simbol ...
Kakorkoli gledamo na vzgojo, vendarle imamo neke osnove za to, da ocenimo, presodimo neke starše za ‘dobre’. Pa se bom ustavil že tu: ‘dobre’ sem dal v narekovaje. Iz več razlogov. Tu se bom omejil na dva:
Najprej zato, da dovolj jasno poudarim, da ‘dobri’ ne pomeni ‘idealni’, ‘popolni’ ..., ker takih staršev preprosto ni! Sam bi tu najraje uporabil opredelitev, ki jo je postavil angleški pediater in psihoterapevt leta 1992. Govorimo raje o ‘dovolj dobrih starših’! To pomeni o starših, ki niso idealni, popolni, ki delajo tudi napake!
Potem zaradi posebnega paradoksa vzgoje. Otrok se namreč v procesu vzgoje pripravlja za vstop v odraslo življenje, v katerem nič ni ‘idealno’. V tem svetu se kar naprej dogajajo napake, še več, kar naprej doživlja neke krivice, nesreče ... Ali je lahko ‘dobro’ vzgojen otrok, ki ni pripravljen na te krivice? Najbrž ne. Po nekih idealiziranih pričakovanjih starši otroku ne bi smeli povzročiti nobene krivice, ampak otrok se vendar vzgaja ob starših, zgled je najmočnejše vzgojno sredstvo ... Dobri so torej starši, ki otroka vzgajajo za resnično življenje in ne za neko iluzijo, idealizirano podobo tega življenja.
Toda ob tem se takoj postavi vprašanje: kaj pa je potem z vrednotami? Mar niso vrednote neki ideali? So ideali, vendar ideali, ki naj človeka vodijo, usmerjajo skozi življenje, h katerim človek nenehno stremi. Dobri starši otroka vzgajajo v zdravih, pravih in večnih vrednotah, vendar ne za sužnja teh vrednot, ampak za človeka, se ki bo zavestno trudil udejanjati, živeti te vrednote!
Omenil sem zgled kot najpomembnejše vzgojno sredstvo. V sodobni psihoterapevtski govorici rečemo, da se vzgoja dogaja v odnosu, v stiku med otrokom in staršem. In tu smo pri naslednjem pomembnem kriteriju. Vprašanje je torej v kakovosti tega odnosa, stika. Če pa naj bo starš v dobrem stiku s svojim otrokom, mora biti v tem odnosu pristen, iskren. Ne more biti v dobrem odnosu s svojim otrokom starš, ki “igra vlogo idealnega starša”, ki ni pristen, ki ni v tem odnosu iskren. Dobri so torej starši, ki so v odnosu z otrokom pristni, iskreni, spontani!
In še nekaj bom poudari! V vašem pismu ste večkrat postavili vprašanje ‘rezultata’, torej vprašanje merljivosti ‘starševskega uspeha’. V tem vprašanju pa tiči, po mojem prepričanju, bistvo vprašanja dobrega starševstva. Morda bo to, kar bom sedaj zapisal, malo pretrdo za današnji čas (poudarim: za današnji čas, našim prednikom je bilo to povsem jasno, in upam, da bo spet postalo jasno tudi zanamcem), a bom zapisal vseeno: starši, ki so pretirano zaskrbljeni, kakšen bo rezultat njihove vzgoje, ne morejo biti dobri starši. Otrok ni računalniški program, ki deluje pač natanko tako, kot ga je avtor sprogramiral. Otrok je samostojna osebnost, od spočetja dalje. Na to osebnost v veliki meri vplivajo že dedni dejavniki (genski zapis), v veliki meri vpliva vzgoja v najširšem smislu, ne samo starševska vzgoja, in na koncu vpliva otrok sam s svojimi svobodnimi izbirami in odločitvami. Če starše pretirano skrbi “rezultat njihove vzgoje”, se za tem lahko skriva nevarnost, da na svojega otroka sploh ne gledajo kot na samostojno osebnost, ampak kot na neki svoj ‘produkt’. Za kristjane, ki verjamemo, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi, pa je takšna drža celo zanikanje Božje vloge v oblikovanju človekove osebnosti.
Dobri starši so torej starši, ki se nenehno zavedajo, da je njihov otrok samostojno bitje, od spočetja dalje!
Seveda pa se dobri starši tudi nenehno zavedajo svoje velike starševske odgovornosti! Za nekoliko lahkotnejši konec tega odgovora, ki ne more biti popoln, ker ne bi vsega povedali niti, če bi popisali ves papir tega sveta, pa si bom privoščil neko prispodobo. Kar nekaj filmov sem že videl, v katerih je dovolj dobro prikazana vloga vzgojiteljev, učiteljev kraljevskih ali cesarskih otrok. Skrbni monarhi izberejo za bodoče vladarje najboljše vzgojitelje, kar jih lahko najdejo. Ta vzgojitelj se potem v celoti posveti vzgoji, kar zagotavlja dober stik, trden odnos. Bodočega vladarja na zahtevo staršev vodi skozi zelo trde preizkušnje, velikokrat za otroka zelo boleče. Toda, pazite: tega otroka dosledno naslavlja z »vaše veličanstvo’ in se do njega tudi iskreno obnaša v skladu s tem nazivom!
Ne moremo biti vsi starši takšni vzgojitelji svojim otrokom, a to naj bi nam bilo vsaj nek ideal, h kateremu stremimo!
Pa, ostanite ‘dovolj dober starš’ še naprej!

ŽORŽ, Bogdan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 11, str 58-59.

ZGODBA

DOKTORAT

– Za grmom je sedel zajec in nekaj pisal. Mimo pride lisica in ga vpraša:
– Kaj pišeš?
– Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
– Kakšna temo pa obravnavaš?
– Kako odreti lisico.
– Reva, kako si upaš? – zavpije lisica, zgrabi zajca in ga odvleče v grm, iz katerega se sliši cviljenje. bevskanje in rezki glasovi ...
Kmalu pride zajec iz grma in nadaljuje pisanje. Čez nekaj časa pride mimo volk.
– Kaj pišeš? ga vpraša.
– Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
– O čem?
– Kako odreti volka – odgovori dolgouhec.
– Kako si upaš? – zakriči volk. Zgrabi zajca, ga odvleče v grmovje in glasovi davljenja in zverinskega boja se razlegajo po gozdni jasi.
Spet pride iz grmovja zajec in z njim medved, ki mu reče:
»Si videl? Ni važno, kakšno temo imaš. Važno je, kdo je tvoj mentor!«

MISEL

Da, važno je, kdo je naš 'mentor'. Važno je, kdo je naš učitelj in koga poslušamo. Pomembno je, kaj navdihuje naše življenje in kaj hočemo v življenju doseči.
Sveto pismo nam to lepo pokaže na primeru dveh žena: Eve in Marije. Obe sta poslušali, a je bil njun odziv tako različen. Zakaj? Ker sta tudi prisluhnili tako različnim glasovom. Eva kači – hudemu duhu, Marija po angelu Bogu. Zato je Eva zapravila raj, Marija pa je rodila Odrešenika sveta.
Učitelj usmerja življenje učenca, zato ni vseeno, kaj berem, kaj poslušam in gledam ali kakšne spletne strani obiskujem. Vse to je moj 'mentor' za dobro ali za slabo. Če je učitelj dober, bo postal dober tudi učenec.

MOLITEV

Gospod Bog, prosimo te,
razsvetli nas, da tebe
izberemo za učitelja svojega življenja.
Ljudje iščejo oporo v svojem iskanju,
naj jo najdejo v tebi.
Naša srca so prevelika,
da bi jih mogle utešiti vsakdanje stvari,
ob katerih bi zapustili smer tvoje poti.
Naj vedno iščemo navdih
v tvoji besedi, ki je duh in življenje.
Sveti Duh, ki je razsvetlil Marijo,
da je izpolnila tvojo voljo
in postala mati našega Odrešenika,
naj vedno razsvetljuje tudi nas,
da vedno ostanemo tvoji otroci.

ISKRA

Pazi, kaj poslušaš! (Mr 4,24)

Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. (Heb 12, 2)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Danes je zahvalna nedelja. Pri pridigi je naš župnik govoril o hvaležnosti. »Sem hvaležen ali zahteven?« se je spraševal. Ta misel me je spremljala na dan zahvale Bogu za vse, kar nam daje. Ljudje mislimo, da je samoumevno dihati, hoditi, videti, slišati, misliti, delati, pa nam je vse darovano. Zato je prav, da se človek vsak dan Bogu zahvaljuje. Na zahvalno nedeljo pa se skupaj zahvaljuje vse občestvo, združeno pri maši – daritvi zahvale.
“Sem hvaležna tudi svojim bližnjim za vse, kar mi storijo, mi pomagajo, svetujejo?” sem se spraševala.
Kadar je govora o tem lepem dejanju ljubezni,se spomnim starejšega moža, ki sem mu hvaležna že od mladih let. Danes pa se sprašujem, če je dovolj, da v srcu pomislim: “Hvaležna sem mu!‌ Kaj lahko storim v zameno, da bo čutil mojo hvaležnost?”
Pred oči mi pride srečanje z njim pred nekaj tedni. Pri srcu me je zabolelo, ko sem zagledala starega moža, ki je komaj premikal noge s pomočjo bergel, ki mu sežejo prav do podpazduhe. Moliti moram zanj, da mu Bog pošlje pomoč angela varuha, kot ga je v podobi tega moža poslal meni tistega mrzlega, temnega zimskega večera na železniški postaji v Ljubljani.

***
Ko sem hodila v osemletko, sem bila samo nekajkrat v mestu. Življenje v njem mi je bilo tuje. Končala sem osemletko in začelo se je razmišljanje, kam sedaj?
»Rada bi bila šivilja,« sem rekla.
»Zakaj pa ne bi šla študirat, saj ti učenje ne dela težav,« so me nagovarjali.
»Prav, bom pa šla v šolo za medicinske sestre.«
»Nemogoče! Ko boš videla kri, boš skup zlezla.«
»Ja, bom pa študirala jezike.«
»V redu, najbolje da začneš z gimnazijo.«
Starejši sestri in brata so mi poiskali šolo in najbližji internat. Prvi letnik je bil kar v redu, le pri najljubšem predmetu – angleščini si s profesorico nisva bili prav simpatični ena drugi. Tudi ocene mi je vedno nižala, če sem se še tako trudila in sem znala snov.

***
Življenje v mestu mi je bilo še vedno tuje, zato mi je prišla kar prav odpoved internata gradbene šole, ker so imeli dovolj svojih dijakov. Vsi z drugih šol smo pristali na cesti. V bližini ni bilo nobenega drugega internata, morala bi se voziti z mestnim avtobusom. “Se bom pa z medkrajevnim avtobusom vozila domov.” Pridružila sem se vozačem. Šolski urnik se je pokrival z odhodom predzadnjega avtobusa ob sedmih zvečer, naslednji, zadnji, pa je odpeljal ob pol enajstih. Povedala sem svoji dobri, razumevajoči razredničarki in vsem profesorjem je naročila, da me morajo zadnjo popoldansko šolsko uro spustiti pol ure prej, da ne bom zamudila avtobusa. Tega so se držali vsi, razen profesorice angleščine, ki me je imela še bolj na piki. Čeprav smo imeli angleščino vsak dan, torej pet ur na teden, me je, če se je le spomnila, zadnjo uro poklicala k tabli na spraševanje. Ves razred se je potegnil zame: »Od daleč je, zamudila bo avtobus, potem bo morala dolgo čakati. Jutri jo lahko vprašate.« Profesorica pa je bila neusmiljena, nič ni poslušala, kaj ji govorijo moji sošolci.
Vsa nesrečna sem se z mestnim avtobusom pripeljala na avtobusno postajo. “Morda pa še ni odpeljal, včasih ima zamudo,” sem hitela na našo številko na koncu postaje. Vse je bilo prazno, temno, niti luči niso vse gorele. “Kam naj grem? Zunaj je mraz, pa še strah me je tujcev, ki se stalno obregajo obme s tujimi, grdimi opazkami. Iti moram nekam, kjer je svetlo in je več ljudi.” Šla sem v čakalnico na železniški postaji. Bila je polna, skoraj zasedena. Stala sem tam ob steni in zaradi tesnobne osamljenosti sredi tujcev mi je šlo skoraj na jok.
Stalno so se odpirala vrata in kot bi nekoga pričakovala, sem vsakič pogledala, kdo bo vstopil. In glej, srce mi je poskočilo od veselja, ko sem zagledala znani obraz očetovega sodelavca in našega krajana. Planila sem k njemu, kot da bi prišel moj angel varuh, poslan od Boga.
Presenečeno me je pogledal: »Kaj pa ti delaš tukaj ob tej pozni uri?«
Povedala sem mu, kaj se mi je zgodilo. Vzel me je pod svoje varstvo. Nobenega nadležneža in vsiljivca ni bilo več blizu. Našla sva prostor, sedla in se pogovarjala. Čas je hitro minil, tesnobe in strahu ni bilo več.

Nikoli ne bom nehala biti hvaležna človeku, ki mi je ob tako pravem času prekrižal pot. Zdaj sem že v letih. Moj angel varuh je še živ, vendar zelo betežen. Ko sva se srečala v ambulanti, sem se mu morala po skoraj petdesetih letih ponovno zahvaliti. Spominjal se je tistega večera in mi rekel: »Včasih te Nekdo pošlje ob pravem času na pravo mesto. Vesel sem, da sem bil takrat tam.«

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 78-79.

Na potovanju v notranjost Desetih Besed (dekaloga) prihajamo danes do zapovedi o očetu in materi. Govori o spoštovanju, ki smo ga dolžni staršem. Kaj hoče povedati beseda spoštovanje? V hebrejščini pomeni čast, veljava, dobesedno teža, trdnost neke resničnosti. Ne gre za vprašanje zunanjih oblik, temveč za bistvo. Častiti Boga v Svetem pismu pomeni priznati njegovo resničnost, zavedati se njegove navzočnosti. To se izrazi tudi z obredi, vključuje pa predvsem to, da dajemo Bogu pravo mesto v svojem življenju. Spoštovati očeta in mater torej pomeni priznati njuno pomembnost tudi s konkretnimi dejanji, ki izražajo vdanost, ljubezen in skrb. Vendar ne gre samo za to.
Ta tisočletna modrost razglaša tisto, do česar so človeške znanosti prišle pred kratkim, pred nekaj več kot enim stoletjem: da pečat otroštva zaznamuje vse življenje. Pogosto lahko ugotovimo, ali je nekdo odraščal v zdravem in umirjenem okolju. Prav tako pa tudi zaznamo, če ima nekdo za sabo izkustva zapuščenosti in nasilja. Naše otroštvo je kot neizbrisno črnilo, do izraza prihaja v nagnjenjih, v načinu življenja, tudi če nekateri skušajo skriti rane svojega otroštva.
Četrta zapoved pa pove še več. Ne govori o dobroti staršev, ne zahteva, da bi bili očetje in matere popolni. Govori o drži otrok ne glede na zasluge staršev. Pravi nekaj izrednega in osvobajajočega: tudi če vsi starši niso dobri in vsa otroštva niso vedra, so lahko vsi otroci srečni, kajti doseči polno in srečno življenje je odvisno od prave hvaležnosti do tistega, ki nas je rodil. Pomislimo, kako spodbudna je lahko ta Beseda za toliko mladih, ki imajo za sabo boleča doživetja, za tiste, ki so v svojem otroštvu trpeli.
Naj ima človek za sabo takšna ali drugačna doživetja, ga ta zapoved usmerja na pot, ki vodi h Kristusu: v Njem se namreč razodeva pravi Oče, ki nam omogoča, da “se prerodimo od zgoraj” (prim. Jn 3,3-8). Uganke naših življenj se razrešijo, ko odkrijemo, da nam Bog od vekomaj pripravlja, da zaživimo kot njegovi otroci.
Naše rane začenjajo postajati zmožnosti, ko po milosti odkrijemo, da prava uganka ni več zakaj?, ampak za koga? – za koga se mi je to zgodilo. Glede na katero dejanje me je Bog oblikoval v mojem življenju? Tu se vse obrne, vse postane dragoceno, vse postane ustvarjalno. Moje izkustvo, četudi žalostno in boleče, postane v luči ljubezni za druge – za koga – vir odrešenja. Tedaj lahko začnemo spoštovati svoje starše s svobodo odraslih otrok in z usmiljenim sprejemanjem njihovih pomanjkljivosti.
Spoštujmo starše: dali so nam življenje! Če si se oddaljil od svojih staršev, se potrudi in se vrni, vrni se k njim, morda so stari ... Dali so ti življenje ... Pa še nekaj: med nami je grda navada, da govorimo grde besede, tudi prostaške ... Prosim, nikoli, nikoli, nikoli ne žalite staršev drugih. Nikoli! Nikoli se ne sme žaliti mame, nikoli žaliti očeta. Nikoli! Nikoli! Sami pri sebi naredite ta sklep: od danes naprej ne bom žalil mame in očeta drugih. Dala sta jim življenje! Ne smemo jih žaliti.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 19. septembra 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 31.