Sredi meseca avgusta je praznik Marijinega vnebovzetja, najstarejši Marijin praznik. Množice romarjev se ta dan zbirajo v večjih pa tudi manjših Marijinih božjepotnih svetiščih. Zanima me, kdo lahko ‘razglasi’ neko cerkev za božjepotno svetišče? (Helena)
Slovenci radi romamo v domača in tuja svetišča. Večji domači romarski kraji so najbolj obiskani prav ob prazniku Marijinega vnebovzetja ali velikem šmarnu. Številne Marijine cerkve, na gosto posejane po naših tleh, so za božjepotna svetišča ‘razglasili’ pobožni ljudje sami, ko so tja romali. Zdaj pa glede tega veljajo določila Zakonika cerkvenega prava (1983), kjer beremo: »Božjepotno svetišče se imenuje cerkev ali drug svet kraj, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega ordinarija romajo številni verniki« (kan. 1230). »Da se božjepotno svetišče lahko imenuje narodno, mora to potrditi škofovska konferenca; da se lahko imenuje mednarodno, je potrebna potrditev Svetega sedeža« (kan. 1231). V Cerkvi na Slovenskem so škofijska božjepotna svetišča tale: Petrovče (Celje), Sveta Gora (Koper), Brezje (Ljubljana), Ptujska Gora (Maribor), Turnišče (Murska Sobota), Zaplaz (Novo mesto). Za slovensko narodno božjepotno svetišče je bila 1. januarja 2000 razglašena bazilika Marije Pomagaj na Brezjah. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 08, str. 34

Ko je italijanski pisatelj Primo Levi razmišljal o svoji taboriščni izkušnji, je zapisal, da se je kateri od preživelih taboriščnikov čutil krivega, če je drugim taboriščnikom kaj ukradel, skoraj vsi pa so se počutili krive, če niso pomagali tovarišu, ki je bil šibkejši.
Nekoč sta s tovarišem delala v kleti brez prezračevanja in sta umirala od žeje. Nekako mu je uspelo natočiti kozarec vode iz pipe, ki je bila v kleti. Namesto da bi vodo delil s sodelavcem, jo je sam izpil. Ko se je pozneje spominjal tega dogodka, ga je bilo sram.

Pri poslednji sodbi, ki je opisana v Matejevem evangeliju (25, 31-46), bomo ljudje sojeni ne za slabo, ki smo ga storili, ampak za dobro, ki smo ga opustili: »Lačen sem bil in mi niste dali jesti. Žejen sem bil in mi niste dali piti …«. Obsojeni bomo za greh opustitve.
Običajno ljudje v pripravi na spoved pa tudi sicer v življenju razmišljajo, kaj so slabega storili, redko pa, kaj so dobrega opustili. Mnogi pravijo: “Nimam greha. Nikogar nisem ubil, nikomur nisem nič ukradel … nikomur nisem naredil nič slabega.” Tako mirijo svojo vest. Ne pomislijo pa, kaj so dobrega opustili. Zgovorno je razmišljanje z naslovom Ljudje brez česarkoli.

Ne lažejo, resnice ne govorijo.
Ne jemljejo, pa tudi nikomur ne dajejo.
Ne tlačijo ljudi, vstati pa jim tudi pomagajo.
Ne sovražijo te, ljubijo pa tudi ne.
So ljudje brez česarkoli, ne delajo nič slabega.
Niso ne vroči ne hladni, ampak mlačni.
Gospod, daj da bom svetnik ali vsaj pristen grešnik,
toda varuj me, da bi bil človek brez česarkoli.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 29.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 70.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod, tvoja Cerkev
se nam pogosto zdi barka,
ki se potaplja, barka,
ki na vseh koncih pušča vodo.
Na tvoji njivi, posejani s pšenico,
vidimo več ljulke kot pšenice.
Grdo umazani obraz in oblačila
Cerkve nas vznemirjata.
Toda mi sami smo jih umazali.
In prav tako te prav mi
vedno znova izdajamo.
Gospod, usmili se svoje Cerkve:
tudi znotraj nje
Adam vedno znova pada.
S svojimi padci te mečemo na tla
in Satan se ob tem krohota,
ker upa, da ti ne bo uspelo
dvigniti padle Cerkve;
upa, da boš ti,
ki si skupaj s Cerkvijo padel,
poražen obležal na zemlji.
Toda ti se boš dvignil.
Ti si se že pobral, že si vstal
in moreš dvigniti tudi nas
Odreši in posveti svojo Cerkev!
Odreši in posveti vse nas!

J. Ratzinger, Molitev, v: Ognjišče 3 (2017), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Vsako leto se v avgustu, na Marijin praznik, na Svetih Višarjah zbere množica ljudi. K njej poromajo z različnimi zahvalami in prošnjami. Na ta dan je vsakoletno romanje postalo že tradicionalno. Pa to ni edini dan, ko se ljudje zberejo tu gori pri Mariji.
Vsakič, ko slišim, da se na Svetih Višarjah zberejo narodi treh dežel, pomislim: “Kot takrat, pred skoraj petdesetimi leti ...” Tudi takrat si nas Ti, o Marija, zbrala okrog sebe na tujem ozemlju, da smo se lahko po dolgem času srečali z vseh koncev in krajev, na silo ločeni. Tu, na tem kraju, si nam nudila varno zavetje, da smo se lahko veselili drug drugega, se ti zahvaljevali in se ti izročali v varstvo. Tu smo doživljali lepoto nebes ...
Zgodnje julijsko jutro je bilo, ko me je mama zbudila, da bi prvič odšla na dolgo pot. Oblekla me je v prelepo plisirano oblekico s kratkimi rokavci in mi čez oblekla še jopico.
Mrzlo je zarezalo to prebujajoče se jutro, ko smo se mama in ata s starim očetom odpravili po stezi med polji do avtobusne postaje. Zazeblo me je tudi v noge, ko mi je jutranja rosa premočila bele dokolenke, ki sem jih imela, da me ne bi ožulili sandalčki. Ata je opazil, kaj se dogaja, in me spretno posadil na ramena. Imela sem tri leta in dva meseca. Veliko zgodnejša ura je bila kot sem ponavadi vstajala, zato me je na avtobusu hitro zmanjkalo. In do Ljubljane sem ulovila manjkajoči spanec.
Na ljubljanski železniški postaji se nam je pridružilo še nekaj sorodnikov in skupaj smo stopili na vlak. Še zdaj mi v ušesih odzvanja zvok piščalke, ki je naznanila odhod, sopihanje vlaka in enakomerno drdranje koles po železniških tirih. Oči so mi začele lesti skupaj in mama me je namestila v ležeč položaj čez svoja in atova kolena. Stisnila sem obraz k njenemu trebuhu, pa ne za dolgo. Brat, ki je takrat še varno spal v maminem trebuhu, se je začel upirati in brcati. Ne vedoč, kaj se dogaja, sem mami rekla, da me njen trebuh brca. Od srca so se vsi nasmejali in mama mi je povedala, da je v trebuhu dojenček, ki ga bom čez dva meseca že lahko videla. Potolažena, da je vse v redu, sem brezskrbno zaspala.
Prispeli smo do gondole, ki naj bi nas prepeljala iz doline na vrh hriba.
»No, kam greš? Si si zapomnila?« me je spraševal stari oče.
»V Trsk.«
»Ne, v Trst bomo šli kasneje. Zdaj nas bo gondola dvignila na Svete Višarje.«
»A tja gor?« sem pogledala za atovim kazalcem.
Gondola se je začela dvigati in iz atovega naročja sem radovedno gledala, kam se peljemo. Vse bi bilo v redu, če ne bi pogledala še dol. Panika!!! Hiše so se manjšale v hišice, ljudi nisem več razločila. Kot se je vse v dolini manjšalo, sorazmerno s tem je naraščala panika. Jokala in kričala sem. Dali so me na tla, da nisem videla skozi okno, in se krčevito držala za drog, da sem se počutila vsaj malo varnejša.
Gondola se je ustavila. Napotili smo se k cerkvi na Svetih Višarjah, ki je bila zavita v rahlo meglico.
Tik pred cerkvijo smo se nenadoma znašli v skupini ljudi. Vzvalovalo je zatajevano domotožje in nastalo je vsesplošno veselje! Pozdravljanju, objemanju, čudenju, vriskanju in veselju ni bilo videti konca. Velika skupina sorodnikov, ki se niso videli že mnoga leta, se ni mogla nehati čuditi, objemati in veseliti srečnega snidenja. Meni, triletni deklici, razen domačih čisto neznani ljudje, so v meni budili začudenje nad vsem dogajanjem. Nisem razumela, kaj vse to pomeni. Za trenutek sem pomislila, da so name pozabili, potem pa so me vzeli medse in v naročje, si me podajali in me občudovali – spet novo veselje, smeh, sreča ter objemi brez konca in kraja. Bili so to sorodniki, ki jih še nikoli nisem videla, in silovitost njihovih čustev me je plašila.
Vsa velika skupina ljudi, zbrana iz Koroške, Dolenjske, Štajerske, Gorenjske, Ljubljane in iz tujine – mislim, da nas je bilo več kot trideset – je odšla v cerkev k Mariji, da se ji zahvalijo za to srečanje. Spominjam se petja Marijinih pesmi in veselja, ki je velo med vsemi. Kako lepo je odmevala slovenska pesem, kot doma, čeprav so mi govorili, da smo v Italiji, da tukaj nismo doma, da smo v tujini.
V bližnjem gostišču sta me mama in njena sestra s hčerko vzeli v spalnico. Umaknili smo se druščini, da sta si sestri po dolgem času lahko zopet padli v objem in si imeli toliko povedati! Sestrična in jaz sva kmalu zaspali, mama in teta pa sta želeli nadoknaditi vsa zamujena leta, ki jih je teta prebila v tujini in se nista mogli srečati.
Šele ko sem malo zrasla, so mi razložili, kaj točno se je takrat dogajalo. Eden od atovih bratov je po vojni pristal na Koroškem. Z vlakom so ga, kot mnogo slovenskih mož in fantov, vračali v Slovenijo. Ko so spoznali, da jih ne peljejo v Italijo, kot so jim obljubili, ampak tja, kot že vse tiste pred njimi – na morišče, so stric in nekateri fantje skočili z vlaka, ko je bil že na slovenski strani, odšli ponovno čez mejo in si tako rešili življenje.
Nekaj let po vojni, ko je mlajši brat zrasel in poiskal zaposlitev, je doživel toliko šikaniranj, da je skupaj z mlado ženo pobegnil za starejšim bratom.
Čeprav sta bila skupaj dva, je bilo domotožje hudo. Posebno težko ga je prenašala mamina sestra. V njej se je rodila zamisel, da se čimveč sorodnikov za nekaj dni zbere na Svetih Višarjah, saj jim je bila pot v domovino zaprta, vrnitev pa je v tistih časih pomenila smrt.
In sedaj smo bili tukaj v varnem zavetju Matere Marije, živi in veseli, da nas je sprejela v svojo zaščito, kjer bomo nekaj dni preživeli skupaj. In Marija je številno družbo lepo sprejela.
Ko se je najstarejši stric več kot dvajset let po vojni smel prvič vrniti v domovino, so ›prijatelji‹ budno spremljali vsak njegov korak. Tam na občini, kjer se je moral javiti takoj prvi dan, so ga grobo ošteli, ker je prišel šele drugi dan. Povedal jim je, da so bili po dolgi poti žena in otroci zelo utrujeni, pa so ga vprašali: »A za na Brezje pa niste bili utrujeni?«
Le kako so vedeli, da so šli spotoma k Mariji Pomagaj na Brezje? Tudi kasneje, ko se je še vračal v domovino, se je vedno šel poklonit in zahvalit Mariji, saj je bil prepričan, da ga je Ona rešila. Je bil zato tako srečen in nasmejan vedno, ko je bil v Sloveniji? Nikoli ga nisem videla slabe volje.
Na Svete Višarje romajo vedno novi in novi ljudje. Veliko sorodnikov, ki nas je takrat, pred mnogimi leti, poromalo k Mariji, ni več tukaj – so že pri Njej v nebesih. Obstajajo pa spomini in fotografija; v srcih pa hvaležnost, da nam je bilo dano doživeti predokus nebes. Tako veselo bomo vriskali, peli in se objemali, ko se bomo eden za drugim zbirali pri Tebi, Marija, v nebesih, in se pridružili vsem tistim pokojnim, ki nas čakajo tam zgoraj, samo nekaj sto metrov nad Svetimi Višarjami, ki se skoraj dotikajo zvezd in nebes.
Zahvaljujem se Ti, Marija, ker sprejemaš romarje, jih rešuješ v stiskah in jim nudiš varstvo in nad vsakega, ki te obišče, razlivaš svoj blagoslov. Naj se Tvoj blagoslov razliva še na kasnejše rodove!
Katarina

Ognjišče (2016) 08, str. 24

Prebujal se je soparen avgustovski dan. Sonce je že pošiljalo vroče žarke preko gričev v dolino, kjer stoji moj dom, in skozi okno poslalo na tisoče lesketajočih se žarkov, ki so bili lepi, in vedela sem, da bodo ta dan tudi vroči.
Vstala sem. Že zjutraj sem začutila neko čudno utrujenost. Bila sem brez vsake volje, imela pa sem tudi močne bolečine po vsem telesu. Vedela sem, da bo dan dolg in naporen, kot je včasih že bil. Dopoldan je nekako minil, bilo je kolikor toliko vzdržno. Popoldne pa so mi pričeli otekati udje, skratka, počutila sem se kot velik krof, ki je preveč vzhajal in se bo vsak čas razpočil. Noge so mi pomodrele, težko sem dihala, a naenkrat me je zmrazilo, da sem postala mrzla kot led. Hotela sem moliti, kot to vedno počnem, ko pridejo močne bolečine, a tokrat nisem mogla. Misli so bile nekje drugje, zato nisem več poskušala. Mislim, da molitev brez volje in zbranosti ne pomeni dosti.
Ko je mož prišel iz službe in me zagledal, se me je kar ustrašil in je postal čisto bled. Dal mi je tableto proti bolečinam, mi pomagal, da sem legla, me pokril s toplo odejo in sedel k meni. Kmalu sem se malo ogrela, zato sem od utrujenosti in tablete zaspala. V snu sem slišala, da je prišel domov tudi sin in pogovarjala sta se, kaj bosta delala. Jaz sem potem trdno zaspala, zato sta brez skrbi odšla na delo v vinograd.
Spala sem res trdno in tudi sanjala. Bile so to lepe sanje, samo nekako čudne in boleče za mojo dušo, ko sedaj razmišljam o njih.
Sanjala sem, da sem v čudovitem kraju. Vsepovsod okoli mene so bile grede, polne rož. Drevesa so bila ravna in s krošnjami, kot jih rišejo otroci: okrogle in z veliko listja. Vmes so bile steze in poti, zaraščene z mehko zeleno travo. Hodila sem bosa, oblečena samo v dolgo  belo obleko, ki je bila tako lahna, da je skoraj nisem čutila na sebi. Zagledala sem ljudi, ki so mi prihajali naproti. Bili smo enako oblečeni. Vsi so se smehljali, si podajali roke, mladi pari so se držali za roke in bili srečni. Ob poti so bile bele zibelke, v katerih so ležali mali otroci. Tudi oni so bili v enakih oblekicah. Med odraslimi ljudmi so bili nekateri še mladi, drugi stari in tudi otroci vseh starosti so bili med njimi. Če je bil kje otrok sam, so jih žene božale, vzele v naročje in jim pele. Ob zibelkah so stale mlade žene in jih nežno pozibavale.
Bilo je tako lepo, mirno, brez hrupa. Toda ko sem hotela komu podati roko v pozdrav, je nihče ni sprejel. Hodili so mimo mene, kot da sem nevidna. Naenkrat sem v daljavi zaslišala nežen zvok citer in ubrano petje. Nekdo je komaj slišno zaklical: »Babi!« S pogledom sem pričela iskati človeka, ki je to izrekel. Sam en človek na svetu me je tako klical. Bil je to moj pokojni oče. V daljavi se zagledala belo mizo, za katero so sedeli: oče, dva strica, teta in bratranec, ki je igral na nekakšne bele citre. Nobenega od teh ni več na svetu. Poslušala sem njihovo petje in se čudila. Teta ni nikoli pela, tudi jokala ni nikoli. Tokrat so ji iz oči tekle solze sreče in pela je prekrasen sopran. Oba strica sta pela tenor, moj oče pa prvi bas. Bratranec je igral na citre, ki so zvenele kot takrat, ko je bil še med nami. Hotela sem pristopiti k njim, toda nisem mogla premakniti nog. Pričela sem jokati, jih prosila, naj mi pomagajo, pa me nihče ni pogledal. Tako rada bi sedla k njim za mizo, pa nisem mogla. Tedaj me je nekdo poklical: »Janja, nazaj!«
Zbudila sem se vsa objokana, potna in celo telo me je bolelo. Odprla sem oči. Bila je tema, kot da sem v grobnici. Postalo me je strah. Prišla sem iz tako čudovite lepote v trdo temo. Tiho sem poklicala moža, ki bi moral ležati blizu mene. Moj klic je ostal nem. Z roko sem pričela iskati daljinski aparat, da bi prižgala televizor. Ni ga bilo, našla pa sem mobilni telefon. Najprej sem poklicala hčerko, a bila je nedosegljiva. Nato sem poskušala priklicati še sina, tudi on je bil nedosegljiv. Ko sem poklicala moža, je telefon zazvonil nekje v hiši. Bila sem zmedena. Nisem vedela, koliko je ura, kje so vsi domači. Na oknih so bile spuščene vse rolete. Bila sem popolnoma sama in še vedno me je bilo strah. Hvala Bogu, da so vsi kmalu prišli domov.
V meni sedaj ostaja prekrasen občutek, da sem videla nebesa, pa čeprav sem le sanjala. V srcu pa imam močno vero in upanje, da bom nekoč tudi jaz tam - tam, kjer je tako lepo, čudovito mirno in brez bolečin. Vendar svojega poslanstva na tem svetu prav gotovo še nisem izpolnila in bom morala še nekaj časa počakati. Toda z vero, upanjem in neizmerno ljubeznijo in z mnogo potrpežljivosti bom zmogla vse, kar mi je namenil ljubi Bog. Vesela sem in tudi ponosna zaradi svojega trpljenja, z izkušnjami pa na neki način lahko pomagam ljudem, ki so v stiski, in Bog ne daj, da bi jih prizadela kakšna nesreča. p
Janja Blatnik, zgodbe, v: Ognjišče (2007) 08, str. 56.

Bila sem priča nekemu dogodku, približno pred petnajstimi leti. Pri nekem vinogradniku smo sadili vinsko trto, bilo nas je več kot petdeset ljudi, med njimi tudi trije mladi pari, za katere smo vedeli, da živijo skupaj neporočeni. Vinogradnik je za vse tri pare kupil prstane in pripeljal duhovnika, ki jih je kar tam, sredi vinograda, cerkveno poročil. Bil je križ na mizi in vse drugo, kar mora biti zraven, samo maše ni bilo, prič pa ogromno. Mene še vedno zanima, če so ti zakoni veljavni. Prosim, če mi lahko odgovorite.
Maja
Z veseljem sem prebral vaše pismo. Ugotavljam, da se po vsem svetu in tudi pri nas v Sloveniji dogajajo zanimivi poročni obredi, ki so že na meji veljavnega. Vaš opis dogodka skriva v sebi kopico vprašanj, ki si jih bom kar sam zastavil in skušal nanje odgovoriti.
Papež Frančišek bi se vsekakor strinjal z vinogradnikom, da je treba parom, ki še niso poročeni in živijo kar tako skupaj (‘na koruzi’), pomagati, da uredijo svoj stil življenja. Pomagati pa pomeni, da se jih najprej spodbudi, da premislijo ali si cerkveni zakon zares želijo in če so sploh sposobni, da ga sklenejo. To pomeni, da so samski in brez kakršnegakoli zadržka. Zato, da se bodoči zakonci pravilno poučijo o cerkveni poroki, gredo na predzakonski tečaj, k domačemu župniku ali na organizirane kraje po Sloveniji. Po navodilih slovenskih škofov je predzakonski tečaj za zaročence obvezen. V skrajnem primeru ga lahko spregleda župnik, če ima moralno gotovost, da sta zaročenca drugače dobro pripravljena na zakon. Ker vsega tega iz vašega pisma ni mogoče razbrati, sklepam (v dobri veri), da so bili pari, ki so doživeli tako hitro poroko sredi vinograda, dobro znani duhovniku, da je tako hitro in brez težav pristopil k poročnemu obredu. Recimo, da so bili ti pari znani duhovniku in da je po opravljenem obredu z vsakim parom opravil še pogovor in potem z njimi sestavil še ženitveni zapisnik. Samo v tem primeru, bi se vse tri poroke lahko izšle kot veljavni obred. Drugače pa bi se lahko šele ob sestavljanju ženitvenega zapisnika odkrilo, da ti mladi ljudje sploh niso bili sposobni za zakonsko zvezo in da se taka poroka sploh ne bi smela zgoditi. To bi bila velika sramota za duhovnika, če bi se kasneje odkrile pomanjkljivosti (npr. zakonski zadržki), in bi to pomenilo, da so bile poroke neveljavne. Zato velja pravilo, da se ženitveni zapisnik vedno sestavi pred poroko, da lahko duhovnik v miru zbere vse potrebne dokumente, da se potrdi svobodni stan zaročencev. Vaš primer skušam razlagati čim bolj dobronamerno. Upam si celo trditi, da so naši duhovniki o tem dobro poučeni in da si brez velike gotovosti ne bi upali kar tako skočiti v vinograd in prisostvovati poroki ljudem, ki jih prvič vidijo.
V pismu ste omenili, da je bilo ob tej priložnosti v vinogradu veliko ljudi. Torej poročnih prič res ni manjkalo. Za veljavno sklenitev cerkvene poroke sta nujno potrebni vsaj dve priči, da lahko potrdita resničnost dogodka. Upam, da so vse tiste priče slišale, kako so pari posamično izrekli zakonsko privolitev. Privolitev je namreč tista, ki naredi zakon. Recimo, da so bile privolitve v vsakem primeru pravilno izrečene in da so bili nekateri izmed tam navzočih povabljeni, da kasneje to potrdijo tudi s svojim podpisom. Podpisati so morali ženitveni zapisnik, ki se je verjetno izpolnil po poroki.
V vašem pismu je najbolj nenavadno to, da se je poroka zgodila kar sredi vinograda. Običajno se poroke opravijo v domači župnijski cerkvi ali v drugi cerkvi ali kapeli. Da se poroka lahko opravi na drugem primernem kraju (npr. v vinogradu), lahko dovoli samo krajevni škof. Tukaj sem pa res v veliki dilemi, če je ta duhovnik pridobil potrebno dovoljenje. Če ga ni pridobil, so bile poroke nedopustne. V Sloveniji imamo namreč preveč lepih cerkva, ki jih za sklepanje poroke ni mogoče kar tako zamenjati za vinograd.
Skratka, upam, da so bile omenjene poroke sklenjene veljavno. Si pa želim, da bi v bodoče taki ‘goreči vinogradniki’ z duhovniki vred ljudi sproti poučili, da obreda ne opravljajo kar ‘ad hoc’, ampak so se za to vsi dobro pripravili.
Stanislav Slatinek

Ognjišče (2016) 08, str. 48

V svojih razmišljanjih o gorah se zelo rad
dotikam tudi duhovnosti. Na samotnih planinskih poteh je pač človek bolj v stiku s seboj, bolje se zaveda samega sebe, ne preganjajo ga najrazličnejše vsakodnevne obveznosti, vsaj začasno nekoliko odloži skrbi in v večji polnosti zaživi, zadiha tudi kot duhovno bitje. Iz pogovorov z različnimi planinskimi prijatelji vem, da to velja tudi za ljudi, ki se sicer sami nimajo za verne, ki v vsakdanjem življenju duhovnosti ne namenjajo pozornosti. V gorah se človek preprosto bolje začne zavedati sebe in sveta okrog sebe. Že ob veličastvu in mogočnosti gora se začne zavedati svoje majhnosti in minljivosti in tu je že na območju duhovnosti!
Za kristjana pa je duhovnost vendar še veliko več. Je predvsem zavedanje in občutenje Božje bližine, je zavedanje in doživljanje svoje povezanosti z Bogom. Gore vse to le krepijo, utrjujejo in približujejo človeku, ki se v gorah za to in takšno duhovnost odpre. Toda gore vendar ne morejo nadomestiti tiste krščanske duhovnosti, ki jo kristjani doživljamo po daritvi svete maše. Če se to dvoje, planinska tura in mašna daritev, združi, potem pač doživimo čisto posebno duhovno bogastvo!
Kar veliko takih trenutkov sem doživel v gorah. Prav zaradi tega s takim veseljem vztrajam pri romanjih k Mariji Snežni na Kredarico vsako leto ob  velikem šmarnu. Lepšega praznovanja tega največjega Marijinega praznika si pač ne znam predstavljati! Eno mojih najlepših takšnih duhovnih doživetij
je tudi povezano s Triglavom. Pred letom 1990 je bilo; mislim, da kako leto pred našo osamosvojitvijo, ko na Kredarici še ni bilo kapelice. V tistih časih smo Primorci na Triglav najraje hodili iz primorske strani, iz Trente, natančneje iz doline Zadnjice. Tudi tisto leto je bilo tako. Takrat se je še lahko zgodilo, da smo imeli srečo, in da ni bilo treba prehoditi cele doline, da smo se z avtom peljali kolikor daleč se je dalo. Od doma smo šli kot običajno takoj po malo bolj zgodnjem kosilu, dve uri in pol smo rabili za pot do parkirišča v Zadnjici in nato pot navzgor.
Ker smo se lahko zapeljali v dolino, smo prihranili skoraj uro hoje, tako da se nam nikamor ni mudilo. Dobre tri ure hoje nas je čakalo do Tržaške koče na Doliču. Do tja smo nameravali priti, nato pa naslednji dan navsezgodaj na pot proti vrhu in nazaj v dolino. To je bila takrat nekako ‘običajna’ primorska triglavska tura. Lepa, udobna steza se vzpenja v zložnih serpentinah najprej proti severovzhodu, do razcepa na višini okrog 1500 m. Tu se naravnost nadaljuje planinska pot na sedlo Luknja, na katerem je pomembno križišče poti – čez Bovški Gamsovec na Kriške pode, v dolino Vrata, ali po Bambergovi zelo zahtevni poti na Triglav. Naša pot pa se tu odcepi na desno, proti jugu, in nas po dobri poldrugi uri hoje pripelje na Dolič, ozko sedlo
med Šmarjetno Glavo in Kanjavcem. Kočo so tam postavili že italijanski planinci leta 1930. Po drugi svetovni vojni je bila obnovljena, leta 1951 pa jo je porušil sneg. Novo kočo so postavili nekoliko višje, na varnejšem kraju in jo večkrat obnavljali ter širili.
Leta 2009 pa je tudi to kočo močno poškodoval velik snežni plaz in jo še vedno počasi obnavljajo. V tistih letih je bila to kar lepo, sodobno urejena koča in smo radi prenočili v njej. Vzpon do Doliča je bil lep, kar zgodaj smo bili na cilju in imeli smo dovolj časa za razgled po okolici in počitek. Posebej lepo je posedeti ob mizah na severni strani koče. Od tu se ponuja res veličasten pogled: globoko spodaj Trenta in Zadnjica, nad njima se pnejo Pelci, Jalovec, Prisojnik in Razor, pa že bližje nam Pihavec in Bovški Gamsovec. Tu smo sedeli, in se razgledovali in pomenkovali. Ob lepem vremenu je bilo vse polno planincev, tako da smo bili kar močno pozorni na to, da si še pravočasno zagotovimo prenočišče v koči. Čez čas smo zaznali med planinci neko zbiranje, kot bi se pripravljali na pot. Le čudno se nam je zdelo, da bi se sedaj odpravljali kamorkoli, saj se je sonce počasi že spuščalo proti zatonu. Kmalu pa se je pokazal pravi namen zbiranja. V gručo je stopil mlajši moški, za katerega se je kasneje izkazalo, da je duhovnik, in vabil k maši. Pa ni vabil le svojih, kar pogumno je povzdignil glas in povedal, da bo maša nekje v bližini koče, in da je lepo vabljen vsak, ki se je želi udeležiti. Malo smo se spogledali in smo bili takoj soglasni, da se jim pridružimo. Po govorici so bili Dolenjci – a mi je še danes žal, da jih sploh nisem vprašal, od kod so. Počasi so se začeli odpravljati v smeri proti Kanjavcu. Malo čudno smo gledali, saj je v tej smeri le strmo ostenje Kanjavca, po katerem je speljana lepa, a zahtevna steza na Kanjavec.
Malo smo se povzpeli po tej stezi, potem pa je vodnik iz steze zavil med skalami na desno in že smo se znašli na nekaki polici, posejani z manjšimi skalami, ravno dovolj prostrani, da smo se vsi udobno namestili na te skale. Spredaj je bila kar lepa, skoraj ravna skala, ravno pravšnja za oltar.
Očitno je vodnik vedel za ta skriti kotiček, jaz nisem vedel zanj. Počasi, brez sleherne nestrpnosti, je vodnik, ki se je izkazal za duhovnika, pripravil vse potrebno za mašo. Razlegla se je pesem – ljudska, preprosta, a zares iz srca zapeta, in maša je začela. Duhovnik nas je nagovoril s kratko pridigo, od katere so mi še najbolj ostale v spominu njegove besede, da darujemo to sveto mašo v najlepši katedrali na svetu. Pogled mi je zaplaval okrog. Res, človek ne more ustvariti takšne lepote.
Obiskal sem že kar nekaj zelo znanih in češčenih cerkva vsepovsod. Mnoge med njimi veljajo tudi za kulturnozgodovinske spomenike najvišjega reda.
Mnoge so prave arhitekturne mojstrovine, s freskami so jih poslikali največji umetniki … Vendar pa ne morejo tako močnopribližati človeku Boga, kot ga ta čudovita narava. Saj so vse to res umetnine, velike stvaritve. Toda so in ostajajo le človeške stvaritve. Lahko jih občudujemo, lahko nam pripovedujejo lepe in pomembne zgodbe, lahko nam z njimi umetnik sam sporoča zelo lepe, velike misli … Kljub vsemu pa: so in ostajajo človeško delo. In vedno, kadar v kaki cerkvi občudujemo freske tega ali onega velikega slikarja, se tudi sprašujem: koga smo prišli častit, slikarja, ali Boga, ki mu je dal talent za slikanje? V tej prečudoviti katedrali pa občudujemo samo Božje delo, čisto in neposredno.
Tako globokega doživljanja kot ta maša med stenami Kanjavca mi ni približala doslej še nobena. Morda bi se lahko do neke mere primerjalo s tem doživetjem le doživetje maše v Komposteli, po prehojenem Caminu. Vendar tam, vsaj pri tisti prvi maši po prihodu na cilj, sploh nisem videl vse mogočnosti te znamenite katedrale, bila je le neka neizmerna hvaležnost, da mi je bila dana ta milost. Tu, v osrčju Kanjavca, pa sem se pri tej maši v resnici čutil tesno povezan z Bogom. Ne pretiravam, če zapišem, da je prav ta maša pomemben mejnik v moji duhovni rasti; ali, bolje povedano, v  mojem lezenju iz duhovnega blata ven!
Vsakemu privoščim takšno doživetje! Ko boste hodili v gore, pomislite tudi na krščansko duhovnost. Že res, da je vsaka lepa in pristno doživeta gorska tura sama na sebi tudi neke vrste duhovno doživetje. Vendar pa: če je to doživetje okronano še z mašo v osrčju gora, to ni več zgolj doživetje, je veliko več!
Posebej priporočam staršem, da mislijo tudi na to, ko vodijo otroke v gore. Ne divjajte po planinskih poteh, ne tekmujte in ne postavljajte rekordov. Vzemite si čas za občudovanje lepot, vzemite si čas, da v teh lepotah občudujete veličino Stvarnika, ki nam je vse to dal …
Ob načrtovanju planinskih tur pa pomislite tudi na možnosti, da v gorah nekje doživite tudi mašo. Vem, da vsaka maša v gorah ni tako globoko doživetje, kot tista, ki sem jo sam doživel pod Kanjavcem. Doživel sem tudi že drugačne maše v gorah, tudi take, ko me je zeblo, pa tudi take, ko so se mi od utrujenosti zapirale oči, in sem le s težavo dočakal konec … vendar tudi te in takšne maše v gorah imajo svoj poseben čar!

 ŽORŽ, Bogdan. (ot do Boga - preko gora), Ognjišče, 2013, leto 49, št. 8, str. 38-39.

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.

Jezusove besede o najvišji stopnji ljubezni do bližnjega, ki zastavi zanj svoje življenje, je dobesedno uresničil sv. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje, da je rešil življenje sojetnika – družinskega očeta. To daritev je izvršil 14. avgusta 1941, na predvečer slovesnega praznika vnebovzetja Matere Marije, kateri je bil vse življenje otroško vdan.

ZAVETNIK
Sv. Maksimilijan Kolbe je zavetnik narkomanov, družin, ujetnikov, političnih zapornikov, časnikarjev in Gibanja za življenje.

več o sv. Maksimilijanu Kolbeju v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 95-96.

njegova misel:

• Vsi prav dobro vemo, kateri so viri milosti: premišljevanje, verska srečanja, molitev, sveta maša in predvsem sveto obhajilo ter stalno zatekanje k Božji Materi.

• “Mučencu iz ljubezni” sta pri nas posvečeni dve podr. cerkvi: v Žvirčah (Hinje – LJ) - levo in na Janževskem Vrhu (Ribnica na Pohorju – MB) – skupaj z Marijo Vnebovzeto.

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 99.