»Sinoči sem se vrnil z romanja v Fatimo – pozdravimo fatimsko Gospo! – in naša današnja marijanska molitev je nekaj posebnega, je polna spominov in prerokb za tistega, ki gleda na zgodovino v luči vere,« je začel svoj nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se v nedeljo, 14. maja 2017. »V Fatimi sem se potopil v molitev svetega vernega ljudstva, molitev, ki teče tam sto let kot reka, da prosi za Marijino materinsko varstvo nad vsem svetom ... V Fatimi je Devica izbrala nedolžna srca in preprostost malih Frančiška, Jacinte in Lucije za varuhe svojega sporočila. Ti otroci so ga pravilno sprejeli, tako da so jih priznali za zanesljive priče prikazovanj in so postali vzorniki krščanskega življenja. Z razglasitvijo Frančiška in Jacinte za sveta sem hotel vsej Cerkvi postaviti pred oči njun zgled pripadnosti Kristusu evangeljskega pričevanja, hotel sem tudi vso Cerkev spodbuditi, da se zavzame za otroke.« Že ob odhodu na romanje je napovedal, da bo posebno pozornost posvetil bolnikom ter vsem, ki so žrtve krivic in potisnjeni na obrobje.

Frančišek je četrti papež, ki je kot romar obiskal Fatimo in sicer ob stoletnici prvega Marijinega prikazanja trem pastirčkom. To je bilo njegovo 19. mednarodno potovanje. Na pot je krenil v petek, 12. maja v prvih popoldanskih urah. Pred odhodom je na Twitterju v raznih jezikih zapisal: »Prosim vse, da se povežejo z menoj kot romarji upanja in miru: vaša roke, sklenjene v molitvi, naj še naprej podpirajo moje.« Iz Doma svete Marte na rimsko letališče Fiumicino se je peljal z avtomobilom znamke Ford Focus. Na letalo se je povzpel s svojo ‘znamenito’ črno usnjeno torbo. Po dveh urah poleta je letalo s papežem pristalo v portugalski vojaški bazi Monte Real, okoli 50 kilometrov oddaljene od Fatime. Tam ga je sprejel portugalski predsednik Marcelo Nuno Rebelo de Sousa, s katerim se je papež zadržal v kratkem zasebnem pogovoru. Od tam se je do Fatime prepeljal s helikopterjem, zadnje 4 kilometre z odprtim papamobilom, s katerim se je ‘sprehodil’ skozi množico romarjev – okoli pol milijona – na ogromni ploščadi pred baziliko. Ustavil se je v kapeli prikazanja, zgrajeni leta 1919 na levi strani svetišča. »Vse od začetka, ko sem v kapeli prikazanja dolgo (deset minut) ostal v tihi molitvi in me je spremljala molitvena tišina vseh romarjev, se je ustvarilo ozračje zbranosti in kontemplacije, v katerem so potekali razni trenutki molitve,« je povedal v nedeljo po vrnitvi. Frančišek je položil šopek cvetja k nogam lesenega Marijinega kipa s krono, v katero je vgrajena krogla, ki je zadela papeža sv. Janeza Pavla II. ob atentatu na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja 1981. Mariji je izročil zlato vrtnico, posebno papeško darilo fatimski Gospe. Po tihi molitvi je prebral svojo molitev v portugalščini (kot tudi vse svoje govore). V njej se je Mariji predstavil kot ‘škof v belem’, sklicujoč se na tretjo fatimsko skrivnost. Po večerji v zavodu karmelske Matere Božje se je papež vrnil med romarje, ob velikonočni sveči je prižgal svojo svečo, blagoslovil prižgane sveče ljudi in skupaj z njimi molil rožni venec. V kratkem nagovoru je med drugim dejal: »Čutim, da vas je Jezus zaupal meni in objemam ter Jezusu izročam vse, posebno tiste, ki so molitve najbolj potrebni, kot nas je učila Marija ... Ona, blaga in skrbna Mati vseh, naj vsem, ki so v potrebi, izprosi Gospodov blagoslov. Ta blagoslov se je v polnosti uresničil v Mariji, ki je dala človeški obraz Sinu večnega Očeta; in zdaj se lahko v ta obraz zaziramo v veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih trenutkih njenega življenja, ki jih podoživljamo v molitvi rožnega venca ... O da bi vsakdo od nas z Marijo postal znamenje in zakrament usmiljenja Boga, ki odpušča, odpušča vse.« Dan se je zaključil z mašo, ki jo daroval kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik.

“Fatima je predvsem plašč Svetlobe, ki nas pokrije tukaj kakor tudi na vsakem kraju na svetu, ko se zatečemo pod varstvo Device Matere.” (papež Frančišek

ČUK, Silvester. (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 6, str 42-43.

Kristina je s tesnobo v srcu stopala proti bližnji župnijski cerkvi, ki ji je bila nekoč tako draga. Da, nekoč, še pred nekaj leti, ji je bila ta pot nadvse ljuba, zdaj pa bolj iz navade, še bolj pa zaradi mame, gre k večerni maši na »čisto navaden« delavnik.
Kaj imam od maše? Kaj je v veri sploh resničnega? Takšni in podobni dvomi so jo mučili vsa ta leta, odkar se je iz domačega kraja preselila v mesto, v stanovanje, kjer je od treh deklet samo ona še zahajala k maši. Sostanovalki Sandra in Ines sta se tej njeni zvestobi posmehovali. V času, ki ga je Kristina po njunih besedah »neumno zapravljala«, sta se onidve zabavali, se učili ali spali.
Skrivnost Jezusove navzočnosti v svetem Rešnjem telesu in vprašanje Božje dobrote spričo vsega zla, ki ga Bog dopušča, sta bili verski resnici, ki ju Kristina ni mogla razumeti in sprejemati. Če je Bog res tako dober, zakaj mi ne odgovori, ko ga kličem, ko ga v stiski prosim? Če je pravičen, zakaj se nevernim ljudem pogosto godi bolje kot tistim, ki verujejo vanj in se trudijo po veri tudi živeti? Zakaj? Kdaj bom zbrala toliko poguma, da bom prelomila s preteklostjo in se izenačila z večino mladih? Tako je razmišljala Kristina, ko se je počasi bližala cerkvi. Tedaj ji je prišlo na misel, s kakšnim veseljem je včasih brala berilo pri sveti maši. Kaj ko bi ga brala tudi danes? Pospešila je korak, da bi prišla še dovolj zgodaj v cerkev in bi ji župnik prinesel knjigo beril ter bi, kot nekoč, stopila za ambon in morda doživela vsaj drobno iskrico tistega veselja, kot ga je doživljala nekdanje čase zlasti ob mladinskih mašah. Toda ko je prišla v cerkev, jo je čakalo razočaranje. Knjigo beril je že imela Marička, starejša ženica, ki je že dolga leta redno prihajala k večerni maši. Prvi hip je bila Kristina prizadeta, potem pa jo je obšlo nekakšno zadovoljstvo ob misli, da imajo morda le prav tisti, ki trdijo, da je vera le tolažba za stare ljudi, saj mladih v cerkvi ni bilo.
Sveta maša se je pričela. Ko je bil čas za berilo, je Marička stopila k ambonu in z jasnim glasom razločno pričela z branjem. Nekako sredi berila pa se ji glas zatresel, njen obraz je prebledel, oprijela se je ambona. Župnik je takoj opazil njeno slabost: pomagal ji je do sedeža ter berilo sam prebral do konca.
Kristina je stari ženici privoščila to slabost, češ: kaj pa se sili k ambonu, da bi brala, če tega ne zmore! Toda to grdo misel je hitro odgnala, ker se ji je dobra ženica zasmilila. Zaskrbljeno jo je opazovala ter bila pripravljena priskočiti na pomoč, če bi se ubožica od slabosti zgrudila.
Sveta maša se je nadaljevala. Ko je prišel čas obhajila, je duhovnik s ciborijem v roki stopil k ubogi Marički, ki je vstala in spoštljivo prejela sveto hostijo. Tedaj se je zgodilo nekaj presenetljivega. V trenutku, ko je sveto hostijo zaužila, se je na njen obraz povrnila zdrava barva, povrnil se je nanj tudi njen vedri, prisrčni nasmeh, ki je bil za to dobro ženo tako značilen. Kristina si je pomela oči. Ali vidim prav? se je spraševala. Ne, ni mogoče, da bi se Marička pretvarjala: ko je prejela Sveto Rešnje telo, je bila v hipu rešena vse slabosti. Mrtvaška bledica se je spremenila v rožnato zdravo barvo!
»Ljubi Bog, to je tvoj odgovor na moje očitke, da mi ne pomagaš v mojih dvomih. Zdaj vidim, da nam odgovarjaš o pravem času in na tak način, kakor ga posamezna duša potrebuje,« je razmišljala Kristina, ko se je tisti večer vračala od maše. S trdnim sklepom, da se bo vere še tesneje oklenila in jo poglobila.

ŠKUFCA, Angelca, Nada, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 55-566.

"Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice –spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« (sv. Janez Pavel II.)

Rodil se je 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carević. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Šestnajstleten je začutil živo željo, da postane misijonar, kar je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.
Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo ‘misijonsko’ delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

Edina njemu posvečena cerkev pri nas je podružnična cerkev v Novi vasi pri Ptuju (Ptuj - Sv. Ožbalt – MB).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov v Rimu je na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja 2020, razglasila sv. Leopolda Mandića (1866–1942) za zavetnika bolnikov z rakom. Zakaj prav njega?
P. Leopoldu se je po zlati maši 22. septembra 1940 v Padovi zdravje začelo naglo slabšati. Izgubljal je težo, težko je požiral, bolečine so postajale vse hujše. Zdravniki so ugotovili, da ima tumor oziroma raka na požiralniku. Ta je hitro napredoval in p. Leopold je zadnji dve leti precej časa preživel v bolniški postelji. Hude bolečine in telesno slabost je premagoval z močno vero in molitvijo v samostanski kapeli, kjer je po svojih močeh spovedoval in tudi maševal. Ko se je 30. julija 1942 z molitvijo v kapeli pripravljal na sveto mašo, ga je obšla slabost, da se je nezavesten zgrudil. Po prejemu bolniškega maziljenja je izdihnil. Kot zanimivost naj dodamo, da je p. Leopold Mandić bil leta 1905/06 samostanski vikar in spovednik pri kapucinih v Kopru, na krajši dopust naj bi prihajal tudi v Vipavski Križ. Predvsem Koprčani so njegovo spovednico v Padovi radi obiskovali. Bolnikom pa je rad ponavljal: »Veruj! Bog je zdravnik in zdravilo.« Pri založbi Ognjišče je izšel njegov življenjepis (v več izdajah) z naslovom Sv. Leopold Mandić, ki je še v prodaji. 

Molitev
Bog Oče usmiljenja in nežnosti je izbral
svetega Leopolda za orodje svojega
neskončnega usmiljenja v zakramentu
sprave, zato je postal priprošnjik
spovednikov in spovedancev; rojstni kraj
ga je navdihnil za ljubezen do nekatoliških
kristjanov in tako je postal vzor molitve
za edinost kristjanov; obolenje za rakom
pa je spodbudilo Cerkev, da ga je razglasila
za zavetnika bolnikov z rakom. Bog Oče,
po priprošnji svetega Leopolda nam podari
zaupanje v tvoje neskončno usmiljenje,
vedno večjo edinost med kristjani in živo
vero, da si ti zdravnik in zdravilo.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Sv. Leopold, zavetnik bolnikov z rakom, prosi za nas.

(mč)

Papež Frančišek je sv. Leopolda Mandića in sv. Pija iz Pietrelcine izbral za ‘pričevalca usmiljenja’ v svetem letu usmiljenja (2016), ker sta bila oba neutrudna služabnika Božjega usmiljenja kot spovednika. V življenjepisu sv. Leopolda sem bral, da imel tudi dar prerokovanja. Na kakšen način se je to pokazalo? (Ludvik)
Prerok je človek, ki po božjem navdihu napoveduje prihodnje dogodke. Svetopisemski preroki stare zaveze so napovedovali Jezusov prihod in njegovo trpljenje za odrešenje človeštva. V privlačni knjigi o sv. Leopoldu Mandiću (Ognjišče 2014) je poglavje ‘Prerok in videc’. Dar prerokovanja mu je bil dan zaradi njegove globoke povezanosti z Bogom. Ko ga je nekdo vprašal, kako morejo svetniki napovedovati prihodnost, mu je odgovoril: »Zelo preprosto. Denimo, da smo ob vznožju visoke gore. Ali lahko vidimo, kaj je na drugi strani? Nikakor, gora je ovira. Ko se vzpenjamo v višine, se nam tudi razgled vedno bolj širi. Ko pa smo na vrhu, vidimo tudi na drugo stran. Gora je popolnost, je Bog sam. Čim bolj napredujemo v Bogu, tem večje skrivnosti odkrivamo.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 7, str. 47

Ko se ljudje znajdejo v veliki množici, se v gneči prepustijo splošnemu toku in izgubijo orientacijo, ne vedo, kje so. Kaj morajo storiti takrat? Izstopiti iz množice in stopiti na nekaj višjega, npr. stopnice, da se razgledajo naokrog ter se prepričajo, če gredo v pravo smer.
To načelo lahko uporabimo tudi v duhovnem življenju. Posnemamo Zaheja, ki se je povzpel nad množico na drevo. Če si za ta ‘umik’ vzamemo nekaj minut na dan – zlasti zjutraj, je to odličen način, da začrtamo smer svoje poti tako, kakor jo želi Bog.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 23.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sedela je na tleh sredi sobe. V rokah je držala knjigo in jo počasi listala. Oh, kdaj jo je nazadnje prebirala? Pozabila je že, da jo ima. Čakala jo je skrita v zaboju pod njeno posteljo. Danes jo je ponovno odkrila. »Naši vzorniki« - naslov je krasila še podoba svetega Štefana. Bila je knjiga o svetnikih. Dobila jo je tistega daljnega leta, ko je prvič obiskovala šmarnično pobožnost v njihovi cerkvi. Bilo ji je komaj enajst let.
Nekega dne sta se z babico odpravili na sprehod kot že mnogokrat prej. Veliko sta si imeli povedati. Sredi poti se je babica ustavila: »Veš, jutri se začne mesec maj in z njim se prično šmarnice.« Mateja ni še nikoli slišala za to pobožnost. Pozorno je prisluhnila babici, ko ji je pripovedovala o lepih Marijinih pesmih, o litanijah in še o marsičem, kar pri šmarnicah doživiš.
Naslednji večer sta se odpravili v cerkev. Ko sta prispeli, je bilo tam že mnogo otrok in mladih. Mateja je bila presenečena. Pri maši nikoli ni bilo toliko otrok. Kaplan je v svojem dolgem črnem oblačilu pred oltarjem brenkal na kitaro in vse spodbujal k petju. Tudi pesmi so bile Mateji neznane. Zvonec je naznanil začetek maše. Po cerkvi se je razlegla pesem Spet kliče nas venčani maj. Mala glavica je z zanimanjem spremljala vsak trenutek. Takih svetih maš ni bila navajena. Čudovite pesmi, množica otrok... Namesto pridige pa je župnik povedal zanimivo zgodbo o mladem fantu Dominiku Saviu. Da bodo podobne zgodbe poslušali ves mesec, je rekel. Ko je končal, je kaplan zaigral na kitaro in otroci so v en glas zapeli O Marija, o Marija, kako si lepa ti! Po končanem obredu so se otroci zbrali pred cerkvijo in počakali, da so ministranti razdelili listke s sliko svetega Dominika. Tudi Mateja je dobila listek. Skrbno ga je shranila. Tako tudi vse druge listke, ki jih je dobila v mesecu šmarnične pobožnosti. Na koncu meseca je bila med tistimi redkimi, ki so imeli zbrane vse listke. Gospod kaplan jim je pri verouku povedal, da ima presenečenje za vse, ki so redno prihajali k šmarnicam. Presenečenje je bila knjiga Naši vzorniki. Takrat se je Mateja prvikrat srečala z mnogimi svetniki: Štefanom, Bernardko Lurško, Ivano Orleansko. Vsak večer je pred spanjem vzela knjigo v roke in jo prebirala. Občudovala je njihovo zvesto vero, njihov pogum. Ta knjiga jo je vzpodbudila, da je segla še po drugih knjigah o svetnikih. Njeno navdušenje se ni poleglo še vse leto. Naslednje leto je komaj čakala na mesec maj in šmarnice. K šmarnicam je povabila še prijateljico in tako vsakodnevna pot v mesto in nazaj ni bila več dolgočasna. Nič več ji ni bilo tuje pri maši. Tudi Marijine pesmi je že vse znala. Po šmarnicah sta s prijateljico zavili na sladoled. To je postalo njuna navada, ki sta jo ohranjali vsa leta, ko sta hodili k šmarnicam. Pozabili je nista niti takrat, ko sta kot animatorki k šmarnicam spremljali skupine birmancev.
Ni se mogla prav spomniti, kdaj je nehala hoditi k šmarnicam. Kot študentko jo je še kdaj ob večerih zaneslo v cerkev. Zdaj pa že dolgo ni bila pri šmarnicah. Ob obujanju spominov ji je postalo toplo pri srcu. Nekaj časa je listala po knjigi, nato pa jo je položila nazaj na njeno mesto in se lotila svojih opravkov. Njen obraz pa je še ves dan sijal v veselju lepih spominov.

PORI, Ajda, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 52-53.

V enem od Ognjišč zaskrbljeni vernik Melhior postavlja zelo tehtno in pereče vprašanje. Vaš odgovor mi po eni strani daje upanje na spremembe na bolje, po drugi strani pa spet ne.
Konkretno: pravite, da »prerekanje, kdo je kriv, duhovniki ali laiki, ne prinaša sadov« ... in da »ne glejmo, kdo je kriv za nesodelovanje, ampak iščimo poti, kako bi prišlo do večjega sodelovanja«.
Na takšen način se ne bodo rešili nobeni problemi. Seveda bi bilo zelo narobe, če bi se prerekali kar vsi po vrsti in po možnosti še javno, kdo je za kaj kriv. Jezus je učil: »Ne sodite, da ne boste sojeni.«
Vendar to spet ne sme pomeniti, da problema ne bi konkretno naslovili. Vse z dobrim namenom, da ga rešimo.
Cerkev bo morala kot institucija preiti od načina delovanja »gledanja stran od problemov« na način delovanja: odgovornost v skladu s pristojnostmi oz. dolžnostmi in pravicami. Če ponazorim: laik nima pravice in dolžnosti darovati svete maše, ima pa dolžnost sodelovati v župniji. Toda, če konkretno v župniji ni niti župnijskega pastoralnega sveta, ali je laik kriv za to, da ne more sodelovati? Če bi laik želel brati berilo med mašo, pa ne sme, ali sme opozarjati na nemožnost sodelovanja? 
Ali ne bi v skladu s pristojnostjo morala Cerkev te probleme nasloviti in konkretno – kot sami na koncu zaključite – naložiti duhovnikom, da »spremenijo način svojega dela«? Po drugi strani je seveda tudi potrebno konkretno nasloviti, kje in zakaj je duhovnikom »velikokrat laike težko pridobiti za sodelovanje«.
Ampak – po mojem mnenju bi nekdo konkretno znotraj Cerkve kot institucije (škof, škofovska konferenca, Vatikan) te probleme moral nasloviti. Kako bodo duhovniki »spremenili način svojega dela« tam, kjer je to potrebno, če jim to konkretno nekdo ne bo povedal in naložil? Pa kako se bodo laiki vključili v življenje župnije, če jim nekdo konkretno tega ne bo povedal? Ali se bo to razrešilo kar samo od sebe – le s pomočjo Svetega Duha?
Ali ni ravno sinoda namenjena temu, da ne samo naslovimo probleme, ampak tudi ukrepamo? Kot pravi dr. Štuhec v Demokraciji – ni dovolj le nekaj spraviti v neke dokumente, ampak je pričakovati, da se te dokumente »kritično ovrednoti in predvsem ugotovi, zakaj se niso ugotovitve in sklepi realizirali«.
 Upam, da ne zamerite tega pisanja. Verjemite, da je moje razmišljanje rezultat večletne notranje stiske. In žalosti, velike žalosti – ne samo da nas je kristjanov čedalje manj (v Evropi, seveda) in da naše vrednote izrinjajo druge religije ali pa liberalizem in anarhija, celo katoliki sami se začenjamo deliti na pravoverne in nepravoverne.
Vse dobro vam želim. Pa da bi še naprej skrbeli za ogenj žive vere – vaše in naše Ognjišče, ki ga pri nas doma tako radi beremo.
Gorazd

Bral sem pismo glede staranja duhovnikov. Mati Terezija je dejala svojemu (takrat bodočemu) duhovniku: »Svetost, ne številke.« Tak preroški klic gotovo velja še danes. Če bodo duhovni poklici brez svetosti ... mar ne grajate botrov, ki kupijo otroku za birmo darilo? Mar so starši, ki vpišejo otroka k verouku, odvezani dolžnosti osebne odgovornosti pred Bogom in da dajejo lep zgled krščanskega življenja? Svetost, ne številke. Dejanja, ne besede.
Aleks

Dva odmeva na pismo: Čez nekaj let bo za tretjino manj duhovnikov: v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.