Napisala vam bom svoje razmišljanje o tem, zakaj mladi po birmi nehajo hoditi v cerkev. Ali izgubijo vero? Govorila bom iz svojih in tujih izkušenj, saj sem se o tem pogovarjala z več ljudmi.
Mladi, še prej otroci, niso dobili sporočila, zakaj se splača biti kristjan. Kaj imajo od tega? Zgledi, ki so jih dobili, so bili slabi, ker so odrasli delali eno, govorili pa drugo. Slišali so, da je treba hoditi k maši. To pa odbija in postane breme, namesto da bi ob tem imeli veselje, hrepenenje po Bogu. Vera človeku zelo veliko da, le odrasli bi morali znati mladim to predstaviti. In da birmanci ne bi dobili za darilo motor, zlatnino ali glasbeni stolp! Dogaja se, da je boter nekdo, ki se z birmancem pač druži. Moral pa bi biti veri res predan, zvest Bogu in da bi birmanca znal spremljati s pogovorom o veri: o Bogu, recimo na kakšnem romanju, in predvsem to, da mu vere nikoli, res nikoli ne bi nihče vsiljeval. Mladi se vrnejo nazaj v cerkev, če dobijo pravo podpora ljudi, ki na nje ne gledajo vzvišeno, temveč z ljubeznijo. Kot na izgubljenega sina v evangeliju.
Vera je milost in je dar. In ni samoumevno, da so mladi verni in dejavni v cerkvi. V cerkev gremo zaradi Boga in ne zato, da bi nas starši, župnik in drugi hvalili. Ali da bi hvalili samega sebe!
Primer: mlademu človeku pri štirinajstih letih poveš, da bo uspešen in dobro zaslužil, če bo redno treniral nogomet, mu je to takoj jasno. Pripravljen se je tudi odrekati. Na podoben način bi morali odrasli vero in Boga predstaviti našim mladim. Kajti če ne bo njih, bodo cerkve v prihodnje še bolj prazne, Bog ne daj, zaprte.
Molimo za vero mladih in vseh nas.
Branka

V pismu se sprašujete, kako to, da se mnogo mladih po birmi oddalji od Cerkve. Sami v svojem razmišljanju tudi ponujate nekatere dobre rešitve. Na vaše vprašanje bi lahko odgovoril z besedami Tonina Lasconija (pri Ognjišču smo izdali več njegovih knjig za mlade), da se mladi pravzaprav ne oddaljijo od Cerkve, ker se ji niso niti približali! Toda to ni odgovor, saj lahko postavimo drugo vprašanje, zakaj se ji niso približali! Kako to, da vsa naša priprava na birmo, v katero mnogi duhovniki, kateheti in animatorji vložijo veliko truda, mladih ne uspe privesti do vere? Sami že delno odgovarjate, da so težave z zgledom v družinah, to se nadaljuje z zgledom botrov, pa tudi župnijskega občestva. Strinjam se z vami, da je treba mladim pokazati vero kot nekaj pozitivnega, kot oporo, moč in vodilo skozi življenje. Nobena prisila in trdost ne obrodita sadov. Enako jih ne obrodita popolna razpuščenost in nezahtevnost. Najstniki naj se zavedajo, da lahko tudi sami (brez prisile) nekaj že naredijo in to samostojno. Tudi samo poudarjanje znanja (odgovori na vprašanja) ne prinese rešitve. Birmanci velikokrat vprašanj, ki se jih morajo (na pamet) naučiti pred birmo niti ne razumejo. Kako bodo potem razumeli odgovore? Bi pa razumeli odgovore na življenjska vprašanja, ki bi jim jih posredovali, najbolje v obliki pričevanja ljudi, kakor vi predlagate.
Pred leti je nagovoril slovenske duhovnike papeški pridigar kardinal p. Raniero Cantalamessa. Med drugim je govoril tudi o tem, da danes vernikom preveč govorimo, kaj morajo narediti, oziroma bi morali narediti. Predstavimo jim zapovedi in prepovedi, ne povemo pa jim, da jih Bog ljubi in sprejema in da jim daje moči za življenje, tudi ali pa celo zlasti v težkih trenutkih življenja. Cantalamessa je to lepo strnil: »Danes vernikom govorimo, kaj bi morali narediti, ne povemo pa jim, kaj je zanje že naredil Kristus!«. To toliko bolj velja za mladostnike. Povemo jim, kaj so njihove dolžnosti, kaj bi morali narediti, katerih zapovedi bi se morali držati itd. Poleg tega jim bodo drugi ljudje in neverno ali protiversko okolje še govorilo, katerih zapovedi se bodo morali držati in za kaj bodo prikrajšani, če bodo verovali v Boga, ne posredujemo pa jim tega, kar bi jim pomagalo živeti in sicer, da so enkratni, Bogu dragoceni in da jih ljubi. In ljubi jih, tudi takrat, ko so drugje zavrnjeni. Bogu so dragoceni in jih sprejema, ko jih drugi ne sprejemajo. Vi ste to povedali s primero nogometaša, ki mora za svojo kariero veliko žrtvovati (podobno drugi športniki, glasbeniki, znanstveniki, gospodarstveniki …), ampak jim njihove poti ne predstavljajo kot eno samo odpovedovanje, ampak jim povejo, da bodo slavni, da bodo veliko zaslužili … Zanimivo, da ste uporabili podobo primero kot jo je uporabil že omenjeni italijanski duhovni pisatelj Tonino Lasconi.
Naj se ob koncu ustavim še ob vaši misli, naj birmancem (pa tudi drugim prejemnikom zakramentov) ne kupujejo motorjev, dragih računalnikov in podobnega. Nekateri bi sprejeli vse pogoje za birmo, samo da bi prejeli tako bogato darilo. Postavlja se še vprašanje botrov, ki niso tako bogati in ne bi mogli kupiti tako bogatih daril! Vemo, da je ta ‘darilna prisila’ napačna pot za prejem zakramentov. Tudi zato vsako leto bralcem Ognjišča predstavimo katalog daril: knjige in druge primerne izdelke. Vem, obstaja ugovor, bodo mladi brali knjigo (versko!), ki jim jo bomo podarili? Bodo brali Sveto pismo? Morda v tistem trenutku ne. Naj postrežem z osebnim primerom. Mlademu fantu, ki se je počasi oddaljeval od vere (ji je bil sploh kdaj zelo blizu?), sem podaril Sveto pismo. Mislim, da ga takrat ni vzel v roke. Postavil ga je na polico, kjer je mama z rednim čiščenjem skrbela, da se na njem ni nabralo preveč prahu. Potem je prišel v življenjsko preizkušnjo. In takrat mi je pokazal tisto Sveto pismo, ki ga je v stiski začel brati. Bi ga začel, če mu ga ne bi podaril? Kaj bo pa vzel v roke mlad človek v trenutku krize, če mu ne bomo podarili nekaj, kar mu bo lahko pomagalo v takih trenutkih? In kaj bo v preizkušnji naredil, če mu ne bomo posredovali pozitivnega pogleda na vero?
Naštel sem nekaj predlogov in jih dodal vašim, ki ste jih navedli v pismu. Toda pri vsem tem se moramo zavedati, da je vera milost in da je ne moremo nikomur preprosto ‘dati’. V nekaterih župnijah imajo tako imenovane “duhovne botre” ljudi, ki na skrito molijo za birmance. Tudi še tako dodelani predlogi in metode, pretehtani sodobni načini sami od sebe ne bodo rodili osebne vere. Ponavljam: ta je milost, zato molimo za milost vere, kakor ste tudi vi poudarili ob koncu svojega pisma. Zlasti v tem obdobju leta se v molitvi spomnimo tudi birmancev in drugih, ki prejemajo zakramente.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 36-37.

Mlada poročna fotografinja v vrtincu poročne industrije

Neža je uspešna mlada podjetnica, ki smo jo na straneh Ognjišča pred leti lahko brali v mladinski kolumni. Uresničila je svojo poslovno idejo, oblikovala svoj stil in postala prepoznavna in zaželena fotografinja porok doma, počasi pa tudi že v tujini.

- Kdaj se je začela tvoja poslovna pot?
Že od nekdaj sem imela v sebi željo iti po takšni poti. Postati kreativna podjetnica je bilo zame nekaj najbolj naravnega. Prve sanje o tem so se začele v srednji šoli, ko sem o vseh možnostih le sanjarila. Proti koncu študija pa sem začela resno razmišljati o kreativni karieri iz fotografije, videa, ilustracije in dizajna. Zame je bil največji preskok ta, da sem začela svoje delo jemati resno. Da sem prešla iz mentalitete: »Jaz tole res rada delam, mogoče mi bo pa kdo kdaj kaj plačal za to. Hah, prosim?« v: »Vem, kakšno vrednost ima moje delo, in ni me strah postaviti cene, ki to odraža. To je lahko moj poklic, moja kariera.« Proti koncu študija in v absolventu se je mnogo mojih hobijev prelevilo v posel, lani pa sem diplomirala.

- Si se osnov podjetništva naučila na fakulteti?
Bom čisto iskrena. Moja fakulteta sicer ima izbirni predmet podjetništvo, ampak se tam nisem naučila skoraj nič. Skoraj vse, kar danes vem o podjetništvu, sem se naučila z interneta, YouTuba, zastonj in plačljivih tečajev. Pa nočem blatiti svojega faksa, ampak je bil iskreno to zame čas zastonj kosila in zavarovanja. Torej v bistvu čas, ko sem lahko poskušala, ustvarjala, gradila in počela stvari, ki jih ljudje, ki že imajo službe, mogoče ne morejo. 

- Posel se je hitro razcvetel, fotografiraš po Evropi, pravkar si se vrnila iz Mehike … 
Vse to drži, se mi pa še vedno zdi, da je še mnogo prostora za rast in napredovanje. Vsaka podjetniška zgodba se začne precej preden odpreš podjetje. Začne se z željo, iskro. Potem pa sledi nešteto poskusov. Ne moreš kar začeti iz nič. V času srednje šole in študija sem se učila, izobraževala, kako deluje podjetništvo. Ob tem pa sem razvijala svojo kreativno pot na področju fotografije, videa, dizajna, pisanja. Skratka, zanimalo me je vse, karkoli je ustvarjalnega. Poskušala sem, se igrala, se učila – in ob vsem tem sem razmišljala, kako bi lahko znanje vključila v svoje delo in mu s tem dodala vrednost. Zdi se mi, da mi je ta pristop precej pomagal pri rasti. Pokusiš; če ne gre, poskusiš še enkrat in še šestkrat. Mogoče pa v sedmo rata! Ne se prestrašiti, če v prvo ne uspe. Moja pot je rezultat neštetih neuspelih in uspelih poskusov. Ogromno je bilo stvari, ki niso delovale. Takrat se prilagodiš, preoblikuješ, začneš znova. Tako imam danes delo, ki me navdihuje in izpolnjuje, ki ustreza mojemu načinu življenja in me res veseli. 

- Kdaj pa si začela s fotografijo?
S fotografijo sem začela že zelo dolgo nazaj. Moj oče je prav tako poročni fotograf. Že od malega sem bila obdana ne samo s profesionalno fotografijo, ampak tudi z res kvalitetnim pristopom do strank, sploh v poročni industriji. Zavedam se, kako velika prednost in res velik blagoslov je, da sem lahko izhajala iz teh izkušenj. Nisem začela iz nič, ampak sem imela vedno mentorja in zgled. Upam si reči, da manj zgled, kar se fotografije tiče, temveč bolj kot kreativni um: kako iz vsake stvari, obraza, vsakega sprehoda lahko narediš nekaj lepega, kako ravnati s strankami in ustvariti zares vrhunsko izkušnjo. 

- Zanimivo je, da si želela nadaljevati družinski posel, družinsko dediščino. Vseeno fotografiraš zelo drugače, samosvoje …
Ja, pozna se, da je vmes bilo dvajset let. :) Trendi so se spremenili, želje in pričakovanja strank tudi. To nikakor ne pomeni, da stvari, ki so bile narejene 20, 30 let nazaj, niso dobre. Sploh pri porokah se mi to zdi res pomembno, saj so na fotografijah tvoji ljudje. In ni pomembno, ali je fotograf uporabil sepia filter, selective color, črno-belo ali moderen stil. Mislim, da bo tako ali tako vse, kar danes delamo, čez 10, 15 let cringe, in to je povsem normalno! Poročne fotografije imajo drugačno, večjo vrednost. So vizualna dediščina vajine družine, h kateri se bosta leto za letom vračala vidva in vajini potomci. Z vsakim letom, ki mine od poroke, te fotografije pomenijo več, ker se spremenijo okoliščine, ljudje, ker se žal od marsikoga poslovimo. Fotografije so edino, kar poleg občutkov in spominov ostane. Morda bosta kdaj pomislila: »Joj, najine poročne fotografije izpred 10 let so res čudne!« Mogoče res niso v skladu s trenutnimi fotografskimi trendi, ampak je pa med njimi tvoja zadnja fotografija z babico, prijateljem, očetom ... Tu trendi povsem izgubijo pomen in začuti se resnična vrednost fotografij. 
Dejstvo je, da sem šla v svojo smer in sem sledila svoji kreativi. Moj posel je ločen od tega, kar je počel in počne moj oče. Ostaja pa osnova, čut za ljudi, in na to gledam s spoštovanjem. 

- Kakšni bi bili tvoji nasveti za izbiro fotografa, ki slika poročni obred v cerkvi?
Ne izbirajta fotografa, izbirajta človeka, ki mu zaupata nalogo, da na zelo pomemben dan (morda najpomembnejši dan v vajinem življenju) cel dan stoji ob vaju. Fotograf je tretji par vajinih oči: to pomeni, da bo videl in lovil trenutke, ki jih vidva morda sploh ne bosta opazila. Fotograf mora pasati v vajin dan. Seveda je pomembno, da vaju fotografovo delo nagovori vizualno, estetsko (kako lovi kadre, kako obdeluje barve …), da vama je všeč končni rezultat. A še bolj kot to je pomembno, da se s fotografom ujameta osebnostno. Pomislita: ta oseba bo z vama preživela cel poročni dan!
Meni se zdi pomembno, da ko nekoga povabiš na svojo poroko, pa naj bo to fotograf, makeup artistka, DJ, cvetličarka, mora biti ta oseba del vajinega dneva, pasati mora v vajine vrednote, v vajino vizijo. Če tega ni ali če se osebnostno ne ujamete, je lahko to najboljši in najbolj profesionalen fotograf na svetu, pa bodo imele vse fotografije grenak priokus, ker bosta vedela, kako sta se v tistem trenutku počutila. Ob pogledu na popolno fotografijo se bosta morda vrnila v neprijeten spomin: »Oh, tu je bilo pa res neprijetno, tole nama ni bilo kul.« Čeprav bodo to vrhunske slike, ki bi lahko bile na naslovnici Voguea.
Zdi se mi pomembno, da je fotograf v skladu z vajinimi vrednotami in vizijo za vajin poročni dan. Če se želita poročiti cerkveno, na vrhu gore ali na drugi strani sveta – poiščita nekoga, ki mu to odgovarja. Izbire je dovolj ;)
Cerkvena poroka, katoliški obred, ima zelo veliko vrednost. Zato izberita nekoga, ki to ceni, razume in pozna. Kot profesionalec v tej industriji po mojem mnenju ni tako pomembno, katere vere si, lahko fotografiraš poroko katerekoli religije … Profesionalni pristop in osnovni bonton je tisto kar je pomembno. Naloga vsakega profesionalca je, da če nečesa ne pozna, vpraša, se nauči, ugotovi, kako obred poteka, kje lahko stoji, se pogovori z duhovnikom, kaj se sme, česa ne … Če te osnove ni, se zgodi, da fotografi pridejo v kratkih hlačah, kratkih polo majčkah in skačejo okrog oltarja. To lahko prizadene par in celo skupnost, ki je tam. Fotograf mora biti spoštljiv človek in se mora zavedati, da vstopa v svet prostor (ne glede na to, za katero religijo gre).

- Tudi ti si poročena. Kako sta izbrala svojega poročnega fotografa?
To je prvo vprašanje, ki mi ga ljudje zastavijo, ko povem, da sem poročna fotografinja, in vidijo moj prstan. Po navadi presenetim z odgovorom, da je to vlogo prevzela zelo dobra prijateljica, čudovita ženska in fotografinja Tina Zevnik. Najpomembnejše nama je bilo, da je najina prijateljica in da je razumela, kaj želiva, ter da je pasala med najine ljudi. Z največjim veseljem sva jo povabila na poroko, imela je zelo profesionalen pristop. Ni bila samo nekdo, ki pride slikat, ampak je aktivno soustvarjala spomine.
Snemala naju je pa Alena Milkovič, Fragments Collection. Moj vzor je, odkar pomnim. Njeno delo me res globoko nagovarja, ker poudarja čustva in zgodbo. Zares je mojstrica!

- Vrata v tujino si si odprla sama. Pula, Lyon, Toskana, Marakeš, Cancun … To so lokacije, kjer si fotografirala v zadnjem letu. Kako ti je uspelo?
Pomembno se mi zdi poudariti, da je uspeh zelo relativna in subjektivna stvar. Ko nekaj vidimo na Instagramu, smo navdušeni in si v glavi ustvarimo zgodbo. Realnost pa je velikokrat drugačna. Ne vidimo težke strani, truda in garanja, vloženega v ozadju. Zase bi rekla, da se še nisem zares prebila na tuji trg, ampak sem trenutno še na začetku te poti, v povojih, in stopam v čevlje velikih ljudi, ki so po tej poti hodili pred mano. 
Velikanski privilegij je življenje v Evropi: usedeš se v avto in si v nekaj urah v Franciji, Italiji, Španiji. Zdi se mi, da je začeti veliko lažje, kot je videti. Obenem pa je pomembno omeniti, da so poroke v tujini veliko napornejše, pričakovanja parov so veliko višja, kultura in mentaliteta sta drugačni. Meni je v res veliko veselje fotografirati poroke, ki so drugačne. V bistvu je to povsod eno veliko in iskreno praznovanje ljubezni.
Na katerem koli koncu sveta sem, lovim čustva. V domači župniji ali pa v Marakešu. Moj pristop je vedno enak – osredotočena sem na ljudi, njihove iskrene zgodbe in čustva. Imam privilegij, da lahko pripovedujem njihove zgodbe. 

- Kako pa so te pari iz tujine našli? 
Instagram je zelo pripomogel, da sem začela to pot.

- Kako se z možem usklajujeta, ali veliko potujeta tudi skupaj?
Včasih kakšen projekt združiva z osebnim potovanjem in greva skupaj, sicer pa grem večinoma na pot sama.

- Uživaš v vsem, kar širi tvojo ustvarjalnost. Poroke so tako pravljične, ti pa si za temo svoje prve slikanice, izbrala minljivost, umiranje … Zakaj?
Ugotovila sem, da je v slovenski literaturi premalo takšnih del. Prihajamo generacije, ki si želimo odpirati težke teme, ker ne želimo, da stvari ostanejo tabu. Zdi se mi res pomembno, da govorimo o smrti. Ob eni od izgub v svojem življenju sem pomislila, kako otroci čustvujejo ob smrti, kako se soočajo z izgubo, kako žalujejo.
Zato sem si zadala izziv, da napišem, ilustriram in izdam svojo slikanico z naslovom Kje je dedek?. To je bil zelo zahteven, dolgotrajen proces, saj sem se vse naučila in naredila sama. Ampak obenem tudi res nagrajujoč in lep proces. In v res velikansko veselje mi je videti svoje delo na knjižnih policah in v dnevnih sobah mnogih družin.

- Ustvarjalnost v vseh oblikah ti predstavlja izziv. Kateri konkretno pa bo naslednji?
Ustvarjalnost je eno veliko darilo, ki ga uporabljam kot mišico. Treniram in oblikujem raznovrstne načine izražanja. Zdi se mi res lepo, da lahko z nečim, kar naredim, čisto malo spremenim svet, koga nagovorim … S fotografijo, videom in ilustracijo se trudim v prostem času ukvarjati na drugačen način. Bolj po svoje in zase. Zadnje čase me zelo navdihuje video, zato se spogledujem z YouTubom in krajšimi kreativnimi filmi.

M. Pezdir Kofol, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2024), 38-40.

priloga

Evharistični čudeži

psihologove spodbude

Spregovorimo o ljubosumju, utrjujmo zaupanje

potopis

Assisiana – po poti sv. Frančiška Asiškega

Preberite več: Junij 2024

Mama je sedela pri vroči kmečki peči in v naročju držala velik zavoj, v katerem je bila v kup odej zavita naša najmlajša, štirimesečna hčerka. Že več kot teden dni je bil mraz zelo hud. Naša stara hiša je bila dotrajana in je prepuščala burjo in mraz skozi neštete špranje na oknih in vratih. Na vrtu pa je stala nova hiša; v njej je bilo prijetno toplo, saj smo morali kuriti centralno, da ne bi popokale cevi. S triletnim sinkom sva bila veliko tam, ko sva hodila čistit in pripravljat za vselitev.
“Preselili se bomo, ko bo pomlad. Še prej pa bomo dali hišo blagoslovit in povabili bomo vse, ki so nam prijateljsko priskočili na pomoč pri gradnji,” sva se že jeseni odločila z možem, saj je bilo v hiši treba še marsikaj postoriti.
Mraz pa je vedno huje pritiskal. Vsako noč sva z možem stisnila k sebi vsak svojega otroka, saj je bila spalnica ledeno mrzla.
»Zakaj bi čakali na pomlad?« sem začela nergati pred možem. »V novi hiši je toplo kot poleti, tukaj pa se obupno borimo s tem mrazom. Mama so že čisto ozebli v noge, čeprav se jim je jopa od vroče peči osmodila na hrbtu.«
»Prav imaš, nič ne bomo čakali. Ko bo prvič mraz nekoliko popustil, se bomo preselili,« se je strinjal mož.
Tako smo sredi februarja, v še vedno hudem mrazu, zapustili našo staro hišo in odšli v novo. Kakšno veselje! Kako je bilo toplo, stranišče v hiši, vedno topla voda. Pravo razkošje!
Prišla je pomlad. Delo zunaj je bilo v polnem teku. Treba je bilo dati seme v zemljo, če smo hoteli jeseni kaj pobirati.
Bilo je sredi najlepšega meseca maja, ko vse cveti in kliče in kliče po novem življenju. Mož je odpeljal mamo k zdravniku, sinek se je igral v kuhinji z lego kockami, najmlajša pa je sladko spala v svoji posteljici. Imela sem cel kup perila za zlikat in sem se takoj, ko je mož z mamo odšel, lotila dela.
Vedno bolj temno je postajalo. “Glej no, saj bo še deževalo,” sem pomislila ob pogledu skozi okno. “Najbolje, da grem ven postorit, kar je treba, da ne bom potem vsa mokra od dežja.” Izklopila sem likalnik in utrujena za hip sedla na klop za mizo, da si malo ohladim noge.
Tisti hip je hišo napolnil strašen tresk, vse se je zamajalo kot ob potresu, iz vseh vtičnic so švignili dolgi plameni, nekaj je letelo po hodniku tja v odprto dnevno sobo. Povsod po hiši je bilo vse zeleno. “Moj Bog, strela je udarila v hišo!” me je spreletelo. Sin je pogumno obsedel na svoji pručki in ni kazal znakov strahu. Pohitela sem v sobo pogledat še hčerko. Kot angelček je spala, nič je ni prebudilo.
“Pogledat moram na podstrešje, da ne bo začelo goreti,” so bile moje naslednje misli. Bila sem tako prestrašena, da sem komaj odprla in potegnila dol stopnice. Takoj sem zavohala dim! Povzpela sem se do vrha stopnic in ugotovila, da se je vnelo ostrešje, a je bil naliv dežja tako močan, da je ogenj pogasil.
Komaj sem čakala, da mož in mama prideta domov. Že zunaj sem ju pričakala.
»Kaj pa je? Videti si nekam preplašena in razburjena,« mi je rekel mož.
»Strela je udarila!« sem izdavila.
»To pa res ni nič posebnega, kolikokrat je že udarila, zato ti ni treba biti tako prestrašena,« me je miril in se malo ponorčeval iz moje zaskrbljenosti. »Kam pa je udarila? Kam blizu nas?«
»V našo novo hišo,« sem mu končno povedala.
»Ati, ati! Veš, kako je počilo! Ko bi še enkrat, da bi tudi ti slišal!« mu je naproti pritekel sin.
Ko je videl omet, ki je ležal po vsem hodniku, veliko luknjo v strehi, razdejano omarico z električnimi varovalkami in ožgano ostrešje, se je tudi on zamislil.
»Niti pol leta nismo še v njej, pa je že strela udarila v to hišo. Poglej, kako dolgo že stoji stara hiša, pa ni še nikoli treščilo vanjo! Nazaj se bomo preselili, tukaj ne bom živela, ne počutil se varno!« sem tožila.
Takrat pa sva se oba spomnila: »Hiše nismo dali blagoslovit. Ko smo se vselili, smo to dali na stranski tir. Takoj jutri gremo h gospodu župniku in se dogovorimo, da bodo čimprej prišli in jo blagoslovili. Le kako smo mogli biti tako lahkomiselni!«
Zdaj je bila hiša že večkrat blagoslovljena in v njej se počutim prav tako varno kot v stari, dotrajani hiši, v kateri je prebivalo kar nekaj rodov naših prednikov.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 92.

Morda sem šele danes posvojil svoje staro mesto ob Savinji. Tu živim že dolga leta. Zgodi se, da nenadoma izginejo telesne in duševne bolečine. Povsem sem miren, zbran. Hodim po eni starih ulic. Nikoli se nisem zares ustavil. Gledam stare hiše, kako so lepe. Ta okna, polna spominov ... Vidim barve polken, ki sijejo v blagi svetlobi. Gledam stare kocke na tleh. Globoko diham, Tam je hiša, ki ima v zidu odprtino, v kateri je prastar kip Marije. Od daleč zvonijo zvonovi. Golobi, simboli miru, zaokrožijo v jati nad mano, kakor bi me hoteli poljubiti. Grem po ozki sprehajalni poti ob reki, ki teče v daljavo; nenadoma stegnem roko, kakor da jo pobožam. Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko. Nasmehnem se. Vse je tako moje, tako čudovito. Na skali je grad, ki obuja spomine. Nikjer nobenega človeka. Čudno.
Prihajam tja do roba, kjer so klopce za kratkotrajen počitek. Nenadoma jo zagledam. Proti meni gre dekle. Od daleč vidim, da je preprosto oblečena. Na hrbtu nosi škatlo, v kateri je njen violončelo. Inštrument, s katerim gre v glasbeno šolo. Nič nenavadnega. Ko je že čisto blizu, jo dobro vidim. Iz moje umirjenosti in zadovoljstva nenadoma izbruhe nekakšno neobvladano veselje. Pogledam jo in rečem: »Mi lahko zaigraš Schumannovo Sanjarjenje?« Dekle se nenadoma ustavi. Zagledam neverjetno čist, iskren nasmeh. Saj sem vedel: le redko vidim ljudi, ki mi gledajo v oči in so neskončno lepi. Dekle hitro sname škatlo in jo položi na klopco. Zadržim dih. Odpre jo, vzame inštrument in sede k meni. Blag vetrič zamaje veje dreves. Zaigra mi Schumannovo Sanjarjenje – moje večno sanjarjenje. Čudoviti mili zvoki glasbe dokončajo vsa prejšnja občutja miru, neizmerne hvaležnosti Bogu, da mi je poklonil ta nezasluženi dar večnosti. Veter mi boža obraz, ne čutim telesa. Plavam v brezčasu tiste človeške sreče, ki ima svoj dom v ljubezni. Zdaj imam svoj dom, svoje staro lepo mesto. Vse okrog mene se blešči v nepopisni pozlati navadnega dne. Objel bi vse in vsakogar.
Oblaki hite nekam daleč, daleč. Zakaj se mi je vedno mudilo? Podzavestno sklenem roki v naročju. Nenadoma se zdrznem. Okrog mene stojijo ljudje. Gledajo me z nasmehom, začudeni, srečni. Kako se je pa tole posrečilo? Glasba izzveni. Dekle pospravi svoj inštrument. Smehlja se mi, ker natančno ve, katero željo mi je izpolnila. Moja neizmerna hvaležnost jo bo spremljala vse dolgo življenje, moj blagoslov jo bo vodil po dolgih, težkih poteh domotožja, žalosti in hrepenenja. Nikoli več ne bom sam.
Odhajam od reke. Z dolgimi, mirnimi pogledi shranjujem v svojo dušo hvaležnost. Strehe hiš žarijo v zahajajočem soncu. Rad imam to mesto. En dan za vso večnost spominov. Bog mi podaril večno hrepenenje.
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 05, str. 19.

Kmetu je padel osel v vodnjak. Žival se je ure in ure žalostno oglašala, medtem ko je kmet razmišljal, kako bi jo izvlekel. Nazadnje je kmet sklenil: osel je tako in tako star, pa tudi vodnjak je že prej nameraval zasuti, ker je bil brez vode.
V roke je vzel lopato in začel metati zemljo v vodnjak. Osel je vsako lopato zemlje, ki mu je padla na hrbet, stresel s sebe in stopil nanjo. Tako se je vzpenjal vse višje, dokler se ni rešil.

Življenje nam na hrbet meče najrazličnejšo navlako, vse to je treba znati stresti s sebe in se povzpeti za stopnico višje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2016), 36.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 76.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Spoznala sva se nekega lepega dne na vlaku. Ona je bila sama in jaz sem bil sam. Na videz sva se poznala že od prej, ampak med nama ni bilo nobenega kontakta. Neka iskrica je preskočila med nama, ko sva se peljala proti mestu, kjer se začenja najina zgodba. Vlak je vozil in midva sva se pogovarjala odkrito, zelo odkrito, kot se dva popolna tujca ne moreta.
Vem, da je bil ta dan zelo lep. Dal mi je novih moči. Takrat mi je tudi zaupala številko svojega stanovanja, ki je bila magična ‘001’. Povedala mi je, da sem vedno dobrodošel pri njej, da imam vrata odprta. Tako je prišlo do tega, da sem zbral pogum in jo poklical. Spominjam se tega dne, te ure tako živo, kot bi bilo včeraj. Nato sem jo klical še v nedeljo in bilo je lepo, božansko lepo. Prišla je v mesto, kjer sem jo čakal jaz. Bil sem ves preplašen, kako jo bom ogovoril, kaj ji bom rekel. Ampak, ko sem jo videl, je strah izginil, bila sva samo ona in jaz, jaz in ona in ves svet je bil najin.
Nato sva se sestajala. Počasi sem prebijal led, počasi se mi je odpirala. Spoznal sem, da jo imam rad, da jo ljubim, da bi zanjo naredil vse. Nato so prišli meseci, ko sem čakal na njeno ljubezen. Bil sem že malo nesrečen. Ampak govorila mi je, počakaj, počakaj še malo, da se bo vzbudilo v meni. Bodi moj, ampak pogovoriva se o ljubezni. Vendar jaz nisem mogel čakati. Čakanje je bilo neprijetno in nisem mogel več vzdržati. Vendar je bila moja ljubezen tako močna in tako slepa, da je vse to premagala. Prišel je mesec maj, mesec ljubezni, mesec pomladi. Bilo je zelo lepo. Bil sem srečen, da sem ob njej, da uživam te trenutke ob njej. in tako mi je na poti domov, na tistem vlaku podelila svoj prvi poljub. Ta poljub je bil nekaj, česar nisem še nikoli okusil, kot nektar, kot predajanje, kot sprejem mene. Toda te občutke vidim sedaj, sedaj jih razumem. Takrat sem videl to kot nekaj telesnega. Takrat sem jo začel želeti telesno. In sedaj vem, da je bila to napaka, kajti v naslednjih mesecih se je v meni razraščala želja po spolni, telesni ljubezni, za katero pa zdaj vem, da je bila zanjo prepovedana. Vem, da si je želela, ampak samo takrat in pod pogojem, da bova najprej duševno na isti ravni, da jo bom tako ljubil, kot je ona mene. Na žalost v tem ni uspela. To moje nerazumevanje je pripeljalo tako daleč, da sva si postajala vse bolj tuja. Jaz sem se začel do nje obnašati, kot da je moja last, ji jemati energijo, zavestno ali nezavestno jo zatirati, ji jemati njen ponos. Ona pa je bila tako dobra, da je to pustila. Sedaj vem, da je bilo to grdo, greh, zakaj hotel sem v njej ubiti nekaj, kar je bilo ona sama, to v kar sem se zaljubil. Vem, da tega ni mogoče popraviti, saj jo je to zelo potrlo. Povzročil sem ji bolečino, a to spoznavam šele sedaj, ko spoznavam to bolečino na sebi, ko mi je dejala: »Ne ljubim te več, ne želim te več videti, pusti me pri miru.«
Sedaj vem, kakšna je ta bol, ampak najhuje mi je, ko tega ne morem več popraviti. Vem, da ljubezni ne moreš vsiliti. Ljubezen pride sama. Ljubezen je nekaj najlepšega, ko jo da Bog obema hkrati, tako dekletu kot fantu, lahko pa jo eden ali oba tudi zlorabita. In to se je zgodilo meni, kajti zlorabil sem edino ljubezen doslej.
Ne naredite take napake tudi vi! Če malo premislite, boste spoznali, da je vredno počakati in se zato marsičemu odreči.
Tobi
P.S. To razmišljanje je bilo namenjeno mojemu bivšemu dekletu, katere nisem razumel takrat, ko je bil še čas, ampak jo razumem sedaj, ko je vsega konec. Hvala ti cvetlica moja, hvala ti!

Hranil sem tvoje pismo za mesec maj, ker se je vse to nekega maja v resnici dogajalo in ker je to mesec ljubezni, Marijin mesec, ker je ona mati vsake plemenite ljubezni. Danes se toliko govori, piše in poje o ljubezni. V glavnem je to sebična ljubezen, ki sloni na strasti in želji po posesti drugega. Taka ljubezen je samo videz ali, kot si izkusil sam, prevara. Lepo si razčlenil napačne korake te samoprevare. Mnogi mladi ne razumejo, zakaj Cerkev tako vztraja, naj bo ljubezen že v mladosti čista. Tisti, ki bodo prebrali tvoje pismo, bodo to morda malo bolje razumeli. Ne gre za to, da Cerkev mladim ne bi ‘privoščila’ spolnosti, ampak za to, da jo hoče prav usmeriti. Koliko pristne in plemenite ljubezni je v mnogih družinah. Takšna ljubezen zahteva darovanje, premagovanje in vse tisto, kar naredi življenje med nami, zlasti v družini, lepo in osrečujoče. Do takšne ljubezni pa se ne pride brez žrtev.
Danes je toliko skušnjav in zank, da ni lahko ohraniti čisto srce. Zato se moramo naučiti skušnjave premagovati. Veliko sodobne tehnike je usmerjeno v vzbujanje najnižjih strasti. Najraje bi pomislili, da včasih ni bilo težko živeti krepostno, da ni bilo televizije, filmov, interneta, pornografije in vsega, kar ‘morajo’ gledati naši mladi, zlasti pubertetniki. Z druge strani pa je res, da ti mediji posredujejo veliko spodbudnih in plemenitih zgledov velikih osebnosti. Vzgojna modrost narekuje, da se naučimo izbirati.
Moramo priznati, da še nikdar ni bilo toliko čudovitih zgledov, opisanih v knjigah ali tudi v filmih, ki prikazujejo vzornike, ki bi jih lahko posnemali, če bi se le potrudili, da vzamemo v roke primerne knjige, filme, TV oddaje. Tisti, ki delamo na področju medijev, iščemo načine, kako bi katoliški mediji, knjige, ilustrirane zgodbe, tudi filmi bili čim bolj dostopni tudi tistim, ki imajo malo denarja. Ko gledamo nazaj, se čudimo, kako smo mogli izdati toliko lepih knjig po tako nizki ceni. Odgovor sicer poznamo: Naklade so bile pred desetimi leti neprimerno višje kot so sedaj. To je danes problem vseh založb, vendar bi nam višje naklade omogočile nižje cene in večji izbor.
Veseli smo, da Ognjišče ohranja razmeroma visoko naklado, da ga tako lahko sproti ‘moderniziramo’ in naredimo bolj privlačno. Zato seveda potrebujemo ‘zveste’ bralce in bralke. Hvaležni smo vsem, ki nam ostajate zvesti in računamo, da naredite za Ognjišče tudi kaj reklame pri svojih prijateljih in znancih.
Vse, kar vam v Ognjišču napišemo, prihaja iz naših in vaših izkušenj, zato smo veseli, če nam tudi v bodoče posredujete vaša mnenja in s svojimi izpovedmi popestrite naše strani.

Bole F. - oče urednik, (Pismo meseca), v: Ognjišče (2016) 5, str. 6.

Rad bi vas vprašal nekaj v zvezi z evtanazijo.  Dolgo časa sem bil prepričan, da je občasno sprožanje te problematike v javnosti le ena od oblik kulturnega boja proti kristjaniom  ... tudi sam sem bil proti evtanaziji. Ob poslušanju argumentov za in proti, pa se v zadnjem času tudi pri meni pogosto pojavlja vprašanje, kakšen smisel ima ‘vegetiranje’ človeka, ki kot rastlina živi, se ne odziva itd. Ali mu ne bi ‘pomagali’, da se poslovi od tega sveta, če si sam tako želi? Ali pa neozdravljivo bolan človek v bolečinah. Zakaj mu podaljševati življenje, če pa bi se lahko poslovil … Potem me vznemirja prepričljiv nastop nekaterih zagovornikov evtanazije, ki govorijo, da je evtanazija nekakšna pomoč človeku v trpljenju in stiski, delo usmiljenja …
Pa tudi nekateri prijatelji, ki se imajo za kristjane, trdijo, da bi bilo prav, da ne pustiš človeka trpeti, ampak da se ga usmiliš in ga evtanaziraš. Trdijo, da bi tudi sami naredili tako. Čemu biti v napoto družini, sorodnikom, prijateljem, nenazadnje tudi državi, če pa se lahko umakneš. Sprašujem se, ali jih nič ne prepriča svetost življenja? Ali ni po krščanskem učenju človekovo življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Kaj pa mogoče zlorabe evtanazije? Je res, da se na Nizozemskem, kjer je sicer evtanazija dovoljena, poveča število smrti pred počitnicami, da se svojci znebijo starih sorodnikov in gredo ‘mirno’ na počitnice?
Skratka, veliko stvari v zvezi z evtanazijo me bega in prosim za vaše mnenje.
Matej

Hvala za vaše razmišljanje in spraševanje. Prepričan sem, da se s temi vprašanji ukvarja še veliko ljudi v Sloveniji. Nihče si ne želi trpljenja in vsi si želimo, da bi lahko umrli na miren in dostojanstven način. Kristjani molimo za srečno zadnjo uro, da bi bila smrt krona naše zemeljske poti. Smrt ni nekaj, kar bi morali zavračati, ampak jo lahko sprejmemo kot prehod v novo obliko življenja. Zato je tudi podaljševanje zemeljskega življenja za vsako ceno v nasprotju s krščanskim prepričanjem, da je edino Bog gospodar življenja. Kadar ni realnih izgledov za uspeh terapije, imamo pravico, da se odpovemo nadaljnjemu zdravljenju in sprejmemo paliativno oskrbo, pri kateri nam lajšajo telesne bolečine in nas celostno spremljajo v procesu umiranja.
Danes je medicina napredovala do te mere, da lahko obvladuje skoraj vsako fizično bolečino in pomaga ljudem, da lažje premagujejo težko stanje bolezni. Poleg telesne bolečine pa se pri mnogih bolnikih pojavlja še duševna bolečina, notranje stiske, včasih tudi depresija, osamljenost in občutek odvečnosti. Vse to prispeva k temu, da si mnogi želijo končati svoje življenje, ker v njem ne vidijo več nobenega smisla.
Če bi slovenska država uzakonila evtanazijo, potem bi ljudem, ki se soočajo s temi stiskami ob koncu življenja, ponudila možnost, da izberejo tudi prekinitev svojega življenja, ki bi jo morali izvršiti zdravniki. Že sama možnost take izbire bi pomenila vsaj posreden pritisk na svobodno izbiro bolnika. Ker bi vedel, da lahko ‘olajša’ življenje svojim bližnjim in tudi sebi, bi se marsikdo čutil dolžnega, da to tudi stori. V svojem pismu omenjate primer Nizozemske, kjer je evtanazija zakonsko dovoljena od leta 2001. Dejstvo je, da število odločitev za evtanazija iz leta v leto narašča. Leta 2007 je bilo na Nizozemskem evtanaziranih 2.000 ljudi, leta 2017 pa že 6.600. Najprej so se za prekinitev življenja odločali ljudje v skrajnih primerih neozdravljivih bolezni, sedaj pa je čedalje več ljudi s psihičnimi boleznimi in z demenco, ki ne vidijo več smisla svojega življenja in si želijo umreti. Zagovorniki evtanazije se sklicujejo v glavnem na avtonomijo posameznika, na njegovo sposobnost, da sam svobodno odloča o svojem življenju. Če človek lahko svobodno odloča o vsem v svojem življenju, zakaj ne bi smel svobodno odločati tudi o svojem koncu, pravijo zagovorniki evtanazije. Vendar se upravičeno postavlja vprašanje, ali je nekdo, ki trpi in čuti, da njegovo življenje nima več nobenega pomena, resnično svoboden in avtonomen. Starejši in neozdravljivo bolni ne bi imeli več nobenega zunanjega varovala, ki bi zaščitilo dostojanstvo njihovega krhkega življenja. Evtanazija bi se ponujala kot ‘odrešilno’ dejanje, s katerim bi na ‘dostojanstven’ način zaključili svojo življenjsko pot.
Uzakonitev evtanazije bi spremenila pogled na vrednost človekovega življenja. Začela bi se uvajati meja med človeka vrednim življenjem in človeka nevrednim življenjem. Ob tem se takoj postavi vprašanje, katera so merila za človeka vredno življenje in kdo bo odločal o tem. Vredno bi bilo zgolj še življenje zdravega, razumnega, avtonomnega in zadovoljnega posameznika. Ko bi se kvaliteta življenja poslabšala, bi življenje izgubilo svojo vrednost in posameznik bi se lahko odločil za ‘dostojanstveno’ smrt. To ločevanje med življenjem, ki ima vrednost, in življenjem, ki nima vrednosti, jasno razodeva potrošniško miselnost, kjer je vrednost stvari odvisna od njene koristi in uporabnosti. Ko nam neka stvar več ne koristi oz. ni več uporabna, jo zavržemo, saj nima nobene vrednosti več. Ni treba posebej poudariti, kako nevarna je taka logika, če jo prenesemo na človeško življenje. Še posebej, če vemo, da večino sredstev za zdravstvene storitve porabimo v zadnjih mesecih svojega življenja. Z uvajanjem meje med vrednim in nevrednim človeškim življenjem bi pokopali temeljno civilizacijsko pridobitev, ki zagotavlja nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Tako stališče je večkrat ponovila tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Leta 2012 se je v zvezi z vnaprej izraženo voljo o zdravljenju v okoliščinah pred smrtjo odločno opredelila proti evtanaziji in pozvala tistih nekaj držav, ki dovoljujejo evtanazijo, da spremenijo zakonodajo. Jasno so zapisali, da evtanazija nasprotuje temeljni človekovi pravici do življenja.
Z uzakonitvijo evtanazije bi stopili na tvegano pot reševanje človeških stisk z namerno prekinitvijo njihovega življenja. Odprl bi se prostor za možne zlorabe in v težek položaj bi bile postavljene najbolj ranljive osebe. Izkušnje po razvitih državah kažejo, da je najboljša oblika soočenja z umiranjem neozdravljivo bolnih oseb celostna paliativna oskrba. V primerih, ko bi bilo zdravljenje brezupno in bi se bolnik odpovedal nadaljnji terapiji, bi mu morala biti zagotovljena paliativna oskrba. Gre za blaženje bolečin in stisk, pri čemer se bolnika spremlja tako medicinsko, kot tudi psihološko, socialno in duhovno. Na ta način se tudi v procesu umiranja ohranja njegovo dostojanstvo. Na žalost je mreža paliativne oskrbe v Sloveniji zelo slabo razvita in upamo, da bo pozitiven rezultat sedanjih razprav o evtanaziji prav pospešen razvoj paliativne medicine.

GLOBOKAR, Roman. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 6-7.