priloga

Evharistični čudeži

psihologove spodbude

Spregovorimo o ljubosumju, utrjujmo zaupanje

potopis

Assisiana – po poti sv. Frančiška Asiškega

Preberite več: Junij 2024

Mama je sedela pri vroči kmečki peči in v naročju držala velik zavoj, v katerem je bila v kup odej zavita naša najmlajša, štirimesečna hčerka. Že več kot teden dni je bil mraz zelo hud. Naša stara hiša je bila dotrajana in je prepuščala burjo in mraz skozi neštete špranje na oknih in vratih. Na vrtu pa je stala nova hiša; v njej je bilo prijetno toplo, saj smo morali kuriti centralno, da ne bi popokale cevi. S triletnim sinkom sva bila veliko tam, ko sva hodila čistit in pripravljat za vselitev.
“Preselili se bomo, ko bo pomlad. Še prej pa bomo dali hišo blagoslovit in povabili bomo vse, ki so nam prijateljsko priskočili na pomoč pri gradnji,” sva se že jeseni odločila z možem, saj je bilo v hiši treba še marsikaj postoriti.
Mraz pa je vedno huje pritiskal. Vsako noč sva z možem stisnila k sebi vsak svojega otroka, saj je bila spalnica ledeno mrzla.
»Zakaj bi čakali na pomlad?« sem začela nergati pred možem. »V novi hiši je toplo kot poleti, tukaj pa se obupno borimo s tem mrazom. Mama so že čisto ozebli v noge, čeprav se jim je jopa od vroče peči osmodila na hrbtu.«
»Prav imaš, nič ne bomo čakali. Ko bo prvič mraz nekoliko popustil, se bomo preselili,« se je strinjal mož.
Tako smo sredi februarja, v še vedno hudem mrazu, zapustili našo staro hišo in odšli v novo. Kakšno veselje! Kako je bilo toplo, stranišče v hiši, vedno topla voda. Pravo razkošje!
Prišla je pomlad. Delo zunaj je bilo v polnem teku. Treba je bilo dati seme v zemljo, če smo hoteli jeseni kaj pobirati.
Bilo je sredi najlepšega meseca maja, ko vse cveti in kliče in kliče po novem življenju. Mož je odpeljal mamo k zdravniku, sinek se je igral v kuhinji z lego kockami, najmlajša pa je sladko spala v svoji posteljici. Imela sem cel kup perila za zlikat in sem se takoj, ko je mož z mamo odšel, lotila dela.
Vedno bolj temno je postajalo. “Glej no, saj bo še deževalo,” sem pomislila ob pogledu skozi okno. “Najbolje, da grem ven postorit, kar je treba, da ne bom potem vsa mokra od dežja.” Izklopila sem likalnik in utrujena za hip sedla na klop za mizo, da si malo ohladim noge.
Tisti hip je hišo napolnil strašen tresk, vse se je zamajalo kot ob potresu, iz vseh vtičnic so švignili dolgi plameni, nekaj je letelo po hodniku tja v odprto dnevno sobo. Povsod po hiši je bilo vse zeleno. “Moj Bog, strela je udarila v hišo!” me je spreletelo. Sin je pogumno obsedel na svoji pručki in ni kazal znakov strahu. Pohitela sem v sobo pogledat še hčerko. Kot angelček je spala, nič je ni prebudilo.
“Pogledat moram na podstrešje, da ne bo začelo goreti,” so bile moje naslednje misli. Bila sem tako prestrašena, da sem komaj odprla in potegnila dol stopnice. Takoj sem zavohala dim! Povzpela sem se do vrha stopnic in ugotovila, da se je vnelo ostrešje, a je bil naliv dežja tako močan, da je ogenj pogasil.
Komaj sem čakala, da mož in mama prideta domov. Že zunaj sem ju pričakala.
»Kaj pa je? Videti si nekam preplašena in razburjena,« mi je rekel mož.
»Strela je udarila!« sem izdavila.
»To pa res ni nič posebnega, kolikokrat je že udarila, zato ti ni treba biti tako prestrašena,« me je miril in se malo ponorčeval iz moje zaskrbljenosti. »Kam pa je udarila? Kam blizu nas?«
»V našo novo hišo,« sem mu končno povedala.
»Ati, ati! Veš, kako je počilo! Ko bi še enkrat, da bi tudi ti slišal!« mu je naproti pritekel sin.
Ko je videl omet, ki je ležal po vsem hodniku, veliko luknjo v strehi, razdejano omarico z električnimi varovalkami in ožgano ostrešje, se je tudi on zamislil.
»Niti pol leta nismo še v njej, pa je že strela udarila v to hišo. Poglej, kako dolgo že stoji stara hiša, pa ni še nikoli treščilo vanjo! Nazaj se bomo preselili, tukaj ne bom živela, ne počutil se varno!« sem tožila.
Takrat pa sva se oba spomnila: »Hiše nismo dali blagoslovit. Ko smo se vselili, smo to dali na stranski tir. Takoj jutri gremo h gospodu župniku in se dogovorimo, da bodo čimprej prišli in jo blagoslovili. Le kako smo mogli biti tako lahkomiselni!«
Zdaj je bila hiša že večkrat blagoslovljena in v njej se počutim prav tako varno kot v stari, dotrajani hiši, v kateri je prebivalo kar nekaj rodov naših prednikov.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 92.

Morda sem šele danes posvojil svoje staro mesto ob Savinji. Tu živim že dolga leta. Zgodi se, da nenadoma izginejo telesne in duševne bolečine. Povsem sem miren, zbran. Hodim po eni starih ulic. Nikoli se nisem zares ustavil. Gledam stare hiše, kako so lepe. Ta okna, polna spominov ... Vidim barve polken, ki sijejo v blagi svetlobi. Gledam stare kocke na tleh. Globoko diham, Tam je hiša, ki ima v zidu odprtino, v kateri je prastar kip Marije. Od daleč zvonijo zvonovi. Golobi, simboli miru, zaokrožijo v jati nad mano, kakor bi me hoteli poljubiti. Grem po ozki sprehajalni poti ob reki, ki teče v daljavo; nenadoma stegnem roko, kakor da jo pobožam. Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko. Nasmehnem se. Vse je tako moje, tako čudovito. Na skali je grad, ki obuja spomine. Nikjer nobenega človeka. Čudno.
Prihajam tja do roba, kjer so klopce za kratkotrajen počitek. Nenadoma jo zagledam. Proti meni gre dekle. Od daleč vidim, da je preprosto oblečena. Na hrbtu nosi škatlo, v kateri je njen violončelo. Inštrument, s katerim gre v glasbeno šolo. Nič nenavadnega. Ko je že čisto blizu, jo dobro vidim. Iz moje umirjenosti in zadovoljstva nenadoma izbruhe nekakšno neobvladano veselje. Pogledam jo in rečem: »Mi lahko zaigraš Schumannovo Sanjarjenje?« Dekle se nenadoma ustavi. Zagledam neverjetno čist, iskren nasmeh. Saj sem vedel: le redko vidim ljudi, ki mi gledajo v oči in so neskončno lepi. Dekle hitro sname škatlo in jo položi na klopco. Zadržim dih. Odpre jo, vzame inštrument in sede k meni. Blag vetrič zamaje veje dreves. Zaigra mi Schumannovo Sanjarjenje – moje večno sanjarjenje. Čudoviti mili zvoki glasbe dokončajo vsa prejšnja občutja miru, neizmerne hvaležnosti Bogu, da mi je poklonil ta nezasluženi dar večnosti. Veter mi boža obraz, ne čutim telesa. Plavam v brezčasu tiste človeške sreče, ki ima svoj dom v ljubezni. Zdaj imam svoj dom, svoje staro lepo mesto. Vse okrog mene se blešči v nepopisni pozlati navadnega dne. Objel bi vse in vsakogar.
Oblaki hite nekam daleč, daleč. Zakaj se mi je vedno mudilo? Podzavestno sklenem roki v naročju. Nenadoma se zdrznem. Okrog mene stojijo ljudje. Gledajo me z nasmehom, začudeni, srečni. Kako se je pa tole posrečilo? Glasba izzveni. Dekle pospravi svoj inštrument. Smehlja se mi, ker natančno ve, katero željo mi je izpolnila. Moja neizmerna hvaležnost jo bo spremljala vse dolgo življenje, moj blagoslov jo bo vodil po dolgih, težkih poteh domotožja, žalosti in hrepenenja. Nikoli več ne bom sam.
Odhajam od reke. Z dolgimi, mirnimi pogledi shranjujem v svojo dušo hvaležnost. Strehe hiš žarijo v zahajajočem soncu. Rad imam to mesto. En dan za vso večnost spominov. Bog mi podaril večno hrepenenje.
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 05, str. 19.

Kmetu je padel osel v vodnjak. Žival se je ure in ure žalostno oglašala, medtem ko je kmet razmišljal, kako bi jo izvlekel. Nazadnje je kmet sklenil: osel je tako in tako star, pa tudi vodnjak je že prej nameraval zasuti, ker je bil brez vode.
V roke je vzel lopato in začel metati zemljo v vodnjak. Osel je vsako lopato zemlje, ki mu je padla na hrbet, stresel s sebe in stopil nanjo. Tako se je vzpenjal vse višje, dokler se ni rešil.

Življenje nam na hrbet meče najrazličnejšo navlako, vse to je treba znati stresti s sebe in se povzpeti za stopnico višje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2016), 36.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 76.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Spoznala sva se nekega lepega dne na vlaku. Ona je bila sama in jaz sem bil sam. Na videz sva se poznala že od prej, ampak med nama ni bilo nobenega kontakta. Neka iskrica je preskočila med nama, ko sva se peljala proti mestu, kjer se začenja najina zgodba. Vlak je vozil in midva sva se pogovarjala odkrito, zelo odkrito, kot se dva popolna tujca ne moreta.
Vem, da je bil ta dan zelo lep. Dal mi je novih moči. Takrat mi je tudi zaupala številko svojega stanovanja, ki je bila magična ‘001’. Povedala mi je, da sem vedno dobrodošel pri njej, da imam vrata odprta. Tako je prišlo do tega, da sem zbral pogum in jo poklical. Spominjam se tega dne, te ure tako živo, kot bi bilo včeraj. Nato sem jo klical še v nedeljo in bilo je lepo, božansko lepo. Prišla je v mesto, kjer sem jo čakal jaz. Bil sem ves preplašen, kako jo bom ogovoril, kaj ji bom rekel. Ampak, ko sem jo videl, je strah izginil, bila sva samo ona in jaz, jaz in ona in ves svet je bil najin.
Nato sva se sestajala. Počasi sem prebijal led, počasi se mi je odpirala. Spoznal sem, da jo imam rad, da jo ljubim, da bi zanjo naredil vse. Nato so prišli meseci, ko sem čakal na njeno ljubezen. Bil sem že malo nesrečen. Ampak govorila mi je, počakaj, počakaj še malo, da se bo vzbudilo v meni. Bodi moj, ampak pogovoriva se o ljubezni. Vendar jaz nisem mogel čakati. Čakanje je bilo neprijetno in nisem mogel več vzdržati. Vendar je bila moja ljubezen tako močna in tako slepa, da je vse to premagala. Prišel je mesec maj, mesec ljubezni, mesec pomladi. Bilo je zelo lepo. Bil sem srečen, da sem ob njej, da uživam te trenutke ob njej. in tako mi je na poti domov, na tistem vlaku podelila svoj prvi poljub. Ta poljub je bil nekaj, česar nisem še nikoli okusil, kot nektar, kot predajanje, kot sprejem mene. Toda te občutke vidim sedaj, sedaj jih razumem. Takrat sem videl to kot nekaj telesnega. Takrat sem jo začel želeti telesno. In sedaj vem, da je bila to napaka, kajti v naslednjih mesecih se je v meni razraščala želja po spolni, telesni ljubezni, za katero pa zdaj vem, da je bila zanjo prepovedana. Vem, da si je želela, ampak samo takrat in pod pogojem, da bova najprej duševno na isti ravni, da jo bom tako ljubil, kot je ona mene. Na žalost v tem ni uspela. To moje nerazumevanje je pripeljalo tako daleč, da sva si postajala vse bolj tuja. Jaz sem se začel do nje obnašati, kot da je moja last, ji jemati energijo, zavestno ali nezavestno jo zatirati, ji jemati njen ponos. Ona pa je bila tako dobra, da je to pustila. Sedaj vem, da je bilo to grdo, greh, zakaj hotel sem v njej ubiti nekaj, kar je bilo ona sama, to v kar sem se zaljubil. Vem, da tega ni mogoče popraviti, saj jo je to zelo potrlo. Povzročil sem ji bolečino, a to spoznavam šele sedaj, ko spoznavam to bolečino na sebi, ko mi je dejala: »Ne ljubim te več, ne želim te več videti, pusti me pri miru.«
Sedaj vem, kakšna je ta bol, ampak najhuje mi je, ko tega ne morem več popraviti. Vem, da ljubezni ne moreš vsiliti. Ljubezen pride sama. Ljubezen je nekaj najlepšega, ko jo da Bog obema hkrati, tako dekletu kot fantu, lahko pa jo eden ali oba tudi zlorabita. In to se je zgodilo meni, kajti zlorabil sem edino ljubezen doslej.
Ne naredite take napake tudi vi! Če malo premislite, boste spoznali, da je vredno počakati in se zato marsičemu odreči.
Tobi
P.S. To razmišljanje je bilo namenjeno mojemu bivšemu dekletu, katere nisem razumel takrat, ko je bil še čas, ampak jo razumem sedaj, ko je vsega konec. Hvala ti cvetlica moja, hvala ti!

Hranil sem tvoje pismo za mesec maj, ker se je vse to nekega maja v resnici dogajalo in ker je to mesec ljubezni, Marijin mesec, ker je ona mati vsake plemenite ljubezni. Danes se toliko govori, piše in poje o ljubezni. V glavnem je to sebična ljubezen, ki sloni na strasti in želji po posesti drugega. Taka ljubezen je samo videz ali, kot si izkusil sam, prevara. Lepo si razčlenil napačne korake te samoprevare. Mnogi mladi ne razumejo, zakaj Cerkev tako vztraja, naj bo ljubezen že v mladosti čista. Tisti, ki bodo prebrali tvoje pismo, bodo to morda malo bolje razumeli. Ne gre za to, da Cerkev mladim ne bi ‘privoščila’ spolnosti, ampak za to, da jo hoče prav usmeriti. Koliko pristne in plemenite ljubezni je v mnogih družinah. Takšna ljubezen zahteva darovanje, premagovanje in vse tisto, kar naredi življenje med nami, zlasti v družini, lepo in osrečujoče. Do takšne ljubezni pa se ne pride brez žrtev.
Danes je toliko skušnjav in zank, da ni lahko ohraniti čisto srce. Zato se moramo naučiti skušnjave premagovati. Veliko sodobne tehnike je usmerjeno v vzbujanje najnižjih strasti. Najraje bi pomislili, da včasih ni bilo težko živeti krepostno, da ni bilo televizije, filmov, interneta, pornografije in vsega, kar ‘morajo’ gledati naši mladi, zlasti pubertetniki. Z druge strani pa je res, da ti mediji posredujejo veliko spodbudnih in plemenitih zgledov velikih osebnosti. Vzgojna modrost narekuje, da se naučimo izbirati.
Moramo priznati, da še nikdar ni bilo toliko čudovitih zgledov, opisanih v knjigah ali tudi v filmih, ki prikazujejo vzornike, ki bi jih lahko posnemali, če bi se le potrudili, da vzamemo v roke primerne knjige, filme, TV oddaje. Tisti, ki delamo na področju medijev, iščemo načine, kako bi katoliški mediji, knjige, ilustrirane zgodbe, tudi filmi bili čim bolj dostopni tudi tistim, ki imajo malo denarja. Ko gledamo nazaj, se čudimo, kako smo mogli izdati toliko lepih knjig po tako nizki ceni. Odgovor sicer poznamo: Naklade so bile pred desetimi leti neprimerno višje kot so sedaj. To je danes problem vseh založb, vendar bi nam višje naklade omogočile nižje cene in večji izbor.
Veseli smo, da Ognjišče ohranja razmeroma visoko naklado, da ga tako lahko sproti ‘moderniziramo’ in naredimo bolj privlačno. Zato seveda potrebujemo ‘zveste’ bralce in bralke. Hvaležni smo vsem, ki nam ostajate zvesti in računamo, da naredite za Ognjišče tudi kaj reklame pri svojih prijateljih in znancih.
Vse, kar vam v Ognjišču napišemo, prihaja iz naših in vaših izkušenj, zato smo veseli, če nam tudi v bodoče posredujete vaša mnenja in s svojimi izpovedmi popestrite naše strani.

Bole F. - oče urednik, (Pismo meseca), v: Ognjišče (2016) 5, str. 6.

Rad bi vas vprašal nekaj v zvezi z evtanazijo.  Dolgo časa sem bil prepričan, da je občasno sprožanje te problematike v javnosti le ena od oblik kulturnega boja proti kristjaniom  ... tudi sam sem bil proti evtanaziji. Ob poslušanju argumentov za in proti, pa se v zadnjem času tudi pri meni pogosto pojavlja vprašanje, kakšen smisel ima ‘vegetiranje’ človeka, ki kot rastlina živi, se ne odziva itd. Ali mu ne bi ‘pomagali’, da se poslovi od tega sveta, če si sam tako želi? Ali pa neozdravljivo bolan človek v bolečinah. Zakaj mu podaljševati življenje, če pa bi se lahko poslovil … Potem me vznemirja prepričljiv nastop nekaterih zagovornikov evtanazije, ki govorijo, da je evtanazija nekakšna pomoč človeku v trpljenju in stiski, delo usmiljenja …
Pa tudi nekateri prijatelji, ki se imajo za kristjane, trdijo, da bi bilo prav, da ne pustiš človeka trpeti, ampak da se ga usmiliš in ga evtanaziraš. Trdijo, da bi tudi sami naredili tako. Čemu biti v napoto družini, sorodnikom, prijateljem, nenazadnje tudi državi, če pa se lahko umakneš. Sprašujem se, ali jih nič ne prepriča svetost življenja? Ali ni po krščanskem učenju človekovo življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Kaj pa mogoče zlorabe evtanazije? Je res, da se na Nizozemskem, kjer je sicer evtanazija dovoljena, poveča število smrti pred počitnicami, da se svojci znebijo starih sorodnikov in gredo ‘mirno’ na počitnice?
Skratka, veliko stvari v zvezi z evtanazijo me bega in prosim za vaše mnenje.
Matej

Hvala za vaše razmišljanje in spraševanje. Prepričan sem, da se s temi vprašanji ukvarja še veliko ljudi v Sloveniji. Nihče si ne želi trpljenja in vsi si želimo, da bi lahko umrli na miren in dostojanstven način. Kristjani molimo za srečno zadnjo uro, da bi bila smrt krona naše zemeljske poti. Smrt ni nekaj, kar bi morali zavračati, ampak jo lahko sprejmemo kot prehod v novo obliko življenja. Zato je tudi podaljševanje zemeljskega življenja za vsako ceno v nasprotju s krščanskim prepričanjem, da je edino Bog gospodar življenja. Kadar ni realnih izgledov za uspeh terapije, imamo pravico, da se odpovemo nadaljnjemu zdravljenju in sprejmemo paliativno oskrbo, pri kateri nam lajšajo telesne bolečine in nas celostno spremljajo v procesu umiranja.
Danes je medicina napredovala do te mere, da lahko obvladuje skoraj vsako fizično bolečino in pomaga ljudem, da lažje premagujejo težko stanje bolezni. Poleg telesne bolečine pa se pri mnogih bolnikih pojavlja še duševna bolečina, notranje stiske, včasih tudi depresija, osamljenost in občutek odvečnosti. Vse to prispeva k temu, da si mnogi želijo končati svoje življenje, ker v njem ne vidijo več nobenega smisla.
Če bi slovenska država uzakonila evtanazijo, potem bi ljudem, ki se soočajo s temi stiskami ob koncu življenja, ponudila možnost, da izberejo tudi prekinitev svojega življenja, ki bi jo morali izvršiti zdravniki. Že sama možnost take izbire bi pomenila vsaj posreden pritisk na svobodno izbiro bolnika. Ker bi vedel, da lahko ‘olajša’ življenje svojim bližnjim in tudi sebi, bi se marsikdo čutil dolžnega, da to tudi stori. V svojem pismu omenjate primer Nizozemske, kjer je evtanazija zakonsko dovoljena od leta 2001. Dejstvo je, da število odločitev za evtanazija iz leta v leto narašča. Leta 2007 je bilo na Nizozemskem evtanaziranih 2.000 ljudi, leta 2017 pa že 6.600. Najprej so se za prekinitev življenja odločali ljudje v skrajnih primerih neozdravljivih bolezni, sedaj pa je čedalje več ljudi s psihičnimi boleznimi in z demenco, ki ne vidijo več smisla svojega življenja in si želijo umreti. Zagovorniki evtanazije se sklicujejo v glavnem na avtonomijo posameznika, na njegovo sposobnost, da sam svobodno odloča o svojem življenju. Če človek lahko svobodno odloča o vsem v svojem življenju, zakaj ne bi smel svobodno odločati tudi o svojem koncu, pravijo zagovorniki evtanazije. Vendar se upravičeno postavlja vprašanje, ali je nekdo, ki trpi in čuti, da njegovo življenje nima več nobenega pomena, resnično svoboden in avtonomen. Starejši in neozdravljivo bolni ne bi imeli več nobenega zunanjega varovala, ki bi zaščitilo dostojanstvo njihovega krhkega življenja. Evtanazija bi se ponujala kot ‘odrešilno’ dejanje, s katerim bi na ‘dostojanstven’ način zaključili svojo življenjsko pot.
Uzakonitev evtanazije bi spremenila pogled na vrednost človekovega življenja. Začela bi se uvajati meja med človeka vrednim življenjem in človeka nevrednim življenjem. Ob tem se takoj postavi vprašanje, katera so merila za človeka vredno življenje in kdo bo odločal o tem. Vredno bi bilo zgolj še življenje zdravega, razumnega, avtonomnega in zadovoljnega posameznika. Ko bi se kvaliteta življenja poslabšala, bi življenje izgubilo svojo vrednost in posameznik bi se lahko odločil za ‘dostojanstveno’ smrt. To ločevanje med življenjem, ki ima vrednost, in življenjem, ki nima vrednosti, jasno razodeva potrošniško miselnost, kjer je vrednost stvari odvisna od njene koristi in uporabnosti. Ko nam neka stvar več ne koristi oz. ni več uporabna, jo zavržemo, saj nima nobene vrednosti več. Ni treba posebej poudariti, kako nevarna je taka logika, če jo prenesemo na človeško življenje. Še posebej, če vemo, da večino sredstev za zdravstvene storitve porabimo v zadnjih mesecih svojega življenja. Z uvajanjem meje med vrednim in nevrednim človeškim življenjem bi pokopali temeljno civilizacijsko pridobitev, ki zagotavlja nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Tako stališče je večkrat ponovila tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Leta 2012 se je v zvezi z vnaprej izraženo voljo o zdravljenju v okoliščinah pred smrtjo odločno opredelila proti evtanaziji in pozvala tistih nekaj držav, ki dovoljujejo evtanazijo, da spremenijo zakonodajo. Jasno so zapisali, da evtanazija nasprotuje temeljni človekovi pravici do življenja.
Z uzakonitvijo evtanazije bi stopili na tvegano pot reševanje človeških stisk z namerno prekinitvijo njihovega življenja. Odprl bi se prostor za možne zlorabe in v težek položaj bi bile postavljene najbolj ranljive osebe. Izkušnje po razvitih državah kažejo, da je najboljša oblika soočenja z umiranjem neozdravljivo bolnih oseb celostna paliativna oskrba. V primerih, ko bi bilo zdravljenje brezupno in bi se bolnik odpovedal nadaljnji terapiji, bi mu morala biti zagotovljena paliativna oskrba. Gre za blaženje bolečin in stisk, pri čemer se bolnika spremlja tako medicinsko, kot tudi psihološko, socialno in duhovno. Na ta način se tudi v procesu umiranja ohranja njegovo dostojanstvo. Na žalost je mreža paliativne oskrbe v Sloveniji zelo slabo razvita in upamo, da bo pozitiven rezultat sedanjih razprav o evtanaziji prav pospešen razvoj paliativne medicine.

GLOBOKAR, Roman. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 6-7.

Eden od saških kraljev bi se moral odpovedati prestolu, da bi pomiril upor. Po končani bitki je v veži tistega dela gradu, kjer je trenutno bival, prižgal svečo in razglasil, da bo vsem, ki so se mu uprli, oprostil, če odložijo orožje, in prisežejo, da mu bodo podložni. Ta ponudba pa velja samo do takrat, dokler ne ugasne sveča ...

Nebeški Oče ravna podobno. Sveča je naše življenje ...

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2016), 31.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 54.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

(ob smrti Mance Košir poobjavljamo pogovor z njo iz decembrske številke Ognjišča 2023)

“Kdor čuti bližino ljubečih ljudi in Boga, ga je zagotovo manj strah”

- Konec novembra je bil v Ljubljani knjižni sejem. Ko v našem času govorimo o knjigi, se soočamo z dejstvom, da jemljejo čas za branje sodobni mediji. Številni strokovnjaki danes opozarjajo na zasvojenost z ekrani. Kako vi gledate na dejstvo, da danes vse več ljudi bere in prejema informacije samo na spletu in družbenih omrežjih?
Sem analogni tip človeka, celo telefon imam na tipke, povsem zadostuje za pošiljanje sms in pogovor, česa drugega ne potrebujem. Imam 75 let in sem srečno upokojena, zato mi ni treba biti vpeta v digitalni svet, ki jemlje čas najbistvenejšemu: našim medsebojnim odnosom. Da premnogi raje gledajo v ekrane kot drugemu v oči, to me še bolj skrbi kot dejstvo, da smo Slovenci po raziskavah slabi bralci in še slabši kupci knjig.

- Več desetletij ste predavali o novinarstvu. Kako gledate na informacije, ki jih danes posreduje internet? Biti morajo kratke, z udarnimi naslovi ...
Informacije pač morajo biti take, da jih večina ljudi razume, jih celo zmore prebrati. Kapitalu ustreza, da tem informacijam ljudje tudi verjamejo, zelo negujejo marketinške veščine in vedno nove atraktivne oglaševalske prijeme. Zato bi se midva, spoštovani kolega, pravzaprav morala pogovarjati o potrebi po drugačni ureditvi sveta, ki povedanega ne bi potrebovala, ker bi se osredotočala na človeka in njegove resnične potrebe. Ljudje ne potrebujemo večine tega, kar nam ponujajo raznorazni vplivneži vseh sort. Zares potrebujemo pravno državo, urejeno javno zdravstvo in odlično javno šolstvo, socialno varnost in družbeno solidarnost s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah. Mar ne govorimo kar naprej o otrocih, a njim ne damo priložnosti, da bi povedali svoje? Koliko pri reformi šolstva politika posluša glas učiteljev, ki res največ vedo o šolstvu? Ali pri načrtovanju zdravstvenih reform zares upoštevajo položaj in glas pacientov? Da ne govorim, kako so na rob odrinjeni stari in bolni, celo ljudje, ki nas najbolj potrebujejo – umirajoči? Samo za ilustracijo. Slovenija bi na število prebivalcev po evropskih normativih potrebovala pet hiš hospica. Imamo pa samo eno in še ta po mnogih letih obstoja sploh nima koncesije! Sramota!

- Kje je prostor za poglobljeno branje, za celostno informacijo?
Ta prostor k sreči vedno obstaja. Slovenija ima odlično razvito mrežo knjižnic, kamor se lahko sleherni zateče po duhovno hrano vrhunske kakovosti! Šolski sistem se vse bolj posveča formalizaciji, digitalizaciji in drugim -izmom, ampak imamo še vedno veliko odličnih učiteljic in učiteljev, ki prižigajo lučke radovednosti v učencih, in tako tudi s skupnim – poudarjam skupnim, saj če učitelj sam ne bere rad, ne bo mogel otrok okužiti z bralnim virusom – branjem gradijo najbolj trdne temelje za humano družbo in kritičen, samostojen um. Celostna informacija je ideal, ki se mu lahko bolj ali manj približujemo ali pa smo od njega močno oddaljeni. Zato je razgledan, odrasel človek primoran posegati po različnih virih informacij, predvsem po kakovostnem tujem tisku, ki je – to pa je dobrobit spleta – dosegljiv tudi prek interneta. In pomembno je še nekaj: gledati okoli sebe, pozorno opazovati, se pogovarjati z različnimi ljudmi, pa bodo informacije veliko bolj celovite, kot če smo vezani le na en in isti ustaljen množični medij.

- Najbrž je laže manipulirati z ljudmi, ki dobivajo samo površne informacije?
Kajpada! Ovce so pač preprostejše za pašo kot svojeglave koze ...

- Knjiga prinaša poglobljeno, celostno, globljo informacijo. Gotovo je nenadomestljiva pri duhovnem poglabljanju. Kakšen pomen ima knjiga na poti k Bogu in kakšnega pri ohranjevanju tega stika?
Knjiga je temelj izobrazbe in svete knjige so temelj vere. Že nekaj časa se urim v pisanju pridig zase, saj mi je Sveto pismo velik vir navdiha. Vedno znova sem presenečena, da mi Bog govori tako aktualno, prav za danes in prav za mojo dušo! In vedno tudi kaj drugače razumem, sem na kaj bolj pozorna, kot sem bila pri branju pred časom. Izvolite za okus odlomek pridige, ki sem si jo pravkar napisala za jutrišnjo nedeljo (12. novembra): Zame pa je zanimiv tudi stavek, o katerem nisem nikoli premišljevala, danes pa se mi zdi vreden pozornosti: »Verjetno ga (olja) ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!« Budni namreč znajo razločevati med nujnim (imeti dovolj olja) in usmiljenjem (dati drugemu, kar prosi, ker je sam pozabil). Znajo videti, kar je naše – naša odločitev in posledice te odločitve – in posledice odločitev drugih, ki niso naša zgodba, ampak njihova, zato lahko mirno zavrnemo njihove prošnje. Znati reči NE, znati postavljati meje, to je velika reč, ki ne prihaja iz usmiljenega srca, temveč iz budnega uma. Kar je najbolj zanimivo, je to, da nas v resnični budnosti spremlja in vodi Njegova roka, zato se lahko naslonimo na absolutni Mir in neskončno Ljubezen. Brez te Milosti bomo težko budno, čuječe, sočutno in ljubeče hodili skozi življenje. Komur Bog daruje in ta njegov dar sprejema, tega Bog pozna. »Poznam te, ti si moj prebujeni sin, ti si moja budna hči in nič ti ne manjka.« Amen.

- Vi veliko berete. Veliko knjig duhovne vsebine. To je toliko bolj nenavadno, saj ste se duhovnosti približali kot odrasla. Kakšna je bila ta pot? Kaj vas je nanjo nagnilo? Kdo so bili »smerniki«, kažipoti na tej poti?
No, ta je pa dobra, da sem se duhovnosti približala šele kot odrasla, le kje ste to pobrali? Bila sem hrepeneč otrok, ko sem deklica prebrala roman Andrea Gida Ozka vrata, sem celo rekla, da bom nuna! Moja maturitetna naloga je imela naslov Razvoj religije v Indiji in takrat sem imela za duhovnost že zelo odprto srce. Prva seminarska naloga, ki sem jo napisala na fakulteti, je imela naslov Pojem smrti pri budizmu, hinduizmu in džainizmu. Kogar tako zelo zanima smrt, kot je mene že od nekdaj, ta je zaznamovan z duhovno razsežnostjo. Res pa sem se krstila šele leta 1990, da bi se v svoji kulturni domovini poklonila Presežnemu na način, ki je tu običajen. Da se je to zgodilo, ima veliko zaslug ljubi prijatelj, duhovni mentor, tudi boter, čudovit pesnik Rafko Vodeb, duhovno sopotništvo s pisateljem Marjanom Rožancem in takratno partnerstvo z enim najpomembnejših sociologov religije Thomasom Luckmannom, s katerim sva debatirala o religiji, posebej krščanstvu, ure in ure ...

- Nepozabna se mi zdi vaša izjava Tarasu Kermaunerju, kako deluje Bog in kako hudič.
Taras Kermauner mi je pred smrtjo pisal pismo, v katerem se je opravičil za svoj nekorekten odnos do mene. Napisal mi je, da je bil ljubosumen, ker sem se tako zavzeto pogovarjala z Rožancem o Bogu, da on ni bil več edinstven v teh diskusijah, hehe ... Ko me je Tarči, kot smo mu rekli, enkrat jezno vprašal: »No, če toliko veš o Bogu, pa mi povej, kakšna je razlika med Bogom in hudičem?« In jaz sem mu zabrusila en dva tri: »Bog povezuje, hudič pa ločuje.« Kot vidite, ima slednji na Slovenskem veliko dela, saj ni in ni konca polarizacij, deljenja na vaše in naše ...

- Človek se z leti spreminja. Vi poudarjate, da z leti začne gledati bolj na bistveno, da odpadejo druge stvari. Kaj odpada? Kaj ostane?
Na to najkrajše odgovori moja srčnica iz zadnje pesniške zbirke – pravkar so jo izdali v prevodu pri krasni dunajski založbi, hura! – s tem naslovom:

KAJ OSTANE
Kaj odteka skozi prste časa,
ko mineva vse?
 
Kaj ostane v drobni, krhki dlani,
ki je izpustila čas in svoje bivanje?
 
Kristal spomina. In sled Ljubezni,
ki potuje iz roda v rod in je edina Pot.

- Kaj pa odpade, ko človek gleda smrti v oči? Vi ste bili prostovoljka v hospicu. Videli ste ljudi, ki so se poslavljali. Kaj jim je bilo takrat pomembno?
Odpadejo vse maske, vsi nazivi, vse materialno, ostane le Ljubezen. Ljubezen, ki smo jo sami živeli in je doma v našem srcu, ljubezen drugih do nas in Ljubezen, ki je Bog, saj je Bog Ljubezen, kot verjamem sv. Janezu. In zato vem, da je Ljubezen močnejša kakor smrt.

- Cenite življenje, tako pravite. Je to tudi posledica dela v hospicu? Zakaj ga cenite? V čem vidite nevarnost evtanazije?
Da imam tako zelo rada življenje, je posledica marsičesa. Imate pa prav, da je v veliki meri posledica dela v hospicu, saj je smrt postala moja največja učiteljica Življenja. Toplo priporočam v ogled moje pričevanje o tem na TED X, napisala sem več člankov na to temo, tudi knjiga dopisovanj s čudovitimi ljudmi, med katerimi je najin skupni prijatelj p. Karel Gržan, Darovi minevanja, ponatisnjena je v žepnici in je je še nekaj na zalogi. Gotovo ima pri mojem veselju do življenja zelo pomembno vlogo družina. Imela sem čudovita starša, in rasla sem z dvema starejšima bratoma, kar me je močno okrepilo za življenje, hehe ... Da imam dva otroka, to je največja Milost, za katero se zahvaljujem sleherni večer, ko opravljam svoje zahvalnice za to, kar mi je darovano. In moji trije vnuki, pa to so čudeži! Vnuk je za moj rojstni dan, ki sem ga imela marca, premišljeval, kaj bi mi podaril. Poklonil mi je izvirno darilo, res! Vsako nedeljo mi napiše pesem, torej mi jih je napisal že okrog petdeset. Njegove pesmi so polne svetlobe in radosti, za oboje pa da ima veliko zaslug njegova družina in kajpada babica, haha.
Skratka: Življenja nismo ustvarili sami, življenje je Dar. In z darovi je potrebno delati spoštljivo in s hvaležnostjo, mar ne? Jaz nisem svoja lastnina, jaz sem tudi bitje svojih bližnjih in tistih, s katerimi sem povezana. Zahteva po evtanaziji oziroma pomoči pri samomoru je pravzaprav lakmusov papir. Pokazatelj, v kakšni družbi živimo in predvsem v kakšnih odnosih smo. Družba bi morala vsekakor storiti veliko več za dosegljivost paliativne oskrbe, ki jo je na Slovenskem le za vzorec, kar pomeni, da večini ni dosegljiva. Zato pa je ljudi upravičeno strah bolečin in trpljenja! A tiste, ki imamo tople medosebne odnose, ki čutimo bližino ljubečih ljudi in Boga, je zagotovo manj strah. In še nekaj je pomembno. Kdor se zaveda, kaj je res pomembno v življenju: hvaležnost, znati prositi in sprejemati, znati odpuščati, živeti ustvarjalno in radostno, bo ob koncu življenja čutil izpolnjenost in ga ne bo pestila žalost, da je živel zaman.
Prav v hospicu sem videla presunljive zgodbe, ko se je polnost življenja in lepih odnosov zgodila v poslednjem času. Imeli smo osebo, ki je že bila naročena na evtanazijo v Švici, pa ni več mogla odpotovati, ker ji je bolezen to preprečila. Kakšna milost, da sem jo spremljala! Z njo sem se veliko pogovarjala, bila sem tudi ob njej, ko je izdihnila. Nekaj dni pred smrtjo mi je rekla: »Manca, kakšna sreča, da nisem mogla v Švico. Kajti ti zadnji trije meseci so bili najlepši čas v mojem življenju.«

B. Rustja, Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2023), 38-40.