gostja meseca

Elda Viler, pevka

priloga

Romarji v svetem letu

tema meseca

Kristjan, v kaj pa ti verjameš?

Preberite več: Februar 2025

Presunilo me je, ko sem brala, da so evtanazirali 23-letno Belgijko. Imela naj bi duševne motnje. Svoje trpljenje je opisovala kot neznosno duševno trpljenje. Niso ji niti dodelili psihologa, kaj šele psihoterapevta. Tam je evtanazija dovoljena že dvajset let. Menda je bila v začetku tudi (tako kot je v predlogu sedaj pri nas) dovoljena evtanazija samo za umirajoče, ki neznosno trpijo. Potem, tekom let, so razširili evtanazijo tudi za vse, starejše od 75 let brez posebnih bolezni, potem na otroke, take, ki niso taki kot večina, potem so se pa spravili še na duševne bolnike.
Tudi jaz sem duševna bolnica. Pri sedemnajstih letih, ko se mi je bolezen prvič pojavila, sem tudi jaz tako duševno trpela, da sem poskušala narediti samomor. Danes sem hvaležna vsem, ki so me takrat rešili in mi pokazali smisel življenja. Ne znam si predstavljati, da bi mi namesto zdravljenja ponudili evtanazijo, kar se v prihodnosti lahko zgodi (močno upam, da se motim, ampak zakon o evtanaziji je pred sprejetjem). Upam, da se mi bolezen ne bo več ponovila, če se mi pa bo, upam, da mi bodo pomagali živeti in ne umreti. Rada bi še nekaj časa živela.
Veronika

Vaš odziv na novico o evtanaziranju 23-letne duševne bolnice iz Belgije je povsem razumljiv. Vsa živa bitja, ne samo ljudje, smo naravnani na to, da hočemo živeti. Še več, življenje hočemo živeti v polnosti. Življenje teži k temu, da bi izživelo vse svoje potenciale. Za razliko od drugih živih bitij pa človek išče smisel svojega življenja. Zaveda se svoje končnosti, zato želi trenutke svojega življenja napolniti z vrednostjo in smislom. Kaj pa narediti takrat, ko se človek ne more več zoperstaviti bolezni, bolečini in trpljenju? Kako se soočiti z neozdravljivimi boleznimi, z dolgotrajnim procesom umiranja, z onemoglostjo v starosti? Kakšno vrednost in smisel ima trpljenje? Ko se človek sooča s svojimi mejami, z bolečino in nemočjo, je v veliki skušnjavi, da bi v svoje roke vzel tudi odločitev o koncu svojega življenja ali življenja svojih bližnjih.
Kot ste omenili, so v nekaterih državah že uzakonili evtanazijo, kar pomeni, da bolniki, ki trpijo neznosne bolečine, lahko zaprosijo zdravnike, da končajo njihovo življenje. Poleti 2023 je bil predlog takšne zakonodaje vložen tudi v slovenski parlament. Podobno kot v državah Beneluksa, Kanadi in Španiji tudi slovenski predlog zakona o končanju življenja daje pravico do evtanazije bolnikom, ki po njihovi presoji doživljajo neznosno trpljenje, za katero ne obstaja sprejemljiva možnost lajšanja tega trpljenja. Torej lahko za evtanazijo zaprosijo tudi duševni bolniki, če sami presodijo, da je njihovo trpljenje neznosno in ga ni mogoče lajšati. Res je, da je bila na Nizozemskem in v Belgiji na začetku evtanazija omejena samo na onkološke bolnike, in to zgolj tiste, ki so bili v terminalnem stanju bolezni in so jim skrajšali proces umiranja za največ en mesec. Zelo hitro pa so pravico do usmrtitve s strani zdravnika dobili tudi psihiatrični bolniki, za katere se je ugotovilo, da trpijo zaradi neozdravljive psihiatrične bolezni. Iz leta v leto se število evtanaziranih psihiatričnih bolnikov povečuje. Kar pa je še huje, se v večini držav, kjer je evtanazija dovoljena, usmrtitev psihiatričnih bolnikov zgodi v povezavi s transplantacijo njihovih organov. Ker so psihiatrični bolniki večinoma telesno zdravi, so njihovi organi zelo dragoceni za presaditev. Ker je smrt načrtovana, je tudi sam postopek presaditve bolj zanesljiv in uspešen. Ti bolniki se lahko počutijo celo heroji, ker bodo darovali svoje organe ljudem, ki jih nujno potrebujejo. Ob tem pa se zmanjšuje možnost, da bi si naknadno premislili glede odločitve za končanje življenja. Težko je preklicati odločitev, ki bo drugim omogočila nadaljnje življenje, sploh če si duševni bolnik. Vidimo torej, do kako zapletenih primerov in tudi zlorab lahko pripelje uzakonitev usmrtitve na zahtevo.
Primer, ki sem ga opisal, nazorno kaže na logiko t. i. »spolzkega klanca« pri uzakonitvi evtanazije. Na začetku je mogoče izpostavljen primer neznosnega trpljenja bolnika in zdi se, da je edini izhod, da končamo njegovo trpljenje in ga usmrtimo na neboleč način. Vendar ena taka izjema pomeni prvi korak na spolzkem klancu. Mogoče lahko previdno naredimo še enega ali dva, potem pa že drsimo po strmini navzdol brez vsakega nadzora. Podobno se dogaja tudi pri izvajanju evtanazije. Pravico do evtanazije dobijo vsi, ki zase trdijo, da doživljajo neznosno trpljenje. Tudi slovenski predlog zakonodaje pravi, da mora biti ocena, kaj je to neznosno trpljenje, prepuščena izključno bolniku. Čedalje bolj se širi tudi evtanazija otrok in mladoletnih oseb. V državah Beneluksa lahko za evtanazijo zaprosijo otroci od 12 leta dalje. Ko se enkrat odprejo vrata odločanju o končanju življenja, je težko postaviti mejo in preprečiti zlorabe.
Zato je tako pomembno, da vztrajamo pri spoštovanju svetosti človeškega življenja vse do njegovega naravnega izteka. Vsekakor je treba narediti vse, da se umirajočim lajšajo fizične bolečine in se jim nudi vsestranska pomoč in podpora. Prav tako je treba pomagati vsem ostalim, ki se soočajo s fizičnim ali psihičnim trpljenjem ter uporabiti vse znanje in razpoložljiva sredstva, da jim omogočimo čim bolj kakovostno življenje. Rešitev je treba iskati v celostni zdravstveni oskrbi, solidarnosti, sočutju, pristnih medosebnih odnosih, molitvi in zaupanju v Božjo pomoč, ne pa v ustvarjanju nevarnih evtanazijskih bližnjic. Upam, da Slovenija ne bo dokazovala svoje »naprednosti« s tem, da bo kot prva od držav Srednje in Vzhodne Evrope uzakonila evtanazijo.

R. Globokar, Pisma, v: Ognjišče 1 (2024), 76-77.

Papež Frančišek je s svojim apostolskim pismom Z očetovskim srcem (Patris corde), ki ga je podpisal 8. decembra 2020, napovedal Leto svetega Jožefa. V pismu predstavlja sv. Jožefa pod sedmimi vidiki: Ljubljeni oče, Oče v nežnosti, Oče v poslušnosti, Oče v sprejemanju, Oče ustvarjalnega poguma, Oče, ki dela, Oče v senci. –

LJUBLJENI OČE: Veličina sv. Jožefa obstaja v dejstvu, da je bil Marijin mož in Jezusov oče in kot tak se je postavil v službo celotnega odrešenjskega načrta. Zaradi te pomembne vloge je verno ljudstvo sv. Jožefa vedno ljubilo, o čemer pričajo njemu posvečene cerkve po vsem krščanskem svetu. Povsod so starši svojim otrokom pri krstu izbrali ime Jožef (pri nas žal vedno bolj izginja). V vsakem molitveniku najdemo molitve, s katerimi se mu priporočamo. –

OČE V NEŽNOSTI: V nazareški družini je Jožef iz dneva v dan in iz leta v leto z očetovsko ljubeznijo spremljal rast Jezusa otroka, dečka, mladeniča. Hranil ga je, učil ga je hoditi, potem ga je uvajal v svoje poklicno delo tesarja. Jezus je v Jožefu videl nežnost Boga, tisto nežnost, po kateri se Božji načrti uresničujejo tudi po človeški slabosti. –

OČE V POSLUŠNOSTI: Od Boga poslani angel je Jožefa štirikrat nagovoril v spanju, ko je šlo za pomembne odločitve, in Jožef ga je vselej brez oklevanja poslušal. Prvič, ko je videl, da je njegova zaročenka Marija noseča, pa si tega ni znal razložiti (Mt 1,19), drugič, ko je bil opomnjen, naj z Marijo in Jezusom pred Herodom zbeži v Egipt (Mt 2,13), tretjič, naj se po Herodovi smrti vrne v domovino (Mt 2,19), in četrtič, naj se z družino naseli v Nazaretu (Mt 2,23). Poslušen je bil Mojzesovi postavi, ko z Marijo osem dni starega Jezusa daroval v templju. – 

OČE V SPREJEMANJU: Jožef brez oklevanja sprejme k sebi Marijo, ko ga angel pouči o njenem materinstvu. Kakor je Bog govoril Jožefu: »Ne boj se k sebi vzeti Marije« (Mt 1,20), se zdi, da govori tudi nam. »Tolikokrat se v našem življenju dogaja, česar ne razumemo in se upiramo, Jožef pa se odpove svojim načrtom in sprejme, kar se mu dogaja, čeprav se mu zdi skrivnostno.« Sprejemanje Jožefa nas vabi, da sprejemamo druge brez zadržkov, take, kakršni so, s posebno ljubeznijo pa tiste, ki so slabotni, kajti Bog izbira, kar je slabotnega. Papež si predstavlja, da je Jezus prejel spodbudo za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu ob Jožefu.

OČE USTVARJALNEGA POGUMA: Ustvarjalni pogum pride na dan, ko naletimo na težave. Pred težavami lahko obtičimo, se umaknemo, ali pa poiščemo možne rešitve. Papež si živo predstavlja, kako je Jožef po prihodu v Betlehem, ko niso našli prenočišča, uredil hlev, v katerem so našli zavetje, da je bil kolikor toliko primeren za veliki dogodek rojstva Božjega Sina. Dalje piše, kako se je moral Jožef znajti kot begunec v Egiptu, da je našel delo in je tako mogel poskrbeti za Marijo in Jezusa. Papež piše: »Ta otrok, ki ga Jožef varuje, bo rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40), zato sv. Jožefa kličemo na pomoč kot varuha revnih, potrebnih, beguncev.«

OČE, KI DELA: Ko je Jezus kot oznanjevalec Božjega kraljestva nastopil v domačem Nazaretu in so se njegovi rojaki čudili njegovi modrosti, so se spraševali: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). Jožef je bil po poklicu tesar – lahko mizar ali stavbni tesar. Pri Judih tedanjega časa so otroci začeli versko in poklicno vzgojo pri svojem očetu, zato sklepamo, da se je Jezus pri Jožefu učil poklica tesarja. Več o njegovi mladosti govorijo apokrifni spisi (Jakobov protoevangelij, Zgodba tesarja Jožefa), ki jih katoliška Cerkev ni sprejela – tudi zato, da se ne bi širilo napačno češčenje sv. Jožefa. V Jožefovi delavnici se je Jezus naučil ceniti vrednost, dostojanstvo in veselje nad tem, kaj pomeni jesti kruh, sad lastnega dela. Družina, ki je brez dela, je bolj izpostavljena. »Kako bi mogli govoriti o človeškem dostojanstvu, ne da bi si prizadevali, da bi vsakdo in vsi imeli možnost za primerno preživljanje?« Oseba, ki opravlja kakršno koli delo, sodeluje s samim Bogom, postane na neki način stvarnik sveta, ki nas obdaja.

OČE V SENCI: Poljski pisatelj Jan Dobraczynski je napisal roman o sv. Jožefu z naslovom ‘Očetova senca’ in v njem pokaže, da je sv. Jožef za učlovečenega Božjega Sina senca nebeškega Očeta. »Oče se ne rodi,« piše papež. »Oče se postane. In ne postane se le zato, ker se spravi otroka na svet, ampak ker se odgovorno sprejme skrb zanj … Vsak otrok prinaša s seboj neko skrivnost, nekaj novega, ki se lahko razodene le s pomočjo očeta, ki spoštuje njegovo svobodo.« Svoje pismo papež Frančišek zaključuje z molitvijo iz nekega starega francoskega molitvenika, s katero vsako jutro že štirideset let sv. Jožefu izroča svoj dan in svoje delo.

Pozdravljen, varuh Odrešenika / in ženin Device Marije. / Tebi je Bog zaupal svojega Sina, / vate je Marija položila svoje zaupanje, / ob tebi je Kristus postal mož. // O blaženi Jožef, izkaži se očeta tudi nam / in vodi nas na poti življenja. / Izprosi nam milost, usmiljenje in pogum / in varuj nas vsakega zla.

izbira Marko Čuk

Drage naročnice, dragi naročniki, bralke in bralci!
Revija Ognjišče s to številko vstopa v svoje 61. leto izhajanja in aprila 2025 bo minilo 60 let, odkar je luč sveta zagledalo prvo Farno Ognjišče. Veliko člankov in kasneje tudi knjig smo v tem času uspeli pripraviti in ponuditi v slovenskem prostoru, večkrat smo se ob jubileju tudi že ustavili ob dosežkih in dogodkih, ki so bili prelomni v razvoju mesečnika in založbe Ognjišče.
Naj ob vstopu v nov letnik in naše praznovanje 60. leta izhajanja najprej izrazim iskreno zahvalo vsem, ki ste zvesti naročniki in bralci naše revije. Še posebej zahvala vsem, ki se nam odzovete, tako s kritikami, idejami, vzpodbudami in pohvalami. Vse to nam daje vedeti, da naše poslanstvo, prinašati Kristusa v vsakdanje življenje vsakega človeka, v vsakem kotičku Slovenije in onkraj, pušča sledi. Ni zaman. In vsakič, ko me kdo ustavi, me ogovori, se oglasi prek telefonskega klica ali elektronske pošte, meni in uredništvu sporoča, da je tudi bralcem mar. Zato res hvala za vašo zvestobo in podporo.

Naš pogled ob snovanju vsebin za 61. letnik mesečnika Ognjišče je bil zelo usmerjen v preučevanje življenja posameznika: kaj ga obkroža, kaj ga zanima, kaj ga oblikuje in kaj ga gradi. Pri načrtovanju smo z izbiro vsebine, ki bo imela prostor v tem letniku, bili odločeni, da okrepimo vsebinska področja, ki izgrajujejo posameznika, mladostnika, zakonca, starostnika in hkrati ustvarjajo podlago za dober odnos med generacijami. Uredništvo 2025:(z leve): mag. Božo Rustja (odgovorni urednik), Miha Turk (direktor), Silvester Čuk, Marjetka Pezdir Kofol, Benjamin Pezdir (teh. urednik), Matej Erjavec (izvršni urednik, mladinska priloga).

Drznemo si reči, da naša revija ni le naključen nabor člankov, ampak je skrbno načrtovan odziv na aktualno življenje. Le na ta način smo lahko razumevajoč sopotnik skozi življenje; življenje, ki prinaša vsakodnevne izzive, trenutke navdiha, obdobja žalosti, občutka nemoči, dvomov ali potrebe po razmišljanju. Z našo vsebino vam želimo v vseh teh razsežnostih prihajati naproti. Vsemu temu želimo dodati tudi Kristusov pogled, versko razsežnost in duhovno spodbudo. In to naj bo tudi odgovor na morebitno vprašanje, zakaj ostati ali postati naročnik in bralec Ognjišča

V prvem delu revije boste ob nekaterih utečenih in že znanih rubrikah zasledili vsebine, ki želijo biti podpora zakoncem, družinam, posameznikom, da bi živeli bolj polno ter v odnosih, ki povezujejo.
Po letih, ko smo za zakonce v ospredje vsebine zelo močno postavili duhovno rast, vodenje zakoncev prek domačih duhovnih vaj, se letos osredotočamo na mlajše zakonske pare, kjer odnos še pridobiva trdnost, hkrati pa so za to obdobje značilne preizkušnje, ki jih prinaša rutina in odrekanja.
Ta družinski del želimo nagovoriti tudi s konkretnimi spodbudami, kako ustvariti domačo Cerkev. Družinska molitev, obredi, trenutki za zahvale in prošnje – vse to predstavlja versko in družinsko bogastvo, zato smo prisluhnili željam in ponujamo konkretne ideje, kako sestaviti in pripraviti skupne trenutke za molitev.
Revija Ognjišče je družinska revija in kot taka želi z vsemi močmi podpirati družino kot osnovno jedro. Tudi zato bodo v letu 2025 naši avtorji na klepetih in obiskih pri družinah – ker želimo ujeti trenutke resničnosti različnih družin, z vsemi njihovimi radostmi in skrbmi. Sledi še izbrana zgodba za mlajše bralce, saj želimo poleg legendarnega Indijančka, ki nagovarja sicer vse generacije, tudi njim ponuditi nekaj vrstic prijetne in poučne zgodbe.

V ta vsebinski paket sodijo članki, kjer so v ospredju s pomočjo naših strokovnih sodelavcev izgradnja odnosov do samega sebe, do drugih, prenašanje vzgoje na mlajše generacije ter spodbude za starejše bralce. Tudi s poudarkom na večgeneracijski družini. Zato ne manjka modrosti življenjskih izkušenj, ponosa na prehojeni poti niti nasvetov za aktivno in izpopolnjeno življenje v tretjem življenjskem obdobju ali nasvetov za ustvarjalnost in duševni mir. Psihologove spodbude izpod peresa mag. Draga Tacola nagovarjajo ravno tretje življenjsko obdobje – a ne samo tega – in na vesel in optimističen, skorajda blag način prinašajo vidike življenja, ki jih ne smemo zanemariti niti jih včasih ne jemati preveč resno oz. jih moramo osvetliti samo na pravi način. Veseli smo, da je knjiga Dober dan, starost mag. Draga Tacola doživela tako lep sprejem. Priporočamo jo tudi vam.
Vzgojni vidiki dr. Kristoviča so zelo dragoceni in zaradi njegovega stika »s terenom« tudi zelo aktualni.
Z našo dolgo trajajočo rubriko Naši preizkušani s posebno pozornostjo pristopamo k vsem, ki jih ta svet največkrat spregleda. Kakorkoli preizkušani nam prinašajo zelo globoko sporočilo, ki ga moramo nujno slišati vsaj enkrat na mesec: Kljub vsemu je vredno živeti!
Sploh pa je lepo živeti, če najdemo smisel, če najdemo poslanstvo. Mag. Darja Kalamar Frece nas bo v tem letniku peljala skozi razmislek o poslanstvu in kako se soočiti z izzivi, ki jih prinaša sodoben vidik osredotočenosti nase v nasprotju s poslanstvom, ki nas v svojem jedru spodbuja živeti za druge. In da je lepo živeti, predvsem živeti za druge, znajo povedati tudi v Društvu Deteljica, kjer se ukvarjajo s posebnim poslanstvom – področjem posvojitev in rejništva. V letošnjem letu bomo v nekaj člankih z njimi spregovorili o soočanju z neplodnostjo pa vse do psiholoških, pravnih, finančnih vidikov posvojitev, gradnji odnosov s posvojenimi otroki in kako sploh razumeti področje posvojitev v Sloveniji.

V drugem delu revije je izbrana vsebina, ki prvenstveno nagovarja mlade in njihovo realnost, najprej z daljšo Temo meseca, nato v rubriki za zaljubljene mlade, kjer z novo avtorico Tino Berčič vsak mesec pripravljamo vsebinski predlog za zmenek. Z YoungCaritas predstavljamo njihove dejavnosti in mlade vabimo, da se jim lahko pridružijo in namenijo nekaj svojega prostega časa za pomoč drugim. Tudi to zna biti zelo koristna izkušnja, ki da marsikateri odgovor o smislu mlademu človeku.
Ne zmanjka vsebin s področja popularne kulture, verskih spodbud ali v pismih ali v spoznavanju svetnikov, kjer nam bo Nataša Rupena pomagala stopiti v svetniške čevlje. V prvoosebni pripovedi nam bo približala izseke iz življenja svetnikov. Začnemo s svetim Antonom Puščavnikom. Hkrati pa upodobitve posameznih svetnikov predstavlja tudi Simona Kermavnar, kjer lahko spoznamo tudi bogastvo in sporočilnost umetniških mojstrov.

Bogata vsebina Ognjišča, ki smo jo v jubilejnem letniku bolj široko predstavili, naj bo spodbuda, da ostanete naši zvesti bralci in naročniki. Hvala vsem za vašo zvestobo Ognjišču!.

B. Rustja in uredništvo. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 1 (2025), 4-5.

gost meseca

Pavle Ravnohrib, igralec

na obisku

“Nič, kar je v jaslicah, ni tam naključno”

priloga

Hvalnica stvarstva
800 let od zapisa pesmi brata sonca

Preberite več: Januar 2025

Redno sveto leto 2025

Slovenski prevod Bule o napovedi svetega leta.
9. maja 2024 je papež Frančišek pri sv. Janezu v Lateranu objavil bulo o sklicu rednega svetega leta 2025. Bula nosi naslov Upanje ne osramoti (Rim 5,5). »Upanje je osrednje sporočilo prihodnjega svetega leta, ki ga po starodavnem izročilu papež razglasi vsakih petindvajset let,« pojasni na začetku bule sveti oče. »V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu da ne ve, kaj se bo zgodilo jutri,« poda v buli preprosto definicijo upanja papež.

Sveto leto imenujemo tisto leto, v katerem katoliški verniki po posebnem odloku papeža in pod posebnimi pogoji (spokorna romanja v Rim in obisk štirih papeških bazilik, prejem zakramentov, molitve, dobra dela) prejemajo več darov iz zakladnice zasluženja svetnikov (odpustki) in več milosti. O odpustkih smo pisali v novembrski številki Ognjišča, zato tokrat ne bomo posebej pisali o njih. Sveto leto je združeno z različnimi romanji in slovesnostmi. Redna sveta leta so v našem času vsakih 25 let.

SVETOPISEMSKI TEMELJ
Krščanska sveta leta imajo svoj izvor že v Svetem pismu Stare zaveze. Mojzes v postavi govori o sobotnem letu in soboti (2 Mz 23,10-12). »Predpisuje, naj bi kmetje sedmo leto pustili zemljo počivati, kar bi na njej zraslo, pa naj bi užili ubožci in poljske živali,« pravi s. Snežna Večko o svetopisemskih temeljih svetoletnih praznovanj. Opažamo poudarek na dobrobiti nižjih slojev, poljedelci pa poznajo tudi koristnost, da zemlja občasno počiva. V Tretji Mojzesovi knjigi spet najdemo predpise za sobotno in jubilejno leto. Ta ga opredeljuje kot leto počitka zemlje in osvoboditve vseh njenih prebivalcev. Peta Mojzesova knjiga pa poleg odpusta sužnjev dodaja še predpis o odpustu dolgov. »Razlog je v tem, da je Bog vrhovni gospodar zemlje in njenih prebivalcev,« pravi dalje svetopisemska strokovnjakinja s. Snežna Večko. Ta opiše tudi vzrok za dolgove: »Po zaporednih slabih letinah, ko so si ljudje morali izposojati hrano ali denar na obresti, niso mogli vrniti dolgov, zato so morali prodati svojo zemljo in v skrajnem primeru sebe za sužnje. Mojzesova postava jih je skušala zaščititi.«
»Duhovniško izročilo je predpisu o sedmem letu dodalo zakonodajo o jubilejnem petdesetem letu (3 Mz 25,8-55). Praznovali naj bi ga po sedmih sobotnih letih,« še piše s. Večko. Beseda jubilej prihaja od navade, da so ga naznanili s trobljenjem na ovnov rog, ki mu po hebrejsko pravijo jobel. Tako leto imenujejo tudi sveto leto. Takrat je morala zemlja počivati, odpisali so dolgove, odpustili sužnje. Vsakdo se je vrnil k svoji lastnini. »Jubilejna zakonodaja je tako predstavljala zadnjo možnost za nov začetek tistim, ki se drugače niso mogli rešiti revščine in suženjstva. Z njo so skušali preprečiti krivičnost in izkoriščanje,« še pravi dr. Večko.

SVETO LETO V LITERATURI
Prvo sveto leto leta 1300 je našlo odmev v umetnini svetovnega formata, Božanski komediji velikega italijanskega pesnika Danteja Alighierija. Pesnik pravi, da je bil naval romarjev na sveto leto 1300 v Rim tako velik, da je bilo treba urediti smer hoje pešcev čez most pred Angelskim gradom. Zaradi velikega navala so se romarji po eni strani pomikali proti cerkvi sv. Petra, po drugi pa so od tam odhajali.
Prav nasprotno mnenje o romanjih je imel slovenski protestantski pisec Primož Trubar. Vendar nam je v svoji kritičnosti zapustil dragoceno pričevanje o romanjih. V Katekizmu z dvejma izlagama (1575) piše: »Glih taku (kot Kristus) njega jogri so po svejtu hodili inu ti naši stariši ob vsakem plumbarti, tu je vselej čez 50 lejt, v Rim po celi odpustek rumali inu ta papežev žegen prijeli.« Cerkveni zgodovinar Metod Benedik se sprašuje, od kod je Trubar vzel besedo plumbart. Domneva, da beseda prihaja »od bule«, s svinčenim (plumbum) pečatom zapečatenega dokumenta, s katerim so papeži razglasili sveto leto. Prav tako že omenjeni zgodovinar pravi, da je iz Trubarjevega zapisa jasno, »da so naši predniki romali v Rim predvsem za sveto leto«. Sploh slovenska beseda romanje prihaja prav od pojma iti v Rim (Roma). Od tod tudi poimenovanje romar za božjepotnika.
Zanimiv je zapis Janeza Svetokriškega o svetem letu 1700. V slovenščini, ki nam danes zveni starinsko (ne pozabimo, da je stara nad tristo let!), je napisal: »Ta Namestnik Boga Vsigamogočniga na zemli Inocentius XII. nam je poslal kluč nikar h'timu zemelskimu, ampak h'timu Nebeškimu Paradižu, teh večnih troštou polniga, namreč te Svete popolnoma Rimske Odpustke, katire če edn popolnoma leteh deležen rata, precej njemu se Nebeška vrata odpro. Inu taku dolgu odperte ostanejo, dokler si jih z'greham ne zapre.«

Ko so proti koncu srednjega veka v Cerkvi začeli razmišljati o ustanovi svetih let, so bogoslovni učenjaki razmišljali: stara zaveza je predpodoba nove zaveze. V stari zavezi so ob jubilejnem letu odpuščali materialne dolgove in to se je ponavljalo vsakih petdeset let, krščansko jubilejno ali sveto leto pa naj se obhaja vsakih sto let, ker se tedaj odpuščajo duhovni dolgovi, ki imajo pred Bogom večjo težo. Zanimivo je, da je sv. papež Janez Pavel II. v svetem letu 2000 pozval razvite države, naj odpišejo dolgove revnim.

ZGODOVINA PRAZNOVANJ SVETIH LET
Prvo sveto leto so obhajali leta 1300 pod papežem Bonifacijem VIII. Cerkveni zgodovinar dr. Metod Benedik pa išče temelje za obhajanje svetih let že prej, celo pred letom 1000. »Misel na bližnji konec sveta, ki je strašila ljudi okoli leta 1000, je v neki meri oživela ob vsakem prelomu stoletij. Strah in upanje sta spremljala začetek vsakega novega stoletja. Pred letom 1300 so bili ljudje še posebej vznemirjeni. Pričakovali so velike dogodke in tudi izredne milosti.« Širile so se govorice, da bo v baziliki sv. Petra v Rimu ob začetku novega stoletja mogoče dobiti poseben odpustek.

PRVIČ TUDI V ZAPORU
Papež Frančišek bo 26. decembra 2024, na praznik sv. Štefana, odprl sveta vrata v rimskem zaporu Rebibbia. Gre za zgodovinski dogodek v zgodovini rednih jubilejev. Prvič se bo namreč zgodilo, da se bodo poleg svetih vrat, ki bodo, kot običajno odprta v štirih rimskih papeških bazilikah, odprla tudi vrata v zaporu. Prefekt Dikasterija za evangelizacijo Rino Fisichella je poudaril, da bo zapor Rebibbia postal »simbol vseh zaporov na svetu«.
Tega izrednega dogodka si je zelo želel papež. Ta je pomen skrbi za zapornike in njihovo ponovno vključitev v družbo poudaril tudi v buli o napovedi jubileja 2025: »V svetem letu bomo poklicani biti oprijemljivo znamenje upanja za številne brate in sestre, ki živijo v težkih razmerah. Mislim na zapornike, ki jim je odvzeta prostost in poleg strogosti zapora vsak dan doživljajo čustveno praznino, omejitve in v nemalo primerih tudi odsotnost spoštovanja. Vladam predlagam, naj v svetem letu sprejmejo pobude, ki vračajo upanje; oblike amnestije ali oprostitve kazni, katerih namen je pomagati ljudem ponovno pridobiti zaupanje vase in v družbo; programe ponovne vključitve v skupnost, ki naj jim odgovarja konkretna zavezanost za spoštovanje zakonov.«

Zanimiv je opis prvega svetega leta. Ohranil se je v Kroniki prvega svetega leta izpod peresa kardinala Stefaneschija: »Ves dan 1. januarja je skrivnost velikega odpuščanja ostala skrita. Ko pa je zvečer sonce zašlo in je nastopila tihota noči, se je Rimljanom ta skrivnost začela razkrivati. Množice so hitele v baziliko sv. Petra in se zgrinjale k oltarju, ljudje so se tako drenjali, da se je bilo prav težko preriniti do oltarja. Zdelo se je, da so prepričani, da bo s koncem dne izginila tudi velika milost. Ne vemo, ali so se namenili tja, ker bi jih k temu pritegnila jutranja pridiga o stotem letu oziroma jubileju, ali so prišli iz lastnega prepričanja ali morda zaradi kakega nadzemskega znamenja, kar se zdi najverjetneje.«
Množica je presenetila celo papeža. Posvetoval se je s kardinali in 22. februarja 1300 objavil bulo. Z njo je razglasil prvo sveto leto. K razglasitvi svetega leta so torej papeža navdihnile množice romarjev. »Vrhovni voditelj Cerkve je pri tem sledil ljudskemu glasu,« dodaja zgodovinar Benedik. Sveto leto so naznanili s trobljenjem na ovnov rog (jobel). Od tod tudi ime jubilejno leto. Na sliki je gazelin rog.
Naslednje sveto leto naj bi bilo po sto letih – leta 1400, toda papežu Klementu VI. se je zdela ta doba predolga, zato je ukazal, naj bo sveto leto vsakih 50 let. Papež Pavel II. pa je leta 1470 določil, naj bo sveto leto vsakih 25 let, da bi vsak rod vernikov doživel vsaj eno sveto leto. Tako je (razen nekaterih izjem zaradi političnih razmer) ostalo do danes. Doslej je bilo 26 rednih svetih let, takih, ki se vrstijo po ritmu 25 let; zadnje redno sveto leto je bil veliki jubilej 2000 pod papežem sv. Janezom Pavlom II.

SIMBOLIKA IN DUHOVNI POMEN SVETIH VRAT
V človeški zgodovini so imela vrata velik pomen. Bila so obramba in zaščita za vasi, mesta in palače. Že v grški in pozneje rimski dobi so dobila tudi duhovni pomen: prag med različnimi svetovi, točka prehoda, meja med življenjem in smrtjo. To duhovno sporočilo nosijo tudi sveta vrata. Z njihovim odprtjem se začne sveto leto. V začetku so bila samo ena sveta vrata, in sicer v baziliki sv. Janeza v Lateranu, ki je tudi sedež rimskega škofa. Da bi številnim romarjem omogočili prehod skozi sveta vrata, so jih odprli tudi v drugih rimskih bazilikah.
Kar se tiče duhovnega pomena svetih vrat, najdemo vrata že v knjigi preroka Ezekiela. Tam so opisana kot prehod, prek katerega Božja slava vstopa v hišo, pa tudi v duše: »Nato me je peljal k vratom, vratom, ki so gledala proti vzhodu. Zagledal sem veličastvo Izraelovega Boga, ki je prihajalo z vzhoda. Njegovo bučanje je bilo kakor bučanje velikih voda in zemlja je žarela od njegovega veličastva. … Padel sem na obraz. Gospodovo veličastvo je prihajalo v tempelj skozi vrata, ki so gledala na vzhod« (Ezk 43,1-4).
Vrednost in pomen svetih vrat nam bodo zelo pomagale razumeti besede iz Janezovega evangelija: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil« (Jn 10,8). Jezus o sebi govori kot o vratih, tako sveta vrata postanejo nujni prehod za tistega, ki hoče hoditi za Kristusom in najti v njem odrešenje in odpuščanje vseh grehov. Zato je prehod skozi vrata v svetem letu povezan s popolnim odpustkom. Tega je deležen vernik, ki roma in izpolni druge pogoje za popolni odpustek.
S prehodom skozi sveta vrata romar pokaže svojo odločitev, da bo hodil za Kristusom in se dal voditi v življenju dobremu pastirju. Vrata so tudi prehod, ki nas pripelje v notranjost cerkve. Za kristjane to ni samo sveti prostor, kateremu se moramo bližati s spoštovanjem in primerno obleko ter obnašanjem, ampak je tudi znamenje skupnosti, ki povezuje vernika s Kristusom. Je kraj srečanja in dialoga, sprave in miru, po katerem hrepeni vsak vernik. Je prostor Cerkve, skupnosti vernih.
V Rimu ima prehod skozi sveta vrata še en pomen. Spomni nas na sv. Petra in Pavla, apostola, ki sta ustanovila in oblikovala krščansko skupnost v tem mestu. Njun nauk in njun zgled je pomemben za celotno krščansko skupnost. Tukaj je njun grob, tukaj sta bila mučena in v tem mestu je toliko drugih kristjanov dalo življenje za Kristusa.

IZREDNA SVETA LETA
Poleg rednih svetih let je bilo v novejšem času nekaj izrednih svetih let, povezanih s pomembnimi obletnicami in dogajanji. Leta 1933 je papež Pij XI. oklical sveto leto ob 1900-letnici odrešenja, Jezusove smrti na križu; leta 1983 pa smo pod papežem sv. Janezom Pavlom II. obhajali izredno sveto leto ob 1950-letnici Jezusove ljubezni do konca. Med izredna sveta leta bi mogli prišteti dve Marijini leti: leta 1954 pod papežem Pijem XII. in leta 1987 pod sv. Janezom Pavlom II. Papež Frančišek je 11. aprila 2015 z bulo napovedal izredno jubilejno leto usmiljenja. V njej je zapisal, da je »naznanil izredni jubilej usmiljenja kot ugoden čas za Cerkev, da še močneje in učinkoviteje pričuje vernikom«. Sveto leto se je začelo 8. decembra 2015 na slovesni praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, sklenilo pa se je na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, 20. novembra 2016.

ZGODOVINA SVETIH VRAT
S svetim letom so povezana sveta vrata. Njihovo odprtje pomeni začetek svetega leta. Prehod skozi nje pa ima močan simboličen pomen. Toda najprej nekaj zgodovine. Rekli smo že, da so prvo sveto leto obhajali leta 1300, toda šele leta 1425 je papež Martin V. uvedel »obred odprtja svetih vrat, in sicer v cerkvi sv. Janeza v Lateranu, papež Sikst IV. pa za leto 1475 v cerkvi sv. Petra. Za leto 1500 pa je papež Aleksander VI. določil, da se sveta vrata v Rimu hkrati odprejo v štirih bazilikah: v cerkvi sv. Petra, sv. Janeza v Lateranu, pri Mariji Veliki (Snežni) in pri sv. Pavlu (zunaj obzidja),« pravi liturgik dr. Slavko Krajnc o zgodovini odpiranja svetih vrat.

URADNA MASKOTA JUBILEJA
Ilustrator Simone Legno je zasnoval uradno maskoto jubileja: Lučko. Ta naj bi odražala pop kulturo mladih in prinašala sporočilo upanja in sprejemanja. »Lučka je romarica, oblečena kot običajna popotnica: rumena vetrovka za zaščito pred vremenom, od zemlje umazani škornji, ki pričajo o že prehojeni poti, misijonarski križ okoli vratu in romarska palica. Posebej sugestivna je upodobitev Lučkinih oči, ki izžarevajo močno svetlobo: simbolizirajo upanje, ki se rodi v srcu vsakega romarja, utelešajo željo po duhovnosti in povezanosti z božanskim ter opominjajo na univerzalno sporočilo miru in bratstva,« so opisali simboliko uradne maskote v sporočilu Slovenske škofovske konference ter dodali, da je izbira maskote Lučke »del širšega konteksta, namenjenega vključevanju novih generacij in spodbujanju medgeneracijskega dialoga. Maskota ne predstavlja le jubileja, temveč je tudi simbol skupnosti, gostoljubja in izmenjave.«

NE VEČ ZAZIDANA VRATA
Vrata pa so tudi pregraja. To sta nekoč nazorno predstavljala zidova pred svetimi vrati in za njimi. »Zato je moral papež na primer ob rušenju zidov s kladivom trikrat udariti po zidu (kar simbolizira Kristusovo moč, ki odpira vrata odrešenja), da se je zid zrušil, medtem ko je na koncu svetega leta z lepo okrašeno zidarsko žlico z malto simbolično zazidal prve tri opeke in ga, ko je bil pozidan, zapečatil,« razlaga liturgik Krajnc, a pri tem doda, da je šibka točka tega obreda bilo to, da so bili verniki osredotočeni na zidanje in podiranje zidu in manj na simboliko odprtja svetih vrat.
Mnogim je ostala v spominu podoba svetega večera leta 1974, ko je sv. papež Pavel VI. trikrat udaril s kladivom in se je nanj zrušil del zidu. Morda je bil tudi ta dogodek povod za spremembo obreda. Omenjeni papež je želel vrniti vratom evangeljsko simboliko in sporočilo. Pozornost vernikov je želel usmeriti na vrata, ki simbolizirajo Kristusa. Tako je leta 1975 odpravil zidanje in podiranje zidu pred svetimi vrati. »S tem je želel poenostaviti obred, ga narediti bolj razumljivega, zagotoviti večjo varnost, poudariti duhovni vidik in vsebino, omogočiti vernikom večje sodelovanje in ga prilagoditi sodobnim potrebam Cerkve,« opiše spremembo dr. Slavko Krajnc ter nadaljuje: »S tem pa je tudi poudaril, da so resnične spremembe v Cerkvi in življenju vernikov tiste, ki se zgodijo v notranjem duhovnem življenju in ne zgolj skozi zunanje simbole.« Tako je papež leta 1975, ob koncu svetega leta, bronasta vrata trajno namestil na tečaje vatikanske bazilike. Liturgik Krajnc še dodaja, da je ostala navada, »da se v cerkvi svetega Petra na notranji strani vrat še postavi zid, a njegova postavitev in odstranitev ni več del bogoslužnega dejanja«. Po novem obredu papež odpre in zapre sveta vrata in s tem omogoči začetek in konec svetega leta.

ŠTEVILO SVETIH VRAT
Papež se odloči, koliko vrat v cerkve bodo razglasili za sveta vrata. Prav tako lahko da pravico škofom po vsem svetu, da sami odločijo, da imenujejo taka vrata. V zadnjem letu Božjega usmiljenja (2016) je papež Frančišek dal škofom dovoljenje, da sami določijo število svetih vrat v svojih škofijah. Za sveto leto 2025 pa bo papež Frančišek odprl sveta vrata cerkve sv. Petra v Rimu 24. decembra 2024, 29. decembra v baziliki sv. Janeza v Lateranu, 1. januarja 2025 (praznik Marije, Božje Matere) v baziliki Marije Snežne in 5. januarja 2025 v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. Slednja bo odprl na večer pred praznikom Gospodovega razglašenja (svetih treh kraljev), ki velja tudi za misijonski praznik, sv. Pavel kot apostol narodov pa za nekakšnega vzornika misijonarjev.
Sveta vrata rimskih bazilik.
Prav tako je določeno, naj škofje v stolnih ali konkatedralnih cerkvah obhajajo slovesne maše ob začetku svetega leta. Morda se kdo sprašuje, zakaj papež Frančišek ni tudi v drugih cerkvah določil svetih vrat, kakor je bilo to v svetem letu usmiljenja. Liturgik Krajnc pravi, da papež želi, da bi nas napor, s katerim je povezano romanje »v večno mesto, duhovno prenovil in prečistil ter spodbudil k zavesti, da smo ljudstvo na poti in tako romarji v objem večnosti z Bogom«. In še ena zanimivost prihajajočega svetega leta. Papež bo odprl sveta vrata tudi v zaporu.

POMEN SVETIH VRAT
Zgovoren je pomen svetih vrat. »Že sam prestop praga (od zunaj – noter) v posvečen prostor je zgovoren, saj nakaže želeno spremembo življenja (večjo povezanost z Bogom); simbolno pomenijo tudi Jezusa Kristusa, ki se je sam imenoval vrata k Očetu,« začenja svojo razlago simbolike svetih vrat teolog in nadškof Marjan Turnšek.
Liturgik Slavko Krajnc o simboliki svetih vrat takole nadaljuje svoje razmišljanje: »Sveta vrata pa se nanašajo na duhovni prehod, ki ga mora vsak kristjan prehoditi od greha k milosti, s pogledom na Kristusa, ki pravi: Jaz sem vrata (Jn 10,7). S temi besedami Jezus sporoča, da so vrata par exellence sam Jezus. Le s prehodom skozi Njega lahko človek v polnosti uresniči svoje življenje pred seboj, drugimi in Bogom. Samo s prehodom skozi Njega, ki daje svoje življenje za svoje prijatelje, je mogoče črpati iz skrivnosti sprave, kajti kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, je tat in ropar (Jn 10,1).«

NA STEŽAJ ODPRTA VRATA
»Odpreti sveta vrata na stežaj pomeni neomejen dostop in popolno odprtost do skrivnosti odrešenja, brez ovir in omejitev, tako vernim kot nevernim. Gre za prehod iz greha in zadoščevanja za grehe v osvoboditev (odpustek), iz teme v svetlobo, iz nevednosti v modrost, iz nevere na pot upanja, iz vase zaprtosti v odprtost sprejemanja in iz drame duhovnega tavanja v objem Božje milosti,« razlaga pomen na stežaj odprtih svetih vrat dr. Krajnc in nadaljuje: »Prestopiti sveta vrata pomeni postajati majhen, zaupati se Božjemu usmiljenju, da nam odpusti grehe, da lahko vstopimo v cerkev z novim duhom.«

SIMBOLIKA SVETOLETNIH ROMANJ
Po mnenju teologa in nadškofa Marjana Turnška so sveta vrata najvidnejše znamenje svetega leta. Temu dodaja še romanja. Pomen romanj v svetem letu močno poudarja tudi bula o napovedi rednega svetega leta, ko pravi, da »romanje izraža temeljno prvino vsakega jubilejnega dogodka. Podati se na pot, je značilno za tistega, ki gre iskat smisel življenja.« Bula zlasti poudari pomen peš romanj: »Peš romanje močno spodbuja ponovno odkritje vrednote tišine, napora, bistvenosti. Tudi v prihodnjem letu bodo romarji upanja prehodili starodavne in sodobne poti, da bi močneje doživljali jubilejno izkušnjo.« Dalje govori, da bodo v Rimu poleg že znanih romarskih poti v svetem letu dodane še nove: »Poleg tega bodo v samem mestu Rimu tradicionalnim potem katakomb in sedmerih cerkva dodane še poti vere.«

SVETOLETNE CERKVE V SLOVENIJI

Škofija Celje
Stolnica sv. Danijela v Celju
Bazilika sv. Marije Lurške v Brestanici
Božjepotno svetišče svete Marije Zvezde v Novi Štifti pri Gornjem Gradu
Božjepotno svetišče sv. Marije Vnebovzete v Olimju pri Podčetrtku
Bazilika Marijinega obiskanja v Petrovčah pri Celju

Škofija Koper
Stolnica Marijinega vnebovzetja v Kopru
Sveta Gora pri Gorici
Log pri Vipavi

Nadškofija Ljubljana
Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani
Bazilika Marije Pomagaj na Brezjah
Bazilika Žalostne Matere Božje v Stični

Nadškofija Maribor
Stolnica sv. Janeza Krstnika v Mariboru
Maribor – Sv. Marija (bazilika Matere usmiljenja – frančiškani)
Ptujska Gora – bazilika Ptujskogorske Matere Božje
Za določena romanja, ki so predvidena po urniku:
Homec pri Slovenj Gradcu (cerkev Matere Božje)

Škofija Novo mesto
Stolnica sv. Nikolaja v Novem mestu
Škofijsko božjepotno svetišče na Zaplazu
Samostanska cerkev v Kloštru pri frančiškanih v Novem mestu
Župnijska cerkev sv. Petra v Črnomlju

Škofija Murska Sobota
Stolnica sv. Nikolaja v Murski Soboti

Bula nato opozori še na druge pomene romanja: »Prehajanje iz ene države v drugo, kot bi bile meje presežene, prehajati iz enega mesta v drugega v kontemplaciji stvarstva in umetniških del bo omogočilo, da bomo ohranjali različna izkustva in kulture ter v sebi nosili lepoto, ki harmonizirana po molitvi vodi k zahvaljevanju Bogu za čudeže, ki jih je storil. Jubilejne cerkve ob poteh in v mestu so lahko oaze duhovnosti, kjer lahko okrepčamo pot vere in se odžejamo pri vrelcih upanja, najprej s pristopanjem k zakramentu sprave, ki je nenadomestljivo izhodišče resnične poti spreobrnjenja.«

KOLEDAR SVETOLETNIH DOGODKOV
Ker bodo v rednem jubilejnem letu sveta vrata odprta v rimskih papeških bazilikah, se bo tja zgrnilo največ romarjev. V tem letu so zato pripravili več svetoletnih romarskih dogodkov, ki si jih lahko ogledate na spletni strani:
https://katoliska-cerkev.si/koledar-jubilejnih-dogodkov-v-rimu

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 12 (2024), 44-49.

ženski tercet Nataša, Anica, Natalija z organistko Polono Gantar

- Pri Založbi Ognjišče vam ob božičnih praznikih v sodelovanju z ženskim tercetom Nataše Banko, Anice Smrtnik in Natalije Šimunovič ob orgelski spremljavi Polone Gantar predstavljamo glasbeno zgoščenko božičnih pesmi z naslovom Zvezde žarijo. O zgoščenki in adventnem ter božičnem času sem se pogovarjala s sopranistko Natalijo Šimunovič.

- Natalija, z Ano in Natašo ste že dolgoletne prijateljice. Kako ste se spoznale in kdaj ste začele skupaj ustvarjati?
Z Ano Smrtnik sva skupaj obiskovali nižjo glasbeno šolo, kjer sem jaz igrala violino, Ana pa klavir. Z Natašo sva se spoznali v zgodnjih najstniških letih, in sicer je šlo za zanimivo srečanje, dva dni zapored, na različnih dogodkih. Prvo srečanje je bilo na sprejemnih preizkusih za srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, drugo pa dan pozneje na avdiciji za Ansambel bratov Stopar, v katerem sva potem obe prepevali več let. Pozneje smo vse tri postale sošolke na srednji glasbeni šoli. Ana in Nataša sta bili kasneje na Akademiji za glasbo pevsko zelo aktivni, prav na ta način pa sta se bolje spoznali tudi s študentsko kolegico, organistko Polono Gantar. Sama sem se takrat zaradi študija viole gibala v bolj inštrumentalnih glasbenih okoljih, prijateljstvo med nami pa ni minilo. Iz srca sem hvaležna, da smo ga ohranile in da lahko skupaj ustvarjamo. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila tudi uredniku Založbe Ognjišče, Mihu Turku, ki nam je omogočil izdajo zgoščenke. Pa tudi njegovi sodelavki Tanji Štuhec, ki se je pravzaprav prva navdušila nad našim petjem, ko nas je slišala ob blagoslovu božjega znamenja v Vrbnjah. Kot tercet namreč priložnostno prepevamo že več let, zgoščenka sakralnih Marijinih pesmi pa je bila naša prva snemalna preizkušnja. Takrat nas je na orgle spremljala Ana, ki je tudi sama organistka. Ker si je želela, da bi se lahko bolj posvetila petju, smo se tokrat odločile, da k sodelovanju povabimo organistko Polono Gantar.

- Na zgoščenki najdemo ljudske božične pesmi, ki so slovenskim poslušalcem dokaj poznane. V čem je posebnost zgoščenke in na podlagi česa ste izbirale skladbe?
Naš cilj je, da ohranimo bogato glasbeno tradicijo slovenske cerkvene glasbe, hkrati pa smo vključile tudi nekaj novitet. Čeprav smo akademske glasbenice, kar pravijo, da se sliši v našem izvajanju, smo želele ohraniti ljudski pevski melos. Takšen glasbeni izraz je na novi zgoščenki pevsko pomagal oblikovati Tadej Sadar. Med znane božične pa smo vključile tudi noviteto, pesem Andreja Missona Zvezde žarijo, za katero je besedilo prispeval Gregor Mali. Opažamo, da organisti po župnijah radi posodabljajo božične repertoarje in da je omenjena pesem pogosto izvajana, s tem pa tudi ljudstvu bolj domača. Kot taka ima potencial, da v prihodnosti postane ponarodela. Tudi zaradi nagovarjajočega besedila smo se odločile, da bo to ime naše zgoščenke. Nekatere skladbe pa smo posnele a cappella, ker se nam je zdelo, da bodo tako bolj neposredno nagovarjale poslušalce. Na takšen način je posneta tudi skladba Sveta noč, ki jo drugače pogosto slišimo v orgelski spremljavi.

- Sami ste zaposleni na glasbeni šoli na Jesenicah, ste tudi mama dveh otrok. Veliko ste v stiku z mladimi. Zanima me, če bi nas moralo po vašem mnenju skrbeti, da bodo slovenske božične pesmi šle v pozabo, glede na to, da na radijskih valovih skorajda ne slišimo več slovenskih cerkvenih božičnih skladb.
Po mojem mnenju bi nas morala skrbeti celotna slovenska glasbena dediščina. Vsa ljudska glasba, vključno s cerkveno, bi morala biti bolj prisotna. Eden izmed glavnih motivov za snemanje zgoščenke je bil ravno ta, da obnovimo in ponovno približamo nekatere slovenske božične skladbe. Na zgoščenki je sicer prisoten dobro vpet material. Dragoceno bi bilo poiskati že bolj pozabljene skladbe. Hkrati pa ne smemo pozabiti tudi na to, da je vredno takšne skladbe še naprej tudi ustvarjati in da spodbuda k ustvarjalnosti na tem področju verjetno ni odveč.

- Kakšen odnos pa imate do pop božične glasbe?
Načeloma me ne motijo, sploh če so z glasbenega vidika kakovostno narejene in imajo sporočilnost, ki je povezana z božičem. Se mi pa postavlja vprašanje primernosti časa predvajanja skladb.

V poslušanje je na zgoščenki ponujenih 16 skladb. Za vse, ki ne posegate več tako pogosto po zgoščenkah, je CD plošči priložen digitalni ključ v obliki QR kode in navodilo, da si lahko skladbe prenesete v svojo digitalno napravo (računalnik, tablico, telefon…) in jih lahko poslušate tudi kakšni drugi mobilni napravi.

Seznam pesmi:
Nikar ne dremajte (2:08)
Zvezde žarijo (4:54)
Srečna si štalca (2:36)
Dete rajsko, dete sveto(3:03)
Glej zvezdice Božje (2:48)
Spi dete božje,
nam sladko (3:40)
Polnočni zvon (3:42)
Kaj se vam zdi (3:01)
In povedat so prišli (2:16)
Na kamelah jezdijo (2:30)
Svet Jožef in Marija (3:07)
Tam stoji pa hlevček (4:09)
Poslušajte vsi ljudje (3:31)
Ura je polnoči (2:31)
Svitej se, svitej (1:48)
Sveta noč (3:53)

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 12 (2023), 71-73.

Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« kar v prevodu pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ko so nekateri, ki so stali zraven, to slišali, so govorili: »Glejte, Elija kliče!« Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trst in mu ponujal piti z besedami: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija in ga snel.« Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil. In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« (Mr 15,33-39)

Neverjetna, čudežna stvar je, da je na dnu nekega človeka, kjer je videti, kakor da ga ni nikjer (»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«), drugi človek zagledal – Boga: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« Tam je bil, kjer je bil nek človek popolnoma v temi in popolnoma sam, raztrgan, izmučen, zapuščen, ko je bilo še komaj kaj človeškega v njem. In to je opazil in spoznal – ateist.
In čeprav ga tam nihče ne pričakuje, je Bog očitno ravno tam, na dnu vsega tega, kar imenujemo smrt, obup, katastrofa. Tam, kjer smo ljudje samo še ljudje in nič drugega več, brez premoženja, brez naslovov in diplom in dosežkov, brez bližine, brez prijateljev, brez ljubezni. Kjer nimamo ničesar več, na kar bi se lahko opirali, na kar bi se lahko zanašali, ne moči ne poznanstev ne premoženja, ko smo zapuščeni in zavrženi, po svoji krivdi ali zaradi sovraštva drugih ljudi, ko nam ne preostane nič več, samo še Bog in njegovo usmiljenje.
Ne bomo rekli, da je Bog samo tam; gotovo pa je, da je On tam v morda svoji najčistejši obliki, torej kot edina Gotovost, na katero se človek opira, kot edini resnični Prijatelj, ki ne odide, kot neoskrunjena in neizkoriščena Ljubezen sama, saj samo kot tak, ki ljubi tako tiho in nežno, da ga ni mogoče otipati, brez moči in brez besed torej, samo z neko nepoznano in neotipljivo bližino, uteši človekovo ranjeno in osamljeno srce, da se mu more izročiti – in izdihniti, dati svoj zadnji dih Njemu, ki ga bo cenil tako, kot je treba.
In danes, v tej naši temi – kako je mogoče iskati luč Boga v njej? In jo najti? Težko, bi rekel. Ne zato, ker je Bog ne bi hotel dati, ampak ker se je treba za luč v temi menda ponižati tako, kot se je moral Kristus, do križa, do najhujše nizkosti, do najtežje teme. In morda je niti tedaj ne bomo videli. Vera pač ni stvar videnja. »Upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi?« (Rim 8,24) Vera je stvar napora izročanja.
Pravi čudež je to narediti, verovati. Morda pa v slepem tipanju pomaga kričati in reči: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Morda se takrat prikaže, ko razumemo, da ga pogrešamo, da ga potrebujemo. Da sami v svojih naporih pač preprosto ne zmoremo. Morda se bodo takrat razsvetlile in razjasnile tudi naše teme, ko ga bomo začeli dojemati kot Nepogrešljivega.
Več Boga, prosim. V vseh nas.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 12 (2023) 77.