“Skregan človek in skregana družina težko moli”

Advent je najbrž res najbolj »ugoden« čas za družinsko molitev, toda sodobne družine se soočajo z mnogimi težavami pri molitvi. Te nam bosta skušali v pogovoru rešiti mama in hči, ki sta pripravili »družinski molitvenik« Družina slavi Boga. Hčerka poudarja, da ta molitvenik ni teoretični priročnik, saj ga je sama preizkusila v svoji družini.

- Pogovarjamo se pred začetkom adventnega časa, ki se nadaljuje v božičnega. To je morda najlepši in najprimernejši čas za družinsko molitev. Adventni venec, jaslice, blagoslov doma nekako kar vabijo k družinski molitvi …
Iva: Menim, da tako otroci kot odrasli pričakujemo adventni čas z veliko naklonjenostjo. To je čas, poln pričakovanja, obdarovanja, upanja. Kristjani ga obhajamo z mislijo na Jezusov prihod in pričakujemo tudi njegov prihod ob koncu časov. Obenem tudi izkušamo, kako nas pri tem moti zunanji blišč, kič, reklamni katalogi in različne proslave, ki nimajo skoraj nič opraviti s sporočilom božiča. Ker nas takrat »bombardirajo« z vseh strani, lahko izgubimo bistvo adventa. Zato je pomembno, da se družina zna ustaviti in poiskati globlje načine, kako osmisliti adventni čas. To je priložnost, da pogledamo v naše odnose in se vprašamo, kako vstopamo skozi vrata našega doma, kaj prinašamo v naš dom: je to jeza, žalost, krivda, ali je to veselje, dobre misli, spodbude? Če krepimo medsebojne odnose, počasi nastaja prijetno vzdušje in prijeten prostor za družinsko molitev. Skregan človek in skregana družina težko moli.

- Skregana družina težko moli. Pravijo, da je danes družinam že težko najti čas, da sedejo skupaj k obedu … Nimajo časa za pogovor. Torej je treba najprej najti čas za pogovor in šele potem za molitev?
Iva: Najprej moramo v družini delati na odnosih, na dobrem vzdušju v družini. Naloga nas staršev je, da se zavestno odmaknemo od zunanjega dogajanja, da izstopimo iz vrveža veselega decembra in se »preselimo« v družino ter pogledamo, kje smo in kaj delamo. Po pogovoru se na naravni način odpre pot, da se zahvalimo in se zavemo, kaj vse imamo. Takšni kot smo – nihče med nami ni idealen – lahko odpremo vrata svojega srca Jezusu.
Julka: Med tednom je to težko narediti, zlasti v družinah, kjer so starši zaposleni. Nedelja pa je dan, ko se lahko zbere družina po kosilu ali zvečer.
Iva: Večere velikokrat »zapolni« televizija. Veliko časa lahko zapravimo na različne načine. Ne trdim, da smo mi idealna družina. Največkrat se ne zavedamo, kako je dober in prijeten tisti čas, ko se lahko srečamo kot družina. Večerna molitev je lahko neki premislek o tem, kaj se nam je čez dan dogajalo, za kaj se lahko zahvalimo Bogu.

- Pripravili sta knjigo Družina slavi Boga. V njej so družinska bogoslužja za cerkveno leto. Ni pa to prva knjiga družinskih bogoslužij, ki ste jo pripravili.
Julka: Prva izdaja knjige Družina slavi Boga je izšla leta 2007. Ker je pošel ta »družinski molitvenik«, sem dobila več klicev pa tudi elektronske pošte, kjer so me starši spraševali, kje bi lahko dobili še kakšen izvod. Tudi nekateri duhovniki so spraševali po njej. Ker jih ni bilo na zalogi, smo se odločili, da pripravimo drugo izdajo.

- Bogoslužja pa ste pripravljali že prej?
Julka: Pred knjigo Družina slavi Boga smo na pastoralni službi v Mariboru izdali tri drobne knjižice. Prva je imela naslov Advent in božič pri nas doma, druga Post in velika noč pri nas doma … Na njiju so se zelo dobro odzvali starši, kateheti pa tudi duhovniki. Tako sem dobila idejo, da bi vsa dosedanja bogoslužja združili in pripravili molitvenik za celotno cerkveno leto. Vem, da so jih naročali tudi na Koroškem in da smo tistih knjižic izdali nekaj čez dvajset tisoč.
Začeli smo s prepognjenimi listi A4-formata. Na njih smo natisnili zahvalno bogoslužje na silvestrovo v cerkvi. Takratni mariborski stolni župnik Stanko Lipovšek je bil navdušen nad njimi. Ljudje pa so liste odnesli tudi domov. Razdelil jih je tudi med starše veroučencev. Taki so bili prvi začetki. Prej se dejansko ni smelo kaj dosti izdajati.

JULKA NEŽIČ – ENA PRVIH LAIŠKIH TEOLOGINJ V SLOVENIJI

- Vi ste se že pred desetletji odločili za študij teologije. V času preganjanja vere in Cerkve. Od kod taka vaša odločitev? Kdo je vplival na to odločitev?
To je bil pokoncilski čas. Jaz sem ga doživljala kot čas, ko je v naših župnijah in škofijah vrelo. V naši župniji Beltinci smo imeli župnika, ki je vsako nedeljo popoldan imel pred večernicami govor, v katerem je poročal, kaj se je dogajalo na koncilu. Kaj so škofje razpravljali in odločali. Name je zato najbolj vplival domači župnik Janko Škraban. Imeli smo mladinski verouk in pri njem predelovali dogajanja na koncilu. Po koncilu smo začeli maše z ljudstvom. Če sem pozneje na fakulteti rekla, da to poznam, mi je profesor odgovoril: »Ja, saj vem, to je Škraban že imel …« In res je želel ljudem zelo približati koncil in njegovo sporočilo.
Kot študentka teologije sem stanovala v župniji Sv. Rešnjega telesa. Tam je bil župnik Drago Oberžan, tudi zagret za koncilske liturgične spremembe. Že kot študentka sem začela obiskovati katehetski tečaj na Mirenskem Gradu. Povsod so zelo poudarjali soodgovornost laikov. Danes govorimo o sinodi, a na neki način je že takrat bila navzoča podobna misel.

- V vašem času je kar nekaj deklet iz vašega okolja študiralo teologijo, pozneje pa prevzelo kar odgovorna mesta v pastorali.
Tri dekleta smo iz istega gimnazijskega razreda šle študirat teologijo: Marija Sraka, Ema Sobočan, ki je vstopila v samostan, in jaz. Na teologiji smo imele tudi primorsko sošolko. Za nami sta obiskovali fakulteto sestri uršulinki. Zadnja tri leta sem študirala v Mariboru, kjer sem imela srečo, da sem prišla v stik z duhovnikom Dragom Oberžanom. Bil je pet let izseljenski duhovnik na Nizozemskem. Takrat je tudi tam »vrelo« od koncilskih idej. Pomislimo samo na Holandski katekizem! Bil pa je tudi pet let v zaporu samo zato, ker je pripravil v župniji ljudski misijon brez vednosti takratne oblasti. Drago Oberžan, Tone Smerkolj in Albert Metlikovec so bili duhovniki, ki so zelo sodelovali. Nekako je šel vsak v svojo smer. Metlikovec v katehetsko, Oberžan bolj v liturgično, Smerkolj pa bolj v pastoralno. Z vsemi sem prišla v stik.

-Študijsko ste se izpopolnjevali tudi v tujini.
Tri leta sem študirala na liturgičnem inštitutu v nemškem mestu Trier. Med drugim je bil moj profesor Blathasar Fisher. Pri njem sem delala magistrsko nalogo. Njegovo knjigo Od lupine k jedru imamo tudi v slovenščini. V letniku nas je bilo osem iz različnih kultur in okolij: Indijec, dva Poljaka, Američanka, Afričan in Švicar. Prvič sem izkusila, kaj pomeni delovati v komunistični državi in kaj v svobodi.

- Sodelovali ste na različnih področjih, zlasti liturgičnem.
Začela sem sodelovati v Medškofijskem katehetskem svetu. Pripravila sem učbenik za pripravo na prvo sveto obhajilo in spoved Jezus nas vabi na praznovanje. Pripravila sem tudi priročnik za katehete Uvajanje otrok v bogoslužje.
Moje delovanje na liturgičnem področju pa se je rodilo na katehetskih tečajih na Mirenskem Gradu. Tja so hodili predavat tudi Avstrijci. Poudarjali so pomembnost uvajanja otrok v bogoslužje. To me je nagovorilo. V liturgični komisiji so mi dajali naloge z razlago, da imam več časa kot duhovniki za to delo. Bila sem zaposlena na Pastoralni službi v Mariboru in delodajalec ni bil ravno najbolj vesel, da sem toliko delala za liturgično komisijo. Več mesecev sem pripravljala obrednik Blagoslovi. Praktično sem tisto knjigo skoraj v celoti pripravila, razen začetnega dela, ki ga je pripravil pokojni Ivan Likar. Pripravila sem tudi pogrebni obrednik in mali pogrebni obrednik, poročni obrednik in obrednik za procesijo Sv. Rešnjega telesa. Pri prvih treh sem naredila redakcijo. No, nikjer niso napisali mojega imena. Za starše sem pripravila knjižico Krst vašega otroka ter dva molitvenika: za otroke in za starejše.

- Kje ste se navdihovali za taka bogoslužja? Ste uporabljali kakšne predloge?
Julka: Štiri stvari so botrovale moji odločitvi. Starši veroučencev so tarnali, da otroci ne želijo skupaj moliti. Pri molitvi se dolgočasijo in podobno. Prosili so za kaj drugega, kar bo bolj zanimivo za otroke in najstnike. Podobne želje so izražali duhovniki na raznih srečanjih. Z vzorci takega bogoslužja sem se srečala v Nemčiji, kjer sem študirala. Tam sem opazila, da obhajajo neke vrste družinsko bogoslužje in tam sem se tudi srečala z veliko priročniki. Šlo je za drobne knjižice, ki so me navdušile. Na pastoralni službi v Mariboru sem bila zadolžena za družine in za uvajanje otrok v bogoslužje. To je bila moja tema. S pokojnim župnikom Oberžanom in takratnim stolnim župnikom Lipovškom – oba sta bila zelo navdušena za to – smo se lotili izdaje teh knjižic.

- Kako ste si zamislili knjigo?
Julka: Kdor živi z bogoslužjem Cerkve, mu je zgradba knjige kar domača. Uvod v sveti čas (adventni, božični) ali v praznik je običajno zgodba. Napisana je z namenom, da bi se družina ob njej pogovarjala. Če se ne zmorejo pogovarjati, lahko zgodbo otrokom samo preberejo. Za tem so premišljevalne molitve. Te govorijo o določenem znamenju, ki je za tisti čas značilen (na primer adventni venec, božično drevo, križ …). To sem napisala v obliki molitve. Zdelo se mi je dobro, da se ljudje ob takih znamenjih naučijo moliti in ob tem spoznavati, kaj to pomeni za njihovo življenje. Je pa napisano tako, da to lahko uporabi družina pri večerni molitvi ali v sklopu bogoslužja. Tudi če kdo živi sam, lahko to vzame za osebno molitev ali premišljevanje. Za praznike so predvidene molitve pred jedjo in po njej. Duhovniki so me spodbudili, naj to uvrstim v knjigo, kajti večina ljudi, ki moli, običajno na kratko reče: »Bog, blagoslovi nas in te darove …« Menili so, da bi bilo dobro, če bi bilo vsaj za praznike kaj več. Zato smo vključili psalme in kratko prošnjo za blagoslov.
Naslednja stvar so večerne molitve ali družinsko bogoslužje. Za praznike so bogoslužja, drugače pa so krajše večerne molitve. Molimo jih lahko skupaj kot družina ali kot posamezniki. Bogoslužje je sestavljeno po vzoru prvega dela maše: odlomek iz Svetega pisma, premišljevanje ali pogovor o tem, nekaj o prazniku, skupne prošnje za vse potrebe in blagoslovna molitev.

- Ta bogoslužja so skupna molitev, obenem pa so nekakšna vzgoja za bogoslužje, uvajanje v bogoslužje, torej se učimo sodelovanja pri maši. Zlasti otroci.
Malo je knjig, ki sta jih uredili mama in hči. Kako sta si pri knjigi razdelili delo?
Iva: Ko je izšla prva izdaja knjige, smo jo preizkusili v naši družini. Čez čas sem začela mamo nagovarjati, naj pripravimo še več podobnih stvari. V zakonski skupini je bilo še nekaj družin z otroki podobne starosti kot naši. Tudi oni so iskali podobne »pripomočke«. Iskali so po spletu družinske molitve, a celostnih molitev ni bilo. Mamo sem vztrajno nagovarjala in je pripravila nekaj. Čez nekaj časa sem si že jaz pridobila nekaj izkušenj. V prvi vrsti kot mama s svojimi otroki. Tudi moja profesionalna pot me je vodila v to smer in sem o tem govorila tudi na fakulteti. Zato sem mami predlagala, da bi naredili nekaj skupaj. Ona to, kar je naučila mene, jaz bom dodala, kar so mene naučili otroci. Tudi tukaj nisem mogla iz kože geštalt krščanske pedagogike: Kako celostno, z vsem, kar sem, slavim Boga. Kako lahko otrok s srcem, z rokami, z glavo ... slavi Boga. Potem sem začela s svojimi otroki v molitve vključevati kreativne pristope. Opazovala sem jih pri igri. Koliko časa se lahko igrajo in koliko časa so lahko zbrani in fokusirani na te stvari. In sem dalje razmišljala. Zakaj ne bi to kreativno noto prestavili, ko z otroki razmišljamo o verskih vsebinah? Ali bi jim lahko dali nekaj takega, da poustvarjajo ob teh stvareh, razmišljajo in se poglabljajo? Kreativna nota jim omogoča, da lahko dosti bolj razmišljajo in se poglabljajo ter potem drugače doživljajo praznike in hkrati doživijo, da tudi oni lahko nekaj doprinesejo k praznovanju.
Razmišljali sva, da so prazniki povezani z vonji. Mora »dišati« po praznikih. Pri pripravi velikonočnih jedil se vidi, kako se z vsemi čutili pripravljamo na praznike. Menila sem, da bi v knjigo vključili tudi kakšne recepte. Vendar se je knjiga samo debelila.
Julka: Jaz sem bila proti receptom, ker teh lahko najdejo veliko drugod. Pred leti so me povabili na radio, da bi govorila o pripravi na božič. Ko sem prišla, me je novinarka vprašala, katere recepte bom predstavila pa katero pecivo priporočila in opisala. Jaz pa sem samo odgovorila: »Pa saj to ni priprava na božič! Jaz o tem ne znam nič povedati.« In nisva nič posneli. Menila sem, da bodo recepte našli drugje, v knjigo pa dajmo to, česar drugje ni ali je tega bolj malo.

ROŽNI VENEC V DRUŽINI

Iva: Kako približati rožni venec otrokom? Lahko naredimo Marijin oltarček. Molimo in pri vsaki zdravamariji položimo kamenček. Z vsako zdravamarijo smo ji bližje. Prav tako lahko vsako zdravamarijo namenimo za koga (babico, dedka, prijatelja, sorodnika …) in otrokom bo desetka še prekratka! Lahko otroci sami naredijo rožni venček.
Julka: V knjigo sem večkrat vključila tudi desetko rožnega venca. Nisem predlagala celega rožnega venca, desetko pa sem.

- V knjigi je več družinskih bogoslužij. Je pa tudi nekaj idej, kako izdelati kakšen okrasek za stanovanje, aranžma … Zakaj sta to vključili v knjigo?
Iva: Ko praznujemo, radi hišo očistimo, jo pospravimo, okrasimo. Verski prazniki niso izjema. S prazniki je povezanih veliko simbolov. Tako jaslice niso samo zato, da so v kotu, ampak že ko jih pripravljamo, je to uvajanje v praznike. Ko jih delamo, se lahko z otroki pogovarjamo, kje je živel Jezus, kakšno je bilo takrat življenje, kdo je prihajal k Jezusu. V katerih osebah se mi najdemo?
Jaslice niso samo okras, ker se bodo otroci kaj kmalu začeli z njimi igrati. Radi dajo v jaslice tudi igrače. Spominjam se, da je sin eno leto pripravil sodobne jaslice. Spodaj je bila avtopralnica, zgoraj pa je živela sveta družina. Zdelo se mi je zanimivo, kako je on našel prostor za sveto družino v sodobnem času. Jaslice so čudovit pripomoček za molitev. Lahko tudi z njihovo pomočjo premislimo svoj dan. Kako sem se jaz počutil? Spominjam se, da je mož nekoč rekel: »Počutim se kot vol. Utrujen sem in skoraj ležim od utrujenosti.« Otroci so rekli: »Vesel sem skakal zunaj. Bilo je lepo. Bil sem kot kakšen pastir.« Najmlajši je prinesel Jezuščka in dejal: »Počutim se kot Jezušček. Vsi so se z mano ukvarjali. Prihajali so ljudje.« Tako lahko molimo z jaslicami. Otrok se ob taki molitvi počuti čisto drugače. Vzame stvar v roke in se je lahko dotakne in na tak način se lahko globlje približa tem vsebinam.
Julka: Zaradi tega sva v knjigo vključili tudi »velikonočne jaslice«. Tudi tam so figurice, ki jih lahko otroci premikajo.
Iva: Ti simboli nam pomagajo posamezne stvari vizualizirati, da si jih predočimo. Na družinski oltar lahko to damo in pripravimo, da otroci vedo, kaj bodo potem imeli pri večerni molitvi. Opažam, da si pri postavljanju teh »figuric« otroci postavljajo različna vprašanja: Kako se je počutila Marija ob Jezusovem trpljenju? Otrokom se ob teh kipcih postavljajo vprašanja o trpljenju, smrti, vstajenju itd. Prek omenjenega kreativnega otroškega ustvarjanja otroci bolj razmišljajo o teh stvareh.

- Kaj pa petje pri družinskem bogoslužju? Najbrž je to odvisno od družine, koliko je glasbeno nadarjena.
Iva: Velikokrat mislimo, da pri večerni molitvi lahko uporabljamo samo obrazce. Lahko pa molimo tudi s petjem. Včasih otroci ne morejo sedeti pri miru. Lahko uporabimo tudi ples ali geste. Tudi družine, v katerih niso najboljši pevci, so lahko čisto sproščene, saj jih nihče ne posluša. Lahko tudi zavrtijo kakšne dobre posnetke in pojejo zraven. Ne pozabimo, kdor poje, dvakrat moli.
V naši družini smo glasbeno »pismeni«. V družini smo si razdelili naloge. Najmlajši pripravijo prostor. Takrat smo imeli mobilni oltarček. Molili smo v različnih sobah. Tisti, v čigar sobi smo molili, je pripravil prostor. Drugi je pripravil glasbo in izbral to, kar mu je bilo všeč. Včasih so tudi sami odigrali kaj na inštrumente. Ta glasba je tudi nekakšen način umirjanja za molitev. Hčerka, ki rada bere, je brala molitve. Pomembno je, da je to dogajanje, kjer oni niso izvzeti, ampak so dejavni. To je njihova molitev.
Julka: Nekaj pesmi sem vključila tudi v knjigo. Tako sem želela ljudi spodbuditi, da bi se naučili vsaj tistih pesmi, ki so značilne za določen praznik. Družina pa bo lahko izbrala: če ima najstnike, potem bodo najbrž raje peli duhovno ritmične pesmi.

- Družina ne sme biti »suženj« knjige, da bi samo prebrala besedila iz nje, ampak, da je ustvarjalna.
Julka: V knjigi je napisan predlog, da ob njem dobiš idejo. Naj navedem samo en primer. Izdali smo prvo zahvalno bogoslužje na staro leto. Ko sem za silvestrovo prišla v domačo župnijo, je kaplan imel lepo zahvalno bogoslužje. Po koncu sem stopila k njemu in ga vprašala, od kod je vzel tako lepo bogoslužje. »Od tistega, kar si ti napasla,« mi je odgovoril. Toda on je tisto predlogo pripravil za našo župnijo. Dodal je to in ono in tako pripravil zelo lepo bogoslužje. Podobno velja tudi za knjigo družinskih bogoslužij. Vsaka družina kaj doda ali sprejme tisto, kar ji najbolj leži.
Iva: Družina naj si dovoli biti pred Bogom to, kar je. Treba se je tudi zavedati, da imamo že starši različne verske izkušnje. Nekateri jih sploh nimajo. Knjiga je opora družinam, da same oblikujejo družinsko molitev in na različne načine slavijo Boga.

- Mnoge družine se bojijo družinske molitve. Ne vedo, kako naj se jo lotijo. Ustrašijo se, da bo knjiga zanje prezahtevna …
Iva: Strah je odveč, ker je knjiga preizkušena v praksi. Naša družina je »premolila«, kar je v njej. Moramo pa starši imeti občutek, kaj otrok zmore v določenem obdobju. Nekateri starši bi radi otroka peljali na Triglav, takoj ko je shodil. Starši moramo imeti občutek za otroka, da bo versko izkustvo globoko začutil in si nabiral »kondicijo« za molitev. Omenjeni ustvarjalni pristopi so lahko dobra pot.
Julka: Treba bi bilo tudi družine naučiti, kako uporabljati take molitvenike. To je delo katehistinj, katehetov in duhovnikov. Dobro je, če jim pokažemo različne možnosti, da se jih ne bi bali. Morda za to lahko izkoristimo srečanja za starše. Lahko katehet s starši na srečanju pripravi tako bogoslužje.
Eden naših duhovnikov mi je dejal, da bo naročil večjo količino teh knjig in jih delil že ob pripravi na krst. Kakšna stara mama je rekla, da jih bo kupila več in jih razdelila med svoje otroke. Druga pa, da jih bo dala kot darilo za božič.

- Ali načrtujete še kakšno podobno knjigo?
Julka: Če Bog da, potem bi pripravili drugo knjigo. V njej bi bila bogoslužja za praznovanja zakramentov v družini. Soboška škofija je pred leti izdala knjižico bogoslužij kot pripravo na krst. Dodali bi bogoslužje ob rojstnem dnevu, v pripravi na prvo sveto obhajilo in samo praznovanje obhajila, pa za birmo … Sami ljudje so prosili za tako knjigo. Ta bi bila nadgradnja te prve. Družine so mi izrazile hvaležnost za te knjige.
Iva: Družine se spreminjajo in medve sva v tej knjigi to upoštevali. Nisva zavrnili tradicije, dodali pa sva nove stvari. Knjiga pokaže, kako lahko v družini na različne načine slavimo Boga.

OSEBNA IZKAZNICA:

Julka Nežič (1947)
je rojena v župniji Beltinci. Po gimnaziji je študirala teologijo v Ljubljani in Mariboru, pozneje pa se je izpopolnjevala na liturgičnem inštitutu v nemškem Trierju. Dvajset let je bila zaposlena v Pastoralni službi v Mariboru, po letu 1991 pa je delala kot asistentka in tajnica ter referentka za študentske zadeve na mariborski enoti teološke fakultete. Po svoji želji je predavala bolj praktične stvari s področja liturgike. Bila je tudi voditeljica Katehetsko pastoralne šole za mariborsko nadškofijo. Po odhodu v pokoj pa je ohranila vodenje katehetsko pastoralne šole za murskosoboško škofijo. Dejavna je bila pri organizaciji tečajev za zakon v današnji mariborski metropoliji. Napisala je več knjig, zlasti liturgične vsebine.



Iva Nežič Glavica (1975)
Ko je bila stara tri leta in pol, jo je posvojila Julka Nežič. Na koncu gimnazije so jo spodbujali, naj se vpiše na igralsko akademijo. Toda v njej je prevladala »družinska tradicija«: stric duhovnik, mama teologinja. Tako se je vpisala na Pedagoško fakulteto v Mariboru, smer nemščina in teologija. Leta 2012 je magistrirala in leta 2017 doktorirala pri prof. Stanku Gerjolu. Sedaj na katedri za oznanjevalno in pastoralno teologijo kot docentka predava pedagoške predmete. Je poročena in mama treh otrok. V svoji družini je »preverjala« molitvenik Družina slavi Boga.

B. Rustja, Gostja meseca, v: Ognjišče 12, 2024, str. 6-11.

Ali je Darwinova teorija evolucije ključni argument v pobijanju teološke razlage nastanka sveta in živih bitij (posebno človeka)? Kako je lahko prišlo do tega, saj je Darwin študiral tudi teologijo in gotovo nikoli ni imel v mislih, da svojo znanstveno teorijo postavi v službo ateizma (zanikanja Stvarnika). Koliko so razlagalci Darwinove misli razlagali drugače in tako načrtno razlago peljali proč od Boga? Kakšno je danes stališče Cerkve do evolucije? Ali lahko razvoj naravnih in tehničnih znanosti pogojno ogrozi vero?
Ciril

Darwinova teorija o razvoju živih bitij je najbolj znana. V resnici pa je prvi, ki je postavil teorijo o tem, da se je življenje na Zemlji razvilo iz enega prvotnega izvora, postavil Lamarck. Trdil je, da je v živih bitjih neka težnja, volja za razvojem, česar pa ni mogel dokazati. Tako je njegova teorija propadla in prišla skoraj v pozabo. Charlesa Darwina je zelo privlačilo naravoslovje. Postal je pastor (evangeličanski duhovnik), a se ni posvetil temu poklicu. Kot naravoslovec se je pridružil leta 1831 raziskovalnemu potovanju z ladjo Beagle, ki je raziskovala Patagonijo, Ognjeno zemljo, Čile in Peru. Tu je nabiral vzorce, fosile in delal zapiske. Kar je zbral v petih letih potovanja je pozneje proučeval in pisal članke. Najbolj znana njegova knjiga pa je O izvoru vrst z naravnim izborom. V njej postavlja teorijo, da se je življenje na zemlji razvilo iz enega vira. To pa ni pomenilo, da zanika Boga kot Stvarnika. Svojo knjigo namreč končuje takole: »Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno le v nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem, ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti.« Kritika Darwinove teorije evolucije, predvsem s strani vernih in Cerkve, je bila silna in se še danes ni povsem polegla. Danes večina znanstvenikov prizna evolucijo, težava je v tem, da nihče ne ve, kako se je ta evolucija potekala. O tem nastajajo še danes vedno nove teorije. Darwin sam na svoja stara leta sebe označuje za agnostika, nekoga, ki zanika možnost popolnega spoznanja resnice.
Res je, da so ateisti vseh vrst pograbili to Darwinovo teorijo o evoluciji kot dobrodošel in uspešen napad na vero. In to se dogaja še danes. Darwin je skušal ta razvoj dokazati z majhnimi spremembami v organizmih, ki so pomagali vrsti preživeti v boju za obstanek. Ni mogel reči, da se te spremembe dogajajo z veliki spremembami, ker je očitno, da ni tako. Očetu atletu, ki je razvil svoje mišice, se rodi sin, ki ima čisto povprečne mišice. Majhne spremembe nič ne pomagajo,ker ne vplivajo odločilno v boju za obstanek. Zajec, ki se je rodil z malo večjimi zadnjimi nogami, se ne bo rešil pred volkom zaradi te majhne spremembe. Odvisno je od številnih drugih faktorjev. Če ga zagleda volk od blizu, ga preseneti, mu majhna razlika v nogah ne bo nič pomagala. Recimo, da se ta 'prazajec' , ki je v Ljubljani, znajde pred požarom, ki se širi proti Kopru. Predno bo prišel do Postojne, bo že čisto omagal. Njegov sovrstnik brez 'spremenjenih' nog bo začel bežati iz Postojne proti Kopru. Ker je še spočit se bo rešil, prvi pa ne.
Ali lahko evolucija zamenja Boga? Nikakor! Naš svet in zlasti človek sam je tako čudovito ustvarjen, da tega ne more razložiti nobena evolucija. Če arheologi najdejo pri izkopavanjih zid, kjer so kamni postavljeni pravilno eden na drugega v določenem obsegu, takoj vedo, da je tu bilo neko bivališče ali morda ograja. Rečejo: človek ga je postavil. Če pa najdemo želvo, naj sklepamo, da je nastala sama od sebe? Želva ima štiri noge, da se premika, glavo in oči, da odkrije nevarnosti, prebavne organe, možnost razmnoževanja ... Lahko se je razvila iz neke druge organske enote, vendar ima očitne neke cilje, preživetje, prehrano, rodnjo ... Vse to potrebuje neko Inteligenco, Razum, smotrnost, bitje, višje kot je ona sama.
Najbolj popoln dokaz pa je človek, ki ni samo živo bitje, ki ima vse sposobnosti drugih bitij, ampak zna tudi misliti, in ve, da misli (sebevidnost) in da je to on vse dni življenja. Kakšna čuda je lahko naredil s svojim razumom, dobro vemo. To je tisto, česar nam ne more razložiti nobena evolucija. Lahko se je to razvilo iz Stvarnikove zamisli tudi iz ene celice v tako "prelepe in čudovite oblike", kot pravi Darwin, za vsem tem mora biti načrt, cilj in smisel. Tega pa nimamo, če na začetek ne postavimo Inženirja, ki mu opravimo Bog.
Cerkev se ne boji evolucije, boji se kratke pameti, ki preskoči prvo dejanje, v katerem je nakazan ves bodoči razvoj. Potem ne potrebujemo več Darwinovega boja za obstanek, ob pravem času se bo sprožil zakon, ki bo to ali ono bitje naredil tako, kot ga poznamo, ali v kar se bo razvilo. Razumljivo je, da so se mnogi cerkveni ljudje ustrašili spremembe, ki jih je prinesel darvinizem, ker je bil to dolga desetletje 'bojni konj', ki so ga ateisti in liberalci uporabljali kot 'znanstveno' dokazovanje, da Bog ni potreben, da si znamo razložiti vse sami. Tudi če bi bilo to res, pa seveda ni, razložiti še ne pomeni 'ustvariti'. In kar je ustvarjeno, tako presega človeški razum, da bi morali biti zelo ponižni pred tako nedoumljivo Modrostjo. Tudi pri nas, zlasti pod komunizmom, so mnogim, zlasti mladim, omajali in mnogim tudi uničili vero. Čudim se, da se mnogi poslužujejo istih metod tudi danes in včasih tudi z uspehom. Boriti se s takimi ljudmi, polnim fanatizma, se ne splača. Sami pa moramo biti dovolj podkovani, da ne padem v njihovo zanko.
Če pomislimo na te čudovite skrivnosti, ki nas obdajajo in katerih ne moremo doumeti brez vere v neskončno dobrega Boga, ki nas tako ljubi, da je dal sam sebe za naše odrešenje, da nas ima rad. Važno je to, da smo v tej neskončni verigi stvarjenja tudi mi, razumna in Bogu všečna in hvaležna bitja.
Vprašanje je bilo kratko, zato je odgovor nekoliko daljši.

F. Bole, Pismo meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 6-7.

Saj niti ne vem, kako naj ti rečem: Anton ali Antun? Mahnič ali Mahnić? Oboje si namreč ti in na vsako od imen bi se odzval. Na vsako verjetno drugače, a odzval bi se.
In čigav sploh si? Naš ali hrvaški?
Ti moram kar odkrito povedati, kolikor ti še ni znano, da v naših logih ne uživaš prevelikega spoštovanja in da se najdejo ljudje, ki te krivijo za, če smem tako reči, včerajšnje špetire, čeprav je minilo že več kot sto let, kar si odložil svoje tuzemsko breme. In če se, prostodušni naivnež, po naključju sprašuješ, kako je to mogoče, naj ti, teološko še kako dobro razgledanemu, v spomin prikličem grešnega kozla, na katerega je izvoljeno ljudstvo preložilo svoje grehe, napake in prestopke ter ga pognalo v puščavo na milost in nemilost prepuščenega hudiču. No, Slovenci morda nismo ravno izvoljeno ljudstvo, smo pa vendarle ljudstvo, ki je rado nejevoljno in vzreja grešnih kozlov je ob – Bog se nas usmili! – gojenju grehov, napak in prestopkov naša paradna panoga. In ti si bil pri roki. Zaradi svojega razmišljanja, pisanja, delovanja in ne nazadnje naslova in položaja si bil kot naročen za nesrečno kozlovsko vlogo.
Vidim, da se čudiš, pa naj ti pojasnim.
Poglej: svoje šolanje sem začel in – če odštejem igralsko akademijo, ki me ni toliko izobraževala kot trenirala – tudi končal v zdaj že rajnki državi. In tako v osnovni šoli, ki je bila takrat še osemletka, kot tudi v srednji šoli, ki pa je bila »usmerjena« – kam in kako, mi še danes ni najbolj jasno oziroma mi je, a se o tisti »smeri« skoraj ne spodobi javno govoriti –, sem bil vsaj pri dveh predmetih, pri slovenščini in zgodovini, morda pa tudi še pri kakem drugem, ne vem, sociologiji, filozofiji ali pa pri samoupravljanju s temelji marksizma, podučen, da si prav ti, škof Anton Mahnič, kriv za nacionalni razkol. Se pravi za ostro delitev naroda na klerikalni in liberalni pol, da si tako rekoč začetnik in pobudnik kulturnega boja, ki se je razvil naprej v ideološki boj, ki je svoj krvavi vrhunec doživel v času druge svetovne vojne in po njej. In ta boj bijemo še danes. V vsem tem času se je našlo še precej grešnih kozlov, ki so bili žrtvovani in izgnani, a žalibog se bojim, da se otroci v šolah še vedno učijo, da si od vseh grešnih slovenskih kozlov ti nosil največje in najbolj zakrivljene rogove!
No, roko na srce, treba je priznati, da pri celi zadevi nisi čisto nedolžen. Pa kaj si se šel vtikat v pesnikovanje in umetnikovanje?! Mar ti tretja oseba Presvete Trojice res ni nikdar šepnila na uho, da se umetnikov ne kritizira? Vsak res dober umetnik namreč ve, da je dober in mu ne hvala ne kritika niti ne koristita niti ne prideta do živega. In če je umetnik dober, sploh ni razloga za kritiziranje. Prav tako pa tudi vsak povprečen, podpovprečen ali pa celo slab umetnik dobro ve, da je zgolj povprečen, podpovprečen ali celo slab in si niti najmanj ne želi, da mu kdo to tišči pod nos. Tovrsten umetnik razlogov za svoje ustvarjanje ne išče več ne v duši ne v srcu, ne na nebu ne na zemlji in je zato, da opraviči in upraviči svoj umetniški status in sloves, z eno nogo tako ali tako že v taki ali drugačni politični stranki. In kritiziranje njegovega ali njenega ustvarjanja je seveda razumljeno kot politični napad in osebna diskreditacija. Sledi le še zavzetje položajev, kopanje jarkov, postavitev minskih polj in … dolg boj: kulturni, ideološki ali celo dobesedno krvavi.
Dobro, pa saj veš, da pretiravam in se rahlo šalim, a moraš priznati, da nisem prav daleč stran od resnice. In vedi, da zelo dobro razumem tvoje, oprosti, ampak vendarle precej naivno prepričanje, ki si ga strnil v šest točk, da je naloga umetnika, da s svojim ustvarjanjem potrjuje: »1. obstoj transcendentnega in osebnega Boga; 2. obstoj Božje previdnosti; 3. obstoj moralnega reda, ki predpostavlja bistveni razloček med dobrim in zlim ter resnico in lažjo; 4. spoznavnost tega reda človeku; 5. obstoj nesmrtne duše v človeku; 6. obstoj svobodne volje v človeku.« Razumem te, res, saj sem tudi sam razbil zobe in rebra in ponos in voljo zaradi taistega prepričanja. Verjamem, da si zdaj že podučen od Tretje osebe, zakaj je tako, kot je. In zakaj je morda tako celo prav. In bom tu pritisnil piko.
Od Slovencev si šel k Hrvatom, ki so te vzeli za svojega – ne pozabimo, da so postopek za tvojo beatifikacijo sprožili oni in ne mi, tvoji sonarodnjaki – saj si se za njihove pravice in jezik postavil po robu cerkveni in politični oblasti in bil kot grešni kozel pregnan in izgnan. Vrnil si se zgolj umret.
Ljubi moj Anton. Prepričan sem, da se tam zgoraj ljubeznivo pomirjeni v Bogu družite ustvarjalci in kritiki, in da vam je vse jasno. In vseeno. Kajti: kaj je umetnost v primerjavi z vero, upanjem in ljubeznijo? Obilo žegna.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.

Koliko alkohola lahko zaužije otrok?
V Republiki Sloveniji in v večini držav na svetu je prepovedana prodaja in ponudba alkoholnih pijač in pijač, ki vsebujejo alkohol, osebam, mlajšim od 18 let. Zakaj, je odgovor zelo preprost: ker ima alkohol izrazito negativne učinke na telesno zdravje, na možgane, na duševno zdravje, na odnose, na vrednote, na razvoj osebnosti, na družbo, na prihodnost, na zdravstveni sistem in še bi lahko naštevali. Alkohol nima pravzaprav niti ene pozitivne lastnosti za otroka ali mladostnika. Zato se je nesmiselno pogovarjati o tem, koliko požirkov piva lahko naredi otrok pri petih, šestih ali osmih letih, in če jih, v kolikšni meri mu bo to škodovalo ali morda koristilo. Starši, ki imajo svojega otroka radi in jim ni vseeno zanj in njegovo prihodnost ter njegov razvoj, otroku prav gotovo ne bodo dovoljevali uživanja alkohola – v nobeni količini in nobeni obliki. Takšni starši imajo pred očmi zelo jasno poslanstvo: vse, in samo tisto, kar je za otroka najboljše.
Le zakaj nam to ni jasno pri uporabi pametnih telefonov?

Digitalni kokain – to pa ja
Praktično vse raziskave kažejo na izjemno negativen vpliv zaslonov in družbenih omrežij na otroke in mladostnike. Raziskave kažejo na mnogo vzporednic med uporabo trdih drog in izpostavljenostjo zaslonom. Zaradi tega govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Zasloni imajo namreč na možgane skorajda enak vpliv kot trde droge. Slika možganov kaže, da so določeni deli fizično poškodovani in da se dejansko manjšajo v zadnjih letih. Zato ne čudi skokovit porast depresije, anksioznosti, neodpornosti na stres, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih.
OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) je leta 2019 objavil raziskavo z zelo zgovornimi izsledki: V 50 državah je bila izvedena analiza kompetentnosti učencev (Program mednarodne primerjave dosežkov učencev – PISA) za obdobje zadnjih desetih let. Skandinavske države, kot so Švedska, Finska in Danska, so v zadnjem desetletju zelo spodbujale digitalizacijo v šolstvu. Raziskava je ugotovila, da se je učni uspeh poslabšal, čim več finančnih sredstev so države vložile v razvoj digitalne tehnologije v šolah. V mnogih državah v zadnjih letih vidimo obratni trend – predpis in uporaba fizičnih učbenikov, zvezkov, timsko/skupinsko delo »v živo«, prepoved nošenja pametnih telefonov v šolo, nekatere države striktno nadzirajo celo uporabo spletnih iger glede na starost ipd.
Tudi gibalna učinkovitost in ostale telesne zmogljivosti (moč, spretnost, motorika, vzdržljivost, koordinacijske sposobnosti …) iz leta v leto padajo. Izredno negativno vpliva tudi prisilna drža – nepravilno sedenje, puklavost zaradi večurnega zrenja v različne zaslone … Debelost je v približno zadnjih dveh desetletjih zaskrbljujoče narastla. Strokovnjaki v Sloveniji v zadnjem obdobju sicer ugotavljajo, da se indeks telesne mase počasi stabilizira, vendar obenem izražajo zaskrbljenost, da do tega ne prihaja zaradi gibanja in svežega zraka, ampak zaradi manipulacije s hrano. Vse to pa prinaša še dodatna tveganja na področju zdravstva in razvoja.

Državni zbor, 19. maja 2023
19. maja sem bil povabljen v Državni zbor, da kot neodvisni strokovnjak podam svoje mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji. Vabilu sem se seveda odzval. Med drugim sem DZ opozoril na to, da se je duševno zdravje otrok in mladostnikov v zadnjih petindvajsetih letih poslabšalo za skoraj 70 % odstotkov. Da smo povsem pozabili na zadovoljstvo, srečo, dobro počutje, smisel in duševno zdravje naših otrok. Ključnega pomena pri tem ima dejstvo, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji ter da svet odraslih to očitno sprejema kot novo normalnost. Tehnologija je sama po sebi sicer nekaj izredno dobrega in koristnega, ampak je za uporabo le-te potrebno dozoreti in razviti določene osebnostne, kognitivne in druge sposobnosti, ker ima v nasprotnem primeru tehnologija negativen vpliv. Bistvena razlika je, če človek uporablja tehnologijo ali tehnologija »uporablja« njega.
Konkreten predlog, ki sem ga dal v razpravo, je bil: da se v najkrajšem možnem času sprejme sklep ali uredba v Republiki Sloveniji o prepovedi pametnih telefonov v vseh šolah. Gre namreč za problematiko sistemske in družbene narave. Kar pomeni, da je tovrstno problematiko moč rešiti zgolj s sistemskim pristopom in sistemsko uredbo. Šolam se sicer priporoča in svetuje, da to lahko na nek način same regulirajo, vendar je v slovenskem šolskem sistemu to misija nemogoče. Vedno se najde nekaj staršev, ki menijo drugače, ki trdijo (in tudi grozijo s tožbami), da oni kupijo otroku telefon in da mu nima nihče pravice omejevati uporabe le-tega ipd. Ali pa, da jih imajo v torbah ali omaricah in jih ne smejo uporabljati med poukom – tudi to ni rešitev, ker so potem otroci podobni vikend alkoholikom, ki čez teden nekako stisnejo zobe in vzdržijo, da si v petek zvečer že lahko privoščijo … Misli in fokus so drugje. Slovenski ravnatelji so utrujeni od nenehnih bojev z inšpekcijami, starši, grožnjami, prijavami, množico birokratskih uredb in predpisov. Sistemski pristop vse te lokalne »boje« preventivno onemogoči, ker so pravila enaka za vse in jih moramo upoštevati vsi. Tudi policijske enote po Sloveniji meje alkoholiziranosti ne urejajo in določajo vsaka po svoje ter v različnih debatah s prebivalci občine.

Rdeča kapica
Znano je, da lastniki IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij, njihovi programerji, razvijalci, psihologi, ki delajo na uporabniških vmesnikih družbenih omrežij, ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov, družbenih omrežij in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer ni zaslonov. Glede na to, da celotno branžo poznajo resnično do potankosti in celotno ozadje, imajo gotovo tehten razlog za to. Sicer pa, kdor ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje pred vsem, kar ima ali bi lahko imelo nanj škodljiv vpliv. Pravljico o Rdeči kapici poznamo vsi – volk je lahko simbol nevarnosti in pasti zaslonov ter družbenih omrežij. Rdeče kapice ni najbolj modro kar same spustiti v temen gozd. Ljubezen ima različne izraze – včasih se ljubezen izkazuje tudi v prepovedni obliki.
Sicer pa so morda zasloni prišli tja, ker tam ni bilo nečesa, kar bi moralo biti – bližine, topline, odnosa. Družina za srečo ne potrebuje zaslonov, ampak drug drugega.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2023), 12-13.

Decembrskemu Ognjišču tudi letos prilagamo stenski koledar za leto 2025 ter katalog knjig Ognjišča in nekaterih daril. Kar nekaj knjižnih novosti boste našli v njem, predvsem pa veliko predlogov za darila z vsebino. Za najmlajše, za bralce začetnike, posebej pozorno izbiramo vsebino za mlade ter priročnike in darilne knjige, nikar pa ne pozabite na knjižno presenečenje za babice in dedke. Naj se v njihovi Miklavževi košari najdejo jabolčni krhlji, zraven pa knjiga Dober dan, starost!

Decembrska številka je adventno obarvana. Advent je lep čas, ko se lahko poglobimo v molitev in ko se družina lahko zbere pri molitvi ob adventnem vencu. Še več predlogov nam glede družinske molitve ponujata Julka in Iva Nežič, ki sta pripravili knjigo Družina slavi Boga. Ta je nekakšen družinski molitvenik za celo leto.

Mesec december je v veliki meri usmerjen v obdarovanje. Karitas nas v tem času vabi k dvema akcijama, s katerima želi podariti dragocene stvari. Gre za akciji Miklavževi angelčki in Pismo za lepši dan. Predstavljamo delo prostovoljcev, ki pomagajo pri akcijah. Dobite pa tudi idejo, kako lahko sami priskočite na pomoč. 

Konec decembra začnemo sveto leto. V prilogi si lahko preberete kaj več o zgodovini, pomenu in značilnosti svetih let.

V rubriki Narava in zdravje dr. Jurdana piše o zelo težki Alzheimerjevi bolezni, ki v starajoči se družbi postaja vse večji izziv za posameznika pa tudi za skupnost. Kaj za katoličana pomeni poročiti se z nekatoličanom, mladim pomagamo razumeti v rubriki Za mlade zaljubljene pare.

Revija Ognjišče se bliža svojemu 60. letu izhajanja, Radio Ognjišče praznuje svojo 30. obletnico. Z odgovornim urednikom Radia Ognjišče, Tadejem Sadarjem, smo se ob tej priložnosti pogovarjali o delu in razvoju radia, o programu in digitalnih izzivih ter pomlajevanju radijskega uredništva. 

Kako premagati tesnobo in zakaj je z Bogom to bistveno lažje, preberite v glavni temi, kjer vas v tedenskih izzivih skozi advent popeljemo ob knjigi Povej svojim skrbem, kako velik je tvoj Bog izjemnega avtorja Maxa Lucada, ki mladim na prijateljski način razloži Pismo Filipljanom.

Z dvanajsto številko zaključujemo povest Stisk življenja. Knjiga, ki je nastala po povesti, je lepa spodbuda parom, ki ostajajo sami v prazni hiši. Poiščite jo v preglednem knjižnem katalogu knjižne ponudbe Založbe Ognjišče.

Žal smo zaradi vse višjih stroškov in splošne rasti cen primorani tudi mi naročnino temu prilagoditi. Naročnina na Ognjišče za leto 2025 bo znašala 44,00 €. Cena posameznega izvoda revije pa bo 3,80 €. Ognjišče je dostopno za vsak žep in nudi vsak mesec 100 strani odličnih vsebin in dobrega branja, tako resnega kot za sprostitev in v veselje! Ostanite še naprej naši zvesti naročniki!

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 12 (2024), 4.

gostji meseca

Julka Nežič in Iva Nežič Glavica, teologinji

dileme bioetike

Kaj še služi človeku?

priloga

Jubilejno sveto leto 2025

Preberite več: December 2024

(ob obletnici) »V jeziku je skrit lep kos narodne zgodovine. Iz jezika se dajo spoznati narodne prosvetne razmere in tvarna ter duhovna izobrazba. Narod, ki je sam ustvaril prosvetne naprave, jim je dal tudi svoje izraze. Če jih je dobil od tujega naroda, je sprejel z njimi navadno tudi tuje izraze. (...) Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodne siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da kulture ni imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.« Tako je v svoji obravnavi Kako izgubljamo besede (1942) zapisal jezikoslovec Anton Breznik (1881–1943), duhovnik, profesor slovenščine na prvi slovenski gimnaziji v Šentvidu. Ko se je pripravljal na svoj poklic, je študiral tudi dela Frana Miklošiča, ki so ga sodobniki imenovali »največji slovničar 19. stoletja«.

 20. novembra 2023 mineva 210 let od rojstva dr. Frana Miklošiča, jezikoslovca svetovnega slovesa.  - Rojstna hiša v Radomerščaku pri Ljutomeru. - Spominska plošča na rojstni hiši.  

OD PRLEKIJE DO CESARSKEGA DUNAJA
Fran Miklošič je bil sin Prlekije, deželice bistrih ljudi, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje. Rodil se je 20. novembra 1813 na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je imel oče gostilno in trgovino. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljutomeru. Stric Martin, župnik v Središču ob Dravi, je nagovoril starše, da so nadarjenega sina dali na gimnazijo v bližnji Varaždin, po dveh letih pa v Maribor, kjer je leta 1830 maturiral. Bil je izredno nadarjen. Odlikoval se je zlasti v jezikih. Po maturi je šel študirat pravo in modroslovje v Gradec, tedaj kulturno središče štajerskih Slovencev. Veliko se je družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po končanem študiju prava (1836) se je posvetil filozofiji in dosegel doktorat. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je jeseni 1838 prišel na Dunaj, in sicer z velikim jezikoslovnim znanjem. Poznanstvo s Kopitarjem se je razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Kopitar ga pridobil, da je maja 1844 postal njegov naslednik v dvorni knjižnici. Za to mesto ga je priporočalo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, večine evropskih in slovanskih jezikov. V viharnem letu 1848 je stopil v javnost kot predsednik novo ustanovljenega društva Slovenija. Leta 1849 je bila na dunajski univerzi ustanovljena slavistična stolica, ki jo je zasedel Miklošič, najprej kot izredni, nato pa redni profesor. Večkrat je bil dekan filozofske fakultete, leta 1854 pa rektor ugledne dunajske univerze. Leta 1852 se je poročil in za vedno ostal Dunajčan, vendar po srcu zaveden Slovenec. Njegovo plodno življenje se je izteklo 7. marca 1891. Na osrednjem pokopališču nekdanje cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

Primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Miklošičevo temeljno delo. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. - Miklošičev trg v Ljutomeru. -  Miklošičev park (s kipom) v Ljubljani.

MIKLOŠIČEVO RAZDOBJE SLAVISTIKE
Jezikoslovec France Bezlaj je ob 150-letnici rojstva Frana Miklošiča, ki ga imenuje največji slovenski jezikoslovec in najpomembnejši slavist, kar jih je doslej živelo, v slavistični reviji Jezik in slovstvo zapisal: »Brez nasilja lahko razdelimo dosedanji razvoj slavistike na tri okvirna razdobja. Prvo je bilo domoljubno zbirateljsko in je pripravljalo temelje. Iz tega časa poznamo imena kakor Dobrovsky, Kopitar ...« Z razvojem jezikoslovnih ved sredi 19. stoletja se začenja v slavistiki drugo, Miklošičevo razdobje. Vseh 36 let svojega publicističnega delovanja je bil osrednja osebnost v stroki. Povezal je slavistiko s sodobnim jezikoslovjem in njegove izsledke je presajal na slovansko gradivo. Zajel je pri tem vsa področja, kamor je segala znanstvena misel, sam zbiral gradivo, ga sam analiziral in obdeloval do zaključnih sintez in nekatere so obveljale kar za sto let. Težko je verjeti, da je vse to zmogel en sam človek. Miklošičevih del je 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih, drugih spisov, ki so po večini izšli v raznih publikacijah avstrijske akademije, je po številu nad 100. Celotni zbrani spisi bi obsegali okoli petdeset knjig po petsto strani. Njegovo književno delo je obsegalo skoraj vse panoge slovanske filologije: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje ... Tretje obdobje, ki je nastopilo za njim, se je posvetilo samo tistim problemom, pri katerih Miklošič ni razpolagal z zadovoljivim gradivom ali ga niso zanimali. Miklošič se je že kot študent prava in filozofije v Gradcu ukvarjal s slavistiko in bil v stikih s Kopitarjem. Ko je leta 1838 prišel na Dunaj, ga je Kopitar vzljubil kot sina, Miklošič pa je s svojimi deli pripomogel, da je bil Dunaj v njegovem času priznano slavistično središče. »Usoda ga je izbrala,« piše Bezlaj, »da je bil v pravem času pravi mož na pravem mestu.«

Univerza na Dunaju, kjer je postavljen tudi Miklošičev doprsni kip. Bil je večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. - Pokopan je na osrednjem dunajskem pokopališču.

NAJVEČJI SLOVANSKI JEZIKOSLOVEC
Po zaslugi Jerneja Kopitarja je Fran Miklošič maja 1844 dobil njegovo mesto v dunajski dvorni knjižnici. Že pred tem je opozoril nase s svojo temeljito in resno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa. Pokazal je na napake, ki jih je Bopp zagrešil, ker ni poznal slovanskih jezikov. Leta 1845 je v Leipzigu izšel njegov Etimološki slovar staroslovanskega jezika (z latinskim naslovom), ki vsebuje marsikatero še danes priznano etimologijo. Hvaležnemu spominu svojega učitelja Kopitarja, ki je umrl 11. avgusta 1844, je posvetil grško Življenje sv. Klementa Ohridskega. Ko je bila leta 1849 na dunajski univerzi osnovana slavistična stolica, je bil nanjo imenovan Miklošič. Že prvo leto je napisal za svoje študente tri učbenike in cerkvenoslovanski slovar. Dunajska akademija je leta 1848 razpisala nagrado za primerjalno slovansko slovnico. Miklošič se je takoj lotil dela in konec maja 1851 predložil svojo Slovnico slovanskih jezikov I–IV (Dunaj 1852–1875), ki je njegovo temeljno delo. V njej je najbolje in najobširneje obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. V to primerjalno slovnico je vnesel več svojih drugih del. Drugo najpomembnejše Miklošičevo delo je Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu filologu in jezikoslovcu neobhodno potrebna knjiga. Fran Miklošič je s svojimi deli vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičeva slovnica je bila pri nas razsodnica v slovničnih prepirih. Po njegovih učenih slovničnih delih so slovenskemu jeziku dajali knjižno obliko. Za razvoj slovenskega jezika in šolstva so pomembna njegova Slovenska berila za višje razrede srednjih šol, ki so utrdila našo pisavo. V svojem delu Slovanska knjižnica (1870) je pozval Slovence, »naj skrbijo za tisti jezik, ki ga jim je Bog dal«.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 42-43.

Ob praznovanju 60-letnice Ognjišča bo zanimivo branje pogovor z Igorjem Omerzo. Ta se ukvarja z raziskovanjem arhivov Udbe, nekdanje komunistične tajne policije. V pogovoru pa odkriva tudi prisluškovanje uredništvu in upravi Ognjišča. To kaže na preganjanje Cerkve in na dejstvo, kako pomembno vlogo je revija odigrala v naši zgodovini, saj je tedanja tajna policija menila, da je vredno prisluškovati njenemu uredništvu.

Priprave na sveto leto so že v polnem teku. Sveta ali jubilejna leta spremljajo nekatera znamenja ali simboli, ki vernikom na primeren način pomagajo doživeti ta jubilej in jih voditi h globljemu odnosu do Kristusa. V tokratni Prilogi smo se ustavili ob odpustkih, tej posebni jubilejni milosti, da bi jih bolje razumeli in si jih tudi približali. 

Kajetan Kovič je znal z besedami povabiti otroke v svet domišljije; več o njegovem življenju in njegovih »večnih« pesmicah in pravljicah si preberite v Obletnici meseca.
Na romanje k Mariji pa vas jeseni vabimo iz Želimelj na Kurešček h Kraljici miru.

Študentje so že nekaj tednov v študijskih klopeh. Mnoge zamika ideja o izkušnji študija v tujini, zato tokrat nekaj več informacij, kako se lotiti projekta študijske mobilnosti oz. izmenjave, kaj vse je na voljo in kje dobiti ustrezne informacije.

Jesenski čas je tudi vremensko zelo pester in spremenljiv. Na pogovor smo povabili Blaža Štera, priznanega slovenskega meteorologa mlajše generacije. Obenem je zelo priljubljen tudi njegov profil na družbenih omrežjih, kjer javnosti redno pojasnjuje vremenske razmere na dostopen in razumljiv način. Njegove napovedi pogosto vključujejo podrobna pojasnila o vremenskih pojavih, kar pomaga bolje razumeti vremensko dinamiko.. 

Med knjižnimi novostmi boste našli knjigo, ki ste jo nekateri že komaj čakali. Gre za zbrane članke mag. Draga Tacola. Knjiga nosi zgovoren naslov: Dober dan, starost! Na uredništvu smo navdušeni nad avtorjevo modrostjo in veseli jezikovno dovršenih besedil. Komaj čakamo, da dobimo knjigo v roke. Naj bo jesen življenja lepa in doživeta tudi s tole knjižno sopotnico.

Novembrskemu Ognjišču prilagamo Miklavževo ponudbo. Ta dobri mož namreč že pridno peče piškote in zavija darila. Kakšno veselje so iskrive otroške oči ob Miklavževi košari! V priloženi Miklavževi ponudbi pobrskajte in dobremu možu pomagajte pri izbiri knjižnih presenečenj in drugih daril. Lepo darilo so lahko tudi jaslice. Te si lahko ogledate v drugem delu kataloga.

Žal smo zaradi vse višjih stroškov in splošne rasti cen primorani tudi mi naročnino temu prilagoditi. Naročnina na Ognjišče za leto 2025 bo znašala 44 €. Cena posameznega izvoda revije pa bo 3,80 €. Ognjišče je dostopno za vsak žep in nudi vsak mesec 100 strani odličnih vsebin in dobrega branja, tako resnega kot za sprostitev in v veselje! Ostanite še naprej naši zvesti naročniki!

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 11 (2024), 4.