Ga ni človeka, ki se slej ko prej ne vpraša o smislu trpljenja. Če ne prej, tedaj, ko se trpljenje tako ali drugače dotakne njegovega življenja. Mnogim je prav trpljenje vzrok, da zapustijo Cerkev, vero in Boga, spet drugim razlog, da cerkvenega praga nikoli ne prestopijo in da v Boga sploh ne verjamejo.
In je pogovor s takimi ljudmi sam po sebi svojevrstno trpljenje, saj ni lahko odgovarjati na njihova zoprna vprašanja: Zakaj trpljenje, ko pa je Bog ljubezen? In če že, zakaj v trpljenju ni neke logike in pravice? Zakaj trpijo vsi po vrsti oziroma zakaj trpijo celo nedolžni nič krivi otroci?
To so že sama po sebi težka in težko odgovorljiva vprašanja, še težje pa je nanje najti pravi odgovor, če te o tem vprašujejo ljudje, ki v Boga ne verjamejo (več), hkrati pa je ta (neobstoječi) Bog kriv za vse, kar je narobe na tem našem ljubem svetu, začenši in končavši pri trpljenju.
Težko jim namreč pojasniš, da trpljenja ni bilo v Božjem stvariteljskem načrtu, da pa se je v stvarstvo vtihotapilo po padcu zaradi človekove svobodne volje in izbire, in da je Bog – zato, da bi popravil to napako v načrtu – na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi prav preko njegovega trpljenja trpljenje ne le osmislil, ampak mu dal celo odrešujočo moč.
Ob vsem tem trpečem razmišljanju je vendarle treba dodati, da večina ljudi – vsaj večina vernih ljudi – trpljenje pač sprejme. Nekako tako, kot je Simon iz Cirene pomagal nositi križ Božjemu Sinu: malo iz prisile, malo iz sočutja … če za potrebe podčrtavanja lastne (do)misli(ce) malce preohlapno, predvsem pa predrzno interpretiram peto postajo križevega pota.
In potem so tu še ljudje, kot si ti, draga moja Lenčka, ki brez prisile, iz svobodne volje trpljenje ne le sprejmejo, temveč ga celo izberejo. Ga darujejo. Za zveličanje. Ne le svoje, temveč zveličanje sveta. Iz ljubezni do Božjega Sina. Ki nas je zveličal.
Priznam, da ostanem brez besed vsakič, ko premišljujem tvoje življenje ali ko prebiram o tvojih videnjih in zamaknjenjih. O vseh dogodkih in pojavih, povezanih s tvojo predanostjo in potopljenostjo v Božjo voljo. Težko dojamem, da si vse to sprejela in vzela nase, ko si bila še mila nežna najstnica … sploh če pogledam svojo milo najstniško deco in kar počenjajo, ali če pomislim, kaj se je meni podilo po glavi v tej dobi.
Jezus je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). To zveni tako nežno in poetično, skoraj otroško naivno, a ti si to vzela zares in krvavo dobesedno. Jezus je rekel, da nismo od tega sveta (Jn 17,16), kar spet ni poezija in tebe je od silne želje po združenju z Njim kar dvigovalo. Do te mere, da si pred obhajilom lebdela v zraku. In še in še …
Tvoje življenje, draga moja Lenčka z Gore, tvoja zgodba je budila pozornost in pohujšanje in čudenje takrat kot tudi danes. Za ta svet, ki svetosti ne priznava in ne pozna, si seveda čudna. In čudaška. Če ne kar nora. Tudi tega so te seveda obtožili.
Zase vem, da (še) nisem svet, da sem čuden in da me okolica kdaj pa kdaj razglasi za čudaka, a vem tudi, da te ne dohajam ne v veri ne v predanosti ne v zaupanju in da ti žal nisem prav dosti podoben, in bom zdaj – pa čeprav vem, da tebi to ne bo najbolj všeč – vseeno malo pošpikal tiste, ki mislijo, da so sveti že zgolj zato, ker jih svet razglasi za čudake. In prav gojijo to svoje čudaštvo. In z njim namenoma iritirajo svoje bližnje in oddaljene, jih oropajo miru in potrpežljivosti, nato pa neprijazen odziv, na katerega seveda naletijo in ki so ga sami izzvali, razglasijo za mučeništvo in trpljenje. Velika večina pobožnih čudakov, ki jih poznam, je zgolj čudakov.

Resnično čudaških čudakov. In res niso od tega sveta. Ker so bolj za na luno!
Ti, draga moja Magdalena, nisi na luni, temveč v nebesih, pri Bogu. Prosi za nas, pobožno čudne in čudaško čudne! Oboji smo potrebni tvoje in Božje pomoči!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 6 (2023), 99.

Po nekajdnevni odsotnosti se vračava domov. Še kakšna ura vožnje je pred nama. Žena pokliče hčerko, ki ji pove, da se v teh dneh ni zgodilo nič posebnega, nato pa malo počaka. »Očijev učenec Janez je včeraj umrl. Pogreb bo čez dva dni.«
Vožnja se mi je spremenila v eno samo spominjanje. Istočasno sva prišla v dijaški dom: Janez kot učenec, jaz kot vzgojitelj. Dodelili so mi zanimivo skupino dijakov prvih letnikov z dveh tehniških šol. Vzel sem jih za svoje, tako kot jih lahko samo pedagog v prvem letu svojega dela. Janez ni po ničemer izstopal, le bolj umirjen je bil in za učenje je porabil več časa kot njegovi sošolci iz razreda. Poznalo se mu je, da je prinesel iz osnovne šole pri nekaterih predmetih manj predznanja kot ostali. Prve mesece se to še ni tako poznalo, bolj pa, ko so se bližali zadnji meseci, vedno več težav je imel. Bal se je, da mu razreda ne bo uspelo končati, saj mu je pri kar treh predmetih grozila negativna ocena.
»Kaj naj naredim?« me je obupan spraševal. Da naj opusti angleščino, sem mu svetoval, pri kateri je imel v glavnem samo negativne ocene, in naj se uči matematiko in fiziko. Vsaj en predmet mu bo tako lažje uspelo spraviti na dvojko in bo razred izdelal z dvema popravnima izpitoma. Poslušal me je in se trudil po svojih močeh. Toda zadnji dan pouka je prišel iz šole popolnoma obupan. »Padel sem! Pri vseh treh predmetih.«
Napačno sem mu svetoval, me je zabolelo. Morda bi mu pri angleščini uspelo, sem si očital in se čutil odgovornega in krivega za njegov neuspeh. Še bolj pa me je prizadelo, ko je povedal, da razreda ne bo ponavljal. Tako so se odločili doma. Dvignil je že napisano prijavnico za bivanje v domu za naslednje šolsko leto. Zadelo me je, kot da bi padel sam.
Jeseni se je nekaj dni po začetku šolskega leta oglasil v dijaškem domu.
»Doma smo sklenili, da ne bom šel v poklicno šolo, ampak naj ponavljam razred. V šoli sem že vse uredil. Mislil sem, če bi me lahko sprejeli v dom.«
»Saj veš …,« sem začel. – »Vem,« je potrto dejal. – »Sporočil ti bom,« sem brez upanja dejal.
Oba sva vedela, da smo tista leta vsako jesen zaradi prezasedenosti odklonili vsaj petdeset prošenj in da zato ponavljalcev nismo sprejemali. Vseeno sem stopil do ravnatelja. »Niti slučajno!« je bil kratek. Pogovor s predstojnikom sem začel bolj osebno in mu povedal, da sem za njegov neuspeh kriv tudi sam. Kar nekaj časa je premišljeval. »Če kje najdeš mesto zanj, pa naj pride,« me je presenetil.
Še sam ne vem, kje smo našli prost kotiček. Čez dva dni je Janez prišel. Vključen je bil v drugo vzgojno skupino, že naslednja leta pa sva bila zopet skupaj. S šolo mi imel več težav. Celo nasprotno. Vključevati se je začel v različne dejavnosti, začel je igrati v dramski skupini in pomagal ustanoviti domski radio. Ko je bil v tretjem letniku, me je presenetil z ugotovitvijo, da je bilo verjetno zanj bolje, da je prvo leto ponavljal. V novem razredu na šoli in vzgojni skupini je sproščeno zaživel, kar mu prvo leto ni bilo dano, saj so mu sošolci vseskozi vcepljali občutek manjvrednosti. Nekoliko mi je odleglo. Po štirih letih je uspešno končal srednjo šolo, se zaposlil in poročil in ob delu končal še fakulteto. Tako kot se je vključeval v življenje v dijaškem domu na različnih področjih, je postal kmalu nepogrešljiv tudi v podjetju in domačem kraju.
Po nekaj letih sva se v stolnici pri maši za domovino usedla v isto klop. Najprej nekaj presenečenja, nato iskren stisk rok, ki je povedal vse. Po maši sva na dolgo obujala spomine. Da se bova še srečala, sva si dejala. Nisva postala ravno prijatelja, zagotovo pa dobra znanca. Presenetil me je, ko sva bila z ženo povabljena na praznovanje njegove petdesetletnice, čez kakšno leto pa sva skupaj pripravila predavanje v nekem dijaškem domu o najinih pogledih na življenje in delo v teh ustanovah.
Ko sem pripravljal zbornik ob obletnici našega dijaškega doma, sem ga poprosil, naj napiše svoje spomine na leta, preživeta pod našo streho. Presenečen sem prebral: “Največ težav mi je povzročala angleščina, pa tudi z matematiko ni bilo dosti bolje. Vzgojitelj mi je znal dajati poguma in proti koncu prvega letnika je kazalo, da bom zvozil z enim ali največ dvema popravnima izpitoma iz omenjenih predmetov, a na moje veliko presenečenje je bila v spričevalu zapisana enica tudi pri fiziki, kar je pomenilo, da sem brezpogojno pogrnil. Čez nekaj let mi je profesor matematike priznal, da sem padel zato, ker je nekdo pač moral; razred pa je bil tako dober, da drugega kandidata ni bilo. To bi lahko bil usoden trenutek mojega življenja.”
Ko sem to prebral, je neki slab občutek izpred mnogih let padel z mene.
Pred dobrima dvema letoma mi je po telefonu povedal, da piše knjigo, v kateri opisuje svojo razgibano življenjsko pot in tudi, da so mu po dveh premaganih rakih odkrili še tretjega. To mi je pripovedoval tako sproščeno, da bi, če ga ne bi dobro poznal, mislil, da pretirava. Tako kot prva dva bo premagal tudi tega, je takoj pristavil. Da pa me kliče, ker bi me rad prosil za nekaj slik, ki so povezane z njegovim življenjem v dijaškem domu in bi jih vključil v svojo knjigo. Poslal sem mu jih. Potem sva se po telefonu še enkrat slišala.
Ko sem ga pred dvema mesecema poklical, je že težko govoril. Misli so mu včasih nekam pobegnile in nekaterih imen se je težko spomnil. Pogovora pa kar ni mogel zaključiti, čeprav sem čutil, da ga zelo utruja. Da se še slišiva, sva si na koncu rekla. Pa se nisva.
PPP
Še dobro, da se vračava domov in se bom lahko od Janeza poslovil. Pomislim, da sem prav za to soboto obljubil hčeri, da bom v njihovi odsotnosti pomagal pečarju pri zaključnih delih. Ampak, saj je pečar rekel, da bo z delom končal okrog druge ure in bom lahko brez težav šel na pogreb. Pa se je žal obrnilo drugače. Ko je mojster opral še zadnje orodje in ga odnesel v avto, je bil že večer.
Čez dva dni pokličem Janezovo ženo. Vesela je klica. Izrečem sožalje. Ne tako brezosebno, kot se tako rado godi, in povem, zakaj se nisem mogel posloviti, da pa pridem k maši ob sedmem dnevu. Žena me povabi, naj se po maši oglasim na njihovem domu.
Zberemo se jedilnici za veliko mizo. Samo del družine gre za njo. Naj obudimo spomine na pokojnega Janeza, poprosi žena. Ni mi treba dvakrat reči. Spomini kar kipijo iz mene. Povem, da je znal že kot srednješolec zelo dobro opazovati in presojati in da mi je takrat povedal marsikaj, kar mi je koristilo pri delu z dijaki. »Veliko sem premišljeval te dni,« nadaljujem. »Res bi bila Janezova pot drugačna, če mi ne bi takrat zaradi mojih občutkov krivde uspelo izprositi ponovnega vpisa v dom. Ampak v resnici je bila usodna zahteva vodstva šole, da mora nekdo iz tega razreda pasti. Ko se sedaj oziram nazaj, lahko mirno rečem, da je Janezu pomagal nekdo, ki vodi naša življenja. Nekdo, ki je vedel, da bo moral pasti kljub njegovemu prizadevanju in bi to spremenilo njegovo začrtano življenjsko pot. Moj nasvet, ki je bil izrečen pred usodno odločitvijo na šoli, je bil samo orodje na tej poti. Včasih so naša pota res skrivnostno zapletena. Tako Božja roka vodi naše misli, besede in dejanja!«
Na poti domov se ustavim na pokopališču. Večje je, kot sem mislil, in slabo razsvetljeno. V poltemi hodim med grobovi, a Janezovega ne najdem. Pa saj niti ni tako pomembno. Ko je bil čas, sva si stala ob strani.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 26-27.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Od vseh dolžnosti, ki pridejo čez dan, lahko spet vsaj nekajkrat na teden odidem na goro nad mestom. Od vznožja do vrha in nazaj potrebujem slabo uro. Pot mi pomeni moj čas, mir, razmišljanje, krepitev duha in telesa. Opazujem naravo v vseh letnih časih, v vsej njeni lepoti, raznolikosti in bogastvu.
Odidem po mehki stezi med mladimi iglavci, do uhojene kamnite poti po pobočju gore. V dolini je skoraj mrak, tu pa me še božajo zlati sončni žarki. Slišim žuborenje studenca v globeli in zadnje speve ptic. Opazujem raznovrstnost trave, grmovje, cvetlice in njihovo razkošje barv in oblik. Dan se počasi umirja. Pridem skoraj pod vrh gore. Tu na razpotju, kjer vodi pot po koreninah strmo na vrh ali pa daleč okoli, počasi – skoraj lahkotno, do vrha, je v duplino mogočnega starega drevesa nekdo postavil podobo angelov.
Kraj za počitek, razmislek, odločitev?
Vem, da nekoč nisem zmogla tiste strme poti. Teža bremen, ki mi jih je naložilo življenje, je bila prevelika, da bi si izbrala krajšo in zahtevnejšo pot. Odšla sem daleč okoli, se odpočila ob lepem razgledu na mesto in zeleno reko, ki teče mimo njega, in vseeno dosegla vrh. Pogostokrat pa sem gor niti nisem mogla ali zmogla.
Danes se spet odpravim strmo po koreninah, ki iščejo oporo in svoj življenjski sok med kamenjem, više tudi med skalovjem. Drevje je vedno redkejše in trdnejše, sem ter tja zadeto od strel, a živi in raste naprej. Malo pod vrhom se pot zravna, in ko pridem na cilj, si že oddahnem. Kratek postanek, nato pa hitro nazaj, domov do tistih, ki me čakajo in potrebujejo.
Ko se vračam, razmišljam, da je pot na goro lahko podoba naše življenjske poti. Utrujeni od številnih dogodkov se moramo včasih ustaviti in najti počitek ali izbrati lažjo pot. Prihajamo na razpotja, kjer se moramo odločiti. Ali se odločimo prav, ali se precenimo in ne zmoremo? Znamo sprejeti nemoč, ovire, zmote, počakati ali se celo vrniti ter znova poskusiti? Ali vemo, da moramo doseči vrh in končati pot, ki nam je bila ponujena in dana? In višje ko gremo, težavnejša je pot.
Včasih smo kot korenine, ki iščejo oporo in pest zemlje in nemalokrat ranjeni kot viharniki kljubujemo globokim ranam in silnim preizkušnjam.
Vse v življenju ima svoj namen, svoj smisel in svoj pomen. Naša dolžnost pa je, da dano sprejmemo, razumemo in izpeljemo do cilja - vrha, ker nam je za vse nekdo odmeril in dal čas, moč in pogum.
Metka

Poletni meseci so tu. Meseci dopustov, počitnic, prostega časa. Izposodil sem si tvoje »pismo«, ki je bolj literarni sestavek, kot pismo z vprašanji, kot podlago za razmišljanje o tem, kako se ne zavedamo lepot, ki so pred našimi očmi, ker se enostavno ne znamo ustaviti in opazovati. Moram priznati, da sem tudi sam med tistimi, ki se ne privoščijo sprehoda v naravo z izgovorom »nimam časa«. Morda je vzrok temu tudi nekaj pomanjkanja daru za občudovanje. Čeprav nisem tako umetniško navdahnjen kot ti, mi velikokrat pridejo na misel besede psalmista: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna« (Ps 139, 14).
Velikokrat sem slišal, posebno mlade, po prvem navdušenju, da so prišle počitnice, da se dolgočasijo, da nimajo kaj delati, da nimajo prave družbe, da se ne vedo kam dati. In se premikajo kot sence od naslonjača pred televizorjem, do kavča in mize s športnimi časopisi ali z rumenim tiskom. Res je škoda dragocenega časa, če ne vedo, kako ga uporabiti. Še slabše pa je, da visijo za šankom in se nacejajo z alkoholom. Tvoji napotki bodo morda koga pritegnili, da bi te posnemal. Ne bi bilo slabo! To bi pomagalo razmišljati ali po latinsko meditirati. Hvala Bogu, v tem času mnogi gredo na duhovne vaje, tiste ta prave, s premišljevanji in tišino, ali pa bolj lahke, zlasti za mlade, to so »srečanja« raznih vrst. Družina, Ognjišče in drugi verski časopisi imajo obilico oglasov z takimi ponudbami. Tudi na internetu ni težko najti kaj primernega. Lepo je, če si že vnaprej naredimo načrt, kako bi lahko najkoristneje porabili čas dopustov in počitnic. Prav na teh srečanjih se boste lahko naučili gledati božje stvarstvo »z novimi očmi«. Treba se je odpočiti, spremeniti običajen ritem življenja, vendar vse to lahko naredimo, ne da bi zapravljali čas ali lenarili.
Včasih je bilo bolj težko »napolniti« prosti čas in tudi ga ni bilo tako veliko. Potem je Gutenberg izumil tisk (premične črke) in svet se je napolnil s knjigami, časopisi, tiskom. Danes je poplava tiska, dobrega in slabega, za nekaj drobiža. Veliko tega tiska je neprebranega. Pa vendar, koliko je zanimivega in koristnega. V počitnicah je več časa za to. Seveda je treba izbirati, kot izbiramo hrano. Lahko se hraniš zdravo, ali ješ samo to, kar ti bolj prija in si boš pokvaril prebavo. Imamo razum za to, da znamo izbirati. Menda 40% Slovencev prebere samo eno knjigo na leto, ne bodi med njimi tudi ti. Zlasti pa ne bodi med temi, ki berejo karkoli. Ali ne bi bilo koristno, da si narediš sezam knjig, ki jih boš prebral v počitnicah ali na dopustu? Koristno izbiro ti nudi tudi ta številka Ognjišča. Naše knjige so poceni, da cena ne bi bila ovira za tvoje branje. Lepo pa bi bilo, če bi si sam ustvaril »svojo« knjižnico.
Sovražnik branja je »gledanje«. Pa tudi na televiziji lahko najdemo zelo koristne stvari. Čudovite nadaljevanke za spoznavanja našega sveta, zgodovinske, arheološke, umetnostne, znanstvene oddaje. Potrebno je samo to, da vnaprej pregledaš sporede in si zapišeš, kaj boš gledal. Da o internetu in DVD-jih ne govorimo. Če se boš tako izobrazil, boš tudi vedel kaj govoriti v družbi, službi, šoli. Temu se pravi imeti široko izobrazbo.
To je nekaj pobud, ki so mi prišle na pamet ob branju Metkinega pisma. Če ti je od tega kaj všeč, poskusi, bom vesel, prav tako tudi Metka in tisti, ki so ti blizu.
Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2010, leto 46, št. 7, str. 6-7

Znani grški zakonodajalec Solon je šel nekoč na počitnice v mesto Lidijo. Njegovi prebivalci so se bahali, da imajo najbogatejšega kralja na svetu, Kreza.
Modri Solon se ni veliko zmenil za bogastvo, a je vseeno sklenil, da obišče tega kralja. Mislil je, da bo srečal zadovoljnega in srečnega človeka, toda komaj je prišel do kralja, mu je ta začel razkazovati svoje bogastvo. »Kaj porečeš na vse to?« ga je ponosno vprašal. Solon je molčal, zato je kralj nadaljeval: »Kdo, misliš, je najsrečnejši človek na svetu?«
Modrec je za trenutek pomislil, potem pa izrekel imeni dveh neznanih Grkov, za katera vladar še nikoli ni slišal. Kralj se je ujezil, ker med srečneže ni prištel njega, zato je zahteval, naj mu to pojasni.
Solon je dejal: »Prijatelj, noben človek, čigar srce je navezano na bogastvo tega sveta, ne more biti res srečen. Bogastvo mine in njegovi lastniki tako postanejo vdovci. Vdovci pa žalujejo. Ko pa človek premine, ne more odnesti s seboj nič od svojega bogastva.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Enkrat ali dvakrat na mesec se zapeljem v večji trgovski center. Pri vhodu vzamem košaro in se sprehajam med lepo urejenimi in dobro založenimi policami. Moja izbira blaga je bolj skromna, saj živim sam, zato razmeroma hitro denem v košaro, kar potrebujem.
Sprehodim se mimo blagajn in presodim, kje bom najmanj časa čakal. V vrsto se postavim pred blagajno številka 12. Pred mano je gospa, po moji oceni je imela za seboj vsaj osemdeset let življenja, prav skrbno polagala na blagajniški pult, kar je predenj pripeljala v vozičku.
Ko je prišla na vrsto, je bilo očitno, da ne sliši prav dobro. Blagajničarka, gospa pri petdesetih letih, je bila izredno prijazna. Z veliko pozornostjo je ljubeznivo dvakrat ali večkrat odgovarjala na starkina vprašanja. »Ja, pa pike bova tudi vpisali,« je pritrdila njeni prošnji, ki je bila za ostale stoječe v vrsti povsem nepotrebna.
Gospa blagajničarka je z enako ljubeznivostjo starejši gospe pomagala kupljene stvari zložiti v njene vrečke. Naposled se je od nje poslovila, kakor da od obiska odhaja njena najboljša prijateljica.
Z občudovanjem pristopim k blagajni. Blagajničarka me je sprejela s podobno prijaznostjo kot mojo predhodnico.
Ura je blizu devete zvečer, pomislim. Koliko ljudi se je v sedmih urah zvrstilo mimo nje? K njeni prijaznosti smo pristopali kakor k svetemu obhajilu. Hranili smo se z njenim nasmehom.
V meni se je do nje prebujalo vedno večje spoštovanje. Pravzaprav nisem odmaknil pogleda od nje. Ko je čakala, da tiskalnik izpiše račun, se ji je pogled zazrl nekam daleč. Takrat se ji je na obraz izrisala utrujenost. A le za hip: račun mi je zopet ponudila z nasmehom.
Ob odhodu bi najraje pred njo pokleknil kakor pred Najsvetejšim. Pokazala je toliko ljubezni, ki je nikoli ne more poplačati njena skromna plača. Skupaj s kupljenimi stvarmi sem odšel bogatejši za preprosto in globoko človeško izkušnjo.

J, Čuk, zgodbe, v: Ognjišče 7 (2023), 82.

S to resnično zgodbo iz mojih rosnih let bi rada mladim povedala, da danes še zdaleč ni tako hudo, kakor je bilo v moji mladosti, ki sem jo preživljala v kraljevini Jugoslaviji. Nihče ni lačen in vsi so lepo oblečeni. Seveda manjka marsikaj tistim, ki so brezposelni in mnogim mladim družinam. Bog daj, da ne bi bilo slabše!
In zdaj k moji zgodbi. Ko sem bila stara šestnajst let, sem videla stisko mojih staršev. V družini nas je bilo pet otrok, tri deklice in dva dečka. Jaz sem bila najstarejša. Sklenila sem, da grem služit v mesto, da bi pomagala mojim sestram in bratom. Čeprav sem se dobro učila, nisem mogla iti naprej v šole. Starši so nas komaj preživljali, tudi za oblačila ni bilo denarja.
Res sem šla služit v Maribor k družini, ki je imela veliko pekarno. Rečeno je bilo, da bom pazila na devetmesečnega sinčka, poleg tega pa naj bi še kaj pomagala v kuhinji, ki je bila velika, saj je bilo v pekarni zaposlenih deset ljudi. Za plačo naj bi dobivala 150 dinarjev mesečno.
Gospa je bila še mlada, doma iz naših krajev. Sprva je bila do mene zelo prijazna, potem pa zmerom manj. Bila sem ji prepočasna, nalagala mi je težka dela. Dvakrat na teden sem morala poribati kuhinjo in trgovino s kruhom. Vse, kar je bilo za fantka, sem morala jaz oprati. Ponoči je bila moja blazina pogosto mokra od solz, tudi zaradi domotožja in ponižanja. Edino fantka sem imela rada. Ime mu je bilo Hubert. Govorili so nemško, kar pa mi ni delalo preglavic, saj smo doma živeli ob avstrijski meji in smo znali oba jezika. Čudilo me je, da so fantka dali v mojo sobico. Če je ponoči jokal, sem morala jaz vstati. Nekoč ga nisem mogla potolažiti in sem ga dala v mojo posteljo. Takoj je zaspal. Zjutraj sem bila zato kregana – češ, otrok mora spati v svoji posteljici.
Tolažila sem se, da bo kmalu mesec okoli in dobila bom svojo prvo plačo. Delala sem že račune, kaj vse bom kupila svojim sestram in bratom. Nujno rabijo novo obleko.
Ko je bil zadnji dan pred prvim, sem se že veselila plače. Popoldne me je gospa poklicala gor v svojo spalnico. Kako hitro sem letela po stopnicah!
Gospa odpre svojo veliko omaro, v kateri je bilo polno oblek. Z obešalnikom vred vzame ven črn plašč s kapuco. Takim plaščem smo pravili Hubertov plašč.
»Probajte, Ani, ta plašč. Če vam je prav, vam ga dam, saj sploh nimate plašča.«
Jaz neumnica nisem vedela za njeno namero in sem ga res oblekla in bil mi je prav, saj je bila tudi gospa bolj drobne postave.
»Obesite ga v svojo omaro, vam ga dam.«
Motilo me je, da je mene, šestnajstletno deklico, vikala.
»Torej, Ani, naj bo to vaša plača za ta mesec, mislim, da je vreden te plače,« je rekla in že odbrzela po stopnicah dol v kuhinjo. Obstala sem kot okamenela. Debele solze so mi tekle po licih, a gospa se ni zmenila za mene.
Vse moje sanje, kako bom razveselila moje domače s svojo prvo plačo, vse je splavalo po vodi. Nihče se ni zmenil za moje solze, le pekovski mojster jih je videl. Nič me ni vprašal, a naslednje jutro mi je prinesel kar v svojem belem predpasniku nekaj toplih žemljic.
»Ani, hitro pojej, kar ti ostane, pa skrij!« je dejal in odhitel v prostor, kjer so ponoči pekli kruh in žemlje.
To je bila edina tolažba tistega jutra. V ušesih pa so mi še vedno zvenele besede, ki mi jih je izrekla gospa: »Tako, Ani, zdaj sva kvit za ta mesec!«
Takšna je bila moja prva plača.
A. Uršej.(zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 79.

Tako naj ravnajo tudi ženske, in sicer v urejeni obleki. Zaljšajo naj se s sramežljivostjo in razumnostjo. Ne s spletanjem las in z zlatnino, ne z biseri ali dragoceno obleko, 10 ampak z dobrimi deli, kakor se spodobi ženskam, ki javno izpovedujejo svoje strahospoštovanje do Boga. (1 Tim 2,9-10).

Pri človeku je lepota značilna za ženski spol. In razkazujejo jo ženske, da bi pritegnile moške in odvrnile tekmice. - Kolikor večje je občinstvo, toliko močnejša je želja po razkazovanju. In danes so telefon, splet, televizija ... z milijoni očmi, ki jih dosežejo, najboljša priložnost za žensko razkazovanje. - Toda tudi cerkve so še vedno zanimive, ker v njih deluje zakon nasprotja, ki še povečuje učinek razkazovanja. V popolni tišini šepet postane vpitje. V zbranosti in med spodobno oblečenimi ljudmi so kakšne gole noge pravi šok. - Pavlove besede veljajo še posebej današnjim ženskam, ker se jim ni treba več pokoravati zakonom, ki bi jih postavljali moški, in se lahko oblačijo, kakor hočejo.

Duhovnik naj obleče platneno oblačilo in si natakne platnene hlače; pobere naj pepel, ki je ostal, ko je ogenj použil daritev na oltarju, in ga strese poleg oltarja. (3 Mz 6,3)

Videl sem že duhovnike, ki so maševali v sami srajci in kavbojkah, in dekleta, ki so brala Božjo besedo v tesno se prilegajočih kratkih hlačkah, drugi, ki so se udeležili maše, pa so bili v oblačilih za prosti čas: od spodnjih majic do pajkic. - Je bila to zdrava pomladitev splesnelih obredov? Ne. To je bila brezbrižnost in površinskost. - Obleka ščiti pred zunanjimi vplivi, zaznamuje človekovo vlogo v skupini, brani sramežljivost in omogoča človeku, da se ne kaže vsem, ampak samo tistemu, ki si ga je sam izbral. - Obleka ne pokriva, temveč razkriva. Nedvoumno pove, kako hočemo, da nas drugi vidijo in sprejmejo. - Liturgično oblačilo označuje vloge, ki jih ima kdo pri obredu, in zabriše, kolikor je le mogoče, vse, kar spominja na spolnost in kar bi človeka pri bogoslužju motilo in raztresalo. - Rekli boste: "In če je maša v gorah za mladino?" - Skupaj s kitaro se vzame s seboj še alba, štola in ... bralke v oblačilih, ki so primerna - ne za razodevanje njihovih nog, ampak Božje besede.

V mesecu juliju razmišljamo o tem, kako z Marijinim zgledom do notranje lepote (5)

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Ogromen pobesnel medved se je pojavil pred nami. Le še nekaj trenutkov in nas bo raztrgal. Takrat pa … Neka božanska – angelska navzočnost, mi je dala v roke meč z naročilom, naj premagam zver in ubranim prisotne. Pomislil sem: “Kako bom s tem majhnim mečem premagal medveda, ki je vsaj trikrat večji od mene.” Takrat sem opazil, da je meč v moji roki razdeljen na tri dele. Ob ročaju in ob konici je bil trd kot jeklo, v sredi pa je žarel – bil je gibljiv. Vedel sem: v tem delu je božja moč, ki bo usmerjala vrh meča tako, da bo za medveda usodno. Vnaprej mi je bilo dano spoznanje in zato pogum: zver bo premagana. Ne z mojo močjo, pač pa s pomočjo Boga samega. Jaz moram le sprejeti boj; brez mene ne gre; Nekdo me potrebuje. Boja se ne spominjam … Vem za začetek – v napadu soočenje z zverjo, in konec, ko sem zaznal, da je zver premagana. Pomislil sem: »Mrtva je!« A ko sem se zazrl vanjo, je slonela naslonjena na neko steno, sicer premagana, a ne usmrčena. Bila je videti kot nebogljen pijanec z razpetim plaščem. Njegov kožuh je bil razparan kot razpeti ‘pelz mantel’ z debelo oblogo, ki ga mora sleči. Še prej grozovita zver se mi je zazdela kot nebogljen medo, ki skriva v sebi – v svojem bistvu, za zunanjo podobo, dobroto. 

Gotovo, da sanjam vsako noč, a se spomnim sanj le izjemoma; teh se spominjam natanko. Ker vem, da so sanje nekakšna fasada, za katero se skriva pomen, in ker sem vedel, da so te sanje zame pomembne, sem tisto noč, ko sem se po sanjah o medvedu prebudil (in potem vse do danes) razbiral v njih sporočila. Uvidel sem jih mnogo. Tudi to, da v zgodbi ne nastopam le kot tisti, ki se sooča s podivjano zverjo; tudi zver sama sem jaz. Šele skozi sanje je iz nezavednega prodrl uvid o pošastnosti mojega ega, ki ga hinavsko prikrivam pred sabo in bližnjimi. Podivjana zver je moja osebna, duhovna neobtesanost, ki mnoge ogroža. Z njo se moram soočiti. Saj si priznavam nebogljenosti, a pri tem precejam mušice, spregledujem pa slone. Kako zvit je naš ego: Vse, kar bi bilo potrebovalo temeljno sanacijo, poskrije v ozadje, v ospredje nam v spremembo ponuja le, kar je neznatno. Kaže nam na potrebne spremembe pri drugih, nas pa kot tiste, ki naj jih spreminjajo in ne, da naj se spreminjamo tudi sami. Nič več ne čutim kot patetično misel: Sprememba se mora začeti v meni! Jaz sem namreč Zahodna civilizacija, jaz sem Cerkev, jaz sem … – Lahko je ‘šimfati’ druge in družbo in ji nakazovati potrebne spremembe. Sprememba se mora začeti pri meni – v premagovanju mojega ega. Nisem si mislil, da sem takšen problem. Vedno sem videl in reševal probleme le v drugih in v družbi.
Na videz je moj ego večji od mene; zdi se neobvladljiv, a ga je z ‘mečem’ božje pomoči mogoče premagati. Kot mora medo iz sanj sleči svoj ‘pelz mantel’, saj je dobro-ta v njem, tako moram jaz z božjo pomočjo premagati svoj balast, da se moja b/Bit osvobodi iz zadušljivosti, ki jo obdaja. Moj resnični j/Jaz globoko v meni hrepeni, da bi končno zadihal. »Bog je položil v srce vsakega /…/ neustavljivo hrepenenje po sreči, po popolnosti. Ali ne čutite, da so vaša srca nemirna in v stalnem iskanju dobrega, ki more odžejati vašo žejo po neskončnem?« je zapisal papež Frančišek v poslanici za letošnji svetovni dan mladih.
‘Pelz mantel’ bom moral sleči in odložiti sam, a mi je v neizmerno olajšanje, če pri tem nisem osamljen. Sam ga premagati niti ne zmorem. Bog in duhovni spremljevalec, ki sem si ga izbral, je pomoč in rešitev zame in zato tudi za bližnje, ki jih moj ego ogroža. V prejšnji številki sem vam govoril o potrebnosti dvornega norčka, ki z norčavo a neizprosno iskrenostjo razkriva vladarju, kar se dogaja kot izkrivljeno pod njegovo vladavino. Tudi pod mojo streho je neurejenost. Ni oblastnik le državni vladar; vsak človek je (ob)lastnik svojih ravnanj, odločitev … in (tudi zato) potrebuje ‘dvornega norčka’: duhovno, intelektualno … vsestransko prebujenega sopotnika, ki ga izbere, sprejme in potem prenaša njegovo odkritost. Ta ni prijetna, a je zdravilna. Mojega duhovnega očeta (pred leti) in sedaj mater odlikuje izjemna duhovna prodornost v odnosu z Bogom, čustvena nevezanost v odnosu name, miselna pronicljivost in modrost, osebna ponižnost, ob enem pa močna samozavest pridobljena v Bogu. To, kar me najbolj prevzema in zato v sporočanju seže še globlje, pa je veselje, pogosto celo humor, s katerim dobim začinjena sporočila, ki mi dajo misliti, predvsem pa me postavljajo pred odločitev: ali bom še naprej vztrajal skrit za svojim medvedjim kožuhom (v njem sem neredko deležen ironije, celo posmeha), ali pa bom postopoma, a z neizprosno vztrajnostjo zapuščal svoj ego. Po podarjenih mi sanjah, ki sem vam jih opisal v začetku, upam, verujem in verjamem, da je sedaj moj ego že toliko razpet, da ga bom zmogel postopoma sleči. To sem dolžan, če ne že zaradi sebe, pa zaradi tistih, ki jih medo s ‘pelz mantlom’ ogroža. »Ne pozabite: Božja volja je vaša sreča! Imejte pogum biti srečni!« pravi papež Frančišek.

GRŽAN, Karel. (Iz zgodb za življenje), Ognjišče (7) 2015, str. 42