gostja meseca

Elda Viler, pevka

priloga

Romarji v svetem letu

tema meseca

Kristjan, v kaj pa ti verjameš?

Preberite več: Februar 2025

Čeprav goduješ tako rekoč na vrhuncu zime, so te za enega svojih številnih patronov izvolili vinogradniki. In ni zato nobenega pravega razloga. Po vsej verjetnosti so se ljubitelji in skrbniki dobre kapljice zanašali na zven tvojega imena, ki zveni nekam vinsko, a so jo usekali mimo, saj v latinščini “vincentius” pomeni “zmagujoč”.
Morda pa jih zmagalo vino in so te, dobrovoljni, kakršni so radi, zgolj iz prijaznosti povabili v svojo družbo. Je pa res, da najbolj pridni vinogradniki na tvoj god, ne glede na vreme, mraz in temperaturo, že začnejo z obrezovanjem trte.
Pa dovolj o vinu. Čeprav se v mrazu in zimi res prileže … predvsem kuhano.
Ki smo si ga letos kuhali kar doma. Oziroma: samo doma, saj je v začetku decembra vlada s prepovedjo prodaje jedi in pijač na božičnih sejmih – Ups! Se še sme tako reči, ali moram govoriti o prazničnih sejmih? Čeprav, kar se mene tiče, so se ti sejmi vsa ta leta neupravičeno kitili z božičem v imenu, saj so v svojem osnovnem (in edinem) bistvu – praznični! Napolnijo sicer želodce, spraznijo pa tako glavo kot denarnice, predvsem pa duše, da se počutiš resnično praznično: prazen na kvadrat in na kubik! – … Kje sem že ostal? Aja! Torej: vlada je s prepovedjo zakuhala pravo vinsko revolucijo in bi ta prepoved brez dvoma pognala na cesto in pred parlament številne protestnike … ko bi ti – protestniki namreč – tam že ne bili, saj dežurajo s svojimi transparentnimi sporočili že skoraj vse dni v tednu. Hmm … morda je bil bes okrog ‘kuhančka’ zato tako buren, ker jih je med vsakodnevnimi protesti zeblo in so se hodili gret na stojnice? Morda.
Vinska revolucija! Je kaj takega že bilo v zgodovini? Lahko da, čeprav bi tejle naši, prej lahko rekli čevapčičarska ali pleskavičarska, a priznajte, da je to težko izgovoriti, sploh če se ti jezik zapleta zaradi preveč popitih kuhančkov kombiniranih s pivom in še čem in je potem izjava za katerokoli televizijo že bolj nerazumljive sorte. Nerazumnih izjav na televiziji pa smo se že tako ali tako navadili.
Oprosti, ljubi moj sveti Vincencij, za tale dnevno politični in tipično slovensko zdraharski ovinek. Kuhali in pekli in še na vse druge možne načine mučili so tudi tebe. Bil si diakon pri škofu Valeriju v Španski Zaragozi v času preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Škof Valerij je imel govorno napako, in si namesto njega bral in oznanjal Božjo besedo. In moram na tem mestu pohvaliti modrost in ponižnost škofa Valerija, in bi jo priporočil tudi kakemu njegovemu sodobnemu bratu po posvečenju, ker če znaš, znaš, če ne, pa ne. Oziroma: komur je Boga dal, je dal, komur pa ne, pač ne. In res ni potrebe, mučiti božje ljudstvo in čredo s svojimi “govornimi napakami”, če me razumeš, ljubi moj sveti Vincencij, in mislim, da me. Če se pa strinjaš z mano, je pa že druga tema.
In tudi, ko so vaju s škofom zaprli in postavili pred sodišče, si ti prevzel zagovor. S tem si rešil škofa, sebe pa podvrgel že prej omenjenim mukam.
Mučitelji ti še pogreba niso privoščili, ampak so tvoje truplo vrgli na polje, da bi ga požrle zveri in ptice. A živali znajo biti bolj usmiljene od ljudi in nobena se te ni dotaknila. Nato so truplo vrgli v morje, pa so te valovi naplavili na obalo in prekrili s peskom.
Kdo ve … morda se je k tebi zatekal kak Vinko ali Cene, ko so se po kaki revoluciji z bolj resnim nastavkom kot je decembrsko rajanje, “zmagujoči” krvavo maščevali nad poraženimi in so njihova trupla ležala vsevprek: na poljih in v breznih.
Ljubi moj sveti Vincencij. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Pa na zdravje, seveda.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 98.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (1)

Pred leti mi je bralec pisal: »Na veroučnih straneh pišete o različnih vprašanjih, ki zanimajo mlade najstnike, birmance ... In všeč mi je, da se trudite, da bi bilo zapisano razumljivo tudi današnjim, bolj za sliko, nadarjenim mladim: z zgodbami, prispodobami, s preprostimi molitvami, ki naj nas usmerjajo ... Imam pa en predlog: že dolgo niste nič pisali o Sv. Duhu. Zdi se mi, da bi se lahko kakšno leto spomnili tudi nanj. Prav bi bilo, da bi tudi zanj naredili eno dobro "reklamno akcijo". Ali se vam ne zdi, da ga prevečkrat skušamo utišati, postavljamo ga na zadnje mesto v Trojici, prednost dajemo Očetu in Sinu. Zanemarjamo ga, pošiljamo ga v kot, v izgnanstvo ... In vendar si Sveti Duh ne zasluži, da bi z njim ravnali kot z nekakšno Pepelko v Sveti Trojici ...«

Pismo mi je dalo misliti, malce sem pobrskal po primerni literaturi in se podal na pot odkrivanja Svetega Duha ... No, razpoloženje se je iz dneva v dan spreminjalo. Včasih bi raje vse skupaj pustil in začel s čim drugim ... Toda prosil sem Duha za pomoč, za oporo, za širino, preprostost, za ogenj, vedrino ... in pisal naprej ...

Sveti Duh je ... kot OGENJ in VETER.

Sveti Duh se predstavi ... v odprtem pismu mladim danes

Dragi/draga Zakaj tako težko razumeš, Kdo sem Jaz?

Jaz sem Sveti Duh in živim z Njim in Bogom Očetom.

Sem kot VETER.

Morda je težava v  tem, da me ne moreš zaznati s svojimi človeškimi čuti in z neposrednim dojemanjem, saj delujem v tišini in ustvarjam, ne da bi delal hrup, toda lahko mi verjameš, da ni ničesar bolj resničnega od mene.

Razodevam se po dejanjih, ki jih izvršim in zato lahko mojo prisotnost zaznaš in dojameš samo takrat, če si pozoren na učinke mojega delovanja. Če hočeš bolje razumeti, kdo sem, se spomni na veter.

Kaj je bolj svobodnega kot veter? Vetru ne more nihče ukazovati. Ne da se mu zamašiti ust, ne da se ga spraviti v škatlo, ne da se ga ustaviti ...; veter nikoli ne miruje: preprečuje, da bi se voda ustavila, in se usmradila, potiska jadrnice na odprto morje ...

Veter rad zganja norčije: obrača dežnike, kuštra lase in odnaša klobuke ...

Veter je USTVARJALEN. Ko v puščavi zapiha ghibli (arabsko ime za vroč saharski veter), peščene sipine začnejo spreminjati svojo podobo, saj jih preoblikuje njegova razigrana sila, v tekmi, ki ji ni konca

Veter je vedno MLAD; najraje piha spomladi, raznaša pelod naokrog, tekmuje s pticami na nebu, dviga prah, ki ga je pustila zima ...

Če vse to povzamem, se mi zdi, da imam PRAV VSE TVOJE ZNAČILNOSTI. Ne bo se nama torej težko sporazumeti! Gotovo že dobro veš, da je danes potrebno imeti veliko kondicije, da bi živel življenje v polnosti. Jaz sem kisik za tvoje bivanje, sem kot zrak: če ti ga primanjkuje, se začneš dušiti in lahko umreš. Tvoja edina naloga je, da se mi pridružiš, me ne oviraš in se mi ne upiraš.

Jaz sem kot OGENJ.

Ogenj razsvetljuje. V temni noči se živa bitja zbirajo okrog ognja.

Ogenj gori in je zato živ...

Ogenj greje, temperatura narašča, ogreje kosti in zaradi njegove toplote nam je prijetno.

Ogenj prižge iskra, iz katere se lahko rodi velik požar.

Potrebuješ luč, to je tvoja oporna točka, po kateri se boš lahko ravnal.

Ne bodi človek, ki je ugasnjen, ampak goreč, saj kdor ne gori, ta ne živi.

Nikar ne misli, da ti nimaš potrebe po človeški toplini, da bi bil ljubljen in da bi ljubil.

Verjemi mi: največja nesreča, ki te lahko doleti, je, da nisi nikomur koristen. Potrudi se torej, da bi postal 'svetla točka', iskra, ki se razgori in vžiga ...

Jaz sem prav tisto, kar bi bilo dobro zate.

Sveti Duh je namreč brezkončna resničnost. V njem je vse veliko: velika je njegova moč (kot silovit vihar), velika je njegova svoboda (nihče ga ne more osamiti in spraviti), velika je njegova velikodušnost (njegov dih se nikoli ne utrudi), velika je njegova skrivnost (nihče ga ne more popolnoma do konca dojeti in razumeti) ...

Prav nič ne pretiravamo in tudi nič krivoverskega ne bomo povedali, če rečemo, da je Sveti Duh nevidni velikan, dih, ki vse vzdržuje, arhitekt, ki vse načrtuje in ustvarja. Tudi danes, v drugem desetletju tretjega tisočletja ga še kako potrebujemo. Potrebujemo nekoga, ki nas prevetri, prečisti, ki usmerja, ki razsvetljuje, ki ogreva ... Kako bi danes potrebovali tisti zanos in vznemirjenje, ki ga je prinesel na prve Binkošti, ko so apostoli postali čisto drugi ljudje in so se jim tisti, ki niso opazili, kaj se je zgodilo, posmehovali: »Sladkega vina so se napili.« (Apd 2,13)

Morda bo navdušil tudi nas in si bomo lahko privoščili kakšen požirek 'sladkega mošta Duha'. To je prav gotovo edina pijača, ki je sposobna spremeniti naše duše! Angleški pisatelj Gilbert Chesterton je zapisal: »Priskrbite si novo dušo. Ta, ki jo imate sedaj, ni vredna človeka. Priskrbite za novo dušo!« In Sveti duh je tista moč, ki nam lahko priskrbi novo dušo: živahno, svobodno, modro, ustvarjalno, svetlo, toplo, skladno ...

Potrudili se bomo, da na teh straneh ne boste našli besed, ki jih ne bi razumeli, tu ne bo ničesar, kar bo dišalo po abstraktnem, s preprostimi mislimi nam bodo pomagali tudi teologi, svetniki, papeži ... Poskušali bomo razumeti, da lahko govorimo o Svetem Duhu tudi brez izrazov, ki jih komaj uspemo prebrati in se ob njih dolgočasimo.

In vaša naloga? Ob branju popolnoma razvijte jadra svoje dobre volje, da ne bi na naši poti izgubili niti najmanjše sapice Duha, da bi bili vztrajni in bi z veseljem prebirali te kratke namige, da bi lahko skupaj prišli do zadnjega nadaljevanja naše zgodbe ... da bi tako vaša duša dobila nekaj spodbude, da bi šla vedno le naprej in vedno višje ... do okusa tistih prvih Binkošti.

Še nekaj o načrtu: iskreno vam povem, da  se ne bomo preveč omejevali, saj je Duh neskončna svoboda, razigranost, pomagali si bomo tudi s Svetim pismom, katekizmom in molitvenikom za mlade (Youcat). Spregovorili bomo o vsem našem življenju, saj ga Sveti Duh popolnoma preveva, in ni področja, kamor se ne bi spustil ... kot ogenj in veter: o lepoti stvarstva, o enkratnosti človeka, o veri, prijateljstvu, molitvi, poklicanosti, rasti, bolečini, čustvih, pričevanju, doslednosti, vodenju... Opora nam bodo zgledi iz SP (Abraham, David, preroki, Pridigar, Job ... Makabejci) ... in tudi nekaj nalog bo pripetih zraven ...

SVETI DUH VIDEN OČEM

Sveti Duh si gotovo ne zasluži, da ga jemljemo kot najbolj megleno in nejasno stvar na svetu, kot nekaj najbolj nekoristnega in dolgočasnega. Ni pa lahko govoriti o njem, ker ga nihče ni nikoli videl, nihče ne pozna njegovega obraza (Jn 1,18; 1 Jn 4,12). Toda tudi o nevidnih stvareh nam je dovoljeno nekaj povedati - lahko naredimo primerjavo s stvarjo, ki jo vidimo in dobro poznamo. V pogovornem jeziku večkrat uporabljamo primere in podobe. Pravimo, da je življenje podobno kolesu; če se ne premakne, se zvrne; inteligenca (zmožnost umevanja) je podobna padalu: koristno je le če je odprto; človek brez volje je kot kladivo brez ročaja; izkustvo je kot zobotrebec, uporabi ga samo en človek; molitev je kot mobilni telefon; kjerkoli si, lahko vzpostaviš stik z Bogom; prijatelj je vreden zaupanja kot poštni nabiralnik; otroci so kot lasje; manj ko jih je, bolj je treba skrbeti zanje ... Tako govorjenje je veliko bolj prijetno in lažje ga je razumeti ... primerno je za današnjega televizijskega človeka, ki bolj gleda kot posluša ... Če torej vzamemo to pot podob in primer, potem lahko govorimo o Svetem Duhu tudi na zelo razumljiv način, zanimivo, razumljivo in tudi privlačno za današnji čas. No, boste rekli, kaj pa o Svetem Duhu pove Božja beseda, ali nam lahko Sveto pismo kakorkoli pomaga pri razumevanju Svetega Duha? Ko govori Sveto pismo o Svetem Duhu uporablja silno dragocene primere, simbole, ki se nanašajo na to, kar mi vidimo, da lahko razumemo tisto, česar ne vidimo ... Glavni simboli, ki jih Sveto pismo ponuja, ko nam govori o Svetem Duhu so trije: veter, ogenj in golob. V prihodnjih nadaljevanjih bomo spregovorili o njih bolj podrobno.

Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja ... (veroizpoved)

Sveti Duh razsvetljuje vse, ki imajo oči. Če pa je kdo slep in ne sprejema milosti, naj ne obtožuje Duha, temveč lastno nevernost. (sv. Ciril Jeruzalemski)

S Svetim Duhom vidimo vse povečano: vidimo veličino najmanjših dejanj, storjenih za Boga, in velikost najmanjših napak. (sv. Janez Vianej)

... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Diakon in mučenec sv. Vincencij je v začetku 4. stol. izpričal svojo neomajno vero v Kristusa: znal je govoriti prepričljivo in bil v trpljenju močan. - Na Slovenskem je sv. Vincencij v visokih časteh predvsem v vinorodnih krajih – morda zaradi svojega imena, ki ga je ljudstvo docela napačno izvajalo iz ‘vina’. Ime v resnici izhaja iz latinske besede ‘vincens’ in pomeni ‘zmagujoč’.

Sv. Vincenciju je posvečena p. c. na Bloški Polici (Stari trg/Ložu - LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 1, str. 99. 

Neki jagenjček se je zelo bal volkov. Uvidel je, da ne bo našel miru, dokler ne odkrije, kako bi se zavaroval pred nevarnim volkom. Končno mu je šinila v glavo imenitna zamisel.
Priskrbel si je tigrovo kožo in si jo oblekel. Po tistem se je počutil varnega in se brez strahu sprehajal po zelenih pašnikih.
Nekega dne je nepričakovano zagledal volka, kako se mu približuje. Začel se je tresti kot list na veji. Pozabil je namreč, da ima oblečeno tigrovo kožo.

Oblečemo si 'tigrovo kožo', a kmalu pozabimo nanjo. Naredi nas drugačne na zunaj, ne spremeni pa naše notranjosti, ne vpliva na naše obnašanje ne na naše življenje.
Imamo vero, ki bi nam mogla dati moč v težavah, jasnost v dvomih, veselje v življenju in vendar hodimo skozi življenje zaskrbljeni, raztreseni in žalostni. Trepetamo kot listi v vetru, brž ko se prikaže volk.
Potrebujemo tigrovo srce, noge in silovitost ter v sebi čutimo pogum in moč, da bi rjoveli, da bi napredovali in obvladovali vsakršen življenjski položaj. Samo obleči tigrovo kožo nič ne pomaga. Moramo verjeti z vsem srcem.

Zmeren človek usmerja svoje čutne težnje k dobremu, ohranja zdravo razsodnost ter se ne
ravna po svojem poželenju in po svoji moči, da bi sledil pohlepu svojega srca. (KKC 1809)

Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč duha, kar je Božja beseda. (Ef 6,14-17)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 2 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, ponatis 2009, 142-143.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

POGUMNO SPREJETJE MUČENIŠTVA V NEŽNI MLADOSTI
Sv. Neža je živela v 3. stoletju, natančnejših biografskih podatkov o njej pa ne poznamo. Po izročilu je izvirala iz rimske patricijske družine in se je že v zgodnji mladosti zaobljubila Kristusu. V času preganjanja kristjanov, domnevno leta 258/9 ali 304, naj bi komaj trinajstletna pogumno pretrpela mučeniško smrt. Po dolgem mučenju, v katerem je dokazala neomajno vero v Kristusa, so jo zabodli z mečem oziroma obglavili.

JAGNJE KOT PREPOZNAVNO ZNAMENJE
Ime Neža (Agnes) izhaja iz grškega pridevnika hagné (čista, nedolžna), povezujejo pa ga tudi z latinskim samostalnikom agnus (jagnje). Oboje je vplivalo na ikonografijo, saj je jagnje kot znamenje nedolžnosti postalo Nežin specifični atribut, ki jo hkrati kot simbol Božjega Jagnjeta označuje tudi kot Kristusovo nevesto. Njeno mučeništvo ponazarja palmova veja, medtem ko meč, izjemoma tudi ognjeni plameni predstavljajo prestane muke oziroma smrt, zmago pa venec iz vrtnic. Na glavi večkrat nosi krono ali diadem, njen višji družbeni status pa razkrivajo tudi oblačila. Kot samostojen lik včasih stoji v krajini ali pred stavbami antičnega Rima.
Pripovedni prizori, ki so jih navdihnile legende, med drugim predstavljajo svetnico, kako zaradi zvestobe Kristusu zavrne svetno ljubezen sina rimskega prefekta in odkloni darovanje poganskim bogovom, kako jo za kazen odvedejo v javno hišo, kjer njeno golo telo po čudežu zakrijejo lasje, kako jo žgejo na grmadi, a ji plameni ne škodujejo, in kako jo naposled krvnik usmrti z mečem. Med prizori posebej izstopa njena mistična zaroka z Detetom Jezusom.
Na skupinskih upodobitvah srečujemo sv. Nežo zlasti ob Mariji ali širšem Jezusovem sorodstvu, običajno v družbi drugih devic mučenk iz zgodnjega krščanstva, s katerimi rada nastopa tudi v zboru vseh svetnikov in na oltarnih nastavkih, povezuje pa se tudi z mučenci.
Sv. Neža, freska, ok. 1370, p. c. sv. Neže, Brdinje/Vrhe pri Slovenj Gradcu. - Sklepnik s podobo sv. Neže, 2. polovica 15. stol., p. c. sv. Neže, Brezje pri Dobrovi. - Sv. Neža na oltarju sv. Agate, konec 15. stol., p. c. Marijinega oznanjenja, Crngrob. - Franc Zamlik: Sv. Neža s sv. Fabijanom in sv. Boštjanom v velikem oltarju, 1730/40, p. c. sv. Neže, Golika pri Zrečah.

SV. NEŽA NA SLOVENSKEM
Severno od Alp se je češčenje sv. Neže razmahnilo v poznem srednjem veku. V tem času se je njeno ime tudi na Slovenskem že pojavljalo kot krstno ime, zraslo pa je tudi več njej posvečenih cerkva. Od devetnajstih (ena je dejansko kapela), kolikor jih danes šteje naša sakralna dediščina, jih je dobra polovica po izvoru srednjeveških. Razen župnijske na Selih pri Kamniku so vse podružnične. Ker je bila sv. Neža med našimi predniki skozi stoletja splošno priljubljena, njene podobe najdemo tudi po številnih drugih cerkvah. Motivno so slovenski primeri skromnejši od tistih v širšem evropskem prostoru. Nekaj izbranih, ikonografsko zanimivih umetnin, ki so nastale v razponu od gotike do našega časa, prikazujejo spremljajoče fotografije.
Leopold Layer: Sv. Neža s sv. Boštjanom in sv. Štefanom, pozno 18. stol., klariški samostan, Turnišče. - Jurij Tavčar »Idrijski«: Poveličanje sv. Neže, 1860, ž. c. sv. Neže, Sela pri Kamniku. - Anton Jebačin: Zasliševanje in obglavljenje sv. Neže, izrez, 1922, ž. c. sv. Neže, Sela pri Kamniku.

POVELIČANJE SV. NEŽE SLIKARJA ANTONA CEBEJA
Kot primer iz zakladnice naše baročne umetnosti predstavljamo sliko sv. Neže iz župnijske cerkve sv. Andreja v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani, ki se je sprva nahajala pri Devici Mariji v Polju. Gre za delo Antona Cebeja (1722–po 1774), enega vodilnih slikarjev baročnega časa na Slovenskem. Umetnik, krščen v Šturjah (Ajdovščina), je več let deloval v Ljubljani, kjer se je stilno približal Valentinu Metzingerju, a je pod vplivom beneškega slikarstva ustvarjal lahkotnejše, že rokokojsko slikovite kompozicije.
Na sliki, ki je nastala v času po letu 1770, se gracilno upodobljena svetnica s palmovo vejo in ovco v naročju na oblaku dviga v nebo, kjer jo v soju žarkov čakata angelca z vencem rdečih vrtnic, znamenjem njene mučeniške zmage. Cebej je ustvaril pretehtano kompozicijo, ki prek svetnice v osi povezuje zemeljsko in nebeško sfero in je tudi barvno usklajena. Zeleno krajino in modro nebo preglašajo zamolkli rjavkasti oblaki kot odsev krvavega mučeništva, ki ga dramatično ponazarja okoli Neže ovit cinobrasto rdeč plašč, medtem ko veronsko zelena obleka izraža njeno umirjenost in notranjo zbranost, poudarjeno tudi s povešenim pogledom.
Ivan Resman: Sv. Neža na oltarju sv. Antona Puščavnika, ok. 1900, bazilika Marije Pomagaj, Brezje. - Henrik Dejak: Sv. Neža v istoimenskem oltarju, 1906, p. c. sv. Križa, Gradišče pri Vipavi. - Stane Kregar: Sv. Neža, barvno okno, šestdeseta leta 20. stol., p. c. sv. Neže, Brezje pri Tržiču (repr. po: Aljaž Pogačnik, Po poti sakralne dediščine Občine Tržič, Tržič 2007)

ZGLED NEDOLŽNOSTI IN SRČNOSTI
Sv. Neža, ki spada med najprikupnejše svetniške like, nas tudi v likovnih upodobitvah nagovarja s svojo nežnostjo, nedolžnostjo, zvestobo, vero in srčnostjo. Umetnost jo postavlja pred nas kot zgled in priprošnjico, h kateri se še posebej obračajo vrtnarji, pastirji in ovčarji.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 1, str. 98.

Ljuba moja sveta Neža!
Že na prvi pogled sva si zelo različna.
Na vseh tvojih upodobitvah se lepo vidi in v vseh tvojih življenjepisih se jasno prebere, da so tvoj glavni atribut – lasje. Vsem pa, ki so me kadarkoli videli, četudi zgolj na fotografiji, je jasno, da lasje pač niso moj atribut. Zadnje čase se sicer nekaj poskušam truditi z brado, a več kot to, da sem skril svoj debelušni podbradek, vendarle nisem dosegel, medtem ko si ti z lasmi zakrila celotno telo pred pohotnimi pogledi svojih krvnikov.
Ti si jagnje: Neža ... Agneza ... Agnus ... ki si po zgledu svojega nebeškega Ženina, kateremu si posvetila dušo in telo, šla radovoljno v smrt, “kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol”; jaz: oven, ki se, hoteč slediti Pastirju (ki je – mimogrede – tvoj Ženin) trmasto zaletavam z glavo skozi zid, pa čeprav mi tvoj Ženin (ki je – mimogrede – moj Pastir) kaže drugačno pot. Pot, ki se mi zdi prenaporna, prestrma, predolga ... in zato iščem bližnjic ... pa čeprav skozi zid! Av!
Ti bližnjic nisi iskala! Mar bi ne bilo veliko laže – zaobljuba čistosti gor ali dol – sprejeti snubitev in se dobesedno čez noč povzpeti v sam vrh družabne in družbene smetane (saj je bil ta, ki te je snubil, menda sin cesarjevega namestnika), kot pa trmasto vztrajati v zvestobi Bogu, ki ga nikoli še nihče videl ni in skozi vrata smrti vstopiti v svetost.
Dozdeva se mi, da bi mnoga današnja dekleta, ki si jim vrstnica po letih, brez premisleka sprejele tako ponudbo. Da bi prodale dušo in telo za hipec uspeha. Za pet minut slave. Za sliko na naslovnici. Da bi za blišč in glamur pristale na življenje brez ljubezni in časti. Na življenje, v katerem ni nič sveto. In ni Svetega.
A morda se mi tako dozdeva zgolj zato, ker jih sodim le na prvi pogled. In tako na prvi pogled, ti res niso prav nič podobne. Lase sicer imajo, a si jaz s svojo brado zakrijem več kože, kot one s frizurami in vso garderobo vred! A taka je, pravijo, moda. In si bila tudi ti oblečena po modi. Tedanji, seveda. Torej: so ti podobne. Le moda je drugačna!
Ko so te razgalili, si se pokrila z lasmi. Skrila si se.
In morda se tudi današnja dekleta le skrivajo. Saj se je najlaže skriti v množici, v čredi. Kljub vsemu ‘nastopaštvu’, se morda bojijo izstopati. In v čredi razgaljenih, oblečene najbolj izstopajo. Moda je drugačna, časi so drugačni ... Jagnje, ki izstopa in je drugačno od črede, je danes črna ovca. Včasih celo grešni kozel!
A Kristus – Jagnje Božje – je še vedno isti.
Morda sem tako ‘strog’ do današnjih deklet tudi iz strahu. Dve hčerki mi plezata skozi in preko pubertete. Z modno razgaljenostjo – hvala Bogu – nimamo težav, kaj pa je skritega v srcu, pa sam Bog ve!
Ljuba sveta Neža! Tvoje ime je tako ‘nežno’, a si, malo drobno jagnje, znala in uspela biti trmasta kot najbolj trmast oven (pa sva si vseeno nekoliko podobna, kaj?! ) in si ostala zvesta do svetosti.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in obilno razlij na nas in še posebej na našo mladino!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 114.

Rahlo upognjena s svetlo naglavno ruto, ki si jo od časa do časa pomakne na čelo, da je med delom ne bi slepilo sonce, stopa previdno po strmini. Čeprav se počasi in težko premika po vinogradu, je obrezovanje trt njeno najljubše delo.
A da bi jo videli, kako se razživi, če se kdo ustavi na poti zgoraj in se zaplete z njo v pogovor. Takrat ne pozabi povedati, kako je srečna, ker ji Bog daje zdravje, da še lahko skrbi za svoj vinograd in domačijo. Pa saj ji ne bi bilo več potrebno, lahko bi šla h kateremu od svoji otrok. Toda kako bi brez rožic na oknih, ki jih zalije že navsezgodaj, brez svojega vrta, ki mu nameni vsaj kako uro na dan, kako bi brez kokošk? In na vprašanje, ali nič ne potrebuje ali pogreša družbe, se prijazno nasmehne in pove, da jo pravzaprav moti ves tisti živžav, ki pride k njej ob koncu tedna. Da, lepo ji je na tem hribu, v tem miru. In živahen pogled ji hvaležno zaobjame bližnja polja in gozdove ter se ustavi na oddaljenem kopastem Boču. Pri tem ji obraz zažari v posebni sreči, da se ji gube na licih porazgubijo, zelenkasta barva oči pa se zlije skupaj z barvo rastlinja. In mimoidoči se ne more načuditi, od kod toliko vedrine in optimizma pri dvainosemdesetih letih. A lahko si je sam odgovoril, če ni preslišal pozdrava: »Bog daj srečo!«
S temi besedami je naša mama blagoslovila vsako srečanje.

LR (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 78-80.