V nebeškem zboru se vas je nabralo svetih Marjetic za kar lep pušeljc: sveta Marjeta Antiohijska, če začnem pri tebi, pa sveta Marjeta Škotska, sveta Marjeta Marija Alakok, sveta Marjeta Ogrska, sveta Marjeta Kortonska, sveta Marjeta niže Ptuja in še in še in naj končam, da me ne bo zaneslo v pretiravanje.
In priznam, da ne vem in da se mi ni dalo brskati in raziskovati, katera od svetih Marjet se je pri vseh Šmarjetah, ki jih poznamo, pri nas Slovencih, najbolj prijela.
Kdor bi na hitro in površno bral tvoj življenjepis, ljuba moja antiohijska Marjeta, bi lahko prišel do zaključka, da gre za zgolj in pač samo za še eno žalostno pubertetniško zgodbo. S tragičnim koncem.
Človek gre v življenju, če ima srečo, skozi štiri življenjska obdobja: otroštvo, puberteto, odraslost in starost. Zakaj pravim, če ima srečo? Preprosto zato, ker ni vsem dano dočakati vseh štirih obdobij.
Pravijo, da sta vsem ljudem skupna rojstvo in smrt. A mene ta stavek užalosti, celo užali, kajti mnogi ne doživijo niti otroštva, ko jih v imenu svobode in odločanja o lastnem telesu umorijo še pred rojstvom. In če se niso rodili, potem jih tudi usmrtiti ni mogoče, temveč se jih zgolj odstrani … Kot madež z obleke … Kot drobtine kruha z mize … In jim tako ne odrečemo zgolj življenja, temveč tudi status in dostojanstvo človeškosti. In oprosti, ljuba moja sveta Marjeta, če se mi te zgodbe zdijo še neprimerno bolj tragične od tvoje žalostne pubertetniške zgodbe.
Mnogi ljudje ne dočakajo starosti, drugi spet nikoli do kraja ne odrastejo, pa čeprav so po letih blizu Metuzalemu, in ostanejo zataknjeni v večni puberteti. Doživeti vsa štiri življenjska obdobja je torej milost in privilegij.
Kot pripoveduje legenda, ljuba moja sveta Marjeta, si bila ob času svoje smrti stara petnajst let. Na vrhuncu pubertete torej. Prišla si v spor z očetom, kar je spet značilna pubertetniška zadeva, ko se najstnik zaletava v bolj ali manj pravilno postavljene ograje s strani svojih staršev, preizkuša trdnost teh ograj, še bolj pa trdnost starševskih živcev, ko vedno znova najde način da pod ograjo, preko nje, skozi ali mimo pride na drugo stran, kjer je pregovorno trava zmeraj bolj zelena, v primeru pubertetnika, pa ga morda zanima zgolj trava. Ki je čisto slučajno na drugi strani.
Piše, da te je imel oče neskončno rad. Kar je spet dokaj značilno: hčerka je očetova princeska, perla … in tudi ti si bila perla, že po imenu. Kajti Marjeta pomeni biser. A oče je ta biser vrgel svinjam, kajti dal te je vreči v ječo, ko je zvedel, da si se dala krstiti … Pa smo spet pri pubertetnem obdobju, ko se mnogi starši odrečejo svojim otrokom, ker je le-ta zavrgel njihove ideale. Le da ti, ljuba moja sveta Marjeta, nisi zavrgla zgolj idealov, ampak idole, kajti tvoj oče je bil pogan. Poganski svečenik celo.
Da kljub vsemu nisi bila tipična najstnica, pa pričuje podatek, da te je v ječi menda strašil hudič pod podobo zmaja, ti pa si ga z božjo pomočjo ukrotila in vpela v verige. Le redki so najstniki, ki znajo krotiti brbotajoče hormone in jih držati na verigi.
Prav tako redki so najstniki, ki se svojim staršem upirajo iz pravih in pravilnih razlogov, še bolj redki pa so starši, ki zanjo v vseh teh situacija pravilno odreagirati. Na žalost mnogi ponavljamo žalostni vzorec tvojega očeta, in svojim otrokom zaklepamo vrata in jim natikamo verige.
Ljuba moja sveta Marjeta. Obilo žegna za tvoj god. Pa ga obilno razlij na starše in njihove pubertetniške otroke, da bo čim manj zgodb, kot je bila tvoja.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 98.

Včasih sem rada hodila v hribe. Eden mojih najlepših spominov na družinske izlete je bilo naše nekajdnevno planinarjenje po Sedmerih triglavskih jezerih. Spominjam se tistih lepih sončnih dni, dobrega razpoloženja, lahke hoje. Pri sedemnajstih letih je visok hrib le krtina. Na planinarjenje smo odšli z zakoncema Sonjo in Pavlom, oba sta imela takrat okrog petdeset let in bila sta izkušena planinca. Vsak planinec dobi svoje planinsko ime, tako sem postala Modri dirkač po tisti risanki, kjer kača pridirja. Modri zato, ker mi je oče dal svojo premajhno srajco gorske straže – tudi on je bil pred poroko navdušen planinec – dirkač pa zato, ker sem imela neverjetno kondicijo. Šli smo čez Komarčo, Črno jezero, na Komno pa do koče Pod Bogatinom in na Krnska jezera. Čudovita narava, ki se prepleta s sledovi zla iz prve svetovne vojne.
Po tistem skupnem planinarjenju sta me zakonca začela vabiti s seboj na sobotne izlete v hribe. Rada sem šla. S seboj sem vedno vzela svojega vnuka Tima. Tim je bil fantič sedmih let. Izredno bister, zvedav fantič. Med Timom in mano je kljub desetletni razliki v letih vzniknilo pravo prijateljstvo. Redno smo hodili na izlete. Vsakič, ko me je Sonja poklicala, je dodala, da Tim komaj čaka, da me vidi. Vedno je navdušeno pritekel k meni in mi hitel pripovedovat vse, kar se mu je v preteklem tednu dogodilo. Jaz sem ga poslušala, se z njim igrala, mu pripovedovala pravljice in si želela, da bi nekoč tudi sama imela takega fantiča. Najbolj sta ga jezili njegovi mlajši sestri, s katerima si ni mogel kaj dosti pomagati, raje bi imel veliko sestro, tako kot sem bila jaz.
Čez čas sem spoznala bodočega moža in za sobotne izlete ni bilo več časa. Občasno smo se še srečevali. Tim mi je vedno predlagal, da bi morali skupaj v hribe, da je to super. Potem sem se poročila in se odselila v drug kraj.
Minilo je nekaj let, bila sem že v službi, ko so nas prišli obiskat birmanci iz sosednje župnije. Pripravljala sem zdravila za stanovalce, ko se je v sestrski sobi prikazal Tim.
»Živijo, sem te prišel pogledat!« Nisem mogla verjeti, da se me še spomni. Malo sva se pogovarjala in že so ga pogrešili animatorji in ga priganjali, naj gre z njimi. Toplo mi je bilo pri srcu! Spomnila sem se tistih lepih, sončnih dni!
Čas je tekel dalje in nekega dne sem dobila vabilo na ogled gledališke predstave. V njej je igral Tim. Po predstavi smo se srečali za odrom. S seboj sem imela oba otroka, hčerko še v naročju. Tim je bil zdaj odrasel, vitek mlad moški, oči pa še vedno iste, navihane.
»Ti je bila predstava všeč?« me je vprašal.
»Seveda,« sem se nasmejala ter pojasnila možu in otrokoma najino prijateljstvo. Začela sem pripovedovat, koliko sva se preigrala, kako je bil bister, kako dobro je znal računati …
»Se spomniš, da sem vedno govoril, da bom pilot in te bom peljal z avionom?«
Planila sem v smeh: »Res se spominjam.«
Zasmejal se je: »Peljati te z avionom mi ni uspelo, upam pa, da sem te uspel vsaj en večer nasmejati.« Navdušeno je dodal: »Prihodnji mesec se bom poročil, tako zelo sem zaljubljen.«
Iskreno sva se objela, zaželela sem mu veliko sreče v življenju.
Lepo je srečati ljudi, ki si jih imel rad in za katere veš, da so te imeli radi!

L. Razpotnik: (zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 80.

(* ob obletnici) Avguštinski redovnik Gregor Mendel, profesor naravoslovnih predmetov na gimnaziji v Brnu na Moravskem, je v kotičku samostanskega vrta zasadil dve gredici graha, na prvi rastline, ki imajo visoko rast, na drugi pa bolj nizke; višji grah je imel gladka in okrogla rumena semena, nizki pa nagubana rumena semena. Izbral je “čist rod” visokih rastlin, ki so vedno imele visoke potomce, in “čist rod” nizkih rastlin, katerih potomci so bili vedno nizki. Potem pa je visoke rastline križal z nizkimi. Križanci ali hebridi, ki jih je dobil, so bili vsi visoki. Nato je med sabo križal dva hibrida. Iz semena, ki ga je dobil, je vzgojil nove rastline, od katerih so bile tri visoke, ena nizka. Ta poskus je ponavljal večkrat. Vedno je bilo razmerje 3:1. Opazoval je nove rodove graha in svoje poizkuse prenesel na druge rastline in na čebele. Po osmih letih vztrajnega dela je lahko izluščil nekatere zakonitosti dedovanja lastnosti. Dednim zasnovam, ki določajo, kakšen organizem se bo razvil iz jajčeca, biologi pravijo geni. Znanost, ki proučuje zakone dednosti, se po njih imenuje genetika. S svojimi odkritji ji je položil temelje pater Gregor Mendel, ki se ga spominjamo ob 200-letnici rojstva.
Na ta naš lepi svet je prišel 20. julija 1822 v kraju Heinzendorf v tedanji avstrijski Šleziji. Njegovo krstno ime je bilo Johann, ko je pri dvajsetih letih vstopil v avguštinski samostan v Brnu na Moravskem, je dobil ime Gregor. Leta 1847 je bil posvečen za duhovnika. Predstojniki so nadarjenega mladega patra poslali na Dunaj. Po treh letih marljivega študija na tamkajšnji univerzi se je usposobil za profesorja fizike in matematike. Ko se je vrnil v Brno, je postal profesor naravoslovja na tamkajšnji gimnaziji. Ob profesuri se je, kot smo že povedali, v svojem ‘laboratoriju’ na samostanskem vrtu posvečal raziskovanju skrivnosti življenja rastlin in vsega živega. Svoja odkritja je leta 1865 objavil v drobni knjižici, ki jo je poslal vsem znanstvenikom in znanstvenim zavodom po Evropi, ki so se ukvarjali z naravoslovnimi vprašanji. Od nikoder ni dobil odgovora. Knjižica se jim ni zdela vredna pozornosti. Morda zato, ker jo je napisal srednješolski profesor in povrhu še menih? Pater Mendel si tega ni preveč gnal k srcu. V svoji skromnosti je menil, da njegovo delo pač ne more pomeniti prav veliko, ko se nihče od velikih znanstvenikov zanj ne zmeni. Čez dve leti je bil izvoljen za predstojnika samostana. Vsi so ga spoštovali zaradi njegove učenosti, skromnosti in dobrote. Na čudovite zakone življenja, ki jih je bil odkril v mirnem kotičku samostanskega vrta, je skoraj pozabil. Cenili so ga le tisti, ki so ga osebno poznali. Njegova bogata življenjska pot se je iztekla 6. januarja 1884.
Leta 1900 je nemški biolog Carl Corens iskal znanstvena dela, ki govorijo o zakonih dedovanja. Naletel je na ‘pozabljeno’ knjižico patra Mendla in jo objavil. Ves znanstveni svet je bil pokonci! Veliki zakoni življenja so bili odkriti že pred 35 leti, pa se nihče ni vedel zanje. Njegova spoznanja so povzeta v tri Mendlove zakone: 1. Kadar križamo med seboj dva osebka čiste rase, so vsi potomci enaki. 2. Če križamo med seboj hibride, se v naslednji generaciji dedni znaki cepijo. 3. Dedne lastnosti se dedujejo neodvisno ena od druge. Znanstveniki so si zastavili vprašanje: Ali ti zakoni veljajo samo za rastlinski, ali tudi za živalski svet? Po temeljitih raziskavah so prišli do zaključka, da Mendlovi zakoni veljajo za ves živi svet, ki se razmnožuje z združitvijo moške in ženske spolne celice. Poznanje teh zakonov lahko ogromno pomaga tudi medicinski znanosti zlasti glede tako imenovanih dednih bolezni. Najbrž ni zgolj naključje, da je dragocene zakone življenja, življenja, ki je Božji dar, odkril vztrajen raziskovalec, ki je bil ‘samo’ duhovnik in redovnik in ga tedanji ‘veliki’ znanstveniki niso upoštevali.

S. ČUK. Pater Gregor Mendel – oče genetike: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2022), 89.

Dovolite mi, prosim, da vam zastavim nekaj vprašanj, na katera ne znam odgovoriti. Katoličani govorimo (verujemo), da je Bog ljubezen in da je vsakemu človeku dal svobodo (svobodno voljo). V vaši reviji sem si v okviru prebral o Kalvinu, ki je govoril, da je Bog že vnaprej določil ali se bo določena oseba zveličala ali ne.

Kar se tiče svobode (in s tem možnosti zveličanja) me zanima, zakaj je Bog začasno oslepil apostola Pavla (takrat še Savla), ko je padel s konja? Ali pa, zakaj je Jezus ‘določil’ Juda Iškariota, da ga bo izdal. Po prebranem v Svetem pismu (Mt, 26, 21-25) razumem to, kot da je Kristus vedel, da ga bo izdal ravno on, Juda. Torej se je moral Juda roditi, da se je vse to zgodilo, ali kako? Kje je tukaj svoboda, če je Jezus sam vedel, da se bo tako zgodilo, da ga bo Juda izdal. Bi bilo sploh mogoče, da Juda ne bi storil tega? Ali je morda takrat hudobni duh imel večjo moč nad Judom kot Bog? Ne razumem.

Če skočimo skoraj 2000 let naprej v zgodovino, pridemo do Adolfa Hitlerja, ki je skorajda uresničil v celoti svoj kruti načrt. Torej se je moral tudi on roditi, da se je to zgodilo. Je bil že pri samem spočetju pri Gospodu zapisan kot človek, ki bo kriv za smrt več milijonov ljudi? Že v Svetem pismu je pisano (ne vem v katerih knjigah), da bo “brat moril brata, oče sina itd.” in to se je zgodilo in ne samo enkrat. Mar Bog res že vnaprej določi, da bo nekdo delal dobro in nekdo zlo na tem svetu? Mar se je Juda sam odločil, da bo izdal Jezusa in prav tako sv. Peter, da ga bo zatajil, ali je bilo že vse naprej napisano pri Bogu, da se bo to zgodilo?

Najlepša vam hvala za vaš čas, trud in odgovore. Vsem pri vaši reviji želim mir in vse dobro.

Ben

Vaše osnovno vprašanje se vrti okoli dileme o svobodnosti človeka v odnosu do Boga in posledično v odnosu do dobrega in slabega. Prav imate, ko trdite, da katoliško pojmovanje in razumevanje razodetja Boga dojema Boga kot ljubeče Bitje, ki ustvarja iz ljubezni in za ljubezen. K ljubezni sami pa spada svoboda. Brez svobode bi bila ljubezen ‘nujnost’ ali ‘programiranost’, kar bi pa težko imenovali ljubezen, ki je v osnovi zastonjska podaritev samega sebe drugemu. Takšna podaritev pa ne more biti prisiljena, izsiljena, kupljena, ali kar je še temu podobnega, ampak zavestna in prostovoljna, svobodna. Samo takšna ima neprecenljivo vrednost in drugega, ki je cilj podaritve, potrdi v njegovi vrednosti in smiselnosti obstoja. Vsekakor nas Bog ni ustvaril kot ‘stroje’, niti kot ‘programirane računalnike’, za dobro in za ljubezenski odnos. Pravzaprav nas je ustvaril po svoji ‘podobi in podobnosti’, kar nujno vključuje tolikšno svobodo, kot je je ustvarjeno bitje sposobno in tudi preko nje je udeleženo na življenju svojega Stvarnika. Kalvin in nekatere druge smeri krščanstva pa zagovarjajo tudi različne oblike vnaprejšnje določenosti (predestinacije) za odrešenje, vendar katoliška Cerkev tega ni nikoli sprejela za svoj nauk.

Pavlovo oslepitev v času od doživetja vstalega Kristusa do krsta je težko konkretno opredeliti, saj imamo premalo zgodovinskih podatkov o tem dogajanju. Lahko pa predpostavljamo, da telo in psiha marsikdaj odreagirata nenavadno, še posebej od nenavadnih dogodkih. Na telesno dimenzijo slepote je lahko vplivala svetloba, ki jo poročilo o dogodku opisuje. Psihološko pa je bil za Savla sam dogodek precejšen šok, stres, saj je kot preganjalec kristjanov doživel resničnost njihovega prepričanja, da je Jezus vstal in da živi, v kar prej seveda nikakor ni veroval. Tudi takšen psihološki šok ima lahko za posledico odpoved različnih fizioloških procesov, med katerimi sta tudi vid ali sluh. Bog pa končno lahko takšna stanja tudi uporabi, da preko njih sporoča duhovna sporočila. Zato to Pavlovo slepoto razlagajo tudi v duhovnem pomenu, da mu je krst pravzaprav ‘odprl’ oči. S krstom je bil namreč potopljen v Kristusovo smrt in je z njim vstal v življenje ter postal del živega organizma Cerkve. Vse to je pomenilo zanj novo Luč, v kateri je vse na novo zagledal in drugače videl ter presojal kot prej. Da pa se je Pavlu vse to zgodilo, je moral na svoj način sodelovati. Z gotovostjo lahko rečemo, da je v svojem ravnanju bil iskren in pošten tudi pred spreobrnjenjem, le da je imel napačno predstavo o Bogu, zato je sledil pravzaprav nekemu idolu. Ko pa mu ga je Jezus pomagal razbiti, se je z isto vnemo in iskreno poštenostjo predal pravemu in živemu Bogu, ki ga je srečal v Jezusu Kristusu.

Zagonetna Judova situacija ima isto ozadje. Juda Iškarjot se ni rodil že z ‘usojeno’ vlogo, ki bi se ji ne mogel izogniti. Vsaj na začetku je bil enako svoboden kot vsi drugi. Zlo, ki mu sprva svobodno dopustimo, da se v nas ugnezdi, se nato razbohoti in počasi človeka tako zasvoji, da postopno izgubi svobodo – pojavi se zasvojenost z zlom, ki je podobna oni na telesni ravni zaradi mamil ali alkohola ali česa podobnega. Torej, Bog ni ustvaril Juda, da bi izdal Jezusa, ampak prav tako kot druge za zveličanje, za bivanje s seboj v ljubezni. Končno ga je Jezus poklical enako in z enakim namenom kot druge apostole. Po vrsti lastnih odločitev, ki jim je lahko botrovalo tudi veliko zunanjih vplivov, pa je postal pravzaprav nesvoboden, a ne zaradi Boga, marveč zaradi zla. Hudobni duh je imel takrat gotovo večjo moč nad njim, a zato, ker mu jo je sam s svojim ravnanjem omogočil. Bog pa mu je nedvomno še naprej želel pomagati, da bi mogel to skušnjavo premagati. Jezusovo človeško vnaprejšnje vedenje pa je bilo mogoče le v okviru zmožnosti človeškega vedenja, saj je bil ‘pravi človek’, zato se njegovo ‘božje vedenje’ ni mešalo z njegovim ‘človeškim vedenjem’. Kot človek, ki je bil neločljivo povezan z Božjo naravo, pa je gotovo bil povsem ‘čist’ človek in torej najbolj dojemljiv za vse možnosti vedenja, kot je za človeka mogoče.

Podoben odgovor, kot velja za Juda Iškarjota, velja tudi za Adolfa Hitlerja. Gotovo se ni rodil tako naravnan, pa tudi če bi se, to ne bi bilo zaradi Boga, ampak zaradi vpliva greha drugih ljudi nanj. Tudi Hitler je imel dovolj svobodne volje in dovolj Božje milosti na razpolago, da bi mogel svoje življenje uravnati drugače in tudi delati drugače, če bi z njo sodeloval.

To, da je v Svetem pismu zapisano, da bo “brat moril brata”, je bolj razlaga posledic smeri, ki jo je človek pričel že z Adamom in Evo, ko sta stopila na pot, ki je vodila “stran od Boga”, in sta se odločila, da bosta sama sebi bog. Kar pa seveda ne more biti in zato tudi ne deluje pozitivno, ampak vsaj dolgoročno uničujoče za človeka in okolico. Greh, ki je svobodna odločitev za slabo, ima v trpljenju in širjenju zla svoje naravne posledice; zato le-te niso posebna ‘Božja kazen’ za greh.

Po katoliškem pojmovanju ni Bog nikogar določil, da bi moral delati zlo, ampak je vsakemu podaril svobodo in v njej možnost, da se sam odloči za posamezna dejanja, korake in smeri v svojem življenju. S tem mu je omogočil, da zaživi tudi ljubezen. Ker pa Bog ne vara, tudi ko podarja svobodo ne, je moral dopustiti tudi realno možnost nasprotne odločitve, saj bi sicer bilo odločanje samo navidezno in bi nas Bog glede svobode prevaral. To pa seveda ne bi bilo vredno Boga, v kakršnega verujemo kristjani.

V upanju, da sem mogel vsaj malo odstraniti tančico nerazumevanja z vašega razmišljanja, spoštovani Ben, in morda pomagal še komu k ponovnemu razmisleku o pomembni temi daru svobode in svobodnega odločanja, vas vse lepo pozdravljam.

Marjan Turnšek

Bibliotheca Sanctorum, kritična izdaja svetniških življenjepisov, ki so jo pripravili po naročilu papeža sv. Janeza XXIII., našteva dvajset svetih ali blaženih Marjet, v slovenskem Letu svetnikov jih najdemo pet. »Med svetimi Marjetami je najbolj zanimiva tista Antiohijska (20. julija), rosna devica in lepotica iz 4. stoletja, ki je zaradi svoje trdne vere komaj petnajstletna pretrpela najstrašnejše muke,« jo poveličuje pisateljica Zora Tavčar v svoji knjigi Poklical si me po imenu (Ognjišče, Koper 1985). »Zato ta deviška deklica velja za priprošnjico v najhujši sili. V prejšnjih stoletjih je veljala za prvo zavetnico kmetov in porodnic ter ob hudi uri.«

Legenda pripoveduje, da je bila Marjeta hčerka poganskega duhovnika v Antiohiji. Njena lepota in milina sta v hišo privabljala številne snubce. Oče jo je imel silno rad, ko pa mu je povedala, da jo je njena dojilja vzgojila v krščanski veri, jo je izročil sodišču, kjer so jo s krutimi mukami hoteli pripraviti, da bi se svoji veri odpovedala. Vse je bilo zaman, zato je bila obsojena na smrt z obglavljenjem. To se je zgodilo okoli leta 305, med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana. Upodabljajo jo z zmajem, ki ga drži na verigi. Legenda namreč pripoveduje, da se ji je v ječi prikazal hudič v podobi zmaja, ki ga je ukrotila. (sč)

Sv. Marjeti je na Slovenskem posvečenih 48 cerkva: 21 župnijskih, 27 podružničnih in tri kapele. – V LJ nadškofiji stoji devet ž. c. mučenke sv. Marjete: Borovnica,(1) Bohinjska Bela,(2) Dol pri Ljubljani,(3) Golo,(4) Horjul,(5) Planina pri Rakeku,(6) Prežganje,(7) Radomlje (8) in Vodice;(9) poleg teh pa še 10 p. c.: Gradišče (21) (Brdo), Malo Črnelo (Ivančna Gorica), Šmarjetna Gora (22) (Kranj – Šmartin), Tomačevo (LJ – Sv. Križ/Žale), Žlebe (Preska), Jereka (23) (Srednja vas v Bohinju), Šmarata (Stari trg pri Ložu), Jagnjenica (Svibno), Široka Set (Vače) in Trata (24) (Velesovo); kapeli sta na Polju (Dolenja vas/Ribnica) in Veliki Račni (Kopanj). – V KP škofiji je ž. c. sv. Marjete v Podkraju;(10) p. c. (5) pa so: na pobočju Stola (Breginj), v Skriljah (Kamnje), v Dolenjah (25) (Planina), v Kočah (26) (Slavina) in v Hruševlju (Šlovrenc v Brdih). – V NM škofiji je ž. c. sv. Marjete v Šmarjeti,(11) p. c. (6) pa stojijo v Jurni vasi (27) (Podgrad), v Bojanji vasi (Radovica), v Podulcah,(28) na Kamnici (Šentjanž), na Vrhu pri Križu nad Poljanami (Šmihel pri Žužemberku) in v Grmu (29) (Trebnje). – V MB nadškofiji je osem ‘Marjetinih’ cerkva, šest je župnijskih: Kebelj, (12) Kotlje,(13) Muta,(14) Selnica ob Dravi,(15) Sv. Marjeta niže Ptuja/Gorišnica (spodaj) in Sv. Marjeta ob Pesnici;(16) podružnični pa stojita v Ritoznoju (Slovenska Bistrica) in na Dravskem polju (Št. Janž na Dravskem polju/Starše) – V CE škofiji so ž. c. v Planini pri Sevnici,(17) na Polzeli,(18) na Sladki Gori (10) (sozavetnica Čudodelna Mati Božja) in v Šmarjeti pri Rimskih Toplicah;(20) prav toliko (4) je tudi p. c.: Čača vas (Kostrivnica), Pečje (Sevnica, Libna (30) (Videm - Krško) in Sp. Dolič (Vitanje). – Edina cerkev (večja kapela) sv. Marjete Antiohijske v MS škofiji stoji v Domajincih (Cankova). (mč)

sv. Marjeta niže Ptuja - Gorišnica

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 7, str. 99.

Odlični slovenski narodopisec Niko Kuret v svoji knjigi ‘Praznično leto Slovencev’ prikaže povezavo cerkvenih praznovanj z ljudskimi v teku leta. Ko piše o preroku Eliju, čigar god je 20. julija, navaja tudi rek: “Gre kot Elija!” kadar hočemo povedati, da nekdo zelo naglo hodi ali vozi. Zakaj se reče tako? (Olga)
Poslanstvo preroka Elija je popisano v Prvi in Drugi knjigi kraljev, ki sta del Svetega pisma stare zaveze. Glasnik božje volje je bil za časa izraelskega kralja Ahaba, ki je “delal hudo v Gospodovih očeh”. Potem ko je za svojega naslednika izbral Elizeja in je svojo nalogo izpolnil, ga je Bog hotel vzeti v nebo. Elija je to vedel in je Elizeju rekel: »Prosi, kaj naj storim zate, preden bom vzet od tebe!« In Elizej ga je prosil za dvojni delež njegovega duha. Elija mu je odgovoril: »Težke reči prosiš. Če me boš videl, ko bom vzet od tebe, se ti bo tako zgodilo.« Ko sta šla naprej in se grede pogovarjala, glej, se je prikazal ognjen voz in ognjeni konji ter so ju ločili, in Elija se je v viharju vzdignil v nebo« (2 Kr 2,9-11). ‘Vihar’, ki ga je odnesel, pomeni naglico, hitrost, s katero je bil Elija vzet izpred Elizejevih oči. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 7, str. 48

Starozavezni prerok Elija je vršil svoje preroško poslanstvo v letih 874–853 pred Kristusom, v času izraelskega kralja Ahaba in njegovih naslednikov.

 Zavetniku letalcev so pri nas posvečene tri cerkve: žup. v Koprivi na Krasu (1) (KP), podr. pa v Mihelah (3) (Hrpelje-Kozina - KP) in na Planini 2) [Stockendorf] (Semič – NM).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 3 (2022), 98.

Sin se je vrnil domov v Ameriko iz vietnamske vojne. Iz San Francisca je telefoniral staršem.
»Oče, prihajam domov in bi te prosil za uslugo. S seboj bi pripeljal prijatelja.«
»Seveda,« je odvrnil oče »zelo radi bi se srečali z njim.«
»Toda moram ti povedati še nekaj,« je nadaljeval sin. »Med boji je bil težko ranjen. Stopil je na mino in izgubil je eno roko in nogo. Sedaj nima kam iti. Zato bi rad videl, da bi poslej živel z nami.«
»Joj, sin! Kaj ne poveš! Morda bi mu lahko našli kakšen prostor, kjer bi živel.«
»Ne, oče, rad bi videl, da živi z nami.«
Na to je oče odgovoril: »Sin, ne veš, kaj govoriš. Tako invaliden človek bi bil za nas izredno težko breme. Imamo svoje življenje in ne moremo dopustiti, da bi nekaj takega vplivalo nanj. Pridi domov in pozabi na tega fanta. Se bo že kako znašel.«
Tedaj je sin odložil slušalko. Starši ga niso več slišali. Čez nekaj dni jih je poklicala policija iz San Francisca in sporočila, da se je njihov sin smrtno ponesrečil pri padcu z zgradbe. Policija je domnevala, da gre za samomor. Starša sta se odpravila v mesto, da bi prepoznala truplo. Takoj sta videla, da je to njun sin. Toda, groza, kaj sta videla: njun sin je imel samo eno nogo in samo eno roko!

Jezus je vprašal: »Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,36–37)

Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujte v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč ... Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot. (Jn 14,1–4)

Pa ne samo to, ampak se celo ponašajmo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.(Rim, 5,3–5)

Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. ... In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju. (Ef 6,1.4)

Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. (Mt 5,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 23-24.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.