Prva prošnja očenaša, molitve, ki jo je Jezus »narekoval« svojim učencem, se glasi: »Posvečeno bodi tvoje ime.« Zanima me, kakšna božja imena najdemo v Svetem pismu? (Matija)

V govorici Svetega pisma ime označuje bistvo tistega, ki ga nosi. Ko se je Bog prikazal Mojzesu v gorečem grmu in mu zaupal nalogo, da izpelje izvoljeno ljudstvo iz egiptovske sužnosti, ga je Mojzes vprašal, kako mu je ime in Bog mu je rekel: »JAZ SEM, KI SEM« (2 Mz 3,14). To skrivnostno božje ime sestavljajo štirje soglasniki YHWH, ki se nanašajo na glagol biti. Najverjetnejša izgovorjava bi bila Yahwe, vendar je iz najglobljega spoštovanja veljalo za neizgovorljivo, zato so nadomeščali z besedo Gospod – Adonaj, ki se v starozaveznih knjigah ponavlja 6.828-krat. Ime Gospod je božje ime in v Novi zavezi tudi ime za Jezusa, ki sebe imenuje Božji Sin in s tem hoče poudariti svoj izvor od Boga. Tetragram (štiri črke) YHWH izgovarjamo Jahve in ne Jehova, kot trdijo jehovci ali Jehovine priče, ki samovoljno razlagajo Sveto pismo. Katekizem katoliške Cerkve razlaga: »Posvečevati božje ime je predvsem hvalnica, ki priznava Boga kot svetega.« (sč)

Ko sem prečkala mestni trg, je brilo. Mrzel veter je nanašal suh sneg na kraj pločnika in s streh se je kadilo. Dan je bil siv, zunaj je bilo le malo ljudi. Bilo je po praznikih.
Bleščava okraskov je izginila s streh in smrek okoli trga. Hrup praznika, ki nam je bil včasih lep, skrivnostno miren in bolj domač, se je umiril. Bil je spet čisto navaden dan, ljudje so hodili po opravkih, nakupovalna mrzlica se je že kdaj polegla.
Sredi trga sem se ustavila in pogledala okrog. Na sredi zaledenelega tlaka je stal vodnjak, neke vrste fontana. Poleti se je nad njo dvigoval tanek curek vode, ki se je navadno razpršil v tisoče drobnih kapljic, ki so padale na vse strani velikega marmornatega keliha. Okoli tistega keliha so bili nabrani bolj ali manj posrečeni kipci. Bleščali so se v soncu, a se je le redko kdo ozrl tja. Tudi mene nikoli ni toliko pritegnilo, da bi si ga ogledala od blizu.
»Fontana sredi trga? Vodnjak želja sredi običajnega podeželskega kraja? Čemu le?« sem premišljevala. Verjetno se domislil take atrakcije kdo od občinskih in jo namenil redkim turistom, ki so se tam ustavili in vrgli v vodo kovanec. Kovanec z lepo mislijo za srečo.
Ko sem stopila zraven, je bila voda tam zmrznjena. Kovanci so bili vkovani v ledeno ploskev, motno so se lesketali pod njo in labodi in ptice iz gline ali iz plastike, nabrane nad tistim, so se mi zdeli še bolj neresnični in smešni.
»Ali boste tudi vi kaj vrgli noter za srečo?« sem zaslišala zraven sebe droben glas: Ozrla sem se. Deček, ki je tisto rekel, je moral imeti kakih sedem, osem let. Bil je majhen, slabo oblečen, kapo je imel poveznjeno globoko na oči, eno roko je tiščal v žepu, v drugi je držal svetel kovanec za deset tolarjev.
»Za srečo? Misliš?« sem rekla začudeno in začela iskati po žepih. »Saj je vse zmrznjeno. Kako bo pa to delovalo?«
Deček se je nasmehnil in stopil bliže. »Jaz pa verjamem, da bo! Led se bo stalil in v vodi se bo sreča obrnila!«
»Ja?«
»Kaj pa si boste zaželeli?« je rekel, ko je videl, da brskam po žepu za drobižem.
»Kaj vem...«
»Naj vam povem, kaj si jaz želim?«
»Zakaj pa ne?« sem rekla.
Fantič je bil prijazen, bil je rdeč v obraz od mraza, imel je žive, resne oči in gledale so naravnost vame.
»Jaz imam tri želje,« je rekel, ne da bi trenil z očmi, »in vsaj ena od teh se mi bo uresničila!«
»Res? Tri?«
»Ali naj vam zaupam vse tri?«
»Pa daj!« sem rekla. Vse skupaj me je začelo zanimati.
»No, moje tri želje so...« Začel je tako resno, da sem mu prisluhnila. »Prva moja želja je, da bi enkrat videl pravega dinozavra. Enkrat bi rad videl, če res živi., in kakšen v resnici je!«
»Dinozaver? Dinozavra bi rad videl!?« sem zategnila začudeno. »Ja! Všeč so mi, ker so tako veliki. Taki, da se jih vsak boji..« »Nekoč boš tudi ti velik in...«
Deček je na tisto samo zamahnil z roko in nadaljeval: »Drugo, kar si želim, pa je, da bi zjutraj lažje vstajal. Tako težko se spravim iz postelje! Zelo zgodaj moram vstati, daleč imam do šole. Če bi lažje vstal, bi se hitreje oblekel in...«
»To pa ni slaba želja!« sem mu prikimala.
»Tretja želja pa je... Enkrat bi rad videl svojo mamo. Samo toliko, da bi vedel, ali me ima rada. Nič več... Samo da bi me prišla pogledat. Mislite, da bo? Da se mi bo vsaj ta želja uresničila?«
Stisnila sem svoj drobiž v pest in se zagledala dečku v obraz.
»Mamo bi rad videl?« sem zajecljala. V očeh me je čudno zaščemelo. »Kaj... Ali... Seveda te bo prišla pogledat. Ko bi vedela, kako velikega in čednega fanta ima, bi že kdaj prišla!«
»Mislite? Zakaj je pa potem ni?«
»Včasih smo... Včasih so mame preveč zaposlene. Ne morejo kar tako na pot. Ali pa...«
»Moja mama nima dela. Moja mama ni nikjer v službi! Povedali so mi! Pa je ravno tako ni. Z babico sva že dolgo sama.«
»Enkrat bo kar prišla, boš videl!«
»Vsak teden pridem sem, pa ni nič... Tudi molim za to...«
»Včasih se želje ne uresničijo tako hitro. Treba je malo potrpeti...« Zmanjkalo mi je besed. Zagledala sva se drug v drugega, pa spet v ledeno ploskev keliha in na kovance tam.
»Vem, da enkrat bo! Vse bo še v redu! Boš videl...« sem zamrmrala.
Fantič se je zresnil in mi pokimal, da mi verjame. Vrgel je kovanec za deset tolarjev na ledeno ploskev, kovanec se je nekajkrat zavrtel in se nazadnje ustavil ob robu keliha.
»Tudi jaz si želim, da bi te mama prišla obiskat,« sem rekla. In vrgla še svoj kovanec tja. Ko sem se obrnila, dečka ni bilo več zraven. Je že stekel čez trg. Spotoma si ji vlekel kapo na ušesa in nato hitro zavil za vogal kmetijske trgovine.
Še dolgo sem stala ob fontani. Gledala sem v led in v kovance tam in si mislila, da bi se dečkova želja po neki božji volji vendarle uresničila.
»Dober dan!« me je nekdo prijazno pozdravil.
Zdrznila sem se, se obrnila in odzdravila.
»Sreča je! V ljudeh je! Dokler bo en sam prijazen človek na svetu, bo ta trajala,« sem si rekla in odšla do parkirnega prostora. Tam sem sedla v avto, potisnila brado v ovratnik bunde in si z rokavom obrisala solze.
Ali sem si želela tudi kaj zase, ko sem vrgla kovanec, sem medtem pozabila .
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 3, str. 56-57.

Ko boste našli čas, mi, prosim odgovorite na naslednja vprašanja, ki me begajo. Nikoli ne bom razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo svoj cilj? Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, če so z rojstvom pogojeni in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere?
Ne vem kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primat materije, da ne veruje in je srečna v svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, kot so bili dani meni? Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so meni bila dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona in še mnogi drugi, pa bodo leta ali celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se v spirali vzpenjali k svojemu cilju in ne nazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero niso nič krivi?
Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremostljive, odpor staršev …
Dragi oče, zahvaljujem se vam, ker ste moje pismo prebrali do konca. Neizmerno bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. S temi vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »tako mora biti« pa nisem bila zadovoljna.
Ivka

Bogastvo je v različnosti! Čeprav je na svetu danes že več kot 6 milijard in 640 milijonov ljudi, ni niti enega človeka, ki bi bil popolnoma enak nekomu drugemu. Včasih se je različnost ugotavljala s prstnimi odtisi, potem z roženico, ki ni pri dveh povsem enaka, danes pa zvemo največ o svoji različnosti z DNK ali gensko kodo, ki je zapisana v vsaki naši celici z vsem našim poreklom. Vem, da ti ne govoriš o tej različnosti, ampak o možnostih, ki jih nekdo ima, posebno v svojem duhovnem razvoju. Toda tudi tu velja, da je vsak človek enkratno bitje in Bog ga kot takega tudi ocenjuje.
Drugi vatikanski koncil je jasno postavil načelo, da bo Bog vsakega sodil po njegovi vesti in dejanjih, ki so bila v skladu ali v nasprotju z osebno vestjo. Vest pa imamo vsi in temelji na splošnih načelih: Delaj dobro, izogibaj se slabega. Kar ne želiš, da bi drugi tebi naredili, ne stori ti njim, in kar želiš, da bi ti drugi naredili, stori tudi ti njim. To načelo je zapisano tudi v evangeliju in se imenuje »zlato pravilo«. Če ne moreš koristiti, vsaj ne škoduj. Načelo matere Terezije je bilo: »Kar lahko narediš ti, tega jaz ne morem, kar lahko naredim jaz, tega ti ne moreš, skupaj pa lahko narediva nekaj lepega za Boga.« In še bi lahko naštevali načela, s katerimi se vsi strinjamo. Uresničiti jih je seveda mnogo težje, ker je naša narava ranjena po grehu in nam je delati dobro težje, kot delati po nagonih.
Jezus pravi: »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.« Kaj je vera? Do spoznanja, da Bog (neko vrhovno razumno bitje) obstaja, pridemo že z razumom. Sveti Pavel graja ljudi, ki živijo tako, kakor da Boga ni: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo« (Rim 1, 19-21). Če je to veljalo pred 2000 leti, ko so poznali razmeroma malo »božjih čudežev«, kaj bi morali reči šele danes, ko odkrivamo neštete čudovite »božje« zakone v naravi. Vsak človek, ki razmišlja, bi moral reči: to ni moglo nastati kar tako, samo od sebe. To ga potem vodi k veri. Po besedah istega apostola »brez vere ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). Krst, ki ga Jezus omenja, je lahko tudi krst želja za tiste, ki jim evangelij ni bil oznanjen, če bi vedeli zanj, bi ga z veseljem sprejeli.
»Enakih možnosti« pred Bogom je, kakor vidiš, kar veliko. Res pa je, da tisti, ki niso bili vzgojeni v veri, težje spoznajo, kaj je dobro in kaj slabo, še težje pa se za to odločajo. Zato moramo biti zelo hvaležni, da smo kristjani, ki nam Bog prihaja naproti s svojim razodetjem in nam daje moč (molitev, zakramenti), da se odločamo za dobro. Evangelist Luka je zapisal Jezusov opomin: »Tisti, ki ne spozna božje volje in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12, 48). Tudi to je načelo »enakih možnosti«. Morali bi se nad tem zamisliti.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 2, str. 6

priloga

Feminizem po Edith Stein

gost meseca

Andrej Brvar

glasba

Skupina Svetnik

Preberite več: Marec 2025

Uh, ta teden imaš končno malo oddiha od učenja. Stopiš v knjižnico z iskrico v očeh in z željo po dobri knjigi, ki bo carska, ki te bo potegnila, ki ne bo kr neki. Planeš po prvem špehu na polici v višini oči, prebereš obnovo, prelistaš prvih nekaj strani ... Eh, kaj pa vem … vrneš knjigo na prejšnje mesto, čeprav se ti malo zasmili, ker si jo sodil po prvem vtisu (pravzaprav dobesedno po platnici), in vzameš njeno sosedo … Mogoče bo pa ta bolj kulska? Ti malo pomagamo? Tule je nekaj predlogov knjig za najstnike slovenskih avtorjev, ki nas niso pustile ravnodušnih. Morda pa očarajo tudi tebe …

Vinko Möderndorfer
KIT NA PLAŽI
Nika je nadvse priljubljena devetošolka, ki se čudovito razume s svojimi sošolci v novem kraju, kamor se je preselila z družino. Vse je videti lepo in prav, vendar ima dekle skrivnost, za katero niti pod razno noče, da pride na beli dan. Čeprav se Niki zdi razkritje njene skrivnosti nekaj najhujšega, nazadnje spozna, da tudi njeni bližnji doživljajo velike stiske, ki jih, zaverovana v svoje, ni niti opazila.
Kit na plaži je zgodba o sprejemanju drugačnosti, vendar se (niti ne tako bežno) po življenjskih izkustvih junakinj in junakov dotakne še stremljenja po popolnosti, neslišanosti, telesnega kaznovanja in poskusa samomora. Pravzaprav bralec pride do spoznanja, da smo vsi drugačni in da ravno to bogati naša življenja. Zgodba je precej ganljiva, zato je ob branju obvezen najmanj en paket robčkov, vendar je hkrati tako simpatična, da bralca nazadnje pusti v vedrem razpoloženju. Zakaj tak naslov in kakšno zvezo ima kit z vsem tem? Tega pa ne bomo razkrili, tako kot ni Nika svoje skrivnosti. Najbolje, da se kar lotite branja – knjiga ni tako obsežna kot pravi kit.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker pokaže, da je sprejemanje drugačnosti med mladimi mogoče ter da drugačnost omogoča zorenje in bogati odnose.
Osrednje teme: sprejemanje drugačnosti, sramovanje
Priporočamo za starost: 12+
Naša ocena: 8
Zanimivost: Knjiga je bila v letu 2016/2017 sprejeta v projekt Rastem s knjigo za 7. razred.

Nataša Konc Lorenzutti
AVTOBUS OB TREH
Tine je najstnik s primorskega podeželja, s katerim del počitnic preživi njegovo popolno nasprotje: Uroš iz Ljubljane. Fanta se odlično razumeta, opravljata kmečka opravila in se zabavata, vendar ju zaznamujejo tudi manj lepi dogodki – enega od njiju privajanje na krušnega očeta po smrti njegovega pravega očeta, drugega pa resna očetova bolezen.
Pri knjigah pisateljice Konc Lorenzutti ni kaj zgrešiti – čeprav njene najstniške zgodbe vključujejo tudi resne problematike, se ne izogne pristnemu humorju, ki dokazuje, da je lahko več kot odličen, aktualen in najstniški tudi brez prostaških izrazov ali perverznosti. Avtorica v tem delu nevsiljivo vključuje krščanske vrednote in preden te prešine misel: »Oh, pa ne spet s tem moraliziranjem!«, naj te potolažimo, da tega ni zaslediti niti trohice. Bi torej kot podeželski mulc bil pripravljen sprejeti v svojo družbo fino mestno srajco? Ali bi se kot mestni najstnik odpravil na podeželje, stran od civilizacije, v gnoj in znoj? Ali bi morda raje od tam pobegnil na avtobus ob treh, ki pelje naravnost domov?

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker je kljub nekaterim resnejšim tematikam polna optimizma, humorja, zdrave kmečke pameti in vrednot, ki so nam, kristjanom, blizu.
Osrednje teme: prijateljstvo, prva zaljubljenost, težave v družini
Priporočamo za starost: 12+
Ocena: 9
Zanimivosti:
– Knjiga je prejela znak za kakovost otroških in mladinskih knjig ZLATA HRUŠKA in bila nominirana za nagrado večernica.
– Avtorica se je tudi sama preselila iz notranjosti Slovenije na Primorsko, zato ji je bilo različnost teh dveh svetov vedno zanimivo opazovati.

Nataša Konc Lorenzutti
GREMO MI V TRI KRASNE
Saj vemo, verjetno te naslov spominja na naslov filma Gremo mi po svoje, vendar z njim nima veliko skupnega. No, razen tega, da gredo najstniki v obeh primerih v tri krasne, torej v naravo, na tabor. Ampak razlog za odhod v in the middle of nowhere je v knjigi povsem drug: tabor je organiziran za pomoč mladostnikom, odvisnim od mobilnih telefonov, računalniških iger ali predstave o popolnem zunanjem videzu. Nanj se skoraj vsi udeleženci podajo bolj pod prisilo kot prostovoljno, zato se seveda začne zapletati, še preden dobro prispejo na cilj. V ospredju sta dva glavna lika, Uroš in Valentina, vendar zgodbe drugih ravno tako presunljivo kapljajo v ospredje. Uroša poznamo že iz knjige Avtobus ob treh (ni nujno, da prej prebereš to knjigo, ampak se vseeno splača prebrati obe), njegova težava pa je odvisnost od mobilnega telefona in računalniških iger. Valentina je najstnica z motnjami prehranjevanja, zaznamovana s težavami v družini. Seveda se med junaki spletejo tudi simpatije, razplet med odnosi pa te bo morda presenetil. Kaj torej dobiš, ko v tri krasne pošlješ kup najstnikov z resnimi odvisniškimi težavami? Najbolje, da odpreš knjigo in začneš z branjem.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker se s pravim občutkom za najstniško dušo loti obravnave novodobnih odvisnosti, ki jih velikokrat zanikamo.
Osrednje teme: odvisnost od sodobne tehnologije, motnje hranjenja, težave v družini
Priporočamo za starost: 13+
Naša ocena: 8
Zanimivosti:
– Knjiga Gremo mi v tri krasne ni edini roman Nataše Konc Lorenzutti s tematiko odvisnosti. Leta 2013 je izšel roman za odrasle Kava pri dišečem jasminu, ki govori o odvisnosti od igralništva in odnosov.
Opomba:
V branje priporočamo tudi mladinski roman Nataše Konc Lorenzutti Lica kot češnje, ki je na prvi pogled le ljubezenska zgodba, na drugi pa zgodba o srhljivi prepletenosti preteklosti osrednjih dveh likov. Dobra iztočnica za pogovor o tem, da so tudi povzročitelji žrtve lastnih kaznivih dejanj.

Lucija Čakš
POTEM PA SVIZCI ZAVIJEJO
Štirinajstletni Anže je zavzet skavt in kolesar. Ko postane vodnik voda Svizcev, mu je kmalu jasno, da shajati s štirimi vsega naveličanimi šestošolci ne bo tako enostavno. Vodnik Gašper mu predlaga, naj jih odpelje na kolesarski hajk, da se bolje spoznajo in zbližajo med seboj. Tako se peterica poda na odročno Kozjansko, kjer s svojimi kolesi premagujejo takšne in drugačne ovire – strme klance kozjanskih hribov in lastne notranje prepreke.
Knjiga je ena tistih, ki jih ni tako lahko odložiti na nočno omarico in nadaljevati z branjem naslednji dan. Zaradi realističnih opisov brez pretiravanj se s skavti zlahka spustiš v kolesarske dogodivščine in se poglobiš v njihove različne značaje. Dogajanje je napeto, pustolovsko in predvsem zabavno. Čeprav gre za skavtski roman, je verska komponenta nevsiljivo vtkana v dogajanje, zato lahko knjigo priporočiš tudi nevernemu sošolcu.
Pozor: ne beri v knjižnici, saj se zna zgoditi, da se boš več kot enkrat glasno zasmejal!

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker je prava oaza optimizma sredi puščave preresnih mladinskih romanov. Svizci so preprosto drugačni. V njih ni ljubezenskih zapletov, ki so jih ostale najstniške knjige polne, ni velikih zateženih socialnih problemov, vsaka vrstica je pospremljena s humorjem in igrivostjo. Edina pomanjkljivost knjige je, da moraš takoj nato spet v knjižnico, ker jo prehitro prebereš.
Osrednje teme: pustolovščina, medsebojno povezovanje, skavti
Priporočamo za starost: 11+
Naša ocena: 9
Zanimivosti:
– Avtorica je bila dolga leta tudi sama skavtinja in je, tako kot Anže, postala vodnica pri 14 letih. Nekatere prigode iz knjige so tesno povezane z njenimi skavtskimi spomini.
– Napoveduje se izid drugega dela Svizcev, zato: »Bodi pripravljen!«

Vinko Möderndorfer
SONČNICA
Knjiga za tiste najstnike, ki ob spoznanju, da gre za ljubezensko zgodbo, zavijejo z očmi in vzkliknejo: »Pa ne že spet!« Ker v Sončnici nikakor ni v ospredju zaljubljenost, prvi dotiki in vse, kar spada k tovrstni tematiki. Ajda in Voranc sta soseda, prijatelja in sošolca. Nekega dne pred staro zapuščeno vilo spoznata žensko, ki jo večina označuje za brezdomko, čeprav sama trdi, da je vila njen dom. Nenavadno se oblači in še bolj nenavadno obnaša, kljub temu (ali prav zato) pa Voranca in Ajdo začne zanimati, zato se z njo zbližata. Vsi pa nad njunim prijateljevanjem s starko niso navdušeni in ga skušajo preprečiti, pri tem pa na plan prihajajo nepričakovane skrivnosti.
Sončnica ni samo tihi krik brezdomcev, mimo katerih tako brezbrižno hodimo vsak dan, je tudi zgodba o pristnem prijateljstvu, sočutju in spoznavanju resnične sreče. Je opomin predsodkov polnim odraslim, ki z dvignjenim nosom in stran obrnjenim pogledom stegnemo roko in spustimo kovanec v dlan brezdomca, pri tem pa se še dobro počutimo, ker naj bi naredili nekaj dobrega. Vendar ljudje na robu niso edina tema zgodbe – Ajda se sooča z motnjami hranjenja, Voranc pa s stisko zaradi prezgodnje smrti očeta. Sončnica, kot brezdomko poimenujeta najstnika, pa je ves čas v središču in nastavlja ogledalo, tako odtujenim staršem kot odraščajočima otrokoma. Nevsiljivo servira resnico, pa čeprav je ta lahko tudi boleča. Postavlja vprašanje, kaj je v današnji družbi bolj normalno: materialno preskrbljena, a znotraj odtujena družina, ali v vrečo oblečena klošarka s klobukom, ki na ulici kriči v rimah, a dobro ve, kaj sta hvaležnost
in pristno veselje.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker prebudi sočutje in empatijo do brezdomcev in drugih ljudi na robu, s katerimi običajno ne želimo imeti opravka. Poleg tega v liku Sončnice poudarja preprostost, iskrenost in dobronamernost.
Osrednje teme: ljudje na robu, brezdomci
Priporočamo za starost: 13+
Naša ocena: 9
Zanimivost:
– Avtor je idejo za zgodbo dobil iz lastne izkušnje: pred leti je na ljubljanskih ulicah srečeval gospo s klobukom na glavi in cvetjem v naročju, ki je govorila v verzih, se smejala in pela. Njena podoba se mu je tako močno vtisnila v spomin, da se jo je odločil upodobiti v mladinskem romanu.

Mateja Gomboc
BALADA O DREVESU
Ada je delovna in tiha srednješolka, njena strast je igranje violine, v čemer je izjemno nadarjena. V osnovni šoli je bila večkrat tarča posmeha, zato rane iz preteklosti nosi s seboj. V srednji šoli se zanjo začne obračati na bolje, vendar ne za dolgo, saj v njen vsakdan z vso silo trešči tragedija: njen fant Majk naredi samomor.
Balada o drevesu je balada v pravem pomenu besede, saj je vzdušje v zgodbi skoraj ves čas mračno, na trenutke celo zamorjeno. V Adi se mešajo občutki krivde, žalosti in jeze, ki jih sprva ne zmore preseči. Nekaj svetlobe prinese občasno tavanje v prijetne spomine, vendar misel na Majkovo smrt Ado skupaj z bralcem vsakič znova z vso silo trešči ob tla. Ada ni verna, vendar je v zgodbi zaznati nekaj njenega iskanja in spraševanja o Bogu, tudi zaradi njene pobožne najboljše prijateljice Veronike. Čeprav se zgodba zaključi z odločnim sklepom o novem začetku, odsvetujemo branje v meglenih in deževnih dneh ter ob slabi volji. Sicer pa je knjiga odlična iztočnica za pogovor o samomoru, razlogih zanj in trpljenju bližnjih, ki ostanejo.
Roman je nadgrajen z razmislekom Janje Istinič, univ. dipl. psih., ki o samomoru spregovori z vidika stroke, pa tudi iz osebne izkušnje v svoji družini.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker se dotika teme, o kateri se premalo pogovarjamo: samomora. V razmislek nam daje, koliko trpljenja povzroči takšno dejanje osebam, ki ostanejo, vendar hkrati opozori, da samomor ni vedno dejanje, storjeno iz sebičnosti.
Osrednje teme: samomor, žalovanje
Priporočamo za starost: 15+
Naša ocena: 8
Zanimivosti:
– Knjiga je prejela nagrado desetnica 2022.
– Na spletni strani https://www.miszalozba.com/knjige/balada-o-drevesu/ je mogoče poslušati in prebrati pesem, ki jo je Ada napisala za preminulega fanta in jo na violino zaigrala na njegovem pogrebu.
Opomba:
Občasno se najde nekaj sočnih izrazov Majkovih prijateljev in sošolcev, ki pa jih bralec v dani situaciji razume. Iz njih je razbrati predvsem jezo na prijatelja, ki jih je samovoljno zapustil in jih potegnil v neizmerno žalost.

Sonja Pungertnik
MISLIŠ RESNO?
Sara je slepa petnajstletnica, ki polna strahov prestopi prag srednje šole. Kljub začetnim težkim korakom je v razredu lepo sprejeta, spoprijatelji se z Majo, ki ji v življenju ni z rožicami postlano, in se prvič zaljubi. Čeprav je ljubezen obojestranska, se mlademu paru na pot postavijo predsodkov polni posamezniki, ki drugačnosti ne znajo sprejeti.
Morda nimaš slepega sošolca ali sošolke, a nikoli se ne ve, kdaj boš srečal osebo, ki ne vidi. Kakšen je njen svet? Kako se počuti, ko ve, da vsi bolščijo v njeno belo palico? Kako se obnašati, da bi ji bilo lažje? Zgodba z vidika slepega človeka predstavi njegov pogled na svet. Ja, res je, slep je, a svoj pogled na svet ima vendarle, čeprav ne dobesedno. Predsodki in stereotipi še posebej bolijo odraščajočega najstnika, ki si kljub svoji hibi želi enako kot videči: da bi bil sprejet in ljubljen.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker skozi zgodbo gimnazijke bralca seznani z vsemi doživljanji in strahovi slepega mladostnika in je bralcu odličen izobraževalni pripomoček, da lažje razume vso temino njegovega sveta.
Osrednje teme: slepota, sprejetost, drugačnost, predsodki
Priporočamo za starost: 15+
Ocena: 7
Zanimivosti:
– Sonja Pungertnik je, tako kot junakinja Sara iz knjige, slepa. Čeprav je v roman vpletla svoja občutja iz življenja, je zgodba povsem izmišljena in v njej ni nič avtobiografskega.
– Avtorica je bila leta 2014 razglašena za Slovenko leta.
– Naslov na platnici knjige je zapisan tudi v Braillovi pisavi.

Nejka Omahen Šikonja
VIHAR V MENI
Tjaša je tiha devetošolka, ki želi biti nevidna. Viktorija je njena uspešna, na videz popolna sošolžka, lepa, delovna in priljubljena. Ker jo Tjašina pasivnost živcira, se ji večkrat odkrito posmehuje in jo skupaj s sošolci ponižuje. Urban je uspešen nogometaš, ki spoznava, da mu nogomet sploh ni tako pri srcu, in ki vse prevečkrat seže po mobilnem telefonu. Anej si želi postati košarkar, čeprav imata starša drugačna pričakovanja za njegovo kariero. Erika je najstnica z izostrenim čutom za pravičnost in empatijo, vendar jo tarejo skrbi iz preteklosti. Zgodbe se prepletajo, razkrivajo, odkrivajo in pripeljejo do preprostega spoznanja, da drug o drugem preprosto ne vemo dovolj, da bi lahko kogarkoli sodili. Nič ni tako, kot je videti na prvi pogled. Se za zlobnimi dejanji skriva ranjena duša? Se na videz odločna oseba lahko zlomi?
Najbrž si je težko predstavljati, da bi se za vsakim tvojim sošolcem skrivala kakšna posebno dramatična zgodba, izkušnje, ki so ga naredile takšnega, kot je, družina, ki mu je brez slabih namenov v naročje potisnila kovček vzorcev in navad, ki ga mora nositi. A viharji so v tej zgodbi odprli kovčke, in devetošolci so se na valeti srečali popolnoma drugačni kot ob začetku leta. Morda pa je tudi v tvojem razredu tako viharno, kdo ve …

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker izpostavlja, da bližnjega v nobenem primeru ne gre soditi, pa čeprav so njegova dejanja še tako nerazumljiva, in da ima vsak človek v sebi kak vihar. Pri junakih se pojavljajo težave in občutja, s katerimi se je najstniku čisto lahko poistovetiti. Spodbuja nas, da se nehamo vrteti le okrog svojega viharja in se kdaj zazremo tudi v prijateljevega, sošolčevega ali celo maminega.
Osrednje teme:
medvrstniško nasilje, odtujeni odnosi, pričakovanja staršev
Priporočamo za starost: 14+
Naša ocena: 7
Zanimivost:
– Avtorica Nejka Omahen Šikonja je po poklicu učiteljica, kar ji pisanje za mlade olajša. Kljub temu pa sama meni, da je tempu mladih danes težko slediti.
Opomba:
Eden od prizorov vključuje drzne komentarje fantov pri opazovanju deklet na bazenu, zato kak pogovor s starši o primernosti takih dialogov v resničnem življenju ne bo odveč.

Karmen Jenič
RABI RABUNI
Poznaš tisto pesem What if God was one of us, ki jo poje Joan Osburne? No, prav ta bi lahko povzela temo čudovite knjige, ki je hkrati hudomušna in resna, polna vsakdanjosti in globine. Rabi Rabuni je Bog (natančneje pooseblja Jezusa), ki je na iskreno prošnjo osmošolca Jona prišel v osnovno šolo in se tam zaposlil kot začasni svetovalni delavec. V šoli se sreča z materialističnim ravnateljem, zagrenjenim hišnikom, prezaposleno sodelavko, vzvišeno mamo in kopico otrok s prav tolikšno kopico težav, tudi tako resnih, kot je alkoholizem v družini. A on razdaja ljubezen vsem brez razlike, čeprav njegovih besed in dejanj večina ne razume najbolj. Seveda ne sme nikomur izdati, da je Bog, zato se zaradi svoje iskrenosti včasih znajde v zagati. Dialogi so skrbno začinjeni s citati iz Svetega pisma in spretno
umeščeni v današnji čas.

Zakaj knjigo priporočamo:
Pri branju Rabija Rabunija ti bo za slajše uživanje humorja prav prišlo poznavanje Svetega pisma, če pa ga ne poznaš dobro, tudi nič hudega, verjamemo, da boš kljub temu padel not. Vsak napisani stavek v knjigi ima svoj smisel in globlji pomen, nobena beseda ni slučajna in noben dialog prazen. Če torej (poleg višjih resnic, seveda) želiš izvedeti, ali se Bog kdaj vozi z Audijem A8, kako zna učencem razložiti, kaj so verižna gonila, in kateri je njegov najljubši sladoled, bo tale knjiga zate prava poslastica.
Osrednje teme: Bog kot eden od nas
Naša ocena: 10
Priporočamo za starost: 12+
Zanimivosti:
– Karmen Jenič je učiteljica na osnovni šoli, zato so njeni opisi osnovnošolske vsakdanjosti povsem pristni in se je vanje čisto lahko vživeti.
– Avtorica je za prvenec Orientiraj se po soncu leta 2018 prejela literarno nagrado svetlobnica.

P. Šergon, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 52-56.

Takega pozdrava se verjetno nisi kaj dosti naposlušal v svojem življenju, saj si komaj desetleten prestopil prag novomeške frančiškanske gimnazije in so te tedanjemu času primerno brez dvoma začeli vikati. Po maturi pa si vstopil v bogoslovje in za vse življenje postal »gospod«, kasneje kot skopskega škofa pa so te verjetno celo onikali. Priznam, da niti ne vem, ali makedonščina in albanščina poznata onikanje. Lahko bi se pozanimal, pobrskal po spletu, pa se mi ne da, ker se mi ne zdi tako zelo pomembno. Jaz svetnike pač tikam in zato ti še enkrat voščim: Bog daj, Janez!
In Bog te je dal!
Že za časa življenja so te mnogi klicali za svetnika. Večina ljudi je to mislila čisto resno, nekaj se jih je brez dvoma norčevalo, tretjim spet si bil presvetel in previsok zgled, pa so si – med zobanjem kislega grozdja – s pikrostjo dali duška.
V isti maniri so te tvoji sošolci v bogoslovju krstili za »svetega Alojzija«! Ne verjameš? Tako pač je z vzdevki in ti lahko dokažem na lastnem primeru: Zaradi svoje prekomerne teže večkrat slišim, da sem »bajsi«. Prijatelji me tako kličejo brez kančka slabe misli, saj svojih kil ne morem skriti, četudi bi si želel, tisti, ki jim nisem simpatičen, bi me s takim vzdevkom radi prizadeli (in roko na srce: mnogokrat jim to tudi uspe, a sem si sam kriv), nekateri pa so zgolj zavistni in jih pri tem vodi misel: Od kod mu denar, da se lahko tako redi? Ali pa: Le kako je lahko tako debel, pa še zmeraj tako ljubek?
A Bog te je – svetnika – dal!
Že rodil si se menda nadvse pobožno, saj je babica, navzoča pri tvojem porodu, trdila, da si se rodil z ročicami, sklenjenimi v molitev. In molil si vse svoje življenje – sploh pred tabernakljem – zelo rad. In zelo pogosto.
Tik preden si šel v šolo, ti je umrla mati, tik preden si vstopil v bogoslovje, še oče. Kot da bi te Bog prav res hotel imeti le zase. In ti – sirota – si brez ovir in upiranja postal ves Božji! Kamorkoli si šel, kjerkoli si bil, katerokoli službo ali nalogo si prevzel, povsod si videl stisko ljudi, materialno in duhovno revščino. Povsod si se trudil biti vsem vse, zato ni čudno, da je to kasneje postalo tudi tvoje škofovsko geslo: »Vsem sem postal vse!«
»Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil,« je zapisal apostol Pavel v znamenitem 9. poglavju Korinčanom, ki si ga ti, ljubi Janez, živel in na lastnem telesu izkusil. In kot Pavel si tudi ti neutrudno misijonaril in oznanjal evangelij do skrajnih meja svoje škofije, do skrajnih meja svojih moči, dostikrat preko meja zdravega razuma.
Postati vsem vse v krajih, kjer še danes, sto let kasneje, pravzaprav nihče noče biti nikomur nič, je kažipot do Golgote. In to si vedel, ko si sprejel škofovsko imenovanje. To si vedel, ko si si naložil posvečen in pomaziljen križ in ga v pošvedranih čevljih štirinajst let – po eno leto za vsako postajo križevega pota – z neomajno vero in trdnim zaupanjem nosil, pa čeprav te je na peti postaji le redko pričakal kak Cirenejec. Razpet med katolike, pravoslavne in muslimane, med Srbe, Makedonce, Albance in raznorodne priseljence, med vlado v Beogradu in od vseh – razen od tebe in Boga – pozabljeno južno provinco si le redko lahko ustregel vsem, pa če si se še tako trudil biti vsem vse. Tvoja ljubezen je bila Božja in popolna, a ti, ki si jih ljubil, so bili precej nepopolni in kdaj pa kdaj tudi brezbožni.
Ob tvojem imenovanju je nek duhovnik iz Skopja menda vprašal, če novi »biskup« zna moliti, trpeti. »Če zna, potem naj le pride.« In ti, Božji Janez, si prišel, molil in trpel. Se razdajal in ljubil, da so ob tvoji smrti rekli: »Če ta ni v nebesih, ni nihče!«
»Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in da si boste želeli počitka. Tako boste posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji … Delajte z duhom vere.« Te tvoje besede so me zadele. In mi osmislile vsakdanje in vsakodnevne napore. Ki se nikakor ne morejo primerjati ne s količino ne s težo dela, ki si ga ti opravljal, niti ne z veličino in močjo ljubezni, s katero si opravljal svoje delo. Me pa vseeno vzpodbujajo, da se trudim, četudi ne morem in ne zmorem biti vsem vse, biti vsaj tisto, kar sem lahko, tistim, ki sem jim to lahko. Torej: mož, oče, brat, prijatelj, sodelavec, sosed …
Ljubi in spoštovani škof Janez Frančišek Gnidovec, kaj naj rečem?
Nič. Le: Bog daj!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 99.

Dragi bralci,
upamo, da ste korajžno začeli novo leto. Pri nas na Založbi Ognjišče smo januar zaznamovali s številnimi lepimi zgodbami, najlepša je gotovo vest, da naše avtorice v letu 2025 pričakujejo kar tri novorojenčke. A tudi preizkušenj nam ne manjka.

V tokratni številki se pustimo izzvati svetemu letu – v osrednjem članku nas strokovnjak za romanja, Franci Petrič, popelje po romarskih korakih nekdanjih romarjev, že zamrle vrednote postavi ob bok pohodnikom in sodobnim modernim, spletnim in drugačnim, nomadom. Čas je, da romanja znova premislimo in prav ovrednotimo, nekaj sodobnega, a pravega romarskega pridiha ima rubrika Družina roma – ne v gojzarjih, ne v jordankah, ne na kolesu, ampak v pancerjih. Romarsko povabilo velja tudi sveže zaljubljenim fantom in dekletom, saj je tema tokratnega predloga za zmenek prav druženje s Svetim Duhom.

Če besedo romanje uporabimo v metafori življenjsko romanje, romanje njenega življenja, ta beseda dobi čudovit pomen: Gostja meseca, Elda Viler, nas v intervjuju popelje po poti svojega z glasbo prežetega življenja. Njene besede, mestoma zelo intimne, so pričevanje, kako se more človek, zvest svojemu poklicu, vedno znova zanašati na Boga. Globoko pričevanje, vredno branja.

Pričevanje malce drugačne vrste je podal Zvonko Horvat Žnidaršič, ki se preko Skupnosti Srečanje že dobrih 30 let ukvarja z zasvojenimi in je srce ter duša tega programa. Z njim smo spregovorili o poti, prehojeni v teh 30 letih, saj je Skupnost Srečanje v začetku januarja obhajala ta lep okrogli jubilej.
V mesecu februarju praznujemo najprej dan Bogu posvečenega življenja in svetovni dan bolnikov – zato smo še toliko bolj veseli, da vam v branje lahko ponudimo članek o tem, kaj in kako, ko za rakom zboli duhovnik.
Smo tudi v času, ko se odvija veliko predstavitvenih dejavnosti različnih izobraževalnih ustanov, pred šolarji in dijaki so informativni dnevi. Mi smo bili na obisku na Katoliškem inštitutu, ki v središču Ljubljane vpisuje bodoče študente na Fakulteto za pravo in ekonomijo.
S področjem poklicnega usmerjanja je zelo močno povezano iskanje svojega poslanstva v življenju – ravno odkritje lastnega poslanstva je posebna naloga vsakega izmed nas. Na kakšen način odkrivati to poslanstvo oziroma kako najti svoj prostor pod soncem? Naloga ni enostavna, je pa ključnega pomena za kakovostno bivanje in izpolnjeno življenje, zato tudi o tem v tokratni številki.

Posebnega področja naše vere se dotika tokratna Tema meseca, ki govori o vsebini naše vere. Sprašuje nas, če sploh poznamo svojo vero, v kaj verujemo in kako močno smo prepričani, da v verske resnice res verjamemo. Podatki raziskav namreč kažejo, da lahko govorimo o krizi krščanske identitete Slovencev, ki se kaže v nizkem verovanju v verske resnice.V potopisu ne gremo daleč: Budimpešta je prestolnica sosednje Madžarske, preprosta za potovanje, ne predraga, na dveh bregovih Donave ima popotniku veliko ponuditi. Super namig za kratek oddih – za ljubitelje umetnosti, arhitekture, pa tudi za družinsko raziskovanje.
Naše knjižne police so pisane, sploh tiste, namenjene otrokom, so bogate z novostmi, nekaj novih knjig boste našli po reviji, še več pa pod zavihkom NOVO v spletni knjigarni Ognjišča.
Vsem bralcem želimo vedrine, veselja in zaupanja v Božjo previdnost v mesecu februarju.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 2 (2025), 4.

gostja meseca

Elda Viler, pevka

priloga

Romarji v svetem letu

tema meseca

Kristjan, v kaj pa ti verjameš?

Preberite več: Februar 2025