V tednu boja proti raku (4. -10. marec 2025) poskrbimo za ozaveščanje o raku ter spodbujanje preprečevanja, odkrivanja in zdravljenja raka. Po podatkih Onkološkega inštituta največ prebivalcev Slovenije zboli in umre za raki, ki so predvsem posledica slabega življenjskega sloga, denimo kajenja, prekomernega uživanja alkohola, prekomernega hranjenja in debelosti, premalo gibanja …

SODOBNO ZDRAVLJENJE
Medicinska znanost na področju zdravljenja rakavih bolezni nenehno napreduje in ponuja nova zdravila in metode zdravljenja, s katerimi lahko pomaga pri stadijih raka, ki so še pred nekaj leti veljali za neozdravljive. Na kratko vam predstavljamo sodobne postopke s poudarkom na imunoterapiji.
Med najpogostejše oblike zdrav­ljenja raka zagotovo sodi kirurški poseg, najstarejša in tudi danes najpogostejša oblika zdravljenja raka. Okrog 60 % bolnikov z rakom je operiranih, operativno zdravljenje pa kombinirajo z drugimi oblikami zdravljenja. Pri zdravljenju se uporabljajo učinkovita zdravila, ki uničujejo rakaste celice in zavirajo njihovo rast. Pri zdravljenju raka z zdravili uporabljajo citostatike (kemoterapija), hormonska zdravila in v zadnjem času tako imenovano tarčno zdravljenje.
Tarčno zdravljenje: z novimi tarčnimi zdravili (delujejo na točno določeno tarčo v rakavi celici) lahko danes zdravijo vsaj petino raka dojk, druga tarčna zdravila se uporabljajo pri raku debelega črevesa, raku pljuč, raku trebušne slinavke in še nekaterih. Nekatera tarčna zdravila pa so se izkazala za učinkovita pri zdravljenju krvnih rakov, raka ledvic in debelega črevesa, limfomov in plazmocitoma. Kot tarčna zdravila se uporabljajo biološka zdravila (monoklonska telesa) ter tako imenovane male molekule, ki delujejo na specifično tarčno molekulo, ki je pomembno vpletena v rast in napredovanje tumorja.
Pri zdravljenju z radioterapijo se uporablja visoke doze visokoenergetskih žarkov ali delcev, ki uničijo rakaste celice v ciljnem delu telesa. Imunoterapija (biološko zdravljenje) spodbuja telesu lastne mehanizme, ki so usmerjeni proti razrasti rakastih celic. Gensko zdravljenje odkriva manjkajoče ali okvarjene gene, ki povzročajo nastanek raka, in jih nadomešča z normalnimi kopijami. Klinične raziskave, v katerih na ljudeh preizkušamo nove načine zdravljenja, so primerne predvsem za bolnike, pri katerih standardno zdravljenje ni bilo učinkovito.

IMUNOTERAPIJA
Posebno poglavje v zdravljenju raka je celična imunoterapija. Imunoterapija z zaviralci kontrolnih točk je nova oblika učinkovitega sistemskega zdravljenja raka pljuč. Preboj je dosegla v zadnjih letih, njena učinkovitost pa se je izkazala tudi pri zdravljenju številnih drugih vrst rakavih obolenj, tudi pri nekaterih krvnih rakih.
Medtem ko kemoterapija in tarč­na terapija neposredno vplivata na rast in razmnoževanje tumorskih celic, imunoterapija spodbudi na­ravni imunski odgovor telesa. Imunski sistem je tako sposoben prepoznati, napasti in uničiti rakave celice. To opravi predvsem s celicami, ki se imenujejo limfociti T. V osnovi gre za reaktivacijo imunskega sistema. Tako se okrepi imunski odgovor na tarče, ki jih lasten imunski sistem ne obvladuje več, v tem primeru na rakaste celice.
Rakavo obolenje je v napredovali fazi izrazito heterogena bolezen. Rakave celice se med seboj razlikujejo po videzu in metabolizmu tako znotraj primarnega tumorja kot tudi v metastatskih žariščih. Vsaka rakava celica ima neko specifično površino, na kateri so antigeni, ki jih imunski sistem lahko prepozna kot tuje in jih uniči. Če jih rakave celice izražajo, potem imunski sistem napade prav določenega raka.
Zdravila so monoklonska protitelesa in pomagajo imunskemu sistemu prepoznati ter uničiti rakave celice. Način delovanja imunoterapije je popolnoma drugačen od kemoterapije ali tarčnih zdravil, zato se tudi neželeni učinki zelo razlikujejo od neželenih učinkov drugih vrst doslej uporabljanih sistemskih zdravljenj raka.

BREME RAKA V SLOVENIJI
V registrih raka se zbirajo podatki in pripravljajo kazalniki o populacijskem bremenu raka ter o načinu obravnave onkoloških bolnikov v državi. Povzemamo nekaj ključnih ugotovitev iz registra raka:
Med rojenimi leta 2019 bosta do svojega 75. leta starosti za rakom predvidoma zbolela eden od dveh moških in ena od treh žensk.
Za rakom zboli letno okrog 16.000 Slovencev, več kot 8.000 moških in več kot 7.000 žensk, umre pa jih več kot 6.000, približno 3.500 moških in nekaj manj kot 3.000 žensk; med nami živi že več kot 120.000 ljudi, ki so kadarkoli zboleli zaradi ene od rakavih bolezni (prevalenca).
Kljub temu da se ogroženost z rakom zmerno veča, je največja pri starejših; med vsemi rakavimi bolniki, zbolelimi leta 2019, je bilo 64 % starejših od 65 let. Ker se slovensko prebivalstvo stara, je že samo zaradi vedno večjega deleža starejših pričakovati, da se bo število novih primerov raka še večalo.
Najpogostejši raki pri nas (kože, pljuč, dojke, prostate ter debelega črevesa in danke) so leta 2019 predstavljali 60 % vseh ugotovljenih rakov. Ti raki so povezani z nezdravim življenjskim slogom: kajenjem, čezmernim pitjem alkoholnih pijač, neustrezno prehrano, premalo gibanja in posledično prekomerno težo ter čezmernim sončenjem. Ogroženost z njimi je treba zmanjšati z ukrepi primarne preventive.
Presejalni programi za rake, ki jih priporoča Svet Evropske unije in smo jih uvedli tudi v Sloveniji, so z zgodnjim odkrivanjem že zmanjšali umrljivost za rakom dojk, debelega črevesa in danke ter rakom materničnega vratu; pri slednjih dveh so zmanjšali tudi incidenco.
Petletno čisto preživetje odraslih slovenskih bolnikov s katero koli vrsto raka (brez nemelanomskega kožnega), ki so zboleli v obdobju 2015–2019, je bilo 58 %, bolnic pa 62 %.Pri moških zavzemata nemelanomski kožni rak in rak prostate vsak približno petino vseh rakov, sledita pljučni rak ter rak debelega črevesa in danke. Pri ženskah je najpogostejši nemelanomski kožni rak, sledi rak dojke, ki predstavlja petino vseh rakov, nato pa še pljučni rak ter rak debelega črevesa in danke.
Najpogostejši raki se v raznih življenjskih obdobjih pojavljajo različno. Pri otrocih in mladostnikih do 20. leta starosti so najpogostejše levkemije, sledijo jim tumorji centralnega in avtonomnega živčnega sistema in limfomi. Mlajši odrasli (20–49 let) moški največ zbolevajo za rakom mod in kože, pri ženskah v tej starosti pa je na prvem mestu rak dojke.

POSKRBIMO ZA IMUNSKI SISTEM

Ena glavnih nalog imunskega sistema je, da loči telesu tuje snovi (naše napadalce – viruse, parazite, bakterije) od naših lastnih ter prepozna rakave celice. Ko prepozna tuje snovi in rakave celice, jih uniči s celicami, ki se imenujejo limfociti (predvsem limfociti T).

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 2 (2023), 86-87.

Neki deček je šel v nedeljo z mamo k maši. Bil je lepo vzgojen, tih in miren, zato običajno ni povzročal nobenih težav. Zdaj pa je od časa do časa vstal, se obrnil proti ljudem in se jim nasmehnil. Njegov nasmeh je bil nalezljiv in kmalu so mu ga ljudje začeli vračati. Vse je bilo lepo in prav, dokler mama ni opazila, kaj dela njen sin. Prijela ga je za uho, ga narahlo premaknila ter mu rekla, naj sedi in se zaveda, da je v cerkvi. Deček je začel jokati. Tedaj se je mama obrnila k njemu in dejala: »Tako je že boljše.«

Mar ni žalostno, da že otroka, ki je po naravi prisrčno vesel, silimo, da je smrtno resen? Ali ni Sveti Duh duh veselja?

 B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2021), 87.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Minili so prazniki, s hiš je izginila bleščava in v vse kote je spet zlezel mrak. Kljub mrakobnosti - majhna okna na naši hiši so dajala le malo svetlobe - pa je bilo lepo. Lepo in svetlo. Vse še tako kot pred Božičem, pred Tremi kralji, pred vsem tistim najlepšim. Tisto leto se je prava zima začela pozno. A bila je huda! Kurili smo v peči noč in dan in delali gazi od hiše do hleva, pa skozi dvorišče in do poti k cesti.
Neko tako mrzlo jutro sem čepela ob oknu in risala po šipi različne figure. Bilo mi je dolgčas, babica je utrujena od bolezni spala in nisem si je upala motiti. Njene ure počitka so bile kratke in ves tisti čas sem bila tiho.
Pogledala sem skozi porisano šipo in na ledeni gazi opazila človeka. Pogledala sem malo bolj natančno in stekla v kuhinjo. »Mama, pridi sem!« sem zaklicala.
»Ne vpij! Ne veš, da moraš biti tiho?«
»Mama, Gašper gre! Stric Gašper!«
»Moj Bog, pa v takem!« je rekla mama in sklenila roki. Nisem vedela, ali velja babici na postelji ali vremenu zunaj. Spet je začelo snežiti, vendar tisto ni bilo najhuje. Vlekel je sever, oster kot britev, v vse pore se je zajedal. Kadar je pritisnil, smo kurili ves dan. Ogenj v peči nikoli ni smel ugasniti, celo ponoči ne. K sreči smo že jeseni iz koruzne slame spletli dolge kite in jih v tistem mrazu ovili okrog vrat in oken v hlevu. Hiša pa je imela dober zapah, težka okovana vrata so nas varovala, le na kljuko so se ob hudem mrazu kar lepili prsti. In v takem je prihajal k nam Gašper!
Gašper je hodil domov ob sobotah. Delal je na neki vrtnariji daleč stran. Avtomobila ni imel, avtobusne zveze so bile slabe, njegove noge pa tudi.
»Kako je le prigazil gor, v takem...« je še vedno mrmrala mama in zmajevala z glavo. Gašper je bil njen mlajši brat; bil je brez noge in nosil je protezo ter bil zaradi tega vse življenje nesrečen. Zaradi tistega se mu pri nas ni bilo treba preobuti, lahko je sedel, kamor koli je hotel, pa mu nihče ni tiščal copat v roke.
Kadar je prišel, sem ga bila vesela. Vesela ga je bila tudi babica. Vedno je takrat vstala in sedla. In nikoli ni pustila, da jo podpremo z blazino. Da Gašper ne bi videl, kako je z njo. Gašper je bil njen najljubši sin, pa je dobro vedel, kako je z njo! Vedel je, da se ne bo nikoli več pozdravila in da bo le s težavo naredila še kakšen korak.
Z mano ni dosti govoril, pravzaprav z nobenim od nas, vendar je bil tu in je bil član družine. Tisti obiski so mi bili vedno dragi in dragoceni. Ni mi nosil sladkarij, tudi pestoval me ni in ne razvajal. Samo bil je in to mi je bilo dovolj.
Tisto zimo pa je stopil v hišo s svežnjem v rokah. Z velikim svežnjem, omotanim v rjav papir in zavozlanim z vrvico. Otresel je sneg s plašča, ga otepel še z ramen, potrkal je s čevlji ob prag - vedno je nosil težke, visoko zavozlane čevlje - stopil je v hišo in dal tisti sveženj na klop k peči.
Vsi trije smo pogledali tja, pa spet vanj, rekel ni nobeden nič, bil je čas kosila.
Ko je prišel oče z lesa, smo posedli, pojedli smo in je sonce vstalo izza oblakov nad Jelovico, vsa hiša je bila kar naenkrat ožarjena.
»Kako ti gre, Gašper?« je vprašala babica.
»Dobro,« je rekel ta in mešal po juhi. »Tudi ti si videti bolje...«
Tako je rekel vsakič in vsakokrat se je obraz moje babice razlezel v topel nasmeh. »V taki družini mora biti dobro,« je rekla in pogledala v vsakega izmed nas. Odrinila je krožnik od sebe in se spet nasmehnila.
Nekaj časa smo bili vsi tiho. Le jaz sem skakljala sem in tja in čebljala svoje. Nazadnje sem se ustavila in pogledala v tisti sveženj na klopi. Ko sem videla, da so se vsi zapletli v pogovor, sem sedla zraven in zastrigla z nogami.
Sveženj je bil ovit z debelo vrvico, bil je malo moker na straneh, verjetno ga je Gašper nosil vso pot iz mesta k nam po sneženi cesti in ga prekladal iz roke v roko. Ker ni  nič rekel o njem, kar sedel je tam v kuhinji, je radovednost prignala mamo. »Mislim, da bo tam nekaj zate,« mi je namignila in stopila blizu. Prijela je za tisto vrvico, jo razvozlala in odvila papir.
Iz šumečega papirja je potegnila lutko. Lutka je bila precej velika, bila je iz celuloze in bila je oblečena. V pisana otroška oblačila.
»Kaj vse že danes delajo!« je vzkliknila mama, zvila papir pod pazduho in sijočih oči pogledala v tisto lutko. Jaz sem ostala odprtih ust, brez besed.
Lutka je bila oblečena v kratke, temno zelene hlače, v bledo rumeno pikčasto srajčko, na glavi je imela zelen klobuček.
»Mama, to pa je mali fantek!« sem zaklicala in poskočila. Potegnila sem tisto čudo vseh čudes iz maminih rok, in zajokala od sreče.
Stisnila sem k sebi mrzlo in trdo bleščečo igračo in tekala z njo po hiši. Do tistega dne mi še nihče ni kupil lutke. Imela sem le punčko iz cunj, ki jo je sešila mama. Zdaj pa kar naenkrat to! Tako pisano razkošje!
Med vrata je stopil Gašper. Ni me vprašal, če mi je všeč, le obraz je potegnil v nasmeh, oprijel se je podbojev, da je bolj natančno videl moje navdušenje, in pokimal. Nič si nisva rekla, zamrmrala sem hvala, hvala, hvala in stekla v kuhinjo.
»Janez boš! Moj Janez!« sem vpila tam in dvigovala lutko v zrak.
Čez nekaj dni, ko je Gašper spet šel delat, je prišla v kuhinjo moja babica. Bolj pridrsala je kot prišla, noge je niso več ubogale. Pogledala je vame in rekla: »Zdaj pa je dovolj tega tvojega tekanja sem in tja! Janeza bomo malo spravili, da se ne bo prehitro pokvaril. Ko boš pridna, ga boš spet dobila in se igrala z njim.«
Tako je tudi bilo. Igračo, ki sem jo dobila, sem morala oddati. Mama jo je odnesla na vrh, v prostor, kjer je bilo veliko raznih dragocenosti: steklen Bogec, velik zelen kolač za potico, rezbarije mojega dedka, šatulja z babičinimi broškami, voščene rože z njene poroke, krstna sveča...  Redko kdaj smo zašli tja gor in vse, kar sem prijela v roko, je imelo poseben duh: duh našega skrivnostnega »cimra«.
Malokdaj sem se igrala s tistim Janezom, babica je bila stroga, jaz pa živa in nepredvidljiva. Vedno so se bali zame in za Janeza tudi, da ga ne bi potolkla.
Nisem se veliko igrala z njim, tudi zato ne, ker sem prehitro rasla. Tudi potem, ko babice ni bilo več, ne. In prav zato se je Janez ohranil do danes. Ima malo obtolčen nos in komolce in kolena. Še vedno pa ima tisti svoj klobuček - malo so ga načeli molji - tudi srajčko in hlačke ima še vedno, le vse je obledelo.
Nekaj časa nazaj se je stric poslovil s tega sveta, ki je bil včasih lep, včasih krut, tako kot vsem nam. Prinesli smo lutko s podstrešja, kjer je še vedno spravljena. Obrnila sem jo v rokah in dvignila v naročje. Nekaj lepega je prišlo nazaj, nekaj toplega se me je dotaknilo, in še dolgo je ostalo tako.
Spravila sem Janeza nazaj. Dobro vem, da se nihče ne bo igral z njim. Mladi tako ne bi vedeli, kaj naj z njim. Imajo svoje igrače in računalniške igrice, ki jih osvajajo, vsega je preveč in nič tistega pravega ni. Nič toplega ob tistih igricah, nič, kar bi jih spremljalo tudi kasneje. Čudno se počutim ob vsem tem in se trudim, da bi ta novi, s tehniko obdarjeni svet, vendarle razumela.p
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 2, str. 54-56.

Zgodba

»Rakec bo spregovoril«

Eden od obiskovalcev prireditve je v dvorani opazoval moža majhne postave in ne prav privlačnega obraza, ki se je odpravljal na oder, da bi jim spregovoril. Sam pri sebi se je spraševal, kaj jim bo ta človek sploh lahko povedal, in na misel mu je prišla primerjava: “Morski rakec bo spregovoril!”
Ko pa je mož spregovoril, je kmalu spremenil svoje mišljenje. Z občudovanjem mu je prisluhnil in sam pri sebi dejal: “Ko sem ga videl, sem pomislil, da bo spregovoril morski rakec, ko pa sem ga poslušal, je ta rakec rastel in rastel, dokler ni postal kit.”
Spoznal je, da je ‘rakec’ pravzaprav plemenita osebnost, ki je svoje besede pogumno prelil v dejanja. Bil je zaslužen za osvoboditev velikega števila sužnjev po svetu.

Misel

Zunanjost ne pomeni samo naše telesne podobe, ampak tudi to, kako se obnašamo, kakšno je naše govorjenje, kakšno je naše življenje.
Če imamo kakšno lepo lastnost ali sposobnost na katerem koli področju, naj se to vidi tudi na zunaj. Če pa tega nimamo, ne smemo vzbujati vtisa, da to imamo.
Lahko si nadenemo masko in se delamo, da smo nekaj, kar nismo, da bi na druge naredili vtis. Seveda pa z maskami ne moremo preslepiti Boga.
Maska lahko zakrije našo resnično podobo pred ljudmi, ne pa pred Bogom.
Soditi ljudi po njihovi zunanjosti je nekaj podobnega, kakor soditi knjigo po platnicah.
Bolj ko se trudimo postajati to, kar bi morali biti, manj potrebe čutimo, da bi skrivali to, kar dejansko smo.

Molitev

Gospod Bog, pomagaj nam,
da bomo cenili to, kar je skrito,
bolj kakor tisto, kar vidimo.
Pomagaj nam, da si bomo prizadevali,
da bo naša zunanjost odsev naše notranjosti.
Naj cenimo ljudi, kot jih poznaš ti,
in ne tako, kot jih presojamo mi.
Kot nas vidi tisti,
ki je za njihovim videzom.
Varuj nas dvoličnosti.
Naše življenje naj bo skladno s tem,
kar nosimo v sebi.
Pomagaj nam v ljudeh iskati tvojo podobo.

Iskra

Vedno naj se trudimo, da bomo v resnici to, kar si iskreno želimo biti.
Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« (1 Sam 16,7)

B. Rustja. Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2013), 28.
knjiga: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 104.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Starejši in zrelejši

Opazujem se v ogledalu:
gladka koža mladih dni
spada v preteklost,
lasje so postali redkejši,
obraz je preoran z gubami.
Opazujem se v ogledalu:
čutim se starejšega in zrelejšega,
vsa neuresničljiva pričakovanja
spravljam v nahrbtnik spominov.
Svoj korak usmerjam
na nove dele življenjske poti.
Stopam brez strahu,
ker je z menoj na poti Bog.

Reinhold Ruthe

Kako se obnašati v kočljivih življenjskih trenutkih? Se rad kregam?

JANEZ IN ROŽA

Na gričku je stala lična hišica. Neke noči jo je nenadoma zajel požar. Mlad par, Janez in Roža, njena prebivalca, sta se rešila iz plamenov in zbežala na prosto. Komaj sta ušla ognju, že se je med njima vnel prepir.
Janez je jezno dejal: “Stokrat sem ti rekel, da nikoli ne hodi spat, ne da bi ugasnila ogenj v kuhinji! Poglej, kaj se je zgodilo. Si sedaj zadovoljna?”
“To že ni moja krivda!” mu je na isti način odgovorila Roža. “Ti si kriv. Saj sem ti tisočkrat dejala, da ne kadi v postelji. Toda ti nič! Kakor da nisi razumel. Kaj ne vidiš, da je začelo goreti v spalnici in ne v kuhinji? Jasno je, kdo je kriv. Ti, ti si kriv!”
“Bodi tiho!” je zavpil Janez. “Samo zaničevala in zmerjala bi me. Jaz pa trdim: to je tvoja krivda. Ja, tvoja in samo tvoja!”
Medtem ko sta se prepirala, se je ogenj razširil. Zagorela je hiša. Preden sta Janez in Roža končala prepir in odkrila, kdo je kriv, je njuna prijazna hiša postala kup pepela.

RADO IN TONI

Rado in Toni sta bila prijatelja. Oba sta bila strastna ribiča. Zbrala sta denar in skupaj kupila majhen ribiški čoln. Pogosto sta šla z njim ribarit. Nekega dne, ko je bilo morje izredno mirno, je v čolnu nastala luknja. Voda je začela počasi vdirati vanj.
Toni je takoj zavpil Radu: "Poglej, tu je luknja! A ne vidiš? Pa sem ti rekel, da preglej čoln, preden sva izplula. Poglej, kaj se je sedaj zgodilo. Ti si kriv, ker nikoli ne poslušaš!"
Rada so te besede tako razjezile, da je pobesnel: "O, ne! To že ni moja krivda. Saj tudi ti veš, da čoln potrebuje skrb in nego. Meni si naročil, kaj naj naredim, sam pa nisi niti s prstom mignil. Kaj mi sedaj očitaš, saj si ti kriv!"
"Daj, bodo tiho!" je besnel Toni. "Kdo pa, misliš, da si, da boš vpil name? Še eno besedo, pa ti razbijem glavo!" In takrat je Tone vzel veslo in ga dvignil v znak grožnje.
Počasi sta se prijatelja začela ravsati in med njima je nastal pretep. Čolniček se je nevarno pozibaval sedaj na eno, sedaj na drugo stran.
Med pretepom je čoln vedno bolj zalivala voda. Končno se je prevrnil. Škoda, da Rado in Toni nista zmogla zvedeti, čigava je krivda, preden sta utonila.

SPODBUDA ZA PREMIŠLJEVANJE
Kaj je najvažnejša stvar, ko se zgodi nesreča? Ali morda to, da najprej odkrijemo, kdo je kriv?

Na kakšen način so ljudje, opisani v zgodbi, napačno zastavili pogovore? Kaj je bila posledica njihovih napak?

Česa se najprej nagonsko lotimo, ko se zgodi kakšna nesreča? Zakaj? Kakšne so posledice takega obnašanja?

Ali ti značaji v zgodbi povedo kaj o načinu, kako ravnaš, ko nastanejo spori? V čem ste si podobni? Razmisli o svojih reakcijah. Ali lahko poveš, zaupaš, kako rešuješ spore z drugimi?

Kaj meniš o zmerjanju, kričanju in sploh "vročih prepirih"? So take stvari med ljudmi pogoste? Se jih tudi ti pogosto poslužuješ?

Kakšen bi bil najboljši način za reševanje sporov? Pogovori se in primerjaj različne načine.

Ali se iz zgodbe lahko še česa naučiš? Ali lahko iz nje potegneš kaj za svoje nadaljnje življenje?

Katere lastnosti in drže potrebujemo, da z njimi blažimo spore? (Zdrav čut, želja po pravi duhovni in siceršnji rasti, pripravljenost na kompromis - da popustimo, ljubezen do drugih in nepristranskost (objektivnost) do sebe - glej na izvršena dejanja, ne na namene - sprejmi odgovornost za svoje občutke in napake, skušaj iskati rešitve in druge poti ter končno izberi najboljšo, itd.).

RUSTJA, Božo. Kdo je kriv? (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 6, str. 36-37. (ilustracija Peter Škerl)
Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 35-36.

Čeprav je kazalo, da se zima že poslavlja in da je najhujše mimo, še dolgo ni bilo tako. Krme je po malem že začelo zmanjkovati. Prišel je čas, ko smo morali začeti voziti seno s svisli v rovtu. Z očetom sva šla nekajkrat na teden tja gor, pozno sva se vračala utrujena in prezebla.
Dolgo po svečnici ni bilo nič bolje. Zvečer smo legali spat, slišala sem očeta, ko je utrujen vzdihnil, in mamine pletilke, ki so še vedno zvončkljale na vogalu peči. Večer je bil sivkasto moder, leden, utihnil je lajež psov po vasi, le tu in tam so še zaškripali koraki na poti. Zapozneli ponočnjak je bil največkrat klavec, ki se je vračal s svojim nahrbtnikom in sekiro s svojega zimskega opravila.
Takrat je potrkalo. »Le kdo je tako pozno?« je rekla mama, ki ji ni ušel noben šum v bližini hiše ali hleva. Oče se ni odzval. Preveč utrujen je bil. Potrkalo je še enkrat, tokrat močneje. »Nekdo po vsej sili hoče priti noter!« je rekla spet mama. »Kakšen ponočnjak.«
Ponočnjaki smo pravili tistim, ki so takrat, ko je že vse spalo, hodili po vasi. Nekateri iz navade, drugi pa zaradi dela, ki so ga opravljali.
Spet je potrkalo. Tokrat še močneje. »Če bi mislil krasti, bi prišel potiho...« sem zinila in sedla na posteljo. V oknu se je lesketala luna. Mimo stoga sem videla bežati sence, a tisto so bile srne, ki so vsako noč hodile raziskovat za hrano.
Vrata so se spet zatresla. Ker je bilo vse okrog tiho, se je slišalo kakor bobnenje. »Grem pogledat, kdo je,« je rekel oče nejevoljno in vstal. Za njim je vstala mama, v nekaj minutah smo bili vsi trije v veži, na vratih. Ko je oče odklenil, sem stopila korak nazaj. Na pragu je stal moški, velik, plečat človek, s širokokrajnim klobukom na glavi. »Dober večer!« je pozdravil. »Bog daj!« Vsi smo v en glas zamrmrali isto. »Ali misliš, da smo gluhi! Da...« Oče je takoj za tem utihnil.
Moškemu za hrbtom je stala ženska. Majhna, okrogla, ovita z zeleno volneno ruto. V roki je držala velik slamnat cekar, segal ji je skoraj do tal. Tudi njeno rožasto, živopisano krilo ji je segalo skoraj do tal. Izpod njega so gledali črni gumijasti škornji. Bila je...
»Noseča je,« je rekel moški malo tišje in mirneje. »Pa sem mislil... Bog ve, kaj lahko pride... Skrbi naju prespati na skednju. Imate v hiši kaj prostora? Ni važno, kje, vse imava s sabo. Koc in rjuho, da bo le toplo.« Oče in mama sta se spogledala, jaz sem stopila korak nazaj, pogledovala sem v ledene sveče, ki so visele z naše strehe, pa spet v njeno rožasto kiklo, s katero ni mogla več zakriti svojega stanja.
»Se bo že našlo kaj, da bosta legla,« je zamrmral oče, ko je dolgo gledal v mamin napeti obraz. Ta se je po njegovih besedah razlezel v nasmeh, lica so ji pordela in oči so ji takoj postale budne in tople. Take, materinske.
Moški in ženska sta stopila v kuhinjo. Tam je bilo še vedno toplo. Ogenj v štedilniku je ugasnil, a tlela je žerjavica in na robu je stala pikasta skodelica z mlekom. Skodelico mi je prinesel decembra Miklavž, bila je moja najljubša. Mama je prijela za skodelico, prinesla je kruh na mizo, ga odrezala zajeten kos in vse skupaj potisnila pred žensko. »Le jej! Današnji je, v krušni peči pečen. In mleko je tudi še toplo,« je rekla in šla spet k štedilniku. »Tudi nekaj slanine je še ostalo od večerje,« se je spomnila in tudi tisto prinesla na mizo. »Jejta!«
Zdaj se je primaknil bliže k ženski tudi moški. Vzel je iz žepa pipec in zarezal v meso. Z rezilom je nosil koščke v usta in mlaskal z jezikom. Bila sta res lačna. Ženska si je hitro razvezala ruto, razmršeni lasje so ji padli na ramena. Prijazno je pokimala mami in nadrobila kruh v mleko. Ko sta se najedla, je mama kruh, ki je ostal na mizi, potlačila ženski v cekar. Ta ji je hvaležno pokimala, moški pa je vstal in se razgledal po kuhinji.
»Bova kar tu prespala,« je rekel. »Zelo toplo je, v nahrbtniku imam koc, razgrnil ga bom po tleh, pa bo...« »Na tleh? Na tleh pa ona ne bo mogla spati! Kako se bo pa zjutraj dvignila? Kako bo vstala? Nemogoče!« je rekla mama. »Tu bova, pa konec besedi!« je trmasto vztrajal moški. Ko je slekel suknjič in odložil klobuk na vogal mize, se mi je videl še bolj črn. Poraščen in črn. Nosil je črne hlače, prevezane s širokim, temno rdečim pasom.
Nekaj časa je obračal glavo sem in tja, nazadnje pa je zapičil oči v našo kredenco. »Nože brusim po hišah,« je rekel. »Dober posel je to, zdaj pozimi. Tako lažje preživiva. Prinesi jih, ti jih bom nabrusil za klanje,« je rekel mami. »Nabrusil sem jih že sam,« je zamrmral oče. »Vsako leto jih.« »Letos ti bom pa jaz pokazal, kako to gre. Gospa, prinesi vse nože na mizo!« Moški je sedel okobal na klop, vrgel nahrbtnik pred noge, ga razvezal in vzel iz njega brus in nekakšno krpo. Mama je odprla predal pri kredenci in prinesla na mizo nože. »E, gospa moja, skrhani so! Skrhani!« je rekel, ko je potegnil s palcem po rezilih. Mama se je obrnila, jezno pa je pogledala, drugega nič. Nikoli ji nihče ni rekel gospa, tudi marala ni tega, a pri teh popotnikih je bilo, zgleda, to v navadi. »Še papir mi daj,« je rekel moški, ki njene jeze sploh ni opazil. »Cajtenge!« Mama je prinesla star časopis in človek je pričel.
Brus je enakomerno drsel po rezilu naših nožev, da je cvililo. Ščemelo mi je v glavi in bolelo v čeljustih. Bilo mi je kot takrat, kadar je učiteljica v šoli potegnila s kredo po suhi tabli. Cviljenje, tiho, mučno cviljenje...
Moški je vsak nož posebej vzel v roke, si ga najprej ogledal in nato začel. Ko ga je obdelal, ga je obrnil k luči, da se je zabliskalo, se zadovoljno zarežal in segel po drugega. Nisem si mislila, da imamo toliko nožev! Moralo bi mu jih že kdaj zmanjkati, pa mu jih ni... Končno je le prišel zadnji. Moški je obrisal v krpo vsak nož posebej in jih zavil v časopis. »Na, gospa, zdaj bodo rezali, da bo kaj! Vse zajce in kure boš lahko poklala z njimi,« je rekel zadovoljno in se spet zarežal. Izbuljila sem oči in debelo požrla slino. Bilo me je strah... Moški se je sklonil, potlačil svojo krpo in brus nazaj v nahrbtnik ob nogah in začel vleči ven odejo in rjuho.
»Če je pa tako, da bosta spala kar tu, na tleh, grem pa po pernico,« je rekla mama. Ostala sem odprtih oči in ust. Na pernici že dolgo nihče ni spal, če pa je, je bil to zagotovo le njen brat, njen ljubljeni edini brat, in nihče drug.
Ko je mama izginila skozi vrata, se je ženska obrnila k meni, prijela je mojo roko in obrnila dlan proti luči. »Ali ti preberem tvojo srečo, mala?« Obstala sem. »Nič se ne boj, ti boš še srečna v življenju in tudi žalostna,« je začela. Oče je grdo gledal, meni se je potila roka, olajšano sem zavzdihnila, ko je vstopila mama s pernico. Ženska je pri priči spustila mojo roko, z moškim sta stopila vsak na svojo stran, napela sta rjuho čez ležišče in ga pokrila še s kocem.
»Gremo spat,« je rekel oče. »Jutri morava spet po seno na rovt.« Pokimala sem mu in se obrnila k hiši, naši največji sobi, kjer smo spali. Bila je topla, imela je veliko kmečko peč v kotu. »Čakajte!« je zavpil moški za nami. »Da vas ne bo strah imeti tuje ljudi po streho, vam bom pustil svojo osebno izkaznico!« Očetu je pomolil majhno knjižico, kakršne so bile takrat osebne izkaznice. »Ne rabim tvoje osebne, zaupam vama,« je rekel oče in jo položil nazaj na mizo. Šli smo spat, bila je že pozna ura.
Ko sem legla, dolgo nisem mogla zaspati. Pred očmi so se mi bliskali noži, šumelo mi je v ušesih in babičine zgodbe o krvoločnih morilcih in tolovajih, ki so kradli po hišah, so mi stopile v glavo. Premetavala sem se sem in tja in se zavijala v rjuho, jo vsa zbegana vlekla k bradi in prisluškovala h kuhinjskim vratom, če bi se tam kaj zganilo. Pa se ni. Vse do polnoči, ko sem končno trdno zaspala.
Ko sem zjutraj prišla v kuhinjo, je bila ta prazna. Pernica je zvita ležala na klopi. Nobenega sledu o naših ponočnjakih. Samo listek je bil na mizi, odtrgan s časopisa. »Bog vam povrni, dobri ljudje,« je bilo načečkano na njem s svinčnikom. Z okorno, krevljasto pisavo, komaj čitljivo. Nič drugega.
Pomlela sem tisti listek v roki, prebrala še enkrat in ga položila nazaj na mizo. »Nič nisem slišala, kdaj sta odšla,« je rekla mama na tisto. »Moraš si misliti, pa s tako žensko gre po hišah. Nože brusit.« »Življenje je težko,« je rekel oče in se sklonil nad svoj zajtrk.
Ko smo pojedli, sva spet šla. Na rovt, v mrzlo, ledeno jutro.
Zarja nad Jelovico je bila tistikrat tako lepa, kot še nikoli. Tako škrlatno je sijala, prav kraljevsko, vse okrog se je lesketalo, tudi poti mimo smrek me ni bilo strah. »Saj smo vendar dobri ljudje in vse bo dobro,« sem premišljevala in molče hodila ob konju, prav do svisli.
Zima je v gori še kar trmasto vztrajala, po drugi strani, po sončnih legah, pa so se že kazale suhe zaplate spočite zemlje. Torej bo le prišla pomlad... Vse se je ujemalo s tem lepim, mrzlim, a upanja polnim jutrom...

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 45, št. 3, str. 52-54.

Jezus je rekel: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.« In Cerkev uči: Prejemanje spovedi in obhajila nam daje moč, da lažje spolnjujemo božje zapovedi, a jaz te pomoči po spovedi ne občutim. Po njej čutim skrb, da bi bolj krščansko živela, da ne bi grešila in ob tem se me loti čudna tankovestnost. Veliko stvari se mi zdi težak greh (slaba volja, jeza ob nesoglasjih v družini – na primer zaradi vsakdanjega dela; škodoželjne misli zaradi kakšnih zamer, ki se mi kar vsiljujejo, pa še kaj bi se našlo). In ob razglabljanju, ali v takšnem stanju po jezi smem pristopiti k obhajilu, postanem nervozna in se še hitreje razjezim, ugotavljam, da svojo vest še najbolj pomirim, če se nekaj tednov izogibam konfliktnim situacijam, težavam in takrat hodim k obhajilu, kasneje pa nekako po svojih zmožnostih rešujem težave, hodim sicer redno k nedeljski maši, ne pristopam pa k obhajilu.
Navedenih težav je bilo precej več v preteklosti, ko sem imela majhne otroke in je primanjkovalo časa za počitek.
Delma

V pismu je najprej poudarjeno vprašanje občutenja Božje pomoči po obhajanju zakramentov sprave in svete evharistije. V tem zemeljskem življenju živimo v veri in ne še v ‘gledanju’, zato nam ni dano, da bi vedno tudi neposredno doživljali Božjo bližino, njegovo pomoč in podporo. A v veri smo prepričani, da to obstaja, da nas Božja navzočnost nikoli ne zapusti; tudi takrat ne, ko je ne čutimo. V kakšnih primerih lahko seveda Božjo naklonjenost tudi čutimo in očitno doživimo, a bi bilo neprimerno, da bi to vedno pričakovali. Jezus zelo hvali krepost vere in tam, kjer je ni našel vsaj za ‘gorčično zrno’, ni mogel storiti nobenega znamenja Božjega kraljestva in udejanjiti posebne Božje moči. Vera je takšna človekova drža, v kateri popolnoma zaupa Bogu in njegovemu delovanju vedno in povsod in verjame, da je Bog še posebej ‘angažiran’ pri našem boju z zlom in grehom, saj je to prvotni namen njegovega prihoda med nas. Zato je primerno in nadvse dobro ter za duhovno življenje koristno, da zaupamo Božjemu delovanju v zakramentih in ne vežemo tega zaupanja na čutne zaznave. Ko bo Bog hotel, da kaj tudi zavestno občutimo, bo to tudi dal, če bomo le pozorni na svoje doživljanje. Čuti in občutki so lahko tudi varljivi in se nanje ne smemo povsem zanesti. Prav je, da smo nanje pozorni, a jih je potrebno tudi duhovno razločevati, saj lahko isti občutki prihajajo iz naše človeške narave, lahko je njihov vzrok Bog, lahko pa tudi hudobni duh. Seveda je cilj v teh primerih drugačen; pri slednjem gotovo negativen.
V pismu sledi ugotavljanje, da se po spovedi poveča “skrb, da bi bolj krščansko živela, da ne bi grešila in ob tem se me loti čudna tankovestnost”. Nekaj te skrbi seveda ne škodi. Bolje bi bilo, če bil občutek želje in veselja nad tem, da Bog kliče k bolj krščanskemu življenju, ne zgolj ‘skrb’. Skrb je mogoče tudi razumeti, kakor da se mora spovedanec v lastni moči truditi za izboljšanje, da bo npr. Bogu dokazal, kako je zdaj boljši. To je napačna smer razmišljanja. Človek se v svoji moči pač ne more poboljšati in tako samodrešiti; vsako ‘poboljšanje’, če je resnično, je sad Božjega delovanja v človeku in seveda človekovega sodelovanja. A uspeh ni v prvi vrsti sad človekovega sodelovanja, marveč Božjega posega. Zato je po obhajanju zakramenta sprave in po obhajilu bolj na mestu zahvaljevanje, veselje … kot pa skrb.
Dilema glede tega, ali je nekaj težki greh ali ni, je zelo osebna in je ni mogoče obravnavati na splošno, zato bi svetoval dober pogovor z duhovnikom, morda spovednikom, o tem vprašanju. Kajti teža greha ni odvisna samo od ‘dejanja’ samega, ampak tudi od posameznikove svobode v tistem trenutku, od zavedanja in hotenja. Tako lahko enako dejstvo povzroči večjo ali manjša krivdo, glede na stopnjo svobode ali zavedanja.
Preveč tankovestna vest pa lahko povzroči, da ima kdo za greh, kar sploh še ni greh, ampak samo skušnjava. Tako v pismu omenjate “škodoželjne misli zaradi kakšnih zamer, ki se mi kar vsiljujejo”. Če gre v resnici za vsiljive misli, to pomeni, da niso svobodne, da jih oseba noče, a vseeno prihajajo ‘od nekod’, potem v takem primeru ne gre za osebno krivdo in zato tudi ne za greh, ampak prej za skušnjavo, ki želi, da bi to misel sprejeli in se ji predali ter jo naprej sami gojili in razvijali. Skušnjava sama še ni greh, zato nas ne bi smelo biti sram pripovedovati svojih skušnjav. Celo Jezus nam jih je povedal, vsaj tiste v puščavi in one na križu. Ko skušnjave komu povemo, ponavadi zgubijo večino svoje moči; zelo dobro jih je pri spovedi povedati tudi spovedniku, a ne kot greh, ampak zaradi varnosti pred njimi.
Vprašanje jeze je kar pomembno. Iz katekizma vemo, da spada med sedem poglavitnih grehov. A je potrebno previdno ločiti med tem, kar imenujemo čustvo jeze, in jezo v smislu poglavitnega greha. Prva spada med psihološko dogajanje, drugo pa v duhovno. Seveda lahko čustvo jeze vodi tudi v greh jeze, ni pa to že kar samo po sebi. V stanju greha jeze, ki je zelo blizu sovraštvu, je seveda potrebno obhajati zakrament sprave. Če pa se vse zaustavi pri čustvu jeze, ki ga tudi prej ali slej obvladamo in spremenimo, saj so čustva hitro spremenljive resničnosti, potem lahko mirno sprejmemo obhajilo, potem ko na začetku svete maše iskreno obžalujemo in prosimo odpuščanja. Tako imenovani mali grehi so namreč odpuščeni tudi pri sveti maši. Pravzaprav je zakrament sprave Cerkev vedno razumela kot zakrament za velike grehe, ki so grešnika povsem ločili od občestva Cerkve in zato tudi od Boga, zakrament sprave pa ga je nazaj povezal z obema. Tako lažje razumemo, da je v prvih stoletjih za takšne grehe bila javna pokora, ki je lahko trajala daljše obdobje, tudi več let. Kasneje se je v življenje Cerkve vpeljala praksa pogoste spovedi tudi za manjše grehe, ker je bolj v ospredje stopil poudarek osebne svetosti in dejstvo, da zakrament sprave ne odpušča samo krivde za grehe, ampak podarja tudi milost za napredovanje v duhovnem in občestvenem življenju.
Zato v primerih, kot je opisan v pismu, svetujem duhovni pogovor z duhovnikom, morda izven spovedi, da se v njem razjasnijo nekatere dileme in razrešijo vprašanja, ter se pride do večje jasnosti glede grešnosti in primernosti za združitev z Gospodom v svetem obhajilu. Velika duhovna škoda je, če kdo prejme obhajilo v velikem grehu, a prav tako je velika duhovna škoda, če bi kdo bil pri sveti maši in ne pristopil k obhajilu, a bi to smel. Kajti hraniti se s Kristusovim telesom, pomeni postajati eno z njim, postajati njegovo skrivnostno telo, ki je Cerkev. To pa je pravzaprav namen in smisel našega življenja.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str 40-41.

Na nebu je bilo že vse pripravljeno za rojstvo še enega otroka. Ta je vprašal Boga: »Vem, da me boš jutri poslal na zemljo, a kako bom preživel? Tako majhen in ranljiv sem.«
Bog mu je odgovoril: »Zate sem tam spodaj izbral posebnega angela. Ljubil te bo in skrbel bo zate.«
»Gospod, tu v nebesih ne delam nič drugega kot da pojem in se smehljam. Kaj bom delal na zemlji? Ne znam peti tamkajšnjih pesmi.«
»Tvoj angel bo pel zate,« je odgovoril Bog, »in naučil se boš tudi smejati, ne samo smehljati. Jaz in tvoj angel bova skrbela zate.«
»Toda kako bom razumel, kar mi bodo ljudje govorili? Ne znam niti ene same besede njihovega jezika.«
»Angel ti bo govoril najnežnejše besede, kar si jih sploh kdajkoli slišal in te bo naučil besedo za besedo njihovega jezika.«
»In ko bom želel govoriti s tabo ...?«
»Angel te bo naučil nežno sklepati roke in te tega naučil. To je najpreprostejša govorica od vseh. Imenuje se molitev.«
»Kdo me bo tam varoval, o Bog?«
»Tvoj angel je ljubezniv in prijazen, a če ti bo karkoli grozilo na Zemlji, ni večje moči od tiste, ki jo bo uporabil, da te obrani.«
»Postal bom žalosten, če te ne bom mogel več videti.«
»Vedno bom ob tebi, tudi če me ne moreš videti. Angel te bo tudi naučil, kako se vrneš k meni, če se boš izgubil.«
Nato je nastopil trenutek odhoda. Na zemlji so se slišali vznemirjeni glasovi v pričakovanju otrokovega prihoda. V veliki naglici je otrok tiho vprašal: »Sedaj moram iti. Prosim, povej mi, kako se bo angel imenoval.«
In Bog je odgovoril: »Tvojega angela boš imenoval ... mama.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2016), 31.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 36.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.