Nedeljska maša v podružnični cerkvi se ga vedno znova dotakne. Nagovori ga že sama cerkvica s svojim umetniškim bogastvom pa ubrano petje ne preveč številčnega zbora, saj naselje ni ravno veliko, predvsem pa misli domačega župnika, izrečene iz globokega osebnega prepričanja.
Po maši se ne razidejo takoj, ampak si poiščejo sogovornika, da si izmenjajo vsakdanje novice in izrečejo nekaj prijaznih besed, ki so izraz pozornosti in dajejo poseben pečat nedeljskemu dopoldnevu.
Igor se je tudi tokrat zaklepetal. Otroci so medtem našli svojo družbo, žena pa je odšla proti domu s sosedami in znankami. Pohitel je za njimi, da bi šli vsaj del poti skupaj. Kmalu je dohitel Rezko, ki se je vsa upognjena opirala na palico in s težavo premikala noge. Po moževi smrti sama in s sinovo pomočjo po službi z veliko ljubeznijo obdeluje tistih nekaj kosov zemlje, ki so ji po pozidavi hiš in industrijskih obratov še ostali. Prijazno jo je pozdravil in hotel iti kar mimo, pa je iz vljudnosti umeril svoj korak po njenem in izrekla sta nekaj besed o vremenu.
»Spet se je začela šola,« je nato rekla Rezka in ga presenetila, saj je vedel, da sta njuna vnuka že pred leti končala šolanje.
»Ja, spet,« je odvrnil in dodal, da so počitnice vedno prekratke. In že je hotel pospešiti korak, pa ga je Rezka znova presenetila: »Saj poznate to naše križišče in Ozko cesto?«
»Prav dobro,« je rekel, ker ni vedel, kam Rezka meri.
»Nič kaj rada ne grem v tisti konec,« je nadaljevala.
»Imate prav; kar nekaj ljudi poznam, ki prihajajo domov raje po glavni cesti, četudi je pot malo daljša, samo da ne pripeljejo v križišče z Ozke ceste.«
»Sin pravi, da je križišče, če pripelješ z Ozke ceste, nepregledno.«
»Zato pa je bilo tam že kar nekaj zvite in razbite pločevine!«
»Res je križ s tem našim križiščem,« je pomodrovala Rezka, »še bolj pa se bojim klanca na Ozki cesti.«
»Saj niti pet metrov ni široka,« je dejal in dodal, da jo je natančno premeril. »Že leta in leta opozarjamo na to ljudi, ki odločajo, pa smo doslej dobili samo nekaj obljub.«
»Nekoč je bil to kolovoz, ki smo ga kmetje uporabljali za dostop do njiv. Potem so ga malo razširili, pa ne prav veliko zaradi bregov na obeh straneh.«
»Tam, kjer ste včasih vozili s konjsko vprego, zdaj vozijo težki tovornjaki. Pa še dva osebna avtomobila se komaj srečata!«
»Samo po šofersko mislite,« ga je zavrnila Rezka. »Kam pa naj se umaknejo pešci, predvsem šolarji, ko hitijo na avtobus, če se srečata dva tovornjaka? Ali se bo res morala zgoditi nesreča s smrtnim izidom, kot se je zgodilo na križišču nekaj metrov naprej, da se bodo odgovorni zganili?« je bilo čutiti skrb in jezo v njenem glasu.
»Saj smo opozarjali in opozarjali, pa nič ne pomaga!« je rekel Igor.
»Res se nič ne spremeni, zato pa grem vedno na začetku novega šolskega leta tja,« je dejala.
»Kam tja?« se je začudil Igor.
»Že nekaj let ob začetku šolskega leta prehodim tisto nevarno križišče in Ozko cesto, zmolim rožni venec in ju z blagoslovljeno vodo poškropim. Cesto in križišče!« je poudarila. »To delam, da bi obvarovala pešce in še posebno naše otroke. Drugega ne morem storiti.«
»Kaj res? Cesto in križišče blagoslovite,« je bilo čutiti začudenje in spoštovanje v Igorjevem glasu.
»Čutim, da moram to narediti. Včeraj sem tako dolgo hodila, da me je sin pogrešal. “Mama, si spet odšla na križišče?” me je vprašal.«
»Veste, velikokrat sem že pomislil, da je pravi čudež, da tam ni bilo nobene prometne nesreče s težkimi posledicami.«
»Nekaj jih je že bilo, a hvala Bogu, nobene hujše.«
»Rezka, vi ste za varnost tam naredili več, kot vsi ti neodgovorni odgovorni ljudje,« jo je pohvalil Igor.
»Ja, ampak že letos sem komaj prehodila to pot. Saj vidite, komaj se še premikam. Ne vem, če jo bom drugo leto še zmogla.«
»Seveda jo boste!« jo je bodril Igor.
»Bog ve, kaj vse se lahko zgodi v enem letu,« je rekla in stopila proti vrtnim vratom.
»Če ne boste mogli, pokličite mene,« se je ponudil, »to vaše delo se mora nadaljevati. Rezka, zdaj marsikaj razumem: tako neurejeno križišče in ozka cesta, pa brez večjih nesreč!«
Rezka se je naslonila na napol odprta vrata in za trenutek počakala. »Veste, na križišče ne hodim samo zato, da bi šolarji varno prišli v šolo.« Spet se je za hip ustavila. »Še mnoge druge, še veliko zahtevnejše poti morajo prehoditi. Saj razumete, kaj mislim.«
»Tudi na tiste poti mislite, ko blagoslavljate križišče?« se je zamislil Igor.
»Pa ne samo takrat,« je dodala in se napotila proti hiši.
Hotel se ji je še enkrat zahvaliti ob misli, da tudi njegovi otroci vsak dan hodijo po tem križišču in že odhajajo na one druge zahtevne poti, ki jih je imela v mislih Rezka. Pa ni rekel ničesar, le pomahal ji je, ko se je ozrla nazaj, potem pa odšel proti domu. Pa ni šel naravnost domov, ampak h križišču in na Ozko cesto. Bilo je mirno in prazno. Vse je samo čakalo naslednjega jutra, ko bodo tod spet hiteli šolarji in pešci, mimo njih pa bodo drvela težka vozila. “Kot v našem življenju,” je pomislil. Misli so se kar same od sebe začele spreminjati v molitev in prošnjo, da bi jih na vseh križiščih in poteh življenja spremljal božji blagoslov.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 54.

Pobožni škof iz Maastrichta (NL) je pri urejanju razmer v škofiji leta 705 postal žrtev maščevalne prešuštnice Alpaide, ker je grajal njeno grešno razmerje z mogočnim Pipinom (podobno kot Janez Krstnik).

ZAVETNIK: Sv. Lambert je zavetnik kirurgov in zobozdravnikov in priprošnjik zoper bolezni ledvic.

 • Na Slovenskem je sv. Lambert zavetnik sedmih cerkva (treh žup. in štirih podr.). – V LJ škofiji je njegova ž. c. v Šentlambertu  (1) (po njem ime kraja), p. c. pa so: v Zalogu (4 ) (Goriče), na Lancovem (5) (Radovljica), na Pristavi (6)  (Stična) in pri Malih Pecah (7)  (Šentvid pri Stični). – V KP škofiji stoji ž. c. v Rutu nad Baško grapo,(2)  v MB škofiji pa na Skomarju (3) (pod Roglo).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 9 (2022), 98.

John Donne, angleški pesnik iz 17. stoletja, je napisal pripoved o človeku, ki je iskal Boga.
Bilo mu je rečeno, da Bog biva na vrhu visoke gore na koncu sveta. Po dolgem potovanju je človek dospel do vznožja tiste gore in se začel vzpenjati proti vrhu.
Prav tedaj je Bog razmišljal: »Kaj naj še storim, da bi ljudem pokazal, kako zelo jih ljubim?« Sklenil je, da se spusti z gore in zaživi med ljudmi kot eden izmed njih.
Ko se je človek po eni strani vzpenjal na goro, je Bog po drugi strani sestopal. Zato drug drugega nista mogla videti. Ko je človek prišel na goro, je bil obupan, ker tam ni našel Boga. Pomislil je, da Bog morda sploh ne živi tam. Podvomil je, da Bog morda sploh ne obstaja, in se spraševal: “Kje bi pa potem lahko bil Bog, če ga ni tukaj?”
Pesnik odgovarja: »Bog ne živi na vrhu gora ali sredi puščave ali pa na koncu sveta. Bog biva med ljudmi. Bog biva v naših mestih in vaseh.«

***

Neki drugi mislec je na vprašanje, kje biva Bog, odgovoril:
»Bog biva tam, kamor mu pustimo vstopiti.«
Mu pustimo vstopiti v svoje življenje? V naše družine? Skupnosti?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2017), 51.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 61.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Življenje te včasih vrže ob tla.
In je razlika, ali priletiš na kaj travnatega ... morda mivkasto peščenega ... ali pa se razbiješ in do krvi raniš na skalah ... na grobem betonu ...
Zato mnogi – iz strahu, da se ne bi poškodovali ... da se ne bi ranili ... da ne bi krvaveli ... – svoje življenje omejijo na mehek pesek in se izogibajo trdne podlage. Pa čeprav Jezus v svoji priliki zelo jasno pove, kako se godi tistemu, ki zida na pesku, in kako je s tistim, ki gradi na skali.
Vendar četudi pridre vodovje, ki spodjeda pesek, na katerem zidam, lahko že nekaj lopat cementa povzroči ‘konkretno’ spremembo!

Starši, vsi po vrsti, prav radi pametujemo in prisegamo na svoje vzgojne metode ...
Kuharji odkrivajo svoje skrivne sestavine in recepte ...
Športniki razlagajo driblerske finte ...
Mojstri vseh vrst hvalijo svoje orodje: ta ključ je za to matico ... ta žaga za ta les ...
Zdravilci spet: ta čaj je za to bolezen ... ta žavba za ono ...
Zlepa pa ne boste našli zidarja, ki bi se raznežil ob pogledu na petdeset kilski papirnat žakelj in bi vam s solzami v očeh povedal nekaj ganljivih besed o cementu. Lepo vas prosim, no ... Cement je cement. Poleg vode in peska sestavni del vsakega betona. In to je to. Težko boste kaj več izvedeli od možaka, ki pri mešalcu šteje: štiri lopate peska, pol lopate cementa, tri lopate peska, pol cementa, malo vode ... Mislite, da ve, zakaj in na kakšen način cement poveže vodo in pesek v trd beton?
Ob mešalcu ne šteje izobrazba, temveč izkušnja. In izkušenj ima na pretek. In ve, da potrebuje vodo, pesek in cement. In da je razmerje teh treh različno v temeljih, različno v stopnicah in različno v škarpah. In da napake: preveč ali premalo cementa ali vode ali peska, povzročijo razpoke ali še kaj hujšega.

Moje življenje ni nekaj dokončnega in dokončanega. Je nekaj, kar moram graditi. Vedno znova, iz dneva v dan. In ko se potim ob mešalcu ... ko ‘gradim’ svoje življenje ... uporabljam tri osnovne elemente: pesek, vodo in cement!
Pesek je vera. O, kako hitro zna spolzeti skozi prste ... Grabiš, grabiš, pa nimaš kaj prijeti ...
Voda je molitev. Odžeja ... osveži ... zalije ... A pride tudi suša ...
Cement je božja beseda. Poveže in zlepi ... Da trdnost ... Včasih pa ne da dihati ... duši ...
Vse troje je vedno nujno potrebno, a ne vedno v istem razmerju: temelji mojega življenja so drugačni od stopnic, ki vodijo v višje nadstropje, in moje škarpe, moji okopi so drugačni od okenskih polic ...
»Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji,« (Ps 127,1), da ne bo kdo rekel, da so te ‘zidarske’ misli iz trte izvite. In če že, sem jih izvil iz tiste Trte, katere mladika sem (Jn 15,5). Tako vsaj upam in se trudim.

In je razlika, ali se ti (življenjske) sanje razblinijo kot milni mehurčki ... ali pa se razletijo na tisoč koščkov. Kot steklo, ki pade na beton.
Ko spet posije sonce, za milnimi mehurčki ne ostane niti lužica. Za steklom boš na kup pometel vsaj črepinje. J

Pred dnevi, ko smo zjutraj pred šolo in službo – kot običajno – molili jutranjo molitev, sem pomislil: Beton!

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2016) 10, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Moja stara mama pravi, da so v njenih mladih letih sveto obhajilo prejemali v velikim spoštovanjem. Potem ko se je obhajal duhovnik, so pristopili k obhajilni mizi, ki je ločila prezbiterij od cerkvene ladje, in kleče prejeli sveto hostijo na jezik. Zakaj so po koncilu obred svetega obhajila spremenili? (Jakob)
Drugi vatikanski koncil se je pri spremembah v bogoslužju katoliške Cerkve ‘oziral’ v zgodovino, v prva krščanska stoletja. Kakšen je bil takrat obred svetega obhajila? V knjigi Liturgika (nauk o bogoslužju) Franca Ušeničnika (Ljubljana 1933) beremo, da so verniki sveto obhajilo redno prejemali samo med mašo. Ko je mašnik odmolil očenaš, je s pozivom ‘sveto svetim’ povabil navzoče vernike k sveti večerji. Prejeli so sveto obhajilo najprej kleriki, za njimi pa laiki, lepo v vrsti, spoštljivo in spodobno. Mašnik jim je dal posvečenega kruha in rekel: “Telo Kristusovo”; in ta, ki je prejel, je odgovoril: “Amen” – tako je, to verujem. Prejemali so sveto hostijo v desno roko in si jo sami deli v usta. Diakon jim je dal piti iz keliha in rekel: “Kri Kristusova”, in kdor je pil, je odgovoril: “Amen.” Iz tega opisa vidimo, da pokoncilski obred svetega obhajila ni nov, temveč samo prenovljen na podlagi obreda prvotne Cerkve. (sč)

Avtobus se je počasi polnil. Vsak, ki je vstopil, je prinesel s seboj košček veselja. Sami žareči obrazi. Nekdo je začel peti. Vsi so pritegnili. Komaj so odpeli prvo pesem, že je kdo začel drugo. Narodne, cerkvene, popevke so se vrstile. Voznik, ki je bil navajen na hrup in nered, je bil presenečen: v tej množici so bili sami nasmejani in razigrani obrazi in njihova dobra volja ni imela nič opraviti z alkoholom.
Ko je pesem utihnila, je nekdo na ves glas začel: »Sti ... čna! Sti ... čna!« Kot da so komaj čakali, da se nekdo prvi oglasi, so se glasovi vseh zlili v ponavljajočem ritmu, roke pa so zaplavale po zraku in glasno ploskale. Bučno veselje je napolnilo avtobus.
»Smo vsi?« je končno uspelo vodju s pomočjo mikrofona preglasiti hrup. »Poglejte, če je kakšen sedež prazen!«
»Vsi smo! Ne! En sedež je prazen!«
Zadihano je prihitel še zadnji potnik in avtobus je speljal. Premaknil se je le za kakšen meter, kajti avtobusi so le s težavo zapuščali parkirišče, ki je bilo povsem napolnjeno. Tudi po cesti so se prva pomikali meter za metrom, vendar to nikogar ni motilo. Med petjem so se veselo pogovarjali in mahali mimoidočim, ki so jih zdaj prehiteli, potem so oni prehiteli nje, čeprav so bili peš. V ušesih so imeli še polno melodij s srečanja in pesem je kar vrela iz njih. Neko otroško veselje je prevzemalo vse.
Nika se je prepustila razpoloženju. Tako prijetno ji je bilo, pa je že mislila, da bo letos ostala doma, a se je zadnji hip premislila, tako da ji je kaplan le s težavo našel prostor na enem od avtobusov. Sopotnikov zato skoraj ni poznala, vendar se je med njimi brž počutila domače. Poleg nje je sedela mlada redovnica. Morda je bila pet, kvečjemu deset let starejša od nje. Povsem se je vključila v družbo mladih. Eno samo veselje je žarelo z njenega obraza. Ko se je avtobus končno prebil na avtocesto, so se mladi nekoliko umirili. Petje je zamenjal medsebojni klepet: vsak je hotel svojemu sosedu posredovati svoje vtise.
Tudi Nika se je obrnila k svoji sosedi: »Stična me vsako leto znova prevzame. Tako močno, tako božansko se počutim med to množico!« Sestra ji je sproščeno prikimala, Nika pa je rekla: »Mislila sem, da letos ne bom šla, pa nisem vzdržala. Morala sem priti! Pridete tudi vi vsako leto?«
»Po nekaj letih sem zopet bila.«
»Ali ni to fantastično: množica, morje veselja, delavnice, maša, glasba ....«
»Seveda,« je bila sestra bolj kratka.
»Ali vam ni bilo všeč?« se je Niki zdelo, da je v njenem glasu premalo navdušenja.
»Zelo se me je dotaknilo,« je priznala sestra.
»Jaz tako uživam, ko je okoli mene veliko enako mislečih.«
»In prav je tako,« ji je pritrdila sestra, »da te zajame množica, ampak z Bogom se mora vsakdo srečati tudi na samem.«
Nika jo je nekoliko začudeno pogledala.
»Hotela sem reči, da mora, da bo moral vsakdo iz te navdušene množice najti pot do Boga sam, se osebno odločiti zanj in vztrajati, sicer ga kmalu ne bo več v Stično.«
Nika je še kar molčala.
»Bog kliče in nagovarja posameznika, nikoli množice,« je dopolnila svojo misel sestra.
»Takrat v puščavi, pod goro Sinaj, pa je bila množica, ki jo je Bog nagovoril,« se je domislila Nika.
»Ja, toda ta množica je molila zlato tele! Vodil pa jih je Mojzes, ki ga je Bog poklical iz gorečega grma.«
Nika je še vedno nejeverno gledala.
»Pojdiva lepo vrsti,« se je razgovorila sestra. »Najprej je Bog govoril Adamu in Evi ...«
»... saj drugega tudi ni bilo!« je ugovarjala Nika.
»Nato se je srečal s Kajnom in Abelom, kasneje z Noetom ter z očaki Abrahamom, Izakom in Jakobom, ki so bili nosilci njegovih obljub.«
»Ampak v novi zavezi je bilo drugače: Jezus je imel dvanajst apostolov.«
»Prehitevaš! Na začetku je Bog nagovoril eno samo osebo – Marijo. V tihoti njenega nazareškega doma ji je govoril po angelu. Si lahko prestavljaš, kaj bi bilo, če Marija ne bi sprejela božjega povabila?«
»Kako naj bi ga ne sprejela, saj jo je nagovoril sam Bog! Ni imela druge izbire!«
»Seveda jo je imela, saj je bila svobodno bitje, kot vsakdo od nas. Na našo srečo se je odločila tako, kot se je.«
»Ampak apostolov je vendar bilo dvanajst!« je vztrajala Nika.
»Pod križem pa je stal samo eden,« jo je spomnila sestra.
“Zopet nimam prav,” je sama pri dejala Nika in pomislila, da bi morala vendar biti vsaj malo užaljena. Kadar se je doma sporekla z bratom sli s sestro, ni popustila, tudi če je čutila, da nima prav. Zdaj pa ji kaj podobnega še na misel ni prišlo, ampak je vneto brskala po svojem spominu ter iskala, kako bi odgovorila sestri.
»Sestra, na nekaj pa ste pozabili!« se je naenkrat obrnila k redovnici.
»Le na kaj?« se je ta začudila.
»Na binkošti! Takrat se je Sveti Duh razlil na množico.«
»Prav imaš,« je bila zadovoljna sestra, »in dobro da si se spomnila! Zagotovo je prišel nad tako veliko množico, kot nas je bilo danes v Stični!« jo je dopolnila sestra. »Toda vsak ga je prejel v tolikšni meri, kolikor se je zanj odprl.«
»Strinjam se z vami, da se mora za Boga vsakdo odločati osebno, vendar mu je potrebna tudi pomoč drugih. Zase lahko rečem, da bi brez teh srečanj v Stični težje vztrajala v veri,« je bila Nika odkrita.
»Vse se med seboj prepleta. Zakaj pa, misliš, da sem jaz danes zopet tukaj z vami?« ji je z vprašanjem odgovorila sestra.
Janko Jarc-Smiljan (zgodbe), Ognjišče (2014) 9, str. 24

V zadnjih desetletjih veliko slišimo o odpuščanju. Dostikrat se sprašujem, kaj pomeni odpustiti v primeru, ko živiš skupaj s človekom (ljudmi), ki nekatere stvari dela narobe, celo popolnoma narobe, pa tega ne ve, noče vedeti ali verjeti. Zato ne morem(o) upati, da bo kdaj ravnal drugače, s svojim govorjenjem in delom pa povzroča škodo. Pritrditi ali soglašati z njim ne moremo, zato smo z njim stalno v konfliktu.
Na primer: nekdo otrokom ali mladim govori, da molitev ni potrebna, da ni treba hoditi k maši, ker so nekateri, ki hodijo k maši, slabši od tistih, ki k maši ne hodijo. V širši družbi pa gre za tiste, ki širijo teorijo spola, ki ni združljiva s katoliško vero, ali pa za tiste, ki vse medvojne protikomuniste enačijo z izdajalci.
Eli

Da bi zadovoljivo odgovorili na nakazano dilemo, je treba razjasniti nekatere pojme in poglobiti razmišljanje. Odpuščanje ne pomeni, da sprejmemo ali odobravamo napačno ravnanje ali popačeno razmišljanje. Odpuščanje se ne tiče idej ali dejanj, marveč se nanaša na osebo, človeka. Včasih smo večkrat slišali: greh zavračamo, grešnika sprejemamo. Papež Frančišek je ob svetem letu usmiljenja povzel tudi marsikaj iz učenja Cerkve glede odpuščanja, ki je sestavni del usmiljenja. V buli o napovedi izrednega svetega leta Obličje usmiljenja (CD-NS 23) je med drugim zapisal: »Jezus zahteva, da tudi odpustimo in darujemo; da smo orodja odpuščanja, ker smo ga mi že prej prejeli od Boga; da smo velikodušni do vseh, vedoč, da tudi Bog velikodušno deli svojo naklonjenost vsem nam.« (OU 14) Biti “orodje odpuščanja” nam po papeževem prepričanju ni dano na izbiro, ampak je za nas ‘zahteva’. Takole pravi: »Odpuščanje žalitev postaja najočitnejši izraz usmiljene ljubezni in je za nas, kristjane, zahteva, ki se ji ne moremo izogniti. Kako težko se nam tolikokrat zdi odpuščanje! In vendar je odpuščanje orodje, izročeno našim krhkim rokam, da bi z njim dosegli vedrino srca. Če hočemo srečno živeti, je nujno potrebno prej opustiti zamere, nasilje in maščevanje.« (UO 9).
Seveda ni to izmišljotina papeža Frančiška, ampak je evangeljsko učenje. Odpuščanje je po Jezusu srce življenja. Odpuščanje je ena izmen najbolj razvidnih svetopisemskih resničnosti. Izpostavljeno je Božje odpuščanje grehov, ki je pogoj za naše odrešenje. Ker pa je človek ‘Božja podoba’, ni nič nenavadnega, da celotno oznanilo zelo vabi tudi človeka k drži usmiljenja in odpuščanja. Ko je najprej nam odpuščeno, smo povabljeni, da tudi do sedemdeset sedemkrat odpustimo drugim, kar pomeni vedno. Na kratko se spomnimo, da Jezus pravi, da je treba odpustiti sedemdesetkrat sedemkrat (Mt 18,21-35): kar pomeni vsake tri minute v dnevu – vedno; v priliki Jezus uporabi tudi primerjavo, da je gospodar odpustil hlapcu 10.000 talentov, on pa ni svojemu sohlapcu niti 100 denarjev – kar bi po vrednosti pomenilo 60 milijonov takratnih dnevnih plač (1 denar 1 dnevna plača) proti 100 dnevnim plačam. To je mera, s katero Bog meni odpušča! “Tudi ti si bil dolžan usmiliti se” je vrhunec prilike. Odpustiti je duhovno praktično isti čudež kot obuditi od mrtvih. Z odpuščanjem rešim brata, ko mu ponudim Očetovo ljubezen, in rešim sebe, ko iz te ljubezni živim – zunaj tega dogajanja je le duhovna smrt.
Drugje Jezus poudari, da je sprava z bratom pomembnejša od bogoslužnega češčenja (simbol): pusti dar pred oltarjem in pojdi ter se spravi s tistim, ki ima kaj zoper tebe (Mt 5,23 sl.). Omenimo še dva Pavlova klica k tej krščanski kreposti, ki se še posebej nanašata na življenje v skupnostih: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Ef 4,32) In še iz Pisma Kološanom: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.« (Kol 3,13)
Pomislimo samo, kako ne/sposobnost odpuščanja gradi ali ruši odnose v zakonskih, družinskih in drugih razmerjih; kako je odpuščanje pomembno na smrtni postelji, razodeva kar pregovorni rek, da kdor ne odpušča ali mu ni odpuščeno, včasih niti umreti ne more. Neodpuščene zamere, prizadetosti, ranjenosti in podobne boleče resničnosti, ki jih nosimo v sebi, so izredno nevarna duhovna in duševna dogajanja, ki si jih najbližji še posebej hitro povzročamo. Razvijejo se lahko v pravo sovraštvo. Nesposobnost odpuščati lahko pričenja krhati in nato povsem razrahlja ter razruši odnose. Brez odpuščanja se prvotni odnos ljubezni razvije v sovraštvo, ki ima za posledico propadanje oseb, zakon privede do razveze, družino pa v razpad, povzroča bolezni. Nov krog trpljenja in zla se spet prične. Nesposobnost odpuščanja je povezana z zadrževanjem močnih negativnih čustvenih sil v notranjosti, kar lahko vodi v razne telesne in tudi psihične ter duhovne bolezni. Odpuščanje pa lahko včasih presenetljivo hitro pomaga premagati prej dolgotrajno bolezen. Pristno odpuščanje lahko zaustavi tudi proces ločevanja zakoncev in da nov zagon zakonu in družini.
Odpuščanje potrebuje tisti, ki mu je treba odpustiti, pa tudi tisti, ki naj odpusti; oba okušata sadove odpuščanja. Odpuščanje ni zgolj stvar volje in razuma, ampak tudi najgloblje duhovnosti; človekove bogupodobnosti.
To zavedanje lahko pomaga v družini, da so člani sposobni čim prej povedati svoje prizadetosti, ne kot očitek, ampak kot dejstvo, ki se v notranjosti dogaja, ki boli. Tako se lahko prične proces odpuščanja. Prav je, da se tega učijo že otroci in da tudi odrasli sproti odpuščajo vse manjše stvari – to je dobra ‘vaja’ za težje in usodnejše ‘zamere’. Ob nesposobnosti odpuščanja je pomembno, da sebe in drugega v molitvi prinašamo pred/v Boga. Da Bogu povsem naravnost izpovemo svojo nemoč in nesposobnost odpustiti ter prosimo za milost. Tudi skupna družinska molitev v ta namen je zelo primerna; veliko pa lahko pripomore tudi vsakodnevni pregled dneva. V drži prošnje je treba vztrajati, dokler se ne začne milost odpuščanja pojavljati.
Zlasti v zakonih in družinah in tudi drugih skupnostih je zelo pomemben pogovor o tem in odkrivanje lastnega procesa odpuščanja ali neodpuščanja. Odpuščanje mora biti trajen izziv tistim družinam in sorodstvom, kjer je neodpuščanje v obliki raznih zamer in prizadetosti močno zakoreninjeno; morda že več generacij. Prepričan sem, da je Bog še posebej blizu družinam in zakonom na področju medsebojnega odpuščanja. Sicer pa nikar ne čakajmo, da bo prvi korak naredil drugi.
Pri papežu Frančišku najdemo še naslednje poudarke: zreti skrivnost usmiljenja, to je vir veselja, vedrine in miru; usmiljenje: razodeva skrivnost Svete Trojice, je poslednje in najvišje dejanje, s katerim nam prihaja naproti Bog; usmiljenje je temeljni zakon, ki biva v srcu vsakega človeka, ko z iskrenimi očmi pogleda brata, ki ga sreča na življenjski poti; usmiljenje je pot, ki povezuje Boga in človeka, ker odpira srce upanju, da bomo vedno ljubljeni ne glede na meje, ki jih postavlja naš greh. Usmiljenje torej sestavljajo: pravičnost, sočutje, globinska materinska nežnost, ki preraja, odpuščanje, sprava, ljubezen.
Seveda ne smemo biti naivni, ampak moramo realno vzeti tudi veliko težavnost odpuščanja. Zato papež skoraj žalostno ugotavlja: »Po drugi strani pa je žalostno, ko moramo videti, da je izkustvo odpuščanja v naši kulturi vedno bolj redko. Še beseda sama je včasih videti, kot da je izginila. Brez pričevanja za odpuščanje pa ostaja samo nerodovitno in jalovo življenje, kot da bi živeli zapuščeni v puščavi. Znova je prišel čas, da si Cerkev naloži veselo oznanilo odpuščanja. Je čas vrnitve k bistvenemu, da si naložimo breme šibkosti in težav svojih bratov. Odpuščanje je sila, ki obuja k novemu življenju in vliva pogum, da se v prihodnost ozremo z upanjem.« (UO 10)
Usmiljenje je krepost, ki nagiba Boga in človeka, da z odpuščanjem drugega osvobodi iz zla ter ga pritegne k sebi; mu omogoči novo svobodo in nov začetek v odnosih. Če je usmiljenje drža, je odpuščanje ravnanje v duhu te drže na področju krivde v situaciji, v katero sem vključen v prvi osebi. To nas navaja na drzno misel, da lahko svojo vlogo najbolj uspešno opravimo prav v najtežjih primerih, ko sami doživimo zavrnitve, očitke, lažne napade ... Takrat smo na najboljši poti, da postanemo najresničnejše obličje Obličja Očetovega usmiljenja (Jezus Kristus), ki je to doživljal prav do svojega zemeljskega konca in vendar sklenil življenje s čutenjem v srcu, ki so ga razodevale besede na ustnicah: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34).
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 9, str 38-39.

Oče se je utrujen in nejevoljen pozno vrnil iz službe. Pri vratih je naletel na petletnega sina.
“Ati, te lahko nekaj vprašam?” “Ja. Kaj je?” je odgovoril oče.“Ati, koliko pa ti zaslužiš na uro?” “To pa pa zate res ni pomembno. Zakaj sploh sprašuješ?” je jezno odgovoril oče. “Samo tako bi rad vedel. Prosim, povej mi, koliko dobiš na uro?” je prosil fantek.
“Če že moraš vedeti, zaslužim deset evrov na uro.” “Oh,” je sinček zavzdihnil in povesil glavo. Potem pa je znova pogledal gor in dejal: “Ati, mi lahko posodiš pet evrov?” Oče je postal zelo nejevoljen. “Če si me o moji plači spraševal samo zato, da ti lahko posodim nekaj denarja, da si kupiš kakšno trapasto igračo ali kakšno drugo neumnost, potem izgini v svojo sobo in se spravi v posteljo. Pomisli raje, kako si sebičen. Vsak dan dolgo delam in nimam časa za take otroške igrice!”
Deček je tiho odšel v sobo in zaprl vrata za seboj. Oče se je usedel na kavč in postajal še bolj jezen, ko je razmišljal o sinovem poizvedovanju. Le kako si drzne kaj takega spraševati le zato, da bi dobil nekaj denarja! Po eni uri pa se je umiril in začel razmišljati, če ni bil morda nekoliko pretrd do svojega sina. “Mogoče pa je res potreboval tistih pet evrov. Konec koncev me zelo redko vpraša za kaj takega,” je razmišljal.
Odšel je do vrat dečkove sobe in vstopil: “Ali že spiš, sinko?” “Ne, ati, buden sem,” je odgovoril deček. “Malo sem razmišljal, mogoče sem bil preveč strog do tebe,” je dejal oče. “Dolg in naporen dan je za mano in me je malo zaneslo. Tukaj imaš pet evrov, ki si jih želel!” Deček se je vzravnal in se ves srečen zasmejal. “Hvala, ati!” je zaklical. Potem je segel pod blazino in vzel izpod nje nekaj kovancev. Ko je oče videl, da ima sinek že nekaj denarja, se je znova razjezil. Otrok pa je počasi preštel denar, nato pa pogledal očeta.
“Zakaj si pa želel še denar, če ga že imaš?” je ostro vprašal oče.“Ker ga nisem imel dovolj, sedaj pa ga imam,” je odvrnil deček. “Ati, sedaj imam deset evrov. Ali lahko kupim eno uro tvojega časa?”

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2004), 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..