Zgodba

»Rakec bo spregovoril«

Eden od obiskovalcev prireditve je v dvorani opazoval moža majhne postave in ne prav privlačnega obraza, ki se je odpravljal na oder, da bi jim spregovoril. Sam pri sebi se je spraševal, kaj jim bo ta človek sploh lahko povedal, in na misel mu je prišla primerjava: “Morski rakec bo spregovoril!”
Ko pa je mož spregovoril, je kmalu spremenil svoje mišljenje. Z občudovanjem mu je prisluhnil in sam pri sebi dejal: “Ko sem ga videl, sem pomislil, da bo spregovoril morski rakec, ko pa sem ga poslušal, je ta rakec rastel in rastel, dokler ni postal kit.”
Spoznal je, da je ‘rakec’ pravzaprav plemenita osebnost, ki je svoje besede pogumno prelil v dejanja. Bil je zaslužen za osvoboditev velikega števila sužnjev po svetu.

Misel

Zunanjost ne pomeni samo naše telesne podobe, ampak tudi to, kako se obnašamo, kakšno je naše govorjenje, kakšno je naše življenje.
Če imamo kakšno lepo lastnost ali sposobnost na katerem koli področju, naj se to vidi tudi na zunaj. Če pa tega nimamo, ne smemo vzbujati vtisa, da to imamo.
Lahko si nadenemo masko in se delamo, da smo nekaj, kar nismo, da bi na druge naredili vtis. Seveda pa z maskami ne moremo preslepiti Boga.
Maska lahko zakrije našo resnično podobo pred ljudmi, ne pa pred Bogom.
Soditi ljudi po njihovi zunanjosti je nekaj podobnega, kakor soditi knjigo po platnicah.
Bolj ko se trudimo postajati to, kar bi morali biti, manj potrebe čutimo, da bi skrivali to, kar dejansko smo.

Molitev

Gospod Bog, pomagaj nam,
da bomo cenili to, kar je skrito,
bolj kakor tisto, kar vidimo.
Pomagaj nam, da si bomo prizadevali,
da bo naša zunanjost odsev naše notranjosti.
Naj cenimo ljudi, kot jih poznaš ti,
in ne tako, kot jih presojamo mi.
Kot nas vidi tisti,
ki je za njihovim videzom.
Varuj nas dvoličnosti.
Naše življenje naj bo skladno s tem,
kar nosimo v sebi.
Pomagaj nam v ljudeh iskati tvojo podobo.

Iskra

Vedno naj se trudimo, da bomo v resnici to, kar si iskreno želimo biti.
Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« (1 Sam 16,7)

B. Rustja. Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2013), 28.
knjiga: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 104.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Starejši in zrelejši

Opazujem se v ogledalu:
gladka koža mladih dni
spada v preteklost,
lasje so postali redkejši,
obraz je preoran z gubami.
Opazujem se v ogledalu:
čutim se starejšega in zrelejšega,
vsa neuresničljiva pričakovanja
spravljam v nahrbtnik spominov.
Svoj korak usmerjam
na nove dele življenjske poti.
Stopam brez strahu,
ker je z menoj na poti Bog.

Reinhold Ruthe

Kako se obnašati v kočljivih življenjskih trenutkih? Se rad kregam?

JANEZ IN ROŽA

Na gričku je stala lična hišica. Neke noči jo je nenadoma zajel požar. Mlad par, Janez in Roža, njena prebivalca, sta se rešila iz plamenov in zbežala na prosto. Komaj sta ušla ognju, že se je med njima vnel prepir.
Janez je jezno dejal: “Stokrat sem ti rekel, da nikoli ne hodi spat, ne da bi ugasnila ogenj v kuhinji! Poglej, kaj se je zgodilo. Si sedaj zadovoljna?”
“To že ni moja krivda!” mu je na isti način odgovorila Roža. “Ti si kriv. Saj sem ti tisočkrat dejala, da ne kadi v postelji. Toda ti nič! Kakor da nisi razumel. Kaj ne vidiš, da je začelo goreti v spalnici in ne v kuhinji? Jasno je, kdo je kriv. Ti, ti si kriv!”
“Bodi tiho!” je zavpil Janez. “Samo zaničevala in zmerjala bi me. Jaz pa trdim: to je tvoja krivda. Ja, tvoja in samo tvoja!”
Medtem ko sta se prepirala, se je ogenj razširil. Zagorela je hiša. Preden sta Janez in Roža končala prepir in odkrila, kdo je kriv, je njuna prijazna hiša postala kup pepela.

RADO IN TONI

Rado in Toni sta bila prijatelja. Oba sta bila strastna ribiča. Zbrala sta denar in skupaj kupila majhen ribiški čoln. Pogosto sta šla z njim ribarit. Nekega dne, ko je bilo morje izredno mirno, je v čolnu nastala luknja. Voda je začela počasi vdirati vanj.
Toni je takoj zavpil Radu: "Poglej, tu je luknja! A ne vidiš? Pa sem ti rekel, da preglej čoln, preden sva izplula. Poglej, kaj se je sedaj zgodilo. Ti si kriv, ker nikoli ne poslušaš!"
Rada so te besede tako razjezile, da je pobesnel: "O, ne! To že ni moja krivda. Saj tudi ti veš, da čoln potrebuje skrb in nego. Meni si naročil, kaj naj naredim, sam pa nisi niti s prstom mignil. Kaj mi sedaj očitaš, saj si ti kriv!"
"Daj, bodo tiho!" je besnel Toni. "Kdo pa, misliš, da si, da boš vpil name? Še eno besedo, pa ti razbijem glavo!" In takrat je Tone vzel veslo in ga dvignil v znak grožnje.
Počasi sta se prijatelja začela ravsati in med njima je nastal pretep. Čolniček se je nevarno pozibaval sedaj na eno, sedaj na drugo stran.
Med pretepom je čoln vedno bolj zalivala voda. Končno se je prevrnil. Škoda, da Rado in Toni nista zmogla zvedeti, čigava je krivda, preden sta utonila.

SPODBUDA ZA PREMIŠLJEVANJE
Kaj je najvažnejša stvar, ko se zgodi nesreča? Ali morda to, da najprej odkrijemo, kdo je kriv?

Na kakšen način so ljudje, opisani v zgodbi, napačno zastavili pogovore? Kaj je bila posledica njihovih napak?

Česa se najprej nagonsko lotimo, ko se zgodi kakšna nesreča? Zakaj? Kakšne so posledice takega obnašanja?

Ali ti značaji v zgodbi povedo kaj o načinu, kako ravnaš, ko nastanejo spori? V čem ste si podobni? Razmisli o svojih reakcijah. Ali lahko poveš, zaupaš, kako rešuješ spore z drugimi?

Kaj meniš o zmerjanju, kričanju in sploh "vročih prepirih"? So take stvari med ljudmi pogoste? Se jih tudi ti pogosto poslužuješ?

Kakšen bi bil najboljši način za reševanje sporov? Pogovori se in primerjaj različne načine.

Ali se iz zgodbe lahko še česa naučiš? Ali lahko iz nje potegneš kaj za svoje nadaljnje življenje?

Katere lastnosti in drže potrebujemo, da z njimi blažimo spore? (Zdrav čut, želja po pravi duhovni in siceršnji rasti, pripravljenost na kompromis - da popustimo, ljubezen do drugih in nepristranskost (objektivnost) do sebe - glej na izvršena dejanja, ne na namene - sprejmi odgovornost za svoje občutke in napake, skušaj iskati rešitve in druge poti ter končno izberi najboljšo, itd.).

RUSTJA, Božo. Kdo je kriv? (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 6, str. 36-37. (ilustracija Peter Škerl)
Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 35-36.

Čeprav je kazalo, da se zima že poslavlja in da je najhujše mimo, še dolgo ni bilo tako. Krme je po malem že začelo zmanjkovati. Prišel je čas, ko smo morali začeti voziti seno s svisli v rovtu. Z očetom sva šla nekajkrat na teden tja gor, pozno sva se vračala utrujena in prezebla.
Dolgo po svečnici ni bilo nič bolje. Zvečer smo legali spat, slišala sem očeta, ko je utrujen vzdihnil, in mamine pletilke, ki so še vedno zvončkljale na vogalu peči. Večer je bil sivkasto moder, leden, utihnil je lajež psov po vasi, le tu in tam so še zaškripali koraki na poti. Zapozneli ponočnjak je bil največkrat klavec, ki se je vračal s svojim nahrbtnikom in sekiro s svojega zimskega opravila.
Takrat je potrkalo. »Le kdo je tako pozno?« je rekla mama, ki ji ni ušel noben šum v bližini hiše ali hleva. Oče se ni odzval. Preveč utrujen je bil. Potrkalo je še enkrat, tokrat močneje. »Nekdo po vsej sili hoče priti noter!« je rekla spet mama. »Kakšen ponočnjak.«
Ponočnjaki smo pravili tistim, ki so takrat, ko je že vse spalo, hodili po vasi. Nekateri iz navade, drugi pa zaradi dela, ki so ga opravljali.
Spet je potrkalo. Tokrat še močneje. »Če bi mislil krasti, bi prišel potiho...« sem zinila in sedla na posteljo. V oknu se je lesketala luna. Mimo stoga sem videla bežati sence, a tisto so bile srne, ki so vsako noč hodile raziskovat za hrano.
Vrata so se spet zatresla. Ker je bilo vse okrog tiho, se je slišalo kakor bobnenje. »Grem pogledat, kdo je,« je rekel oče nejevoljno in vstal. Za njim je vstala mama, v nekaj minutah smo bili vsi trije v veži, na vratih. Ko je oče odklenil, sem stopila korak nazaj. Na pragu je stal moški, velik, plečat človek, s širokokrajnim klobukom na glavi. »Dober večer!« je pozdravil. »Bog daj!« Vsi smo v en glas zamrmrali isto. »Ali misliš, da smo gluhi! Da...« Oče je takoj za tem utihnil.
Moškemu za hrbtom je stala ženska. Majhna, okrogla, ovita z zeleno volneno ruto. V roki je držala velik slamnat cekar, segal ji je skoraj do tal. Tudi njeno rožasto, živopisano krilo ji je segalo skoraj do tal. Izpod njega so gledali črni gumijasti škornji. Bila je...
»Noseča je,« je rekel moški malo tišje in mirneje. »Pa sem mislil... Bog ve, kaj lahko pride... Skrbi naju prespati na skednju. Imate v hiši kaj prostora? Ni važno, kje, vse imava s sabo. Koc in rjuho, da bo le toplo.« Oče in mama sta se spogledala, jaz sem stopila korak nazaj, pogledovala sem v ledene sveče, ki so visele z naše strehe, pa spet v njeno rožasto kiklo, s katero ni mogla več zakriti svojega stanja.
»Se bo že našlo kaj, da bosta legla,« je zamrmral oče, ko je dolgo gledal v mamin napeti obraz. Ta se je po njegovih besedah razlezel v nasmeh, lica so ji pordela in oči so ji takoj postale budne in tople. Take, materinske.
Moški in ženska sta stopila v kuhinjo. Tam je bilo še vedno toplo. Ogenj v štedilniku je ugasnil, a tlela je žerjavica in na robu je stala pikasta skodelica z mlekom. Skodelico mi je prinesel decembra Miklavž, bila je moja najljubša. Mama je prijela za skodelico, prinesla je kruh na mizo, ga odrezala zajeten kos in vse skupaj potisnila pred žensko. »Le jej! Današnji je, v krušni peči pečen. In mleko je tudi še toplo,« je rekla in šla spet k štedilniku. »Tudi nekaj slanine je še ostalo od večerje,« se je spomnila in tudi tisto prinesla na mizo. »Jejta!«
Zdaj se je primaknil bliže k ženski tudi moški. Vzel je iz žepa pipec in zarezal v meso. Z rezilom je nosil koščke v usta in mlaskal z jezikom. Bila sta res lačna. Ženska si je hitro razvezala ruto, razmršeni lasje so ji padli na ramena. Prijazno je pokimala mami in nadrobila kruh v mleko. Ko sta se najedla, je mama kruh, ki je ostal na mizi, potlačila ženski v cekar. Ta ji je hvaležno pokimala, moški pa je vstal in se razgledal po kuhinji.
»Bova kar tu prespala,« je rekel. »Zelo toplo je, v nahrbtniku imam koc, razgrnil ga bom po tleh, pa bo...« »Na tleh? Na tleh pa ona ne bo mogla spati! Kako se bo pa zjutraj dvignila? Kako bo vstala? Nemogoče!« je rekla mama. »Tu bova, pa konec besedi!« je trmasto vztrajal moški. Ko je slekel suknjič in odložil klobuk na vogal mize, se mi je videl še bolj črn. Poraščen in črn. Nosil je črne hlače, prevezane s širokim, temno rdečim pasom.
Nekaj časa je obračal glavo sem in tja, nazadnje pa je zapičil oči v našo kredenco. »Nože brusim po hišah,« je rekel. »Dober posel je to, zdaj pozimi. Tako lažje preživiva. Prinesi jih, ti jih bom nabrusil za klanje,« je rekel mami. »Nabrusil sem jih že sam,« je zamrmral oče. »Vsako leto jih.« »Letos ti bom pa jaz pokazal, kako to gre. Gospa, prinesi vse nože na mizo!« Moški je sedel okobal na klop, vrgel nahrbtnik pred noge, ga razvezal in vzel iz njega brus in nekakšno krpo. Mama je odprla predal pri kredenci in prinesla na mizo nože. »E, gospa moja, skrhani so! Skrhani!« je rekel, ko je potegnil s palcem po rezilih. Mama se je obrnila, jezno pa je pogledala, drugega nič. Nikoli ji nihče ni rekel gospa, tudi marala ni tega, a pri teh popotnikih je bilo, zgleda, to v navadi. »Še papir mi daj,« je rekel moški, ki njene jeze sploh ni opazil. »Cajtenge!« Mama je prinesla star časopis in človek je pričel.
Brus je enakomerno drsel po rezilu naših nožev, da je cvililo. Ščemelo mi je v glavi in bolelo v čeljustih. Bilo mi je kot takrat, kadar je učiteljica v šoli potegnila s kredo po suhi tabli. Cviljenje, tiho, mučno cviljenje...
Moški je vsak nož posebej vzel v roke, si ga najprej ogledal in nato začel. Ko ga je obdelal, ga je obrnil k luči, da se je zabliskalo, se zadovoljno zarežal in segel po drugega. Nisem si mislila, da imamo toliko nožev! Moralo bi mu jih že kdaj zmanjkati, pa mu jih ni... Končno je le prišel zadnji. Moški je obrisal v krpo vsak nož posebej in jih zavil v časopis. »Na, gospa, zdaj bodo rezali, da bo kaj! Vse zajce in kure boš lahko poklala z njimi,« je rekel zadovoljno in se spet zarežal. Izbuljila sem oči in debelo požrla slino. Bilo me je strah... Moški se je sklonil, potlačil svojo krpo in brus nazaj v nahrbtnik ob nogah in začel vleči ven odejo in rjuho.
»Če je pa tako, da bosta spala kar tu, na tleh, grem pa po pernico,« je rekla mama. Ostala sem odprtih oči in ust. Na pernici že dolgo nihče ni spal, če pa je, je bil to zagotovo le njen brat, njen ljubljeni edini brat, in nihče drug.
Ko je mama izginila skozi vrata, se je ženska obrnila k meni, prijela je mojo roko in obrnila dlan proti luči. »Ali ti preberem tvojo srečo, mala?« Obstala sem. »Nič se ne boj, ti boš še srečna v življenju in tudi žalostna,« je začela. Oče je grdo gledal, meni se je potila roka, olajšano sem zavzdihnila, ko je vstopila mama s pernico. Ženska je pri priči spustila mojo roko, z moškim sta stopila vsak na svojo stran, napela sta rjuho čez ležišče in ga pokrila še s kocem.
»Gremo spat,« je rekel oče. »Jutri morava spet po seno na rovt.« Pokimala sem mu in se obrnila k hiši, naši največji sobi, kjer smo spali. Bila je topla, imela je veliko kmečko peč v kotu. »Čakajte!« je zavpil moški za nami. »Da vas ne bo strah imeti tuje ljudi po streho, vam bom pustil svojo osebno izkaznico!« Očetu je pomolil majhno knjižico, kakršne so bile takrat osebne izkaznice. »Ne rabim tvoje osebne, zaupam vama,« je rekel oče in jo položil nazaj na mizo. Šli smo spat, bila je že pozna ura.
Ko sem legla, dolgo nisem mogla zaspati. Pred očmi so se mi bliskali noži, šumelo mi je v ušesih in babičine zgodbe o krvoločnih morilcih in tolovajih, ki so kradli po hišah, so mi stopile v glavo. Premetavala sem se sem in tja in se zavijala v rjuho, jo vsa zbegana vlekla k bradi in prisluškovala h kuhinjskim vratom, če bi se tam kaj zganilo. Pa se ni. Vse do polnoči, ko sem končno trdno zaspala.
Ko sem zjutraj prišla v kuhinjo, je bila ta prazna. Pernica je zvita ležala na klopi. Nobenega sledu o naših ponočnjakih. Samo listek je bil na mizi, odtrgan s časopisa. »Bog vam povrni, dobri ljudje,« je bilo načečkano na njem s svinčnikom. Z okorno, krevljasto pisavo, komaj čitljivo. Nič drugega.
Pomlela sem tisti listek v roki, prebrala še enkrat in ga položila nazaj na mizo. »Nič nisem slišala, kdaj sta odšla,« je rekla mama na tisto. »Moraš si misliti, pa s tako žensko gre po hišah. Nože brusit.« »Življenje je težko,« je rekel oče in se sklonil nad svoj zajtrk.
Ko smo pojedli, sva spet šla. Na rovt, v mrzlo, ledeno jutro.
Zarja nad Jelovico je bila tistikrat tako lepa, kot še nikoli. Tako škrlatno je sijala, prav kraljevsko, vse okrog se je lesketalo, tudi poti mimo smrek me ni bilo strah. »Saj smo vendar dobri ljudje in vse bo dobro,« sem premišljevala in molče hodila ob konju, prav do svisli.
Zima je v gori še kar trmasto vztrajala, po drugi strani, po sončnih legah, pa so se že kazale suhe zaplate spočite zemlje. Torej bo le prišla pomlad... Vse se je ujemalo s tem lepim, mrzlim, a upanja polnim jutrom...

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 45, št. 3, str. 52-54.

Jezus je rekel: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.« In Cerkev uči: Prejemanje spovedi in obhajila nam daje moč, da lažje spolnjujemo božje zapovedi, a jaz te pomoči po spovedi ne občutim. Po njej čutim skrb, da bi bolj krščansko živela, da ne bi grešila in ob tem se me loti čudna tankovestnost. Veliko stvari se mi zdi težak greh (slaba volja, jeza ob nesoglasjih v družini – na primer zaradi vsakdanjega dela; škodoželjne misli zaradi kakšnih zamer, ki se mi kar vsiljujejo, pa še kaj bi se našlo). In ob razglabljanju, ali v takšnem stanju po jezi smem pristopiti k obhajilu, postanem nervozna in se še hitreje razjezim, ugotavljam, da svojo vest še najbolj pomirim, če se nekaj tednov izogibam konfliktnim situacijam, težavam in takrat hodim k obhajilu, kasneje pa nekako po svojih zmožnostih rešujem težave, hodim sicer redno k nedeljski maši, ne pristopam pa k obhajilu.
Navedenih težav je bilo precej več v preteklosti, ko sem imela majhne otroke in je primanjkovalo časa za počitek.
Delma

V pismu je najprej poudarjeno vprašanje občutenja Božje pomoči po obhajanju zakramentov sprave in svete evharistije. V tem zemeljskem življenju živimo v veri in ne še v ‘gledanju’, zato nam ni dano, da bi vedno tudi neposredno doživljali Božjo bližino, njegovo pomoč in podporo. A v veri smo prepričani, da to obstaja, da nas Božja navzočnost nikoli ne zapusti; tudi takrat ne, ko je ne čutimo. V kakšnih primerih lahko seveda Božjo naklonjenost tudi čutimo in očitno doživimo, a bi bilo neprimerno, da bi to vedno pričakovali. Jezus zelo hvali krepost vere in tam, kjer je ni našel vsaj za ‘gorčično zrno’, ni mogel storiti nobenega znamenja Božjega kraljestva in udejanjiti posebne Božje moči. Vera je takšna človekova drža, v kateri popolnoma zaupa Bogu in njegovemu delovanju vedno in povsod in verjame, da je Bog še posebej ‘angažiran’ pri našem boju z zlom in grehom, saj je to prvotni namen njegovega prihoda med nas. Zato je primerno in nadvse dobro ter za duhovno življenje koristno, da zaupamo Božjemu delovanju v zakramentih in ne vežemo tega zaupanja na čutne zaznave. Ko bo Bog hotel, da kaj tudi zavestno občutimo, bo to tudi dal, če bomo le pozorni na svoje doživljanje. Čuti in občutki so lahko tudi varljivi in se nanje ne smemo povsem zanesti. Prav je, da smo nanje pozorni, a jih je potrebno tudi duhovno razločevati, saj lahko isti občutki prihajajo iz naše človeške narave, lahko je njihov vzrok Bog, lahko pa tudi hudobni duh. Seveda je cilj v teh primerih drugačen; pri slednjem gotovo negativen.
V pismu sledi ugotavljanje, da se po spovedi poveča “skrb, da bi bolj krščansko živela, da ne bi grešila in ob tem se me loti čudna tankovestnost”. Nekaj te skrbi seveda ne škodi. Bolje bi bilo, če bil občutek želje in veselja nad tem, da Bog kliče k bolj krščanskemu življenju, ne zgolj ‘skrb’. Skrb je mogoče tudi razumeti, kakor da se mora spovedanec v lastni moči truditi za izboljšanje, da bo npr. Bogu dokazal, kako je zdaj boljši. To je napačna smer razmišljanja. Človek se v svoji moči pač ne more poboljšati in tako samodrešiti; vsako ‘poboljšanje’, če je resnično, je sad Božjega delovanja v človeku in seveda človekovega sodelovanja. A uspeh ni v prvi vrsti sad človekovega sodelovanja, marveč Božjega posega. Zato je po obhajanju zakramenta sprave in po obhajilu bolj na mestu zahvaljevanje, veselje … kot pa skrb.
Dilema glede tega, ali je nekaj težki greh ali ni, je zelo osebna in je ni mogoče obravnavati na splošno, zato bi svetoval dober pogovor z duhovnikom, morda spovednikom, o tem vprašanju. Kajti teža greha ni odvisna samo od ‘dejanja’ samega, ampak tudi od posameznikove svobode v tistem trenutku, od zavedanja in hotenja. Tako lahko enako dejstvo povzroči večjo ali manjša krivdo, glede na stopnjo svobode ali zavedanja.
Preveč tankovestna vest pa lahko povzroči, da ima kdo za greh, kar sploh še ni greh, ampak samo skušnjava. Tako v pismu omenjate “škodoželjne misli zaradi kakšnih zamer, ki se mi kar vsiljujejo”. Če gre v resnici za vsiljive misli, to pomeni, da niso svobodne, da jih oseba noče, a vseeno prihajajo ‘od nekod’, potem v takem primeru ne gre za osebno krivdo in zato tudi ne za greh, ampak prej za skušnjavo, ki želi, da bi to misel sprejeli in se ji predali ter jo naprej sami gojili in razvijali. Skušnjava sama še ni greh, zato nas ne bi smelo biti sram pripovedovati svojih skušnjav. Celo Jezus nam jih je povedal, vsaj tiste v puščavi in one na križu. Ko skušnjave komu povemo, ponavadi zgubijo večino svoje moči; zelo dobro jih je pri spovedi povedati tudi spovedniku, a ne kot greh, ampak zaradi varnosti pred njimi.
Vprašanje jeze je kar pomembno. Iz katekizma vemo, da spada med sedem poglavitnih grehov. A je potrebno previdno ločiti med tem, kar imenujemo čustvo jeze, in jezo v smislu poglavitnega greha. Prva spada med psihološko dogajanje, drugo pa v duhovno. Seveda lahko čustvo jeze vodi tudi v greh jeze, ni pa to že kar samo po sebi. V stanju greha jeze, ki je zelo blizu sovraštvu, je seveda potrebno obhajati zakrament sprave. Če pa se vse zaustavi pri čustvu jeze, ki ga tudi prej ali slej obvladamo in spremenimo, saj so čustva hitro spremenljive resničnosti, potem lahko mirno sprejmemo obhajilo, potem ko na začetku svete maše iskreno obžalujemo in prosimo odpuščanja. Tako imenovani mali grehi so namreč odpuščeni tudi pri sveti maši. Pravzaprav je zakrament sprave Cerkev vedno razumela kot zakrament za velike grehe, ki so grešnika povsem ločili od občestva Cerkve in zato tudi od Boga, zakrament sprave pa ga je nazaj povezal z obema. Tako lažje razumemo, da je v prvih stoletjih za takšne grehe bila javna pokora, ki je lahko trajala daljše obdobje, tudi več let. Kasneje se je v življenje Cerkve vpeljala praksa pogoste spovedi tudi za manjše grehe, ker je bolj v ospredje stopil poudarek osebne svetosti in dejstvo, da zakrament sprave ne odpušča samo krivde za grehe, ampak podarja tudi milost za napredovanje v duhovnem in občestvenem življenju.
Zato v primerih, kot je opisan v pismu, svetujem duhovni pogovor z duhovnikom, morda izven spovedi, da se v njem razjasnijo nekatere dileme in razrešijo vprašanja, ter se pride do večje jasnosti glede grešnosti in primernosti za združitev z Gospodom v svetem obhajilu. Velika duhovna škoda je, če kdo prejme obhajilo v velikem grehu, a prav tako je velika duhovna škoda, če bi kdo bil pri sveti maši in ne pristopil k obhajilu, a bi to smel. Kajti hraniti se s Kristusovim telesom, pomeni postajati eno z njim, postajati njegovo skrivnostno telo, ki je Cerkev. To pa je pravzaprav namen in smisel našega življenja.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str 40-41.

Na nebu je bilo že vse pripravljeno za rojstvo še enega otroka. Ta je vprašal Boga: »Vem, da me boš jutri poslal na zemljo, a kako bom preživel? Tako majhen in ranljiv sem.«
Bog mu je odgovoril: »Zate sem tam spodaj izbral posebnega angela. Ljubil te bo in skrbel bo zate.«
»Gospod, tu v nebesih ne delam nič drugega kot da pojem in se smehljam. Kaj bom delal na zemlji? Ne znam peti tamkajšnjih pesmi.«
»Tvoj angel bo pel zate,« je odgovoril Bog, »in naučil se boš tudi smejati, ne samo smehljati. Jaz in tvoj angel bova skrbela zate.«
»Toda kako bom razumel, kar mi bodo ljudje govorili? Ne znam niti ene same besede njihovega jezika.«
»Angel ti bo govoril najnežnejše besede, kar si jih sploh kdajkoli slišal in te bo naučil besedo za besedo njihovega jezika.«
»In ko bom želel govoriti s tabo ...?«
»Angel te bo naučil nežno sklepati roke in te tega naučil. To je najpreprostejša govorica od vseh. Imenuje se molitev.«
»Kdo me bo tam varoval, o Bog?«
»Tvoj angel je ljubezniv in prijazen, a če ti bo karkoli grozilo na Zemlji, ni večje moči od tiste, ki jo bo uporabil, da te obrani.«
»Postal bom žalosten, če te ne bom mogel več videti.«
»Vedno bom ob tebi, tudi če me ne moreš videti. Angel te bo tudi naučil, kako se vrneš k meni, če se boš izgubil.«
Nato je nastopil trenutek odhoda. Na zemlji so se slišali vznemirjeni glasovi v pričakovanju otrokovega prihoda. V veliki naglici je otrok tiho vprašal: »Sedaj moram iti. Prosim, povej mi, kako se bo angel imenoval.«
In Bog je odgovoril: »Tvojega angela boš imenoval ... mama.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2016), 31.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 36.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Živjo! Bom kratka. Imam prijateljico, ki je postala influencerka na enem od socialnih omrežij. Morda ni s tem prav nič narobe, ampak najbolj čudno mi je zares vedenje njene mame. Prijateljici namreč skoraj vsak teden kupuje novo opremo za snemanje, razne dodatke, nove obleke za nastope. Naj bi se celo v službi dogovarjala za promocijo izdelkov … Zdi se mi, kot bi imela prijateljica že službo zaradi tega. Čeprav pravi, da se ni zaradi tega nič spremenila, jaz na njej opažam spremembe. Predvsem se mi zdi, da je postala bolj nemirna, če nič drugega, je še več na telefonu, stalno preverja komentarje … Rada bi jo opozorila na te negativne posledice, hkrati pa ne bi rada izgubila prijateljice, ki je čisto ›noter‹ v tem ... Kako naj govorim z njo? Kako vi vidite influencerje, kaj si mislite o vsem skupaj? Pozdrav!
Alja, 17 let

Živijo!
Res mi je žal za tvojo prijateljico, še posebej zaradi njene mame. Se strinjam, da takega pritiska ne bi smela imeti. Kar se tiče njene uporabe telefona, bi se jaz na tvojem mestu pogovorila z njo o tem na miren, neobremenjujoč način. Mislim, da mora vedeti, da ima tudi zunaj socialnih omrežij dobro prijateljico, ki jo je pripravljena poslušati. Če bo pripravljena, ji lahko tudi pomagaš pri zmanjševanju njene uporabe telefona, pri tem pa ji stoj ob strani, da se ne bo počutila samo.
Maša, župnija Ljubljana – Rakovnik

Influencerstvo ni nujno slaba stvar. Na spletu se najde veliko influencerjev, ki imajo dobre vrednote in dobre objave. Žal je tudi precej takih, ki tega nimajo. Na srečo se tukaj pogovarjamo o prvem primeru, če ti je to kaj v tolažbo. Verjamem, da zna biti težko direktno povedati prijateljici, kaj se ti zdi. Tudi meni to velikokrat ni lahko, a k sreči obstajajo drugi načini za reševanje takih situacij. Lahko poskusiš svoje stališče predstaviti v majhnih dozah, prijazno in počasi. Ker je prijateljica veliko na telefonu, bi to lahko storila nekje, kjer ni signala. Moji najljubši spomini in najgloblji pogovori so s prijateljevega vikenda, kjer ni signala. Pojdita nekam v naravo, na kakšen hrib. Morda za to, da bi opazila svoje spreminjanje, potrebuje le odklop. Še ena možnost je, da se pogovoriš z njeno mamo. Vsaka mama ima rada svojo hčerko, zato mora morda ona sprevideti, kako to škoduje njeni hčerki. Če to vidi, ti bo zagotovo pomagala tudi ona, s svetovanjem tvoji prijateljici. Od prijateljice ne zahtevaj, da popolnoma preneha in se odpove družabnim omrežjem. Pomagaj ji razporediti njen čas, delati dobre objave in poskrbi, da je splet ne pogoltne.
Maks, župnija sv. Lenarta, Jesenice

Živjo, Alja,
razumem tvojo skrb in tudi meni se zdi, da je obnašanje prijateljičine mame res malo pretirano. Verjetno je mama zelo ponosna nanjo, in zato počne tudi stvari, ki tvoji prijateljici mogoče ne bodo najbolj v prid.
Zdi se mi, da je najbolj smiselno, da se s svojo prijateljico iskreno pogovoriš in ji izraziš svojo skrb v njeno dobro. Morda ji lahko nakažeš, da opažaš spremembe in da ti je mar zanjo. Hkrati ji daj vedeti, da si ponosna na njeno delo, da ne bo slučajno mislila, da ji to govoriš iz ljubosumja. Zato vajin pogovor lahko začneš na podoben način: »Spremljam tvoj uspeh v influencerstvu, kar je res super! Hkrati pa sem opazila nekaj sprememb in le želim razumeti, kako se počutiš v vsem tem.« Pomembno pa je, da poudariš svojo željo po odprtem pogovoru in da ne obsojaš njene odločitve – s tem boš verjetno lažje izrazila svoje pomisleke brez tveganja, da bi se sprli.
Glede na influencerje pa je treba razumeti, da lahko ta poklic doprinese tako pozitivne kot tudi slabše plati. Zato je potrebno, da jo na nekaj od teh slabših plati tudi opozoriš. Lahko jo opozoriš na pritisk za ohranjanje določene podobe ali življenjskega sloga, psihološki pritisk in nenehno izpostavljanje negativnim komentarjem, stres, prizadetost samopodobe in nevarnost odvisnosti od telefona.
Zelo pomembno je, da ji daš vedeti, da si vedno tukaj zanjo, če potrebuje pogovor ali pa samo nasvet.
Upam, da ti bo moj nasvet prišel prav.
Tjaša, župnija Breznica

Zdravo, Alja!
Jaz sem mnenja, da je najboljša rešitev to, da zbereš dovolj poguma in se s prijateljico pogovoriš. Povej ji svoje mnenje in pomisleke, prav tako pa je pomembno tudi njeno mnenje. Glede komentarjev je več možnosti. Bodisi jih gleda zaradi svoje samopodobe, bodisi njen odnos z mamo ni več isti, kot je bil prej, mogoče jo samo zanimajo druga mnenja. Nisem ekspert za influencerje, ampak na koncu je vse odvisno od tvoje cone udobja – koliko si pripravljen brez zadržkov deliti z ljudmi. Našo mladost bi morali preživeti v svobodi od/brez telefonov in dokazovanja na internetu. Navsezadnje smo le mladina, ki naj bi uživala, nabirala čudovite spomine in vsak dan zajela z veliko žlico. Pozdrav nazaj!
Ana, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

Pozdravljena!
Hmmm, znašla si se v zares neprijetni situaciji in razumem tvojo razdvojenost, kako ravnati. Res je neprijetno, saj bi zaradi morebitnega komentarja o njeni spremembi vedenja lahko vajin odnos še poslabšala. Pa vseeno ti svetujem, da se pogovoriš z njo. Ne pričakuj sicer, da bo takoj razumela tvoje pomisleke, in daj ji čas za premislek po pogovoru. Morda bi lahko, če ste v dobrih odnosih, njeni mami omenila, da si opazila spremembe v prijateljičinem obnašanju, mogoče tudi poudariš njeno preobremenjenost zaradi novega statusa. Influencerstvo sicer ni slaba zadeva, vendar je res pomembno, da prijateljici pomagaš na tej poti v upanju, da ostane zvesta sama sebi. Svetujem ti, da jo med vajinim pogovorom spomniš na stvari, ki jih je rada počela, na vajine skupne trenutke, na prelomnice v življenju, ki so ji bile pomembne. Predvsem pa se ne jezi nanjo, če njen odgovor ne bo tak, kot ga pričakuješ. Slišati kritiko drugih ni lahko, predvsem če je namenjena neki tvoji predanosti. Poslušaj jo in poskušaj pogovor peljati z mirnim glasom in brez nervoze. V primeru, da ne bo želela prisluhniti, pa samo vedi, da si se potrudila in ji svetovala, kot si lahko. Nisi obupala nad njo in si ji vsaj poskusila pomagati. Pomembno pa je seveda poudariti, da jo podpiraš v njenih interesih, vendar si želiš, da pri teh aktivnostih ostane zvesta sebi in si vseeno vzame čas za aktivnosti najstništva.
Nia, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

Beseda influencer ali vplivnež se je zelo hitro zasidrala v naša življenja, čeravno se še nismo dobro zavedeli, kaj pomeni, in pri marsikom ni v dnevnem besednjaku. Marsikdo od starejših pravzaprav sploh ne ve, kaj beseda predstavlja. Predvsem socialna omrežja so prostor, kjer ljudje nagovarjajo sledilce in jim ponujajo različne vsebine – lahko bi rekel, da tudi usmeritve. Dejstvo je, da številni vplivneži danes sledijo logiki kapitala in promovirajo življenjske sloge. Na drugi strani te medalje so sledilci. Izraz sledilec ima pogosto negativen prizvok, nihče noče biti označen za sledilca. Predvsem si mladi danes želijo postavljati trende, toda uspeh vplivneža je odvisen od tega, koliko ljudi lahko prepriča, da si bodo želeli biti kot on. Če rečem zelo posplošeno, so vplivneži postali neke vrste novodobni oznanjevalci ali pa guruji naših mladih.
Na lanskoletnem svetovnem dnevu mladih v Lizboni so se med drugim zbrali tudi mladi katoliški digitalni vplivneži, da bi razpravljali o prihodnosti katoliške komunikacije, potrebi stopiti v korak s časom in izkoriščati digitalne medije za širjenje veselja evangelija. Trije mladi vplivneži med navzočimi so imeli pričevanje, kako biti v življenju Božji influencer. Papež Frančišek je že na svetovnem srečanju mladih v Panami leta 2019 mlade pozval, naj bodo kot Marija Božji vplivneži v svetu. Rekel jim je: »Dobro vemo, da ni dovolj biti ves dan povezan, da bi se čutil priznanega in ljubljenega. Čutiti se upoštevanega in povabljenega k nečemu je več kot biti v omrežju. Pomeni najti prostor, v katerem se boste lahko s svojimi rokami, s svojim srcem in s svojo glavo čutili del večje skupnosti, ki vas potrebuje in ki jo tudi vi mladi potrebujete.« Dodal je še, da »biti influencer, vplivnež v 21. stoletju pomeni biti varuh korenin, varuh vsega tega, kar preprečuje, da bi naše življenje postalo plinasto in bi izhlapelo v nič«.
Praktično v vseh odgovorih mladih lahko preberemo spodbude Alji, naj se pogovori s svojo prijateljico – z občutljivostjo, odgovornostjo in skrbjo. Morda se bosta prijateljici takrat srečali iz oči v oči, za nekaj trenutkov bo telefon sameval. Tudi med prijatelji lahko pride do spodbud po objavljanju več tistega, kar nas med seboj povezuje in širi dobro ter srčno vsebino.

 Kot pravi apostol Pavel: »V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte« (Kol 3,16). In na drugem mestu: »Iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo ›danes‹« (Heb 3,13).

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 2 (2024), 60-61.

Da je naša država v takem razsulu, morda niti ni toliko kriva obstoječa oblast. Že dolgo je namreč tako. Nekakšno stanje duha v ljudeh – Bauman bi temu rekel tekoča generacija – je navrglo take oblastnike, saj je oblast vedno taka, kakršni smo ljudje. Posledično je tako skoraj zaman iskati neke stabilnosti, stanovitnosti, premočrtnosti in zanesljivosti, na čemer bi lahko človek zrasel, pognal svoje korenine, utemeljil svoje življenje.
Nekaj preveč določenega se nam je zdelo tisto iz preteklosti, s čimer smo prekinili vezi in presekali korenine. Bilo je nekaj preveč omejujočega, nekaj, kar je zatiralo rast našim vejam, našim željam in naši izbiri. Morda je bilo nekdaj res tako, morda pa se je v imenu avtoritet res zgodilo preveč zlorab. Kajti avtoriteto lahko razumemo zelo napačno, lahko jo zgradimo na moči, tako da nekomu grozimo, ga zaničujemo ali držimo v strahu, lahko pa jo utemeljimo na vzvišeni oddaljenosti, lahko na brezmadežni podobi, lahko s podkupovanjem.
In tako smo po revolucionarnem modelu, kjer je vse staro slabo in vse novo dobro, porušili stari red in začeli povsem na novo. Kot svoj temelj – kako paradoksalno! – smo postavili neskončno svobodo v vsem, ki pa se najbolj odraža v neskončnosti izbire. Tako smo postali ljudje, plavajoči v nevarnem času raztopljenih vrednot, pomešanih pojmov in uničenih avtoritet, v katerem pa, zelo zanimivo, vedno bolj vznikajo vse vrste radikalizmov in fanatizmov. Ljudje, ki plavajo v neznosnosti izbire – ker je izbiranje vsega zelo naporna reč, če drugega ne, zahteva dobra odločitev čas za premislek, tega pa imamo vedno manj – so se namreč tega naveličali in zdaj ponovno iščejo avtoritete ter se tako radi obesijo na ljudi trdnih in jasnih stališč, ki potem večinokrat tudi izkoristijo njihovo naivno zaupanje. Poglejte samo, koliko mladih duhovnikov in bogoslovcev denimo teži h katoliškemu tradicionalizmu, kjer je vse farizejsko trdno določeno, a vendarle varno. A kjer je le varnost, tam ni hrbtenice. In ne stabilnih ljudi.
Nihanje iz ene v drugo skrajnost je za človeka precej pogost pojav, čeprav si ta želi predvsem stabilnosti. Tudi otroci jo potrebujejo, četudi se ji na vse kriplje upirajo. Toda oni si želijo zidu, v katerega se bodo lahko zaletavali, preverjali, se ob upiranju učili in občudovali čudovito trdnost, ki jo vsak od nas potrebuje. Brez avtoritet ne moremo. Avtoriteta je posebno za mladega človeka nekaj velikega in nekaj pomembnega, nekaj, kar drži naše življenje v ravnovesju. Če si jih ne izberemo, nam jih postavi svet; inercija vodi k njim, k lažnim avtoritetam v navidezno trdnih in varnih pristanih totalitarizma ...
Zato je izbira stabilnosti danes predvsem stvar izbire dobre avtoritete. Ta pa je tista, ki v sebi združuje tako brezpogojno ljubezen kot tudi jasna stališča. Zato se ob pravi avtoriteti čutimo hkrati varne in svobodne. Če kaj od tega dvojega umanjka, se izrodi v eno ali drugo skrajnost. In menda bo pobalinskosti našega časa enkrat konec, ko bomo spet imeli dobre očete – družinske, duhovne, politične očete, ki služijo in ne gospodujejo ter so zavezani trdnim vrednotam naših dedov in ljubijo tudi s svojo strogostjo.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 2 (2024), 3.

Tudi v tokratni številki se spominjamo jubileja revije Ognjišče. Za vašo zvestobo pridajamo tej številki v dar knjigo Zgodbe za post in veliko noč. Upamo, da bo postala vaša zvesta spremljevalka v postnem času in pri praznovanju največjega krščanskega praznika. Nekaj iz bogate zgodovine boste lahko prebrali tudi v rubriki pisma.

V marcu praznujemo dva »ženska praznika«: dan žena in materinski dan. Zato se v prilogi lotevamo pogleda na poslanstvo žene. Feministični spisi sv. Edith Stein so nastali pred stoletjem, a so danes še kako aktualni. Žal pa v slovenščino niso prevedeni. Agata Hren jih je povzela v zaokroženo celoto; zanimivo branje v mesecu, ko so v ospredju ženske in žensko vprašanje.
Nekaj te tematike bo odmevalo tudi v rubriki Božja matematika. V njej predstavljamo družino mladega zakonskega para, ki se je že zelo zgodaj odločil za poroko in družino. Odločitev, da šolanja ne boš nadaljeval, je lahko korak k osrečujočemu poslanstvu.

Tokratni gost meseca je Andrej Brvar, Mariborčan, človek mnogih zgodb – literarnih, založniških in družbeno angažiranih. In njegova izkušnja literarnega ustvarjanja v obdobju, ko je ravno literatura dajala možnost za družbeno refleksijo, je bilo samo eno od izhodišč, kako gledati na družbeno angažiranost danes, v luči več dogodkov, ki smo jim priča.

V tej številki se spominjamo posebne marčevske nedelje leta 1965. To je bil za našo Cerkev velik dan, saj so začeli po cerkvah v Sloveniji maševati v slovenskem jeziku. Šest desetletij kasneje se nam zdi samoumevno, da lahko obhajamo mašo v slovenščini. Naš sogovornik Milan Knep je podal nekaj zgodovinskih temeljev, ki so vodili k tej spremembi.

Letošnji postni čas nam daje novo priložnost za rast v veri. Vendar kot lahko vidimo po Jezusovi izkušnji, tudi skušnjavec ne počiva – ne takrat ne sedaj. Za začetek postnega časa se tako ustavimo ob kamnih in kruhu, kjer nam hudič v podobi novodobnega materialističnega sveta ponuja iluzijo božjega kraljestva na zemlji. Se bomo po Jezusovem zgledu znali upreti tem skušnjavam?

Tokrat še posebej priporočamo rubriko Bohkov kot družinam, ki si želijo pristopiti k družinski molitvi ali jo poglobiti. Vsebina je pripravljena najprej za zakonca, da bi vsebino določenega meseca dobro razumela. Sledijo konkretni predlogi, kako naj družina pripravi družinsko molitev. Tokrat je poudarek tako na postnem času kot na tednu družine oz. osvetlitvi dveh likov – sv. Jožefa in Božje Matere Marije. 

Na koncu naj vam priporočimo še knjigo Molim s svojim malčkom. Starši, pospremite otroka v svet molitve … Nalašč nismo napisali: naučite otroka moliti. Kaj bi pomenilo pospremiti otroka v svet molitve? Če z dojenčkom in malčkom molimo že od rojstva naprej, otrok molitev povezuje z objemom staršev, zvoki stvarstva, toplino in varnostjo. Božja bližina je zanj občutje, ki ga je doživljal ob molitvi svojih staršev že kot malček. Želja po molitvi je rezultat občutkov, povezanih z molitvijo v ranem otroštvu. Vzemite v roke čudovito knjigo molitev, ki jih spremljajo unikatne vezene ilustracije.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 3 (2025), 4.