Bila je sončna pomladna sobota in topli sončni žarki so napovedovali, da se bliža poletje. Meta in Tomaž sta s svojimi tremi otroki izkoristila lepo vreme za nujna dela okrog hiše in na dvorišču. Otroci so bili že dovolj veliki, da so lahko pomagali in skupno delo jim je bilo v veselje.
Lepo vreme je še prispevalo k dobremu razpoloženju in Meta je pomislila, da je zadnje čase pri njih malokdaj tako prijetno. Navadno vsi nekam hitijo, mož je zaradi naporne službe in neštetih skrbi pogosto slabe volje. Tudi sama se večkrat počuti preutrujena, predvsem pa nezadovoljna, čeprav sama ne ve, zakaj.
To, da so otroci večji in vedno bolj samostojni, ji je v veliko olajšanje. Prej je veliko časa preživela samo z njimi, mož je bil v službi ali pri svojih opravilih. Včasih se je pošalila, da skoraj pozabi, da je Tomaž njen mož, ampak se ji zdi, da živita skupaj le kot dva človeka, ki skrbita za blagor otrok. In nemalokrat je bilo res videti tako. Vsaj Meti se je zdelo.
V takšnem razpoloženju se je včasih spraševala, zakaj se je sploh poročila s Tomažem?! Ali se nista poročila zato, ker sta se imela rada? Kje je zdaj tista ljubezen? Potiho je začela obtoževati Tomaža, da je nikoli ni imel rad, da je vedno mislil samo nase. Da se je poročil zato, ker se večina ljudi pač poroči, in ker ni hotel ostati sam. Ni mislil na to, da žena potrebuje moža, ki jo ljubi, ki jo posveča čas in pozornost.
Bolj ko je razmišljala na ta način, bolj je bila razžaloščena in njen vsakdan je postajal poln grenkih misli. Počutila se je prevarano. Ko se je mož vračal domov, ga je ošinila s skoraj sovražnim pogledom. Ves čas, ko ga ni bilo doma, je spletala temačne zgodbe o njem. Le kako bi ga mogla prijazno sprejeti, ko je postajala vedno bolj prepričana, da je vse, kar si je izmislila, res?!
Tomaž se je vračal z dela utrujen in si prav gotovo ni želel, da bi ga ob prihodu domov srečal ženin sovražni pogled. Tudi sam je že razmišljal, zakaj sta se sploh poročila. Nekoč ji je celo rekel: »Če ti kaj ni všeč, pa pojdi kam drugam!«
Takoj mu je bilo žal za izrečene besede, a tega ni hotel priznati. Ni se ji opravičil, čeprav je v srcu čutil, da bi se moral.
Zakon je postajal vse težje breme za oba. Meta je nekoč pomislila, da bi bilo morda res bolje, če bi se ločila. Razmišljala je, kam bi se lahko preselila. Sama bi že kam šla, a s tremi otroki bi bilo težko.
»Ko ne bi bilo najinih otrok, bi se takoj ločila. Samo zaradi njih sem še tukaj!« mu je rekla v upanju, da ga bo njena kruta izjava predramila in bo začel živeti drugače.
Čeprav ni pokazal, ga je s temi besedami prizadela tako močno, da odtlej ni zmogel niti kančka prijaznosti. Ne do nje, ne do otrok.
Stanje je bilo žalostno. Meta se je spomnila Jakoba, njunega znanca, v katerega je bila v rosno mladih letih zaljubljena. Od tega so ostali samo mladostni spomini. Zdaj se je teh davnih spominov začela oklepati kot rešilne bilke. Zanjo so bili edina prijetna stvar, na katero je bila sposobna misliti.
Vedno pogosteje je razmišljala: »Jakob ne bi bil tak! Jakob bi bil bolj prijazen! Jakob bi...«
V njenem namišljenem svetu je zaživel Jakob - tak, kot si ga je njena ranjena duša želela. Bolj ko si je v srcu utrjevala njegovo idealno podobo, težje je prenašala Tomaža. Zato, ker ni bil tak, kot »njen« Jakob! »Ko bi se zdaj prikazal Jakob, bi šla kar z njim,« je pomislila nekega dne. Potem pa se je nad svojimi mislimi zgrozila. Zazdelo se ji je, da jo vse to vodi v norost. »Ali sem sploh pri sebi?« si je rekla na glas. Kaj bi rekel Jakob, če bi zaslutil, kakšne nore misli se pletejo v njeni glavi? Vedela je, da se z ločeno žensko ne bi nikoli poročil, tudi če je to ona. Toliko ga je vendar še poznala!
Sklenila je, da ne bo več razmišljala o tem. Če se bo slučajno spet vrnila k mislim na Jakoba, se bo potrudila misliti na takšnega Jakoba, kot je v resnici bil. Kot na prijaznega moškega, ki pa za nič na svetu ne bi razdrl družine svojih prijateljev... To je bila njena dolžnost. Zakaj bi mu pripisovala nekaj, česar ne bi nikoli storil? Če bi on to vedel, bi bil gotovo prizadet.
Toda s čim zapolniti prazno mesto v njenih mislih? Kot preblisk ji je šlo skozi možgane: »Tudi Tomaž je bil nekoč prijazen fant! Če že fantaziram o prijaznih moških, potem naj bo glavni junak teh fantazij moški, ki mi je edini dosegljiv. Moj mož!«
In potem se je začelo.
Povsem naključno sta nekega dne s Tomažem v mestu srečala Jakoba. Povabil ju je na pijačo. Meta je skoraj zardevala ob spominu na svoje nekdanje misli o njem. Ko so se pogovarjali in je Jakob pripovedoval o svojem življenju, je Meto spreletelo: »Ja, kaj sem si pa mislila! Saj on ne bi bil nič boljši, kot je Tomaž. Delo, posli pa to in ono. Veliko skrbi, še več stresa. Najbolje, da se držim tega, ki ga imam. Čeprav mi gre velikokrat na živce...«
Takrat je Tomažu zazvonil mobilni telefon. Stopil je stran, da se je mirno pogovoril s poslovnim partnerjem. Meta in Jakob sta ostala sama.
»Kako se imaš pa ti, Meta? Danes nisi prav dobre volje. Ti pa kar malo zavidam. Moža imaš v redu, kot vidim. Pa tri otroke. Škoda, da jih nimata s sabo, bi jih prav rad videl. Vidiš, jaz sem sam, zato mi je včasih zares težko. Se spomniš kdaj na naša mlada leta?«
Meta je zardela: »Seveda se spomnim. Ampak povedati ti moram, da biti poročen ni ena sama sreča, kot misliš ti, ki si sam. Jaz bi včasih tebi zavidala.«
»Veš, ni mi treba. Vedno ne zgledam tako dobro kot danes. Vidva sta dva in še otroke imata. Jaz sem vedno sam. Ko pridem iz službe...«
»... imaš vsaj mir, za katerega bi dal Tomaž vse na svetu. Vedno godrnja, da nima miru,« ga je prekinila Meta.
»Saj to večkrat slišim tudi od drugih. Ampak Tomaž ni videti prav nadležen in mislim, da zares spadata skupaj.«
»Hm, a veš, da še sama ne vem, če res,« se je zamislila Meta.
Medtem se je vrnil Tomaž in pogovor je spet stekel o vsakdanjih stvareh. Ko so se poslovili, sta Meta in Tomaž povabila Jakoba, naj jih vendarle obišče.
Res jih je in od tedaj se večkrat srečujejo. Ob tem je Meti postalo jasno, da je Jakob sicer zelo v redu moški, a da bi jo, če bi živela z njim, tudi na njem marsikaj motilo.
»Torej,« je sklenila Meta, »mi je tudi s Tomažem lahko lepo, če se bom za to potrudila. Saj vem: do zdaj sem čakala samo nanj, da se bo kaj spremenil. Moj Bog pomagaj mi, da bi mogla sama začeti postajati drugačna!«

AMBROŽ, Katarina, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 56-57.

Tako je dejal Georg Gänswein v pogovoru, ki so ga na veliko noč 2015 predvajali na avstrijski javni televiziji ORF. Osebni tajnik zaslužnega papeža Benedikta XVI. in prefekt papeške hiše se je s temi besedami odzval na poročila, ki govorijo, naj bi papež Frančišek imel v Vatikanu vrsto nasprotnikov. Škof Gänswein je dejal, da bodo vedno obstajali nezadovoljneži, ki se ne bodo strinjali z določenim načinom papeževega vodenja Cerkve. V Vatikanu je sicer slišati takšne ali drugačne glasove, ki se jezijo nad marsičem, vendar nima občutka, da bi bili proti Frančišku osebe ali tokovi. Pomembna ključna beseda v Frančiškovem pontifikatu je pristnost, je še dejal ter nadaljeval, da je papež med zasebnimi srečanji takšen, kot ga opisujejo mediji. »Z ljudmi se srečuje na pristen način. Pri tem ne gre za strategijo, da bi povzdignil določene vrednote ali da bi bil deležen bučnejšega aplavza, ali da bi imel kakršno koli drugo korist od tega. To ljudje začutijo, pa če so katoličani ali ne.«

V 45-minutnem pogovoru je prefekt papeške hiše zavrnil tudi govorice, da naj bi naj bi Frančišek neposredno po svoji izvolitvi za papeža v zakristiji sikstinske kapele dejal, da je karnevala končno konec. »To je izmišljeno, čista raca,« je dejal nadškof Gänswein. »Res pa je, da ni hotel nositi ne mocete ne štole ne koretlja, ampak je hotel oditi v ložo za blagoslov v belem talarju.«

Če bi imel v roki svinčnik, bi se mi morala v tem trenutku zatresti roka, kajti pišem urednikovo beležnico za številko, s katero obeležujemo 60-let­nico Ognjišča. Hvaležen sem Bogu, ustanoviteljem, ustvarjalcem, naročnikom in bralcem Ognjišča, da praznujemo ta jubilej. Nenazadnje sem Bogu hvaležen, da sem tudi jaz že skoraj 35 let del te zgodbe. Na veliko noč leta 1965 je izšla prva številka naše revije in bralci boste jubilejno številko revije prav tako prejeli za ta največji krščanski praznik. Obe dejstvi zato zaznamujeta to številko.. 

Ob 60-letnici smo povabili za gosta meseca dva duhovnika (Bojana Ravbarja in Silvestra Čuka), ki sta stala ob zibelki revije, in ju povprašali, kako se spominjata tistega dogajanja. Lepa obletnica odmeva tudi v rubriki Naši preizkušani. Obiskali smo Leo Zajc, sestro ustanovitelja in dolgoletnega urednika Ognjišča Franca Boleta. Opisala je družino, v kateri je zrasel naš ustanovitelj. Nenazadnje obletnica odmeva tudi v rubriki Pisma. Tu smo objavili pismo danes zrelega gospoda, ki je kot mlad fant pisal očetu uredniku in bil zaradi tega pisma izključen iz šole. Tokratno prilogo smo posvetili letu 1965, letu, ko se je rodilo Ognjišče. Mojstrsko je dogodke opisal zgodovinar dr. Stane Granda.

Na romanje vas vabimo k Magdaleni Gornik na Goro. S potopisom pa odpiramo kolesarsko sezono. 

Zanimivo razmišljanje nas čaka v rubriki Poslani smo o poslanstvu Cerkve in poslanstvu občestva. V Svetem pismu redko najdemo primere, ko je Jezus kaj neposredno naročil, ukazal. Ena od takšnih situacij, ko je dal naročilo, je povezana s poslanstvom. S kakšnim poslanstvom smo poslani v svet, lahko preberete v omenjeni rubriki.

Mesec maj povezujmo z ljudsko pobožnostjo šmarnic. Spet je tu cvetoč Marijin mesec. Velja povabilo, da se kot posamezniki, zakonci, družine z vsem, kar smo, imamo in počnemo, znova obrnemo k njej, ki je Kraljica družine. V rubriki Bohkov kot predstavljamo majsko pobožnost, hkrati pa družine lahko dobite kopico spodbud in idej, kako pristopiti k različnim šmarničnim pobožnostim.

Jezus nam daje številne darove. Ker se ob birmi rado vse vrti okoli daril, usmerjamo kompas na tiste prave darove, darove Svetega Duha. V glavni temi jih bomo raziskovali z likovno pedagoginjo Lauro Salvi, ki svoj dar za razlago Božje besede združuje z likovnimi znanji in tako mladim približuje vero.

Najbrž si ustanovitelji in začetniki revije Ognjišče niso predstavljali, da jim bo uspeh pri izdajanju Farnega Ognjišča ponudil priložnost in skorajda dolžnost, da bodo ljudem, ki so bili željni dobrega branja, prinašali tudi dobre knjige. V povezavi z založništvom prinašamo reportažo z letošnjega mednarodnega sejma otroških knjig v Bologni. Tega v želji, da bi še naprej bralcem ponujali dobre knjige, obiskujemo že več desetletij.

Reviji je priložena ponudba naših knjigarn ob zakramentih. Vabimo vas, da obdarujete premišljeno in preprosto. Pri Založbi Ognjišče boste našli vsega po malem. Za vas izbiramo knjige, ki so sad modrosti preteklosti, premišljeno ubesedene za sedanje čase.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 5 (2025), 4.

papež Frančišek (Jorge Mario Bergoglio)
* 17. december 1936, Buenos Aires,  † 21. april 2025, Rim

... Berite in vztrajno premišljujte Gospodovo besedo, da boste verovali, kar ste prebrali, učili, kar ste v veri dojeli, živeli, kar ste učili. /…/ Jezusu moramo dopustiti, da deluje v nas, da nas njegova beseda vodi, da nas njegova evharistična navzočnost hrani in oživlja, da njegova ljubezen daje moč naši ljubezni do bližnjega. In to vedno! Vedno, vedno! ...

Bližnji
⇒ Razvila se je globalizacija brezbrižnosti … Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega krika drugih.
⇒ Blagodejno je, če gremo iz sebe, da bi se združili z drugimi. Zapiranje vase pomeni, da okusimo grenek strup brezizhodnosti.
⇒ V vsakem primeru smo poklicani, da dajemo drugim jasno pričevanje Gospodove odrešilne ljubezni, ki nam kljub našim nepopolnostim podarja svojo bližino, svojo besedo in svojo moč in našemu življenju daje smisel.
⇒ Če v našem srcu ni božjega ognja, njegove ljubezni, njegove miline, kako naj mi, ubogi grešniki, ogrejemo srca bližnjih?
⇒ Vsi smo v istem čolnu in gremo proti istemu pristanišču. Izprosimo si milost, da se bomo veselili sadov drugih, ki pripadajo vsem.
⇒ Da, ti si varuh svojega brata! Biti človek pomeni, da smo varuhi drug drugega!
⇒ Vedno se moramo spominjati, da smo romarji in da romamo skupaj. Zato naj bi zaupali srce sopotniku brez tesnobnosti in brez nezaupanja.
⇒ Odnos do našega nebeškega Očeta zahteva in pospešuje občestvo, ki ozdravlja, podpira in krepi medčloveške vezi.
⇒ Ne moremo rasti sami od sebe, tudi napredovati ne tako, da se osamimo; napredujemo in rastemo le v skupnosti, v družini. Tudi v Cerkvi.
⇒ Skoraj neopazno smo postali nesposobni sočutja do drugih, sočustvovati z njimi v njihovih tragedijah, nočemo se brigati zanje.
⇒ Določene resnice življenja vidimo samo z očmi, očiščenimi s solzami. Šele ko boš znal jokati, boš zares sposoben iz srca storiti kaj za druge.
⇒ Ljubimo ta čudoviti svet, na katerega nas je Bog postavil. Ljubimo ljudi, ki na njem prebivajo, z vsemi njihovimi dramami in napori.
⇒ Pozabljamo, da je merilo našega življenja predvsem to, kar storimo bližnjemu. Molitev je dragocena, če hrani naše vsakdanje izžarevanje ljubezni.
⇒ Vsakič ko z ljubeznijo srečamo kakega človeka, bomo zmožni odkriti nekaj novega o Bogu.
⇒ Ne pustimo, ne dopustimo, da bi se našega srca dotaknila kultura izločanja, saj smo vendar bratje! Nihče ni za odpis!
⇒ Najpomembnejše je hoditi skupaj, sodelovati, si med seboj pomagati, se drug drugemu opravičevati, priznavati napake in prositi odpuščanja
Vedno se moramo spominjati, da smo romarji in da romamo skupaj. Zato naj bi zaupali srce sopotnikom.

Bog
⇒ Bog se ne skriva pred ljudmi, ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje, negotovo in po ovinkih.
⇒ Bog je zagotovo navzoč v preteklosti. Tudi v prihodnosti je navzoč in sicer kot obljuba. Toda ‘konkretni’ Bog, da tako rečemo, je navzoč danes.
⇒ Bog ni čakal, da bi mi šli k njemu, ampak On sam nam je šel naproti, brez zadržkov, brez mere. Bog je takšen: vedno stori prvi korak. On nam gre naproti.
⇒ Bog potrpežljivo čaka. Čaka, da se mu odpremo vsaj za špranjico, skozi katero bi lahko deloval v nas s svojim odpuščanjem, s svojo milostjo.
⇒ Bog ravna z nami kakor z otroki: nas razume, nam odpušča, nas objame, nas ljubi tudi takrat, ko naredimo napako.
⇒ Bog nas vedno čaka, nikoli se ne utrudi. Jezus nam kaže usmiljeno Božjo potrpežljivost, da bi spet našli zaupanje, upanje, vedno!
⇒ Prva oblika brezbrižnosti v človeški družbi je brezbrižnost do Boga, iz katere izvira tudi brezbrižnost do bližnjega in do stvarstva.
⇒ Ne predajajmo se malodušju, nikoli! Ni je stvari, ki je Bog ne bi mogel spremeniti, ni greha, ki ga ne bi mogel odpustiti, če se mu izpovemo.
⇒ To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in to takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume.
⇒ Pustiti Gospodu, da nas gleda. On nas gleda in to je molitev. Ali dopustiš Gospodu, da te gleda?
⇒ Sam Bog ostaja danes mnogim neznan, to je najhujša revščina in največja ovira za priznanje nedotakljivega dostojanstva človeškega življenja.
⇒ Bog ni čakal, da bi mi prišli k njemu, temveč je sam pristopil k nam. Takšen je: vedno naredi prvi korak, stopi do nas.
⇒ Vsa zgodovina odrešenja je zgodovina Boga, ki išče človeka, mu podarja svojo ljubezen, ga sprejema.
⇒ Ne zapirajmo se pred novostjo, ki jo Bog hoče prinesti v naše življenje. Ni položajev, ki jih Bog ne more spremeniti, ni greha, ki ga Bog ne bi mogel odpustiti, če se mu odpremo.
⇒ Jaslice govorijo o Božji ljubezni, o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne glede na to, v kakšnem položaju je.
⇒ Za Boga nismo številke, smo pomembni, še več, smo najpomembnejši od vsega, kar ima; čeprav grešniki, smo njegovemu srcu najbližji.
⇒ Najprej želim vsakemu posebej povedati prvo resnico: »Bog te ljubi.« Nikoli ne dvomi o tem, ne glede na vse, kar se ti bo zgodilo v življenju. V kakršnih koli okoliščinah si neskončno ljubljen.
⇒ Bog nas čaka, ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, in če se vrnemo, nas objame.

Bogastvo
⇒ Denar mora služiti in ne vladati! Papež ljubi vse, bogate in revne. V Kristusovem imenu pa ima dolžnost spomniti, da morajo bogati pomagati revnim, jih spoštovati in podpirati.

Božja beseda
⇒ Berite in vztrajno premišljujte Gospodovo besedo, da boste verovali, kar ste prebrali, učili, kar ste v veri dojeli, živeli, kar ste učili. Pomnite tudi, da Božja beseda ni vaša last: je beseda Boga. Cerkev pa je varuhinja Božje besede.
⇒ Beseda, ki da pogum, objem, po katerem čutiš, da si razumljen, nežnost, po kateri zaznaš ljubezen, molitev, ki te usposobi, da si močnejši … vse to so izrazi Božje bližine.

Božja ljubezen
⇒ Božja ljubezen stalno kliče k usmiljeni ljubezni Očeta, ki prosi otroke, naj živijo v ljubezni.

Božja navzočnost
⇒ Vsak dan našega popotovanja je zaznamovan z navzočnostjo Boga, ki vodi naše korake z močjo svoje milosti, ki jo vliva Duh v srce, da bi ga oblikoval in ga usposobil za ljubezen.
⇒ Naj bo v vašem srcu vedno ta gotovost: Bog hodi ob vas, Bog vas nikoli ne zapusti! Nikdar ne izgubimo zaupanja!

Božji Sin
⇒ Priznavati, da si je Božji Sin privzel naše človeško meso, pomeni, da je bil vsak človek povišan prav do srca Boga.
⇒ Jezus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, okrepil in osvobodil.
⇒ Jezusov križ je Beseda, s katero je Bog odgovoril na zlo sveta … Beseda, ki je ljubezen, usmiljenje, odpuščanje. Pa tudi sodba: Bog nas sodi tako, da nas ljubi.
⇒ Bolj ko si povezan z Jezusom, ki postane središče tvojega življenja, bolj ti pomaga, da pozabljaš nase in se odpreš drugim.
⇒ Kdor tvega, tega Gospod ne razočara. Kadar kdo stopi majhen korak naproti Jezusu, odkrije, da je Jezus že pričakoval njegov prihod z odprtimi rokami.
⇒ V zgodovini je toliko revolucionarjev, toliko jih je. Toda nihče ni imel moči tiste revolucije, ki jo je prinesel Jezus: to je revolucija za preobrazbo zgodovine, revolucija, ki v globini spremeni človekovo srce.

Cerkev
⇒ Začenjamo to pot: škof in ljudstvo. Začenjamo to pot rimske Cerkve, ki predseduje v ljubezni vsem Cerkvam. To je pot bratstva, ljubezni, zaupanja med nami. Molímo vedno za nas: drug za drugega. Molímo za ves svet, da bo veliko bratstvo.
⇒ Ali smo Cerkev, v kateri živimo Božjo ljubezen, v kateri smo pozorni drug do drugega, v kateri drug za drugega molimo?
⇒ Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem.
⇒ Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša z vselej odprtimi vrati.
⇒ Gospod želi, da smo del Cerkve, ki zna razširiti roke in sprejeti vse, saj ni hiša peščice, temveč dom vseh.
⇒ Jasno vidim, da danes Cerkev najbolj potrebuje sposobnost zdravljenja ran in ogrevanja src vernih.
⇒ Cerkev je najzvestejša sama sebi, kadar izpoveduje in oznanja usmiljenje kot najčudovitejšo lastnost Stvarnika in Odrešenika ter ljudi vodi k viru usmiljenja.

Človek
⇒ Ne smemo pozabiti, da vsakdo nosi s seboj bogastvo in breme lastne zgodovine, po katerem se razlikuje od vsake druge osebe.
⇒ Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših.
⇒ Ko človek misli, da najde samega sebe, ko se oddaljuje od Boga, tedaj izgubi svoje življenje.
⇒ Ljudje iščejo predvsem nekoga, ki bi jih poslušal. Nekoga, ki jim je pripravljen posvetiti svoj čas in prisluhniti njihovim življenjskim dramam in težavam.
⇒ Nekateri se imajo za svobodne, če hodijo po svojih poteh proč od Boga. Prenehajo biti romarji, blodijo, vedno krožijo okoli sebe, ne da bi kdaj prišli na cilj.

Družina
⇒ Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka temelj in prva pot miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe.
⇒ Družine so prvi kraj, v katerem se živijo in posredujejo vrednote ljubezni in bratstva, sožitja in vzajemne delitve, pozornosti in skrbi za drugega.
⇒ Danes naj se vsakdo vpraša: ali spodbujam rast edinosti v družini, župniji, v skupnosti ali pa sem navadna klepetulja.
⇒ O Kristusov križ, vidimo te še danes v družinah, ki z zvestobo in rodovitnostjo živijo svoj zakonski poklic.
⇒ Družina, katere člani imajo kljub vsem slabostim radi drug drugega, postane šola odpuščanja.
⇒ Beseda dom je prežeta z značilnim družinskim vonjem, ki nas navdaja s toplino, prisrčnostjo, z ljubeznijo, kar vse je mogoče doživljati v družini.
⇒ Popolne družine ni. Družina, katere člani imajo kljub vsem slabostim in grehom radi drug drugega, postane šola odpuščanja.
⇒ Veliko poslanstvo družine je, da prihajajočemu Jezusu pripravi prostor, da ga sprejme v svojih otrocih, možu, ženi, starih starših ... Jezus je tam.

Evangelij
⇒ Evangelij nas kliče k spoznanju resnice našega srca, da bomo vedeli, komu zaupamo svoje življenje.
⇒ Evangelij v prvi vrsti vabi k odgovoru Bogu, ki nas ljubi in rešuje, ko ga prepoznavamo v drugih in ko gremo iz sebe in iščemo blagor vseh.

Greh
⇒ Ne vem, kakšna opredelitev zame bi bila najprimernejša. Jaz sem grešnik. To je najprimernejša opredelitev … Sem grešnik, na katerega se je Gospod ozrl. Sem nekdo, ki ga Gospod gleda. Svoje geslo Miserando atque eligedo (Usmilil se ga je in izbral) sem vedno doživljal kot povsem ustrezno zame.
⇒ Greh je več kot madež. Greh je rana, ki jo je treba zdraviti. Zato iti k spovedi ni enako kot odnesti obleko v čistilnico.
⇒ Ni nobenega greha, ki ga ne bi moglo doseči in uničiti Božje usmiljenje, ko najde spokorno srce, ki prosi za spravo.

Kristjani
⇒ Kristjani nismo občasno, samo v določenih trenutkih, v nekaterih okoliščinah, v nekaterih izbirah. Ne moremo biti kristjani tako, kristjani smo v vsakem trenutku!
⇒ Ne moremo postati poškrobljeni kristjani, takšni preveč izobraženi kristjani, ki razpravljajo o teoloških vprašanjih, ko pijejo čaj. Ne! Postati moramo pogumni kristjani in iti iskati tiste, ki so res Kristusovo meso.
⇒ Prinašati evangelij s pričevanjem lastnega življenja spreminja svet.
⇒ Vztrajati na Gospodovi poti vse do konca, vse dni. Ne pravim, da je treba začeti vsak dan znova: ne, nadaljevati pot. Vedno nadaljevati. To je pot s težavami, z naporom, a tudi s toliko veselja. Je pa Gospodova pot.
⇒ Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.
⇒ Kristjani, poklicani, da bi prinašali luč in življenje, pustijo, da jih končno očarajo stvari, ki porajajo samo temo in notranjo utrujenost.
⇒ Vernik ni domišljav; nasprotno, resnica ga dela ponižnega. Vernik namreč ve, da nimamo resnice v posesti, ampak da resnica objema nas in nas ima v posesti.
⇒ Vsak kristjan je misijonar toliko, kolikor se je srečal z Božjo ljubeznijo v Kristusu Jezusu.
⇒ Če se kdo izmed nas vpraša: »Kako postati dober kristjan?«, je odgovor preprost: potrebno je, da vsak na svoj način izpolni to, kar Jezus pravi na gori blagrov.
⇒ Kolikokrat smo potrebni, da nam Ljubezen pravi: “Kaj iščete živega med mrtvimi?” V težavah in vsakdanjih skrbeh se zapiramo vase, v žalost in grenkobo. Ne iščemo Njega, ki živi!
⇒ Pomembno je, da vsak kristjan prepozna lastno pot in si prizadeva napredovati v tem, kar je Bog postavil vanj.
⇒ Od nas se ne zahteva, da smo brezmadežni, temveč, da vedno rastemo, da živimo z globoko željo, da bi napredovali na poti evangelija, in ne izgubimo poguma.
⇒ Kristjan, ki v tem času ni revolucionar, ni kristjan! Biti mora revolucionar po milosti!
⇒ Ne moremo biti ‘občasni’ kristjani, kristjani le za nekatere priložnosti, v nekaterih okoliščinah, temveč stalno! Popolnoma!
⇒ Krščanska duhovnost spodbuja k rasti v zmernosti in k uživanju v malem. Je vrnitev k skromnosti.
⇒ Kristjan ne sme biti žalosten. Naše veselje se ne poraja iz imetja, temveč iz dejstva, da smo srečali Človeka Jezusa, ki je med nami.

Marija
⇒ Marijino ravnanje sestavljajo tri besede: poslušanje, odločitev, dejanje. To so besede, ki tudi nam kažejo pot, da bi se srečali s tem, kar od nas terja Gospod življenja.
⇒ Tri besede povzemajo Marijino življenjsko naravnanost: poslušanje, odločitev, dejanje. Poslušanje, odločitev, dejanje. Te besede kažejo pot tudi za nas v tem, kar Gospod želi od nas v življenju. Poslušanje, odločitev, dejanje.
⇒ Ob vznožju križa, v najvišji uri novega stvarjenja nas Kristus vodi k Mariji. Vodi nas k njej, ker noče, da hodimo brez matere.
⇒ Razen Marije ni nihče spoznal globine skrivnosti učlovečenega Boga. V njenem življenju se je vse oblikovalo ob navzočnosti učlovečenega usmiljenja.
⇒ Pri Mariji vidimo, da ponižnost in nežnost nista kreposti slabotnih, ampak močnih, ki jim ni treba tlačiti drugih, da bi se počutili pomembne.
⇒ Vse vozle našega srca, vse vozle naše vesti je mogoče razvezati. Ali kdaj prosim Marijo, naj mi pomaga do iskrenega zaupanja v usmiljenega Boga, da jih bo razvezal?
⇒ Kakšna je naša vera? Ali skrbimo, da gori kakor pri Mariji, da gori tudi v težkih trenutkih, tudi tedaj, ko je temno?

Mati
⇒ Dobra mati zna priznati vse, kar je Bog položil v njenega otroka, posluša njegove skrbi in se uči od njega.

Milost
⇒ Milost ni za to, da nam okrasi življenje, ampak da nas v življenju naredi močne, da gremo lahko naprej, da se ne bi osamili, ampak bi šli vedno skupaj.

Mladi
⇒ Zelo skrbite za duhovno življenje, ki je vir notranje svobode. Brez molitve ni notranje svobode. Oblikovanje po Kristusu, lastno duhovniški duhovnosti, bo za vas postalo dragocen zaklad, če boste gojili molitveno življenje in če bo vaše vsakdanje delo šola vašega posvečenja.
⇒ Evropa potrebuje vašo zavzetost, vaš pogum in vašo vero, da bi premagala težke trenutke, ki jih še vedno živi.
⇒ Naloga mladih je odpirati vrata v novi svet upanja. Mladi bi morali predstavljati upanje za svet in to upanje posredovati tudi ljudem okoli sebe. Na ta način bi lahko 'premagovali ovire in postali priče Božjega usmiljenja'
⇒ Mladi lahko evangelij ljudem prepričljivo pričujejo le v povezanosti s Kristusom. Le z Njim smo lahko upanje za naše bližnje.
⇒ Stari prispevajo spomin in modrost izkušnje, ki vabi, da ne bi po neumnem ponavljali istih napak preteklosti. Mladi pa nas kličejo, da bi spet prebudili in okrepili upanje.
⇒ Mladi nas prosijo, naj jim prisluhnemo, in mi smo jim dolžni pomagati, ne pa jih izkoriščati. Glede tega nimamo nobenega izgovora.
⇒ Vsak mlad človek je povabljen, da v svoji notranjosti spozna besede, ki mu jih govori Bog Oče: “Ti si moj ljubljeni sin”, ko se čuti poklicanega za izpolnitev svojega poslanstva.

Molitev
⇒ Moliti za človeka, na katerega smo jezni, je lep korak k ljubezni in dejanje evangelizacije. Storimo to že danes!
⇒ Molim h Gospodu, da nam pošlje več politikov, katerim je res pri srcu družba, ljudstvo, življenje ubogih.
⇒ Prošnja je izraz srca. ki zaupa v Boga. Prosilna molitev ima posebno vrednost, ker je znamenje zaupanja v Boga in hkrati izraz ljubezni do bližnjega.

Očetovstvo
⇒ Očetje se ne rodijo, očetje postanejo. Kadar koli nekdo prevzame skrb za življenje nekoga drugega, v nekem smislu v odnosu do njega uresničuje očetovstvo.
⇒ V svetem Jožefu vidimo, kako je treba odgovarjati na Božji klic: s predanostjo in pripravljenostjo.
⇒ Sveti Jožef nas spominja, da imajo vsi tisti, ki so na videz skriti ali “v drugi vrsti”, neprimerljivo vlogo v zgodovini odrešenja.
⇒ Jožef nas uči, da se v življenjskih viharjih ne smemo bati Bogu prepustiti krmila našega čolna.

Odpuščanje
⇒ Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati.
⇒ Odpuščanje je najvidnejše znamenje Očetove ljubezni, ki jo je Jezus razodeval vse svoje življenje. Karkoli skesani grešnik položi pred Božje usmiljenje, vse bo objelo njegovo odpuščanje.
⇒ Ko dajemo in odpuščamo, skušamo v svojem življenju skromno odsevati Božjo popolnost, ki daje in odpušča v izobilju.
⇒ Kakšna žalost, če ostanemo zaprti in nesposobni odpuščanja! Tedaj dobijo premoč zamera, bes, maščevanje in onesrečijo življenje ter izničijo veselo zavzetost za usmiljenje.
⇒ Če se naučimo živeti v odpuščanju, se poveča naša sposobnost postajati žene in možje miru.

Pogovor
⇒ Pogovor pomeni, da smo prepričani, da ima drugi povedati kaj dobrega. Za pogovor je treba znižati obrambne zidove in odpreti vrata.

Poklicanost
⇒ Prave poklicanosti vzniknejo tam, kjer je življenje, gorečnost in volja, da bi Kristusa prinašali drugim.

Poslušanje
⇒ Vaditi se moramo v umetnosti, da znamo pozorno prisluhniti, kar je več kot poslušanje.

Prijateljstvo
⇒ Prijatelji nas učijo, da se odpiramo, razumemo, skrbimo za druge, izstopamo iz svojega udobja in izoliranosti, delimo življenje.

Resnica
⇒ Resnica, ki jo iščemo, resnica, ki našim korakom podeljuje smisel, nas razsvetljuje, kadar se nas dotakne ljubezen.

Spreobrnjenje
⇒ Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje.
⇒ Kadar zbereš moč in rečeš: želim se vrniti domov, najdeš vrata odprta, Bog ti pride naproti, ker te pričakuje.

Svetost
⇒ Ne boj se svetosti. Ne bo ti odvzela ne moči ne veselja ne življenja. Nasprotno, postal boš to, kar je Oče hotel, ko te je ustvaril, in boš zvest samemu sebi.
⇒ Vsi smo poklicani biti sveti, ko ljubimo in vsak dan pričujemo z vsakdanjimi opravili tam, kjer smo.
⇒ Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh.
⇒ Sprejeti vsak dan pot evangelija, kljub temu, da nas to spravlja v težave, v tem je svetost.
⇒ Ali si poročen, poročena? Bodi svet tako, da ljubiš in skrbiš za svojo ženo ali moža, kakor je to storil Kristus za svojo Cerkev.
⇒ Svetost je srečanje naše slabotnosti z močjo Božje milosti, ki nam omogoča živeti v ljubezni, da v Božjo slavo in za bližnjega delamo z veseljem in ponižnostjo.

Uboštvo
Merilo plemenitosti neke družbe je, kako ravna z najrevnejšimi, s tistimi, ki ne premorejo drugega kakor svojo revščino.
⇒ Lahko rečem, da je najlepše in najbolj naravno veselje, ki sem ga videl v svojem življenju, veselje zelo ubogih oseb, ki imajo malo dobrin, katerih se oklepajo.

Usmiljenje
⇒ Usmiljenje je drža Boga, ki nas sprejema, nas objema, se nam izroča in se sklanja k nam z odpuščanjem.
⇒ Obraz Boga je obraz usmiljenega očeta, ki ima vedno potrpljenje. Ali ste kdaj pomislili na Božjo potrpežljivost, na potrpljenje, ki ga ima z vsakim od nas?.
⇒ Življenje, ki nam ga naklanja Bog, je delo njegovega usmiljenja. Nobenega človeškega dejanja ni, pa naj bo še tako dobro, ki bi nam zaslužilo tako velik dar.
⇒ Usmiljenje prenavlja: sem ljubljen, torej sem; odpuščeno mi je, torej se prerodim v novo življenje; izkazano mi je usmiljenje, torej postanem orodje usmiljenja.
⇒ Če hočemo biti blizu Kristusu, zahteva to od nas, da se približamo bratom, ker Očetu ni nič ljubšega kot konkretno znamenje usmiljenja.
⇒ Bog noče, da bi se kdorkoli pogubil. Njegovo usmiljenje je neskončno večje od vsakega našega greha, njegovo zdravilo pa neskončno močnejše od vsake naše bolezni.
⇒ Ob telesnih in duhovnih delih usmiljenja se tudi v naših dneh izkaže, kako velik in pozitiven je vpliv usmiljenja kot družbene vrednote.
⇒ Da bi nas Bog lahko napolnil z darom svojega neskončnega usmiljenja, se moramo najprej zavedati, da smo ga potrebni. Zavedati se moramo svoje praznine, svoje bede.
⇒ Če se imamo za pravične, ne moremo razumeti Gospodovega srca in ne bomo nikoli imeli veselja, da bi doživeli njegovo usmiljenje.

Vera
⇒ Vera ni luč, ki prežene vsako našo temo, ampak je svetilka, ki vodi naše korake ponoči in to zadostuje za pot.
⇒ Verovati pomeni zaupati se usmiljeni Ljubezni, ki stalno sprejema in odpušča, ki nosi življenje in mu podeljuje smer.
⇒ Dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš. Dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.
⇒ Resnična vera v učlovečenega Božjega Sina je neločljiva od darovanja samega sebe, od pripadnosti skupnosti, od služenja, od sprave z drugimi.
⇒ Pomnimo, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Verovati torej pomeni, da bedimo nad svojimi čustvi, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri in slabi nameni: taki, ki gradijo, in taki, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote in niti nežnosti!
⇒ Vera, ki jo prejmemo od Boga kot nadnaravni dar, se javlja kakor luč za potovanje, luč, ki usmerja našo pot v času.

Veselje
⇒ Če smo zares zaljubljeni v Kristusa in čutimo, kako nas ima rad, bo naše srce vzplamtelo v takšnem veselju, da se ga bodo nalezli vsi okoli nas.

Zaupanje
⇒ Čeprav je človekovo življenje kot zemlja, polna trnja in plevela, še vedno ostaja prostor, v katerem lahko raste dobro seme. Potrebno je zaupati Bogu.
⇒ Nihče se ne more lotiti boja, če vnaprej popolnoma ne računa na zmago. Kdor začenja brez zaupanja, je že vnaprej napol izgubil bitko in zakopal svoje talente.

... zbira Marko Čuk

Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.
In kako se odzove Jezus? S potrpljenjem: trmastega dvomljivca ne zapusti. Nevernemu Tomažu podari teden dni, ne zapre mu vrat, temveč čaka. In Tomaž spozna svojo revščino, svojo malovernost: »Moj Gospod in moj Bog.« S tem preprostim vzklikom, polnim vere, odgovori na Jezusovo potrpežljivost. Prepusti se Božjemu usmiljenju, ki ga vidi pred sabo v ranjenih rokah in nogah, odprti strani in spet zaupa: postal je nov človek, ne več neveren, ampak veren.
Pa poglejmo še Petra: trikrat zataji Jezusa ravno takrat, ko bi mu moral najbolj stati ob strani. Ko se dotakne dna, sreča njegov pogled, ki mu potrpežljivo, brez besed govori: »Ne boj se svoje slabosti, Peter, zaupaj vame.« In Peter dojame, čuti Jezusov ljubeči pogled in joče. Kako lep je ta Jezusov pogled – kako nežen! Bratje in sestre! Nikoli ne izgubimo zaupanja v potrpežljivo Božje usmiljenje!
Pomislimo na učenca na poti v Emavs: žalostnih obrazov korakata v prazno, brez upanja. A Jezus ju ne zapusti: spremlja ju na poti, in ne samo to! Potrpežljivo jima razlaga Pisma, ki govorijo o njem, in se jima pridruži pri mizi. To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume, upa, vzbuja zaupanje, ne zapušča, ne podira mostov, zna odpuščati. Bog nas čaka, tudi ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, če se vrnemo nas objame. (7. aprila 2013)

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 29.

»Veselite in radujte se,« (Mt 5,12) pravi Jezus tistim, ki so zaradi njega preganjani ali ponižani. Gospod zahteva vse, in to kar podarja, je resnično življenje in sreča, za katero smo bili ustvarjeni. Hoče, da bi bili sveti in noče, da bi se zadovoljili s povprečnim, zvodenelim in praznim življenjem. Dejansko je že od prvih strani Svetega pisma na različne načine navzoč klic k svetosti. Gospod je rekel Abrahamu: »Hodi pred menoj in bodi popoln« (1 Mz 17,1). – Tako se začenja apostolska spodbuda papeža Frančiška, ki jo je podpisal 19. marca 2018, na praznik sv. Jožefa, na peto obletnico nastopa svoje papeške službe. Ta njegova listina je vabilo vsem verujočim, da bi hodili po poti svetosti. To ni neka izredna pot, rezervirana za redke izbrance, ampak je klic za vse kristjane, na katerega lahko odgovorimo v svoji vsakdanjosti ter v vsakem stanu in poklicu.

◉ Ne pričakujte, da bo to učena razprava o svetosti. Moj skromni namen je, da bi vnovič slišali klic k svetosti, da bi premislili, kako jo uresničevati v sedanjih okoliščinah z vsemi tveganji, izzivi in priložnostmi. Gospod je namreč vsakega izmed nas izbral, “da bi bili sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem v ljubezni” (Ef 1,4).

◉ Svetnik je človek, ki čuti potrebo po stiku z Bogom.

◉ Vesel sem svetosti potrpežljivega Božjega ljudstva: staršev, ki s tolikšno ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, mož in žena, ki z delom skrbijo za kruh svoji družini, bolnikov, ostarelih redovnic, ki se ne nehajo smehljati. V teh dejanjih, ki se dan za dnem ponavljajo, vidim svetost vojskujoče se Cerkve. To je pogosto svetost “za sosednjimi vrati”, svetost tistih, ki živijo v naši bližini in so odsev Božje navzočnosti, ali če smem uporabiti drug izraz, so “srednji razred svetosti”.

◉ Da bi postali sveti, ni treba biti škof, duhovnik, redovnik ali redovnica. Pogosto nas obhaja skušnjava, da je svetost prihranjena za tiste, ki imajo možnost, da so daleč od vsakdanjih opravil, da lahko veliko časa posvetijo molitvi. Ni tako. Vsi smo poklicani biti sveti, ko ljubimo in vsak dan pričujemo z vsakdanjimi opravili tam, kjer smo. Ali si (Bogu) posvečena oseba? Bodi svet tako, da z veseljem živiš svojo podaritev. Ali si poročen, poročena? Bodi svet tako, da ljubiš in da skrbiš za svojega moža ali svojo ženo, kakor je storil Kristus za svojo Cerkev. Ali si delavec? Bodi svet tako, da pošteno in strokovno opravljaš svoje delo v službi bratom. Si oče, mati, ded ali babica? Bodi svet tako, da potrpežljivo učiš otroke hoditi za Jezusom. Ali imaš oblast? Bodi svet tako, da si prizadevaš za skupno blaginjo ter se odpoveš svojim osebnim koristim (14).

◉ Svetost, h kateri te kliče Gospod, bo napredovala z majhnimi koraki. Na primer: žena gre v trgovino po nakupih, sreča sosedo in se zaplete z njo v pogovor; in pride do opravljanja. Toda ta žena sama pri sebi pravi: ‘Ne bom govorila slabo o nikomer.’ To je korak k svetosti. Doma jo sin zamoti z opisovanjem svojih težav; čeprav je utrujena, prisede k njemu in ga posluša potrpežljivo in sočutno. To je že druga žrtev, ki posvečuje. Nato doživi trenutek stiske, vendar se spomni Device Marije, vzame rožni venec in zaupno moli. Tudi to je pot svetosti. Potem gre ven, sreča reveža, se ustavi in s z njim prijazno pogovarja. Tudi to je korak naprej (16).

◉ Tudi ti čutiš potrebo, da bi razumel svoje življenje kot poslanstvo. Poskušaj to storiti ob poslušanju Boga v molitvi in prepoznavanju njegovih znamenj. Vedno prosi Boga za spoznanje, kaj Jezus od tebe pričakuje vsak trenutek tvojega življenja in ob vsaki odločitvi, ki jo moraš sprejeti, da bi prepoznal pomen, ki ga ima v tvojem poslanstvu. Dopusti mu, da oblikuje v tebi tisto osebno skrivnost, ki bo odsevala Jezusa Kristusa v današnjem svetu (23).

◉ Lahko obstajajo številne teorije, zajetne razprave in različice pojma svetost. Takšno razmišljanje bi morda bilo koristno. Toda nič ne prinaša večje jasnosti kot Jezusove besede in način kako jih je govoril. Jezus je na preprost način razložil, kaj se pravi biti svet. To je storil, ko nam je zapustil blagre. Blagri so kristjanova osebna izkaznica. Če si kdo od nas zastavi vprašanje: “Kako postati dober kristjan?” je odgovor preprost: delati moramo, vsak na svoj način, tisto, kar pravi Jezus v svojih blagrih. V njih je orisan obraz Učitelja, ki smo ga poklicani odsevati v vsakdanjosti našega življenja (63).

◉ Blagor žalostnim: Svet nam predlaga ravno nasprotno: zabava, uživanje, brezskrbnost, sprostitev in nam pravi, da je to tisto, kar nam dela življenje lepo. Ko pride v družino ali v okolico bolezen ali žalost, se posvetni človek raje ne zmeni in gleda proč. Svet ne mara jokati, bolečino raje spregleda, jo prikriva, skriva. Veliko moči potroši za to, da bi ubežal trpljenju, misleč, da je mogoče spremeniti resničnost, v kateri nikoli in nikdar ne zmanjka križev (75).

◉ Blagor usmiljenim …: Usmiljenje ima dva vidika: pomeni dajati, pomagati, služiti drugim, pa tudi odpuščati, razumeti. Matej povzema to v zlatem pravilu: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim« (Mt 7,12). Katekizem Katoliške cerkve opozarja, da ta zakon velja v vseh primerih, posebno tedaj, ko se kdo znajde v težavnih položajih, ko je moralna sodba manj zanesljiva (80).

◉ V 25. poglavju Matejevega evangelija (31-46) se Jezus spet ustavlja ob enem teh blagrov, ki blagruje usmiljene. Če iščemo tisto svetost, ki je ljuba Bojim očem, najdemo v tem besedilu pravilo obnašanja, po katerem bomo sojeni: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali« (95).

◉ Morda mislimo, da Boga častimo samo z bogoslužjem in molitvijo ali s spolnjevanjem nekaterih moralnih pravil. Vsekakor ima prvenstveno mesto naš odnos do Boga. Pozabljamo pa, da je merilo za vrednotenje našega življenja predvsem to, kar smo storili za druge. Molitev je dragocena, če napaja vsakdanje darovanje ljubezni. Naše bogoslužje je prijetno Bogu, kadar vanj vključimo dobre namene, da bomo živeli velikodušno, in kadar dopustimo, da se Božji darovi, ki jih pri njem prejemamo, pokažejo v služenju bratom (104)

◉ Krščansko veselje navadno spremlja smisel za humor, ki so ga vidno izžarevali na primer sv. Tomaž More, sv. Vincencij Pavelski ali sv. Filip Neri. Zlovoljnost ni znamenje svetosti. »Preganjaj jezo iz svojega srca« (Prd 11,10). Veliko je tega, kar prejemamo od Gospoda, ki “nam ponuja vsega za uživanje” (1 Tim 6,17), tako da je včasih žalost povezana z nehvaležnostjo, ko smo tako zaprti vase, da postanemo nesposobni prepoznavati Božje darove (126).

◉ Čeprav se zdi samoumevno, se nazadnje spomnimo, da svetost gradi stalna odprtost za nadnaravno, kar se izraža v molitvi in češčenju. Svetnik je človek molitvenega duha, ki čuti potrebo po srečanju z Bogom. Svetnik je človek, ki ne dopusti, da bi ga zaprta zadostnost sodobne družbe dušila, in sredi svojih naporov in svojega darovanja hrepeni po Bogu, gre iz sebe v zahvali in širi svoje meje v kontemplaciji Gospoda. Ne verjamem v svetost brez molitve, čeprav ta ni nujno dolga in močno doživeta (147).

◉ Želim, da ta razmišljanja krona Marija, saj je ona kot nihče drug živela Jezusove blagre. Ona je tista, ki je poskočila od veselja ob navzočnosti Boga, tista, ki je vse ohranila v svojem srcu in je dopustila, da ga je prebodel meč. Ona je sveta med svetimi, najbolj blagoslovljena. Kaže nam pot svetosti in nas spremlja. Ne dopusti, da obležimo na tleh, ko pademo, in včasih na sprejme v naročje, ne da bi nas sodila. Pogovor z njo nas potolaži, nas osvobaja in nas posvečuje. Mati ne potrebuje veliko besed, ni se nam treba preveč truditi, da ji povemo, kaj se nam dogaja. Dovolj je, da vedno znova zašepečemo: »Zdrava, Marija …« (176)

izbira Marko Čuk

»Novost nas pogosto navdaja s strahom, tudi novost, ki jo Bog prinaša, novost, ki jo Bog zahteva ... Bojimo se presenečenj Boga. V svojem življenju se bojimo presenečenj Boga! On nas vedno preseneča! Gospod je takšen! Ne zapirajmo se pred novostjo, ki jo Bog hoče prinesti v naše življenje!« Tako je papež Frančišek nagovoril vernike na velikonočno vigilijo, 30. marca 2013, slabe tri tedne po svoji izvolitvi. Takrat je že postajalo jasno, da bo Frančišek papež novosti in presenečenj. Presenetil je z izbiro imena Frančišek, s pozdravom ‘dober večer’, s tem, da se po izvolitvi ni vselil v papeško stanovanje, temveč je raje ostal v preprostem Domu svete Marte. “Postal sem duhovnik, da bi bil z ljudmi. Zahvaljujem se Bogu, da te želje nisem izgubil.” Nekaj povsem novega je, da papež kakšnega ‘navadnega’ človeka pokliče po telefonu ali mu osebno piše, da o njegovem tvitanju ne govorimo. Mnoge s svojo domačnostjo skoraj pohujšuje. Takim je menda rekel: “Se boste že morali navaditi, da je papež normalen človek.” In prav ta njegova topla človečnost privlači tudi mnoge oddaljene.

OD ARGENTINE DO RIMA
Ko je kardinal Jorge Mario Bergoglio, nadškof Buenos Airesa, glavnega mesta Argentine, pred petimi leti postal rimski škof, naslednik apostola Petra in poglavar Kristusove Cerkve, se je vrnil v domovino svojih prednikov. V letih hude gospodarske krize po prvi svetovni vojni so se iz severne Italije izselili v Argentino. Leta 1928 je proti tej obljubljeni deželi iz Genove odplul železniški uradnik Mario Bergoglio, ki se je leta 1935 poročil z Regino Sivori in 17. decembra 1936 ju je razveselil prvorojenec Jorge Mario; za njim sta prišla še dva sinova in dve hčerki. Jorge se je šolal za kemijskega tehnika. Na praznik apostola Mateja, 21. septembra 1953 (datum je pomemben!), se je odločil za skok v cerkev, kjer je naletel na patra Duarteja, ki ga še nikoli prej ni videl, in je pri njem opravil spoved. Ob tem je v sebi začutil klic, naj postane duhovnik. Vstopil je v škofijsko semenišče v Villa Devoto, leta 1958 pa je začel noviciat pri jezuitih. Nekaj časa je študiral v Čilu, zatem v Buenos Airesu. Po mašniškem posvečenju 13. decembra 1969 je opravljal razne službe v Družbi Jezusovi, v letih 1973–1979 jo je vodil kot provincial za Argentino. Leta 1986 je na poglobljenem študiju v Nemčiji odkril podobo ‘Marije, ki razvezuje vozle’, in po vrnitvi v domovino je zelo priporočal pobožnost do nje kot Matere usmiljenja. Leta 1992 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu, leta 1997 za nadškofa pomočnika, leta 1998 pa je nasledil svojega prednika kardinala Antonia Quarancina. Leta 2001 je bil odet v kardinalski škrlat.  V letih 2005–2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference. Bil je član raznih rimskih kongregacij, vendar se je sej in srečanj nerad udeleževal. Kot dobri pastir je hotel ostati pri svoji čredi. Kot škof je izbral nadvse preprost slog življenja. Ni se vselil v nadškofijsko palačo, ampak je živel v skromnem stanovanju in si tudi sam kuhal. Ni se vozil z avtomobilom, ampak se je posluževal javnih prevoznih sredstev, kjer se je lahko srečeval z ljudmi.

“IMENOVAL SE BOM FRANČIŠEK”
V Evropi neznani kardinal Jorge Bergoglio “je bil v nevarnosti”, da postane papež že leta 2005, ko so kardinali v konklavu volili naslednika Janeza Pavla II. 19. aprila 2005 je bil izvoljen Joseph Ratzinger – Benedikt XVI. Ob njem je največ glasov prejel argentinski kardinal. Sedež rimskega škofa je bil od 28. februarja 2013 po odstopu papeža Benedikta XVI. izpraznjen. Po modrem izboru kardinalov je na njegovo mesto 13. marca 2013 sedel Jorge Mario Bergoglio, ki je na vprašanje, kakšno ‘papeško’ ime bo izbral, odgovoril: »Imenoval se bom Frančišek!« Dodatna spodbuda za ta izbor so bile besede brazilskega kardinala Claudia Hummesa, njegovega prijatelja, ki mu je takoj po izvolitvi priporočil: “Ne pozabi na uboge!” V povezavi z ubogimi je takoj pomislil na sv. Frančiška Asiškega. Ko se je prikazal v osrednji loži bazilike sv. Petra, je svoj kratki nagovor začel z ‘vsakdanjim’ pozdravom: »Bratje in sestre, dober večer!«  Oblečen je bil v bel talar s srebrnim škofovskim naprsnim križem, samo za blagoslov si je nadel rdečo štolo. Najprej je prosil, naj se v molitvi spomnijo zaslužnega papeža Benedikta XVI. ter nadaljeval, da naj nekaj časa v tišini molijo zanj, preden podeli blagoslov. Ob vsakem srečanju z ljudmi ponavlja: “Prosim vas, ne pozabite moliti zame!” Ob nastopu papeške službe 19. marca 2013, na praznik sv. Jožefa, je v nagovoru nakazal svoj program: »Nikdar ne smemo pozabiti, da je prava oblast služenje in da mora tudi papež pri izvrševanju oblasti vedno bolj vstopati v tisto služenje, ki ima svoj svetli vrh v Križu. Pred očmi mora imeti ponižno, stvarno, z vero prežeto služenje svetega Jožefa in kot on razširiti roke, da varuje vse Božje ljudstvo ter z ljubeznijo in nežnostjo sprejema vse človeštvo, posebno najbolj uboge, najbolj slabotne, najmanjše, tiste, ki jih našteva Matej v poslednji sodbi o ljubezni: tistega, ki je lačen, žejen, tujec, nag, bolan, v ječi (prim. Mt 25,31-46). Samo kdor služi z ljubeznijo, zna varovati.«

DVA PAPEŽA V VATIKANU
Od 13. marca 2013, ko je bil na izpraznjeni Petrov sedež izvoljen Frančišek, ima katoliška Cerkev dva papeža. V zgodovini se je sicer večkrat dogajalo, da sta bila istočasno dva papeža, toda le eden od njiju je bil pravilno izvoljen, drugi je bil ‘protipapež’. Papež Frančišek svojega predhodnika Benedikta XVI., ki ima naziv ‘zaslužni papež’, zelo ceni in spoštuje. 28. februarja 2013, ko se je njegova papeška služba iztekla, je Benedikt XVI. s helikopterjem poletel v Castelgandofo, poletno rezidenco papežev. Tam je čakal, da so uredili samostan Matere Cerkve v Vatikanu, kjer od 1. maja 2013 zaslužni papež preživlja večer svojega življenja. Frančišek se je z Benediktom XVI. prvič srečal v Castelgandolfu 23. marca, deset dni po izvolitvi.  Papeža sta se prisrčno objela in v kapeli skupaj molila. Z njunim srečanjem 2. maja v samostanu Matere Cerkve se začenja lepo sožitje dveh papežev znotraj vatikanskega obzidja. »Počutim se, kot da bi imel v hiši deda, modrega, spoštovanega, ljubljenega deda; je vzor modrosti. Je kot moj oče: če bi imel kakšne težave, če nečesa ne bi razumel, lahko grem in se pogovorim z njim.« Vidita se dokaj pogosto. 22. julija 2013 sta se srečala v vatikanskih vrtovih ob blagoslovitvi kipa nadangela Mihaela. Leta 2014 sta bila na Frančiškovo povabilo skupaj 22. februarja, na prvem Frančiškovem konsistoriju. 27. aprila je Benedikt somaševal s Frančiškom ob kanonizaciji papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. na Trgu svetega Petra; 28. septembra se je zaslužni papež udeležil praznika starih staršev v vatikanski baziliki; 19. oktobra je somaševal ob beatifikaciji Pavla VI. in zaključku izredne škofovske sinode. V letu 2015 ga je Frančišek 14. februarja povabil na drugi konsistorij ob imenovanju novih kardinalov. 20. junija je Frančišek šel v samostan Mati Cerkve pozdravit Benedikta preden je odšel za nekaj tednov na oddih v Castelgandolfo. 8. decembra, ob začetku izrednega Svetega leta Božjega usmiljenja, je bil zaslužni papež ob Frančišku, ko je odprl sveta vrata vatikanske bazilike in Benedikt je prestopil prag takoj za njim.  Zadnjič sta se srečala 28. junija 2017.

OZNANJEVALEC BOŽJEGA USMILJENJA
Bodoči papež Frančišek je že kot nadškof učil, da krščansko prizadevanje za popolnost ne bi smelo zahtevati nadčloveški napor volje, temveč odgovor na Božje usmiljenje. Ne gre za to, da nikoli ne pogrešimo, ampak za to, da znamo priznati svoje napake in se z odpuščajočo Božjo ljubeznijo dvigniti. Kmalu po nastopu svoje papeške službe je izrekel ohrabrujoče besede, ki jih pogosto ponavlja: »Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje.« Med molitvijo prvih večernic pred nedeljo Božjega usmiljenja, 11. aprila 2015, je z branjem in izročitvijo papeške bule Obličje usmiljenja (Misericordiae vultus) uradno napovedal izredno sveto leto Božjega usmiljenja,  ki se je pričelo 8. decembra 2015 in zaključilo 20. novembra 2016. Poudaril je, kaj je namen tega svetega časa: »Cerkev ni na svetu za to, da bi obsojala, ampak da bi omogočila srečanje z materinsko Božjo ljubeznijo, ki je usmiljenje. Da bi se to zgodilo – to pogosto ponavljam – mora Cerkev oditi iz svojih cerkva in občestev ter poiskati ljudi tam, kjer živijo, kjer trpijo, kjer upajo.« Trdno zaupanje v premoč Božjega usmiljenja izžareva tudi iz njegovih apostolskih spodbud Veselje evangelija (Evangelii gaudium) o oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu (24. novembra 2013), in Radost ljubezni (Amoris laetitia) o osrečujoči ljubezni v zakonu in družini (19. marca 2016).  Njegov podpis nosita okrožnici Luč vere (Lumen fidei), objavljena 29. junija 2013, in Laudato si (Hvaljen, moj Gospod), ki nosi datum 24. maja 2015, ko je bil binkoštni praznik. Besedilo prve okrožnice je v glavnem izpod peresa Benedikta XVI. in je z njo dopolnil trilogijo svojih okrožnic, posvečenih trem božjim krepostim – vere, upanja, ljubezni. Naslov druge okrožnice, ki govori o skrbi za skupni dom – našo Zemljo – mu je navdihnil začetek znamenite Sončne pesmi sv. Frančiška Asiškega. »V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v naročje,« beremo v uvodu.  K tem slovesnim besedilom papeža Frančiška je treba prišteti še ‘goro’ njegovih nagovorov pri splošnih avdiencah ob sredah  in pred nedeljsko opoldansko molitvijo angelovega češčenja  ter homilij in govorov na apostolskih potovanjih, ki jih z napisanim besedilom v rokah prebere. Ta besedila so v celoti objavljena, medtem ko njegove nenapisane ‘ljudske’ homilije pri vsakdanjih mašah v Domu svete Marte, za javnost samo povzemajo.

FRANČIŠKOVIH 21 APOSTOLSKIH POTOVANJ PO SVETU
Prvi papež našega časa, ki se je ‘premaknil’ iz Vatikana, je bil Janez XXIII., ki je pred začetkom drugega vatikanskega koncila, katerega je bil napovedal, romal v Assisi. Njegov naslednik Pavel VI. pa je postal “svetovni popotnik v službi evangelija”: opravil je osem velikih apostolskih potovanj: kot prvi papež je januarja 1964 romal v Jezusovo domovino Palestino, zadnje, najdaljše potovanje pa ga je od 26. novembra do 5. decembra 1970 vodilo v dežele vzhodne Azije in Avstralije. Papež sv. Janez Pavel II. je v svojem dolgem pontifikatu (1978–2005) opravil 104 apostolska potovanja po svetu (1996 in 1999 je obiskal našo domovino), kar je nedosegljiv rekord. ‘Stari’ papež Benedikt XVI. je v manj kot osmih letih svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve ‘zbral’ kar 24 potovanj v službi evangelija, povprečno tri na leto.

Vse kaže, da ga bo Frančišek, ki je enako kot Benedikt postal papež v 77. letu življenja, prehitel: ‘za sabo’ ima že 21 apostolskih potovanj, ‘pred sabo’ pa še precej načrtovanih – samo za leto 2018 pet. Cilj njegove prve poti izven Vatikana 8. julija 2013 je bil italijanski otoček Lampedusa v Sredozemskem morju.  To je prva postaja pribežnikov iz pretežno afriških dežel, ki se želijo rešiti iz bede in vojne na prenapolnjenih preprostih plovilih, tako da mnogi najdejo smrt v morskih globinah. Papež Frančišek je s svojim obiskom hotel opozoriti na greh globalne brezbrižnosti v sodobnem svetu. Prvo potovanje izven Italije pa ga je vodilo v Rio de Janeiro, glavno mesto Brazilije (22. do 29. julija 2013),  ki je bilo prizorišče 28. svetovnega dneva mladih. Milijonski množici mladih z vsega sveta je ob slovesu rekel: »Mnogi od vas ste prišli kot romarji in prav nič ne dvomim, da odhajate domov kot misijonarji.« Leta 2014 je najprej romal v Sveto deželo. Od 24. do 26. maja je obiskal Jordanijo, Palestino in Izrael.  Sredi poletja (od 13. do 18. avgusta 2014) se v mestu Daejon v Južni Koreji udeležil 6. dneva azijske mladine; v glavnem mestu Seul je imel mašo za mir. 21. septembra 2014 je poletel proti Albaniji, da v veri potrdi tamkajšnje kristjane, ki so bili krvavo preganjani v desetletjih ateistične vladavine. Na povabilo carigrajskega patriarha Bartolomeja I. in predsednika Erdogana je bil od 28 do 30. novembra 2014 na obisku v Turčiji.  Zelo dolgo (od 12. do 19. januarja 2015) je bilo njegovo potovanje na Daljni vzhod: obiskal je Šri Lanko in katoliške Filipine. 6. junij 2015 je posvetil od sovraštva in vojne izmučenemu Sarajevu.

‘Svoji’ južnoameriški celini je namenil teden od 6. do 12. julija 2015; obiskal je Ekvador, Bolivijo in Paragvaj. Cilj njegovega apostolskega potovanja od 19. do 27. septembra 2015 so bile Združene države Amerike, ‘spotoma’ se je ustavil na Kubi. V ZDA je obiskal več mest; v Filadelfiji je vodil zaključno slavje ob svetovnem srečanju družin;  v New Yorku je spregovoril v palači Združenih narodov. Med svojim prvim potovanjem po Afriki (25. do 30. novembra 2015) je papež Frančišek obiskal Kenijo, Ugando in Centralno afriško republiko in v stolnici njenega glavnega mesta Bangui je 30. novembra odprl sveta vrata  ob začetku izrednega svetega leta Božjega usmiljenja (devet dni prej kot v Rimu). Med poletom na obisk Mehike (12. do 18. februarja 2016) je prišlo na letališču kubanskega glavnega mesta Havana do zgodovinskega srečanja med papežem in pravoslavnim ruskim patriarhom Cirilom. 16. aprila 2016 se je papež Frančišek na grškem otoku Lezbos skupaj s carigrajskim patriarhom Bartolomejem I. in grškim patriarhom Hieronisom II. srečal z begunci, ki so tam našli zavetje.  Njegovo potovanje v kavkaško državo Armenijo od 24. do 26. junija 2016 je bilo prepojeno z ekumenskim duhom. V poljskem mestu Krakov je bil od 27. do 31. avgusta 2016 31. svetovni dan mladih.  Z mladimi je bil ves čas tudi papež Frančišek, ki je obiskal tudi koncentracijski taborišči Auschwitz  in Birkenau. Od 30. septembra do 2. oktobra 2016 je bil papež Frančišek znova na Kavkazu – tokrat je obiskal Gruzijo in Azerbajdžan. Njegovo apostolsko potovanje na Švedsko 31. oktobra in 1. novembra 2016 je bilo povezano s 500-letnico protestantske reforme. Sodeloval je pri ekumenskem slavju v Lundu, za maloštevilne katoličane na Švedskem je daroval sveto mašo na stadionu v Malmöju.

V letu 2017 je papež Frančišek opravil štiri apostolska potovanja. 28. aprila je poletel na dvodnevni obisk v Egipt, kjer se je sestal z aleksandrijskim koptskim patriarhom Tawadrosom II. in sta podpisala skupno izjavo. V Kairu je obiskal islamsko sunitsko univerzo, za katoličane je maševal na letališču. Ob stoletnici Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi se je papež Frančišek 12. in 13. maja 2017 pridružil skoraj milijonski množici romarjev. Med jubilejnim slavjem je razglasil za svetnika fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto Marto, brata in sestro.  »Z razglasitvijo Frančiška in Jacinte za sveta sem hotel vsej Cerkvi postaviti pred oči njun zgled pripadnosti Kristusovega evangeljskega pričevanja, hotel sem tudi vso Cerkev spodbuditi, da se zavzame za otroke.« Pred svojim potovanjem v Kolumbijo (6. do 11. septembra 2017) je poslal pismo, v katerem je pozval k narodni spravi. Geslo tega pastirskega obiska je bilo: ‘Naredimo prvi korak’. Zadnje apostolsko potovanje v letu 2017 je papeža Frančiška vodilo v jugovzhodno Azijo: od 27. novembra do 2. decembra je obiskal državi Mjanmar (Burmo) in Bangladeš. V prvi je imel pretresljivo srečanje z zatirano manjšino Rohingye.  Od 15. do 21. januarja 2018 je bil papež Frančišek na obisku v Čilu in Peruju. Večkrat se je srečal s potomci starih naseljencev, ki so mu ljubeče dali vzdevek ‘Pančo’.  Posebej navdušeno so ga pozdravljali mladi, ki jim je položil na srce, naj ostanejo zvesti svojim rodovnim in krščanskim koreninam.
Papež Frančišek ima v beležnici za leto 2018 vpisanih kar nekaj pastirskih obiskov v Italiji in apostolskih potovanj po svetu. 17. marca bo obiskal Pietrelcino in San Giovanni Rotondo ob 50-letnici smrti sv. Pija in stoletnici njegovih znamenj Kristusovih ran. Na apostolsko potovanje naj bi odšel na Irsko, kjer bo v glavnem mestu Dublinu od 22. do 26. avgusta 2018 mednarodno srečanje družin. Vabijo ga še v Indijo, Litvo, Letonijo in Estonijo, v Salvador, Romunijo in Francijo. Morda pa nam ga bo Bog ohranil do 22. januarja 2019, ko se bo v Panami začelo slavje 34. svetovnega dneva mladih.

GRB IN GESLO

Grb papeža Frančiška je enak njegovemu škofovskemu grbu, dodani pa so mu znaki papeškega dostojanstva: nad ščitom mitra (škofovska kapa) s tremi križi namesto tiare (trojne krone). Pod mitro sta dva prekrižana ključa, eden je zlat, drugi srebrn. Ščit grba je modre barve, ki v heraldiki (grboslovju) v povezavi s sinjino neba označuje najvišje duhovne vrline. Na ščitu španske oblike je v sredini emblem Družbe Jezusove: krog s plameni, sredi katerega so črke IHS, Jezusov monogram. Na črko H je križ, spodaj pa so trije žeblji Gospodovega trpljenja. Na levi spodaj je zvezda z osmerimi zlatimi kraki, ki je simbol Device Marije, na desni spodaj pa je zlata roža narda, ki je simbol sv. Jožefa.
Frančiškovo škofovsko in papeško geslo Z usmiljenjem in izvolitvijo (Miserando atque eligendo) je povezano s praznikom apostola Mateja 21. septembra 1953, ko je po iskreni spovedi začutil klic v duhovništvo. Geslo mu je navdihnilo evangeljsko sporočilo o poklicu apostola Mateja in njegova razlaga angleškega cerkvenega učitelja Bede Častitljivega.

 ČUK, Silvester. Papež Frančišek pet let preseneča. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str 50-57.

»Radost ljubezni, ki se živi v družinah, je tudi veliko veselje Cerkve. Kljub številnim znakom krize zakonske zveze, kot so nakazali sinodalni očetje, želja po družini ostaja živa, zlasti med mladimi, in Cerkev jo podpira. Kot odgovor na to težnjo je krščansko oznanilo, ki se nanaša na družino, zares vesela novica.« Tako se začenja Apostolska spodbuda Radost ljubezni papeža Frančiška, v kateri povzema sadove dveh škofovskih sinod o družini (izredne oktobra 2014 in redne oktobra 2015) in dodaja svoja razmišljanja in smernice. V kratkem uvodu navaja vsebino in zgradbo te pomembne listine, ki jo je podpisal 19. marca 2016, na praznik sv. Jožefa, varuha nazareške družine, predstavljena pa je bila v Vatikanu 8. aprila 2016.

◉ Otroci so v družini kakor ‘oljčne mladike’ – polni moči in življenja. Sposobnost človeškega para, da rodi, je pot, po kateri poteka zgodovina odrešenja. V verni judovski družini otroci prejemajo od očeta/staršev prvi pouk v veri.

◉ Zaskrbljujoče znamenje sedanjega časa so migracije. Eno je ‘normalna’ selitev ljudi zaradi dela ali iz drugih razlogov, drugo pa so prisilne množične migracije zaradi vojne, preganjanja, nasilja, revščine. To uničujoče vpliva na družino.

◉ Družine, ki z ljubeznijo sprejmejo težko preizkušnjo prizadetega otroka, so vredne občudovanja. Za Cerkev in družbo predstavljajo dragoceno pričevanje zvestobe daru življenja.

◉ Zdravje osebe in človeške ter krščanske družbe je globoko povezano z uspevanjem zakonske in družinske skupnosti.

◉ Celostna vzgoja otrok je zelo resna dolžnost in obenem prvenstvena pravica staršev, ki jim je ne sme nihče odvzeti. Cerkev je družina družin in jo nenehno bogati življenje vseh družin – domačih Cerkva, ki živijo iz vere in v njej vzgajajo svoje otroke.

◉ Krščanski zakon je znamenje, ki ne le nakazuje, kako Kristus ljubi svojo Cerkev v zavezi, zapečateni na križu, temveč to ljubezen v zvezi zakoncev posedanja, postavlja v njun čas.

◉ Po ljubezni, ki človeka povezuje z Bogom, je zakonska ljubezen največje prijateljstvo. V družini je potrebno uporabljati tri besede. Naj ponovim. Tri besede: dovoli, hvala, oprosti. Tri ključne besede.

◉ Dar novega otroka, ki ga Gospod zaupa očetu in materi, se začenja s sprejetjem, nadaljuje z varovanjem vse dni zemeljskega življenja in ima kot zadnji cilj veselje večnega življenja.

◉ Oba, mož in žena, oče in mati, sta sodelavca ljubezni Boga Stvarnika in njegova ‘zastopnika’. Svojim otrokom kažeta materinski in očetovski obraz Gospoda. Nobenega dvoma ni: družba brez mater bi bila nečloveška, kajti matere znajo vedno, tudi v najtežjih trenutkih, pričevati za nežnost Boga. Oče je s svojo od Boga podarjeno moškostjo, ki naj bi bila zagotovilo trdnosti, otroku potreben prav tako kot mati.

◉ Za ločence, ki živijo v novi zvezi, je pomembno, da čutijo, da so del Cerkve, da niso izobčeni in jih nimamo za take, ker so še vedno vključeni v cerkveno občestvo.

◉ Družina mora še naprej ostati kraj, kjer se mladi rod uvaja v bogastvo in lepoto življenja po veri, v molitev in služenje ljudem okoli sebe.

◉ Dragi zaročenci, imejte pogum biti drugačni, ne dopustite, da vas pogoltne družba potrošništva in videza. Tisto, kar je pomembno, je ljubezen, ki vas povezuje …

◉ Sprejemam razmišljanja mnogih sinodalnih očetov, da je treba krščene, ki so se ločili in ponovno civilno poročili, na različne načine vključiti v krščanska občestva.

◉ Navzočnost Gospoda domuje v resnični in konkretni družini z vsem njenim trpljenjem, bojem in radostmi ter vsakdanjimi načrti. Družinsko občestvo, ki si prizadeva za lepo življenje, je prava pot posvečenja v navadnem življenju in duhovne rasti, sredstvo za tesno povezanost z Bogom.

◉ Molitev v družini je odlično sredstvo, da izpovemo in okrepimo velikonočno vero. Vsak dan lahko najdemo nekaj trenutkov, da se skupaj postavimo pred živega Boga, mu povemo, kaj nas teži, ga prosimo za družinske potrebe, molimo za nekoga, ki je v težavah. Prosimo ga, naj nam pomaga ljubiti, se mu zahvaljevati za življenje in vse dobrine, prositi Marijo, da nas zavaruje s svojim materinskim plaščem.

◉ Hodimo, družine, še naprej hodimo! Ne izgubljajmo upanja zaradi naših omejenosti, pa tudi ne odnehajmo iskati polnosti ljubezni in občestva.

izbira M. Čuk