Večkrat se pogovarjamo o modernem ateizmu. Tudi v Ognjišču kdaj kakšen vaš gost iskreno pove (npr. rubrika Moj pogled), da ne veruje, da je ateist. Zdi se mi, da se o ateizmu premalo piše. Kaj sploh je ateizem in kakšen je nazor človeka, ki trdi, da je ateist? Nekoč sem slišal mnenje, da čistih ateistov ni. Kaj to pomeni? Kakšno je stališče Cerkve do ateistov (nevernikov)?
Lojze
Gospod Lojze, kako obsežno vprašanje ste postavili, lahko osvetli podatek, da je Georges Minois okoli leta 2000 napisal knjigo Zgodovina ateizma od začetkov do sodobnosti, ki obsega okoli 700 strani. Kaj vse kdaj pomeni ateizem, je težko določiti, saj vemo, da so tudi kristjane v rimskem cesarstvu imenovali ateiste, ker niso častili cesarja in drugih rimskih božanstev; tudi Sokratu so očitali ateizem, ker se mu je zdel smešen svet grških bogov in je po filozofski poti prihajal do prepričanja o enem Bogu – in nazadnje umrl pod obtožbo ateizma.
V novejšem času se je pojem ateizma prijel predvsem splošnega zanikanja krščanskega pojma Boga, torej Stvarnika zemlje in neba, ki še naprej vzdržuje v bivanju vse stvarstvo; naprej njega, ki se je učlovečil, da bi človeka odrešil; končno pa ob koncu sveta z vesoljno sodbo razrešil vsa vprašanja našega bivanja in omogočil večno življenje.
V grobem bi lahko pojav ateizma ločili na teoretični in praktični ateizem. Prvi ima za svoje naziranje tudi določene razloge; pristaši pa ga tudi navzven izpovedujejo. To obliko smo in še poznamo tudi pri nas. Praktični ateist pa lahko teoretično pripada katerikoli ideji, a živi tako, kot da Boga ni. Takšne lahko najdemo tudi med deklariranimi kristjani. Dolgotrajno življenje “kot da Boga ni”, lahko zelo otrdi človekovo notranjost, tudi otopi njegovo vest in privede tudi do tega, da prične teoretično zavračati idejo o osebnem Bogu in izpovedovati ateizem, ki pa je največkrat le opravičevanje svojega početja v življenju.
Ateisti pogosto v resnici zavračajo razne podobe o Bogu, ki jih srečajo v svoji okolici, ali jih imajo sami, ne pa v resnici dejstva Boga samega. Ko se kdaj pogovarjam s kakšnim takšnim ‘ateistom’ in mi razlaga, da pač v takšnega Boga, ki dela takšne hude stvari (kot npr. v stari zavezi, ko zapove poboje nedolžnih; ali dopusti hudo bolezen in smrt otroka), ne more verovati, mu z veseljem pritrdim. Začudi se, ko mu zaupam, da sem po tej ‘definiciji’ tudi jaz ateist: da v takšnega boga tudi jaz ne verjamem. A verujem v Boga še naprej, ker verjamem, da Bog za te stranpoti ni kriv, marveč celo vse stori, da bi jih preprečil, le prisile pri tem ne uporablja, ker pušča človeku svobodo še naprej. Vzrokov za to, da se nekdo razglasi za ateista, je torej veliko; vsi pa so drugotni, kar pomeni, da ateizem ni nekaj prvobitnega v človeku. Cerkev se zaveda tudi odgovornosti svojih članov pri pojavu ateizma in je na drugem vatikanskem zboru tudi priznala, “da zaradi zanemarjanja verske vzgoje, zaradi takega razlaganja verskega nauka, ki zbuja nesporazume ali pa s pomanjkljivostmi svojega religioznega, moralnega in socialnega življenja pristni obraz Boga in religije bolj zakrivajo kakor pa odkrivajo” (CS 19,3).
Pravzaprav je res težko biti ateist v pravem pomenu besede, kajti potem bi moral zavračati tudi vse, česar ni mogoče prijeti z roko. Torej tudi ljubezen, ki je ni mogoče prijeti, a jo vseeno doživljamo in vanjo ne dvomimo. In še veliko podobnih izkušenj imamo. Vendar je prav, da te ljudi jemljemo enako resno kot vse druge. Bog jim je dal svobodo in s tem pravico, da se opredeljujejo do vsega in tudi do njega. Cerkev je do njih spoštljiva, jim priznava pravico do lastnega mnenja in svobodne opredelitve. Tudi z njimi ostaja in želi biti v dialogu. Cerkev se trudi dojeti vzroke za takšno miselnost in v duhu ljubezni odgovoriti nanje. »Naloga Cerkve je namreč, da Boga Očeta in njegovega učlovečenega Sina napravlja navzočega in tako rekoč vidnega s tem, da se ob vodstvu Svetega Duha neprestano prenavlja in očiščuje« (CS 21,5). Ob tem smo prepričani, da je Kristus umrl za vse ljudi, tudi za ateiste; zato tudi v moči Svetega Duha stori vse, da bi prodrl do njihovih src in bi se mu svobodno odprla in bi jim mogel, čeprav na nam neznan način, dati možnost, da se pridružijo njegovi velikonočni skrivnosti.
Življenjske zgodbe ateistov so zelo različne. Eni ostajajo v svojem prepričanju do konca življenja. Mnogi pa se v nekem trenutku srečajo z živim Bogom in postanejo goreči verniki. Naj omenim vsaj enega. André Frossard, francoski novinar in esejist, je bil sin soustanovitelja francoske komunistične partije in bil ateistično vzgojen. Pri dvajsetih se je spreobrnil, ko je za hip stopil v Parizu v cerkev, v kateri so prepevale redovnice. Po nekaj minutah je iz cerkve izstopil kot vernik. Napisal je knjižico Bog biva, srečal sem ga, ki je prevedena tudi v slovenščino. Seveda pa so tudi primeri, ko vernik po določenem dogodku izgubi vero. Tudi s tega vidika lahko vidimo, da je meja med vernikom in nevernikom zelo tanka. Končno Boga ni mogoče ‘znanstveno’ dokazati, a tudi ne, da ga ni. Vera je namreč povsem osebna kategorija, ki predpostavlja ljubezen in svobodo.
Zanimiva je tudi Pascalova misel, imenovana ‘Pascalova stava’. Ob vprašanju, ali je boljše biti veren ali neveren, je takole razmišljal: bolje je, da veruješ; v tem primeru, če ob koncu življenja ugotoviš, da Bog resnično je, vse pridobiš; če pa ugotoviš, da ga ni, nisi ničesar izgubil; če pa ne veruješ, potem si v primeru, da Boga ni, na istem kot vernik; če pa odkriješ, da je, si izgubil vse.
Glede mnenja, da čistih ateistov ni, je treba reči, da je odgovor nekoliko odvisen od tega, kako opredelimo ateizem. Iz krščanskega pogleda na človeka, kot ustvarjenega po Božji podobi in podobnosti, lahko sklepamo, da je že po stvarjenju vsak človek naravnan na Boga in globoko v svojem jedru zato ne more biti ateist. Nedvomno pa lahko bolj na površju zgradi svojo podobo sveta in človeka, v kateri pa za Boga ni prostora. V tem duhu je zanimivo razmišljal veliki teolog 20. stoletja Karl Rahner in razvijal misel o ‘anonimnih kristjanih’ – torej tistih, ki sicer živijo po evangeljskem nauku, deklarativno pa ne izpovedujejo vere v Jezusa Kristusa. Kakor lahko danes slišimo tudi kakšno misel o ‘krščenih ateistih’ – po krstu torej kristjanih, ki pa praktično živijo neevangeljski način življenja. Na ateistično odločitev pogosto vplivajo določene osebne izkušnje in doživetja iz otroštva ali iz kasnejšega obdobja. Očitno pa je Bog tudi želel imeti tako svobodnega človeka, da bo tudi v osebni odnos z Bogom stopal svobodno in na Božjo ljubezen odgovoril z ljubeznijo ali pa tudi ne, kajti brez te možnosti ne bi bil svoboden.
Skleniti želim z mislijo, da ni naša naloga, da tiste, ki se razglašajo za ateiste, sodimo ali še manj obsojamo, marveč da z njimi sredi življenja sodelujemo, smo se sposobni z njimi argumentirano pogovarjati, jim njim primerno razlagati razloge za svojo vero ter z živeto vero kazati lepoto našega odnosa z Bogom in to v občestvo vernih, ki se imenuje Cerkev. Saj nas v to smer spodbujajo že Apostolska dela, »Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje« (Apd 2,47).
TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2017) 3, str. 46

Resveratrol je polifenol, ki deluje kot močan antioksidant. Proizvaja ga več rastlin – kot odziv na poškodbe ali kadar rastlino napadejo patogeni, kot so bakterije in glive. Najden je bil v več kot 70 vrstah rastlin, med drugim v japonskem dresniku, jagodičevju, oreščkih in rdečem grozdju.
Strukturo resveratrola so prvič odkrili leta 1940, ko so molekulo izolirali iz bele čmerike, pozneje, leta 1963, tudi iz korenine japonskega dresnika. Širšo pozornost je molekula pritegnila šele leta 1992, ko je njena prisotnost v vinu uporabljena kot razlaga za kardioprotektivne učinke.

FRANCOSKI PARADOKS
Znameniti francoski paradoks povezujejo prav z delovanjem resveratrola. Dolga desetletja so raziskovalci na področju zdravja ugotavljali, zakaj so mediteranski narodi bolj zdravi od ostalih evropskih narodov, predvsem v povezavi z boleznimi srca in ožilja. Francozi so na primer kljub uživanju mastne in nezdrave hrane manj zbolevali za najpogostejšimi boleznimi srca in ožilja. Razlog naj bi bil v tem, da pri vsakem obroku spijejo kozarec rdečega vina, ki vsebuje resveratrol, ta pa s svojim antioksidativnim in protivnetnim delovanjem zmanjša tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni. Pred skoraj 20 leti so statistike in kardiologe posebej zanimali podatki o boleznih koronarnih arterij, kot je miokardni infarkt. Ugotovili so, da imajo Francozi raven holesterola v krvi enakovredno prebivalcem drugih industrijsko razvitih držav, a je bil delež francoskih žrtev infarkta veliko nižji v primerjavi z drugimi državami. Prva razlaga je bila mediteranska prehrana, ki vsebuje manj živalskih maščob, a več rastlinskih olj, ki so za srce manj škodljiva. Mediteranska prehrana pa vsebuje tudi veliko vina, v rdečem vinu pa so snovi, kot so fenolne spojine, ki lahko zmanjšajo strjevanje krvnih ploščic in s tem zmanjšajo tveganje za strjevanje v arterijah ter pojav srčnih bolezni, kot je miokardni infarkt.

EDEN NAJMOČNEJŠIH ANTIOKSIDANTOV
Znanstveniki so že večkrat dokazali, da je resveratrol eden najmočnejših antioksidantov. So pa ob tem tudi opozorili, da ga je z naravnimi viri skoraj nemogoče zaužiti toliko, da bi od njega lahko pričakovali zdravstvene koristi.

KJE SE NAHAJA?
Resveratrol se nahaja v rastlinah, kot so japonski dresnik, borovci, vinska trta, grmičevje arašidov, jagodičevja (jagode, borovnice, maline, brusnice …).
Najbogatejši vir resveratrola je zelišče, imenovano japonski dresnik (Polygonum cuspidatum), ki velja za praktično neuničljivo rastlino. Neuničljivost mu daje prav resveratrol. Japonski dresnik ima zelo pomembno vlogo v kitajski in japonski medicini, še preden so ugotovili, da vsebuje resveratrol, pa so ga uporabljali pri zdravljenju različnih bolezni, kot so dermatitis, glivična obolenja in parazitske okužbe. Največ resveratrola se nahaja v korenini rastline in ravno to ji nudi možnost preživetja. Japonski dresnik velja za invazivno rastlino, ki lahko uspeva v zelo ekstremnih pogojih in dokazano zraste tudi na betonu.
Resveratrol najdemo tudi v nekaterih vrstah sadja, kot so borovnice, robide, arašidi ... Glavna vira resveratrola v sredozemski prehrani sta še vedno rdeče grozdje in rdeče vino. Najbogatejši viri resveratrola v grozdju so olupki, semena in peclji.

UČINKI RESVERATROLA
Resveratrol ima veliko terapevtskih učinkov. Deluje: protivnetno, antioksidativno, imunomodulatorno, antikancerogeno, kardioprotektivno, vazorelaksantno in nevroprotektivno.

Antioksidativno delovanje
Resveratrol preprečuje oksidativni stres, ki povzroča poškodbe celic v telesu in s tem bolezni ter zgodnje staranje.

Protirakavo delovanje
Številne eksperimentalne študije in nekaj kliničnih študij potrjujejo protirakavo delovanje resveratrola. Z zaviranjem oksidativnega stresa, vnetja in proliferacije rakavih celic ter aktivacije apoptoze, programirane celične smrti, deluje proti raku.

Nevroprotektivno delovanje
Resveratrol lahko izboljša spomin in učne sposobnosti ter ščiti pred upadom kognitivnih sposobnosti, ki je povezan s staranjem. Poleg tega lahko antioksidativne in protivnetne lastnosti resveratrola vplivajo na zaščito možganov pred nevrodegenerativnimi boleznimi, kot so Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, Huntingtonova bolezen, možganska ishemija in epilepsija.
Raziskava na zdravih posameznikih je pokazala, da se je pri rednem jemanju resveratrola v odmerku 200 mg v obdobju 6 mesecev posameznikom izboljšal kratkoročni spomin in delovanje hipokampusa (del možganov, ki je odgovoren za spomin).

Sladkorna bolezen in debelost
Resveratrol blagodejno vpliva na debelost in sladkorno bolezen, kar prispeva k preprečevanju in zdravljenju inzulinske rezistence pri sladkorni bolezni in dislipidemiji.

Dermoprotektivno delovanje
Raziskave potrjujejo pozitivne učinke resveratrola na številna stanja kože, kot so staranje, poškodbe, brazgotine. Dokazali so, da nanos resveratrola na kožo ščiti pred rakotvornimi učinki UV-žarkov. Ima tudi protimikrobne in protivnetne učinke ter zmanjšuje število kožnih gub. Pripisujejo mu tudi posvetlitveno delovanje, saj zmanjša pigmentacijo kože zaradi izpostavljenosti UV-žarkom.

ZA POZITIVNE UČINKE VSAJ 200 MG RESVERATROLA. V VINU GA JE PREMALO.
Največ raziskav je bilo opravljenih z vnosom 200 mg resveratrola dnevno v obliki prehranskih dopolnil. Takšna koncentracija resveratrola v telesu dosledno daje dobre rezultate, pri manjših odmerkih pa to ni zagotovljeno.
Raziskovalci navajajo: »Da bi dosegli učinke resveratrola, ki jih opisujejo raziskave, bi morali zaužiti 200 mg čistega resveratrola, kar bi pomenilo 20 litrov vina (na dan).«
 
Ker je z resveratrolom bogat tudi japonski dresnik, bi morali pojesti pol kilograma vršičkov na dan, da bi zadostili potrebnemu vnosu, ki daje zgoraj naštete pozitivne učinke, oziroma pojesti kilogram borovnic na dan, kar je skoraj nemogoče. Resveratrol je zato najbolje uživati v obliki prehranskega dopolnila, v katerem vsaka kapsula vsebuje 200 mg čistega resveratrola.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 2 (2022), 73-75.

Sveta maša se začenja z znamenjem križa, nato pa mašnik zbrane vernike pozdravi; navadno (zlasti med tednom) z “Gospod z vami”, verniki pa odgovorijo “In s tvojim duhom”. Od kod izvira ta bogoslužni pozdrav in kaj pomeni? (Ana)
Pozdrav “Gospod z vami” izraža dvoje: željo, da bi čutili Božjo bližino, pa tudi resnico, da je Bog z nami. ko smo zbrani v njegovem imenu. Pozdrav “Gospod z vami” najdemo že v Svetem pismu stare zaveze (Rut 2,4). Odgovor vernikov se glasi “In s tvojim duhom”. V Svetem pismu na več mestih beremo ‘tvoj duh’ namesto ‘ti’ (Gal 6,18). Ta pozdrav se v katoliškem bogoslužju pogosto uporablja ne le kot pozdrav na začetku maše ali kakšnega drugega bogoslužnega dejanja, ampak tudi kot opozorilo in povabilo k sodelovanju: med mašo pred hvalospevom in pred blagoslovom. Krščanstvo ga je prevzelo po tem, kako je angel pozdravil Marijo ob napovedi, da bo postala Odrešenikova mati: »Gospod je s teboj!« (Lk 1,28). Škof na začetku maše ne pozdravi “Gospod z vami”, ampak pravi “Mir z vami”, kakor je vstali Kristus pozdravil svoje učence, ko se jim je prikazal. Škofje so namreč nasledniki apostolov in imajo polnost duhovništva. V latinščini, ki je bila pred drugim vatikanskim koncilom uradni bogoslužni jezik, se ta pozdrav glasi: “Dominus vobiscum – Et cum spiritu tuo”. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 3, str. 48

Ena najpomembnejših osebnostnih lastnosti je vztrajnost. Brez nje se v življenju ne da doseči ničesar pomembnega in vrednega. Je tista “magična formula” za dosego uspehov na kateremkoli področju – kariera, družina, vzgoja, kakovostni odnosi, zadovoljstvo s sabo, osmišljeno življenje, zaupanje v svoje sposobnosti, uspešno dokončanje študija … SSKJ opredeljuje, da je vztrajen tisti, ki “ki kljub težavnosti, nasprotovanju ne preneha opravljati svojega dela, dejavnosti; ki kljub nasprotovanju ohranja svojo voljo, svoje stališče; ki kljub težavnosti, nasprotovanju traja še naprej”. Precejšnje obdobje življenja sem posvetil športu (bil sem kategoriziran kot vrhunski športnik discipline kikboks in član slovenske reprezentance z dosežki na svetovni ravni – svetovna prvenstva, svetovni pokali, odprta mednarodna prvenstva … –, po zaključeni tekmovalni karieri pa sem postal trener mariborskega kluba). Če bi me kdo vprašal, kaj je osnovno in najpomembnejše za dosego vrhunskih rezultatov, bi brez pomisleka odgovoril: »Najpomembnejše je vztrajati. Vztrajati. In še enkrat – vztrajati. Kljub neuspehu, kljub porazom, kljub nemotiviranosti, kljub žalosti, prizadetosti, razočaranju, občutku krivice …« Ali kot pravi Seneka: »Tudi po slabi žetvi je treba sejati.«
Na svetu je ogromno genijev, zelo pametnih in talentiranih ljudi na različnih področjih športa, stroke in znanosti. A če svojega talenta, naravne predispozicije, pameti ali celo genialnosti ne razvijaš, ne neguješ in ne vztrajaš, bo to samo še en primer izgubljenega in zapravljenega talenta, morda celo življenja. Vsi poznamo takšne ljudi. To pomeni, da bi na področju vzgoje in izobraževanja morali veliko pozornosti nameniti prav razvoju in utrjevanju vztrajnosti. Iz vztrajnosti se razvije disciplina, iz discipline pa se utrdijo delovne navade. Disciplina pomeni, da se odrečem nečemu zaradi nečesa drugega, kar je zame v tistem trenutku vrednejše in pomembnejše. Pomeni, da za vztrajnostjo, disciplino in delovnimi navadami stojijo določene vrednote, ki jih na ta način posameznik želi udejanjiti.
Najvidnejši predstavnik in utemeljitelj teorije permisivne vzgoje je Benjamin Spock (1964), ki se je, kot je znano, opravičil svetovni javnosti ter priznal zmoto svojih teoretičnih prepričanj. Toda v slovenskem prostoru se je ta doktrina sistemsko uveljavila in ni videti, da bi kaj kmalu prišlo do resnih, celovitih sprememb. Permisivni pristop, ki smo ga desetletja nazaj navdušeno prevzeli in aplicirali v vzgojno-izobraževalni sistem ter sistematično vnašali v družinsko vzgojo, privzgaja otrokom in mladim diametralno nasprotne osebnostne lastnosti, kot so vztrajnost, disciplina in delovne navade. Rezultat so šibke osebnosti s poškodovano samopodobo in samozavestjo, ki se ne zmorejo spoprijeti z resnejšim naporom ter se velikokrat ne znajo soočiti z neuspehom ali kritiko, notranje prazni, apatični, in ki velikokrat ne vidijo smisla svojega življenja in vsega, kar počnejo. V sebi ne najdejo odgovora na izredno pomembno vprašanje: Zakaj naj se sploh trudim in za kaj naj živim?
S tem, da jih svet odraslih skuša obvarovati vsakega napora, da se jih obvaruje vsakršne frustracije (čeprav vse znanstvene raziskave kažejo, da otrok za zdrav razvoj potrebuje določeno mero frustracij), da velikokrat že vnaprej preprečijo kakršnekoli morebitne negativne izkušnje (za negativno izkušnjo se velikokrat tretira že, če ni petica, če ni zlata medalja, če naš/a ni najboljši/a… – iz tega razloga se je šlo v opisno ocenjevanje in raznorazne državne projekte v smislu “otroku prijazna šola”; ponekod so bile celo peticije, da se testov ne bi smelo popravljati z rdečim pisalom, češ da je to preveč frustrirajoče …) in še in še bi lahko naštevali – otrok na ta način seveda ne more razvijati radosti do življenja, osmišljenosti lastnega bivanja, poguma za izzive, ki jih s sabo prinaša življenje, in vztrajnosti, ki je ena najpomembnejših življenjskih vrlin.
Zdi se, da bi starši morali postati ojačevalci otrokove osebnosti in pozornost namenjati tudi razvoju osebnosti, vrednotam, otrokovemu zadovoljstvu, in ne samo “pameti”. Za skandinavske države je značilno, da je delo vrednota, da je vsako delo cenjeno in spoštovanja vredno in da je nedelo nekaj sramotnega. Ker pa pri nas še vedno živimo v duhu maršala Tita, ko je veljalo “znajdi se”, prognoza ni prav spodbudna. Razen za posameznike – kot vedno.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 11.

Dolgo časa sem se odločala, ali naj vam pišem. O čem? O mami, ki bi ji rada rekla hvala. O možu, ki mu je družba vse.
Danes sem sama s srednješolko in študentom. Mama je šla k Bogu po večno plačilo. Danes vem, da me je edina ljubila. Dala mi je lepe zglede, ko je ostala vdova z mladoletnimi otroki … Reševala se je z delom, s poštenostjo in molitvijo. Koliko rožnih vencev je premolila. Hvala ji! Verujem in upam, da pri Bogu prosi za nas.
Mož si je našel ljubico v soseščini. Otroka sta z menoj. Ničesar mi ne očitata, ker se zavedata, da sem se trudila, oče pa jim je vse prevečkrat delal »sramoto«. Toda kljub vsemu temu, kljub vsej skrbi zanju, sem včasih tako sama! Redno hodimo k maši in vsak dan molim, da bi vzdržali …
V zakonu sem v glavnem sama skrbela za vse potrebno. Možu sem večkrat pomagala, tudi denar sem mu dajala, kajti, ko ga je potreboval, ga pogosto ni imel (meseca ni nikoli znal deliti s 30).
Saj ne rečem, marsikaj zna narediti, popraviti, kuhati na piknikih... Zato ga imajo prijatelji radi!? Družina pa je zanj že vse predolgo na stranskem tiru. Najprej je bilo nekaj mladih deklet, s katerimi se je srečeval, ko smo pred leti zadnjič skupaj dopustovali. Potem je bila ljubica (za katero sem tedaj samo sumila), in sedaj je nova ljubica, ki je ne skriva v javnosti. Tudi v navzočnosti mlajšega sina se je z njo objemal in poljubljal. Lahko si mislite, kako boli otroke in mene.
Odločila sem se, da mu bom dala »prosto pot«. Ne bom več prenašala zaničevanja in poniževanja, ki mi ga je namenjal, pogosto tudi v družbi, že nekaj let.
Ko sem uvidela, da vse prošnje in prigovarjanja, tudi rotenje, ne pomaga nič, sem zanj le še molila, redno vsak večer, vsaj pet let. Tolažim se, da Bog že ve, zakaj je to dobro. Morda bo nekoč spoznal, kaj je izgubil.
Pomagala bom otrokom, kolikor bom mogla, in upam, da mi bo Bog pomagal, da bom vzdržala.
Silva

Že Sveto pismo stare zaveze blagruje ženo, ki skrbi za svojo družino: »Vrlo ženo, kdo jo najde? Visoko presega bisere njena cena. Moč in milina sta njen okras. Nadzira pota svoje družine. Njeni sinovi se dvigajo in jo blagrujejo. Žena, ki se boji Gospoda, ta je hvale vredna« (Prg 31,10-30). V teh besedah mnogi najdemo podobo svoje matere. Tako tudi ti. Naj bo tudi tvoja podoba.
Žal danes mnogi mislijo, da življenje lahko napolniš z iskanjem čim bolj »lahkega« življenja. Kako s tem druge prizadeneš, ni važno, le da ti zadovoljiš svoje želje, ki pa so vse po vrsti čutne narave. Človeka pa ne more zadovoljiti samo čutno življenje, zato prej ali slej doživi poraz in njegovo srce ostane prazno. Zato leta »s cveta na cvet«. In zapušča za seboj nesrečne ljudi. Toda takega človeka to ne briga, dokler ne bo postal sam pogorišče. Človek se razlikuje od živali, ki poznajo samo čutne potrebe. Človek ima duha, razum, duhovne potrebe. Žival nikdar ne misli, kaj bo jutri, dovolj ji je, da so zadovoljeni njeni nagoni ta hip. Če jih zadovolji, je »srečna« in ne potrebuje nič drugega. Pri človeku pa ni tako. Občuduješ svojo mater, ker ni iskala svojih ugodij, ampak je skrbela za dobro svoje družine, tudi če se je bilo treba za to odpovedati lastnim potrebam. Zato so tako dragoceni zgledi naših mater.
Poglejmo okrog sebe. Čeprav imajo ljudje v našem okolju s čim zadostiti svoje telesne potrebe: niso lačni, imajo streho nad glavo, imajo obleko … se vam zdijo presrečni? Še zdaleč ne! Polni so nevoščljivosti, ker vidijo, da imajo drugi še nekaj več kot oni. Človek se nikdar ne zadovolji; ko je dosegel nekaj, kar je mislil, da ga bo osrečilo, takoj vidi, da »to ni to« in že išče nekaj drugega. Ne išče pa tega, kar bi ga dejansko pomirilo, to je, duhovne vrednote: živeti za nekaj, za nekoga. To so znale naše matere in čeprav so morda živele v revščini in so garale, sem prepričan, da so bile srečne. Cenile so prave duhovne vrednote. Redovnica v misijonih gara cele dneve. Kaj ima od tega? Nič. Kljub temu je srečna in bi ne zamenjala za udobje, ki bi ga lahko imela doma.
Praviš, da se včasih čutiš »tako sama«. To tvojo samoto lahko napolni samo Bog. Misliš, da se tisti, ki živijo tako, kot tvoj mož, ne čutijo »osamljene«? Pa še kako, prav zato hočejo napolniti svojo osamljenost in praznino z novimi avanturami. In ko bo tega konec, ko bo telo odpovedalo za avanture? Ko pride bolezen in te vsi pustijo na »stranskem tiru«, zato, ker tudi oni »mislijo samo nase«, kdo bo mislil nate? Hvala Bogu, da so še ljudje, ki mislijo tudi na druge. Tako vzgajaj tudi svoje otroke.
Glede ločitve pa nisem prav razumel, ali še mož »prihaja domov«? Imaš vso pravico, da mu pokažeš vrata.

BOLE, Franc. Moj mož je našel v soseščini ljubico. (Pisma). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 74-75.

Barbara se je previdno spuščala po strmem, z vejevjem poraslem pobočju in pazila na vsak korak. Na razmočenih tleh bi ji kaj lahko zdrsnilo, tega pa si ni niti najmanj želela. Pogledala je na uro in zavzdihnila: »Še lani je bilo tod okoli polno zvončkov!« Z roko je sproti odmikala veje pred seboj in se ozirala naokoli. Mora priti do zvončkov! Jutri bo materinski dan. Sama je mami že kupila darilo: čudovito belo orhidejo. Njena mama je bila zaljubljena v lončnice in Barbara je vedela, da bo orhideja ravno pravo darilo zanjo.
Tudi Marušina mama je imela rada rože. Pa ne tistih iz trgovine, temveč čisto navadne travniške rože. In prav zaradi tega se je Barbara zdaj plazila med grmovjem. Skušala se je spomniti kraja, kjer sta lani z Marušo nabirali zvončke. Njena sošolka Maruša je že poldrugi mesec ležala v bolnišnici zaradi komplicirane poškodbe kolena. Prav včeraj ji je potožila po telefonu, da bo letos prvič, ko mami za njen praznik ne bo mogla podariti zvončkov. »Ko bi le imela starejšega brata ali sestro! Štiriletne sestrice pač ne morem poslati po zvončke, petmesečnega bratca še manj,« se je skušala pošaliti.
Barbara se je že hotela ponuditi, da ji bo ona prinesla zvončke, a si je premislila. Z grenkobo v srcu se je spominjala dneva, ko je Marušo prvič obiskala v bolnišnici. V njeno sobo je vstopila v trenutku, ko sta se Marušina starša ravno odpravljala proč. »Ti? Si pa upaš! Le oglej si našo Maruško: komaj štirinajst let je stara, pa je že vsa polomljena. Bog ve, kakšne smuči si ji posodila,« ji je očital. »Ampak, oči! Povedala sem ti, da niso bile krive smučke,« je Maruša jezno posegla vmes. A Barbara je že tekla po stopnicah.
Od takrat sta se z Marušo pogovarjali le po telefonu, saj si Barbara ni želela ponovnega srečanja z njenimi starši. Maruša je sicer zatrjevala, da je očetu žal za besede, ki jih je bil izrekel. Prosila jo je, naj jo vendarle obišče. Barbara je nekajkrat res že stala pred bolnišnico, a si je v strahu, da bi utegnila srečati Marušinega očeta, vselej premislila.
Nenadoma je presenečena obstala in zrla v belo preprogo pred seboj. Našla je zvončke! To bo Maruša presenečena, se je v mislih veselila in hitela nabirat drobne cvetlice. Skušala si je predstavljati Marušin nejeverni pogled, ko bo med vrati zagledala bolniško sestro s šopkom zvončkov v roki.
Nenadoma se ji strašno mudilo. Ko se je s hitrimi koraki bližala bolnišnici, jo je preplavil občutek neizmernega veselja. So bile temu vzrok te drobne cvetlice, ki jih je uspela nabrati in jih je zdaj tako ponosno stiskala v desnici?
Čez nekaj trenutkov je že stala pri bolniškem pultu. S pogledom je zaobjela šopek, ki ga je stiskala v roki, in se nasmehnila. Zagledala je sestro, ki ji je prihajala nasproti. Sestra si je z občudovanjem ogledovala šopek.
»Ravno prav si prišla. Maruška mi je pravkar zaupala svojo veliko željo. Res nisem pričakovala, da se ji bo ta želja izpolnila!«
Barbara je opazila, s kakšnim zanimanjem jo sestra ogleduje.
»Ti si gotovo Barbara,« je rekla.
»Kako pa veste?« se je začudila Barbara in vprašujoče gledala v nasmejani obraz prijazne sestre.
»Kako ne bi vedela?! Maruška kar naprej govori o tebi. Barbi gor, Barbi dol. Skoraj vse vajine dogodivščine poznam.« Nato je z desnico pobožala drobne cvetove. »Obiskov še ni konec, Barbara. Prepričana sem, da bo danes nekdo zelo vesel.«
»Pa je še kdo pri njej?« je negotovo vprašala Barbara.
»Kolikor vem, danes ni bilo še nikogar. Zdaj najbrž tudi nikogar več ne bo. Le še deset minut časa imaš. Pohiti! Jaz bom poiskala primeren kozarec za te tvoje zvončke.«
»Barbi?!« je presenečeno vzkliknila Maruša, ko je med vrati zagledala prijateljico. »Tako zelo sem te pogrešala!«
»Tudi jaz tebe, Maruša,« je Barbara stopila bliže k postelji. »Kako je?«
»Sem se že privadila. Ampak zanima me, kaj skrivaš za hrbtom?«
Barbara je stegnila desnico in napeto opazovala prijateljico, ki ob pogledu na šopek ostala brez besed, potem pa glasno vzkliknila: »Zvončki! Nabrala si zvončke. Oh, Barbi …«
»Natrgala sem jih za tvojo mamo, da jutri ne bo ostala brez tvojega darila.«
»Ljuba Maruška, danes je bil na cesti takšen zastoj …«
Barbara se je sunkovito obrnila in prebledela. Pri vratih je stal Marušin oče. »Pozdravljena, Barbara,« je dejal prijazno ter Maruši pritisnil na lice glasen poljubček.
»Oči, ne izdaj mami, da imam zvončke zanjo. Jutri mora obvezno priti ona. Če ne bo varstva za Grega in Tajo, boš ti popazil nanju.«
»Lahko se zaneseš, Maruška. Zdaj pa le še kakšno minuto poklepetajta. Mene gotovo ne bosta pogrešali.«
»Oči, nekaj si pozabil,« ge je opomnila Maruša, ko se je napotil k vratom.
»Nisem pozabil, Maruška. Vem, mladi dami sem dolžan opravičilo.« Globoko je vdihnil, stopil k Barbari in ji položil roko na ramo. »Ne jemlji si k srcu besed, ki sem jih izrekel, ko sva se nazadnje videla. Žal mi je zanje. Samo zaskrbljen oče sem bil, pa sem za Marušino nesrečo. Oprosti, če sem te prizadel.«
Barbari je postalo prav nerodno. Takega razpleta niti v sanjah ni pričakovala.
»Ali si zdaj sem ogledati ta tvoj komplicirani zlom?« je vprašala Barbara, ko sta ostali sami.
»Če imaš sposobnost videti skozi mavec, kar izvoli,« je resno dejala Maruša. Nato sta obe prasnili v smeh,
Vrata so se široko odprla. Sestra je prinesla kozarec z vodo, kot je bila Barbari obljubila.
»Kako ste vedeli, sestra Roza?« je bila presenečena Maruša.
»To deklico sem srečala na hodniku, ko je hitela k tebi. Toliko lepega si mi pripovedovala o Barbari, da sem jo takoj prepoznala. Šopek, ki ga je držala v roki, je gledala s tolikšno ljubeznijo, kot da bi šlo za najdragocenejše darilo na svetu!«
»Saj tudi je dragoceno. Darilo za mamo je,« je ponosno dejala Maruša.
Sestra Roza je postavila stol poleg Marušine postelje in sedla. »V tej sobi sem opazila nekaj, kar je veliko dragocenejše od tega šopka,« je rekla mehko.
»Še dragocenejše?« sta se začudili dekleti in se ozirali na vse strani.
»Kaj bi lahko bilo to, sestra Roza?« je postala nestrpna Maruša.
Sestra Roza je stisnila dekleti k sebi. »O vama govorim. O vajinem čudovitem prijateljstvu. To je tista dragocenost, tisti nebrušen dragulj, ki sta si ga danes znova podarili.«
Ko je prijela za kljuko, sta jo še slišali reči: »In tako za še en list obogatili mojo knjigo spominov.«

KORENČAN, Palmira Melihen, Ognjišče (2017) 3, str. 55

Naša teta Ana je živela sama na drugem koncu naše mlade države. Rada je prihajala domov, v svojo rojstno hišo.
Ko se je upokojila, smo ji rekli: »Pridite domov za stalno, saj boste imeli svojo sobo v novi hiši.«
»Dokler bom lahko skrbela sama zase, bom ostala v svojem stanovanju v mestu. Ko bom onemogla, bom prišla k vam, če me boste hoteli sprejeti,« je bil njen odgovor.
»V redu, kakor želite,« smo se strinjali z njo.
Nekaj dni po svojem petinosemdesetem rojstnem dnevu nas je poklicala. Povedala je, da je padla in ne more hoditi. Z možem sva se takoj odpeljala k njej, ji pomagala v avto in jo odpeljala na urgenco. Po pregledu noge - poškodovanega kolena - je zdravnik priporočil opornico in hoduljo, ker operacije morda ne bi preživela.
Z vso opremo sva jo pripeljala k nam domov. Čez nekaj tednov smo spraznili njeno stanovanje, oddali ključ lastniku in teta se je uradno preselila v svojo rojstno hišo.
Nekaj časa je vztrajno nosila opornico in se s hoduljo počasi premikala po hiši in balkonu. Potem pa se je kar naenkrat odločila, da bo poskusila brez opornice. Sama je bila v hiši. Ko smo se vrnili s polja, smo jo našli ležečo na hodniku.
»Kje pa imate opornico? Zakaj si je niste pripeli?« smo bili ogorčeni.
»Sem poskusila brez nje, ker mi je zoprno, ko me tišči na več mestih,« je rekla.
»Malo je treba potrpeti, če hočete še hoditi, vsaj po hiši.«
»Saj greste za mano,« je rekla teta Ana.
Smejali smo se ji, saj kdo ve, da bo dočakal tako visoko starost.
Rada je delala, pomagala pri delu, ki ga je lahko sede opravljala. Ko je luščila fižol, je na koncu pustila nekaj strokov: »To bom pa jutri zluščila, danes ne morem več.« Nasmejala sem se tistim desetim strokom fižola, ki jih sama gotovo ne bi pustila za naslednji dan.
»Kar smej se, saj greš za mano!« je bila teta Ana užaljena in prizadeta. »Boš že videla, kako boš luščila, ko jih boš imela devetdeset na grbi!«
Ko smo nekega dne sedeli pri kosilu, je pojedla juho, potem pa položila roki v naročje.
»Zakaj pa ne jeste, teta?« smo jo spraševali.
»Malo se bom spočila,« je rekla. Vsi smo se začeli smejati, saj držati žlico ali vilice v roki ni tako težko delo, da bi bilo treba počivati.
»Boste že videli, kako se utrudiš z žlico v roki, saj greste za mano,« nam je napovedala.
Tete že precej let ni več med nami, mi pa gremo za njo, kot nam je govorila. Luščim fižol, malo ga je še v skledi, vendar me tako bolijo prsti, da postavim skledo v shrambo in pravim: »Jutri bom dokončala.«
Takrat se spomnim tete in njenih pogosto izrečenih besed: »Greste za mano.«
Kako hitro je prišel čas, ko sem že tam, kjer je bila ona pri devetdesetih, jaz pa jih imam trideset manj. Prehitro grem za njo. Kar sram me je, da sem se ji smejala in se posmehovala, kako nore misli se ji motajo po glavi. Vsak dan sem bližje njenemu koncu, moja glava je že dolgo siva, staram se morda hitreje kot se je ona.
»Greste za mano, boste že videli, kaj vse doleti človeka!«
Vsak večer smo zbrani pri molitvi rožnega venca. Na koncu odmolimo vse molitve, ki jih znamo. To smo začeli, ko sta bila otroka majhna, in s tem nadaljujemo. Sredi molitve me začne nadlegovati spanec in komaj se še zadržujem, da se mi oči ne zaprejo.
Spominjam se, da je teta Ana med molitvijo večkrat zaspala, pa smo jo kregali, zakaj se ne zadrži, saj ne molimo celo uro, tiste četrt ure bo pa že vzdržala.
»Greste za mano!« je bil njen odgovor.
»Teti gre na otročje,« smo se pogovarjali v družini.
Nazadnje je nepokretna in skoraj nema obležala v postelji.
V trgovino sem šla kupit stekleničko, da bo iz nje srkala in ne bo polivala po postelji. Prišla sem na otroški oddelek in povedala, kaj bi rada kupila.
»Koliko pa je star otrok?« je vprašala sestra.
»Kmalu jih bo petindevetdeset,« sem povedala.
Nasmejala se je, ker je mislila, da se šalim. Dobila sem stekleničko, ki pa je teta ni znala in mogla uporabljati.
Ko je bila čisto nepokretna in nema, je še vedno v rokah trdno držala rožni venec, si ga ovila okrog prsta, da so se jagode kar zajedle v kožo. S tem nam je govorila, naj ne izpustimo iz rok tega najmočnejšega orožja v boju zoper sile zla.
 
Heli, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2023), 41.

Povabila me je na obisk, potem ko sva se slučajno zaznali na enem od socialnih omrežij. Več kot tri desetletja je minilo od tedaj, ko sva v času srednje šole stanovali v istem internatu. Bila je živahno dekle s Štajerske, prikupnega videza. V njeni bližini sem se vedno počutila kot siva miš oziroma kot kakšna ovca, saj se moji kodri nikakor niso dali urediti v normalno pričesko. Zaključili sva šolanje in se poslovili. Še isto leto sme prejela pismo. v katerem mi je sporočala, da se je poročila in postala bogata.
V preteklih prazničnih dneh sva se z možem odzvala njenemu vabilu. V darilno vrečko sem dala čipke zanjo, steklenico penine za njenega moža in knjigo pravljic za njeno vnukinjo. V telefonskem pogovoru mi je namreč omenila, da bo mala ‘princesa’ novoletne praznike preživela na njenem domu. Mladi starši bodo odšli na krajše potovanje, da se odpočijejo od nenormalnega tempa v službi.
Na obrobju našega glavnega mesta sva pozvonila na vratih hiše, odete v novoletno okrasje. Sledili so viharni objemi in ugotovitev, da pravzaprav obe kar dobro skrivava svoja leta. V prostorni jedilnici sva obujali spomine na čase, ki so bili, kljub šolskim obveznostim, najlepši zaradi optimizma in prešerne mladosti.
Nato se nama je pridružila njena vnukinja. Ko sem ji v roke podala knjigo, se je na njenem obrazu zarisalo razočaranje. Nato je vprašala, če je morebiti v knjigi tudi plošček, da ji ne bo treba brati. Osupnila sem in ji zatrdila, da je pač brati treba, ker le tako v celoti doumeš napisane zgodbice. Naredila je šobico in brez pozdrava zapustila prostor. Bivša sošolka mi je, brez zadrege, povedala, da njeni ‘mali’ pač nič ne manjka in če ji kaj ni všeč, to tudi pokaže.
Ob slovesu se deklica ni prikazala iz svoje sobe, čeprav sta ji stara starša prigovarjala, naj se vendar pride poslovit od tetice in strička. Da to nista nobena tetica in striček, je bilo slišati izza vrat. Sošolka in njen soprog sta se ob tem veselo smejala.
Drugi obisk tistega dne sva namenila sorodnici. Vsa zadihana od hoje po strmih stopnicah stanovanjskega bloka sva pozvonila na vratih. Bila je presenečena, da sva jo obiskala. Hitela je s kuhanjem kave in se hkrati opravičevala, ker so keksi, s katerimi nama je postregla, brez sladkorja. Njen desetletni vnuček je diabetik. Ker živijo v skupnem gospodinjstvu, so se vsi navadili na režim prehrane brez sladkanih jedi. Saj to ni največja težava v življenju! Huje je, ker njegova mamica nima službe. Očka pa ... ko bi vsaj njega ne vzela kruta nesreča na cesti! Njeno pripoved so zmotili hitri koraki na hodniku. Vnuček se je vrnil s sprehoda. Tudi zanj sem kupila knjigo pravljic. Ko jo je prijel v roke, se mu je čez obraz razlezel nasmeh ... V njegovi zahvali sem čutila globoko iskrenost in veselje, ki ga ne znam opisati.
Poslavljanje na stopnišču njihovega doma je bilo prisrčno.
Ko sva prispela domov, sem v sebi premlevala doživetje v obeh družinah. Na televiziji so bila na vrsti poročila o tekočih dogodkih. Med drugim se je na ekranu zavrtel posnetek ladje, prepolne ljudi. Posadka je plovilo zapustila in nesrečne potnike prepustila pastem morja. Reševalne ekipe so hitele na pomoč. Prestrašene begunce so spremljale na tla tuje države. Pred kamero v rokah novinarja, ki je poročal o tragični usodi prebežnikov, je stopil deček. Zdelo se mi je, kot da njegove velike črne oči sprašujejo, ali bo tudi zanj kje na tej zemlji prostor za varno zavetje in otroštvo brez gorja.
Neznanemu dečku ne morem poslati knjige s pravljicami. Pa tako rada bi to naredila.

HVALA, Irena. (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 36