Na velikonočni torek, ko so se prazniki tudi za župnika prevesili v nekoliko mirnejše obdobje in sem imel končno čas, da bi si nekoliko odpočil, me je zjutraj v zakristiji pričakala poplava. Nisem ravno zaklel, kakega veselja pa tudi nisem izžareval, a ni bilo druge, kakor da sem se vseeno spustil na kolena in pričel brisati, ni kaj, za veliko noč je pač treba na kolena, jaz pa sem stal, ko so drugi klečali, in sem moral to nekako nadoknaditi. “Poklekni-i-mo!” Velika noč ni praznik, velika noč je pot, je nastajanje, tako sem pridigal pri vigiliji, in potem sem moral svojo pridigo še oddelati, kakor se spodobi, da namreč besedam sledijo tudi dejanja. Velika noč ni počitek, sem razumel, je napor, in če so ga učenci iskali na obali jezera (Jn 21,1), se je očitno tam prikazal tudi meni. Vprašanje, če sem ga videl, morda sem pa še premalo brisal …
»Oprostite, ker sem vam pokvarila dan,« mi je rekla gospa, ki se mi je naslednji dan potožila o svojih težavah, verjetno si je mislila, da mi pripada vsaj nekaj časa živeti v neki nerealni velikonočni sliki z zlato svetlečim veseličkom, kjer smo vsi nasmejani do obisti, brez težav, tako si predstavljamo praznike, tako si predstavljamo dobro življenje, neki sveti tempelj, kjer problemi ne najdejo poti do nas. Kjer se joka samo zaradi hrena ali pa ker je zmanjkalo šunke. In bogvaruj če nas kdo zmoti pri tem, mati mila, kako postanemo sitni.
Ampak če velika noč resnično ni počitek, ampak napor, se očitno prazniki začnejo šele ko gremo domov od slovesne maše, ko vstanemo od mize in je treba pospraviti in pomiti, ko nas kaj zmoti v tem našem ‘svetem’ vzdušju, ko poči ventil in je treba na kolenih brisati poplave, za katere nisi prav nič kriv, ko je treba vstati s kavča, na katerem si imel ravno zadremati. Potem se torej velika noč dogaja prav tam, kjer se odločam, kaj bom storil z mulcem, ki mi je na velikonočni torek pol minute visel na zvoncu, da bi mi postavil banalno vprašanje, ali v tistem ‘motečem’ govoru, ki naj bi mi pokvaril dan. “Kaj neki se je zgodilo?” je rekel samotni popotnik učencema, namenjenima v Emavs, “Zakaj jokaš?” objokani Magdaleni. Sovražim, kadar ima evangelij tako prekleto prav … in sovražim, kadar moram na kolenih poslušati svoje pridige …
Maja rado poplavlja. V šoli in na faksu in v službi in v cerkvi tudi, vem, da bo tudi v farovžu še veliko dela, večkrat bo treba na kolena, ker bo kaj puščalo, ker bo kaj razneslo, kakšnega na vratih in mene tudi, in tam, na bregu bo spet stal Vstali s svojim ražnjem in ribami na njem, s kruhom, in bo malce zafrkljivo, kot ima navado, vprašal: »Otroci, imate kaj hrane?« (Jn 21,5) Ni treba vedno odgovoriti s prijaznostjo, kar zakričimo čez gladino, da imamo poln kufer, pardon, polne mreže, da bi že enkrat radi mir. Tudi tako se ga da videti. Ker je to pomembno, za veliko noč, za tisto vsakdanjo veliko noč, videti ga, prepoznati njegov odsev v poplavi v zakristiji, na kolenih se šele da verovati, resnično je vstal od mrtvih.
Človek pač oživi, ko si dovoli biti človek. Z vsem, kar to pomeni.

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 3.

Na binkoštni praznik, 24. maja 2015, je papež Frančišek podpisal svojo novo okrožnico o skrbi za zemljo, “našo skupno hišo”. Za njen naslov LAUDATO SI' je izbral vzklik sv. Frančiška Asiškega: “Laudato si', mi' Signore” (Bodi hvaljen, moj Gospod), ki v svoji Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi spominja na zemljo, našo skupno hišo, ki je tudi “kakor sestra, s katero si delimo bivanje, in kot lepa mati, ki nas sprejema v svoj objem”. V njej zaznamo tri značilne poudarke njegove papeške službe, ki jih je nakazal, ko je po izvolitvi izbral ime Frančišek: človekova naloga je skrb za vse ustvarjeno; posebej so mu pri srcu ubogi in iz družbe izrinjeni; ne neha oznanjati božje usmiljenje, da bi bili tudi mi drug do drugega usmiljeni. Papež Frančišek v tej svoji okrožnici nadaljuje in dopolnjuje nauk svojih predhodnikov na Petrovem sedežu. Okrožnico sestavlja šest poglavij (vsako ima več enot) in obravnava sedanje ekološko stanje tako z znanstvenega vidika kot tudi v luči Svetega pisma in cerkvenega izročila. Osrednje vprašanje, ki ga zastavlja, je: »Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo?«

◉ Poklicani smo, da postanemo orodje Boga Očeta, da bi bil naš planet tak, kot si ga je On zamislil, ko ga je ustvarjal.

◉ Zdi se, da se zemlja, naša hiša, vedno bolj spreminja v odlagališče smeti.

◉ Sestra zemlja protestira zaradi zla, ki ga ji povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, ki jih je Bog položil vanjo.

◉ Namesto da bi reševali probleme revnih in mislili na drugačen, pravičnejši svet, se nekateri omejujejo na to, da predlagajo omejevanje rojstev. Kriviti demografsko rast, ne pa skrajnega potrošništva, ni način, kako se soočamo s temi problemi … Vemo, da se meče proč tretjina živil, ki se proizvedejo, in hrana, ki jo mečemo proč, je kot da bi jo kradli z mize revnih.

◉ Če že sámo dejstvo, da smo človeška bitja, nagiba ljudi, da prevzamejo skrb za okolje, katerega del so, se kristjani še prav posebej zavedajo, da so njihove naloge znotraj stvarstva, njihove dolžnosti do narave in do Boga Stvarnika, del njihove vere.

◉ Danes se tako verni kot neverni strinjajo, da je zemlja dejansko skupna dediščina in da morajo njene sadove uživati vsi. Za verujoče je to vprašanje zvestobe Stvarniku, kajti Bog je ustvaril svet za vse.

◉ Vse materialno vesoljstvo je govorica Božje ljubezni, neizmerne božje naklonjenosti do nas. Zemlja, voda, gore – vse je Božja nežnost.

◉ Čustvo tesne povezanosti z drugimi bitji narave ne more biti pristno, če hkrati v srcu ni nežnosti, sočutja in skrbi za človeška bitja. Po drugi strani pa velja: kadar je srce zares odprto za vesoljno občestvo, nobena stvar in noben človek nista izključena iz takšnega bratstva.

◉ Ko je Jezus hodil po svoji deželi, vemo iz evangelijev, se je ustavljal, da je občudoval lepoto, posejano od svojega Očeta, in je vabil svoje učence, da iz stvari razberejo Božje sporočilo.

◉ V pogovorih s svojimi učenci jih je Jezus navajal, da začutijo očetovski odnos Boga do vseh ustvarjenih bitij. Z ganljivo nežnostjo jim je dopovedoval, kako je sleherno bije pomembno v njegovih očeh.

◉ Smo dediči dveh stoletij ogromnih valov sprememb: parni stroj, železnica, telegraf, elektrika, avtomobil, letalo, kemična industrija, moderna medicina, informatika in zadnje čase digitalna revolucija.

◉ Ne smemo prezreti dejstva, da nam jedrska energija, biotehnologija, informatika, poznavanje našega DNA in druge možnosti, ki smo jih osvojili, dajejo strahovito moč … Pomislimo samo na prvi atomski bombi, ki sta bili vrženi sredi prejšnjega stoletja … Dejstvo je, da moderni človek ni bil vzgojen za pravilno rabo moči, ker neizmerne rasti tehnologije ni spremljal razvoj človeškega bitja glede odgovornosti, vrednot in vesti.

◉ Nihče se noče vrniti na stopnjo jamskega človeka, vendar je nujno upočasniti korak in gledati na resničnost drugače, sprejeti, kar je v razvoju pozitivnega ter se hkrati vrniti k vrednotam in velikim smotrom, ki jih je uničila megalomanska objestnost.

◉ Namesto da bi opravljal svojo vlogo Božjega sodelavca, se človek postavlja na mesto Boga in s tem povzroči, da se mu narava upre … Kadar človeško bitje postavi sebe v sredino, začne dajati absolutno prednost svojim trenutnim interesom in vse drugo postane relativno.

◉ Ekologija preučuje odnose med živimi organizmi in okoljem, v katerem se razvijajo. Zahteva tudi, da se ustavimo ter se zamislimo in se pogovorimo o življenjskih pogojih in o preživetju družbe ter pošteno postavimo pod vprašaj vzorce razvoja, proizvodnje in potrošnje. Ne bo odveč, če pomislimo, da je vse povezano. Ko govorimo o okolju, imamo v mislih tudi posebno povezavo: med naravo in družbo, ki tam živi. Spričo tega na naravo ne gledamo kot na nekaj ločenega od nas ali le kot okvir našega življenja

◉ Poleg naravne dediščine obstaja tudi zgodovinska, umetnostna in kulturna dediščina, ki je prav tako ogrožena … Izginotje neke kulture je lahko prav tako ali še bolj hudo kot izginotje neke živalske ali rastlinske vrste.

◉ Okolja v katerih živimo, oblikujejo naš pogled na življenje, na doživljanje in delovanje. Obenem pa v svoji sobi, v svoji hiši, na svojem delovnem mestu ustvarjamo tako okolje, da doživljamo svojo istovetnost

◉ Ne samo revni, temveč tudi velik del drugih se srečuje z resnimi težavami, kako priti do lastne hiše. Imeti svojo hišo je zelo pomembno za dostojanstvo človeka in za razvoj družine.

◉ Od sredine prejšnjega stoletja se je po mnogih težavah uveljavilo gledanje na naš planet kot na domovino in na človeštvo kot na ljudstvo, ki živi v skupni hiši.

◉ Za revne države je prednostna naloga izkoreninjenje bede in socialni razvoj njihovih prebivalcev; obenem pa je treba preučiti škandalozno raven potrošništva nekaterih privilegiranih slojev njihovega prebivalstva in se odločno boriti proti korupciji.«

◉ Politika in ekonomija se morata v medsebojnem dialogu postaviti v službo življenja, posebej človeškega življenja … Veličina politike se pokaže, ko se v težavnih trenutkih ravna po poštenih načelih in načrtuje dolgoročno za skupno dobro.

◉ Zaželeno je, da bi se mednarodna skupnost in posamezne vlade učinkovito postavile po robu takšnemu izkoriščanju okolja, ki bi se izkazalo škodljivo. Prav tako nujno pa je, da pristojne oblasti storijo vse, kar je treba, da bi bili gospodarski in družbeni stroški, ki so potrebni za uporabo skupnih naravnih dobrin, prikazani jasno, in bi jih v celoti pokrivali tisti, ki jih uporabljajo, ne pa druga ljudstva ali prihodnji rodovi.

◉ Večina prebivalcev planeta se ima za verne in to bi moralo verstva spodbujati k medsebojnemu dialogu, katerega cilj je skrb za naravo, obramba ubogih in vzpostavitev mreže spoštovanja in bratstva.

◉ Ni več dovolj govoriti, da moramo biti v skrbeh za prihodnje rodove. Moramo se zavedati, da gre tukaj za dostojanstvo nas samih. Mi moramo prvi skrbeti za to, da bo naš planet primerno bivališče za človeštvo, ki pride za nami.

◉ Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki pridejo za nami, otrokom, ki odraščajo?«

◉ Mnogi se zavedajo, da sedanji napredek in samo kopičenje predmetov ali užitkov ne zadošča, da bi človeškemu srcu dali smisel in veselje, vendar nimajo dovolj moči, da bi se odrekli temu, kar jim ponuja tržišče … Bolj ko je človekovo srce prazno, bolj potrebuje predmete, ki jih kupuje, poseduje in uživa.

◉ Proti tako imenovani kulturi smrti družina predstavlja sedež kulture življenja.

◉ Kakovost življenja ...pomeni vrnitev k preprostosti, ki nam omogoča, da se ustavimo in okušamo lepoto malih stvari, da se zahvalimo za možnosti, ki nam jih nudi življenje, ne da se navezovali na to, kar imamo, ali bi se žalostili zaradi tistega, česar nimamo.

◉ Takšen trenutek blagoslova, tudi če je zelo kratek, nam prikliče v spomin, da smo za življenje dolžni hvalo Bogu, krepi naš čut hvaležnosti za darove stvarstva in zahvale tistim, ki nam s svojim delom te darove priskrbijo, in utrjuje mašo solidarnost z najbolj potrebnimi.

◉ Nedelja, tako kot judovska sobota, se nam ponuja kot dan ozdravljenja človeškega bitja v odnosu z Bogom, s samim seboj, z drugimi in s svetom.

◉ Marija, mati, ki je skrbela za Jezusa, zdaj z materinsko ljubeznijo in bolečino skrbi za ta ranjeni svet.

◉ Slavimo te, Oče,  z vsemi tvojimi stvarmi, ki so izšle iz tvoje mogočne roke. Tvoje so in polne  so tvoje navzočnosti in tvoje nežnosti.Laudato si'! Bodi hvaljen!

zbira Marko Čuk

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

»Sejalec je šel sejat« (Mt 13,3). Njegova dlan se ljubeznivo dotakne vsakega semena. Nato pusti, da gredo semena v svet. Vsako seme ima svoje življenje in svoj čas rasti. Nekatere nosi voda, druge veter. Ko so semena svobodna, lahko vsakdo ukrade Dobro in ga pribije na križ. Takrat zraste invazivka.

Ne veš, kdaj je prišla …
… a zdaj je tu. Neutrudno se razrašča po tvojem vrtu in izpodriva vse rastline, ki bi prav tako želele zacveteti. Veliko različnih invazivnih rastlin poznamo. Imenujejo se napuh, lakomnost, nevoščljivost, požrešnost, jeza, lenoba in nečistost. Nekatere poženejo hitro, druge se dlje časa skrivajo pod zemljo. Invazivke imajo rade kaos, zato najpogosteje zrastejo na odvrženi zemlji.

Odvržena zemlja …
… je nevarna. V njej se namreč pogosto skrivajo koščki invazivnih rastlin. Ni nujno, da so to semena. Pri nekaterih invazivkah je dovolj že delček korenike. »V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo« (Rim 7,21). Zlo se rado naseli v tiste spomine, ki bi jih najraje pozabil. Odvržena zemlja je za to idealna: lahko bi bila rodovitna, pa ni. Ko so gradili nove ceste, je ta zemlja naenkrat postala odveč. Prepeljali so jo na drug kraj in tam zavrgli, ne vedoč, da so v zemlji ostali koščki. Ni čudno, da ti Jezus ves čas šepeta: »Poberi koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi« (prim. Jn 6,12). Prepozno. Drobec omahovanja in malo neodločnosti je dovolj, da na novem kraju že poženejo nove invazivne rastline.

Prazen prostor
Če tvojega srca ne zapolnjuje Ljubezen, ga bo hitro naselila invazivka. Zanjo je značilen egoizem, samozadostnost in želja po pozornosti. Invazivna rastlina ima sposobnost hitre rasti. Pomembna je le ona: da preko korenin dobi čim več vode in mineralov. Svoje liste izteza vedno višje, da bi prestregla še več sončne svetlobe. Ostale rastline ne morejo rasti v njeni senci, zato sčasoma ostane sama. A to je niti malo ne moti, invazivka je samozadostna: lahko se razmnožuje vegetativno s podzemnim sistemom korenik in drugih ne potrebuje. V kratkem času invazivka pridela veliko biomaso svojih listov, stebla in korenin. Že na daleč se jo opazi. Druge rastline ne morejo tekmovati z njo – tako kot nežna, tiha, nevsiljiva Ljubezen (prim. Jn 13,5) ne more tekmovati s hrupnim, brezobzirnim, grozečim zlom (prim. Lk 23,21). Invazivka namreč preraste vse.

Neuničljiva
Ko se na tvoj vrt enkrat naseli invazivna rastlina, jo je praktično nemogoče odstraniti. Lahko jo izkoplješ s koreninami vred, a če pozabiš en košček, bo spet zaživela. Edina rešitev je torej nenehna čuječnost. Vsaka misel, pogled, dotik, vse je pomembno, kajti »kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem« (Lk 16,10).

Zdrav sestoj rastlin …
… je sestavljen iz odnosov. Trdnejši kot so, manjša je možnost, da bo v tako rastlinsko združbo vstopila invazivka. Raznolike rastline predstavljajo prednost za ekosistem. Podobno kot so v našem občestvu »različni milostni darovi, Duh pa je isti« (1 Kor 12,4). »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7), a šele takrat, ko sodelovanje nadomesti obsojanje. Ko ponudimo pomoč, a je ne vsiljujemo. Ko pristopimo ponižno, ne poniževalno. Tako začne nastajati zemlja za rast …

Nikoli ni prepozno za nov začetek
»Sejalec dobrega semena je Sin človekov« (Mt 13,37). Vsak dan znova radodarno seje Besede v tvoje srce (prim. Mr 4,14), da zraste in obrodi sad in da tvoj sad ostane (prim. Jn 15,16). Vsak dan znova.

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 4 (2024), 55.

“Oče urednik me je naučil, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš”

Druga priča dogodkov ob rojstvu Ognjišča je Silvester Čuk. Ob izidu prve številke je bil kaplan v Postojni, kjer je bil župnik Franc Bole. Pri prvih številkah Ognjišča je skrbel za »ilustriranje« člankov, potem pa za njihovo lektoriranje. Predvsem pa je ostal zvest reviji in vsem njenim izdajam celih šestdeset let. Postal je »desna roka« očeta urednika in mu je »pomagali pripravljati material za časopis in knjižice«, kakor mu je zapisal v imenovanje takratni škof Jenko. V šestih desetletjih je napisal ogromno člankov, zlasti prilog. Še danes izbira modre misli in življenjske izreke, ki bralcem polepšajo dan, predstavlja zaslužne može in žene iz naše zgodovine. Njegova ljubezen pa so svetniki. Veliko je o njih pisal v reviji. Krona tega dela pa tudi skrbi uredniškega kolega Marka Čuka sta dve veliki knjigi Svetnik za vsak dan.

- Lahko odstrneš prve spomine na očeta urednika Franca Boleta?
Franca Boleta, očeta urednika, sem prvič srečal deset let pred rojstvom Ognjišča, 9. maja 1954, v Črnem Vrhu ob novi maši Gašperja Rudolfa, našega soseda. Na novomašno slavje so bili povabljeni tudi bogoslovci, med njimi Franc Bole, ki je bil takrat študent drugega letnika. Radovednost me je gnala k Rudolfovim. Ogledoval sem težek motor sosednjega župnika. Eden od bogoslovcev me je vprašal, kakšno je vzvratno zrcalo na krmilu motorja: konkavno ali konveksno. Ko sem pravilno odgovoril, ga je zanimalo, v kateri razred hodim. »V četrti razred nižje gimnazije,« sem mu odgovoril. »Radovedni« bogoslovec me je pohvalil. Takrat sem imel štirinajst let in sem se že odločil, da grem na višjo gimnazijo in potem v bogoslovje. Ta »radovednež« je bil Franc Bole.
Drugič sem ga srečal oktobra 1958 na velikem hodniku bogoslovnega semenišča v Ljubljani, ko sem začel študij bogoslovja. Franc Bole je edini od primorskih novomašnikov leta 1958 nadaljeval študij v šestem letniku za doktorat. Že po nekaj tednih pa je dobil od tedanjega predstojnika, apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša, dekret za župnika v »domači« župniji Postojna, ki se je nepričakovano izpraznila. Ko je kasneje gledal nazaj, je zapisal: »Čeprav sem končal (teološko) fakulteto, je bila prava fakulteta Postojna in mladina v Postojni in vse tisto delo, ki smo ga skupaj opravili, težavam navkljub.«

- Bojan Ravbar je dejal, da sta imela z očetom urednikom nekaj skupnega: »Pritegnila naju je ljubezen do mladih.« Postala sta ustanovitelja Ognjišča.
Franc Bole je pel novo mašo 6. julija 1958 v Postojni. Njegov ceremonier (drug) je bil Bojan Ravbar, takrat bogoslovec drugega letnika. Bil je sin Krasa, doma ob meji z Italijo. Pri slovenskih skavtih na Tržaškem se je učil dela z mladimi. S štiri leta starejšim Boletom sta hitro našla skupen jezik. Bole je kot bogoslovec med počitnicami »štopal« po Franciji in nabiral izkušnje in gradivo za delo z mladimi. Bojan je leta 1962 po novi maši postal kaplan v »rdečem« Kopru. Pogumno se je posvetil mladim. Niso ga ustavile grožnje in zaukazani »protesti« dijakov. Postojnski župnik Bole je bil njegov zaveznik. Bojan se ob njegovem odhodu v večnost spominja nepozabnih večerov, ko je s svojo »vespo priropotal v Koper« in sta dolgo v noč razpravljala, »kaj storiti, da bi prenesli svežino, ki jo je prav tisti čas obetavno sprožil koncil ... Vzbudila se je želja, da bi nekaj storili za vidljivost Cerkve. Ideja se je oblekla v skromno (Farno) Ognjišče. Vsi, ki smo se strnili okrog nastajajočega jedra, smo imeli občutek, da se rojeva nekaj novega.«Dokler sta bila člana uredništva le dva (Franc Bole in Silvester Čuk) sta kovala načrte kar na ‘štiri oči’. - Na srečanju časnikarjev v Gradcu 1999. - Na enem od hišnih silvestrovanj pri očetu uredniku.
- Bil si kaplan v Postojni, ko je izšla prva številka Farnega ognjišča. Kako si bil udeležen pri prvi številki?
Na svojo novo mašo leta 1964 v Črnem Vrhu sem povabil tudi postojnskega župnika Franca Boleta, ker je bil med njegovimi mladimi v Postojni tudi moj brat. Po novi maši smo za vikende hodili pomagat na župnije. Mene je škof Janez Jenko poslal v Šempeter, kjer sem ob nedeljah maševal in spovedoval, ob sobotah in ponedeljkih pa imel nekaj verouka. Konec januarja 1965 sem prejel škofov dekret za Postojno, ki je dobila v upravo župnijo Hrenovice, ker se je tamkajšnji župnik ponesrečil. V Postojni sem bil samo sedem mesecev, a prav v tistem času so se prižgali plameni Farnega ognjišča, glasila župnij Koper in Postojna, ki so prav kmalu preskočili farne meje in zajeli vso Slovenijo. Bil sem zraven od vsega začetka, ustanovitelja pa sta bila Bole in Ravbar, zase bi rekel, da sem bil uresničevalec njunih zamisli. Za prvo številko sem pripravil večino besedil, ki pa niso bila podpisana. Molitve sem prevedel iz francoščine, iz študentskega lističa Foyer Notre Dame (Ognjišče Naše Gospe), ki ga je urejal Fernand Lelotte, Boletov znanec iz njegovih počitniških »potepov«. Na krhke ciklostilne matrice sem narisal naslove besedil in začetne črke. V naslednjih številkah so bile moje »ilustracije« že malo boljše. Besedila so na matrice tipkale Boletove tajnice v Postojni, udarniško pa so listič (zvezek, ki je imel 24 strani) na ciklostil razmnoževali Bojanovi navdušenci v Kopru.

- Kako se spominjaš izida prve številke? Kakšen je bil odziv ljudi?
Farno ognjišče je nastajalo »na skrivnem«. Proti koncu postnega časa je bilo oznanjeno, da list izide na cvetno nedeljo, 11. aprila, in da bo nekaj posebnega. Ljudje so ga nestrpno pričakovali, toda zaradi »tehničnih težav« so ga dobili v roke teden dni kasneje, 18. aprila 1965. Verniki v Kopru in Postojni so to velikonočno darilo z veseljem in hvaležnostjo sprejeli. Izšel je v nakladi 1.300 izvodov – 500 za Koper, 800 za Postojno. Ob jutranji aleluji je postojnski župnik Franc Bole oznanil: »Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo ... Povezati hočemo našo faro v eno družino, zato tudi naslov Farno ognjišče ... List bo skušal modernim ljudem naše župnije dajati odgovor na pereča vprašanja, ki jih mučijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ker je njihova vera in njihovo življenje v največji preizkušnji.«
Leta 1965 je izšlo samo šest številk Farnega ognjišča, ki je bilo pri ljudeh toplo sprejeto. Že v prvi številki je bila nakazana njegova vsebinska usmeritev. Na prvi strani je bilo voščilo ob velikonočni sveči, sledilo je Pismo meseca, za njim daljše praznično razmišljanje, molitev, pričevanje (Božji trubadur), povest v nadaljevanjih (Marcelino) ... zadnje strani: župnijska oznanila, posebej za Koper in posebej za Postojno. Mnogo tega je ostalo »pri življenju« tudi v poznejših letnikih, ko je Ognjišče postopoma spreminjalo svojo podobo. Kasneje se je »stalnim« rubrikam pridružilo nekaj novih, povezanih z vsakdanjim življenjem. Nekatere tudi po zaslugi novih sodelavcev, ki jih je bil Franc Bole, legendarni »oče urednik«, iskreno vesel.

- Iz Postojne si odšel v Brkine, kjer si bil upravitelj župnij Slivje in Brezovica. Od tam pa …
Tudi Franc Bole je avgusta 1965 odšel iz Postojne za upravitelja župnije Bertoki pri Kopru. Z njim je »odšlo« tudi Farno ognjišče, ki je že postajalo vedno bolj »slovensko«. Prvo številko novega letnika revije (1966) so tiskali v nakladi 5.000 izvodov (tiskarna Primorski tisk v Kopru). V njej ni bilo več župnijskih oznanil, preimenovala se je v Ognjišče in je tudi »uradno« namenjena vsej slovenski mladini. Jaz sem takrat čakal na potni list, da bi odšel v Rim nadaljevat študije. Prošnjo so »iz razlogov javne varnosti«, kot so rekli, zavrnili in namesto v Rim sem v začetku oktobra 1965 šel v Brkine, kjer sem duhovno oskrboval vernike župnij Slivje in Brezovica. Od ene do druge sem se prevažal s kolesom. Ko sem se 15. maja 1966 zvečer vračal iz Brezovice v Slivje, sem doživel hudo prometno nesrečo. Zaradi zloma stegnenice in vnetja kostnega mozga sem bil v stari bolnišnici v Izoli devet mesecev priklenjen na posteljo. Ko se je moje zdravstveno stanje nekoliko izboljšalo, mi je oče urednik prinašal svoje spise, da sem jih popravljal. Večkrat je prišel zvečer, ko so sestre pogasile luči in nam zaželele lahko noč. Ležal sem pri oknu nad teraso, zato mi je lahko izročil svoje pisne izdelke, da sem jih ob luči na nočni omarici popravil. To se je dogajalo tudi pozneje, ko sem kot rekonvalescent bival v izolskem župnišču.
Naveza Silvester Čuk – Franc Bole je tudi pri delu založbe nepogrešljiva. - Silvestrove čestitke za odlikovanje (red za zasluge), s katerim je Franca Boleta odlikoval predsednik republike Borut Pahor (2014). - Silvester Čuk somašuje z zlatomašnikom Francem Boletom (2008).
- Kdaj pa si prišel v Koper in na uredništvo Ognjišča?
Bole je mojo prometno nesrečo, ki je prekrižala načrte ne le meni, ampak tudi škofu, imenoval na-srečo. Ko sem se spet postavil na noge, me je avgusta 1968 škof Janez Jenko prestavil iz Izole v Koper. Med nalogami, ki mi jih je »naprtil« v dekretu, je bila na drugem mestu tale: »Uredniku Ognjišča boste desna roka in mu pomagali pripravljati material za časopis in knjižice.« Od vsega začetka sem opravljal nalogo lektorja. Boletova besedila so bila sprva polna rdečih popravkov in rekel je, da so »njegova pisma vsa krvava«. To je razumljivo, saj v osnovni in srednji šoli ni imel niti ene ure slovenščine. Iz napak se je lepo učil in jih je bilo vedno manj. Jaz pa sem se od njega učil, saj je bila vsebina njegovih pogovorov z bralci življenjska. Želel si je živega stika z bralci, zato je bilo v Ognjišču namesto mrtvega uvodnika na prvem mestu življenjsko Pismo meseca. Hvaležen sem mu, da me je poučeval, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2025, str. 9-11.

ROJSTVO OGNJIŠČA

Velikokrat me sprašujejo, kako smo prišli na zamisel, da bi izdajali Ognjišče. Stvar je bila zelo preprosta. Kot postojnski župnik sem se večkrat srečeval s prijateljem Bojanom Ravbarjem, tedaj kaplanom in sedaj (1975) koprskim župnikom (zdaj župnik v Strunjanu). V skupnem iskanju pastoralnih sredstev je prišla na dan tudi zamisel, da bi se prek tiska bolj približali zlasti mladim. Sklenila sva, da za veliko noč 1965 izide prva številka 'Farnega ognjišča', glasila župnij Koper in Postojna, ki pa je bilo že od vsega začetka zasnovano kòt pravi časopis, namenjen predvsem mladim. Nihče takrat ni mislil na list, ki bo dosegel večje naklade. K sreči je bil ravno to leto Postojni kot nedeljski kaplan dodeljen Silvester Čuk, vešč v pisanju in dober risar. Župniji sta si razdelili delo. Koper naj bi poskrbel pretežno za razmnoževanje in mladina v Kopru se je z velikim navdušenjem lotila tega dela, seveda ob podpori nekaterih starejših 'izkušenih' vernikov. Delalo se je udarniško in velikokrat ponoči. Postojnska 'redakcija' je skrbela v glavnem za besedilo, tipkanje matric in risbe in seveda razpečavanje svojega števila izvodov. Vse je pri delu vodila ljubezen, zato je njihovo prizadevanje rodilo nepričakovano bogate sadove. "Verniki so z začudenjem pa tudi z veseljem vzeli v roke listič (imel je 28 strani formata 13 x 20 cm), ki se je samopostrežno ponujal na vhodih obeh župnijskih cerkva. Cena ni bila določena, prepuščena je bila dobremu srcu bralcev. List se je hitro priljubil in kmalu je 'zašel' tudi v druge kraje Slovenije, ker sta tako Koper kot Postojna turistični mesti." Prvo leto je v ciklostilni tehniki izšlo šest številk.
(Franc Bole 1975 – ob 10-letnici)

Sprehodimo se skozi zgodovino izhajanja Ognjišča in se spomnimo tistih vsebin (rubrik) za katero je skrbel urednik Franc Bole.

ODGOVARJAL JE NA PISMA MLADIH ... in MANJ MLADIH (Pismo meseca in Pisma)

na 606 pisem meseca in še skoraj trikrat več pisem, ki so jih očetu uredniku pisali mladi, je do leta 2016 odgovoril oče urednik Franc Bole na straneh našega Ognjišča. V decembrski številki Ognjišča 2016 je zadnjič nagovoril bralce Ognjišča. Takole je zapisal, ko se je poslovil v svoji "legendarni" rubriki:

Odgovore na Pismo meseca in Pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.

Rubrika Pismo meseca je v Ognjišču že od prve številke leta 1965 (Pismo tega meseca) in nanje je do konca letnika 2016 odgovarjal oče urednik (Franc Bole), zdaj njegovo delo nadaljuje urednik Božo Rustja. Na Pisma je oče urednik začel v Ognjišču odgovarjati proti koncu leta 1968 (dotlej oče Mirko (Vinko Kobal) marca leta 1966 (Izmenični tok, od leta 1967 Pisma Ognjišču in od oktobrske številke letnika 1968 do danes samo Pisma). Odgovarjal je vse do leta 2011, ko so na pisma bralcev začeli odgovarjati tudi drugi zunanji sodelavci, strokovnjaki za določena področja: Tadej Strehovec, Vinko Škafar, Marjan Turnšek ...

Veliko so nam pomenila pisma, ki so jih pošiljali naši mladi bralci. Ta pisma so nam odkrivala njihovo podobo: kaj mislijo, kako se počutijo, kaj potrebujejo, kakšni so njihovi problemi, dvomi, težave. Brez pisem bi zelo težko ostali v živem stiku z mladimi. (Franc Bole)

Ko se je leta 1967 za kratka vprašanja (in odgovore) odprla nova rubrika Kratki odgovori, je tudi nanje odgovarjal oče urednik Franc Bole (v Ognjišču niso bili stalnica, ampak so se pojavili,ko je bil prostor). Zadnjič je bila rubrika Kratki odgovori v Ognjišču leta 2001, naslednje leto pa jo je nadomestila rubrika Kaj pomeni, v kateri je na kratka vprašanja odgovarjal Silvester Čuk. Od leta 2010 se imenuje Na kratko, dopolnjuje Pisma in zanjo še vedno skrbi Silvester Čuk.

Pisma bralcev so izšla tudi v knjigi (izbor prvih deset let izhajanja je izšel leta 1977 - Pisma uredniku, Ognjišče, Koper 1977). Urednik Franc Bole je tej knjigi na pot zapisal:

Pobuda, da bi pisma bralcev mladinskega verskega mesečnika Ognjišče in urednikove odgovore nanje izdali v knjigi, je prišla s strani duhovnikov. O tem predlogu smo začeli na uredništvu razmišljati ter tehtati razloge za in proti. Končno smo se odločili za izbor važnejših in naj pogostejših problemov, ki jih obravnavajo pisma od začetka izhajanja lista (1965) pa do leta 1974, torej eno desetletje. Prepričalo nas je dejstvo, da pisma v Ognjišču radi prebirate. Večina nima shranjenih Ognjišč, posebno ne iz prvih petih let izhajanja. Tisti, ki so v teh letih dorasli, niso imeli prilike seznaniti se s problemi, ki smo jih obravnavali in jih zanimajo. Predvsem pa je ta knjiga namenjena mladinskim veroučnim skupinam, ki večkrat ne vedo, kako bi se lotili obravnavanja problemov, značilnih za današnjo mladino v našem življenjskem prostoru. Konkretno podan problem v obliki pisma, problem, ki ga je doživljal nekdo v enakih ali podobnih razmerah, bo spodbudil debato, pogovor, poživil zanimanje, odprl nove poglede. V ta namen smo knjigi dodali obširno stvarno kazalo po geslih.

Urednik Franc Bole je zapisal tudi nekaj misli o tem, zakaj se je uredništvo že takoj na začetku odločilo, da bo objavljalo pisma bralcev in bo urednik nanje odgovarjal:

Zanimiv je že sam pojav, ki ga časopisi in revije že precej časa beležijo, značilen pa je postal prav v zadnjem desetletju. To je pojav pisem uredništvu ali uredniku. Skoraj ni revije ali časopisa, namenjenega širokemu krogu bralcev, ki bi ne imel te rubrike. Njej je posvečen večji ali manjši prostor, večja ali manjša pozornost. Tako je pri nas in tako je tudi v drugih deželah. Tudi Ognjišče je že brž od začetka izbralo ta način živega stika s svojimi bralci in obravnavanja njihovih perečih problemov. Namesto uvodnika smo postavili »pismo meseca«, pismom pa smo odmerili še več prostora na zadnjih straneh lista. Razlogi, ki so nas pri tem vodili, so bili predvsem pastoralni. Zavedamo se, da mladi »pridig« ali kakšnih načelnih člankov ne bi brali, ker se jim to zdi predolgočasno. Tako smo dobršen del verske tematike zaupali prav tej obliki, ki je življenjska, saj nastaja ob konkretnem srečanju mladih z njihovimi problemi; živahna, ker je problem, doživet na »lastni koži«, podan plastično in sveže; sodobna, ker je neposredni izraz tistega časa in okoliščin. Vsa pisma so avtentična, napisana od naših bralcev in shranjena v arhivu, zato so tudi dokument časa. Nekatera pisma so skrajšana in slovnično popravljena.

Ob pismih, zbranih v knjigi, je bolj občutiti nekatere pomanjkljivosti kot pa v samem časopisu. Pisma obravnavajo navadno več kot en sam problem. Avtor pisma pričakuje odgovor na vsa svoja vprašanja. Zaradi omejenega prostora in ker bi dolgi odgovori utrujali bralce, mora urednik na mnoga vprašanja odgovoriti »mimogrede«, da lahko posveti več prostora odgovoru na en problem. Zato so taki odgovori mnogokrat zelo nepopolni. To naj bralec knjige upošteva, zlasti če bo iskal odgovore po posameznih geslih in ne bo našel za vsa gesla izčrpnega odgovora, ki bi si ga želel.

Zahvaliti se moram vsem bralcem, ki so mi zaupali svoje težave v pismih in tako omogočili, da je ta knjiga sploh nastala. Oni so njeni pravi avtorji. Temu ali onemu se zdi čudno, da se nekdo tako zaupa človeku, ki ga najbrž sploh ne pozna, in stranem lista, ki ga bere nekaj sto tisoč bralcev. Danes ljudje čutijo probleme bolj kot so jih včasih in želijo tudi bolj izčrpnih odgovorov. Pisma so anonimna (tudi imena dopisovalcev so spremenjena), zato se čutijo vame pred javnostjo. Berejo pa tudi druge odgovore in tako jim urednik postane »poznana« oseba, prijatelj, če je duhovnik, še toliko bolj. Tudi za to prijateljstvo vam lahko rečem samo: Hvala! (Franc Bole)

Ob sedemdesetletnici ustanovitelja in glavnega urednika msgr. Franca Boleta je leta 2002 izšla tudi druga knjiga pisem: Pisma mladih uredniku. (od leta 1980 do 2001). Knjiga ima tudi vsebinsko kazalo.

ŠE ZANIMIVOST: Prav vsa originalna pisma od leta 1970 do danes (takrat so prihajala po klasični pošti, danes tudi v elektronski) hranimo v našem arhivu.

V GOSTE JE VABIL ZNANE OSEBNOSTI, JIH SPRAŠEVAL O NJIHOVIH POGLEDIH NA ŽIVLJENJE (Gost meseca)

Rubrika s prav tem imenom se je v Ognjišču začela šele leta 1987, v letnem kazalu pa so se pogovori z gostom meseca beležili že od leta 1978 (Ljudje in dogodki naših dni) in niso bili prav v vsaki številki. Že aprila leta 1971 pa je urednik Franc Bole pripravil prvi pravi intervju: s takratnim Prešernovim nagrajencem, slikarjem Stanetom Kregarjem. Istega leta je naredil še intervjuja s pisateljem Alojzom Rebulo in psihologom prof. Antonom Trstenjakom. Rubrika Gost meseca je med bralci Ognjišča zelo priljubljena. Franc Bole je o njej povedal, da je v njej želel predstaviti sodobnega človeka, ki je zanimiv za bralce, obenem pa je v krščanstvu našel navdih in moč, ki mu v življenju pomaga, da naredi nekaj lepega in dobrega. V nekdanji državi je bila za mnoge krščanske laike pa tudi kulturne in druge javne delavce redka priložnost, da so povedali kaj o sebi in svojih pogledih na življenje. Od leta 1998 jo ureja in pogovore pripravlja Božo Rustja, v zadnjem času tudi Matej Erjavec.

OBISKOVAL JE BOLNIKE, INVALIDE in STAREJŠE (Naši preizkušani bratje)
Ognjišče je že leta 1969 začelo z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Oče urednik je nekoč zapisal, da zato, ker je hotelo svoje mlade bralce vzgajati v duhu evangelija. »Najboljši način vzgoje so dejanja: narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potrebuje pomoč.« Tako se je v Ognjišču najprej rodila rubrika Poštni predal dobrote, kjer so objavljali dopise in naslove invalidov, da bi jim bralci pisali, jih obiskovali in jim pomagali. Romanje na Brezje je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji, pri katerem se je v 51. letih sodelovalo veliko mladih pomočnikov. Naslednji korak pa je bila rubrika Naši preizkušani bratje, ki se je rodila konec leta 1972, ko se je urednik Franc Bole odzval na pismo invalidke Stanke Glavan iz Žužemberka, jo obiskal in pogovor z njo objavil v januarski (božični) številki leta 1973. Stanka mu je pokazala, kako riše z nogo, bralcem je napisala tudi božično voščilo in jih prosila, naj se je spomnijo s kakšno pošto ali molitvijo. Ker je bil odziv bralcev zelo velik, se je oče urednik odločil, da bo s predstavitvami invalidov nadaljeval in rubrika je že marca dobila stalno mesto v Ognjišču in tudi današnje ime (Naši preizkušani bratje). Očetu uredniku so kasneje pri ‘iskanju’ invalidov veliko pomagali župniki in kaplani, ki so mu predlagali kakšnega zanimivega sogovornika. Na straneh te rubrike ni objavljal samo pogovorov z invalidi, med preizkušanimi brati in sestrami je poiskal tudi kakšnega stoletnika, invalida športnika, duhovnika, lurškega romarja … V štiriindvajsetih letih je zbral skoraj 300 pogovorov z invalidi, bolniki in ostarelimi. Sredi leta 1997 je to delo prepustil mlajšemu uredniku Božu Rustja.

POTOVAL JE ... OBISKOVAL MISIJONARJE, SLOVENCE PO SVETU, HODIL NA SREČANJA ČASNIKARJEV (Potopis)
Prve zametke potopisov najdemo v Ognjišču že v začetku sedemdesetih: v pismih naših misijonarjev, ki so popisovali svoje vtise in izkušnje iz daljnih dežel. Leta 1973 so misijonarji povabili urednika Franca Boleta, naj obišče Madagaskar. Tako je nastal prvi pravi potopis, ki ga je bilo kar za šest nadaljevanj. Čez sedem let gre urednik spet na pot: k našim misijonarjem na Slonokoščeno obalo in v Togo; leta 1986 je šel še dlje: v pravljično Indijo Koromandijo (srečanje katoliških časnikarjev), naslednje leto je bil s škofom Jenkom pri Slovencih v Argentini, leto zatem v ZDA …(na sliki pred Niagarskimi slapovi)

ZAČEL JE OBJAVLJATI INDIJANČKA (Indijanček)
Oče urednik Franc Bole se je v petdesetih letih minulega stoletja (in tisočletja), med bogoslovnim študijem, z avtoštopom ‘potepal’ po Franciji, ki je bila tedaj vzor v liturgični obnovi in je imela najbolj sodoben in prodoren verski tisk. Tam je nabral razne časopise, revije in zlasti mladinski verski tisk, računajoč, da mu bo to v pomoč pri bodočem pastoralnem delu na župniji.
Ko se je aprila leta 1965 v Postojni rodilo Ognjišče in je Franc Bole ustanovil uredništvo v Kopru, je med tistim ‘francoskim gradivom’ našel tudi veliko takega, kar mu je pomagalo pri ustvarjanju mladinskega verskega mesečnika. Dobrodošli sta bili tudi francoski mladinski reviji Formule 1 in Triolo, ki sta leta 1968 začeli objavljati tudi strip Plumoo (Indijanček). Francosko ime naslovnega junaka izhaja iz besede ‘plume’ (fr. pero), kajti njegov razpoznavni znak sta dve okrašeni peresi, zataknjeni v laseh. Omenjeni reviji sta prihajali tudi na uredništvo v Koper in oče urednik se je s francoskimi prijatelji dogovoril, da sme Indijančka objavljati v Ognjišču.
Prvi Indijanček je bil v Ognjišču objavljen julija leta 1970 in odtlej smo njegove vragolije redno spremljali vsak mesec. Ob prvih objavah oče urednik Franc Bole Indijančka ni omenjal kot kakšno posebno ‘novost’, očitno takrat še ni slutil, kako zelo se bo priljubil bralcem. Kmalu pa je spoznal, kako pomembno vlogo ima Indijanček za prepoznavnost Ognjišča, zato je vsa leta iz svojega ‘indijanskega’ arhiva skrbno izbiral najbolj posrečene in iskrive prigode. Indijanček je imel svoj ‘šotor’ proti koncu revije, kjer je običajno prostor za humor. Ko smo v devetdesetih letih vsebino Ognjišča nekoliko ‘premešali’ in se je selil tudi Indijanček, so bralci takoj klicali, da Indijančka ne najdejo in naj ga vrnemo na njegovo staro mesto.
Doslej (februar 2020) je bilo objavljanih 530 različnih prigod našega Indijančka. Arhiv očeta urednika se je v teh, skoraj petdesetih letih objavljanja, počasi izčrpal in če hočemo, da še naprej ostane Indijanček prepoznavni znak našega Ognjišča, moramo kakšnega iz tistih prvih časov (ko je bil tisk slabši) ponoviti. Za največje ‘indijanske’ navdušence pa smo pripravili ‘strip’ Indijanček z izborom stotih objavljenih.

njegovo razmišljanje o urejenju revije Ognjišče:

Odzivi bralcev nam veliko pomenijo, predvsem to, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.
V tisti težkih časih, ko smo imeli toliko nasprotnikov, smo se veselili velikega števila bralcev, ki je doseglo za našo majhno Slovenijo nepojmljivih 103.000 izvodov. Drugi slovenski časopisi so nam to zavidali. Po osamosvojitvi Slovenije so mnoge ovire odpadle, nastalo pa je veliko novih časopisov različne usmerjenosti. Če sedaj tiskamo 40.000 izvodov mesečno, je za nas to še vedno velik uspeh, na katerega smo ponosni. Saj je to obenem verski časopis z največjo naklado, kot tudi med vsemi mesečniki v Sloveniji.
Mi starejši, ki smo bili ob nastanku in pri razvoju Ognjišča in Radia Ognjišče zraven, imamo na svojih ramenih kar precej desetletij. Hvala Bogu, da nam je dal sodelavce, ki prevzemajo težo dneva, zato odlagamo delo na mlajša ramena. (leta 2016)

ob petdesetletnici je zapisal:

S to številko obhajamo 50- letnico izhajanja našega Ognjišča. Ko smo začeli med toliki težavami in nasprotovanji političnih krogov (nobena tiskarna ni hotele sprejeti tiskanja Ognjišča), si ne bi mogli predstavljati, da bomo doživeli petdesetletnico takrat tako skromnega in na ciklostil razmnoženega Ognjišča (1.300 izvodov). Zdaj ga tiskamo v 43.000 izvodih. (...)
Na uredništvu se veselimo te ‘zlate’ številke Ognjišča. Če pogledamo na ‘števec’, je zapisana številka 587. Ko smo pred leti prešteli vse številke Ognjišča, brez dvojnih številk, ki smo jih tudi nekaj časa izdajali med počitnicami, smo prišli do te številke, ki se vsak mesec poveča za eno številko. Ko gledam na knjižni polici v svoji pisarni vezana Ognjišča za vsa leta izhajanja, je to kar dolga vrsta. Če vzamem v roke posamezne letnike, vidim, kako so različni, od najbolj ‘ubogih’ na začetku, do najbolj ‘bogatih’ letošnjega jubilejnega leta. Vendar se mi zdi, da so bila tista, tiskana na ‘slabem’ papirju in dvobarvna, bolj ‘bogata’, ker so jih bralci, predvsem mladi, komaj čakali, da jih dobijo v roke in so se kregali, kdo bo prvi prišel na vrsto. Želeli bi si tudi danes takih bralcev. Zlatih bralcev za ‘zlato Ognjišče’.

spomin:

»Kaj bi dejal, če bi ti ob nastajanju Farnega Ognjišča rekel, da ti bo neki Božo Rustja prišel povedat, da se pripravi, ker bo televizija Slovenja prišla snemat prispevek o petdesetletnici Ognjišča?« sem vprašal ustanovitelja Franca Boleta, ko sem ga prišel obvestit o televizijskem snemanju. »Da je nor,« je bil kratek odgovor dolgoletnega urednika. Da, v petdesetih letih se je veliko spremenilo. Ognjišče je šlo tudi skozi preizkušnje in težke trenutke, a je obstalo, ker si prizadeva, da bi oznanjalo evangeljski nauk in zaradi zvestobe vas, dragi bralci in naročniki. Obstalo je času zatiranja in preganjanja. Lahko pa se zamislimo: Bo obstalo v času svobode? Bo, če ga bomo z enako odločnostjo in zavzetostjo brali in naročali, širili med ljudi in se ob njem navdihovali! (Božo Rustja)

pripravil Marko Čuk

priloga

Leto 1965 in rojstvo Ognjišča

gosta meseca

Bojan Ravbar in Silvester Čuk

tema meseca

Jezus nam deli darila

Preberite več: Maj 2025

Sem že starejša mati devetletnega duševno prizadetega otroka. Gotovo razumete, da smo starši prizadetih otrok zelo obteženi, saj so naši napori vzgajati takega otroka zelo težki. Vedno nas spremlja misel, oziroma skrb, kaj bo z otrokom, ko bomo obnemogli. Res da je danes tudi za take ljudi že veliko narejenega, a smo mi starši prvi in naše ljubezni ne more nihče nadomestiti.
Moj sin je star devet let. Kolikor sem pravilno poučena o prizadetosti, je srednje duševno prizadet. Kot verno mater me muči vprašanje vere, oziroma prejema zakramentov. Bil je krščen, pozneje z osmimi meseci je začel dobivati epileptične napade, ki jih kljub vsej zdravniški pomoči ni mogoče ustaviti. Že kmalu nato so se pokazali znaki duševne prizadetosti. Obiskuje oddelek za delovno usposabljanje. Zna nekaj delati, naučil se je precej pesmic.
O veri, o Bogu pa sem mu učiteljica jaz. Naučil se je nekaj molitvic. Imam pa občutek, da o veri nič ne pojmuje. Ker ni miren in tih, pa še napade ima tako pogoste, ki jih ne spremljajo nobeni predhodni znaki, zato ga tudi v cerkev ne jemljem. Pri njegovi starosti bi že moral prejeti prvo sveto obhajilo. Prosim, povejte mi, kako in koliko mora biti za to pripravljen. Spovedati se ne bo nikoli znal. To sem že večkrat razmišljala in se tolažila z Jezusovimi besedami: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo.« Če Bog nekomu ne da talenta, ga tudi ne bo od njega zahteval.
Sedaj pa je v našo župnijo prišel duhovnik, ki pravi, da bi otrok lahko prejel sv. obhajilo. Jaz sem rekla, da bi raje še malo počakala. Ne vem, če imam prav? Naj otroka dam k sv. obhajilu brez spovedi in brez da bi mu mogla dopovedati, da prejema Boga? Otroku želim narediti dobro tako v telesnem, še bolj pa v duhovnem življenju. Vse svoje zdrave otroke sem vzgajala v veri. Hodili so k maši in verouku. Sedaj so že odrasli. Kako pa naj ravnam s tem? Vse se počasi obrača, tudi vprašanje vere, a meni je še vedno ostalo iz otroških let, da je prejem zakramenta, zlasti sv. obhajila, nekaj zelo svetega, ki ga nikakor ne smemo nevredno prejeti. Koliko vredno prejme ta zakrament duševno prizadet človek? Kaj naj naredim, da bo prav zanj pa tudi, da pred ljudmi ne jemljemo obhajilu njegove svetosti.
Gotovo nisem edina, ki bi si želela odgovora na vprašanje vere pri duševno prizadetih.
Zmotilo me je tudi, da je znanki, ki ima tudi prizadetega otroka, njen župnik dejal, da prizadet otrok ne more prejemati obhajila, čeprav je ta bila odločna in mu je dejala, da je videla škofe, ki obhajajo take osebe, in menda tudi papež.
Hvaležna sem vam za Ognjišče in za pisanje v njem pa tudi, da obiskujete in pišete o invalidih.
mama Krista

Sem mlad moški. Nimam dekleta. oziroma žene, sem samski. Moja težava je samozadovoljevanje. Krščanska vera pravi, da je to greh. Da s tem početjem žalimo Boga. Po drugi strani pa mi je zdravnik sporočil, da je masturbiranje nekaj normalnega, življenjskega, naravnega in, da ni dobro za zdravje, če tega ne počnemo. Boga imam rad (vsaj upam tako) in ga ne želim žaliti. Po drugi strani se ga bojim. Zdravje mi je pomembno, včasih celo enako močno kot Bog. Nekajkrat sem že imel večmesečni post s samozadovoljevanjem (največkrat prav v času od pepelnice do velike noči). Vedno se tudi spovem tega greha. Po samozadovoljevanju čutim hudo krivdo, imam slabo vest in me je strah Božje kazni. Velikokrat me samozadovoljevanje pripelje čez čas tudi do gledanja pornografije. Po drugi strani pa me je strah, da škodujem svojemu zdravju, telesu, ker ne masturbiram. V resni zvezi še nisem bil. Na spletu sem že prebral zgodbe razočaranih ljudi, ki so zalotili svoje partnerje pri masturbaciji. Torej obstaja velika verjetnost, da človek to prenese tudi v resno zvezo ali celo v zakon. Kaj mi svetujete? Prepričan sem, da nisem edini samski moški, ki se sooča s to dilemo.
Alen

Naj vam najprej čestitam za pogum, da ste to pismo tako iskreno napisali. Ob tem ste, kot ste na koncu sami zapisali, ubesedili težavo, ki je skupna velikemu odstotku človeške družbe, pri čemer sicer prevladuje moški del, a tudi ženski ne zaostaja prav veliko. To razbiramo iz raziskav, ki merijo tako navado samozadovoljevanja kot tudi uporabo pornografije.
Skratka, imate prav: še zdaleč niste edini s to dilemo, je pa s samozadovoljevanjem še vedno povezan tabu, kar je dobro in slabo. Dobro je zato, ker je za določene stvari bolje, da ostanejo v intimi vsakega človeka pred Bogom. Ne zato, da bi kaj skrivali, ampak zato, da se zavedamo, da so nekatere stvari pač svete, ampak o tem kasneje. Slabo pa seveda je zato, ker potem težko najdemo primernega sogovornika: spovedniki zadevo najraje preskočijo (tako smo bili tudi naučeni v zadnjih desetletjih), večini ljudi je nerodno, strokovnjaki pa razlagajo, kot ste sami opazili, da gre pri tem za zdravju koristno prakso.
Ker se bi tudi sam uvrstil v starostno kategorijo, s katero ste opisali sebe, se dobro spomnim, kako smo že v osnovni šoli (nekje v petem razredu), od nekega aktivista izvedeli, da se je treba samozadovoljevati, ker je to dobro za telo: redna spolna aktivnost naj bi pri moških preprečevala težave s prostato na starost, povečevalo naj bi raven endorfina v krvi in nasploh izboljševalo imunski sistem. To so informacije, ki jih nisem šel nikoli preverjat, a so nam bile ‘servirane’ od mladih let, in to skupaj s pogledom na “spolnost kot šport”, “pornografijo kot zabavo”, “telesom kot predmetom” in “zdravjem kot svetinjo”.
Vse to je do neke mere celo res (razen tisto o pornografiji), nikakor pa ni to vse. Če se znajdemo sredi družbe, ki ‘trobi’ te vrednote, pa jih hitro tudi sami prevzamemo, in potem imamo težave. Iz tistega, kar lahko razberem iz vašega pisma, ter glede na to, da so to splošne težave današnjega sveta, si mislim, da lahko širši pogled na spolnost predlagam tudi vam.
Spolnost je namreč izjemno kompleksno področje, kar bi nas moralo opozoriti, da tudi samozadovoljevanje ni tako nedolžno, kot si marsikdo misli. Ko se poklicno srečujem s tem vprašanjem, poskušam vsakemu posebej dopovedati, da odnos do samozadovoljevanja pove zelo veliko o vsakem izmed nas. Ne gre namreč le za “skrb za zdravje”, za neko “ločeno dejanje, ki nima nobenega pomena”, na drugi strani pa tudi ne gre za “v nebo vpijoč greh, ki kliče po Božjem maščevanju”. Potreba po samozadovoljevanju se namreč poveča, ko se v življenju nekoga poveča stres, pa tudi ko pride do trenutkov brezdelja. Poveča se ob neurejenih odnosih, ob ekscesni uporabi pornografije in podobno. Skratka, do samozadovoljevanja se radi obnašamo kot do neke “sprostitve” ali celo “skrbi za zdravje”, v resnici pa se tam pokaže precej več, kot smo pripravljeni videti.
Pokaže se lahko nezadovoljstvo z odnosi v življenju, prevelika osredotočenost na zdravje, prevelik delež stresa ali brezdelja v življenju, vpliv skrbi, nezadovoljstvo s samim seboj … marsikaj je tam zraven, kar je seveda logično, če pomislimo, da je spolnost najbolj intimen in bistven del človeka. Kar se dogaja v spolnosti, ima zato pomembne posledice, kar velja tudi za naše odnose. Tudi sam, na primer, poznam pare, ki so bili na dobri poti skupnega življenja, pa se je izkazalo, da se eden/ena izmed njiju stalno zateka k pornografiji in samozadovoljevanju, drugi pa je to razumel/a kot prevaro in se počutil/a izdanega/o. Na samozadovoljevanje lahko torej gledamo kot na trenutek užitka, ki je dober za naše zdravje; če pa pogledamo ’pod pokrov“, morda najdemo veliko več, kot bi pričakovali.
V tem pismu ni prostora za kakšno daljšo razlago, lahko pa vam na srce vseeno položim teologijo telesa svetega Janeza Pavla II., kjer je vse to na daljše razloženo, predvsem pa lahko ob boljšem razumevanju človeške spolnosti (ki je po teologiji telesa pot k svetosti) pridete do boljšega razumevanja, zakaj samozadovoljevanje enostavno ni ‘tisto pravo’.
Ob tem naj še opozorim, da naj se to pisanje ne razume kot moraliziranje: tako kot se ni dobro osredotočiti le na zdravje, ni dobro niti poudarjanje pomembnosti samozadovoljevanja na duhovnem področju. V Svetem pismu, denimo, praktično ni besedil, ki bi ga omenjala. Epizoda o Onanu (Prg 38) – od tod izraz “onaniranje” – je bila dolgo napačno interpretirana, osredotočenost katoliške moralne teologije na spolnost pa je včasih mejila že na obsedenost.
Zato resnično polagam na srce, da se o zadevah bolje poučite: boljše razumevanje katoliškega pogleda na spolnost vam bo pomagalo, da boste bolj trezno pogledali na temo samozadovoljevanja. Ne samo z vidika zdravja in tudi ne z vidika “greha, ki nase kliče Božje maščevanje”. Cerkev nas namreč ne uči tega, temveč, da gre pri samozadovoljevanju za prakso, ki nasprotuje kreposti čistosti. Vendar ta informacija nikomur nič ne pomeni, če človek ne razume, kaj je pravzaprav narobe, kaj pomeni “čistost”, kakšne so posledice in kakšni so razumski argumenti. Brez razumevanja le-teh ter razumevanja, kakšen vpliv ima lahko samozadovoljevanje na naše odnose, so opozorila Cerkve zaman, strah pred Božjo kaznijo pa povzroča frustracijo namesto ljubezni do Boga.
Na kratko pa vseeno odprem še temo pornografije, čemur naj bi se spovedniki tudi izogibali; pogovora o tem pa ni ne v družinah, ne kje drugje. Osebno menim, da je treba temo pornografije in samozadovoljevanje ločiti, čeprav sta v praksi tesno povezana. Tu imamo opravka z različnimi stvarmi: zatekanje k samozadovoljevanju opozarja na lastno situacijo (težave) vsakega od nas, pornografijo pa je treba obravnavati ločeno, ker gre za industrijo človeških teles, h kateri prispevamo z vsakim klikom. Gre za sipanje soli na eno največjih rakran današnjega sveta, ki izvrstno izkorišča naš šibek pogled na spolnost, ga še dodatno pokvari in v nas zelo načne trud za krepost čistosti. Skratka, ob tem, ko vam priporočam, da se podate na pot razumevanja krščanske spolnosti, vam toplo priporočam, da se odločite za popolno izogibanje pornografiji, ker bo pot lažja in hitrejša.
Na tej poti naj vam pomaga pogovor z nekom, ki krščanski pogled na spolnost nekoliko bolje pozna, iskren pogovor namreč premika gore. Ter seveda molitveno življenje, ki naj vključuje prošnjo za Božjo pomoč pri rasti v kreposti čistosti in predvsem prošnjo za vašo bodočo ženo. Lahko začnete z eno O Gospa moja na dan, to je že premik v pravo smer.
Vse to lahko pomaga pri počasnem razumevanju tega, kar Bog od nas pričakuje in vedno bližjemu približevanju krščanski svetosti. Vmes seveda pademo, pa se poberemo in gremo naprej, in ob tem ni dobro, da vzdržujemo podobo Boga, ki komaj čaka, da nas udari s kaznijo. Bog ve, to sem prepričan, da smo ljudje pač počasni za razumevanje Njegove volje, kar pa še ne pomeni, da smo nesposobni. Korak v pravo smer in stalen trud na tem področju nas lahko počasi, a zanesljivo privedeta do večje ljubezni do Boga, ki rad pomaga vsakemu, ki se k njemu zateče.

KAVČIČ, Gabriel. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 36-37.