Nekoč so oslu naložili na hrbet štiri težke vreče soli. Uboga žival je sopihala pod pretežkim tovorom. Kakor da to ni bilo dovolj, je moral prebroditi reko. Po nekaj metrih mu je spodrsnilo in padel je v vodo. Pravi blagoslov! Sol se je začela topiti in ko je sivec prišel iz vode, se mu je zdelo, da leti.
»No,« si je dejal, »končno sem se naučil, kako se znebiš bremena: dovolj se je potopiti v vodo in teža izgine.«
Kasneje je gospodar naložil oslu breme posušenih gob. Živali se ni ljubilo več delati in spomnila se je, kako se rešiš bremena. Pohitela je k vodi in se potopila.
Jezni gospodar je začel osla pretepati.
Sivec je vstal in spet hodil po stezi. Toda tokrat je čutil, da je breme dvakrat težje kot prej.
»Prav ti bodi!« mu je razložil gospodar. »Osel si in osel boš ostal. Zato tudi ne veš, da se sol v vodi raztopi, goba pa napoji!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 87.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Radegunda Turinška je bila kraljevega rodu, prisiljena v zakon s krutim frankovskim kraljem in dvajset let je trpela ob možu, ki je opustošil njeno domovino. Končno ji je uspelo pobegniti, zatekla se je v cerkev in izprosila blagoslov za Bogu posvečeno življenje. Poslej je živela za Boga in reveže, posebno gobavce.

ZAVETNICA: Sv. Radegunda Turinška je zavetnica lončarjev In tkalcev; priprošnjica proti otroški vročici, proti ranam na želodcu in proti vodnim nevarnostim.

več o sv. Radegundi v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 94.

 Na Slovenskem imamo šest Radegundinih podr. cerkva in eno sožupnijsko. V LJ škofiji stojijo tri p. c.: na Bregu -2 (Breznica), na Strmi Njivi -4 (Kolovrat) in v Srednji vasi -3 (Šenčur). – Dve njeni cerkvi sta v MB škofiji: sožupnijska v Starem trgu pri Sl. Gradcu -1 in p. c. pri sv. Lovrencu na Pohorju - 5. – V CE škofiji stojita njeni p. c. v Kapli -6 (Sv. Jurij/Taboru) in v Radegundi -7 (Šmihel nad Mozirjem).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 99.
 

Melona je mojstrovina narave. Sladka je in je prijetnega okusa. Mnogi jo radi jedo in uživajo. Melona je ponižna. Ne raste na visokih drevesih, ampak na tleh. Na tržnicah jo med številnim drugim sadjem zlagajo na kupe in melone se ne pritožujejo.
Melona pride na mize najrazličnejših ljudi: bogatih in revnih, mladih in starih.
Melono si radi delimo. Navadno jo jemo skupaj z drugimi, v družini, s prijatelji …

Če bi melonine dobre lastnosti imeli ljudje, bi bili veliko bolj veseli, mirni in prijateljski med seboj.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 64.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Obstajata dve vrsti revežev: tisti, ki imajo čas, pa nimajo denarja, in drugi, ki imajo denar, ampak nimajo časa.
Še ne tako zelo dolgo nazaj je tisti, ki je želel iti na drug konec vasi ali v mesto, moral iti peš. Kasneje se je človek domislil konjske vprege, kolesa, vlaka in avtomobila. Popotniki so se preselili na ladje in letala. Včasih so za komunikacijo uporabljali pisma ali pa so morali iti na drug konec mesta, da so nekomu nekaj sporočili. Ker smo imeli sorodnike v Avstraliji, se spomnim, da je pismo tja potovalo nekaj mesecev in da je bil telefonski pogovor žafransko drag. Sedaj prijatelja Aleša v Sydney pokličem kadarkoli – in to celo brezplačno. Pametni telefoni pravzaprav predstavljajo nekakšno industrijsko revolucijo v več ozirih. Včasih so gospodinje perilo prale na roke, enako tudi posodo. Potem je človeštvo izumilo pralne in pomivalne stroje. Včasih so knjige in doktorske disertacije pisali na roko, potem smo izumili pisalne stroje. Sedaj imamo vsemogočne računalnike, na katerih je pisanje in urejanje besedila v primerjavi z nekdanjim urejanjem besedila podobno kot potovati z letalom ali iti peš. Koliko je samo pisarniških in drugih administrativnih programov, ki nepredstavljivo olajšajo delo! In še in še bi lahko naštevali izume, ki jih je ustvaril človeški um – vse z enim samim namenom: privarčevati čim več časa in energije. Predvsem časa. Z vsemi temi napravami, stroji in pripomočki smo ga privarčevali res ogromno. Se pa na tem mestu samo od sebe postavlja ključno vprašanje: Kje je ves ta privarčevani čas??? Res zanimiv paradoks, da se ob vsej mogoči tehnologiji, ki jo je človeštvo ustvarilo, da bi nam bilo lažje in bi imeli več časa, dogaja ravno nasprotno – zdi se, da ga imamo vedno manj. Še za kavo se velikokrat težko dogovorimo.
Na šolah za starše ali pri individualnih srečanjih starši velikokrat potarnajo, da nimajo časa, da je časa vedno manj, da ga nimajo dovolj za otroke, za partnerja, da nimajo časa za branje, za izlet v naravo, za gledališče, za skupno preživljanje prostega časa ipd. Da je nekoč bilo veliko več časa ter da so se lahko veliko več družili s sosedi in sorodniki. Do neke mere to gotovo drži, saj so delovniki precej drugačni, kot so bili nekaj desetletij nazaj. Po drugi strani pa se je treba tudi vprašati, v kolikšni meri smo v resnici žrtve tega pomanjkanja časa oz. kaj nam krade čas.
Žal obseg tega kratkega razmišljanja onemogoča, da bi osvetlili vse vidike, pa izpostavimo najpomembnejše: Velika modrost je zavedanje, da je edino, kar človek resnično poseduje, čas, ki mu je dan na voljo. Bistveno vprašanje za vsakega izmed nas pa je: Kako in za kaj bom ta čas porabil? Star pregovor pravi: Čas teče in nič ne reče. Bolj kot je človek moder, bolj ko zori in nabira leta, globlje se tega zaveda. Življenje nam je dano, podarjeno, na nas pa je, kaj bomo iz njega naredili, za kaj ga bomo porabili, kakšna sled bo ostala za nami. Življenje mineva, čas teče in človek nima prav nobene moči, da bi to spremenil, da bi čas ustavil. Edino, kar je v naši moči, je to (in to je veliko), da svoj čas porabimo čim bolj smiselno, čim bolj modro, da ga napolnimo z lepimi, dobrimi in resničnimi vsebinami.
Glede na način življenja, ki ga živimo v današnji družbi, je še toliko pomembneje temeljito premisliti, kako bomo čim bolj kakovostno preživeli čas. Zato staršem in družinam vedno svetujem, naj na dopust gredo sami, in ne z več pari oz. družinami skupaj. Ključno je, da je dinamika odnosa, ko sta mož in žena sama, kakovostno nekaj povsem drugega kot v družbi, druženju in nenehnem dogajanju. Za odnos, za čutenje, za zbližanje je potreben čas in je potrebno tudi nekaj tišine in miru, ki ga med letom in delovniki težko najdemo oz. si ga preredko vzamemo in privoščimo. Dopusti, vikendi, prazniki so najbolj privilegiran čas za partnerja, za otroke, za odnose in za najdražje. Zdi se, da je sodobni človek v nenehnem beganju iz ene trgovine v drugo, od ene tašče k drugi, z enega obiska na drugega, z enega piknika na naslednjega, ves čas mora biti vklopljena televizija, da sploh ne omenjamo nenehne intravenozne priključenosti na telefon. Živimo skupaj, a velikokrat drug mimo drugega. Globoko sem prepričan, in to vedno bolj, da so največji tatovi naših odnosov in našega časa prav zasloni. Čeprav so odnosi nekaj najdragocenejšega v naših življenjih, si za pristne in odkrite odnose gotovo vzamemo premalo časa. Slovenski jezik, ki je resnično čudovit, to zelo nazorno zaobjame v besedi sreča, ki v glagolniški obliki pomeni srečanje, srečevanje. Sreča je v srečanju. Naj bo v letošnjem dopustnem času te sreče, ki se plemeniti v odnosih z najbližjimi, čim več.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 11.

Zanima me, kdaj goduje sv. Ivana Šantalska. Dolgo je bil god te svetnice, moje krstne zavetnice, 12. avgusta, zdaj pa je v nekaterih koledarjih 12. decembra. Kateri datum je pravi? (Ivana)
Ivana Frančiška Šantalska je bila plemiškega rodu. Dvajsetletna se je poročila, pri 28. letih je bila vdova s štirimi otroki, ki so eden za drugim pomrli. Trpljenje je ni strlo, ker ji je Bog poslal modrega duhovnega voditelja sv. Frančiška Saleškega. V sodelovanju z njim je leta 1610 ustanovila redovno družbo vizitatink – red Marijinega obiskanja. Umrla je 13. decembra 1641. Cerkev jo slavi zaradi njene svetosti, v kateri se je odlikovala v štirih stanovih: kot devica, žena, vdova in redovnica. Leta 1767 je bila razglašena za svetnico in za njen godovni dan so določili 21. avgust. Po prenovi bogoslužnega koledarja (1969) so njen god prenesli na 12. december, ker je na dan njene smrti (13.12.) god sv. Lucije. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 2001 v cerkveni koledar 12. decembra uvrstil praznik Marije iz Guadalupe in sv. Ivana Šantalska se je v ZDA in še ponekod premaknila na 12. avgust. Njen ‘pravi’ god pa je 12. decembra.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 27.

Pripoved je znana, zato je dovolj, da jo za razumevanje njenega preprostega, a bogatega sporočila, samo na kratko obnovimo.

Neki trgovec je imel zelo lepo hčerko. Oče se je odpravil na pot, da bi poživil svoje trgovanje, ki je v zadnjem času rahlo upadlo. Na potovanju se je izgubil v gozdu. Prišel je do zapuščenega dvorca, kjer je našel pogrnjeno mizo, pri kateri je jedel, pripravljeno spalnico, kjer je prespal, in lep vrt, v katerem je utrgal veliko vrtnico, da bi jo odnesel hčerki. Komaj jo je utrgal, se je pred njim pojavila zver, ki mu je z renčečim glasom dejala: “Jaz sem zver in vse to pripada meni. Ne moti me, da si jedel pri moji mizi in spal v moji sobi, ne morem pa ti odpustiti, da si na mojem vrtu utrgal rožo. Zato moraš umreti.”
Trgovec je prosil le to, da bi se šel poslovit od hčerke, ta pa se je odločila, da gre v gozd in se pošasti ponudi namesto očeta.
Na veliko začudenje zver hčerki ni izkrivila niti lasu, nasprotno, zelo lepo je ravnala z njo. Nudila ji je vse udobje, da je v palači zelo prijetno živela. Še več! Pošast je nekega dne prosila dekle, da bi se z njo poročila in jo ljubila tako, kot ona ljubi njo.
V prvem trenutku je dekle v sebi čutilo velik odpor, a se je kmalu zavedla, da ima zver
kljub grdi zunanjosti čuteče srce in da je z njo zelo prijazna. Končno je sprejela ponudbo pošasti in jo z velikim odporom poljubila. V tistem trenutku se je zver spremenila v prečudovitega kraljeviča, ki je lepotici razložil, da je bil uročen in tega ga je lahko rešil le poljub lepe deklice. Srečnemu dogodku je sledila vesela poroka in novoporočenca sta dolgo srečno živela.

V pravljicah so gozdovi polni kraljevičev, ki so se spremenili v ostudne živali in v boleči osamljenosti in odrinjenosti čakale na prijaznost izgubljenega dekleta, da bi jih spremenila v njihovo prvotno stanje s pomočjo “čarovnije” ljubezni, ki spremeni vsako stvar.
Speča lepotica čaka sto let v gradu, ki ga je preraslo trnje, na dobrega kraljeviča, ki jo bi poljubil in prebudil njeno lepoto. Prva pravljica, ki sta jo napisala brata Grim, je Žabji kralj, ki nam podaja podobno sporočilo.

Neka kraljičina je izgubila zlato kroglo v vodnjaku. Žabec se je ponudil, da ji jo vrne, če mu obljubi, da bo odslej stalno živela z njim. Kraljičina sprejme predlog. Toda komaj je dobila zlato kroglo, se je že začela delati, kakor da ni ničesar obljubila.
Vendar ji je žabec sledil in, brž ko je oče zvedel za dogovor, je prisilil hčerko, da drži dano besedo. Tako je žabec jedel z njo pri mizi, spal z njo v njeni postelji vse dokler ni sramežljiv poljub v njem razodel skritega kraljeviča. In že so zapeli zvonovi, ki so vabili h kraljevi poroki.

Ljubezen razodene skrito lepoto. Poljub osvobodi človeka. Ko človek odkrije, da ga cenijo in spoštujejo, začne rasti. To ga spodbudi, da začne vrednotiti samega sebe ter zasije v vsej lepoti, ki jo premoreta njegovo telo in duša. Številni kraljeviči in kraljičine tavajo v začaranem gozdu in iščejo koga, ki bi jih poljubil ter bi tako odkrili sebe, se pravilno vrednotili in povrnili zaupanje ter samo-spoštovanje in pogum, da bi se pogledali v ogledalo ter odkrili svojo skrito lepoto in bi se pokazali pred svetom brez strahu in s polno močjo svoje enkratne osebnosti. Potrebujejo ljudi, ki jih bodo znali nežno in prijazno “poljubiti” v pravem trenutku. Pričakujoče ustnice kličejo po kraljevem poljubu, da bi potem zacvetele v kraljičin nasmeh.
Nič ljudem ne bolj pomaga rasti in se razvijati v polnokrvno osebnost in klen značaj, kot zavest, da so ljubljeni in spoštovani. V nas prebiva človek, ki želi biti ljubljen, ne glede na to, ali je v življenju uspešen ali neuspešen. Hrepeni po ljubezni, ne glede na to, kakšen je njegov zunanji videz ali okoliščine, v katerih živi. V srcu nosi željo, da ga ljudje, s katerimi živi, cenijo in ljubijo kot osebo, čaka na besedo ljubezni, da bi se odprl prijateljstvu in pokazal vse bogastvo, ki ga skriva v sebi in bi ostalo skrito, dokler ne bi bil deležen “poljuba”.
In če čakamo na poljub, ki nas bo prebudil, se moramo tudi naučiti, kako odkriti in prepoznati lepoto, ki se skriva v drugih pod različnimi maskami ter jim s svojim spoštovanjem in ljubeznijo pomagati, da bo zasijala v ljudeh, ki nosijo v sebi veliko vrednost, pokažejo pa je tako malo. Urok tolikih let lahko razbijemo, obraz lahko zažari in življenje se na novo začne. In pravljica ima spet srečen konec.
Pa še nekaj: nikoli ne pozabimo sebi in drugim povedati, da nas Bog vedno in brezpogojno ljubi.

Nič ljudem ne bolj pomaga rasti in se razvijati v polnokrvno osebnost in klen značaj, kot zavest, da so ljubljeni in spoštovani.

Ko človek odkrije, da ga cenijo in spoštujejo, začne rasti. To ga spodbudi, da začne vrednotitisamega sebe ter zasije v vsej lepoti, ki jo premoreta njegovo telo in duša.

Hvalite Gospoda, vsi narodi,
slavite ga, vsa ljudstva.
Zakaj silna je nad nami njegova dobrota,
Gospodova zvestoba traja na veke.
Ps 117

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 11 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 58-59.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ljubi Gregor!
Tikal te bom! In tega nikar ne jemlji kot izraz nespoštovanja, saj se, kakorkoli že obrneš in obračaš, vendarle poznava že vse življenje. Priznam pa, da bi bilo vikanje bolj na mestu. Sploh, če pomislim, kolikokrat sva bila v tem času sprta in kako redko sva izmenjala nekaj besed ali pa si pogledala v oči (brez pomoči ogledala, seveda)!
Prišlo je poletje in z njim zaslužene počitnice. Možinja prav ta trenutek pakira kovčke, jaz pa sedim pred računalnikom in se pogovarjam s tabo. Oziroma s sabo.
Leto, ki ga puščaš za sabo, je pustilo svoje posledice. Daleč od tega, da bi bilo brez blagoslovov. Kar se tiče tvojega osebnega in družinskega življenja, prej lahko govoriva o celi kopici nezasluženih milosti. A vendar nisem mogel kaj, da ne bi opazil grenkega nasmeha, ki je preletel tvoj obraz, ko si pred nekaj trenutki zaprl ‘službeni’ koledarček po opravljeni letni bilanci. In verjemi mi, da vem, zakaj in da te razumem. Če kdo, te bom jaz! Razumel, namreč. Saj na nerazumevanje naletiš tako rekoč na vsakem koraku, oziroma vsaki besedi, ki jo izrečeš ali zapišeš. Praviš, da se trudiš za Božje kraljestvo, Kraljestvo Resnice, ki ni od tega sveta? Prav. In prav nobenega razloga nimam, da ti ne bi verjel. A oprosti, če se mi zdi tvoje razočaranje, ko ti svetni varuhi tega istega Kraljestva zapirajo vrata pred nosom in ti skrivajo ključ, smešno in otročje! Si mar večji kot Kristus? Seveda ne! In če še njemu ni uspelo prepričati in spreobrniti farizejev, čemu pričakuješ, da bi to lahko uspelo tebi?! In On zanje ni našel lepih besed, kar preberi si še enkrat 23. poglavje v Matejevem evangeliju, niti ni besed izbiral, čeprav je z njimi, s farizeji torej, večkrat sedel za mizo pri kakem obedu. Podobno kot ti z njimi posedaš na kakem sestanku. In tako kot Kristusove besede niso naredile vtisa na nekdanje farizeje, tudi sodobni in posodobljeni farizeji ne vejo, kaj bi počeli s tvojimi besedami. A stop! Bolje, da se ustaviva, preden ti kak golob poštar prinese ukor vznemirjenih pobožnih duš zaradi primerjanja s Kristusom! A s kom, če ne z Njim, pa naj se, za božjo voljo, primerjam!
Poletje je, vroče, ti pa že tako ali tako bolj razgrete glave, tako da … Vrzi v kovček kopalke, brisačo in Sveto pismo, čeprav ti ga nekateri odsvetujejo brati, in odpotuj! Čeprav kam daleč ne boš šel, toliko te že poznam in morda poznam tudi razlog tvojega ‘zapečkarstva’. So ljudje, ki prepotujejo svet po dolgem in počez, se potapljajo v morske globine, osvajajo ledene višine… vse v želji, da “bi se našli”, da bi našli “od trnja do zvezd”! A za nekoga, ki je bil najden (Lk 15, 32) je ta pot ponavadi zelo kratka, saj ve, da je pot do zvezd le delček krožne poti do sebe, ali, kot je zapisal sveti Pavel: »Vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu, med katerim žarite na svetu kakor zvezde« (Flp 2, 14-15). Če torej poznaš ‘bližnjico’, res ni potrebe, da se potikaš križem kražem in se izgubljaš po brezpotjih!
Si že zaprl kovček? Krasno! Zdaj pa samo še ugasni telefon, izklopi računalnik in premakni v ‘prosti tek’! Poletje je! Če lahko premnogi gospodje svoje poslanstvo opravljajo ‘v leru’, si lahko tudi ti privoščiš kak mesec oddiha. Pogrešali te ne bodo! Vsaj ti gospodje ne. Pogrešali pa so te preko leta tvoji otroci, ko si opravljal poslanstvo … namesto koga že??!
Otroci so že v avtu. Možinja zaklepa vrata. Samo še tebe čakajo. Pojdi že! Pojdi, Gregor! Ne skrbi: božje kraljestvo ne bo propadlo, če si boš ti malo oddahnil. Ne obnašaj se, kot da moraš ti rešiti svet. To je Kristusova naloga! In opravil jo je izvrstno. Ti pa nikar ne misli, da si kaj posebnega, če kdaj pa kdaj vskočiš namesto Simona iz Cirene. Nisi ne prvi ne zadnji! In tudi edini ne, hvala Bogu!
Uživaj!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

‘Svetla’ – ‘Jasna’ pomeni v prevodu ime svete Klare Asiške (1194-1253), ki goduje 11. avgusta. Ko sem razmišljal ob njenem imenu, sem doživel presenečenje:

Po dolgih letih sta me, na svojo obletnico poroke, obiskala mož in žena, s katerima sem se seznanil ob svetopisemski zgodbi, ki je bila takrat resničnost njunega življenja.
Bil sem kaplan na Ptuju, ko smo pri nedeljski maši brali iz evangelija, kako je zajel vihar sredi jezera čoln z Jezusom in učenci (Mr 4, 33-41). Odlomek spada med moje najbolj priljubljene – zaradi dramatičnosti in sporočila. Si predstavljate: kar naenkrat se vzbudi silovita nevihta in valovi začnejo zagrinjati čoln, na katerem potuje Jezus in njegova druščina. To, kar me pri tem opisu najbolj ‘zabava’, ni panika učencev, pač pa, da Jezus mirno spi na krmi na mehki blazini. Valovi ga zagrinjajo, ves je moker ... on pa kar spi. In potem običajno razlagam (tako je bilo tudi takrat na Ptuju): Ko smo v stiski, ko se ‘potapljamo’, se nam vedno zdi, kakor da smo sami: tudi najbližji so nam premalo blizu in Bog ‘kakor, da spi’ – da mu ni mar za naše tegobe. Tako se je zdelo tudi učencem v čolnu, a so se odzvali otroško preprosto, kar običajno učinkuje najbolje: zagnali so paniko, začeli so kričati, klicati Jezusovo ime. Bog nikoli ne spi, da bi ga bilo potrebno buditi. Toda ko kličemo Njegovo ime, sami sebe budimo v zaznavo njegove Bližine. Prebujeni v Njegovo sočutje se umirimo – “in nastal je globok mir”, govori evangelij (Mr 4,39). To ni teorija, to je izkustvo, za katerega lahko pričam iz lastnih doživljanj. Moja pogosta molitev je: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me ... umiri me ... objemi me ...« Klicanje Jezusovega imena odganja mračnost, temačnost misli in čutenj! Če ne verjamete, preizkusite: Ko se začne v vas buditi tesnoba, strah, negotovost ..., se s klicanjem Božjega imena budite v Njegovo zaznavo.
No, in v popoldnevu tiste nedelje je pozvonil telefon: »Moram vam povedati, da deluje. Hvala!« Bila je gospa, ki je prišla čez čas na pogovor. Pred nedeljo, ki govori o nevihti na jezeru, je doživela vihar: izvedela je, da ima težko bolezen. »Sicer sem sedaj bolj mirna. A bom umrla!« mi je rekla.
»Kaj pa, če mora umreti le to, kar vas ‘mori’ in razjeda?« sem vprašal v zaznavi. In sva ugotovila, tri področja, kjer bo vredno v odnosih preurediti smeri, ki so jo speljale v moro za njena čutenja.
Najprej je bilo potrebno ODPUSTITI. Saj veste: običajno zrastejo zamere iz naše občutljivosti in dovolj so malenkosti. Med ‘žlahto’ in prijatelji so ob tem še sokrive razlike v značajih in ozadjih, zato različnost odzivov in pa seveda razlage s pogledom ‘skozi osebna očala’ in iz njih so zamere ... Otroci se ob različnostih naglo sprejo, a prav tako hitro uskladijo; mi odrasli pa vlečemo in nategujemo neznatnosti v neizmerno. Ni kaj: smo specialisti!
»Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3), pravi Jezus – ne le v tisto ‘kraljevsko’ tam preko praga večnosti, pač pa že tu in sedaj: v ‘kraljestvo’ notranjega miru in zadovoljstva. To je nebeško! In sta gospod in gospa, sklenila, da bosta ‘kakor otroci’: Vsem, s katerimi sta živela v tihi zameri, sta napisala pismo. Kolikor se spomnim, se je glasilo nekako takole: »Zbolela sem za .... Ob tem sem ugotovila, da morda tudi zato, ker me marsikaj razjeda. Vsaj z moje strani ugotavljam, da je med nami kakor neka zamera. Če je res: kaj ni nespametno, da jo gojimo? Prosim, odpustite mi moje nerodnosti ... Ker sva z možem sklenila, da po najini smrti ne bo zakuske ob sedmini, vas vabiva kar sedaj na piknik – zakaj se ne bi še skupaj poveselili bližine? ...« Prišli so prav vsi in je bilo poravnano!
Drugo, kar je bilo mnogo težje: potrebno je bilo DOPUSTITI in sicer odraščajočim otrokom, da jih uči življenje tudi po bolečih izkustvih. Mnoge mame bi tako rade obvarovale mladostnike bolečine: a pogosto jih prav ta ‘naredi’ in postavi na pravo mesto. Staršem sem vedno znova ob birmi njihovih otrok podarjal rožni venec in jim priporočal:« Uporabljajte ga, da boste umirjali sebe in duhovno podpirali svoje otroke na poti iskanja.« Dopustiti življenju njegovo resničnost je običajno mnogo težje kakor odpustiti.
In tretje, kar je bilo potrebno: IZPUSTITI sebično, ki nas priklepa nase in duši v naši notrini. Ko delaš dobro drugim, lažje ‘dihaš’ in se osvobajaš – na duhovni ravni tudi bolezni!
Od tiste nedelje, ko je bil vihar v evangeliju in v gospe, ki me je obiskala z možem, je minilo že dvaindvajset let. Sami ste ugotovili: ni še prestopila praga večnosti. Kot pravi: bolj kot kdajkoli je živa in zadovoljna. Bolezen (s sicer slabo prognozo) ni bila za smrt; za njo je bila v priložnost, da je odmrlo to, kar jo je ‘morilo’ – notranje temnilo.
Dopustiti – izpustiti – odpustiti pomeni osvoboditi se v življenju za ž/Življenje!

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (8) 2012, str. 30