»Obhajamo rojstni dan svete Neže. Poročajo, da je pri dvanajstih letih postala mučenka. Kako velika in obsodbe vredna je krutost, ki niti otroku ni prizanesla! Še večja in močnejša pa je vera, ki zanjo pričajo celo tako mladi,« je mučenko Nežo slavil sv. Ambrož († 397), ki je povzel poročila starejših kristjanov. Neža, latinsko Agnes (jagnje), se je rodila v plemeniti rimski krščanski družini. Že kot otrok je obljubila Kristusu večno devištvo, zato je zavrnila uglednega poganskega snubca, ki jo je pri oblasteh zatožil, da je kristjanka. To se je zgodilo leta 304, v času, ko je cesar Dioklecijan odredil splošno preganjanje kristjanov. Po krutih mučenjih je bila obglavljena. Nad njenim grobom je dala hči prvega krščanskega cesarja Konstantina postaviti baziliko. Sveto Nežo upodabljajo z belim jagnjetom v naročju ali poleg sebe kot nevesto Kristusa, Božjega Jagnjeta, z dolgimi lasmi, ki so zakrili njeno telo, ko so ji odvzeli obleko, in s palmovo vejo, simbolom njene dvojne zmage, devištva in mučeništva. (sč)
Na sliki: sv. Neža, kip na glavnem oltarju, ž. c. sv. Neže, Sela pri Kamniku.

Na slovenskem ozemlju je 19 cerkva, ki so posvečene mučenki sv. Neži; ena je župnijska, osemnajst je podružničnih in ena kapela. – V ljubljanski nadškofiji najdemo edino župnijsko cerkev sv. Neže pri nas – v Selih pri Kamniku  (ovitek) (oskrbovana iz Šmartnega v Tuhinju); na ozemlju ljubljanske nadškofije pa je še šest podružničnih cerkva: na Golčaju (1) (Blagovica), na Kumu (2) (Dobovec), v Brezju (4) (Dobrova), na Brezjah pri Tržiču (5) (Kovor), na Gornji Slivni (7) (Vače) in v Bukovju (Zagorje ob Savi). – Koprska škofija ima eno samo ‘Nežino’ cerkev – v Krajni vasi (9) (Skopo). – V novomeški škofiji naštejemo šest podružničnih cerkva sv. Neže: v Knežji vasi (6) (Dobrnič), potem dve podružnici župnije Hinje - na Lopati (11) in v Seču, (17) na Vrhu (16) (Raka), v Vodicah (10) (Sv. Križ – Gabrovka) in na Zaloki (14) (Šentrupert); na Boldražu (Radovica) je sv. Neži posvečena kapela – V mariborski nadškofiji so tri župnijske cerkve device in mučenke sv. Neže: Fram (12) (sv. Neža), Vrhe (15) (Sele/Slovenj Gradcu) in Golika (3) (Zreče). – Dve podružnični cerkvi sv. Neže sta še v celjski škofiji: Griže (8) (Liboje) in Zagradec /Čanje/ (13) (Sevnica). – MS škofija nima sv. Neži posvečene nobene cerkve. – Kipi in slikarske upodobitve sv. Neže pa so zelo pogoste tudi po številnih drugih naših cerkvah; pravijo, da pri nas skoraj ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike. (mč)

sv. Neža, Sela pri Kamniku

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 1, str. 115.

Kaj, ko bi s Svetim pismom ravnali kot z mobilnim telefonom?

• Imeli bi ga vedno v torbi ali žepu
• večkrat na dan bi ga vzeli v roke
• hitro bi se vrnili domov ali tja, kjer bi ga pozabili
• uporabljali bi ga, da bi osrečili prijatelje s sporočilom
• z njim bi ravnali kakor da ne moremo živeti brez njega
• vsakemu svojih otrok bi ga podarili.

Razlika med Svetim pismom in mobilnim telefonom

• Sveto pismo ne pozna težav z omrežjem
• omogoča vedno dobro povezavo, ne glede na to, kje smo
• ni ga treba polniti in plačevati naročnine, nudi neomejeno število pogovorov in sporočil
• ne pozna nevarnosti, da se povezava nenadoma prekine.

SOS številke

• ko si potrt, beri Jn 14
• če si vznemirjen, beri Psalm 51
• če si zaskrbljen, beri Mt 6, 19-34
• če si v nevarnosti, beri Psalm 91
• če se ti zdi Bog daleč, beri Psalm 63
• če je tvoja vera šibka, beri Heb 11
• če si osamljen in živiš v strahu, beri Psalm 23
• če ti vest očita, da si trdosrčen, beri 1Kor 13
• če hrepeniš po pravi sreči, beri Kol 3,12-17
• če želiš mir in gotovost, beri Mt 25–30.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2017), 33.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Presunilo me je, ko sem brala, da so evtanazirali 23-letno Belgijko. Imela naj bi duševne motnje. Svoje trpljenje je opisovala kot neznosno duševno trpljenje. Niso ji niti dodelili psihologa, kaj šele psihoterapevta. Tam je evtanazija dovoljena že dvajset let. Menda je bila v začetku tudi (tako kot je v predlogu sedaj pri nas) dovoljena evtanazija samo za umirajoče, ki neznosno trpijo. Potem, tekom let, so razširili evtanazijo tudi za vse, starejše od 75 let brez posebnih bolezni, potem na otroke, take, ki niso taki kot večina, potem so se pa spravili še na duševne bolnike.
Tudi jaz sem duševna bolnica. Pri sedemnajstih letih, ko se mi je bolezen prvič pojavila, sem tudi jaz tako duševno trpela, da sem poskušala narediti samomor. Danes sem hvaležna vsem, ki so me takrat rešili in mi pokazali smisel življenja. Ne znam si predstavljati, da bi mi namesto zdravljenja ponudili evtanazijo, kar se v prihodnosti lahko zgodi (močno upam, da se motim, ampak zakon o evtanaziji je pred sprejetjem). Upam, da se mi bolezen ne bo več ponovila, če se mi pa bo, upam, da mi bodo pomagali živeti in ne umreti. Rada bi še nekaj časa živela.
Veronika

Vaš odziv na novico o evtanaziranju 23-letne duševne bolnice iz Belgije je povsem razumljiv. Vsa živa bitja, ne samo ljudje, smo naravnani na to, da hočemo živeti. Še več, življenje hočemo živeti v polnosti. Življenje teži k temu, da bi izživelo vse svoje potenciale. Za razliko od drugih živih bitij pa človek išče smisel svojega življenja. Zaveda se svoje končnosti, zato želi trenutke svojega življenja napolniti z vrednostjo in smislom. Kaj pa narediti takrat, ko se človek ne more več zoperstaviti bolezni, bolečini in trpljenju? Kako se soočiti z neozdravljivimi boleznimi, z dolgotrajnim procesom umiranja, z onemoglostjo v starosti? Kakšno vrednost in smisel ima trpljenje? Ko se človek sooča s svojimi mejami, z bolečino in nemočjo, je v veliki skušnjavi, da bi v svoje roke vzel tudi odločitev o koncu svojega življenja ali življenja svojih bližnjih.
Kot ste omenili, so v nekaterih državah že uzakonili evtanazijo, kar pomeni, da bolniki, ki trpijo neznosne bolečine, lahko zaprosijo zdravnike, da končajo njihovo življenje. Poleti 2023 je bil predlog takšne zakonodaje vložen tudi v slovenski parlament. Podobno kot v državah Beneluksa, Kanadi in Španiji tudi slovenski predlog zakona o končanju življenja daje pravico do evtanazije bolnikom, ki po njihovi presoji doživljajo neznosno trpljenje, za katero ne obstaja sprejemljiva možnost lajšanja tega trpljenja. Torej lahko za evtanazijo zaprosijo tudi duševni bolniki, če sami presodijo, da je njihovo trpljenje neznosno in ga ni mogoče lajšati. Res je, da je bila na Nizozemskem in v Belgiji na začetku evtanazija omejena samo na onkološke bolnike, in to zgolj tiste, ki so bili v terminalnem stanju bolezni in so jim skrajšali proces umiranja za največ en mesec. Zelo hitro pa so pravico do usmrtitve s strani zdravnika dobili tudi psihiatrični bolniki, za katere se je ugotovilo, da trpijo zaradi neozdravljive psihiatrične bolezni. Iz leta v leto se število evtanaziranih psihiatričnih bolnikov povečuje. Kar pa je še huje, se v večini držav, kjer je evtanazija dovoljena, usmrtitev psihiatričnih bolnikov zgodi v povezavi s transplantacijo njihovih organov. Ker so psihiatrični bolniki večinoma telesno zdravi, so njihovi organi zelo dragoceni za presaditev. Ker je smrt načrtovana, je tudi sam postopek presaditve bolj zanesljiv in uspešen. Ti bolniki se lahko počutijo celo heroji, ker bodo darovali svoje organe ljudem, ki jih nujno potrebujejo. Ob tem pa se zmanjšuje možnost, da bi si naknadno premislili glede odločitve za končanje življenja. Težko je preklicati odločitev, ki bo drugim omogočila nadaljnje življenje, sploh če si duševni bolnik. Vidimo torej, do kako zapletenih primerov in tudi zlorab lahko pripelje uzakonitev usmrtitve na zahtevo.
Primer, ki sem ga opisal, nazorno kaže na logiko t. i. »spolzkega klanca« pri uzakonitvi evtanazije. Na začetku je mogoče izpostavljen primer neznosnega trpljenja bolnika in zdi se, da je edini izhod, da končamo njegovo trpljenje in ga usmrtimo na neboleč način. Vendar ena taka izjema pomeni prvi korak na spolzkem klancu. Mogoče lahko previdno naredimo še enega ali dva, potem pa že drsimo po strmini navzdol brez vsakega nadzora. Podobno se dogaja tudi pri izvajanju evtanazije. Pravico do evtanazije dobijo vsi, ki zase trdijo, da doživljajo neznosno trpljenje. Tudi slovenski predlog zakonodaje pravi, da mora biti ocena, kaj je to neznosno trpljenje, prepuščena izključno bolniku. Čedalje bolj se širi tudi evtanazija otrok in mladoletnih oseb. V državah Beneluksa lahko za evtanazijo zaprosijo otroci od 12 leta dalje. Ko se enkrat odprejo vrata odločanju o končanju življenja, je težko postaviti mejo in preprečiti zlorabe.
Zato je tako pomembno, da vztrajamo pri spoštovanju svetosti človeškega življenja vse do njegovega naravnega izteka. Vsekakor je treba narediti vse, da se umirajočim lajšajo fizične bolečine in se jim nudi vsestranska pomoč in podpora. Prav tako je treba pomagati vsem ostalim, ki se soočajo s fizičnim ali psihičnim trpljenjem ter uporabiti vse znanje in razpoložljiva sredstva, da jim omogočimo čim bolj kakovostno življenje. Rešitev je treba iskati v celostni zdravstveni oskrbi, solidarnosti, sočutju, pristnih medosebnih odnosih, molitvi in zaupanju v Božjo pomoč, ne pa v ustvarjanju nevarnih evtanazijskih bližnjic. Upam, da Slovenija ne bo dokazovala svoje »naprednosti« s tem, da bo kot prva od držav Srednje in Vzhodne Evrope uzakonila evtanazijo.

R. Globokar, Pisma, v: Ognjišče 1 (2024), 76-77.

Previdno in s počasnimi koraki je stopala po dvorišču v strahu, da ji ne bi spodrsnilo, saj je v rokah nosila toplo povito dete, da je kukal ven samo nosek. Oči so bile zaprte, saj je dete sladko spalo.
Pred njo sta hodila snaha in sin, ki sta na vse tri svete večere blagoslavljala dom - kropila in pokadila. Sin je imel v rokah posodo z žerjavico, na katero je nalomil vejice od butarice cvetne nedelje, snaha pa lonček z blagoslovljeno vodo in vejico pušpana, s katero je kropila. Letos prvič, kajti za lanske božične praznike je še ni bilo. Šele po njih sta se poročila, pred tremi meseci pa se je rodila punčka, mala Valentina, ki jo je zdaj ona imela v naročju.
»Mama, pridi kropit!« sta zvečer vstopila v njeno hiško, ki je služila za preužitek že več rodov. Bila je blizu družinske hiše in vanjo se je umaknila, ko je prišla k hiši snaha.
»Da bosta imela mir in da bosta zaživela po svoje,« je rekla. Pa tudi sama je potrebovala trenutke zase. Kar utrujena je že bila od vseh teh let, ko je bila gospodinja pri hiši. »Saj bom pomagala, ko me bosta rabila,« je dodala, ko je šla na svoje.
In tako so začeli živeti vsak zase, a hkrati skupaj v miru in slogi. Mir, samo mir si je želela za stare dni.
»Ne, jaz ne bom kropila, sedaj boš ti,« je odklonila lonček z blagoslovljeno vodo, ki ga ji je ponujala snaha.
»No, zmenita se,« je začudeno gledal sin. »Saj je vedno kropila stara mama, dokler je še lahko hodila,« je bil začuden.
»Ne, to mesto pripada v naših krajih gospodinji, in to si zdaj ti,« je rekla snahi.
»Tudi ti si bila gospodinja, pa je kropila babica,« ni šlo v glavo sinu. »Meni je vseeno ... samo da ne boš žalostna.«
»Nič ne bom žalostna,« se ji je zatresel glas. »Bila pa sem zelo žalostna, ko sem, kot zdaj ti, Sonja, prišla k hiši in sem vzela kropilnik, pa je brž stopila k meni tašča, mi ga vzela iz rok in rekla trdo: To je pa moje delo! Še vedno sem pri hiši jaz glavna in tudi bom, dokler bom živa ta čast pripada meni! Tak je bil pri hiši moj začetek. Meni ni šlo za nobeno čast, pač pa za običaj, ki je bil v teh naših krajih. Zadrževala sem solze, bila sem silno žalostna in ponižana. In tako je bilo vsa leta, dokler ni obležala in umrla. Vsa leta mi je dajala vedeti, da naj samo tiho delam in ne silim v ospredje. Nikoli me ni sprejela. Ni me marala, zanjo sem bila mestna frajla. Bila sem učiteljica, te službe si nisem pustila vzeti in sem delala do pokojnine in sicer ob vsem delu na kmetiji. Zdaj lahko živim od svojega denarja in ne bom vama v breme. Je pa res: moja tašča je bila zelo pridna in skrbna. Vse tri najine otroke je čuvala, ko sem bila v službi, in tudi v njihovo vzgojo se ni vtikala. Čeprav me ni imela rada, sem jo spoštovala. Ko je obnemogla, sem ji stregla. Ko je čutila, da odhaja, sva se zbližali, žal veliko let prepozno.
Čeprav sem bila vsa leta odrinjena, sem jo imela po svoje rada. Če bi pa vedela, da je zaradi tega, ker je zelo zgodaj izgubila mamo, imela nesrečno otroštvo in je bila zato na zunaj zelo trda, bi jo drugače razumela. Naredila sem zaobljubo: če dobim snaho, bom do nje drugačna. Zato naj ti bo ta lepi običaj svetega večera v veselje in znamenje, da si pri nas zelo zaželena, in čutim, da nama bo lepo.«
Objela je snaho in hvaležno stegnila roke, ko ji je pomolila malo štručko, in jo pritisnila na srce.
»Vi mi zaupate blagoslovljeno vodo, jaz pa vam dete,« se je nasmehnila snaha. Radostno so stopali okrog poslopij in z molitvijo blagoslavljali domačijo.
Bila je jasna, zvezdnata, ledena noč, a mraza ni čutil nihče. Bilo jim je toplo pri srcu. Čutili so, da s tem blagoslovom postajajo srečna, povezana družina.

A. Kumer, Zgodbe, v: Ognjišče 1 (2023), 83.

Sem dolgoletni naročnik na revijo Ognjišče. Moja žena je od novega leta naprej postala veganka. Kakšno je mnenje katoliške Cerkve glede tega? Prišla je v stik z oglasi nekega podjetja. Šla je k njim in so jo prepričali v to prehrano. Meso, jajca in mleko naj bi povzročali vnetja in bolezni. Poleg tega prodajajo neka olja, ki naj bi pomagala pri vseh boleznih. 100 ml stane 30 evrov. Žena v ta olja in prehrano zelo verjame. Kakšno je mnenje katoliške Cerkve glede tega? Po mojem mnenju gre tu za prevaro. Hvala za odgovor.
Jože

V zadnjih desetletjih se je zanimanje za zdravje v nekaterih krogih zelo povečalo. Ker se je uradna medicina zelo specializirala in večkrat ljudje dobijo občutek, da je izgubila občutek za človeka kot celoto, so se dokaj hitro pričele širiti razne alternativne metode, ki veliko obljubljajo, vsekakor pa dajejo večji poudarek na celostno zdravje in iskanje celovite harmonije človeka zlasti z okoljem in celotnim kozmosom. V obdobju “nove dobe” (new age) se je ta ponudba še povečala. Pojavile so se tudi razne teorije zarot, povezanih z uradnim zdravljenjem, ki so mnoge potegnile za seboj, kar čutimo tudi v trenutni covid krizi. V tem ‘kompletu’ so se pojavile tudi najrazličnejše prehranjevalne teorije z vrsto prehrambenih diet in vedno novih načinov prehranjevanja, ki naj bi bili bolj zdravi kot način, ki je večinsko uveljavljen. Med vsemi temi načini sta verjetno najbolj razširjena vegetarijanstvo in veganstvo. Da se med temi različnimi ponudbami najdejo tudi neresne in celo prevarantske, kot nakazuje pisec pisma, je preprosto že ugotovljeno dejstvo; gre predvsem za lahko pridobivanje denarja. A spet ne smemo kar povprek metati vse v isti koš, ampak je vsak primer potrebno posebej preveriti.
Katoliška Cerkev se direktno glede teh načinov ni izjasnila; gotovo ni nasprotna vegetarijanstvu, saj poznamo redovne skupnosti, ki ga prakticirajo, kar pa ne pomeni, da ga priporoča vsem, ali da zavrača običajen način prehranjevanja. Človek ima namreč razum in svobodno voljo, da se lahko sam odloči in se tudi mora sam odločati. Če ga Bog pušča svobodnega, ga moramo tudi mi. Imamo tudi znanost, ki se ukvarja s prehranjevanjem in ta nam gotovo daje pomembne podatke in usmeritve; med drugim sporoča, da je hitra hrana neprimerna in, nenazadnje, da povprečno pojemo, zlasti na Zahodu, preveč mesa, kar ni zdravo.
Je pa Cerkev večkrat opozorila na nevarnosti, ki lahko prežijo na tem področju, a ne toliko v načinu prehranjevanja, ampak v spremljajočih razlagah in pogledih na človeka, vesolje in končno tudi Boga ali boga (glej Cerkveni dokumenti 104: Jezus Kristus prinašalec žive vode: Krščanski premislek o “new age”). Te razlage in predstave pa so lahko tudi nekrščanske in včasih celo protikrščanske. Za kristjana lahko takšna sredina, če se v njej znajde, pomeni grožnjo za njegovo vero.
V učenju Cerkve glede konkretnega vsakdanjega življenja pa gotovo najdemo tudi sporočila glede hrane in prehranjevanja. Velik poudarek daje na zmernost pri prehranjevanju. V določenih obdobjih vabi k postenju, k zdržku od mesnih jedi – seveda vedno tako, da to ne ogroža zdravja. Ob postnih petkih predpisuje zdržek, da ne jemo mesa. V tem smislu lahko hrana in prehranjevanje dobi tudi krščanski verski pomen in postane način izražanja odnosa z Bogom. Post je zato izraz naše predanosti Bogu. Kristus pravi, da se zlu lahko upremo samo s postom in molitvijo.
V krščanstvu pa prehranjevanje nima samo osnovnega pomena hrane za telo, ampak iz svetopisemske perspektive izhaja velik skupnostni pomen skupne mize, kjer se ljudje ne samo telesno prehranjujemo, ampak se tudi srečujemo in se medsebojno bogatimo, saj človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od kvalitetnih medsebojnih odnosov, ki se pa lahko gradijo tudi pri skupnih obedih. Zato ni slučajno, da nam je Kristus zapustil evharistijo prav v obliki obeda, pri katerem dobi človeški obed tudi Božji značaj in omogoči živo srečanje z živim Bogom.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 41.

Svetnika godujeta skupaj, čeprav v življenju nista imela nobene zveze. Fabijan je bil papež v letih 236–250. Vsa ta leta je Cerkev imela mir, leta 250 pa je zavladal cesar Decij, ki je spet preganjal kristjane. Prva žrtev je bil papež Fabijan. Sebastijan, po naše Boštjan, je bil stotnik cesarske telesne straže. Ko je cesar zvedel, da je kristjan, ga je obsodil na smrt. Afriškim lokostrelcem je ukazal, naj ga obstrelijo s puščicami, vendar ne v srce, ker je hotel, da umre počasne smrti. Zaradi tega so sv. Sebastijana v srednjem veku začeli častiti kot zavetnika zoper kužne bolezni, ki človeka zadenejo kot puščica z loka. (sč)

ZAVETNIKA
Sv. Boštjana so začeli zelo zgodaj častiti kot priprošnjika zoper nalezljive bolezni (ki človeka zadenejo kakor skrivaj izprožena puščica). Za zavetnika so si ga izbrali vojaki, lokostrelci, atleti, lovci, livarji, kamnoseki, vrtnarji. Upodabljajo ga prebodenega s puščicami.
Sv. Fabijan je zavetnik lončarjev in kositrarjev.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 43-45

Na našem ozemlju je svetnikoma posvečenih 15 cerkva in dve kapeli. Oba skupaj sta zavetnika šestih p. c.: v Kranju (6) (Pungert/s sv. Rokom – LJ); v Fabcih (Podgraje – KP); v NM škofiji v Predgradu (3) (Stari Trg ob Kolpi) in Gor. Suhorju (8) (Vinica); na Mostecu (9) (Dobova – CE) in na Polani/Radež (Loka pri Zid. Mostu – CE). Samo sv. Boštjanu/Sebastijanu je posvečenih devet cerkva: v MS škofiji stojita obe ž. c.: Pečarovci (spodaj) in Cezanjevci (1) - s sv. Rokom; p. c. pa so: v Mostah (2) (Komenda – LJ); v KP škofiji p. c. v Zarečju (Il. Bistrica) in Petrinjah (7) (Klanec), v Črnomlju (Mestna loza – NM), v MB pri Sv. Boštjanu (4) (Dravograd) in v Rogatnici (Žetale); v CE pa v Brestanici (5). Kapeli obeh svetnikov stojita na Sv. Gorah. Sv. Fabijanu in Boštjanu je posvečena tudi ž. c. v Kočevju (skupaj s sv. Jernejem, ki je njen glavni zavetnik - in ob njegovem godu je tudi župnijski praznik. (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 1, str. 99
 

Nekateri ljudje imajo veliko bogastvo, a so duhovno revni in nezadovoljni. Veliko pa je tudi ljudi, ki imajo malo in so popolnoma zadovoljni.
Neki mož in žena, oba sta bila kristjana, sta šla v umetnostno galerijo na ogled slikarske razstave obetajočega mladega umetnika. Na stopnicah galerije je sedel berač. Žena mu je dala nekaj kovancev, mož pa je nevoljno pripomnil: »Takim nikoli ne dam denarja, ker ga takoj zapravijo za pijačo.«
Na razstavi je posebej pritegnila njegovo pozornost slika starega berača. »Kakor živ je,« je navdušeno dejal ženi. »Poglej te zaplate na njegovem plašču, umazanijo na njegovih rokah, žalost v njegovih očeh zaradi brezbrižnosti mimoidočih. Res, čudovita slika!« In kupil jo je za lepo vsoto denarja.
Ko sta zapuščala galerijo, je berač še vedno sedel na stopnicah, toda mož ga ni niti opazil. Tako je bil navdušen nad sliko, ki jo je kupil. Zato ni mogel videti, da je berač na sliki dejansko prav tisti berač, ki je sedel na stopnicah.

Mož v zgodbi je bil bogat. Ne bi se mu poznalo, če bi beraču namenil majhno pomoč. Pa mu jo je odrekel z izgovorom, da bi podpiral njegove napake, če bi mu pomagal. Kaj bi bilo, če bi Bog uporabil enako mero v odnosu do nas? “Beseda je meso postala in med nami prebivala ... Iz njegove polnosti smo vsi prejeli,” je zapisal evangelist Janez v svojem evangeliju, ko je premišljeval o Jezusovem prihodu na svet. Jezus je dal za nas življenje, da bi iz polnosti njegove ljubezni črpali moč za življenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2019), 61.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pisatelj Fran Saleški Finžgar je bil v letih 1918–1936 župnik v Trnovem. V svojih spominih (Leta mojega popotovanja) piše, da je Ivan Tavčar kot ljubljanski župan na velike praznike prihajal v trnovsko cerkev. »Naročil mi je, naj mu poskrbim, da bo na klopi, kjer je bil zanj sedež, vselej tudi Baragov molitvenih Dušna paša. "To so najlepše slovenske mašne bukve."« Kaj je v tej knjigi? (Filip)

Friderik Baraga je svoj znameniti molitvenik Dušna paša, ki je doživel mnogo izdaj, sestavil kot kaplan v Šmartnem pri Kranju leta 1836, zaradi težav s cenzuro pa je izšel šele leta 1830. V njem so nauki in molitve. Posebej je Baraga poudarjal tri verske resnice, ki jih je razlagal tudi na prižnici v spovednici: Jezus je usmiljen do spokorjenega grešnika; vrednost človeške neumrljive duše je neskončna; posvečujoča milost je nekaj nedopovedljivo lepega. Vse to je bilo tedaj prevladujoči janzenistični miselnosti, ki je poudarjala Božjo strogost, tuje. Baragov življenjepisec Jakob Šolar pravi, da Baraga v svojem molitveniku "piše o najvažnejših resnicah vere preprosto, kratko in s toplino, po ravni poti do srca". (sč)