Sem ujetnik udobja? Sem pripravljen tvegati, da se osvobodim sužnosti prijetnega počutja?

Nekoč so v daljni deželi živeli čudni ljudje. Trdo so delali od zore do mraka. Vse svoje moči so posvetili kopanju vodnjakov. Vsaka družina se je trudila, da bi naredila čim večji in čim globlji vodnjak. Ko so enkrat izkopali in zgradili vodnjak, je vsa družina odšla živet vanj. To čudno navado so prevzeli vsi vaščani.

Naj se zdi še tako čudno, a ljudje se na dnu vodnjaka niso čutili za nič prikrajšane. Nasprotno, bivališče se jim je zdelo nadvse udobno. Dovolj se jim je zdel košček modrine neba, ki so ga videli z dna vodnjaka. Zadovoljni so bili s tisto medlo svetlobo, z mirom in s tem, da jih nihče ni motil ali vznemirjal. Tako ni nihče več niti čutil potrebe, da bi šel iz vodnjaka in se sprehodil okoli po svetu. Govorili so: "Le zakaj iti ven? Saj smo že slišali, čemu je podoben svet nad nami. Tu notri je mirno in varno. Zakaj bi silili ven?"

Nekega dne pa si je mladenič, ki se je rodil v vodnjaku in je v njem zrastel, rekel: "Na smrt mi je že dolgčas stalno čepeti tukaj. Ven moram in si sam ogledati, kakšne so stvari zunaj." In res je poln poguma in želje po novih dogodivščinah splezal iz vodnjaka. Ko je videl lepoto in privlačnost sveta, je poskakoval in vzklikal od navdušenja: "Kako čudovit je svet nad vodnjakom in okoli njega! Kako poln čudes! Kako bogat! O, ko bi le naši ljudje lahko vse to videli, zagotovo bi zapustili vodnjake in prišli ven v pravo življenje!"

Navdušen se je vrnil k ljudem v vodnjakih, da bi z njimi delil veselje, ki ga je doživel, in govoril o lepoti, ki jo je videl. Poskušal jim je vse razložiti, opisati in jih prepričati. Toda brez uspeha. Nikomur se ga ni ljubilo niti poslušati.

Jezili so se nanj: "Zakaj si nas prišel vznemirjat? Zakaj kališ naš mir? Varni smo tu in udobno nam je tu. Pusti nas pri miru! Pojdi sam ven, če si tako želiš!"

Razočaran je zapustil svoje ljudi v vodnjaku. Nato je obiskoval vodnjak za vodnjakom, da bi ljudi navdušil nad lepotami, ki jih je videl. A kljub vsemu njegovemu trudu se je le nekaj mladih ljudi navdušilo in potrudilo povzpeti iz vodnjakov, da bi se sami prepričali o lepoti ter zaživeli veselo in svobodno življenje. Spoznali so, da so v življenju še večje stvari kot so udobje, mir in varnost na dnu temnih vodnjakov.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

Kakšni vrsti ljudi v resničnem življenju so podobni ljudje iz zgodbe?

Kakšen pomen imajo vodnjaki? Zakaj jih kopljejo ljudje v zgodbi? Ali obstajajo vodnjaki v resničnem življenju? Naštej nekatere! Ali imaš ti v svojem življenju kakšne majhne vodnjake?

Kaj so ljudje obupno iskali na dnu vodnjakov?

Ali ljudje, ki živijo v vodnjakih, vedo, kakšno je življenje zunaj? Zakaj? Kaj bi morali storiti, da bi resnično vedeli?

Zakaj se ljudje, ki živijo v vodnjakih, branijo, da bi jih zapustili? Zakaj se mi branimo, da bi šli ven iz naših majhnih vodnjakov?

Ali lahko živimo res srečno in polno življenje, ko živimo v votlinah vodnjakov? Zakaj?

Koga predstavlja mladenič, ki je prvi šel iz vodnjaka? Ali v resničnem življenju obstajajo taki ljudje? Ali se lahko kakšnega spomniš? Kaj te je nagnilo, da si ga omenil?

Kaj moramo storiti, če želimo zapustiti vodnjake? Kaj bi takrat ljudje govorili o nas?

Ali lahko drugim pomagaš, da zapustijo vodnjake? Kako bi to storil?

RUSTJA, Božo. Vodnjaki. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 9, str. 38-39. (ilustracija Peter Škerl)
Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 63-65.

Poletje je šlo h koncu. Zlata svetloba avgustovskega popoldneva se je razlivala nad mojo dolino. Obstal sem sredi ceste pred domačo hišo in odložil svojo staro potovalno torbo. Vrnil sem se, Bog ve, kolikokrat že; z neozdravljivim domotožjem v srcu. Potne kaplje na čelu so pričale, da je ta dan, ta vrnitev drugačna. Nemirna bolečina me je dušila, ko sem se pognal dalje z vso neznano človeško močjo. Vstopil sem v hišo. Korak se mi je zatikal, ko sem se približal njeni izbi. Na smrtni postelji je ležala moja mati. Samo en dan nama je še ostal - od vseh neštetih dni življenja, za katerega vedno upamo, da bo dolgo, dolgo.
Materin obraz je bil bled, izpit od dolge bolezni. Dihala je globoko z zaprtimi očmi. Vedel sem, da me ne sliši, a sem kljub temu rekel mirno, vdano: »Mama, vrnil sem se... zdaj bom tu... ne bojte se... vse je prav...« Njen obraz se ni zganil. Sedel sem poleg nje na rob postelje. Tam za hribom je počasi zahajalo sonce in lastovke so letale nizko nad obzorjem. Tišina je bila in čas se je ustavil. Tisoče misli je prebadalo moje človeško bistvo. Vse sem že vedel o življenju, zdaj pa sem nenadoma praznih rok; tako neskončno sam, beden, izgubljen. Globoko v meni buta čudno vprašanje: kaj je pomembno - kaj je za človeka sploh pomembno? So to uspehi, leta, dogodki, zgodovina, naša iskanja in prepričanja? Morda vera ali upanje?
V trenutku sem z lahkoto pozabil vse, kar se mi je kdaj zdelo pomembno ali vredno. Stegnil sem potno dlan in nežno pobožal mater po čelu in sivih laseh. Ura je enakomerno tiktakala na steni. Zares čudno je, da ne verjamemo, četudi gledamo - četudi čutimo ob sebi najbolj resno stvar - smrt. Izpraznil se je prostor in čas in izginile so vse zgodbe, ki sem jih napisal o človeških čustvih, o ljubezni, o blagoslovih, ki so zame vedno bili merilo naše vrednosti. Podzavestno sem znova stegnil roko in pod odejo našel materino, hladno, nemočno. Stisnil sem jo in zgodilo se je nekaj, kar sem pričakoval vse neskončno dolge dneve upanja in vere. Čeprav negibno, kakor da je že mrtva, mi je mati čvrsto stisnila roko. Osupnil sem. Nisem pričakoval. Zavedala se je moje prisotnosti, čakala je na mojo vrnitev, da mi podeli poslednji materin blagoslov. Hotel sem zajokati iz dna ranjene duše, a nenadoma je ta blagoslov v meni rodil tisto, kar blagoslovi obljubljajo: čudežen mir, nepopisno hvaležnost, večno zavezo ljubezni. Zaslišal sem neslišno glasbo večnosti, ki jo slišim vedno, kadar sem dober, ponižen, kadar verjamem v večne Resnice. Tisti stisk roke mi je obljubljal pomoč, ko jo bom najbolj potreboval, ko bom spet na poteh poslavljanja in vračanja.
Natanko vem, kaj ima vrednost v človeškem življenju, za kaj se moram boriti. Samo Ljubezen je večna!
Tisto noč sem prebedel ob umirajoči materi. Pisal sem neko vedno ponavljajočo se zgodbo o blagoslovih - ki ne bo nikoli dokončana. Mati je umrla naslednji dan. Njeni otroci smo klečali ob postelji, ko je odšla, da bi prihajala znova in znova - za iskren stisk roke, za blagoslov našemu življenju.

Stanislav. Ognjišče (2007) 08, str. 60

Od doma se odpravim zjutraj, ko je še hladno. Sonce se je šele prikazalo, počasi je prilezlo izza Storžiča in s prvimi žarki obliznilo Jelovico.
Gora pred menoj se kar naenkrat zasveti, s temno zelenih smrek je zlezla tančica poletne megle in nebo je postalo jasno, obarvano nežno škrlatno. Pogledam v tisto bleščavo in stopim na pot. Ta me pelje najprej po ozki stezi, med pohojenimi travami in nizkim grmičevjem do zadnjih vaških hiš in naprej, čez polje. Tam se ustavim, malo se oddahnem, pogledam nazaj.
Cesta spodaj je še zmerom v megli, nad mano pa sonce! Sonce in modro nebo! Obrnem se in nadaljujem pot.
Ob koncu polja zavijem levo, proti gori. Mimo velikega ribnika grem in ograde, v kateri se pasejo konji.
Ko me konji začutijo, drug za drugim dvignejo glave, zahrzajo, nemirno zakopljejo s kopiti in me zvedavo gledajo.
Lepi so, tako kot je lepo sámo poletno jutro. Spočiti, gladkih hrbtov in svetlečih nozdrvi me pozdravljajo, ko grem mimo.
Navzgor se zagrizem z vso močjo. Pot na Jelovico je ozka, koritasta, kamenje je ostro in bode skozi superge. Smreke na levi in desni šume in smola, ki se cedi po deblih, opojno diši.
V podrasti vidim malinovje, borovničevje in veliko trav. Tudi grmičevje volčje češnje je vmes, a ta še ni dozorela. Sredi praproti in visokih, suhih trav dviguje glavo z drobnimi cvetkami rumeni dimjak. Vse okoli mene kar naenkrat postane rumeno, sončno in toplo ...
Na prvi poseki se ustavim in sedem na hrapavo deblo podrte smreke. Smola še vedno diši iz njenih ran, ne bo se še tako kmalu posušila.
Dam dlan nad oči in pogledam navzgor. Zdaj se bo začelo zares! Še bolj strmo bo postalo, neba med vrhovi smrek skoraj ni več videti, duh, ki veje iz gozda, pa je prijeten, močan in me opogumlja. Ko vstanem, pomežiknem v tanek sončni žarek: skozi goste smrekove veje je pribodel na pot, zaščegetal me je po licu in po očeh, stegnem roko za njim in mu za hip nastavim obraz.
Le za hip! Počivati zdaj ni več časa!
Spet grem naprej, z neko ihto, gledam v tla, pod noge, vsak korak posebej premislim, pot je vedno bolj strma in nevarna tudi. Glasovi vasi in ceste so že daleč za menoj. V smrekah in redkih macesnih me pozdravljata krivokljun in gozdni brglez.
Visoko v vrhovih se kmalu zaslišijo glasovi kanje. Veter, ki od tam zapiha, je strašljivo glasen, kakor da bi zaplahutala krila skobca ali kragulja nad mojo glavo, se mi zdi.
Moralo bi me preplašiti, pa me ne! Vse te glasove poznam in grem dalje. Ko se gozd končno le razredči, pridem spet na čistino. Na pravi gorski travnik! Gorski travnik sije pred mano v vsej svoji lepoti. Cveti primožek in kozja brada, živo rumena šentjanževka diši ob kraju in drobni kukavičniki, vijoličnim nageljnom podobni cvetki, se zibljejo na tankih stebelcih.
Niže spodaj je kotanja. Posejana s sviščem. Njegove temno modre čaše se dvigajo iz trav, iz trdih gorskih trav, žimnatega šaša, pahljačnice in ovsike. Na travnik stopim kot na preprogo. Pogledam naprej, vidim Kredarico in del Triglava, a le za malo, kmalu ju spet zakrije vejevje. Spustim se skozi tisto vejevje, tu in tam katero vejo ujamem v dlan, pa spet spustim. Steza je ozka, zarasla z visoko praprotjo. Do pasu mi seže!
Ko stopim spet na koritasto pot, se oddahnem. Niti koraka nisem zgrešila! K lovski koči stopim malo pred poldnevom. Sedem k ograji, zasopla in premočena, vendar svet, ki se odpre pred mano, me pri priči osveži.
Gledam sotočje Save Bohinjke in Save Dolinke in ju primerjam. Dve lepi gorenjski reki leno tečeta globoko pod mano in ne vem, katera je lepša. Ne morem se odločiti.
Nad njima je zvonik cerkve v Radovljici, zadaj za njim pa mogočna gorska gmota Karavank. Stol na sredini je ogrnjen z meglicami, najvišji vrh med njimi je. Pod vrhom, pri cerkvi svetega Petra, zvoni. Zvonjenje je milo, komaj slišno. Pokrižam se in se s solzami v očeh zahvalim Bogu, da sem tu. Da lahko stojim sredi te razkošne poletne širine in mrmram molitev zahvalo, da sem srečno prišla sem gor. Tako daleč sama!
Spet pogledam okrog, pa na drugo stran. Pred mano leži svet pod Karavankami, kjer so, kakor svetleče kocke sredi zelenja, posejane gručaste vasi in mesta, vse od kranjske ravnine pa do Žirovnice. Čisto v kotu, ko se Karavanke že stikajo z alpskim svetom, se vidi nekaj svedrastih oblakov sivkastega dima z Jesenic.
Na moji levi leži Blejsko jezero. Vidim ga le del, drugo je skrito med vejami, vidim grad na skali in obrise gora nad njim. V jezerski gladini odseva sonce. Na sredi jezera pa otoček s cerkvico. Sije v poletju kakor luč, večna luč veselja.
Zvon tam milo zazvoni, zamolklo, kakor večerni ave se sliši. Potem pa kar naenkrat vse utihne. V neki posebni milini ...
Pogled mi uide na reko spodaj. Na Savo. Beli savski prod se spet zasveti v soncu, ko pogledam navzdol, in cesta proti Radovljici blešči kakor od poletne plohe oprana njiva.
Ribno, Koritno, Selo pri Bledu ... Prelepe vasi in njive in kozolci, gorenjski stogovi med njimi, stojijo kakor varuhi med klasjem in travami.
V zvoniku nekje spodaj udari četrt, verjetno na Lancovem, pogledam v tisto smer, v smeri moje vasi in Pustega gradu, ki stoji in bedi nad njo.
»Rabite daljnogled?« zaslišim prijazen glas na moji desni.
»Ne,« rečem, »moram kar takole popiti to lepoto. Prav mi bo prišla za neke druge, temnejše čase, ko ne bom več zmogla sem gor.«
Človek me začudeno pogleda in odide s svojim daljnogledom.
Odprem oči in – gora je spet pred mano. Jelovica je pred mano in poletje je tu. Še vedno je lepa, obsijana s soncem, temno zeleno listje med vejami smrek se sveti z enakim žarom. Vse tako kot včasih ...
Verjetno prav zdaj cvetijo šentjanževke, primožek in kozja brada na robu tiste jase. In v visoki praproti se dviga proti svetlobi redki, bledo rumeni dimjak. Z vej visijo zrele črne jagode volčje češnje, vse, kar so pustili požrešni drozgi. Kanje take kraje samo preletijo ...
Prav od tam nekje se prikrade čuden duh samote in minljivosti.
Potegnem ga vase, sedim in čakam. Nič se ne zgodi ...
Hoje na goro ne bom nikoli več ponovila, to vem, spomin nanjo pa prav tako nikoli ne bo zbledel.
To je pa tudi nekaj!
In vedno bom, posebej zdaj, v svoji žalosti in trpljenju, iskala moč in voljo do življenja v teh malih, a zame tako velikih rečeh.
V spominih na moje zadnje romanje na goro ...
Polona Škrinjar

Neka žena je v spominsko knjigo zapisovala vse, kar se je lepega zgodilo v njihovi družini: uspešne izpite otrok, kdaj se je možu zvišala plača, zelo lep družinski izlet in podobno. Najraje pa je zapisovala komplimente prijateljev, znancev in družinskih članov. Tako je na primer zapisala, kaj je o njej rekla štiriletna hčerka: »Ti si najboljša mama na svetu!« Zabeležila je tudi vse drobne pozornosti svojega moža do nje.
Kadar se čuti potrta, odpre spominsko knjigo in se razvedri. Knjigo v šali imenuje “moj letni sejem plemenitosti”.

Doris, (Iskrica), v: Ognjišče, 9 (2019) 23.

Pogosto spremljam nedeljsko sveto mašo na italijanski televiziji. Navadno jo daruje škof, verniki dejavno sodelujejo ne le z molitvijo in petjem. Zelo lepo se mi zdi, da darove, ki bodo postali Kristusovo telo in kri, prinesejo iz cerkve in jih izročijo v roke mašniku. Ob kakšnih posebnih slavjih prinesejo še druge darove (hleb kruha, vino, cvetje). (Stanislav)
Tako prinašanje darov je obstajalo že v zgodnji krščanski dobi. Sv. Justin († ok. 165) poroča, da prinesejo kruh in vino po skupni molitvi. Razen kruha in vina so sprejemali tudi druge darove, ki jih je nato cerkvena skupnost razdelila potrebnim. V sedanjem mašnem obredu, preurejenem po koncilskih smernicah, je rečeno, da je “hvalevredno, če kruh in vino prinesejo verniki, mašnik ali diakon pa ju sprejme na primernem kraju, da bodo položeni na oltar. Čeprav verniki ne prinašajo več za bogoslužje namenjenega kruha in vina iz svojega, kakor nekoč, vendar ohranja obred prinašanja darov duhovno moč in pomen. Sprejemamo lahko tudi denar ali druge darove, ki jih verniki prinesejo ali po cerkvi zberejo, zato je te darove treba položiti na primeren prostor, vendar ne na evharistično mizo. Sprevod prinašanja spremlja petje, ki naj traja vsaj toliko časa, da so darovi položeni na oltar.“
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 09, str.48

Imam prijatelja, ki je ateist. Neke jasne zimske noči se je povzpel na streho svoje hiše in opazoval nebo skozi teleskop, ki ga je tam postavil. Ure in ure je užival v občudovanju lune, drugih planetov in osončij. Potem mi je dejal: »Neverjetno, kako se ta nebesna telesa premikajo v tako čudovitem redu. S tem teleskopom lahko opazim vsako podrobnost na nebu. Toda nikoli mi ni uspelo opaziti Boga. Če bi bil, potem bi ga gotovo opazil.«
Neke noči sem tudi jaz s teleskopom dolgo opazoval čudoviti svet nebesnih teles in dejal sem mu: »Tudi jaz ne morem videti Boga, toda morda ima teleskop kakšno napako ...

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 28.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko je profesor Albert šel mimo cerkve, ga je kar potegnilo vanjo. Bolj sesedel kot usedel se je v eno od klopi. Nekaj časa je obsedel brez misli, potem pa je začelo kar vreti iz njega: »Gospod, le kaj še počnem na šoli?! Vse se mi drobi v nič. Moji dijaki, in prav razred, v katerega sem tako rad prihajal, so se vedli, kot da me ni v razredu. Vsevprek so govorili, se smejali in kričali, se pogovarjali po mobijih in pošiljali mesiče na vse strani. Ves nebogljen sem stal pred njimi, jih miril in prosil, naj utihnejo. Oni pa so se še naprej smejali in kričali. Samo čakal sem, da me je odrešil zvonec ...« Malo se je presedel in polglasno zavzdihnil: »Nikoli, nikoli si nisem mislil, da me bo strah stopiti v razred.«
Sedel je tam v klopi in misli so se mu začele sprehajati skozi čas.
Bolj ko je preraščal v fanta, raje je zahajal v naravo in iskal mirne kotičke, kjer se je predajal svojim mislim, opazoval drobna dogajanja okoli sebe in poslušal žvrgolenje ptic, ki so brezskrbno skakljale okoli njega. Potepanju z vrstniki in tekanju za žogo se je, če je le mogel, izognil. Ob večerih se je najraje predajal tišini. Tako nekaj popolnega kot tišina se mu je zdela samo še matematika. Vedno bolj je občudoval neskončno modrost, položeno v stvarstvo, in matematiko. Z leti ga je začela privlačevati tudi astronomija. V njej je odkril vse, kar ga je najbolj vznemirjalo: zakonitosti narave in neskončno modrost, ki je bila položena vanjo.
Nikogar ni presenetil, ko se je vpisal na matematiko in fiziko. Znanje, ki so mu ga posredovali, si je vtisnil ne samo v spomin, ampak tudi v srce. Ko je končal študij, je hotel pridobljeno učenost posredovati mladim. Vse, kar ima človek rad, mora z nekom deliti. In delil je svoje znanje in svoja spoznanja tako prepričljivo, da so bile njemu, pogosto pa tudi dijakom, šolske ure prekratke. Včasih mu res niso mogli slediti, saj je zaplaval pregloboko v svet zakonitosti, vedno pa jih je prevzemal s svojim bogatim znanjem in svojim navdušenjem. Če ga že niso popolnoma razumeli, so ga spoštovali zaradi njegove predanosti poklicu in njegovega spoštljivega odnosa do vsega presežnega. Vedno pogosteje jih je vodil na izlete, na tabore, na opazovanje nočnega neba. Ni mu bilo žal ne časa ne napora, ki ga je vlagal v svoje delo, in nikoli se ni spraševal, ali bo za vse to dobil plačilo ali vsaj pohvalo.
Leta pa so tekla.
Spreminjal se je on in spreminjali so se rodovi mladih. Da so vedno zahtevnejši in vedno težje obvladljivi, je menila večina profesorjev. Razočarano so tudi ugotavljali, da se dijaki vedno bolj borijo le za ocene, namesto da bi si nabirali pravo znanje. Vsi po vrsti so tožili, da so mladi vedno bolj nemirni in da prihajajo iz razredov vedno bolj utrujeni.
Tudi njemu je začelo vse pogosteje zmanjkovati moči. Vedno težje jih je obvladoval, vedno težje jih je navdušil za kar koli, saj jih je vedno manj zanimalo vse, kar jim je s tako ljubeznijo posredoval. Vse težje je našel pot do njih. Čutil je, da živijo v nekem svojem svetu, kamor ne spustijo nikogar. »Tako drugačni so in tako težko jih razumem,« je premišljeval. »Nekdaj smo se skupaj potrudili, da smo prišli stvarem do dna, zdaj pa...« je trpko pomislil. »Kadar se jim razlaga zdi predolga ali prezahtevna, to brez pomisleka povedo in sicer ne s preveč izbranimi besedami. No ja, po svoje je ta njihova odkritost nekaj dobrega,« jih je sam pri sebi opravičeval.
Skušal se je pogovoriti z njimi. Poslušali so ga, spremenilo pa se ni kaj prida. Vedno pogosteje se ga je lotevala misel, da postaja star in da bo to mladino vsak dan težje obvladoval. Svoje skrbi je nekoč zaupal ženi in nekaj časa mu je bilo nekoliko lažje. Ko pa se je potožil kolegicam in kolegom, so mu rekli »Misliš, da se to dogaja samo tebi?« Mlajša kolegica je priznala, da ji vse uhaja iz rok in mu rekla: »Ti imaš srečo, da se boš kmalu umaknil v pokoj, jaz pa ...«
Še sam ni vedel, koliko časa je sedel tam v klopi. Malo manj utrujen kot je prišel, je odšel proti domu.
Pri maši v nedeljo je njegovo pozornost pritegnil nagovor pred pozdravom miru. »Mir vam bodi!« je vernike nagovoril duhovnik. »S tem pozdravom je stopil Jezus med svoje učence na dan svojega vstajenja. Pred tem so bili zadnjič skupaj pri zadnji večerji. In kaj vse se je vmes dogodilo! Juda Iškarijot ga je izdal, Peter ga je zatajil, drugi pa so se, razen Janeza, poskrili. Od daleč so spremljali divjanje in kričanje nahujskane množice, ki je zahtevala Jezusovo smrt. Tem svojim strahopetnim učencem On nič ne očita, temveč jim prijateljsko reče: “Mir vam bodi!” To je božja matematike. Po njej dvakrat šest ni dvanajst, ampak, recimo, sto. Zato božjo modrost tako težko razumemo. Naj bo nekaj te matematike tudi v nas, v našem življenju. Podajmo si roke!« Kot poklicnega matematika ga je zbodla nelogičnost teh besed. »Taka matematika ne more obstajati!« je kar vzvalovalo v njem. Sosed na desni mu je podal roko in se mu nasmehnil. Vrnil je stisk roke in se obrnil k sosedu na levi.
»To je matematika neskončne ljubezni,« ga je prešinilo. Vanj se je prikradlo vzdušje zadnjih šolskih ur: nemirni razred, glasno govorjenje, pogledi, ki so govorili, da so z mislimi vse drugje kot pri pouku ... pred njimi pa on, ki bi najraje na ves glas zakričal, da mu gredo neskončno na živce.
Stisnil je še roke gospe iz klopi pred njim, ki se je obrnila k njemu. »V božji matematiki je rešitev,« je pomislil. »Naj bo dvakrat šest vsaj petindvajset! Za toliko neugnanih glav!« Vse okoli njega in v njem se je umirilo. Ko se je vračal od obhajila, se je spomnil, da bo moral jutri spet stopiti pred nepredvidljive dijake. “Gospod, stopiva skupaj!” je zaprosil Jezusa.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2013) 09, str. 50

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Kako naj razumem, da Cerkev res ne odobrava samomora, če je pa v Stari zavezi (Druga knjiga Makabejcev) taka smrt označena za častno (2 Mkb 14,37-46)? Samomor je v Svetem pismu storil tudi Savel, Juda ... V zgodovini pa je Cerkev tako strogo ravnala s tistimi, ki so naredili samomor. Kako vse to združiti?
Peter

Spoštovani Peter!
Problem samomora je boleč problem tudi slovenskega naroda, zato bom odgovor na vaše vprašanje malce razširil in nakazal sodoben krščanski odnos do samomora in samomorilcev.
Res je, da imamo v Svetem pismu nekaj zapisov o samomorih, in res je da je v Drugi knjigi Makabejcev (14,37-46) taka smrt označena za častno. Pri Savlu (1 Sam 31,3-5) in Samsonu (Sod 16,22-31) je samomor pomenil izognitev mučenju in sramotni smrti od sovražnikovih rok. Pisatelj Knjige sodnikov je Samsonovo ravnanje ocenil za hvalevredno, kot del njegovega neomajnega boja s sovražniki ljudstva, pa tudi kot poskus, da bi umrl častne smrti, namesto da bi ga umorili sovražniki. Povedati moramo, da so Judje različno sodili o dovoljenosti samomora: nekateri so mu brezpogojno nasprotovali in samomorilcev niso pokopavali na svojih pokopališčih, drugi pa so ga v izjemnih primerih dovoljevali kot dostojanstven izhod iz brezupnega položaja. Ta nauk je izhajal predvsem iz Talmuda, zbirke pisanih diskusij med rabini, ki je nastajala od leta 100 pred Kristusom do 5. stoletja po Kristusu. Talmudski napotki so celo zahtevali samomor, če je obstajala možnost, da bi bil Jud prisiljen v malikovanje, spolni greh ali umor. V 2. Mojzesovi knjigi, ki je starejša od Talmuda, pa je izrecno zapisano: »Ne ubijaj!« (2 Mz 20,13) in ta božja zapoved vključuje tudi prepoved samomora.
Evangelist Matej omenja samomor Juda Iškariota, ki je nad svojim dejanjem izdajstva obupal (Mt 27,5). Tudi Apostolska dela prinašajo poročilo o ječarju, ki je stražil ječo v Filipih v Makedoniji in je hotel narediti samomor, ker so se med molitvijo jetnikov Pavla in Sila vrata ječe odprla in so jetnikom odpadle verige. Zato je ječar “izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili” (Apd 16,27). »Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: “Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!”« (Apd 16,17). Ječar si je premislil in se še isto noč “dal krstiti z vso svojo družino” (Apd 16,33).
V novozaveznih primerih je bil vzrok za samomor Juda Iškarijota obup nad posledicami izdaje svojega Učitelja, ječar v Filipih pa se je ustrašil zaradi posledic, ki bi lahko sledile, če bi jetniki, ki jih je moral stražiti, ušli iz zapora. Nova zaveza samomora v nobenem primeru ne odobrava, ampak ga samo omenja kot dejstvo ali naklep.
Krščanstvo pa prav od začetka samomor kategorično odklanja, saj je človekovo življenje sveto in pripada samo Bogu in je njegova last. To ne velja samo za življenje drugega, ampak tudi za naše lastno življenje, ki nam je zaupano. Bog nam ga je podaril in samo on ga lahko vzame. Obstaja pa tudi, čeprav zelo redko, tako imenovani “altruistični samomor”, junaško žrtvovanje lastnega življenja, da bi rešili življenje drugega (nosečnica, da bi otrok preživel, reševanje bližnjega, četudi je verjetnost lastne smrti).
Samomor nasprotuje naravnemu nagnjenju človeškega bitja, da svoje življenje ohranja in ga vzdržuje. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, glede katerih ohranjajo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga. Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo le oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.
Seveda so tudi danes lahko različni vzroki za samomor: obup, velik strah ali zaskrbljenost pred preizkušnjo, hude psihične motnje, kar lahko pospeši odločitev za samomor in tudi zmanjša samomorilčevo odgovornost. Človeku, ki je v skušnjavi samomora, smo dolžni pomagati, da bo vedno bolj odkrival sam sebe, svoje osebno dno in v njem vedno bolj izkušal, kako ga trpljenje, če ga sprejema, utrjuje in mu krepi pogum. V kristjanu je ta povezava zedinjenje z Jezusom Kristusom, z njegovim trpljenjem in vstajenjem.
Človek je dolžan, da, če je mogoče, samomor prepreči. To izhaja iz dejstva, da je poskus samomora po večini, če že ne v vseh primerih, obupen krik po večji pozornosti in večji pomoči. Iz tega ne izhaja samo dolžnost, da samomor preprečimo, ampak še bolj nujno dolžnost, da ga že vnaprej preprečimo z jasno, k bolnemu človeku usmerjeno ljubeznijo. Odkriti je treba globoke vzroke in jih, kolikor je mogoče, odstraniti. Voditelji družbe so dolžni iskati vzroke za samomor tudi tako, da zboljšujejo družbene razmere.
Država in civilna družba in ne samo Cerkev, se vse bolj zavedata zla samomora. Podobno kot zlo mamil in alkohola tudi skeleča rana na človeškem in narodovem tkivu zaradi samomora povezuje številne ljudi dobre volje, da bi s svojo pomočjo zmanjšali število samomorov. Tudi pri nas je vse več posameznikov in združenj, strokovnjakov in prostovoljcev, ki bi radi ljudem s samomorilnimi nagnjenji pomagali (116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan) 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj) 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan), saj smo Slovenci na žalost v vrhu lestvice samomorilcev. (leta 2017 si je pri nas sodilo 411 ljudi, 40 več kot leta 2016 - op. adm.)
Kristjani, ki zavračamo samomor, samomorilcev ne moremo obsojati, saj tudi tukaj velja, da je treba obsojati greh in ne grešnika. Prav tako ne smemo obupati nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje. Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje. Zato Cerkev moli tudi za tiste, ki so si vzeli življenje, in prosi Stvarnika, da bi pokojnega osvobodil vezi greha in ga sprejel v onstransko kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru. Kristjani upamo, da Kristus, ki je umrl za odrešenje vseh ljudi, lahko tudi samomorilcem podeli luč, ki nikoli ne ugasne, dan, ki ne bo imel zatona in življenje, ki ne bo imelo konca.
Če je Cerkev včasih strože ravnala glede samomorilcev, je to bilo zato, ker je verjetno preveč poudarjala objektivno zlo samomora in se premalo vživljala v konkretnega ranjenega človeka ali v človeka z patološko zoženo duševno zavestjo in zato manj odgovornega za nekatera njegova, tudi samomorilska, dejanja. Kristusovo opozorilo: »Ne sodite, da ne boste sojeni,« velja tudi za naš odnos do samomorilcev.
Ena izmed prošenj v obredniku Krščanski pogreb se glasi: »Gospod, tudi nam odpusti, če pokojnemu nismo bili v duhovno oporo.«
Ljudje s samomorilskimi nagnjenji nas vabijo, da bi jim bolj zavzeto prisluhnili, svetovali strokovnjaka, da bi jim pomagal, kristjanom pa pokazali tudi na Kristusa, ki je doživel pred velikonočnim jutrom veliki petek.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče (2012) 2, str. 54