Sveta dežela (spomin na romanje)

BAZILIKA BOŽJEGA GROBA
Iz našega betlehemskega zavetja v Casi novi se odpravljamo že zgodaj zjutraj, da bi lahko med prvimi obiskali baziliko Božjega groba, prvo cerkev sveta, ki stoji na kraju, kjer je Jezus opravil svojo krvavo daritev na križu.  Skalna pečina nad mestom, kjer so izvrševali smrtne obsodbe, je bila v Jezusovem času zunaj mestnega obzidja, s širitvijo pa je postala del mesta, zato Kalvarije in Božjega groba iz Jezusovega časa ni mogoče več videti. Te svete kraje danes varuje ena sama velika zgradba, kljub očitnim znamenjem časa in razpokam, ki so jih povzročili požari in potresi. Na dvorišču pred baziliko najprej prisluhnemo precej razgibani zgodovini tega kraja, ki so mu kristjani v Jeruzalemu že od začetka izkazovali veliko spoštovanje. Ko je Konstantin leta 313 (Milanski edikt) dal krščanstvu svobodo, je prišla v Sveto deželo njegova mati, sv. Helena, in na njeno pobudo je nad Jezusovim grobom zrasla veličastna bazilika (Martyrium), rotunda nad kapelico Božjega groba pa se je imenovala Anastasis (Vstajenje). Perzijci so (614) uničili vse Konstantinove stavbe, in ko so leta 1099 sveto mesto osvobodili križarji, so baziliko pozidali in sedanja ohranja njene osnovne obrise. Ko so tu zagospodarili Turki (1187), so svetišče podržavili, leta 1335 pa so postali varuhi svetih krajev frančiškani, ki so baziliko dvakrat obnavljali, nazadnje so jo po požaru 1808 obnavljali pravoslavni Grki, toda notranja kapelica nad božjim grobom kaže precej klavrno podobo, zvezana je s kovinskimi vezmi in vedno bolj propada.  Danes si ta najsvetejši kraj po uredbi iz leta 1852 (status quo - ki določa uporabo prostorov in urnike bogoslužnih opravil) delijo tri krščanske Cerkve (katoliška, grška pravoslavna in armenska) in tri manjše krščanske skupnosti (Kopti, sirski in etiopski kristjani). Kraj je vsem kristjanom tako svet, da vsak varuje svoj kotiček ali svojo kapelo, nihče pa ne more preseči zamer iz preteklosti ... .[Pred dobrimi tremi leti (2015) pa se je vendarle zgodilo: katoliška, grško-pravoslavna in armenska Cerkev so se dogovorile za obnovo kapele (edikule) - devet mesecev je trajalo restavriranje in lansko leto (2017) pred veliko nočjo so tu obhajali ekumensko bogoslužje ob zaključku obnovitvenih del -  več milijonov romarjev vsako leto lahko znova nemoteno obiskuje Jezusov grob.]

KALVARIJA
Ko stopimo v baziliko, se naprej usmerimo desno proti desetim stopnicam, ki vodijo na Kalvarijo. Stopamo na kraj, kjer so Jezusu odvzeli oblačila, mu dali vina z žolčem mešanega in ga pribili na križ. Ta sveti kraj je okrašen z mozaiki, posrebren oltar obdajajo prizori trpljenja ... tu so ga križali ... poleg je oltar Marije Matere bolečin, spodaj se skozi steklo vidi delček svete skale. Potrpežljivo se prepustim množici in njenemu valovanju, ki me nosi sem in tja, mimo stebrov v prostor, kjer je Jezus izdihnil na križu ... Kapela na levi strani, za katero skrbijo pravoslavni Grki, sloni na častitljivi skali, ki je ob straneh oltarja vidna skozi steklene plošče.  Srebrna plošča, ki je v sredini odprta, kaže odprtino, v katero je bil zasajen križ. Zelo se moram potruditi, da pridem do nje in jo počastim ... Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil ...  Ko se na drugi strani po stopnicah spuščamo s Kalvarije, se na dnu ustavimo pri Adamovi kapeli, kjer je videti del skale z razpoko, ki je nastala v trenutku, ko je Odrešenik izročil svojo dušo Očetu. Po Jezusu, novem Adamu, prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje ... Ob izhodu je na tleh kamnita plošča, postavljena na kraju, kjer je bilo nekdaj maziljeno Jezusovo telo, preden so ga položili v grob ... vzela sta (Jožef in Nikodem) Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji ... Ob skali ves čas poklekujejo romarji in Jezusu izkazujejo čast, se dotikajo skale, nekateri prinašajo dišave ...

BOŽJI GROB
Postavimo se v vrsto, ki se od vhoda vije v levo okrog pravokotne kapele z majhno kupolo, ki so jo zgradili Grki in hrani ostanke v skalo vsekanega groba, kamor je Jožef iz Arimateje položil Jezusovo telo.  Ko pridem na vrsto, me menih spusti najprej v preddverje (nekdaj vklesano v skalo), kjer je ob kamnu sedel angel in ženam naznanil, da je Jezus vstal. ... poglejta kraj, kamor so ga položili ... vstal je od mrtvih ... Od tam potem skozi nizka vrata vstopim v božji grob, dva metra dolg in približno toliko širok prostor, v katerega lahko hkrati vstopijo le trije ... na desni strani je kamnita klop, na kateri je ležalo telo mrtvega Jezusa Kristusa ... v nekaj trenutkih, ki so mi podarjeni, razmišljam o častitljivem grobu, ki je najbolj zgovorno znamenje novega dne, ki ga je začel Kristus. Velik kamen je odvaljen, grob je odprt, v resnici je to ‘zibelka’ Vstalega, ki je s svojim vstajenjem obnovil življenje tudi meni. [V zgoraj omenjenih obnovitvenih delih je bila največja pozornost namenjena odprtju Jezusovega groba (oktobra 2016). Našli so tanko ploščo še iz časov križarjev, kar pomeni, da grobnice niso odprli že 700 let. Pod njo pa so našli še drugo še starejšo ploščo iz časa Konstantina Velikega, ki je bil prvi cesar, ki je sprejel krščanstvo.]

KRISTUSOV KRIŽ
Pater nas popelje še po drugih kapelah, najprej v najbolj skromno kapelo sirskih kristjanov, in iz nje do groba Jožefa iz Arimateje, o katerem vemo, da je bil na skrivaj Jezusov učenec in mu je odstopil svoj grob, zase pa je dal narediti novega, ki je še do danes ostal tak, kot nekoč, vsekan v skalo ... Zraven je kapela, ki jo oskrbujejo Kopti in v njej imajo en del kamna, ki sega sem od božjega groba, in na njem gori svečka. Za Kalvarijo nas stopnice pripeljejo v kapelo sv. Helene, za katero skrbijo Armenci. Pod Kalvarijo je bil prostor (opuščen vodnjak), kamor so metali križe obsojencev, ki so bili križani. Ko je leta 340 prišla v Sveto deželo sv. Helena, je bila njena glavna skrb, da bi našla Kristusov križ. Iz množice križev je izbrala tistega, ob katerem so se zgodila čudežna ozdravljenja ... Po stopnicah se spustimo še globlje, v kripto najdenja sv. križa, kjer na kamnitem oltarju stoji bronasti kip sv. Helene, ki drži v rokah križ, katerega je tu našla.

ZID ŽALOVANJA
Zgodaj popoldne se od Jafskih vrat mimo Davidovega stolpa (utrdbe, ki jo je zgradil Herod Veliki in kjer naj bi ga obiskali Modri) in Sionskih vrat ... iz armenskega dela Jeruzalema odpravimo še v judovski del. Po stopnicah se spustimo v del mesta, ki se imenuje Cardo, srčna os mesta, ki je nastala po uporu Judov leta 130 po Kr., ko so Rimljani Jeruzalem porušili in je cesar Hadrijan novo mesto preimenoval v Aelia Capitolina. Od Sionskih do Damaščanskih vrat je tekla ta glavna ulica Jeruzalema, s stebrišči in pločnikom za pešce ... s stranskimi ulicami.  Napis nas spomni, da vstopamo v sveto mesto Jeruzalem. Tu smo si ogledali tudi del mozaičnega zemljevida, ki je nastal v Madabi (na jordanski strani), iz 5. stol. ko je bilo še vedno tako urejeno, kot so naredili Rimljani. Tu je tudi menora, kopija svečnika iz templja ... Smo že blizu srca starega mesta, kamor se srca Judov še danes obračajo z velikim hrepenenjem in upanjem ... le nekaj korakov odtod, kjer je nekoč stal tempelj sta danes muslimanski svetišči: Svetišče Skale in mošeja El Aqsa, kamor hodi ob petkih molit na tisoče muslimanov. Naš glavni cilj pa je seveda zid žalovanja, najbolj svet prostor na tej zemlji, ki je Judom še ostal, potem ko so jim dokončno porušili tempelj. Od njega je ostal samo zahodni zid, nekaj kamnov je bilo na vrhu dodanih, še vsaj toliko zidu pa je v zemlji zasutega. Žene gredo na desno stran (vmes je zid) moški pa na levo, do zidu,  lahko pa tudi v notranji prostor, kjer je vidnega še več zidu.

KRIŽEV POT
Starodavna Via crucis (Križev pot) je obujanje spomina na pot, ki jo je Jezus prehodil iz Getsemanija do Kalvarije, danes pa se začenja s Pilatovo obsodbo. To pot sem si predstavljal nekoliko drugače, vendar nisem računal, da je bilo mesto večkrat porušeno, in bogve kako globoko pod nasutimi ruševinami so ostale poti, po katerih je hodil Jezus. Že kakšno uro pred začetkom križevega pota se s patrom odpravimo po poti, ki so ji opravili vojaki na veliki petek zjutraj, ko so Jezusa od Kajfa odpeljali pred Pilata. Tako si lahko v miru ogledamo določena mesta, ki jih med križevim potom ne bomo mogli obiskati. Zdaj stojimo pred trdnjavo Antonijo, kot tisto jutro Judje, ki niso stopili v sodno hišo, ker so se bali, da bodo nečisti. Pilat je zato prišel ven, da so mu ga izročili, na notranjem dvorišču ga je dal prebičati, s trnjem kronati, potem pa ga je pri drugem vhodu pripeljal pokazat. V tem delu nekdanje trdnjave je zdaj bazilika Ecce homo (Glejte, človek), za katero skrbijo sionske sestre, ki nenehno molijo za spreobrnjenje vsega človeštva. Zberemo se na dvorišču pred muslimansko šolo, kjer je stal eden od štirih stolpov trdnjave Antonije – tu se začne naše premišljevanje o Jezusovi obsodbi in poti proti Kalvariji ... Sin človekov bo izdan ... obsodili ga bodo na smrt ... Križev pot se nadaljuje pod slavolokom Ecce homo, ulica se spušča in pri avstrijskem zavetišču zavija levo. Tu sta blizu skupaj tretja in četrta postaja, za kateri skrbi Armenski patriarhat, ki ima tu tudi svojo cerkev. Majhen relief zaznamuje kraj, kjer se za trenutek ujameta pogleda Matere in Sina. Na kraju, kjer ulica zavija desno, se ustavimo pri frančiškanski kapeli spomina na kraj, kjer so vojaki prisilili Simona, da mu je pomagal nositi križ ... Skupina patrov (tudi pater Peter) vodi križev pot v različnih jezikih  in posebno doživetje je, ko se na Jezusovi poti križa oglasi tudi slovenski očenaš in premišljevanje ... Ulica je polna ljudi, gnetemo se med razstavljenim blagom trgovcev, vzkliki in glasnim govorjenjem nekaterih sredi množice ... smo na Jezusovi poti na Kalvarijo, sredi vsakdana kot nekdaj ...  Kjer se je končalo jeruzalemsko obzidje (Sodna vrata), je kraj, kjer je Jezus padel drugič ... Na steni grškega samostana je križ, ki spominja na srečanje med Jezusom in ženami ... jokajte nad seboj in nad svojimi otroki ... Zadnjih pet postaj je znotraj bazilike Božjega groba. V desni kapeli na Kalvariji, ki so jo zgradili frančiškani, obhajamo spomin na deseto in enajsto ... križali so ga in si razdelili njegova oblačila ... Pot križa se nazadnje vzpne na Kalvarijo, kjer se spominjamo Jezusovega nečloveškega trpljenja, ob strani stoji Mati bolečin ... o, kaj žalosti prestati morala je sveta Mati ... na drugi strani Kalvarije se pri majhnem oltarju, posvečenem žalostni Materi, spominjamo trinajste postaje ... Jezusa snamejo s križa ... Zadnje srečanje božje Matere z mrtvim Sinom je ob skali maziljenja. Vsa doživetja vere in molitev med postajami nam kličejo v spomin zadnje dni življenja Jezusa iz Nazareta in so za vsakega nekaj nepozabnega.

VSTAJENJE IN ODHOD
Prav tako posebno doživetje ob koncu romanja po Sveti deželi je tudi popoldanska procesija znotraj bazilike Božjega groba, ki jo vsak dan pripravljajo Frančiškovi bratje v čast skrivnostim, ki so jim posvečene posamezne kapele. Za konec romarji prejmemo evharistični blagoslov in obiščemo še tiste kraje, ki se navezujejo na dogodke po vstajenju. Tako gremo tudi v kapelo Marije Magdalene, katere jok se je tu nekje, na vrtu Jožefa iz Arimateje, spremenil v velikonočno radost, ko je prepoznala Vstalega ... vzpnemo se v frančiškansko kapelo Kristusovega prikazanja njegovi Materi, za konec pa se pri slovesni vstajenjski daritvi v frančiškanski župnijski cerkvi Sv. Odrešenika Gospodu zahvaljujemo za vse milosti, ki smo jih na tem romanju prejeli.
Ko se še zadnjič peljemo skozi Jeruzalem, se oziram proti Oljski gori, na vrhu je kapela (rotunda),  kjer je Jezus štirideseti dan po vstajenju zadnjič blagoslovil svoje učence ... ločil se je od njih in se vzdignil v nebesa ... učenci pa so se veseli vrnili v Jeruzalem, v upanju, da bodo kmalu videli Jezusa ponovno priti ... Tako se tudi mi vračamo domov, obogateni z željo, da bi bolje spoznali in se poglobili v iskanje edine resnice, ki je Kristus. Za ‘domačo nalogo’ nam ostaja doživetje obeh učencev na poti v Emavs. Podobni smo jima: dvomimo, radi bi razumeli, tudi v naših srcih ugaša plamen ljubezni in upanja, potrebujemo pomoč, da bi nam nekdo podal roko, razvnel srce. Vidimo ga vsak dan na naši poti, toda, ali ga bomo spoznali in ga povabili, da postane naš sopotnik?

piše in fotografira: Marko ČUK
marko.cuk@ognjisce.si

Kategorija: Romanje

Blaženi škof Anton Martin Slomšek je 8. avgusta 1862, nekaj tednov pred svojo smrtjo, posvetil cerkev sv. Križa v Belih Vodah nad Šoštanjem. Bil je že ves bolan in namesto pridige je napisal znano pesem “Kraljevo znamnje križ stoji”, ki jo z občutjem pojemo v postnem času pa tudi ob pogrebih, saj nam križ “kaže pot k nebeški domovini”. Razpoznavno znamenje kristjana je križ, na katerem se je Jezus daroval za naše odrešenje. Pri pobožnosti križevega pota se mu zahvaljujemo z vzklikom: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.« Ganljiv del obredov velikega petka je češčenje križa. Križ je bil poveličan z Jezusovim vstajenjem. Cerkev proslavlja to orodje našega odrešenja s praznikom Povišanja sv. Križa 14. septembra v spomin na najdenje Kristusovega križa v Jeruzalemu in posvetitev bazilike Božjega groba 14. septembra 335. (sč)

Na sliki: Jakob Mikše, Jezus na križu, pod njim njegovi najbližji; olje na platno, Bevke, ž. c. Povišanja sv. Križa, glavni oltar.

Naši verni predniki so postavili številne cerkve in kapele, ki so posvečene Sv. Križu (59 cerkva – 8 žup., 51 podr. in 45 kapel), Povišanju sv. Križa (27 cerkva – 14 žup., 13 podr. in 4 kapele), in tudi Najdenju Sv. Križa (šest cerkva – 3 žup. in 3 podr.). • Poiščimo najprej cerkve posvečene sv. Križu. – V LJ nadškofiji je ž. c. Sv. Križa v Svibnem (1), imajo pa še 18 p. c.: Selšček (Begunje/Cerknici), Stiška vas (Cerklje na Gor.), Beričevo (Dol/LJ), Sv. Križ na Taboru (Gor. Logatec), Sp. Pirniče (Pirniče), Brezje (Poljane nad Šk. Loko), Vel Trebeljevo (Prežganje), Kališe (Selca), Križna Gora (Stara Loka), Križna Gora (Stari trg/Ložu), Križevska vas (Sv. Helena - Dolsko), Čebine (Sv. Planina), Prebačevo (Šenčur), Jablana (Šentlambert), Hribec nad Puštalom (Šk. Loka), Tlake (Šmarje - Sap), Klenik (Vače); ter 15 kapel. V KP škofiji so tri ž. c. Sv. Križa: Bate (2), Marezige (3) in Sedlo in 13 p. c.: Slope (Brezovica), Sv. Križ (Črni Vrh), Vrbovo (Ilir. Bistrica), Sv. Križ (Kojsko), Rakitovec (Predloka), Parecag (Sečovlje), Sv. Križ (Sedlo), Selce (Slavina), Gradin (Sočerga), Križ (Tomaj), Strane (Ubeljsko), Gradišče (Vipava) in Škofje (Vreme); imajo tudi pet kapel Sv. Križa. – V NM škofiji je ž. c. Sv. Križa v Podbočju (ovitek), v škofiji pa je še šest p. c.: Prevole (Hinje), Cirnik (Šentrupert), Gor. Dole (Škocjan/NM), Uršna Sela (Toplice), in Cirnik (Vel. Dolina). – V MB nadškofiji stojita dve ž. c. sv. Križa: Maribor - Sv. Križ (4) in Poljčane (5), prav tako tudi šest p. c.: Sv. Križ, Dravograd (Črneče), Planica (Fram), Glivnik (Hoče), Sv. Lovrenc (Lovrenc na Pohorju), Grušova (Sv. Peter/MB), Zg. Porčič (Sv. Trojica v Slov. goricah) in pet kapel Sv. Križa. – V CE škofiji je Sv. Križu posvečena ž. c. v Rogaški Slatini (6) , v škofiji imajo še 10 p. c.: dve cerkvi v Belih Vodah (Sv. Križ) (18) ; Armeško (Brestanica), Dednja vas (Pišece), Imenska Gorca (Podčetrtek), Gora Oljka (17) (Polzela), Vinja Gora (Sv. Peter pod Sv. gorami), Šentvid/Lipica (Sv. Vid pri Planini), Sv. Križ (Svetina) in Retje (Trbovlje - Sv. Marija); imajo tudi tri kapele. – V MS škofiji ni nobene cerkve Sv. Križa, postavljenih pa je šest kapel. • Kje pa so cerkve posvečene Povišanju sv. Križa? V LJ nadškofiji najdemo sedem ž. c.: Bevke, Dobrava, Dobrepolje - Videm (7) , Koprivnik v Bohinju, Križe, Rakitna (8) in Sv. Križ nad Jesenicami (9); v škofiji je še pet p. c.: Mala Ilova Gora (Dobrepolje - Videm), Iška vas (Ig), Jurjevica (Ribnica), Rašica (Šmartno pod Šmarno Goro), Brezje (Šmartno/Litiji); in tri kapele. Kapela Povišanja sv. Križa v Kliničnem centru je tudi sedež Bolniške župnije. – V KP škofiji je edina ž. c. Povišanja sv. Križa v Vipavskem Križu (10) ; p. c. pa so v Kastelcu (Klanec) in Vrhpoljah (stara cerkev). – V NM škofiji sta dve ž. c.: Boštanj (11) in Brusnice in šest p. c.: Lisec (Dobrnič), Slamna vas (Metlika), Beli Grič (Mokronog), Gor. Kamence (NM - Sv. Janez), Stehanja vas (Šentlovrenc) in Vrhovo (Žužemberk). – V MB nadškofiji sta dve ž. c.: Sv. Križ nad Mariborom (12) in Trbonje (13) . – V MS škofiji sta tudi dve ž. c. Povišanja: v Črensovcih (14) in Križevcih pri Ljutomeru (15), imajo tudi eno kapelo. • Na našem ozemlju imamo tudi šest cerkva, ki so posvečene Najdenju sv. Križa (nekdaj praznik 3. maja – zdaj združen s praznikom Povišanja sv. Križa – 14. 9.). Tri ž. c. so v NM škofiji: Sv. Križ - Gabrovka, Trebelno in Vinica (16); tam so tudi dve p. c.: Log (Boštanj) in Dolga Njiva (Šentlovrenc). Ena p. c. Najdenja sv. Križa pa je še v KP škofiji: Ivanji Grad (Komen). (mč).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sv. Križ - Podbočje (foto: Matej ERJAVEC)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 4, str. 123.

Kategorija: Svetniški domovi

 

V Španiji je cerkev, v kateri zelo častijo velik križ, na katerem je Jezusova desna roka odtrgana od žeblja in spuščena kot za blagoslov. Zakaj? Izročilo ve povedati, da je nekoč pod tem križem stala spovednica, v kateri so se ljudje spovedovali in prejemali odpuščanje grehov. Nekega dne se je neki mož spovedal težkih grehov in pokazal znake iskrenega kesanja. Spovednik je razmišljal, ali bi mu dal odvezo ali ne. Šlo je za velike in številne grehe.

Grešnik je vneto prosil. »Dobro, dajem ti odvezo, toda glej, da ne zapadeš nazaj v iste grehe!« je bil duhovnik strog. Spokornik je obljubil, da se bo poboljšal. Toda v svoji slabosti je spet padel. Kesanje ga je spet privedlo pred spovednico pod velikim križem. »Tokrat vam ne morem dati odveze,« je rekel spovednik. »Zares se kesam in trdno obljubim ...« je obljubil grešnik. »Prosim, dajte mi odvezo, rešite me bremena mojih grehov.« Spovednik je končno dal odvezo in dodal: »Naj vam bo, a to je zadnjič!«

Preteklo je precej časa. Stara navada in človeška slabost sta naredili svoje in mož je spet padel v greh. In spet je prišel k spovedi k istemu duhovniku v isto spovednico pod tisti križ. »Zdaj je že zadosti. Vedno znova padaš. Tvoje kesanje ni iskreno!« je bil strog spovednik. »Res je, oče, padam, ker sem slab, toda iskreno se kesam. Glejte, jaz sem bolnik. Prosim, dajte mi odvezo.« »Ne, ne morem ti dati odveze in te osvoboditi bremena grehov,« je bil neizprosen duhovnik.

Tedaj je bilo z velikega križa slišati ječanje. Jezus na križu je odtrgal desno roko od žeblja, jo stegnil nad grešnika in z njo naredil znamenje križa v odpuščanje grehov. Spovedniku je rekel: »Ti nisi bil zanj bičan, s trnjem kronan, pribit na križ in nisi zanj prelil svoje krvi! Ali nisi bral v evangeliju, kako sem bil usmiljen do Marije Magdalene, Samarijanke, Zaheja in številnih drugih grešnikov!« Nato je grešniku dejal: »Pojdi v miru. Odpuščeni so ti tvoji grehi!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2019), 43.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 52.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

V jedilnici naše proizvodne hale smo se zbrale vse delavke, ki smo danes delale za istim tekočim trakom. Pol ure časa smo imele za malico, potem pa smo morale nazaj na delovno mesto. Nobena ni smela manjkati, ko se je delo začelo, zato smo bile tudi sedaj vse za mizo. Čas hitro teče in pol ure je brž mimo ...
Sodelavka, najmlajša med nami, je na mizo položila svojo vrečko z malico. Zadišalo je po suhi prekajeni klobasi in domačem kruhu.
»Stara mama mi je dala malico, ko sem jo včeraj obiskala,« se je nelagodno opravičevala, ko je videla, kako smo uživale v vonjavah, »pa nimam drugega s seboj. Ne bi vam rada vzbujala želja, saj vem, da je premalo za vse.«
»Pa saj imamo vsaka svojo malico. Naj ti ne bo nerodno. Čeprav je pa treba priznati, da diši res lepo – tako domače.«
Zagrizle smo vsaka v svoj sendvič, ko je ena od starejših sodelavk začela tiho pripovedovati: »Bila sem na prvem obisku pri svoji bodoči tašči. Zelo lepo me je sprejela pa tudi postregla. Iz shrambe je prinesla prav tako dišečo klobaso in postregla še s toplim domačim kruhom. Morala sem se zadrževati, da nisem lakomno planila na hrano, saj sem bila noseča in sem imela zelo velik apetit. Skrivala sem svoj napeti trebuh za ohlapno jopico in resno zanikala in odkimavala, ko je tašča namigovala na vnučka. Ampak tašča se je s svojim sinom kar odločno pogovorila, da če misliva, da sva za skupaj, pač nimava kaj čakati. Dogovorili smo se, da premislimo o ohceti, kdaj in kje bo, in se dobimo čez dober teden, da vse uredimo. Prav oddahnila sem se, ko sva odhajala, in upala sem, da le ni videla moje nosečnosti.
Kmalu sva bila spet pri njih. Tašča je svojega sina odpeljala na neko nujno delo izven hiše, meni pa je rekla, naj počakam v sobi na peči. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj in skušnjava je bila prehuda. Smuknila sem v shrambo in ukradla klobaso (še zdaj ne vem, kaj mi je takrat bilo) ter z njo pohitela nazaj na peč. Jedla sem jo hitro in nisem je imela niti časa dobro prežvečiti. Globoko sem se oddahnila, ko sem jo pojedla prej, preden sta se vrnila.
Bilo me je sram storjenega dejanja in želela sem si samo domov. Tudi klobasa, ki jo je tašča prinesla na mizo, ko sta se vrnila v hišo, me ni pritegnila.
Kmalu je bila poroka. Preden smo se razšli, me je tašča povabila stran od drugih ter mi čisto mirno rekla: »No, od sedaj naprej pa ne skrivaj več nosečnosti. Zaljubljenost, ljubezen in nosečnost se zrcalijo na obrazu vsake ženske in jih ni mogoče skriti. Veselim se vnuka, ki prihaja, in vsakič, ko boš prišla, boš lahko iz shrambe vzela klobaso, če si boš zaželela.«
Zajokala sem in se ji opravičila za ukradeno. »Ja, tudi klobasa preveč diši, da bi jo lahko utajila. Nič ti nisem zamerila, čeprav bi bilo prav. da bi vprašala ali pa počakala, da jo jaz postrežem. Ne bi imela slabe vesti in ne bi si očitala. Tudi z otrokom bi bilo prav, da bi počakala, pa če se je zgodilo drugače, je pač treba to sprejeti z vsemi posledicami. Danes pa si vzemi čas in blagoslovi svojega moža, ko prideta domov, četudi bo vajina poročna noč drugačna kot bi lahko bila. Saj si verjetno že slišala za rek: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.«
»Hvala vam za dobrosrčnost in oprostite. Slabo sem začela, upam, da se bom naprej bolje izkazala,« sem rekla skozi solze.
Objela me je in me dolgo držala objeto. Moje iskreno kesanje je počasi iz telesa pregnalo sram in žalost in občutila sem tako hvaležnost, da sem ji tudi sama lahko iskreno vrnila objem. Sklenila sem, da bom upoštevala njen nasvet.
Ko sva z možem prišla v najino podnajemniško sobico in se utrujena, vesela odpravljala k počitku, sem se zazrla v njegove oči in mu rekla: »Rada bi te blagoslovila.«
»Kaj? Blagoslovila? Kaj pa je zdaj to?« mu ni bilo čisto nič jasno.
Postavili sem se tik predenj, ga gledala v oči in se dotikala delov, ki sem jih blagoslavljala, in jih pokrižala.
»Blagoslavljam tvoje oči, ki me bodo gledale, da bi me vedno zmogle gledati z ljubeznijo in naklonjenostjo; blagoslavljam tvoja ušesa, ki me bodo poslušala, da bodo tudi takrat, ko moj glas ne bo prijeten, zmogla razumeti da te imam rada; blagoslavljam tvoja usta, ki mi bodo govorila, da bi govorila vedno iskreno; blagoslavljam tvoje roke, ki me bodo držale v objemu in nama pomagale služiti vsakdanji kruh; blagoslavljam tvoj um, da bi znal pošteno presoditi, ko se bodo kresala najina mnenja; blagoslavljam tvoje telo, ki me bo varovalo in mi nudilo zavetje in oporo in me objelo, ko si bom želela tvoje bližine.«
Objela sem ga močno kot še nikoli do tedaj. Njegovo telo je vzdrhtelo in ganjen je zajokal.
Objeta sva obležala in uživala v blagoslovu, ki se je pretakal po najinih telesih. Najina telesna ljubezen je bila do takrat kljub zaljubljenosti drugačna – strastno vihrava in s prisotnim strahom, da naju kdo zasači, saj sva vedela, da kradeva. Skrivala sva se in se sramovala svojih dejanj, sedaj pa je bilo drugače, čisto drugače.
Ko sva medse povabila Boga in prejela njegov blagoslov, je bil to pravi temelj in pravi začetek najine zveze. Bilo je veliko lepše kot prej, ko mi je tašča dovolila v svojo shrambo, kjer si bom lahko vzela klobaso vedno, ko bom lačna ali si jo bom zaželela.«
Katarina

Ognjišče (2015) 9, str. 36

Kategorija: zgodbe

Že dolgo nazaj mi je mama grozila, da me bo udarila in me tudi je, ko je bila jezna name, vendar po nepotrebnem. Takrat sem se začela spraševati, ali ima Bog rad mojo mamo kljub takim njenim škodljivim dejanjem in poniževalnimi besedami, ki mi jih je prizadejala kot diktator. In ko sem bila majhna, me je že udarila in kdaj tudi natepla ter ozmerjala in poniževala z besedami. Tudi se mi ne zdi prav, da hodi k maši, v cerkev in k spovedi, potem pa še vedno greši. Mama nima takega odnosa do mene, kot bi ga morala imeti, ker me še vedno krega, kdaj mi še grozi, udari in tudi brcne. Zakaj se še nič ne spremeni v obnašanju na bolje, če hodi k maši in k spovedi? Zakaj ji Bog ne da kakšne lekcije v slogu: če bo še kdaj nesramna do mene, da bi jo kaznoval z takšno kaznijo, da ne bo nikoli več taka diktatorka brez srca do mene? Ali ima Bog rad take ljudi, ki so naredili samomor, ker niso marali več živeti? Zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?
Emilija

Bog ljubi vse ljudi, tudi tebe, Emilija, ki si napisala to pismo. Ljubi tudi tvojo mamo, za katero ti zatrjuješ, da se ne obnaša pravilno do tebe. Ko sem napisal, da Bog ljubi tudi tvojo mamo, to ne pomeni, da Bog odobrava vse, kar dela tvoja mama, kar delaš ti in kar delajo drugi ljudje. Bog ljubi človeka tudi takrat, ko ta dela narobe in se ne drži njegovih zapovedi. Ne ljubi ga zato, ker bi odobraval njegovo nespoštovanje zapovedi, ampak da bi človeku omogočil, da se spreobrne in se vrne k njemu. Torej ljubi tudi tvojo mamo in vse, ki grešijo, a zato, da bi se spreobrnili. Na koncu sprašuješ, ali Bog ljubi tudi “ljudi, ki so naredili samomor”? Da, tudi te ljubi. O tem si lahko več prebereš v odgovoru na pismo Kje iskati tolažbo po samomoru najbližjih, ki je bilo objavljen v julijski številki Ognjišča na str. 38–39, in v odmevu na to vprašanje v tokratnem Ognjišču.
Nadalje sprašuješ, zakaj tvoja mama ne “spremeni svojega obnašanja, če hodi k maši in k spovedi”? Dejstvo je, da tudi tisti, ki hodimo k maši in k spovedi, vedno znova grešimo. Seveda nas obiskovanje maše in prejemanje zakramentov ne odvezuje, da lahko delamo, kar hočemo. Nasprotno! Obvezuje nas, da se vedno znova trudimo za krščansko življenje, za izpolnjevanje zapovedi, v tvojem primeru za lep odnos do bližnjih. K maši hodimo zato, da bi nam sodelovanje pri maši pomagalo, da ne bi grešili več. Isto velja za spoved. K temu zakramentu hodimo zato, da nam ta pomaga odpravljati napake in se truditi za bolj krščansko življenje. Kristjani verujemo, da v zakramentih prejemamo moč za spreobrnjenje in življenje po veri.
Človek je svobodno bitje in Bog spoštuje njegovo svobodo. Tudi v tem, da v svoji svobodi greši. O tem nam govorijo že prva poglavja Svetega pisma. Bog bi lahko preprečil prvima človekoma, da ne bi grešila, a bi s tem izničil njuno svobodo. Ne bi ustvaril človeka s svobodno voljo, ampak robota, ki bi slepo izpolnjeval njegove ukaze. Očitno pa Bog ni hotel ustvariti robota, ampak človeka z neizmernim dostojanstvom in s svobodno voljo.
Nekateri teologi zatrjujejo, da v tem tudi tiči skrivnost pekla: Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dopusti, da se človek tudi za večno oddalji od njega, če se je zato svobodno odločil. Torej ni Bog ‘krut’, da nekoga ‘pošlje’ za vso večnost v pekel, ampak Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dovoli, da se človek v svoji svobodi odloči, da se loči od Boga in gre v pekel.
S povedanim sem že nekoliko odgovoril na tvoje vprašanje “zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?” Bog bi moral človeku odvzeti svobodno voljo, da bi človek ne več grešil in delal slabo. Seveda pa se zla, hudega na svetu ne da do konca razložiti, ker je to skrivnost, ki je ne bomo nikoli do konca razumeli. Ostaja pa dejstvo, da je človekova narava ranjena po izvirnem grehu in zato je človek tudi grešno bitje, a v zakramentih, ki jih je postavil Kristus, more najti moč za vračanje k Bogu.
To velja tudi za tvojo mamo. V vajinem odnosu gre narobe, ker je, kot praviš, mama preveč stroga in avtoritarna. Ti praviš diktatorska. Boli te, ker te je že udarila. Ne vem, za kakšne udarce gre, a fizičnega nasilja nad otroki ne more nihče odobravati. Sicer pa najbrž bolj kot udarec boli srce, ki je občutilo ponižanje, nesprejetost in krivico, če je bil določen vzgojni ukrep neupravičen. In zdi se, da je pri tvoji mami kakšen ukrep krivičen, saj praviš, da te je mamam udarila in je bila jezna nate “po nepotrebnem”. Ne zagovarjam tega, da se otroka ne sme kaznovati, vendar se tega nikoli ne sme storiti po nepotrebnem. Če si pismo sama napisala, si že toliko stara, da veš, da so starši dolžni vzgajati otroke, jih opozoriti, če ne delajo prav ali ne ubogajo, toda tega ne smejo delati s prisilo. Lahko rečemo, da tudi tu velja podoben vzorec kot pri Bogu. Bog tako ljubi človeka, da mu omogoči, da se spreobrne, podobno naj bi tudi starši ljubili svoje otroke, da bi se tudi ti zaradi starševske ljubezni vedno znova odločali za dobro. Zaradi krivičnih kazni, nasilja in poniževanja se pač ne bodo.
Seveda pa starševska ljubezen ni v tem, da otrokom vse dovolijo. Ker jim želijo dobro, jih opomnijo, ko delajo narobe, da jih vzgajajo k dobremu, tudi takrat, ko otrokom ni lahko. Saj poznamo nekoliko ‘izrabljen’ primer, da ne ljubijo otroka tisti starši, ki mu dovolijo, da se igra z orožjem, ampak tisti, ki mu to prepovejo. Pa je ta prepoved za otroka neprijetna, ampak ker ga starši ljubijo, mu prepovedo, kar je nevarno, čeprav otrok v tistem trenutku tega še ne razume.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 6-7.

Kategorija: Pismo meseca

V mlajših letih sem v svojih planinskih potepanjih še posebej rad imel bližnjice. Na planinskih poteh jih je veliko. Tudi takih, dobro nadelanih, dobro vidnih, celo bolje vidnih od ‘pravih’ stez. No, v resnici jih je pravzaprav vedno manj, ker se vzdrževalci planinskih poti zelo trudijo, da bi preprečili njihovo uporabo, da bi planince navadili na hojo po nadelanih, markiranih planinskih poteh, kar je z več vidikov zelo dobro premišljeno početje, ki ga močno podpiram.

Ampak, kot sem že dejal, nisem vedno tako razmišljal. Bližnjice so mi pomenile, da sem hitreje prišel na vrh, še bolj pa so bile dobrodošle pri spustu. In potem sem se še kako rad hvalil, kako malo časa sem porabil za neko pot ...

Najbrž med najbolj znanimi bližnjicami so tiste na poti na Komno – ali, bolje, na sestopu s Komne. Že začetek poti je prekrasen, saj se pot začne tik pred slapom Savice. In ko zapustimo pot, ki nas vodi do slapa, se že po nekaj minutah začnejo znamenite serpentine. Pot se vije v lepo speljanih serpentinah, nekatere so tudi prav zelo kratke. Kar ni jim konca, vse tja do 48. serpentine (serpentine so lepo oštevilčene!), kjer se odpre lep razgled na Bohinjsko jezero. Od tu naprej serpentine niso več tako pravilne, tudi pot je občasno malo bolj položna, sledi dolini.
Zlasti v delu, ki je nekoliko manj strm, so vse serpentine močno ‘prerezane’ z bližnjicami. Pot v dolino je s pomočjo teh bližnjic mogoče zelo skrajšati in v mlajših letih mi je bilo to vedno velik izziv.
Pa tudi še na neki drugi, podobni poti sem imel zelo rad bližnjice – na poti iz Lepene h Krnskim jezerom. Pot je v resnici mulatjera, pot za mule iz časov prve svetovne vojne, zato dokaj udobna, široka in lepo speljana, tudi z mnogimi serpentinami. In tudi te serpentine so ‘prerezane’ s premnogimi bližnjicami.
Prav s temi bližnjicami sem se začel spopadati kot član planinskega društva, ko sem se včasih priključil kakim akcijam vzdrževanja planinskih poti. Malce nerodno mi je to priznati, pa vendar sem se šele ob teh delih v resnici zavedel, kakšno škodo povzročajo bližnjice. Iz lepo urejenih robov mulatjere so počasi začeli drseti kamni, kamen za kamnom. Planinci, ki so tod drveli v dolino, so te kamne vneto prožili, spodmikali so se jim pod čevlji. Voda si je ob nalivih potem v teh ranah našla prosto pot in opravila vse drugo. Kmalu je na mestu, kjer je bila prej udobna mulatjera, zazijal podor, nastal je kar nerodno prehoden graben ... Popravilo teh podorov je terjalo kar veliko časa in napora. Društvo se je trudilo, da bi z različnimi ovirami preprečevalo dirjanje po teh bližnjicah, a zdelo se je, kot da je ta napor nesmiseln. No, zadnja leta se vendar nekaj spreminja: vse manj je planincev, ki pri sestopu dirjajo po bližnjicah.
Morda je res, da so na moj odnos do bližnjic zelo vplivale prav delovne akcije v Lepeni, a niso bile te edini razlog. Vsaj še en zelo dober razlog je! Običajno se mi žena ni pridružila na mojih dirjanjih po bližnjicah. Držala se je označene poti in na mestih, kjer sem jaz zavil na bližnjico, pač stopila hitreje. In potem je bila, ko sem spet prišel na stezo, le kak korak za menoj. Moj ‘prihranek pri času’ le ni bil v resnici tako velik in na koncu sem vedno slišal njen blagi očitek: »Po udobni stezi lahko stopim hitreje, ti si le domišljaš, da ne vem koliko pridobiš!«
In prav v tem je pomembna modrost, ki sem jo začel počasi spoznavati. Ali so bližnjice res vedno bližnjice, ali se nam tako samo zdi.
No, ja, včasih smo celo zelo prepričani, da nam bližnjice koristijo. Eno takih izkušenj imam prav s Komne! Bilo je še v tistih časih, ko smo v hribe hodili predvsem z vlakom. Tako sva se tudi na enega številnih planinskih izletov podala z vlakom – do Bohinjske Bistrice, potem z avtobusom do Zlatoroga – in potem počasi navzgor čez Komarčo proti dolini Triglavskih jezer. Nekje sva prespala, ne spominjam se več dobro, ali v koči pri Triglavskih jezerih, ali na Prehodavcih. Potem zjutraj pa lepo nazaj, čez Komno. Na Komni sva se malo zadržala in potem sva že začela malo pogledovati na uro in preračunavati, kako bova ujela avtobus in vlak. Ob voznih redih, ki sva jih imela na razpolago, se nam ni izšlo, razen če zares pohitiva. In sva zares ‘zdrvela’ v dolino in še ujela avtobus ter nato vlak ... Takrat sva bila bližnjic vesela, rekla sva si, da se je splačalo! Pa kljub temu! Kaj bi pa bilo tako usodnega, če bi šla lepo zlagoma in ujela zadnji, nočni vlak proti domu? Pravzaprav nič tako pomembnega se ni zgodilo s tem, ko sva prišla nekaj ur prej domov.
Seveda takrat nisem tako razmišljal, takrat se mi je zdelo sila imenitno, celo zelo pomembno, da sva ujela ta zgodnejši vlak. Šele danes se v polnosti zavedam, kako nepomembno je bilo tisto dirjanje.
In tako se dogaja pravzaprav z vsem lovljenjem bližnjic v življenju, ne le tistih na planinskih poteh. V vsakdanjem življenju jih kar naprej iščemo in kar naprej se nam zdi izjemno pomembno, če kje uspemo ubrati kako bližnjico. Pravimo, da smo potrošniška družba. In prav pri potrošništvu je to iskanje bližnjic še najbolj očitno. Kar naprej se obremenjujemo z razmišljanji, kako bomo ‘po bližnjici’ prišli do zaslužka, do avtomobila, do službe, ali do najnovejšega modela športnih copat, ali do najnovejše zgoščenke tega in tega modnega pevca ... Bližnjice se zdijo nekaj najpomembnejšega v življenju!
Pa ne gre samo za potrošniško miselnost. Bližnjice iščemo, ko je treba do avtomobilskega servisa, do zdravnika, pa tudi do ‘potrdila’ za birmo ali poroko ... Ljudje, ki so vešči v ubiranju takih in drugačnih bližnjic, veljajo za iznajdljive, uspešne. Ljudje, ki ne iščejo bližnjic, veljajo za čudake, nerodneže, neiznajdljive ...
Da, tudi ljudje, ki veliko govorijo o duhovnih vrednotah, pogosto cenijo bližnjice. Če naj se tu na najmilejši možen način obregnem ob polomijo mariborske nadškofije, bi lahko dejal, da so odgovorni nekritično iskali bližnjice do uspeha, bogastva, družbene moči ... Čim hitreje priti do rezultata, čim hitreje uspeti. Vsaka bližnjica je pri tem dobrodošla, kakšne so dolgoročne posledice take bližnjice, dolgoročni učinek – tega ne razmišljamo. Kot bi bili omamljeni od trenutnega uspeha, rezultata. Potem, potem bomo že iskali nove bližnjice ...
Pa vendar imamo celo ljudski pregovor, ki pravi, da je ‘čas zlato’. Hm, ljudski pregovori pa vedno skrivajo življenjske modrosti, ne lažejo in ne zavajajo! Čas je zlato? V resnici, tudi s tem pregovorom ni nič narobe! Poglobiti se je potrebno le v to, kaj je zlato! Nam zlato prinese srečo? Zlato pomeni materialno vrednost, denar, bogastvo, ne pa sreče! Čas je zlato, zlato pa pomeni bogastvo in moč, a to dvoje, žal nikakor ne zagotavlja sreče! Zlato, denar, bogastvo je pravzaprav bližnjica do pohlepa, napuha, brezčutnosti in vsega, čemur bi lahko celo rekli ‘otroci zlata’ ...
Ko gremo v gore, pomislimo na to, če res potrebujemo bližnjice. Jaz jih ne iščem več, lepo mi je iti zložno po stezi. Nekdo bi mi morda posmehljivo rekel: starost pač, noge niso več tako okretne. No, to je sicer res, je pa res tudi to, da ‘mladih nog’ kar nič ne pogrešam, prav zadovoljen sem s temi mojimi starimi nogami in s tem, kar še zmorejo.
Poskušajte tudi na tak način doživljati planinska potepanja. Poskušajte tudi otroke, ki jih vodite v gore, navajati, da hodijo lepo po uhojenih stezah. Tudi zaradi naravovarstvenih načel, a tudi zaradi vzgojnih učinkov. Naj se otroci učijo tega, da divjanje po bližnjicah, ki smo ga do nesmisla razdelali v naši generaciji, ne vodi k sreči. Za lepa doživetja si je potrebno vzeti čas, ne pa drveti po bližnjicah. Neki starejši planinec mi je na enem takih dirjanj po bližnjicah dejal: »Pazi, mladenič! Sreča ne hodi po bližnjicah, lepo počasi naokoli gre! Če boš preveč hitel po bližnjicah, se bosta lahko še zgrešila«. Takrat se mi je to zdela samo zanimiva domislica, danes jo doživljam kot veliko modrost.

ŽORŽ, Bogdan.Bližnjice. (Pot do Boga). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 38-39.

Kategorija: Pot do Boga

Rodila se je leta 1256 kmetu v tirolskem mestu Ratenburg. Ko je bila stara 18 let, je šla služit v bližnji grad, kjer je bila najprej dekla, potem vratarica in dobrotnica revežev. Grob priprošnjice za srečen porod (v Ebnu) so obiskovali tudi romarji iz naših krajev.

ZAVETNICA: Sv. Notburgo časte kot zavetnico dekel, delovnega počitka; k njej se priporočajo za srečen porod, pri boleznih živine in v vseh stiskah, ki prežijo na kmečke ljudi pri njihovih kmečkih opravilih.

 

    

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

• Zavetnici služkinj in kmetov sta pri nas posvečeni dve p. c. v KP škofiji: v Krepljah (Dutovlje) - levo in v Zagonu (Postojna). Njeni kipi so na oltarjih številnih cerkva (npr.: romanje v Groblje).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 9 (2022), 98.

Kategorija: Svetniški domovi

Imela sem priložnost biti pri bogoslužju vzhodnega obreda. Prevzelo me je mogočno petje, sijaj obrednih oblačil, lepota svetih podob. Pri slavju so peli besedilo, ki ga je sestavil sv. Janez Zlatousti († 407), ki goduje 13. septembra. Kakšno je to besedilo? (Sabina)

Na krščanskem Vzhodu je že v prvih krščanskih stoletjih nastalo več različnih obredov in mnogi so se ohranili do danes. Najbolj je razširjen bizantinski obred, ki so ga sprejele vse pravoslavne Cerkve, ohranile pa so ga tudi mnoge z Rimom zedinjene Cerkve. V tem obredu opravljajo liturgijo predvsem v grškem in starem cerkvenoslovanskem jeziku. Pogosto uporabljajo osrednjo evharistično molitev ali anaforo sv. Janeza Zlatoustega, ki jo pojo. Obsega naslednje dele: uvodni dialog s predglasjem in zahvalo, pripoved o ustanovitvi evharistije, spomin Kristusovega trpljenja, smrti, vstajenja in drugega prihoda, klicanje Svetega Duha, spomin umrli, vseh pravičnih, posebno Bogorodice, pa tudi vseh živih, posebno vesoljne Cerkve in doksologijo – slavljenje Svete Trojice. Evharistično bogoslužje ljubi sijaj, lepoto svetih podob in petja ter bolj poudarja Kristusovo vstajenje kot njegovo smrt. (sč)

 

Kategorija: Kratki odgovori