Popotnik je prišel na Kitajsko in tam srečal misijonarja. Zanimalo ga je, kako uspešen je pri oznanjevanju evangelija. Misijonarjev odgovor je bil presenetljiv. Povedal mu je svojo izkušnjo: »Ne iščem jaz ljudi, ampak oni iščejo mene!«
Med kulturno revolucijo je bil oznanjevalec evangelija obsojen na enolično in duhamorno prisilno delo. Izdelovali so dele za radijske sprejemnike. Še pomisliti ni smel, da bi komu govoril o Kristusu. Si je pa med delom neprestano požvižgaval. To je počel samo on. Nihče drug v tovarni ni mogel biti vesel sredi tako "zamorjenega" dela.
Ko se je končalo obdobje kulturne revolucije, se je misijonar lahko začel svobodno ukvarjati s tem, za kar je bil poklican - oznanjevanju evangelija. Takrat so začeli tisti ljudje, ki so bili z njim na prisilnem delu, prihajati k njemu in trkati na njegova vrata. Želeli so videti, v čem je skrivnost njegovega veselja. »Če je mogel ohraniti veselje v tistih tako težkih razmerah, nas res zanima, kaj je razlog njegovega veselja,« so menili ljudje.

Ezdra in leviti, ki so poučevali ljudstvo, so rekli vsemu ljudstvu: »Ta dan je svet Gospodu, vašemu Bogu. Ne žalujte in ne jokajte!«
Dalje jim je rekel: »Kajti svet je ta dan našemu Gospodu. Ne bodite žalostni, kajti veselje v Gospodu je vaša moč.« (Neh 8,9-10)

Marija je rekla:
Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku. (Lk 1,47)

Angel je rekel pastirjem: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ko bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« (Lk 2,10)

Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. (Mt 5,11-12)

Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu,
da bodo imeli moji veselje v sebi dopolnjeno. (Jn 17,13)

Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. (Apd 2,46)

Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno. (2 Kor 4,17-18)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 19.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Po kosilu so že vsi odšli iz kuhinje, ostala sva le midva. Splakovala sem krožnike in jih zlagala v pomivalni stroj, medtem pa je Aljaž vneto risal nekakšen stroj.
Radio je, kot vedno, naravnan na Ognjišče in med delom sem z enim ušesom poslušala program, z drugim pa Aljaževo razlago o svojem stroju. Je pravi iznajditelj in zdaj izumlja napravo, ki bo sadila banane, jagode in maline (to so njegovi najljubši sladoledni okusi), po doglednem času naj bi stroj sadje obral, očistil in razdelil na tri dele: najboljše in najlepše sadje bi ljudje lahko kupili na tržnici, drugo bi razdelil na maso za stiskanje sokov, tretji del pa bi šel za izdelavo sladoleda, ki bi, zapakiran v ovitke iz razgradljivega papirja, prihajal iz njegovega stroja.
Bil je petek in ob pol treh je bil na radijskem sporedu komentar tedna. Sestra Emanuela Žerdin je za uvod svojega komentarja povedala, da je pri maši, ko je njihov zakristan pobiral darove v pušico, slišala za sabo dečka, da on ne bo nič dal, ker župnik tega ni vreden.
Stol za mano je zaropotal, Aljaž se je silovito odrinil od mize in vstal. Zaprepadeno me je vprašal: »A si slišala, kaj je rekel? Kako, da župnik ni vreden?«
Sploh nisem vedela, da tudi on posluša radio. V zadregi sem mu odgovorila: »Seveda je vreden. Sploh pa denar ni zanj, ampak za različne cerkvene potrebe.«
»Misliš, da deček tega ni vedel? Kako je mogel to reči? Naš župnik pa je veliko vreden in je tudi najboljši župnik!«
Moj vnuk živi v sosednji župniji, tako da jaz njihovega župnika ne poznam prav dobro, vem pa, da pri ljudeh zelo priljubljen. Tretji razred, v katerem je tudi Aljaž, je prav on pripravljal na prvo sveto obhajilo. Uspelo mu je, da je razigrane in živahne dečke in deklice poleg vsega naučil tudi discipline in reda, pri tem pa so lahko ohranili otroško razigranost.
»Zakaj misliš, da je vaš župnik najboljši?« sem vpraša Aljaža.
»Vedno je dobre volje. Veliko se smejemo.«
»Smeješ se tudi, ko gledaš risanke,« mu nalašč oporekam.
»Z nami igra nogomet in kupi nam sladoled.«
»Zaradi sladoleda torej?«
»Ah ne, no. Lepo skrbi za cerkev. Uči nas molitvic. Dedek pravi, da je to težka služba!«
»To ni služba, to je poslanstvo,« ga popravim. In pričakujem, da bo vprašal, kaj pomeni beseda poslanstvo. A zdi, da Aljaž po svoje razume, kaj je to, zato nadaljuje: »Jaz bi mu dal veliko denarja, a ga nimam. Tako vržem v pušico samo malo svoje žepnine.«
»Kar daš z veseljem, je veliko vredno, kajti Bog ima rad veselega darovalca. In nič ni majhno, kar je storjeno iz ljubezni,« ga poučujem.
Aljaž med preseneti z modrostjo odraslega: »Prav vsak na tem svetu je veliko vreden, ali ne?«
»Da, vsak človek je vreden spoštovanja in ljubezni. Vsak je nekaj posebnega in enkratnega.«
»Naš župnik prav posebej!« je prepričan Aljaž.
Ja, si mislim, duhovnik je poklican oznanjati evangelij, ljudi reševati osamljenosti in jim pomagati približati se Bogu. Njegovo poslanstvo ni omejeno na verne; duhovniki morajo s pričevanjem prinašati veselo oznanilo tudi tistim, ki zanj še niso slišali ali jih še ni prevzelo.
Vsega tega devetletni otrok seveda še ne more razumeti in izraziti, pa je Aljaž vendar našel čisto prave besede: »Najboljši je, ker nas ima rad! Blagoslavlja nas in nas uči, naj bomo dobri. Vsak dan moli za nas in za vse naše družine.« Po kratkem premisleku je nadaljeval: »Po mojem je tudi tisti župnik, o katerem je govoril ta deček, dober. Ampak ta deček še marsičesa ne ve in se bo moral še veliko naučiti, ali ne? Saj tudi ti tako praviš meni!«
Pogledal me je iskrivo in s tem zaključil svoj komentar na radijski komentar tedna. Popolnoma sem se strinjala z njim. Aljaž pa se je spet posvetil svojemu čudežnemu stroju.

Ivanka Korošec, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 56.

Želela bi vedeli, ali sem obsedena. V zadnjih mesecih se mi zdi, da nisem več tisti človek kot nekoč. Preveč razmišljam o tuji smrti, imam nekontrolirane izpade jeze in besa, imam črne dneve, ko se izogibam vsakega in nočem z nikomer govoriti. Ne hodim več v cerkev, duhovnika se izogibam. Večkrat sem popolnoma odsotna, cele ure gledam v določeno točko, ljudje se me bojijo. Res ne vem, kaj se z menoj dogaja, zato vas prosim, če mi lahko kako pomagate?
Julči

Spoštovana gospa Julči, hvala za zaupanje vašega težkega doživljanja. Na vaše direktno vprašanje, ali ste obsedeni, na žalost ne morem odgovoriti takole na daljavo, saj se vsa konkretna duhovna stanja lahko ugotavljajo samo osebno in v neposrednem srečanju. Podobno kot lahko zdravnik na daljavo poda samo neke splošne ugotovitve, ne more pa določiti konkretne diagnoze, saj za to potrebuje še druge dodatne povsem konkretne preiskave. Zato vam svetujem, da se obrnete najprej na kakšnega bližnjega duhovnika, ki mu zaupate, se z njim še podrobneje pogovorite in on bo potem lažje presodil, ali je smiselno, da se morda obrnete na duhovnika, ki je od škofa posebej zadolžen za domnevne težje primere delovanja zla v ljudeh. Ob tem pa bi vam svetoval tudi, da se oglasite tudi pri svojem zdravniku in mu opišete svoje težave – njegovo mnenje bo v veliko pomoč tudi duhovnikom pri nadaljnjem njihovem nudenju pomoči, če bo potrebna. Kar pa lahko prav takoj storite in vam zelo in najprej svetujem, pa je, da se v molitvi, tudi če čutite odpor do nje (to ni nič posebnega, saj ga kdaj čuti večina ljudi) izročite Jezusu Kristusu, ki je edini zmagovalec nad vsakim zlom. V letu stoletnice prikazovanj v Fatimi vam zelo priporočam molitev rožnega venca, kot je to priporočala v Fatimi Marija, saj je to ena izmed duhovno najbolj učinkovitih molitev. K molitvi za vas pa lahko povabite tudi svoje bližnje, prijateljice in prijatelje.
Če skušam po vašem opisu vendarle kaj sklepati, moram najprej ugotoviti, da so pojavi, ki jih opisujete, precej splošni in tudi pogosti pri najrazličnejših ljudeh. Tudi vzroki zanje so lahko zelo različni. To, da imamo ‘črne dneve’, bolj ali manj ‘nekontrolirane izpade jeze in besa’, ali da pogosteje razmišljamo ‘o tuji smrti’, ali pa da se ‘izogibamo ljudi’ in nočemo v ‘cerkev’, ima lahko najrazličnejše vzroke. O tem, kaj se vam sicer dogaja v življenju, katere dogodke ste v zadnjem času doživeli, ki bi lahko vplivali na pojav takšnih doživljanj, ali s kakšnimi dejavnostmi ste se v zadnjem obdobju ukvarjali, iz vašega zapisa ni razvidno, a bi se bilo prav o tem potrebno pogovoriti, da bi lažje sklepali, od kod izvirajo kakšni pojavi, ki jih opisujete. Najpogosteje izhajajo iz konfliktnih situacij z bližnjimi, ali iz neuresničenih pričakovanja ali ‘sanj’, lahko tudi iz različnih neuspehov, navsezadnje so lahko tudi izraz kakšnega predbolezenskega ali bolezenskega stanja, nemalokrat pa tudi ukvarjanja s kakšnimi mejnimi praksami.
Med naštetimi je tudi kakšen pojav, ki ga res zasledimo tudi v primerih izrazitejšega delovanja zla. Iz verske resnice o obstoju hudobnega duha izhaja prepričanje tudi o možnosti njegovega delovanja in učinkovanja znotraj našega zemeljskega načina bivanja. Hudobni duh deluje na človeka na reden način s skušnjavami, z namenom, da bi ga zvabil v greh. Mogoče pa je, da daje čutiti svojo prisotnost tudi na nenavadne in izredne načine, vzbujajoč nenavadno pozornost, vendar so ti pojavi v glavnem zelo redki. Se pa njegovo izredno delovanje lahko spreminja glede na čas in kraj. V to drugo skupino najpogosteje štejemo naslednje pojave: motnje in vznemirjanja (infestacije) prostora ali osebe, obsedenost in posedenost. Razlika med rednim in izrednim delovanjem hudobnega duha je v tem, da je v rednem delovanju hudobni duh vzrok zla le posredno (pri skušnjavi je človek tisti, ki pod demonsko sugestijo izbere zlo), v izrednem delovanju pa zlo ni več plod svobodne odločitve človeka ali zgolj njega, ampak izhaja iz direktnega posega hudobnega duha v človeka z edinim namenom, da bi mu škodoval.
Vendar moram poudariti, da je delovanje Cerkve na tem področju zelo previdno in natančno ter mora vsak, ki se s temi pojavi ukvarja, najprej sklepati, da gre za druge vzroke in ne za delovanje hudobnega duha. Šele ko izključi možnost, da je v ozadju bolezen ali kakšen drug psihološko-odnosni vzrok, lahko pomisli, da gre tudi za izredno delovanje zle sile. Da pa je lahko bolj gotov, potrebuje v večini takšnih primerov, kot jih opisujete vi, tudi mnenja zdravnikov, saj so si pojavi lahko zelo podobni.
Spoštovana gospa Julči, iz povedanega lahko razberete, da takole ‘na daljavo’ ni mogoče iz vašega zapisa reči prav nič določnega. Zato vas še enkrat spodbujam, da se oglasite morda najprej pri zdravniku in nato pri bližnjem duhovniku, ki bi vam po potrebi lahko pomagal tudi do tistega duhovnika, ki ga je v vaši škofiji škof pooblastil, da se ukvarja s tovrstnimi primeri.
Lepo vas pozdravljam v upanju, da boste čimprej naredili kakšen korak v svetovani smeri, čeprav je bolj splošna.
Marjan Turnšek, Pisma. Ognjišče (2017) 09, str. 46

S prvim vzklikom lavretanskih litanij nimamo težav. Jasen je in preprost.
Vsak človek ima ime. Običajno mu ga starši izberejo že pred rojstvom – in to dve: saj moraš biti pripravljen, ko ne veš, če nisi bil firbčen na ultrazvoku, ali bo deček ali deklica – potem pa ga ob rojstvu, krstu ali še kakem drugem obredu potrdijo, vpišejo v krstne, matične in vse druge potrebne birokratske liste in knjige in to je to.
Vsak človek ima ime. Dobi ga slej ko prej. Včasih se lahko kaj zakomplicira. Moja nekdanja kolegica iz gledališča, še vedno pa prijateljica, je bila tako vzhičena nad svojo nosečnostjo, da na ime ni niti pomislila, in ko je po porodu končno prišla k sebi, ni imela niti najmanjšega pojma, kako naj deklico, ki jo je stiskala k prsim, poimenuje. In potem je trajalo, mislim da dobrih deset dni listanja po knjigah in posvetovanja z numerologi, da je malo bitje prišlo do pripadajočega ji imena. Priznam, da se ne spomnim, ali mi je povedala, kaj je med vsem tem časom počel novopečeni očka, ker mislim, da je oné, ki je bil očka, ugotovil, da se je opekel z očetovstvom in je še pred porodom izginil iz slike, kot se reče. Jaz pa rečem le, da na žalost niso vsi moški možje in ni vsak dedec Jožef!
Vsak človek ima ime. Saj ne moreš za njim klicati kar: »Ej, ti!«, čeprav je res, da poznam eno Ejti in jo verjetno poznate vi vsi ali pa ste zanjo vsaj slišali, saj je izvrstna slikarka. Slovenka je, živi in ustvarja pa v Boliviji. In ko že ravno omenjam Ejti, se sprašujem, kako so sestre na porodniškem oddelku v tisti poporodni zmešnjavi klicale malo hčerkico moje kolegice, in seveda se mi zdi osebno blazno zabavno in duhovito, ko bi v takih primerih otročkom nadeli začasno ime: Ej, ti!
Vsak človek ima ime. Joahim in Ana sta svoji težko pričakovani in izmoljeni deklici dala ime –Marija. Ni bila prva, sploh pa ne zadnja s tem imenom, saj prav zaradi nje mnogi starši svoje hčerke – tam, kjer navade to dopuščajo, pa tudi kakega sinka – poimenujejo Marija.
Vsak človek ima ime. Nekateri celo po dve in več. Nekateri pa si pridobijo in tako ali drugače prislužijo še »nadimek«, ki običajno zasenči pravo in prvotno ime. In se ob tem opravičujem vsem jezikovno občutljivim bralcem, da uporabljam izraz, podedovan od naših južnih sosedov in nekdanjih »bratov v enotnosti«, vendar »vzdevek« nekako ni povsem primeren izraz, povrh vsega pa mi njegovo uporabo dovoljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika.
Litanije, in še prav posebej lavretanske litanije Matere Božje, so pravzaprav seznam nadimkov in vzdevkov, ki si jih je Marija tako ali drugače prislužila, ki ji pripadajo, ki smo jih ji nadeli in s katerimi jo kličemo. In če sem prej že omenjal Slovar slovenskega knjižnega jezika, naj ga omenim še enkrat: zanimivo se mi namreč zdi, da so snovalci Slovarja Marijo tako rekoč oropali »svetosti«, njenega najpogostejšega vzdevka – resda gre v osnovi za pridevnik, pa vendarle! Če na Franu – digitalnem jezikovnem portalu SSKJ-ja – vtipkate geslo »sveta Marija«, se vam bodo izpisale le Marija Magdalena, Marija Snežna in Marija Vnebovzeta. Če vtipkate geslo »sveta družina«, boste izvedeli, da so to Jezus, Marija in Jožef. Če pa ste še malo bolj vztrajni in vpišete zgolj »družina«, vam bo v zadnji opombi, uvrščeno med jezikovne, črkovne in čebelje družine, kot »sveto družino« navedlo: Jezusa, Marijo in sv. Jožefa. In se človek vpraša, kako da je v sveti družini svet samo Jožef … ampak se kot moški, mož in oče kar strinjam in naj mi ljubi Bog odpusti moje grehe in napuh.
Vsak človek ima ime.
A ni vsako ime sveto. Marijino je. Pa ne kar samo po sebi in samo od sebe. Marijino ime je sveto, ker je sveta – Marija. In je tako »Sveta Marija« povsem logičen vzdevek, predvsem pa je to nadimek: mogočno, močno ime. Ker je ta, ki ga je »posvetila«, mogočna in močna priprošnjica.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 1 (2024), 82.

Odločil se je sam. Lahko bi potoval v domače kraje z južno železnico, a hotel je potovati s staro kočijo, da bi obujal spomine in bi bil čim bližje naravi, starim potem, ki vedno prikličejo sladke spomine ...
Ko konji potegnejo vozilo, sedim poleg njega in obzirno molčim. Vidim, da je zelo utrujen in morda bolan. Nekje globoko v duši ga preganja resnica, ki ni plod njegovega dela, pomembnih odločitev. Zgodovinskih odločitev – pomislim. »Kako ste, gospod škof?« vprašam mirno. Škof Anton Martin se nasmehne in čudno zamahne z roko. Ne morem pozabiti njegovih razprav in zahtev na Dunajskem dvoru. Tako pogumnega in odločnega Slovenca nisem videl še nikoli. Lahko je govoriti o narodu in svoji državi; o prihodnosti, za katero ne vemo, kakšna bo. Pogledam križ, obešen okoli vratu. Čudno zamišljen strmi predse in razločno čutim, da ga preganja neko pomembno, večno vprašanje. O prihodnosti našega malega, pastirskega naroda – avtentičnega po svoji žrtvovanosti, izgubljenosti. Zunaj piha močan veter. Stara cesta naju trese in premetava. Kaj je osnovno vprašanje slehernega kristjana? Moramo dokončno določiti neke vrednote in resnice. Lahko je velikim in pomembnim. Lažje se bodo pobijali in potegovali za svoje pravice. Nenadoma se pogledava. Kakor da pričakuje odgovor od mene, ki ne vem nič, pa četudi sem prebral celo Sveto pismo. Na samem začetku naše vere je bilo isto vprašanje in ostalo bo do konca. Strašno sem radoveden, kaj mu roji po glavi. Pa saj greva v domače kraje! Tam je svetal spomin na mater, na vinsko trto, na Marijino cerkev na hribu.

Obrne se k meni, kakor da bo vsak hip povedal nekaj pomembnega. Pomemben dvom ga muči. Tudi ko storimo vse, kar smo želeli in hoteli, je na koncu resnica drugačna. Ostati mora le ena, ki je ni mogoče nikoli spremeniti. Ponudim mu steklenico s pijačo. Naredi požirek in še naprej molči. V daljavi zagledam najvišjo goro Štajerske. Znova ga pogledam. Obrne se k meni. Čeprav je po naravi vesel in veder človek, je njegov pogled otožen. Odpre usta. Čakam, kaj bo rekel. Takrat se mu iz globine duše iztrga pesem, njegova pesem. Saj je vendar pesnik, skladatelj. Z milim glasom zapoje: »V nebesih sem doma ... / V nebesih je moj dom, tam večno srečen bom. / V nebesih sem doma, tam Jezus krono da!« Presune me. To je vendar tista stara, večna resnica. Za kristjana je poleg ljubezni do njegove domovine najpomembnejša ona večna, kjer bomo nekoč skupaj vsi, ki smo bili eno, ki smo se spoštovali in ljubili s pravim človeškim dostojanstvom.
Večeri se. Bližava se domačemu kraju. Blag vetrič zamaje jesensko drevje ob poti. Iz daljave zaslišim čudežno zvonjenje. Srečen sem in neizmerno hvaležen za svojo domovino. In za našega škofa. Bog je dober in pravičen ...

Stanislav, Ognjišče (2016) 09, str. 56

Svoboda je beseda, za katero so šli mnogi zavestno v boj na življenje in smrt. Tudi divja žival se bori z vsemi silami za svobodo, ko jo hoče kdo uloviti. Apostol Pavel je napisal Galačanom ostro pismo o svobodi: kaj jih je poneumilo, da so se dali znova vpreči v jarem sužnosti, ko nas je Kristus osvobodil za svobodo?! Telesna prostost, za katero se bore živali, je klica svobode, ki ves živi svet poganja v razvoj, človekova notranja, duhovna svoboda pa je najvišji vrh tega razvoja. V luči te svobode človek dojema sebe in vso ostalo danost: kaj naj doživlja in kako ravna, da se bo razvijal sam, drugi ljudje in narava. Duhovnost so sadovi iz cvetov notranje svobode.

KAJ JE SVOBODA?
Zapornik pride na svobodo, ko odsluži kazen. Po tej – zunanji, telesni svobodi smo ljudje enaki vsem živim bitjem: zaprt človek in zaprta žival nista prosta, zato telesno svobodo imenujemo prostost.
Pri človeku raste svoboda proti nebu v notranjo, duhovno svobodo. Z njo dobi posameznik oseben uvid vase in v razmere, v katerih se nahaja. Iz moči tega uvida se lahko svobodno odloča, ustvarja in človeško raste. Iz humusa zakoreninjenosti v naravo in družbo se razvija sam ter pomaga pri razvoju drugim. Zakoreninjenost je ena noga človeškega razvoja, druga je svoboda; zdrava zakoreninjenost je pogoj za preživetje, svoboda pa je edina pot za osebni razvoj in za človeško sožitje. Notranjo svobodo ima v vsej naravi samo človek. Sestavljena je iz štirih sposobnosti.

1. Človek lahko zavestno prepozna dve ali več stvarnih možnosti, med katerimi se lahko odloča. Ob tem prepoznava tudi svoje zmožnosti, ki so potrebne, da vsak trenutek uresniči eno od možnosti.
2. Človek se lahko orientira, katera od možnosti je v danem trenutku in dani situaciji vrednejša in bolj smiselna, katera manj, katera pa nesmiselna.
3. Človek se lahko odloči za katerokoli od prepoznanih možnosti. Pri tem doživlja, da je za svojo izbiro osebno odgovoren. Tudi neodločeno cincanje je odločitev; to je odločitev za neodločenost, ki je za človekov razvoj navadno najbolj škodljiva; prepreči nam korak naprej v smiselni smeri ali da bi se po slabi odločitvi na osnovi posledic iz zgrešene smeri obrnili prav.
4. Človek lahko svojo odločitev uresniči ali ne uresniči. Če uresniči smiselno odločitev, je to njegova osebna zasluga; če ne uresniči dobre odločitve ali uresniči slabo, je to njegova osebna krivda.

Svoboda odločanja in odgovornost za osebne odločitve sta neločljiv par, na katerem temelji človekovo dostojanstvo in samospoštovanje. Odgovornost brez svobode je suženjstvo, poskus svobode brez odgovornosti se človeku lahko konča v brezdomskem klošarstvu zasvojenca ali v tiraniji nad drugimi. Ljudje zrastejo v svoji odgovorni svobodi do neverjetnih višin ustvarjalnosti, junaštva in svetništva, prav tako pa vso zgodovino zlorabljajo svojo svobodo na vse mogoče načine, ki vodijo v propadanje sebe in v krivice drugim, škodijo kulturi v skupnosti in uničujejo naravo.
Svoboda človeku omogoča tako smiselne kakor nesmiselne odločitve. Če se človek svobodno in zavestno odloči za nesmiselno ravnanje, sam sebe izkoreninja iz svoje človeške narave, iz lepega sožitja z ljudmi, iz razvoja celotne narave in kulture. To je zavestna hudobija; te je na svetu verjetno zelo malo. Húdo večinoma počnemo v zmoti, ko mislimo, da doživljamo in ravnamo prav, v resnici pa mislimo in delamo narobe.
Pogoj za svobodo je uvid v stvarno stanje danosti, torej realizem, prizemljenost; to, da samega sebe, druge ljudi, kulturo in naravno okolje doživljam takšne, kakor so v resnici, in ne tako, kakor to skušajo konstruirati moje misli in želje, čustva in naučene teorije ali prevladujoče javno mnenje. V praksi nas zelo vleče v takšne skonstruirane predstave sebe, drugih in ostale danosti, toda to je izkoreninjanje sebe iz stvarnih tal, ki omogočajo človekov razvoj; to je pot omamnega odklapljanja sebe od energije, ki poganja razvoj; je rezanje sebe od trte, na kateri kot mladika rastem. Samo če sem stvaren v danih razmerah, lahko prav in uravnoteženo odgovarjam na možnosti za svoj razvoj in pomoč drugim, za razvoj kulture in varovanje narave. Odgovorna svoboda stoji na realnih tleh.
PSIHOLOG SVOBODE JE BIL VIKTOR FRANKL
Med psihologi se je raziskovanju človeške svobode najbolj posvetil Viktor Frankl (1905-1997). Videl je, da je tisto malo svobode, ki jo ljudje imamo, edino krmilo, da lahko usmerjamo svoj razvoj. Svobodo je skupaj z odgovornostjo in orientacijo po smislu imenoval duhovne ali noogene zmožnosti. Ta spoznanja razvija naprej njegova psihoterapevtska smer – logoterapija. Pri nas to usmeritev razvijamo za preventivno krepitev zdravja in za oblikovanje lepšega sožitja med ljudmi; imenujemo jo antropohigiena.
Svoboda je osnovna človekova duhovna zmožnost. To je tisti vidik duševnega življenja, ki je značilno človeški; v živalski duševnosti ga ni. Duhovno razsežnost mnogi združujejo z duševno. Vsekakor imamo značilno človeške ali duhovne potrebe, zmožnosti in obrambne mehanizme.
Duhovne potrebe so: dojemanje samega sebe kot osebe, doživljanje svoje temeljne vrednosti in spoštovanje sebe, širjenje uvida v stvarnost, to je spoznavanje resničnega, lepega in dobrega ter svojih človeških meja, zavestna orientacija v ekološki celoti prostora in časa.
Vse te in druge izvirno človeške potrebe izhajajo iz njegove osnovne duhovne zmožnosti – svobode za odločanje. Z zmožnostjo osebne svobode je prešel razvoj človečnjakov v človeški razvoj.
S svobodo zasije človeku razpoka v lupini determiniranosti. Zave se samega sebe in stvarnosti. Sebe uvidi kot ločenega od okolja in drugih ljudi, obenem pa z vsem zavestno povezanega. S tem izstopi iz stopljenosti z okoljem v samostojno bivanje (eksistenca), razmejeno od okolja. Postane človek – oseba. Skozi razpoko svobode v svoji zavesti začne pospešeno spoznavati zakonitosti v naravi, v človeški skupnosti in v sebi.
Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje

Želim ti jasne dneve,
ko se boš počutil lahkega in srečnega,
zadovoljnega, v harmoniji s samim seboj.
Želim pa ti tudi trenutke, v katerih boš doživel,
kako razdvojen si, razdvojen med predstavami, cilji in upanji.
Te ure te naj obdržijo budnega in ti pomagajo,
da tudi takrat, ko ti bo dobro,
ne boš spregledal brata in sestre v stiski.

Želim ti ljudi,
ki ti bodo prisluhnili in te razumeli,
ki ti bodo vlivali moč in šli s teboj z roko v roki.
Želim pa ti tudi ljudi,
ki se ti bodo zoperstavili, ti postavljali neprijetna vprašanja,
ki bodo vznemirjali tvoja življenjska načela.
Srečanja z njimi naj ti pomagajo,
da boš vedno znova preverjal svoja prepričanja
in če bo treba, stopil tudi na novo pot.

Želim ti delovno področje,
na katerem boš zmogel razviti svojo fantazijo in ustvarjalnost,
da boš doživel uspeh in zaupanje vase.
Želim pa ti tudi naloge, ki se ti bodo zdele težke
in boš ob njih doživel svojo nemoč, meje svojih zmožnosti.
to te bo namreč obvarovalo pred prevzetnostjo in občutkom večvrednosti.
Povečalo ti bo vzdržljivost, vendar le, če boš spoznal,
da sta stanovitnost in zvestoba pomembnejša od uspeha.
Tako se boš obrnil od lupine k jedru,
od nebistvenega k bistvenemu,
od površnosti v globino.

Želim ti skupnost ljudi,
v kateri se boš počutil varnega in sprejetega,
ki pa te bo tudi izzivala in popravljala tvoje mnenje.
Želim ti trenutke v njej,
ki bodo polni nerazumevanja in konfliktov,
razočaranja in občutka osamljenosti.
Takšna doživetja te bodo varovala
pred napačno prilagodljivostjo,
pred kimanjem in nepravo ponižnostjo,
pred napačnim odnosom do sebe in drugega.

Želim ti, da v takih trenutkih spoznaš,
da življenje ni nekaj statičnega,
in da poskusiš ponovno začutiti
v sebi njegov utrip
in življenjsko radost.

Ime Marija je grška in latinska oblika za hebrejsko Mirjam. To ime je bilo v stari zavezi zelo priljubljeno zaradi Mojzesove sestre Mirjam. Ime Marija je najbolj razširjeno žensko ime po vseh delih sveta s krščanskim izročilom in sicer zaradi najlepše in najsvetejše med ženami – Marije, matere učlovečenega Božjega Sina. Obstaja zelo veliko razlag tega imena: po eni od teh Mirjam pomeni Gospa. Francozi pravijo Mariji Notre Dame (Naša Gospa). (sč) Na sliki: Milostni Marijin kip v glavnem oltarju romarske cerkve na Kalobju.

Pri nas stoji enajst cerkva, ki so posvečene Marijinemu imenu: šest je žup., pet podr. V LJ nadškofiji so tri: ž. c. na Sveti Planini, (1) p. c. pa v Brišah (6) (Kolovrat) in Goriči vasi (7) (Ribnica). Prav toliko (3) jih je tudi v KP škofiji: na Ligu (2) (Marijino Celje – skupaj s sv. Zenonom) in v Šmarjah na Vipavskem (3) sta župnijski, romarska stoji na Mengorah (8) (Volče). Marijinemu imenu je posvečena tudi ž. c. v Rušah (4) (MB) in žup. cerkvi v Dobovi (spodaj) in romarska na Kalobju (5) (CE). NM škofija ima p. c. Naše ljube Gospe (Ime Marijino) v Ševnici (9) (Mirna) in romarsko cerkev na Žežlju (10) (Vinica).(mč)

Dobova

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 9, str. 99.