Kadar je pogovor nanesel na smrt, si vedno dejal: »Ko bom umrl, naj bo pogreb čisto preprost. Nobenih govorov! Kakšno lepo pesem naj mi zapojejo, pa molite zame.«
Takrat sem ti ponavadi rekla, da ti bom govor spisala jaz in ti ga prebrala še za časa življenja. V mislih sem ga kar nekajkrat pisala, zlasti v teh zadnjih mesecih, ko si bil bolan in sem se bolj kot poprej zavedala, da je življenje na tem svetu minljivo in da prej ali slej mora priti tudi slovo. Seveda ti ga prebrati nisem več utegnila!
Sva pa skupaj mnogokrat obujala spomine. Tiste, h katerim se človek rad vrača, ker ga razvedrijo in mu dajo novo moč in upanje, ko se v življenju kaj ustavi in ne gre, kot bi človek rad. In spomini živijo ter ohranjajo vezi med nami za vedno.
Kot prvorojenka sem pravzaprav imela privilegij, da si bil navzoč ob mojem rojstvu, ker sem bila rojena doma. Ne spominjam se, da bi se kdaj posebej ukvarjal z nami otroki. Si pa znal delo spremeniti v igro in igro v delo. Kjer se je le dalo, si nas otroke vključeval v delo in nam na nevsiljiv način privzgajal veselje in zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu.
Dve ali tri letna sem capljala za teboj po hlevu in ko si vse postoril, si se usedel na stolček k zidu, jaz pa sem od nasprotnega zidu tekala k tebi v naročje. Med tvoje razprte roke sem se podajala tako dolgo, da sem se utrudila in zadihana obstala v tvojem objemu.
Menda si mi večkrat rekel, da bi bila prav »fejst« punčka, če ne bi toliko klepetala. Pa vem, da ti je bilo všeč, ker sem te ves čas ogovarjala, saj sem te imela priložnost opazovati, kako potrpežljivo in s kakšnim veseljem si se kasneje pogovarjal z vnuki, ko so bili taki, kot jaz takrat. Sem si pa tvojo pripombo pozneje večkrat priklicala v zavest, saj sem spoznala, da je res bolje, če človek manj govori, predvsem pa, da dobro premisli, preden kaj reče.
Znal si presenečati z drobnimi radostmi. Še majhno si me vzel s seboj v Hrib, kamor sva šla pogledat, če je kostanj že dozorel. Ker nisva imela s seboj košare, kostanja pa je bilo na tleh vse polno, sva ga nabrala kar v tvojo kapo. Kako se mi je zdelo to imenitno!
Tisto zimo, preden sem šla v šolo, si mi obljubil Prvo berilo. Kako težko sem čakala, kdaj mi ga boš prinesel. Še danes živo vidim zavitek na prtljažniku motorja, v katerem je bilo spravljeno. Tisti dan je snežilo in s peči sem opazovala, kako si z njim na motorju zavil za hišo. To je bila moja prva knjiga in preden sem šla v šolo, sem jo znala vso na pamet.
Ko danes predlagam kakšno delo svoji hčerki in se pogovarjava o tem, zakaj ga je treba opraviti in zakaj ravno zdaj, ne morem verjeti, kako si nas znal ti navdušiti za delo. Ob pobiranju krompirja smo tekmovali, kdo ga bo več nabral, kdo bo našel najdebelejšega, kdo najbolj zanimivega s čimveč različnimi izrastki. Tako smo vztrajali pri tem delu dva dni ali še več.
Ko sva s sestro nosili seno iz tiste močvirne Lipalce, je bilo kljub napornemu delu zabavno. Tu pa tam sva kaj stresli na nepravem mestu, ker je katera od naju stopila v pregloboko močvirje, pa smo se vsi smejali. In ko smo obračali ali grabili seno na senožeti nad vasjo, si nas po opravljenem delu povabil v senco pod divjo češnjo. Z grabljami si nam nasmukal temnih plodov, da smo se posladkali. Spominjam se, kako si me pohvalil, ko sem potlačila prvi voz sena.
V najstniških letih si pred nas otroke postavljal večje zahteve. Bil si dosleden in včasih kar preveč strog do opravljenega dela. Ne bom pozabila, kolikokrat sem morala pomesti po hlevu, da si bil zadovoljen. Ali pa dvorišče ob sobotah. Bila sem prepričana, da bolje sploh ne bi mogla opraviti, pa si že našel kaj v kakšnem kotu da sem morala popravljati. V šali si rad dejal: »Otroci morajo delati - četudi škodo!«
Nepozabni pa so bili dolgi jesenski in zimski večeri, ko smo kartali ali igrali šah. Užival si z nami otroki in zato smo se tako radi igrali s teboj,
Ko smo si ustvarili družine in smo odšli vsak po svoje, si nam vsem stal ob strani in nam pomagal, kolikor si mogel. Z nami si delil radosti in bridkosti, ki nam jih je prinašalo življenje. Vedno smo se lahko vračali pod domačo streho, v tvoje in mamino zavetje. Tudi z vnuki in pravnuki si se veselil življenja in jim podaril mnoge dragocene življenjske modrosti.
Ko se danes oziram nazaj, sem hvaležna. Hvaležna Bogu zate, da sem te imela polnih petdeset let. Sestri in brat nekaj manj, ker so mlajši. Hvaležna tebi, ata, ker si mi v življenju toliko dal. Naučil si me delavnosti, skromnosti, poštenja, vztrajnosti in potrpežljivosti. Ne tako, da bi mi o tem govoril, pač pa s tem, ker si tako živel. Nikoli se nisi pehal za denarjem, delo samo ti je prinašalo zadovoljstvo. Kako neizmerno rad si imel zemljo in kmetijo. In to ljubezen si prenašal tudi na nas otroke. Z njo si nam posredoval tudi zahvalo Bogu, ki nam naklanja vse te darove.
Največ, kar si nam otrokom dal, je bila tvoja ljubezen do naše mame. Greli smo se in rasli ob vajini ljubezni, ki sta jo živela brez velikih besed. Ko si bil že bolan in potreben pomoči, nikoli nisi pozabil vprašati, kako je z mamo, in nam naročal, naj skrbimo zanjo.
Vse to je dota, ki mi je nihče ne more vzeti. Ves čas bolezni sem želela, da ob uri slovesa ne bi bil sam. Bogu hvala tudi za to uslišano prošnjo! In zdaj, ko si sklenil svoje zemeljsko delo, trdno verujem, da si naš priprošnjik pri Bogu, da nam pripraviš prostor za ponovno in trajno snidenje.
SAMOTORČAN, Marta. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 28-29.

Druga cerkvena zapoved vernikom naroča: »Spovej se svojih grehov vsaj enkrat na leto.« Mnogi moji znanci pravijo, da ne hodijo k spovedi, ker nimajo grehov. Mar to ne pomeni, da niso iskrene njihove besede na začetku maše: »Priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil«? (Viljem)
Katekizem katoliške Cerkve (Kom­pen­dij) pojasnjuje: »Vsak vernik, ki je prišel v leta razločevanja, se je dolžan spovedati svojih velikih grehov vsaj enkrat v letu, in prav gotovo pred prejemom svetega obhajila.« Greh je ‘velik’, kadar gre za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno odločitev. Moralisti opravičujejo grehe, storjene iz nevednosti, vendar dodajajo, da more biti nevednost tudi zadolžena, če jo povzroči pomanjkanje zanimanja in nemarnost. Takšna nevednost grešnika ne opravičuje. Žal so danes mnogi (kristjani), ki ne poznajo niti osnovnih resnic naše vere. Glede grehov opuščanja pa tole: mnogi pravijo, da se nimajo ničesar spovedati, ker ne delajo slabega. In vendar je to, kar opustimo, pogosto težje od prekršitve kakšnega moralnega zakona.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str. 56.

S sodelavko Evo sva si med odmorom za malico privoščili kavo.
»Izvoli mandarino, da dobiš potrebne vitamine v telo,« mi je ponudila sadež.
»Hvala, teknilo mi bo malo osvežitve,« sem rekla in takoj začela lupiti mandarino. “Joj, koliko pečk ima vsak krhelj! da jih včasih kar pojem, kot smo nekoč otroci celo češnjeve koščice pojedli, ko smo prišli do kakšnih češenj,” sem se spomnila otroških let.
»Nikar ne jej tega, lahko se ti pripeti kaj hudega,« me je Eva resno opozorila.
»Le kaj je lahko narobe? Ali misliš, da mi bo v želodcu pognala korenine in začela rasti?« sem se šalila.
»To ne, lahko pa ti zaide v slepič. Ti nisem še nikoli povedala zgodbe naše Cilke, tiste, ki se je malo pred tvojim prihodom v službo upokojila?«
»Ne, nisi. Kaj je bilo z njo?«
Začela je pripovedovati: »Cilka je živela v vasi. Kmalu po končani osnovni šoli se je spoprijateljila s fantom iz sosednje vasi. Bila sta lep par in vsi so odobravali njuno zvezo. Potem je Cilka šla na srednjo šolo v mesto. Njen fant je končal poklicno šolo. Nekaj mesecev je bil zaposlen, potem pa je dobil poziv za služenje vojaškega roka.
»Cilka, me boš čakala?« jo je spraševal.
»Veš, da te bom. Kolikor časa bo treba,« mu je obljubila.
Redno so potovala Cilkina pisma do njenega vojaka in vojakova do nje. Njeno šolanje se je zaključilo, kmalu je tudi njen zaročenec prišel od vojakov. Začele so se priprave na poroko. Tedaj pa je Cilka nenadoma resno zbolela. Odpeljali so jo k zdravniku, ki je po pregledu trdil, da je Cilka noseča in zato čuti bolečine v trebuhu.
»Nisem noseča, nemogoče je, da bi bila!« je odločno zanikala Cilka.
Doktor pa je trdil svoje in se je še norčeval z nje.
Bolečine so bile vedno hujše. Cilka je bila na koncu z močmi in tedaj jo je zdravnik vendarle napotil v bolnišnico. Tudi tam so sprva pomislili, da je imel njen zdravnik prav in so jo hoteli prepričati, da je noseča.
»Ne, nisem! Ne morem biti noseča!« se je upirala.
Končno so jo le vzeli zares. jo odpeljali na operacijo in videli, da ima že močno vnet slepič. Njeno življenje je viselo na nitki. Po operaciji so ugotovili, da je v odstranjenem slepiču tičalo zrno kave, ki je povzročilo vnetje. Cilka se je spomnila, kdaj je pila kavo v naglici in pogoltnila nekaj trdega.
Njenemu zaročencu so prišle na ušesa vaške govorice: »Noseča je bila, hotela je odpraviti otroka, pa je šlo nekaj narobe.« Fant je tem čenčam verjel tako močno, da je Cilki brez pomisleka rekel: »Ne bom se poročil s teboj, ker mi nisi bila zvesta. Vrni mi zaročni prstan!«
Cilka je bila vsa obupana. Povedala mu je, kaj je bilo v resnici, pa ji ni verjel. Vrnila mu je prstan, spravila pripravljeno balo, se zaposlila in živela svoje osamljeno življenje.
Ko mi je Cilka to pripovedovala, je rekla: »Eva, težko se je sprijazniti z dejstvom, da mi ne bi bilo treba živeti sami, če ne bi po nesreči pogoltnila tistega zrna kave. Morda pa je bilo tako bolje, ker si ne morem predstavljati, kako bi živela s človekom, ki mi ni zaupal in je bolj verjel vaškim čenčam kot meni. Prepričana sem, da so nekje na svetu roke, ki me objamejo, samo ne vem, kje naj jih iščem.«
Cilka je bila pridna v službi, je nadaljevala pripoved Eva, napredovala je, hodila na seminarje in dodatno izobraževanje. Tam je srečala človeka, čigar roke so čakale, da jo toplo objamejo. Bila sta tik pred upokojitvijo, ko sta se zbližala. Da bi lahko živela skupaj v enem stanovanju in po božji volji, sta se, že upokojenca, odločila za poroko. Morala bi videti Cilko, kako je sijala od sreče, ko je prišla z njim po poroki na obisk. »Zdaj bo prišla moja bala prav. Nisem zaman ure in ure sedela pri vezenju in šivanju ter jo pripravljala. Ko te doleti kaj hudega, ne veš, da je to v bistvu dobro zate. Zaradi naše omejenosti je takrat težko sprejeti, z leti pa se vse zbistri.«
Bila sta lep par dveh zrelih oseb. Skupaj sta hodila k maši, na sprehode, po nakupih. Iz njunih oči je sijala ljubezen in sreča. Po več letih skladnega skupnega življenja je mož zbolel in obležal. Cilka je skrbela zanj, ga negovala s sočutno ljubeznijo. Kmalu je ostala spet sama. Dokler ji je zdravje dopuščalo, je bila vsak dan na grobu ljubljenega moža.
Nekoč mi je vdano zaupala: »Gotovo se bova kmalu spet srečala in se združila v večnosti, saj sem že krepko v letih. Nimam več kaj dosti pričakovati od življenja, šla bom k njemu, ki mi je polepšal večer življenja in me rešil bremena samote. Bil je sorodna duša, moje zrno sreče. Škoda, da se nisva srečala že prej, vendar pa sem Bogu hvaležna za teh nekaj let, ki sem jih smela preživeti z njim.«
Kot da je že na pragu večnosti in se ji pred očmi vrstijo ključni dogodki njenega življenja, se ji je spomin vrnil v mladost. Povedala mi je, da se je takrat zaradi tistega nesrečnega zrna kave zbala, da bo morala umreti in se ločiti od svojega fanta, s katerim sta načrtovala skupno prihodnost. Do ločitve je prišlo kljub temu, da je ozdravela. Grenka izkušnja jo je naučila, da ni vedno smrt tista, ki ločuje. Kjer je ljubezen dovolj močna, je niti smrt ne more uničiti. Kjer je slabotna, pa jo lahko uniči že zrno kave!

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 76-77.

Drugi postni mesec svetega leta Gospodovega, torej mesec april, nam bo postregel z vsemi mogočimi milostmi, od spokornega križevega pota do vstajenjske aleluje. Veliko tega je zajetega tudi v rubriki Bohkov kot kot spodbuda zakoncem in družinam, kako pripravljati in doživeti vse te bogate vsebine naše vere. 

Veliki noči bomo posvetili prihodnjo, majsko številko, saj bo izšla pred tem največjim krščanskim praznikom. To bo tudi posebna, jubilejna številka ob 60-letnici izida prve številke naše revije – farnega Ognjišča.
Ker se po veliki noči začnejo birme in prva obhajila pa tudi krstov je vse več, že v tej številki predstavljamo nekaj predlogov za obdarovanje ob zakramentih uvajanja. Več predlogov za darilne knjige si lahko ogledate na koncu te rubrike. Prihodnji številki pa bomo priložili bogat katalog daril.

Postni čas je čas premisleka in spraševanja. Lahko se tudi vprašamo, kakšen je naš odnos do maternega jezika, kulture in vrednot. O tem smo spregovorili z tajnico – urednico Slovenske matice Ignacijo Fridl Jarc, ki smo jo povabili za gostjo meseca.

V februarski številki Ognjišča smo predstavili določene podatke slovenskih katoličanov, predvsem v povezavi s poznavanjem krščanskega nauka. Ugotovili smo, da smo priča pomanjkljivemu znanju in krhkim temeljem, ki so hkrati zelo prikrojeni po volji vsakega posameznika. Iz tega izhaja spodbuda za tokratno Temo meseca o Katekizmu Katoliške Cerkve, da bi si ga približali in s tem na prave temelje postavili tudi našo vero. 

Ob praznovanju velikonočnih praznikov smo v okviru starozaveznih besedil seznanjeni z rešitvijo Izraelcev iz Egipta in praznovanjem pashe kot spomina na to rešitev izpod suženjstva. V Strunjanu so v pastoralnem domu Stella Maris letos že tretjič pripravili obred judovske velikonočne večerje

V prilogi spremljamo načine molitve, od nosečnosti do pubertete, ko se pri otrocih pojavijo prvi dvomi. Kako jim pomagati začutiti Boga, ko so še majhni, in kako jih razumeti v njihovih dvomih. Razumevanja poln zapis za današnje družine.

Na izlet vas tokrat vabimo na Mah, ki se že prebuja v pomlad. Ste vedeli, da naj bi poimenovanje barje uvedel Fran Levstik, ki je domačine slišal govoriti, da gredo na borje – med bore, ki jih je na Ljubljanskem barju res veliko. Zima je mimo, čas je za pomladne potepe.

V zadnjem delu revije boste našli oglasne strani, na katerih že lahko pobrskate za darili ob zakramentih. Zadnja leta ste za prvo obhajilo izbirali Youcat za otroke in Kruh in vino smo prinesli (molitve, razlaga bogoslužnih znamenj in drž), ki gre že v tretji ponatis. Za birmo ste izbrali Ti si Božja zamisel in Sledi mi. Letos imamo tudi nekaj knjig, ki so namenjene manj zahtevnim bralcem, bolj raziskovalcem, med njimi je Svetopisemski trening za fante. Ker pa je mladost vse bolj tudi čas preizkušenj, podarite svojim otrokom knjigo Povej svojim skrbem, kako velik je tvoj Bog! Za krst pa ob številnih darilnih paketih posebej priporočamo čudovito knjigo Molim s svojim malčkom, v kateri so (fotografirane) vezene ilustracije.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 4 (2025), 4.

Neki človek je imel dva sina. Imel je tudi ženo, a to zdaj ni važno ... Čeprav ... Žena je umrla že pred leti, v prometni nesreči. S fantoma se je v nedeljo popoldne vračala z izleta. Z izleta, za katerega si on, oče, ni utegnil vzeti časa, saj je vodil malo gradbeno firmo in se je kot podizvajalec udinjal mnogim večjim gradbenim firmam. Za naročnika se je včasih delalo noč in dan, tudi v nedeljo, če je bilo treba. “Saj delam za vas,” je večkrat rekel, “da boste oblečeni in siti!” Tisto nedeljo je gradbišče zapustil predčasno. Sredi avtoceste je, v soju policijskih in gasilskih luči, identificiral ženino truplo, preden so jo pokrili s temno plahto, nato pa fanta, ki sta bila stara štiri in šest let, le rahlo opraskana in v šoku, vzel v naročje in odpeljal domov.
Fanta sta rasla. Oče je skrbel za njiju po svojih najboljših močeh, nič jima ni manjkalo. Nič. Razen mame, kdaj pa kdaj. Neprestano, pravzaprav.

Starejši je bil priden v šoli. Vpisal se je na arhitekturo. Mlajši pa je v srednji šoli našel družbo sebi podobnih luzerjev in začel raziskovati spolnost, alkohol in mehke droge. Ne vedno in ne nujno v tem vrstnem redu. Doma je še komaj kaj spregovoril. Besede imajo svojo težo. Težje ko so, manj se jih izreče. Oče je začel moliti, fant pa je klel in na dan, ko je dopolnil osemnajst, je vlomil blagajno v očetovi firmi in z mesečno plačo vseh zaposlenih pobegnil od doma.
Najprej nekaj dni pri prijateljih, potem pa naprej, proti morju: Koper, nato nekaj mesecev Trst. Očetov denar je kopnel. Precej ga je preprosto razdal med prijatelje, večino ga je šlo za drogo. Tu v Trstu je prvič poizkusil heroin. Poskus je bil uspešen – navadil se je. Ko je denarja zmanjkalo, spet naprej – v Milano. Prijatelj naj bi poznal neko bratrančevo bivšo, ki naj bi jih brez dvoma sprejela ... In tako so spali na prostem, na železniških postajah, v parkih, vežah, za smetnjaki ... Nato Genova, Piacenza, Padova, Livorno ... mehke droge je že kdaj zamenjal za trde, telo je zahtevalo odmerek, in ker denarja ni bilo je tudi kradel, če je bilo treba. In treba je bilo. Namišljena svoboda se je spremenila v resnično suženjstvo. Prijatelji so odšli ali pa so bili zaprti ... in kar na lepem je ostal sam. Telo pa je hotelo svoj odmerek. Zato se je tudi prostituiral, če je bilo treba. In treba je bilo.
Včasih je pomislil na dom, na mamo, na brata, na očeta ... Mislil je: En odmerek stane toliko kot 15 opek, kvadratni meter tlakovcev, žakelj cementa ... Mislil je na delavce, ki jim je ukradel plačo in jim je en odmerek pomenil par kil kruha, riža, nove čevlje ... telo pa je zahtevalo nov žakelj cementa.
Tako je obležal, v neki ulici, ob smetnjakih, s prevelikim odmerkom v krvi ... in našli so ga smetarji: dva Sirijca in Turek. Poklicali so policijo in rešilni avto ...
Ko se je zbudil v bolnišnici, ki se je, morda res zgolj po naključju, imenovala Bolnišnica Božjega usmiljenja, so ga vprašali : Chi delle persone a voi vicine possiamo avvisare o chiamare? Koga lahko obvestimo? Od vaših bližnjih? Koga naj pokličemo?
In rekel je: Očeta
Come? Chi?
Chiamate il padre.
Bilo je v petek, pozno ponoči, ko je zazvonil telefon. Oče je sedel v avto in vozil kot nor do Livorna. Dobrih pet ur. Divjih pet ur. Norih pet ur. Po prstih, previdno je stopal k postelji, kot bi se bal, da bo spet pobegnil. V shujšanem telesu, v upadlem obrazu je le s težavo prepoznal svojega sina. Minilo je deset let, minila je mladost, minil je strah ... Prijel ga je za roko. Sin je odprl oči in ko ga je zagledal, jih je hitro spet zaprl.
»Oprosti, oče. Odpusti!«
»Sin moj! Samo da si živ. Samo, da si živ!«
V soboto dopoldne je spet zazvonil telefon. Bil je starejši sin:
»Dobro, pa kje si ti?«
»V Livornu!«
»Kje? A si nor?«
»Sem! Od sreče! Tvoj brat je živ! Našel sem ga! Tu zraven mene je, ga boš pozdravil? Ti ga dam na telefon?«
»Pa ti veš kateri dan je danes? Se zavedaš, da je danes moj poročni dan! Tule stojimo, pred cerkvijo, vsi te čakamo, ti si pa v ... ! Ko te je on pred desetimi leti oropal in si skoraj šel v stečaj, sem te jaz reševal s svojo štipendijo. Vsa ta leta sem bil ob tebi in ti pomagal, medtem ko se je on potikal bogvekje. Danes, ko te jaz potrebujem, ko želim, prvič v življenju, da nekaj želim od tebe, da si z mano, se pa on pojavi in ti že tečeš. Če te ni klical deset let, bi lahko počakal še en dan.!
»Sin moj. Veš, da te imam rad. Vse moje, je tudi tvoje. Ampak tvoj brat ... je živ. Oprosti mi. Poljubi nevesto v mojem imenu. Sin moj ... Ko boš imel otroke me boš morda razumel!«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Pretresljivo globoko se je vtisnila vame zgodba dvanajstletne deklice Glyzelle Palomar – do nedavna ene izmed 1,2 milijona brezdomih otrok na Filipinih. Ob obisku te države, se je papež Frančišek srečal tudi z otroki iz ulice. »Veliko otrok starši zapustijo,« je spregovorila papežu deklica. »Postanejo žrtve. Prisiljeni so v slabe stvari, kot sta odvisnost od mamil in prostitucija. Zakaj Bog to dovoli?« Umolknila je. Začela je jokati. Med solzami je dodala: »Česa so krivi ti otroci? Zakaj nam pomagajo le redki ljudje?« Papež je deklico objel in nam spregovoril: »V današnjem svetu primanjkuje sposobnosti joka« – sočutja s trpečimi. »Naučimo se jokati,« je povabil papež. Povrnimo se k sočutju do bližnjih – ne le do tistih oddaljenih, tudi do najbližjih. Ko se srečamo z bolečino, pravi papež, potem naj bo naš odgovor ali tišina ali pa besede, ki se porodijo iz solza: »Bodite pogumni. Ne bojte se jokati.«

Duhovnik Abbé Pierre, ki je ustanovil gibanje Emavs za pomoč ravnim, brezdomcem, beguncem ..., je zapisal v svoji zadnji knjižici, naslovljeni Moj Bog ... zakaj?: »Ne morem se sprijazniti, in se tudi nikoli ne bom, z velikansko težo trpljenja. Pred kratkim sem izvedel, da naj bi na Zemlji do zdaj živelo približno osemdeset milijard človeških bitij. Koliko jih je imelo nesrečno življenje, koliko jih je trpelo in se mučilo ... in zakaj? Da, moj Bog, zakaj?«
Odgovor na to temeljno vprašanje, naslovljeno na najvišjo instanco, ni v teoriji, kajti ta ne more seči tako globoko kot bolečina. Globino trpljenja lahko doseže le Bližina sočutne Ljubezni. Zato sestopa Bog iz ‘rajskega’ v ‘peklenska’ stanja trpečih, kot sočutno Bližnji v svojem-našem trpljenju – v L/ljubezni tolaži in daje moči. Le srce mu je treba odpreti in dopustiti, da postane domačin našega življenja.
Zdi se, da trpeči človek potrebuje ob svoji strani sočutnega – trpečega Boga. Bolečina ima v sebi klic po L/ljubeči B/bližini, ki nas odpre v novo – bolj (od)rešeno počutje. Mati Terezija ugotavlja: »Bog pusti, da se odločimo svobodno, kljub temu pa nas ne pusti samih. On trpi z nami.« – Bog svari Adama-človeka pred izbiro spoznanja dobrega in hudega, a ko smo se za to izkustvo odločili (in zato vstopili v območje, kjer ob lepem doživljamo tudi hudo), nas ne zapusti. Bog se sklanja v trpeča stanja sveta. Oliver Clément pravi: »Bog je tvegal, Bog je vstopil v resnično in torej tragično ljubezensko zgodbo.« »Božja vrhovnost se nikoli in nikjer ne uteleša, uteleša se samo požrtvovalna Božja ljubezen«, pa je zapisal Nikolaj Berdjajev. »Bog ni absolutni monarh, Bog je Bog, ki trpi s svetom in s človekom, je križana Ljubezen, osvoboditelj. Osvoboditelj se ni pojavil kot oblast, temveč kot križani.« In protestantski teolog Bonhoeffer pravi: »Kristusov Bog nam ne pomaga s svojo vsemogočnostjo, ampak s svojo slabostjo. Tu je odločilna razlika glede na vsako drugo religijo.« Jezus prinaša “vedro (veselo) sporočilo, da Bog ni /.../ vsemogočen Vladar, ampak Ljubeči drugega. Z Bogočlovekom je padla samozadostnost sadomazohističnih poganskih malikov. Skozi Jezusa, ki je moral postati – biti – človek, se je Bog izročil niču, nemoči, ponesrečenosti, izgubljenosti, zavrženosti ...” – Tako je zapisal v svojem delu Premagovanje blata Taras Kermauner. Ni ne ‘zgoraj’, ne ‘spodaj’, pač pa ‘znotraj’ – v notrini bolečine. Bog ni, kot so zemeljski gospodarji – Bog ne deluje tako! Karkoli že menimo o njem, On se vedno znova uteleša kot Sveto-svetlo(ba), kot otipljivo Bližnji k srčiki slehernika.
Ko Bog zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno bližnji s trpečimi, pa nas s tem tudi obvezuje k medsebojnemu sočutju – k dejavni ljubezni. Ljudsko pripovedništvo ohranja mnoge legende, ki pripovedujejo, kako Jezus in sv. Peter zapuščata raj (Odrešenik in Cerkev sta zapustila ‘nebeško’ življenje) in v podobah revežev trkata na vrata domov, kjer živijo ljudje varno in udobno, da bi jih pozvala k pomoči najbolj ubogim. – Ne iščimo podobe Boga v nebesih, njegovo otipljivo prisotnost bomo našli v revežih našega časa. Zato pravi Mati Terezija: »Gospod, našla sem te v strašni veličini trpljenja drugih.« Na nas je, ali se bomo upali – zmogli s stisko bližnjih soočiti, ali pa bomo od bližnjih odvrnili pogled. Če ga bomo odvrnili, se bomo osamili tudi v lastnih bolečinah. Pomagati drugim, je najučinkovitejša pomoč sebi. Za vase zagledane sebičneže pač ni rešitve. Abbé Pierre ugotavlja: »Če se ob srečanju z lastnim trpljenjem ali trpljenjem drugih združimo z drugimi, se prikaže svetloba. Kolikokrat sem že imel tako pretresljivo izkušnjo ob hudem bolniku, obupanem človeku. Že samo dejstvo, da se resnično združite s trpečim, prinaša svetlobo, ki očisti trpljenje.« Zato je v preizkušnjah tragična kakršnakoli osamitev: ali da se v stiski osamimo sami, ali pa da pustimo v osamelosti trpeče. »Bodite pogumni. Ne bojte se jokati,« nas nagovarja papež Frančišek.
Karel GRŽAN

Iz zgodb za življenje, Ognjišče (4) 2015, str. 54

priloga

Vzgoja in molitev

gostja meseca

dr. Ignacija Fridl Jarc

na obisku

Pashalna večerja

Preberite več: April 2025

Počasi se zlekne po klopi za mizo. Utrujen je in zaspan, po glavi pa mu rojijo temne misli o večnem spancu. Bilo bi enkratno, razmišlja, zaspati za klopjo po kosilu in se nič več prebuditi, medtem ko se oče in mati pogovarjata ob kavi. Umaknil bi se temu prekletemu življenju, tako pa ga moraš vzeti in živeti v enolični vsakdanjosti, se pogovarjati iz enega samega razloga, da pač ne molčiš.
Mati se pritožuje nad vremenom: »Kdaj bo prenehalo deževati, zdaj je že za vse dovolj mokro!«
»Ta teden bo težko kaj z vremenom, ker so ledeni možje,« odgovori oče.
»Kar naj pada, bo vsaj sadje odcvetelo!« naveličano reče Marjan.
»Dež ga zbije na tla,« odvrne nekoliko osuplo mati, »ne da bi odcvetelo in jeseni potem ne bo sadja.«
»Saj je vseeno,« odgovarja brezbrižno, »za čebele je brez vrednosti, samo letajo po njem, namesto da bi šle v gozd na smreke.«
»Kaj pa če smreka ne bo medila?« mu postavi oče vprašanje z izkušenostjo čebelarja, ki dobro ve, kolikokrat je smreka zatajila.
»Potem je pa tako nič!« vrže besedo zaspano z jezika, nadaljnje, ki bi se morale glasiti: saj na tem svetu se nič ne splača, ko je vse en sam nič, pa k sreči obdrži zase. Odvihral je v svojo sobo in se vrgel na posteljo. Najraje bi se izkričal: vse je nič! Nič nima smisla! Ko bi bilo že enkrat konec te pomladi, ki mi vedno prinaša samo nesrečo.
Ni mu do ležanja. Spravi se k oknu in opazuje težke deževne kaplje, ki polzijo po steklih. Debele kaplje dežja v valovih zbijajo belo cvetje sadnega drevja, ki se ziblje v sunkih vetra. Oblaki hite raztrgani, tam se je na trenutek pokazal celo košček nebesne modrine. Dež skoro poneha, potem začne zopet vedno bolj padati in polzeče kaplje vzamejo jasne slike onstran stekla, le motni obrisi ostanejo ...
Začne brskati med knjigami, da bi bral, pa se ne more odločiti: Kaj svežega? Ah, ne! Raje kaj poznanega, lepega, da se umirim in sprostim, razmišlja. Išče dalje: Remarque, Čas življenja, čas smrti, Nebesa ne poznajo izbrancev! Ne! Preveč nihilizma! Kaj pa Draga moja Izza? Ne! V senci cvetočih deklet? Ne! Ne! Opusti iskanje po že prebranih knjigah, saj išče le besede, ki bi bile vsaj malo napisane na njegova razpaljena čustva. Pa ravno ta hoče umiriti, že tako si jih je preveč razgrebel in sedaj ga boli. Pozabil bi rad. Pozabiti hočem! si govori. Zato mora biti kaj življenjskega. Na mizi leži Sveto pismo. Oči se mu ustavijo na njem, to bo, kjer koli se bo odprlo, tam bom bral ... Prvo pismo Korinčanom, spev ljubezni, beseda življenja in smrti, zdaj poleg, zdaj daleč, zdaj se mu zdi, da jo ima, pa je zopet nedosegljiva.
Odpre dnevnik, pa ne ve, kaj bi pisal, da je vse skupaj nevredno in življenje nesmiselno ali pa o ... Prebira nazaj, srce je razbolelo od iskanja. Tu je zdaj našel besedo, pred katero beži, katero meša s tisto veliko besedo Ljubezni ... O njej bi pisal, o deklici, ki jo celo v svojih zapiskih skriva pod zaimek ona, ali pa jo imenuje kar deklica. Zdaj ne more več utišati krika srca, ki vpije njeno ime: Mojca! Mojca! ... Zdaj, ko jo izgublja ali pa jo je že izgubil in je krik le še vodilo iskanja, želje po vrnitvi. Ne piše, le razmišljanja se mu pode po glavi kot nevihtni oblaki na popoldanskem nebu: Je sploh kdaj bila moja deklica, ali pa sem si jo le naslikal v sanjah kot svojo? Ali je res vse izgubljeno, ali pa Ljubezen res zmore premagati vse, tudi potrpeti? ...
Počasi se bliža večer. Spomni se na šmarnice in odide proti cerkvi na hribu, čeprav še vedno dežuje. Zdaj mu je edina želja videti njo, njo, deklico ... ve, da bo v cerkvi kljub dežju.
Neki avtomobil ga pošteno oškropi, ko gre ob glavni cesti, tako da se spet slabe volje upira pljuskajočim mislim: Ali ne greš v cerkev samo zaradi nje? Zaradi nje, ki bi jo moral pravzaprav pozabiti in si ozdraviti razbolelo srce. Sedaj sem ji tako samo še neprijetna senca, sitnež, in vsako srečanje mi samo še razboli srce. Pobegniti bi moral, pozabiti! Zakriči si: Ustavi se! Ne nori! Utišaj srce! Bodi močan! Nič se ne zgodi. Koraka dalje, z ihto nizkega oblaka, iz katerega dobesedno lije in ki z veliko hitrostjo drvi čez polje proti hribom v ozadju. Divji veter mu hoče odnesti dežnik, na zahodu pa se naglo veča okno jasnine.
Vzpenja se proti cerkvi, naliv poneha. Ko stopi iz gozda na jaso pod cerkvijo, skozi okno v hitečih oblakih posije rumeno sonce in oblije cerkev in jaso z mehko svetlobo ...
... Pa saj tamle spredaj gre deklica! Hoče pohiteti za kito, ki se lesketa v večerni svetlobi, pa je predaleč. Vsak hip bo na stopnicah in v cerkvi ...
Zruši se v zadnjo klop, poišče z očmi kito in utone v razmišljanju. Molil bi rad, pa se le prepira s Tistim v notranjosti: Samo besede, besede, rad jo imam, razumeš?
– Pa jo res ljubiš? Veš, kaj je ljubezen? Ljubezen ni samo prejemati, ampak tudi dajati!
– Dal bi zanjo vse! Vse bi ji dal!
– Bi res dal vse zanjo, bi ji res vse dal?
– Mir, se počasi izvije iz notranjosti, tega ji ne znam dati, ne morem, ali jo s tem ne izgubim?
– Ljubezen hoče vse!
– Ampak jaz bi rad ...
– Kaj bi rad, sebičnež!
Kako, saj če gledaš tako, potem je vse sebičnost, že to, da nekaj hočeš, da bi nekaj rad, saj izpolnitev želje ti že daje nekakšno lastnino, pa naj bo takšna ali drugačna ... Kdo sploh pozna Ljubezen, ali jo morda le slutimo?
Maši sledi bolj na pol, zdaj bodo že prošnje, in ko duhovnik reče: »Zdaj lahko še vsak sam doda svojo prošnjo«, se besed oklene kot rešitve: Zanjo, Gospod, za Mojco! Prosim te!
Cerkev se je spraznila. Odhaja tudi deklica, rad bi pohitel za njo, rekel besedo, pa saj bom samo nadležen kot tale dež, razmišlja, ki zopet začenja. Ah, dež, zmočil ji bo krilo, ko pada tako z vetrom, in zbil vse cvetove s stare jablane. Naenkrat mu je žal za lepoto! Kaj ne moreš sprejeti vsega ob svojem času, kaj drviš za prihodnostjo, ki se spremeni v vsakdan, ko ga začneš živeti. Poleti boš jokal za pomladjo, kot čez kakšno leto za mladostjo, za vsem tem iskanjem, bolečino, ker boš spoznal, da je kljub vsemu lepše, kot pa če bi ti bile izpolnjene vse želje in izravnane vse poti ...
Na križišču stoji križ. Ozre se nanj in pridušeno reče: »Torej, Gospod, omili moje težke kaplje iskanj, da ji ne zbijem cveta mladosti, ampak naj bodo kaplje iskanj kot rosa, ki le poživi cvet ...«
JAVOR, Jani, Ognjišče (2011) 06, str. 52