Od 16. stol. v Kopru častijo bl. Elija (Elio), ki naj bi bil doma v bližnji Koštaboni. Po legendi naj bi živel v 1. stol., bil učenec sv. Mohorja, ki naj bi ga poslal spreobračat nevernike v Istro. Izvor češčenja njegovega groba (v koprski stolnici) je nejasen, ohranja pa se v zavesti domačinov.

Podružnična cerkev bl. Elija stoji v Koštaboni (KP).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 2, str. 98

Zgodba

Košček lave z vulkana
Šolski inšpektor je obiskoval šole, da bi predaval o vulkanih. V višjih razredih je prikazoval diapozitive, kako bruha vulkan. Med zanimivimi slikami je na eni bilo videti, kako vulkan bruha lavo in para se je dvigala kilometer visoko.
Otroke so podobe prevzele in so poslušali tako pozorno, da bi slišal iglo, ki bi padla na tla.
Ob koncu predavanja je učitelj poslal po razredu košček lave, da bi jo učenci videli in jo prijeli v roke.
Košček lave je potoval iz roke v roko. Zadnji učenec pa jo je prijel, potem pa odnesel k učitelju. Navdušen mu jo je izročil ter dejal: »Gospod profesor, še vedno je vroča!«

Misel
Kako močna je lahko domišljija. Domišljija je sposobnost, da si ustvarimo podobe in misli, ki ne ustrezajo resničnosti. Nekateri imajo bujno domišljijo, drugi pa revno, čeprav so sicer zelo bistri.
Nekdo je človeka brez domišljije primerjal observatoriju brez teleskopa.
Ljudje, ki so uspešni na kateremkoli področju ustvarjanja – znanosti, umetnosti, gospodarstva, politike – pričujejo, da so si vse najprej načrtovali v domišljiji, potem pa to uresničili v življenju.
Vse, kar je v življenju storjeno, mora biti najprej zasnovano v domišljiji.

Molitev

Gospod Bog,
naj se ne bojimo domišljije
in naj je ne jemljemo kot znamenje slabosti.
Lahko je zelo modro,
da vnaprej vidimo,
kaj bi lahko bili ali kaj bi lahko storili.
Domišljija je lahko zibelka velikih uspehov.
Prosimo te, naj bo naša domišljija uspešna.
Ti jo izpopolni in jo uresniči,
da bo v službi ljudi in tvojega kraljestva
ter v blagor stvarstva.
Razsvetljuj nas,
da bomo svojo domišljijo tako usmerjali,
da bodo naša dejanja v tvojo čast in korist ljudi.

Iskrici

Prav domišljija je ustvarila veliko zla: zločine nad človekom in stvarstvom. Toda prav domišljija je navdihnila tudi herojska dejanja, poezijo in glasbo, umetnost in slikarstvo. Njen sad so izumi, ki so olajšali in izboljšali človeško življenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Papež sv. Janez Pavel II. je 27. oktobra 1986 povabil v Assisi zastopnike raznih verstev sveta k molitvi za mir. Molili so vsak po svoje: v ‘govorici’ svoje vere. Nekateri zunanji izrazi molitve pa so vsem verstvom skupni, mar ne? (Edvard)
“Vsa verstva pričujejo o človekovem hrepenenju po Bogu. Najprej pa Bog neutrudljivo priteguje vsakega človeka k skrivnostnemu srečanju z njim v molitvi” (KKC – Kompendij, 535). Kako se češčenje Boga izraža v vidnih oblikah, je dano ljudem po naravi. Zato se mnoge oblike vsem skupne. Vedno in povsod so ljudje molili kleče, sklepali roke in jih dvigali kvišku, se trkali na prsi, hodili v procesijah. So tudi znamenja, ki so jih ljudje vedno rabili: npr. kropljenje z vodo kot simbol očiščevanja, zažiganje kadila kot simbol češčenja, posipanje s pepelom kot znamenje spokornosti. To je dokaz, da so te vidne oblike notranje pobožnosti spontan izraz človeškega narave. Človeška narava pa je v bistvu vsem ista, zato je razumljivo da se nahajajo bolj ali manj pri vseh ljudeh skupni izrazi in simboli religioznih misli in čustev. Ko je Cerkev odbrala določene oblike in znamenja Božjega češčenja, je s tem samo ustregla klicu naše narave.
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 07, str. 47

Breznikova kmetija je kot samotna ptica čepela v Škofjeloškem hribovju. Ni bila ne velika ne majhna, vedno pa je svojim lastnikom dajala toliko hrane, da so se lahko preživljali. Seveda Breznikovi niso bili bogataši, bili so skromni hribovski kmetje, katere je skopa zemlja vzgojila v krepke in odporne ljudi. Njihova odlika je bila velika ljubezen do te zemlje. Vsako leto so skrbno obdelali njive, pokosili travnike in posekali grmičevje, če se je že zaraslo na pašnikih.
Večino hrane so pridelali doma, le kakšna slaba letina jih je prisilila, da so kupili nekaj vreč moke. Vsako jesen so naribali čeber zelja in čeber repe in pozimi so bili redki dnevi, ko je ta hrana izpadla z jedilnika. Meso so si privoščili le ob nedeljah in praznikih.
Takšno stanje je bilo na Breznikovi kmetiji še v začetku šestdesetih let. Na njej je takrat gospodaril Matevž, oče treh sinov in štirih hčera. Otroci so dorasli in oče je razmišljal, kateremu od sinov bi kmetijo zapustil. Vsi bi jo radi imeli in vsak od njih je bil sposoben postati dober gospodar. Torej je Matevž imel dovolj naslednikov, pa vseeno ga je bolela glava. Skrbelo ga je namreč, kako bosta njegovo odločitev sprejela dva sinova, ki bosta ostala brez kmetije.
Matevževa bojazen je bila upravičena. Kmetijo je prepisal najstarejšemu sinu Petru, druga dva pa sta se počutila opeharjena. Iz same zavisti in hudobije sta skupaj s sestrami od brata, novega gospodarja, zahtevala visoko doto. Na Petrovo ugovarjanje sta odvrnila, naj kmetijo prepusti kateremu od njiju, ki sta jo pripravljena sprejeti pod enakimi pogoji. S takšno ponudbo sta Petra prisilila, da je pristal na visoko doto, ki jo je moral izplačati.
Zavist in pohlepnost seveda ne utrjujeta ljubezni in prijateljstva, temveč ju razdirata. Tudi pri Breznikovih je bilo tako. Med Petrom, bratoma in sestrami je zazijal prepad, ki se je vedno bolj poglabljal.
Leta so tekla. Peter se je poročil in v zakonu se mu je rodilo pet otrok. Z ženo sta pridno delala od zore do mraka, da sta prislužila dovolj denarja za družino. Veliko breme je bila dota, pa tudi država je Breznika – kot vse druge kmete – tlačila z davki in dajatvami.
Breznikovi otroci so rasli. Peter je kaj kmalu opazil, da za zemljo in kmetijo ne kažejo kakšnega posebnega zanimanja. Večkrat je z njimi napeljal pogovor o nasledstvu na kmetiji. Kdo jo bo od njega prevzel? Vsi po vrsti so se temu odpovedovali in očetu kar naravnost povedali, da se danes zemlje, posebno hribovske, ne splača obdelovati. Razlagali so mu, da dandanes veliko bolje živi zasebni podjetnik, obrtnik, državni uslužbenec ali tudi navaden delavec, biti kmet v hribih pa je najbolj nehvaležen poklic.
Peter je postajal vedno bolj zaskrbljen. Do zadnjega je upal, da bo najmlajši sin, petnajstletni Blaž, vendarle vzljubil to hribovsko zemljo, ki je doslej hranila njihov rod, in jo obdeloval naprej. Toda ne! Ko mu je oče ponudil kmetijo, mu je Blaž zabrusil: »Na mene ne računaj! Če boš grunt prepisal name, bom živino takoj prodal, sam bom hodil delat v tovarno, travniki pa naj se kar zarastejo!«
Prizadeti oče je hotel sina prepričati: »Glej, saj na kmetiji tu pri nas ni vse tako črno, kot si ti zamišljaš. Nekaj denarja dobimo za mleko, nekaj za pitance, prodamo les in tako se prebijamo iz leta v leto. Res je, da pridelki nimajo prave cene, pa nekaj doda država ... Jaz verjamem, da je ta kriza v kmetijstvu le prehodna in upam na boljše čase. Boš videl, da boš čez leta zadovoljen, če me boš poslušal in kmetijo sprejel.«
Blaž pa je zamahnil z roko: »Oče, če bi bilo tako, kot govoriš, potem bi kmetije po teh hribih cvetele, pa je drugje še slabše kot pri nas. Živine je vedno manj, travniki se zaraščajo, gospodarska poslopja razpadajo ... Tudi dekleta se nočejo možiti na kmetije. Ne, ne boš me prepričal! Za tisto delo, ki ga opravimo mi, bi morali biti milijonarji, smo pa le kot nekakšni preužitkarji. Ne moremo si poleti privoščiti morja, pozimi smučanja. Vedno samo delo in delo. Misliš, da bo še kdo celo življenje garal tako kot vidva z mamo? Nihče!«
Oče Peter je ostal brez besed. Moral je priznati, da ima sin – čeprav je še otrok – prav. Vse, kar je povedal, je na žalost resnično. Vseeno pa ni mogel razumeti, da se lahko časi tako spremenijo. Spomnil se je, kako si je pred štiridesetimi leti prizadeval, da je oče kmetijo prepisal nanj, danes, ko bi jo rad oddal, pa ne najde naslednika. Peter bi rad, da bi nekdaj trdna Breznikova kmetija obstala še naprej. Toda kako?

TUŠEK, Franc. (zgodbe) Ognjišče (2016) 08, str. 44

»Duhovnik sedanjosti in bodočnosti je tisti, ki more in mora z besedo, predvsem pa z vzgledom človeštvu vzklikati: Bratje, je resnica, je večnost, je smisel! Kaj je bolj veličastnega in danes bolj potrebnega kot biti zmožen in poklican reči: Bratje, vse, kar delate, za kar trpite, to, da sploh ste, je in ima smisel. Vaše hrepenenje v neskončnost bo in mora biti uresničeno! Je morda v današnjem času kaj lepšega kot ljudem povedati resnico o pravi vrednosti njihovega življenja, povedati resnico o pomenu družine, otroka ...? Je katera večja naloga kot poučevati ljudi: Vsi smo bratje, moramo se ljubiti! Prepričan sem in z menoj vsi bogoslovci, da ni lepšega, a niti odgovornejšega poklica od tega – duhovniškega!« Tako je v ljubljanskem bogoslovskem listu Razgovori leta 1966 izpovedal svoj življenjski credo Franček Križnik, 22-letni bogoslovec. Ta navdušeni pripravnik za delo v Gospodovem vinogradu z izrednimi darovi duha in srca je svoje poslanstvo dokončal kot žrtev prometne nesreče 28. marca 1980, v 36. letu življenja in devetem letu duhovništva.

»DEČEK JE ZELO NADARJEN ...«
Franček je bil najstarejši v revni kmečki družini s tremi otroki. Rodil se je 17. julija 1944 v Sotenskem (Šmarje pri Jelšah). Oče se je vrnil od partizanov kot invalid, breme skrbi za družino je padlo na materina ramena. Ko je bil Franček star dve leti, so ga izročili tetam in njihova hiša je bila njegov stalni dom. Od tod je hodil v šolo v Šmarje, pred poukom je vsako jutro stregel pri maši župniku Jakobu Richterju, učenemu duhovniku, ki mu je bil drugi oče, prijatelj in učitelj. Leta 1956 je v Celjskem dnevniku izšel dopis: »V okolici Šmarja pri Jelšah živi že več let pri svojem sorodniku deček revnejše kmečke družine, ki je dopolnil dvanajsto leto starosti in obiskuje 4. razred osnovne šole. Deček je zelo nadarjen, razgledan in igraje obvlada šolsko snov. Izredno rad čita knjige, ki mu jih posoja šmarski dekan, pa tudi sam poseduje že lepo zbirko knjižnih del. Četudi je telesno šibak, mu ni odveč nobena žrtev, ko vstaja ob četrti uri in odhaja v 45 minut oddaljene Šmarje, da ministrira v cerkvi.«
S sestro Treziko pri prvem svetem obhajilu.  - Ob zaključku osemletke s profesorjem Vladimirjem Kavčičem.   - Fanček Križnik kot bogoslovec in novomašnik. - Mašniško posvečenje je prejel po rokah škofa Maksimilijana Držečnika leta 1971.
Franček je bil glavni pisec šolskega glasila Šmarski rod, katerega mentor je bil profesor slovenščine Vladimir Kavčič. Po končani osnovni šoli je šel leta 1960 v semenišče v Zadar. Od tam je šestnajstletni fant z modrostjo zrelega moža pisal: »Šel sem iz svojega prepričanja, iz svoje lastne želje v semenišče, z zavestjo, da bom lahko kot duhovnik svojemu večno trpečemu slovenskemu narodu pomagal v veri in kulturi. To so moje čiste, iskrene, Bogu vdane želje.« Po maturi leta 1963 je odšel k vojakom v Skopje, ki ga je po hudem potresu pomagal obnavljati. Ko je odslužil vojaščino, se je jeseni 1965 vpisal v ljubljansko bogoslovje, ki je bilo tiste čase polno navdušenih fantov iz vseh koncev in krajev naše lepe domovine, rojenih iz mučeniške krvi.

V SLUŽBI RESNICE IN SVOBODE
Toda v Ljubljani ni ostal dolgo. Izredno nadarjenega in srčno dobrega Frančka je tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik poslal na študij v Rim, kamor se je lahko napotil šele leta 1966, ko so mu odobrili potni list. Na papeški univerzi Gregoriana je študiral do leta 1969, ko je v neprijetnih okoliščinah moral zapustiti večno mesto. V rimskem obdobju je sodeloval pri listini Slovenija 1968, kam?, dokumentu zgodovinske vrednosti, ki ga je skupina slovenskih akademikov Ypsilon naslovila na slovensko javnost iz Rima, v njem pa dejansko napovedala vse to, kar smo več kot dvajset let kasneje doživeli z osamosvojitvijo. Študij je nadaljeval v Münchnu. »Še nikoli mi ni bilo žal, da sem odšel iz Rima,« je od tam pisal svoji mami.
Šmarje pri Jelšah, domača župnija.   - Med šmarsko mladino.  - S profesorji.
»Božja Previdnost vedno vse tako ukrene, kot je za nas nespametne ljudi najboljše.« Leta 1971 je po rokah blagega škofa Maksimilijana Držečnika prejel mašniško posvečenje in se pridružil zboru 53 novomašnikov, ki so tisto leto razveselili Cerkev na Slovenskem. Za novomašno geslo in svoje duhovniško vodilo je izbral Jezusove besede: »Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Po novi maši se je vrnil h knjigam, da bi dokončal doktorsko tezo. »V Ljubljani že čakajo name,« je leta 1975 pisal prijatelju Frančku Smoletu. Eno polno leto (1978–79) je urejal Družino – v službi resnice in svobode. V pismu omenjenemu prijatelju je zapisal: »Tisti redki izbranci v zgodovini, ki so si drznili vreči svetu resnico v obraz, so to svoje zaletavanje v zid tako ali drugače drago plačali. Resnica, ki je Kristus, se spričuje le na Njegovem križu. Resnica je netivo, je dinamit, je meč, je ofenziva proti laži, sebičnosti, hudobiji, nasilju. Resnica je revolucija svobode in pravice.« Mar ni to slutnja tistega, kar se je zgodilo 28. marca 1980 na cesti blizu Münchna? »So smrti, ki nas pretresejo do dna srca, kakor da se je z njimi zrušil del zgodovine, smrti, ki jim nekako na moremo verjeti,« je ob odprtem grobu dejal prošt Jožef Smej.

DVE OBLETNICI: ALOJZ REBULA, FRANČEK KRIŽNIK
Pred sto leti (20. julija 1924) se je v Šempolaju pri Trstu rodil Alojz Rebula, eden naših največjih besednih umetnikov, dvajset let kasneje (17. julija 1944) pa je v revni kmečki hiši blizu Šmarja pri Jelšah zagledal luč sveta Franček Križnik, srčen duhovnik in prodoren mislec, ki je žarel v ljubezni do slovenstva in krščanstva. Drug drugega sta hvaležno spoštovala. »Umetnik je zame skrivnost, ki se ji je treba približevati z nekim svetim strahom in spoštovanjem. Že od mladosti sem je bil pisatelj zame isto kot duhovnik,« je Križnik izpovedal v pismu Rebuli julija 1976, kmalu po prvem srečanju. Rebula pa je priznal: »Franček Križnik je bil eno od mojih velikih življenjskih srečanj ... V moje medleče zamejsko obnebje je zarezal kot meteor pristnosti in poguma.« Vse trenutke prijateljevanja z njim od oktobra 1975 do marca 1980 je zapisoval v svoj dnevnik. »Frančkov obisk zmeraj prinese praznik v hišo.« »Franček, to ni obisk, to je praznik v hiši.« Franček je »fant, kakršne danes Slovenija proizvaja enega na petsto tisoč«. Sobota, 29. marca 1980: »Ko zvečer odprem prijatelju Mariju, ga vidim vsega bledega. Saj novica, s katero prihaja, je pretresljiva, da bolj ne bi mogla biti: Franček je umrl v prometni nesreči pri Münchnu, skupaj z bogoslovcem Kastelicem ... Prva misel: atentat ...«
Predavatelj v Dragi. - Skupaj z mamo. - Alojz Rebula v Šmarju ob spominu na Frančka ob 10-letnici smrti. - Prijatelj Franček Smole je po Križnikovi nesrečni smrti pri založbi Družina objavil zbornik o njegovem življenju; s pomenljivim naslovom Zaustavljeni David.
Ob deseti obletnici Frančkove smrti je bilo v Šmarju pri Jelšah spominsko slavje. Alojz Rebula je z veseljem sprejel vlogo slavnostnega govornika, čeprav se je s Križnikom poznal le šest let in od njega hrani samo pet pisem. Zakaj? »Dejansko sem v tem majhnem in čokatem Štajercu svetlega panonskega obraza in ognjevite kretnje naletel na spoj intelekta in srca, kulturne in etične razsežnosti, politične zrelosti in civilnega poguma, kakršen se javlja na Slovenskem nekajkrat na stoletje.«

 S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2024), 42-43.

Vojak kralja Aleksandra Velikega je gnal težko natovorjeno mulo proti njegovemu šotoru. Ko je videl, da je tovor za mulo pretežak, je vzel vrečo z njenega hrbta in si jo naložil na ramena. Veliki vojskovodja je to videl. Vojakovo dejanje mu je bilo všeč. Poklical ga je k sebi in mu rekel: »Vreča, ki jo nosiš na rami, je polna zlata. Podarjam ti jo. Zaslužil si si jo!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 84.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« (Jn 2,5)

"Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla." - Ta žena, nova Eva, se popolnoma zanese na moč svoje privlačnosti, na svoj blagi pogled in božajočo barvo svojega glasu. Ve, da se ji novi Adam ne bo mogel upirati. - V tem novem edenskem vrtu, polnem praznovanja in veselja, Marija ne uporabi svoje moči, zato da bi naskrivaj zapeljala Jezusa pod drevo dobrega in hudega ... Ona "zapelje" novega Adama, ker ga želi spodbuditi, da bi izpolnil Božjo voljo: dobro za njegove stvaritve. - Prelepa Marija, podari vsaki ženski, da bo kakor ti. - Prečudovita Marija, daj, da bo vsaka ženska s svojo lepoto služila dobremu. - Prelepa Marija, daj, da bo vsaka ženska spremenila svojo izredno moč v dar veselja, praznični dar. - Prečudovita Marija, daj, da bo vsaka ženska s svojo lepoto znamenje in orodje Božjega sijaja.

V mesecu juliju razmišljamo o tem, kako z Marijinim zgledom do notranje lepote (1)

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Ga ni ženina na tem ljubem Božjem svetu, pa naj bo še tako liberalnih nazorov in najsi ima za sabo še tako pestro zgodovino – in ko rečem zgodovino, prav dobro veste, kaj imam v mislih – in najsi še tako na glas zatrjuje, da mu je popolnoma vseeno, kakšno in kako pestro zgodovino ima za sabo izbrana nevesta, da mu ne bi bilo ljubo – in seveda bolj všeč kot katerakoli druga opcija, pa če (si) to prizna ali ne – da bi bila njegova nevesta brezmadežna, nedolžna in deviška. In seveda velja tudi obratno, da ne bo pomote: tudi neveste, kljub temu da imajo svoje izbrance nedvomno in neizmerno rade, ne glede na to, kakšni že so, bi vsekakor raje videle, da bi le-ti ne bili tako …
Joj, zdaj sem pa v zadregi, ko ne najdem pravšnjih nasprotnih pomenov brezmadežnosti, nedolžnosti in deviškosti.
Če nasproti brezmadežnosti še lahko nekako postavim omadeževanost, krivda nikakor ni najbolj primeren nasproten pomen nedolžnosti, izraz, ki bi ga postavili nasproti deviškosti, pa nekako res ne sodi na strani katoliške tiskovine.
Če pa zdaj te, recimo jim kar – superlative pripišemo materi, smo lahko res v zadregi. Če še pristanemo na to, da je mati lahko brez madeža, pa v svoji biološkosti nikakor ne more biti nedolžna in deviška. Vsaj ne tako, kot mi razumemo in živimo te pojme. A nikar ne pozabimo, da vendarle govorimo o Božji Materi – Mariji, ki je bila (oziroma še vedno je) kot vsi mi: človeško bitje iz mesa in krvi, v vsem podvržena fizikalnim zakonom tega sveta, hkrati pa tako in toliko ne od tega sveta, da je – če seveda odštejemo njenega/Božjega Sina Jezusa – prva in edina v (po)polnosti v svojem človeškem telesu živela tako, kot si je Bog zamislil: kot je bilo od začetka (glej Mt 19,8). In bila ne nazadnje s tem telesom tudi v nebo vzeta.
Hkrati pa me teh nekaj litanijskih vzklikov spominja in opominja na to, da boguposvečenost ni zgolj samskost in celibat, ampak klic k očetovstvu in materinstvu. Da naši duhovniki, redovniki in redovnice niso le gospodje, bratje in sestre, temveč predvsem – ali celo zgolj – očetje in matere.

Mati ljubezniva, mati čudovita,
mati dobrega sveta …
Z razumevanjem teh pridevnikov verjetno ni nobenih težav. Več težav imamo verjetno s samo … Joj, spet mi manjka primerna beseda. Kajti če zapišem uporabnostjo ali izkoriščanjem le-teh, ne zveni le neprimerno in nespodobno, ampak precej hitro tudi napačno. A vseeno upam, da me razumete, kaj hočem reči.
Ne vem, če sploh, zakaj in do kakšne mere ste si ali vsaj mislite, da ste si zakomplicirali odnos z lastno materjo, a z Božjo Materjo, ki pri svojem Sinu/Bogu doseže in izprosi vse, kar je smiselno, pametno, dobro in hkrati seveda tudi prav, res ne bi smeli imeti zakompliciranega odnosa. Predvsem pa je nerazumljivo, da se k njej ne zatekamo. Vsaj ne dovolj.
Pa je Marija vendarle Mati ljubezniva. In to vedno. Za razliko od naših mater, ki jih kdaj pa kdaj vendarle premaga utrujenost ali naveličanost ali pa jih dotolče naša nehvaležnost in niso tako in toliko ljubeznive, kot bi si želeli.
In je Marija Mati čudovita. In to vedno. Za razliko od naših mater, ki so seveda čudovite, kolikor le zmorejo, a se šminka in maskara vendarle kdaj pa kdaj razmažeta zaradi potočenih solza, in je frizura kdaj pa kdaj rahlo zaležana, ker je bil počitek prekratek. (In je seveda jasno, da je treba tako šminko kot maskaro predvsem pa frizuro razumeti v simbolnem pomenu.)
In je Marija Mati, ki dobro, prav in pravilno svetuje. Za razliko od naših mater, ki se seveda trudijo in iskreno in iz srca svetujejo, kar mislijo, da je dobro, prav in pravilno, pa ni nujno, da je res tako. Kajti materinska ljubezen našim materam včasih zamegli presojo, Materi dobrega sveta pa nikoli.

Mati stvarnikova, mati odrešenikova …
Tu pa tudi jaz obmolknem, pa čeprav sem plačan za to, da kaj povem.
Saj bi lahko naklamfal kake pol strani pametno zvenečih floskul, a na tem pragu se je pač hočeš-nočeš treba posloviti od vsakršne (človeške) logike in z njo povezane -logije, morda celo teo-logije in si obuti čevlje vere. Oziroma še bolje: treba se je sezuti, kajti kraj, na katerem stojiš, je sveta zemlja (2 Mz 3,5), in se bos odpraviti dalje.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 5 (2024), 84.