Je pač tako: nekateri ljudje hočejo imeti bogastvo, večina pa zna živeti srečno v skromnosti. Jernejčevi so imeli veliko in skrbno obdelano kmetijo, pa samo enega sina. Ne, niso ga razvajali, toda nekih čudnih želja in misli se je nalezel drugje. Rad je namreč gledal televizijo, posebno nadaljevanke o ameriških bogataših in občudoval njihove vile. V sebi je pomislil, da bo tudi on lepega dne bogat. To je kmalu povedal materi in očetu. Začudila sta se: "Mi imamo vsega dovolj, bogataši pa nismo. Ostani v teh mejah!"
"O, ne, nikoli, jaz bom bogataš!" je trmasto vztrajal. Starša sta odnehala, misleč, da je to prehodna mladostniška muha in da bo pozabil. A ni odnehal. Nekega dne jima je povedal: "Obogatel bom z ženitvijo. Oženil se bom z bogatašinjo, živeli bomo v izobilju in ponosna bosta name." Ker sta molčala, je dodal: "To ne bo težko. Le poiskati moram pravo nevesto." Ponovno sta oče in mati odnehala.

+++

V vasi so imeli cerkev svete Ane in poleg nje trgovino. Nedaleč proč so bile šole, od osnovne do treh srednjih - trgovske, gimnazije in šole za tekstilno stroko. V vseh je radovedni fant, iščoč pravo, videl, kako lepa dekleta prihajajo tja. Lahko izbiram, si je rekel in je - iskal.
Ana se mu je zdelo lepo oblečena in pomislil je, da je bogata, ko lahko kupuje v imenitnih prodajalnah. Tudi ona je vrgla oči na postavnega mladeniča, visokega, ljubeznivega in ni odklonila, ko jo je povabil plesat v disko in v slaščičarno. Tam ni skoparil. Znal je prijazno osvajati, bil je nevsiljiv. Mnogi so opazili, da sta postala par. Predstavil jo je staršem in vse je kazalo, da bo mlada ljubezen dozorela v trajno zvezo.
Pa se je pojavila tista Jernejčeva želja po bogastvu. Vprašal je Ano, če mu lahko zaupa, v kateri modni hiši kupuje svoja draga oblačila.
Zastal ji je korak, pogledala ga je smeje, dejala veselo: "V modni hiši? Nobeni! Sama jih šivam!"
"Ssssaaama?" je bil presenečen. "Tako lepo znaš šivati? Kdo te je naučil?" Odgovorila je, da znajo vsi v družini šivati, plesti in izdelovati še marsikaj. Poparilo ga je. Sklenil je, da bo šel v banko vprašat, ali ima in koliko ima na hranilni knjižici. Osebno je ni upal vprašati. Resnično je odkorakal k bančnemu okencu za hranilne vloge. "Ja, gospodična Ana ima hranilno knjižico. Od dne­va, ko je šla v službo. Zelo varčna je." Potem se je zaletel: "Prosim, povejte mi, koliko je prihranila." Uradnica se je razjezila: "Tega pa seveda ne smem povedati!"
Povedala pa je Ani o dogodku, ker jo je poznala. Ana je brž uganila, kako je z zadevo, kaj hoče od nje Jernejc, in je prekinila njuno zvezo za večno.

+++

Mladenič se ni preveč vznemirjal. Ozrl se je pred cerkev in tam zagledal čudovito plavolasko. Po maši je šla domov. Pohitel je za njo, se opravičeval, da je zamudil mašo in jo prosil, naj mu pove, o čem je pridigal duhovnik. To je z veseljem naredila. Obljubil je, da pojde naslednjo nedeljo k maši. Mati in oče sta se začudila in hkrati razveselila, saj sta vedno hodila k maši le onadva, on pa je doma gledal televizijske nadaljevanke o bogatih.
Punca se je imenovala Darinka in je bila trgovčeva hči, prav gotovo ne revna. Tako je ocenjeval Jernejc. Vitka plavolaska se ni razkazovala s svojo lepoto. Bila je verna, kot vsa njena družina, in mladenič se je znal tudi v tem prilizovati in delal se je, da gre prav rad z njo v cerkev. Oče trgovec in mati gospodinja ter njene tri sestre so sprejeli fanta za svojega in samo nekaj tednov je manjkalo do poročnega dne, ko se je zgodilo.
Darinkin oče je v pisarni podpisoval neke papirje, ko je prišel na obisk znanec. Pohitel mu je naproti, da bi ga že na dvorišču sprejel. Jernejc je to videl. Ozrl se je okoli in ni videl nikogar, pa je začel prebirati tiste listine. Bile so iz banke, odkoder je trgovec jemal posojilo z večjo vsoto. Jernejc je razumel: niso bogati. Jemlje posojilo, sicer samo premostitveni kredit, tako je pisalo, ampak Darinke ne bo poročil, ker on mora najti nevesto z bogastvom, ne pa z bančnimi dolgovi!
Umaknil se je. Darinka ni izvedela vzroka, ni pa se stopila od žalosti - saj ni vedela, kaj bi ona, neizkušena, počela na kmetiji. Pa se je zadeva samodejno razvozlala. Ne bo kmetovala pri Jernejčevih.

+++

Tamara je imela hišo sredi vasi in v njej trgovino. Bila je izučena trgovka. Hišo sta ji zapustila dedek in babica.
Jernejc je nekega dne vstopil, da bi kupil darilo za mamo. Bil je presenečen. Nikjer drugje ni videl tako bogato obloženih polic, zamrzovalnih skrinj in vsega drugega. Tamara je pri blagajni preštevala dnevni izkupiček. Bila je sama. Ob pogledu na šop bankovcev je Jernejcu zaigralo pri srcu in rekel si je: "Tu pa je denar!" Za mamo je izbral buteljko z zlato etiketo, kar je pomenilo, da je bilo vino nagrajeno.
To je bil začetek. Zbližala sta se, v prostem času hodila skupaj, a ne v cerkev, pač pa v imenitna gostišča. Ni nasprotoval, ko je ona plačevala, saj je bil prepričan, da je bogata.
Toda že čez tri mesece je ugotovil, da so bankovci bolj drobiž, in ne vreče, polne denarja. Za normalno življenje ne bi nič manjkalo, vendar on je še vedno hlepel po bogastvu. Moral ga je še iskati. Tamara ni bila prava zanj.

+++

Ana, prva, Darinka, druga, in Tamara, tretja, so našle srečo drugje.

+++

Minilo je sedem let. Jernejc je ostal sam. Mati in oče sta odšla kmalu eden za drugim. Za kmetijo je fant bolj slabo skrbel, pa je marsikaj propadlo. Obdeloval je le nekaj njiv, redil par konj in tri krave, stroji so rjaveli in zanemarjena hiša ni bila več topel družinski dom.
Rodila se je nedelja. Vsa s sončnimi žarki presijana in iz zvonika je odzvanjalo konec maše.
Jernejc je pogledal v kuhinjo in videl, da nima niti kruha. Vedel je, da je trgovina z živili dopoldne odprta. Vzel je denar in torbo. Pot mu je prekrižala sestradana mačka. Jezno jo je brcnil. Jernejc je moral mimo cerkve, če je hotel priti do trgovine. Verniki so odhajali, pred cerkvijo pa so še stale tri mlade žene z otroškimi vozički. Prvi je bil moder, drugi temnordeč in tretji svetlozelen. Mamice so se mu zdele znane. Ko je stopal mimo njih, jih je res prepoznal: prva je bila Ana, druga Darinka in tretja Tamara. Ni jih pozdravil, pa tudi one se niso zmenile zanj.
Pomislil je: gotovo se tako vneto pogovarjajo o tistih, ki spijo ali čebljajo v vozičkih. In ni se motil: Tamara je varovala svojo hčerkico, drugi dve pa sinova. Govorile so o tem, s čim jih hranijo, kaj že znajo reči, koliko so stari in koliko sreče prinašajo v družino.
Jernejca je stisnilo pri srcu. Hotel je denar, veliko bogastvo. Izbiral je, sreče pa ni našel.
Ni kupil kruha, ni šel v trgovino, vrnil se je domov. Razjokal se je. "Tako sam sem, velika kmetija propada, nihče me ne pričakuje. O, pač, mucko imam!" se je spomnil. "Mucika, pridi!" jo je poklical. "Mucika, kje si? Pridi, boš vsaj ti z menoj! Muca! Muca! Slišiš?" Nihče se ni odzval, muca ni zamijavkala. Jernejc je zajokal še glasneje: "Odšla je, ker sem jo brcnil in mnogokrat pretepel." Niti mačke ni več v hiši." Da bi vsaj malo pozabil, je legel spat. Sanjal pa je o lepih mladih mamicah s tremi vozički pred cerkvijo.

VOLARIČ, Zlata. (zgodbe). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 8, str. 31-32.

Največja samostojna komponenta našega telesa je voda, ki predstavlja približno 70% telesne mase. Naše življenje in vsi procesi v našem telesu so odvisni od vode in od pravega razmerja med vodo in elektroliti (natrij, kalij, magnezij, klor) v njej. Delež vode je odvisen od spola, starosti in količine maščevja. Količina vode se z leti zmanjšuje (novorojenčki imajo približno 77% vode, oseba stara 60 let pa okoli 50 % vode).
Voda opravlja v našem telesu več pomembnih funkcij, od transporta (hranilnih snovi, encimov, hormonov, odnaša odpadne produkte, …), je medij za reakcije v celicah , ščiti naše sklepe in organe, vzdržuje telesno temperaturo, prebavo in pravilno izločanje. Zaradi izločanja vode skozi sečila, dihala, prebavila, itd. je vodo potrebno nenehno nadomeščati. To je izjemno pomembno predvsem v poletnih mesecih, ko je zaradi zunanjih visokih temperatur izločanje povečano.

SELEKTIVNO URAVNAVANJE VODE V TELESU
Mehanizem vnosa vode regulirajo receptorji, ki se nahajajo v možganih, v žlezi, ki se imenuje hipotalamus. Vzdražijo se na podlagi spremembe ozmolarnosti krvne plazme, navadno ko izgubljamo vodo, zato jih imenujemo ozmoreceptorji. Slednji zaznajo manjšo količino vode, posledica tega pa je, da občutimo žejo. Dodatno se iz zadnjega režnja druge možganske žleze-nevrohipofize, začne izločati hormon, ki se imenuje ADH (anti-diuretski hormon) in deluje na ledvice. Ta hormon prepreči izločanje vode iz telesa z delovanjem na ledvice. Ledvice z ADH uravnavjo količino vode v našem telesu tako, da se na podlagi ADH poveča prepustnost v ledvicah za vodo, ki se znova absorbira. Posledica tega je, da izločamo manjše količine koncentriranega seča.
Ko je v našem telesu vode dovolj, se ADH ne izloča, ledvici postaneta v končnem delu neprepustni za vodo, izloči se večja količina urina, ki je razredčena.

HIDRACIJA
Vodo pijemo večkrat dnevno, da ne pride do dehidracije ne le takrat, ko smo žejni. V poletnih mesecih, ko se potimo, se telo hladi z znojenjem in na ta način vzdržuje telesno temperaturo. Če je preskrba z vodo slaba, hlajenje telesa ni učinkovito. Zato je ustrezna hidracija poleti potrebna že v mirovanju, pri vsakršni aktivnosti pa je vnos treba povečati.

DEHIDRACIJA
O dehidraciji govorimo, kadar izguba vode v telesu preseže njen vnos. Znaki dehidracije se kažejo na različne načine. Vzdraženje ozmoreceptorjev sproži žejo. Zaradi izločanja ADH in posledične absorpcije vode skozi ledvice v telo, postane urin temno obarvan, pojavijo se tudi občutek suhih ust, glavoboli in utrujenost, omotičnost, pordela koža, mišična šibkost.
Pojavijo se lahko tudi resni znaki dehidracije (hiter pulz, hitro dihanje, ni znojenja, ni urina, zvišana temperatura, ekstremna utrujenost, mišični krči, glavoboli in slabost), ko izguba vode doseže 10 odstotkov, pa postane stanje kritično. Kritični znaki dehidracije so mišični krči, bruhanje, motnje v delovanju srčnega ritma, motnje vida, vroča koža, zmedenost, motnje dihanja, napadi krčev celega telesa, bolečina v prsih in trebuhu ter nezavest.
Kronična dehidracija telesa pa lahko vodi do odpovedi ledvic, možganske kapi, srčnega infarkta, tvorbe ledvičnih kamnov in številnih drugih bolezni in bolezenskih stanj, kot so migrenski glavoboli, bolečine v spodnjem delu hrbta in zgaga.

JE DOVOLJ LE VODA?
Pri osebah, ki uživajo zdravo uravnoteženo prehrano, zadošča na­vadna voda. Čeprav je v poletnih mesecih priporočljivo tudi mešanje soka z vodo ali pa drugi izotonični napitki. Vode ne nadomeščamo s pitjem kave, pravega čaja, gaziranih in alkoholnih pijač, saj kofein in alkohol delujeta diuretično, kar pomeni, da pospešita izločanje vode iz telesa. Tudi sladkor povečuje odvajanje tekočine iz telesa.
Nekoliko drugače je pri osebah, ki so gibalno aktivne. Pri njih je oskrba telesa z vodo še pomembnejša, saj delež vode vpliva na zmogljivost in utrujenost, zagotavlja psihično sposobnost, omogoča uravnavanje telesne temperature in sposobnost regeneracije po vadbi, zato je pri aktivnih posameznikih poleg običajnega dnevnega vnosa potreben dodaten vnos tekočin.
Ker je voda redkejša od telesnih tekočin, se absorbira hitreje kot tekočine, ki so nasičene s sladkorji. Predvsem je voda primerna pri aktivnostih, ki trajajo do 90 minut. Pri dalj časa trajajoči telesni aktivnosti so priporočljivi izotonični napitki, ki poleg vode vsebujejo tudi elektrolite. Z izotoničnimi napitki ne zagotovimo samo dovolj tekočine, pač pa tudi obnovimo zaloge elektrolitov, ki jih izgubljamo med vadbo.

PREPREČIMO DEHIDRACIJO!
Pojav žeje nam pove, da smo že delno dehidrirani. Zato je potrebno poskrbeti za ustrezno nadomeščanje tekočin, zlasti v poletnih mesecih, ob vročinski bolezni ter pred vsako naporno telesno dejavnostjo in po njej, ker zaradi močnejšega potenja izgubimo tudi dvakrat več tekočine kot običajno. Se pa ljudje razlikujemo med seboj, koliko tekočine potrebujemo za dobro hidracijo. Majhni otroci potrebuje 1,5 litra vode na dan, odrasli pa od 2 do 3 litrov. Piti je treba tudi takrat, ko nismo žejni. Občutek žeje po 50.letu pojenja, zato so starejši ljudje še posebno ogroženi in jih je treba spodbujati k zavestnemu uživanju zadostnih količin vode na dan. Barva urina je dober pokazatelj vnosa tekočin. Če je skoraj brezbarven ali zelo svetlo rumen, imate tekočine dovolj.

NEKAJ NASVETOV:

• začnite dan s kozarcem vode;
• ne odhajajte od doma brez stekleničke vode;
• kadar ste lačni, pijte vodo, saj občutek žeje pogosto zamenjujemo z lakoto.

DOMAČ IZOTONIČNI NAPITEK
S preprostim receptom si lahko sami pripravite izotonični napitek za nadomeščanje vode in mineralov, ki jih izgubljamo s potenjem. Potrebujemo:

• 750 ml–1000 ml navadne vode
• ½ žličke soli
• veliko žlico melase ali drugo naravno sladilo, ki vsebuje minerale
• sveže iztisnjen sok limone ali limete
• sveže iztisnjen sok grenivke ali pomaranče
• Izotonični napitek lahko obogatite z dodatkom 1-2 čajnih žlic magnezijevega citrata v prahu.

Za močnejši izotonični napitek se lahko uporablja kokosova voda, ki je naravni izotonik, zelo uporabljen med športno aktivno populacijo. Telesu omogoča boljšo zmogljivost, poleg tega pa pospeši regeneracijo po vadbi. Ker vsebuje kalcij, kalij in klorid, je odličen pri preprečevanju izčrpanosti po telesni aktivnosti.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 8, str. 96-97.

Zakaj se učimo, da bomo po smrti šli v nebesa, vice ali pekel, ko pa molimo “pridi k nam tvoje kraljestvo”? Po mojem ob smrti umre tudi duša in vstanemo od mrtvih ob prihodu Kristusa kot kralja, ko bo spet prišel na Zemljo.
Nikjer v Svetem pismu ne piše, da je duša neumrljiva. Ob njegovem prihodu bodo vstali od mrtvih, v prvotni obliki vsi, ki so si v zemeljskem življenju zaslužili, drugi pa bodo ‘ostali’ neobujeni in prikrajšani za raj na zemlji kot ga je obljubil Jezus.
Branko

Ali ni kot ‘pekel’ mišljena ponazoritev z Geheno – smetiščem zunaj Jeruzalema, kjer je večno gorel ogenj, ko so zažigali odpadke in jih polivali s smolo, da so zgoreli?
Na vprašanja, ki jih je postavil bralec, je izredno težko odgovarjati preprosto in enostavno, saj se dotikajo ‘skrivnosti’ naše vere. Skrivnost pa ostane skrivnost, četudi vanjo prodiramo in jo vedno bolj spoznavamo. Pri izražanju skrivnosti naše vere si moramo pomagati z omejeno človeško govorico, ki ni sposobna enoumno izraziti vseh vidikov krščanske vere, zato si pomagamo z več izrazi, več podobami, da potem vse skupaj lahko podajo vsaj približno skico razodete resničnosti. Ko govorimo o Bogu moramo takoj reči, da vse, kar o njem rečemo, že v tistem trenutku velja, da je Bog drugačen od tega, kar smo izrazili.
Podobno je z Božjim življenjem in z našim življenjem v Bogu. Zato že Sveto pismo uporablja različne izraze. O “Božjem kraljestvu”, ki se nam je približalo v učlovečenju Jezusa Kristusa, nam je sam Jezus govoril v mnogih prilikah, ne z eno samo. Že v Svetem pismu najdemo še izraze “nebeško kraljestvo”, “nebeška gostija”, “Gospodarjeva gostija” … Kasneje v krščanskem razmišljanju in s prehodom krščanstva v druga kulturna okolja (grško, rimsko), so se pojavili še novi uvidi in tudi novi izrazi, ki pa jih nikoli ne bi smeli razumeti v nasprotju s tem, kar nam je razodeto v Svetem pismu. Sem sodi tudi govorjenje o nebesih, peklu in o vicah, ki so kot izrazi gotovo kasnejšega izvora, želijo pa v sebi povzeti sporočila, ki jih najdemo že v Svetem pismu. Osnovno sporočilo je razodetje o posmrtnem življenju, o eshatološki resničnosti, kot jo tudi imenujemo. Prav je, da molimo in si želimo, da bi se v našem življenju uresničilo Božje kraljestvo, a to prosimo tudi zato, ker ni samoumevno, da bo tako, torej obstaja še druga možnost; in to poimenujemo s pojmom pekel. Kot v tem življenju ni samoumevno, da delamo samo dobro, ampak se v svoji svobodi lahko odločimo tudi za zlo; podobno lahko predpostavljamo, da je od naše svobodne odločitve odvisna naša večnost.
Posebej težavno je vprašanje o človekovi duši. V Katekizmu Katoliške Cerkve je zapisano: »Izraz duša označuje v Svetem pismu pogostokrat človeško življenje ali celotno človeško osebo (Apd 2,41). Označuje pa tudi to, kar je najbolj notranjega v človeku (Mt 26,38; Jn 12,27) in najdragocenejšega v njem (Mt 10,28; 2 Mkb 6,30), to, po čemer je še posebej podoben Bogu: 'duša' pomeni duhovno počelo v človeku.« (363) Takoj vidimo, da ta pojem nima povsod enakega pomena. A že v Stari zavezi najdemo mesta, ki vključujejo tudi misel o nesmrtnosti duše. Tak primer je Knjiga modrosti: »Duše pravičnih pa so v Božji roki in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo. V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad; toda oni so v miru,« (Mdr 3,1-3; primerjaj tudi 4,7-17). Tudi splošno judovsko prepričanje, da gredo umrli v šeol, govori o nekem zavedanju, da človek po smrti ne izgine v nič. Čeprav je bila njihova predstava glede tega življenja zelo nejasna. V Novi zavezi pa je pravzaprav vsa vsebina vere osredotočena na vstajenje mrtvih in to tudi na vstajenje teles, ne le duše. Nekatera besedila predstavljajo dogajanje ob Kristusovem drugem prihodu ob koncu sveta; druga pa dajo slutiti, da ljudje že takoj po telesni smrti živijo neko novo dimenzijo življenja – takšen primer je pripoved o bogatinu in ubogem Lazarju (Lk 16,22), ali pa Jezusova obljuba desnemu razbojniku na križu (Lk 23,43).
Vso zgodovino pa je ostalo precej zagonetno, kako razumeti smrt posameznega človeka in njegovo dokončno vstajenje s telesom ob koncu sveta. To dogajanje presega naše spoznavne zmožnosti, saj v Božjem življenju ni čas enako navzoč kot v našem zemeljskem življenju. Zato si težko predstavljamo to stanje, ki je ‘že’ (novo življenje onkraj telesne smrti) in ‘še ni’ (v polnosti stanje poveličanja, ki bo dopolnjeno šele ob koncu sveta, ko bo Bog vse v vsem). Zato KKC povzema vero Cerkve glede duše in telesa takole: »Enota duše in telesa je tako globoka, da moramo gledati na dušo kot na ‘lik’ telesa; to se pravi: zaradi duhovne duše je telo, ki je sestavljeno iz tvari, človeško in živo telo; duh in tvar v človeku nista dve zedinjeni naravi, marveč sestavlja njuna zedinjenost eno samo naravo,« ( 366). In ta ena sama narava ostaja pred smrtjo in po njej ista in bo ista tudi ob vstajenju teles. Dejstvo je, da človek ne more biti samo duh, saj je njegova narava vedno telesno-duhovna, le da ne moremo dojeti, kako sta med seboj povezana po smrti do dokončnega poveličanja. Bilo je tudi učenje, da oboje umre in da bo Kristus oboje obudil poslednji dan. A Cerkev je ta nauk zavrnila, ker ni v skladu s svetopisemskim razodetjem in tudi kasnejšo teologijo.
Vprašanje pekla spada v isto težko predstavljivo resničnost. Seveda gre za izraz za stanje, ne za kakšen poseben prostor. Hinomska dolina ob Jeruzalemu je po vsej verjetnosti res služila takratnim Jeruzalemčanom kot prispodoba za to stanje, a samo za podobo. Jezus sam je namreč opisoval to stanje večne neuresničenosti s podobo bolečine, ki jo povzroča ogenj. Sicer pa je nauk Svetega pisma in Cerkve skozi vso zgodovino ostal enak, da bodo namreč vstajenja, večnega življenja, deležni vsi ljudje, kot je že Jezus opisal v prikazu vesoljne sodbe pri Mt 25,31-46, le da bo to življenje lahko drugačno za tiste, ki so zedinjeni s Kristusom, kot za one, ki niso.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str 63-65.

Mož, po poklicu učitelj, se je s prodajalcem sadja dogovoril, da bo vedno, ko bo šel mimo njegove stojnice s sadjem, vzel jabolko – plačal pa mu je že vnaprej za več kilogramov. Eden njegovih učencev je videl, da je učitelj vzel jabolko, ne da bi ga plačal, in v šoli razširil govorico, da je njihov učitelj tat. Vsi so govorili o tem, šušljalo se je po hodnikih, obsojali so učitelja in slednjič so te obtožbe prišle do ravnatelja.
Ravnatelj je učitelja poklical k sebi in ta mu je povedal, kakšen dogovor imata s prodajalcem sadja.
Ko je fant, ki je sprožil govorico, da je učitelj tat, to izvedel, se je svojemu učitelju šel opravičit. Vprašal ga je še, kako lahko to krivico popravi.
Učitelj mu je rekel, da naj naslednji dan pride na hrib in prinese blazino, napolnjeno s perjem. Fant je prišel in prinesel s seboj blazino. Vprašujoče je pogledal svojega učitelja.
»Raztrosi perje iz blazine po hribu,« mu je rekel učitelj. Fant je blazino razparal in raztrosil perje po bregu.
»To ni bilo težko,« je rekel fant in si kar oddahnil, saj je mislil, da je kazen opravljena.
»Zdaj pa vse perje poberi in ga spravi nazaj v blazino,« je rekel učitelj.
»Je nemogoče!«
»Vidiš, kot je nemogoče pobrati vse perje in ga spraviti nazaj v blazino, je nemogoče popraviti škodo lažnih govoric, ki si jih širil o meni.«

Kako resnična je ta zgodba!
Neštetokrat se dogaja, da nekdo nekaj posploši, sklepa, domneva ... Neštetokrat se oprimemo govoric in jih razširjamo naprej kot resnične. Tako nastajajo zgodbe o politikih, duhovnikih, pa tudi o učiteljih, sorodnikih, sosedih ...
Ne pomislimo na to, da se dobro ime hitro umaže, opere pa težko. Umazano obleko lažje operemo kot oblateno ime.
Laži in neresnične govorice se širijo kakor plevel, ali kot letijo semena z dreves, ko zapiha veter in jih vsepovsod raznese ...
In kaj ostane človeku, ki je po nedolžnem obdolžen slabih dejanj?
Morda lahko sam kaj pojasni, a vedno ni priložnosti in vprašanje je, če mu bodo ljudje verjeli – ali bodo ostali pomisleki ... Posebno hudo je, če je po krivici celo obsojen na zaporno kazen. Ali če zaradi obrekovanja izgubi delovno mesto.
Jezus nas opozarja: »Ne sodite, da ne boste sojeni« (Mt 7,1).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 40.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Okoli 12. avgusta zvečer se po navadi zavlečem v kako vas »Bogu za hrbtom«, kjer je premalo luči za civilizacijo in dovolj teme za čudaka, kakršen sem, uležem se na tla in potem strmim in gledam to čudo »solz svetega Lovrenca«, kupa utrinkov, ki jim znanstveniki precej manj romantično rečejo perzeidi. Ta oblak lebdečega kamenja, ki zažari, ko zaide v našo atmosfero, mi je tako ljubo gledati, da mi pri tem ni žal niti nočnega mraza niti vlage, ki se v nekoliko višjih krajih precej obilneje useda na trave, in ki je – to je precej dobro znano vsem, ki me poznajo – sicer res ne prenašam najbolje. A ko gre za utrinke, je vredno potrpeti prav vse. Tudi boleč vrat, če pozabim na armafleks.
V meni izzovejo vsakič večje občudovanje. Kakor da tiste noči spet postanem otrok, gledam in se čudim nad veličino neba nad nami, nad čudovitim stvarstvom in še bolj čudovitim Stvarnikom, ki se je tega »spomnil«. In s sabo pripeljem prijateljico, potem jih skupaj gledava in štejeva (četudi pri njej nimam nobene možnosti, da bi jo pri tem prehitel), oprezava za njimi, se trudiva, ko je bil dan pred tem predolg in oči nočejo več ubogati, srce pa bi še kar in kar gledalo in čakalo, da se z neba spusti kakšen z res velikanskim repom, »praščon« sva ga poimenovala.
Utrinki so sicer vedno pritegovali ljudi, to čudo »zvezde, ki se spusti z neba«, kakor da bi se nekaj tistega nedosegljivega, nečesa »nad« vsem pritlehnim, kar živimo iz dneva v dan, vsaj za trenutek zdelo nekoliko bližje, nekoliko bolj naše, nekoliko bolj resnično. Popolnoma razumem, zakaj so si v tistih trenutkih tako radi kaj zaželeli in verjeli, da se jim bo želja tudi uresničila; kako tudi ne, ko pa je bilo nebo toliko bližje, da bi lahko slišalo tisto, česar mu sicer med roji satelitov, jatami letal in raket ni uspelo. Tudi sam nisem nič drugačen – če zanemarimo tisto o željah, je noč utrinkov, ki se kakor solze po trpečem licu mučenika, praznujočega svoj god par dni prej, spuščajo čez obzorje, ena od tistih, ki jih nočem prespati. Preprosto lepo je, včasih tako zelo, da se z neba »solza« skotali tudi po mojem licu.
Zaradi zvezd? Morda. Še bolj pa se mi zdi, da zato, ker je to ena redkih noči, ko si dovolim, da razumem, čutim, okušam, kako me ima Bog rad. Zapisal bom pogosto uporabljeno krilatico, s katero si iz dneva v dan lažemo, »tako bi moralo biti večkrat«, četudi vemo, da ne bo. Ljudje imamo same sebe od vseh stvari in ljudi še najmanj radi in si težko privoščimo trenutke uživanja v občutku ljubljenosti, čeprav jih tako zelo pogrešamo in potrebujemo. Ker se je treba zanje potruditi. Veliko udobneje je samega sebe zanemarjati, veliko lažje ne dopustiti si, da bi se počutil dobro. Lažje je nergati, jamrati. Ker se slabo vidi samo od sebe, za lepo in dobro pa se je treba potruditi, da bi ga videl, da bi ga opazil. Tako kot čuditi se ob »solzah svetega Lovrenca«. In si pustiti ob njih zajokati tudi sam.
Kaj boste torej počeli v noči z 11. na 12. avgust?

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 54, št. 8, str. 75.

Iz zgodovine je znano, da je dolga leta (od 1559 do 1948) katoliška Cerkev izdajala Index librorum prohibitorum (seznam prepovedanih knjig), ki jih verniki brez posebnega dovoljenja niso smeli brati. Katere so bile te knjige in kakšna je bila njihova vsebina? (Edvard)

Prvi tak seznam je izšel leta 1559 pod papežem Pavlom IV. Tam je bilo zapisano, da je pod cerkveno kaznijo izobčenja prepovedana dvoje vrst knjig: vsa dela odpadnikov in krivovercev, ki spodbujajo k odpadu in krivi veri, ter knjige, ki jih Sveti sedež poimensko prepoveduje. V zadnjem seznamu iz leta 1948 je navedenih nekaj več kot 4000 knjig, ki bi glede vere in morale utegnile kvarno vplivati na vernike. Med temi so bila tudi dela znanih pisateljev (npr. francoskih naturalistov). Že pred drugim vatikanskim koncilom je bil »indeks«, ki je omejeval svobodo duha, odpravljen. - Zelo hud »indeks« so imele pri nas po vojni komunistične oblasti: iz knjižnic so vrgli knjige mnogih slovenskih pisateljev, vnašanje »emigrantskih« del so kaznovale z zaporom. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2007) 7, str. 34

»Kakor je nekdaj sveti Štefan, prvi mučenec, proslavil Jeruzalem, tako je zdaj od sončnega vzhoda do zahoda proslavil Rim sveti Lovrenc,« je ob njegovem prazniku dejal papež Leon Veliki. Štefan je bil eden od sedmih diakonov, ki so bili pomočniki apostolov v jeruzalemski Cerkvi (Apd 6,1-6), Lovrenca pa je papež Sikst II. zaradi njegovega poguma in žive vere sprejel med sedmerico diakonov rimske Cerkve. Kot prvi med njimi je papežu stregel pri sveti daritvi, vestno je upravljal cerkveno premoženje in skrbel za uboge. Sivolasemu papežu je bil kakor sin. Ko so med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Valerijana (253–260) papeža prijeli in vrgli v ječo, je Lovrenc pohitel k njemu. Papež mu je napovedal trpljenje, ki ga čaka. Rimski oblastnik je zvedel, da Lovrenc upravlja cerkveno premoženje. Zahteval je, da mu ga izroči. Lovrenc je zbral vse uboge, za katere je skrbel, in oblastniku dejal: »To je naše bogastvo!« To ga je tako razjezilo, da ga je dal mučiti na najstrašnejše načine. Nazadnje so ga položili na razbeljeni raženj, ki ga vidimo na njegovih upodobitvah. (sč) - Na sliki: Sv. Lovrenc, slika na glavnem oltarju v žup. cerkvi sv. Lovrenca, Kolovrat..

Diakonu sv. Lovrencu je pri nas posvečeno 50 cerkva (20 župnijskih, 30 podružničnih) in 3 kapele. V LJ nadškofiji najdemo tri ž. c.: Kokrica (1), Kolovrat in Žalna (2), poleg teh pa naštejemo še trinajst p. c.: Sp. Koseze (Brdo), Gora nad Zabreznico (Breznica), Dragomer (Brezovica), Dolenja vas (Cerknica), Trava (Draga), Gora - Smolnik (Polhov Gradec) (5), Stranski vrh in Žamboh (Polšnik), nad Bašljem (Preddvor) (4), Jezero (Preserje), Veliki Osolnik (Rob), Breznica (Škofja Loka) in Hotavlje (Trata - Gorenja vas) (3); in kapelo (Poljane nad Škofjo Loko). – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Lovrenca: Brestovica, Bukovica, Lokavec (7), Pregarje in Šlovrenc v Brdih (6), imajo pa tudi osem p. c.: Zalošče (Dornberk), Erzelj (Goče), Beka (Klanec), Podsenica (Podsabotin), Sv. Lovrenc (Studeno) (17), Kazlje (Tomaj), Radohova vas (Pivka) (18) in Vremski Britof (Vreme); in dve kapeli: Sv. Lovrenc (pod Libušnjami) in v Orehku pri Postojni (za domačine podružna cerkev, za Letopis Katoliške Cerkve v SLO je to kapela). – V NM škofiji sta sv. Lovrencu posvečeni ž. c. v Raki (8) in Šentlovrencu (spodaj), še pet pa imajo p. c.: v Dolah pri Litiji (Prelesje), Obrhu (Dragatuš), Željnah (Kočevje), na Gori (Krško) in na Smuku (Semič) (12). – V MB nadškofiji je diakonu Lovrencu posvečeno pet ž. c.: Lovrenc na Pohorju (13), Stranice, Sv. Lovrenc - Juršinci (14), Sv. Lovrenc na Dravskem polju (15) in v Vuhredu; nimajo nobene p. c. – V CE škofiji najdemo pet ž. c. sv. Lovrenca: Bizeljsko (10), Brežice (9), Luče ob Savinji, Podčetrtek in Sv. Lovrenc nad Štorami (16); p. c. pa so v Preboldu (sv. Lovrenc), na Gori (Razbor pod Lisco) (11) in v Močlah (Šmarje/Jelšah). – V MS škofiji sv. Lovrencu ni posvečena nobena cerkve. (mč)
(OP.: v "tiskanem" Ognjišču smo izpustili p. c. v Radohovi vasi (Pivka) - zavedla nas je stara oblika svetnikovega imena: sv. Lavrencij (v Letopisu Katoliške Cerkve v SLO smo namreč iskali vse sv. Lovrence)  - tu zdaj našo napako popravljamo (vseh "Lovrenčevih" cerkva je torej pri nas okroglo 50!) Vsem Radohovcem in Pivčanom se iskreno opravičujemo, v "tolažbo" pa pripenjamo slikico njihove cerkve (18).

      
Šentlovrenc
 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 08, str. 115.

Zgodba

Ropar

Po sodelovanju v oboroženem ropu se je mladenič vrnil domov, da bi preveril, kakšen delež mu je pripadel. Spreletelo ga je, ko je videl, da v denarnici ne najde vozniškega dovoljenja.
Pravilno je ugotovil, da mu je v hitenju dokument padel iz listnice.
Ko je policija pozvonila na vratih njegovega stanovanja, ni bil niti malo presenečen. Pravzaprav jo je celo pričakoval.

Misel

Običajno policija tatov ne odkrije tako hitro kot je tega. Podobno so hudodelci pogosto žrtve svojih napak. Prej ali slej se »ujamejo« - ni rečeno, da se to zgodi v kratkem času – lahko pa jih ujame policija. ...
Seveda se ne smemo izogibati slabih dejanj zato, ker bomo zanje kaznovani. Zla se moramo izogibati iz preprostega razloga, ker se slabega ne sme delati.
Tudi ne smemo biti zadovoljni samo s tem, da se ne predamo zlu. Zastaviti moramo vse svoje moči, da delamo dobro, kjerkoli smo: doma, v šoli, v službi, na zabavi... skratka, kjerkoli imamo priložnost za to.

Molitev

Gospod Bog,
iz naše tudi zelo zgodnje izkušnje vemo,
kako lahko delamo napake,
kako zelo smo nagnjeni k slabemu
in kako nas privlačijo prepovedane stvari.
Radi bi ti obljubili,
da nikoli več ne bomo zapadli slabim vplivom,
a zavedamo se svoje nemoči in krhkosti.
Iz vsega srca pa bi ti radi obljubili,
da si bomo prizadevali izogibati se slabega
in delati dobro.

Iskra

Ljubi, ne posnemaj hudega, ampak to, kar je dobro. Kdor dela dobro, je od Boga; kdor pa dela hudo, Boga ni videl. (3 Jn 1,11)

Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil. (Jak 4,7)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 98.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.