NIČ BREZ NJEGA (Jn 15,5)
Gospod Jezus, se ti ne zdi, da nekoliko pretiravaš? Ali nisi morda tudi - če smem tako reči - malce domišljav? To, da brez tebe ne moremo storiti kaj dosti, že mogoče, to razumem. Ampak da ne moremo storiti prav ničesar ... - Brez tebe lahko postanemo veliki in krepki, lahko hodimo v šolo, se ukvarjamo s športom, se zabavamo, si poiščemo službo, poklicno napredujemo, postanemo bogati, si ustvarimo družino, kupimo avto, si postavimo hišo s tremi televizorji, videorekorderjem, glasbenim stolpom in računalnikom. Brez tebe lahko imamo prijatelje, potujemo po svetu, gremo na počitnice na tropske otoke. Brez tebe lahko uživamo v zasluženem pokoju. - Oprosti, Gospod Jezus, ampak če dobro premislim, se mi zdi, da brez tebe pravzaprav lahko delamo vse. - Brez mene lahko delate vse, toda takšen vse, ki mine, ki ga je samo listje, brez sadov za večno življenje. - Vse, ki je nič.

JEZUS OBJEMA OTROKE (Mr 10,13-16)
Jezus je objemal otroke in se jih ljubeče dotikal. - Starši pripeljejo otroke k verouku. - Župnije jih v zmotnem prepričanju, da se vera lahko poučuje tako kot matematika in zgodovina, mučijo in obremenjujejo z veroučno snovjo. - Posledica: ko mladi opravijo z birmo, odidejo v prepričanju, da so končno rešili vprašanje vere: to je nekaj za otroke. - In tako je za mlade v dobi odraščanja, ko s telesnim, spolnim, čustvenim in razumskim razvojem pridejo problemi in je treba izbirati med različnimi življenjskimi ponudbami, zelo težko in vprašljivo, da bi se obračali na Jezusa kot učitelja, ki ima prave predloge za pošteno, lepo, ustvarjalno, uresničeno življenje. - Nujno je treba najti tak način kateheze, ki ne bo vsiljevanje nazorov ali razlog za zasičenost z zakramenti, temveč objem in ljubeč dotik, ki pripravita mlade na življenjsko pomembno srečanje z Jezusom v času izbir.

KOKLJA (Mt 23,37)
Predstavljam si te kot kokljo, ki zbere svoja piščeta pod peruti, da jih obvaruje pred nevarnostjo. - Jezus, takšna predstava mi daje gotovost, potrebujem jo. Saj se tolikokrat zavem, da sem bolj nebogljen kakor pišče. - In če ti ne bi prišel in me poiskal, ne vem, kaj bi bilo z menoj. - Hvala, Jezus! - Te zdaj smem nekaj prositi? Te lahko prosim, da bi tvoja Cerkev poskušala biti podobna koklji, ki zbira svoja piščeta? - Bilo bi čudovito! - Namesto očitkov, strogih obrazov, groženj z izobčenjem, spiskov napak in nepravilnega obnašanja, obtožb zaradi premalo prizadevnosti, strogih opozoril na skladnost ... Cerkev, ki prihiti in zbere svoja piščeta. - In tista, ki spet uidejo. - Ona gre za njimi, da bi jih vzela pod peruti. - Jezus, kakšne sanje in kakšna milost bi bila Cerkev, podobna koklji.

HVALEŽNOST (Lk 17,17-18)
Gospod Jezus, a jih vidiš, moške in ženske, ki hočejo biti bolj kristjani kakor ti? Z medlim in prisiljenim glasom ponavljajo vedno iste fraze: da je Božja volja to, da je Božja volja ono; da ne smemo pričakovati ničesar tu na zemlji; da pa potem v nebesih ... - Gospod Jezus, te ljudi imam v želodcu, ker na prikrit način pričakujejo hvaležnost. Vedo, kako in kje morajo iztegniti roko, da prosijo (za revne, se razume!), in kako lahko delajo reklamo sebi ("v Božjo slavo!", se razume). - Gospod Jezus, ti priznaš javno in pošteno, da bi ti bila všeč hvaležnost gobavcev. Ti, ki si Bog, si pristen človek, brez leporečja. - Ti, ki hočejo biti bolj kristjani kakor ti, bi prikrili razočaranje s pobožnimi besedami, toda v sebi bi pobesneli in bi prekleli nehvaležneže: "Naj se vam gobavost ponovi! Da boste vedeli za drugič ..."

ODLOČITEV ZA JEZUSA (Mt 13,57)
Če greš k maši od časa do časa, nihče nič ne reče. - Če se odločiš, da boš nekoliko bolj zares kristjan, pa moraš računati s kakšno težavo. In to ravno med svojimi prijatelji, znanci, sošolci, sodelavci, med tistimi, ki mislijo, da te poznajo, in jim ni všeč, da jih presenečaš. - Če rečeš svojim "Nazarečanom": "Ne morem z vami, ker grem ob tej uri k maši." - Če ne skrivaš, da hodiš k spovedi in obhajilu. - Če se zate ve, da si član kakšnega krščanskega društva, skupine ali gibanja. In še zlasti če se ne bojiš reči: "Ne, jaz tega ne mislim, ne govorim, ne gledam, se ne udeležujem, ne delam, ker sem kristjan," potem ... - Potem se začnejo šale, pikre besede, norčevanje, kritiziranje, posmeh, etiketiranje s "ta se razume z duhovniki", "ta leta k obhajilu". - In tedaj se je treba odločiti: ali upoštevati "Nazarečane" ali zbrati pogum za lastne odločitve. - Izbira ni lahka. - Tudi Jezus jo je prestal. - Pomislekov pa ni imel.

BOLNIKE OZDRAVLJAJTE (Mt 10,8a)
Kristjani, ki se v vsakdanjem življenju udejstvujejo na področju karitativnega, solidarnostnega, prostovoljnega dela, v sindikatih ali politiki, se tako rekoč ne morejo izogniti tipu "genialca" (ponavadi kakšen duhovnik ali fanatičen kristjan, ki stopi na govorniški oder in z (lažno) zaskrbljenim glasom začne pridigati: "Pazite, da ne boste skrčili vere samo na vodoravno razsežnost!" In potem se na široko razgovori o pomembnosti molitve, o dejstvu, da brez molitve tu, brez molitve tam ... - Stran od takih pridigarjev! Nekoristni so in tudi nevarni. - Evangelij ne najde poti do src, če mu ne pripravijo poti in ga ne spremljajo znamenja, ki vzbujajo začudenje, dejanja ljubezni, ki rušijo človeško logiko preračunljivosti, brezbrižnosti, prilagodljivosti zaradi lastne koristi, sebičnosti, nezanimanja. - "Ampak svetniki! Svetniki so vendar vsi govorili, da brez molitve ..." - Tisti, ki se z največjo velikodušnostjo žrtvujejo za druge, lahko tudi izpustijo kakšno molitvico, ne pa molitve. - Kajti ljubezen do drugih, ne občasna in lahkotna, temveč globoka in stalna, je lahko samo dar, ki ga prejmemo od Jezusa.

TVOJA URA (Jn 2,4)
Jezus, jaz si te rad predstavljam malce nejevoljnega, tako kot smo mi, kadar smo prisiljeni nepričakovano spremeniti načrt. Saj veš! Tisti telefonski klici, ko mislimo, da bomo imeli mir; tisto zvonjenje pri vratih, ko ne pričakujemo več nikogar; tiste prošnje za usluge, ki nas presenetijo kot strela z jasnega ... - Jezus, meni je všeč predstava, da je tista tvoja ura kakor kakšni naši načrti in programi, ki jih tako dobro pripravimo, potem pa se nam podrejo, ker kakšen nadležnež ... - Jezus, rad si predstavljam, da si poleg mene in tako kot jaz v težavah zaradi načrtov, saj te tako lahko prosim, da mi pomagaš postati kakor ti. - Ti prestaviš svojo uro v veselje ljudem. - Pomagaj tudi meni, da bom naravnaval uro in svoj dnevni program v veselje in dobro ljudi. (se nadaljuje)

Marko Čuk, Korak v globino, Ognjišče (9) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Vožnja proti domu je bila enolična. Avto se je pozibaval na neravni cesti, pokrpan asfalt je dal jasno vedeti, da izboljšanja lep čas ne bo videti.
Jure je pritisnil na sklopko in zamahnil z roko, kot da bi odganjal sitno muho. Ne, ne bo se prepuščal turobnim mislim. Velikokrat se je moral pošteno potruditi, da jih je pregnal in si je priklical v spomin kaj lepega. Danes mu to ne bo posebej težko. Dan v službi je prijazen. Nenavadno lahek. Izpolnjen, prežet z dobrim občutkom. Pa tako malo je bilo potrebno za to!
Začetek dneva je bil pravzaprav dokaj navaden. Rutinski kot vsi drugi dnevi. Zvonjenje budilke, hlastanje po gumbu za utišanje nadležnega brnenja v napol budnem stanju in tista nadležna pomisel, da bo treba vstati. Zelo se je moral potruditi, da si je pričaral drugačno razpoloženje.
Glej, vesel bodi, da lahko vstaneš. Da si zdrav. Najprej to. Potem, da imaš službo. Koliko jih je, ki jo zaman iščejo, pošiljajo prošnje od podjetja do podjetja ... Koliko je takih, ki so že davno obupali, pa množica mladih, ki si brez službe ne morejo ustvariti družine in samostojno zaživeti
»Službo imam, kaj ni to super!« je zrecitiral sam sebi še z glavo pod odejo, vstal in začel z jutranjo telovadbo. Upal si je biti glasen, saj je vedel, da žena ne spi. Zjutraj se je vedno zbujala pred njim. On je včasih z veseljem poležal še kakšno minuto, kadar mu ni bilo treba iti v službo, njej se ni dalo. Pa bi lahko, saj njej ni bilo treba v službo. Narobe svet. Razumi, kdor more.
»Tebi se možgani kisajo tudi ponoči,« je zaslišal glas boljše polovice. »Vsako jutro si čuden.«
»Kisanje pomeni zorenje, plemenitenje. To je tako kot z zeljem ali repo. Možgani se mi plemenitijo, vsako jutro sem vedno bolj dobre volje,« se je zasmejal in se odpravil v kopalnico. Ni ji zameril. Takšna zbadanja sta držala njun zakon pokonci že dolgo časa. Brez tega bi bilo bolj dolgočasno.
»No, tako...« je pozdravil, ko je bil pripravljen za na pot.
»Srečno, zeljnata glava, pa pazi, kako voziš!«
Zaklenil je garažna vrata in sedel v avto. Z mislimi je bil že v službi. V spomin si je priklical včerajšnje opravke in se pripravljal na izzive današnjega dne.
Ko je s stranske ceste zavijal na glavno, je na avtobusni postaji s kotičkom očesa ujel zgrbljeno postavo. Prepoznal jo je.
»Matejčeva mati je,« mu je poblisnilo v možganih. »Najbrž gre v mesto po nakupih.«
»Ustavi ji!« se je oglasilo nekje globoko v njem. »Vzemi jo v avto!«
»Nimam časa. Mudi se mi.« Obrnil je glavo, da se ne bi srečal z očmi ženice na postaji, in odpeljal mimo. Tudi če ga je prepoznala, bo mislila, da je pač ni opazil.
A glej ga, zlomka, prejšnje sproščeno počutje je v hipu izginilo neznano kam. Kot da bi skopnelo kot jutranje meglice. Jure se je nemirno presedal za volanom. Vanj se je naselil nelagoden občutek. Širil se je od srca čez prsi in se mu zajedal nekam v želodec in drobovje. »Vzel bi jo bil s sabo. Kaj se izgovarjaš na čas! Nikoli se ti ne sme muditi toliko, da ne bi mogel izgubiti tiste minute,« mu je očitala vest,
»Pa se mi mudi, res se mi mudi!« je Jure poskušal biti sam sebi dober advokat. »Ona pa ima čas in avtobus jo bo kmalu pobral ter jo zapeljal v mesto ...«
»Kaj pa, če ga še ne bo tako hitro? Dandanes vozijo medkrajevni avtobusi zelo poredko. Posebno zdaj, v času šolskih počitnic. Čakala bo morda še dolgo. Niti sesti nima kam.«
»Ah, bo že. Saj je v utici klopca. In streho ima nad glavo.«
»Prepih, ne pa streho! In tista klopca je vsa umazana, otroci skačejo po njej, ko čakajo na avtobus.«
Jure je bil že kakšen kilometer oddaljen, a notranji glas mu ni dal miru. Zatežil mu je s takšno silo, da ni več pomišljal. Na prvem odcepu je vklopil smerokaz in na stranski cesti obrnil. Vrnil se je se do avtobusne postaje in odprl vrata.
»Kam pa ste namenjeni, mati Matejčeva? Vas lahko zapeljem?«
»Prosim,« je bila presenečena ženica. »O, vas pa poznam. Saj ste ...«
»Seveda sem,« se je zasmejal Jure. »Prav ste uganili. Kakšne opravke imate?«
»K zdravniku moram, napotnico imam za laboratorij. Kri mi bodo vzeli. Zdaj na stara leta, a ne? Zdaj nam jemljejo kri, ko jo imamo samo še za vzorec.«
Jure se je zasmejal. Matejčkova pa se je razgovorila in je žuborela kot potoček. Poznalo se je, da živi sama in je lačna pogovora z ljudmi.
»Kako ste prijazni, da ste ustavili. A veste, mladi danes ponavadi peljejo kar mimo in pogledajo proč. Saj niti ne vem, če vozi kak avtobus. Pa noge me tako bolijo, da vam ne morem povedati ...«
»Vem, zato sem vam ustavil,« je Jure pral svojo grešno dušo.
»Vi ste pa res dobri ... Potem moram še na občino, na upravno enoto. Veste, izgubila sem osebno, pa si moram naročiti novo. Saj ne vem, kam sem jo založila. Vedno sem jo imela v torbici. Prebrskala sem torbico, ni je. Tudi posteljo sem premetala in nočno omarico, res ne vem. Ukradel pa mi je vendar ni nihče. Sicer pa dandanes človek res ne ve ...«
»Ko si boste dali napraviti drugo, boste gotovo našli staro,« se je pošalil Jure.
»Kajneda? Ja, tudi to je mogoče, čisto mogoče.«
Med tem pogovorom, bolje rečeno samogovorom matere Matejčeve, sta prispela v mesto. Stara ženica ni vedela, kako bi se zahvalila. Končno se je z Juretovo pomočjo izpletla iz varnostnega pasu in izstopila iz avta. »No, pa sem tukaj. O, kako sem vam hvaležna. Koliko sem dolžna? Res, povejte ...«
»Nič, nič ... Bilo mi je spotoma.« Komaj se je ubranil.
»No, potem pa srečno vožnjo in še enkrat hvala.«
Jure je prikimal in odpeljal naprej. Podoba stare ženice je ostajala za njim in v njegovem srcu. Vedel je, da bo dan, ki ga je tako začel, sončen in srečen.

TACER, Aleš. Ognjišče (2015) 7, str. 50

Stara sem sedemnajst let, to se pravi, v letih, ko človek začne gledati življenje z drugačne strani, začne razmišljati o stvareh drugače, kot je navajen, skratka odrašča. Kot prvo naj povem, da sem verna, v cerkev pa zaidem redko. Zakaj? Verujem v Boga kot eno višjo silo, ne verujem pa v Jezusa, kot ga opisuje Sveto pismo. Vem, da je obstajal, vendar pa je bil človek kot jaz in vsi ostali 'grešniki'.
Verouk mi je bil do osmega razreda »nujno zlo«. Hodila sem pač enkrat na teden v župnišče, zdolgočaseno sedela in poslušala predavanje. Vedno smo poslušali same dolgočasne stvari iz življenja svetnikov in kako so bili vsi brez greha, vse svoje življenje so živeli samo za vero, Boga. Niso imeli nič denarja, bili so reveži ... in podobne zgodbice. In takrat smo mi vse to požirali, se učili, ali če uporabim šolski izraz, »piflali«, in verouk res ni imel tistega smisla, kot bi ga moral imeti.
Potem je prišla birma in dve leti pa še pol smo se pripravljali nanjo, da bomo res vsi zreli zanjo. Učili smo se »kot norci« neka vprašanja. Na koncu naj bi znali na vsa vprašanja pravilno odgovoriti in še vse naloge, ki so spadala v rubrike: Zapomni si, Ponovi ... No, tudi birmo smo »dali skozi« in cela naša veroučna skupina se je razpršila. Pri maši ni nikogar več, mladinskega verouka pa sploh ni, oziroma je, vendar je število udeležencev prav sramotno za tako veliko župnijo. Tako vzgojo nam je dala naša verska šola v preteklosti.
Včasih sem pogrešala to našo skupino, saj smo le preživeli konec otroštva skupaj, danes je ne pogrešam več. Našla sem si novo družbo, novo zabavo in to daleč stran od cerkve. Zdaj preživljamo večere v zakajenih lokalih, plešemo v ritmu punka, sestajam se s fanti, ki imajo dolge lase, kadijo... Ja, to je zdaj naša zabava; prevečkrat se zatekamo k alkoholu, tudi mamilom, toda vse to je postalo del našega življenja. Imam se za dokaj zrelo osebo, šolo delam brez problemov, v načrtu imam še študij in vem, da bom nekoč nekaj postala. Dobro vem, kje je meja, vem, kje se moram ustaviti, ampak naše življenje je pač danes drugačno.
Saj včasih si zaželim, da bi sedela kje v kakšni prijetni sobici s svojimi prijatelji; imeli bi kitaro, peli bi in se pogovarjali o naših osebnih problemih. In tako si jaz predstavljam veroučno skupino, brez težav bi se odrekla mojim večernim rutinam in se priključila krogu prijateljev. Vendar tega v moji okolici ni. Ni interesa, da bi nastala ena taka skromna skupinica, vsak, ki to sliši, pravi, da za verouk pa ni časa, da ga je osem let dovolj. Zapiramo oči pred dejstvom, da je Cerkev samo ena stranka. Ne najdem ustreznejšega izraza. Pa zgodovina krščanstva: ali ni bila ravno Cerkev tista, ki je pobirala desetino vseh pridelkov ubogim kmetom in na ta način bogatela? Zidali so bogate cerkve, posestva so bila velika, ljudstvo je pa umiralo od lakote.
In potem smo mi krivi, ker se oddaljujemo od vere. Nismo, ni naša krivda. Mladi smo in se zatekamo k tisti stvari, ki je bolj zanimiva, kjer se počutimo domače, kjer imamo prijatelje, vrstnike. Iščemo pravo pot v življenje, ustvarjamo si svoj jaz in cerkev nam pač ni znala pokazati smeri. Mladi imamo drugačne interese in drugačne navade kot nekoč, in če nam je ena stvar nezanimiva, gremo pač drugam, v drugačno okolje.
Vem pa, da ni povsod tako. Opisala sem izključno naš primer in mogoče je marsikje podobno. Vem pa tudi, da obstaja veliko skupin, kjer kaplan ali sestra preživijo veliko skupnih trenutkov z mojimi vrstniki. Kar naprej tako. Mi pa smo poiskali to drugje in to še ne pomeni, da ta naša mladost zato vodi samo v propad.
Aleša

Iz tvojega pisma izvemo marsikaj iz prve roke. Najprej, kakšno je stanje dobršnega dela današnje mladine, zlasti tiste, ki živi v mestih ali blizu njih. Ne bi posploševal, ker vemo, da tisti, ki živijo drugače, niso tako hrupni in se ne razkazujejo. Je pa v tvojem pismu in tudi najbrž v tvojem življenju veliko nedoslednosti. Ti si si ustvarila ali so ti ustvarili tako površno razlago o Jezusu, da opraviš z enim samim stavkom, »bil je človek kot jaz in vsi ostali 'grešniki'«. Če beremo zgodovinske »dokumente«, to je evangelije, druga pričevanja sodobnikov, tega ne moremo trditi. Kako bi mogel potem oznanjati nauk, ki je spremenil svet? Učil je, da smo pred Bogom vsi enaki in to v dobi, ko je vladalo suženjstvo, ko ženska ni imela nobene veljave v javnem življenju. Nad moč in bogastvo je postavil ljubezen, nad izkoriščanje služenje, nad maščevanjem odpuščanje. Še danes se nam zdi ta nauk revolucionaren, če bi ga uresničevali, bi ne bilo več vojn, krivic, umorov, tatvin, sovraštva ... Civilizacija, kultura, socialno čutenje, vse ima korenine v njegovem nauku.
In ti ga označiš »bil je človek kot jaz«. Kako si moreš potem razložiti, da je njegov nauk osvojil svet (danes je kristjanov milijarda in pol), da so njegovi učenci dali življenje zanj? Prenesli so krivično obsodbo na smrt kot največji dokaz ljubezni do svojega učitelja. Tudi danes je ogromno ljudi, ki ga imajo za vzor, za odrešenika. Ali misliš, da so vsi ti ljudje prišli ob pamet, da smo vsi lahkoverni, tudi tisti, ki smo se v ta nauk poglabljali na fakulteti, tudi tisti, ki smo se posvetili oznanjanju tega nauka z vsemi posledicami, ki so sledile, zlasti v preteklem komunističnem sistemu? To velja zame in tudi za tvoje katehete in duhovnike. In če pomislim, kakšne »uspehe« so želi in žanjejo, je res treba premisliti, kaj nas v to sili.
Tvoje sodbe, kako ste poslušali same »dolgočasne stvari iz življenja svetnikov, kako so bili vsi brez greha«, so malo za lase privlečene, saj nihče ne trdi, da so bili svetniki brez greha. Kako ste se morali »guliti«, je tudi enostransko. Morda res kak katehet pretirava pred birmo, ko ima – kot misli – edino priliko, da od birmancev nekaj zahteva ali da jih nekaj nauči. Na splošno pa velja, da je verouk najlažji predmet, kjer vsi, ki se količkaj potrudijo, dobijo dobre ocene. Sicer pa se je bilo treba »guliti« tudi za šolo, pa se nad tem ne pritožuješ. Verouk, ki naj bi dal smernice za življenje, pa naj bi bil tako odveč.
To, da je Cerkev »samo ena stranka«, je res originalno in to prvič slišim. Poznaš ti kakšno stranko, ki bi »vzdržala« 2000 let? Jaz ne in tudi to bi ti moralo dati misliti. Šla je skozi krvava preganjanja od samega začetka, preživela imperije in velika kraljestva, vdore barbarov, Turkov, v prejšnjem stoletju nacizem, fašizem in komunizem. Vse je propadlo, Cerkev pa je še vedno živa in dejavna. V tvojem pisanju je očitno to, kar so pri nas učili v šoli o nazadnjaški in izkoriščevalski Cerkvi. Cerkev ni pobirala desetine, živela je od darov. Deset odstotkov so zahtevali od svojih podložnikov fevdalni gospodje. Danes pobere država 40% od plače, pa se nam zdi to normalno. Malo več kritičnosti do današnje družbe bi pričakoval od tebe. In malo manj krivičnosti do Cerkve. Glede tistega, kako veš, do kje smeš tudi v zabavi in uživanju alkohola ali mamil, bi ne bil tako zelo prepričan. Vsi pijanci trdijo, da lahko nehajo piti, kadarkoli hočejo. Dejstvo pa je, da ne nehajo. Samoprevara je najbolj kruta od vseh prevar. Da se to ne bi zgodilo tudi tebi! Takrat boš obžalovala, da si se oddaljila od Cerkve. Zato mi duhovniki delamo, kar delamo, bolj ali manj uspešno, da bi vas obvarovali tega razočaranja. Sicer pa si povedala tudi marsikatero resnico, ki nam daje misliti. Hvala ti za to.
Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2008, leto 44, št. 9, str. 6-7

Odpravljam se k obletni maši za družinskim očetom. Pred letom si je sodil sam. Obesil se je. Bil je vzor dobrega kristjana, skrbnega očeta ... Svojci se ne morejo potolažiti. Zakaj? Morda enkrat pišite tudi o tem, čeprav je to težek problem. Drugi primer: žena, vzorna gospodinja, stalno je delala več kot so bile njene dolžnosti. Doživela je vojno, selitev, pogorela jim je hiša. Vedno je imela pred seboj razvaline, granate ... Prišla je na psihiatrijo in se z malim robčkom zadušila. Otroci so se zgražali. Kje je bil Bog, so se spraševali. Kaj bo s temi ljudmi po smrti? Kje naj svojci iščejo tolažbo, če jih je strah, da bodo njihovi najdražji pogubljeni?
Stara sem že skoraj 95 let in povsod škriplje. Previsoke police, cerkev predaleč, knjige pretežke! Ni prijetno biti star. Zelo dobra hči mi je v oporo.
Hvala vam, za to, da nas dnevno spremljate s svojimi zgodbami in dobrimi, prisrčnimi nasveti.
Valentina

Katekizem katoliške Cerkve o samomoru takole uči: »Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim. Samomor nasprotuje naravnemu nagnjenju človeškega bitja, da svoje življenje ohranja in ga vzdržuje. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, glede katerih ohranjamo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga. Če je bil samomor izvršen z namenom, da bi bil zgled predvsem za mlade ljudi, si privzame še težo pohujšanja. Prostovoljno sodelovanje pri samomoru nasprotuje nravnemu zakonu. Hude psihične motnje, zaskrbljenost ali veliki strah pred preizkušnjo, trpljenjem ali mučenjem morejo zmanjšati samomorilčevo odgovornost. Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati, Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje. Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje« (KKC 2280–2283).
Ta daljši katekizemski odlomek sem navedel, da bi s pomočjo tega ‘uradnega’ cerkvenega besedila o samomoru dobili celovitejši odgovor na vaše zelo težko vprašanje. Omenjate kar dva konkretna samomorilska primera, ki ju tudi sami poznate, primer družinskega očeta, ki si je pred letom dni sodil sam, in starejši primer, ko se je preizkušena gospa na psihiatriji s pomočjo ‘malega robčka zadušila’. Oba sta bila dobra, prvi “vzor dobrega kristjana in skrbnega očeta”, druga “vzorna gospodinja, stalno je delala več kot so bile njene dolžnosti”. Za prvim “se otroci ne morejo potolažiti”, ob samomoru matere so se otroci “zgražali. Kje je bil Bog, so se spraševali.” In vi sprašujete: “Kaj bo s temi ljudmi po smrti? Kje naj svojci iščejo tolažbo, če jih je strah, da bodo njihovi najdražji pogubljeni?”
Zdi se mi, da zadnji del gornjega katekizemskega besedila tudi vam in svojcem samomorilcev, če bodo brali, osvetljuje zmanjšano samomorilčevo odgovornost. Ponovimo še besedilo, ki prav odgovarja na vaše vprašanje o zveličanju samomorilcev: Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati, “Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje.” Znana je resnična zgodba, ko je samomorilčeva žena izrazila strah in žalost sv. Janezu Vianeju, arškemu župniku in priljubljenemu spovedniku, zaradi pogubljenja svojega moža, ki je naredil samomor tako, da je z visokega mostu skočil v deročo reko. Arški župnik, kakor, da je dobil navdih, je samomorilčevo ženo tako potolažil: »Vaš mož je zveličan, ker se je, med padcem z mostu v reko, iskreno pokesal.«
Kristus je umrl za vse ljudi, da bi nas odrešil, tudi za samomorilce in zato verujemo, da bo Bog našel način kako bodo samomorilci, katerih končnih razlogov za samomor mi, ki presojamo samo ‘objektivno’, fotografsko, ne poznamo. Bog pa pozna vsega človeka, ne samo tisto, kar ujame še tako sodoben fotografski ali snemalni aparat, on pozna njegove stiske, borbe, molitve, bolezni, različna nagnjenja, dednost, psihično ranjenost in lahko bi še naštevali. Mi ljudje pogosto presojamo drugega človeka preveč objektivno, premalo subjektivno in empatično, Bog pa ga presoja subjektivno, empatično, naklonjeno, sočutno, v moči kalvarijske daritve, v kateri se je zgodilo odrešenje. Nebeški Oče je bil tako vesel Jezusove ljubeče in odrešenjske daritve na križu, da ga je na velikonočno jutro od veselja obudil od mrtvih. In vstali Kristus se je po govorici neke vzhodne ikone spustil v ‘predpekel’, da bi Adamu ter Evi in njunim pravičnim potomcem sporočil, da so odrešeni. To velikonočno odrešenjsko sporočilo velja tudi za tiste, ki so iz nam nerazumljivih in neznanih, pogosto le Bogu znanih, razlogov naredili samomor. Zato tudi za presojo samomorilcev velja: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. Ne sodite, da ne boste sojeni« (Lk 6,36-38). Če je sočutje krepost, kar mi verujemo, potem bodimo tudi do samomorilcev sočutni. Že stari so dejali: greh sovražim, toda grešnika ljubim.
Zadnji katekizemski stavek, ki ga zgoraj navajamo, pravi: »Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje.« Kako lepo, da ste se tudi vi, med pisanjem tega pisma, odpravljali “k obletni maši za družinskim očetom, ki si je pred letom sodil sam”. Tako ste se pridružili Cerkvi, ki moli za svoje rajne in veruje, da je vsaka molitev, tudi tista po smrti, bila rajnim v pomoč, ko so se ob smrti dokončno odločali za Boga ali proti Bogu, za ljubezen ali sovraštvo, za občestvo ali osamljenost. Ivan Cankar nekje pravi, da nobena solza ni bila zastonj potočena, mi k temu dodajmo, da nobena molitev za rajne ni bila zastonj izrečena in nobena maša zastonj darovana. Vse, kar podarjamo našim rajnim, tudi rajnim samomorilcem, Bog sprejema, obenem pa tudi naši rajni mislijo na nas in nas spremljajo na naši življenjski poti.
ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 7, str 38-39.

Še se spomnim tistega trenutka, kot bi se zgodil včeraj. Filmski prizor. Zavidljivo lepo dekle s pisanim klobukom in sončnimi očali je iz plastičnega lončka po slamici srkalo ledeno mrzlo oranžno pijačo. Ozadje ni bilo tako pravljično, zabojniki s smetmi so ji delali družbo. A glej ga zlomka, prav v tistem trenutku je oranžnega napoja zmanjkalo, in dekle je, malce žalostno nad tem nepreklicno resničnim dejstvom, v trenutku iztegnilo svojo mično roko ter se kar je bilo mogoče hitro znebilo svojega plastičnega bremena. In svetleči lonček je izginil v temno tišino gnijočega listja, ostankov paradižnika in ostalih pomij, ki so jih ljudje odvrgli med biološke odpadke.
Enako huda sveta jeza me je zgrabila pretekli teden, ko sem iz cerkve izpred oltarja prinesel povsem izmučeno cvetje in v enakem rjavem zabojniku odkril prazne pločevinke piva. Težko verjamem, da zaradi barvne slepote nepridipravi niso vedeli, za kateri zabojnik gre, ali pa da je nekdo resnično mislil, da imamo na tržišču tudi kaj takega, kot so samorazgradljive pločevinke. Čisto preprosto, šlo je za malomarnost, nič drugega. Nekomu se pač kot tisti mladenki sredi Rima ni ljubilo narediti desetih korakov več, ni se mu ljubilo potruditi se. Mu pač ni bilo do tega. Se mu pač ni zdelo pomembno.
Od takih lažjih izbir se naš planet kopa v plastiki. In od takih lažjih izbir človek postopoma uniči svoje življenje. Ker se nam ne ljubi narediti desetih korakov več za nekaj dobrega, lahko v našem življenju postane vse slabo. Ljudje današnjega časa smo obupali nad svetom, postali smo brezvoljni, ne ljubi se nam več početi kaj dobrega, ker pogosto ne vidimo rezultatov svojega truda. Dobrota je sirota. Saj, lahko je res tako in prav mogoče smetarji res stresejo vse skupaj v isto kanto. Morda res na koncu vse pristane na istem kupu. Toda saj ne gre za rezultat, gre za to, da naredim, kar morem. Da se potrudim, to je vse, s čimer koli, kar zahteva od mene nekaj napora. Ker je, tako mi je nekoč rekla neka stara gospa, to, kar čutimo kot napor, vedno znamenje, da delamo nekaj pravega in nekaj pomembnega: spreminjamo sebe.
In za to gre, ko nekaj terja od nas, da naredimo deset korakov več: da se nekam premaknemo, naprej, tja, kjer še nismo bili, ker je tam tisti naš jaz, proti kateremu moramo stopiti, kar moramo postati. Ker je to naša naloga v tem svetu, naše poslanstvo, narediti nekaj korakov več.
To pišem predvsem sebi, ko stojim pred začetkom novega šolskega leta. Skoraj zagotovo me čakajo napori, ki jim ne bom videl smisla, ker je tako vsako leto. Zato si pišem. Da se bom spomnil, ko bo s kakim človekom težko zdržati, ko bo šel moj trud v prazno, ko se bom tolkel po glavi, zakaj sem tak bedak, da se trudim, četudi drugim sploh ni mar za to. Vsak korak šteje. In ljubezen, ki se skriva v naporu, ta ljubezen nekaj ustvarja, čeprav majhno in nevidno, saj sem to, kar sem danes, predvsem zato, ker se je nekdo trudil z menoj.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 88.

psiholog dr. Andrej Perko ... o tem, kako teorija spola in nekatere druge vzgojne teorije razdirajo družino, spodkopavajo očetovo vlogo in daljnoročno škodujejo tako ženam kot otrokom.

“Ob odsotnosti pravih moških potegnejo ‘ta kratko’ ženske”

Z začetkom šolskega in veroučnega leta se začnejo tudi marsikatere vzgojne težave. Ob teh težavah se starši velikokrat počutijo nemočne. Tokratni gost nas opozarja, da se vzgoja otrok začne zelo zgodaj, že ob pojmovanju vloge očeta in matere. Je eden redkih, ki si upa javno povedati, da teorija spola in nekatere druge vzgojne teorije razdirajo družino, spodkopavajo očetovo vlogo in daljnoročno škodujejo tako ženam kot otrokom.

- Z Ognjiščem ste povezani prek očeta, slikarja Lojzeta Perka, ki je sodeloval z Ognjiščem kot ilustrator. Se kot otrok spominjate tega sodelovanja?
Medlo se spomnim, kako je oče prišel domov in povedal, da ga je klical g. Bole in da bo ilustriral knjigo za Ognjišče. Prav tako se bežno spominjam skic, ki jih je naredil za ilustriranje tiste knjige.

- Presenetilo me je, da ste hodili taborit z ustanoviteljem Ognjišča Francem Boletom, ki je kot župnik v Postojni organiziral taborjenja za mlade. Niste pa bili iz župnije Postojna.
Mislim, da sem bil na taborjenju dvakrat. Z menoj sta bila tudi starejša brata Tine in Tomaž. Mama se je povezala z g. Boletom in tako smo se priključili mladim iz Postojne na taborjenju. To je bilo za otroke doživetje, saj takrat nismo hodili na morje tako pogosto kakor danes. Zanimivo je bilo, ker smo hodili k maši v bližnjo cerkvico. Spominjam se semeniščnikov, ki so bili z nami. Pa kakšne dogodivščine, kako je neki večer Mišo sam pojedel torto in se je potem g. Bole upravičeno razjezil. Še danes se čudim organizaciji in odgovornosti, ki jo je prevzel g. Bole s tolikimi mladimi.

- Ste eden redkih strokovnjakov, ki si upajo na glas povedati, da je teorija spola samo ena od teorij in še ta nesprejemljiva. Zakaj tako nasprotujete tej teoriji?
Ta teorija je odraz današnjega časa in zahodnega neoliberalnega sveta. Filozof Jordan Peterson, ki je napisal knjigo Dvanajst pravil za življenje, se je uprl tej miselnosti. Nekateri ga imajo za enega največjih intelektualcev. Na YouTube ima objavljenih veliko predavanj. Teorija je odraz močnih gejevskih in feminističnih lobijev, ki se vedno bolj infiltrirajo v vrhove družbe. Če pride nekdo takšne usmerjenosti na neki položaj, okrog sebe zaposlujejo sebi podobne ljudi. Tako postajajo ti lobiji vedno močnejši. Zaradi človekovih pravic je politično nekorektno, če kdo izrazi že svoje mnenje, ne nasprotovanja! Nič nimam proti istospolno usmerjenim ljudem in feministkam – feminizem je končno naredil veliko pozitivnih stvari – a se je danes popolnoma izrodil. Ti krogi porajajo nove teorije, da so vidni in slišni. Te teorije so po sami logiki nesprejemljive. Nesprejemljive so tudi za razvojno psihologijo, čeprav je društvo kliničnih psihologov izjavilo, kako raziskave kažejo, da ni nobenih razlik med otroki, ki rastejo pri istospolnih ali hetero spolnih parih.

- Ampak teh raziskav naj bi sploh ne bilo.
Edino odlični psiholog Janek Musek, ki je že v pokoju, si je upal napisati, da ni bila narejena še nobena relevantna raziskava, ki bi proučevala, kako je z otroki, ki so jih vzgajali homoseksualni pari, pri 30, 40, 50 ... letih. Dosedanje raziskave pa so različne, odvisno, kdo jih naroči. Vsak namreč zagovarja svoje. Razvojna psihologija pa je jasna in govori o pomembnosti matere in očeta, se pravi staršev različnih spolov. Edino tako se človek lahko oblikuje iz otroka v odraslega človeka.

- Čisto preprosto – vsi nosimo vzorce iz svojih družin.
Ja, in sedaj se ta družina podira. Gre za zaroto – čeprav nimam rad teorij zarote –, ki bi rada očeta popolnoma izrinila iz družine. Če narediš to, uničiš družino. Otroci, zlasti sinovi, se nimajo ob kom oblikovati. Ker ni moškega principa, se otroci ne morejo oblikovati s svojimi stališči in mnenji. Moškega lika ni in se ga še izpodriva in s takšnimi otroki lahko delate, kar hočete. Tudi šolstvo je feminizirano. Fantom se dela krivica. Dekleta, ki so pridna in urejena, dobijo več točk in se lažje vpišejo na univerze (pravo, psihologija, medicina). Vse je feminizirano in kje je sedaj moški?
A če se vrnem k vprašanju teorije spolov – ta teorija je po zdravi kmečki pameti protinaravna, ker zanika biološki spol, in nerazumna. Jo pa forsirajo feministični in gejevski lobiji.

- Če sem nekoliko provokativen: neki biološki moški se počuti ženska. Ali lahko gre v žensko stranišče? Po teoriji spolov bi lahko šel.
Menda ponekod že razmišljajo o posebnih straniščih. Toda vzemimo res primer, da neki moški, ki zase trdi, da se počuti ženska, gre v žensko stranišče. Kako bodo ženske, ki niso tako usmerjene, gledale moškega, oblečenega kot moškega, ki bo šel v žensko stranišče? Ustvarjamo kup zmešnjav! Pravzaprav gre tukaj za problem identitete človeka. Mladostnik je v puberteti v identitetni krizi in če nima trdnih osnov, na katerih bi se lahko oprl, ga lahko zamajejo različne teorije in to, kar starejši ponujajo tudi po šolah. Kajti tudi v šole po ovinkih prihaja teorija spola. To je toliko bolj nevarno v času, ko izrinjamo očeta iz družine kot da ni več pomemben.

- Ko je Portugalska sprejela zakon, ki bo državljanom dovoljeval spremembo spola od 16. leta starosti in sicer brez zdravstvenega poročila, ki bi dokazovalo motnjo identitete, ste dejali, da takšni zakoni pomenijo zaton naše družbe, podobno kot je dekadentno propadel Rim in druge podobne civilizacije.
Zdi se, da na koncu civilizacija propade, ko uniči družino in red, ki je v naravi. Civilizacija, v kateri je vsega preveč, se izrodi. Nekateri zatrjujejo, da je bil drugačen svet takrat, da je bilo normalno, da je imel starejši moški mlajšega ‘spremljevalca’ ... Moja žena Verena, ki je strokovnjakinja za antiko, mi je ravno včeraj razlagala, da je bil ta fant spremljevalec tudi v vojni, da je starejšemu kril hrbet. Moški je mlajšega vzgajal, mlajši mu je kril hrbet.
- Pa še migracije imamo danes, kakor v tistem času.
Dejstvo je, da so se v zgodovini ljudje vedno preseljevali. Problem današnjega časa je, da smo se Evropejci odpovedali svojim krščanskim koreninam. Odpovedujemo se nečemu, na čemer smo gradili svojo identiteto. Če izgubiš identiteto, kaj ti še ostane, kot to, da pride nekdo drug, ki ima močno identiteto. In tisti, ki prihajajo, jo imajo!

- Omenila sva spremembo zakonodaje na Portugalskem. Ni pa ta država edina. Kdo povzroča te spremembe zakonodaje in kdo stoji v ozadju takih zakonov?
Širše gledano lahko rečeva, da neoliberalistični kapital, ki premišljuje, kako obvladati ljudi, da ne bodo imeli identitete, da ne bodo razmišljali in da ne bodo imeli svojih stališč. Celo mnenj ne! Takrat z ljudmi lahko upravljaš. Gejevski in feministični lobiji so idealni, da prek njih speljejo te stvari. Iz tradicionalnih krogov take ideje ne prihajajo. Seveda je individualizem v smislu, da si pomemben kot oseba, zdrav, toda danes je nastal problem, da brišemo mejo med normalnim in patološkim.

- Do kdaj, menite, bo uspelo, da bodo pedofilijo in bestialnost imeli za patološko.
Pri nas je dojenje psa vredno nagrade Prešernovega sklada.

- Našim univerzam, zlasti FDV-ju, Filozofski fakulteti in Fakulteti za socialno delo očitate, da forsira teorijo spolov? Zakaj menite, da je tako?
Ker so politično korektni in se bojijo za svoje stolčke. Jugoslovanski politični disident Vladimir Dedijer je dejal: Drže nas za stomak – držijo nas za želodec. Raje so tiho in so politično korektni, ker se bojijo za svoje položaje. Sicer pa menim, da jih tri četrt misli tako kot jaz. Bojijo se pa to izraziti, ker bodo imeli težave.

- Pa ne samo fakultete, tudi v osnovne šole vsiljujejo teorijo spola.
Kar pomeni, da imajo blagoslov z ministrstva, da to prihaja ‘z vrha’.

- Omenila sva že filozofa Jordana Petersona in njegovo knjigo Dvanajst pravil za življenje, v kateri zavrača teorijo spola. Koliko on vpliva na slovenske znanstvenike?
Krog ljudi, ki ne sprejema teorije spola, ga nedvomno sprejema. Težko je prepričati prepričane. Problem je, kaj se družbi sporoča v množičnih medijih. Množice so množice. ‘Masa’ skuša priti do položajev po liniji najmanjšega odpora. Problem našega časa je, da ta masa zaseda mesta, ki jih ne bi smela zasedati. Od vlade in ministrstev navzdol. Tam sedijo ljudje, ki so nastavljeni na visoka mesta, in si domišljajo, da znajo in da so strokovnjaki, pravih strokovnjakov pa ne pustijo blizu. Priča smo razraščanju birokracije. Ljudje, ki bi lahko kaj povedali, ne pridejo do izraza ali jih utišajo. Lahko bi kaj povedali, pa nimajo možnosti. Omenjeni filozof Peterson je zato uporabil YouTube, da sporoča svoje ideje. Današnji mediji so namenjeni množicam, masi. Važno je, kaj se sporoča množicam. Te potem odločajo na volitvah. Danes imajo ljudje mnenje, ki ni mnenje, ampak ponavljajo v slogu, tako piše v časopisu ... Ustvarili so mnenje, da ne smeš biti proti pravicam, sprejemati moraš različnost, biti moraš toleranten ... sicer si homofob, fašist ... S tem nas neprestano ‘pitajo’.

- To je bilo moje naslednje vprašanje: FDV-jevski teoretiki so večino teh LGBT teorij zavili v območje človekovih pravic in vsakemu, ki si upa izraziti pomisleke, začnejo navajati človekove pravice, ga obtožiti za sovražni govor in podobno. Tudi naju utegne po tem pogovoru doleteti taka usoda, če bova na primer dejala, da istospolni par nima pravice posvojiti otroka.
Da, utegne naju doleteti. Sicer pa otrok ni pravica. Niti pravica staršev, je dar, danost. Ne more biti vse enako. Zdravnik bo prej pregledal človeka, ki je na smrt bolan, kakor drugega, ki ima samo prehlad. Tudi na področju otrok nismo vsi enaki. Dva moška, ki že biološko ne moreta imeti otrok, naj imata pravico do otroka? Po moje pomeni tukaj govoriti o človekovih pravicah zloraba tega instituta.

- Zavračate teorijo spola in tudi poudarjate, da ni več pravih moških. Kdo so za vas pravi moški in kje v sodobnem svetu se kaže, da ta moškost izginja?
V 60 letih prejšnjega stoletja se je začela brisati meja med moškim in žensko. Že beatlomanija z dolgimi lasmi, z ‘uniseks’ oblekami ... Že vizualno moški postajajo vedno bolj podobni ženskam. V našem času je prišlo že do tega, da se moški depilirajo, negujejo obrvi, lakirajo nohte, da ne govorimo o nakitu (uhani itd). Tudi njihova identiteta ni več moška, ker se niso oblikovali v družinah z očetom, ker teh očetov ni več. Ne morejo se več identificirati z moškim principom. Postajajo vedno bolj podobni ženskemu svetu. Po drugi strani izginja testosteronska moč. Danes se fantje pogovarjajo z dekleti in ne razmišljajo, kako jo bodo speljali v posteljo.

- Vi navajate tudi klinične dokaze in sicer zaradi delovanja pesticidov. Lahko natančneje pojasnite za kaj gre?
Naša generacija je rasla z DDT. Danes veliko vode spijemo iz plastenk. Mnogo pijač iz pločevink. Tam so tudi razne strupene snovi, ki vplivajo že na to, da se (predvsem) moški možgani ne morejo pravilno razviti že v zarodku. Tako semenčice nimajo več moči. Tudi v živalskem svetu opažamo vedno več dvospolnikov.
Poleg teh bioloških vzrokov obstajajo še sociološki, družbeni – teorija spolov in podobno – ... ter psihološko, ko ni več možnosti, da bi se oblikoval normalen človek. Družba forsira vsakega posameznika in ga ima za genialnega. V Sloveniji imajo številne družine enega otroka. Tega imajo za genija in ga tako tudi vzgajajo. Če se ne obnaša tako, kakor starši pričakujejo, ga odžagajo. Fizično nasilje ni več mogoče, ga pa psihično zavrnejo, kar pa je za otroka izredno boleče. Ta otrok bo zato naredil vse, da bi ugajal staršem, a se zaradi tega ne bo mogel pravilno oblikovati in bo postal mejna osebnost. Včasih smo rekli psihopat. Zato imamo danes veliko motenih osebnosti (narcisi, psihopati, odvisne osebnosti ...). Ti ljudje, zlasti narcisoidni, nimajo pogleda vase in bodo zato za vse svoje težave krivili druge. So pa to sposobni in lahko tudi bistri ljudje in so zato pripravljeni vse narediti, da zasedejo položaj. Takih ne manjka na vodstvenih položajih in motene osebe vodijo družbo.

- Ko govoriva o poženščenih moških, lahko rečeva, da bi morale biti nad tem zaskrbljene predvsem ženske.
Midva se pogovarjava o stvareh, o katerih razmišlja ozek sloj ljudi, ki ima moč in oblast in uravnava mnenje družbe prek javnih glasil. Večina ljudi pa je ‘tradicionalno’ naravnih: so heteroseksualci, imajo družino, otroke ... Ta večina živi svoje življenje in se ne izpostavlja.

- Kaj pa glede skrbi žensk?
Bom navedel primere iz prakse. K meni prihajajo mlade, lepe samske ženske, stare med 35 in 40 let, kakšna lahko kakšno leto čez 40, ki so izobražene in s karierami ... Iščejo moškega. In dejansko moških ni. “Pametna dekleta poberejo fante do 25. leta. Potem ostane, kar ostane,” pravi provokativen rek. Danes je še dodaten problem. Dekleta so bolj izobražena. Izberejo može, ki so manj izobraženi. Manj izobražen moški ob takšni ženski ne more biti moški. V vsakem hipu, pri vsakem prepiru, ga lahko ona diskvalificira: Kaj boš ti, še šole nisi končal! Kako naj moški odigra svojo vlogo glave družine, če ga žena ne spoštuje? Ne govorim o vlogi, ki jo je imel moški v 19. stoletju, ampak da ga žena spoštuje, mu da veljavo in nasprotno, da tudi mož spoštuje ženo ... Če pa je že taka začetna pozicija, da ji mož ne sega niti do kolen, potem je konec. In k meni prihajajo ženske, ki si želijo normalnih moških. V začetnem obdobju so še malo feministično naravnane, ko pa spoznavajo, da je bistvo vsega življenja odnos, da živiš v tvornem odnosu s partnerjem, spoznavajo, da hrepenijo po trdnem moškem, o moškem, o katerem govoriva. Lahko so izobražene, z dobro službo itd, pa je po dveh letih skoraj še vsaka rekla: kariero žrtvujem za dobrega, pravega moža. Iščejo pa moškega, ki ga ni. Pri 35 letih imajo velike težave, ko ne najdejo ‘kvalitetnega’ moškega.
Velikokrat si dobijo moškega, pri katerem so razočarane. Na žalost se pri meni kriterij za kvalitetnega moškega še ‘zviša’ in to ženskam povem že na začetku. V šali pravim, da so edino vdovci še kandidati. Samskega se je treba izogibati, ker moški pri 35 letih, ki ni poročen in ni bil v odnosu, postane čudak, ker se mu ni bilo treba nikoli prilagajati. Ločeni? Pojdite vprašat bivšo ženo, kaj je narobe, da se je ločil. Torej ostanejo samo še vdovci. Seveda se tem mojim besedam smejijo, a dejansko so v težkem položaju.
- Če ni pravih moških, se dečki ne morejo identificirati z očetom-moškim. To občutijo fantje, ki živijo na primer z mamami samohranilkami. Toda kaj pa primer, da je oče odsoten, ker je umrl v nesreči? Je razlika med tem primerom in primeri, da je oče odsoten zaradi ločitve ali ga sploh ni?
Seveda je! Oče lahko vzgaja sina tudi iz groba ali z one strani Atlantika. Odvisno je, kakšen odnos ima mati tega otroka do očeta. Oče ne more vzgajati, če ga ni zraven, torej, če je ločen. Če pa je umrl, to še ne pomeni, da ga ni v družini prek spomina. Še vedno je oče in mati goji neki odnos do očeta in to sporoča svojim otrokom. Ti se lahko s tem likom identificirajo.
Danes se ločeni očetje bojujejo za svoje otroke, da bi imeli čim več stikov z njimi. Nekatere ženske jih ovirajo pri teh stikih ali jim nagajajo. Dejstvo je, da ko se mož loči, ne more več vzgajati. Vem, da ob tej izjavi večina žensk skoči pokonci. Primer: Ko otrok pride k očetu in oče nekaj zahteva od njega, se bo otrok uprl in šel k mami. Ta mu bo rekla: “Pa saj sem ti povedala, da je nemogoč!” To se dogaja in to otroci zlorabljajo. Danes se že dogaja, da nekateri odvetniki svetujejo mamam, naj rečejo, da je oče zlorabljal otroka. Ob sumu zlorabe, se očetu prepove stik z otrokom. Najmanj eno leto oče otroka ne bo videl. Potem se dokaže, da stvar ni osnovana, otrok se v tistem času odtuji od očeta in se upira, da bi hodil k očetu. Mama se izgovarja, da ga pošilja k njemu, a se otrok upira in da ga pač ne more siliti ...

- Še eno nekoliko provokativno vprašanje, a pri njem imam pred očmi resničen primer. Oče si je v srednjih letih spremenil spol. S kom se bodo identificirali sinovi? Kako to vpliva na otroke?
Ubogi sin, s kom pa naj se sedaj identificira? Oče je izginil, ga ni več. Običajno tak ‘oče’ zapusti družino in se sin ne more več z njim kot očetom identificirati.

- Očetje so tudi sicer odsotni v sodobni vzgoji. Kakor da jih ni. Kakšne posledice to prinaša?
Naša družba očeta izrinja na rob in mu jemlje veljavo. Zakon o nekaznovanju – pa nikakor nisem za pretepanje! – tudi jemlje očetu veljavo. Otrok se na neki način mora očeta malo bati. Pa ne zato, da ga bo oče pretepel, ampak zato, da bo takrat, ko pride, opravil stvari, ki jih mora opraviti, da bo lahko otrok v življenju napredoval. Če se otrok očeta ne boji, določenih stvari v življenju ne bo naredil. Tako se v otroku razvija moralni čut odgovornosti. Ta je odvisen od očeta.
Matere po neki sprevrženi logiki očete same izrinjajo iz vzgojnega procesa. Ko bi matere morale začeti spuščati očeta v proces vzgoje, da bi oče prevzel neko iniciativo, zlasti po tretjem ali četrtem letu starosti, začenja izrinjati očeta. “Pregrob si! Ne znaš! Bom že jaz,” pravijo. V nekem smislu dajejo otroku potuho. Mati sicer ve, kaj je prav, vendar deluje po principu občutka naklonjenosti, oziroma sovražnosti. Zaradi tega se ne more v nekem smislu odločati pravično. Odloča se po čustvih, ne po tem, kar je prav. To pa laže naredi oče, ker je drugače strukturiran. To bo naredil, čeprav ga bo lahko ob tem bolelo srce, a bo to naredil, ker je to prav in to mora narediti. Ko ženska daje potuho otroku, onemogoča očetu, da bi naredil tisto, kar bi moral. Če mu – morda celo pred otrokom – očita, da je pregrob, se oče normalno umakne. Žene nato očitajo možem, da jim pri vzgoji ne pomagajo, da se ne brigajo ...
Ob tem se soočamo tudi s problemom odsotnega in nezrelega očeta, ki se ne vključuje v vzgojo. Če pa bi se oče rad vključil v proces vzgoje, ga mati ne spusti, se oče umakne in se mu ne ljubi ‘bosti z ženo’ in ima raje mir. Pametne matere vedo, kaj je prav in pustijo očetu, da od četrtega leta otrokove starosti vzgaja skupaj z njo. Oče ima vzgojno vlogo, mati ima ‘pokrivajočo vlogo’, ga pri vzgoji podpira. Če je oče pregrob ali se z njim ne strinja pri vzgoji, mu potem pove. Če je oče korekten moški, se bo zamislil nad svojimi dejanji in jih spremenil. Če bo pa šlo na nož, potem se moški umakne. V tem primeru so ženske nezadovoljne in tožijo, da mož ne sodeluje, da ‘dedec’ ni za nobeno rabo, da se umika ...

- Tako pravzaprav vidimo, da ob odsotnosti pravih moških ‘potegnejo ta kratko’ ženske.
Da, ‘potegnejo ta kratko’. Tako samske ženske, ker ne dobijo partnerja, kot matere, ki so nezadovoljne ob odsotnosti moškega pri vzgoji. Janez Rugelj je imel prav, ko je govoril, da pametna ženska do 25. leta izbere najbolj sposobnega moža in ustvari tudi vzdušje, da moški z veseljem prihaja domov in tam prevzame svojo vlogo. In takrat, ko bo moški doma, naj bo zares doma, potem pa gre v svoj svet. Ženske pogosto mislijo, da bo mož živel ravno tako v družini kot one. Pa gre za različni vlogi! Materinsko in očetovsko. Pravimo, da je mati srce družine, oče pa glava. Ta glava, ne dela v družini tako kot mama, ampak da nekaj napravi v zunanjem svetu in se ‘priklaplja’ na družino. Iz zunanjega sveta prihaja v družino. Zato mora žena razumeti njegovo psiho in njegov način delovanja in mu mora dopustiti, da postane, kot jaz pravim, ‘nekdo izven družine’. Da se dokazuje tudi v svojem poslu in na drugih področjih izven družine. Ne more skozi poslušati: “Moraš biti doma, moraš biti doma” ... On se mora dokazati izven družine in z veseljem prihajati nazaj ter biti takrat intenzivno z družino. Žena mora biti ponosna na svojega moža, da z veseljem reče: “To je moj mož!” Če tega ne more reči, je je sram moža in ga tudi ne more spoštovati.

dr. Andrej Perko
je odraščal v Kamniku, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. V kamniški okolici je izbral dom tudi za svojo družino. Njegov oče je bil slikar Lojze Perko, ki je tudi sodeloval z Ognjiščem. Študij psihologije je nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je magistriral, opravil specializacijo iz kliničnopsihološkega svetovanja in tudi doktoriral.
Že leta vodi terapevtske skupine ljudi z različnimi problemi in stiskami po modificirani socialno-andragoški metodi dr. Janeza Ruglja. Njegova terapevtska skupnost šteje več kot sto članov. Vodi tudi zavod Mitikas, ki se ukvarja s psihološkim in socialnim svetovanjem. K njemu prihajajo ljudje zaradi različnih težav in jim nudi pomoč. Je tudi avtor več strokovnih knjig.

B. Rustja, Vloga očeta in matere ...: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (2018), 8-13.

Številka Ognjišča, ki jo držite v rokah, je jubilejna, že 700.! Sicer pa smo z blagoslovitvijo kipa ustanovitelju Ognjišča msgr. Francu Boletu 25. avgusta v rodni župniji Knežak začeli zunanje praznovanje ob 60-letnici revije Ognjišče. Več o blagoslovitvi si lahko preberete tukaj. Natančneje vas bomo o prireditvah, pobudah, srečanjih in romanjih obveščali v prihodnje. Že sedaj pa vas vabimo, da načrtujete del svojega časa za skupno praznovanje.

Septembrski številki že tradicionalno prilagamo položnice za akcijo Za srce Afrike. Veseli smo, da ste akcijo sprejeli za svojo in ste mnogi bralci Ognjišča postali tudi darovalci za to in podobne akcije. Kaj vse se je zgradilo s sredstvi, nabranimi v tej akciji, za katero ste veliko prispevali prav bralci, si lahko preberete tukaj.

Osrednji gost tokratne številke, profesor in zgodovinar dr. Bogdan Kolar, spregovori o Jožefu Kleklu st., ki se je rodil pred 150 leti. V letošnjem Kleklovem letu potekajo različni dogodki v njegov spomin, svojo znanstveno, zgodovinsko in izobraževalno noto pa bo temu letu dodal tudi simpozij o Kleklu, katerega organizacijo vodi prav naš sogovornik. Z njim se podamo na vzhod naše države, v Prekmurje, kjer osvetlimo življenje in delo tega velikega buditelja in začetnika katoliškega tiska v tistem delu države.

September vsako leto znova napove novo šolsko leto. In čeprav mnogi žalostno vzdihujejo, ko nastopi spet prvi šolski dan, se mi v tokratni Temi meseca posvečamo pojmu učenca. Kaj pomeni biti učenec, zakaj je dobro biti učenec in predvsem, zakaj nikoli ne nehati biti učenec, kajti, kot je pravil Slomšek, ravno z nenehnim učenjem in znanjem postajamo boljši, modrejši in bližje Bogu. 

O začetku novega šolskega leta govori tudi dr. Samo Repolusk, ravnatelj škofijske gimnazije v Mariboru. Kot oče, profesor, vzgojitelj in ravnatelj odstira svoj pogled na številna področja šolstva (pomen cerkvenih šol, pomen duhovnosti, problem nasilja, invazivnost LGBT-teorij, matura …).

Mladih ni več v cerkev. Vsak se s tem sooča po svoje. Z žuganjem, spodbudami, animacijo … Seveda tudi z molitvijo. A vera je odnos in če mlad človek nima osebnega odnosa z Bogom, ga ne bo v cerkev. V prilogi pomagamo razumeti, kaj se pravzaprav dogaja z mladimi in kako jim pomagati do Boga.

Po Marijinih stopinjah romamo na Mengore, hrib, kamor se k Mariji po zavetje zatekajo Tolminci že stoletja. Kraj, prežet s strahom pred Turki, z zaupanjem tolminskih puntarjev, z vero vojakov na soški fronti, je pravi časovni stroj v naravi.

Med duševnimi obremenitvami, značilnimi za življenje v sodobnem času, vse bolj prihaja v ospredje stres, ki je posledica podnebnih sprememb, ogrožajočih vremenskih dogodkov in njihovih uničujočih posledic. Velik izziv za vse nas je, kako se kar najbolj učinkovito spoprijemati z njim, ga zmanjševati ter krepiti svojo odpornost, vzdržljivost in sposobnost prilagajanja. Več o tem v psihologovih vzpodbudah mag. Draga Tacola. 

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 9 (2024), 4.

“Sprašujejo me, koliko milijonov ljudi ima Slovenija, da zbere toliko pomoči”

Sestra Bogdana je misijonarska »pionirka«, saj je že več kot pred pol stoletja med prvimi usmiljenkami prišla v osrčje Afrike, kjer deluje še danes. Zanimivo je bilo poslušati njene duhovite pripovedi, kako je spati v hiši, ki še nima strehe. Tako so namreč prenočevale prve sestre ob prihodu. Ko so gradile redovne hiše, so pomagale graditi hiše tudi ljudem v okolici in oznanjale evangelij. Nekaj o svojem bogatem misijonskem poslanstvu je odstrnila tudi za Ognjišče.

- V misijone ste šli že pred 53 leti. Kako se je rodil vaš misijonski poklic?
Rojeval se je korak za korakom. Najprej sem morala začutiti, da sem nekam poklicana. Takrat nismo vedeli, kaj so redovnice. Ni bilo verskih časopisov, da bi lahko kaj o tem prebrali, a Bog me je vodil do njih. Doma smo imeli, najbrž po očetovi zaslugi, Mohorjeve knjige in list Katoliški misijoni ter misijonsko revijo za otroke Zamorček. Seveda stare številke. Otroci smo zelo radi brali ta list, ker je bilo v njem veliko pripovedi o delu misijonarjev. Še sedaj je v cerkvi v Ledinah – tudi po prenovi – kip z zamorčkom. Ko si v nabiralnik vrgel kovanec, se je zamorček priklonil. Tam sem že kot otrok uzrla obraze zamorčkov. Gotovo je bilo to seme, iz katerega je potem zrasla ljubezen do črnčkov.

- Stopili ste k usmiljenkam.
Lahko rečem, da sem k usmiljenkam prišla po Božji previdnosti, saj je to misijonska družba. Slovenke so hodile kot misijonarke v tuje države. Vrhovna predstojnica je poslala pismo provincam po vsem svetu. Takrat je bilo zelo veliko sester. Po vsem svetu kar 44.000. Napisala je, da veliko afriških pa tudi latinskoameriških škofov prosi za sestre, ki bi prišle pomagat tamkajšnjim ljudem. Jaz sem izrazila željo, da bi šla in predstojnica je rekla, naj takoj po zaobljubah grem. Šla sem v generalno hišo v Pariz. Tam sem se učila francoščine. V Beogradu sem se učila ruščino.

- V Beogradu ste hodili v srednjo šolo?
Da, tam sem končala srednjo medicinsko šolo. Nekaj let sem delala tudi v bolnišnici na Dedinju. Pismo vrhovne predstojnice me je doletelo prav v tistem času.

- Koliko časa ste ostali v Parizu?
Eno leto sem se učila francoščine. Ko sem pa izvedela, da bom šla med Pigmejce, sem se začela učiti tudi lončarstva. Pigmejske žene se namreč ukvarjajo s keramiko. Možje pa so pletli predvsem tepihe. Tepihi so zanje vse: postelja, saj ležejo nanj, zvijejo ga, nesejo ven, ga razgrnejo, sedejo nanj in se pogovarjajo … Stolov ne poznajo.

- Potem ste odpotovali v Afriko.
Prva afriška postaja je bil Burundi. To je bilo ob koncu leta 1971. Tja sem se šla spet učit jezika, da bi mogla imeti stike z ljudmi, ko bomo sestre začele zidati hišo. Druge sestre so prišle šest mesecev za mano. Prišle pa so v najtežjem trenutku, ko je začela divjati vojna. Žrtve so bili izobraženci, kar pomeni duhovniki, redovnice, katehisti, ki so imeli vendarle nekaj izobrazbe. Takrat je samo 15 odstotkov otrok hodilo v šolo. Med takratnimi intelektualci je bilo veliko žrtev, nekateri pa so zbežali v sosednjo Ruando.
Na tamkajšnjem območju je primanjkovalo zdravstvenih delavcev. Italijanske sestre misijonarke, katerih karizma ni bilo delo v zdravstvu, so poklicale laiške misijonarke na pomoč. Vendar so italijanske oblasti poklicale te misijonarke, naj se vrnejo domov. Podobno so storile tudi druge države. Bilo je prenevarno.
Me pa smo ravnokar prišle tja in bi bilo čudno, da bi se umaknile. Komaj sta se mi pridružili še dve sestri, so nam dejali: »V vaši skupnosti sta dve medicinski sestri. Ena naj gre na sever v misijon, druga pa v Rokavo.« Tam smo potem začele delovati. Takrat je bilo namreč veliko ranjencev in bolnikov, medicinskih sester pa ni bilo. In vsaka je po svojih močeh pomagala zdraviti na svojem mestu.

- Ali ste potem šli med Pigmejce?
To je zanimiva zgodba. Neki duhovnik, misijonar iz družbe belih očetov, nas je prek škofa povabil, da bi delale samo s Pigmejci. Da bi živele v njihovi bližini in delale skupaj z njimi. Potem pa je drugi duhovnik rekel: »Pri nas imamo podružnico, kjer je župnijska zemlja in kjer lahko delate, vendar ne delajte samo s Pigmejci, ampak s pripadniki vseh plemen. Sedaj po vojni je tako stanje, da bi ne bilo dobro, če bi delale samo s pripadniki enega plemena. Ubogi so tudi med drugimi plemeni.« Tako smo se preselile na tisti predlagani hrib. Na drugem hribu pa so živeli Pigmejci.
Začele smo zidati hišo. Zidake smo delali sami iz zemlje, jih posušili in z njimi zidali. K delu smo povabile okoliške prebivalce, tudi Pigmejce. Vsi so nam prišli pomagat. Takrat še nismo imele rezervoarja za vodo. Ljudem smo pripravili sod vode, da so jo zajemali od tam in pili. Tudi Pigmejci. Toda kaj se je zgodilo! Pripadniki drugih plemen niso več hoteli piti vode iz tistega soda, od koder so pili Pigmejci!

- Pigmejce obravnavajo pripadniki drugih plemen, kot so pri nas včasih obravnavali Cigane?
Ja, tako. Zanimivo pa je, da so samo Pigmejci delali keramiko in tepihe. Nihče drug tega ni delal. Za praznike so tamkajšnji prebivalci po slamici pili iz ene posode. Kozarcev niso imeli. To je bil za njih kot nekakšen obred. Vendar nikoli ne bi pili iz iste posode s Pigmejci. Mentaliteto lahko počasi spreminjaš. Ko smo odprle šolo, so vanjo prihajali vsi, Tuciji, Hutiji in Pigmejci. Otroci so se pomešali med sabo in se skupaj igrali. Upale smo, da bodo živeli tudi v miru med seboj, ko bodo odrasli. Mlada dekleta so prihajala k nam, da so se učile šivanja in drugih gospodinjskih stvari. Prav tako so se fantje učili zidanja hiš. In spet so k pouku prihajali pripadniki vseh plemen. Bilo mi je v veselje gledati fante, ko so skupaj zidali.
Po osmih letih smo v bližini odkrili studenec vode. To je bil velik Božji dar. Naredili smo veliko cisterno in iz nje speljali vodo še na drugi hrib. Blizu cisterne smo namestili tudi pipo, kjer so si ljudje lahko točili vodo. Mnogo ljudi je točilo vodo iz tiste pipe in seveda se je pokvarila. Ljudje so za to okrivili Pigmejce. A fantje, ki so zidali, pa niso bili Pigmejci, so se postavil zanje. Sestre smo bile tega vesele, da niso podlegli vplivu množice.
Glede onega zavračanja Pigmejcev. Takratni župnik je ostro nastopil, ko Pigmejcem niso dovolili piti vode: »Kakšni kristjani ste, da ne pustite Pigmejcem!« Toda zaradi te ostre reakcije se je moral umakniti najprej na škofijo, potem pa je moral zapustiti državo! Morda je preveč trdo prijel ljudi in jim očital njihovo nepravilno ravnanje. Sestre smo ravnale drugače. Imele smo šolo za vse otroke in jih vzgajale v sožitju. Učile smo vsa dekleta, vsi fantje so delali skupaj … Upamo, da bo tisto sožitje raslo z mladimi naprej.

AKCIJA KUPIM KOZO
S. Bogdani je pri srcu tudi akcija Kupim kozo. Slovenska karitas zato vabi, da z nakupom koze pomagate revnim družinam v Afriki in Albaniji, da se trajnostno lahko preživijo. Lahko kupite kozo družini v Afriki (v Centralnoafriški republiki, Ruandi, Burundiju, Madagaskarju, Senegalu, Keniji) ali v Albaniji. Koze jim v prvi vrsti koristijo za gnojenje zemlje in s tem lahko pridelajo več zelenjave. Koze dajejo tudi mleko, meso, prirast kozic pa po nekem obdobju lahko prodajo na trgu in s tem nekaj zaslužijo za potrebe družine. S tem bodo imeli trajno več hrane in družinski člani ne bodo lačni. Otrokom lahko z denarjem, ki ga zaslužijo od prodaje prirasta koz, plačajo tudi šolnino ali pa kupijo kaj drugega za potrebe družine, popravijo hišo … Družina v Afriki lahko s pomočjo ene same koze, ki jo dobi, zelo napreduje. Za kozo v Afriki družina potrebuje povprečno 20 EUR, v Albaniji pa 65 EUR.
Sestra Bogdana dodaja, da kupec lahko da kozi tudi ime. »Te koze veliko pomenijo družinam, ki nimajo nič. Že v Evropi vidim, kako se ljudje navežejo na domačo žival, na psičke in muce. V Afriki pa materi in otrokom ena sama koza rešuje življenje. Že kozji gnoj na vrtu izboljša standard družine. Veliko veselje je, če koza dobi mladička. Koliko si ljudje opomorejo s tem! Kako so veseli, če ima dva! Gre za afriške koze, ki manj pojedo, ne dajejo pa mleka. Ta akcija je nadgradnja akcije Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja. Prvega mladiča, ki ga ima ta koza, morajo darovati drugemu, ki potrebuje pomoč.« Zanimiv je primer iz Albanije. Nekemu možu so pomagali kupiti kravo. Ko je dobila telička, ga je prinesel sestram za drugo družino, ki potrebuje pomoč. Lep primer vzgoje za solidarnost.

- Ali Pigmejci govorijo isti jezik kot drugi?
Govorijo isti jezik, imajo pa drugačen naglas. Pravzaprav vsi Pigmejci, Hutujci in Tuciji govorijo isti jezik v Ruandi in Burundiju. Razlika med govorom v Burundiju in Ruandi je podobna razliki, kot je med srbščino in hrvaščino.

- Vaša skupnost je bila mednarodna? Vi ste bili v začetku edina Slovenka?
Da, v začetku sem bila edina. Prvo skupnost so poleg mene sestavljale še dve Španki in ena Francozinja. Vse skupnosti so bile mednarodne. V nekem času smo bile sestre pripadnice štirinajstih različnih narodov!

- Koliko je sedaj še Evropejk in koliko že Afričank v sestrski skupnosti?
Vseh sester je 106, od tega je 86 domačink, 20 pa še misijonark od drugod. Afričanke so iz Burundija, Ruande in iz Konga. V našo provinco spada še Centralnoafriška republika.
Prisrčno sprejeta med domačini. - Že kot otroku so se ji vtisnili v spomin obrazi »črnčkov«.

- Vi ste doživeli še »pionirske« čase misijonarjenja. Kje ste sestre spale in kje ste jedle?
Ko smo prišle, nismo imele svoje hiše. Bile smo gostje pri sestrah domačinkah, ki jih je ustanovil tamkajšnji škof. Ko se je vojna umirila in smo začele zidati novo hišo, smo še stanovale pri teh sestrah in hodile vsak dan na gradbišče.

- Potem so začele prihajati tudi druge Slovenke?
Prva je prišla s. Vida Gerkman. Leta 1984 pa s. Anka. Po odprtju hiš v Burundiju smo odprle hišo še v Ruandi. Takrat je bilo veliko misijonark in smo v Burundiju imele že tri hiše. Leta 1974 smo odprle prvo hišo v Ruandi in prav te dni praznujemo petdesetletnico prihoda v kraj Mukungu. Kraj leži zelo visoko, na več kot 2300 metrih nadmorske višine, a je zaradi bližine ekvatorja tam prijetno podnebje. Tudi sicer je v Ruandi ugodno podnebje in pravijo, da je tudi zato tako gosto naseljena. Pa še zemlja je rodovitna. Vsak košček je obdelan. Ko sem prišla, je prebivalstvo obeh držav štelo pet milijonov, sedaj jih šteje trinajst. V petdesetih letih se je prebivalstvo tako namnožilo! Pa še genocid je bil v Ruandi. V njem je umrlo skoraj milijon ljudi. Družine imajo veliko otrok.

- Kako pa se je v pol stoletja spremenil standard v Afriki? Kako je bilo, ko ste prišli in kako je danes?
Prvotna hiša je bila zidana iz opeke, ki smo jo naredili iz zemlje in posušili na soncu. Hiša še sedaj stoji in v njej je skupnost sester, ki skrbijo za sirote, ki so mame izgubile na porodu ali kaj podobnega. Pri sestrah ostanejo nekje do tretjega leta. Ta hiša je bila podobna hišam ljudi. Nismo namreč želele v ničemer izstopati. Nismo živele na župniji, ampak na enem hribu. V misijonih je običajno tako: ob cerkvi je župnišče, ob njem pa še sestrska hiša. Bile smo prva skupnost, ki je živela tako, sredi ničesar … Pa je bilo to Božja previdnost, saj smo tako delale s pripadniki vseh plemen.

- Ste usmiljenka. Največ usmiljenk je delalo v zdravstvu in tudi vi ste medicinska sestra.
Vse naše sestre Slovenke smo medicinske sestre. Spet je bila to Božja previdnost, saj smo takrat kot medicinske sestre lahko največ pomagale. Bila je državljanska vojna. Oskrbovale smo lahko rane, pomagale pri bolezni malarje in pri drugih boleznih.

- Postopoma ste odpirale ambulante?
Pri nas smo oskrbovale predvsem rane. V Mukungu (Ruanda) je župnik pripravil manjši dispanzer, zdravstveni center, kamor so prišle sestre in takoj začele delati. Počasi so se ta center pa tudi drugi začeli razvijati. Dobivale smo pomoč. Najprej od našega reda. Ko pa je v Sloveniji nastopila demokracija, smo začele dobivati pomoč od doma (Misijonsko središče, Slovenska karitas, naša provinca). Počasi so rastli zdravstveni centri. Pravzaprav bi morali to videti od blizu. Kaj vse je bilo narejeno! Odprli smo nekaj zobnih ambulant in drugih specialističnih ambulant. Imamo ultrazvok, porodnišnice … Kdo si je ob prihodu v Burundi mislil, da bomo gradili take specialistične ambulante!
Porodnišnice so v več krajih. Veliko je bilo zgrajenega iz sredstev, ki so se nabrala v okviru akcije Za srce Afrike. V Ruzu je bila prva porodnišnica, ki smo jo zgradili s pomočjo Slovenske karitas, zadnja pa v kraju Kiguhu. Zadnja gradnja iz »slovenske pomoči« je hiša v Gitengi. Hiša je namenjena vzgoji, tudi vzgoji mladih redovnic. Zaradi kovida pa tudi zaradi političnih razmer so bile meje zaprte in nujno je bilo zgraditi hišo za vzgojo. Gitenga je glavno administrativno mesto, gospodarsko je glavno mesto Bujumbura.

- V Afriki vlada optimistično vzdušje. Raste število zdravstvenih centrov, ambulant. Raste število sester. Skratka, Cerkev raste. Veliko je krstov.
Krsti so kar naprej. Že zaradi velikega števila rojstev. Poleg tega je na veliko soboto več krstov odraslih. Tisti dan katehumeni prejmejo kar pet zakramentov (krst, birma, obhajilo, prej spoved in mnogi se še cerkveno poročijo, ko postanejo kristjani). To je mlada Cerkev, ki ima tudi veliko duhovnih poklicev. Tudi pri nas imamo poklice, a smo previdne pri sprejemanju v našo redovno skupnost. Treba je preveriti, ali kandidatke prihajajo s pravim namenom, z željo posvetiti svoje življenje Bogu. Zato ne hitimo, ampak čakamo, da se poklic izčisti.

»AFRIŠKI« OČE FRANC BOLE
V centru Akamuri v Bujumburi v Burundiju, ki je namenjen delu z otroki in mladimi s posebnimi potrebami, je tudi dvorana »očeta Franca Boleta«. Trenutno skrbijo v centru za 160 otrok in mladih. V centru deluje sestra Vesna Hiti, ki je skrbela tudi za vsa obnovitvena dela centra, za kar smo prispevali tudi večjo vsoto sredstev iz akcije Za srce Afrike. Slovenska karitas je skupaj z Misijonskim središčem Slovenije in radiem Ognjišče v letu 2020 organizirala skupno Pustno sobotno iskrico za pomoč pri dokončanju gradnje centra Akamuri. Toda ravno takrat, ko bi morala biti sobotna iskrica z maškarado, je umrl Franc Bole. Kljub temu da ni bilo običajne pustne sobotne iskrice, se je nabralo precej sredstev. Novozgrajena večnamenska dvorana za otroke s posebnimi potrebami služi za različna skupna srečanja, dogodke in rekreacijo otrok in mladih ter njihovih staršev. Bila je zgrajena tudi s slovenskimi sredstvi, zato jo je sestra Vesna Hiti posvetila ustanovitelju Ognjišča Francu Boletu, da bo trajen spomin nanj in na dobrotnike iz Slovenije. In še ena zanimivost. Izvirno sliko očeta Boleta je narisal Jože Bartolj. Pri Slovenski karitas so jo posredovali v Afriko in po njej je lokalni umetnik, ki deluje v sklopu Akamurija, naslikal »afriški portret« Franca Boleta.

- Omenili ste že pomoč iz Slovenije. Zadnji projekt so tako imenovani vodnjaki. Ga lahko opišete?
Tako v Burundiju kot Ruandi je pokrajina hribovita. Med hribi je močvirje. To se napaja iz izvirov. Ljudje so zajemali vodo, kjerkoli je bila. Toda ta je bila zelo umazana! Vsa umazanija s hribov, iztrebki od ovc, krav in drugih živali, vse se je stekalo tja. Zaradi tega so ljudje, ki so pili tako vodo, zbolevali. In sami ljudje so predlagali, da bi začeli delati vodnjake.
Te pa delamo tako, da zajezimo izvir, nato pa naredimo filtre iz oglja, kamnov, peska …, da se voda prečisti. Prostor nad tem izvirom je treba ograditi, da živina ne prihaja nad zajezeno območje. Sedaj prihajajo ljudje v ta zajetja po vodo. Spomnim se, kako daleč so hodile žene po vodo, ko smo zidale hišo! Na glavi so v strmino nosile posode z dvajsetimi ali več litri vode! V dveh letih in pol smo zajezile čez 40 studencev. Gre za pokrajino, kjer je veliko hribov in veliko studencev in je to mogoče. Vem, da smo s tem veliko dale ljudem, a res je tudi, da so se ljudje tudi sami potrudili, saj so veliko sami delali. Sami so kopali, sami prinesli ilovico, kamenje … So pa vse to obljubili že takrat, ko smo se pogovarjali o gradnji vodnjakov. Me plačamo material, na primer cement, kar pa se tam dobi, priskrbijo ljudje (kamni, ilovica).
Med veselimi domačini ob enem od novih vodnjakov. - Sestra z Jano Lampe, odgovorno za mednarodno sodelovanje pri Slovenski karitas.

- Vi ste na poseben način vključeni v akcijo Z delom do dostojnega življenja. Ta akcija vam je na poseben način ljuba.
Mi je, ker vidim, koliko dobrega je bilo narejenega s to akcijo. Pri nas pomagamo šestnajstim družinam. Večinoma žene, včasih tudi kakšen mož, pridejo delat k nam. Mi jim to delo plačamo in potem se lahko s to plačo preživljajo. Pomagamo jim, da si popravijo hišo ali pa da jo zgradijo. Vesela sem, ko vidim, kako so solidarni med sabo. Kako si pomagajo! Pomagale smo zgraditi dve hiši in v eno so prišli tatovi in napadli ženo. Mislili smo, da bo zaradi poškodb izgubila oko. In žene, ki prejemajo pomoč, so se menjavale, da so bile pri njej in ji pomagale. Na srečo so ji v bolnišnici pomagali, da ne bo izgubila očesa.

- Kakšno delo opravljajo žene?
Imamo vrt in na njem nam te žene pomagajo delati. Vzele smo v najem zemljo in tudi na njej delajo. Pomagajo pri čiščenju, urejanju ... Z zaslužkom naredijo veliko: popravijo si hiše, otroke pošiljajo v šolo … Prej niso hodili, ker niso mogle plačevati šolnine. Nekega otroka so čebele celega opikale. Moral je v bolnišnico in mama ga je morala spremljati. Pomagale smo ji pri tem.
Vsak mesec imajo žene, udeležene v tej akciji, posebna srečanja s predavanji. Na njih jim razlagajo pomen zakonskega in družinskega življenja pa tudi praktične, gospodinjske nasvete. Po nekaj letih jim ne dajemo več pomoči, ker jo namenimo drugim. Oni pa se morajo postaviti na lastne noge.

- Saj vedno novi prosijo za pomoč?
Da, vedno novi prosijo za pomoč. Sedaj imam šest družin, ki so me prosile za pomoč. Tudi tem bi rada pomagala, da se postavijo na noge, zato upam, da bodo ljudje v Sloveniji velikodušni.

- Pa saj smo velikodušni. Največ pomoči namenjamo zlasti v akciji Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja. Kljub potrebam doma imamo odprto srce in precej darujemo. Včasih vas v Afriki vprašajo, kako velika je Slovenija, ker toliko pomaga.
To pa res. Predvsem duhovniki in odgovorni to sprašujejo. Ko povemo, da nas je dva milijona, v Ruandi in Burundiju skupaj pa 13, se čudijo, koliko darujemo za različna področja: za družine, za bolnišnice, za dispanzerje, za porodnišnico, za šolo … Mnogi darujejo, morda malo, ampak ker da veliko ljudi, se skupaj veliko nabere. Afričanom velikokrat povem pregovor: Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača.
Podobno je pri akciji MIVA, pri kateri se zbira sredstva za vozila misijonarjev. Tudi tu sem jim razložila: Mnogi ljudje darujejo, morda malo, a se vendar precej nabere. Tukajšnji duhovniki me prosijo za pomoč. Lani je več duhovnikov dobilo pomoč, da so si lahko kupili motorje, ki jih nujno potrebujejo za svoje delo. Z njimi lahko gredo tudi do naselij, kjer ni cest. Z avtom tja ne bi mogli, z motorjem pa lahko.

OSEBNA IZKAZNICA
s. Bogdana Kavčič (1945)
Je doma iz vasi Koprivnik nad Žirmi. Ta vas je po prvi svetovni vojni pripadla Jugoslaviji in spadala v župnijo Žiri. Ko se je po drugi svetovni vojni meja spremenila, pa so spet šli pod župnijo Ledine. »S tem smo tudi spremenili škofijo: iz ljubljanske smo prešli v koprsko,« razloži sestra. Vstopila je k usmiljenkam in obiskovala srednjo medicinsko šolo ter leta 1970 naredila zaobljube. Dala se je na razpolago vrhovni predstojnici, da jo pošlje v misijone tja, kjer so največje potrebe. Po enem letu učenja jezika v Parizu je 1971 odšla v Burundi. Bila je v prvi skupini usmiljenk, ki so prišle v osrčje Afrike. Morala je premagovati začetniške težave pri misijonskem delu in orati prve brazde na misijonski njivi na tem območju. V več kot polstoletnem delovanju v misijonih se je selila iz postojanke na postojanko in povsod pomagala blažiti stiske. V zadnjih letih je zelo vključena v akcijo Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja.

B. Rustja, Gostja meseca, v: Ognjišče 8, 2024, str. 6-11.