Ob obisku raznih cerkva, posvečenih naši nebeški Materi Mariji, sem opazila, da niso posvečene Mariji kot taki, ampak po raznih dogodkih ali skrivnostih njenega življenja in njene vloge v načrtu odrešenja. Ali ima Marija različne naloge tudi kot naša priprošnjica? (Terezija)
Najstarejša molitev k Materi Božji, ki je že dolga stoletja znana tudi pri nas, je  Pod tvoje varstvo pribežimo, v kateri Marijo imenujemo »naša Gospa, naša Srednica in naša Besednica«. Priznavamo jo za svojo Gospodarico in jo prosimo, naj kot Mati učlovečenega Božjega Sina posreduje za nas pri Bogu. Naše prošnje uslišuje, tudi če jo pokličemo s kakšnim drugačnim imenom. Teh »imen« je v lavretanskih litanijah Matere Božje kar 51, ki so izraz velike ljubezni do nje in trdnega zaupanja v njeno pomoč in varstvo. V vseh Marijinih cerkvah, naj bodo posvečene njemu Brezmadežnemu spočetju ali Vnebovzetju, se priporočamo »eni in isti« Božji in naši Materi.

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 8 (2007), 34.

Poletje je čas, ko se najbolj posvečamo svojemu telesu. Že v pripravah na poletne mesece mnogi začnejo s pospešeno telovadbo, s posebnimi dietami in še s čim, zgolj zato, da bo njihovo telo v kopalkah primerno in lepo. Pa tudi poletni modni trendi, ki zaradi vročine zapovedujejo bolj razkrivanje kot pokrivanje nas tako, hočeš-nočeš, prisilijo v intenzivnejše ukvarjanje s telesom, vse od že omenjene telovadbe pa do solarijev in raznoraznih krem in kremic za lepšo polt.
Pa da ne bom ostal le pri modi in lepoti, že samo zdravje ali zgolj uživanje v športu ljudi ‘sili’ v plezanje, na treking, na kolo, na rolerje, v bazene, v čolne, v morske globine in zemljepisne širine in daljine … Skratka: Vse za telo!
Seveda je v ozadju vsega tega (ali pa morda celo v ospredju) skrb za duha. »Mens sana in corpore sano« je eden od najbolj citiranih latinskih pregovorov. In sodobni človek, ki zelo rad išče vrline v poganskem, je omenjeni citat dobesedno iztrgal iz konteksta in si ga navezal na prapor, s katerim zdaj veselo maha na čelu raznoraznih parad. Popolni citat je: »Orandum est ut sit mens sana in corpore sano«, kar pomeni “Upajmo, da je v zdravem telesu tudi zdrav duh.” Zveni precej drugače, kajne?!
Pa nikar ne misli, sveta Marija mati Božja, da zgolj bentim in obiram kislo grozdje. Toliko me je, da sem prepričan, da še z nebes lahko zapaziš mojo “zemljepisno širino”, in tako veš, da nisem kakšen strasten pristaš aktivnega športa.
Zapažam pa, da pretirano ukvarjanje zgolj s telesom, kaj hitro pripelje do telesnosti, celo do mesenosti. Naše telo pa je vendarle, kot je zapisal sveti Pavel, tempelj Božjega Duha! (1 Kor 3,16) In tako se, malo za šalo, lahko pohvalim, da s svojo ‘kilažo’ Svetemu Duhu zidam kar lepo katedralo! Baziliko s stranskimi ladjami in veliko kupolo.
Cerkev pa nam v svoji nezmotljivi modrosti, sredi vročih poletnih dni, sredi Velikega srpana ponuja velik svetek: Veliki šmaren! Tvoje vnebovzetje, ljuba sveta Mati Božja! Svetek, ki ima svoje korenine menda že v petem stoletju, kot versko resnico pa ga je razglasil Pij XII leta 1950! Svetek, ki nam prav tako spregovori o telesu. O telesu, ki je nosilo Božjega Sina! O telesu, ki ni doživelo trohnenja! O telesu, ki je bilo vzeto v nebo! Kar mi govori in me nagovarja, da je tudi moje telo sveto in ustvarjeno za nebesa!
Veliki šmaren je svetek, ki ga mnogi ne morejo sprejeti. Bog pa se ne meni ne za meje telesa ne za meje razuma, a daleč od tega, da bi bil zato breztelesen ali brezumen. 
Zdravo telo še ni pogoj za zdravega duha. Zdrav duh oziroma Sveti Duh, pa je pogoj za zdravo življenje, pa če mu v domovanje ponujaš malo kapelico, ali pa veliko baziliko!
Ljuba sveta Mati Božja. Obilo žegna ob spominu na tvoje ‘zaspanje’. Pomagaj nam, da ne bomo preveč zaspani, kar se telesa in duha tiče.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 8 (2022), 98.

Danes je ena glavnih manter biti uspešen. Ko na šolah za starše velikokrat postavim vprašanje, kaj si želijo za svoje otroke, mnogi odgovorijo: »Da bi bil uspešen.« Pri tem odgovoru me vedno malo zmrazi. Zaradi tega namreč, ker ni povsem jasno, kaj si pod to »uspešnost« posamezni starši predstavljajo. Nenehno prizadevanje in usmerjenost k »uspehu« je lahko tudi precej nevarno. Ogromno mladostnikov in otrok kaže znake izgorelosti, čutijo se notranje prazni, tesnobni, tiki so v porastu in v tem, kar počnejo, ne vidijo nobenega smisla več. Ta sodobna »uspešnost« je, kot izgleda, za mnoge pogosto precej neuspešna.
Ne pozabi na …
Smo v času dopustov. Kolumno pišem pod borovci, v senci, s pogledom na čudovito modrino morja. Vonj borovcev, vsi zvoki, ki jim pripadajo, morje na dosegu roke, senca in knjiga v roki – balzam za dušo in lepota za srce. Kot bivši vrhunski športnik se zelo dobro zavedam, da je počitek pravzaprav enako pomemben kot trening. Ko privzdignem oči, vidim ljudi, kako počasi hodijo, nekateri se sprehajajo, nekateri gredo v vodo, nekateri se sončijo, otroci se igrajo in se glasno smejijo. Z ležalnika imam pogled tudi na bližnji bar pod borovci. Ljudje za mizo kartajo, se smejijo, se družijo – preprosto so in ničesar »ne delajo«. Ob tem razmišljam, da smo morda kot družba pozabili prav to – hoditi počasi, uživati v preprostih stvareh, kot je vonj borovca, kričanje otrok, uživati v dobri družbi, opazovati naravo, ki človeka nikoli ne pusti ravnodušnega, se nečemu čuditi in opazovati, kako zanimiv in skrivnosten je ta naš svet. Morda smo pozabili celo ljubiti. Morda niti sebe nimamo tako radi, kot pridigajo novodobni razsvetljeni duhovni voditelji, da je sebe vedno treba postaviti na prvo mesto. Ampak to je že druga tema.
Nova religija
Človekova osebnost in njegov uspeh se ne kažeta samo z delom, ampak tudi s počitkom. Danes v času kulta jaza in religije uspeha prav počitek oziroma ne-delo mnogim predstavlja velike osebne težave: stisko, anksioznost in bivanjsko praznino. To se posebej kaže pri ljudeh, ki jim glavni in edini smisel v življenju predstavlja delo, profesionalni angažma, poslovna funkcionalnost in zunanji uspehi. Tovrstni posamezniki so v resnici v sebi povsem izgubljeni, ko niso v službeni vlogi, v vlogi »delavca«. Težava je v tem, da so svojo identiteto, svoj življenjski smisel in svojo vrednost privezali na delo. Njihovo edino ustrezno »dokazovanje« v tem svetu je delo. Delati za njih pomeni obstajati. Polno funkcionirati oziroma polno živeti pomeni veliko delati. Več kot delaš, več si vreden in bolj si potrjen ter priznan. To so tudi vrednote, ki jih posamezni svetovno priznani in »uspešni« podjetniki, vplivniki, ustanovitelji, inovatorji, menedžerji … promovirajo in razglašajo za recept do uspeha in sreče: da so delali po 18 ur, da so žrtvovali vse, tudi čas z otroki in ženo, da so garali po cele dneve, da niso imeli praznikov in dopustov, da so spali samo po dve uri na dan itd. itd. In končno po mnogih bojih, garanjih, po mnogih neuspehih, po mnogih žrtvah so prišli do tako želenega uspeha. To za mnoge ambiciozne posameznike postanejo glavne vrednote njihovega načina življenja. Še posebej so tukaj na udaru ranljive duše s poškodovano samopodobo, samozavestjo in samospoštovanjem. Svojo samopodobo gradijo namreč izključno na delovni vnemi, svoj jaz in svoje dobro počutje ter lastno potrditev vidijo predvsem v delu. Ti ljudje bodo delali tudi za vikende, med prazniki, v večernih urah – pri tem pa je ključnega pomena, da šefi in sodelavci to vidijo. Da bodo videli, kako je ta oseba predana, marljiva, pridna in zavzeta. Vendar pri vsem tem mrzličnem iskanju potrditve in priznanj gre pravzaprav za ples s hudičem. Opolnoči bodo maske padle. Brez dela si namreč nič.
Kam bežiš, človek?
Mnogi strokovnjaki tovrstne posameznike okarakterizirajo ali postavijo diagnozo – zasvojenost z delom, izgorelost. Kar pomeni, da se njihovo celotno življenje, tako v službenem kot prostem času, vrti okrog dela. Za njih so najtežji dnevi, ko so prazniki, dopusti in vikendi. Zaradi tega, ker delovna vnema in vso hrupno dogajanje »normalnega« delovnika potihne. V tišini pa so povsem izgubljeni. Frankl je že desetletja nazaj pisal o »nedeljski nevrozi«. Znašli so se namreč v praznini, ki jim povzroča notranjo stisko in tesnobnost. Zaradi tega bodo naredili vse, da bodo to praznino zapolnili z delom, družbo, hrupom, zabavami, dogajanjem ... Nujno potrebno je pobegniti od te oglušujoče tišine. Ti ljudje namreč doživljajo, da so vredni in potrjeni samo, če delajo. To pomeni: več kot delaš, bolj si potrjen in bolj polno živiš. Identiteta je v tem primeru najtesneje določena z delom. Njihove misli in njihovi pogovori se nenehno vrtijo okrog dela in uspehov. To pa je seveda najboljša hrana za osebni ego, za »jaz«. Tukaj se v največji meri napaja njihov večni »jaz«. Izvor in cilj je vedno »jaz«, ego. Drugega v resnici ni oziroma je zgolj toliko, kolikor je potreben za dosego nekega cilja.
Pogosto se ti posamezniki, nekateri bolj, nekateri manj subtilno, celo predstavljajo kot žrtve in drugim vzbujajo občutke krivde, češ koliko delajo in se žrtvujejo … Vendar pri njih ne gre za preprosto zasvojenost z delom (to je namreč zgolj simptom), ampak gre za nekaj veliko globljega. Gre za izgubo življenjskega smisla in za nenehen beg pred sabo in življenjem. To lahko vključuje tudi beg pred zavedanjem lastne minljivosti in krhkosti. Da se ne srečujem s seboj in svojim smislom, raje zbežim od sebe v delo in v zunanje uspehe, ki jih lastni ego tako zelo potrebuje.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 8 (2024), 11-12.

Včasih, ko kaj mrzlično iščem, si rečem: “Staraš se! Vsi stari ljudje kar naprej nekaj iščejo, kot je to počela teta Ivica.”
Druga svetovna vojna je pri nas povzročila veliko gorja in mnoge je odgnala od doma. Množica njih je morala bežati, da si je rešila golo življenje. Nekateri pa so šli za njimi, da je ostala družina skupaj – ali za večji kot kruha.
Tudi v našem sorodstvu je bilo nekaj na silo izgnanih, med njimi teta Ivica. Proti koncu vojne je zbežala na Koroško, od tam pa v daljno Ameriko.
Domov si dolgo ni upala priti, ko pa so se časi in ljudje nekoliko umirili in so nehala preganjanja in zasliševanja, je tudi ona prišla domov. Večkrat je bila nekaj tednov gost v naši hiši.
Ko je tako prihajala leto za letom, smo opazili, kako postaja stara, zmedena, pozabljiva. Strah, ki ga je vse življenje nosila v sebi, je počasi plahnel.
Tisto leto je bila pri nas celo poletje. “Rada bi bila pokopana v domači zemlji,” je vedno govorila.
Pripravili smo ji sobo kot običajno in dobro jo je napolnila s svojimi stvarmi.
»Kaj pa je, teta, kaj godrnjate, je kaj narobe?« sem jo vprašala nekega dne, ko je bilo iz njene sobe slišati prerekanje, čeprav je bila v njej sama.
»Spet je bil tukaj!« je rekla skoraj smeje.
»Kdo? Nikogar nisem videla priti v hišo,« sem se začudila.
»Njega ne moreš videti,« mi je odgovorila teta.
»Kdo pa je in kako veste zanj?« me je zanimalo.
»Tisti od spodaj je. Spet mi je skril očala,« je bila teta odločna v svoj prav.
»Bog ve, kje ste jih spet pustili,« sem jo hotela pomiriti, saj nisem mogla verjeti da bi Tisti od spodaj hodil k njej prestavljat in skrivat njene stvari.
»Dobro se spominjam, da sem jih odložila na omarico, zdaj jih je pa nekam skril!« se teta ni dala.
Taki in podobni pogovori so bili na dnevnem redu. Po nekaj mesecih prerekanj o Tistem od spodaj sem začela tudi sama vse pogosteje za vse nerodnosti in nezgode kriviti njega: če mi je prekipelo mleko, če se je kaj prevrnilo, če nisem našla, kar sem iskala ...
Čas, ki ga je teta Ivica odmerila bivanju pri nas, se je iztekel. Na prvi šolski dan v septembru smo jo pospremili na letališče in vso pot je lilo kot iz škafa. Spet je bil kriv Tisti od spodaj. Odletela je v svoj dom v Ameriko, mi pa smo se vrnili v svoje vsakdanje življenje.
Otroka sta šla že zgodaj zjutraj v šolo, mož še pred njima v službo in ostala sem sama v hiši. Pogrešala sem teto in tisto njeno večno iskanje nečesa.
Bilo je jutro v pozni jeseni in bila sem sama doma. Skuhala sem si kavo, vzela v roke pletenje in v miru začela plesti nogavice, saj so se bližali mrzli dnevi. Nenadoma je v tišini prazne hiše nekaj zaropotalo. Zamolklo, od daleč je bilo slišati nenavaden glas, kot da bi prihajal iz neke zaprte posode. Odložila sem pletenje, po glavi pa so se mi začele poditi razne misli. “Kaj je to? Kaj pa če je Tisti od spodaj?” Srh me je spreletel in lasje so se mi naježili.
Previdno sem začela preiskovati prostor za prostorom. V pritličju nisem opazila nič nenavadnega. Glas pa je še vedno prihajal in zdaj sem vedela, da iz kletnih prostorov. S težkimi nogami in srcem, ki je divje razbijalo v prsih, sem se oprezno spustila po stopnicah. Ropot je utihnil, se spet oglasil in bil vedno bližje. Na hodniku sem postala in prisluhnila. Nobenega dvoma ni bilo – moj strah je bil v kmečki peči!
Približala sem se. Za vratci, skozi katere se peč kuri in je napeljan dimnik,je nekaj plahutalo in se zaletavalo v kovino vrat in železni zaslon, ki loči notranjost peči od dimnika. Moj strah je bil velik in nisem se mogla odločiti, ali bi sploh odprla in pogledala v peč. »Moram, saj ne bom mogla ves dan prenašati tega ropotanja in se tresti od strahu. Teta Ivica mi je čisto zastrupila misli s Tistim od spodaj. Saj vem, da je ta prisoten, pa menda se ni kar naselil v našo hišo. Še malo, pa se bom bala lastne sence!« sem si dajala poguma in se tolažila.
»Sveti križ Božji! Marija Pomagaj!« sem poklicala pomoč in odločno prijela za ročko ter odprla vratca. V prostoru pred vhodom v peč je bilo nekaj črnega, sajastega, le dvoje rumenih očes se je svetilo iz tistega kupčka in me srepo gledalo.
“Tresk!” sem hitro zaprla vratca. Vsa sem se tresla in mrzel pot me je polil. Nisem vedela, kaj naj naredim. Po nekaj trenutkih mrzličnega razmišljanja mi pride na misel: “Mar ni bila tista črna kepa , ki čepi tamle v temi, podobna ptiču?” Ob tem spoznanju mi je malo odleglo, da ni nisem več tako panično begala z mislimi.
Za vsak slučaj sem šla odpret vhodna vrata. Svetloba je prišla v prostor. Nekoliko bolj pogumno in odločno sem še enkrat odprla tista nesrečna vratca in hitro stopila na stran. Iz peči je planil in veselo odletel črn, sajast ptič in s seboj skozi vhodna vrata odnesel iz hiše tudi moj strah.
“Neumnica! Toliko strahu si zaužila zaradi enega ubogega ptiča, ki je padel skozi dimnik v peč. Teta Ivica te je čisto poneumila; še nekaj tednov njene šole, pa bo tudi pri tebi vsega kriv Tisti od spodaj, sem se jezila nad svojim paničnim obnašanjem.
Kaj pa, če le ima povsod prste oziroma kremplje zraven? Ko nekaj izgubiš ali ti gre kaj narobe, si slabe volje, se zadiraš na druge, morda začneš celo preklinjati – in Tisti od spodaj je dosegel svoj namen.”
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 68.

PO MARIJI K JEZUSU
Krščansko občestvo se že od nekdaj zateka k Mariji. Ob nenehni izkušnji njenih milosti in pomoči jo je poimenovalo vsemogočna priprošnjica in v njej našlo bližnjico – stezo, ki skrajša pot do Boga. Tako je postala vezni člen med Bogom in človekom in nam vedno znova pomaga osmisliti naš da Gospodu.
Morda si kdaj zmeden: toliko čaščenja Marije – ali ne bi morali častiti samo Boga? Marija je bila sicer njegova mati, a je še vedno samo človek. Cerkev se vsega tega zaveda, a je pobožnost do Marije vedno pospeševala kot gotovo pot, po kateri se pride h Gospodu. Kot je dejal Pavel VI. v okrožnici Mense maio, je »Marija vedno pot, ki pelje h Kristusu. Vsako srečanje z njo se konča s srečanjem s Kristusom. Stalno zatekanje k Mariji ne pomeni nič drugega, kakor da v njenem naročju, v njej, po njej in z njo iščemo Kristusa, našega Odrešenika.«

KDAJ NAM JE MARIJA - ŠE POSEBEJ BLIZU

100-letnica prikazovanj Marije v Fatimi
Na poseben način se je Marija približala običajnemu človeku v kraju Fatima na Portugalskem. To se je zgodilo 13. maja 1917, ko se je Marija prvič prikazala trem otrokom, Luciji, Jacinti in Frančišku. Otroci so bili stari med 7 in 10 let. Marija se je nato prikazovala šest mesecev, vsakega 13. v mesecu, vse do 13. oktobra 1917.V mesecu maju nas torej čaka precej prireditev in slovesnosti ob tem jubileju. Spominjali se bomo, kako še danes Fatima predstavlja kraj upanja. Marija ne napoveduje tragedije, ampak predlaga pot, po kateri se lahko svet reši. Človek se je zapletel v neštete zanke greha in večkrat ne vidi poti naprej. Marija pa tega človeka vabi k spreobrnjenju, tako kot začenjajo evangeliji: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Izjava papeža Frančiška o Marijinem značaju
Z zanimivo izjavo o Marijinem karakterju se je pred nekaj tedni odzval papež Frančišek. V svoji poslanici za priprave na Svetovni dan mladih, ki bo leta 2019 v Panami, je pozval mlade, naj bodo podobni Mariji, ki je sprejela Božjo voljo in se je v celoti predala njegovemu klicu. Poudaril je, da Marija ni bila kavčar, ni bila nekdo, ki samo poseda pred televizijo ali telefonom, brez aktivnega življenja. »Bog gleda na vas in vas kliče, in ko Bog to dela, je pozoren na vso ljubezen, ki ste jo vi sposobni ponuditi svetu. Kot mlada žena iz Nazareta lahko tudi vi izboljšate svet ... Cerkev in družba vas potrebujeta,« je še dodal papež Frančišek.
V pripravah na Svetovni dan mladih, ki bo čez dve leti, je glavna tema prav Marija. Papež jo postavi kot osrednji lik in osebo, ki bo spremljala mlade v pripravah po celem svetu. Kot vodilne misli za razmislek v procesu priprav je papež izbral tri odlomke iz Lukovega evangelija. V letu 2017 tako mladi razmišljajo o veri Marije, ki moli v svoji znani hvalnici (Magnificatu): »Velike reči mi je storil Vsemogočni« (Lk 1,49); v letu 2018 bo razmislek namenjen besedilu: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30), ki bo mlade povabil k razmisleku o pogumu, ki ga je Marija izkazala ob srečanju z angelom. V letu 2019 pa bo vodilna misel Svetovnega srečanja mladih: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!«

10 STVARI, KI JIH JE DOBRO VEDETI O MARIJI

1. Božja mati
V izpovedi vere vsako nedeljo molimo »rojen iz Marije Device«. Marija je resnično Božja mati, ker je Jezusova mati. Tisti namreč, katerega je spočela od Svetega Duha in ki je postal resnično njen Sin, je večni Sin Boga Očeta. Je Bog sam.
2. Večna devica
V katekizmu beremo, da izraz spočet od Svetega Duha pomeni, da je devica Marija spočela večnega Sina v svojem naročju od Svetega Duha in brez sodelovanja moža. »Sveti Duh bo prišel nadte,« (Lk 1,35) ji je rekel angel ob oznanjenju. To pomeni, da Jezus ni bil spočet pri spolnem odnosu, ampak po Svetem Duhu. Marija je ostala prej in slej devica, kar rojstvo Božjega Sina prikaže kot popoln Božji dar. Bog se je želel svetu približati z Marijino držo brezmadežnosti, ki je odpoved vsem vzgibom napuha, samozadostnosti in pohlepa.
3. Brezmadežno spočetje
Marija je bila od prvega trenutka svojega življenja v posvečujoči milosti, kar pomeni, da je bila obvarovana izvirnega greha. Tako se je Jezus lahko iz nje rodil brez vsakega stika z grehom. Kljub temu da je bila podvržena skušnjavam in trpljenju, a je z zaupanjem v Boga zmagala nad grehom.
4. Vnebovzetje – veliki šmaren
Si se kdaj vprašal, kje je Marijin grob? Kristusovo vstajenje in vnebohod sta bila za Marijo veliki prelomnici. Od tedaj si je želela, da bi bila tudi ona čim prej tam, kjer je njen poveličani Sin. Želja se ji je izpolnila takoj po končanem zemeljskem življenju, ko jo je Jezus z dušo in telesom vzel k sebi v nebo.
5. Marijina poslušnost
Izmed vseh žena je bila za Božjo mater izbrana prav Marija, šestnajstletna hčerka Joahima in Ane. Zakaj prav ona, če bi lahko bila katera druga? Marija je imela svobodno voljo, ni ji bilo treba reči DA! A njena poslušnost Božji volji je rešila svet.
6. Marijina milost
Že angel Gabrijel ji je v pozdravu dal vedeti, da je polna milosti. Tako zelo, da jo rada deli tudi med nas, če se le obračamo k njej. Vsakokrat ko molimo molitev rožnega venca, se strese nekaj njene milosti na nas. In zakaj potrebujemo Marijino milost? Za čisto življenje, v katerem bo čim manj greha.
7. Marijina hvalnica
Marija je ljubila Boga z vsem srcem. To dokazuje v svoji hvalnici, ki jo s posebnim zanosom in veseljem izpove ob obisku Elizabete. Tudi mi posegajmo po njej!
8. Marijina pozornost
Tako kot je na poroki v Kani galilejski Marija tankočutno opazila, da je zmanjkalo vina, tako pozorno prepoznava potrebe v našem življenju. In če Jezus na njeno prošnjo spremeni vodo v vino, tudi za nas velja povabilo, da se s svojimi prošnjami in zahvalami obračamo k Mariji. Ne zato, ker nas Jezus ne bi slišal in uslišal, ampak ker je Marija bližnjica do njega.
9. Marija – Mati Cerkve
Ob vznožju križa Marija prejme skrb za celotno Cerkev in njene učence. Tako imamo nebeško mater, ki skrbi za nas in bedi nad našimi potrebami in našo odprtostjo za Božji glas. Približajmo se ji, jo kličimo in prosimo.
10. Marijina bližina
Marija je vedno ob tebi in meni. Sploh takrat, ko molim rožni venec. Ni je bolj umirjene molitve kot je rožni venec. Vsaka desetka odstira skrivnost Jezusovega življenja, ob njih razmišljamo o Jezusovem življenju skozi Marijine oči. Bliže kot smo Mariji, bliže smo Jezusu.

Gruden A. in Križaj K., Tema meseca, v: Ognjišče (2017) 05, str. 72.

Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa.
In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name tekom let, pač pa prav s tekom let! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih.
Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem.
In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu ... če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah ...
In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po “božji podobi in sličnosti”! (1 Mz 1,26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub ‘bogupodobnosti’ podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi.
Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in “tempelj Svetega Duha”! (1 Kor 3,19) In ne glede na to, ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja, naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu!
Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je “stkal v materinem telesu”! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves ... in cel. Kar me je: Duša in telo.
Saj verujem, da Bog ni odrešil in odkupil le moje duše, ampak tudi moje telo ...
Ker v veroizpovedi izrekam, da verujem v “vstajenje mesa” ...
In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Saj sem se s krstom rodil v občestvo ... v skrivnostno Kristusovo telo.
Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval ‘brat osel’. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval ‘brat slon’ ... A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem ‘brat nosorog’! Po Prešernovem zgledu, ki mu “podplat je koža čez in čez postala” ... in pa zato, ker kar rinem in rinem ... kot nosorog!
In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem ... lahko počepnem ... lahko pokleknem ... lahko se dvignem ... lahko ležem ... lahko vstanem ...
In bom vstal. V telesu!

Gregor Čušin

Hčerka dobiva vašo revijo Ognjišče. Tudi jaz ga včasih vzamem v roke, saj je v njem dosti lepih člankov. Zlasti v njem iščem, kadar mi kaj ni povsem jasno. Sredi avgusta (15.) je v koledarju praznik Marijinega vnebovzetja. Zanima me, kaj to pomeni, ker mi tega ni še nihče pojasnil in tudi v Svetem pismu nisem našel odgovora. Sveto pismo poroča samo o Jezusovem vnebohodu, vnebovzetje Jezusove matere Marije pa ni omenjeno.
Sam pri sebi razmišljam, da je preveč knjig, ki razlagajo Sveto pismo in da vsak razlagalec trdi, da ima samo on prav. Gre mu za to, da proda svojo knjigo in zasluži. Zato pa je že samo v katoliški veri toliko različnih mnenj, da se Bog usmili, kaj šele v drugih krščanskih verah. Ko bi bilo vsaj malo edinosti, saj smo se učili pri verouku, da je samo en Bog. Z zanimanjem sem začel brati Sveto pismo in ga tudi počasi prebral, kar me je še bolj utrdilo v mišljenju, da obstaja samo en Bog.
Prihajam do prepričanja, da bi Jezus tudi danes moral pretrpeti enako kalvarijo kot jo je pred dva tisoč leti, ker je resnica na tem svetu, v katerem se šopiri laž, še kar naprej preganjana in jo hočejo utišati.
Izpovedal sem svoje mišljenje. Ne vem, če to spada pod rubriko Pisma. Upam, da bo nekdo prebral to moje razmišljanje, za odgovor pa se odločite sami, če mislite, da je moje vprašanje omembe vredno.
Tone

Tvoje vprašanje je še kako omembe vredno in tudi spada med Pisma, le da si moral počakati na odgovor do zdaj, ko je spet ‘aktualno’ z ozirom na praznik Marijinega vnebovzetja. Res je, v Svetem pismu nove zaveze, predvsem v evangelijih, ki poročajo o Jezusovem življenju in nauku, se ne omenja Marijino vnebovzetje, kakor se ne omenja tudi toliko drugih stvari o Jezusu, njegovem nauku in delovanju, saj je evangelist Janez zapisal na koncu svojega evangelija: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi vse to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane« (Jn 21,25). Veliko se je ohranilo v ustnem izročilu, ki je tudi del razodetja. Čim dlje nazaj, že v prvi dobi krščanstva, je kakšen dogodek v zvezi z Jezusom omenjen, toliko bolj je zanesljiv.
Že v prvih krščanskih stoletjih so nastali številni apokrifni spisi, podobni svetopisemskim, ki pa jih Cerkve ni sprejela v seznam knjig Svetega pisma (kanon), čeprav vsebujejo nekatera dejstva, ki so se iz roda v rod ohranjala kot ustno izročilo. Mnogi od njih poročajo tudi o Marijinem ‘prehodu’ s tega sveta. Zatrjujejo, da Marija ni umrla, temveč je le ‘zaspala’. Ti spisi, pričevanja cerkvenih očetov in mašni obrazec za 15. avgust, ko so že od 6. stoletja dalje obhajali kot praznik spomin dneva, ko je Marija ‘zaspala’ v Gospodu, so spodbudila papeža Pija XII., da je na prošnjo škofov vsega sveta 1. novembra 1950 razglasil versko resnico, da je bila Marija z dušo in s telesom vzeta v nebesa. Najstarejše cerkve na evropskih tleh, tudi pri nas, so posvečene prav Marijinemu vnebovzetju ali Vnebovzeti.
Temelj naše vere je božje razodetje: to je Sveto pismo in ustno izročilo. Glede Marijinega vnebovzetja je naš priznani mariolog dr. Anton Strle zapisal: »O dejstvu, da je bila preblažena Devica tudi s telesom vzeta v nebesa, nam Sveto pismo izrecno ne govori. Pove pa to, da je bila kar najtesneje povezana s svojim Sinom in dejavno navzoča ob odločilnih trenutkih Jezusovega odrešeniškega delovanja … Kakor je torej Kristus vstal od mrtvih in šel v nebesa, tako je morala preblažena Devica biti poveličana tudi v svojem telesu.« Kaj je vsebina verske resnice o Marijinem vnebovzetju, zgoščeno pove Konstitucija o Cerkvi drugega vatikanskega koncila: »Ko je brezmadežna Devica, obvarovana v nedotaknjenosti od kakršnega koli madeža izvirnega greha, dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo; Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva, da bi bila v popolnejši meri upodobljena svojem Sinu, Gospodu gospodov in zmagovalcu nad grehom in smrtjo.«
Katoličani in pravoslavni zelo častimo Božjo Mater Marijo, protestanti pa ne. Vloge Marije v zgodovini odrešenja ne moremo odmisliti. Marijo častimo, ker je mati Kristusova. Njena moč izvira iz njenega božjega materinstva. Če jo je Jezus imel rad, zakaj bi je ne imeli tudi mi?
Ne bi rekel, da gre piscem knjig z razlago Svetega pisma za zaslužek. Večina piše iz prepričanja in zavzetosti. Prav si zapisal, da bi bilo dobro “ko bi bilo vsaj malo edinosti”. Danes je, hvala Bogu, verske nestrpnosti mnogo manj kot v preteklosti, zlasti na katoliški strani. Postaviti moramo svojo vero na temelj Svetega pisma. Ločiti pa moramo pomembne stvari od nepomembnih in s proučevanjem Svetega pisma razumeti, kaj je posamezni pisatelj hotel povedati, odkriti bistvo. Danes nam pri tem pomagajo tudi druge znanosti kot so zgodovina, zemljepis, arheologija. Hvalevredno je, da si prebral (in upam, da še prebiraš) Sveto pismo. Ne smeš ga pa razlagati samovoljno, temveč se držati razlage Cerkve, ki je varuhinja Božje besede. Preberi si opombe in tehtne razlage. Takih knjig je danes veliko tudi v slovenščini. Kar precej strokovnih in poljudnih knjig o tem smo izdali tudi pri založbi Ognjišče in marsikaj napišemo v revijo Ognjišče. Takih iskalcev kot si ti, bi moralo biti več. Včasih ni bilo denarja in časa za to, danes pa nam v glavnem ne manjka ne enega ne drugega, če imamo dobro voljo.

F. Bole, Pismo meseca, v: Ognjišče 8 (2011), 6-7.

Ko je Jezusova mati Marija dokončala tek svojega zemeljskega živ­ljenja, je – po veri prvih kristjanov – “zaspala” in bila z dušo in s telesom vzeta v nebesa k Sinu. Češčenje “v nebo vzete” Marije, Božje Matere, je bilo živo že v prvih krščanskih stoletjih in vse do današnjih dni ni ponehalo. Prav to vztrajno češčenje je bil eden od razlogov, da je papež Pij XII. leta 1950 razglasil versko resnico, da je bila Marija z dušo in s telesom vzeta v nebesa. Slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga slavimo 15. avgusta, je po prepri­čanju vernih slovenskih ljudi dan, ko je »odprto sveto nebo« in naša Mati še bolj prisluhne prošnjam svojih vernih. Zato so prav na ta njen praznik pri številnih Mari­jinih svetiščih glavni romarski shodi.

Marijinemu vnebovzetju (MV) je pri nas posvečeno 98 cerkva (55 žup., 2 romarski, 41 podr.) in 6 večjih kapel. – V LJ nadšk.jih je največ (29), od teh je 16 žup.: Brdo pri Lukovici,(1) Cerklje na Gor., (2) Čemšenik, (3) Dobrova, (4) Domžale, (5) Javorje/Litiji, (6) Kopanj, (7) KR - Primskovo,(8) Kranjska Gora, (9) Lesce, (10) LJ - Polje, (11) Mekinje, (12) Pirniče, (13) Trboje,(14) Zali Log (15) in Zg. Tuhinj;(16) romarska (eksp.) v Novi Štifti (Sodražica);(17) 12 je podr.: Bezuljak (Begunje/Cerknici), Otok (Bled), V. Bloke (Bloke), Bitnje (Boh. Bistrica), Ključevica (Dobovec), Stara Sava (Jesenice), Malenski vrh (Poljane nad Šk. Loko), Viševek (Stari trg/Ložu), Vinje (Sv. Helena - Dolsko), Smrečje( Šentjošt nad Horjulom), Železnica (Škocjan/Turjaku) in Lesno Brdo (Vrhnika). – V KP škofiji je 15 ž. c. MV: Bertoki,(18) Dekani,(19) Jelšane,(20) Kanal,(21) Knežak,(22) Kobarid,(23) Kojsko,(24) Koper (stolnica),(25) Medana,(26) Movraž,(27) Podmelec,(28) Slavina,(29) Sp. Idrija,(30) Tolmin(31) in Vreme;(32) imajo pa tudi sedem p. c.: v Podlaki (Bate), Selih (Brestovica), Vrtovinu (Kamnje), na Vitovljah (Osek), Guri (Povir), pri Vzročku (Predloka) in v Glemu (Truške). – V NM škofiji so MV posvečene ž. c. v Črmošnjicah,(33) na Dolah/Litiji,(34) v Fari/Kočevju,(35) Radovici,(36) Stari Cerkvi,(37) Trebnjem (38) in na Veliki Dolini;(39) prav tako šk. romarsko sred. na Zaplazu (Čatež - Zaplaz); (40) p. c. pa so na Topolovcu (Boštanj), v Hmeljčiču (Mirna Peč), na Vrhu (Mokronog), v Smolenji vasi (NM - Sv. Lenart), Dol. Straži (Prečna), na Štrekljevcu (Semič), v Zagozdacu (Stari Trg ob Kolpi), na Gabrski Gori (Sv. Križ - Gabrovka) in v Tržišču (podr.). – V MB nadškofiji je 13 cerkva MV: Brezno,(41) Cirkovce,(42) Jarenina,(43) MB - Brezje,(44) Prevalje,(45) Prihova (46) in Vurberk (47) so žup.; Slovenja vas (Hajdina), Troblje (Pameče), Janževski Vrh (Ribnica na Poh.), Sv. Marko niže Ptuja (pok.), Homec (Šmartno/SG) in Zavrč (podr.) pa podr. – 13 cerkva MV je tudi v CE škofiji: žup. stojijo v Braslovčah,(48) Dobrni,(49) v Kapelah pri Brežicah,(50) v Koprivnici,(51) Kozjem,(52) Olimju (53) in Šmarju pri Jelšah;(54) podr. pa v CE - Sv. Danijel (podr.), v Dobju (Dramlje), Tržišču (Rog. Slatina), Grački Gori in Šmarju (Sevnica) ter na Hriberci (Vitanje). – V MS škofiji so Vnebovzeti posvečene tri ž. c.: Apače,(55) Grad (56) in Turnišče (spodaj) in še tri večje kapele. (mč)

Turnišče

M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 8, str. 98.