Po drugi svetovni vojni je v Evropi in v ZDA nastopila izjemno delavna generacija. Bila je sposobna velikih žrtev, gnalo jo je upanje, iz vojnih ruševin je dvignila gospodarsko napredno in demokratično družbo, ki je kmalu postala vzgled celemu svetu. Zatem je nastopila bolj izobražena generacija, zaznamovana s spolno revolucijo in drogami, fizično delo ji je postalo vse bolj tuje, težko delo so namreč začeli opravljati stroji in poceni delovna sila iz tretjega sveta, v vzgojni teoriji je zmagala permisivnost. Po letu 2000 se je permisivna generacija že začela izčrpavati, nastala je nekakšna postmoderna praznina, ki jo je zapolnila potrošniška stihija z revolucijo mobilnih telefonov na čelu ter ideologija politične korektnosti vključno s t. i. snežinkarstvom (snowflake generation – rod brezkrvnih, krhkih in občutljivih). Zdaj smo na pragu tretje generacije, ki bo, kot kažejo trendi in dogodki iz velikega zahodnega sveta, manj votla, manj snežinkasta, bolj radikalna, morda celo surova in tolerantna do nasilja.
Človek bi se tem spremembam čudil, če ne bi vedel za misli starogrškega pesnika Hesioda, katerega povzetek najdemo v delu Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba. Hesiod v okviru zgodb o nastanku sveta govori o tem, kako so bogovi ustvarjali človeštvo. Najprej ustvarijo t. i. zlati rod, ki je zelo delaven in se odreka užitkom. Ker vidijo, da preveč gara, ga ukinejo in ustvarijo nov rod, srebrni, ki je manj delaven, zelo uživaški, časti večno mladost, otroci izjemno dolgo živijo pri starših, ker so krhki, na pragu samostojnosti umrejo. Tudi srebrni rod bogovom ne velja, zato ga odstranijo in ustvarijo tretji rod, bronasti, ki je mišičast, namesto zelišč hoče jesti le meso, v obnašanju je surov. Bronasti rod je grob in nasilen, uveljavlja pravico močnejšega.
Dandanašnji se v resnici zdi, da srebrni rod odhaja, prihaja pa bronasti. Politična korektnost in sanjaški pacifizem, značilna za odraščajoče okrog leta 2000, dajeta prostor idejni in verski radikalizaciji, sovražnemu govoru, manipulaciji, grožnjam, uličnim nemirom, nasilju. Zlasti za slednje, za nasilje, se zdi, da postaja že kar politično privlačno. Zakaj?
Znameniti italijanski filozof Gianni Vattimo, oče t. i. šibke misli, je že pred leti opozarjal, da razsvetljenstvo, kljub svojemu poudarjanju razuma in strpnosti, ni rešilo problema nasilja. Ker ga ni rešilo, čeprav je napovedovalo, da ga bo, ljudje manj verjamejo v razumne in strpne rešitve. Bolj sociološka razlaga za vzpon levo-desnih populizmov in surovosti pravi, da se je v zadnjih desetletjih oslabila vloga klasičnih političnih strank, sindikatov, kulturnih ustanov, tudi religij. Ljudje v teh sredinah ne najdejo svojega mesta, skozi te sredine svojih stisk in težav več ne rešujejo. Pred kapitalistično-finančnim Molohom so boljkone sami. Bodimo konkretni: Gorenje odpušča delavce. Kaj lahko naredijo stranke, sindikati, kultura, religija, da do tega ne pride? Praktično nič. Ker je na marsikaterem področju tako, se vse več ljudi spogleduje s skrajnostmi, s populizmi, z akcijo, ki diši po surovosti in nasilju.
Po delavnem rodu (zlatem) je prišel razvajen in snežinkast rod (srebrni), bo zdaj nastopil surovi rod (bronasti)? Bo obveljalo sosledje, ki ga opisuje že antična mitologija? V to kristjani ne smemo verjeti. Ni nam dovoljeno, da bi rekli, češ, grobost in nasilje sta naravna, češ, pride čas, ko ne gre drugače. Ni nam dovoljeno iti na ulice, brcati v smetnjake in razbijati izložbe. Mi nismo otroci Usode, da bi nas zgodovinski dogodki metali sem ter tja in nas v določenem trenutku spremenili v nasilneže. Češ, čas surovosti je, saj ne moremo ne biti surovi tudi mi. Temveč smo otroci Besede, ki tudi v času hujskanja in besnila verjamejo v dialog, dogovor, spravo, skupno načrtovanje, demokratično kulturo.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 7, str. 3.
Noč se je prevesila v drugo polovico. Bila je še trda tema, prepojena s tišino. Kljub zunanji tišini in miru ni mogel zaspati. V njegovi notranjosti je močno vrelo, na dušo so trkale besede maminega pisma. Utrujen se je obračal v postelji, na silo zapiral oči, prešteval do deset in nazaj ter si v mislih prepeval priljubljeno staro uspavanko, a spanja od nikoder. Noč se je vlekla in vlekla. Zdelo se mu je, da ji ne bo konca. Vsega nemirnega je neka skrivnostna sila dvignila z ležišča. Prižgal je nočno svetilko in segel pod vzglavnik po mamino pismo. S tresočimi rokami ga je razgrnil pred seboj. Čeprav ga je znal že skoraj na pamet, je znova bral vrstico za vrstico.
- Dragi sin!
Pol leta je že minilo od tvojega nenadnega odhoda od doma, meni pa se zdi, da te ni že celo večnost. Ves ta čas sem upala, da se boš vrnil ali vsaj prišel kaj pogledat svoje starše. Od tebe pa ni nobenega glasu. Naju z očetom z vsakim novim dnem vse močneje boli srce, naš dom je vedno bolj mračen in prazen. Dragi sin, bliža se tvoj osemindvajseti rojstni dan. V pričakovanju tega dne tvoj oče in tvoja mati še težje občutiva osamljenost in zapuščenost.
Dragi Lovro, ali je bilo res potrebno, da sta se tistega nesrečnega dne z očetom tako hudo sprla in da si, do kraja prizadet in užaljen, odšel od doma? Priznam, da si imel prav ti in ne tvoj oče. Mlad in napreden kmetijski strokovnjak si in veš, da bi bilo nujno na našem posestvu nekatere stvari posodobiti, oče pa hoče delati vse po starem. Toda, dragi sin, moral bi upoštevati, da je oče takrat že bolehal in se ni mogel obvladovati, da je v pogovoru s teboj tako vzkipel. Njegova bolezen se počasi, a nezadržno slabša. Zdravniki mu ne dajejo nobenega upanja. Zadnje čase povečini poležava, pridejo trenutki, ko ne ve več sam zase. Moj dragi sin, prosim te, pridi k očetu, da bo on odpustil tebi, ti pa njemu. Pa tudi meni odpusti, ker takrat nisem potegnila s tabo. Mislila sem, da bomo zvečer pri mizi zgladili spor, toda tebe ni bilo več doma.
Včasih me prešine misel, da tvoja jeza na očeta ni edini razlog, da si vse te mesece tičal v mestu in se nisi hotel pokazati v domačem kraju. Prepričana sem, da je posredi ljubezenska zveza, iz katere si izšel kot poraženec. Verjemi mi, dragi sin, take stvari se prebolijo in se pozabijo. Nikoli pa ne boš mogel pozabiti, kako dobro dekle si imel. Takšne, kot je Lucija, ne boš našel nikoli več!
Dragi sin, prosim in rotim te, vrni se domov! Če ne prej, pridi vsaj naslednjo nedeljo, da bomo za tvoj rojstni dan spet skupaj, kot smo bili vedno do zdaj. Z očetom te hrepeneče pričakujeva... In še nekdo te pričakuje; kdo je to, naj zaenkrat ostane skrivnost. Toda če ti je ostalo še kaj zdrave pameti, boš zaslutil, za kaj gre. Mislim, da je tvoja sveta dolžnost, da se vrneš domov!
Pozdravlja in pričakuje te tvoja mama.
Položil je pismo na svoje prsi in ga z obema rokama trdno priklenil nase. Pomislil je na očeta in mamo. Močno ga je zabolelo pri srcu. Dobro je poznal njuno zgodbo o tem, kako dolgo sta ga pričakovala. Mama je prvega otroka izgubila kmalu potem, ko je zanosila. Potem sta z očetom dolgo čakala in upala. V vseh tistih letih sta spoznavala, kako prazen je dom brez otroškega smeha in joka in prestajala sta vso kalvarijo bojazni, da morda ostaneta za vedno sama. Šele po desetih letih se jima je nasmehnila sreča. Rojstvo sina je bil največji blagoslov, ki jima ga je podaril Gospodar življenja. Skrbno sta ga vzgajala v delovnega in poštenega človeka. Brezmejno sta ga ljubila.
Ko je pomislil na Lucijo, ga je še huje zabolelo pri srcu. Iz sosednjega kraja je bila. Na videz sta se poznala že kot otroka. Ko sta odrasla, je njuno poznanstvo preraslo v iskreno prijateljstvo, nato pa je vzklila ljubezen. Čutila sta, da drug brez drugega ne bosta mogla živeti. Začela sta se pogovarjati o poroki. Gotovo bi bil zdaj že skrben gospodar lepega hribovskega posestva s čudovito ženo ob sebi, s katero bi morda vzneseno pričakovala novega družinskega člana, če se tok načrtovanih dogodkov ne bi zasukal v drugo smer. Na praznovanju sodelavčevega rojstnega dne je spoznal Rosano. Mlada lepotica ga je tako dolgo vztrajno obletavala, da je naposled izgubil glavo. Iz mesta je bila, gosposka, vzvišena in izredno lepa. Začela sta se sestajati. Kmalu zatem se je doma hudo sprl z očetom, kar je bil povod za odhod od doma. V mestu si je poiskal skromno stanovanje, da sta lahko bila z Rosano čim več skupaj. Po začetni slepi zaljubljenosti je začel vse bolj spoznavati, da dekle ni zanj. Preveč različna sta bila po naravi, premalo podobnih interesov sta imela za skupno življenje. Med njima so se začeli majhni prepiri, ki so postajali vse hujši, dokler niso izzveneli v klavrnem koncu njune zveze.
Ta vihrava ljubezenska zveza, spor z očetom, beg od doma so bili kruti dogodki, ki so ga hudo prizadeli. V svoji takratni značajski šibkosti se jim ni znal izogniti. Zavedal se je, da jih bo prebolel šele čez daljši čas, pozabiti pa jih ne bo mogel nikoli. Trudil pa se bo, da zopet postane dobri stari Lovro, kakršen je bil prej: pošten, pokončen in močan.
V trenutku se je odločil. V potovalko je zmetal nekaj najnujnejših stvari, se praznično oblekel, zaklenil za seboj vrata stanovanja in odhitel na prostor, kjer je imel parkiran svoj avtomobil. Bilo je zgodnje nedeljsko jutro. Na jasnem nebu se je na vzhodu risalo zlato sonce in obetalo čudovit dan.
Počasi je vozil skozi mesto, šele ko je zavil na podeželsko cesto, je pospešil vožnjo. Čez dobre pol ure je bil že doma. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta, kakor da bi starši slutili, da pride. V veži se je srečal z mamo. Brez besed ga je prisrčno objela in komaj zadrževala solze sreče. Očeta je našel v dnevni sobi. Ležal je na kavču in zrl v strop. Sedel je k njemu. Poiskal je njegovo roko in jo stisnil v svojo. Prestrašil se je, tako brez življenja je bila. Počasi in premišljeno, tehtajoč vsako besedo posebej, je izrekel: »Oče, naj bo pozabljeno in odpuščeno, kar je bilo med nama... Ne vem, kaj me je prijelo, da sem vaju zapustil. Žal mi je. Glej, zdaj sem se vrnil, vrnil za vedno!«
Povedal je, kar mu je ležalo na srcu. Globoko se je oddahnil. Tedaj je začutil, da mu je oče stisnil roko in se zazrl vanj. Nič obsojajočega ni bilo v očetovih očeh, le tiho veselje je sijalo iz njih. Sina je to pomirilo. Vlilo mu je pogum in moč. Kot bi imel krila, je poletel iz hiše in se naglo odpeljal.
Vozil je po vijugasti hribovski cesti mimo njiv, sadovnjakov in redkih hiš. Odkar je pred šestimi meseci jezen zbežal od doma, se ni več vozil tod. Pri srcu ga je stiskalo od bolečine. Negotovost ga je grizla in hromila. Pred gozdom je zavil na ozko pot, ki je vodila do skromne hiše. Izstopil je in skrušen ostal ob avtomobilu. Dolgo je čakal. Potem jo je zagledal: prišla je iz hiše in obstala na pragu. Bila je utrujena in bleda, toda iz njenih oči je sijal neki poseben žar. Ogrnjena je bila s širokim, lepo izvezenim modrim pledom. Pod njim so se razločno videli obrisi skrivnosti, ki je utripala pod njenim srcem.
Skoraj bi se zgrudil od presenečenja. »Lucija, spoznal sem, da te brezmejno ljubim. Brez tebe zame ni sreče v življenju. Odpusti mi, če moreš!« je skoraj kriknil. Potem pa ni mogel spraviti iz sebe nobene besede več.

V kuhinji je bilo tiho in mirno. Sedeli so za mizo po prazničnem kosilu. Skozi odprto okno je sijalo opoldansko sonce. Mir je preplavljal štiri duše, tiha radost je sijala iz njihovih oči. Srca so poskakovala v veselem pričakovanju novega člana družine, ki se jim bo kmalu pridružil.
Lovro je pogledal po očetu in mami in z očmi obstal na svojem ljubljenem dekletu. Mnogo skrbi in žalosti jim je povzročil, a iz njihovih ust ni slišal niti besedice obsodbe. Hvaležen jim je bil za to. Tudi sam je molčal. V svojem srcu pa se je iskreno pokesal in se zaobljubil, da bo poslej vzoren sin, predvsem pa ljubeč in zvest mož ter skrben oče.
Nives Sitar, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 07, str. 53.
Večkrat se sprašujem, ali nismo skrenili s poti? V mislih imam prve kristjane, tiste, ki so se srečevali ob lomljenju kruha v imenu Jezusa Kristusa. Vse tiste, ki so bili dober zgled sobivanja s človekom in so tako pritegnili k tej novi skrivnosti vere tudi vse druge. Kdo bo rekel: “Danes so drugi časi.” Ne vem, če so drugi časi. Časi so vedno enaki. Vprašanje je le, kje je človek izgubil stik z Božjim?
Koliko strmih poti so prehodili sveti in blaženi. Njihove poti svetijo v času, ki ne mine, nam dajejo moči in volje, da zmoremo dalje. Ali smo ponosni na to, kar so gradili naši predniki? Slovenija je res nekaj posebnega. Skoraj na vsakem griču je cerkev. To je bogata verska in kulturna dediščina naroda. Naši predniki so s tem pokazali, da je mogoče težke čase premagati z molitvijo. Vse to, da bi zmogli tudi danes prinesti svoj križ in ga položiti pred oltar, da bi lahko začutili trenutek odpuščanja pred Jezusom pod podobama kruha in vina. Moti me, da bi nekateri v naši državi to radi obdavčili.
Noben davek na sakralni objekt ne bo rešil države iz krize. Verjamem pa, da v težavah pomaga iskrena molitev. Tudi če bi vse cerkve obdavčili ali bi jih podrli, verjamem, da bi krščanstvo preživelo in naprej oznanjalo vstalega Kristusa. Iskreno se moramo truditi, da ohranimo to, kar nam je sveto in to je naša vera.
Ena od hčerk me je, ko je bila stara šest let, vprašala: »Mami, zakaj pa ljudje hodijo v tiste omare?« V mislih je imela spovednice v cerkvi. Poskušala sem ji odgovoriti preprosto: »Zato, ker v tistih omarah pustijo vse, kar je bilo slabega in težkega. Ven pa pridejo očiščeni in lahko začnejo na novo.«
Da bi te naše ‘omare’ ne samevale, ampak bi bile vedno obiskane ter bi iz njih prihajala luč usmiljenja, to bi želela vsem nam kristjanom.
Našim prednikom moramo biti hvaležni, da so nam posredovali vero. Vsak kamenček v mozaiku prizadevanja za dobro nas bogati in lepša našo podobo pred Bogom in pred ljudmi.
Marjeta Debevec
Če gledamo na to, ker se dogaja okrog nas, nam pride na misel, da je res kot praviš, da “smo izgubili stik z Božjim”. Če primerjamo, kako so svojo vero doživljali naši predniki, je to še bolj očitno. Zanimiva primerjava: in prvi kristjani? Vemo, kako so oni osvajali s svojim zgledom. Niso se razlikovali od drugih ljudi ne po obleki, ne po jeziku, ne po izobrazbi. Tako predstavlja kristjane Pismo Diogenetu, krščanski spis iz 2. stoletja. Osvajali so svoje sodobnike s svojim načinom življenja. Med seboj so si izkazovali ljubezen. Že Jezus sam je napovedal: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13, 35). Če bi med nami kristjani vladali taki odnos, kot so med prvimi kristjani, bi tudi danes imeli enake uspehe. Ljudje so naveličani lepih besed, ki se ne uresničijo. To vidimo bolj kot kdajkoli. Politiki nas obsipavajo z lepimi obljubami, zlasti ko se bližajo kakšne volitve. In ljudje jim ponovno in ponovno nasedajo. Po volitvah se nihče več ne spominja, kaj je obljubljal. Zato so danes ljudje razočarani in ne verjamejo več nikomur ali sploh ne gredo na volitve. To je sicer popolnoma zgrešena poteza, ker s tem pustijo, da zmagajo tisti, ki znajo lepo govoriti, in ne tisti, ki so pošteni. Morali bi vsakega voditelja presoditi po tem, kar je do sedaj storil dobrega. Toda to je za mnoge že preveč naporno in se izgovarjajo: saj je vseeno. In tako govorijo tudi kristjani, ki bi se morali še bolj zavedati, kako važno je voliti tiste, ki bodo držali besedo. Zakaj je tako malo kristjanov, ki se spustijo na politično prizorišče? To je sad prepričanja, da ni mogoče ničesar narediti. Resno delo zahteva trud in odrekanje, na vsakem področju, tudi na politične? Če osovraženo besedo ‘politično’ zamenjamo z ‘javno dobro’, bi marsikdo dvakrat premislil. Res je, da sedemdeset let nismo mogli vplivati in dati svojega glasu za ‘javno dobro’, sedaj, ko je to možno, pa se rajši umaknemo in ‘privatno’ kritiziramo, kako je vse narobe.
Že sedaj, ne da bi čakali na volitve, lahko storimo to, kar praviš o posnemanju naših prednikov. Kaj vse so zmogli. Zmogli bi tudi danes, kot praviš, “prinesti svoj križ in ga položiti pred oltar, da bi lahko začutili trenutek odpuščanja pred Jezusom pod podobama kruha in vina”. Iz krize nas ne bo rešil noben davek na sakralni objekt. Iz krize nam lahko pomaga molitev. Zato so naši predniki zidali in tudi mi zidamo cerkve. V župnijskih cerkvah je prisoten živi Jezus Kristus, ki je hotel ostati med nami po podobo kruha . Zaradi njega so tudi ‘omare’, ki nam vrnejo našo notranjo lepoto. Danes so morda manj obiskane, ne ‘pokajo po šivih’ ampak so potrebne, da dobimo odpuščanje in lahko prejmemo tudi Njega pod podobo kruha.
Kje je sodobni človek izgubil stik z Bogom, se sprašuješ. V trenutku, ko si je ustvaril prevaro, da Boga ne potrebuje, da je on sam sebi bog! In kaj je temu sledilo? Dve svetovni vojni z več kot sto milijonov mrtvih. In kot je rekel papež v Sarajevu, dejansko živimo v tretji svetovni vojni, le, da se ta dogaja po koščkih. Morda se nam ne zdi tako strašna, ker je zaenkrat daleč od nas. Doživljamo jo preko televizije. Vendar za vsakega človeka pridejo dnevi trpljenja od bolezni, pomanjkanja, osamelosti in zapuščenosti. Na koncu pa neizogibna smrt. Tej ne uide nihče. Ali se takrat človek, ki je izgubil ‘stik z Bogom’, lahko reši brez njega? To si lahko samo domišlja, če je duhovno popolna slep, ker mu razum ne zna več seštevati, odštevati, deliti in množiti. Tako stanje pa je najbolj podobno smrti. Smrt pa pomeni tudi obračun: kako in za kaj si živel.
Kristus nam je odgovoril na ta vprašanja v svojem evangeliju in govori tistim, ki iščejo resnico: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,23). Na kakšen način? Jezus odgovarja: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Jn 14,6). Zato je za nas kristjane Jezusov evangelij tako trdna podlaga za naše življenje in odgovor na skrivnost naše smrti. Na ta vprašanja mora vsak iskati trden odgovor. Če ne bi bilo tako, ali bi ena milijarda in pol ljudi, in to v najbolj razvitih delih našega planeta, vzela ta evangelij kot svoje vodilo?
Lahko smo veseli, da pripadamo tej poldrugi milijardi ljudi in ne med preostalih šest milijard in pol, ki nimajo tega trdnega temelja.
oče urednik Franc Bole
Pred leti sem diplomirala in takoj začela iskati službo. Težko je bilo kaj najti, odpravila sem se na vse konce naše ljube domovine in opravljala različna dela, toda kljub temu, da se res trudim, česa stalnega in tudi moji izobrazbi primerno plačanega nisem dobila. Tako moram še vedno živeti na ramenih svojih staršev, ki mi pomagata s svojo pokojnino. Narobe svet. Včasih so otroci staršem v zameno za njihov trud in pomoč v času študija, omogočali brezskrbno starost … Še huje je, če začnem razmišljati, kakšna je pravzaprav moja prihodnost. Če sem nekoliko cinična, potem bi bilo najbolje, da grem na ulico in v eni noči zaslužim toliko kot zdaj z velikim trudom v pol leta, ali pa naj končam to ubogo življenje, vsaj ne bom v nadlego drugim?
Večkrat razmišljam o tem, še največkrat sredi meseca, ko ostanem čisto brez pribite pare in mi morajo starši pomagati poravnati stanarino. Včasih je bilo tako, da so mladi ljudje lahko načrtovali svoje življenje, s pomočjo staršev so se izšolali, si našli življenjskega sopotnika, se zaposlili in potem ustvarili družino. Danes si pa lahko mlad, lep, privlačen, poln idej, izobražen, iznajdljiv …, če nimaš dovolj pod palcem ali bogatih stricev, je vse zaman. Ko je zelo hudo, pa mi veter vsak dan prinese še bolj črne oblake. Res sočustvujem z vsemi delavci, ki so prišli v obljubljeno deželo Slovenijo, dobili delo in so zdaj razočarani ostali brez vsega, tudi brez zasluženega denarja. Toda kako naj jim pomagamo, ko si še sami ne moremo. Počasi pa postajam kar očitno nejevoljna in ljubosumna na cigane in druge tujce, ki imajo službo in stanovanja, hiše. Verjamem, da bi morala biti kot zgledna in dejavna katoličanka bolj usmiljena. Toda, verjemite mi, ni lahko biti, ko vidiš, kako vsak dan kršijo tvoje pravice, da ti potem konec meseca dajo vedeti, da ti dajejo miloščino.
Seveda imam svoje mnenje tudi do naše pomoči drugim narodom: Grčiji, Irski, in državam v tretjem svetu … zakaj dajati denar, poskrbimo raje za to, da bi se ljudje v tretjem svetu izobrazili, da bodo znali sami upravljati s svojim premoženjem, živeti v družbi in znati tudi omejiti porabo … Tudi jaz klošarju, ki je že rahlo okajen, ne dam denarja, ampak mu kupim sendvič …
Morda boste rekli, da sem preveč črnogleda, preveč kritična in da je v meni premalo ljubezni do bližnjega, a vseeno preberite moje pismo in vsaka vaša beseda mi bo zelo prav prišla …
Mihaela
S pozornostjo sem prebral vaše pismo in želim ostati z vami duhovno povezan. Čutim vašo stisko in hkrati vašo notranjo moč, ki vam je dala pogum, da ste izrazili svojo stisko in da kljub črnim oblakom vendarle še upate, da sonce obstaja. V tem vidim vaš pomemben delež pri opogumljanju mnogih, ki se nahajajo v podobnem položaju in o njem ne upajo spregovoriti.
Z vami sem solidaren v prepričanju, da se vaša situacija ne bi smela zgoditi, ne vam ne mnogim, katerih glas ste s tem pismom postali, ker delijo vašo stisko. Bog si takšnega sveta ni želel, ko ga je ustvaril in nas na njem. Najgloblji vzrok vsake podobne stiske in krize, v sedanjosti ali preteklosti, je greh, ki korenini v izvirnem grehu, ki nam je zapravil raj. A kar se mi zdi najpomembneje, Božji odziv je bil takoj napoved rešitve iz nastalega stanja. In ta obljuba velja tudi za današnjo krizno in v marsičem krivično stanje. Zato je prav, da v vsakem trenutku, tudi najhujšem, osebno ohranjamo upanje, ki nas varuje, da bi padli v obup. Vse te elemente najdem tudi v vašem pismu.
Kot predsednik Slovenske karitas praktično vsak dan sprejemam sporočila o težkih zgodbah, ko na primer prej dobrotniki Karitas postajajo praktično čez noč prejemniki pomoči. Nemoč, sram in večkrat tudi jeza kar sami vzniknejo v duši ob takšnih primerih. Zato je v takšnih primerih še bolj od materialne pomoči pomembna človeška bližina, opora rame bližnjega, kjer se je mogoče tudi človeško odpočiti. Verjamem, gospa Mihaela, da vam je težko, ko ne morete materialno pomagati tistim, ki prosijo pomoči. A bi vam rad dal malo poguma in vas spomnil, da imate še veliko drugega, kar lahko podarite. Imate svojo bogato notranjost, ki jo vaše pismo razodeva. Lahko postanete tudi prostovoljka pri Župnijski karitas ali kje drugje, kjer boste lahko dajali poguma tistim, ki doživljajo podobno kot vi. Gotovo boste to storili še bolj občutno in uspešno kot nekdo, ki podobne izkušnje, kot jo imajo ljudje, ki prihajajo po pomoč, sam še ni imel. Sam verjamem reku, ki je vzniknil iz modrosti vere, da kjer se zapro vrata, Bog odpre okno. Zato vas še enkrat, in po vas vse, ki so v podobnih stiskah, spodbujam, da premagajte skušnjavo, ki v stiski sili, da bi se vaše srce zaprlo. Nasprotno, odprite ga, saj imate vedno nekaj, kar lahko podarite. In prepričan sem, da se bo ob skupnem iskanju odstrlo kakšno okno tudi za vašo boljšo prihodnost.
TURNŠEK, Marjan.(Pisma). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 2, str 54-55.
ob obletnici požiga Narodnega doma v Trstu
Leta 2020 smo obhajali stoletnico dveh dogodkov, ki sta bistveno vplivala na življenje Slovencev na naši zahodni narodnostni meji. Gre za požig (13. julija 1920) Narodnega doma, mogočne palače, osrednjega sedeža slovenskih ustanov in organizacij v Trstu in za sklenitev Rapalske pogodbe med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevino Italijo 12. novembra 1920. Spomniti bi se morali sicer tudi stoletnice koroškega plebiscita 10. oktobra 1920 na severni meji.
Tako Rapalska pogodba kot koroški plebiscit sta odločala o državni pripadnosti ozemelj, ki so bila od davnine poseljena s Slovenci in na katerih so se razvila kulturna, družbena, gospodarska, politična središča, ki so bila zelo pomembna za slovenski narod. Ker jih je takrat od glavnine odtrgala nova državna meja, poleg tega pa so se znašla v zelo nenaklonjenem okolju, je to negativno vplivalo na ves razvoj našega naroda.
Je pa pri tem pomembna razlika: s koroškim plebiscitom se je končalo negotovo obdobje vojaških bojev za severno mejo in različnih začasnih uprav, Rapalska pogodba pa je le potrdila stanje, ki je nastopilo s koncem prve svetovne vojne na našem koncu, 3. novembra 1918, in z italijansko zasedbo Primorske ter delov Notranjske in Gorenjske.
Požig Narodnega doma je le najvidnejši izraz tega, kar so Primorci skupaj z istrskimi Hrvati doživljali že pred uradno priključitvijo Italiji, in napoved trpljenja pod fašizmom.
ENO JE NAROD, DRUGO DRŽAVAKo danes razmišljamo o teh obletnicah in o položaju Slovencev v sosednjih državah, moramo vedno imeti pred očmi dejstvo, da smo vsi deli istega naroda in da je bil naš razvoj skupen do leta 1918. Izjemi sta bili dve. Beneška Slovenija je bila od leta 1420 pod Beneško republiko, po polstoletnem avstrijskem premoru pa je že od leta 1866 znotraj meja italijanske države. Slovenci v Prekmurju in Porabju pa so bili v madžarskem delu dvojne monarhije. Drugače pa smo od oblikovanja modernih narodov prek protestantske reforme, kmečkih puntov, razsvetljenstva in pomladi narodov do konca prve svetovne vojne kljub razlikam med posameznimi pokrajinami skupno rasli z istim knjižnim jezikom, z obče spoštovanimi pesniki in pisatelji, s sorodnimi verskimi, kulturnimi, socialnimi in političnimi gibanji.
Slovenci, ki živijo v državah z drugačno narodnostno večino, znajo razlikovati med narodnostjo in državljanstvom, a tudi Slovenci v nekdanji Jugoslaviji so to znali. Danes pa se pri mnogih v Republiki Sloveniji ta občutek izgublja, kot da so pravi Slovenci le njeni državljani. S tem pa le obubožamo svojo narodno skupnost, ki sega preko državnih meja (kot tudi v izseljenstvo) in se seveda tam prepleta zdaj s tem zdaj z onim sosednjim narodom, kar pa lahko bogati skupno narodovo zakladnico.
Ko prihajamo med Slovence za mejo, torej ne gremo na tuje. Z združevanjem Evrope bi moralo biti to še bolj samoumevno, saj smo prvič v skupni meddržavni zvezi. Upati je le, da bodo kmalu pozabljene zapore na meji, nezaupanje in druge ovire, ki jih je prinesla pandemija.
Državne tvorbe se spreminjajo, narodi ostajajo. Pomislimo samo na to, kolikokrat je v zadnjem stoletju spremenil ‘gospodarja’ Trst: Avstro-Ogrska, potem Italija, med vojno nemška okupacija, nato 42 dni jugoslovanske uprave, nato do leta 1954 anglo-ameriška vojaška uprava, naposled spet Italija. Če bi morala narodnost sovpadati z državo, bi jo morali v Trstu kar šestkrat spremeniti!
ZATIRANJE RAZLIČNOSTIDa večinoma ne razlikujeta med pripadnostjo narodu ali državi, pa je eden izmed izvirnih grehov italijanske družbe in politike. Ko se je sredi 19. stoletja rojevala Kraljevina Italija z združevanjem izredno različnih ozemelj od Sicilije in Sardinije preko Apeninskega polotoka do Alp, je pisatelj in politik Massimo d‘Azeglio (1798–1866) izjavil: “Ustvarili smo Italijo, zdaj moramo ustvariti še Italijane.” To, da so namesto enakopravnosti in pluralizma dolgo prevladovali centralizem, alergičnost na različnosti, na drugačne izkušnje in jezikovne posebnosti, odklanjanje deželne in krajevne avtonomije, še danes zelo tepe Italijo.
Boleče pa je prizadelo Slovence v Benečiji in Reziji takoj od leta 1866 dalje in pa Slovence v Kanalski dolini, na Goriškem, Tržaškem in v Istri od konca prve svetovne vojne dalje. Takoj je prišla na dan težnja po asimilaciji, po brisanju prisotnosti Slovencev in Hrvatov.Že v zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske je narodnostna napetost, zlasti v Trstu in Istri, naraščala zaradi različnih političnih interesov Italijanov in Slovencev. Vodilni sloji prvih so si želeli priključitve k Italiji, medtem ko so bili Slovenci zvesti avstrijskemu cesarju; ko je čas dozorel, pa so si želeli skupnega življenja z vsemi Slovenci v zvezi južnoslovanskih narodov. Slovenska skupnost v Trstu in Gorici se je nezadržno krepila, kljub temu, da je bila diskriminirana. Zlasti šole v mestih si je morala graditi in financirati sama. Gospodarsko je rasla, kar je vzbujalo ne le tekmovalnost, temveč odkrito sovražnost, ki se je izražala v nacionalizmu in šovinizmu. Leta 1910, ko je Ljubljana štela slabih 42.000 prebivalcev, je avstrijski popis prebivalstva pokazal, da živi v tržaški občini 56.916, v mejah današnje občine Gorica pa 8.454 Slovencev.
Prva svetovna vojna in priključitev k Italiji sta povzročila usodno zarezo. V mejah Italije se je znašlo okoli 300.000 Slovencev, torej četrtina slovenskega naroda, in Italiji je bila priključena tretjina slovenskega etničnega ozemlja.Nasilno poitalijančevanje se je pod fašizmom stopnjevalo: od spreminjanja imen, priimkov in krajevnih imen prek ukinitve vseh slovenskih šol, društev in bank do prepovedi slovenščine v javnosti, selitve javnih uslužbencev v notranjost Italije in kazenskih ukrepov proti vsem, ki so se upirali: internacija, zapor, smrtne kazni … Celo trije škofje so morali zapustiti svojo službo, ker so branili svoje vernike slovenske in hrvaške narodnosti: Andrej Karlin in Alojzij Fogar v Trstu ter Frančišek Borgia Sedej v Gorici. Skladatelja in cerkvenega zborovodja Lojzeta Bratuža iz Gorice so prisili izpiti mešanico strojnega olja z železnimi opilki in je sredi muk umrl 16. februarja 1937, uporni narodnjaki so svoje akcije plačevali z življenjem (ustrelitev štirih bazoviških junakov pred 90 leti – 6. septembra 1930, petih obsojencev na II. tržaškem procesu 15. decembra 1941 in še drugih). Iz slovenskih in hrvaških krajev pod Italijo se je med obema vojnama izselilo 100.000 ljudi, od tega 70.000 v Jugoslavijo in 22.000 v Argentino.
NARODNI DOM
Izgradnja Narodnega doma v letih 1902–1904 po načrtih arh. Maksa Fabianija je predstavljala višek narodnega vzpona tržaških Slovencev. To je bila moderna večnamenska zgradba zraven današnjega Trga Oberdan sredi mesta. V njej so domovali Tržaška hranilnica in posojilnica, gledališka dvorana, telovadnica, čitalnica, dve restavraciji, kavarna, 16 stanovanj, hotel Balkan z 62 sobami, prostori več kot dvajset društev, prva leta tudi tiskarna in uredništvo dnevnika Edinost.Osrednji slovenski dom v Trstu je predstavljal trn v peti za nasilne nacionaliste. Med zborovanjem na Velikem trgu na nabrežju je vodja tržaških fašistov Francesco Giunta 13. julija 1920 naščuval množico z lažnimi vestmi, tako da je napadla ne samo Narodni dom, temveč tudi jugoslovansko delegacijo, tiskarno Edinosti, slovenske odvetniške pisarne, banke, trgovine in kavarne.
Oblasti napada niso preprečile in napadalci gasilcem niso pustili gasiti, tako da je od mogočne stavbe ostalo le zunanje zidovje.
Ruševine so morali Slovenci prodati, novi lastniki so jih obnovili kot hotel, kasneje pa je stavbo dobila tržaška univerza in v njej od leta 1997 predavajo sodobne jezike za tolmače in prevajalce.
Zahteve Slovencev po vrnitvi Narodnega doma so bile dolga desetletja neuspešne. Italijanski zakon o pravicah slovenske manjšine iz leta 2001 pa je nakazal možnost delnega vračanja slovenskih kulturnih in znanstvenih ustanov v stavbo. Univerza je kmalu dala simbolično na razpolago nekaj pritličnih prostorov in zagotovila, da se rada povsem umakne, če ji kdo priskrbi enakovredne prostore.
Odnosi med Slovenci in Italijani so se zadnja leta izboljšali, zavest o nujni popravi krivice je dozorela in novembra 2017 sta zunanja ministra Italije in Slovenije Alfano ter Erjavec podpisala sporazum, da bo Italija ob stoletnici požiga obnovljeni Narodni dom vrnila Slovencem. Za letošnji 13. julij torej vlada veliko pričakovanje v upanju, da se bo obljuba uresničila. Takrat bi se morala srečati v Trstu predsednika obeh držav, Borut Pahor in Sergio Mattarella. Načrtovane spominske slovesnosti pa so morali zaradi pandemije prenesti na kasnejši čas.
SPREMEMBE PO VOJNI
Vrnimo se k času fašističnega zatiranja primorskih Slovencev. Nemogoče je na kratko opisati odpor Slovencev in Hrvatov. Primorski duhovniki so legalno in ilegalno, vendar ne nasilno, opravljali izjemno versko, vzgojno, narodno in kulturno poslanstvo. Zelo zaslužno je bilo delo politikov večinske narodnoliberalne in krščanskosocialne usmeritve, kot tudi socialdemokratske in komunistične smeri ter seveda kulturnih delavcev. Radikalna mladina je z oboroženo podtalno organizacijo TIGR uvedla prvi antifašizem v Evropi. Glavnina Primorcev se je kljub komunistični zlorabi med vojno udeležila splošne vstaje na partizanski strani, zlasti v Gorici pa ni bilo zanemarljivo obujanje slovenstva v javnosti na protikomunistični strani.
Vse struje so bile za spremembo meje in združitev Primorske z Jugoslavijo. Sad etničnih, ideoloških, političnih in diplomatskih bojev okoli Trsta in jugoslovansko-italijanske meje je bila Pariška mirovna pogodba, ki so jo podpisali 10. februarja 1947, v veljavo pa je stopila 15. septembra istega leta. Meja se je spremenila v korist Slovenije oz. Jugoslavije, a osrednja središča, na katera so gravitirali Slovenci, in njih okolice so ostali onkraj meje.
Na manjšinskem ozemlju, ki je danes v mejah italijanske države, se je po vojni zelo spremenila sestava prebivalstva in podoba teritorija. Po drugi svetovni vojni so na Tržaškem naselili okoli 50.000 v veliki večini italijanskih beguncev iz Istre, na Goriškem preko 8.000. Po povratku Italije v Trst pa se je vsaj 2.500 pretežno mladih Slovencev izselilo v Avstralijo.
Benečija je spet poglavje zase. Najbolj “mračna leta Benečije” so nastopila po drugi svetovni vojni. Splošna zapostavljenost goratih območij, brezposelnost in narodnostni pritiski so privedli do takega izseljevanja, da je število prebivalcev Nadiških in Terskih dolin ter Rezije od 24.180 (leta 1951) padlo na 7.482 v letu 2018.
Do odobritve že omenjenega zakona o pravicah slovenske manjšine iz leta 2001 se je zvrstilo več obdobij boja za narodnostne pravice. Na Tržaškem so si po mirovni pogodbi prizadevali za uresničenje Svobodnega tržaškega ozemlja, ki ga je predvidevala kot samostojno državico, a je živelo pod vojaškima upravama Anglo-Američanov in Jugoslovanov. Na Goriškem in Videmskem, torej spet v Italiji po krajši zavezniški upravi, pa je šlo za odpravo protislovenskih ukrepov fašističnega režima in stvarno izpeljavo skromnih načelnih določil o manjšinah iz Mirovne pogodbe ter italijanske ustave, ki je stopila v veljavo 1. januarja 1948.
Leta 1954 so Svobodno tržaško ozemlje razdelili na podlagi Londonskega memoranduma, ki je zagotavljal ugodne manjšinske pravice. Na Tržaško se je vrnila Italija, a teh določil ni izvedla. Naslednja stopnja je bilo prizadevanje za ustanovitev avtonomne dežele Furlanije – Julijske krajine, ki jo je predvidevala ustava. Če sta posebna statuta Doline Aoste in Tridentinske – Južne Tirolske temelja manjšinskih pravic za francosko, nemško in ladinsko govoreče skupnosti, statut Furlanije – Julijske krajine iz leta 1963 Slovencev sploh ne omenja …
Zato so se v začetku 70. let prejšnjega stoletja politični predstavniki različnih usmeritev odločili za zahtevo po “globalnem zaščitnem zakonu”, ki naj bi odpravil stare krivice in opredelil klasične pravice ter nove potrebe manjšinske skupnosti na vseh področjih v duhu dejanske enakopravnosti. Ta zahtevna prizadevanja so torej trajala več kot 30 let. Vmes je prišlo leta 1975 do podpisa italijansko-jugoslovanskih Osimskih sporazumov, ki pa glede manjšinske zaščite niso prinesli pozitivnih novosti. Šele demokratizacija Slovenije, njena samostojnost, vstop v Evropsko zvezo, odprava mejnega nadzora, uvedba evra in pa politični potresi v Italiji po padcu Berlinskega zidu so namreč ustvarili pogoje za sprejetje zaščitnega zakona leta 2001.
SLOVENSKA NARODNA SKUPNOST DANESTa zakon se zdaj počasi uresničuje, prinesel pa je nedvomno nekaj korakov naprej pri zagotavljanju pravic Slovencev v Italiji, saj je priznal Slovence v videmski pokrajini, uredil javno finansiranje društev in ustanov, izboljšal “vidno dvojezičnost” in drugo.
Zakon namenja posebno pozornost šolstvu, ki ostaja hrbtenica narodne skupnosti. Šolski ustroj v Italiji zagotavlja Slovencem državne šole s popolnoma slovenskim učnim jezikom, izjema je Benečija z dvojezičnim poukom, a le v Špetru, kjer se je slovensko šolstvo na zasebno pobudo rodilo šele leta 1984. V Kanalski dolini pa se išče rešitev v trojezičnem pouku. Število vpisanih v slovenske šole na Tržaškem in Goriškem ter v dvojezične šole v Špetru na vseh stopnjah od otroških vrtcev do mature v tem šolskem letu znaša 4.403 mlade. Lepo število maturantov nadaljuje študij na univerzah v Sloveniji.
Ob šoli pa slovenska narodna skupnost v Italiji sloni še na drugih opornikih. Med njimi je gotovo Cerkev, čeprav je “nedeljnikov”, a tudi slovenskih dušnih pastirjev vse manj. Vsekakor s tako mrežo postojank, kot so cerkve z rednim bogoslužjem v slovenščini, ne razpolaga nobena ustanova. Bistveni so mediji v slovenskem jeziku: javna radio in televizija v Trstu, Primorski dnevnik, tednika Novi glas in Novi Matajur, štirinajstdnevnik Dom, mesečna revija Mladika, otroška mesečnika Pastirček in Galeb, založbe Goriška Mohorjeva družba, Mladika, Založništvo tržaškega tiska, beneška zadruga Most idr. Potem so tu društva in ustanove, ki gredo od krajevnih športnih in prosvetnih društev prek strokovnih združenj do osrednjih kulturnih hramov in poklicnih ustanov (Slovensko stalno gledališče, Glasbena matica, Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, Narodna in študijska knjižnica, Slovenski raziskovalni inštitut, Inštitut za slovensko kulturo). Povezujeta jih dve “krovni organizaciji”: Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza.
Izredno pomembno je delo slovenskih izvoljenih predstavnikov v občinskih svetih, v deželnem svetu, v rimskem parlamentu. Tudi na tem področju pa sta med Slovenci prisotni dve duši: če se v društvenem življenju ena sklicuje na krščanski etos, druga pa laične vrednote, je del Slovencev v politiki za samostojno nastopanje v narodni zbirni stranki (Slovenska skupnost), del pa za vključevanje v vsedržavne levičarske stranke.
Bela krizantema v zamejski gumbnici pa so tisti vrhunski književni ustvarjalci s pokojnim Alojzom Rebulo in skoraj 107-letnim Borisom Pahorjem na čelu, slikarji, glasbeniki in igralci ter znanstveniki, ki doma in v svetu delajo čast slovenskemu imenu.
Realistično pa je ob vsem tem treba povedati, da so Slovenci v Italiji zaradi dolgih bojev utrujena in zelo zdesetkana skupnost. Novi časi z globalizacijo, večinsko mešanimi zakoni, spreminjanjem narodne zavesti, občutno selitvijo mladih zaradi študija in dela ji postavljajo še dodatna težka vprašanja.
Vrnitev Narodnega doma v Trstu bi morala biti simbolni dokaz, da smo sto let po tragičnih dogodkih res obrnili stran v knjigi naše zgodovine in gremo pogumno naprej.k
JEVNIKAR, Ivo. Slovenci v Italiji - ob stoletnici požiga Narodnega doma v Trstu. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 7, str 50-57.
Sveti Henrik je pri dvajsetih letih nasledil svojega očeta kot bavarski vojvoda, leta 1002 pa je postal nemški kralj, dve leti zatem še rimski cesar.
Ko je bil sveti Božji služabnik maziljen za kralja, se ni zadovoljil s stiskami časnega kraljevanja. Hotel si je pridobiti večno krono, zato je stopil v službo najvišjega Kralja: skrbno je pospeševal bogoslužje, cerkvam je podelil obsežna posestva in jih obdaril z neštetim okrasjem in opremo. Na svojem ozemlju je ustanovil novo bamberško škofijo, … (iz starega življenjepisa)
več o Henriku II. v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 29-30.
• Na pobudo žene Kunigunde je Henrik freisinški škofiji podaril Stražišče pri Kranju in zemljo med Žabnico, Savo in Soro; briksenški škofiji pa Bled s širšo okolico med obema Savama. Pri nas se je njegovo češčenje ohranilo več stoletij in sv. Henrik (v pohorski govorici Areh) je zavetnik dveh p. c.: na Arehu na Pohorju (Sv. Martin na Pohorju) in v Vonarju (Sv. Ema) ⇒ desno.
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98
Znani protestantski pridigar je imel štiri sinove. Vzgajal jih je, da bi tudi oni postali dobri pridigarji. Ko jih je nekega dne obiskal znanec, je našel celo družino v dnevni sobi. Sedeli so okoli mize. Enega od sinov je vprašal: »Kdo je največji pridigar v vaši družini?« Sin je bil navdušen nad pridigami svojega očeta. Toda brez pomisleka je odgovoril: »Naša mama.«
Matere se premalo zavedajo, kako pomembno vlogo imajo pri vzgoji svojih otrok. Mati osmih otrok je želela postati pridigar. Šla je k pastorju, da bi se po pogovoru z njim laže odločila, ali Bog želi, da postane pridigar ali ne. Pastor je pozorno prisluhnil njeni pripovedi potem pa ji je svetoval: »Gospa, Bog res želi, da postanete pridigar. Saj vam je že dal poslušalce, veliko družino. Njej pridigajte!
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 35.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
Tam nad pripeko v dolini, tam nad avtocestami, nabasanimi s tisoč in enim ravno toliko nabasanim avtomobilom, je nek nov svet. Samo vlak se sliši iz doline, drugega nič, vse ostalo je majhno, drobno in nepomembno. Majhne zgodbe se dogajajo okoli tebe, čebela, mravlja, hrošč, vse tako preprosto in nezapleteno. Majhno kot ti, ki s težavo nosiš svoje majhne zgodbe, se trudiš z njimi po poti na vrh. Le nebo je veliko, prostrano se boči nad redkimi in počasnimi pohodniki. Ti zrejo kvišku, oprezujejo, ali bo usmiljeno ali ne, kdo bo zmagal v tem tihem boju, sonce ali oblaki. V tišini se vsakdo prime za naramnice in potem spet prične s trudnim korakom, naj bo dež ali sonce. Tam gori se vsakdo trudi, zato se vsakogar pozdravi. Zato se z vsakomer ravna spoštljivo, vsakdo se trudi. Vsakdo se trudi.
Saj se trudi tudi spodaj, a v dolini se to težko opazi. Tam so drugačni vatli, tam so drugačne smernice, kaj je dobro in kaj slabo, kjer se merijo delnice in dobivajo tekme, kjer se poti delajo zato, da se jih dokonča čimprej. Tam se ne razume, da je vsak trud pomemben, tudi tisti, ki je neuspešen, da vsak trud nekaj ustvari, nekaj spremeni, tudi če se moraš ustaviti tik pod vrhom – tudi to je trud, tudi velika žrtev – tudi če se na vrhu zazreš v zaveso oblakov. Ljubezen je napor, od katere včasih ni sadov, toda samo, če si slep za to. V tebi se nekaj zlomi, v tebi se nekaj premakne in nazaj v dolino prideš drugačen. Tudi za idejo, da boš poskusil še in zopet in znova. In se boš potrudil, ne zaradi uspehov, zaradi ljubezni.
Jaz moram v gore. Da bi razumel vrednost svojega truda. Da bi razumel, da vsak trud nekam pripelje. Da bi razumel, da se brez njega nič ne zgodi, da je vse prazno in nepomembno, da je vse negibno in trdo in ubogo. In da bi razumel druge, ki se trudijo, tiste, ki me prehitijo, tiste, ki jih prehitim, tiste, ki jih srečam, ko se že vračajo; zgodaj so vstali, zgodaj se morajo vrniti. Da bi se okrepčal, če sem žejen in onemogel, da bi dal drugim piti, če to potrebujejo. Ne ker si to zaslužijo, ker to potrebujejo. Da bi se naučil spet ljubiti in pustiti se biti ljubljen.
Tam sem tako zelo spet človek, zato moram v gore. Ne le po razglede in mir, ne le po tišino, ne le po samozavest, česa sem sposoben. Tam grem po svojo počasnost, po svojo omejeno moč, po pozabljeno odkritje, da sem samo človek – in da je to tako zelo lepo biti, ker se tam spomnim, da sem tako zelo obdarovan. Da si delim korak z nekom, ki me bo počakal, ko ne bom zmogel, s katerim bova preživela pripeko in nevihto, si delila tiho občudovanje, s katerim bova samo v tišini vedela, kako nekaj velikega je nekaj tako majhnega kakor košček kruha ali požirek vode.
»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6,31). Tam se namreč človek spremeni. Postane človeški, ko se spet nekoliko odpočije in napolni z lepoto. In tako zelo v našem času potrebujemo spočitih, nenaveličanih, občudujočih ljudi, ki so potem sposobni potruditi se z drugimi, ki so sposobni v njih videti lepoto, tako podobno kakor tisto v cvetu ob poti ali v tihem pišu ob zahajanju sonca. Bolj kakor gospodarske rasti potrebujemo rasti v odnosih. In zanje je potrebno veliko lepote, zunaj in znotraj nas.
M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 7 (2023), 3.
Podkategorije
Svetnik dneva
Danes godujejo
![]() |
KARMEN, Carmen, Karma, Karmela, Karmelina, Karmena, Karmenka, Karmi; Karmela Marija, Karmen MArija, Marija Karmela |
![]() |
MAGDALENA, Alena, Alenka, Lena, Lenčka, Magda, Majda |
![]() |
ELVIRA, Ela, Eli, Elica, Elka, Elva, Ira; Elvir, Elviro |
Bartolomej, Barto, Jernej, Natanael, Nej; Bartolomeja, Jerneja, Nejka |
![]() |
IRMA, Imelda, Irmgarda, Irmengarda, Irmica, Irmina; različica: Hermina |
Rajnelda, Rajna |