“Oče urednik me je naučil, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš”

Druga priča dogodkov ob rojstvu Ognjišča je Silvester Čuk. Ob izidu prve številke je bil kaplan v Postojni, kjer je bil župnik Franc Bole. Pri prvih številkah Ognjišča je skrbel za »ilustriranje« člankov, potem pa za njihovo lektoriranje. Predvsem pa je ostal zvest reviji in vsem njenim izdajam celih šestdeset let. Postal je »desna roka« očeta urednika in mu je »pomagali pripravljati material za časopis in knjižice«, kakor mu je zapisal v imenovanje takratni škof Jenko. V šestih desetletjih je napisal ogromno člankov, zlasti prilog. Še danes izbira modre misli in življenjske izreke, ki bralcem polepšajo dan, predstavlja zaslužne može in žene iz naše zgodovine. Njegova ljubezen pa so svetniki. Veliko je o njih pisal v reviji. Krona tega dela pa tudi skrbi uredniškega kolega Marka Čuka sta dve veliki knjigi Svetnik za vsak dan.

- Lahko odstrneš prve spomine na očeta urednika Franca Boleta?
Franca Boleta, očeta urednika, sem prvič srečal deset let pred rojstvom Ognjišča, 9. maja 1954, v Črnem Vrhu ob novi maši Gašperja Rudolfa, našega soseda. Na novomašno slavje so bili povabljeni tudi bogoslovci, med njimi Franc Bole, ki je bil takrat študent drugega letnika. Radovednost me je gnala k Rudolfovim. Ogledoval sem težek motor sosednjega župnika. Eden od bogoslovcev me je vprašal, kakšno je vzvratno zrcalo na krmilu motorja: konkavno ali konveksno. Ko sem pravilno odgovoril, ga je zanimalo, v kateri razred hodim. »V četrti razred nižje gimnazije,« sem mu odgovoril. »Radovedni« bogoslovec me je pohvalil. Takrat sem imel štirinajst let in sem se že odločil, da grem na višjo gimnazijo in potem v bogoslovje. Ta »radovednež« je bil Franc Bole.
Drugič sem ga srečal oktobra 1958 na velikem hodniku bogoslovnega semenišča v Ljubljani, ko sem začel študij bogoslovja. Franc Bole je edini od primorskih novomašnikov leta 1958 nadaljeval študij v šestem letniku za doktorat. Že po nekaj tednih pa je dobil od tedanjega predstojnika, apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša, dekret za župnika v »domači« župniji Postojna, ki se je nepričakovano izpraznila. Ko je kasneje gledal nazaj, je zapisal: »Čeprav sem končal (teološko) fakulteto, je bila prava fakulteta Postojna in mladina v Postojni in vse tisto delo, ki smo ga skupaj opravili, težavam navkljub.«

- Bojan Ravbar je dejal, da sta imela z očetom urednikom nekaj skupnega: »Pritegnila naju je ljubezen do mladih.« Postala sta ustanovitelja Ognjišča.
Franc Bole je pel novo mašo 6. julija 1958 v Postojni. Njegov ceremonier (drug) je bil Bojan Ravbar, takrat bogoslovec drugega letnika. Bil je sin Krasa, doma ob meji z Italijo. Pri slovenskih skavtih na Tržaškem se je učil dela z mladimi. S štiri leta starejšim Boletom sta hitro našla skupen jezik. Bole je kot bogoslovec med počitnicami »štopal« po Franciji in nabiral izkušnje in gradivo za delo z mladimi. Bojan je leta 1962 po novi maši postal kaplan v »rdečem« Kopru. Pogumno se je posvetil mladim. Niso ga ustavile grožnje in zaukazani »protesti« dijakov. Postojnski župnik Bole je bil njegov zaveznik. Bojan se ob njegovem odhodu v večnost spominja nepozabnih večerov, ko je s svojo »vespo priropotal v Koper« in sta dolgo v noč razpravljala, »kaj storiti, da bi prenesli svežino, ki jo je prav tisti čas obetavno sprožil koncil ... Vzbudila se je želja, da bi nekaj storili za vidljivost Cerkve. Ideja se je oblekla v skromno (Farno) Ognjišče. Vsi, ki smo se strnili okrog nastajajočega jedra, smo imeli občutek, da se rojeva nekaj novega.«Dokler sta bila člana uredništva le dva (Franc Bole in Silvester Čuk) sta kovala načrte kar na ‘štiri oči’. - Na srečanju časnikarjev v Gradcu 1999. - Na enem od hišnih silvestrovanj pri očetu uredniku.
- Bil si kaplan v Postojni, ko je izšla prva številka Farnega ognjišča. Kako si bil udeležen pri prvi številki?
Na svojo novo mašo leta 1964 v Črnem Vrhu sem povabil tudi postojnskega župnika Franca Boleta, ker je bil med njegovimi mladimi v Postojni tudi moj brat. Po novi maši smo za vikende hodili pomagat na župnije. Mene je škof Janez Jenko poslal v Šempeter, kjer sem ob nedeljah maševal in spovedoval, ob sobotah in ponedeljkih pa imel nekaj verouka. Konec januarja 1965 sem prejel škofov dekret za Postojno, ki je dobila v upravo župnijo Hrenovice, ker se je tamkajšnji župnik ponesrečil. V Postojni sem bil samo sedem mesecev, a prav v tistem času so se prižgali plameni Farnega ognjišča, glasila župnij Koper in Postojna, ki so prav kmalu preskočili farne meje in zajeli vso Slovenijo. Bil sem zraven od vsega začetka, ustanovitelja pa sta bila Bole in Ravbar, zase bi rekel, da sem bil uresničevalec njunih zamisli. Za prvo številko sem pripravil večino besedil, ki pa niso bila podpisana. Molitve sem prevedel iz francoščine, iz študentskega lističa Foyer Notre Dame (Ognjišče Naše Gospe), ki ga je urejal Fernand Lelotte, Boletov znanec iz njegovih počitniških »potepov«. Na krhke ciklostilne matrice sem narisal naslove besedil in začetne črke. V naslednjih številkah so bile moje »ilustracije« že malo boljše. Besedila so na matrice tipkale Boletove tajnice v Postojni, udarniško pa so listič (zvezek, ki je imel 24 strani) na ciklostil razmnoževali Bojanovi navdušenci v Kopru.

- Kako se spominjaš izida prve številke? Kakšen je bil odziv ljudi?
Farno ognjišče je nastajalo »na skrivnem«. Proti koncu postnega časa je bilo oznanjeno, da list izide na cvetno nedeljo, 11. aprila, in da bo nekaj posebnega. Ljudje so ga nestrpno pričakovali, toda zaradi »tehničnih težav« so ga dobili v roke teden dni kasneje, 18. aprila 1965. Verniki v Kopru in Postojni so to velikonočno darilo z veseljem in hvaležnostjo sprejeli. Izšel je v nakladi 1.300 izvodov – 500 za Koper, 800 za Postojno. Ob jutranji aleluji je postojnski župnik Franc Bole oznanil: »Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo ... Povezati hočemo našo faro v eno družino, zato tudi naslov Farno ognjišče ... List bo skušal modernim ljudem naše župnije dajati odgovor na pereča vprašanja, ki jih mučijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ker je njihova vera in njihovo življenje v največji preizkušnji.«
Leta 1965 je izšlo samo šest številk Farnega ognjišča, ki je bilo pri ljudeh toplo sprejeto. Že v prvi številki je bila nakazana njegova vsebinska usmeritev. Na prvi strani je bilo voščilo ob velikonočni sveči, sledilo je Pismo meseca, za njim daljše praznično razmišljanje, molitev, pričevanje (Božji trubadur), povest v nadaljevanjih (Marcelino) ... zadnje strani: župnijska oznanila, posebej za Koper in posebej za Postojno. Mnogo tega je ostalo »pri življenju« tudi v poznejših letnikih, ko je Ognjišče postopoma spreminjalo svojo podobo. Kasneje se je »stalnim« rubrikam pridružilo nekaj novih, povezanih z vsakdanjim življenjem. Nekatere tudi po zaslugi novih sodelavcev, ki jih je bil Franc Bole, legendarni »oče urednik«, iskreno vesel.

- Iz Postojne si odšel v Brkine, kjer si bil upravitelj župnij Slivje in Brezovica. Od tam pa …
Tudi Franc Bole je avgusta 1965 odšel iz Postojne za upravitelja župnije Bertoki pri Kopru. Z njim je »odšlo« tudi Farno ognjišče, ki je že postajalo vedno bolj »slovensko«. Prvo številko novega letnika revije (1966) so tiskali v nakladi 5.000 izvodov (tiskarna Primorski tisk v Kopru). V njej ni bilo več župnijskih oznanil, preimenovala se je v Ognjišče in je tudi »uradno« namenjena vsej slovenski mladini. Jaz sem takrat čakal na potni list, da bi odšel v Rim nadaljevat študije. Prošnjo so »iz razlogov javne varnosti«, kot so rekli, zavrnili in namesto v Rim sem v začetku oktobra 1965 šel v Brkine, kjer sem duhovno oskrboval vernike župnij Slivje in Brezovica. Od ene do druge sem se prevažal s kolesom. Ko sem se 15. maja 1966 zvečer vračal iz Brezovice v Slivje, sem doživel hudo prometno nesrečo. Zaradi zloma stegnenice in vnetja kostnega mozga sem bil v stari bolnišnici v Izoli devet mesecev priklenjen na posteljo. Ko se je moje zdravstveno stanje nekoliko izboljšalo, mi je oče urednik prinašal svoje spise, da sem jih popravljal. Večkrat je prišel zvečer, ko so sestre pogasile luči in nam zaželele lahko noč. Ležal sem pri oknu nad teraso, zato mi je lahko izročil svoje pisne izdelke, da sem jih ob luči na nočni omarici popravil. To se je dogajalo tudi pozneje, ko sem kot rekonvalescent bival v izolskem župnišču.
Naveza Silvester Čuk – Franc Bole je tudi pri delu založbe nepogrešljiva. - Silvestrove čestitke za odlikovanje (red za zasluge), s katerim je Franca Boleta odlikoval predsednik republike Borut Pahor (2014). - Silvester Čuk somašuje z zlatomašnikom Francem Boletom (2008).
- Kdaj pa si prišel v Koper in na uredništvo Ognjišča?
Bole je mojo prometno nesrečo, ki je prekrižala načrte ne le meni, ampak tudi škofu, imenoval na-srečo. Ko sem se spet postavil na noge, me je avgusta 1968 škof Janez Jenko prestavil iz Izole v Koper. Med nalogami, ki mi jih je »naprtil« v dekretu, je bila na drugem mestu tale: »Uredniku Ognjišča boste desna roka in mu pomagali pripravljati material za časopis in knjižice.« Od vsega začetka sem opravljal nalogo lektorja. Boletova besedila so bila sprva polna rdečih popravkov in rekel je, da so »njegova pisma vsa krvava«. To je razumljivo, saj v osnovni in srednji šoli ni imel niti ene ure slovenščine. Iz napak se je lepo učil in jih je bilo vedno manj. Jaz pa sem se od njega učil, saj je bila vsebina njegovih pogovorov z bralci življenjska. Želel si je živega stika z bralci, zato je bilo v Ognjišču namesto mrtvega uvodnika na prvem mestu življenjsko Pismo meseca. Hvaležen sem mu, da me je poučeval, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2025, str. 9-11.

Kategorija: Gost meseca

“Sodnica, ki me je obsodila, je namesto mene plačala kazen”

Malo je revij, ki ob svojem visokem jubileju lahko obišče kar dva od treh svojih »ustanoviteljev«. Poleg tega sta oba v častitljivih letih še vedno dejavna. Ob 60-letnici izida prve številke revije Ognjišče smo poiskali dve živi priči rojstva takrat še Farnega ognjišča.
Prvi je Bojan Ravbar, takratni kaplan v Kopru, ki velja skupaj s Francem Boletom za ustanovitelja Ognjišča. Danes je v 90. letu ne samo najstarejši duhovnik koprske škofije, ampak tudi najstarejši delujoč župnik v tej škofiji. Upravlja strunjansko božjepotno svetišče in istoimensko župnijo. Kljub temu da je pozneje opravljal veliko odgovornih služb, se zelo rad spominja svojega sodelovanja pri ustanavljanju Ognjišča. Njegovi spomini so živi in zanimivi, polni presenetljivih dogodkov. Branje spominov pa naj ne bo samo obujanje preteklosti, ampak spodbuda današnjim generacijam, kako bi v sedanjem svetu iskali novih načinov za oznanjevanje evangelija.

- Od kod ideja za revijo?
Do izida prve številke ni prišlo naključno. V bogoslovju sem spoznal Franca Boleta. Čeprav je bil nekaj let starejši od mene, sva se hitro ujela, saj sva imela kar nekaj skupnih zanimanj. Med njimi veliko željo: rada bi nekaj naredila za mlade. Zelo naju je zbližalo zanimanje za Francijo. On se je namreč odpravljal tja in jaz sem mu dal nekaj »inštrukcij« o avtoštopu. Vajen sem bil štopanja v Italiji. Doma sem namreč blizu meje s to državo. Bil sem povezan s slovenskimi skavti v Italiji. Z njimi sem šel tudi na taborjenje. Obmejni prebivalci smo imeli prepustnico. Z njo smo lahko prečkali takrat zaprto mejo. Če si si v Italiji pridobil potrdilo, da si zbolel, si lahko ostal tam tudi kakšen teden. Tako sem lahko taboril s skavti. Videl sem, kako so tam duhovniki delali z mladimi. To je zanimalo tudi Boleta in jaz sem mu prenašal te izkušnje. On je veliko bral. Tudi tuje stvari. Zlasti francoske. Takrat je že bilo dovoljeno, da so prihajale k nam kakšne revije iz tujine. V njem je vedno bolj vrela ideja: narediti nekaj za mlade.
Po posvečenju je šel službovat v župnijo Postojna. Jaz sem bil njegov ceremonier na novi maši. Bil je mlad duhovnik, poln zagnanosti. Omenil sem že, da sem bil s skavti na taborjenjih. Franc je prvo taborjenje organiziral s postojnskimi mladimi na otoku Krku. Z nekaj očeti in nekaterimi malo zrelejšimi mladimi smo šli prej na otok in postavili tabor. Nekako pod mojim vodstvom. Tabor smo pripravili v majhnem, neobljudenem zalivu. Speljali smo tisto prvo taborjenje, ki je bilo za mlade nekaj izrednega. Franc je bil poln idej in poln ognja ter je znal prenesti takega duha na ta tabor.
Drugo leto sem se udeležil taborjenja samo za kakšen dan. S sabo sem pripeljal skavta iz Francije. Prednike je imel iz moje vasi. Na tabor je prinesel nekaj skavtskega duha in nekaj širine. Franc je kot župnik v Postojni imel vedno okrog sebe veliko mladih. V njem je ves čas rastla misel, kaj narediti zanje. Jaz sem pa takrat začel svojo kaplansko službo v Kopru. Imel je motor in je z njim prihajal na obisk k meni. Čez dan je delal, zvečer pa je občasno »priropotal«, kakor smo rekli, v Koper. Dolgo v noč sva se pogovarjala in vedno bolj se je izjasnjevala ideja, da bi začeli izdajati neki časopis, list za mlade. Malo prej so goriški duhovniki začeli izdajati list Veslajmo. Zanimivo, da sem Vinku Kobalu, ki je delal z mladimi, jaz našel kraj za taborjenja – Stržišče v Baški grapi.

- Takrat je bil tam za župnika tvoj sošolec Drago Klemenčič.
Tako je. In on je prišel v Koper ter me nadomeščal, jaz pa sem šel z mladino taborit v Stržišče. Frančiškani iz Ljubljane pa so prišli z ministranti v Koper. Na voljo sem jim dal veroučne prostore. Nadomeščali pa so naše ministrante, ki so šli z menoj taborit.
Da se vrnem k reviji Veslajmo. To je takratna oblast ukinila. Navedli so razlog, da so hoteli izdajati list za širše območje. To je bil za nas poduk, da smo začeli izdajati list samo za dve župniji. Tudi v naslov smo dali Farno ognjišče, da bi to poudarili.
Tako je dozorelo nekaj stvari: da bi izšla prva številka za veliko noč, drugo pa, da mora biti to župnijski list. Tiskali pa ga bomo v Kopru. Okrog sebe sem namreč imel skupino ljudi, med njimi tudi kakšnega že z izkušnjami pri tiskanju. Eden takih je bil Jože Cerkvenik, ki pa je moral skrivati svoje delo pri Ognjišču, sicer bi imel težave v službi. Je pa v tistem času v službi vrnil partijsko knjižico in s tem povzročil velik bes med partijci.

- Kje ste dobili »tiskarski stroj«, pravzaprav ciklostil? Za mlajše bralce naj povemo, da je to stroj, pri katerem delavec vrti valj. Vsak list mora posamično skozi tisti valj. Torej je delo dokaj počasno.
Apostolski administrator za slo­venski del tržaške škofije je bil Albin Kjuder. Malo pred koncem svoje službe leta 1964 mi je podaril ciklostil. Videl je, da se jaz precej ukvarjam s temi stvarmi. Že v ljubljanskem bogoslovju smo izdali nekaj knjižic, namenjenih duhovni rasti in vzgoji mladih. Mladi so se hitro naučili dela s strojem.
Silvester Čuk je ilustriral, risal na matrice. Ko je šel on po nesreči v bolnišnico, je nekaj časa to delal poznejši duhovnik Milan Nemac. Silvester pa je pregledoval članke še v bolnišnici.

- Začeli ste razmnoževati na ciklostil. Zakaj niste revije dali komu tiskati?
Saj smo jo hoteli dati. Šel sem na pogovor v tiskarno. Spominjam se, kako so me naslavljali s »tovariš Bojan«. A to tovarištvo ni nič pomagalo, saj so mi rekli, da nimajo papirja, na katerem bi lahko tiskali. Omenjeni Jože pa je dobro vedel, da to ni res. Papir so imeli na zalogi in tudi dela ni bilo prav veliko. Kljub temu nam je nekdo uspel natisniti ovitke za nov list. In če pogledate na tiste izvode, opazite, da je na njih številka revije napisana na roko! Želeli smo prihraniti stroške in smo naenkrat natisnili ovitke za več številk.
Sodelavci imajo lepe spomine na razmnoževanje, na tiskanje prvih številk Ognjišča. Pri tiskanju so se družili …
V njih je bilo navdušenje, da naredijo nekaj dobrega za skupnost in za mladino. Naj omenim zelo pomenljiv dogodek. Pri tem delu sta se srečali dve ženski. Ivanka je bila paznica v zaporu. Takrat še članica partije. Druga je bila zapornica, žena omenjenega Jožeta. Zanju je bilo srečanje veliko presenečenje. Pa tudi za druge. Najprej si bivša zapornica ni upala več priti. Toda počasi sta postali prijateljici.
Stari učitelj v Kopru je imel stroj za obrezovanje. Toda to je bil izredno težak stroj. Prevoz tistega nadvse težkega starega stroja je bil dogodek! Neki najstnik je vrtel kolo obrezovalnega stroja. V nekem trenutku mu je škrknilo v roki. Zlomila se mu je nadlahtnica. K sreči je bila zraven zdravnica Munihova, ki je tudi prihajala tiskat Ognjišče. Nemudoma ga je odpeljala v bolnišnico Valdoltra. Tam so ugotovili, da je imel na tej kosti že prej neko napako. Prej ali slej bi se to zgodilo. Dogodek nas je vse malo pretresel, a se je dobro končal.

- Prva številka revije je izšla za veliko noč. Kakšen spomin na tisti dan?
Iz Postojne je prišlo pomagat nekaj mladincev, da smo zlagali in spenjali prvo številko. Te izvode so potem tudi odpeljali s seboj. Vendar jih ni bilo dovolj. Zato je ponoči, nekje ob treh ali štirih, zdravnica Munihova naložila v svoj skromni fičko še druge izvode revije in jih odpeljala v Postojno, da so dobili število naročenih izvodov za Postojno in so jih imeli dovolj na samo veliko noč.
Takrat je bil škof v Kopru Janez Jenko. Bil pa je nekakšen »novinec«, saj je bila leta 1965 njegova prva velika noč v Kopru. V Koper je prišel naravnost z zasedanja drugega vatikanskega koncila v Rimu.

- Kako je gledal na nemir, ki ste ga povzročali s tiskanjem v isti hiši, kjer je on stanoval?
Samo ena anekdota. Škof se je naselil v stanovanje, kjer sem prej stanoval jaz. Mladi so me bili vajeni obiskovati. Nekateri so kar brez trkanja »vdrli« vanj, zagledali njega in začudeno vprašali: »Kje je oče Bojan?«
Imel je veliko razumevanje in širino za mlade. Znal je ceniti delo za verski tisk. Posebej zato, ker je v Beogradu tudi on urejal list Blagovest. Zavedal se je, kako je to pomembno sredstvo za oznanjevanje.

- Kako sta vaše delo spremljali takratna oblast in policija?
Budno so spremljali to dogajanje, to življenje, ki se je budilo v Kopru. Prvo leto (leta 1962) sem delal sam jaslice v cerkvi. Drugo leto mi je prišel pomagat oče, z njim pa je prišel njegov sin, poznejši zdravnik v Valdoltri. Pozneje pa mi je pomagala delati jaslice že vrsta mladih. Krščenih in nekrščenih. Podobno je bilo pri tiskanju Ognjišča. »Budno oko« je vse to spremljalo z napetimi živci. Posebno pozornost je dosegla »nočna akcija«. O njej več pozneje.
Ognjišče smo takrat že tiskali v tiskarni. Pred koncem leta 1966, ko smo še izdali šesto številko na ciklostilu, je prišel k nam Jože Cerkvenik. Poslalo ga je vodstvo tiskarne. Bili so v stiski. Niso imeli dela in posledično ne denarja za plače. Posredoval je predlog, če smo pripravljeni, da bi tiskali pri njih. Seveda smo vabilo sprejeli. Bili pa smo neizkušeni, kako poteka postavljanje tiskovin itd. Za vsako številko sem bil nekaj dni v tiskarni, da smo postavljali revijo.
Oče urednik ‘odlikuje’ Bojana Ravbarja. - Deseta svečka na torti, ob njej (z leve) Bojan Ravbar, Nadja Miklavčič Sluga, Vida Bratina, Franc Bole, Ivanka Cerar, Elizabeta Kolenko, Silvester Čuk.
- Zanimiva je »plakatarska« ali »nočna akcija«. Jo lahko opišeš?
Prav v času, ko smo začeli tiskati Ognjišče v tiskarni, smo naslovnico revije natisnili tudi kot plakat. Zvečer in ponoči so mladinci iz Kopra nalepili plakate na oglasne deske in drugod po mestu in okolici. Zjutraj je bil Koper poln plakatov Ognjišča. Seveda je bila na nogah tudi »državna varnost«. Sledila so zaslišanja. Ničkolikokrat sem bil na Gortanovem trgu, kjer je imela sedež Udba. Zasliševali so me in mi pretili. Enkrat tudi z nožem v hrbet. Potem so mi rekli: »Pa zakaj ne pridete k nam, saj imamo službo, ki lepi plakate?« Odgovoril sem, da sem to že prosil, a so mi prošnjo zavrnili in zato smo sami lepili plakate. Udbaš mi je rekel, naj tokrat nesemo plakate službi. In smo jih. Nalepili so jih, a še isto noč so bili počečkani ali raztrgani.

- Najmanj dvakrat si bil na sodišču. Enkrat zaradi članka, molitve …
Zasliševala me je sodnica in mi zagotavljala, da bo vse v redu. Vendar sem potem vseeno dobil kazen, in sicer dva tedna zapora ali visoko denarno globo. Škof Jenko je bil odločno za to, da plačamo kazen. Utemeljeval je s tem, da pride zapor zabeležen v vsakem življenjepisu. No, če bi izbral zapor, bi se danes lahko z njim pohvalil (smeh). Dejal je še, da bomo že zbrali denar za kazen. Jaz ga takrat namreč nisem imel, saj je bilo tudi veliko stroškov s tiskanjem Ognjišča. Ko sem na sodišče nesel denar, da bi plačal kazen, so mi rekli: »Pa saj je kazen že plačana.« Pozneje sem izvedel, da je sodnica sama plačala kazen.
Zahvala za trideset let Ognjišča – somaševanje s škofom Metodom Pirihom v Truškah leta 1995. - Oče Bojan se ob grobu očeta Franca zahvaljuje Bogu za vse, kar se je “rojevalo iz ljubezni do mladih na njivi prijatelj­stva”.
- Si še kdaj pozneje srečal to sodnico?
Da, imel sem še eno zelo zanimivo srečanje z njo. Kot župnik sem veliko obiskoval bolnišnico. Ko sem nekega dne hodil po sobah, sem jo srečal. Reče mi: »Mi se pa poznamo.« Prvi trenutek je nisem prepoznal. »Sodnica sem,« je dejala. Pokazal sem veselje nad srečanjem in ji obljubil, da bom molil zanjo. Srečanje je dragoceno, ker sem ji dal tudi odvezo …
Naj omenim še drugo srečanje, in sicer s človekom, ki me je zasliševal na Udbi. Do njega je prišlo pred kratkim, ko sem tudi sam starček pristal tukaj v Strunjanu. Še vedno sem hodil v dom ostarelih na Markovcu. Tam sem ga srečal že onemoglega. Takoj se me je spomnil in obujal je spomine. Opravičeval se je, govoril, da on ni hotel tega delati, ampak da so ga v to prisilili. Raje bi mi pomagal, kot pa zasliševal. In to je ponavljal pri vsakem obisku. Takrat sem izkusil, da je v vsakem človeku nekje v globini jedro dobrega.

- Kaj je bila obtožba, zakaj so te tožili?
Napisal sem, da so v tovarni slabi odnosi. Eno od delavk pa so vprašali, kako to, da je ona tako dobra in odgovorila je, da hodi v cerkev. Očitali so mi, da sem napisal, da so v Tomosu (takratni tovarni v Kopru) slabi odnosi. Jaz sem jih vprašal, kje to piše. Njihov odgovor je bil, da vsi vedo, da je to tovarna Tomos. To sem vztrajno zanikal, oni pa so trdili svoje. Da ni bilo res, priča podatek, da sem besedilo priredil iz italijanščine. Toda vse ni nič pomagalo in so me obsodili.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2025, str. 6-9.

Kategorija: Gost meseca

ROJSTVO OGNJIŠČA

Velikokrat me sprašujejo, kako smo prišli na zamisel, da bi izdajali Ognjišče. Stvar je bila zelo preprosta. Kot postojnski župnik sem se večkrat srečeval s prijateljem Bojanom Ravbarjem, tedaj kaplanom in sedaj (1975) koprskim župnikom (zdaj župnik v Strunjanu). V skupnem iskanju pastoralnih sredstev je prišla na dan tudi zamisel, da bi se prek tiska bolj približali zlasti mladim. Sklenila sva, da za veliko noč 1965 izide prva številka 'Farnega ognjišča', glasila župnij Koper in Postojna, ki pa je bilo že od vsega začetka zasnovano kòt pravi časopis, namenjen predvsem mladim. Nihče takrat ni mislil na list, ki bo dosegel večje naklade. K sreči je bil ravno to leto Postojni kot nedeljski kaplan dodeljen Silvester Čuk, vešč v pisanju in dober risar. Župniji sta si razdelili delo. Koper naj bi poskrbel pretežno za razmnoževanje in mladina v Kopru se je z velikim navdušenjem lotila tega dela, seveda ob podpori nekaterih starejših 'izkušenih' vernikov. Delalo se je udarniško in velikokrat ponoči. Postojnska 'redakcija' je skrbela v glavnem za besedilo, tipkanje matric in risbe in seveda razpečavanje svojega števila izvodov. Vse je pri delu vodila ljubezen, zato je njihovo prizadevanje rodilo nepričakovano bogate sadove. "Verniki so z začudenjem pa tudi z veseljem vzeli v roke listič (imel je 28 strani formata 13 x 20 cm), ki se je samopostrežno ponujal na vhodih obeh župnijskih cerkva. Cena ni bila določena, prepuščena je bila dobremu srcu bralcev. List se je hitro priljubil in kmalu je 'zašel' tudi v druge kraje Slovenije, ker sta tako Koper kot Postojna turistični mesti." Prvo leto je v ciklostilni tehniki izšlo šest številk.
(Franc Bole 1975 – ob 10-letnici)

Sprehodimo se skozi zgodovino izhajanja Ognjišča in se spomnimo tistih vsebin (rubrik) za katero je skrbel urednik Franc Bole.

ODGOVARJAL JE NA PISMA MLADIH ... in MANJ MLADIH (Pismo meseca in Pisma)

na 606 pisem meseca in še skoraj trikrat več pisem, ki so jih očetu uredniku pisali mladi, je do leta 2016 odgovoril oče urednik Franc Bole na straneh našega Ognjišča. V decembrski številki Ognjišča 2016 je zadnjič nagovoril bralce Ognjišča. Takole je zapisal, ko se je poslovil v svoji "legendarni" rubriki:

Odgovore na Pismo meseca in Pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.

Rubrika Pismo meseca je v Ognjišču že od prve številke leta 1965 (Pismo tega meseca) in nanje je do konca letnika 2016 odgovarjal oče urednik (Franc Bole), zdaj njegovo delo nadaljuje urednik Božo Rustja. Na Pisma je oče urednik začel v Ognjišču odgovarjati proti koncu leta 1968 (dotlej oče Mirko (Vinko Kobal) marca leta 1966 (Izmenični tok, od leta 1967 Pisma Ognjišču in od oktobrske številke letnika 1968 do danes samo Pisma). Odgovarjal je vse do leta 2011, ko so na pisma bralcev začeli odgovarjati tudi drugi zunanji sodelavci, strokovnjaki za določena področja: Tadej Strehovec, Vinko Škafar, Marjan Turnšek ...

Veliko so nam pomenila pisma, ki so jih pošiljali naši mladi bralci. Ta pisma so nam odkrivala njihovo podobo: kaj mislijo, kako se počutijo, kaj potrebujejo, kakšni so njihovi problemi, dvomi, težave. Brez pisem bi zelo težko ostali v živem stiku z mladimi. (Franc Bole)

Ko se je leta 1967 za kratka vprašanja (in odgovore) odprla nova rubrika Kratki odgovori, je tudi nanje odgovarjal oče urednik Franc Bole (v Ognjišču niso bili stalnica, ampak so se pojavili,ko je bil prostor). Zadnjič je bila rubrika Kratki odgovori v Ognjišču leta 2001, naslednje leto pa jo je nadomestila rubrika Kaj pomeni, v kateri je na kratka vprašanja odgovarjal Silvester Čuk. Od leta 2010 se imenuje Na kratko, dopolnjuje Pisma in zanjo še vedno skrbi Silvester Čuk.

Pisma bralcev so izšla tudi v knjigi (izbor prvih deset let izhajanja je izšel leta 1977 - Pisma uredniku, Ognjišče, Koper 1977). Urednik Franc Bole je tej knjigi na pot zapisal:

Pobuda, da bi pisma bralcev mladinskega verskega mesečnika Ognjišče in urednikove odgovore nanje izdali v knjigi, je prišla s strani duhovnikov. O tem predlogu smo začeli na uredništvu razmišljati ter tehtati razloge za in proti. Končno smo se odločili za izbor važnejših in naj pogostejših problemov, ki jih obravnavajo pisma od začetka izhajanja lista (1965) pa do leta 1974, torej eno desetletje. Prepričalo nas je dejstvo, da pisma v Ognjišču radi prebirate. Večina nima shranjenih Ognjišč, posebno ne iz prvih petih let izhajanja. Tisti, ki so v teh letih dorasli, niso imeli prilike seznaniti se s problemi, ki smo jih obravnavali in jih zanimajo. Predvsem pa je ta knjiga namenjena mladinskim veroučnim skupinam, ki večkrat ne vedo, kako bi se lotili obravnavanja problemov, značilnih za današnjo mladino v našem življenjskem prostoru. Konkretno podan problem v obliki pisma, problem, ki ga je doživljal nekdo v enakih ali podobnih razmerah, bo spodbudil debato, pogovor, poživil zanimanje, odprl nove poglede. V ta namen smo knjigi dodali obširno stvarno kazalo po geslih.

Urednik Franc Bole je zapisal tudi nekaj misli o tem, zakaj se je uredništvo že takoj na začetku odločilo, da bo objavljalo pisma bralcev in bo urednik nanje odgovarjal:

Zanimiv je že sam pojav, ki ga časopisi in revije že precej časa beležijo, značilen pa je postal prav v zadnjem desetletju. To je pojav pisem uredništvu ali uredniku. Skoraj ni revije ali časopisa, namenjenega širokemu krogu bralcev, ki bi ne imel te rubrike. Njej je posvečen večji ali manjši prostor, večja ali manjša pozornost. Tako je pri nas in tako je tudi v drugih deželah. Tudi Ognjišče je že brž od začetka izbralo ta način živega stika s svojimi bralci in obravnavanja njihovih perečih problemov. Namesto uvodnika smo postavili »pismo meseca«, pismom pa smo odmerili še več prostora na zadnjih straneh lista. Razlogi, ki so nas pri tem vodili, so bili predvsem pastoralni. Zavedamo se, da mladi »pridig« ali kakšnih načelnih člankov ne bi brali, ker se jim to zdi predolgočasno. Tako smo dobršen del verske tematike zaupali prav tej obliki, ki je življenjska, saj nastaja ob konkretnem srečanju mladih z njihovimi problemi; živahna, ker je problem, doživet na »lastni koži«, podan plastično in sveže; sodobna, ker je neposredni izraz tistega časa in okoliščin. Vsa pisma so avtentična, napisana od naših bralcev in shranjena v arhivu, zato so tudi dokument časa. Nekatera pisma so skrajšana in slovnično popravljena.

Ob pismih, zbranih v knjigi, je bolj občutiti nekatere pomanjkljivosti kot pa v samem časopisu. Pisma obravnavajo navadno več kot en sam problem. Avtor pisma pričakuje odgovor na vsa svoja vprašanja. Zaradi omejenega prostora in ker bi dolgi odgovori utrujali bralce, mora urednik na mnoga vprašanja odgovoriti »mimogrede«, da lahko posveti več prostora odgovoru na en problem. Zato so taki odgovori mnogokrat zelo nepopolni. To naj bralec knjige upošteva, zlasti če bo iskal odgovore po posameznih geslih in ne bo našel za vsa gesla izčrpnega odgovora, ki bi si ga želel.

Zahvaliti se moram vsem bralcem, ki so mi zaupali svoje težave v pismih in tako omogočili, da je ta knjiga sploh nastala. Oni so njeni pravi avtorji. Temu ali onemu se zdi čudno, da se nekdo tako zaupa človeku, ki ga najbrž sploh ne pozna, in stranem lista, ki ga bere nekaj sto tisoč bralcev. Danes ljudje čutijo probleme bolj kot so jih včasih in želijo tudi bolj izčrpnih odgovorov. Pisma so anonimna (tudi imena dopisovalcev so spremenjena), zato se čutijo vame pred javnostjo. Berejo pa tudi druge odgovore in tako jim urednik postane »poznana« oseba, prijatelj, če je duhovnik, še toliko bolj. Tudi za to prijateljstvo vam lahko rečem samo: Hvala! (Franc Bole)

Ob sedemdesetletnici ustanovitelja in glavnega urednika msgr. Franca Boleta je leta 2002 izšla tudi druga knjiga pisem: Pisma mladih uredniku. (od leta 1980 do 2001). Knjiga ima tudi vsebinsko kazalo.

ŠE ZANIMIVOST: Prav vsa originalna pisma od leta 1970 do danes (takrat so prihajala po klasični pošti, danes tudi v elektronski) hranimo v našem arhivu.

 

V GOSTE JE VABIL ZNANE OSEBNOSTI, JIH SPRAŠEVAL O NJIHOVIH POGLEDIH NA ŽIVLJENJE (Gost meseca)

Rubrika s prav tem imenom se je v Ognjišču začela šele leta 1987, v letnem kazalu pa so se pogovori z gostom meseca beležili že od leta 1978 (Ljudje in dogodki naših dni) in niso bili prav v vsaki številki. Že aprila leta 1971 pa je urednik Franc Bole pripravil prvi pravi intervju: s takratnim Prešernovim nagrajencem, slikarjem Stanetom Kregarjem. Istega leta je naredil še intervjuja s pisateljem Alojzom Rebulo in psihologom prof. Antonom Trstenjakom. Rubrika Gost meseca je med bralci Ognjišča zelo priljubljena. Franc Bole je o njej povedal, da je v njej želel predstaviti sodobnega človeka, ki je zanimiv za bralce, obenem pa je v krščanstvu našel navdih in moč, ki mu v življenju pomaga, da naredi nekaj lepega in dobrega. V nekdanji državi je bila za mnoge krščanske laike pa tudi kulturne in druge javne delavce redka priložnost, da so povedali kaj o sebi in svojih pogledih na življenje. Od leta 1998 jo ureja in pogovore pripravlja Božo Rustja, v zadnjem času tudi Matej Erjavec.

 

OBISKOVAL JE BOLNIKE, INVALIDE in STAREJŠE (Naši preizkušani bratje)
Ognjišče je že leta 1969 začelo z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Oče urednik je nekoč zapisal, da zato, ker je hotelo svoje mlade bralce vzgajati v duhu evangelija. »Najboljši način vzgoje so dejanja: narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potrebuje pomoč.« Tako se je v Ognjišču najprej rodila rubrika Poštni predal dobrote, kjer so objavljali dopise in naslove invalidov, da bi jim bralci pisali, jih obiskovali in jim pomagali. Romanje na Brezje je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji, pri katerem se je v 51. letih sodelovalo veliko mladih pomočnikov. Naslednji korak pa je bila rubrika Naši preizkušani bratje, ki se je rodila konec leta 1972, ko se je urednik Franc Bole odzval na pismo invalidke Stanke Glavan iz Žužemberka, jo obiskal in pogovor z njo objavil v januarski (božični) številki leta 1973. Stanka mu je pokazala, kako riše z nogo, bralcem je napisala tudi božično voščilo in jih prosila, naj se je spomnijo s kakšno pošto ali molitvijo. Ker je bil odziv bralcev zelo velik, se je oče urednik odločil, da bo s predstavitvami invalidov nadaljeval in rubrika je že marca dobila stalno mesto v Ognjišču in tudi današnje ime (Naši preizkušani bratje). Očetu uredniku so kasneje pri ‘iskanju’ invalidov veliko pomagali župniki in kaplani, ki so mu predlagali kakšnega zanimivega sogovornika. Na straneh te rubrike ni objavljal samo pogovorov z invalidi, med preizkušanimi brati in sestrami je poiskal tudi kakšnega stoletnika, invalida športnika, duhovnika, lurškega romarja … V štiriindvajsetih letih je zbral skoraj 300 pogovorov z invalidi, bolniki in ostarelimi. Sredi leta 1997 je to delo prepustil mlajšemu uredniku Božu Rustja.

 

POTOVAL JE ... OBISKOVAL MISIJONARJE, SLOVENCE PO SVETU, HODIL NA SREČANJA ČASNIKARJEV (Potopis)
Prve zametke potopisov najdemo v Ognjišču že v začetku sedemdesetih: v pismih naših misijonarjev, ki so popisovali svoje vtise in izkušnje iz daljnih dežel. Leta 1973 so misijonarji povabili urednika Franca Boleta, naj obišče Madagaskar. Tako je nastal prvi pravi potopis, ki ga je bilo kar za šest nadaljevanj. Čez sedem let gre urednik spet na pot: k našim misijonarjem na Slonokoščeno obalo in v Togo; leta 1986 je šel še dlje: v pravljično Indijo Koromandijo (srečanje katoliških časnikarjev), naslednje leto je bil s škofom Jenkom pri Slovencih v Argentini, leto zatem v ZDA …(na sliki pred Niagarskimi slapovi)

 

ZAČEL JE OBJAVLJATI INDIJANČKA (Indijanček)
Oče urednik Franc Bole se je v petdesetih letih minulega stoletja (in tisočletja), med bogoslovnim študijem, z avtoštopom ‘potepal’ po Franciji, ki je bila tedaj vzor v liturgični obnovi in je imela najbolj sodoben in prodoren verski tisk. Tam je nabral razne časopise, revije in zlasti mladinski verski tisk, računajoč, da mu bo to v pomoč pri bodočem pastoralnem delu na župniji.
Ko se je aprila leta 1965 v Postojni rodilo Ognjišče in je Franc Bole ustanovil uredništvo v Kopru, je med tistim ‘francoskim gradivom’ našel tudi veliko takega, kar mu je pomagalo pri ustvarjanju mladinskega verskega mesečnika. Dobrodošli sta bili tudi francoski mladinski reviji Formule 1 in Triolo, ki sta leta 1968 začeli objavljati tudi strip Plumoo (Indijanček). Francosko ime naslovnega junaka izhaja iz besede ‘plume’ (fr. pero), kajti njegov razpoznavni znak sta dve okrašeni peresi, zataknjeni v laseh. Omenjeni reviji sta prihajali tudi na uredništvo v Koper in oče urednik se je s francoskimi prijatelji dogovoril, da sme Indijančka objavljati v Ognjišču.
Prvi Indijanček je bil v Ognjišču objavljen julija leta 1970 in odtlej smo njegove vragolije redno spremljali vsak mesec. Ob prvih objavah oče urednik Franc Bole Indijančka ni omenjal kot kakšno posebno ‘novost’, očitno takrat še ni slutil, kako zelo se bo priljubil bralcem. Kmalu pa je spoznal, kako pomembno vlogo ima Indijanček za prepoznavnost Ognjišča, zato je vsa leta iz svojega ‘indijanskega’ arhiva skrbno izbiral najbolj posrečene in iskrive prigode. Indijanček je imel svoj ‘šotor’ proti koncu revije, kjer je običajno prostor za humor. Ko smo v devetdesetih letih vsebino Ognjišča nekoliko ‘premešali’ in se je selil tudi Indijanček, so bralci takoj klicali, da Indijančka ne najdejo in naj ga vrnemo na njegovo staro mesto.
Doslej (februar 2020) je bilo objavljanih 530 različnih prigod našega Indijančka. Arhiv očeta urednika se je v teh, skoraj petdesetih letih objavljanja, počasi izčrpal in če hočemo, da še naprej ostane Indijanček prepoznavni znak našega Ognjišča, moramo kakšnega iz tistih prvih časov (ko je bil tisk slabši) ponoviti. Za največje ‘indijanske’ navdušence pa smo pripravili ‘strip’ Indijanček z izborom stotih objavljenih.

 

njegovo razmišljanje o urejenju revije Ognjišče:

Odzivi bralcev nam veliko pomenijo, predvsem to, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.
V tisti težkih časih, ko smo imeli toliko nasprotnikov, smo se veselili velikega števila bralcev, ki je doseglo za našo majhno Slovenijo nepojmljivih 103.000 izvodov. Drugi slovenski časopisi so nam to zavidali. Po osamosvojitvi Slovenije so mnoge ovire odpadle, nastalo pa je veliko novih časopisov različne usmerjenosti. Če sedaj tiskamo 40.000 izvodov mesečno, je za nas to še vedno velik uspeh, na katerega smo ponosni. Saj je to obenem verski časopis z največjo naklado, kot tudi med vsemi mesečniki v Sloveniji.
Mi starejši, ki smo bili ob nastanku in pri razvoju Ognjišča in Radia Ognjišče zraven, imamo na svojih ramenih kar precej desetletij. Hvala Bogu, da nam je dal sodelavce, ki prevzemajo težo dneva, zato odlagamo delo na mlajša ramena. (leta 2016)

 

ob petdesetletnici je zapisal:

S to številko obhajamo 50- letnico izhajanja našega Ognjišča. Ko smo začeli med toliki težavami in nasprotovanji političnih krogov (nobena tiskarna ni hotele sprejeti tiskanja Ognjišča), si ne bi mogli predstavljati, da bomo doživeli petdesetletnico takrat tako skromnega in na ciklostil razmnoženega Ognjišča (1.300 izvodov). Zdaj ga tiskamo v 43.000 izvodih. (...)
Na uredništvu se veselimo te ‘zlate’ številke Ognjišča. Če pogledamo na ‘števec’, je zapisana številka 587. Ko smo pred leti prešteli vse številke Ognjišča, brez dvojnih številk, ki smo jih tudi nekaj časa izdajali med počitnicami, smo prišli do te številke, ki se vsak mesec poveča za eno številko. Ko gledam na knjižni polici v svoji pisarni vezana Ognjišča za vsa leta izhajanja, je to kar dolga vrsta. Če vzamem v roke posamezne letnike, vidim, kako so različni, od najbolj ‘ubogih’ na začetku, do najbolj ‘bogatih’ letošnjega jubilejnega leta. Vendar se mi zdi, da so bila tista, tiskana na ‘slabem’ papirju in dvobarvna, bolj ‘bogata’, ker so jih bralci, predvsem mladi, komaj čakali, da jih dobijo v roke in so se kregali, kdo bo prvi prišel na vrsto. Želeli bi si tudi danes takih bralcev. Zlatih bralcev za ‘zlato Ognjišče’.

 

spomin:

»Kaj bi dejal, če bi ti ob nastajanju Farnega Ognjišča rekel, da ti bo neki Božo Rustja prišel povedat, da se pripravi, ker bo televizija Slovenja prišla snemat prispevek o petdesetletnici Ognjišča?« sem vprašal ustanovitelja Franca Boleta, ko sem ga prišel obvestit o televizijskem snemanju. »Da je nor,« je bil kratek odgovor dolgoletnega urednika. Da, v petdesetih letih se je veliko spremenilo. Ognjišče je šlo tudi skozi preizkušnje in težke trenutke, a je obstalo, ker si prizadeva, da bi oznanjalo evangeljski nauk in zaradi zvestobe vas, dragi bralci in naročniki. Obstalo je času zatiranja in preganjanja. Lahko pa se zamislimo: Bo obstalo v času svobode? Bo, če ga bomo z enako odločnostjo in zavzetostjo brali in naročali, širili med ljudi in se ob njem navdihovali! (Božo Rustja)

pripravil Marko Čuk

Kategorija: Iz zgodovine

priloga

Leto 1965 in rojstvo Ognjišča

gosta meseca

Bojan Ravbar in Silvester Čuk

tema meseca

Jezus nam deli darila

 

Preberite več: Maj 2025

Kategorija: Kazalo

Sem že starejša mati devetletnega duševno prizadetega otroka. Gotovo razumete, da smo starši prizadetih otrok zelo obteženi, saj so naši napori vzgajati takega otroka zelo težki. Vedno nas spremlja misel, oziroma skrb, kaj bo z otrokom, ko bomo obnemogli. Res da je danes tudi za take ljudi že veliko narejenega, a smo mi starši prvi in naše ljubezni ne more nihče nadomestiti.
Moj sin je star devet let. Kolikor sem pravilno poučena o prizadetosti, je srednje duševno prizadet. Kot verno mater me muči vprašanje vere, oziroma prejema zakramentov. Bil je krščen, pozneje z osmimi meseci je začel dobivati epileptične napade, ki jih kljub vsej zdravniški pomoči ni mogoče ustaviti. Že kmalu nato so se pokazali znaki duševne prizadetosti. Obiskuje oddelek za delovno usposabljanje. Zna nekaj delati, naučil se je precej pesmic.
O veri, o Bogu pa sem mu učiteljica jaz. Naučil se je nekaj molitvic. Imam pa občutek, da o veri nič ne pojmuje. Ker ni miren in tih, pa še napade ima tako pogoste, ki jih ne spremljajo nobeni predhodni znaki, zato ga tudi v cerkev ne jemljem. Pri njegovi starosti bi že moral prejeti prvo sveto obhajilo. Prosim, povejte mi, kako in koliko mora biti za to pripravljen. Spovedati se ne bo nikoli znal. To sem že večkrat razmišljala in se tolažila z Jezusovimi besedami: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo.« Če Bog nekomu ne da talenta, ga tudi ne bo od njega zahteval.
Sedaj pa je v našo župnijo prišel duhovnik, ki pravi, da bi otrok lahko prejel sv. obhajilo. Jaz sem rekla, da bi raje še malo počakala. Ne vem, če imam prav? Naj otroka dam k sv. obhajilu brez spovedi in brez da bi mu mogla dopovedati, da prejema Boga? Otroku želim narediti dobro tako v telesnem, še bolj pa v duhovnem življenju. Vse svoje zdrave otroke sem vzgajala v veri. Hodili so k maši in verouku. Sedaj so že odrasli. Kako pa naj ravnam s tem? Vse se počasi obrača, tudi vprašanje vere, a meni je še vedno ostalo iz otroških let, da je prejem zakramenta, zlasti sv. obhajila, nekaj zelo svetega, ki ga nikakor ne smemo nevredno prejeti. Koliko vredno prejme ta zakrament duševno prizadet človek? Kaj naj naredim, da bo prav zanj pa tudi, da pred ljudmi ne jemljemo obhajilu njegove svetosti.
Gotovo nisem edina, ki bi si želela odgovora na vprašanje vere pri duševno prizadetih.
Zmotilo me je tudi, da je znanki, ki ima tudi prizadetega otroka, njen župnik dejal, da prizadet otrok ne more prejemati obhajila, čeprav je ta bila odločna in mu je dejala, da je videla škofe, ki obhajajo take osebe, in menda tudi papež.
Hvaležna sem vam za Ognjišče in za pisanje v njem pa tudi, da obiskujete in pišete o invalidih.
mama Krista

Spoštovana mama Krista, najprej vam čestitam, da tako skrbite za svojega otroka, ki je drugačen od večine. Čutim, koliko topline in nežnosti sije iz vašega pripovedovanja o sinu. Prav nič ne dvomim, da ga vi najbolj v globino poznate, zato tudi najgloblje čutite, kaj res doživlja, česa je sposoben in česa ne. Iz lastne izkušnje sodelovanja pri Veri in luči sem prepričan, da takšni otroci sicer ne dojemajo vsega z razumom kot drugi, a imajo marsikdaj veliko bolj razvite druge sposobnosti doživljanja in tudi izražanja. Sicer ne bi bili občasno sposobni tolike prisrčnosti in topline ter zlasti neposrednosti. Podobno kakor slep človek morda mnogo bolj razvije tip kot mi, ki vidimo. Ko sem maševal s skupino Vere in luči, sem večkrat prišel na misel, da so ti otroci ali že tudi odrasli morda kdaj na ‘svoj’ način globlje doživeli Kristusovo navzočnost kot jaz.
Omenil sem gibanje Vera in luč – združuje družine s člani, ki imajo motnje v telesnem in duševnem razvoju – in bi vam zelo svetoval, da se pridružite najbližji skupini (župnik vam bo gotovo z lahkoto pomagal ugotoviti, kje se srečuje). V njej več sodelavcev pripravi program za otroke in za starše. Tako se lahko tudi takšni otroci na njim primeren način srečujejo z verskim dogajanjem, se udeležijo njim primerno pripravljene svete maše in se po zmožnosti pripravijo tudi na druge zakramente. Če se ne morete ali ne želite pridružiti takšni skupini, pa si preko njih lahko pridobite primerno gradivo, da boste sami lažje uvajali svojega sina tudi v verske vsebine na njemu še dojemljiv način.
Konkretno glede prejemanja svetega obhajila, se mi zdi pomembno, da zaupate svojemu župniku, ki ga Cerkev pošilja k vam prav zato, da bi skupaj z vami ugotovil, ali je za vašega sina primerno, da prejema sveto obhajilo. Brez osebnega srečanja in izkušnje je težko reči ‘da’ ali ‘ne’. Zato le stopite k župniku, mu še enkrat zaupajte svoje želje in tudi bojazni ter se v pogovoru skupaj odločita.
Glede na vaš opis sinovega stanja, ko pravite, da hodi na oddelek za delovno usposabljanje, da se je celo naučil nekaj pesmic in molitvic, morda še kaj drugega, bi si upal, takole na daljavo, vsaj na tiho razmišljati, da bi vašega otroka le bilo mogoče pripraviti na prvo sveto obhajilo. Ker iz vašega zapisa zaznavam, da imate zelo spoštljiv odnos do Svetega Rešnjega Telesa, razumem tudi vašo skrb, da se s tem ne bi pregrešili proti svetosti tega zakramenta. Zaradi zaostalosti v razvoju vaš sin tudi grešiti ne more v vsej ‘polnosti’, saj je za greh potrebna svobodna odločitev in torej zavestno hoteti nekaj slabega. Kolikor je ta sposobnost pri njem zmanjšana, toliko je tudi zmanjšana njegova krivda pri slabih dejanjih. Če menite, da se zaradi svoje prizadetosti na noben način ne more spovedati, se verjetno tudi ne more zavestno odločati za greh. Tudi glede zakramenta svete spovedi prepustite odločitev župniku, ki bo presodil, koliko se je sposoben spovedati ali ne. V takšnem primeru spoved ni nujni pogoj za prejem svetega obhajila, saj kdaj tudi sicer zdravi ljudje se zaradi trenutnega bolezenskega stanja (npr. kapi) niso sposobni spovedati, lahko pa prejmejo sveto obhajilo.
Upam, da sem vsaj delno odgovoril na vašo dilemo. Povsem jasnega odgovora pa vam ne morem dati brez osebnega srečanja z vami in sinom. Naj vas in sina spremlja obilje Božjega blagoslova tudi v bodoče!
Marjan Turnšek, Ognjišče (2017) 4, str. 46

Kategorija: Pisma

Sem mlad moški. Nimam dekleta. oziroma žene, sem samski. Moja težava je samozadovoljevanje. Krščanska vera pravi, da je to greh. Da s tem početjem žalimo Boga. Po drugi strani pa mi je zdravnik sporočil, da je masturbiranje nekaj normalnega, življenjskega, naravnega in, da ni dobro za zdravje, če tega ne počnemo. Boga imam rad (vsaj upam tako) in ga ne želim žaliti. Po drugi strani se ga bojim. Zdravje mi je pomembno, včasih celo enako močno kot Bog. Nekajkrat sem že imel večmesečni post s samozadovoljevanjem (največkrat prav v času od pepelnice do velike noči). Vedno se tudi spovem tega greha. Po samozadovoljevanju čutim hudo krivdo, imam slabo vest in me je strah Božje kazni. Velikokrat me samozadovoljevanje pripelje čez čas tudi do gledanja pornografije. Po drugi strani pa me je strah, da škodujem svojemu zdravju, telesu, ker ne masturbiram. V resni zvezi še nisem bil. Na spletu sem že prebral zgodbe razočaranih ljudi, ki so zalotili svoje partnerje pri masturbaciji. Torej obstaja velika verjetnost, da človek to prenese tudi v resno zvezo ali celo v zakon. Kaj mi svetujete? Prepričan sem, da nisem edini samski moški, ki se sooča s to dilemo.
Alen

Naj vam najprej čestitam za pogum, da ste to pismo tako iskreno napisali. Ob tem ste, kot ste na koncu sami zapisali, ubesedili težavo, ki je skupna velikemu odstotku človeške družbe, pri čemer sicer prevladuje moški del, a tudi ženski ne zaostaja prav veliko. To razbiramo iz raziskav, ki merijo tako navado samozadovoljevanja kot tudi uporabo pornografije.
Skratka, imate prav: še zdaleč niste edini s to dilemo, je pa s samozadovoljevanjem še vedno povezan tabu, kar je dobro in slabo. Dobro je zato, ker je za določene stvari bolje, da ostanejo v intimi vsakega človeka pred Bogom. Ne zato, da bi kaj skrivali, ampak zato, da se zavedamo, da so nekatere stvari pač svete, ampak o tem kasneje. Slabo pa seveda je zato, ker potem težko najdemo primernega sogovornika: spovedniki zadevo najraje preskočijo (tako smo bili tudi naučeni v zadnjih desetletjih), večini ljudi je nerodno, strokovnjaki pa razlagajo, kot ste sami opazili, da gre pri tem za zdravju koristno prakso.
Ker se bi tudi sam uvrstil v starostno kategorijo, s katero ste opisali sebe, se dobro spomnim, kako smo že v osnovni šoli (nekje v petem razredu), od nekega aktivista izvedeli, da se je treba samozadovoljevati, ker je to dobro za telo: redna spolna aktivnost naj bi pri moških preprečevala težave s prostato na starost, povečevalo naj bi raven endorfina v krvi in nasploh izboljševalo imunski sistem. To so informacije, ki jih nisem šel nikoli preverjat, a so nam bile ‘servirane’ od mladih let, in to skupaj s pogledom na “spolnost kot šport”, “pornografijo kot zabavo”, “telesom kot predmetom” in “zdravjem kot svetinjo”.
Vse to je do neke mere celo res (razen tisto o pornografiji), nikakor pa ni to vse. Če se znajdemo sredi družbe, ki ‘trobi’ te vrednote, pa jih hitro tudi sami prevzamemo, in potem imamo težave. Iz tistega, kar lahko razberem iz vašega pisma, ter glede na to, da so to splošne težave današnjega sveta, si mislim, da lahko širši pogled na spolnost predlagam tudi vam.
Spolnost je namreč izjemno kompleksno področje, kar bi nas moralo opozoriti, da tudi samozadovoljevanje ni tako nedolžno, kot si marsikdo misli. Ko se poklicno srečujem s tem vprašanjem, poskušam vsakemu posebej dopovedati, da odnos do samozadovoljevanja pove zelo veliko o vsakem izmed nas. Ne gre namreč le za “skrb za zdravje”, za neko “ločeno dejanje, ki nima nobenega pomena”, na drugi strani pa tudi ne gre za “v nebo vpijoč greh, ki kliče po Božjem maščevanju”. Potreba po samozadovoljevanju se namreč poveča, ko se v življenju nekoga poveča stres, pa tudi ko pride do trenutkov brezdelja. Poveča se ob neurejenih odnosih, ob ekscesni uporabi pornografije in podobno. Skratka, do samozadovoljevanja se radi obnašamo kot do neke “sprostitve” ali celo “skrbi za zdravje”, v resnici pa se tam pokaže precej več, kot smo pripravljeni videti.
Pokaže se lahko nezadovoljstvo z odnosi v življenju, prevelika osredotočenost na zdravje, prevelik delež stresa ali brezdelja v življenju, vpliv skrbi, nezadovoljstvo s samim seboj … marsikaj je tam zraven, kar je seveda logično, če pomislimo, da je spolnost najbolj intimen in bistven del človeka. Kar se dogaja v spolnosti, ima zato pomembne posledice, kar velja tudi za naše odnose. Tudi sam, na primer, poznam pare, ki so bili na dobri poti skupnega življenja, pa se je izkazalo, da se eden/ena izmed njiju stalno zateka k pornografiji in samozadovoljevanju, drugi pa je to razumel/a kot prevaro in se počutil/a izdanega/o. Na samozadovoljevanje lahko torej gledamo kot na trenutek užitka, ki je dober za naše zdravje; če pa pogledamo ’pod pokrov“, morda najdemo veliko več, kot bi pričakovali.
V tem pismu ni prostora za kakšno daljšo razlago, lahko pa vam na srce vseeno položim teologijo telesa svetega Janeza Pavla II., kjer je vse to na daljše razloženo, predvsem pa lahko ob boljšem razumevanju človeške spolnosti (ki je po teologiji telesa pot k svetosti) pridete do boljšega razumevanja, zakaj samozadovoljevanje enostavno ni ‘tisto pravo’.
Ob tem naj še opozorim, da naj se to pisanje ne razume kot moraliziranje: tako kot se ni dobro osredotočiti le na zdravje, ni dobro niti poudarjanje pomembnosti samozadovoljevanja na duhovnem področju. V Svetem pismu, denimo, praktično ni besedil, ki bi ga omenjala. Epizoda o Onanu (Prg 38) – od tod izraz “onaniranje” – je bila dolgo napačno interpretirana, osredotočenost katoliške moralne teologije na spolnost pa je včasih mejila že na obsedenost.
Zato resnično polagam na srce, da se o zadevah bolje poučite: boljše razumevanje katoliškega pogleda na spolnost vam bo pomagalo, da boste bolj trezno pogledali na temo samozadovoljevanja. Ne samo z vidika zdravja in tudi ne z vidika “greha, ki nase kliče Božje maščevanje”. Cerkev nas namreč ne uči tega, temveč, da gre pri samozadovoljevanju za prakso, ki nasprotuje kreposti čistosti. Vendar ta informacija nikomur nič ne pomeni, če človek ne razume, kaj je pravzaprav narobe, kaj pomeni “čistost”, kakšne so posledice in kakšni so razumski argumenti. Brez razumevanja le-teh ter razumevanja, kakšen vpliv ima lahko samozadovoljevanje na naše odnose, so opozorila Cerkve zaman, strah pred Božjo kaznijo pa povzroča frustracijo namesto ljubezni do Boga.
Na kratko pa vseeno odprem še temo pornografije, čemur naj bi se spovedniki tudi izogibali; pogovora o tem pa ni ne v družinah, ne kje drugje. Osebno menim, da je treba temo pornografije in samozadovoljevanje ločiti, čeprav sta v praksi tesno povezana. Tu imamo opravka z različnimi stvarmi: zatekanje k samozadovoljevanju opozarja na lastno situacijo (težave) vsakega od nas, pornografijo pa je treba obravnavati ločeno, ker gre za industrijo človeških teles, h kateri prispevamo z vsakim klikom. Gre za sipanje soli na eno največjih rakran današnjega sveta, ki izvrstno izkorišča naš šibek pogled na spolnost, ga še dodatno pokvari in v nas zelo načne trud za krepost čistosti. Skratka, ob tem, ko vam priporočam, da se podate na pot razumevanja krščanske spolnosti, vam toplo priporočam, da se odločite za popolno izogibanje pornografiji, ker bo pot lažja in hitrejša.
Na tej poti naj vam pomaga pogovor z nekom, ki krščanski pogled na spolnost nekoliko bolje pozna, iskren pogovor namreč premika gore. Ter seveda molitveno življenje, ki naj vključuje prošnjo za Božjo pomoč pri rasti v kreposti čistosti in predvsem prošnjo za vašo bodočo ženo. Lahko začnete z eno O Gospa moja na dan, to je že premik v pravo smer.
Vse to lahko pomaga pri počasnem razumevanju tega, kar Bog od nas pričakuje in vedno bližjemu približevanju krščanski svetosti. Vmes seveda pademo, pa se poberemo in gremo naprej, in ob tem ni dobro, da vzdržujemo podobo Boga, ki komaj čaka, da nas udari s kaznijo. Bog ve, to sem prepričan, da smo ljudje pač počasni za razumevanje Njegove volje, kar pa še ne pomeni, da smo nesposobni. Korak v pravo smer in stalen trud na tem področju nas lahko počasi, a zanesljivo privedeta do večje ljubezni do Boga, ki rad pomaga vsakemu, ki se k njemu zateče.

KAVČIČ, Gabriel. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 36-37.

Kategorija: Pisma

»Bernardka nas ni varala« – Zgodovinska raziskava resnice o Lurdu.

»Temelj naše vere so prikazovanja Vstalega apostolom, kakor nam jih posredujejo dobri poročevalci, ki jim pravimo evangelisti. Druga prikazovanja so pomoč, zastonjski dar. Lahko jih sprejmemo ali ne. Marija opravlja svoj poklic mame. Na križu je bil Jezus jasen: "Sin, glej, tvoja mati, mati, glej, tvoj sin." Izročil nas je njej in ona nas ne zapusti.« Tako pravi znani italijanski mislec Vittorio Messori v svoji novi knjigi Bernardka nas ni varala, ki je sad dolgoletnega študija o Lurdu, najbolj obiskani božji poti katoliškega sveta. »Od 11. februarja do 16. julija 1858 se je Marija osemnajstkrat prikazala štirinajstletni deklici, ki je duhovnikom posredovala njeno naročilo, naj tam zidajo kapelo. Zaradi tega je prestala veliko hudega: imeli so jo za noro, lažnivko, jo strogo nadzorovali. Ona pa se ni dala zbegati, z mirnim srcem je prisegala, da je govorila resnico, samo resnico.« Škof Bertrand Laurence, pastir škofije Tarbes, v katero spada Lurd, je 18. januarja 1862 v uradnem odloku zapisal: »Sodimo, da se je Brezmadežna Devica Marija 11. februarja 1858 resnično prikazala Bernardki Soubirous in potem še sedemnajstkrat v votlini blizu Lurda. Po strogi in natančni preiskavi, ki jo je v skoraj štirih letih opravila komisija, ki smo jo ustanovili, izjavljamo, da imajo ta prikazanja vse značilnosti resnice in verniki imajo utemeljene razloge, da jih sprejmejo kot zanesljive.«

Vittorio Messori je zaslovel po vsem svetu s svojima dvema knjigama Poročilo o verskem stanju (1984) in Prestopiti prag upanja (1994). Prva prinaša njegove pogovore s kardinalom Josephom Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI., ki je bil takrat prefekt Kongregacije za verski nauk, v drugi pa so njegovi pogovori s papežem bl. Janezom Pavlom II. ob petnajsti obletnici njegove papeške službe. Prvotno je bilo mišljeno, da bi se Messori pogovarjal s papežem pred televizijskimi kamerami in Messori je papežu poslal 35 vprašanj. Televizijskega snemanja ni bilo, papež pa je Messoriju sporočil, da bi bilo škoda, če na njegova tehtna vprašanja ne bi odgovoril in nekega dne se je v njegovem domu ob Gardskem jezeru oglasil Joaquin Navarro-Walls, direktor tiskovnega urada pri Svetem sedežu. »Iz aktovke je vzel veliko belo ovojnico. V njej je bilo napovedano besedilo, ki ga je papež sam napisal.« Po odposlancu mu je sporočil: »Naredite, kot se vam zdi prav.« Tako je nastala knjiga, ki je bila brž prevedena v vse svetovne jezike, tudi v slovenščino (v slovenskem prevodu imamo tudi pogovore s kardinalom Ratzingerjem).

Vittorio Messori je bil 'povabljen' na te strani Ognjišča novembra 2006, zato ga bomo tukaj predstavili čisto na kratko. Rodil se je 16. aprila 1941 v mestecu Sassuolo pri Modeni v proticerkveni družini. Vse šole, od osnovne do univerze, ki jo je končal leta 1965 z doktoratom, je opravil v Torinu, kamor se je družina preselila po drugi svetovni vojni. Med študijem za doktorat je ob branju Pascalovih Misli doživel 'razvidnost srca'. Francoski mislec mu je 'potisnil v roke evangelij'. Postal je goreč katoličan in svojo vero izpoveduje z življenjem in s peresom kot sodelavec raznih katoliških revij in avtor knjig, ki so po pravilu uspešnice. Sad poglobljenega branja Svetega pisma je bila njegova prva knjiga Kdo je Jezus (1976).

Njegova nova knjiga Bernardka nas ni varala (2012) je, kot rečeno, posvečena 'skrivnost' Lurda. V pogovoru za italijanski katoliški tednik Famiglia cristiana je dejal: »Ni, ali ni samo knjiga o Mariji. Je knjiga o veri v evangelij. V Lurdu nam je bil dan velik dar: dal nam je na razpolago previdnostno oporo, trden ročaj, na katerega se opremo, ko je vera v krizi. Marija ni nekaj 'na izbiro', nekaj za pobožne ženice. Vodi k Sinu. Od tam, kjer Božjo Mater pozabljajo ali se iz nje norčujejo, Jezus odide.« Na vprašanje, čemu danes raziskovati lurška dejstva, je odvrnil: »Zato, ker so v tem zgodovinskem trenutku mnoge naše cerkve skoraj prazne, se ob tisti votlini vrsti, moli, joka in se spreobrača pet do šest milijonov romarjev letno. So mar vsi žrtve strašne prevare?« Po tridesetletnem skrbnem raziskovanju je prišel do zaključka, da je to, kar se je dogajalo v Lurdu od 11. februarja do 16. julija 1858, resnično. »Ni slučajno, da se prikazovanja, ki jih je Cerkev potrdila, dogajajo v določenih zgodovinskih trenutkih, ko preti nevarnost veri in Cerkvi. Lurd 1858 je prišel po širjenju teorij Charlesa Darwina, Karla Marxa, Renana; Fatima 1917 pred oktobrsko revolucijo in nastopom komunizma, Banneux 1933, ko je prišel na oblast Adolf Hitler ... Obstaja neke vrste marijanski koledar, ki spremlja zgodovino. In vodi h Kristusu.«

Po Messoriju nič ni bolj 'katoliško' kot je Lurd: ko se Gospa prikazuje Bernardki, ima v rokah rožni venec, ki je 'ikona' katoliške pobožnosti; potrdi dogmo o brezmadežnem spočetju, ki jo je štiri leta poprej slovesno razglasil papež Pij IX. Datum prvega Marijinega prikazanja, 11. februar, je prišel v bogoslužni koledar vesoljne Cerkve kot Lurška Mati Božja. Lurd je pri srcu vsem papežem: papež Janez Pavel II. ga je izbral za cilj svojega zadnjega apostolskega potovanja v tujino 15. avgusta 2004, ko je molil pred lurško votlino kot bolnik med bolniki; papež Benedikt XVI. pa se je ustavil tam kot romar od 13. do 15. septembra 2008, ob 150-letnici Marijinih prikazovanj. Čudežna telesna ozdravljenja so 'pečat' za resničnost. Vsem se v Lurdu ponuja možnost ozdravljenja duha – odkritje ali ponovno odkritje vere.

(pričevanje 02_2013

Kategorija: Pričevanje

ZA ZIMO PRIDE POMLAD
Moja mama je v starosti vedno težko čakala pomlad. Pozimi je pogosto dejala: “Samo, da že enkrat mine ta zima!”
Zima prinaša dolge noči, mraz, pomanjkanje svetlobe, ljudi zapira v domove. V duše mnogih bolnih in ostarelih ljudi legajo hladne sence otožnosti, osamljenosti in slutnje minevanja. Vsa narava počiva in čaka, da pomladno sonce znova prikliče življenje iz mrzle zemlje.
Pomladni čas povezujemo z začetkom nečesa novega, svežega, z rojevanjem in rastjo, z mladostjo, pa tudi s toploto pri srcu, z romantično ljubeznijo, z lepimi spomini na mlada leta.
Mama je vedno pozorno in z veseljem spremljala že opazno daljšanje dneva v januarju: “Glej, dan se že daljša!” Razveselila se je sonca, ki je topil sneg: “Ja, sonce že kaže svojo moč. Ne bo več hudega mraza …”
Vsaki zimi zanesljivo sledi pomlad. Pomlad ogreje zemljo, ogreje naše premrle in otrple ude, naša srca. Več svetlobe in sonca prihaja v naše domove. Sonce in toplota privabita vse več ljudi na plan.
Veliki ameriški pisatelj Ernest Hemingway, znan tudi po teminah svoje duše, je bil prepričan, da pomlad vedno prinese občutek sreče, človek pa ima takrat edini problem, kje biti najsrečnejši.

POMLAJEVANJE

Pomlad pomeni pomlajevanje. Pomlajevanje narave, stvarstva, no­vo rast. A ljudje z nastopom sleherne pomladi štejemo eno pomlad več (“Štela je sedemnajst pomladi,” smo nekoč bolj pesniško označevali leta), s tem pa z leti nismo vedno zadovoljni.
Kako pa je s pomlajevanjem pri ljudeh? Včasih za koga rečemo: “Ta se je pa povsem pomladil!” Običajno to opazimo, kadar nekdo doživi prijetno spremembo, ki v njegovo življenje vnese takšno zadovoljstvo in svežino, da se to odrazi v njegovem videzu in delovanju. Takšna sprememba je lahko za nekoga upokojitev, za drugega rojstvo vnukov, spet za nekoga kakšen nov življenjski izziv, novo poslanstvo ali za koga tudi zmaga v boju z boleznijo. Takšne pomladitve je vsakdo vesel.
Dandanes mnogi ljudje v razvitem (in presitem) svetu hrepenijo po ohranjanju in obnavljanju mladostnega in privlačnega videza tudi v starosti. Industrija in tržišče, a tudi medicina, hvaležno strežejo njihovim željam ter ponujajo najrazličnejše preparate, pripomočke in postopke za ‘pomlajevanje’. A v boju med pomlajevanjem in staranjem po naravni zakonitosti življenja vselej zmaga starost. Ta pa je lahko lepa, predvsem zaradi naravnosti in pristnosti. Koliko lepote lahko opazimo na obrazu, v katerega je dolgo življenje vtisnilo svoje zrele sledi, koliko lepega v očeh, ki razodevajo modrost, iskrivost in notranji mir poznih let! Spominjam se simpatične starejše gospe, ki je nekoč v razpravi po mojem predavanju o psihologiji staranja hudomušno, a z malo grenkobe, pripomnila, da bi morale revije in televizija kdaj delati tudi reklamo za zgubane obraze in osivele lase.

PREBUJENJE
Ni treba, da pomlad povezujemo s pomlajevanjem ali razcvetanjem pri ljudeh. Pri slehernem človeku, tudi starejšem, pa odhod zime lahko pomeni spodbudo za prebujenje, oživljanje, odpiranje in delovanje.Pri ljudeh v poznih letih življenja pogosto opazimo, da se veselijo tega, da so dočakali “še eno pomlad”. Težko bi se spomnil, ali sem kdaj koga slišal reči, da je srečen, ker je dočakal še eno jesen ali še eno zimo …
Dočakati novo pomlad! Pomlad, kot čas, ki pobuja upanje, ki je odprt v življenje, v pričakovanje nečesa novega. Morda (ali pa zagotovo) tudi kot čas, ki je s praznikom Velike noči odprt in zazrt v večno lepoto …
Mamo je tudi v starosti pomlad vedno zvabila na vrt, ki ga je pridno obdelovala, dokler so ji to dopuščale moči. Spomladi je kar oživela. Vrtovi, njive, travniki, polja in gozdovi leto za letom čakajo pomladno prebujenje v zemlji in prebujenje pridnih rok, ki poskrbijo za novo rast.
Človek, vse življenje vajen dela, tudi v pozni starosti težko opušča opravila, ki jih je imel od nekdaj rad in jih je štel za svoje naloge. Spominjam se znanke, ki je svojo osemdesetletno mater nekaj zaporednih pomladi poskušala prepričati, naj ji prepusti v obdelavo svoj del vrta ob skupnem domu, češ da je to zanjo preveč, da je v življenju dovolj garala in zdaj lahko varčuje s svojimi močmi. Ostarela mati pa se je temu upirala, saj ji je delo na vrtu veliko pomenilo. Opravljala ga je z ljubeznijo, in hvaležna je bila, da je še zmogla skrbeti za nekaj svojih gredic. Sam sem bil močno na njeni strani.

DELO, A NE SAMO DELO
Spomladi je čas za številna zunanja opravila, ki morajo po navadi počakati, da mineta zima in mraz. Marsikdo od starejših ljudi se jih veseli in komaj čaka, da bo lahko spet poprijel za žago, škarje, kladivo, čopič, lopato, grablje. Ob delu bo čutil svojo še ohranjeno vitalnost in moč. Veselil se bo stvaritev svojih rok.
A mnogi starejši ljudje, žal, zahteve in dolžnosti, ki jih čakajo spomladi, pričakujejo z zaskrbljenostjo, strahom in črnogledostjo. Morda se je njihovo življenje zaradi bolezni, izgube v družini, oslabelosti ali drugih vzrokov tako spremenilo, da bremen sami ne bodo zmogli. Takšni ljudje bodo potrebovali razbremenitev, pomoč in oporo svojih bližnjih ali drugih ljudi. Zanje pa bo koristno, če bodo sprejeli toliko nalog in opravil, kot jih bodo še zmogli opraviti. Tako bodo ohranili zadovoljstvo in občutek lastne vrednosti.
Nekatere, sicer še dovolj zdrave in krepke ljudi, lahko pomladno prebujanje, pisanost življenja, vrvež in pospešena aktivnost, ki jih opažajo v svoji okolici, zavrejo v njihovi dejavnosti in nagnejo k otožnosti. Kot da bi se v globini njihove duše oglašala negotovost in dvom, ali bodo lahko sledili tempu pomladnega dogajanja ter, ali se bodo lahko veselili vsega lepega in cvetočega skupaj z drugimi ljudmi. Takšno doživljanje nekoliko spominja na temačno razpoloženje in tesnobnost nekaterih ljudi pred Božičnimi in novoletnimi prazniki, ko doživljajo, kot da sta sreča in radost “predpisana, zapovedana” in hkrati dosegljiva vsem, le njim ne.
Človeku, ki ga turobni občutki omajejo v njegovi volji in pripravljenosti za delovanje, lahko pomaga, če neprijetno počutje vdano sprejme, se ne opazuje in ne razglablja preveč, ter se po malem in po vrsti loteva tega, kar je zanj pomembno in kar ima rad. Ob tem, ko bo svojo pozornost usmerjal na to, kar zmore (tudi, če je to, vzemimo, “samo”prehojena razdalja na sprehodu), se bo postopoma vračalo tudi njegovo zadovoljstvo. S svojim nelagodjem in stisko pa se bo gotovo laže spoprijemal, če bo imel ob sebi osebo, ki se ji bo lahko zaupal in ki ga bo razumela.
Pomlad vabi tudi k druženju in povezovanju med ljudmi. Posebej v času pandemije virusne bolezni Covid 19 običajno nastopi, hvala Bogu, koncem zime obdobje, ko se lahko spet več srečujemo s sorodniki, prijatelji in znanci, ter se varno zbiramo na prostem. Bližina, občutje pripadnosti in povezanosti, prijaznost med ljudmi, pogovori, razvedrilo in smeh, vse to so lahko pridobitve pomladnega prebujenja in, tako upamo, tudi popuščanja epidemije.
Naj velja, da lahko vsakdo od nas, zase in za druge, to pomlad uporabi “poživitven odmerek” dobre volje, potrpežljivosti, vedrine in optimizma!

UŽIVANJE LEPOT NARAVE
Narava ne vabi samo k delu, vabi tudi k opazovanju, uživanju in občudovanju vsega, kar lepega ponuja našim čutom. Srečen je človek, ki si zna vzeti čas za oddih v naravi, in ki uspe krmariti med delom in počitkom.
Pomlad je posebej čas, ki naj bi ga starejši ljudje izkoristili za gibanje v naravi, za sprehode, za nabiranje novih moči, pa tudi za posedanje v parku, na klopeh, ogretih od sonca. Pomladi se narava vsepovsod odeva v zeleno svežino in se krasi z barvitimi cvetovi. Prebuja, krepi, napolnjuje in nahrani vse človekove čute, odprte za lepoto.
Prijatelj, še čil in krepak pri sedemdesetih in več letih, ki živi v bloku in ga ne čakajo spomladanska opravila na vrtu, rad izkoristi pomlad za planinske pohode. Že sedaj se dogovarja z vnukoma za skupne izlete v gore in se tega veseli. Dečka sta že toliko odrasla, da bosta lahko šla z njim. Dedek je velik ljubitelj narave in bo ljubezen do planin poskušal prenesti tudi na vnuka. Učil ju bo opazovati lepote, ki jih ponuja stvarstvo.
Ljubezen do lepote in narave ostane tudi, ko poidejo moči. Čislan gospod je do pozne starosti za sprostitev in razvedrilo zelo rad delal na svojem vrtu in v sadovnjaku. V svoji počitniški hišici je imel na vidnem mestu, na lepo obdelani leseni plošči napisano misel, iskrico iz nekega časopisa: “Zabavo išče, kdor ne pozna resničnega veselja”. Takšno je bilo njegovo življenjsko vodilo. Veselje je našel v ustvarjalnem delu, v stikih z dobrimi ljudmi in v povezanosti z naravo.
Ko se je neko jesen zaradi bolezni in opešanja pripravljal na odhod v dom in se je poslavljal od svojega posestva, je svojim otrokom naročal: “Obljubite mi, da me boste spomladi pripeljali sem, da bom sedel na vrtu in opazoval cvetoče češnje!” V pozni jeseni življenja ga je bodrila misel na cvetočo pomlad. Hotel je uzreti vsaj še delček njene nove rasti in dehteče lepote.

TACOL, Drago. Pomlad, pomlajevanje in prebujenje tudi v starosti. (Odnos do staranja in starosti). Ognjišče (2022) 3, str. 26-28.

Kategorija: Odnos do staranja in starosti