Sem že starejša mati devetletnega duševno prizadetega otroka. Gotovo razumete, da smo starši prizadetih otrok zelo obteženi, saj so naši napori vzgajati takega otroka zelo težki. Vedno nas spremlja misel, oziroma skrb, kaj bo z otrokom, ko bomo obnemogli. Res da je danes tudi za take ljudi že veliko narejenega, a smo mi starši prvi in naše ljubezni ne more nihče nadomestiti.
Moj sin je star devet let. Kolikor sem pravilno poučena o prizadetosti, je srednje duševno prizadet. Kot verno mater me muči vprašanje vere, oziroma prejema zakramentov. Bil je krščen, pozneje z osmimi meseci je začel dobivati epileptične napade, ki jih kljub vsej zdravniški pomoči ni mogoče ustaviti. Že kmalu nato so se pokazali znaki duševne prizadetosti. Obiskuje oddelek za delovno usposabljanje. Zna nekaj delati, naučil se je precej pesmic.
O veri, o Bogu pa sem mu učiteljica jaz. Naučil se je nekaj molitvic. Imam pa občutek, da o veri nič ne pojmuje. Ker ni miren in tih, pa še napade ima tako pogoste, ki jih ne spremljajo nobeni predhodni znaki, zato ga tudi v cerkev ne jemljem. Pri njegovi starosti bi že moral prejeti prvo sveto obhajilo. Prosim, povejte mi, kako in koliko mora biti za to pripravljen. Spovedati se ne bo nikoli znal. To sem že večkrat razmišljala in se tolažila z Jezusovimi besedami: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo.« Če Bog nekomu ne da talenta, ga tudi ne bo od njega zahteval.
Sedaj pa je v našo župnijo prišel duhovnik, ki pravi, da bi otrok lahko prejel sv. obhajilo. Jaz sem rekla, da bi raje še malo počakala. Ne vem, če imam prav? Naj otroka dam k sv. obhajilu brez spovedi in brez da bi mu mogla dopovedati, da prejema Boga? Otroku želim narediti dobro tako v telesnem, še bolj pa v duhovnem življenju. Vse svoje zdrave otroke sem vzgajala v veri. Hodili so k maši in verouku. Sedaj so že odrasli. Kako pa naj ravnam s tem? Vse se počasi obrača, tudi vprašanje vere, a meni je še vedno ostalo iz otroških let, da je prejem zakramenta, zlasti sv. obhajila, nekaj zelo svetega, ki ga nikakor ne smemo nevredno prejeti. Koliko vredno prejme ta zakrament duševno prizadet človek? Kaj naj naredim, da bo prav zanj pa tudi, da pred ljudmi ne jemljemo obhajilu njegove svetosti.
Gotovo nisem edina, ki bi si želela odgovora na vprašanje vere pri duševno prizadetih.
Zmotilo me je tudi, da je znanki, ki ima tudi prizadetega otroka, njen župnik dejal, da prizadet otrok ne more prejemati obhajila, čeprav je ta bila odločna in mu je dejala, da je videla škofe, ki obhajajo take osebe, in menda tudi papež.
Hvaležna sem vam za Ognjišče in za pisanje v njem pa tudi, da obiskujete in pišete o invalidih.
mama Krista

Na spovednici je gorela zelena lučka in sem vstopila. Bila sem presenečena, ker okence ki loči spovednika in spovedanca, ni bil zamreženo, pač pa je bilo odprto. V spovednici je gorela luč, katere spovednik ni ugasnil. S spovednikom se navidezno poznava in me vse to ni motilo in nisem čutila nelagodja. Zmotilo pa me je, ker si spovednik ni nadel vijoličaste štole okrog vratu. Ta je sicer visela v kotu, čez njo pa je viselo še eno pokrivalo. Dobila sem odvezo in pokoro.
Obenem sprašujem še za drug primer, ko sem imela občutek, da me spovednik ne posluša ali ne sliši. Dejal je, da so mi grehi odpuščeni in mi naložil pokoro brez kakega duhovnega nagovora.
Jaz sicer verujem, da Bog odpusti vse naše slabosti, če se iskreno pokesamo, saj On vse vidi in sliši. Vendar pa, če me spovednik lepo in spodbudno nagovori, imam res občutek, kot da so na njega preneseni grehi, in duša je lažja.
Sprašujem se, ali je spoved veljavna in ali mora biti zagotovljena intima.
Meri

Izpostavljena vprašanja in dileme so verjetno večkrat v mislih rednih spovedancev, ki lahko naletijo na različne navade in načine obhajanja zakramenta sprave ali spovedi. Mirno lahko pritrdimo prepričanju, da je bil zakrament v obeh omenjenih primerih veljavno obhajan. Pravica spovedanca do ‘intime’, ali kot običajno rečemo do ‘anonimnosti’, pri obhajanju tega zakramenta mora biti zagotovljena. Lahko bi rekli, da je to po sodbi Cerkve spovedančeva pravica; s strani spovednika pa dolžnost, da jo omogoči. Če obstaja v spovednici tudi možnost odprtega spovednega pogovora, naj bi bilo to tako urejeno, da jo lahko spovedanec izbere sam. Praktično naj bi ob vstopu spovedanec našel mrežasto odprtino med spovednikom in spovedancem zaprto, nekje na vidnem mestu pa napis, da lahko sam lino odpre. Ali pa druga možnost, da ima ob vstopu možnost izbrati prostor, kjer je možen odprt stik s spovednikom, ali prostor, kjer je vmes zamrežena odprtina. Duhovnik naj ne bi sam o tem odločal. Če pa je spovednica samo odprtega tipa, pa mora biti to zunaj naznačeno (npr. ‘spovedni kabinet’ ali kaj podobnega).
Pomislek ob neuporabi štole s strani duhovnika je tudi na mestu, vendar ne z vidika veljavnosti zakramenta sprave, saj duhovnikova obleka pri zakramentu ne vpliva na njegovo veljavnost. Predhodna navodila v obredniku ne predpisujejo obleke, ampak puščajo škofom ordinarijem, da jo lahko predpišejo. Pri nas je splošno sprejeto, da naj ima duhovnik pri obhajanju tega zakramenta duhovniško obleko in vsaj vijoličasto štolo okoli vratu kot znamenje duhovništva. Seveda pa to ni pogoj za veljavnost spovedi; pogoj pa seveda je, da je spovednik zares posvečen duhovnik ali škof.
Naslednja dilema je nastala okoli ‘občutka’, da spovednik ni poslušal spovedanke, oziroma je ni slišal. Občutki spovedanca seveda tudi ne vplivajo na veljavnost zakramenta. Spovednik sam pa mora biti vesten in pazljiv poslušalec, da lahko potem tudi po potrebi nagovori spovedanca in mu da kakšne duhovne spodbude za življenje po spovedi in naloži primerno pokoro. Spovednik je torej tisti, ki ugotovi, da morda ni slišal ali ni dobro slišal spovedanca in ga zato on lahko kaj povpraša, da si sam razjasni nastale dileme. Načelno je spovedanec lahko miren glede veljavnosti spovedi, saj mora za to poskrbeti spovednik, ki je za to delo usposobljen, ker drugače ne bi dobil od škofa spovedne sodnosti, kot imenujemo posebno škofovo dovoljenje spovedniku za spovedovanje.
Seveda je zelo primerno, da spovednik, potem ko je čim globlje zaznal duhovno stanje spovedanca, le-temu nameni kakšno besedo spodbude, kakšen nasvet glede nadaljnjih korakov, ali včasih tudi kakšno razlago oziroma pouk, ko začuti, da spovedanec to potrebuje. Zelo pomembno pa je tudi, da se s spovedancem vsaj včasih pogovori glede pokore, saj je prav, da poleg zadostilnega vidika vsebuje tudi zdravilnega kot pomoč pri premagovanju časnih posledic greha, ki ostanejo tudi še po obhajanju zakramenta sprave. Seveda je res, da je molitev vedno lahko v veliko pomoč, a se v posameznih primerih lahko najde za pokoro tudi kakšno drugo dejanje ali opravilo, ki lahko še bolj pomaga, da spovedanec ob skušnjavah prenaglo zopet ne zapade v isti greh. Greh lahko na primer pusti v čustvih kakšne posledice. Jeza ali sovraštvo do neke osebe lahko v grešniku pustita negativna čustva do tega človeka, ki bodo v veliki meri ostala tudi, ko bo izstopil iz spovednice. Zato se bo moral s temi čustvi boriti in se z njimi ukvarjati, sicer bo zelo hitro ob stikih s tem človekom spet padel v jezo ali sovraštvo. Zato je ob takem primeru pokora lahko izbrana tudi v smeri dejanj, ki bodo lahko počasi vodila do izboljšanja čustev do tega človeka, kar se pa brez srečevanj in dobrohotnega pogleda nanj ne bo zgodilo – zato je koristna pokora lahko tudi dejanje v to smer. Pri skopuštvu pa bo verjetno pomagala določena miloščina in morda ne le enkratna. Prav v tej smeri bi morda pogovori med spovednikom in spovedanci mogli bolj poglobljeno potekati. Seveda pa je potrebno vzeti tudi v obzir okoliščine, ki lahko omejijo ta pogovor, da ni predolg; če čaka na spoved veliko spovedancev, kot je to ob praznikih ali v romarskih središčih, potem ni primerno imeti predolgih nagovorov spovedancem, ampak se omeji na najbolj nujno ali lahko praktično tudi nič, če ni razvidne posebne potrebe, kar lahko kdaj velja za redne spovedance.
V postnem času je smiselno poglobiti svoje vedenje in svoj odnos do zakramenta spovedi. Najmočnejše ‘orožje’ v boju z grehom nam je zapustil Kristus prav v tem zakramentu, v katerem nastavimo ‘sekiro’ milosti prav na glavno korenino zla v sebi. Spovedno srečanje se pravzaprav prične že z dobro pripravo na obhajanje zakramenta. Ta je lahko zasebna ali skupna; primerna je tudi skupna družinska priprava. V njej se pod razsvetljenjem Božje besede in pod vodstvom Svetega Duha, ki se mu priporočimo, osredotočimo na svoje odnose do Boga, ljudi, sebe in vsega stvarstva. Občutek za greh je mnogokrat močno prizadet, saj manjka predvsem osebne izkušnje Božje dobrote in usmiljenja, na osnovi katere je šele mogoče brez strahu priznati svoj greh in preiti v kesanje. Kesanje je notranji dej, ne le zunanja molitev obrazca. Sledijo branje Božje besede ali vsaj priklic v spomin kakšnega stavka, izpoved grehov, odveza krivde in večnih posledic pri velikih grehih in nato zadoščevanje ali pokora. Tako pride do izraza resnica, da ne moremo s svojimi močmi popraviti zla, ki smo ga z grehi prizadeli sebi in vsej družbi.
Zakrament sprave je v prvi vrsti izraz Božjega usmiljenja, ki se je uresničilo v Jezusu Kristusu. Jezus je iskal grešnike, da bi jim lahko posredoval odpuščanje. Evangeliji ga predstavljajo kot prijatelja grešnikov, kar je njegove nasprotnike celo škandaliziralo. Do grešnikov je bil izredno nežen, do greha pa neizprosen. Zelo zgovorno je, da je Jezusovo javno delovanje postavljeno med dva dogodka, ki imata isti pomen: stopiti v vrsto grešnikov, celo na mesto grešnikov. To se je prvič zgodilo pri njegovem krstu v Jordanu, kjer se je postavil med grešnike, čeprav sam brez greha, da bi pokazal svojo solidarnost z njimi (prim. Mt 3,13-17). In ista vsebina se ponovi pred Pilatom, ko Jezus stopi na mesto Barabe, ga zamenja v smrtni obsodbi in se na križu spet znajde med grešnikoma (prim. Mt 27,20-26). Tam zasede mesto nas vseh, saj smo vsi grešniki. Bog želi, da bi njegovega usmiljenja bili pogosto deležni, zato po Cerkvi priporoča redno obhajanje zakramenta sprave. Res, da je ta zakrament namenjen najprej za velike grehe, ki povsem prekinejo odnos do svetega Boga, a ga je primerno in zelo priporočljivo obhajati tudi z izpovedjo manjših grehov, ki še ne prekinejo povsem odnosa z Bogom, ga pa seveda rahljajo in ogrožajo.
Bog pri zakramentu sprave ne le odpusti krivdo in večne kazni, ampak obdari spovedanca z novo milostjo, pravo velikonočno novostjo življenja, v moči katere more, seveda tudi z lastnim prizadevanjem, svoje življenje spreminjati. Vsak spovedanec namreč sprejme prav tisto Božjo pomoč, ki jo pri svojem konkretnem življenju potrebuje.
Jezus v svojih odnosih do ljudi ni nikoli zahteval posebnih zagotovil, da je odpuščal grehe. Grešni ženi ni rekel, naj gre in najprej šest mesecev živi, kakor je treba, da dokaže, da misli resno. Tudi Zaheja ni poslal najprej na preizkušnjo. Giotto je v Assisiju naslikal ‘grešno ženo’, ki Jezusu poljublja noge, s svetniškim sijem. Tako je njegov umetniški genij začutil teološko resnico, da žena ni postala svetnica zaradi svojih dejanj, ampak ker se je spreobrnila, ker je odprla svoje bivanje Kristusu in je le-ta po svojem Duhu lahko vstopil vanjo; postal edino središče njenega življenja. Takrat jo je preustvaril v ‘novega človeka’ in zato ji je potem lahko rekel, da naj gre in naj ne greši več. V lastni moči tega namreč ne bi bila sposobna, v moči srečanja s Kristusom, pa je bila sposobna novega načina gledanja, novega načina razmišljanja in delovanja.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 3, str 38.

Znani nizozemski slikar H. Rembrandt (1606 -1669) je na zanimiv način upodobil Jezusovo križanje. Na njem je naslikal dviganje križa na Kalvariji, Jezusovo trpljenje, surovost vojakov, sočutje žena pod križem … Če umetnino natančneje pogledamo, vidimo, da je slikar ob Jezusovem križu upodobil tudi samega sebe.

Nekaj podobnega želi povedati Gospodova večerja: pomaga nam videti sebe ob vznožju Jezusovega križa in nas spominja na Jezusovo trpljenje, ki ga je prestal zaradi nas. Če pri njej dejavno sodelujemo, smo dejansko pod njegovim križem, skupaj z Marijo, njegovo materjo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo.
v knjigi: Zgodbe o kruhu z okusom nebes, Ognjišče, Koper, 2023, 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Devetletna Katja je kot furija privihrala v kuhinjo. »Zakaj me nisi zbudil? Še pouk bom zamudila!«
»Pravkar sem ti mislil pozvoniti, pa si me prehitela,« je mirno odvrnil štirinajstletni Miha.
Katja je pogledala na uro in se prestrašila. »Kako da si še doma?«
»Zamudil sem avtobus, a se bom že znašel. Ti pa le pohiti, da bo vsaj eden od naju pravočasno v šoli. Ker imam čas, te bom pospremil.«
»Boš šel zdaj kar peš v šolo?« je vprašala, ko se je na vso moč trudila, da bi ga dohajala.
»Da bi eno uro pešačil? To pa že ne! Raje bom štopal.«
»Štopal?« ni mogla verjeti Katja.
»To je zdaj edina možnost.«
»Ampak mami …«
»Vem, mami tega ne dovoli,« je dokončal njeno misel.
»Toda, Miha, kaj bo rekla, ko bo izvedela, da si kljub temu štopal?« je zaskrbljeno vprašala.
Miha se je sunkovito ustavil, počepnil k njej in strogo rekel: »Ne bo izvedela!«
»Kako to misliš?« je bila začudena Katja in skoraj pozabila, da mora pohiteti.
»Ne bom ji povedal in tudi ti ji ne boš.«
»Ampak lagati se ne sme!«
»Vsak se kdaj pa kdaj zlaže, Katja. Zaradi tega, ker doma ne bom povedal, da sem štopal, še ne bo konec sveta.«
»Jaz ne lažem!« je užaljeno rekla, ki sta se bližala avtobusni postaji.
»O, pa še kako lažeš,« je mirno povedal in jo od zadaj pocukal za lase.
»Sem se ti že kdaj zlagala?« je užaljeno vprašala.
»Nisi se zlagala meni. Mami si se zlagala. Vsak dan, ko ji obljubiš, da si boš naredila čop, se zlažeš. Tudi danes ni nič drugače.«
»Ni res!« se je ujezila. »Le nočem, da bi bila mami huda zaradi teh neumnih las. To ni laž.«
»O, pa je! In s teboj vred lažem tudi jaz, ker ji ne povem po pravici,« je resno pripomnil in jo od strani opazoval.
»To ni isto kot iti na štop v šolo,« je skoraj zakričala Katja.
»Pa je. Laž je laž. Ampak nič ne skrbi. Mami ne bom povedal za tvoje razpuščene lase, ti pa ji ne boš nič povedala o tem, da sem zamudil avtobus in sem štopal v šolo. Velja?« Negotovo je prikimala. »Zdaj pa le teci, avtobus je že na postaji.«
Na avtobusu je Katja, kot ponavadi, sedla k Emi. Pogledala je skozi šipo in pomahala Mihu. Odmahal ji je nazaj, potem pa položil kazalec na usta.
»Komu si pomahala?« je zanimalo Emo, ko so odpeljali s postaje.
»Mojemu bratu. Zamudil je šolski avtobus, zato me je pospremil.«
»Se pravi, da danes ne bo šel v šolo.« je ugotovila Ema.
»Seveda bo šel in to na avtostop.«
»Si pa upa. Se nič ne boji, da bi ga ugrabili?«
»Le zakaj bi kdo ugrabil našega Miha?«
»Danes je vse mogoče. Tako pravi naš oče,« je resno dejala Ema.
»Pa menda ne boš zdaj jokala,« se je začudila, ko je v Katjinih očeh opazila solze.
»Ali se ti doma kdaj zlažeš?« je šepetaje vprašala Katja in si brisala solze.
»Seveda se zlažem,« je Ema odgovorila glasno. »Največkrat zaradi slabih ocen. Pa ti?«
»Ne vem. Do danes sem mislila, da ne lažem. Malo prej pa …«
»Vedve danes ne gresta v šolo?« je vprašal Janez, ko se je z gručo drugih otrok prerival proti izhodu.
»Kaj pa ti je? Mogoče že kdaj nisva šli?« ga je Ema osorno zavrnila. Toda Janez je ni več slišal, saj je med prvimi skočil z avtobusa.
Katja je le s težavo sledila pouku. Skrbelo jo je za Miha. Mama in oče sta tolikokrat poudarjala, kako nevaren je avtostop, ker se nikoli ne ve, na kakšnega voznika naletiš. A to ni bil edini vzrok Katjinega nemira. Bolelo jo je, da jo je Miha imel za lažnivko. Ne, lažnivka pa že noče biti! Laž je laž, so odmevale v njej bratove besede. Po licih so ji pričele teči solze.
»Kaj je narobe, Katja?« Katja je še glasneje zajokala. »Mi lahko zaupaš vzrok tolikšne žalosti?« je blago vprašala učiteljica, ko sta kmalu zatem sedeli sami na klopi pred razredom.
»Miha je odšel v šolo na avtostop,« je planilo iz Katje. »Kaj če ga ugrabijo? Morala sem obljubiti, da bom doma o tem molčala. A ne bom. Nočem biti lažnivka!«
»Ima Miha telefon s seboj?« je mirno vprašala učiteljica in stisnila k sebi jokajočo deklico.
Katja je pokimala in glasno pihnila v robček.
»Najbrž imaš tudi ti svojega. Pokliči svojega brata in se prepričaj, če je z njim vse v redu.«
Katja je kot blisk planila kvišku. Seveda! Le kako se tega ni sama domislila. Stekla je v razred, poiskala v torbi telefon in se vrnila na hodnik. Nestrpno je vtipkala bratovo ime.
»Je z njim vse v redu?« je vprašala učiteljica, ko je Katja odložila telefon na klop.
»Da ima ravno uro angleščine je rekel. Ampak meni se je zdelo, da sem slišala brnenje avtomobilov,« je bila zaskrbljena Katja.
»No, kaj lahko bi bilo slišati avtomobile skozi okno učilnice,« se je brž znašla učiteljica in dodala: »Je pa živ in zdrav, kajne? In nihče ga ni ugrabil. To je sedaj najbolj pomembno … Slišiš, kakšen direndaj je v razredu? Ne bo dolgo. Samo še nekam skočim, nato pa se bomo pri pouku posvetili prav posebni temi.«
»Mami, nekaj ti moram povedati,« je tiho začela Katja, ko je odložila šolsko torbo in sedla k mizi.
»Po tvojem glasu sodeč gre za nekaj pomembnega. Imam prav?«
»V šoli smo se pogovarjali o laži.«
»No, in?« je bilo vse, kar je rekla mama. Snela je predpasnik in prisedla.
»Mami, vse se je začelo zjutraj, ko je Miha zamudil avtobus. Rekel mi je lažnivka in … Vsega sem jaz kriva,« je s težavo spravila iz sebe in planila v jok.
»Zlati moj otrok, ničesar nisi kriva!«
»Ampak, mami, ti ne veš …«
»Vse vem, Katja. Učiteljica me je poklicala v službo. Vse mi je povedala. Nisem klicala Miha, poklicala sem v šolo, kjer ga, seveda, ni bilo! Šele nato sem poklicala njega. Zdaj je v svoji sobi in razmišlja o svojem nespametnem ravnanju. Ne le da se je zlagal, tvojo majhno slabost je hotel izrabiti v svoj prid, ko je zahteval, da skupaj z njim lažeš tudi ti. Tega ne bi smel storiti. Ko pride oči iz službe, se bova morala z njim temeljito pogovoriti. Vse kaže, da ima fant težave. Tudi v šoli je popustil.«
»Se je zlagal, ker se je bal iti v šolo?« je zanimalo Katjo.
»Vse tako kaže. Toda laž je nekaj grdega. Z lažjo prizadenemo ljudi, še posebno najbližje, in tako ranimo njihovo zaupanje. Z lažjo nič ne pridobimo, le v vedno večje težave zabredemo.«
»Mami, vsak dan sem ti rekla, da sem imela v šoli spete lase, čeprav to ni bilo vedno res. Je to velika laž?« je plaho vprašala deklica.
»Ni majhnih ali velikih laži, Katja. Laž je laž. Obljubi mi, da boš vedno govorila po resnici.«
Katja je samo prikimala. Čez nekaj časa je z veliko zadrego vprašala: »Me imaš še vedno rada, mami?«
Lea je vzela hčerko v naročje in jo močno stisnila k sebi. »Otrok moj, na širnem svetu ni nikogar, ki bi te imel bolj rad kot jaz!«
»Tudi kadar nisem najbolj pridna?«
»Takrat še stokrat bolj, ljuba Katja. Takrat si najbolj potrebna moje ljubezni.«
KORENČAN, Palmira Melihen (zgodbe) Ognjišče (2012) 04, str. 52

Sveto velikonočno tridnevje, ki pomeni višek krščanskega bogoslužnega leta, se prične z mašo v spomin Jezusove zadnje večerje na veliki četrtek. To je bila judovska obredna večerja za praznik pashe (velike noči), ki so jo praznovali na predvečer 14. nisana v spomin na izhod iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom. Ta večer je vsaka družina darovala jagnje v spomin na rešitev Izraelcev iz Egipta. Jagnje so jedli pečeno na ognju z grenkimi zelišči in opresniki. Ta nekvašeni kruh je bil spomin na hitre priprave na izhod, spominjal pa je tudi na prvi kruh iz novega žita, ki so ga spekli Izraelci po prihodu v Kanaan – obljubljeno deželo. Pri večerji so spili tudi dve obredni čaši vina. Jezus nam je pri svoji pashalni večerji podaril evharistijo – kruh večnega življenja. – Ob ‘jedilniku’ judovske pashalne večerje se bomo na kratko seznanili, kakšna je bila prehrana ljudi v Jezusovem času in v svetopisemski dobi.

HRANA V DRUŽINI
Za preproste ljudi sta bili hrana in obleka vedno glavna skrb. »Ne skrbite za svoje življenje,« je rekel Jezus, »kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli« (Mt 6,25). Vedel je, kako hitro si v skrbeh, ko je stvari komaj za preživetje. Tako je v svetopisemskih časih živela večina. Zaradi nezanesljivih padavin, suše in raznih drugih nadlog je bil pridelek vedno negotov. Na lakoto so računali kot na običajen del življenja. Izraelci so prihodnjo zlato, mesijansko dobo videli kot dobo obilja, ko bo vsega več kot dovolj. Ko je Mojzes vodil Izraelce iz Egipta skozi puščavo, je ljudstvo nekoč v sinajski puščavi godrnjalo nad Mojzesom zaradi slabe hrane, rekoč: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega« (2 Mz 16,3). Iz tega se da sklepati, da prehrana v Egiptu v 2. tisočletju pred Kr. ni bila slaba in da so jo uživali v obilni meri, poleg kruha in drugih reči tudi meso. V Palestini je bila hrana bolj vegetarijanska: kruh, sadje in sočivje, za pijačo pa voda. V raznih dobah pa se je to spreminjalo, ker življenjska raven ni bila vedno enaka. V dobi kraljev so na dvoru in pri bogataših zavrgli skromnost, ljudstvo pa je po sili razmer moralo biti zadovoljno s preprosto hrano. S tem pa seveda ni rečeno, da niso nikoli uživali mesa. Poznali so številne vire hrane: v glavnem žitarice, sadje in zelenjavo. Osnovni del prehrane pa je bil kruh. Beseda ‘kruh’ v Gospodovi molitvi očenaš pomeni hrano v celoti – ne le telesno, ampak tudi duhovno. Jezus je sam sebe imenoval ‘kruh življenja’, kar pomeni ‘hrana življenja’.

VSAKDANJI KRUH
Poglavitni vir prehranjevanja je bil v stari zavezi v Palestini, pa tudi v Egiptu in Mezopotamiji kruh. Pekli so ga iz pšenične in ječmenove moke, včasih so uporabljali tudi piro. V stari dobi so gotovo, vsaj v Palestini, revni ljudje jedli ječmenov kruh. Pet hlebov takega kruha z dvema ribama je dal Jezusu deček ob čudežni pomnožitvi kruha (Jn 6,9). Za pripravljanje kruha so zrnje najprej prebrali v plitvi košari, nato so prečiščeno zrnje zmleli. Najbolj preprosto je bilo to, da so zrnje zdrobili v domačih možnarjih ali žrmljah, kar je bilo moško delo. V starih časih so to naredili tako, da so ga drobili na vrtilnih ročnih mlinih: spodnji kamen je bil pritrjen, zgornji kamen, nekoliko manjši, pa je imel vdelan lesen ročaj, ki ga dve ženski držita v roki in z njim gornji kamen vrtita. Zrnje se spušča skozi odprtino sredi gornjega kamna. Druge oblike so bile oslovski ali vodni mlini, ki jih poganjata moč osla ali vode.
Za vsako peko so zamesili testo iz štiridesetih litrov moke (prim. Mt 13,33) in vode (včasih tudi oljčnega olja). Svež kvas so imeli le malokdaj, zato so v novo testo zamesili kos kvašenega testa od prejšnje peke in vse skupaj pustili vzhajati. Preden so pekli, so kos testa odrezali in ga pustili za prihodnje ‘kvašenje’. Kruh so pekli v obliki ploščatih pogač. Ko je bil svež, je bil dober, vendar se je hitro posušil. Priljubljeno nadomestilo kruhu je bila pražena pšenica. Sveže klase so položili na železno ploščo nad ogenj in jih pražili, da so zrna popokala. Kruh so pekli na več načinov. Pastirji in popotniki so si delali podpepelnjake: testo so dali pod žareč pepel in ga zagrebli. Domača peka je bila skrbnejša. Imeli so več tipov ‘krušnih peči’. Dva glavna: lončena, vzbočena plošča, postavljena na kamne, pod njo se je zakurilo; druga pa je bila nekakšen vrč iz železa, bakra ali kamna, približno 1 meter visok in brez dna. Pod tem vrčem so zakurili in ko so bile stene vroče, so nanje prilepljali (od zunaj ali od znotraj) testo. Pekarska obrt je morala biti v Kanaanu že zelo zgodaj razvita. Dokaz za to je dejstvo, da imamo v egiptovskem jeziku mnogo kanaanskih izrazov iz pekarstva. V Svetem pismu se omenja samostojna pekarska obrt šele pri preroku Jeremiju (Jer 37,21).

SADJE IN ZELENJAVA
Drugi pomembni del prehrane je predstavljalo sadje. Vinska trta je dajala ne samo mošt. Veliko grozdja so še svežega pozobali ob trgatvi, še več so ga posušili in uporabljali kot rozine. Prav tako so tudi smokve jedli sveže, jih sušili in stiskali za smokvine kolače. Ko je Abigajila oskrbela Davidove može z živežem, jim je dala “dvesto hlebov, dva meha vina, pet pripravljenih ovc, pet mernikov opraženega zrnja, sto posušenih grozdov in dvesto smokvinih kolačev” (1 Sam 25,18). Posušeni grozdi in smokvini kolači so bili še posebej uporabni na potovanju. Dateljev Sveto pismo izrecno ne omenja, vendar so gotovo uspevali. Ko je Jezus v tednu pred svojo smrtjo (na našo cvetno nedeljo) prihajal v Jeruzalem, mu je množica v pozdrav mahala s palmovimi vejami (Jn 12,13). Datelje so uporabljali tudi za posebno omako, v katero je med velikonočno večerjo vsak pomakal svoj kruh. Omako so naredili iz dateljev, smokev, rozin in vinskega kisa. Tudi oljke (olive) so jedli sveže ali vložene v slani vodi. Najvažnejše pa je bilo to, da so iz njih pridobivali oljčno olje, ki so ga uporabljali pri kuhanju. Na voljo so imeli tudi granatna jabolka, mandlje in pistacije, limone pa šele v novozaveznem času. Imeli so tudi precej sveže zelenjave in sočivja. Bob, lečo in grah so posušili in hranili v vrčih. Gojili so čebulo in por, melone in kumarice. Zelenjavo so uporabljali pri kuhanju juhe. Ezav je svojemu mlajšemu bratu Jakobu prodal prvorojenstvo za skledo rdeče leče (1 Mz 25,29-34). Na voljo so imeli tudi domače izdelke. Mlečne izdelke so poznali v vseh oblikah: navadno in kislo mleko, sir in surovo maslo, ki pa so ga bolj malo uporabljali, ker v vročem podnebju ni obstalo. Mleko so hranili v mehovih. Navadno je bilo to kozje mleko ali pa tudi ovčje in kravje. V novozaveznem času se ljudje gojili kokoši in jajca, cvrta na oljčnem olju, so bila priljubljena jed.

MESO IN RIBE
Meso ni bilo vsakdanja hrana v Palestini. V navadi je bilo ovčje in kozje meso, za hrano pa so lovili tudi ptice. Premožnejši ljudje so se v starozaveznih časih hranili z jagnjetino, teletino in govedino. Oče izgubljenega sina je od veselja ob njegovi vrnitvi pripravil gostijo – zaklali so pitano tele (Lk 15,13). Meso so navadno kuhali. Pečeno jagnje za velikonočno praznovanje je predstavljalo izjemo. Preprosti ljudje so jedli meso le ob slovesnih prilikah: za družinske praznike, na slavjih, na gostijah, če je bil gost v hiši ali ob posebnih daritvah v krajevnem svetišču. Ob tej priložnosti se je zbrala cela družina in v znamenje svojega obnovljenega prijateljstva z Bogom pojedla del mesa živali, ki so jo svetišču darovali. Glede uživanja mesa je Mojzesova postava strogo ločila ‘čiste’ in ‘nečiste’ živali (3 Mz 11,2-23). Nečiste so bile kopenske živali, ki ne prežvekujejo in nimajo preklanih parkljev, vodne živali brez plavuti in luskin, ptice roparice in plazilci. Ne smejo jih jesti ali darovati. Za nečiste so jih proglasili iz več razlogov: da so zavarovali zdravje ljudi, kajti meso nečistih živali, zlasti svinj, je bilo pokvarljivo; verjetno pa tudi zato, ker so veljale za demonska bitja, ali pa so jih darovali v kultih sosednjih poganskih ljudstev. – Uživanje mesa ni bilo dovoljeno jesti šele po vesoljnem potopu, kakor so nekateri sklepali iz 1 Mz 9,4 – tu je bilo le prepovedano uživanje krvavega mesa (kri je morala odteči).
Ribe so bile v novozaveznem času pomembna prehrana (med dvanajstimi Jezusovimi apostoli je bilo sedem ribičev). Majhne ribe so posušili, jih osolili in jedli s kruhom, kakor takrat, ko je Jezus nasitil 5000 mož (Mt 14,17), ali pa so jih spekli na odprtem ognju in jih takoj pojedli; tak zajtrk je pripravil vstali Jezus učencem po čudežnem ribolovu na obali Galilejskega jezera (Jn 21,9).

SLADILA IN ZAČIMBE
Izraelci niso imeli sladkorja. Jedi so si sladili z medom divjih čebel. O pravem čebelarstvu stara zaveza ne govori; divji med pa so celo izvažali. Izdelovali pa so še eno vrsto ‘medu’: s kuhanjem dateljev in zrn rožičevcev so izdelovali sirup.
Kot začimbo so uporabljali v prvi vrsti olje. Živalske masti, goveje in ovčje, so veliko uporabili za daritve, ker je mast veljala pri daritvi za najvažnejši daritveni del. Uporabljali so predvsem oljčno olje, saj je bila Palestina že od nekdaj ‘dežela oljk’. Za začinjanje jedi so uporabljali sol. Ob jugozahodnih obalah Mrtvega morja je bila obilica kamene soli, sol pa so pridobivali tudi z izhlapevanjem vode. Sol je bila zelo pomembna za konserviranje jedi: v Magdali ob Galilejskem jezeru je bila v novozaveznem času glavna obrt soljenje rib. Kot začimbe so uporabljali še razna zelišča, ki so dajala jedem močno aromo in prijeten okus. Redkejše začimbe, ki so jih uvažali iz Afrike in Azije, so si lahko privoščili samo bogati.

PIJAČE
V Palestini ni bilo nikoli izobilje vode, zato je bila zelo v čislih. Obilica vode pomeni blagoslov in je simbol mesijanske bodočnosti (Iz 43,20). Najbolj je bila cenjena ‘živa voda’, tj. voda iz studencev, ki pa jih je bilo v deželi malo. Zato so bile lastninske pravice glede vodnjakov zelo važne, zlasti v krajih z mnogimi pašniki. Egipčani so že v 2. tisočletju pred Kr. izkopali ob svoji vojni cesti v Palestini postaje vodnjakov (kot današnje bencinske črpalke). Za navadno uporabo so zbirali vodo v odprtih ‘ribnikih’ in deževnico v cisternah. Takih, v skalo vdolbenih jam je včasih imela ena hiša več. Cisterne so imeli tudi na polju za namakanje. Voda je bila osnovna tekočina, ki so jo uporabljali pri kuhanju, za pitje pa ni bila preveč dobra. Voda iz vaškega vodnjaka ali studenca je bila navadno dovolj varna. Zbirali so jo v poroznih lončenih vrčih, kjer je zaradi počasnega izhlapevanja ostajala hladna. Voda iz domačega zbiralnika pa je bila vse prej kot zdrava. Ker je prihajala s strehe in se po žlebovih stekala v cisterno, je bila pogosto umazana in polna bolezenskih klic. Tudi v rimskih časih, ko je voda v mesto pritekala po vodovodu ali cevovodu, za pitje še vedno ni bila primerna.
Boljše so bile druge pijače. Med temi je bilo mleko, ki ga je navadno dajala domača koza. Najbolj razširjena pijača pa je bilo vino. Palestina je bila od nekdaj vinorodna dežela. Ogledniki, ki jih je Mojzes poslal v kanaansko deželo (Palestino), so v Eskolski dolini odrezali vejo vinske trte z grozdom ki sta ga dva nosila na drogu (4 Mz 13,23). Svež mošt so v času trgatve iz grozdja iztisnili naravnost v čaše. Večji del pa so ga, da je obstal, pustili prevreti. Prvo vino v letu so naredili iz mošta, ki se je izločil pri tlačenju grozdja v stiskalnici, drugo pa, ko so ostanek v stiskalnici do konca iztisnili. Zrelo vino so hranili v velikih ozkih amforah, katerih dno je bilo zašiljeno tako. da so jih lahko potisnili globoko v zemljo ali pesek, da je ostalo hladno. Navadno pa so vino hranili v kožastih mehovih. Pri pitju ga prvotno niso mešali z vodo. To navado je prinesla grška kultura. Pač pa so vino mešali z raznimi dišavami, včasih z žolčem ali miro in tako dobili pijačo, ki je lajšala bolečine (to so ponudili Jezusu pred križanjem – Mt 27,34). Z vinom, ki so mu primešali oljčno olje, so čistili in zdravili rane (usmiljeni Samarijan je v rane oropanega moža vlil vina in olja – Lk 10,34).
Poleg vina pa se v svetopisemskih deželah stare zaveze omenja tudi pijača ‘šekar’, čemur danes arheologi pravijo pivo. Na kak način so ga izdelovali v Palestini, sicer ne vemo, pač pa je poznano izdelovanje te pijače v Babiloniji. Tam so ga kuhali iz divje pšenice in ječmena. Tudi egiptovsko pivo je bilo iz ječmena. Dodajali so mu še druge sokove in razne dišave. Pivo je bilo močna alkoholna pijača. V Egiptu so ga zlasti v dobi novega imperija mnogo uživali. Evangelist Luka poroča, da je Gospodov angel napovedal Zahariju o njegovem sinu Janezu Krstniku: »Vina in opojne pijače ne bo pil« (Lk 1,15). Ta opojna pijača bo pač pivo.

KUHANJE IN OBROKI
Hrano so navadno kuhali tako, da so jo v loncu nad ognjem zavreli. Nekatere jedi so cvrli na olju, kruh pa so pekli. Poznali so različne načine. Najpreprostejši je bil, da so v tla skopali luknjo, v njej zanetili ogenj, nato pepel odstranili in ob straneh jame pritrdili tanke ‘palačinke’ testa. Včasih so v ogenj položili kamne: ko je bilo testo pripravljeno, so razbeljene kamne pobrali iz ognja in nanje položili testo, da se je speklo. Včasih so nad ogenj poveznili plitvo lončeno skledo in nanjo postavili testo. Premožnejše hiše so imele lončene peči. V rimskih časih so iznašli razdeljeno peč, pri kateri je bil ogenj ločen od prostora za kuhanje. Mnoge vrste zelenjave (npr. kumarice) so jedli surove, lečo in fižol so kuhali v vodi ali olju. Koruzno kašo pa v vodi s soljo in maslom.
V domovih navadnih ljudi so bili obroki zelo preprosti. Pravega zajtrka niso poznali. Včasih so kaj malega pojedli med potjo na delo. Za glavni obrok so imeli kruh z oljkami in morda tudi sadje. Zvečer so jedli dušeno zelenjavo s kosom kruha, ki so ga pomakali s skupno posodo. Večerjo so v družini zaužili skupno. Drugače je bilo v hišah premožnejših ljudi: več je bilo skrbno pripravljene hrane z obilico mesa.

VEDENJE PRI JEDI IN GOSTOLJUBJE
Tudi pri skromnem obedu orientalec upošteva pravila olike. V evangeliju (Lk 7,44) beremo, da so si Judje pred jedjo umili roke, včasih tudi noge. K slovesnemu obedu so morali priti v posebni ‘svatovski’ obleki (Mt 22,11). Pri jedi so sedeli s prekrižanimi nogami na tleh, zato na splošno niso uporabljali miz. Te pa so imeli knezi in odličniki. Pozneje, v grško-rimski dobi, so pri mizah na blazinah ali preprogah ležali. To se predpostavlja tudi pri Jezusovi zadnji večerji (Lk 22,14). Pred jedjo so pobožni Judje molili (1 Sam 9,13). Ta običaj so prevzeli tudi kristjani. V Apostolskih delih beremo, da je apostol Pavel ob viharju na morju zjutraj “vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti” (Apd 27,35).
Orientalec je zelo gostoljuben. Vse stori in žrtvuje, da gostu postreže, včasih celo preko svojih gospodarskih zmožnosti. Prihod gosta pomeni za šotor ali hišo praznik. Hišni gospodar pozdravi gosta z izbrano vljudnostjo. Pripravi mu takoj okrepčilo. Šele ko se je gost okrepčal, ga vpraša, kdo je in kam je namenjen. Lep zgled starozavezne gostoljubnosti je dal očak Abraham (1 Mz 18,1-8). Tudi v Jezusovem življenju opažamo, da je bila v njegovem času gostoljubnost na isti višini, saj so ga vabili v goste celo njegovi nasprotniki (Lk 7,36 sl.). In nikakor ni bilo proti pravilom olike, da se je Gospod sam povabil v goste k cestninarju Zaheju (Lk 19,5). Nasprotno, s tem je počastil in odlikoval hišnega gospodarja. Orientalec je zelo družaben, družabnost mu je življenjska potreba. To je deloma tudi razlog njegove gostoljubnosti. Rad gre na obisk k sosedu in prijatelju, ne samo zaradi postrežbe, jedi in pijače, ampak tudi zato, da ga v nesreči tolaži, da obišče bolnika, da se z njim porazgovori, razvedri. V zgodbah Svetega pisma se znanci radi sestajajo pred hišo, na trgu, pri mestnih vratih, pri studencu, ko pridejo zajemat vodo ali napajat živino. Tako je zanje vsak dan majhen praznik.

ČUK, Silvester. Hrana in pijača v Svetem pismu. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 4, str 50-57.

Sem mlad moški. Nimam dekleta. oziroma žene, sem samski. Moja težava je samozadovoljevanje. Krščanska vera pravi, da je to greh. Da s tem početjem žalimo Boga. Po drugi strani pa mi je zdravnik sporočil, da je masturbiranje nekaj normalnega, življenjskega, naravnega in, da ni dobro za zdravje, če tega ne počnemo. Boga imam rad (vsaj upam tako) in ga ne želim žaliti. Po drugi strani se ga bojim. Zdravje mi je pomembno, včasih celo enako močno kot Bog. Nekajkrat sem že imel večmesečni post s samozadovoljevanjem (največkrat prav v času od pepelnice do velike noči). Vedno se tudi spovem tega greha. Po samozadovoljevanju čutim hudo krivdo, imam slabo vest in me je strah Božje kazni. Velikokrat me samozadovoljevanje pripelje čez čas tudi do gledanja pornografije. Po drugi strani pa me je strah, da škodujem svojemu zdravju, telesu, ker ne masturbiram. V resni zvezi še nisem bil. Na spletu sem že prebral zgodbe razočaranih ljudi, ki so zalotili svoje partnerje pri masturbaciji. Torej obstaja velika verjetnost, da človek to prenese tudi v resno zvezo ali celo v zakon. Kaj mi svetujete? Prepričan sem, da nisem edini samski moški, ki se sooča s to dilemo.
Alen

Naj vam najprej čestitam za pogum, da ste to pismo tako iskreno napisali. Ob tem ste, kot ste na koncu sami zapisali, ubesedili težavo, ki je skupna velikemu odstotku človeške družbe, pri čemer sicer prevladuje moški del, a tudi ženski ne zaostaja prav veliko. To razbiramo iz raziskav, ki merijo tako navado samozadovoljevanja kot tudi uporabo pornografije.
Skratka, imate prav: še zdaleč niste edini s to dilemo, je pa s samozadovoljevanjem še vedno povezan tabu, kar je dobro in slabo. Dobro je zato, ker je za določene stvari bolje, da ostanejo v intimi vsakega človeka pred Bogom. Ne zato, da bi kaj skrivali, ampak zato, da se zavedamo, da so nekatere stvari pač svete, ampak o tem kasneje. Slabo pa seveda je zato, ker potem težko najdemo primernega sogovornika: spovedniki zadevo najraje preskočijo (tako smo bili tudi naučeni v zadnjih desetletjih), večini ljudi je nerodno, strokovnjaki pa razlagajo, kot ste sami opazili, da gre pri tem za zdravju koristno prakso.
Ker se bi tudi sam uvrstil v starostno kategorijo, s katero ste opisali sebe, se dobro spomnim, kako smo že v osnovni šoli (nekje v petem razredu), od nekega aktivista izvedeli, da se je treba samozadovoljevati, ker je to dobro za telo: redna spolna aktivnost naj bi pri moških preprečevala težave s prostato na starost, povečevalo naj bi raven endorfina v krvi in nasploh izboljševalo imunski sistem. To so informacije, ki jih nisem šel nikoli preverjat, a so nam bile ‘servirane’ od mladih let, in to skupaj s pogledom na “spolnost kot šport”, “pornografijo kot zabavo”, “telesom kot predmetom” in “zdravjem kot svetinjo”.
Vse to je do neke mere celo res (razen tisto o pornografiji), nikakor pa ni to vse. Če se znajdemo sredi družbe, ki ‘trobi’ te vrednote, pa jih hitro tudi sami prevzamemo, in potem imamo težave. Iz tistega, kar lahko razberem iz vašega pisma, ter glede na to, da so to splošne težave današnjega sveta, si mislim, da lahko širši pogled na spolnost predlagam tudi vam.
Spolnost je namreč izjemno kompleksno področje, kar bi nas moralo opozoriti, da tudi samozadovoljevanje ni tako nedolžno, kot si marsikdo misli. Ko se poklicno srečujem s tem vprašanjem, poskušam vsakemu posebej dopovedati, da odnos do samozadovoljevanja pove zelo veliko o vsakem izmed nas. Ne gre namreč le za “skrb za zdravje”, za neko “ločeno dejanje, ki nima nobenega pomena”, na drugi strani pa tudi ne gre za “v nebo vpijoč greh, ki kliče po Božjem maščevanju”. Potreba po samozadovoljevanju se namreč poveča, ko se v življenju nekoga poveča stres, pa tudi ko pride do trenutkov brezdelja. Poveča se ob neurejenih odnosih, ob ekscesni uporabi pornografije in podobno. Skratka, do samozadovoljevanja se radi obnašamo kot do neke “sprostitve” ali celo “skrbi za zdravje”, v resnici pa se tam pokaže precej več, kot smo pripravljeni videti.
Pokaže se lahko nezadovoljstvo z odnosi v življenju, prevelika osredotočenost na zdravje, prevelik delež stresa ali brezdelja v življenju, vpliv skrbi, nezadovoljstvo s samim seboj … marsikaj je tam zraven, kar je seveda logično, če pomislimo, da je spolnost najbolj intimen in bistven del človeka. Kar se dogaja v spolnosti, ima zato pomembne posledice, kar velja tudi za naše odnose. Tudi sam, na primer, poznam pare, ki so bili na dobri poti skupnega življenja, pa se je izkazalo, da se eden/ena izmed njiju stalno zateka k pornografiji in samozadovoljevanju, drugi pa je to razumel/a kot prevaro in se počutil/a izdanega/o. Na samozadovoljevanje lahko torej gledamo kot na trenutek užitka, ki je dober za naše zdravje; če pa pogledamo ’pod pokrov“, morda najdemo veliko več, kot bi pričakovali.
V tem pismu ni prostora za kakšno daljšo razlago, lahko pa vam na srce vseeno položim teologijo telesa svetega Janeza Pavla II., kjer je vse to na daljše razloženo, predvsem pa lahko ob boljšem razumevanju človeške spolnosti (ki je po teologiji telesa pot k svetosti) pridete do boljšega razumevanja, zakaj samozadovoljevanje enostavno ni ‘tisto pravo’.
Ob tem naj še opozorim, da naj se to pisanje ne razume kot moraliziranje: tako kot se ni dobro osredotočiti le na zdravje, ni dobro niti poudarjanje pomembnosti samozadovoljevanja na duhovnem področju. V Svetem pismu, denimo, praktično ni besedil, ki bi ga omenjala. Epizoda o Onanu (Prg 38) – od tod izraz “onaniranje” – je bila dolgo napačno interpretirana, osredotočenost katoliške moralne teologije na spolnost pa je včasih mejila že na obsedenost.
Zato resnično polagam na srce, da se o zadevah bolje poučite: boljše razumevanje katoliškega pogleda na spolnost vam bo pomagalo, da boste bolj trezno pogledali na temo samozadovoljevanja. Ne samo z vidika zdravja in tudi ne z vidika “greha, ki nase kliče Božje maščevanje”. Cerkev nas namreč ne uči tega, temveč, da gre pri samozadovoljevanju za prakso, ki nasprotuje kreposti čistosti. Vendar ta informacija nikomur nič ne pomeni, če človek ne razume, kaj je pravzaprav narobe, kaj pomeni “čistost”, kakšne so posledice in kakšni so razumski argumenti. Brez razumevanja le-teh ter razumevanja, kakšen vpliv ima lahko samozadovoljevanje na naše odnose, so opozorila Cerkve zaman, strah pred Božjo kaznijo pa povzroča frustracijo namesto ljubezni do Boga.
Na kratko pa vseeno odprem še temo pornografije, čemur naj bi se spovedniki tudi izogibali; pogovora o tem pa ni ne v družinah, ne kje drugje. Osebno menim, da je treba temo pornografije in samozadovoljevanje ločiti, čeprav sta v praksi tesno povezana. Tu imamo opravka z različnimi stvarmi: zatekanje k samozadovoljevanju opozarja na lastno situacijo (težave) vsakega od nas, pornografijo pa je treba obravnavati ločeno, ker gre za industrijo človeških teles, h kateri prispevamo z vsakim klikom. Gre za sipanje soli na eno največjih rakran današnjega sveta, ki izvrstno izkorišča naš šibek pogled na spolnost, ga še dodatno pokvari in v nas zelo načne trud za krepost čistosti. Skratka, ob tem, ko vam priporočam, da se podate na pot razumevanja krščanske spolnosti, vam toplo priporočam, da se odločite za popolno izogibanje pornografiji, ker bo pot lažja in hitrejša.
Na tej poti naj vam pomaga pogovor z nekom, ki krščanski pogled na spolnost nekoliko bolje pozna, iskren pogovor namreč premika gore. Ter seveda molitveno življenje, ki naj vključuje prošnjo za Božjo pomoč pri rasti v kreposti čistosti in predvsem prošnjo za vašo bodočo ženo. Lahko začnete z eno O Gospa moja na dan, to je že premik v pravo smer.
Vse to lahko pomaga pri počasnem razumevanju tega, kar Bog od nas pričakuje in vedno bližjemu približevanju krščanski svetosti. Vmes seveda pademo, pa se poberemo in gremo naprej, in ob tem ni dobro, da vzdržujemo podobo Boga, ki komaj čaka, da nas udari s kaznijo. Bog ve, to sem prepričan, da smo ljudje pač počasni za razumevanje Njegove volje, kar pa še ne pomeni, da smo nesposobni. Korak v pravo smer in stalen trud na tem področju nas lahko počasi, a zanesljivo privedeta do večje ljubezni do Boga, ki rad pomaga vsakemu, ki se k njemu zateče.

KAVČIČ, Gabriel. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 36-37.

Izvirni greh na področju vzgoje in izobraževanja je v razvrednotenju in degradaciji pomena starševske ljubezni in razmejitvi ljubezni v odnosu do vzgoje. Permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so v minulih dveh desetletjih uspeli razgraditi pravilno razumevanje starševske ljubezni in vzgojnega ravnanja. Tako stroka kot tudi starši so danes zmedeni in ne vedo več točno, kaj pomeni ljubezen do otroka in kaj pomeni vzgajati. Kaj je torej ljubezen in kaj je vzgoja?
Na šolah za starše obravnavamo različne tematike in nemalokrat se zgodi, da imamo s starši jasno določen program srečanja, ki gre v smeri razvojnih značilnosti predšolskih otrok, razvijanja določenih osebnostnih lastnosti, napredovanja na področju samostojnosti in avtonomije glede na starost ipd., a se večino časa ukvarjamo s tem, kdaj treba otroka nehati dojiti, od kdaj naprej mora otrok spati v svoji postelji, kdaj je treba prekiniti z dudo in flaško ter od kdaj naprej bi moral otrok znati sam opraviti zadeve na stranišču. Iz tega, kar je bilo nekoč obrobnega pomena in je teklo samo od sebe kot nekaj naravnega, življenjskega in spontanega, danes delamo velike zgodbe, razprave, simpozije in konference. Ob vsej poplavi vzgojne literature, množici strokovnjakov, ki ponujajo čarobne formule za vse vzgojne tegobe, vseh starševskih forumih in neskončnem številu raznih člankov je končni rezultat ta, da so starši vedno bolj zmedeni in negotovi vase ter v svoja vzgojna ravnanja. Staršem vedno skušam razložiti, da se otroka do enega leta starosti kliče dojenček, od enega leta naprej pa malček, kar pomeni da je starost enega leta zadnja meja, ko je treba otroka nehati dojiti. Otroka ne smemo gledati samo z medicinskimi oz. biološkimi očmi, kot da je samo fiziološko bitje, temveč celostno – otrok je med drugim tudi kognitivno, čustveno, duševno in odnosno bitje in mora napredovati ter zoreti tudi v smeri razvoja lastne identitete, diferenciacije od mame, avtonomije in samostojnosti, saj na ta način tudi razvija zdravo samozavest in samopodobo. Mnogi bi želeli posteljo v spalnici očeta in mame preimenovati v družinsko posteljo, čeprav se je stoletja imenovala zakonska. Za to obstaja zelo preprost razlog – ta postelja je namenjena (izključno) zakoncema, in ne sinu, ki se zvečer zavleče na sredino med mamo in očeta.
S tovrstnimi ravnanji otroka umetno zadržujemo na nižji razvojni stopnji, kot bi jo bil glede na starost in razvojne značilnosti sposoben doseči. Otrok na nezavedni ravni ‘ve’, da je še vedno dojen (zaradi tega je še vedno ‘dojenčkast’), da še vedno ne zmore zaspati brez mamice, kar pomeni, da je čustveno prisesan na svojo mamo, ki mu ne dovoli zoreti, rasti, odrasti in se osamosvojiti – in končno, iti od doma. Namesto da bi ga vzgajali v smeri čim večje samostojnosti in odgovornosti, ga na ta način vzgajamo za odvisnost od mame/očeta in nesamostojnost oziroma odvisnost.
Ljubiti otroka ne pomeni, da mu vse damo, vse nudimo, kupimo, izpolnimo vse želje in vse dovolimo. Tudi to, da sin spi zraven mame, ni izraz pristne ljubezni. Prav tako ne, da se ga doji do drugega ali tretjega leta. S tem mu pravzaprav sporočamo, da ne verjamemo vanj, da ne verjamemo, da on to zmore, da mu ne zaupamo. Posledično ga navežemo in prisesamo nase – npr. sin postane odvisen od svoje mame in nezdravo čustveno navezan nanjo. Iz tega razloga se je tovrstne posesivne ljubezni prijelo ime “opičja ljubezen”. V tem je tudi glavni vzrok, zakaj se sinovi ne zmorejo odseliti od doma, zakaj so pri 25-ih, 30-ih in tudi 40-ih mnogi še vedno doma, v ‘varnem zavetju’ matere.
Pristna ljubezen do otroka se kaže v zadovoljitvi njegovih temeljnih potreb, ki jih lahko združimo v tri področja: 1., da se ga brezpogojno sprejema. Pomeni, da ga starši sprejemajo takšnega, kot je, in ne takšnega, kot naj bi bil. Pomeni tudi to, da starši ne izpolnjujejo svojih osebnih želja in ciljev, ki jih oni sami niso dosegli, preko otroka. 2., da se otroku nudi absolutna varnost, da se ob svojih starših čuti varnega, ljubljenega in sprejetega. Obenem to tudi pomeni, da imata starša urejen, ljubeč in spoštljiv odnos. Samo v okviru takšnega odnosa se otrok lahko počuti varnega. 3., da otrok čuti in doživlja starševsko skrb – da se zanj skrbi. Pomeni, da mora starš videti in čutiti otroka. Ta skrb se kaže tudi v dosledni vzgoji. Če je ljubezen brezpogojna, pa je vzgoja po drugi strani pogojevanje. Ljubezen ima različne izraze in različne jezike. En izmed njih je tudi “ne smeš”, “ne dovolim”, “počakaj” itn. Pravzaprav se pristna ljubezen do otroka v največji meri kaže v pravilni vzgoji. Edina pravilna vzgoja pa je tista, ki otroka pripravlja na samostojno življenje.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 11.

Ko sem bila majhen otrok, sta me mama in oče, kadar sta morala kam na pot, večkrat pustila doma v varstvu starejših bratov in sester. Kamor koli sta šla, povsod je bilo treba veliko hoditi peš, saj ni bilo avtomobilov, kot jih imamo danes. Včasih pa sta me le vzela s seboj. Posebno rada sem šla z njima v očetovo rojstno vas. Skozi gozd nekaj časa v hrib, nato nekaj poti po vrhu hriba, zatem spust v dolino.
Od nekdaj sem imela rada gozd, čeprav mi je vedno deloval skrivnostno in sama ne bi šla skozi gozd za nobeno ceno. Morda sem preveč poslušala in pozneje brala strašljive pravljice, kdo ve? Če pa nas je bilo več, sem vedno uživala v hoji po listju, ki je tako prijetno šelestelo pod nogami.
Tisti dan je bilo po dežju, zemlja je izparevala. Zrak je bil težek z vonjem po preperelem lesu, listju in mahu, skratka – vonj po gozdu. Bili smo že globoko v gozdu, nekje na pol poti. Tam listje ni bilo mokro in je prijetno šumelo pod nogami. Tekala sem in brcala v kupe listja. Brezskrbno sem uživala v hoji v družbi mame in očeta.
Z gozdne steze smo stopili na kolovozno pot, ki nam jo je kmalu zaprla velika luža. Oče je rekel: »Ta luža je vedno tukaj, tudi ko je suša. Živali hodijo sem pit.« Obšli smo jo in se na drugi strani vrnili na pot. Na poti pa – čisto sveže, še mokre stopinje!
»Medved! Pravkar je bil tu. Morda se je prav nam umaknil, ko nas je slišal in zavohal,« je rekel oče in preletel s pogledom gozd okoli nas.
Nič več nisem tekala okrog. Stisnila sem se k očetu in ga močno držala za roko. V drugi roki je imel oče močno palico, z njo bi nas branil. Ob njem sem se počutila varno. Ni me skrbelo, če pride medved nazaj. Moj oče bo vse uredil tako, da bo prav. Imela sem res neomajno zaupanje v svojega očeta.
»Tudi če bi hodil v temni dolini,
ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj;
tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.«
Kako si želim, da bi vedno imela tako otroško srce, ki bi neomajno, brez vsakih vprašanj, dvomov in omahovanja zaupalo v nebeškega Očeta. Pa je srce včasih tako nemirno in negotovo. Podleže skušnjavcu, postane mlačno in začne v stiski dvomiti. Kako me je takrat strah življenja!
»Gospod je moj pastir, koga bi se bal?
Gospod je varuh mojega življenja,
pred kom bi trepetal?«
Nebeškemu Očetu izročim svoje prestrašeno srce, ga prosim za pomoč in varstvo. Ljubeče mi poda roko in mi pomaga, da grem pogumno naprej, kot sem šla pogumno z roko v roki z mojim zemeljskim očetom.
Moj nebeški Oče bo vse uredil tako, da bo prav.

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 43.