Ko je Bog sedmi dan končal delo stvarjenja, je razglasil praznik.
Vsa ustvarjena bitja so začela razmišljati, da bi Bogu darovala nekaj, kar je zanje najlepše. Veverice so mu izbrale lešnike, zajci korenje, ovce mehko toplo volno, krave peneče mastno mleko. Nepregledna množica angelov je med darovanjem prepevala čudovite speve.
Tudi človek je čakal, da pride na vrsto in zaskrbljeno se je spraševal: »Kaj bi lahko jaz daroval?«
Postavil se je zadnji v vrsto in trepetal. Vsa ustvarjena bitja so se zvrstila mimo Boga in položila predenj svoje darove. Ko je bilo pred človekom še nekaj živali, ga je postalo zares strah, ker še ni vedel, kar naj Bogu da.
Ko je prišel na vrsto, mu je srce narekovalo, da je storil nekaj, česar ni moglo narediti nobeno živo bitje pred njim. Pohitel je proti Bogu, padel predenj na kolena in dejal: »Rad te imam!«
Božje obličje je zasijalo od veselja. Vsa ustvarjena bitja so razumela, da je človekovo darilo Bogu najljubše.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2021), 32.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Sv. Kvirin je bil škof v rimskem mestu Siscia, današnjem Sisku in je dal svoje življenje za Kristusa leta 303.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sv. Kvirinu je posvečena p. c. na Paljevem (Deskle – KP).

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 6, str. 99

 

Kategorija: Svetniški domovi

K pisanju me je spodbudilo pismo v februarski številki Ognjišča (2022), ki govori o čarovništvu (Čarovništvo je proti krščanstvu – tudi v pravljicah?). Bralka je napisala, da je ne zanima mnenje Cerkve o zažiganju čarovnic v srednjem veku, ampak o branju knjig s ‘čarovniško’ vsebino. Mene pa zanima prav to, kar bralke ne – zažiganje čarovnic. Zakaj ne pišete o tem, kako je Cerkev zažigala čarovnice v srednjem veku. Velikokrat sem že slišala o tem, Cerkev pa kakor da se izogiba tej temi. Razumem, da je zanjo neprijetna, a spregovorite tudi o tem. Gotovo to zanima še koga.
Svetlana

Hvala, ker ste napisali, kaj vas zanima. Podobno kot vi, menim, da problem, ki ste ga opisali, zanima tudi druge. Prav tako menim, da imajo tudi drugi popolnoma napačno védenje o zažiganju čarovnic. Običajno sem v odgovorih na vaša pisma navajal knjige in druge publikacije, ki so jih izdale cerkvene ali sorodne založbe. Tokrat pa vam bom navedel nekaj stavkov iz posebne izdaje Mladine, za katero nikakor ne morete reči, da je prijazna do Cerkve. Zato bodo te besede še bolj zanimive, ker prihajajo iz vira, ki običajno zelo slabo piše o veri in Cerkvi. Mladina je izdala posebno številko revije z naslovom Čarovništvo. V njej obravnava razne vidike tega pojava. Že na začetku revije je nekaj stavkov, ki so tudi mene nekoliko presenetili: »Ko govorimo o sodnem preganjanju čarovništva, moramo najprej razbiti mit, da je procese izvajala katoliška Cerkev. Gre za eno najbolj razširjenih zmot iz časa kulturnega boja med liberalnim in klerikalnim taborom, v 20. stoletju pa se je razmahnila tudi pod taktirko nacistične Nemčije.« Čarovnic ni preganjala Cerkev, ampak svetno (državno) sodstvo. Nekateri pišejo, da je Cerkev pravzaprav “predpisovala pokoro vsem, ki so bili tako boječe perverzni, da so verjeli v moč čarovnic”. Drugi pa menijo, da bi Cerkev lahko naredila več, da bi do prijav in potem sojenja ne prišlo.
Tudi trditev, da je bilo preganjanje v srednjem veku, ne bo držala: “ … na naših tleh je do vrhunca tega temačnega poglavja zgodovine prišlo šele v drugi polovici 17. stoletja.” Zadnja dva procesa sta bila leta 1745 (!).
Čeprav trditev, da je “Cerkev zažigala čarovnice v srednjem veku” ne drži, pa ostaja žalostno dejstvo, da je prišlo do teh procesov, vendar ne v srednjem veku in ne pod okriljem katoliške Cerkve. Več takih procesov je bilo v protestantskih deželah. Zanimivo je, da je Primož Trubar čarovništvo prišteval k največjim grehom in imel zatiranje čarovništva za dolžnost svetne gosposke. Nekatere ženske je poniževalno zmerjal s čarovnicami.
Tudi številke obsojenih niso tako visoke, kakor bi nekateri želeli prikazati, a pri ljudeh ne smemo seštevati, ampak se zgroziti ob vsakem življenju, ki je nasilno končano. Obsoditi moramo tako uboje kakor mučenja, s katerimi so žrtve prisilili k priznanju dejanj, ki se danes zdijo absurdna (od tega, da ‘delajo’ točo, pa do tega, da letijo po zraku in se shajajo s hudičem).
Ostaja dejstvo, da so čarovniški procesi črn in sramoten madež v človeški zgodovini. Iz tega se lahko kaj naučimo tudi mi ljudje 21. stoletja: da ne smemo preprosto iskati grešnega kozla za nesreče, ki se nam zgodijo, v eni skupini ljudi ali enem človeku. Kmetje so čarovnice krivili za neugodne vremenske pojave in posledično slabe letine. ‘Poiskali’ so neko žensko (čeprav niso obsojali samo žensk – tudi to je eden od stereotipov) in jo mučili, dokler ni priznala krivde. Res sem malo poenostavil, a dogajalo se je približno tako. Mar tudi danes ne poiščemo grešnega kozla in nanj naložimo vse slabe stvari? Pa naj gre za posameznika ali skupino ljudi. V slovenski politiki bodo ljudje zlahka in brez dokazov naprtili krivdo enemu človeku ali skupini in širili sovraštvo do njega ali njih.
Prav tako preseneča, kako so lahko ljudje verjeli, da čarovnice letijo po zraku in delajo točo ter podobno. Pa se spet preselimo v naš čas, kjer je večina ljudi šolanih, in zagotavljamo, da verjamemo znanosti, a vendar smo priče, ko cele skupine ljudi ne verjamejo znanstvenikom, strokovnjakom, ko govorijo o navadnem virusu. Kako malo smo se ljudje spremenili v zgodovini! Duh izključevanja, čarovniški duh preprostega iskanja grešnega kozla je ostal in se ga moramo varovati.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 38-39.

Kategorija: Pisma

Pomlad je okrasila naravo z najlepšim, kar ji je podaril Stvarnik. Zvončki so že odcveteli, toda po tratah je že bilo na tisoče raznobarvnih cvetlic. Tudi sadno drevje je že odpiralo svoje cvetove in bukve so se odele v mlado nežno zeleno ogrinjalo.
Pihljal je nežen vetrič od morja in sonce je sijalo tako prijazno, da se je Betki zdelo, da ne more in ne sme ostati med štirimi stenami. Bila je sobota, ko ji ni bilo treba iti na delo. »Če sem že ves teden zaprta, mi danes tega res ni treba!«
Počasi je šla iz mesta in se kmalu znašla na stezi med cvetočim drevjem. Kamorkoli se je ozrla, povsod je bila ena sama lepota, ena sama cvetoča pomlad! Tudi v mojem srcu je, je pomislila Betka. Vanj se je prikradel Rudi, eden njenih sodelavcev, zato je zdaj nemirno in razdvojeno. »Saj je dober fant, ne morem reči, da ni,« je razmišljala. »Do mene in do vseh deklet v pisarni je spoštljiv, nikoli še nisem slišala nespodobne besede iz njegovih ust. Opazila sem, da sem mu všeč in tudi on je meni všeč, vendar pa to svojo ljubezen skrivam: zlasti on ne sme zvedeti zanjo!«
Betka je namreč vedela, da Rudi izhaja iz take družine, da ni imel krščanske vzgoje. Njegovi starši ne hodijo v cerkev in Rudija niti krstiti niso dali. Ona je imela to srečo, da se je rodila v verni družini. Ob nedeljah in praznikih redno vsi hodijo k maši. Imela je občutek, da je med njim in njo velik prepad, ki ga nikoli ne bosta mogla premagati. »Zakaj mora biti na tem svetu tako?« se je spraševala.
»Tako hitro hodiš, da sem te komaj ujel!« je zaslišala za sabo. Ozrla se je in ga zagledala - Rudi je bil! »Veš, upal sem, da boš morda v tem čudovitem vremenu šla na sprehod in te bom našel, ker vem, kako imaš rada naravo. Jaz sem nameraval iti na sprehod že bolj zgodaj, pa sem imel razne opravke. Pa tudi ti nisi najbolj zgodnja?«
»Res je! V cerkvi sem se zadržala.«
»V cerkvi si bila? Pa saj danes ni praznik, kako to?«
»Čutila sem potrebo po srečanju z Njim.«
»S kom?«
»Z Bogom, z Jezusom sem se srečala!«
»A ja! Slišal sem, da mu nekateri pravijo tudi Kristus. Jaz ga nisem še nikoli srečal... Bi mi kaj povedala o tem tvojem srečanju? Glej, tam je podrto deblo, sediva, da se bova lažje pogovorila.«
Sprva je njegovo povabilo mislila odkloniti, potem pa je molče sedla. Ko sta že sedela, je Rudi začel: »Praviš, da si srečala Kristusa, ki ga morda niti nisi videla, jaz pa sem imel danes drugačna srečanja. Upal sem, da pridem sem bolj zgodaj, pa so me zadržali nepredvideni dogodki ali kako naj to imenujem.«
»Kaj se ti je zgodilo?«
»Stanujem v četrtem nadstropju in ko sem se odpravljal od doma ter prišel do tretjega nadstropja, sem tam zagledal starega Matjaža. Živi sam, ker mu je pred nekaj meseci umrla žena. Imel sem občutek, da si ne upa iti po stopnicah. Vprašal sem ga, kam bi rad šel, pa mi je povedal, da bi moral iti po kruh, a se boji stopnic. 'Veš, Rudi, bojim se, da bi padel. Ko bi premagal stopnice, bi že počasi prišel do trgovine, nazaj po stopnicah pa bi šlo lažje.' Že sem mu hotel pomagati, da bi šel po stopnicah, pa sem se premislil in mu dejal: 'Čujte, Matjaž, najbolje bo, da vam kar jaz skočim po kruh. Počakajte me tukaj, saj bom hitro nazaj! Koliko ga potrebujete in kakšnega?' Prinesel sem mu ga in niti nisem poslušal njegove zahvale, saj se mi je mudilo. Ko sem hotel čez cesto, je zasvetila rdeča in moral sem počakati. Ob meni se je znašel tudi stari Jaka iz sosednjega bloka. 'Saj bo kmalu zelena,' sem mu dejal, da sem pač nekaj rekel. 'Ja, že dvakrat je bila, a si kar ne upam čez, ne vem, če bi prišel dovolj hitro, noge me bolijo.' Pomagal sem mu, kaj pa drugega! In potem sem mu pomagal tudi priti v stanovanje. Pohitel sem, da nadoknadim izgubljeno. Toda danes se me je držala smola! Komaj sem prehodil dobrih sto metrov, sem zagledal, da je avto zbil dečka, ki je neprevidno stekel na cesto. Pobral sem ga in ga odnesel na zelenico ter ga tolažil do prihoda rešilca. Na srečo je bil deček bolj prestrašen kot pa poškodovan. Kar precej sem se zamudil - pa morda je bilo tako še bolje!«
»Zakaj tako misliš?«
»No, najbrž se danes ne bi srečala, če bi bil bolj zgoden... Ti si šla na srečanje s Kristusom, jaz nisem imel te sreče...«
Betka se je zamislila in šele čez nekaj časa odgovorila: »Rudi, mislim, da si imel to srečo, čeprav misliš drugače. Srečal si ga - in celo trikrat!«
»Ne razumem te.«
»Rudi, Jezus je rekel: 'Kar boste dobrega storili kateremu od teh malih, ubogih, trpečih in zapuščenih, boste storili meni.' Trikrat si storil dobro delo, preden si utegnil iti na sprehod. Trikrat si to pomladno jutro srečal Kristusa. V tistih ljudeh, ki si jim pomagal!«
»Še vedno ne razumem...«
»V vsako človeško srce je Bog položil tudi dobroto. Včasih se komu zdi, da ta dar v njem spi, toda ob svojem času se prebudi, in spodbuja človeka k dobrim delom.«
Njuni roki sta se našli... Rudi je čez nekaj časa dejal: »Betka, jutri je nedelja in ti boš šla v cerkev.«
»Seveda bom šla, kot zmerom.«
»Nekaj bi te prosil: ali bi smel iti s teboj? Rada bi nekoč srečal Jezusa tudi tam!«
3 z 4
Čez leto dni se je njegova želja izpolnila in tedaj je rekel Betki: »Veliko ti dolgujem. Bojim se, da nikoli ne bom mogel povrniti tega, kar si dobrega storila zame. Največ bi lahko storil, če bi bil vedno ob tebi kot tvoj mož... Kaj praviš?«
»In jaz bi najlaže skrbela zate, če postanem tvoja žena!« je odvrnila veselo.p

ŠKUFCA, Angelca (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 5, str. 57-58.

Kategorija: zgodbe

 

Konec meseca aprila je zaznamovala smrt papeža Frančiška, začetek maja pa izvolitev papeža Leona XIV. Obeh dogodkov se spominjamo z zapisoma v tokratnem Ognjišču. Novemu papežu namenjamo prilogo, kjer z besedo in podobami predstavimo njegovo življenje in posebnost njegove osebnosti. Na sredi revije pa je papežev portret. Tega lahko iztrgate in obesite na steno.

V Sloveniji smo v začetku maja veliko razpravljali o pomenu kulture. Ob teh razpravah bi se lahko vprašali, kaj od te kulture bo ostalo. Nekaj od tega, kar je ostalo od naših slovstvenih delavcev, nam je odstrl vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice Marijan Rupert. Povabili smo ga za gosta meseca.

V času, ko v slovenski družbi vsaka razprava hitro zdrsne v polarnost, je pomemben razmislek o kulturi komuniciranja. O tem, kako komuniciramo kot skupnost, kaj to pove o naši družbeni zrelosti in kakšno vlogo imajo pri tem državne proslave, smo se pogovarjali z dr. Sebastjanom Jeretičem – političnim analitikom in komunikacijskim strategom. Z njim smo razmišljali o tem, zakaj se kot družba pogosto znajdemo na nasprotnih bregovih in kakšen je izhod iz takšnega stanja. 

Ob koncu meseca junija so mašniška posvečenja in pozneje nove maše. Lahko si zastavimo vprašanje, kaj danes mladega fanta nagovori, da se odloči za duhovniški poklic, ali mlado dekle za redovniško življenje. Kaj kljub neugodnim družbenim okoliščinam še vedno vžge iskro in rodi poklicanost? O teh temah v tokratnem članku o poklicanosti in iskanju osebnega smisla. 

Modrijani so eden izmed uspešnejših slovenskih ansamblov in vsekakor spadajo med tiste glasbene izvajalce, ki so navdušenje nad narodnozabavno glasbo ponesli med mlajše generacije. V 25 letih delovanja so nanizali ogromno uspešnic in podirali rekorde na več področjih. Z Blažem Švabom smo se pogovarjali o glavnih prelomnicah, načrtih za naprej, dotaknili pa smo se tudi vprašanj o veri, saj so Modrijani redka skupina, ki javno spregovorijo tudi o njej.

Vabimo k branju Božje matematike, kjer predstavljamo družino: mamo Ukrajinko, očeta Kazakstanca, ki sta za dom izbrala Slovenijo in se vključujeta v programe Družine in življenja. Pripovedovala sta o veri, iskanju doma in o vključevanju v slovensko okolje.

V obletnici meseca predstavljamo Narteja Velikonjo, slovenskega pisatelja, pričevalca, ki je med vojno javno obsodil komunizem, kar je po njej plačal z življenjem. V času enoumja so bila njegova dela prepovedana.

Letos imamo izjemno bogat knjižni program za otroke, primeren za obdarovanja ob zakramentih ali pa za preživljanje prostega časa in utrjevanje prvih korakov vere. Na spletu izberite kaj za svoje otroke in vnuke. Poletje je pred vrati, nalepke, uganke, kvizi in različni dnevniki bodo prišli prav, da se otroci zamotijo in še kaj novega naučijo. Poglejte tudi naše novosti.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 6 (2025), 4.

Kategorija: Beležnica

priloga

Papež Leon XIV.

gosta meseca

Marijan Rupert o Rokopisni zbirki NUK

tema meseca

Noč ima svojo moč

 

Preberite več: Junij 2025

Kategorija: Kazalo

(ob obletnici ustanoviteljice) Poleg etnološke zgodbe o neprecenljivi dediščini idrijskega klekljanja idrijske čipke pripovedujejo tudi zgodbo o tradicionalnih vrednotah, ki jih privzgaja rokodelstvo. Bili smo na obisku v Čipkarski šoli Idrija, kjer klekljanje nepretrgoma učijo že od leta 1867.

V idrijski rudnik živega srebra so hodili delat različni evropski strokovnjaki – z njimi so prihajale njihove družine in najverjetneje so prav njihove žene v Idrijo prinesle znanje klekljanja. Najstarejši pisni vir, ki omenja klekljanje na Idrijskem, je iz leta 1696.
Idrija je bila v tistih časih (kljub svetovnemu slovesu rudnika) vendarle precej odmaknjen kraj. Znanje klekljanja se je razvijalo izolirano, se oblikovalo in dopolnjevalo. Idrijske klekljarice so bile zelo iznajdljive in prilagodljive. Iskale so nove rešitve in načine te rokodelske umetnosti, zato že konec 19. stoletja (na podlagi arhivskih virov) govorimo o idrijski čipki kot blagovni znamki.
»Idrijska čipka je narejena iz več različnih tehnik klekljanja. Prva tehnika, ki se je prodajala pod imenom idrijska čipka, je bila idrijska čipka, klekljana v tehniki širokega risa. Zanimivo pri klekljanih čipkah je, da so žive, da se spreminjajo, ker se močno prilagajajo. Tudi idrijska čipka se je prilagajala – če je bil njeno prvotno izvozno središče severnoevropski trg, se je v času pod italijansko oblastjo trg preselil na italijansko tržišče, ki se mu je idrijska čipka prilagodila. To je obdobje, ko se je začela razvijati tehnika idrijskega risa. Kar ne pomeni, da so bile ostale tehnike zanemarjane, a široki in idrijski ris sta najbolj prepoznavni tehniki,« pojasni Metka Fortuna, vodja šole. V čipkarski šoli pa se seveda učijo še številnih drugih tehnik klekljanja.

KLEKLJAMO VREDNOTE
Ko se sprehodim po idrijskih ulicah, me ob prehodih za pešce pozdravijo vzorci čipk. V stavbi Ljudske šole v Idriji domuje Čipkarska šola, ki nepretrgoma deluje že od leta 1867. Takrat jo je v Idriji ustanovilo trgovsko ministrstvo na Dunaju, in danes je to najstarejša neprenehoma delujoča čipkarska šola na svetu.
Danes na čipkarski šoli v Idriji poučujejo otroke in odrasle. Poučevanje otrok je posebna javna služba za otroke in mladino, ki jo izvajajo po pooblastilu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.
Vsako leto imajo v program vključenih več kot 450 otrok, starih od 6 do 15 let. Gre za prostočasno dejavnost, vključi se, kdor želi. Zanimivo je, da se klekljanja uči tudi kar 20 % dečkov. Klekljanje ni le učenje rokodelske veščine, ampak je metoda, s katero otrok razvija svojo osebnost. Pomembno je, da vidi rezultat dela, ki ga opravi s svojimi rokami. »Čipkarska šola ni zgolj učenje klekljanja. Učenje rokodelskega znanja je vedno tudi šola vztrajnosti, natančnosti, potrpežljivosti. Skratka, vseh življenjsko pomembnih vrednot. Trudimo se, da te vrednote ohranjamo in ozaveščamo: da je vredno. Klekljanje je pri otrocih pomembno tudi zaradi motoričnega razvoja,« poudari moja sogovornica Metka Fortuna.

VRHUNSKO ZNANJE
Po osnovni šoli dekleta pot življenja pogoste zanese kam drugam, nekaj pa jih ostaja in nadaljujejo s klekljanjem tudi v srednji šoli. To so učenke na višku svojega klekljarskega znanja, zato jih obdržijo, čeprav so srednješolke, vsakih nekaj let pa imajo tudi kakšno študentko. Ta dekleta klekljajo mojstrovine idrijske čipke.
Najboljše klekljarice so vključene v eksperimentalno klekljarsko skupino, poseben program izobraževanja za odrasle. Klekljarice dobijo nedokončan izris, osnovne smernice, potem pa same poskrbijo, da nastane celovit izdelek. Rešitve seveda iščejo v okviru tehnik idrijske čipke.

IZOBRAŽEVANJA ZA ODRASLE
Največ odraslih obiskuje enodnevne delavnice klekljanja, ki jih izvajajo trikrat na leto. Metka Fortuna pove, da jih je covid razsvetlil, od epidemije naprej namreč te delavnice izvajajo tudi na daljavo. Pred obdobjem covida so potekale le v živo, med epidemijo le na daljavo, sedaj pa v obeh oblikah, saj je za delavnice na daljavo velik interes ne zgolj iz Evrope, pač pa iz vsega sveta.

Klekljarice na drugi polobli vstajajo sredi noči, da lahko spremljajo delavnice po Zoomu. Okrog 150 je udeleženk se vsako leto udeleži takšne oblike učenja klekljanja.
Poleg tega se izvaja redni andragoški program čipkarske šole (70 ur), ki poteka po izdelanem učnem načrtu. Vsak začne od začetka, ne glede na predznanje. Tako mašijo luknje v znanju in omogočajo lasten tempo napredovanja vsem udeležencem. Redni program vsako leto obiskuje 25 do 30 udeleženk, zadnji dve leti tudi en udeleženec.

MEDNARODNO POVEZANI
Dodelan sistem izobraževanja klekljanja za otroke je tudi v svetovnem merilu redkost, saj prevladuje mnenje, da je učenje klekljanja za otroke pretežko: »Skozi projekte mednarodnega sodelovanja se je pokazalo, kako kakovostna in redka je takšna oblika izobraževanja otrok in mladih po svetu,« pove Fortuna. Šola je bila vključena že v veliko uspešno opravljenih projektov povezovanja, mreženja in mednarodnega vključevanja. Trenutno so aktivni pri Erasmus+ za odrasle. Leta 2021 so pridobili akreditacijo nacionalne agencije za izvajanje mednarodnih projektov za izobraževanje odraslih (ker so dokazali določene rezultate na mednarodnem sodelovanju in si nekoliko širše odprli vrata za pridobivanje sredstev).
»Z vsemi rezultati otok, z njihovimi izdelki, z njihovim veseljem in navdušenjem za obiskovanje pouka dokazujemo, da je mogoče, če se ga lotiš na pavi način: strokovno in v pravi meri. Štiri učne ure na teden so povsem dovolj.«
Mednarodno so povezani s klekljarskimi in čipkarskimi središči: Bobowa na Poljskem, Vila do Conde na Portugalskem, Vamberk na Češkem, Novedrate v severni Italiji in Kalofer v Bolgariji.

41. FESTIVAL IDRIJSKE ČIPKE
41. festival idrijske čipke bo potekal od 16. do 18. junija 2023 pod sloganom ®EVOLucija. V ospredje bo postavljena (r)evolucija idrijske čipke oziroma njen razvoj s poudarkom na ženskah, ki so idrijsko čipko ponesle v svet in skrbijo za to, da še vedno pomemben del identitete Idrije.
Na festivalu čipkarska šola sodeluje s strokovnim programom, ki ga sooblikujejo z Društvom klekljaric idrijske čipke, odborom za označbo porekla idrijske čipke in mestnim muzejem. Izvajalec festivala pa je Zavod za turizem Idrija. Šola koordinira tudi delovanje odbora za označbo porekla idrijske čipke.
Kot so zapisali ustvarjalci festivala, »se Idrija v času junijskega festivala prelevi v živahno čipkarsko središče, kjer se izmenjujejo znanja o tej prefinjeni spretnosti, prenašajo izkušnje na nove generacije in tkejo močna prijateljstva, ki kakor tisočere nevidne niti povezujejo ljudi širom sveta«.
Resnična vrednost klekljane čipke
Dohodek od klekljanja je veljal za zelo skromnega, čeprav je pomenil doprinos k družinskemu proračunu. Čipkarska šola si prizadeva doseči, da bo klekljarica dostojno plačana za svoje delo.
Na šoli ustvarjajo svoje lastne izdelke, od ideje do končne realizacije. Podnje se podpisuje šolska oblikovalka Maja Svetlik in pa najboljše klekljarice iz lokalnega okolja, od katerih zahtevajo kakovost, izkazano z mnenjem obrtno-podjetniške zbornice in certifikatom geografske označbe Idrijska čipka. Vse klekljarice morajo biti za svojo dejavnost registrirane.

RAZSTAVA
Sprehodim se po razstavi Poglej, kaj znam!, kjer mi strokovna sodelavka Sonja Bogataj pripoveduje zgodbo, kako od ideje do izrisa papirca prek neštetih ur klekljanja pridemo do čipke. Sklekljano čipko potem še vključijo v končni izdelek. Koliko ur učenja in dela je vklekljanih v te bele zaklade!
Na razstavi vsako leto razstavlja en oddelek začetnikov, zahtevnejše čipke višjih oddelkov (v katerih so meseci in leta dela) pa so na ogled prav vse.
Na zadnji steni pogled ujame pisano slikovito drevo, okrašeno s čipkami. Sogovornica pojasni, da ima drevo velik simbolni pomen. Nastalo je v času epidemije, ko so otroci klekljali na daljavo: »To je bil projekt za vse. Otroci so bule odlagali na dogovorjenem mestu, kjer so jih učiteljice pobrale, odpeljale domov, uredile in pripeljale nazaj na dogovorjeno točko. Vsak krogec na drevesu je klekljan v drugi tehniki. Vsak otrok, ki je želel sodelovati, je dobil krogec, primeren svojemu znanju – tisto tehniko, ki jo je nazadnje delal v šoli pred zaprtjem.«
Med čipkami se lahko sprehodite od septembra do junija. Posamezniki za ogled odštejejo 2,5 €, skupine 10 ali več oseb pa 2 € na osebo. Otroci do 15. leta v spremstvu staršev imajo prost vstop.
Natančen urnik si lahko ogledate na povezavi: https://www.cipkarskasola.si/razstava-cipk/

PRODAJNI PROGRAM
Šola mora zagotavljati lastna sredstva za delovanje, zato imajo tudi prodajni program. Zanima me, kdo danes kupuje idrijsko čipko. Bogatajeva pove, da je med rednimi strankami nekaj domačinov, ki čipko radi kupijo za darila. V spletni trgovini pa so stranke iz vsega sveta. »Najboljši kupci pa so turisti – obiskovalci razstave začutijo našo zgodbo: koliko dela, znanja in izobraževanja je v eni čipki. Ljudje potem lažje odštejejo denar.«
Stranke narekujejo, da morajo biti končni izdelki uporabni: nakit, šali, tunike … Različno elegantni in različno slovesni.
Vse čipke, ki jih prodajajo, imajo označbo kakovosti. Ta usklajeno s slovensko zakonodajo sporoča, da so čipke, ki nosijo oznako geografske označbe Idrijska čipka, izdelane na območju Dežele idrijske čipke, da so iz naravnih materialov, sklekljane v tradicionalnih tehnikah, na vzorcih, ki so kopija čipkarske dediščine ali elementi čipkarske šole ali avtorske čipke, ter izpolnjujejo predpisane zahteve o kakovosti.
Mene zamikajo zapestnice, kaj pa je vam najbolj všeč?
M. Pezdir Kofol, Na obisku, v: Ognjišče 3 (2023), 75-77.

Kategorija: Na obisku

Bolj kot bo šlo šolsko leto h koncu, bolj se bodo učenci ukvarjali s pridobivanjem še zadnjih ocen. Mnogo je takih učencev, ki vsa ocenjevanja v šoli doživljajo zelo stresno, čas zaključevanja ocen pa še s posebno stisko. Zato v rubriki Obrazi dobrote tokrat predstavljamo program učne pomoči. Prostovoljec Luka Štrukelj v pogovoru podeli, kako poteka program učne pomoči šolarjem v okviru Škofijske karitas Koper.

- Biti prostovoljec in se dati na razpolago drugim pri nabiranju znanja in opravljanju šolskih opravil je zahtevna ter odgovorna naloga za mladega človeka. Kako si prišel v stik s tem načinom prostovoljstva?
Program Popoldan na Cesti, ki je ključni program učne pomoči naše Škofijske karitas, se je začel v vasi Cesta, kjer je od leta 2001 do 2015 deloval materinski dom. V okviru tega doma je Škofijska karitas organizirala učno pomoč za otroke, ki so tam bivali. Skozi leta se je program razširil na več lokacij. V določenem obdobju je program učne pomoči s prostovoljci potekal na 10 lokacijah na Primorskem.
Sam izhajam iz te vasi, tako da mi je bilo delovanje materinskega doma in drugih programov Karitas poznano. V devetem razredu sem pristopil kot prostovoljec z namenom, da nudim pomoč drugim. Zdaj sodelujem že sedem let. V gimnazijskih letih sem kot prostovoljec pomagal v Vipavi, saj je bila enota programa tudi tam. V zadnjem času zaradi študija v Ljubljani ne morem biti več tako aktiven pri tem programu, sem pa občasno še vedno vključen v pomoč, predvsem z delom na daljavo. Ravno danes se bom na daljavo srečal z enim od učencev, s katerim imava na programu ponavljanje snovi pri slovenščini.

- Kako se lahko otroci vključijo v program oziroma se priključijo tej učni pomoči?
Na lokacijah, kjer smo izvajali učno pomoč, smo bili v stiku z osnovnimi šolami in socialnimi delavkami, da so tudi one napotile otroke k nam; sicer pa smo bili povezani z župnijami in drugimi socialnovarstvenimi ustanovami, tako da so informacije prišle do posameznih družin in otrok, ki so res potrebovali pomoč.
Izvajanje učne pomoči poteka za vse otroke brezplačno. Res je, da s strani prostovoljcev ne gre za profesionalno izvajanje inštrukcij, vendar se kljub temu zagotavlja primerno raven znanja, da otroci lahko dobijo še kakšno razlago, pomoč domačih nalogah, ponavljanju snovi ...

Prostovoljci smo bili in smo tudi še danes v večini primerov srednješolci in študentje, ki smo pomagali vsem otrokom, ki so na določeni lokaciji prišli v program. Z letom 2024 program deluje naprej, vendar v nekoliko spremenjeni obliki in na manj lokacijah.

- Kako poteka izvajanje programa v posameznem tednu in nato skozi daljše časovno obdobje?
Program se na posamezni lokaciji izvaja na določen dan v tednu. Prostovoljci smo na voljo med 14. in 18. uro. V tem času prihajajo učenci z različnimi potrebami. Nekateri samo z namenom, da tam delajo domačo nalogo, drugi se porazdelijo v skupine in se izvaja učenje za več učencev hkrati. Posamezniki z večjimi učnimi težavami s kom od prostovoljcev delajo tudi individualno. Mnogim je bilo dovolj že nekaj spodbude, mogoče tudi malo razlage, ki so jo v šoli spregledali, zamudili, pa jim je lažje steklo naprej.
Za otroke z večjimi učnimi težavami je bilo načrtovano individualno delo za daljše časovno obdobje, in sicer z enim prostovoljcem, ki je potem spremljal napredek določenega učenca.

- Kaj prostovoljci opažate ob delu s temi šolarji in katere so najpogostejše težave?
Iz izkušenj lahko rečem, da ima veliko učencev težave z učnimi navadami. Tuje so jim osnove učenja – da je treba delati naloge, težko so dlje časa na miru, zelo hitro izgubijo pozornost in niso osredotočeni na učno snov za daljše časovno obdobje; v šoli so raztreseni in premalo pozorni, zato pogosto sploh ne vedo, kaj je za domačo nalogo ali katero snov so obravnavali.
Ko se vzpostavi skupinska dinamika, ko skupaj delamo naloge, razlagamo snov, se hitro vključijo in napredujejo. Hkrati se kmalu pokaže, da imajo luknje v znanju še iz nižjih razredov, kar je za napredovanje nujno nadoknaditi. Del šolarjev se sooča s tem, da jim je način podajanja znanja s strani dotičnega učitelja tuj in ga ne razumejo. Nekaterim je treba snov razložiti bolj vizualno in strukturirano. Največkrat se pomoč usmerja v matematiko, slovenščino, kemijo, tudi fiziko.

- Kako so prostovoljci razporejeni glede na lokacije?
Največ jih je v Ajdovščini, saj sta v bližini gimnazija in vzgojiteljska šola in pridejo dijaki pomagat tudi v sklopu obveznih izbirnih vsebin. Ob tem bi poudaril, da ne prihajajo samo zaradi izbirnih vsebin – radi prihajajo, sodelujejo s Karitas tudi dolgoročno in v drugih projektih ter večkrat pridejo tudi samoiniciativno. Tam je okoli 20 prostovoljcev, ki so bolj aktivni. Na drugih lokacijah je teh prostovoljcev malo manj.
Pomoč se nadaljuje tudi v Vipavi, kjer imamo vsaj 10 prostovoljcev. Ena skupina prostovoljcev je v Bovcu, kjer jih je tudi približno 20. Na Slapu pri Vipavi jih je okoli 15 in ponovno se formira tudi skupina v Pivki. Trudimo se, da bi v vsaki dekanijski ali območni Karitas v koprski škofiji delovala skupina mladih.
Vseh prostovoljcev, ki v okviru Škofijske karitas Koper sodelujejo pri izvajanju učne pomoči, je okoli 60. Približno 20 bolj aktivnih sodeluje tudi v drugih programih v okviru Mlade karitas Koper (ki je del YoungCaritas Slovenija). Predvsem so prostovoljci aktivni pri letovanjih otrok in mladih v vasi Soča pri Bovcu, počitniškem varstvu, različnih akcijah YoungCaritas Slovenija (Klic dobrote, akcija Hofer), pa pri projektu Človek ne živi samo od kruha, kjer v adventnem času zberemo več kot 1.700 pisem, risbic, voščil otrok ter jih razdelimo starejšim po terenu in v domove za starejše.

- Kakšni so odmevi učencev, ki so bili deležni učne pomoči? Se vračajo, ohranjate stike z njimi?
Mnogi, ki so bili vključeni v programe za pomoč kot uporabniki, so danes prostovoljci. Sam poznam kar nekaj takih prostovoljcev, ki sem jih učil vsaj dve ali tri leta. Kot tudi sami povedo, čutijo veliko hvaležnost za pomoč in vse priložnosti. Vseskozi se trudimo, da to ne bi bil samo še en mladinski center, kjer bi bili prisotni zaradi neke evidence, ampak si prizadevamo vzpostavljati prijetne odnose. Zato se ta učna pomoč ne osredotoča samo na učenje, temveč dajemo veliko poudarka tudi na druženje, po učenju pripravimo razne delavnice, igre, izlete, priložnosti za skupno preživljanje časa. Otroci in mladostniki to cenijo in jim je seveda tudi ta del zelo všeč. Veseli smo, da se mladi, ki so bili nekoč uporabniki programa, kot dijaki vrnejo z željo pomagati nekomu drugemu, kot so nekoč mladi pomagali njim. Tak prostovoljec je za nas res dragocen.

M. Erjavec, Obrazi dobrote, v: Ognjišče 5 (2024), 35-36.

Otroci nas potrebujejo in Pokloni zvezek
Na Karitas se vsako leto obrnejo številne družine, ki potrebujejo pomoč tudi pri nakupu šolskih potrebščin. Največja težava v takih družinah je neredno in nizko plačilo za opravljeno delo, bolezen enega izmed staršev, nenadne nesreče, visoke stanovanjske najemnine ...
Na Slovenski karitas letos v okviru akcije Otroci nas potrebujejo pomagajo več kot 13.000 otrokom pri nakupu šolskih potrebščin. Že 16. leto zapored vabijo vse vrtce in osnovne šole k podpori in sodelovanju tudi v akciji Pokloni zvezek, ki bo potekala meseca maja in junija ter bo obogatila akcijo Otroci nas potrebujejo. Letos še dodatno spodbujajo in vabimo vse bralce in bralke mesečnika Ognjišče, da najbližji Karitas podarijo zvezek za šoloobvezne otroke, katerih starši zaradi različnih stisk zvezke težko kupijo.
Finančna sredstva za socialno ogrožene družine s šoloobveznimi otroki, ki potrebujejo pomoč pri nakupu šolskih potrebščin, lahko prispevate na:
Slovenska karitas,
Kristanova ulica 1,
1000 Ljubljana,
TRR: SI56 0214 0001 5556 761,
sklic: SI 00 362,
namen: Otroci nas potrebujejo.
Dar za šolske potrebščine je možno poslati tudi z SMS-sporočilom ZVEZEK5 na 1919.
Nekaj srčnih misli s preteklih razglednic, namenjenih sovrstnikom v stiski:

- Upam, da sem ti s tem zvezkom olajšala šolsko leto. Name se lahko zneseš še večkrat.
- Želim ti veliko sreče, veselja, zdravja v tvojem življenju. Mislim nate in sem vesela, da sem ti lahko pomagala.
- Zelo sem vesela, da ti lahko podarim zvezek, in želim ti uspešno šolsko leto.
- Želim ti uspešno in veselo leto. Imej se lepo. Upam, da ti bo moj zvezek všeč.

 Več o akciji na www.karitas.si/pokloni-zvezek.

Iskrena hvala za pomoč družinam s šoloobveznimi otroki. Sodelavci Karitas bodo poleti pripravljali pakete šolskih potrebščin in jih pred začetkom novega šolskega leta razdelili šoloobveznim otrokom, ki jim jih starši zaradi različnih stisk težko kupijo.

Več informacij glede možnosti pomoči družinam s šoloobveznimi otroki na info@karitas.si ali 01 300 59 60.

Kategorija: Obrazi dobrote