Očaran sem bil ob poslušanju maše, ki so jo peli cistercijanski menihi. Na zgoščenki piše, da je to gregorijanski koral. Zanima me, kaj to pomeni? (Klemen)

Koral (lat. cantus coralis iz gr. choros–zbor) je enoglasno liturgično petje katoliške Cerkve; nastalo je v času zgodnjega krščanstva ter se širilo in bogatilo vse do poznega srednjega veka. Najbolj je uveljavljen gregorijanski koral; imenuje se po papežu sv. Gregorju Velikem (590–604), ki je preuredil dotlej obstoječo liturgično glasbo. V milanski Cerkvi pa poznajo ambrozijanski koral, ki nosi ime po škofu sv. Ambroziju (+ 397). Koral je vokalna in enoglasna glasba, poudarek je na besedilu, ki je svetopisemsko ali liturgično (Slava, Vera, Jagnje Božje). Koral ima čisto notno pisavo: notno črtovje obsega le štiri črte, note pa so štirioglate (kvadratki in rombi). Zlata doba korala je bil srednji vek, ko so ga gojili posebno po samostanih. Gotske katedrale in koralno petje je dvigalo duha k Bogu. Tudi danes je veliko povpraševaje po ploščah s koralnimi napevi. (sč)

TV in drugi mediji nam v številnih reklamnih sporočilih dopovedujejo, da je optimizem (danes je bolj moderno govoriti o pozitivni energiji) nekaj, kar si človek lahko pridobi kar tako mimogrede ... kot recimo, napolni baterijo mobilnika. Meni pa se zdi, da živim v nekem strašno resnem, da ne rečem, med seboj skreganem svetu, kjer smo v odnosih do drugih zelo nepotrpežljivi, celo nestrpni, vse to pa prikrivamo s prisiljenimi in ponarejenimi nasmehi. Da bi se človek danes od srca nasmejal? ... K temu ga je treba spodbujati, slišati mora, da se smejejo drugi, tako kot v številnih humorističnih šovih, kjer so dodani posnetki smeha. Ljudje se večkrat skrivamo pod bleščečo masko, da drugi ne bi opazili, da smo žalostni: na zunaj veseli, navznoter pa potrti. Še nekaj opažam pri mojih prijateljih: večkrat s smejejo kar tako, brez razloga, kot se smejejo bedaki ... Sprašujem se, ali morda v teh 'modernih' časih ne znamo več sprejeti naših omejenosti, morda se ne znamo več čuditi čisto navadnim, preprostim stvarem? To je tudi vprašanje za vas. Danijel '95

Optimizem dela čudeže

Optimizem nam pomaga, da se znamo hrabro spoprijeti z vsem, kar nam prinaša vsakdanje življenje. Je koristno sporočilo sodelovanja, naklonjenosti, zaupanja v prihodnost. Je kot sončni žarek, ki nenadoma predre oblačno nebo in ti pokaže stvari v čisto drugačni luči. Naj ti pomagajo k temu blagri optimista:

Blagor tistemu, ki ni posebno lep in lahko reče: Vsakokrat ko se pogledam v ogledalo, se prepričam, da ima Bog velik smisel za humor.

Blagor tistemu, ki ima nekaj kilogramov preveč, a smeje pravi: Ne, ne, nisem pretežak, le kakšnih petnajst centimetrov sem premajhen!

Blagor tistemu, ki vedno izžareva vedrino in ni nikoli namrščen: svojemu bližnjemu neprestano prinaša mavrico.

Blagor tistemu, ki se obrača proti soncu: sence vedno ostajajo za njim.

Blagor tistemu, ki takrat, ko nima ničesar, kar bi lahko dal, podari nasmeh: drugi sprejmejo z zadovoljstvom ta njegov zastonjski dar.

Blagor tistemu, ki ima vedno pri sebi tri zdravila: veselega duha, spočitost in zmernost pri hrani: vedno bo zdrav ...

Blagor tistemu, ki se brž, ko nekaj pove, temu že smeje: nikoli ne bo postal vseveden domišljavec.

Blagor tistemu ki jemlje težave resno, toda ne tragično; uspel se bo spoprijeti z njimi in jih uspešno premagati.

Blagor tistemu, ki je razumel, da lahko bližnjemu največ pomaga s tem, da ga razvedri.

Blagor tistemu, ki predrzneža in nasilneža zavrne na pravi način in ob pravem času: hitro ga bo razorožil.

Blagor tistemu, ki namesto da bi stalno gledal v temno noč, raje dvigne pogled v zvezdnato nebo: v njem bo vzklilo hrepenenje po neskončnem.

Blagor tistim, ki se tega držite, ker tako razsvetljujete moje dni, tudi tiste brez sonca.

Znanstveno je dokazano: smeh je pol zdravja

Zdravljenje z nasmehom danes ni več novost: ameriški zdravnik Patch Adams je začel uporabljati moč nasmeha za zdravljenje bolezni srca in ožilja ... O tem, da smeh krepi dobro počutje in izboljšuje zdravljenje, je pisala tudi dr. Mihaela Jurdana v naši rubriki Narava in zdravje (1/2006). Zapisala je, da vedrina sproži najprej obrazne mišice, pa tudi »mišice rok in nog, trenira srce, ker pospeši srčni utrip ter sprosti zavrta čustva (jezo). Nekateri raziskovalci trdijo, da se v krvi vedrejših ljudi razmnožujejo obrambne snovi, prisotnih je več celic T in naravnih celic ubijalk – ene in druge pomagajo premagovati bolezen; da spodbuja v možganih sproščanje endorfinov – "spojin dobrega počutja". Poleg tega so jim v krvi izmerili tudi manj stresnega hormona kortizola. (...) Smeh pospeši od 3 do 4 krat močnejše izločanje plinov iz pljuč, s čimer se hitreje čistijo dihalne poti in pljuča. Tako prečisti dihalne poti mikroorganizmov in bakterij in s tem zmanjša nevarnost okužb. ...

Bodite veseli

Italijanski pregovor pravi: Veselje je univerzalno zdravilo za vse bolezni. Veseli obraz je zunanji izraz dobrega razpoloženja in zadovoljstva. Drugi to takoj opazijo in se lahko tega tudi nalezejo ... Je spodbuda za delo in navdih za ustvarjalnost, ker pomaga premagati napor in ohranja začetno navdušenje.

Bodite veseli, da boste ovrgli predsodek, da služenje Bogu zmanjša veselje, da sta resnoba in otožnost znak nekoga, ki živi duhovno in se žrtvuje za druge.

Bodite veseli, da boste sprožili dobro razpoloženje tudi pri drugih. Veselje je sad optimizma, čiste vesti in močne volje.

Če vaše srce ni radostno, prosite Boga za dragoceni dar veselja, ki zdravi telo dušo.

Bodite veseli kot nedolžni otroci, kot pojoče ptice spomladi, kot pesem velikonočnih zvonov; kajti kdor veruje v vstalega Kristusa, nima razloga, da bi bil žalosten, ampak mora biti apostol veselja.

NASMEJTE SE

Z leti se ljudje zresnijo in se smejejo manj. Povprečen odrasel Evropejec se nasmeje do 15-krat na dan, otrok pa tudi do 400-krat. V skupini se nasmejemo 30-krat pogosteje, kot če smo sami. Pred petdesetimi leti so se ljudje brez zavor smejali po 18 minut na dan, dandanes tudi veseljaki ne dosežejo več kot 6 minut smeha na dan.

BISTVENO ... Z NEKOLIKO HUMORJA

Aleksander Veliki je šel na obisk k filozofu Diogenesu. Našel ga je ležečega na soncu. Ko je ta opazil, da nekdo prihaja k njemu, se je nekoliko dvignil s tal in pogledal Aleksandra: ta ga je prijazno pozdravil in ga vprašal, če kaj potrebuje. »Umaknite se mi s sonca,« je odvrnil filozof.

MOČVIRJE ŽALOSTI

"Artaks," je rekel Atrej, kaj je s tabo?"

"Ne vem, gospodar," je odgovorila žival, "mislim, da bi se morala obrniti. Saj je vse to brez koristi. Ženeva se za nečim, o čemer se je tebi samo sanjalo. Našla pa ne bova nič. Mogoče je tudi že tako in tako prepozno. (...) Obrniva se, gospodar.«

»Tako nisi še nikoli govoril, Artaks,« je začudeno menil Atrej, »kaj ti je? Si bolan?«

»Mogoče,« je odvrnil Artaks. »Z vsakim korakom, ki ga narediva, narašča žalost v mojem srcu. Nobenega upanja nimam več, gospodar. In čutim se tako težkega, tako težkega. (...) Mene je konec. Zdaj veva, zakaj imajo Močvirja žalosti tako me. Od žalosti sem postal tako težek, da se moram potopiti. Temu ne ubežim.« (Michael Ende, Neskončna zgodba, Mk, Ljubljana 2003, str. 62-63)

SODBA OB KONCU ČASOV

Neki človek je umrl in prišel pred božjo sodbo. Bil je zaskrbljen, saj je ob pregledu svojega življenja ugotovil, da je naredil bolj malo dobrega. Pred njim je bila dolga vrsta, zato je stopil naprej, da bi videl in slišal, kako poteka sodba.

Kristus Sodnik je pogledal v veliko knjigo in rekel prvemu: "Lačen sem bil in si mi dal jesti. Vstopi v božje kraljestvo!" Drugemu: »Žejen sem bil in si mi dal piti ...« In tretjemu: »Bil sem v ječi in si me obiskal ...«. In tako naprej. Vsa ta vprašanja je ta človek postavljal tudi sebi in ugotovil je, da ga je upravičeno strah. Nikomur ni dal ne jesti ne piti, ni obiskoval zapornikov, ne bolnikov... Ko je prišel na vrsto, je tresoč stopil pred Kristusa, ki je pregledoval spisek njegovih del. Kristus ga pogleda in mu pravi: "Ni veliko zapisanega. No, nekaj dobrega si pa vendar naredil. Ko sem bil žalosten in slabe volje, si mi pripovedoval šale. Moral sem se nasmejati in spet sem postal boljše volje: vstopi v moje kraljestvo!"

VESELA BESEDILA

Poliana je naslov znane in zelo brane mladinske povesti, ki jo je pred dobrimi sto leti napisala Eleanor Porter in je izšla tudi v slovenščini. To je zgodba o deklici Poliani,enajstletni siroti, za katero je skrbela teta. Kljub vsem življenjskim težavam je dekletce znalo na življenje gledati vedro: v vsakem dogodku je znalo najti tudi nekaj dobrega in biti za vse hvaležna. Tega optimizma se je navzela pri svojem očetu (pastorju), ki se ga je spominjala takole:

» ... Vedno je rekel, da ne bi ostal duhovnik niti minuto dlje, če ne bi bilo veselih besedil ... Tako jih je imenoval oče ... Seveda jih Sveto pismo ne imenuje tako. To so vsa tista besedila, ki se začenjajo z 'Veselite se v Gospodu', 'Radujte se', 'Vriskajte' ... in podobno. ... Nekoč, ko se je oče počutil še posebej slabo, jih je preštel. Osemsto jih je. Osemsto besedil, ki govorijo o tem, da se veseli in bodi hvaležen, zato jih je oče poimenoval vesela besedila. ... Če si je Bog vzel čas in nam osemstokrat povedal, naj bomo veseli in hvaležni, potem je že moral želeti, da bi bili taki - vsaj malo ...

(Eleanor H. Porter, Poliana, Neverjetna zgodba o moči optimizma, Bird Publisher, Mengeš 2011, 159.)

ENERGIJA PREŠERNEGA SMEHA

V Strahovem pošasti pridobivajo energijo za svoje mesto iz krikov prestrašenih otrok. Prepričani so, da so otroci strupeni, in ko v njihovo mesto zaide človeška deklica, zavlada preplah. Najbolj izurjena strahca Miha Wazowski in kosmatinec Sulley jo morata vrniti domov, toda pri tem se zgodi veliko nepričakovanih zapletov in zabavnih prigod. Njuno življenje se obrne na glavo, odkrijeta pa nekaj zelo pomembnega: veliko več energije lahko dobijo iz prešernega smeha otrok, kot pa iz njihovih krikov strahu. (film Pošasti iz omare)

Naloge

Ponavljaj večkrat preprosto molitvico: Gospod, daj mi srce, polno radosti in veselja ...

Tudi Jezus je imel smisel za humor. Poglejmo nekaj primerov iz Svetega pisma: čudežni ribolov in zajtrk na obali (Jn 21,1–14), nasiti množico s petimi hlebi in dvema ribama (Mt 14,13–21); farizeje zbega tako, da piše po tleh (Jn 8,1-9); prva katehistinja je Samarijanka (Jn 4,1–42); tistim, ki ga kritizirajo, odgovori s spreobrnitvijo Zaheja (Lk 19,1–10); Petrovo izdajstvo poveže s petelinovim petjem (Mt 26,69–75) ... Preberi si kakšnega od navedenih odlomkov.

 PESIMIST IN OPTIMIST

Prodajalec čevljev je obupan poklical iz Afrike v svoje podjetje in dejal: »Vrnil se bom domov! V tem delu Afrike nihče ne nosi čevljev!« Namesto njega so poslali drugega prodajalca, ki pa je dan za dnem naročal čevlje: »Hitro pošljite čim več čevljev, ker jih tu vsi potrebujejo.«

 Poglej v Sveto pismo

Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se (Flp 4,4)

Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba,krotkost, samoobvladanje.

Ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse (Ef 5,18-20).

Bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami (2 Kor 13,11)

Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte (...) (1 Tes 5,16-18)

Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni (Kol 3,15)

pripravlja Marko Čuk

»Če vam pade težak kamen na palec, a vas zaboli?« je vprašal Ješua otroke, ki so se vsak dan zbirali okoli njega. Imeli so ga radi, ker so čutili v njem moč, ki jih je varovala pred hudim.
Metijahu je zastokal: »Auuu!« in s tem povedal, kako bi ga bolelo, če bi mu padel kamen na prst. Vsi so se zasmejali in pokimali. Da, bolelo bi in bolečina bi se sprostila v krik ali pa vsaj v ječanje.
»Poznate še kako drugo bolečino, razen te, no, pač telesne?« je vprašal Učitelj.
Grbančili so čela in se niso mogli spomniti nobene druge, Tedaj pa je zažarel obraz sedemletne Rahele. Rekla je: »Vso noč nisem spala, ker me je Karmela obdolžila, da sem ji ukradla dateljne. A jaz tega nisem storila.«
In oglasil je Mordah, povedal je: »Tudi moja mama ni spala celo noč, ko sem se izgubil v puščavi. Iskal sem ovco in zataval. Vso noč je moja mama jokala. Saj je to tudi bolečina, a ne?«
Ješua je prikimal. Molčal je, potem pa je dejal otrokom: »Ne morete si predstavljati, niti v sanjah ne, koliko skrbi in bolečine mora prenašati materino srce, vse življenje. Najbolj jo skrbi za vas zdaj, ko ste še otroci, a trpi tudi potem, ko odrastete in ko se znajdete v težavah. Recimo, da se vam zgodi nesreča ali pa da zaidete na nepoštena pota in postanete tat ali celo morilec. Na tisoče različnih obrazov ima tudi očetova skrb oziroma bolečina.«
Dolgo so molčali. Ješua je s paličico risal v pesek nekakšna znamenja. Potem pa vprašal: »Vsi ljudje na tem svetu imajo skupno pramamo in skupnega praočeta. Predstavljajte si, kako je obema hudo, ko vidita, kakšne grdobije počno na tem planetu njuni otroci. In predstavljajte si, da čutita vse bolečine, telesne in one druge; vse trpljenje vseh ljudi. Neprestano, vsako sekundo, milijone in milijone let dolgo. Si lahko predstavljate?«
Otroci so odkimavali. Ne, česa takega niso mogli razumeti in ne začutiti. Pa jim je Učitelj za milijardinko sekunde dal čutiti skrbi, težave, stiske, bolečine ... vseh živih bitij na Zelenem planetu. To, kar jih je prizadelo v neskončno kratkem delčku sekunde, je bilo tako močno, da jim je vzelo sapo. Če bi trajalo le delček časa dlje, bi od hudega lahko tudi umrli. Srce bi se jim ustavilo, padli bi na tla in umrli.
Zgroženi so zrli v žalost na obrazu svojega velikega prijatelja. Zdaj so razumeli, o čem jim je bil govoril. Sklanjali so glave in vsak od njih je v sebi naredil trden sklep: živel bo tako, da bo kar se da malo bolelo mamo in očeta, sestre in brate, prijatelje in znance in tudi neznance.
Tako so se bili odločili, sedeč na bregu nemirno vrtinčaste reke.

M. Tomažin, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2011), 102.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

V svetu, polnem dokazil,
v svetu, polnem trpljenja,
v svetu, polnem strahu,
v svetu, polnem hrepenenja,
v svetu, polnem pojasnil,
v svetu, polnem dosežkov.

Pričevati in verovati
v hojo za Jezusom
po Jezusovih stopinjah
z Jezusovo ljubeznijo.

Pričevati in verovati
v Boga usmiljenja,
v Boga milosti,
v Boga upanja,
v Boga ljubezni.

Pričevati in verovati
s svojim življenjem,
s svojim sožitjem,
s svojim izpovedovanjem,
s svojim zaupanjem,
s svojim veseljem,
s svojimi sanjami.

M. Kleisz, Pogled v nebo, v: Ognjišče 4 (2011), 33.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Pljuča potrebujejo našo skrb in pozornost, da ostanejo zdrava. Telo oskrbujejo s kisikom (O₂) in odstranjujejo ogljikov dioksid (CO₂) in s tem opravljajo ključno funkcijo preživetja. V pljučih se nahaja veliko število pljučnih mešičkov ali pljučnih alveol. Gre za votlinice v pljučih napolnjene z zrakom, kjer se izmenjujeta kisik in ogljikov dioksid med zrakom in krvjo. Alveoli ali mešički imajo obliko grozda in veliko nagubano površino. Zaradi omenjenega znaša površina pljuč pri odraslem človeku 70–80 m².
Na pljuča vplivamo predvsem z vsakodnevnimi navadami, ki so lahko koristna ali škodljiva. Pljuča so podvržena tudi okolijskim vplivom, kot je onesnažen zrak z visokimi vrednostmi trdih delcev in izpustnih plinov.

DIHANJE
Za dihanje so pomembni procesi, kot je pljučna ventilacija, kjer zrak vstopa v pljuča in izstopa iz pljuč ter izmenjava plinov (kisika in ogljikovega dioksida) v pljučnih mešičkih. Vdih in vstop zraka v pljuča je možen zaradi kisika, ki ga je v zraku več kot v pljučih, izdih pa je povezan z večjo koncentracijo ogljikovega dioksida v pljučih. Glavna naloga dihanja je zagotavljanje zadostne količine kisika, ki ga potrebujejo vse celice našega telesa in odstranjevanje ogljikovega dioksida (CO₂).

ZRAK, KI GA PREDIHAMO V ENEM DNEVU
Volumen zraka, ki ga v mirovanju vdihnemo in izdihnemo znaša 0,5 l. Človek na minuto vdihne/izdihne 12–16 krat, kar pomeni, da v eni minuti vdihnemo 6–8 litrov zraka, na uro približno 480 litrov in na dan približno 11.500 litrov zraka. V primeru telesne aktivnost, se številke povečajo. Bolj kot je napor intenziven, bolj smo zadihani in več zraka izmenjamo.

DIHAJMO SKOZI NOS
Najpomembnejša zaščita za pljuča pred zunanjim okoljem je nos. Pri dihanju skozi nos se zrak očisti, segreje in navlaži. Nosna votlina je prekrita s sluznico, ki ima številne migetalke (cilije) in žleze, ki izločajo sluz. Dlačice v nosni votlini predstavljajo filter za večje delce, ki vstopajo z vdihanim zrakom. Na tak način zadržimo manjše delce v nosni sluznici, ki jih lahko odstranimo z izpihovanjem nosa. V nosu lahko zadržimo do 90 % vseh mikroorganizmov, ki v dihalni sistem vstopajo z dihanjem.
Nosna sluznica zrak med potovanjem po nosni votlini ustrezno navlaži in segreje, kar varuje naša pljuča. Dihanje skozi usta take zaščite ne nudi. Da bo dihanje skozi nos učinkovito, je priporočljivo poskrbeti, da bo sluznica dovolj vlažna, predvsem po daljšem zadrževanju v zaprtih prostorih. Sluznico navlažimo z vpihovanjem fiziološke raztopine ali z inhaliranjem.
Sluznica prekriva tudi spodnje dihalne poti (sapnik, sapnici). Ta sluz uspešno odstranjuje mikroorganizme in delce, ki v stopijo v pljuča. Tudi refleksa kihanja in kašljanja sta pomembna mehanizma za odstranjevanje snovi, ki se nabirajo in dražijo dihala. V sluznici so tudi številne celice imunskega sistema, ki uničujejo in odstranjujejo mikroorganizme ter proizvajajo zaščitna protitelesa proti okužbam.

TELESNA AKTIVNOST POMAGA
Med telesno aktivnostjo krepimo poleg drugih tudi dihalne mišice. Pri mirnem vdihu so najpomembnejše mišice trebušna prepona, ki omogoča trebušno dihanje in zunanje medrebrne mišice, ki zagotavljajo prsno dihanje. Mišice, ki sodelujejo pri vdihu in omogočijo razširitev prsnega koša, imenujemo inspiracijske mišice. Vadba moči in vzdržljivosti teh mišic je dokazano učinkovita za različne osebe in tudi bolnike. Ključnega pomena so tudi dihalne vaje, saj pravilno dihanje z uporabo trebušne prepone, ki je osnovna dihalna mišica poveča učinkovitost dihanja. Za pravilno izvedbo dihalnih vaj, predvsem pri bolnikih je ključno, da se le te naučite skupaj z fizioterapevtom.
Dihalne mišice krepimo tudi pri globokem dihanju med telesno aktivnostjo, poleg tega aktiviramo dele pljuč, ki so v mirovanju slabše predihana. Zato je priporočljiva aerobna vadba v naravi, kjer je zrak čist. Zaradi intenzivnosti napora si na svežem zraku lahko privoščite dihanje skozi usta.
Povečanje pljučne zmogljivosti z dihalnimi vajami je pomemben del rehabilitacije pljuč pri zdravljenju različnih pljučnih bolezni, tudi po okužbi s koronavirusom, saj ima dobra pljučna kapaciteta pomembno vlogo pri ohranjanju našega zdravja.

BREZ CIGARETNEGA DIMA
Za pljuča ni škodljivo le aktivno kajenje, ampak tudi pasivno, ko vdihavamo cigaretni dim v naši bližini. Katran v cigaretnem dimu draži sluznico in moti delovanje migetalk, ogljikov monoksid pa moti oskrbo s kisikom. Izpostavljenost cigaretnemu dimu škodi predvsem otrokom, saj poveča dovzetnost za obolenja dihal.

KAJ JESTI?
Na splošno velja, da hrana z visoko vrednostjo antioksidantov ščiti pljuča pred vnetnimi procesi. V primeru, da ima posameznik eno od kroničnih pljučnih bolezni pa veljajo posebna prehranska priporočila, saj take osebe za dihanje porabijo več energije. Zanje se priporoča hrana z večjim deležem beljakovin in vitaminov v manjših obrokih. Na tak način telesu zagotovijo dovolj energije za ohranjanje moči dihalnih mišic in drugih mišic, ki vplivajo na dihanje.

POMOČ PRI IZKAŠLJEVANJU
Obstaja nekaj zelišč, ki nam pomagajo pri izkašljevanju.
Pljučnik se uporablja za blažitev dražečega kašlja pri obolenjih dihalnih poti. Ta zdravilna rastlina v marcu in aprilu vsebuje pomembne zdravilne učinkovine, kot so kremenčeva kislina, sluzi, čreslovine, saponine, smole, rudninske soli, predvsem kalcija.
Navadni lapuh vsebuje sluz, ki pomirja vzdraženo sluznico pri suhem kašlju in obnavlja poškodovano sluznico pri produktivnem kašlju. Vse bolj prepoznan pri lajšanju dihalnih težav je smilj. Pomaga pri kašlju, astmi in bronhitisu. Blaži vnetja bronhijev in alergijska vnetja nosne sluznice.
Tudi slez blagodejno deluje na sluznico dihal. Blaži vneta in razdražena tkiva in pomaga pri suhem kašlju, bronhialni astmi, bronhialnem katarju in vnetju poprsnice.
Timijan deluje protivnetno in protivirusno, vpliva na bronhije, jih razširja ter zavira rast skoraj vseh bakterij. Timijan utekočinja sluz v dihalnih poteh in pomaga pri izkašljevanju.
Eterično olje evkalipta je učinkovito pri zdravljenju različnih obolenj dihal, kot so gripa, prehlad, kašelj, nahod, vneto grlo, astma, sinusitis.
Trobentica lajša izkašljevanje in akutna vnetja dihalnih poti.
Sladki koren ali likviricija čisti dihalne poti.v

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2022) 4, str. 88-89.

Zelo rada se v svoji starosti - kar precej let je od tega, kar sem si naložila osmi križ - sprehajam ob bližnjem potoku, ki vedno razkošno in sveže šumi. Ob njem rastejo drevesa in gosto grmičevje, kakor njegova straža. Pred kratkim sem tam odkrila nekaj čudovitega: sredi potoka zagledam velik kamen, skalo, ki se je menda kje odtrgala in jo je ob neurju bogve od kje prineslo. Na skali sem zagledala čudovit šop travniških rož vijolično rdeče barve. Kako so vendar zrasle, saj je bilo na tej trdi skali le nekaj mahu in peska in zelo malo prsti. Tistih rož bi bilo ravno za eno vazo. Potoček ta šopek neprestano namaka, zato upam, da bodo rože še nekaj časa ostale sveže in bodo lepo cvetele.
Ta čudež mi je dal misliti, zato bom ta šopek rož na trdi skali primerjala z mojo resnično zgodbo.
***
Na desnem bregu Drave, zelo blizu reke, je imel bogat mož veliko parno žago. Pri žagi je bilo ogromno rezanega lesa vseh vrst, zloženega tako natančno kakor vžigalice v škatlici. Veliko delavcev je bilo tukaj zaposlenih. Tako so hiteli delat, kakor da gledaš roj pridnih čebel. Lastnik vsega tega bogastva je bil človek, ki se je delavcem zdel trd in neusmiljen. Enaka je bila tudi njegova hčerka, stara že trideset let. Od jutra do večera je priganjala delavce, da se še oddahniti niso mogli. Zato so ji na skrivaj dali ime »pes čuvaj«. Ona je tudi odločala, katerega delavca bodo odpustili ali katerega bodo najeli.
Danes ne bi znala povedati, zakaj so včasih rabili tudi tesarja. Moj oče je bil tesar in ta gospod ga je vedno poklical, kadar ga je potreboval in za čuda kar v redu plačeval. Tako sta se nekako zbližala in ker je bil moj oče še kar razgledan, ga je spoštoval. Prestal je prvo svetovno vojno, še prej pa je služil vojaški rok v cesarski Avstriji. Ko se je dogajalo to, o čemer pripovedujem, smo bili v kraljevini Jugoslaviji in ravno v tem času je bilo zelo slabo. Bila je velika brezposelnost in revščina.
Ko mu je nekoč v pisarni izplačal za njegovo delo, je hotel vedeti vse o naši družini. »Poleti še nekako gre, nekaj zaslužim, pozimi pa je hudo, ker zame ni dela in smo brez denarja,« mu je razlagal moj oče.
»Veš kaj, Tomaž, če vas bo pozimi kdaj stiskalo, pošlji svojo punčko, napiši na listek, koliko rabiš - jaz ti bom posodil in poleti boš odslužil z delom,« mu je dobrohotno dejal.
Res je že naslednjo zimo prišla kriza: moja sestra je zbolela za pljučnico in ker oče ni bil zavarovan, je bilo treba zdravnika plačati. Pa še marsikaj drugega je bilo treba.
Tako me je v mrzli zimi oče poslal k temu gospodu. Do tja sem morala hoditi eno uro peš.
Potrkala sem na vrata pisarne, odprla in pozdravila. Boječe sem gospodu izročila listek, ki mi ga je dal oče. Gospod me je premeril od nog do glave, se mi nasmehnil in me vprašal, koliko sem stara. Plaho sem odgovorila, da sem stara že trinajst let in najstarejša od otrok v naši družini.
»Zdaj bova šla najprej v kuhinjo. da boš dobila toplega čaja, saj si vsa premražena.« Kuharica mi ni dala samo čaja, ampak tudi kruh z maslom. Kako hvaležna sem bila za to dobroto in hlastno sem popila in pojedla. Tedaj pa je kot furija privihrala v kuhinjo hčerka. »Kaj pa dela tu ta smrklja?« je zarenčala. »Tiho bodi, Štefi, to je hčerka našega Tomaža.« Tedaj se mi je poblisnilo: aha, to je »pes čuvaj«...
Zdaj me gospod prime za roko in me pelje v svojo pisarno. V kuverto mi da vsoto, ki jo je zapisal moj oče: prelepih petsto dinarjev. »Tukaj se podpiši deklica.« Podpisala sem se v velik dnevnik. Zahvalila sem se, kakor so me starši naučili, in veselo smuknila na zasneženo cesto in čez dravski most. To pot sem tisto zimo napravila še dvakrat. Poleti je moj oče vse pošteno odslužil.
Potem je prišla vojna. Čeprav je bil tisti gospod trden in zaveden Slovenec, ga Nemci za čuda niso izgnali, kakor mnoge druge, in delavci so še naprej imelo delo pri njem. Zvedeli smo, da je na tihem pomagal tudi partizanom.
Ko je bilo vojne konec, pa so že v prvih dneh prišli partizani po tega gospoda, ga odvedli neznano kam, vse njegovo imetje - hišo in žago - pa zaplenili. Nikoli ga ni bilo več nazaj. Ko smo to slišali, nam je bilo hudo. Imeli smo ga radi, saj je na »skali« njegovega navidez trdega srca zrasla najlepša roža, ki se ji pravi - usmiljenje.

A. Uršej, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2011), 38-39.

Kadar je pogovor nanesel na smrt, si vedno dejal: »Ko bom umrl, naj bo pogreb čisto preprost. Nobenih govorov! Kakšno lepo pesem naj mi zapojejo, pa molite zame.«
Takrat sem ti ponavadi rekla, da ti bom govor spisala jaz in ti ga prebrala še za časa življenja. V mislih sem ga kar nekajkrat pisala, zlasti v teh zadnjih mesecih, ko si bil bolan in sem se bolj kot poprej zavedala, da je življenje na tem svetu minljivo in da prej ali slej mora priti tudi slovo. Seveda ti ga prebrati nisem več utegnila!
Sva pa skupaj mnogokrat obujala spomine. Tiste, h katerim se človek rad vrača, ker ga razvedrijo in mu dajo novo moč in upanje, ko se v življenju kaj ustavi in ne gre, kot bi človek rad. In spomini živijo ter ohranjajo vezi med nami za vedno.
Kot prvorojenka sem pravzaprav imela privilegij, da si bil navzoč ob mojem rojstvu, ker sem bila rojena doma. Ne spominjam se, da bi se kdaj posebej ukvarjal z nami otroki. Si pa znal delo spremeniti v igro in igro v delo. Kjer se je le dalo, si nas otroke vključeval v delo in nam na nevsiljiv način privzgajal veselje in zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu.
Dve ali tri letna sem capljala za teboj po hlevu in ko si vse postoril, si se usedel na stolček k zidu, jaz pa sem od nasprotnega zidu tekala k tebi v naročje. Med tvoje razprte roke sem se podajala tako dolgo, da sem se utrudila in zadihana obstala v tvojem objemu.
Menda si mi večkrat rekel, da bi bila prav »fejst« punčka, če ne bi toliko klepetala. Pa vem, da ti je bilo všeč, ker sem te ves čas ogovarjala, saj sem te imela priložnost opazovati, kako potrpežljivo in s kakšnim veseljem si se kasneje pogovarjal z vnuki, ko so bili taki, kot jaz takrat. Sem si pa tvojo pripombo pozneje večkrat priklicala v zavest, saj sem spoznala, da je res bolje, če človek manj govori, predvsem pa, da dobro premisli, preden kaj reče.
Znal si presenečati z drobnimi radostmi. Še majhno si me vzel s seboj v Hrib, kamor sva šla pogledat, če je kostanj že dozorel. Ker nisva imela s seboj košare, kostanja pa je bilo na tleh vse polno, sva ga nabrala kar v tvojo kapo. Kako se mi je zdelo to imenitno!
Tisto zimo, preden sem šla v šolo, si mi obljubil Prvo berilo. Kako težko sem čakala, kdaj mi ga boš prinesel. Še danes živo vidim zavitek na prtljažniku motorja, v katerem je bilo spravljeno. Tisti dan je snežilo in s peči sem opazovala, kako si z njim na motorju zavil za hišo. To je bila moja prva knjiga in preden sem šla v šolo, sem jo znala vso na pamet.
Ko danes predlagam kakšno delo svoji hčerki in se pogovarjava o tem, zakaj ga je treba opraviti in zakaj ravno zdaj, ne morem verjeti, kako si nas znal ti navdušiti za delo. Ob pobiranju krompirja smo tekmovali, kdo ga bo več nabral, kdo bo našel najdebelejšega, kdo najbolj zanimivega s čimveč različnimi izrastki. Tako smo vztrajali pri tem delu dva dni ali še več.
Ko sva s sestro nosili seno iz tiste močvirne Lipalce, je bilo kljub napornemu delu zabavno. Tu pa tam sva kaj stresli na nepravem mestu, ker je katera od naju stopila v pregloboko močvirje, pa smo se vsi smejali. In ko smo obračali ali grabili seno na senožeti nad vasjo, si nas po opravljenem delu povabil v senco pod divjo češnjo. Z grabljami si nam nasmukal temnih plodov, da smo se posladkali. Spominjam se, kako si me pohvalil, ko sem potlačila prvi voz sena.
V najstniških letih si pred nas otroke postavljal večje zahteve. Bil si dosleden in včasih kar preveč strog do opravljenega dela. Ne bom pozabila, kolikokrat sem morala pomesti po hlevu, da si bil zadovoljen. Ali pa dvorišče ob sobotah. Bila sem prepričana, da bolje sploh ne bi mogla opraviti, pa si že našel kaj v kakšnem kotu da sem morala popravljati. V šali si rad dejal: »Otroci morajo delati - četudi škodo!«
Nepozabni pa so bili dolgi jesenski in zimski večeri, ko smo kartali ali igrali šah. Užival si z nami otroki in zato smo se tako radi igrali s teboj,
Ko smo si ustvarili družine in smo odšli vsak po svoje, si nam vsem stal ob strani in nam pomagal, kolikor si mogel. Z nami si delil radosti in bridkosti, ki nam jih je prinašalo življenje. Vedno smo se lahko vračali pod domačo streho, v tvoje in mamino zavetje. Tudi z vnuki in pravnuki si se veselil življenja in jim podaril mnoge dragocene življenjske modrosti.
Ko se danes oziram nazaj, sem hvaležna. Hvaležna Bogu zate, da sem te imela polnih petdeset let. Sestri in brat nekaj manj, ker so mlajši. Hvaležna tebi, ata, ker si mi v življenju toliko dal. Naučil si me delavnosti, skromnosti, poštenja, vztrajnosti in potrpežljivosti. Ne tako, da bi mi o tem govoril, pač pa s tem, ker si tako živel. Nikoli se nisi pehal za denarjem, delo samo ti je prinašalo zadovoljstvo. Kako neizmerno rad si imel zemljo in kmetijo. In to ljubezen si prenašal tudi na nas otroke. Z njo si nam posredoval tudi zahvalo Bogu, ki nam naklanja vse te darove.
Največ, kar si nam otrokom dal, je bila tvoja ljubezen do naše mame. Greli smo se in rasli ob vajini ljubezni, ki sta jo živela brez velikih besed. Ko si bil že bolan in potreben pomoči, nikoli nisi pozabil vprašati, kako je z mamo, in nam naročal, naj skrbimo zanjo.
Vse to je dota, ki mi je nihče ne more vzeti. Ves čas bolezni sem želela, da ob uri slovesa ne bi bil sam. Bogu hvala tudi za to uslišano prošnjo! In zdaj, ko si sklenil svoje zemeljsko delo, trdno verujem, da si naš priprošnjik pri Bogu, da nam pripraviš prostor za ponovno in trajno snidenje.
SAMOTORČAN, Marta. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 28-29.

Druga cerkvena zapoved vernikom naroča: »Spovej se svojih grehov vsaj enkrat na leto.« Mnogi moji znanci pravijo, da ne hodijo k spovedi, ker nimajo grehov. Mar to ne pomeni, da niso iskrene njihove besede na začetku maše: »Priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil«? (Viljem)
Katekizem katoliške Cerkve (Kom­pen­dij) pojasnjuje: »Vsak vernik, ki je prišel v leta razločevanja, se je dolžan spovedati svojih velikih grehov vsaj enkrat v letu, in prav gotovo pred prejemom svetega obhajila.« Greh je ‘velik’, kadar gre za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno odločitev. Moralisti opravičujejo grehe, storjene iz nevednosti, vendar dodajajo, da more biti nevednost tudi zadolžena, če jo povzroči pomanjkanje zanimanja in nemarnost. Takšna nevednost grešnika ne opravičuje. Žal so danes mnogi (kristjani), ki ne poznajo niti osnovnih resnic naše vere. Glede grehov opuščanja pa tole: mnogi pravijo, da se nimajo ničesar spovedati, ker ne delajo slabega. In vendar je to, kar opustimo, pogosto težje od prekršitve kakšnega moralnega zakona.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str. 56.