Razen nesrečnega Ivana, ki jo je zatajil, je za sinove nekako normalno, da imamo radi mame. In kljub temu, da je čisto biološko pogojeno, da smo “mamini sinki”, ni povsem prav, predvsem pa ni normalno, da “mamini sinki” postanemo ali celo ostanemo.
Da me teologi ne bodo križali – kar so, mimogrede, teologi tistega časa naredili tvojemu Sinu – se ne bom natančneje spuščal v vajin brez dvoma nedoumljiv in svet odnos, bom pa pripomnil, da me božji nepotizem na običajen dan ne moti.
Hočem reči: da običajnemu nebeščanu pripada en godovni dan, se mi zdi čisto sprejemljivo. Ker jih je toliko, se jih na vsak dan v letu gnete vsaj po ducata. To je pač logična posledica. Da Božji Sin svojo Mater ljubi tako zelo, da ji nameni več ‘godov’ kot običajnemu nebeščanu, se mi tudi ne zdi nič posebnega. Problem, ljuba moja Mati Božja, je, da se tvoje žalosti spominjamo na dan, ko goduje tudi zavetnica moje žene: sveta Melita, in jo zato zelo redko, tako rekoč nikoli, ne najdem zapisane na nobenem koledarju.
Da bi ohranili ljubi mir in hkrati ne vznemirjali nebes, smo v naši družini tvoj – in seveda ženin – godovni dan preimenovali v “tužna vam majka”!
In naj, še preden borci za čistost slovenskega jezika in druge narodne svetinje postavijo (še večjo) ograjo na južni meji, pojasnim, da sem ta izraz ukradel meni zelo ljubemu, morda celo najljubšemu slovenskemu pisatelju Franu Milčinskemu. Ki ga mnogi sploh ne poznajo ali pa ga zamenjujejo s sinom Franetom. In je tako žalostna resnica, da običajni Slovenec ne ve, kdo je spisal Butalce in kdo Zvezdico Zaspanko. Tužna jim majka! No, Franetova ‘majka’ in Franova žena je bila – mimogrede – tudi Marija. Kot ti.
Fran je večino svojega pisateljskega opusa ustvaril v času državnega prijateljevanja Srbov, Hrvatov in Slovencev in zato v njegovih humornih spisih kar mrgoli podobnih ‘cvetk’, ki jih rade volje delim svoji ‘deci’, in jim recimo zagrozim, da naj pospravijo sobe, da jim ne bo “tužna majka”!
Slovenci smo pač taki, da damo prednost solzam pred smehom – (No, nekaj nas je takih, ki se radi do solz nasmejemo … a nas ‘običajni’ običajno gledajo postrani.) – in je zato čisto normalno, da si, ljuba Mati Božja, v naši deželi večkrat upodobljena z mrtvim Sinom v naročju, kot z živim! Slovenci smo hribovci in imamo Kalvarijski hribček raje od betlehemske poljane. Kam geografsko spada Kana Galilejska, pa zdajle tudi ne bi! Čeprav je res, da se prav zaradi preobjestnega praznovanja znamenite svatbe, kjer je bila na tvojo željo voda spremenjena v vino, marsikatera običajna slovenska mati spremeni v “tužno majko” … saj običajni sin slovenske matere pije vino kot da je voda in se domov vrne na berglah ali pa ga celo pripeljejo v trugi!
Kakorkoli …
Lepo bi bilo, ko bi ti, ljuba in žalostna Mati Božja, pustili tvojih sedem žalosti in ti ne bi prizadevali še kakšnih dodatnih in novih!
Obilo žegna za tvoj god in ne zameri, če te prosim, da danes za kakšen stol bliže povabiš in posedeš sveto Melito. Sem prepričan, da se ji bo dopadlo. Moji ženi se vedno dopade, kadar jo presenetim!v

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str. 114.

V življenju mnogih ljudi se kaže, da spoštujejo življenje, a le če jim je všeč spol, rasa, poklic, narodna pripadnost, politično prepričanje, socialni status, videz … In potem sprejmejo le ta življenja. Morali bi ceniti tudi LGBT, čeprav se z njimi ne strinjamo, da se poročijo in da posvojijo otroke. Čeprav človek ni po naših kriterijih, ga lahko imamo radi in ga vsaj razumemo, pozdravljamo in se z njim družimo. Ko bomo dosegali to, da moški ne bo vreden več, saj zasluži denar, od ženske, ki je doma z več otroki in je dobra gospodinja, bo v naši družbi bolje. Zares me žalosti, ko so nekateri ljudje bolj veseli, če se rodi fantek in ne punčka. To se sliši iz njihovih izjav! Fantku se govori, da je pameten, punčki pa, da je lepa. S tem mu sporočamo, da bo s svojo pametjo lahko dobro delal, zaslužil … kaj bo pa punčka počela v svojem življenju?
Če bi spoštovali vsako življenje, bi ljudje tudi raje živeli, ne bi delali samomorov, bili nasilni, zasvojeni … In da se v družbi in tudi v Cerkvi ne bi delili na pomembne, priljubljene in koristne in potem vse druge, ki so odveč. Delajmo za spoštovanje vsakega življenja in bodimo proti evtanaziji. Tudi bolniki imajo življenje. Želim veliko uspeha pri vašem delu.
Tadeja

V svojem pismu poudarjate misel, da krščanska ljubezen ne izključuje nikogar. Taka je Kristusova zapoved. Tudi njegova ljubezen se ni ustavljala pred nikomer. Svojemu izdajalcu je med zadnjo večerjo umil noge, čeprav je vedel, da ga bo izdal. Podobno je ravnal tudi z apostolom Petrom, ki ga je kmalu zatem zatajil. Krščanstvo se po (univerzalni) ljubezni do vseh razlikuje od drugih verstev in nazorov. Judje so zapoved ljubezni do bližnjega razlagali tako, da ljubijo pripadnike svojega naroda. Antičnim Grkom s sicer visoko razviti etiko ni bilo treba ljubiti sužnjev. Kristjan pa ljubi tudi te in vse ljudi. To poudarjate tudi vi in dajete nekatere konkretne primere.
Morda bo kdo ob bralcev z začudenjem prebral, da kristjan spoštuje in ljubi tudi pripadnike LGBT skupnosti, kakor ste vi zapisali. Zlasti med ljudmi, oddaljenimi od Cerkve velja prepričanje, da Cerkev “anatemizira” (obsoja) te skupine ljudi. Pa to ne drži. Papež Frančišek je 10. avgusta letos – ne prvič – sprejel skupino transspolnih oseb. S to skupino je sprejel tudi duhovnika in redovnico, ki se ukvarjata z njimi. Seveda papež Frančišek, ki ga nekateri radi označujejo za revolucionarja, ni ravnal čisto nič ‘revolucionarno’, ampak je samo izpolnjeval učenje Katekizma katoliške Cerkve z leta 1993, kjer o istospolno usmerjenih ljudeh med drugim piše takole: »Niso si sami izbrali svojega homoseksualnega stanja: za večino od njih pomeni to stanje preizkušnjo. Sprejemati jih je treba s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. V razumevanju do njih se bomo izognili slehernemu znamenju krivičnega zapostavljanja« (KKC 2358). Isti Jezusov nauk, ki nas uči spoštovanja do vseh ljudi, tudi do homoseksualno usmerjenih, pa nam tudi naroča, da se vsi izogibamo slabega in greha. »Ti ljudje so poklicani, da v svojem življenju uresničujejo Božjo voljo in če so kristjani, da združujejo z Gospodovo žrtvijo na križu tiste težave, na katere lahko naletijo zaradi svojega stanja« (KKC 2358); »Homoseksualne osebe so poklicane k čistosti« (KKC 2359). Kar velja za greh, je greh za vse, tudi za ljudi z istospolnimi nagnjenji.
Prav tako ni v krščanstvu prostora za rasizem. Nekateri bi sicer tudi to radi podtaknili krščanstvu in morda so v zgodovini bili kristjani, ki so se pregrešili proti temu, a Jezusov nauk in pozneje nauk Cerkve je jasen: vsak človek ima svoje dostojanstvo ne glede na barvo kože. Kristus je Odrešenik vseh ljudi. Mimogrede tudi Kristus je bil kot semit nekoliko temnejše polti. Zanimivo je, da je v prvi Cerkvi veljal za največji božični praznik Gospodovo razglašenje, ki ga imenujemo tudi sveti trije kralji, ko se je novorojeni Odrešenik razodel predstavnikom tujih narodov. Dejstvo, da je Kristus Odrešenik vseh narodov, se je prvi Cerkvi zdelo tako pomembno, da je ta praznik imela za prvi in glavni božični praznik. Prej so praznovali ta praznik kot božič. Zato lahko občudujemo ljudsko domišljijo, ki je modre z Vzhoda upodabljala kot tri kralje različnih polti (belega, črnega in rumenega), da bi pokazala, da je Jezus Odrešenik vseh ras in so pripadniki vseh ras enaki pred njim. Prav tako iz zgodovine poznamo primere, ko so se svetniki in drugi ljudje v Cerkvi zavzemali za pravice pripadnikov ne belih ras.
Prav tako v krščanskem učenju ni osnove za več ali manj vrednost katerega od spolov. »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu« (Gal 3,27-28), strne krščansko misel o enakopravnosti spolov sv. Pavel. Enakopravnost pa ne pomeni, da med moškim in žensko ni razlik in da si danes lahko enega spola, jutri pa drugega. Tudi ni različnost spolov nekaj slabega, ampak je v Božji zamisli, da je Bog ustvaril moža in ženo, kakor izhaja iz prvih poglavij Svetega pisma in je to izrecno potrdil Kristus: »Na začetku stvarjenja ju je Bog ustvaril kot moža in ženo« (Mt 10,6). Na koncu naštevate še nekaj tem, o katerih pa smo v Ognjišču že pisali (zasvojenost, evtanazija, samomor…), lahko pa se strinjamo ne samo z vašo trditvijo, da če “bi ljudje spoštovali vsako življenje, bi ljudje tudi raje živeli” in dodajamo, da bi še raje živeli, če bi se v celoti držali Kristusovega nauka.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 9 (2022), 36-37.

Naši verni predniki so se v življenjskih preizkušnjah zatekali k Mariji, ki je spremljala Jezusa v njegovem trpljenju. Častili so jo kot žalostno Mater Božjo in jo upodabljali kot Sočutno (Pieta) z mrtvim Sinom v naročju ali kot Marijo sedem žalosti s sedmimi meči v srcu. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel v jeruzalemski tempelj, ko sta Marija in Jožef po predpisih postave tja prinesla osem dni starega Jezusa. Vzel ga je v naročje in se Bogu zahvalil, da je pred smrtjo videl Odrešenika. Ko ga je vrnil materi Mariji, ji je rekel: »Tvojo dušo bo presunil meč« (Lk 2,35). Prva žalost, ki je presunila Marijino srce, je bila Simeonova prerokba, sedmi meč žalosti pa je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob. Vsebino in pomen češčenja Žalostne Matere Božje izpoveduje pesem Mati žalostna je stala, ki jo je napisal Jacopone da Todi († 1306). Največ sledov češčenja Žalostne Matere Božje je na slovenskih tleh pustilo 14. in 15. stoletje in iz te dobe so se ohranile številne podobe in kipi Marije s trpečim Sinom. (sč)

Na sliki: V. Metzinger, Pieta, olje na platno, kapela na gradu Turn, Preddvor

Žalostni Materi Božji je na naših tleh posvečenih 33 cerkva (3 žup. in 30 podr.), prav tako tudi 25 večjih kapel (večina pokopaliških); tri p. c. in dve kapeli sta posvečeni tudi Mariji sedem žalosti. Poglejmo, katere so posvečene Žalostni Materi Božji (ŽMB). – V LJ nadškofiji jih je največ; dve sta žup.: v Breznici (1) in v Stični (ovitek) - bazilika, še deset je podr.: Kresniške Poljane (3) (Kresnice), Tabor (4) (Podbrezje), Bukov Vrh (5) (Poljane nad Šk. Loko), Prevalje (6) (Preserje pod Krimom), Žebnik (7) (Radeče), Žlebič (Ribnica), Strmca (8) (Sodražica), Šk. Loka (9) (Sp. trg v mestu), Vače (10) (pok.) in Dedni Dol (11) (Višnja Gora). V nadškofiji je tudi osem kapel ŽMB. – V KP škofiji je šest p. c. ŽMB: Idrija (pok.), Mirenski Grad (12) - romarska (Miren), Zabiče (Podgraje), Dolenja vas (Senožeče), Predjama (13 (Studeno), Drskovče (14) (Zagorje) in ena kapela. – V NM škofiji je ž. c. Žalostne Matere Božje v Leskovcu pri Krškem (2), na ozemlju škofije je še osem p. c.: Rosalnice - Tri Fare (15)- zg. cerkev (Metlika); Žalostna Gora (16) - romarska (Mokronog), Vel. Slatnik (NM - Sv. Lenart), Klošter (18) (Podzemelj), Čeplje (Stari trg ob Kolpi), Bušeča vas (17) (Sv. Križ - Podbočje), Leskovec (19) (Šentjanž) in Vina Gorica (Trebnje) in devet večjih kapel. – V MB nadškofiji stoji pet p. c. sv. Marije - ŽMB: Slovenska Bistrica (20) - v mestu, Središče ob Dravi (21) - v kraju, Vosek (Sv. Marjeta ob Pesnici), Jeruzalem (22) (Sv. Miklavž/Ormožu), Stanošina (23) (Sv. Trojica - Podlehnik); kapele so tri. – V CE škofiji je Žalostni Materi Božji posvečena p. c. na Starih gorah (24) (Podsreda) in ena kapela. – V MS škofiji so Žalostni Materi Božji posvečene tri kapele. • Kje pa so cerkve posvečene Mariji sedem žalosti? – V MB nadškofiji je p. c. na Slov. Kalvariji - Pekre (25) (Limbuš) in ena kapela. – V CE škofiji sta dve p. c. Marije sedem žalosti: v Botričnici (26) (Šentjur/CE) in na Vojniku (27) - hrib. – V MS škofiji je ena kapela Marije sedem žalosti. (mč)

 Žalostna Mati Božja - Stična

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 9, str. 115

Na god Žalostne Matere Božje (15. septembra) je po berilu dolga pesem slednica ›Mati žalostna je stala‹«. Včasih, zlasti v postnem času, to pesem tudi pojemo pri maši. Kdo je napisal to občuteno pesem? (Lea)
Pesem o Marijinem so­doživljanju odrešilnega trp­ljenja Jezusa Kristu­sa, svojega Sina, se pri maši na omenjeni god bere kot pesem slednica (sek­venca), v bogoslužnih mo­litvah (brevirju) pa je himna, razdeljena na uro bogoslužnega branja, hval­nice in večernice. Kot pisca se omenjata Ja­co­pone da Todi († 1306), brat laik iz reda sv. Frančiška, in sv. Bonaventura († 1274), vrhovni predstojnik reda sv. Frančiška. Prvotno je bila to ritmična molitev, sestavljena za zasebno pobožnost, v 14. stoletju pa so jo polagoma sprejeli v mašno in molitveno bogoslužje. Premišljevanje Jezusovega in Marijinega trpljenja spremlja prošnja, da bi s svojim sočutjem lajšali njune bolečine. Latinsko besedilo pesmi Stabat mater so uglasbili mnogi veliki skladatelji: Palestrina, Pergolesi, J. Haydn, G. Rossini, A. Dvoržak, G. Verdi. Slovensko besedilo je za petje harmoniziral Franc Kimovec. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 9, str. 47

Ko sem listal stare koledarje, sem odkril, da je bil nekdaj god Žalostne Matere božje dvakrat v letu: na cvetni petek (konec marca ali v prvi polovici aprila) in 15. septembra, kot je še danes. Odkod ta dvojnost? (Bogomir)
Dvojno praznovanje godu Žalostne Matere božje ima zgodovinsko podlago. Starejše je tisto na cvetni petek, ki je bolj poudarjalo Marijino bolečino pod križem na Kalvariji. Uvedli so ga leta 1423 v Kölnu kot zadoščenje za početje husitov, ki so uničevali Marijine podobe, in so ga obhajali sprva samo v Nemčiji, za vso Cerkev ga je uvedel papež Benedikt XIII. leta 1727. Ponekod so ga imenoval “petek Marijinih žalosti”. Poleg tega so redovniki serviti (Služabniki bl. Device Marije) od leta 1668 obhajali spomin Marijinih žalosti na tretjo nedeljo v septembru. Papež Pij VII. je leta 1814 v spomin na srečno vrnitev iz Napoleonovega ujetništva septembrsko obhajanje raztegnil na vso Cerkev. Sv. Pij X. je določil, naj bo god Žalostne Matere božje 15. septembra, osem dni po prazniku njenega rojstva. Od leta 1960 obhajamo samo tega, vendar je bil spomin Žalostne Matere božje v koledarjih še nekaj let tudi na cvetni petek. (sč)

Starejša žena je nekega večera v Torinu vstopila v uredništvo časopisa, da bi naročila osmrtnico za ljubljeno osebo. Ko je šla do okenca, ki so ji ga pokazali, je morala mimo polic s knjigami. Tam je opazila fanta in dekle, ki sta listala knjigo, iz katere je prihajala nežna glasba. Prišlo ji je na misel, da bi to bilo lepo darilo za vnukinjo. Vprašala je po ceni. 13 evrov.
Preveč za njen upokojenski žep. Razočarana je šla dalje. Ko je oddala osmrtnico, se je odpravila proti izhodu. Bila je že pri vratih, ko je na rami začutila dotik. Bila sta najstnika, ki ju je srečala pri knjigah in sta vse videla in slišala. V rokah sta nosila zavoj: »Vzemite ga za vnukinjo!« sta ji dejala z nasmehom.

Če bi jo najstnika namesto tega, da sta ji darovala knjigo, okradla, bi prišla na prvo stran časopisa kot predstavnika pokvarjene mladine. Včasih imamo vtis, da obstajajo samo taki. Hvala Bogu, obstajajo tudi drugačni, o katerih pa se malo govori in piše.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2018), 13.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Naš blaženi pastir prihodnosti – Slomšek (kot ga je v orisu njegovega življenja imenoval Alojz Rebula) je besedilo pesmi Kraljevo znam'nje križ stoji prvič objavil v Zgodnji danici leta 1858. Pesem je pripravil za ljudski misijon, ki so ga imeli v župniji. Slomšek, ki je kot duhovnik in škof veliko premišljeval Jezusovo trpljenje, križev pot, smrt, vstajenje in poveličanje, je spoznal v križu nebeški ključ, ki nam bo odprl pot v večno domovino – nebesa. Poti v nebeško kraljestvo ne bomo zgrešili, če bomo Jezusa ponižno častili in mu ostali do konca zvesti. Križ je bil za Slomška izvoljeno drevo, oblito z Jezusovo krvjo, ki je nosilo Jezusovo telo.
V četrti kitici se je spomnil na Jezusove besede iz Matejevega evangelija: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam« (Mt 11,28.29). Kadar trpimo in nosimo težak križ, pojdimo k Jezusu. On nam bo olajšal težo križa in nam bo podaril mir v duši, kar je njegov največji dar.
Z Jezusom, ki je na križu solidaren z našim trpljenjem, bomo lažje premagali vse skušnjave, prenesli vse težave življenja in se rešili nevarnih sovražnikov, ki bi radi pogubili naše duše (5. kitica).
Starost, bolezen, trpljenje, križ in smrt so besede, ki bi jih današnji človek rad izločil iz slovarja svojega vsakdanjega govorjenja in življenja. Do podrobnosti izdelani aparati, stroji in računalniki so res človeku olajšali nalogo, ki jo je zapisal Stvarnik v človeško naravo, da si namreč podvrže zemljo in ji zagospoduje. Seveda nam zaradi koristnih izumov bolečina, trpljenje in križ ne bi smeli biti nespamet, kakor je bila nekaterim Korinčanom, ki jim je apostol Pavel »prišel oznanjat Kristusa – ne z visokostjo besede, temveč z močjo Duha, da njihova vera ne bi slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči« (prim. 1 Kor 2,4.5).
Ob Slomškovi pesmi se lahko ozremo v svoje življenje in se vprašamo: Ali nam križ resnično pomeni kraljevo znamenje odrešenja ali pa je tudi nam znamenje nespameti in pohujšanja? Ne pozabimo na večno žive besede apostola Pavla, ki jih je povedal vernikom v Korintu: »Sklenil sem bil namreč nič drugega ne videti med vami kot Jezusa Kristusa, in to križanega … Moja beseda in moja pridiga ni bila v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v skazovanju Duha in moči, da bi vaša vera ne slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči« (prim 1 Kor 2,2-5).
Edith Stein, ki je kot karmeličanska redovnica umrla mučeniške smrti 9. avgusta 1942 v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu, se je povsem oklenila Jezusa na križu. Iz taborišča je pisala v Karmel: »Z vsem sem zadovoljna. Spoznanje križa si moremo pridobiti le, če težo križa temeljito čutimo. O tem sem bila od prvega trenutka prepričana. Zato sem z vsem srcem vzklikala: Pozdravljen križ, edino upanje!«
Sestra Benedikta (njeno redovno ime) je v taborišču smrti popolnoma pozabljala na svoje trpljenje. Mislila je le na trpljenje drugih. Med ujetniki je vzbujala veliko pozornost zaradi svojega globokega miru. Kot redovnica je bila med ženami kot angel miru. Tolažila jih je in jim pomagala, kjerkoli je mogla. Ves čas, ko je bila v taborišču, je izkazovala dela ljubezni. Na vprašanje: »Kaj boste zdaj delali?« je odgovorila: »Doslej sem molila in delala. Odslej bom delala in molila« (prim. Elisabeth Kawa, Edith Stein za Kristusom do Auschwitza, str. 55,56).
Ali ni končno vse naše krščansko življenje vtkano v znamenje križa? Zakramenti – ta čudovita Božja znamenja, ki nas spremljajo od rojstva do smrti, naše molitve in vsako bogoslužje se začenja in končuje z znamenjem našega odrešenja – s križem.
Celo ob smrtni uri, na smrtni postelji je križ naš veliki prijatelj. Križani Jezus nam daje upanje, da za trpljenjem, križem in smrtjo ni vsega konec, ni izničenja, temveč pot, ki vodi v nebeško domovino.
Velik poznavalec Slomškovega življenja in dela, upokojeni mariborski škof dr. Franc Kramberger, je ob odkritju spomenika škofu Slomšku med drugim zapisal: »Pri Slomšku vse raste iz vere v Boga, iz evangelija, iz Božje poklicanosti vsakega človeka. Danes stojimo na razvalinah nekega sveta, ki je hotel pokopati Boga, Cerkev in vse, kar je svetega, a je sam padel v jamo. Stoječi na teh ruševinah lahko izmerimo ne samo Slomškovo veličino, njegovo kristalno slovenskost in junaško krščanstvo, marveč tudi njegovo aktualnost za našo sedanjost in prihodnost.«
Po zgledu škofa Slomška se tudi mi oklenimo žive vere in ljube materne besede. Če nam bo vera postala luč in materni jezik ključ do zveličavne narodove omike, bomo v blagoslov in ne v prekletstvo naše domovine Slovenije!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 9 (2023), 84.

Tako zavzdihnem, ko v pečico ali peč porinem kruh. In je to navado k hiši prinesla žena. Kar pomeni, da sem to navado prevzel od tašče. In s taščami je pregovorno ‘križ’! No, z mojo ne, se kar razumeva. Kar seveda ne pomeni, da si kdaj pa kdaj nisva prišla navzkriž, saj sva oba trmasta in se naju človek zlepa ne odkriža, a zdaj že res dolgo ne.
Tudi moja mama je, ob petih potomcih, petkrat tašča; in sem s križanjem obeh žlaht: očetove rahlo primorske in mamine krepko gorenjske, tudi po njej podedoval vsaj majhen del omenjenih trmastih genov, kolikor seveda ne izhaja vsa trma iz primorskega kota! In sem jo enkrat povprašal, kako ji je bilo sprejeti pet novih ljudi v družino … in to takih, da se človek kar pokriža, ko jih zagleda. Pa je prekrižala prste obeh dlani in rekla: »Vas je pet, njih je pet … pa sem molila!«
Bog in sveti križ božji!
In me boste seveda vprašali, kaj imajo zdaj tašče in žlahta opraviti s križem?!
»Kdor se poroči, se v križe položi!« pravi slovenski pregovor. In se resnično zna zgoditi, da poleg vsega drugega, kar ti pregovorni križi pač pomenijo, dva, ki se ‘združita’, včasih povežeta na videz nezdružljive skrajnosti, ki jih dve rodbini lahko premoreta … Pa vendar: združita! Združujeta! In sta stičišče! Povezujoča točka! Srčika! Srce!
In je post primeren čas, da med svojimi najbližjimi, znotraj ožje in širše družine, bližnjega in daljnega sorodstva preverimo, če križ še stoji? Če križ še drži? Ima naša družina še skupno točko? Srce? Da se zavemo, da človek, ko dvigne roke – ko obupa, ali ko objame – zavzame držo križa.
Ustvarjen sem kot križ. Kajti moje telo ima obliko križa … kadar razširim roke … kadar objamem … Ustvarjen sem za križ!
Bog in sveti križ božji!
Za naše odrešenje je moral umreti Božji Sin, a da je Božji Sin lahko umrl … da je bil križan … je najprej moralo umreti drevo … da je dalo les za križ!
Bog ve katere vrste drevo je bilo? In sem hkrati in takoj prepričan, da imata tako teologija kot znanost (arheologija in zgodovina) pripravljen natančen in brez dvoma točen odgovor o vrsti in starosti lesa … o teksturi … Me pa bolj zanima: je drevo prepoznalo svojega Stvarnika? Se je upiralo ali voljno vdalo? Je trpelo, ko je na njem trpel Ta, ki nas rešuje trpljenja?
Legenda pripoveduje, da je bila Kalvarija zasuta in da je na njej stal oltar malikom, ko je v Jeruzalem prispela sveta Helena, mati cesarja Konstantina. Ko so kraj očistili, ko so kopali … so našli grob in križ …
Čeprav je križ vidno znamenje, in nanj v naravi ali v umetnosti v takšni ali drugačni obliki naletimo vsepovsod, je treba odstraniti smeti in malike iz svojega življenja … treba je kopati … iti v globino … da najdemo križ, ki je svet!
Naj bo “Bog in sveti križ božji” na začetku vsakega našega dne, vsake naše poti … tudi, ko zamesimo kruh in ga porinemo v pečico. Kajti: kot je naše telo znamenje križa, je kruh znamenje daritve.
In rečem “Bog in sveti križ božji” … še prej pa v vzhajano testo zarišem križ … kot zarišem križ v pečen hlebec.
Bog in sveti križ božji!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 122.