S sodelavko Evo sva si med odmorom za malico privoščili kavo.
»Izvoli mandarino, da dobiš potrebne vitamine v telo,« mi je ponudila sadež.
»Hvala, teknilo mi bo malo osvežitve,« sem rekla in takoj začela lupiti mandarino. “Joj, koliko pečk ima vsak krhelj! da jih včasih kar pojem, kot smo nekoč otroci celo češnjeve koščice pojedli, ko smo prišli do kakšnih češenj,” sem se spomnila otroških let.
»Nikar ne jej tega, lahko se ti pripeti kaj hudega,« me je Eva resno opozorila.
»Le kaj je lahko narobe? Ali misliš, da mi bo v želodcu pognala korenine in začela rasti?« sem se šalila.
»To ne, lahko pa ti zaide v slepič. Ti nisem še nikoli povedala zgodbe naše Cilke, tiste, ki se je malo pred tvojim prihodom v službo upokojila?«
»Ne, nisi. Kaj je bilo z njo?«
Začela je pripovedovati: »Cilka je živela v vasi. Kmalu po končani osnovni šoli se je spoprijateljila s fantom iz sosednje vasi. Bila sta lep par in vsi so odobravali njuno zvezo. Potem je Cilka šla na srednjo šolo v mesto. Njen fant je končal poklicno šolo. Nekaj mesecev je bil zaposlen, potem pa je dobil poziv za služenje vojaškega roka.
»Cilka, me boš čakala?« jo je spraševal.
»Veš, da te bom. Kolikor časa bo treba,« mu je obljubila.
Redno so potovala Cilkina pisma do njenega vojaka in vojakova do nje. Njeno šolanje se je zaključilo, kmalu je tudi njen zaročenec prišel od vojakov. Začele so se priprave na poroko. Tedaj pa je Cilka nenadoma resno zbolela. Odpeljali so jo k zdravniku, ki je po pregledu trdil, da je Cilka noseča in zato čuti bolečine v trebuhu.
»Nisem noseča, nemogoče je, da bi bila!« je odločno zanikala Cilka.
Doktor pa je trdil svoje in se je še norčeval z nje.
Bolečine so bile vedno hujše. Cilka je bila na koncu z močmi in tedaj jo je zdravnik vendarle napotil v bolnišnico. Tudi tam so sprva pomislili, da je imel njen zdravnik prav in so jo hoteli prepričati, da je noseča.
»Ne, nisem! Ne morem biti noseča!« se je upirala.
Končno so jo le vzeli zares. jo odpeljali na operacijo in videli, da ima že močno vnet slepič. Njeno življenje je viselo na nitki. Po operaciji so ugotovili, da je v odstranjenem slepiču tičalo zrno kave, ki je povzročilo vnetje. Cilka se je spomnila, kdaj je pila kavo v naglici in pogoltnila nekaj trdega.
Njenemu zaročencu so prišle na ušesa vaške govorice: »Noseča je bila, hotela je odpraviti otroka, pa je šlo nekaj narobe.« Fant je tem čenčam verjel tako močno, da je Cilki brez pomisleka rekel: »Ne bom se poročil s teboj, ker mi nisi bila zvesta. Vrni mi zaročni prstan!«
Cilka je bila vsa obupana. Povedala mu je, kaj je bilo v resnici, pa ji ni verjel. Vrnila mu je prstan, spravila pripravljeno balo, se zaposlila in živela svoje osamljeno življenje.
Ko mi je Cilka to pripovedovala, je rekla: »Eva, težko se je sprijazniti z dejstvom, da mi ne bi bilo treba živeti sami, če ne bi po nesreči pogoltnila tistega zrna kave. Morda pa je bilo tako bolje, ker si ne morem predstavljati, kako bi živela s človekom, ki mi ni zaupal in je bolj verjel vaškim čenčam kot meni. Prepričana sem, da so nekje na svetu roke, ki me objamejo, samo ne vem, kje naj jih iščem.«
Cilka je bila pridna v službi, je nadaljevala pripoved Eva, napredovala je, hodila na seminarje in dodatno izobraževanje. Tam je srečala človeka, čigar roke so čakale, da jo toplo objamejo. Bila sta tik pred upokojitvijo, ko sta se zbližala. Da bi lahko živela skupaj v enem stanovanju in po božji volji, sta se, že upokojenca, odločila za poroko. Morala bi videti Cilko, kako je sijala od sreče, ko je prišla z njim po poroki na obisk. »Zdaj bo prišla moja bala prav. Nisem zaman ure in ure sedela pri vezenju in šivanju ter jo pripravljala. Ko te doleti kaj hudega, ne veš, da je to v bistvu dobro zate. Zaradi naše omejenosti je takrat težko sprejeti, z leti pa se vse zbistri.«
Bila sta lep par dveh zrelih oseb. Skupaj sta hodila k maši, na sprehode, po nakupih. Iz njunih oči je sijala ljubezen in sreča. Po več letih skladnega skupnega življenja je mož zbolel in obležal. Cilka je skrbela zanj, ga negovala s sočutno ljubeznijo. Kmalu je ostala spet sama. Dokler ji je zdravje dopuščalo, je bila vsak dan na grobu ljubljenega moža.
Nekoč mi je vdano zaupala: »Gotovo se bova kmalu spet srečala in se združila v večnosti, saj sem že krepko v letih. Nimam več kaj dosti pričakovati od življenja, šla bom k njemu, ki mi je polepšal večer življenja in me rešil bremena samote. Bil je sorodna duša, moje zrno sreče. Škoda, da se nisva srečala že prej, vendar pa sem Bogu hvaležna za teh nekaj let, ki sem jih smela preživeti z njim.«
Kot da je že na pragu večnosti in se ji pred očmi vrstijo ključni dogodki njenega življenja, se ji je spomin vrnil v mladost. Povedala mi je, da se je takrat zaradi tistega nesrečnega zrna kave zbala, da bo morala umreti in se ločiti od svojega fanta, s katerim sta načrtovala skupno prihodnost. Do ločitve je prišlo kljub temu, da je ozdravela. Grenka izkušnja jo je naučila, da ni vedno smrt tista, ki ločuje. Kjer je ljubezen dovolj močna, je niti smrt ne more uničiti. Kjer je slabotna, pa jo lahko uniči že zrno kave!

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 76-77.

To pismo je našla bolničarka pod blazino komaj umrlega fanta.
Draga mama, že nekaj dni lahko sedim na postelji samo pol ure, preostali del dneva sem negiben. Srce ne more več biti. Profesor je danes zjutraj rekel nekaj kakor: “treba je biti pripravljen”. Na kaj? Seveda je težko umreti, ko si mlad. Računati moram s tem, da bom v začetku prihodnjega tedna umrl, a jaz nisem pripravljen. Imam skoraj neznosne bolečine, a huje je, da nisem pripravljen. Najtežje od vsega je gledati nebo ponoči. Vse je temno in nad mano ni nobene zvezde, h kateri bi lahko usmeril svoj pogled. Mama, nikoli nisem mislil na Boga, sedaj pa slutim, da obstaja nekaj, česar ne poznamo, nekaj skrivnostnega, pred katerim bomo stali in dali odgovor. Težko mi je, ker ne vem, kdo je to. Ko bi ga le mogel spoznati! Mama, a se spominjaš, kako si nas kot otroke pozno zvečer vodila skozi gozd naproti očetu, ki se je vračal z dela? Včasih smo tekli pred teboj in naenkrat smo opazili, da smo sami. Iz teme smo slišali korake nekoga. Kako smo se bali teh neznanih korakov in kako smo bili srečni, ko smo spoznali, da so to koraki našega očeta. Tudi sedaj v samoti slišim korake nekoga. Zakaj jih ne prepoznam? Učila si me, kako se moram obleči in kako se moram lepo obnašati za mizo ter kako se znajti v življenju. Zelo si se trudila z mano. Spominjam se, kako si nekoč šla z nami k polnočnici. Prav tako se spominjam tudi molitev, ki si jih včasih molila z mano. Učila si nas, naj bomo pošteni. Toda vse to se sedaj pred mano topi kot sneg na soncu. Zakaj si nam govorila o toliko stvareh, nisi pa nam govorila o Jezusu? Zakaj me nisi spoznala z njim? Zakaj me nisi naučila prepoznavati njegovih korakov, da bi jih slišal poslednjo noč, da bi pred smrtjo prepoznal te korake v upanju, da bo prišel in me odvedel k očetu? Moja smrt bi bila nekaj povsem drugega!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2016), 69.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 46-48
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Drugi postni mesec svetega leta Gospodovega, torej mesec april, nam bo postregel z vsemi mogočimi milostmi, od spokornega križevega pota do vstajenjske aleluje. Veliko tega je zajetega tudi v rubriki Bohkov kot kot spodbuda zakoncem in družinam, kako pripravljati in doživeti vse te bogate vsebine naše vere. 

Veliki noči bomo posvetili prihodnjo, majsko številko, saj bo izšla pred tem največjim krščanskim praznikom. To bo tudi posebna, jubilejna številka ob 60-letnici izida prve številke naše revije – farnega Ognjišča.
Ker se po veliki noči začnejo birme in prva obhajila pa tudi krstov je vse več, že v tej številki predstavljamo nekaj predlogov za obdarovanje ob zakramentih uvajanja. Več predlogov za darilne knjige si lahko ogledate na koncu te rubrike. Prihodnji številki pa bomo priložili bogat katalog daril.

Postni čas je čas premisleka in spraševanja. Lahko se tudi vprašamo, kakšen je naš odnos do maternega jezika, kulture in vrednot. O tem smo spregovorili z tajnico – urednico Slovenske matice Ignacijo Fridl Jarc, ki smo jo povabili za gostjo meseca.

V februarski številki Ognjišča smo predstavili določene podatke slovenskih katoličanov, predvsem v povezavi s poznavanjem krščanskega nauka. Ugotovili smo, da smo priča pomanjkljivemu znanju in krhkim temeljem, ki so hkrati zelo prikrojeni po volji vsakega posameznika. Iz tega izhaja spodbuda za tokratno Temo meseca o Katekizmu Katoliške Cerkve, da bi si ga približali in s tem na prave temelje postavili tudi našo vero. 

Ob praznovanju velikonočnih praznikov smo v okviru starozaveznih besedil seznanjeni z rešitvijo Izraelcev iz Egipta in praznovanjem pashe kot spomina na to rešitev izpod suženjstva. V Strunjanu so v pastoralnem domu Stella Maris letos že tretjič pripravili obred judovske velikonočne večerje

V prilogi spremljamo načine molitve, od nosečnosti do pubertete, ko se pri otrocih pojavijo prvi dvomi. Kako jim pomagati začutiti Boga, ko so še majhni, in kako jih razumeti v njihovih dvomih. Razumevanja poln zapis za današnje družine.

Na izlet vas tokrat vabimo na Mah, ki se že prebuja v pomlad. Ste vedeli, da naj bi poimenovanje barje uvedel Fran Levstik, ki je domačine slišal govoriti, da gredo na borje – med bore, ki jih je na Ljubljanskem barju res veliko. Zima je mimo, čas je za pomladne potepe.

V zadnjem delu revije boste našli oglasne strani, na katerih že lahko pobrskate za darili ob zakramentih. Zadnja leta ste za prvo obhajilo izbirali Youcat za otroke in Kruh in vino smo prinesli (molitve, razlaga bogoslužnih znamenj in drž), ki gre že v tretji ponatis. Za birmo ste izbrali Ti si Božja zamisel in Sledi mi. Letos imamo tudi nekaj knjig, ki so namenjene manj zahtevnim bralcem, bolj raziskovalcem, med njimi je Svetopisemski trening za fante. Ker pa je mladost vse bolj tudi čas preizkušenj, podarite svojim otrokom knjigo Povej svojim skrbem, kako velik je tvoj Bog! Za krst pa ob številnih darilnih paketih posebej priporočamo čudovito knjigo Molim s svojim malčkom, v kateri so (fotografirane) vezene ilustracije.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 4 (2025), 4.

Neki človek je imel dva sina. Imel je tudi ženo, a to zdaj ni važno ... Čeprav ... Žena je umrla že pred leti, v prometni nesreči. S fantoma se je v nedeljo popoldne vračala z izleta. Z izleta, za katerega si on, oče, ni utegnil vzeti časa, saj je vodil malo gradbeno firmo in se je kot podizvajalec udinjal mnogim večjim gradbenim firmam. Za naročnika se je včasih delalo noč in dan, tudi v nedeljo, če je bilo treba. “Saj delam za vas,” je večkrat rekel, “da boste oblečeni in siti!” Tisto nedeljo je gradbišče zapustil predčasno. Sredi avtoceste je, v soju policijskih in gasilskih luči, identificiral ženino truplo, preden so jo pokrili s temno plahto, nato pa fanta, ki sta bila stara štiri in šest let, le rahlo opraskana in v šoku, vzel v naročje in odpeljal domov.
Fanta sta rasla. Oče je skrbel za njiju po svojih najboljših močeh, nič jima ni manjkalo. Nič. Razen mame, kdaj pa kdaj. Neprestano, pravzaprav.

Starejši je bil priden v šoli. Vpisal se je na arhitekturo. Mlajši pa je v srednji šoli našel družbo sebi podobnih luzerjev in začel raziskovati spolnost, alkohol in mehke droge. Ne vedno in ne nujno v tem vrstnem redu. Doma je še komaj kaj spregovoril. Besede imajo svojo težo. Težje ko so, manj se jih izreče. Oče je začel moliti, fant pa je klel in na dan, ko je dopolnil osemnajst, je vlomil blagajno v očetovi firmi in z mesečno plačo vseh zaposlenih pobegnil od doma.
Najprej nekaj dni pri prijateljih, potem pa naprej, proti morju: Koper, nato nekaj mesecev Trst. Očetov denar je kopnel. Precej ga je preprosto razdal med prijatelje, večino ga je šlo za drogo. Tu v Trstu je prvič poizkusil heroin. Poskus je bil uspešen – navadil se je. Ko je denarja zmanjkalo, spet naprej – v Milano. Prijatelj naj bi poznal neko bratrančevo bivšo, ki naj bi jih brez dvoma sprejela ... In tako so spali na prostem, na železniških postajah, v parkih, vežah, za smetnjaki ... Nato Genova, Piacenza, Padova, Livorno ... mehke droge je že kdaj zamenjal za trde, telo je zahtevalo odmerek, in ker denarja ni bilo je tudi kradel, če je bilo treba. In treba je bilo. Namišljena svoboda se je spremenila v resnično suženjstvo. Prijatelji so odšli ali pa so bili zaprti ... in kar na lepem je ostal sam. Telo pa je hotelo svoj odmerek. Zato se je tudi prostituiral, če je bilo treba. In treba je bilo.
Včasih je pomislil na dom, na mamo, na brata, na očeta ... Mislil je: En odmerek stane toliko kot 15 opek, kvadratni meter tlakovcev, žakelj cementa ... Mislil je na delavce, ki jim je ukradel plačo in jim je en odmerek pomenil par kil kruha, riža, nove čevlje ... telo pa je zahtevalo nov žakelj cementa.
Tako je obležal, v neki ulici, ob smetnjakih, s prevelikim odmerkom v krvi ... in našli so ga smetarji: dva Sirijca in Turek. Poklicali so policijo in rešilni avto ...
Ko se je zbudil v bolnišnici, ki se je, morda res zgolj po naključju, imenovala Bolnišnica Božjega usmiljenja, so ga vprašali : Chi delle persone a voi vicine possiamo avvisare o chiamare? Koga lahko obvestimo? Od vaših bližnjih? Koga naj pokličemo?
In rekel je: Očeta
Come? Chi?
Chiamate il padre.
Bilo je v petek, pozno ponoči, ko je zazvonil telefon. Oče je sedel v avto in vozil kot nor do Livorna. Dobrih pet ur. Divjih pet ur. Norih pet ur. Po prstih, previdno je stopal k postelji, kot bi se bal, da bo spet pobegnil. V shujšanem telesu, v upadlem obrazu je le s težavo prepoznal svojega sina. Minilo je deset let, minila je mladost, minil je strah ... Prijel ga je za roko. Sin je odprl oči in ko ga je zagledal, jih je hitro spet zaprl.
»Oprosti, oče. Odpusti!«
»Sin moj! Samo da si živ. Samo, da si živ!«
V soboto dopoldne je spet zazvonil telefon. Bil je starejši sin:
»Dobro, pa kje si ti?«
»V Livornu!«
»Kje? A si nor?«
»Sem! Od sreče! Tvoj brat je živ! Našel sem ga! Tu zraven mene je, ga boš pozdravil? Ti ga dam na telefon?«
»Pa ti veš kateri dan je danes? Se zavedaš, da je danes moj poročni dan! Tule stojimo, pred cerkvijo, vsi te čakamo, ti si pa v ... ! Ko te je on pred desetimi leti oropal in si skoraj šel v stečaj, sem te jaz reševal s svojo štipendijo. Vsa ta leta sem bil ob tebi in ti pomagal, medtem ko se je on potikal bogvekje. Danes, ko te jaz potrebujem, ko želim, prvič v življenju, da nekaj želim od tebe, da si z mano, se pa on pojavi in ti že tečeš. Če te ni klical deset let, bi lahko počakal še en dan.!
»Sin moj. Veš, da te imam rad. Vse moje, je tudi tvoje. Ampak tvoj brat ... je živ. Oprosti mi. Poljubi nevesto v mojem imenu. Sin moj ... Ko boš imel otroke me boš morda razumel!«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Zgodba

Nesti brata
Mlado dekle se je po poti vzpenjala na hrib in na ramenih nesla invalidnega otroka.
Mož, ki jo je srečal, ji je dejal. »Dekle, to je pretežko breme zate!«
Dekle ga je veselo pogledala ter dejala: »Gospod, pa saj to ni breme. To je moj mlajši brat.«

Misel

Nihče ne gre skozi življenje brez bremena. Bremena pa so različna: telesna ali duševna prizadetost, skrbi, tesnobe, osamljenost, razočaranja, trpljenje in podobne neprijetne stvari.
Teža bremena je odvisna od tega, kako gledamo nanj. Breme se nam morda ne bo zdelo tako težko, če se bomo z njim sprijaznili. Saj ga bo kljub temu še vedno težko nositi in nam bo povzročalo bolečine, zmedenosti in strah.
Nikoli naj se ne upiramo bremenu, ki ga ne moremo odložiti: če to storimo, bo postalo nevzdržno in morda nas bo zajel obup, ter uničil mir v nas in okoli nas.

Molitev

Gospod,
ko čutimo, da je naše breme težko,
okrepi naša ramena,
da bomo vztrajali na poti k tebi.
Vemo, da nekaterim težavam in trpljenju
ne moremo izogniti,
pa naj z storimo, kar hočemo.
Kljub našim naporom lahko ostanejo težka,
morda se njihova teža še poveča.
V tako težkih trenutkih nam
nakloni pogum in milost,
da moremo ostati
povezani s teboj
ter zaupati v tvojo
tolažbo in moč
ter ne izgubimo notranjega
miru in spokojnosti.
Ko bomo doživljali zelo težke trenutke,
ne dovoli, da bi nas premagal dvom,
da v naše življenje nikoli ne bo več posijala luč,
temveč nas nauči, da bomo tebi vedno našli pribežališč.
Utrdi nam vero v tvojo ljubezen, tvojo navzočnost in tvojo pomoč.

Iskrici

V življenju imamo težave zato, da bi se utrdili in ne zato, da bi se zagrenili.

Pridite k meni vsi, ki se ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene.
(Mt 11,28-29)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 11-13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pretresljivo globoko se je vtisnila vame zgodba dvanajstletne deklice Glyzelle Palomar – do nedavna ene izmed 1,2 milijona brezdomih otrok na Filipinih. Ob obisku te države, se je papež Frančišek srečal tudi z otroki iz ulice. »Veliko otrok starši zapustijo,« je spregovorila papežu deklica. »Postanejo žrtve. Prisiljeni so v slabe stvari, kot sta odvisnost od mamil in prostitucija. Zakaj Bog to dovoli?« Umolknila je. Začela je jokati. Med solzami je dodala: »Česa so krivi ti otroci? Zakaj nam pomagajo le redki ljudje?« Papež je deklico objel in nam spregovoril: »V današnjem svetu primanjkuje sposobnosti joka« – sočutja s trpečimi. »Naučimo se jokati,« je povabil papež. Povrnimo se k sočutju do bližnjih – ne le do tistih oddaljenih, tudi do najbližjih. Ko se srečamo z bolečino, pravi papež, potem naj bo naš odgovor ali tišina ali pa besede, ki se porodijo iz solza: »Bodite pogumni. Ne bojte se jokati.«

Duhovnik Abbé Pierre, ki je ustanovil gibanje Emavs za pomoč ravnim, brezdomcem, beguncem ..., je zapisal v svoji zadnji knjižici, naslovljeni Moj Bog ... zakaj?: »Ne morem se sprijazniti, in se tudi nikoli ne bom, z velikansko težo trpljenja. Pred kratkim sem izvedel, da naj bi na Zemlji do zdaj živelo približno osemdeset milijard človeških bitij. Koliko jih je imelo nesrečno življenje, koliko jih je trpelo in se mučilo ... in zakaj? Da, moj Bog, zakaj?«
Odgovor na to temeljno vprašanje, naslovljeno na najvišjo instanco, ni v teoriji, kajti ta ne more seči tako globoko kot bolečina. Globino trpljenja lahko doseže le Bližina sočutne Ljubezni. Zato sestopa Bog iz ‘rajskega’ v ‘peklenska’ stanja trpečih, kot sočutno Bližnji v svojem-našem trpljenju – v L/ljubezni tolaži in daje moči. Le srce mu je treba odpreti in dopustiti, da postane domačin našega življenja.
Zdi se, da trpeči človek potrebuje ob svoji strani sočutnega – trpečega Boga. Bolečina ima v sebi klic po L/ljubeči B/bližini, ki nas odpre v novo – bolj (od)rešeno počutje. Mati Terezija ugotavlja: »Bog pusti, da se odločimo svobodno, kljub temu pa nas ne pusti samih. On trpi z nami.« – Bog svari Adama-človeka pred izbiro spoznanja dobrega in hudega, a ko smo se za to izkustvo odločili (in zato vstopili v območje, kjer ob lepem doživljamo tudi hudo), nas ne zapusti. Bog se sklanja v trpeča stanja sveta. Oliver Clément pravi: »Bog je tvegal, Bog je vstopil v resnično in torej tragično ljubezensko zgodbo.« »Božja vrhovnost se nikoli in nikjer ne uteleša, uteleša se samo požrtvovalna Božja ljubezen«, pa je zapisal Nikolaj Berdjajev. »Bog ni absolutni monarh, Bog je Bog, ki trpi s svetom in s človekom, je križana Ljubezen, osvoboditelj. Osvoboditelj se ni pojavil kot oblast, temveč kot križani.« In protestantski teolog Bonhoeffer pravi: »Kristusov Bog nam ne pomaga s svojo vsemogočnostjo, ampak s svojo slabostjo. Tu je odločilna razlika glede na vsako drugo religijo.« Jezus prinaša “vedro (veselo) sporočilo, da Bog ni /.../ vsemogočen Vladar, ampak Ljubeči drugega. Z Bogočlovekom je padla samozadostnost sadomazohističnih poganskih malikov. Skozi Jezusa, ki je moral postati – biti – človek, se je Bog izročil niču, nemoči, ponesrečenosti, izgubljenosti, zavrženosti ...” – Tako je zapisal v svojem delu Premagovanje blata Taras Kermauner. Ni ne ‘zgoraj’, ne ‘spodaj’, pač pa ‘znotraj’ – v notrini bolečine. Bog ni, kot so zemeljski gospodarji – Bog ne deluje tako! Karkoli že menimo o njem, On se vedno znova uteleša kot Sveto-svetlo(ba), kot otipljivo Bližnji k srčiki slehernika.
Ko Bog zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno bližnji s trpečimi, pa nas s tem tudi obvezuje k medsebojnemu sočutju – k dejavni ljubezni. Ljudsko pripovedništvo ohranja mnoge legende, ki pripovedujejo, kako Jezus in sv. Peter zapuščata raj (Odrešenik in Cerkev sta zapustila ‘nebeško’ življenje) in v podobah revežev trkata na vrata domov, kjer živijo ljudje varno in udobno, da bi jih pozvala k pomoči najbolj ubogim. – Ne iščimo podobe Boga v nebesih, njegovo otipljivo prisotnost bomo našli v revežih našega časa. Zato pravi Mati Terezija: »Gospod, našla sem te v strašni veličini trpljenja drugih.« Na nas je, ali se bomo upali – zmogli s stisko bližnjih soočiti, ali pa bomo od bližnjih odvrnili pogled. Če ga bomo odvrnili, se bomo osamili tudi v lastnih bolečinah. Pomagati drugim, je najučinkovitejša pomoč sebi. Za vase zagledane sebičneže pač ni rešitve. Abbé Pierre ugotavlja: »Če se ob srečanju z lastnim trpljenjem ali trpljenjem drugih združimo z drugimi, se prikaže svetloba. Kolikokrat sem že imel tako pretresljivo izkušnjo ob hudem bolniku, obupanem človeku. Že samo dejstvo, da se resnično združite s trpečim, prinaša svetlobo, ki očisti trpljenje.« Zato je v preizkušnjah tragična kakršnakoli osamitev: ali da se v stiski osamimo sami, ali pa da pustimo v osamelosti trpeče. »Bodite pogumni. Ne bojte se jokati,« nas nagovarja papež Frančišek.
Karel GRŽAN

Iz zgodb za življenje, Ognjišče (4) 2015, str. 54

Živel je strog človek, ki se je zaobljubil, da se do sončnega zahoda nikoli ne bo dotaknil ne hrane ne pijače.
Mož je bil prepričan, da je njegovo dejanje Bogu zelo ljubo, ker se je vsak večer nad najvišjo goro v dolini na nebu prikazala zvezda, ki so jo lahko videli vsi ljudje.
Nekega dne je mož sklenil, da se povzpne na goro in neki deček je na vsak način hotel iti z njim.
Zaradi vročine in napora sta oba kmalu začutila žejo. Mož je otroka nagovarjal, naj pije, toda ta mu je odgovoril: »Pil bom, če boš pil tudi ti!«
Spokorni mož je v zadregi: ni hotel prekršiti svoje zaobljube, po drugi strani pa ni hotel, da bi deček trpel žejo.
Končno je popustil ter pil in otrok je storil enako. Vendar si tisti večer mož ni upal pogledati v nebo, ker se je bal, da zvezda ne bo zasijala.
Toda kako je bil presenečen, ko se je vendar ozrl proti nebu in videl, da nad visoko goro sijeta dve zvezdi!

»Ljubezen je večja od posta!« bi lahko strnili sporočilo zgodbe. Post ni sam na sebi dobrina, ampak je le sredstvo, ki nam pomaga obvladati sebičnost. Pomemben je, kolikor vodi k nečemu boljšemu! Najboljši »post« je, če si prizadevamo za pravičnost in znamo prisluhniti bližnjemu, videti njegove potrebe in mu priskočiti na pomoč.

B. Rustja (uredil), v: Ognjišče 3 (2017), 33.
v knjigi: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 127-128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

priloga

Vzgoja in molitev

gostja meseca

dr. Ignacija Fridl Jarc

na obisku

Pashalna večerja

Preberite več: April 2025