Tam na koncu ulice stoji stara, razpadajoča hiša. Sleherni dan grem mimo nje proti svojemu domu. Tik ob pločniku je ponavadi odprto okno in na njem sloni starka. Ko me je prvič vprašala z milim, a obupanim glasom: »Gospod, povejte mi, prosim, kateri dan je danes?«, sem bil skoraj nejevoljen. Potem sem se navadil in zdelo se mi je samoumevno, da sem se vedno za hip ustavil in razumevajoče odgovoril: »Danes je sreda, peti junij ...«
Je tako vprašala vsakega mimoidočega? Ne vem. Bil sem pač nekakšen govoreči koledar: merilec časa, ki ne obstoji, poslavljanje, ki bo nekega dne minilo. Takšnih ljudi je vse več.
»Danes je deseti avgust ...« Gledala me je in nikoli nisem vedel, zakaj sloni tam sama, čisto sama. »Danes je ...«
Popoldne pred svetim večerom. Meni tako drag čas, v katerem je sladko pričakovanje, droban drget spominov. S hitrimi koraki grem po isti dolgi ulici. Mrači se in prižigajo se luči kičasto okrašenega mesta. Ljudje, ki nemirno hitijo, tolikokrat prazni, naveličani življenja, tuji drug drugemu, se mi zdijo danes drugačni. Tam na koncu ulice se mi ustavi korak. Podzavestno pogledam v umazano, zaprto okno starkine hiše. Snežinke se lepijo na šipe. Stojim kakor da me je ustavila neznana sila. Nekje v globini duše se mi oglaša dejanje, ki se ga skoraj bojim. Vendar se obrnem in stopim proti velikim vratom hiše. Trudoma jih odrinem. Stojim na temačnem, zapuščenem hodniku. Na koncu so vrata brez hišnega zvonca. Potrkam. Morda počnem nekaj prepovedanega, neumnega in nesmiselnega ...
Vrata se počasi odpro. Pred menoj stoji starka, moja znanka tega dolgega leta. Zguban obraz spreleti čudna svetloba. Prepoznala me je. Zdaj sem skoraj zbegan. A rečem, kar morem mirno in samoumevno: »Gospa, ali veste, kateri dan je danes?« Gleda me dolgo, nemo. Za njenim hrbtom zagledam borno sobico in tam na steni ob štedilniku visi koledar. To je to - pomislim. Usoda je vedno enaka za slehernega izmed nas. »Danes je štiriindvajseti december ... Sveti večer!« Za hip nastane tišina. Drobne, izjokane oči starke zažarijo. V njih se prižge ogenj noči, prastare sile, ki lomi čas, zgodovino, trpljenje in smrt. Vsa se strese. Doumela je s poslednjimi močmi... »A res? ... Sveti večer?« Ustnice ji zadrgetajo. »O moj Bog - sveti večer!«
Starka stegne roki, da se skoraj prestrašeno umaknem. A hoče mi podati roko. Opravičujoče stopim čisto blizu k njej. Z obema rokama primem njeni hladni, trepetajoči. Je moja mati? Sestra? Nekje od daleč, iz vesolja prihaja resnica: ... Bratje in sestre v Kristusu. Preprosta resnica, da jo razumem prvič do kraja. In v tem trenutku se zgodi ... Rodi se Bog! Znova se rodi za nas - male, bedne, trpeče ljudi - izničene, a hkrati veličastno velike in nedoumljive. Obrnem se neizmerno srečen in miren. Čaka me prazno stanovanje. Nič za to. Nocoj se je Bog rodil pred polnočjo. Tedaj zaslišim trepetajoči glas starke: »Hvala vam, gospod!«
Hitro stopim na ulico. Nezavedno rečem glasno in hvaležno: »Hvala ti, Gospod!« Čudežna noč poje slavo v to enkratno življenje.
Stanislav

Ognjišče (2010) 12, str. 114

Sedel sem ob računalniku in se trudil, da bi za voščilo prijatelju skupaj postavil par besed, ki bi povedale nekaj več, ki bi dale vsaj zaslutiti, kaj mu ob njegovem praznovanju zares želim. Ni šlo. Moje misli so bile kot dan, ki se je počasi razgubljal v oblakih, dan, ki ga je veter stisnil ob zid.
Tisti trenutek se je zunaj nekaj premaknilo in mojo sobo je objela medla, a topla rumena svetloba.
Odvlekel sem se k oknu in občudoval čudež tega dneva, sonce, ki se je prebilo čez oblake, da bi, tik preden zdrsne čez obzorje, pobožalo mojo dušo. In sem umolknil. Umolknil in samo gledal, v hvaležni zamišljenosti, brez misli, brez besed.
Svet trenutek se rodi, ko se začne tišina.
Take svetosti, ki sem jo doživel tisti trenutek, je potrebovalo moje srce, da je našlo prave besede. Tisti trenutek mi je spremenil dan, postavil ga je v popolnoma drugačno luč. Ali bolje rečeno – nasploh v luč. V tihi očaranosti sem doživel svetost, ki sem jo potreboval. Svetost, ki jo potrebuje vsak človek. To je kot kruh za dušo, kot plašč za od hitenja in skrbi premraženo človeško srce. Čutiti svetost, ki ti je blizu, ki se te dotika. Čutiti svojo nevrednost in majhnost, svojo žejo po njej in zato neizmerno hvaležnost. In umolkniti pred vsem tem, ker je takrat človekovo srce prepolno dobrega, svetega, lepega …
Nekaj takega kot tisti sončni žarek je zame sveti večer. Večer, ko je Bog blizu, ko se Bog dotika človeškega srca. Večer, ki od človeka zahteva, da se ustavi in umolkne, da ne bi zdrsnil mimo njega.
Sveti večer se zame začne, ko se vse okoli hiše, morda pa kak trenutek tudi v njej, ovije v tišino. Ko pade mrzel mrak in se svet umiri. Ko se človek v sklanjanju nad jaslice, v obešanju okraskov na božično drevo, v mesenju kruha, v pripravi praznične mize, v blagosti kadila in blagoslovljene vode za trenutek s tišino pokloni skrivnosti svete noči. S tišino občudovanja in hvaležnosti, ker človek pred njo nima pravih besed. Ker jih ne potrebuje. Samo gledati mora. Gledati skrivnostnost Ljubezni, ki objema človekovo revščino kot otrok.
Vzeti si čas za tišino na sveti večer je zame sveta obveza. Tišino, ko okušam dobroto kruha. Tišino, ko postavljam božično drevo. Tišino, ko položim dišeč mah v moje navadno, vsakdanje okolje. Tišino, ko z veliko skrbjo postavljam figure iz oljkovega lesa. Tišino, ko se ob zadnji, najmanjši figuri zaustavim, jo v nerodni hvaležnosti pobožam s konicami prstov in jo postavim med Jožefa in Marijo.
Ta tišina. Verjamem, da je v njej moje upanje. Da se v njej na meni neznan način rodijo besede tolažbe za potrte. Da se tam skrivajo nasmehi za brezbrižne, sprava s sovražniki, ideje za naveličane, pot za tavajoče, čas za pozabljene. Zato je ta tišina sveta. Ker me poboža kot dlan nekoga, ki me ima rad. Ker mi dobro dene. Ker v meni naredi prostor, da se rodi Beseda. Ker me pomiri in pripravi, da se zavem, kolikšno srečo imam, da sem človek. Človek, ki ga ljubi Bog.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 73.

Pred vrati je božič, najbolj prisrčen praznik. Teden dni za njim se izteče staro in se začne novo leto. Premišljevala sem, kaj mi je prineslo staro leto. Najbolj me je prizadela bolezen, ki me je za dalj časa spravila v posteljo in sem se že počasi pripravljala na slovo d življenja. Potem pa mi je usmiljeni Bog poslal rešitev: pravo zdravilo, ki me je spet postavilo na noge.
“Nehvaležna si, ker se najprej spomniš na bolezen in se smiliš sama sebi!” sem si očitala. “Zakaj pa se ne bi najprej spomnila na ozdravljenje in se Bogu zahvalila za ponovno rojstvo?”
Na sveti večer se je zbrala vsa družina ob jaslicah, da opravi lep obred blagoslova doma. V hiši je tako lepo dišalo po kruhu, pečenem v kmečki peči, po svežem mahu in kadilu.
»Mama, ti ne boš šla z nami okrog hiše in drugih poslopij blagoslavljat, lahko se prehladiš. Bomo že sami to opravili,« me je družina, prvič odkar sem gospodinja, pustila v topli hiši. “Menda ja ne bom doma za polnočnico!” me je zbodlo pri srcu. Pa sem ostala doma brez vsakega ugovarjanja. Družina je vse leto morala veliko skrbeti za moje zdravje in ji ne smem nalagati novih bremen.
V prazni hiši sem sedela ob jaslicah in molila rožni venec. Večkrat sem se z mislimi preselila tako daleč, da sem komaj še vedela, kje sem in kaj delam. “Hvala ti, Božje Dete, vsako leto se na novo rodiš za nas, in hvala ti tudi za milost, da sem se ponovno rodila,” je molilo moje srce.
Nekaj tednov po novem letu se je bolezen vrnila, a tudi tokrat mi je Bog pomagal. Skozi vse leto so se vrstili vzponi in padci in kazalo je, da se ne bom rešila te neljube spremljevalke.
Hvaležna sem bila za vsak podarjeni dan in tako smo znova prišli v advent in pričakovanje Jezusovega rojstva.
“Letos bom pa šla k polnočnici, pa naj bodo še tako vsi proti,” sem obljubljala sama sebi.
Prišel je dan pred božičem in naš avto je popolnoma odpovedal. »Popravil ga bom po praznikih, ko bom dobil rezervni del,« je rekel mojster.
»Nič ne pomaga, mi bomo šli k polnočnici, ti boš pa doma ostala,« je na mojo veliko žalost odločil mož. Skoraj sem se sprijaznila s tem, a v grlu sem imela cmok od razočaranja. Spet bom sama doma namesto v cerkvi!
Ko smo na sveti večer opravili blagoslov doma, smo si na TV ogledali oddajo o svetem večeru v družini, ki je imela do cerkve tri ure hoda. Že zgodaj zvečer so se s prižganimi baklami spustili v dolino, po polnočnici pa jih je čakal naporen vzpon v hrib. Občudovala sem njihovo vztrajnost. “Če zmorejo oni tako daleč, bom tudi jaz zmogla premagati pot od nas do cerkve!” sem bila zelo odločna. Dobro sem vedela, da bo težko, a z božjo pomočjo bo šlo!
Res je bilo naporno. Noge so me komaj nosile, srce mi je v prsih močno razbijalo, zastajal mi je dih. Ko mi je bilo najhuje, sem prosila: “Marija, ti veš, kako je trpeti na poti, ko telo zahteva počitek, toplo posteljo, a si vztrajala v vseh naporih in težavah dolgega potovanja iz Nazareta v Betlehem z Jezusom pod svojim srcem. Daj meni nekaj te tvoje moči, da pridem do naše cerkve in nazaj domov.”
Ne znam povedati, kako je moje srce prekipevalo od sreče, ko sem stala ob jaslicah doma.
“Bila sem pri polnočnici! Marija, hvala ti za moč in pomoč!”

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 78.

Zgodnje petkovo popoldne je. Mož me je poklical iz službe: »Danes pridem domov prej, bomo šli po mah za jaslice. Jedel bom kar v službi,« je še dodal. Bila sem vesela klica, še bolj pa moževe odločitve.
Hčerka se je zbudila prej kot po navadi, kot da bi slutila nekaj lepega. Tako sva se lahko v miru oblekli. »Z očijem gremo po mah za jaslice,« sem ji povedala veselo novico.
»Vav, po mah gremo!« je poskočila in komaj čakala očkov prihod.
Odpravili smo se v bližnji gozd. Našli smo res lep mah, ob potoku pa nabrali še nekaj kamnov za jaslice.
Ko smo prišli domov, je Ana kar takoj hotela postaviti jaslice. Z možem sva ji razložila, da je do božiča še veliko časa, saj smo prižgali šele prvo svečko na adventnem vencu, mah pa se mora še malo posušiti.
Končno je dočakala dan, ko je mož iz omare na podstrešju prinesel glinene figurice za jaslice. Vsaka je bila zavita v papir, da se ne bi poškodovale. Ana je vsako sama odvila. Oči so ji žarele od navdušenja. Vsakič, ko je odvila novo, je vzkliknila: »Mami, glej, ovčka ... Oči, glej, osliček ... Glejta, Marija in Jožef ... Kako lep je Jezušček!« Vse je lepo položila na mizo in si jih ogledovala.
»Ana, letos bova midva sama postavila jaslice,« je rekel očka, »mama ima veliko drugega dela v pripravi na božični praznik.«
Lotila sta se dela. Očka je na lesen podstavek razgrnil mah, Ana pa je prinašala ovčke, pastirce, volička, oslička, nazadnje pa še Jožefa, Marijo in malega Jezusa. Za vsako figurico si je vzela čas in gledala, kam bi jo postavila. Bilo jo je veselje gledati. Zelo ponosna je bila, da ji je bila zaupana tako pomembna naloga.
Zvečer smo, kot po navadi skozi ves advent, v kuhinji sedli za mizo, prižgali svečke, molili, se pogovarjali in tudi zapeli. Tisti večer je bilo še lepše. Ana nama je povedala, da je bil zanjo ta dan čudovit, ker je lahko pomagala pri postavljanju jaslic.
Naslednje jutro naju je čakalo prijetno presenečenje. Ko sva prišla v dnevno sobo, kjer smo imeli postavljene jaslice, so ovcam delale družbo tudi hčerkine igračke: medvedek, žirafa, miška, mucek in kuža.
»Tudi moje živali so prišle pogledat Jezusa,« nam je hitela razlagat. »Zgodaj zjutraj sem se spomnila tega ... »Uh, pa še nekaj manjka,« se je spomnila in pohitela v svojo sobo. Precej časa je ni bilo nazaj.
»Le kaj bi bilo tako pomembno?« sva razmišljala.
Ana se je vrnila s kosmom vate v rokah. »Da malega Jezusa ne bo zeblo,« je dejala in ga skrbno pokrila. Pobožala sva jo in pohvalila njeno delo.
Tiste naše jaslice so bile res nekaj posebnega in vsak, kdor jih je videl, je pohvalil Anino zamisel.

J. Jemec, (zgodbe), v: Ognjišče 1 (2024), 84.

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

BLAGOSLOV DOMA
Lepa tradicija je, da na vse tri svete večere blagoslovimo in pokadimo svoj dom. Trije sveti večeri, 24. 12., 30. 12. in 5. 1., in trikrat blagoslov.
Kajenje je pokristjanjena šega iz predkrščanske dobe: že v starem Rimu so, ko se je sonce spet ‘pomladilo’, škropili in kadili svoje domove. Še prej, v starih kulturah, sta bila ogenj in voda v obredih znamenje očiščevanja. Šego so prevzeli kristjani in jo prenašali iz roda v rod. V lončeno ali kovinsko posodo so nasuli žerjavico, čeznjo pa blagoslovljeno zelenje z butare/oljke od cvetne nedelje in blagoslovljeno cvetje s procesije ob svetem Rešnjem telesu (telovska procesija). Ponekod so uporabili smrekove veje in nekaj smrekove smole, drugod pa brinje.
Ob molitvi rožnega venca so obhodili hišo, kmetijska in druga gospodarska poslopja (mline, žage ...), njive in polja. Babice in dedki bodo vedeli povedati, da so včasih v starih kuhinjah ostanek potresli kar na “šporget”, ki je bil vedno vroč, in je po sladkem dišala vsa hiša. Pravo kadilo pri blagoslovu domov uporabljamo šele v zadnjem času.
Navada blagoslavljanja domov je prelepa, da bi jo pozabili. Nič pa ni narobe, če jo malce prikrojimo našim časom in potrebam. Šege so se vedno spreminjale in oblikovale.

Kaj potrebujemo za blagoslov in kajenje doma?

• blagoslovljeno vodo (dobimo jo v vsaki župnijski cerkvi nekje blizu vhoda)
• posušeno zelenje z butare ali brinove oz. smrekove veje ter koščke smole ali pa kadilo (kupite ga lahko v naših knjigarnah)
• žerjavico ali oglje (ki ga je prav tako mogoče kupiti pri nas – marsikdo ne ve, kaj so črni krogci, nekakšni žetončki – ne, to ni kadilo, oglje je!)

Kropilnik napolnimo z blagoslovljeno vodo. Če kropilnika nimamo, blagoslovljeno vodo nalijemo v lepo posodico ali kozarec ter vanjo pomočimo smrekovo ali oljčno vejico.

V kadilnico (če je nimate, uporabite keramični krožnik, ponev …) položimo prižgano oglje (tisti črn žetonček dobro razpihamo, da močno zažari), potem pa nanj potresemo kadilo. Hitro bo zadišalo.

Če ste obiskali otroško polnočnico, h kateri ste nesli blagoslovit figurico Jezuščka, je smiselno, da blagoslov doma opravite kmalu po prihodu iz cerkve. Če greste k maši opolnoči, pa blagoslovite prej. Pripravite vse potrebno, zberite se pri družinski mizi ali pri jaslicah. Najprej se pokrižajte, zapojte, nekdo od staršev naj kratko pove, kaj se bo sedaj zgodilo. Manjši otroci lahko nosijo blagoslovljeno vodo, večji kadilnico. Ponekod je navada, da se nese tudi kruh ali križ iz bogkovega kota. Pri jaslicah se pokrižajte, zapojte, nato pojdite po prostorih, pokropite jih ter dodajte svojo prošnjo. V kuhinji: Dobri Bog, blagoslovi vse dobro, kar v kuhinji pripravljamo, daj, da bomo zdravo jedli in varno kuhali. Pri vhodu: Blagoslovi, Gospod, vse ljudi, ki prihajajo k nam, daj, da bodo radi prihajali in veseli odhajali. V otroških sobah naj otroci povedo svoje prošnje, pokropijo svoje postelje in pisalne mize. Med obhodom lahko pojete božične pesmi. Obhod končajte pri jaslicah, v katere položite Jezuščka. Zmolite veseli del rožnega venca ali vsaj desetko: ki si ga Devica rodila.

Prostor ob jaslicah lahko uredite tako, da bodo manjši otroci med molitvijo lahko zaspali ob novorojenem Jezuščku. Če imate v hiši peč ali kamin, ostanek kadila stresite na ogenj. Če si želite bolj ustaljenih molitev, pa preberite knjižico Družinsko bogoslužje.

Na naših policah dobite raznovrstno kadilo, pa miro in druge božične dišave, oglje, različne kadilnice ter stekleničke za blagoslovljeno vodo.

Drevo mira raste v Afriki in na Arabskem polotoku. Gosto smolo pridobivajo iz prerezanega drevesnega lubja. Z destilacijo smole nastane eterično olje. Če zaradi majhnega prostora, pljučnih obolenj, preobčutljivega senzorja za dim ali kakega drugega razloga svojega doma ne morete pokaditi, pa bi si vseeno želeli, da vaš dom napolni prelesten božični vonj, uporabite dišave, ujete v olja, kot je perujski balzam.
Na sveti večer lahko ob jaslicah otrokom pripovedujemo, kako smo mi kot otroci praznovali božič. Lahko jim tudi prebiramo zgodbe iz knjige Zgodbe za advent in božič. Prelepo je, če otroci zaspijo ob jaslicah.

oglejte si tudi druge namige iz priloge:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

Kako živeti advent danes (3 - Izdelovanje voščilnic)

Kako živeti advent danes (4 - Božična devetdnevnica)

Kako živeti advent danes (5 - Postavljanje jaslic)

Kako živeti advent danes (6 - Skupaj kuhamo in pečemo)

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Jezusovo rojstvo je največji dogodek v zgodovini človeštva. O njem pišeta evangelista Matej in Luka. Ob njunem pričevanju so vzniknile mnoge legende, ki skušajo to prikazati na poljuden način. Zanima me, kolikšna je vrednost legend? (Martin)

Mnogi zmotno menijo, da je legenda isto kot pripovedka ali pravljica, kar pa ne drži. Legenda (lat. legendum, kar se mora brati) se je v prvih krščanskih časih imenovala knjiga, iz katere so brali odlomke iz življenja mučencev in svetnikov. V srednjem veku je bila najbolj znana Legenda aurea (Zlata legenda), zbirka svetniških življenjepisov, ki jo je sestavil Jakobus de Voragine (1228-1298). Zgodovinsko zanesljiva poročila o svetnikih je dopolnil s pričevanji o njihovem češčenju in priprošnji med vernimi ljudmi. Lahko bi rekli, da je legenda v nekem smislu ‘poljudna’ razlaga neke resničnosti. To velja tudi za skrivnost Jezusovega učlovečenja in rojstva. Božične legende so žive slike, razlage veselega oznanila, da je Bog postal človek. (sč)

Razne tedenske revije, domače in tuje, so že od začetka novembra »božično obarvane«. Veliko je ponudb za praznični okras dóma, vključno z jaslicami, receptov za peciva ipd., kar obogati predvsem trgovce. Nekdaj je bil advent čas poglobljene duhovne priprave na Božič. (Ema)

Božično veselje, ki ga ponujajo revije, katere omenjaš, ne pride do srca. Zviti trgovci so tihi in vsebinsko bogati adventni čas prekrstili v »veseli december«! Na praznik Jezusovega rojstva se je treba duhovno pripraviti. Nekdaj je duhovna priprava obsegala obiskovanje adventnih jutranjih maš (zornic), h katerim je šel vsaj en član družine iz vsake hiše. K zunanjim pripravam na božični praznik pa spada pripravljanje jaslic, kar je bilo nekdaj opravilo moških, ter pospravljanje domov in skrb za praznične dobrote, s čemer se je ukvarjal ženski svet. Zadnje čase so se za lepo družinsko pripravo na Božič uveljavili adventni venci s štirimi svečami, ki se postopno prižigajo na štiri adventne nedelje. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2008) 12, str. 69

Na začetku Svetega pisma beremo, da sta Adam in Eva, naša prva starša grešila s tem, da sta hotela biti »kakor Bog«. Ta njun prestopek, zaradi katerega sta bila izgnana iz raja, se imenuje »izvirni greh« in prehaja na vse njune potomce. Vendar pa sta njuni imeni na svetniškem koledarju 24. decembra, dan pred Božičem. Kako to? (Martina)
Po grešnem padcu Adama in Eve je Bog obljubil Odrešenika (1 Mz 3,15). Ta obljuba se je uresničila z rojstvom Jezusa, ki ga Sveto pismo imenuje »novi Adam«, ker je s svojo pokorščino Očetu zadostil za nepokorščino »prvega Adama«. Jezus je po svoji odrešilni smrti na križu »šel pred pekel«, kot izpovedujemo v Veri. Katekizem katoliške Cerkve (125) razlaga, da je predpekel označeval stanje vseh tistih, pravičnih in hudobnih, ki so umrli pred Kristusom in so pričakovali svojega Odrešenika. »Potem ko je Jezus s svojo smrtjo premagal smrt in hudiča, je osvobodil pravične, ki so pričakovali Odrešenika, in jim odprl nebeška vrata.« Prva med njimi sta bila Adam in Eva, zato sta njuni imeni upravičeno zapisani na svetniškem koledarju. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 12, str. 47