Angleški krščanski akademik je pripovedoval, kaj se mu je zgodilo na londonskem letališču. Bilo je zgodaj zjutraj in tam je bilo malo ljudi. Vračal se je od umirajočega očeta in bil je zelo žalosten in potrt.
Oziral se je naokoli in iskal, kam mora iti čakat na svoj let za San Francisco. Čez nekaj časa je prišla izza vogala letališka uslužbenka. Stopil je do nje in jo vprašal, kam naj gre. »Pojdite z mano,« mu je prijazno dejala. Pripeljala ga je do pravega izhoda, mu zaželela miren polet ter se poslovila.
Šlo je za drobno dejanje pozornosti, toda mož je povedal, da je prav to drobno dejanje, njena prijaznost, potolažilo njegovo žalostno srce.

Ni treba, da ljudem naredimo kaj velikega, da jim pomagamo ali jih potolažimo. Lahko je nekaj malega, le da je storjeno s prijaznostjo. Takšna so dejanja, ki prihajajo iz srca.
Malokdo od nas lahko v življenju naredi velika dejanja, vsak dan pa se nam ponuja možnost za majhna drobna dejanja. Drobna dejanja so pogosto neopazna, a lahko prinesejo drugim veliko veselja in sreče.
***
O enkratnosti človekovega bivanja in delovanja je lepo spregovorila Nataša Govekar, direktorica teološko-pastoralnega oddelka vatikanskega Tajništva za komunikacijo, ko je za revijo Ognjišče dejala: »Brez ljubezni nobena služba, nobena dejavnost, noben napor nima smisla. V ljubezni pa ni bolj ali manj pomembnih mest: vsak od nas je nadomestljiv v tem, kar dela, ne pa v ljubezni, s katero to dela.«
Sveta Terezija iz Kalkute nam naroča: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v svoje dejanje.«

B. Rustja (uredil), v: Ognjišče 3 (2018), 89.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Počasi se zlekne po klopi za mizo. Utrujen je in zaspan, po glavi pa mu rojijo temne misli o večnem spancu. Bilo bi enkratno, razmišlja, zaspati za klopjo po kosilu in se nič več prebuditi, medtem ko se oče in mati pogovarjata ob kavi. Umaknil bi se temu prekletemu življenju, tako pa ga moraš vzeti in živeti v enolični vsakdanjosti, se pogovarjati iz enega samega razloga, da pač ne molčiš.
Mati se pritožuje nad vremenom: »Kdaj bo prenehalo deževati, zdaj je že za vse dovolj mokro!«
»Ta teden bo težko kaj z vremenom, ker so ledeni možje,« odgovori oče.
»Kar naj pada, bo vsaj sadje odcvetelo!« naveličano reče Marjan.
»Dež ga zbije na tla,« odvrne nekoliko osuplo mati, »ne da bi odcvetelo in jeseni potem ne bo sadja.«
»Saj je vseeno,« odgovarja brezbrižno, »za čebele je brez vrednosti, samo letajo po njem, namesto da bi šle v gozd na smreke.«
»Kaj pa če smreka ne bo medila?« mu postavi oče vprašanje z izkušenostjo čebelarja, ki dobro ve, kolikokrat je smreka zatajila.
»Potem je pa tako nič!« vrže besedo zaspano z jezika, nadaljnje, ki bi se morale glasiti: saj na tem svetu se nič ne splača, ko je vse en sam nič, pa k sreči obdrži zase. Odvihral je v svojo sobo in se vrgel na posteljo. Najraje bi se izkričal: vse je nič! Nič nima smisla! Ko bi bilo že enkrat konec te pomladi, ki mi vedno prinaša samo nesrečo.
Ni mu do ležanja. Spravi se k oknu in opazuje težke deževne kaplje, ki polzijo po steklih. Debele kaplje dežja v valovih zbijajo belo cvetje sadnega drevja, ki se ziblje v sunkih vetra. Oblaki hite raztrgani, tam se je na trenutek pokazal celo košček nebesne modrine. Dež skoro poneha, potem začne zopet vedno bolj padati in polzeče kaplje vzamejo jasne slike onstran stekla, le motni obrisi ostanejo ...
Začne brskati med knjigami, da bi bral, pa se ne more odločiti: Kaj svežega? Ah, ne! Raje kaj poznanega, lepega, da se umirim in sprostim, razmišlja. Išče dalje: Remarque, Čas življenja, čas smrti, Nebesa ne poznajo izbrancev! Ne! Preveč nihilizma! Kaj pa Draga moja Izza? Ne! V senci cvetočih deklet? Ne! Ne! Opusti iskanje po že prebranih knjigah, saj išče le besede, ki bi bile vsaj malo napisane na njegova razpaljena čustva. Pa ravno ta hoče umiriti, že tako si jih je preveč razgrebel in sedaj ga boli. Pozabil bi rad. Pozabiti hočem! si govori. Zato mora biti kaj življenjskega. Na mizi leži Sveto pismo. Oči se mu ustavijo na njem, to bo, kjer koli se bo odprlo, tam bom bral ... Prvo pismo Korinčanom, spev ljubezni, beseda življenja in smrti, zdaj poleg, zdaj daleč, zdaj se mu zdi, da jo ima, pa je zopet nedosegljiva.
Odpre dnevnik, pa ne ve, kaj bi pisal, da je vse skupaj nevredno in življenje nesmiselno ali pa o ... Prebira nazaj, srce je razbolelo od iskanja. Tu je zdaj našel besedo, pred katero beži, katero meša s tisto veliko besedo Ljubezni ... O njej bi pisal, o deklici, ki jo celo v svojih zapiskih skriva pod zaimek ona, ali pa jo imenuje kar deklica. Zdaj ne more več utišati krika srca, ki vpije njeno ime: Mojca! Mojca! ... Zdaj, ko jo izgublja ali pa jo je že izgubil in je krik le še vodilo iskanja, želje po vrnitvi. Ne piše, le razmišljanja se mu pode po glavi kot nevihtni oblaki na popoldanskem nebu: Je sploh kdaj bila moja deklica, ali pa sem si jo le naslikal v sanjah kot svojo? Ali je res vse izgubljeno, ali pa Ljubezen res zmore premagati vse, tudi potrpeti? ...
Počasi se bliža večer. Spomni se na šmarnice in odide proti cerkvi na hribu, čeprav še vedno dežuje. Zdaj mu je edina želja videti njo, njo, deklico ... ve, da bo v cerkvi kljub dežju.
Neki avtomobil ga pošteno oškropi, ko gre ob glavni cesti, tako da se spet slabe volje upira pljuskajočim mislim: Ali ne greš v cerkev samo zaradi nje? Zaradi nje, ki bi jo moral pravzaprav pozabiti in si ozdraviti razbolelo srce. Sedaj sem ji tako samo še neprijetna senca, sitnež, in vsako srečanje mi samo še razboli srce. Pobegniti bi moral, pozabiti! Zakriči si: Ustavi se! Ne nori! Utišaj srce! Bodi močan! Nič se ne zgodi. Koraka dalje, z ihto nizkega oblaka, iz katerega dobesedno lije in ki z veliko hitrostjo drvi čez polje proti hribom v ozadju. Divji veter mu hoče odnesti dežnik, na zahodu pa se naglo veča okno jasnine.
Vzpenja se proti cerkvi, naliv poneha. Ko stopi iz gozda na jaso pod cerkvijo, skozi okno v hitečih oblakih posije rumeno sonce in oblije cerkev in jaso z mehko svetlobo ...
... Pa saj tamle spredaj gre deklica! Hoče pohiteti za kito, ki se lesketa v večerni svetlobi, pa je predaleč. Vsak hip bo na stopnicah in v cerkvi ...
Zruši se v zadnjo klop, poišče z očmi kito in utone v razmišljanju. Molil bi rad, pa se le prepira s Tistim v notranjosti: Samo besede, besede, rad jo imam, razumeš?
– Pa jo res ljubiš? Veš, kaj je ljubezen? Ljubezen ni samo prejemati, ampak tudi dajati!
– Dal bi zanjo vse! Vse bi ji dal!
– Bi res dal vse zanjo, bi ji res vse dal?
– Mir, se počasi izvije iz notranjosti, tega ji ne znam dati, ne morem, ali jo s tem ne izgubim?
– Ljubezen hoče vse!
– Ampak jaz bi rad ...
– Kaj bi rad, sebičnež!
Kako, saj če gledaš tako, potem je vse sebičnost, že to, da nekaj hočeš, da bi nekaj rad, saj izpolnitev želje ti že daje nekakšno lastnino, pa naj bo takšna ali drugačna ... Kdo sploh pozna Ljubezen, ali jo morda le slutimo?
Maši sledi bolj na pol, zdaj bodo že prošnje, in ko duhovnik reče: »Zdaj lahko še vsak sam doda svojo prošnjo«, se besed oklene kot rešitve: Zanjo, Gospod, za Mojco! Prosim te!
Cerkev se je spraznila. Odhaja tudi deklica, rad bi pohitel za njo, rekel besedo, pa saj bom samo nadležen kot tale dež, razmišlja, ki zopet začenja. Ah, dež, zmočil ji bo krilo, ko pada tako z vetrom, in zbil vse cvetove s stare jablane. Naenkrat mu je žal za lepoto! Kaj ne moreš sprejeti vsega ob svojem času, kaj drviš za prihodnostjo, ki se spremeni v vsakdan, ko ga začneš živeti. Poleti boš jokal za pomladjo, kot čez kakšno leto za mladostjo, za vsem tem iskanjem, bolečino, ker boš spoznal, da je kljub vsemu lepše, kot pa če bi ti bile izpolnjene vse želje in izravnane vse poti ...
Na križišču stoji križ. Ozre se nanj in pridušeno reče: »Torej, Gospod, omili moje težke kaplje iskanj, da ji ne zbijem cveta mladosti, ampak naj bodo kaplje iskanj kot rosa, ki le poživi cvet ...«
JAVOR, Jani, Ognjišče (2011) 06, str. 52

Vsako leto, vedno znova, še enkrat, tudi letos, čeprav je zame že triinštiridesetič, me vendarle gane poganjanje prvih pomladnih cvetov, podobno kot se prebija ptica skozi jajčno lupino na plano silijo novi, mladi poganjki. Ta neverjetni napor, ki si ga izbere vse, kar je živo, da bi živo tudi ostalo, me prevzame, ta boj s samim sabo in z globoko zakoreninjenim prijetnim prepričanjem, da je bolje pustiti vse, kakor je, in ne storiti ničesar, da je bolje ostati v zavetju udobja, ne glede na to, da tam nič ne rase, v puščavi, v kraju niča, samote in smrti. Ta tvegajoča bitja, ki ne vedo, ali bo njihova prizadevanja pokosil mraz, so mi tako trden dokaz, da se vendarle da, da je res mogoče drugače in da je to nekaj naravnega – in zato tudi normalnega tudi za človeštvo, tudi zame.
Menda so ravno zato ta čas naši dedi izbrali za čas čiščenja in spreminjanja, za obdobje poslavljanja od starega in začenjanja novega, za levitev, za rast in še za vse, kar je pomladnega v človeku, za postni čas. Kajti kaj so drugega “post” (odpoved), “miloščina” (dobrodelnost), “molitev”, orodja, ki nam jih je podaril evangelij, kot prebijanje iz trde, suhe, stare prsti na svetlo, v pomladno novost?
Stopiti iz zazrtosti vase proti drugemu, premakniti svoj center pozornosti v povsem drugo smer, to je, kar od nas zahteva postni čas, spreobrnjenje, občutljivost za bližnjega, zato se ga leto za letom poslužujemo, človek namreč zlagoma vedno znova zdrsne spet v stare tire, spet in spet ga svet navduši za drugačne vrednote, kot mu jih narekuje vest, lažje, udobnejše, bolj prikladne tako priljubljenemu individualizmu. In tega smo se v zadnjih letih napili tako zelo, da nam je postal bolj normalen kot dobrota, nesebičnost, solidarnost, tako zelo običajen nam je, da smo ga poimenovali z napačno besedo, “ljubezen” smo mu začeli praviti. Kolikokrat smo namreč vehementno poudarjali, kako zelo nas skrbi za druge, kako z vsem, kar počnemo, poskušamo druge rešiti, jim pomagati, pa smo se – bodimo pošteni in si to tudi povejmo – bali predvsem zase, za svoje zdravje in življenje.
To moramo razpoznavati iz dejstva, kako zelo smo se drug drugemu odtujili, kako zelo smo si dandanes daleč, da se sploh ne slišimo, ne čutimo, ne razumemo, da smo si bolj v napoto kot v blagoslov, ni to samo stvar sedanjosti, sad bližnje preteklosti je, znamenje, da je pri našem ravnanju doslej šlo za sebičnost, ne za ljubezen. In priznati si vse to, potrkati se na prsi, to je tisti prvi napor, ki odpre vrata pomladi.
Mnogo dela nas čaka v tem postu, več kot kdaj prej, ker je vsako razdaljo težko premagati, posebno razdaljo med ljudmi, ker je treba premagati svoje navade, ker je treba vstati in iti na pot, ne pomaga zgolj čakati, da se kdo vrne domov. Ljubezen je pač mnogo več od tistega, kar si mislimo, da je, je nekaj neznanega, neodkritega, vanjo se moraš podati, kot pravi Učenik, tako da “prodaš vse, kar imaš in jo kupiš” (Mt 13,46), varnost, gotovost, imetje, čast in še kaj. Jojme, kako je ljubezen draga, smo videli šele sedaj, kako je pomlad zahtevna. In kako zelo je lepa, kot hvaležni človek, ki smo ga opazili ob sebi.

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 3.

(ob mednarodnem dnevu gozdov) Gozdovi so ‘pljuča Zemlje’, ker nam zagotavljajo kisik za življenje. Tega se premalo zavedamo in gozdove uničujemo, zato je Generalna skupščina Združenih narodov 20. decembra 2006 razglasila leto 2011 za Mednarodno leto gozdov pod geslom Gozdovi za ljudi, s katerim je želela spodbuditi javno zanimanje za gozdove. Vseh 192 držav članic OZN si je med drugim zastavilo za cilj zaustavitev krčenja gozdov. Pri nas vse dejavnosti v tem mednarodnem letu gozdov usklajuje Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), ki je 15. decembra 2010 objavilo namen dejavnosti v tem letu, v katerem naj bi se povečalo zavedanje o pomenu gozda, njegovega trajnostnega gospodarjenja in lesa kot surovine. V tem razglasu beremo, da smo Slovenci čustveno navezani na gozdove, ljudje imajo radi gozdove in les. Temeljno sporočilo tega besedila je: gozdovi so dragoceni tudi zate! Gozdovi so pomemben del našega okolja in prispevajo k trajni oskrbi s surovinami, nudijo delo in zaslužek na podeželju ter so tudi prostor za oddih in doživljanje narave. Na koncu je priporočilo, da moramo spoštovanje gozda in njegovih vlog posredovati našim otrokom in mladini. Ta namen imajo tudi strani te priloge.

Gozdovi so življenjske združbe
Na vprašanje, kaj je gozd, so odgovori zelo različni. Razlaga, da je gozd kos sveta, ki je strnjeno porasel z drevjem, pove premalo. Navadno predstavljamo gozd kot življenjsko združbo, skupnost med seboj povezanih rastlin, živali, gliv in mikroorganizmov, ki živijo na določenem prostoru. Po definiciji FAO, organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, je gozd površina, večja od 0,5 ha (50 arov), na kateri drevje prerašča vsaj 10% površine in kjer drevesa dosežejo višino vsaj 5 metrov. Slovenski Zakon o gozdovih iz leta 1993 gozd opredeljuje kot zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja ali z drugim rastjem, ki zagotavlja katero koli funkcijo gozda. Gozd so tudi vsa zemljišča v zaraščanju, ki so kot gozd določena v prostorskem delu gozdnogospodarskega načrta.
Današnje gozdove na osnovi sezonskosti (prilagojenosti na letne čase) in razširjenosti razvrščamo v tri glavne tipe gozdov: tropske gozdove, gozdove zmernega območja in borealne ali severne gozdove (tajge). Tropski gozdovi so razširjeni v bližini ekvatorja med 23,5 stopinj severne in 23,5 stopinj južne geografske širine v Južni in Srednji Ameriki, v Afriki in v jugovzhodni Aziji. Ena najpomembnejših značilnosti tropskih gozdov je njihova tipična sezonskost: ne poznajo zime, ampak samo deževno in suho dobo. Dan je dolg 12 ur, povprečna temperatura znaša med 20 in 25 stopinj Celzija, padavine so obilne, zato je rast bujna, vrsta drevja in rastlin je silno pestra. Gozdovi zmernega območja so razširjeni v zahodni, srednji in vzhodni Evropi, na vzhodu Severne Amerike in severovzhodni Aziji. Letni časi so izraziti, podnebje je zmerno, rastna doba je 140-200 dni. Temperature nihajo med -30 in 30 stopinj Celzija, padavin je 750-1500 mm letno in so enakomerno razporejene. Tla so rodovitna in obogatena. Krošnje dreves so zmerno goste, flora je revnejša kot v tropskem gozdu. Severni gozdovi (tajge) pokrivajo širna območja Evrazije in Severne Amerike med 50 in 60 stopinjami severne širine. Dve tretjini jih je v Sibiriji, drugi so v Skandinaviji, Kanadi in na Aljaski. Letni časi so razdeljeni na kratko, mokro in zmerno toplo podnebje ter dolgo, mrzlo in suho zimo. Rastna doba je krajša od 130 dni. Krošnje dreves so goste, zato je podrasti malo. Raznolikost flore je majhna: med drevesi so v glavnem proti mrazu odpornejši iglavci (smreke in bori).

Gozdovi pri nas in po celinah
Slovenija je dežela gozdov, saj pokrivajo 58,5 % njene površine. Po gozdnatosti smo na tretjem mestu v Evropski uniji, za Finsko in Švedsko. Pri nas je 74% gozdov v zasebni lasti, 26% pa v lasti države in občin. Večje in strnjene posesti državnih gozdov omogočajo boljše gospodarjenje. Zasebna posest je zelo razdrobljena: povprečna posest obsega okoli 2,5 ha gozda. Po zadnjih podatkih je v Sloveniji 313.000 gozdnih posestnikov. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) znaša lesna zaloga slovenskih gozdov 327,458.525 kubičnih metrov, oziroma 276 kubičnih metrov na hektar. V slovenskih gozdovih priraste letno 7,985.256 kubičnih metrov lesa. Drevesa se odlikujejo s svojo velikostjo in trajnostjo. Obe lastnosti omogočata drevesom predvsem stalno rast drugotnih tkiv: lesa, ličja, plute in lubja. Trajna prevajalna tkiva, ki gradijo les in ličje, se obnavljajo vsako rastno sezono z rastnim tkivom. To omogoča debeljenje debel in olesenelih korenin. Nastajanje lesa in ličja je pri nas sezonsko. Enoletni prirastek imenujemo branika, mejo med prirastkoma dveh let pa letnica. Širina in zgradba branik lesa dobro odražata rastne razmere, vrsto dreves in njihovo starost (Robert Brus).
Gozdovi pokrivajo dobro tretjino vsega kopnega na našem planetu. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je leta 2010 objavila podatke o sedanjem stanju gozdov po posameznih celinah in v 233 državah. Po teh ocenah ima AFRIKA 675 milijonov ha gozdov, kar znaša 23% površine te celine ali okoli 17% gozdnate površine na našem planetu. Gozdovi pokrivajo nekaj manj kot tretjino površine AZIJE in OCEANIJE - 745 milijonov ha, kar znaša 18% gozdnate površine na planetu. Največ gozdov imata vzhodna Azija in jugovzhodna Azija, sledi Oceanija z Avstralijo. Slednja beleži največje izgube gozdnih površin zaradi pogostnih suš in velikih gozdnih požarov. EVROPA je celina z več kot bilijon ha gozdnih površin ali okoli 25% vseh gozdov na zemeljski obli. Gozdovi pokrivajo okoli 45% evropske celine: od 0% v Monaku do 73% na Finskem. Največje gozdne površine (810 milijonov ha) so v Ruski federaciji, ki je najbolj gozdnata država na svetu. JUŽNA in SREDNJA AMERIKA imata skoraj 49% površine poraščene z gozdovi.- okoli 891 milijonov ha, kar znaša 22% vse gozdne površine na planetu; od tega pride 13% na Brazilijo, ki ima največje površine tropskega gozda. BLIŽNJI VZHOD obsega 16% zemeljske površine, ima pa le 3% gozdov na planetu: od 33 držav na tem področju je 26 takih, ki sploh nimajo gozdov! Po podatkih za leto 2010 so 34% površine (678.958 milijonov ha) SEVERNE AMERIKE pokrivali gozdovi. Za to področje je značilno, da ima veliko (37 milijonov ha) umetno posajenih (plantažnih) gozdov.

Gozd v službi človeka
Gozd izpolnjuje številne človekove materialne in nematerialne potrebe. Ne daje samo les, ampak še marsikaj drugega: plodove, sadeže, zelišča gobe, med, divjačino. Ljudje so gozdove izkoriščali že od davnaj. Veliko drevja so posekali za kurjavo. Les je bil najpomembnejši gradbeni material do 18. stoletja, ko so začeli uporabljati opeko. V času industrijske revolucije v prvi polovici 19. stoletja so les uporabljali v večjih količinah za izdelavo rudniških opornikov, železniških pragov in izdelavo oglja. Danes največ lesa – hlodovine predelajo v žagan les za deske in trame ter v lesno kašo za papir, kar je povzročilo pretirano izkoriščanje gozdov, da se je njihova površina nevarno skrčila. Kot odgovor na to se je najprej v Evropi uveljavilo načrtno gospodarjenje z gozdovi.
Na slovenskem ozemlju so ravnanje z gozdovi urejali različni predpisi že od 15. stoletja dalje. Najprej so ščitili lov, zatem je prevladala skrb za nemoteno zagotavljanje lesa za ladjedelništvo, rudarstvo in fužinarstvo. Sredi 15. stoletja so izšli gozdni redi za nekatere naše pokrajine, ki so prepovedovali krčenje gozda, kozjerejo, požigalništvo in omejevali sečnjo. O gozdovih, predelavi in uporabi lesa ter žagah na Kranjskem poroča J. V. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689). Leta 1771 je stopil v veljavo Terezijanski gozdni red za Kranjsko, ki je urejal posek. Avstrijski gozdni patent iz srede 19. stoletja je kot prvi moderni zakon zahteval, da se mora poseke takoj pogozditi. V kriznih časih so kmetje reševali težave in svoja posestva z močnim izsekavanjem, kar je imelo za posledico siromašenje slovenskih gozdov. Gradnja železnic in razvoj drugih prometnic v drugi polovici 19. stoletja sta pospešili razvoj gozdnega in lesnega gospodarstva. Razvila se je močna trgovina z lesom. Pomembno je bilo splavarjenje po Savinji, Savi in Dravi. V tem času je nastal nov sloj stalnih gozdnih delavcev. Z gozdovi in lesom so povezane številne slovenske (izumirajoče ali že izumrle) ljudske obrti: suhorobarstvo, pletarstvo, oglarstvo, žagarstvo, tesarstvo, mizarstvo, sodarstvo, kolarstvo pa še skodlarstvo (izdelovanje deščic za pokrivanje streh) in piparstvo (v bohinjskem kotu izdelovanje kadilskih pip). Les je dragocena snov za kiparstvo in rezbarstvo. Poleg lesa proizvajajo gozdovi tudi življenjsko potrebni kisik. Zelo je pomembna vloga gozda pri uravnavanju vode. Blagodejen učinek gozda je posebno občuten ob nalivih. Ob tako močnih padavinah večkrat nastanejo na območjih brez gozda večje poškodbe. Padavinska voda odnaša zemljo, kar imenujemo erozija. Gozd zmanjšuje moč vetra. V primestnih naseljih je gozd kraj, ki privablja ljudi, da se v njem odpočijejo in sprostijo.

Gozdnatost - poraslost z gozdom
Po gozdnatosti delimo kulturno krajino na gozdno, gozdnato, agrarno in industrijsko-urbano. Prvotno je bilo vsaj 90% sedanjega slovenskega ozemlja pokritega z gozdom. Zelo veliko so krčili gozdove v času srednjeveške fevdalne kolonizacije. Leta 1875 je znašala gozdnatost glede na sedanje slovensko ozemlje le 37%, zdaj pa je narasla na 58,5% in se še povečuje. V Sloveniji je najbolj razširjen krajinski tip gozdnata krajina, v kateri se mozaično prepletajo gozdne in kmetijske površine, prevladuje pa gozd. V tej krajini prevladujejo manjše vasi, zaselki in samotne kmetije (celki).
Slovenijo delimo na šest rastlinsko-podnebnih območij: predalpsko, alpsko, submediteransko, dinarsko, preddinarsko in subpanonsko s tipično klimo, ki tudi določa razporeditev rastlinja in razširjenost gozdnih združb. Za rastlinstvo je seveda zelo pomembna razporeditev padavin v vegetacijski dobi, to je v času rasti. Povprečna letna količina padavin za Slovenijo znaša 1500 mm; največ jih je v severozahodni, najmanj pa v vzhodni Sloveniji. Za uspevanje in razporeditev rastlinja je odločujoča tudi toplota. Gozd uspeva še, kjer je povprečna temperatura približno 10 stopinj Celzija vsaj 60 dni v letu. Med naše drevesne vrste, ki uspevajo v toplejšem okolju sodijo: mali jesen, pravi kostanj, črni gaber, cer, črna jelša, dob, graden. V višjih, hladnejših legah rastejo: evropski macesen, gorski javor, navadna smreka, navadna jelša, zelena jelša. Poleg naravnih okoliščin, ki določajo vegetacijsko sliko, vpliva na stanje gozda tudi človek s svojimi posegi (izsekavanje, pogozdovanje).

Drevje naših gozdov
Drevesa spadajo med najstarejše živeče organizme. Z besedo drevo označujemo zgradbo rastlin, ki imajo navadno eno, trajno olesenelo deblo in olesenele korenine. Deblo je na višini 1,3 m debelo v premeru najmanj 7,5 cm, ima značilno krošnjo, je olistano in visoko najmanj 4 m. Najstarejše drevo na Slovenskem naj bi bil, kot navaja Lado Eleršek v svoji Knjigi o gozdu (Samozaložba, Golo Brdo 2001), evropski macesen, ki je debel 133 cm (v višini 1,3 m od tal) in visok 28 m; raste pod Slemenovo špico nad Malo Pišnico v nadmorski višini 1418 m. Drevesne vrste najpogosteje delimo med iglavce in listavce. Iglavcev je v svetu več kot 500 vrst, pretežno v severnem zmernem pasu. Po popisu iz leta 1999 je bilo listavcev in iglavcev pri nas po 50%, četrt stoletja prej je bilo iglavcev 56%. V slovenskih gozdovih raste okrog 70 domačih (avtohtonih) drevesnih vrst, 10 iglavcev in 60 listavcev; ta pestrost je za tako majhno območje, kakršno je Slovenija, izjemno veliko. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije, kot navaja Robert Brus v knjigi Skrivnosti gozda (Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana 2007) so bile v letu 2005 naše najpogostejše drevesne vrste (računano po deležu v skupni lesni zalogi) navadna smreka (32,2%), navadna bukev (31,7%), navadna jelka (7,7%), hrasti (skupaj 7%), bori (skupaj 5,8%) in plemeniti listavci (skupaj 4,5%). V primerjavi z gozdovi druge v Evropi, zlasti zahodni in srednji, rastejo v naših skoraj samo avtohtone drevesne vrste. V preteklosti smo v gozdovih sadili tudi tuje drevesne vrste v zelo majhnem obsegu. Pri nas rastoči iglavci se delijo v tri družine: borovke (navadna jelka, navadna smreka, evropski macesen, rdeči bor, črni bor, ruševje in cemprin); cipresovke (navadni brin in rdečeplodni brin); tisovke (tisa). Družine listavcev pa so veliko bolj raznovrstne, zato jih bomo samo našteli: lovorovke, bukovke, brezovke, brestovke, orehovke, rožnice, rožičevke, metuljnice, rujevke, javorovke, bodikovke, vrbovke, lipovke, vresovke in oljkovke.

Drugi gozdni prebivalci
Skupnost različnih rastlinskih in živalskih vrst, kjer so osnovne graditeljice drevesne vrste, imenujemo gozdna združba. Navadno jo sestavljajo rastlinske plasti (drevesna, grmovna, zeliščna in mahovna). Razlikujemo primarne - naravne gozdne združbe in sekundarne, ki so nastale zaradi človekovega posega ali po ujmah (viharnih vetrovih, obilnejši sneg, hud mraz, požled, poletne suše), ki so v slovenskih gozdovih zelo pogoste, ker leži Slovenija na prehodu različnih vremenskih vplivov. Vse raznovrstne rastline, ki dobro uspevajo v razmerah gozdnega okolja, predstavljajo gozdno floro. Flora določenega območja je pogojena od tal, kjer raste, pa tudi od raznih drugih dejavnikov. Celokupnost živali, ki živijo v gozdu, pa imenujemo gozdno favno. Njena raznolikost je odvisna od različnih dejavnikov, od pestrosti rastlinstva, starosti gozda, vlage, temperature, svetlobe. Živali so rastlinojede in mesojede, prvih je več kot drugih. V gozdnih tleh, ki so temeljni, toda skriti del gozda, živi zelo veliko drobnih organizmov, ki so v glavnem razkrojevalci (kočiči, skakači, pršice, kačice deževniki). Razne drobne živali (hrošči in gosenice metuljev) se hranijo z listi in iglicami in tako pospešujejo njihov razkroj. Listne uši sesajo rastlinske sokove, njihov izloček (mana) je pomemben vir prehrane čebel in mravelj. Glede prehrane so različni tudi ptiči: v glavnem so semenojedi (ščinkavec, čižek) in žužkojedi (detli, sinice, penice, muharji) in veliki mesojedi (kragulj, skobec). Med sesalci so majhni (gozdna voluharica, rumenogrla miš), srednji (polh, veverica), zelo veliki (srna, jelen) rastlinojedi. Poglavje zase so velike zveri, zlasti volk in medved, ki sta mesojeda in povzročata veliko škode rejcem ovc, koz pa tudi govedi (Encklopedija Slovenije).

Gozdarstvo - strokovna skrb za gozdov
Gospodarjenje z gozdovi in gozdnimi zemljišči ter upravljanje gozdov pa tudi gozdno gospodarska politika in gozdarska znanost imenujemo gozdarstvo. Ponekod vključujejo še lovstvo in lesarstvo (primarno predelavo lesa). Prvi šolani gozdarski strokovnjaki so prišli na področje Slovenije po letu 1813. Prvo slovensko dveletno gozdarsko šolo pri nas je leta 1868 ustanovil Kranjski deželni odbor na Snežniku. Danes obstaja pri nas Gozdarski šolski center v Postojni (srednja šola), leta 1978 se je začel tudi gozdarski visokošolski študij na Biotehnični fakulteti ljubljanske univerze. Gozdarstvo zagotavlja gojitev in ohranitev gozdov ter krepitev njihovih splošnih funkcij z varstvom in gojenjem gozdov, gozdnim semenarstvom in drevesničarstvom, z urejanjem gozdov, z odkazovanjem gozdnega drevja za posek. Druge gospodarske dejavnosti gozdarstva so še: gradnja in vzdrževanje gozdnih prometnic in drugih objektov, urejanje hudournikov ter promet z lesom.
Zavod za gozdove Slovenije je februarja 2010 objavil izčrpno poročilo o svojem delu v letu 2009. S pomočjo medijev, med katerimi je odigral pomembno vlogo tudi Radio Ognjišče s svojimi Kmetijskimi oddajami, so posredovali poljudno znanje o gozdovih in o njihovem pomenu. Skrbeli so za vzdrževanje gozdnih učnih poti, ki so v povprečju do 5 km dolge, označene in opremljene s poučnimi tablami. Po evidenci ZGS imamo v Sloveniji 91 poti, ki jih uvrščamo med učne poti z gozdno tematiko. Te so pomembne zlasti za pouk in vzgojo šolske mladine. V letu 2009 je ZGS sodeloval s Turistično zvezo Slovenije (gozdne učne poti so pomembne za razvoj turizma na podeželju), Planinsko zvezo Slovenije ter z Združenjem za pohodništvo in kolesarjenje za sistematsko ureditev tematskih pohodniških poti v Sloveniji. Veliko skrb posveča ZGS varstvu pred podlubniki in drugimi žuželkami, ki so najpogostejši vzrok za sanitarni posek. Požarna varnost je usmerjena predvsem na Kras, kjer je bilo leta 2008 kar 91 od vseh 122 gozdnih požarov v Sloveniji. Rastlinojeda parkljasta divjad rada objeda sadike, vzgojene v drevesnici, zato jih je treba zavarovati s premazom vršičkov (pri iglavcih), zaščito s količki ter s postavitvijo ograj. Pomembna naloga je svetovanje in usposabljanje lastnikov gozdov. V to so vključene tudi druge vsebine: varno delo v gozdu, novosti na področju tehnologije dela v gozdu, izbira delovnih sredstev, združevanje lastnikov gozdov, zniževanje stroškov pri delu v gozdu.

»Več sem se naučil od bukev kot iz bukev«
Velikemu cerkvenemu učitelju sv. Bernardu (1090-1153), prenovitelju cistercijanskega reda, pripisujejo izrek: »Več sem se naučil od bukev (dreves), kot iz bukev (knjig).« Ljubil je samotno naravo, ki jo je koristno opazoval. Zapisal je: »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen sem si pridobil večidel v gozdovih in na poljih med premišljevanjem in molitvijo. Tu nisem imel nobenega drugega učitelja kakor hraste in bukve.«
Lado Eleršek ima v svoji Knjigi o gozdu (Ljubljana 2001) poglavje Gozdna impresija in gozdna ornamentika. »Če ima gozd vsaj sto obrazov, vzbuja v nas vsaj toliko različnih občutij: občutek varnosti, pomirjenosti, prerojenosti pa tudi tajinstvenosti, skrivnostnosti, tesnobe in strahu.« Potem se ustavi pri bogastvu barv v gozdovih, kar na kratko povzemam. Praviloma prevladuje v gozdu zelena barva, ki pomeni upanje in življenje. Rumena barva je bolj vznemirljiva in je je največ v jesenskem listju in iglicah macesna. Bela barva je barva spomladanskega in poletnega cvetja. Nasprotje bele barve je črna, ki jo poleti in jeseni večkrat najdemo v črnih plodovih (robida, bezeg). Najbolj živa in opazna je rdeča barva, ki je barva krvi in simbol življenja. V manjši meri je barva gozdnih cvetov, bolj opazna je na gozdnih plodovih. Manj vpadljivi in redkejši sta v gozdu modra in vijoličasta barva, ki nas navdajata z občutkom preprostosti, skromnosti, trpljenja in hrepenenja. Ko strme občuduje skladno lepoto gozda, poglavje zaključuje z lepo mislijo: »Človek s svojim genijem oblikovanja ali posnemanja pač nikoli ne bo dosegel ustvarjalnosti narave (gozda).«

S. Čuk, Priloga, v: Ognjišče 6 (2011), 58-63.

Imenovala se je Lija, bila je lepa kot jutranja zarja in živela je v ribiški vasi ob Modri reki. Najbogatejši ribič jo je prosil za roko in postala je njegova žena.
Prvi dve leti sta mlada zakonca živela zares srečno in brezskrbno. Ta njuna sreča pa je vedno bolj morila taščo mlade žene, ki je izgubila prvo mesto v srcu svojega sina, sorodnikov lepe snahe in njene služinčadi. Začela jo je na vse načine mučiti in širiti najbolj nesramne laži na njen račun.
Lija je vsa obupana sklenila, da se tašči maščuje in jo umori. V želji, da ta načrt uresniči, je odšla k čarovniku, da ji pripravi smrtonosni čarobni napoj.
Čarovnik jo je pozorno poslušal, potem pa ji dal stekleničko z rožnato tekočino in ji rekel, naj vsak dan prilije nekaj kapljic v čaj za taščo. Da bi tašča nič ne posumila, ji je svetoval, naj vsako jutro rahlo masira njena ramena, vrat in čelo z balzamom koralno rdeče barve v drugi posodici. »Na ta način bo smrt nastopila počasi, v šestih mesecih,« ji je rekel čarovnik.
Lija je mesec za mesecem potrpežljivo in vztrajno dodajala nekaj kapljic rožnate tekočine v taščin čaj in jo vsak dan nežno masirala z balzamom koralno rdeče barve.
Ob tej vsakdanji masaži so se začele spletati nove vezi med obema ženama. Njuni srci sta se spremenili. Tašča je uvidela, da snaha ni samo lepa, ampak je tudi prijazna in plemenita. Lija pa je iz dneva v dan bolj odkrivala taščino materinsko srce.
Po nekaj mesecih je Lija dejansko pozabila, zakaj pravzaprav vse to: vsakdanji obiski, kapljice rožnate tekočine v čaju, masaže tašče. Vse je postalo mirna in prijetna navada, združena s prijaznim klepetom in nežnostjo.
Nekega dne pa se je le zavedla, kaj je bilo vzrok za to.
Tašča ji je nedolžno rekla: »Tako lepo se razumeva. Škoda, da bom morala umreti pred tabo …«
Lija je vstala in tekla k čarovniku, da bi ji dal protistrup za tisto rožnato tekočino. Padla je na kolena in ga prosila: povedala mu je, kaj se je zgodilo, in kako se je spremenilo njeno srce.
Čarovnik se je nasmehnil: »Vstani, moja lepa deklica. V steklenički, ki sem ti jo dal, je samo voda z listi vrtnic. Pravi protistrup za sovraštvo, ki je bilo dejansko v tebi, je bila vsakdanja masaža z balzamom.«
Čarovnik je smeje dodal: »Če nekoga gledaš v oči, si mu blizu, se z njim pogovarjaš, ga ne boš mogel več sovražiti.« (B. F.)

Nimam pojma, kako izgledajo nebesa, sem pa prepričan, da se jih ne da primerjati z nobenim nam, ki se še sprehajamo po solzni dolini, poznanim krajem ali občutkom. Še bolj prepričan pa sem, da se vi, ki se že sprehajate po z ničimer primerljivih stezicah, ne primerjate med seboj.
Zato te prosim, nikar ne zameri, če te bom primerjal s tvojim soimenjakom starozaveznim prerokom Danijelom. Ne vem, nikjer nisem zasledil tega izrecno zapisanega, priznam pa, da tudi nisem prav zelo raziskoval, a verjetno je stari prerok celo tvoj krstni zavetnik. In četudi morda uradno še nista kolega v svetniškem zboru, sem prepričan, da že prijateljujeta tam nekje v kraju, ki mu ni primere.
Prerok je človek, ki je od Boga poklican in poslan, da ljudem tolmači znamenja časov. Po tej definiciji je prerok pravzaprav sleherni duhovnik, ki se je iz pravih razlogov odzval Božjemu povabilu in ki zvest temu klicu opravlja svoje poslanstvo. In se mi ob tem, jamraču, takoj pritakne grenka misel, koliko dandanašnjih duhovnikov imam za preroke in kdaj sem nazadnje, če sem sploh kdaj, koga tako vsaj v mislih naslovil. A takoj tudi pristavim, da gre za »dvosmerno« misel in da sem za zagrenjenost v enaki meri kriv tudi sam, če preroka ne prepoznam ali pa mu ne želim prisluhniti.
A ti, ljubi moj Danijel, si bil v svojem delovanju in svojem poučevanju zaupanega ti ljudstva brez dvoma preroški. Preroški do te mere, da si si nakopal sovražnike, kot si jih nakoplje sleherni pravoverni prerok in si jih je nakopal tudi tvoj starozavezni soimenjak. Njega so zaradi tega vrgli v jamo med leve, tebe pa v zapor.
Tvoj v vseh pogledih starejši kolega je v »luknji« preživel zgolj eno noč. Sestradane zveri se ga čudežno niso polotile in z jutrom ga je skesani trinog osvobodil. Ti pa si bil zaprt kar devet mesecev, in ko je končno prišla svoboda, so te pravzaprav prav tisti levi, zaradi katerih si bil zaprt, zverinsko umorili.
Ni kaj: človeku ob taki zločinski krivici zavre kri, da bi najraje vzel pravico v svoje roke. A tvoje ime »Danijel« pomeni – »Bog bo sodil« oziroma »moj sodnik je Bog«, povrh vsega pa prihajaš iz krajev, kjer vse teče bolj počasi, ne le čas in reke. Mimogrede: tudi morilci so tvoje truplo vrgli v reko, misleč, da bo voda odnesla njihov greh daleč stran. A Bog, ki ima edini pravico soditi, je presodil drugače. Truplo se je ujelo med veje, ki so tako preprečile, da bi zločin ostal skrit.
Božji mlini, ki meljejo še počasneje od počasi obračajočih se mlinov na počasi tekočih prekmurskih rekah, so končno domleli, tako da danes vemo, po čigavi zamisli, ukazu in po čigavih rokah se je zgodilo, kar se je zgodilo. Koliko obratov mlinskih koles pa bo potrebno, da te bomo lahko nazvali s svetniškim pridevnikom, pa ve le Božji mlinar. Ki edini tudi ve, zakaj se godi, kar se godi in zakaj se godi, kot se godi. Nam to ostaja prikrito, pa najsi še tako premlevamo in meljemo take in podobne misli.
Božja pota so čudna in nedoumljiva, še bolj čudni in še težje razumljivi pa so vrtinci na Božjih rekah. Kdo bi si mislil, da me bo, Gorenjca izpod hribov, kdaj zaneslo med prekmurske ravnice, in da me bo hudourni potok iz naše vasi odplaknil vse do Mure!? Če ima ta naša ljuba deželica podobo kokoši (njeni prebivalci pa se na žalost dostikrat obnašamo kot kure brez glave), potem bi lahko rekli, da iz »škofije« rinem nekam proti kljunu. In ker si se, ljubi Danijel, v svojih dneh nekaj pečal z dramskimi uprizoritvami in se trudil s pisanjem, podobno kot se pečam in trudim sam, se obračam nate s prošnjo, da bdiš nad tem pečanjem in pisanjem. Da bo pravo in pravilno. In pravoverno.
Rad bi zapisal še: preroško, pa se kar ustrašim te besede. Morda pa … kdo ve … takrat, ko ti bomo lahko dorisali svetniški sij na slikah, tudi tvoja beseda v onih neprimerljivih krajih pridobi težo in veljavo, pa se do te mere odpreta tako Božje uho kot Božje srce, da se nam po Božji volji rodi kak prerok, ki bo tudi nam, trmastim Slovencem, odprl uho in srce, da si bomo želeli biti in bomo Božje ljudstvo.
Ne nazadnje pravimo, da je kri mučencev seme novih kristjanov.
Ne daj torej, ljubi Danijel, da bi bila tvoja smrt zaman in da seme ne bi obrodilo.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 3 (2023), 99.

Zgodnje pomladanski dan. Janez je zjutraj opazil prve sive lase na svoji glavi. Nasmehnil se je. Kdo ve, zakaj ga danes spremljajo davni življenjski spomini. Kakor zahvalna pesem so za nekaj lepega, neizrečenega. Pritisne na gumb najsodobnejšega traktorja. Nekam nerodno izskoči in z obema nogama udari na sveže zorano zemljo dolge njive. Globoko zajame zrak. Blag veter prinese vonj čudovite lepote njegove drage rodne vasi. Iz cerkvice na griču se zasliši opoldansko zvonjenje. Ob robu njive njegov oče pripravlja pšenično seme. »Ata, malo počakaj!« mu zakliče. Okorno sklene utrujeni roki. »Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj ...« Nikoli ga ni bilo sram moliti, kjer koli je bil. To je bil nekakšen neizmeren dar, moč za sleherni dan, za vsako preizkušnjo.
Prereže ga davni spomin. Šest let mu je bilo. Oče ga je utrujen dvignil in skoraj tekel z njim po ulicah mesta. Ko sta se ustavila pred staro bolnišnico, so v daljavi zvonovi oznanili poldan. Prišla sta na obisk k mamici, ki je umirala mlada za težko boleznijo – rakom. Stopil je k njej, ko ga je vsa bleda in izmučena gledala z nepopisno ljubeznijo. Stegnila je tresočo roko in pogledala moža. »Nikoli nisem pomislila, da bom sposobna darovati svoje trpljenje zanj« ... S hladnimi prsti je nežno in dostojanstveno pokrižala svojega malega Janeza. Deček jo je skoraj prestrašeno vprašal: »Mama, zakaj to delaš?« »Boš že razumel, ko boš velik!« Nekaj dni zatem je umrla.
Trepetajoči veter prinaša od daleč glas zvonjenja. Janez globoko zavzdihne. Redko je pomislil – a vedno je vedel, da se je uresničila mamina napoved. Globoko v sebi nosi zgled ljubezni in upanja tiste vere, ki mu jo je podarila njegova draga mama. Njena žrtev je bila bogato poplačana. Ostal je to, kar je najbolj želela – veren, priden in pošten človek. Nasmehne se. Pogleda očeta in zakliče: »Dajmo, ata!« Pogumno skoči na svojega železnega konjiča. Znova pritisne na gumbe digitalnega robota. Kako se je vse spremenilo, pomisli. Ljudje vedno redkeje molijo, v vaški cerkvi je maša vsako tretjo nedeljo, ker primanjkuje duhovnikov. Ampak njegov sin Gregor je tudi veren in dober fant. Naslednje leto se bo poročil. Tako zagnanega, veselega kmeta ni daleč naokoli. Janez se zadovoljno nasmehne. Kako čudno: spomini in prihodnost. Tisti, ki zares molijo, molijo nenehno vsak trenutek svojega življenja. In tisti, ki so nas naučili takšne molitve, so nam podarili največji zaklad. »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri ...«
Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 45

Nedelja, 7. marec 1965, je bila za Cerkev na Slovenskem velik dan. Na to nedeljo se je po cerkvah v Sloveniji začelo maševati v slovenskem jeziku. Bogoslužna konstitucija Drugega vatikanskega koncila o svetem bogoslužju, ki je bila objavljena 4. decembra 1964 kot prvi dokument drugega vatikanskega koncila, je poleg splošne prenove bogoslužja prinesla tudi novost, da se je za mašno daritev začel uporabljati domači, v našem primeru slovenski jezik.
Po 60 letih, odkar živimo z omenjeno spremembo, se nam zdi to danes povsem samoumevno. Kako pa je bilo takrat in kako danes gledati na mašo v domačem jeziku, smo se pogovarjali z Milanom Knepom, tajnikom Škofijskega katehetskega urada, ki je kot ministrant imel priložnost tudi od blizu spremljati mašo v latinskem jeziku.

- Kakšni so vaši spomini na čas, ko so se maše obhajale v latinskem jeziku?
Po zaslugi zavzete in izobražene stare mame sem bil skoraj gotovo edini ministrant v župniji, ki je na pamet znal vse latinske mašne odgovore. Seveda jih nisem niti malo razumel. Tudi verniki ne, zato so najbolj pobožni med mašo molili rožni venec, drugi pa so opazovali kipe in slike, kašljali, otroci pa so se predvsem dolgočasili in čakali, da jo čim prej popihajo na prosto. Naučeni smo bili, naj se duhovno zresnimo zlasti pri spremenjenju in povzdigovanju ter tu in tam med sv. mašo naredimo še kak pobožen vzdih, seveda v veri, da nam bo Bog pomagal prenašati tegobe življenja. Dekleta pa so verjetno prosila Marijo ali kakega svetnika, naj jim pomaga najti pravega ženina.

- Glede na povedano so ljudje pomanjkljivo poznali vsebino liturgije. So jo dojemali kot nekaj, kar se izvrši po duhovniku, mimo njih?
Ljudje so imeli preprosto vero, predvsem naravno religioznost, kot je strah božji – v tesnobni zaskrbljenosti, da jih lahko Bog za njihove grehe kaznuje. Kajti – kot so nas takrat učili – Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme. Če grešiš, te Bog prej ali slej dohiti s kaznijo. Zato še danes govorimo o odpustkih pod vidikom odpuščanja časnih in večnih kazni, kar je seveda teološka zmota, kajti kazen je sekularni pojem, ne odrešenjski.
Naravna religioznost je še zmeraj globoko zasidrana v zavesti vernih in nevernih. V oznanjevanju se premalo zavedamo, da imajo tudi neverujoči naravno religioznost. Bojijo se, da bi se jim neka nedoločena naravna sila, nek bog, kakršen koli že, lahko maščeval za zlo, ki ga naredijo. Krščanstvo pa ni naravna religioznost, ne temelji na strahu pred vsemogočnim Bogom, marveč v zaupanju, da nas Bog ljubi in nam pomaga. Tega pa ne vemo po naravi, po naravnih občutkih in umskem dojemanju, marveč po razodetju. Šele razodetje v Kristusu nam je pokazalo, da Bog ni del kozmosa, del narave, ampak je stvarnik vesolja, onstran vsega bivajočega, od koder sestopa k nam kot Odrešenik, kot tisti, ki ne prihaja, da nas sodi, ampak ljubi. A do take odrešenjske vere je težko priti. V tej nevednosti se kristjani danes ne razlikujemo od vernikov pred koncilom. Uvajanje v vero, da v nas deluje Božja milost, je osrednje poslanstvo Cerkve danes. Drugi vatikanski koncil je pravni pogled na Cerkev, razumevanje Cerkve kot popolne pravne družbe, spremenil s ponovnim odkritjem, da smo Kristusovo skrivnostno telo.

- Kaj bi lahko povedali o pripravah duhovnikov na maševanje v latinskem jeziku?
Ker imam živo izkustvo predkoncilske Cerkve, mi niti v sanjah ne pride na misel, da bi se vrnil k latinščini. Ljudje ne razumejo, da latinščina nima absolutno nobene notranje zveze z oznanjevanjem evangelija. Latinščina je bila po letu 800, ko je Karel Veliki po zmagi nad Langobardi (leta 774), Avari (leta 796) in drugimi ljudstvi, ki niso sprejela krščanstva, s pomočjo britanskega meniha in učenjaka Alkuina in s podporo papežev zasnoval združeno Evropo na temelju enotnega kulturnega modela, zgolj lingua franca, vseevropski povezovalni jezik, ki ni bil v službi Cerkve, ampak v vlogi obvladovanja srednjeveških političnih tvorb: kraljevin, kneževin, grofij ... In ker je bila Cerkev po Konstantinu, torej po letu 313, pa vse do poraza Habsburžanov leta 1918 podrejena svetnim vladarjem, nekaj časa tudi obratno, je latinščino enostavno morala prevzeti. Latinščina je bila tisoč let instrumentalizirana za politične cilje in zato neposredna ovira za oznanjevanje evangelija.

- Ali so bile želje, težnje po večji veljavi slovenskega jezika prisotne tudi že pred obdobjem drugega vatikanskega koncila?
Vsi se zavedamo, da nas bistveno določa materni jezik, ki za evropske narode nikoli ni bila latinščina, zato imamo vsa ta dolga stoletja znotraj Cerkve poskuse oznanjevanja v narodnem jeziku. Taki napori so bili pogosto ovirani ali celo preganjani. Pomislimo samo, kaj so po smrti sv. Cirila naredili z njegovim bratom Metodom, panonskim škofom s sedežem v antičnem Sirmiumu. Po komaj razumljivem čudežu se je v Dalmaciji in Istri ohranila glagolica, povezana z narodnim jezikom Dalmacije in dela Istre.

- Kakšno je bilo vzdušje v Cerkvi, ko je leta 1965 prišla novost, da bo maša potekala v slovenščini?
Zajelo nas je splošno navdušenje; še bolj kot mojo generacijo, sem letnik 1953, starejše duhovnike in vernike. Obhajala nas je vzhičenost. Najprej škofe. Ko je nadškof Pogačnik prišel s koncila, je spodbudil ustanovitev katehetskega in pastoralnega sveta, odbora za mlade, prišlo je do eksplozije verskega tiska … Prenova je segla tudi v naša čustva. Odpravili smo Dies irae (Strašen dan bo dan plačila) za sedmi dan po pogrebu, ko je cerkovnik po sv. maši pred obhajilno mizo pogrnil črno preprogo z belo obrobo, nanjo pa postavil štirinožno stojalo v obliki krste in ob njem s srebrno bronzo pobarvane svečnike. Strašljivo za otroško dušo. Končno smo bili rešeni črnine, namesto črnih mašnih plaščev smo oblekli svetle. Črnina je lahko zanimiva z estetskega vidika, nikakor pa ne z oznanjevalnega. V tistih srečnih letih smo bili priče novih binkošti. Na Slovensko so brez zamika prišla velika duhovna gibanja, kot denimo Marijino delo, kmalu zatem neokatehumenat in številna druga.
Slovenski pokoncilski čas je bil nekaj posebnega tudi zato, ker je sovpadal s padcem jugoslovanskega notranjega ministra Aleksandra Rankovića 1. julija 1966. Takoj potem je namreč nastopilo šestletno obdobje liberalnega socializma. Tito je državljanom za nekaj let ponudil korenček, sprostil kulturo in politiko, to izkoristil za čistko svojih tekmecev, že septembra 1972 pa je s svojim znamenitim pismom uvedel tako imenovana svinčena leta. Cerkev na Slovenskem se je na nenadno sprostitev odzvala z razvejano pastoralno dejavnostjo. Množično so nastajale župnijske mladinske skupine, občestva zakoncev, župnijski pastoralni sveti, znameniti Teološki tečaj za študente in izobražence, Katehetski tečaj na Mirenskem Gradu …

- Ste vi spremembo doživljali kot nekaj pozitivnega ali je bilo prisotnega tudi kaj nelagodja in negotovosti?
Nelagodja absolutno ni bilo. Vse je bilo v razcvetu. Ko berem koncilske odloke, sem še danes ganjen in se čudim, kako neverjetno duhovno globoko in teološko utemeljeno so koncilski očetje nagovorili tedanji svet. S tem, kar je prihajalo do nas, smo se notranje poistovetili. Utemeljeno, stvarno in brez dobrikanja so podajali temeljne resnice vere. Po Božji milosti je takrat Cerkev imela izvenserijske teologe, ki so poznali in razumeli kulturo, umetnost, filozofijo, sociološke danosti in imeli spoštljiv odnos do tehnološkega napredka. V njihovih izvajanjih ni bilo nobenega nekritičnega prilagajanja.
Tisto, česar sedanja generacija vernikov o pokoncilskem času ne razume dobro, je sovpadanje koncila z mehko kulturno revolucijo, ki je bila predvsem spolna revolucija. Cerkev nikakor ni zavozila, kot mnogi mislijo, pač pa se je znašla v popolnoma novi kulturi. Sredi 60-ih let se je delavski razred, ki je od leta 1850 poganjal revolucije in bil žrtev treh totalitarizmov, spremenil v srednji razred. Klasičnega delavstva, proletariata, zaradi velikanskega porasta materialnih dobrin ni bilo več. Nastala je nova potrošniška civilizacija, posledica česar so bile radikalne spremembe v zabavni glasbi, filmski industriji ter razumevanju spolnosti, zakona in družine. Če je vsa politika preteklih 130 let gradila na ideologiji dela in na marksizmu, je morala politika po letu 1968 spremeniti paradigmo. V zameno za prej omenjeni globalni ideologiji je morala politika iznajti nov način nagovarjanja množic, volilno bazo je bilo treba ustvariti na popolnoma novih temeljih. Ta temelj je bila brezmejna ponudba dobrin na eni strani in ustvarjanje novih kategorij ljudi. Ideologi so si začeli izmišljati najrazličnejše družbene podskupine (spolne, migrantske, narodne, jezikovne, kulturne …) in si zanje izmišljati nove pravice po ključu ideologije vključevanja. Namesto ene skupine, proletariata, smo dobili velikansko število novih skupin, pripeljanih pod isto streho multikulturnosti, tolerance, progresizma in globalizma. Tega novega kulturnega modela nismo potrebovali ljudje, marveč ekonomski centri moči. Z novim, potrošniškim kulturnim modelom so ustvarjali nov tip volivca.
Različne deviantnosti, ki so se po koncilu pojavile v Cerkvi, niso izhajale iz koncila, kot nekateri zmotno mislijo, marveč iz nove kulture, katere nastop je sovpadal s pokoncilskim časom.

- Kako in v kolikšni meri je bilo treba prilagoditi besedišče, da se je sveto mašo lahko obhajalo v slovenskem jeziku? Je bilo na tem področju veliko prevajalsko-slovničnega dela?
S prilagajanjem besedišča nismo imeli posebnih težav. Naslonili smo se na 500-letni razvoj prevajanja Svetega pisma v slovenščino. Imeli smo duhovnike in laike, ki so obvladali jezik, teologijo in filozofijo. Mnogi so študirali v tujini, na številnih uglednih univerzah po Evropi. Intelektualni potencial Cerkve na Slovenskem je bil izjemno visok.
Pred kratkim sem se pogovarjal s svojim prijateljem, prof. dr. Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta Frana Ramovša za slovenski jezik. Ugotavlja sva, da je jezik na eni strani nenehno v gibanju in spreminjanju, na drugi strani pa ohranja uveljavljene oblike, čeprav so včasih vsebinsko pomanjkljive ali celo netočne. Če je večinsko prebivalstvo na nekaj navajeno in tisto tudi lepo zveni ter nosi v sebi kak poseben poudarek, je spremembe težko uveljaviti, večkrat je to tudi nepotrebno.

- Bi lahko rekli, da je ta sprememba dejansko doprinesla, da so ljudje lahko z boljšim razumevanjem poglobili osebno vero?
Stanja vere v dušah ljudi ne moremo meriti in ga preverjati s statistiko. Pri vrednotenju koncila moramo izhajati iz temeljne pravice vsakega vernika, da se mu veselo oznanilo posreduje v maternem jeziku, da obhaja sveto bogoslužje v jeziku, ki mu omogoča polno udeležbo. Nova generacija, naj še enkrat poudarim, ne razume, da statistično nazadovanje vere, manjše število nedeljnikov, cerkvenih porok in drugih podeljenih zakramentov ne izhaja iz napak koncila, marveč iz porajanja nove potrošniške civilizacije, ki je ni ustvarila Cerkev, temveč kapital, da je prek novega kulturnega modela ustvaril nov način modeliranja volilne baze. Civilizacijo dela, ki je sredi šestdesetih letih z baby boom generacijo odšla na smetišče zgodovine, je zamenjala civilizacija ugodja. Od tod permisivna vzgoja, pravica do splava, razmah kontracepcije, kar je bilo vse v službi užitka. Če kdo hoče razumeti, kako zelo se je tedaj svet spremenil in zakaj, seveda mimo Cerkve, naj vzame v roke knjigo Leta; avtorica je Annie Ernaux, Nobelova nagrajenka za literaturo leta 2022.

- Kolikšen pa je pri tej spremembi pomen preusmeritve od odgovornosti duhovnika na odgovornost vernika? Slednji je zdaj, ko bolje razume, za kaj pri bogoslužju gre, soodgovoren, da pri maši tudi sodeluje.
1.700 let je življenje Cerkve slonelo na duhovnikih in redovnikih. To ni bila svetopisemska usmeritev in naravna odločitev Cerkve, temveč posledica aristokratske hierarhične družbe, ki je bila piramidalna. V teh dolgih stoletjih je bila družba stanovska. Obstajali so trije stanovi: aristokracija, Cerkev in meščanstvo. Tako je bilo formalno. Dejansko pa je bilo vse v rokah plemstva, od kraljev navzdol. Razumljivo, moč je izhajala iz zemljiške posesti. Aristokracija je bila tista, ki je Cerkvi dodeljevala tudi posestva in ekonomsko moč, vendar vedno v smislu koncesije. Ko kapital Cerkve ni več potreboval, ji je koncesijo vzel, jo izrinil iz šolstva, zdravstva, dobrodelnosti in kulture.
Koncil je ob pomoči razpada srednjeveške stanovske družbe končno lahko uveljavil krstno duhovništvo, poklicanost vseh, da lahko vsak kristjan v moči svoje karizme izgrajuje občestvo Cerkve in prenaša vrednote evangelija v sekularni svet.

- Glede na vse dogodke in rezultate, ki jih je prinesla ta sprememba – kako gledate nanjo zdaj, ko bo ravno v mesecu marcu 60 let od nje?
Koncil je še vedno aktualen in v marsičem neuresničen. Vsi pokoncilski papeži so izdali na desetine okrožnic, apostolskih spodbud, enciklik ... Nobeden od teh dokumentov ni v nasprotju s koncilom, ampak ga dograjujejo, nekatere vidike koncila pa puščajo ob strani, saj so se v teh desetletjih pojavila nova vprašanja v svetu in v življenju Cerkve. Ugotavljam, da tisti, ki zavračajo koncil, ne berejo dokumentov Cerkve, zato ne razumejo, kako šele oboje skupaj tvori komplementarno celoto.

- Kako potem gledati na današnje želje nekaterih, ki si želijo vrnitev latinščine kot bogoslužnega jezika?
Latinščina bo še dolgo ohranjala svoj nepogrešljivi pomen v znanosti. Nikoli ne bomo nehali občudovati literarnih biserov, napisanih v latinščini. Problematično pa je neplodno vračanje v pretekle oblike, namesto da bi ustvarjali nove, kajti nova vprašanja Cerkve, družbe in kulture je treba artikulirati na nov način, saj se s tehnološkimi in drugimi spremembami ista vprašanja pojavljajo na drugačen način. Če nam manjka ustvarjalnosti, če nimamo poguma za soočenje z novimi razmerami, bomo iskali lažjo pot, se zatekali v navidezno varnost preizkušenih oblik. To je predaja, zapravljanje časa. Pavel se je iztegoval proti tistemu, kar je bilo pred njim, in je za stik s tem porabil svoje znanje in milost, ki mu jo je Kristus naklonil.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 3 (2025), 38-40.