Naposled sem si le vzela čas, da izpolnim tetino željo. Že dolgo si je želela iti na hribček Svetega Petra nad Begunjami. Pa je vedno prišlo kaj vmes. Enkrat sem varovala bolnega vnuka, drugič smo popravljali hišo, tretjič sem imela kakšne druge obveznosti.
Nazadnje mi je rekla: »Če se boš še dolgo obotavljala, ne bom dočakala tega svetega Petra ...«
Tako sva jo sredi tedna z mojim malim vnučkom Aljažem presenetila, jo tako rekoč iztrgala iz gospodinjskih opravkov, ki jih je še vedno lahko sama zmogla, in jo odpeljala v Krpin, na začetek vzpona.
Sicer pa teta sploh ni bila prava teta, ampak sorodnica v bogve katerem kolenu. Vse prezgodaj je izgubila moža in ker nista imela otrok, je svojo ljubezen razdajala vsem v svoji okolici. Neštetokrat smo dobili njene kot papir tanke rezance pa vložene gobice, ki je bila sama nabrala, sadike paradižnikov, rdeče pese in zgodnje solate. Rada je s seboj na ‘romanje’, kot je temu rekla ona, vzela otroke, zdaj te, zdaj druge nečake, nečakov otroke in vnuke. Vse dokler je mogla ...
Cerkev sv. Petra je vidna že od daleč. Poimenovali so jo tudi Cerkev na Gori. Na 839 metrov visokem hribu nad Begunjami ima izredno lego na travnatem pomolu, od koder je čudovit razgled na celotno radovljiško kotlino in vso okolico. Človek vajen hoje se vzpne do cerkvice v tri četrt ure ali celo pol ure. Mi smo porabili veliko več časa, saj smo hodili počasi in se pogosto ustavljali. »A ti si tista teta, ki je mojega atija nesla v naročju od doma na Brezje?« se je pozanimal Aljaž. »Ja, ampak tedaj ni bil tak hrust kot je zdaj. Bil je majhen in čeveljci so ga ožulili, ubožčka ...«
Aljaž je tekel naprej, lovil metulje, pa se spet vračal k nama, tako da je naredil vsaj še dvakrat toliko korakov kot medve. Bil je eden tistih čudovitih pomladnih dni, kakršne je teta imela tako rada. Prepričana je bila, da se takrat, ko so gore sveže zarisane na sinjini neba, tudi človekova misel zbistri in se delo hitreje opravi.
Prisopihali smo do klopce ob cerkvici. Aljaž je že plezal po stopnicah. Teta je globoko zadihana sedla. »Oh, te moje kosti ... Vse dni me bolijo,« je zavzdihnila. Aleš je naslonil nanjo in jo vprašal: »Če te tako boli ves dan, kako se lahko ves čas smeješ?« Teta se je nad njegovo glavo spogledala z mano, jaz pa sem v zadregi odvrnila: »Če misliš, da sem mu jaz naročila, naj te to vpraša ...«
»Nikakor,« me je pomirljivo potrepljala po roki. »Samo otrok lahko vpraša tako naravnost in iskreno.« Aljažu pa je rekla: »Veš, fantič, moja bolečina se smeha boji. Če sem dobre volje, je bolečina pol manjša.«
»Potem te bom pa večkrat požgečkal, da se boš smejala,« je obljubil Aljaž in kot čmrlj odbrenčal na travnik med cvetje.
Molče sva zrli v svet pod nama. Videla sem, da teta neslišno premika ustnice kot v molitvi. Vasi so bile sredi pomladnega zelenja spete s cestami kot s trakovi, v daljavi je bilo videti leški in radovljiški zvonik, v soncu so se bleščale ravne streh novih velikih trgovin.
Stopila sem do bližnje kmetije po ključ cerkve. Ko sem se vrnila, je teta Aljažu pripovedovala, kako so v času turških vpadov opozarjali na bližajočo se nevarnost s kresovi po vseh okoliških gričih.
Vstopili smo v cerkvico. Skozi okno je padal sončni žarek in razsvetljeval prostor. Teta se je vsa zamaknjena sprehodila vzdolž čudovitih fresk iz šestnajstega stoletja s prizori iz življenja apostola Petra. Freske so najobsežnejše delo Jerneja iz Loke.
»Gremo, gremo!« je priganjal Aljaž in me vlekel proti vratom. »Počakaj še malo, da se poslovim. Bogve, če nisem danes zadnjikrat tukaj!« je rekla teta in se počasi še enkrat sprehodila po svetem prostoru in z očmi božala poslikane stene. »V duši mi je tako lepo ... Ali lahko počakata še malo?« je zaprosila.
Seveda sva jo počakala, dokler ni z globokim vzdihom zapustila cerkev. Zunaj je še enkrat s pogledom šla po svojem najljubšem svetu, čez polja, travnike, vse do gozdnate Jelovice. V tem poslavljanju je bil tihi zbogom in njene oči so postale žalostne. Aljaž je ujel murenčka in ji ga prinesel stisnjenega v pesti: »Na, da boš spet vesela!« »Saj sem,« ga je pobožala po laseh. »Še bolj pa bom, ko ga boš spustil nazaj v travo.«
Še tisto jesen je umrla. Dogovorili smo se, da bomo na praznik svetega Petra in Pavla, ko bo maša na prostem, z vso družino šli gor in se hvaležno spominjali naše ljube tete.
Ivanka Korošec, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 56.

Zgodba

Pilot in voznik
Pilot je nekega večera letel v enosedežnem letalu proti majhnemu letališču na podeželju. Preden je lahko pristal, se je zvečerilo in ni mogel več dobro videti, kje bi lahko pristal. Ni imel luči na letalu, na letališču pa ni bilo nikogar več v službi. Ko je z letalom krožil dve uri, je postalo še temneje in začelo mu je zmanjkovati goriva, zato se je odločil, da bo poskušal pristati, čeprav je s tem tvegal življenje.
Prav takrat pa se je tam mimo pripeljal mož v avtomobilu. Slišal je brnenje letala in opazil da je letališka steza neosvetljena. V hipu je razumel pilotovo stisko. Vrnil se je na začetek letališča in zapeljal z avtomobilom na konec letališke steze in jo z lučmi osvetlil. Tako je pilotu omogočil varen pristanek.

Misel

Voznik je pomagal pilotu ne zato, ker bi bila prijatelja, saj se nista niti poznala, ampak ker je bil pilot njegov bližnji v stiski.
Vsekakor mora prijatelj pomagati prijatelju, toda pomoči ne smemo omejiti samo na prijatelje. Pomagati moramo svojim bližnjim, naj bodo kdorkoli že.
Na poteh svojega življenja, naj nas te vodijo kamorkoli, bomo srečali bližnje, potrebne naše pomoči.

Molitev

Gospod Bog,
ne dopusti,
da bi si zamašili ušesa ali zakrili oči,
ko bomo srečali človeka,
ki potrebuje našo pomoč.
Pomagaj nam,
da bomo sočutno pomagali vsakemu,
ki potrebuje našo pomoč,
ker se je znašel v duhovni ali telesni stiski.
Pomagaj nam pomagati, Gospod.
Pa ne samo takrat,
ko nam bo lahko,
ampak tudi, ko nam bo težko.

Iskra

Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.(Lk 10,27)

Plameneč ogenj pogasi voda,
miloščina pa bo izbrisala grehe.
Ne zavračaj človeka, ki te prosi v stiski,
ne obračaj svojega obraza od reveža. (Sir 3,30 in 4,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2010), 116-117.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 146 (naslov: Sosedje).
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tudi poleti kuham kot slikarka. Namesto slikarske barve si pripravim raznobarvna živila, moja bela, modra, rdeče – črna posoda je kot slikarsko platno. S kuhinjskim orodjem in priborom si pričaram neponovljiv obrok in ga na koncu gledam kot mojo lepo sliko...
Poleti nam narava ponujajo živila, ki jih lahko jemo sveža, brez nepotrebnega cvrenja, kuhanja, pečenja in praženja. Manj kuhane hrane jemo zato, ker je vročina in telo je treba tudi znotraj sproti ohlajati z vodo, s SVEŽIM sadjem in zelenjavo. Z njunim uživanjem ne prinašamo domov nobenih škodljivih odpadkov.

Breskova marmelada
Izberite zelo, zelo zrele in zdrave breskve. Tudi če je sadež samo malo nagnit, ga zavrzite, saj je okužen cel sadež. Olupite, narežite in dajte v kozico, ki ni iz kovine - napolnite samo do polovice, da sadni sok hitreje povre. Dodajte približno 20% sladkorja in postavite na štedilnik. Med kuhanjem mešajte, da se ne prime. Kuhajte približno 40 minut. Breskova, češnjeva in še nekatere druge marmelade ostanejo bolj redke. Marmelado napolnite v prekuhane vroče kozarčke, pokrijte z vročimi, nepoškodovanimi pokrovčki in tesno zaprite. V lonec položite tanko krpo, nanjo zložite kozarčke, nalijte vročo vodo skoraj do vrha, lonec pokrijte s pokrovom in kuhajte približno 15 minut. Še vroče kozarčke zložite v prenosno hladilno skrinjico ali jih zavijte v volneno odejo, pokrijte in počakajte dva do tri dni, da se ohladijo.

Poletna mineštra z grahom
Kjer je grah in vsaj malo ješprenja ali pire, meso ni potrebno. Včasih dodamo košček svežega mesa ali pršuta, sušenega na zraku.

Mlečni njoki
Zamesite redko fino kvašeno testo kot za miške. Recept zanje sem napisala v eni prejšnjih številk. Rozine lahko tudi izpustite. Vzhajano testo zajemajte z majhno žličko in ga polagajte v toplo eko mleko. Mleka naj bo toliko, da njoki plavajo. Pokrijte in počasi kuhajte približno osem minut. Z mrežasto lopatico jih preložite v presejane drobtine, ki ste jih pocvrli na maslu. Jed polepšajte z žlico češnjeve marmelade ali potrosite s sladkorjem. Zraven ponudite kozarček eko mleka – nezavretega.

Poletni brodet
Očiščene sipe ali kalamare operite v osoljeni vodi (mrzla voda in groba morska sol), odcedite in narežite na majhne koščke.

Polenta v pečici
Polentno moko presejte. Če vam je kaj ostane, vrečko tesno zaprite, da ne pridejo metulji. V kozico dajte pol eko mleka in pol vode in ščepec morske soli. Ko skoraj zavre, odmaknite z ognja, s pestjo dodajajte moko in mešajte z metlico za stepanje. Zamesite redko koruzno testo, ki ni ne močnik ne žganci. Polenta bo veliko boljša, če dodajate moko in ne tekočino.
Pekač namažite z oljem in vanj stresite zakuhano polento. Pokrijte z drugim pekačem in dajte v toplo pečico. Pecite približno 40 minut na 200 stopinjah Celzija. Pečeno lahko potresete s sveže naribanim trdim sirom in narežete na kocke.

Pavlič E., Kuhajmo, Ognjišče (7) 2010, str. 98

Pišem vam, da izpovem svoje izkušnje, o doživljanju Boga. Kakšno usmiljenje nam naklanja! V srcu slišim glas, ki je čisto tih, in me opominja, govori mi, kakor takrat, ko sem sklenila, da med tednom ne grem k maši, pa mi je, preden se je začela maša, ta glas spregovoril: “Pojdi k maši!” In prišla sem ravno pravi trenutek, ko me je prijateljica potrebovala. Kako te vodi Sveti Duh, vidiš, ko prideš ravno pravi trenutek tja, kjer te nekdo potrebuje. In vodi te tako, da se čudiš, kako čudovita so njegova pota.
Navadila sem se, da si, ko pride kakšen človek s problemom k meni, vzamem precej časa zanj, dokler ga ne opogumim ali pomagam rešiti problem s pogovorom in z molitvijo. Čast moramo dati Bogu, saj ne rešujemo mi, ampak smo le orodje v njegovih rokah. On je tisti, ki v nas in po nas deluje.
Veliko molim za ljudi, ki so v stiski. Zmolim vsaj en rožni venec. Več dni vztrajam samo v molitvi za enega človeka, za tistega, ki ima problem ali stisko. Molim goreče, z vsem srcem in vso dušo zanj.
Posebno bi rada izprosila blagoslov težkim bolnikom po bolnišnicah. Mogoče bi tudi sami lahko naredili veliko z molitvijo. Potrebna je trdna volja in vztrajno prizadevanje. Ne prehitro obupati! Včasih je potrebno veliko potrpežljivosti in truda za ohranitev ali pridobitev tistih starih dobrih vrednot, ki imajo neminljivo vrednost. To ne pade samo z neba. Pa ne misliti, da v današnjem svetu ne moreš veliko doseči. Zmoreš! Najprej si zastaviš majhne cilje. Z uresničevanjem teh malih ciljev dobiš za naprej neustavljiv pogum.
Omeniti moram še to: bila sem popolnoma odpisana od zdravnikov. Vsi so dvignili roke: Nikoli ne bo nič s teboj! Bila sem invalid prve kategorije. Danes pa sem popolnoma samostojna, opravljam vsa dela, ki jih moraš sam postoriti. Skoraj nobene pomoči ne potrebujem. Bogu sem hvaležna za to svojo bolezen. Toliko lepega sem se naučila, ker bi sicer bila velika sirota. Toliko knjig sem prebrala o svoji bolezni, toliko izkušenj sem dobila. Bog je prav vedel, zakaj me je pustil na dno, da sem se lahko dvignila.
Kjerkoli sem, se počutim doma, saj sem med ljudmi. V cerkvi smo vsi kot ena družina. Želim se zahvaliti Bogu in vsem ljudem, ki me poznajo. Tako prijazni so! Hvala Bogu za vso srečo in trpljenje.
Antonija

Navadno vidimo samo zunanjo podobo drugih ljudi. To pomeni, da nas zunanjost pritegne, zasvoji, pogojuje. Danes morda bolj kot kdajkoli prej v zgodovini našega naroda. V kriznih obdobjih, kot je sedanje, ko naša zunanjost ne more tako ‘blesteti’, kot je prej, se zna zgoditi dvoje: Lahko nas to naredi nesrečne, zagrenjene, nezadovoljne, lahko pa spoznamo, da nismo “stavili na pravega konja” in začnemo iskati globlje, duhovne vrednote. V tem pogledu je kriza dobrodošla in zdravilna. Odpre nam oči. Tudi ko je zunanjost bleščala v vsej privlačnosti, smo tolikokrat okusili, da to ni tisto, ker nas osrečuje. Zdaj pa je prilika, da se streznimo in rečemo ne tej prevari. Začnemo svojo srečo graditi na svoji notranjosti, na notranjem bogastvu, na svoji duhovnosti.
To ni samo sad, posledica neke krizne dobe, je tudi bogastvo življenjskih izkušenj. Zlasti takrat, ko se srečamo s trpljenjem, z boleznijo, razočaranji, s podrtimi življenjskimi načrti. Prej ali slej se mora vsak soočiti s temi dejstvi. Antonija se je srečala zelo boleče in kruto. Te trpke življenjske izkušnje so jo pripeljale do odkritja pravih vrednot, ki ti jih preizkušnje ne morejo vzeti. »Bog je prav vedel, zakaj me je pustil na dno, da sem se lahko dvignila.« S temi svojimi izkušnjami sedaj lahko pomaga drugim, ki so v stiski. Da to storiš, pa moraš imeti, trdno voljo in vztrajno prizadevanje«.
Pri tem pomaga molitev. To je vir tiste moči, ki v preizkušnjah, lastnih ali drugih, rodi presenetljive učinke. Na tem področju ne moremo pričakovati ‘instant’ učinkov, kot smo jih vedno bolj navajeni v vsakdanjem življenju, ali pa nam reklama vsaj tako obljublja. V notranjem, duhovnem svetu je treba čakati, potrpeti, vztrajati. Tega ne maramo, smo neučakani, mislimo, da je pri Bogu tako, kot v trgovini ‘daj-dam’, pa ni. Božje računovodstvo ni podobno človeškemu. Bog ima svoje načine ‘poslovanja’, ki temeljijo na valuti, ki se ji pravi ‘ljubezen’. Toda ne tista telesna, ki se temelji na računici ‘daj-dam’, ampak na božji računici, ki se glasi: »Dam ti, ker te ljubim«, če tudi ti z Bogom in z ljudmi posluješ z isto ‘valuto’.
V teh počitniških in dopustniških tednih, ko bi vsi radi brezskrbno uživali, je morda nenavadno govoriti o duhovnih vrednotah, o odpovedi, o žrtvah, o pomoči drugim. Dejansko pa bodo ti tedni mnogo bogatejši in srečnejši za nas in za naše bližnje, če bo v njih več duhovnih vrednot.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2012) 07, str. 8

Na koledarju je 16. julija Karmelska Mati Božja, katere praznik oziroma god se obhaja že od 14. stoletja. Moja mama mi je pripovedovala, da je nekdaj je tudi pri nas obstajala karmelska bratovščina, katere člani so nosili škapulir. Kaj je to? (Irena)
Najprej naj povem, da obstajata tudi moški in ženski karmeličanski red. Karmeličanov na Slovenskem ni, karmeličanke pa imajo pri nas dva samostana: v Sori pri Medvodan in v Mirni Peči pri Novem mestu. Pri redovnicah in redovnikih je škapulir del pravega redovnega oblačila, pri laikih pa sta to dva kvadratna kosa blaga, okrašena s podobo Karmelske Matere Božje, povezana med seboj s trakovoma, tako da en kos visi na prsih, drugi na hrbtu, nameščen pod obleko. Bogoslovni profesor dr. Anton Strle razlaga: »Nevedni neverni pa tudi verni ljudje enačijo škapulir in podobno z nekakšnimi ‘amuleti’, čarovnimi, magičnimi sredstvi, ki naj bi sama po sebi prinašala človeku ‘varstvo in srečo’. Če bi kdo s takim mišljenjem nosil škapulir, bi se pregrešil s praznoverjem.« Škapulir je znamenje naše posvetitve Mariji. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 7, str. 56

Karmel je gora v Palestini, na kateri se je prerok Elija boril za češčenje Jahveja, pravega Boga izvoljenega ljudstva Stare zaveza. Ob koncu 11. stoletja so se na Karmelu naselili Mariji posvečeni puščavniki. Pred muslimanskim pritiskom so se morali umakniti v Evropo in tam je nastal karmeličanski red, ki ga je potrdil papež Honorij III. leta 1228. Marijino češčenje je zelo pospeševala karmelska bratovščina.

več o sv. Mohorju in Fortunatu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 32-33

Karmelski Materi Božji je pri nas posvečenih 13 cerkva (4 žup. in 9 podr.) in 7 kapel – V LJ nadškofiji je edina cerkev na Češnjicah (žup.). – V KP škofiji je KMB posvečena ž. c. v Podgrajah; podr. stojijo v Čedljah in na Maliji (Korte), v Pučah (Koštabona) in v Pregari (Sočerga); ob stolni cerkvi v Kopru je njena kapela-krstilnica. – V NM škofiji je p. c v Slapih /Zlab (Šmarjeta), večja kapela je na Gor. Prekopi (Kostanjevica na Krki) in v Radovičih (Metlika). – V MB nadškofiji sta Karmelski MB posvečeni ž. c. na Kušerniku (Sv. Marjeta/Pesnici) in nad Ljubičnim - Škapulirska Marija (Poljčane). – Tudi v CE škofiji stojita dve ž. c. KMB: na Dobju pri Planini in v Velenju (Sv. Marija); podr. sta v Dragah (Hrastnik) in v Marija Gradcu (Laško). – V MS škofiji je KMB posvečena p. c. v Ižakovcih (Beltinci), večje kapele so v Gaberju (Lendava), Rankovcih (Tišina) in M. Polani (V. Polana).

 
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 7, str. 98. 

Starejša redovnica je pripravljala otroke na prvo spoved in prvo sveto obhajilo. Rekla jim je, naj s prstom pokažejo drug na drugega. Naredili so tako. Potem jih je vprašala: »Ali ste opazili nekaj zanimivega? Ko z enim prstom kažemo na druge, imamo tri prste obrnjene proti sebi.«
Otroci, ki so se pripravljali na prvo spoved, so bili še majhni, a so razumeli, kaj jim je hotela povedati. Toda vseeno je nadaljevala: »Poskušajte v življenju biti pozorni na svoje napake in jih odpraviti, namesto da bi kazali na napake drugih.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2022), 56.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko pogosto tako mrzlično drvimo in tekamo v službe in domov, iz enega trgovskega centra v drugega, ko tako evforično častimo in slavimo ta ali oni športni klub, religiozno častimo tega ali onega športnika, ko smo tako resno in zaskrbljeno zatopljeni v ekrančke v rokah, smo pozabili na najpomembnejše. Pozabili smo na najbistvenejše v naših življenjih – pozabili smo na naše medosebne odnose. Pozabili smo ljubiti. Še več, pozabili smo naše otroke naučiti ljubiti.
Kako pa se otroke nauči ljubiti? Nekoč so na nekem predavanju Frankla vprašali, kako mlade naučiti vrednot. Odgovoril je: »Vrednot se ne uči, ampak se jih živi.« Povsem logično, otroci oblikujejo svoje življenjske drže, vedenje, prioritete na podlagi načina življenja svojih staršev. Torej, tako kot starš živi svoje vrednote, jih bo v veliki meri posnemal in ponotranjil tudi otrok. Otrok hodi za očetom in ga gleda, kako on živi. Tako bo živel tudi on. Zato bi morali očetje zelo paziti, kako živijo. Skratka, otroke bomo naučili ljubiti edino tako, da bomo sami znali ljubiti. Kot je dejal Wayne Dyer: »Ljubezen ni nekaj, kar počnemo; ljubezen je tisto, kar smo.«
Vzgoja, ki vse dopušča, ki ne postavlja nobenih omejitev in zahtev, vzgoja, ki se je ujela v zanko permisivne logike »vse za otroka«, kar pogosto pomeni tudi »vse namesto otroka«, je celotne generacije spremenila v osebnostne in duhovne invalide. Kdor ne zna ljubiti, je namreč nekakšen duhovni invalid. Mnogi zamenjujejo ljubezen s kupovanjem in dajanjem materialnih stvari. V smislu, več kot stane pametni telefon, ki ga starši kupijo osnovnošolcu ali srednješolcu – za večji izraz ljubezni gre. Pozabljamo, da v življenju ne potrebujemo toliko stvari in zaslonov, kot potrebujemo odnosno razpoložljivost človeka, potrebujemo občutek varnosti in toplino ljubezni. Vendar pozabljamo, da ko se vklopi zaslon, se izklopi odnos. Ko pretiravamo s kupovanjem stvari, pozabljamo, da so le-te pravzaprav nadomestek ljubezni in človeške navzočnosti. Samo v ljubezni in prek nje človek pride do najlepšega in najdragocenejšega v življenju.
Ker se že od rojstva vse vrti okrog otroka, ker mu vsi strežejo, kupujejo, dajejo, ponujajo, ga nenehno pretirano hvalijo, ker mnogi starši predvsem skrbijo, da bo otroku prijetno in fajn ipd., si otrok v tem zgodnjem obdobju oblikuje zavest in prepričanje, da je ta svet, v katerem živi, tukaj zaradi njega. Starši in ljudje, ki ga obkrožajo, so tukaj zato, da negujejo in skrbijo za njegove želje in njegove potrebe ter predvsem, da mu bo ves čas fajn. Z drugimi besedami povedano, mnogi starši vzgajajo svoje otroke v egocentrične in narcisistične otroke. Vzgajajo jih v zazrtost vase, v svoj lastni popek. Morda zveni grobo, ampak egoist je tisti, ki mu je mar samo zase in za lastne želje ter potrebe. Narcisistične osebe pa imajo grandiozen občutek lastne pomembnosti, kar pomeni, da imajo pretirano visoko mnenje o sebi. Trdno verjamejo, da so pomembnejši in boljši od vseh drugih. Imajo tudi veliko potrebo po stalni pozornosti in občudovanju. Še ena ključnih lastnosti egocentrikov in narcisoidnih osebnosti je, da ne razumejo in ne prepoznavajo čustev drugih. Če jih že, pa za njih niso pomembna.
Vse zgoraj opisano je diametralno nasprotje ljubezni. Otrok nismo naučili ljubiti drugih ljudi, ampak smo jih naučili »uporabljati« druge ljudi. Nismo jih naučili, da bodo znali sami poskrbeti za svojo srečo, da jim bo fajn in da bodo uživali. Nismo jih naučili, da je prava sreča in užitek vedno stranski produkt oziroma posledica naših dejanj, ravnanj, vztrajnosti in ljubečih odnosov. Ampak smo jih naučili, da je odgovornost drugih, da poskrbijo, da bo njim fajn. Naučili smo jih, da so drugi ljudje sredstvo za njihove želje in potrebe.
V tem je eden ključnih razlogov, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki svoje življenje doživljajo kot prazno in nesmiselno. Imamo celotne generacije otrok, ki niso srečni in niso zadovoljni z življenjem, ki ga živijo, in ne s svetom, v katerem živijo. Prvi pogoj za srečo je vedno ljubezen. Direktna pot do sreče je samo ena – ljubiti. Ali kot pravi Oscar Wilde: »Ohrani ljubezen v svojem srcu, kajti življenje brez nje je kot senčen vrt, kjer so vse rože mrtve.«
Najpomembnejša življenjska veščina je ljubiti, ker kdor ne ljubi, ne bo nikoli srečen. Zaradi tega bi morala biti glavna naloga staršev naučiti svoje otroke ljubiti. To pa se ne da z učenjem in govorjenjem, ampak zgolj in samo z življenjem.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 7 (2024), 11-12.