Dobili smo novega papeža ‘našega’ časa, ki se mu od 14. oktobra 2018 lahko priporočamo kot svetniku. Za Janezom XXIII. (1958–1963), ki je bil poosebljena dobrota, in Janezom Pavlom II. (1978–2003), svetovnim popotnikom v službi evangelija in velikem prijateljem mladih, je bilo to najvišje, večno veljavno odlikovanje, podeljeno Pavlu VI. (1963–1978). Njegovo najpomembnejše delo je bilo nadaljevanje in zaključek drugega vatikanskega koncila. Bil je prvi papež v zgodovini katoliške Cerkve, ki je potoval z letalom, prvi, ki je romal v Jezusovo domovino, prvi, ki je obiskal ‘Novi svet’ – Ameriko. Preko Atlantika je poletel kot klicar miru. To je imel za eno svojih najpomembnejših poslanstev. »Zavedal se je, da je mir osnovni pogoj za blaginjo in vsestranski razvoj družbe. Pri nobenem papežu dvajsetega stoletja ne zasledimo tako vztrajnega in pogostega zavzemanja za mir v svetu,« je zapisal Ivan Rojnik v svoji knjigi Pavel VI. koncilski papež (Celjska Mohorjeva 2014). »Nenehno je svaril, opominjal in spodbujal k delu za mir.« Kot klicarja miru ga predstavljamo na straneh te priloge.

KRMAR CERKVE V VIHARNIH ČASIH
»Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem,« je o svojem predhodniku dejal papež Benedikt XVI. ob tridesetletnici njegove smrti (2008). Za to odgovorno nalogo ga je ‘izbral’ papež Janez XXIII., ki mu je, tedaj milanskemu nadškofu in kardinalu Montiniju, malo pred smrtjo dejal: »Priporočam vam koncil!«  Ko je bil 21. junija 1963 res izvoljen za papeža, je povedal: »Moja prva skrb bo pripeljati koncil do srečnega in uspešnega zaključka.«
Preletimo na kratko njegovo življenjsko pot, ki se je pričela 26. septembra 1897 v kraju Concesio pri Brescii.  Že v otroških letih je začutil veselje do duhovniškega poklica. Ko je bil leta 1920 posvečen v duhovnika, je želel delovati med ljudmi na župniji.  Predstojniki pa so ga poslali na papeško diplomatsko akademijo. Po končanem študiju je bil nekaj časa tajnik papeškega nuncija na Poljskem. Kmalu se je vrnil v Rim in dobil odgovorno službo v vatikanskem državnem tajništvu, kjer je ostal trideset let.  Bil je tudi glavni asistent Zveze italijanskih katoliških študentov (FUCI), kjer si je pridobil veliko izkušenj. Leta 1940 je postal namestnik vatikanskega državnega tajnika in med drugo svetovno vojno skrbel za pomoč trpečim. Leta 1954 ga je papež Pij XII: imenoval za nadškofa v Milanu, industrijski prestolnici Italije, kjer je spoznaval probleme delavstva. Papež Janez XXIII. ga je med prvimi imenoval za kardinala. Kot papež  si je izbral ime Pavel VI. po sv. Pavlu, apostolu narodov, ki ga je posnemal kot svetovni popotnik v službi evangelija; na devetih apostolskih potovanjih, ki so bila nekaj povsem novega v zgodovini papeštva, je »obletel« ves svet. Modro je vodil tri zasedanja koncila in ga 8. decembra 1965 zaključil. Kot pomoč za uresničevanje koncilskih odločitev je ustanovil škofovsko sinodo. Znašel se je med dvema ognjema: tradicionalisti so mu zamerili bogoslužno reformo, modernisti pa so mu očitali neomajnost glede cerkvenega nauka. Razlagal ga je v svojih številnih okrožnicah, pismih in poslanicah.  Največ nasprotovanj je vzbudil z okrožnico Humanae vitae (O posredovanju človeškega življenja). Papež je trdno stal in zapisal, da zahtev evangelija ne smemo zmanjševati, temveč se moramo krepiti za napore, ki jih nalagajo.  On je vpeljal navado, da papež na veliki petek vodi pobožnost križevega pota v rimskem Koloseju.  Papež Pavel VI. je vzbujal vtis trpečega moža, kar je dejansko bil, ker je bil deležen številnih krivičnih sodb, toda v senci križa je svetniško zorel.  Na praznik Jezusove spremenitve na gori, 6. avgusta 1978, se je njegovo življenje prelilo v poveličanje. 

DVA SKORAJ ENAKA ČUDEŽA
Papeža Pavla VI. je za blaženega razglasil papež Frančišek 19. oktobra 2014 ob zaključku škofovske sinode, ki je razpravljala o družini, in sicer na podlagi čudeža, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki zaradi hudih organskih poškodb otroka pod njenim srcem svetovali terapevtski splav, kar pa je odločno zavrnila. Po nasvetu neke italijanske redovnice se je zaupno priporočila Pavlu VI. in v osmem mesecu rodila zdravega otroka. Skoraj enak čudež se je zgodil tudi za njegovo razglasitev za svetnika leta 2014 v Veroni. Nosečnost mlade žene je bila v petem mesecu tako tvegana, da je bilo v nevarnosti življenje matere in otroka. Prijateljica, znanka zdravnika, velikega častilca blaženega Pavla VI., ji je svetovala, naj roma v svetišče Matere milosti in se priporoči temu papežu. Pri naslednjih pregledih so zdravniki ugotovili, da je zarodek popolnoma zdrav. Deklica se je srečno rodila in se pri štirih letih veseli življenja.  Oba čudeža se nanašata na porajajoče se življenje, kar je ‘nadnaravna’ potrditev, kako prav je imel Pavel VI., ko je s svojo okrožnico Človeško življenje (1968), ki so ji od vseh strani nasprotovali, odločno branil krščanski pogled na posredovanje človeškega življenja.
Slovesnost kanonizacije je bila med evharističnim slavjem v nedeljo, 14. oktobra 2018, na Trgu sv. Petra, ki ga je napolnila množica vernikov z vsega sveta.  Skupaj s papežem Pavlom VI. so bili za svetnike razglašeni salvadorski nadškof Oscar Romero, mučenec v službi ubogih († 1980), ter dva italijanska škofijska duhovnika, nemška in španska redovnica in 19-letni italijanski delavec. »Vsi ti svetniki,« je rekel papež Frančišek v homiliji, »so vsak na svoj način v življenju izpolnjevali Božjo besedo, brez mlačnosti in preračunavanja, z gorečnostjo.« O svetem papežu Pavlu VI. je dejal, da je “kakor apostol Pavel, čigar ime je prevzel, posvetil življenje Kristusovemu evangeliju … Tudi v stiskah in nerazumevanju je goreče pričeval o lepoti in radosti predane hoje za Kristusom. Danes nas skupaj s koncilom, katerega modri krmar je bil, spodbuja, da živimo našo skupno poklicanost k svetosti: vesoljno poklicanost k svetosti. Ne k polovičarstvu, ampak k svetosti!” Papež je bil prepasan z vrvico, prepojeno z mučeniško krvjo nadškofa Romera, ustreljenega med mašo 24. marca 1980, v rokah pa je imel škofovsko palico s Križanim, ki jo je uporabljal sv. Pavel VI. in za njim sv. Janez Pavel II.

PRVI PAPEŽ V NOVEM SVETU
Po uničujočem viharju druge svetovne vojne je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov (OZN), katere namen in naloga je ohranjevati svetovni mir in varnost. Za njen rojstni dan velja 24. oktober 1945. Ob dvajsetletnici je njen tedanji glavni tajnik U Tant Situ (1909–1974), po veri budist iz Burme, povabil papeža, naj bi s svojim prihodom počastil ta jubilej.  Papež Pavel VI. je njegovo povabilo sprejel. Od takrat je ves svet pričakoval trenutek, ko bo prvi papež stopil na ameriška tla – tla novega sveta. Na praznik sv. Frančiška Asiškega, velikega oznanjevalca vesoljnega bratstva, 4. oktobra 1965, se je na ulicah New Yorka zbralo nad 5 milijonov ljudi, da vidijo moža v belem. V tej množici so bili ljudje vseh veroizpovedi in ljudje brez vere, ljudje vseh slojev, vseh ras. Ves televizijski program te velike in mogočne dežele je spremljal vsak korak moža, ki ni milijonar, niti veliki državnik ali izreden znanstvenik. Na milijone ljudi v ZDA in več sto milijonov po vsem svetu, je spremljalo tistega, ki ga mi imenujemo sveti oče. Pritegnila jih je velika moralna moč človeka, ki ga je Bog postavil za vodnika svoji Cerkvi.
Najdaljši delovni dan papeža Pavla VI., ki je trajal 30 ur, se je pričel nekaj pred peto uro zjutraj s poletom z rimskega letališča Fiumicino. Naslednje jutro (po ameriškem času) je njegovo letalo pristalo na letališču Kennedy v New Yorku.  Papež je pozdravil novi svet: »Pozdrav tebi, Amerika, prvi papež, ki stopa na tvoja tla, te blagoslavlja z vsem srcem. Ponavlja isto dejanje kot Krištof Kolumb, ki je v to blagoslovljeno zemljo zasadil križ …  Naj križ blagoslova, ki ga mi delamo nad tvojim nebom in nad tvojo zemljo, zavaruje darove, ki ti jih je Kristus dal, in naj jih ohrani zate: mir, slogo, svobodo, pravico in nad vse gledanje na življenje v upanju nesmrtnosti.«  Na 40 kilometrov dolgi poti z letališča v središče mesta so papeža pozdravljale navdušene množice. Po kratkem oddihu v rezidenci kardinala Spellmana se je romar miru v hotelu Waldorf Astoria srečal s predsednikom ZDA Lyndonom Johnsonom.  Od tam je odšel v Stekleno palačo, sedež OZN, glavni cilj tega mirovnega poslanstva.

KLIC PO MIRU IZ STEKLENE PALAČE
Glavni tajnik U Tant je vodil papeža po hodnikih skozi sobo za premišljevanje in molitev v dvorano generalne skupščine, kjer so ga čakali delegati 116 držav članic.  Po svojem pozdravu in tudi v imenu koncilskih očetov je imel dolg govor, ki so ga vsi poslušali v grobni tišini.  »Dolgo smo že na poti, za nami /Cerkvijo/ je dolga zgodovina. Prihajamo z željo po dialogu z vsem svetom, kot nam je bilo naročeno: “Pojdite in ponesite veselo oznanilo vsem narodom sveta.” Vi predstavljate vse narode sveta. Poslušajte besedo, ki je resna in slovesna … Čutimo, da smo glasniki mrtvih in živih; mrtvih, ki so padli v strašnih minulih vojnah in si želeli sloge in miru na svetu; živih, ki so te vojne preživeli in zavračajo tiste, ki bi jih skušali ponoviti; in še drugih živih, ki gledajo v prihodnost z zaupanjem, mladih sedanjega rodu, ki upravičeno sanjajo o boljšem človeštvu. Smo tudi glasniki ubogih, brezpravnih, trpečih, tistih, ki hrepenijo po pravici, po dostojanstvu življenja, po svobodi, po blaginji in napredku. Ljudstva gledajo na Združene narode kot na zadnje upanje sloge in miru.«
V nadaljevanju govora je papež nakazal pravila za uspešno delovanje svetovne organizacije: sodelovanje – eni z drugimi; enakopravnost – ne eni nad drugimi; slovesna zaobljuba – nikoli več eni proti drugim. »Obstajate in delujete, da združujete narode, da povezujete države … Ste most med ljudstvi. Lahko bi rekli, da vaša vloga na neki način odseva na svetnem področju, kar hoče biti naša katoliška Cerkev na duhovnem področju: enotna in vesoljna … Nihče se kot član vašega združenja ne se povzdigovati nad druge … Ne moremo biti bratje, če nismo ponižni … Zdaj je naša beseda dosegla višek – od nas pričakujete besedo, ki ne more biti drugačna kot nadvse resna in slovesna: nikoli več eni proti drugim, nikoli, nikoli več! Predvsem s tem namenom se je rodila Organizacija združenih narodov: proti vojni in za mir! Ni treba veliko besed, da potrdimo ta vzvišeni namen vaše ustanove. Dovolj je omeniti, da kri milijonov ljudi ter silno in nezaslišano trpljenje, nepotrebni poboji in grozovite ruševine potrjujejo pogodbo, ki vas povezuje s prisego, ki mora spremeniti prihodnjo zgodovino sveta: NE VEČ VOJNE, NE VEČ VOJNE! MIR NAJ VODI USODO NARODOV IN VSEGA ČLOVEŠTVA! … Veste da se mir gradi ne samo s politiko in z ravnotežjem moči in interesov, ampak z duhom, s pobudami, z delom za mir … Če hočete biti bratje, naj pade orožje iz vaših rok. Ni mogoče ljubiti z uničevalnim orožjem v rokah!« je dejal z rotečim klicem. »Miru ni mogoče graditi brez doslednega spoštovanja temeljnih človekovih pravic in upoštevanja duhovnega, Božjega v človeku. Gre predvsem za človeško življenje in človeško življenje je sveto, nihče naj si ga ne drzne skruniti. Spoštovanje življenja tudi kar zadeva problem rodnosti: poskrbeti morate, da bo dovolj kruha na mizi človeštva, ne pa podpirati umetno načrtovanje rojstev, da se zmanjša število povabljenih na gostijo življenja … Ta stavba, ki jo gradite, stoji ne le na materialnih in zemeljskih temeljih. Bila bi stavba, zgrajena na pesku. Stoji predvsem na vaši vesti … Danes, v dobi tolikšnega napredka človeštva, je bolj kot kdajkoli doslej potreben poziv na moralno vest ljudi. Nevarnost ne preti ne od napredka ne od znanosti. Če ju znamo prav uporabljati, lahko pomagata reševati številne težke probleme, ki tarejo človeštvo. Resnična nevarnost je v človeku, gospodarju vedno močnejših naprav, ki lahko povzročajo uničenje ali služijo za doseganje najvišjih pridobitev.«
Svoj preroški govor je zaključil z mislijo na svetega Pavla, apostola narodov, čigar ime je nosil. »Skratka, moderna civilizacija mora sloneti na duhovnih načelih, ki jo ne samo podpirajo, ampak tudi razsvetljujejo in navdihujejo. Temelj takih načel pa seveda mora biti vera v Boga. Neznanega Boga, o katerem je razpravljal sveti Pavel z Atenci na Areopagu? Neznanega njim, ki so ga, ne da bi se zavedali, iskali in jim je bil blizu, kot se dogaja tolikim ljudem našega stoletja? … Vsekakor je za nas in za vse, ki sprejemajo, kar nam je o njem razodel Kristus, živi Bog, Oče vseh ljudi.«
Svoj ameriški dan je papež Pavel VI. zaključil s sveto mašo na stadionu Yankee skupaj s 100.000 verniki. Pol ure pred polnočjo po ameriškem času je vzletel čez Atlantik proti Rimu, kjer je pristal 5. oktobra. Ko se je vrnil v Rim, je takoj obiskal koncilsko dvorano in doživel navdušen sprejem. »Moj obisk je bil zelo kratek. Razlog, zakaj sem šel tja, je bil nadvse važen: ohranjanje miru na svetu,« je pojasnil zboru škofov z vsega sveta.

PETDESET LET SVETOVNEGA DNEVA MIRU
»Obračamo se na vse ljudi dobre volje s povabilom, da praznujemo Dan miru na dan sončnega novega leta, 1. januarja 1968. Naša želja bi bila, da bi potem vsako leto to praznovanje obnavljali kot voščilo in obljubo na začetku koledarja, ki meri in kaže pot človeškega življenja skozi čas. Rad bi, da bi mir s svojo pravičnostjo in dobrodelno usmerjenostjo vodil bodočo zgodovino.«  Tako je v svoji božični poslanici leta 1967 zapisal papež Pavel VI. Poslal jo je vsem državnim poglavarjem, “kajti predlog, da prvi dan v novem letu posvetimo miru, nam ni pred očmi kot nekaj izključno verskega, katoliškega. Radi bi, da bi se mu pridružili vsi resnični prijatelji miru, kakor da gre za njihovo pobudo.” Papežev predlog so vsi sprejeli z odobravanjem. Prvo praznovanje Svetovnega dneva miru je bilo 1. januarja 1968 – pred petdesetimi leti. Od takrat papeži vsako leto napišejo poslanico za dan miru, vsakokrat z izbranim geslom, ki kaže neko področje dela za mir. Verne ljudi (vseh verstev) vabijo tudi k molitvi za mir. Papež Pavel VI. je za prvi svetovni dan miru izbral geslo: Mir temelji na medsebojnem spoštovanju narodov, kar je poudaril že v svojem govoru na sedežu OZN 4. oktobra 1965, ko je dejal, da morajo voditelji držav v službi miru delovati ‘eni z drugimi’ in ‘eni za druge’.
Papež sv. Pavel VI. je napisal dvanajst vsebinsko globokih poslanic, v katerih je nakazal uresničljive pobude. Preglejmo jih! 1969: Pravi mir ni mogoč, kjer ni spoštovanja človekovih pravic – Ob dvajsetletnici Splošne deklaracije človekovih pravic, ki so jo Združeni narodi sprejeli 10. decembra 1948, je papež v svoji poslanici poudaril, da je mir mogoč le tam, kjer spoštujejo, branijo in pospešujejo človekove pravice. »Mir podpira pravico, pravica podpira mir.« 1970: Sprava nas vzgaja za mir – Za spravo naj bi se trudili najprej z ljudmi, s katerimi smo v neposredni bližini, nato v življenju različnih skupnosti (družina, sosedje, delovno mesto), ob tem pa moramo vsi delati za spravo med narodi tako, da se bomo vzgajali v medsebojnem spoštovanju. 1971: Vsak človek je moj brat – To geslo kliče k zavesti enotnosti človeške družine. Izginila naj bi kakršnakoli diskriminacija med rasami, kulturami, narodnostmi, družbenimi razredi in verami. Poudaril je, da bi ta resnica kristjanom domača, saj verujemo, da je Bog oče vseh ljudi. 1972: Če hočeš mir, delaj za pravičnost – Geslo povzema misel preroka Izaija: »Delo pravičnosti bo mir« (Iz 32,17). V nepopolnem svetu, kakršen je naš, je sožitje miru in pravičnosti zelo težko uresničljivo. Boj za pravičnost namreč zahteva najprej zmago nad samim seboj, da ne jemljemo drugim, kar jim gre. 1973: Mir je mogoč, mir mora biti mogoč – »Da je mir mogoč, nas uči človeška zgodovina. Dve zadnji svetovni vojni kažeta do kakšnega strahovitega razdejanja pride, če se ljudje spustijo v krvavo obračunavanje … Spoznanje vseh ljudi po zadnji vojni je, da je mir neprecenljiva dobrina.« 1974: Mir je odvisen tudi od tebe – »Mir je mogoč,« piše papež, »če ga sleherni človek hoče imeti in ga ima rad ter vzgaja in oblikuje svojo miselnost za mir … Čeprav bo kdo rekel, da je vpliv posameznika na javno mnenje neznaten, vendarle nikdar ni prazen.« 1975: Sprava je pot do miru – K izbiri tega gesla sta Pavla VI. vodila dva razloga: najprej povezava s svetim letom, ki je razglašalo prenovo in spravo, in mir, ki je sad obojega. V poslanici je poudarjena človekova sprava z Bogom in njegova spreobrnitev. 1976: Pravo orožje miru – Prijeti je treba za pravo ‘mirovno orožje’. Sklicevati se je treba na pravico in spolnjevati sklenjene pogodbe. Podpirati moramo mednarodne ustanove za reševanje sporov, poudarjati moralna načela, ki naj usmerjajo naše življenje. 1977: Če želiš mir, brani življenje – Iz nauka papeža sv. Pavla VI. (ne samo iz te poslanice) je mogoče razbrati tri največje sovražnike človeškega življenja, ki nasprotujejo tudi miru: vojna, splav in lakota. »Življenje in mir gresta skupaj, odvisna sta drug od drugega. Mir razvija življenje, življenje pa daje miru vsebino in cilj.« 1976: Da za mir – ne za nasilje – Nasilje ogroža in uničuje človeška življenja. Prihaja lahko od posameznikov ali od skupin, ki jih vodi želja po gospodovanju. Nasilje stremi po tem, da bi omejevalo pravice drugih oseb ali skupnosti (rasizem, genocid, ekonomsko izkoriščanje). 1979: Potrebna je vzgoja za mir, da pridemo do miru – Geslo je izbral že sv. Pavel VI., ki je 6. avgusta 1978 umrl. V tej njegovi poslanici so kot v nekakšni oporoki povzete vse prejšnje. Bistveno sporočilo: mir je dejansko odvisen od človeka, človek pa je odvisen od vzgoje. Vzgajati za mir pomeni v vsakem človeku vzbujati zavest odgovornosti za mir. 

ČUK, Silvester. Sveti Pavel VI. papež miru. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str 50-57.

gostja meseca

Anita Bergnach Bernjak, učiteljica in pesnica

moj pogled

dr. Uroš Perko: Šport je simptom!

tema meseca

Navijajmo!

Preberite več: Julij 2024

Mene so krstili v katoliški Cerkvi in nisem imel nobene izbire. Sedaj, ko sem odrasel, pa lahko izbiram, kje bom srečnejši. Ko sem začel obiskovati bogoslužje v evangelijski skupnosti, sem prvič občutil neverjetno srečo, Sveti Duh me je napolnil z milostjo. Šele tedaj sem prvič začutil, kako se me je dotaknil Sveti Duh, ki naj bi ga prejel že pri birmi v katoliški Cerkvi. Takrat pa, kljub pripravam in vsemu učenju in dobrim nasvetom in željam staršev in botra, sploh nisem vedel, za kaj gre. Ali sem zaradi tega krivoverec?

Pa še nekaj bi vam rad povedal in lepo bi bilo, če bi objavili tudi uradno stališče Cerkve. Ni mi namreč všeč, da nekateri mislijo, da je samo njihova Cerkev prava, vse druge pa so zmotne in krivoverske. Ko je Jezus izročil apostolom nalogo in jih poslal, naj gredo po svetu in oznanjajo evangelij, jim ni rekel: Zgradite mogočne cerkve, zbirajte v njih ljudi in učite jih moliti v skupnostih po točno določenih obrazcih, spovedujejo naj se pri duhovnikih, uživajte nekvašen kruh ... Rekel je, naj se ljubimo med seboj in obhajamo zadnjo večerjo v njegov spomin, kadar je to potrebno. V evangelijski skupnosti, katere član sem, se to dela enkrat na mesec, ko se lomi kruh in zaužije vino. Vsak dan pa se hranimo z Jezusovim telesom – to je Božja beseda, in pijemo njegovo kri – to je prejemanje Svetega Duha. Kajti človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki mu je dana (prim. Mt 4,3-4). Pisano je tudi, da mora biti škof brez graje, mož ene žene, trezen, razumen, urejen. Svoj dom mora dobro voditi, otroci mu morajo biti podrejeni in ga spoštovati (kako bo sicer skrbel za Božjo Cerkev, če še svojega doma ne zna voditi – prim. 1Tim 3,2-6), v katoliški Cerkvi pa delajo prav nasprotno kot piše v Svetem pismu, se vam ne zdi?

Jože

Vaša vprašanja so zanimiva in vredna razmisleka, žal pa jih je preveč, da bi na vsa lahko podrobno odgovoril. Najprej bi razložil izraz evangelijska Cerkev, ker jo mnogi pri nas enačijo z luteransko ali evangeličansko Cerkvijo augsburške veroizpovedi, ki je najštevilnejša v Prekmurju. V Sloveniji in tudi na Hrvaškem navadno uporabljajo izraz evangelijska (hrv. evanđeoska in ne evangelička) Cerkev za pojem, ki ga uporabljajo drugod, evangelikalna (nem. evangelikale in ne evangelische), kar se nanaša na tiste protestantske cerkvene skupnosti, ki so nastale ob koncu 19. oz. v 20. stoletju in so podobne nekdanjemu anabaptističnemu gibanju, tj. gibanju nekdanjih prekrščevalcev. Očitno ste tudi vi prestopili v eno izmed evangelijskih ali evangelikalnih krščanskih skupnosti, kjer ste bili verjetno ponovno krščeni.

V apostolski Cerkvi poznamo sprejemanje v cerkveno skupnost posameznikov, seveda odraslih, in tudi celih družin, kjer so najbrž tudi otroci prejeli krst v veri staršev (prim. Apd 16,15; 16, 33; 1 Kor 1,14). Pri Judih so prav starši prenašali vero na svoje otroke v družini in v družinski katehezi in so zato že otroke sprejemali v judovstvo, kar sta Marija in Jožef storila tudi za Jezusa (prim. Lk 2,21-24). Globoko vernim krščanskim staršem se je zelo hitro zdelo, da podobno, kot so podarili otroku življenje, ne da bi ga o tem vnaprej vpraševali, prav tako ga morajo dati krstiti v moči lastne starševske vere. Ohranjen je tudi starodavni zapis o obredu krsta katehumenov pri velikonočni vigiliji, kjer je rečeno, da najprej krstijo otroke, nato kandidate za življenje v devištvu (kot npr. v sirijski Cerkvi), nato ženske in nazadnje moške. Seveda pa je krst otrok najprej bil redkost in šele po milanskem ediktu leta 313 pogostejši, splošno se je razširil predvsem po cesarju Teodoziju, ki je leta 392 razglasil krščanstvo za edino verstvo rimskega cesarstva. Krst otrok poznajo vse tri velike zgodovinske krščanske Cerkve: katoliška, pravoslavna in evangeličanko-luteranska.

V vašem vprašanju so nekatere kritike sicer upravičene, druge pa ne zdržijo resnega premisleka, kot npr. 'mogočne stavbe'. Zgodovinske Cerkve (katoliška, pravoslavna, evangeličansko-luteranska, kalvinska) pač imajo svojo zgodovino in tudi svoje stare stavbe, kar je menda normalno. Ko bodo novejše cerkvene skupnosti imele tako dolgo zgodovino, tudi vaša, bodo najbrž imele prav tako stare, pišete 'mogočne' stavbe.

Vse zgodovinske Cerkve imajo tudi molitvene obrazce, prav tako so judje, tudi Jezus, s psalmi (obrazci) častili svojega Gospoda. Ob starih obrazcih (psalmi, očenaš, Jezusova ustanovitev evharistije) pa je bila Cerkev v nekaterih obdobjih bolj, v drugih manj molitveno ustvarjalna.

Glede Božje besede in prejemanja Svetega Duha se v marsičem strinjamo. Pri vas evangelijskih kristjanih se vsak dan hranite z Božjo besedo in s prejemanjem Svetega Duha, pri katoličanih pa z Božjo besedo in prav tako s prejemanjem Svetega Duha predvsem pri vsaki maši (evharistiji). Katoliški kristjani pri vsaki maši beremo Božjo besedo in pri vsaki maši kličemo Svetega Duha na kruh in vino in na zbrano občestvo, na vse vernike (prim. Mt 4,3-4).

O vašem navajanju 1 Tim 3,2-6 moram povedati, da imamo v zgodovini Cerkve različne tradicije. Že 2. januarja se Cerkev spominja sv. Gregorja Nazianškega (starejšega), škofa, moža sv. None (5. avgust), ki sta imela troje otrok in jih vse častimo med svetniki: hčer sv. Gorgonijo (9. december) in sinova sv. Gregorja Nazianškega ml. (cerkveni učitelj) (2. januar) in sv. Cezarija. Katoliški škofje so na 2. vatikanskem cerkvenem zboru pohvalili poročene duhovnike v vzhodnih katoliških Cerkvah, kar pomeni, da vzhodne katoliške Cerkve imajo tudi, podobno kot pravoslavne, poročene duhovnike. Najbrž vam je znano, da tudi nekatere protestantske Cerkve in cerkvene skupnosti zelo cenijo neporočenost "zaradi božjega kraljestva" (Mt 19,12). Najbolj znani sta ekumenska meniška skupnost v Taizéju in protestantska skupnost Marijinih sester v Darmstadtu.

Zdi se mi, da vaši ugovori izražajo pomanjkljivo poznavanje katoliške Cerkve, ki kot pravoslavna Cerkev s sedmimi zakramenti časti Gospoda in veruje, da Gospod z zakramenti posvečuje vernike. Zdi se mi škoda, da je reformacija odpravila zakramente, razen krsta in svete večerje. Upam, da bo prišel čas, ko bodo Cerkve in cerkvene skupnosti, ki so izšle iz protestantizma, ovrednotile 1500-letno tradicijo starejših krščanskih Cerkva glede sedmih zakramentov.

Kvašeni in nekvašeni kruh pa res ni noben problem, čeprav so o tem bile v zgodovini žal različne večkrat drobnjakarske ali celo nesmiselne polemike. Spoved (sprava, pokora) temelji na Kristusovi velikonočni postavitvi zakramenta odpuščanja grehov: »Katerim grehe odpustite ... « (Jn 20,22-23). Žal tukaj ni prostora za razlago. Naj samo navedem misel Rogera Schutza, kalvinskega pastorja, celibaterja in ustanovitelja taizéjske skupnosti, ki glede spovedi pravi: »Izpovemo se Gospodu nebes in zemlje v navzočnosti človeka, ki je pooblaščen za to.« Sveti pisatelji Cerkve imenujejo zakrament spovedi oz. sprave »druga deska odrešenja, ponujena tistemu, ki je po krstu doživel brodolom«. Starodavni pisatelj sv. Ambrož pa pravi, da ima Cerkev "tako vodo kot tudi solze: krstno vodo in solze pokore". Ali lahko trdite, da ne boste nikoli težko grešili, saj je grešil tudi apostol Peter in toliki drugi kristjani, in da zato ne boste nikoli potrebovali "druge deske odrešenja" in "solz pokore", ko smo pa včasih tako nebogljeni?

Na 2. vatikanskim cerkvenem zboru in v pokoncilskih uradnih dokumentih je katoliška Cerkev tako na široko odprla vrata vetju Svetega Duha (papež sv. Janez XXIII.), da je ob uradnih poudarkih v njej dobil domovinsko pravico tudi cerkveni tok ali gibanje, ki ga pri nas imenujemo Prenova v Duhu.

Kot katoliški kristjan sem prav hvaležen Svetemu Duhu, kako močno je v zadnjih sto letih vel v katoliški Cerkvi, da je imela pogum sprejeti različne poudarke drugih Cerkva, na katere je bila v nekaterih zgodovinskih obdobjih premalo pozorna. Od protestantov, evangeličanov in drugih je s hvaležnostjo sprejela vrnitev k ovrednotenju Svetega pisma, katerega prevod so tudi Slovencem prvi oskrbeli protestanti. Danes ima katoliška Cerkev po svetu številna zelo kvalitetna izobraževalna središča, ki se ukvarjajo s proučevanjem Svetega pisma in z uvajanjem v branje in razumevanje Božje besede.

Papež Frančišek nenehno poudarja pomembno udejanjanje načela 'Ecclesia semper reformanda', Cerkev se mora stalno spreobračati. Prav v tem čutim posebno veselje nad mojo katoliško Cerkvijo, saj jo nenehno spreobračanje približuje Kristusu, ki je ustanovil eno samo Cerkev. Menim, da velja za vse Cerkve in za vse cerkvene skupnosti, da se moramo stalno spreobračati, saj bomo lahko samo tako pristno oznanjali Kristusovo veselo oznanilo. Nobena Cerkev in cerkvena skupnost ni tako duhovno bogata, da se ne bi imela kaj od druge naučiti, in nobena tako revna, da ne bi imela drugi kaj dati. To spoštljivo načelo nas lahko približuje drugega k drugemu in vse h Kristusu, kar pa zahteva od vseh kristjanov in vseh krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti skromnost in pripravljenost za nenehno spreobračanje.

ŠKAFAR, Vinko. (pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str 74.

“Junija se bomo veselili dobrih rezultatov reprezentance”

Valter Birsa gotovo spada med najboljše slovenske nogometaše. Igral je v različnih evropskih ligah in bil zelo pomemben člen reprezentance, ki je pred 14 leti igrala na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki. Kariero je zaključil leta 2021, od takrat pa ga lahko spremljamo tudi na televizijskih ekranih v vlogi strokovnega komentatorja nogometnih tekem.
In prav zaradi zelo nogometno obarvanega junija, ko bomo na začetku meseca najprej dobili zmagovalca v Ligi prvakov, nato pa že čez dobra dva tedna spremljali prvo tekmo Slovenije na evropskem nogometnem prvenstvu, smo ga povabili na pogovor.

- Velika zmaga in uvrstitev na evropsko nogometno prvenstvo se je zgodila na tisti novembrski ponedeljek. Ne morem mimo vprašanja: kako ste vi doživeli ta dan in predvsem, kje ste spremljali tekmo?
Bil sem na tej odločilni tekmi, kamor sem peljal tudi svoje otroke. Vedel sem, da gre za pomemben trenutek, ne samo z nogometnega vidika. Nogomet je vseeno še vedno najbolj priljubljena igra, zato so uspehi na ravni nogometa toliko vredni in jih je treba ceniti. To so tudi trenutki, ko se lahko uči otroke, kaj pomeni biti pripaden, kaj pomeni navijati in se veseliti ob uspehih naše male države.
Za dosego vrhunskega nivoja je ob dobri uigranosti treba imeti predvsem stalnost. Ravno stalnost je na reprezentančnem nivoju težje doseči kot v klubih, saj nogometaši preživijo v reprezentanci bistveno manj časa in je manj časa za uigravanje. Že v prejšnjem ciklu kvalifikacij smo imeli kar nekaj dobrih tekem, kjer se je pokazalo, da lahko igramo z vsemi reprezentancami. Vendar je bilo zelo veliko nihanj – dobri, navdihujoči tekmi je sledila podpovprečna ali precej slaba. V tem ciklusu pa so to odpravili in vse tekme odigrali z zelo dobrim pristopom in kakovostjo, zato tudi rezultati niso izostali.

- Slovenska nogometna reprezentanca je zdaj pred tem, da začne priprave na prve tekme v Nemčiji. Pred 14 leti ste tudi vi bili v podobnem položaju, ko ste se v tem obdobju začeli pripravljati na nastop na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Kako ste doživljali to dogajanje?
Glede na to, da je igranje na evropskem ali svetovnem prvenstvu res redka priložnost, je v igralcih kljub dolgi klubski sezoni nekakšna pozitivna vznemirjenost in komaj čakaš, da se začne dogajati.
Od prvega trenutka priprav je bilo čutiti zelo veliko pozitivne energije. Nasmejani igralci, veliko pripravljenosti za delo, za to reprezentančno akcijo, vse je bilo napolnjeno z nekim optimizmom. Vsak trening, vsako druženje, še vsaka kava – vse je bilo nabito s to pozitivno energijo, voljo, pripravljenostjo.
Če primerjam našo takratno reprezentanco z današnjo, je kar nekaj vzporednic – tudi mi smo imeli pred uvrstitvijo na svetovno prvenstvo v Južno Afriko kar nekaj nihanj, ampak smo potem res čutili, kako smo napredovali in igrali zelo dober nogomet, kar nam je dalo vso tisto samozavest.

- Kako bi opisali ta čas priprav? Na čem se dela, kaj se trenira, uigrava? Kako pomembno je za nogometaše to pripravljalno obdobje?
V tisti fazi trenažni del ni več toliko namenjen osnovam, ampak bolj taktičnim pripravam na nasprotnike, proti katerim na prvenstvu igraš v skupinskem delu.
Mi smo na zbor pred svetovnim prvenstvom prišli po dolgi sezoni; pri igralcih je kljub vsej energiji prisotna utrujenost, zato je treba pametno razporediti čas, ki bo namenjen počitku in regeneraciji, ter hkrati držati pripravljenost v dobrem ritmu.
V tem času je najpomembnejše, da se med vsemi igralci išče podrobnosti, ki prispevajo k temu, da bo v okviru svoje vloge vsak dal največ. Ob vsej energiji in pozitivnem naboju je treba tudi poskrbeti, da se vsak zaveda svoje vloge, da je prisotna tudi resnost in odgovornost do trenutka, ki mu bomo priča. Vedeti je treba, kakšna je hierarhija, kakšne vloge je kdo odigral v kvalifikacijskem ciklu, v kakšni formi je kdo, da se potem ob prihodu na prizorišče osredotočiš res samo na nogometno igro in taktiko.

- Selektor Kek je zelo zanimiv sogovornik, ki zna odlično artikulirati in povedati stvari. Že prej sem omenil tudi kemijo v reprezentanci; v kolikšni meri jo dobesedno mora soustvariti tudi selektor in kaj igralci želite in pričakujete od njega?
Na področju odnosa med selektorjem in igralcem se veliko naredi že ob prvem vpoklicu v reprezentanco. Skozi treninge in pogovore dobi igralec informacije, kaj si selektor želi, kaj pričakuje, kakšne zamisli ima. Na prvih treningih se potem hitro pokaže, kaj od določenega igralca lahko dobi in česa ne. To obdobje lahko traja tudi pol leta; takrat se že jasno vidi, kaj in koliko igralec prispeva, kako se vklopi v selektorjevo zamisel na igrišču in kako v samo ekipo tudi izven igrišča.
Ko smo se mi odpravljali na svetovno prvenstvo, je bil Matjaž Kek z nami že nekaj let in je bil koncept vsem igralcem zelo jasen, tako da neznank ni bilo. Selektor je tudi vedel, kdaj potrebujemo kakšen trening več, kakšno sprostitev več.
Dobra plat manjših reprezentanc je, da ko si kar nekaj časa skupaj, ko dosežeš uvrstitev na najvišja prvenstva, se bistveno manj ukvarjaš s kadrom, ampak res iščeš odločilne malenkosti in hkrati optimiziraš tisto, kar se je tako ali tako že skozi čas pokazalo, da dobro deluje.
Zato bi lahko rekel, da so te priprave pred prvenstvom ene najbolj enostavnih stvari, ker vsi že vse vedo – igralci, strokovni štab, fizioterapevti … Ve se, kako se je treba obnašati, kako sodelovati, in se res lahko osredotočiš na to dobro voljo in na svojo vlogo, da jo odigraš po najboljših močeh.

- V svoji poklicni nogometni karieri ste sodelovali z različnimi trenerji. Kako bi opisali selektorja Matjaža Keka v primerjavi z drugimi trenerji?
Večina trenerjev – tudi ti, s katerimi sem imel priložnost sodelovati – je zgovornih. Mislim, da je selektor Matjaž Kek, ki je prej delal tudi na področju komuniciranja, to znanje dobro izkoristil za trenersko delo. Njegova dobra točka je, da zna stvari povedati in razložiti, kaj pričakuje, kakšna je strategija. Res je, da je trenerjev način govora zelo pomemben. Hkrati pa je res tudi, da ko prideš na ta nivo nogometa, ko si dnevno vključen v delo s trenerji najmočnejših lig na svetu, ti je zelo veliko stvari že jasnih. Dejal bi celo, da trenerji, ki imajo slab in neučinkovit način izražanja in dialoga z igralci, verjetno zelo težko uspejo v trenerskem poslu.
Ob tem ne gre pozabiti tudi vseh Matjaževih sodelavcev – že takrat, leta 2010, in tudi sedaj ima izjemen strokovni štab, ki tudi zelo dobro vstopa v odnos z igralci, kar je velikega pomena.

- V drugi polovici junija bo šlo zares. Kaj lahko po vaši oceni Slovenija realno doseže v skupinskem delu, ko se bo srečala z Dansko, Srbijo in Anglijo?
Bolj kot sem se pomikal proti koncu svoje aktivne igralske kariere, bolj sem videl, kako so vsa ta pričakovanja pretirana in so namenjena predvsem medijem, ki lahko špekulirajo in držijo navijače v pričakovanju. Hkrati sem se naučil umikati pričakovanjem. Govoriti o pričakovanjih navsezadnje ne služi ničemur.
Po tem, kar smo videli na zadnjih tekmah, pa se mi zdi, da bomo priča organizirani igri Slovenije, ki bo vedela, kaj na igrišču dela; verjamem, da lahko z vsemi tremi reprezentancami dobro igrajo in se enakovredno kosajo. Pomembna bo dnevna forma vseh igralcev pa tudi nepoškodovanost glavnih igralcev. Igralcem bo glede same igre vse poznano, zato bo treba odigrati čim bolj sproščeno; reprezentantom želim, da bi uživali v tem, kar so dosegli že do udaj.
Če bodo to udejanjili in igrali brez strahu, se bomo gotovo skupaj z njimi veselili dobrih rezultatov.

- V poklicnem nogometu ste preživeli 16 let, če prištejemo mladinska in kadetska leta, pa še veliko več. Že večkrat ste se izkazali tudi kot analitični strokovni komentator – kako vam ustreza ta vloga?
Pri profesinalnem nivoju igranja nogometa se med kariero srečaš z različnimi načini preučevanja tekem, razlagajo ti različne taktične ideje, naučiš se spremljati igro na drugačen način. Vse to se seveda nekje pozna.
Hkrati pri sebi opažam, da sem z leti postal pozornejši na detajle, in če bi v mladih letih odreagiral precej impulzivno, na hitro, zdaj več časa namenim preučevanju, kako in zakaj je prišlo do neke situacije; je pa tudi res, da se z razdalje, ko si ob igrišču, vidi več stvari kot takrat, ko si vključen v igro.
Glede nastopanja na televiziji pa: saj se celotno kariero ukvarjaš tudi z nastopanjem. Če se kot posameznik dobro znajdeš pred kamero, steče veliko lažje. Tudi treme ob komentiranju in analiziranju je potem veliko manj.

- Med prenosi tekem Lige prvakov ste večkrat predstavili analitične vpoglede. Z vidika analitične ocene razvoja nogometa – v kolikšni meri se je spremenil v zadnjih desetletjih?
V tem času je nogomet ogromno napredoval. Postal je veliko hitrejši, skoraj prehiter. V mislih imam to, kako hitro žoga potuje med igralci in menjava položaj na igrišču, kako hitro igralci razmišljajo, vidijo situacije – gre za izjemne sposobnosti.
Drugi velik napredek je v analizi nasprotnih ekip. Za vsako ekipo je opravljenih nešteto ur analiz in med ekipami ni več neznank.
Vrhunski igralci morajo biti izjemni talenti na več področjih. Če si bil pred desetletji izjemen v eni prvini in si veljal za vrhunskega, je danes treba biti vsestransko izjemen in se to razume kot standard. Do tega pripelje tudi dejstvo, da otroci namenijo treningom veliko več časa kot pred dvema desetletjema. To opažam tudi pri mojih fantih tukaj v Ajdovščini, kar vidim kot pozitivno: da svoj prosti čas preživljajo zunaj, v gibanju, in ne samo pred zasloni.
Velik korak naprej se je zgodil v razumevanju pomena prehrane in regeneracije – tudi o teh stvareh na začetku kariere nisem veliko vedel in se ni veliko govorilo, danes pa so redni del trenažnega procesa.

- Med novicami se je dalo zaslediti, da ste se udeležili tudi že usposabljanja trenerjev za pridobitev B-licence trenerja UEFE. Se v prihodnosti vidite v trenerskem poklicu?
Delo trenerja sem najprej vzel kot poskus in izziv, če je to tudi zame. Želel sem videti, kako se dela v mladinskem nogometu in če sem lahko v pomoč. Pri mladih igralcih je tako, da kdor nima toliko fizičnih sposobnosti, mora to nadoknaditi z nogometno inteligenco. Na tem področju lahko mlademu nogometašu damo zelo veliko znanja in dobre popotnice.
Da bi se lahko resneje vključil v to delo, sem seveda vstopil v procese pridobivanja posameznih trenerskih licenc. Se pa v tem delu prav zares še ne vidim, ker si trenutno želim biti na voljo družini in se še nisem pripravljen povsem posvetiti trenerskemu delu. Bom pa sodeloval vsaj s kakšno stransko vlogo v regijskem nogometu.

Kaj vam pomeni kariera?
Kariera je iskanje svojega interesa in napredovanje v tem interesu. Ni vsak za podjetništvo, ni vsak za šport, ni vsak za učitelja ali kaj drugega. Vendar je pomembno, da vsak doseže zadovoljstvo v tem, za kar si je prizadeval in za kar se je trudil. Nekaterim uspe boljše, drugim malce slabše. Vendar ni pomemben samo uspeh, ampak res to zadovoljstvo, da si se lahko razvijal v neki smeri, se izpopolnjeval, napredoval.
V življenju so obdobja, ko je na prvem mestu kariera, in tista, ko mora biti na prvem mestu kaj drugega. V času, v katerem živimo, pa na žalost prevečkrat šteje samo kariera.

Kaj vam pomeni družina?
Družina je smisel življenja. Kot otrok je seveda še ne doživljaš na tak način, kasneje pa se to spremeni. V vlogi starša se zdaj trudim, da kot družina rastemo, in mi je lepo spremljati otroke v njihovem napredovanju. Družina je res velik smisel. Če imaš trdno in dobro družino, če imaš vrednote, potem imaš dobre temelje. Za družino si je treba vsak dan vzeti čas in mora biti na prvem mestu, sploh ko so otroci še manjši. Težko si predstavljam življenje brez otrok, brez naših skupnih obrokov za domačo mizo, brez pogovorov z ženo … To so osnove, za katere se je vredno truditi in jih dati na prvo mesto. Hvaležen sem svoji ženi, da je tudi skoraj od vsega začetka šla z mano v tujino.

Kaj vam pomeni vera?
Vero dojemam kot nekaj, kar je v mojem zaledju. Vera je moč in ravno zaradi vere si boljša oseba. Iz svojega odraščanja sem seveda vero doživljal tudi kot verouk in prejemanje zakramentov v krščanstvu. Bi pa v povezavi s tem omenil knjigo Koliba, kjer je dobro prikazano, kako kristjani prevečkrat mislimo, da je vera samo hoditi k maši in se opravičiti za grehe. Vera je tudi zato, da si prizadevaš za nekaj boljšega, da tako tudi ravnaš. Da delaš dobra dela, da si pošten, da ta nauk živiš. In za to se tudi sam trudim.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 6 (2024), 38-40.

Naslov sem povzel po eni od najpogostejših fraz, ki jih slišim, ko kje nastopam kot jezikoslovec. Skoraj vedno me pride kdo kaj vprašat, hkrati pa izrazi tudi svojo zadrego: “Upam, da sem prav povedal … ker ste jezikoslovec.”

To je do neke mere razumljivo. Ker jezikoslovci opazujemo jezik, vsak pravilno sklepa, da opazujemo tudi njegov jezik. Res ga, a v resnici pri tem premoremo več razumevanja, kot ga pri presoji našega jezika premorejo drugi. Naš jezik namreč podzavestno opazuje vsak, ki pride v stik z nami, podobno kot vsak opazi naš videz in našo obleko. Zdi pa se, da se tega ozavemo šele, ko pred nas stopi nekdo, ki se z jezikom ukvarja poklicno.
Kakor z zunanjem videzom tudi z jezikom ljudem okoli nas dajemo prvi vtis o sebi. Tudi zato se že v šoli naučimo, da ni vseeno, katero zvrst jezika uporabimo v določenih okoliščinah. Če želimo narediti na neznance dober vtis, se moramo nato skozi življenje naučiti preklapljati med temi zvrstmi. Med knjižnim jezikom, pogovornim jezikom, pokrajinskim pogovornim jezikom, mestnim govorom in narečjem. Med jezikom znanosti, publicističnim jezikom, strokovnim jezikom, jezikom uradnikov, žargonom in slengom. Enako kot ne bo nekdo pustil dobrega vtisa, če bo prišel na kmetijo grabit seno in zraven uporabljal knjižno slovenščino, bo izpadel drugi smešno, če bo govoril na televizijskem dnevniku o pomembni stvari v narečju ali mestni govorici.
Jezikoslovci imamo zato celo zelo radi, če ljudje z nami govorijo v vsakdanjem zasebnem pogovoru v svojem narečju ali v sproščenem pogovornem jeziku. To namreč ni ‘napačen’ jezik, tudi to je slovenščina. Kakor se za različne priložnosti različno oblečemo, tako ob različnih priložnostih uporabljamo tudi različne zvrsti jezika.
Spletni mediji so vsa ta vprašanja naredili še bolj aktualna. Če je včasih za objavo vsak pisal zgolj v knjižnem jeziku, lahko danes javno objavljamo tudi sproščena sporočila prijateljem, napisana v pogovornem jeziku, v narečju, celo v slengu. In s tem ni nič narobe. Tudi te zvrsti slovenščine so lepe in jih jezikoslovci z veseljem opazujemo in raziskujemo. Znati pa moramo presoditi, katera objava je namenjena le prijateljem (pri takšni objavi je včasih celo bolj pristno, če jo napišemo v narečju, pogovornem jeziku ali slengu), katera objava pa je namenjena vsem, ki lahko obiščejo našo spletno stran, naš Facebook, Twitter itd.
Dokler nam to ne pride v navado, si je zato dobro od časa do časa reči: “Upam, da sem prav povedal … si namreč moj sošolec, … ste namreč prodajalka zelenjave, … ste namreč moj sovaščan, … ste namreč novinar, … ste namreč moj profesor.” Ali: “Upam, da sem prav povedal … ker sem za govorniškim odrom, … ker sem na tržnici, … ker ste prišli k meni domov, … ker sem pred okencem na uradu.”
Najstrožji ocenjevalci jezika namreč nismo jezikoslovci. Najstrožji ocenjevalci jezika so ljudje okrog nas. Tisti, ki opazijo tudi našo obleko in pričesko, preden začnemo govoriti z njimi.

AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 107.

Nekaj vidikov na predlagano legalizacijo mehkih drog

Že dalj časa opažamo na slovenskem političnem prostoru zahteve po legalizaciji konoplje. Večkrat slišimo izraz rekreativna uporaba. V zadnjem času pa so parole po dovoljenem posedovanju in uživanju konoplje prerastle v politični manifest v obliki referenduma. Splošni slovenski volivec bo torej brez nekih strokovnih podlag in uvida v problematiko postavljen pred odločitev, ali naj se dodatno odpre pandorina skrinjica snovi za zadevanje ali ne. Naš članek naj bo prispevek k razumevanju, kaj predstavljajo mehke droge in zakaj vsesplošna odobritev uporabe mehkih drog gotovo ne more in ne sme biti v interesu ljudi v Sloveniji.
Bolj zadet ali bolj uspešen? Leta 2015 so na Univerzi v Maastrichtu izvedli zanimivo raziskavo med študenti. Prva skupina študentov je do marihuane lahko dostopala legalno. Druga tega ni smela. Izsledki raziskave so pokazali, da so študentje, ki do marihuane niso mogli dostopati legalno, dosegali bistveno boljše akademske rezultate od prve skupine.

Smo v naslednji situaciji: poslanci Gibanja Svoboda in Levice so na seji odbora za zdravstvo vložili referendumsko vprašanje o legalizaciji konoplje. Najprej se je vprašanje nanašalo na dopustnost pridelave, predelave, prometa in uporabe konoplje v medicinske namene. Ker pa je uporaba konoplje v medicinske namene v Sloveniji že vrsto let dovoljena, je stroka označila vprašanje za nejasno in zavajajoče. Po novem bomo na dan evropskih volitev o tej temi odgovorili na kar dve vprašanji. Prvo vprašanje se bo glasilo: »Ali naj RS dopusti gojenje in predelavo konoplje v medicinske namene?«; drugo vprašanje pa bo: »Ali naj RS na svojem ozemlju dopusti gojenje in posedovanje konoplje za omejeno osebno rabo?«

O KONOPLJI NA SPLOŠNO
Konoplja je do šest metrov visoka rastlina, ki ima več podvrst. Največ se uporabljata navadna in indijska konoplja (Cannabis sativa in Cannabis indica). Poleg drugih snovi se v rastlini nahajajo tudi kanabinoidi, med katerimi je najbolj znan in hkrati sporen THC oz. delta-9-tetrahidrokanabinol. Kot zatrjuje NIJZ, »gre za psihoaktivno snov, katera lahko povzroči odvisnost in druga tveganja za zdravje ljudi«. Zaradi tega sta tako konoplja kot THC »uvrščena med prepovedane droge«. Prav tako so prepovedane droge tudi pripravki iz konoplje, ki jim s skupnim imenom pravimo kanabis (hašiš, hašiševo olje in marihuana). Tudi pravno – tako po mednarodnih konvencijah in naši zakonodaji – je konopljo prepovedano gojiti, posredovati in uživati.
Pri gojenju industrijske konoplje gre za edino izjemo. V le-tej je še dovoljena koncentracija THC pod 0,2 %. Zapomnite si ta procent, sploh ko vsebnost THC-ja primerjamo z vsebnostjo, o kateri govori v posebnem okvirju dr. Uroš Perko. Če ostanemo pri industrijski konoplji, je treba vedeti, da iz nje izdelujejo vrvi, blago, moko, olje, kozmetične pripravke itd. Pravnica in nekdanja direktorica NIJZ Tamara Lah Turnšek gornjo delitev na »navadno« konopljo in tisto s THC malce razširi. Obstaja namreč »več kot sto vrst konoplje, ki je nastala s križanjem za različne namene, vsebina THC se lahko poveča ali zmanjša. Pri tem pa je ključna klasifikacija glede na odstotek THC, ki se giblje med 0,02–0,03 %. Kanabinoid THC je eden izmed petsto drugih organskih spojin v rastlini. Je pa THC edina edina substanca v njej.«

V povezavi z uporabo in razumevanjem uporabe mehkih drog smo nekaj vprašanj naslovili na Nacionalni inštitut za javno zdravje.

- Kako bi nas na kratko prepričali, da je legalizacija konoplje slaba?
NIJZ je na spletni strani objavil izjavo, v kateri opozarjamo na pomembna tveganja za zdravje prebivalcev Slovenije. Predvsem izpostavljamo našo skrb za otroke in mladostnike, saj uporaba med mladostniki vpliva na njihov razvoj možganov in kognitivne funkcije. Izpostavljamo še povečano tveganje za prometne nesreče, saj uporaba konoplje vpliva na motorične sposobnosti in reakcijski čas. Poleg tega začetek uporabe konoplje v mladostništvu lahko vodi v večje tveganje za razvoj odvisnosti in duševnih motenj, kot sta tesnoba in psihoza.

- Zakaj pri alkoholu lahko postavimo še zdrav odmerek na dan/teden? In zakaj tega ne moremo storiti pri konoplji – gre za res tako različno področje?
Konoplja zaradi različnih načinov uporabe (kajenje, uporaba v hrani, inhalacija) in raznolikosti izdelkov (THC-vsebnost, CBD-razmerje) otežuje določitev enotnih ali varnih meja. Poleg tega je konoplja še vedno predmet intenzivnih raziskav.

- Kaj pa konoplja v primerjavi s cigaretami? Slednje so dovoljene že vrsto let kljub podobnim posledicam tveganja srčnožilnih bolezni, bolezni pljuč ...?
Uporaba konoplje prinaša tveganja za zdravje tudi na področju dihal, prav tako se pojavlja problematika pasivnega kajenja konoplje.

- Vidite v prihodnosti možno sodelovanje alternativne medicine s konfesionalno na področju konopljinega olja za lajšanje bolečin hudo bolnih ...?
Uporaba konoplje v medicinske namene je v Sloveniji dovoljena že deset let. Vlada RS Slovenije je s potrditvijo sprememb Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog omogočila zdravnikom, da poleg sintetičnih in naravnih kanabinoidov predpisujejo tudi medicinsko konopljo. Uporaba konoplje v medicinske namene je dovoljena tako kot vsa zdravila skladno z Zakonom o zdravilih in Zakonom o lekarniški dejavnosti. Bolnikom je omogočen dostop tudi do varnih in standardiziranih cvetnih vršičkov konoplje, ki se lahko, skladno s smernicami za njihovo predpisovanje, predpišejo kot magistralno zdravilo. Poleg tega so bolnikom na voljo na zdravniški recept tudi druga magistralna zdravila iz kanabinoidov, katerih stroške krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Dostopnost do zdravil s kanabinoidi je torej omogočena vsem bolnikom, ki bi takšno zdravljenje potrebovali in jim ga svetuje zdravnik.

STROKOVNI POGLED NA MEDICINSKO UPORABO
Medicinska stroka je podprla uporabo učinkovin iz konoplje za zdravljenje simptomov nekaterih bolezni. Temu primerno je Vlada RS tudi odreagirala. Leta 2014 je potrdila spremembo uredbe, s katero se v Sloveniji omogoča uporaba zdravil na osnovi kanabinoidov. Še zmerom pa je dovoljena le industrijska konoplja. Zdravniki so lahko začeli registrirana zdravila na osnovi kanabinoidov predpisovati bolnikom na recept. Pri tem je potrebno poudariti, da gre za zdravljenje nekaterih bolezni, pri katerih so ta zdravila dokazano učinkovita. Kot pri zdravljenju z drugimi učinkovinami, poudarja NIJZ, je »potrebno razumeti, da čudežnega zdravila ni. Tako tudi pripravki iz konoplje niso zdravila za vse bolezni.« NIJZ zato svetuje, da se »pri morebitni uporabi posvetujemo s svojim zdravnikom. Nedopustno je, da bi bolnik zaradi neustreznih informacij glede zdravilnih učinkov konoplje opustil zdravljenje, ki mu ga je predpisal zdravnik, in si s tem zmanjšal možnosti za ozdravitev« ali celo preživetje. Pretirano poudarjanje zdravilnosti konoplje lahko naredi veliko škode tako pri bolnikih kot tudi pri otrocih in mladih, ki že sedaj predstavljajo eno ključnih ciljnih skupin za trženje tako dovoljenih kot prepovedanih drog.

LEGALIZACIJA ALI NADZOR?
Je sploh jasno, kaj je bistvo referendumskega vprašanja? Smo se sploh vprašali, za kakšno legalizacijo se zavzemata vladni poslanski skupini? Odvetnik Gašper Friškovec trdi, da legalizacija ni stanje, ko bi »bil omogočen prost dostop do marihuane«, ampak gre bolj »za dekriminalizacijo in regulacijo«. Pojasnjuje, da države, ki so pravno uredile status konoplje, le-te niso naredile »prosto dostopne, jasno je določeno, kdo ima lahko dostop do konoplje«. Milan Krek iz NIJZ je prav tako mnenja, da trenutni pojem legalizacije dela škodo zaradi svoje nenatančnosti. Prepričan je, da mora biti vsaka droga regulirana skladno z njenimi učinki: »Jaz sem zagovornik regulacije, ker ko vi legalizirate, legalizirate ali ne. Regulacija pa je večstopenjska in jo lahko prilagajate in nadzorujete.« Podoben pogled ima pri delitvi drog. Sam jih ne uvršča med mehke in trde oz. zdravju škodljive. »Gre za neumno delitev.« Pojasni, da gre za »cel nabor psihoaktivnih snovi, ki jih moramo zelo dobro poznati, preden jih uporabimo, ne glede na namen«.

NEGATIVNA STIGMA DROG
V smiselnost referenduma se tu ne bomo spuščali. Vsekakor pa je – glede na pravkar povedano – prav, da sta referendumski vprašanji dve. Gojenje in predelava za medicinske namene (prvo vprašanje) sta namreč področji, ki v Sloveniji še vedno nista dokončno urejeni, saj niso sprejeti potrebni podzakonski akti. Pri osebni uporabi in posedovanju oz. t. i. rekreativni uporabi (drugo vprašanje) pa je jasno, da gre za širjenje zunaj ozkega obsega medicinske rabe konoplje, saj gojenje in uporabo konoplje za lastne potrebe prepušča prosti presoji posameznika. Tu naredi odvetnik Friškovec jasno ločnico. Saj je večkrat zaradi drugega področja zapostavljeno prvo. Družbeni problem drog je predvsem v »negativni stigmi«, ki jo je povzročila prohibicijska politika in pomanjkanje znanja. Določeni zdravniki »pozitivno gledajo na uporabo konoplje v medicini«, vendar imajo po njegovem »premalo znanja, kar je zopet posledica tega, da niti v študijskem procesu na medicinski fakulteti o tem ne slišijo nič«. Friškovec zato meni, da bi »morali zdravnike na tem področju bolje izobraziti, država pa bi morala več denarja vložiti tako v znanje kot v samo rehabilitacijo pri odvisnikih«.

dr. Uroš Perko o marihuani
Na valovih radia Ognjišče je o problematiki tako imenovanih mehkih drog spregovoril dr. Uroš Perko, ki je bil zaposlen tudi pri Slovenski karitas v okviru Zavoda Pelikan, kjer je bil strokovni sodelavec pri delu z odvisniki.
Sam pravi, da je dolgo časa bil prepričan o neškodljivosti marihuane in da je po več letih dela v komuni videl, da to ni res. Tako pravi, da se je v vsakdanji klinični praksi potrdilo, kako močna je povezava med marihuano, duševnimi motnjami in nasiljem. »Na kratek rok se trava sicer zdi bolj varna droga, težava pa je v tem, da je bistveno bolj evrotoksična. Marihuana je namreč danes povsem drugačna kot nekoč. Enostavno to ni več ista droga. Marihuana, ki so jo kadili v 60. in 70. letih, je imela približno 2 odstotka THC-ja, v 90. letih 5 odstotkov, po letu 2001 je marihuana dosegla do 15 odstotkov THC-ja. V zadnjih petih letih pa je to eskaliralo. Danes govorimo o marihuani, kjer ima koncentrat 60, 70, tudi 90 in celo 99 odstotkov THC-ja. Danes torej uporabniki posegajo po supermočni marihuani, saj je edini cilj biti močno in čim hitreje zadet.«
Pri uporabi mehkih drog še dodaja, da je pravzaprav žalostno, da najtežji primeri v komuni že dolgo niso več uživalci heroina. Mesto so prevzeli uživalci in zasvojenci z marihuano. Njihova prognoza je slabša in delo z njimi zahtevnejše kot s heroinskimi odvisniki, katerih je v zadnjih letih izredno malo. »Žalostno je, da gre večinoma za mlade fante, stare od 18 do 22 let, ki imajo poleg zasvojenosti z marihuano diagnosticirano še pridruženo težjo duševno motnjo, psihozo.« In o omejevanju uporabe še pravi, da mladi pogosto kadijo marihuano tudi kot medicinsko samozdravljenje. »Če ni nobenih omejitev, če to pomaga pri tesnobi in slabem počutju, moraš to čim večkrat delati. In če večkrat dnevno kadijo več kot 90-odstotno marihuano, je normalno, da so nori.
Ob vsem tem se pri svojem delu redno srečujem s starši, ki imajo različne težave s svojimi odraščajočimi ali že odraslimi otroki. Vsakič znova pa me preseneti njihova nekritičnost do alkohola (kar je v našem okolju razumljivo) in marihuane. Ob vsej pozitivni propagandi glede marihuane ni redko, da so do nje še bolj nekritični kot do alkohola. Nič nimajo proti, če jo njihovi otroci uživajo. To pa ni dobro. Mladostniki hitro postanejo zasvojeni, nefunkcionalni, njihovo razpoloženje prične nihati. Po nekaj letih tisti srečnejši razvijejo le panične napade, tisti malo manj srečni pa so v naših komunah ali v psihiatričnih bolnišnicah.«

PRILIKA O SMOKVI
Velikokrat se – povsem pravilno – zatečemo k Svetemu pismu, da bi dobili kakšno potrditev ali usmeritev. Seveda je sodobni svet prinesel pred nas različne situacije, ki niso zajete v Svetem pismu, kar pa ne pomeni, da ne moremo najti navodil za ravnanje v prav vsaki situaciji današnjega časa. Tudi v tej situaciji soočenja z odločitvami glede uporabe mehkih drog je tako.
Prvi citat, po katerem bomo posegli, je: »Po njih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,16). Nadeti si Božja očala in z njimi soditi vse stvari – in ljudi, če bi sv. Ignacija parafrazirali. Le tako smo in bomo ostali kristjani sol in luč. V kolikor pa se za to niti malo ne trudimo, potem zapademo v vsegliharsko mentaliteto. Postanemo podobni figi iz prilike, ki jo gospodar sklene posekati (Lk 13,6). Drevo namreč ni obrodilo sadu debela tri leta. Omenjena prilika lahko govori tudi o naših užitkih in zadevanju s travo. To početje je v jedru namenjeno iskanju užitkarstva, ker uporabniki hočejo biti zadeti in posledično otopeli. Z drugimi besedami: ta dejanja kajenja marihuane vplivajo na našo razsodnost, našo pamet in sposobnost treznega odločanja. Lahko taki rodimo dober sad?
Kultura egoizma nas z vseh strani spodbuja in vabi razmišljati po takšnem načinu: jaz, meni, moje. Samo da bo meni dobro, za druge pa se ne zmenim, morda kakšno stvar sledim in všečkam in to je to. Zaradi te individualnosti, posameznih interesov bi radi uzakonili marsikaj: začne se s splavom, nato z evtanazijo, pa legalizacijo trave. Da bomo le zadovoljili vse naše hipne užitke. Le vprašajmo se, kje se bomo ustavili.
Predvsem pa – če gremo k sv. Pavlu in Pismu Kološanom: »Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji.« Naj nas torej ne zavedejo zemeljska užitkarska poželenja.
Ne moremo mimo še enega Pavlovega zapisa o tem, kako naj slavimo Boga v svojem telesu: »Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,12-20).
Tudi apostol Peter je bil zelo jasen, kako naj se posameznik odpove tusvetnemu užitkarstvu in da naj človek »ne živi več za človeška poželenja, ampak za Božjo voljo. Dovolj dolg je bil pretekli čas, da ste stregli hotenju poganov, ko ste živeli v razuzdanosti, v poželenjih, v pijančevanju, v veseljačenju, v popivanju in nepostavnem malikovanju. Prav zato se oni tudi čudijo, ker ne drvite več v isti vrtinec razvrata, in vas preklinjajo.« In za konec dodaja: »Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve« (1 Pt 4,1-7).

PRIMER POGUBNE LEGALIZACIJE
Zgoraj omenjeni parcialni interesi, ki imajo za središče le užitek, se nikoli ne končajo dobro. Poglejmo primer ameriške zvezne države Kolorado. Ta je leta 2012 legalizirala rekreativno uporabo marihuane. V poročilu (Rocky Mountain HIDTA) je prikazano, da se je v tem času znatno povečalo število smrti v prometu, kriminal, obisk urgentnih klinik ter uporaba marihuane med mladimi. Če gremo bolj konkretno: število smrti v prometu, povezanih z uporabo marihuane, se je v prvem letu povečalo za 62 %, za 20 % se je povečala tudi uporaba te droge med mladimi, število hospitalizacij v povezavi s to drogo pa se je skoraj podvojilo.
Prav tako je v Denverju in tudi drugje naraslo število kriminalnih dejanj, povezanih z uporabo marihuane. Tom Gordon, direktor Rocky Mountain HIDTA, je prepričan, da se bodo negativne posledice legalizacije v naslednjih letih še povečale: »Vedno ko legalizirate substanco, jo bo uporabljalo več ljudi. Več ljudi kot jo uporablja, več negativnih učinkov bo ta imela na družbo, prav tako pa tudi na posameznike. Najboljši primer tega je alkohol, ravno zato ker ga veliko ljudi uporablja in zlorablja. Imamo skoraj toliko odvisnikov od alkohola, kot je tistih od ostalih prepovedanih drog skupaj. Enako lahko pričakujemo za marihuano,« meni Gordon.

MARIHUANA IN HAŠIŠ
Marihuana so posušeni nadzemni deli rastline indijske konoplje. Hašiš po posebnem postopku izdelujejo iz cvetov indijske konoplje. Koncentracija THC v hašišu je nekajkrat višja od koncentracije THC v marihuani.

KONOPLJINO OLJE IN HAŠIŠEVO OLJE
Konopljino olje se pridobiva iz semen industrijske konoplje, ki ima vsebnost THC pod 0,2 %. Olje se lahko uporablja v prehranske, kozmetične in druge namene. Zaradi nizke vsebnosti THC nima psihoaktivnih učinkov. Hašiševo olje pa nastane pri obdelavi cvetov indijske konoplje, iz katere izločijo zmes, v kateri je zelo visoka koncentracija THC in drugih sestavin konoplje. Zato je prepovedana uporaba le-tega.

KANABINOIDI
Kanabinoidi so snovi, ki se v večjih količinah nahajajo v kanabisu, lahko pa jih naredimo tudi umetno v laboratoriju. Kanabinoidi, ki so registrirani kot zdravilo, se uporabljajo v medicini pri lajšanju bolečin in blaženju drugih posledic različnih bolezni. Kanabinoidi (naravni ali umetni), ki niso registrirani kot zdravila, se večinoma nahajajo na listi prepovedanih drog, zato je njihova sinteza, prodaja in omogočanje uporabe kaznivo dejanje, posest manjše količine za enkratno lastno uporabo pa je v nekaterih državah, vključno s Slovenijo, prekršek.

SAJ SMO VAM REKLI
Za sklep tega članka si bom izposodil kar besede moralnega teologa z denverskega semenišča sv. Janeza Vianeja dr. Christiana Bruggerja. »Verjetno ne velja veliko, če rečem svoji predragi državi Kolorado, saj sem ti rekel, vendar so tu rezultati precej predvidljivi. Iniciativa o legalizaciji ni nikoli temeljila na racionalni oceni tega, ali bi bila legalizacija dobra za skupnosti. Vedno in povsod sta jo vodila denar in pokvarjena politika,« je mnenja Brugger, ki tudi opozarja, da bo statistika iz leta v leto kazala še slabše rezultate.
Bi pričakovali v Sloveniji kakšen drugačen razplet? Mislim, da ne. Če bi povzeli misel Alberta Einsteina, ki pravi, da če delamo vedno iste stvari in pričakujemo drugačne rezultate, je to norost. Torej, če bomo delali/sprejemali enake stvari kot kažejo primeri drugih držav, si ne delajmo iluzij, kako bo pa pri nas drugače in do negativnih posledic ne bo prišlo. Smo res tako nori, da pričakujemo drugačen rezultat? Vsekakor pa se moramo kot kristjani vprašati, kaj bi naredili, če bi referendum po naključju bil sprejet. Mislim, da nič in hkrati veliko: še naprej bi pričevali za Ljubezen, si nadeli Božja očala in ne bi posegali po konoplji. Kot je rekel sv. Frančišek Asiški: »Pričujte – če je potrebno, tudi z besedami.«

A da do tega ne pride, pa le oslinimo prst in vzemimo vse možne pole vseh mogočih referendumov in evropskih volitev in bodimo glas razuma, ožarjenega z lučjo vere.

J. Mevec in M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 6 (2024), 52-56.

6747 dijakov iz 82 šol je nekaj dni nazaj začelo s prvim korakom mature. Učenci 6. in 9. razreda pa so pričeli z nacionalnim preverjanjem znanja. Že dlje časa se učenci in dijaki učijo, da bi nabrali čim več točk, dobili čim boljše ocene in posledično bili uspešnejši. Saj si vsak seveda želi biti uspešen. Vendar se ob tem poraja pomembno vprašanje: Kaj pomeni »biti uspešen«? Na šolah za starše velikokrat vprašam starše, kaj si najbolj želijo za svojega otroka. Mnogi odgovorijo: »Da bi bil uspešen.« Ko to slišim, me kar malo zmrazi po hrbtu. Kajti vprašanje je, kaj si pod ta uspeh predstavljamo.

Ali nam je mar?
Druga stvar, o kateri razmišljam, je, da je natanko eno leto (19. maja 2023), odkar sem bil povabljen v parlament, da kot neodvisni strokovnjak podam strokovno mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji in predvsem o izredno zaskrbljujočem porastu nasilja ter agresivnega vedenja med mladimi. Dejstvo je, da nasilje narašča in vedno več ga je. Potrebno se je zavedati tudi, da večina dogodkov v medije sploh nikoli ne pride. Praktično vse neodvisne raziskave v zadnjih desetih letih kažejo na neposredno povezavo med agresivnim vedenjem in uporabo zaslonov. Ker imajo zasloni na možgane identičen vpliv kot trde droge, v stroki govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Prehitra in prekomerna uporaba zaslonov določene dele možganov fizično deformira oz. poškoduje. Ni mogoče spregledati skokovitega porasta depresije, anksioznosti, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih. Mladi imajo težave z vzpostavljanjem odnosov, komunikacijo, strahom pred družbo in izredno nizko stopnjo empatije. Sočutenja in empatije namreč ni mogoče razvijati pred zaslonom, ampak v živi interakciji z drugimi ljudmi. Zdravstvo in stroka smo glede tega praktično povsem enakega mnenja. Zaradi tega in še mnogih drugih negativnih posledic ter primanjkljajev v celovitem razvoju otrok sem Državnemu zboru, še posebej pa Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje predlagal, da po hitrem postopku sprejmejo uredbo, da se v vseh osnovnih šolah prepove nošenje pametnih telefonov v šole. Ker gre za sistemsko in resno družbeno problematiko, je to potrebno reševati na sistemski ravni. Ni mogoče, da vsak ravnatelj bije svoj boj, saj so že izmučeni in preobremenjeni od vseh drugih »bojev« z uredbami, predpisi, inšpekcijami, starši, učenci, občani … Vsi strokovnjaki, s katerimi sem govoril, so brez pomisleka podprli predlog. Vsi ravnatelji in učitelji, s katerimi sem govoril, in ni jih bilo malo, so prav tako oziroma še bolj odločno izrazili potrebnost in nujo po takšni uredbi. Tudi starši so absolutno za to. Vedno več je držav, ki so se odločile za tak korak. Vsak, ki ima otroke rad in ki mu je mar zanje, za prihodnost ter dobrobit družbe, v ožjem in širšem smislu, bo naredil vse, da otroku omogoči čim bolj zdravo okolje za celovit duševni in telesni razvoj. Skrbel bo za to, da otrok ne bo samo uspešen, ampak da bo tudi srečen. Ker če bo srečen, bo tudi uspešen. Lahko bi celo rekli, da bo uspešen takrat, ko bo srečen.

Točke in uspehi
Vsako leto, ko berem rezultate matur, me prevevajo mešani občutki; koliko zlatih maturantov, koliko doseženih točk, koliko izraženih čestitk in ponosa, proslavljanja uspehov … S tem ni nič narobe. Vrednotenje znanja je nedvomno potrebno in o tem ni nobenega dvoma. Vendar se bojim, da smo pozabili na nekaj, kar je bistveno. Nihče se ne vpraša, za kakšno ceno so vse te točke. Nihče se ne vpraša, koliko poživil in drugih drog srednješolci zlorabljajo, še posebej v obdobju priprave na maturo. Kako skokovito narastejo notranje stiske, depresije in anksioznosti. V vzgojno-izobraževalnem sistemu bi nujno morali posebno pozornost posvetiti duševnemu zdravju otrok in mladostnikov, na področju kurative in na področju preventive. Tudi to je točka, ki sem jo posebej izpostavil v Državnem zboru in še posebej Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje.
Frankl je desetletja nazaj zapisal, da »živimo v času specialistov, ti pa nam posredujejo samo delne perspektive in podobe resničnosti. Zaradi dreves raziskovalnih dosežkov raziskovalec ne vidi več gozda resničnosti.« Pred očmi je imel problematiko determinizma in redukcionizma na področju zdravstva, družboslovja in humanistike, ki ima za posledico razosebljanje in razčlovečenje človeka. Tovrstni redukcionizem se nam dogaja tudi na področju vzgoje in izobraževanja. Praktično celoten vzgojno-izobraževalni proces smo zreducirali na racio, ocene in točke. Posledično je to postalo glavno merilo uspeha. Ob tem pa smo pozabili na človeka, na osebnost. Ne vidimo več celote. Pozabili smo na razvoj osebnostnih lastnosti, kot so vztrajnost, odpornost na stres, ustvarjalnost, samostojnost, odgovornost, vrednote, empatija, gojenje občutka za lepo, umetnost, kulturo … Postavili smo visoka pričakovanja, koliko točk naj doseže, pozabili pa smo se vprašati, v kakšnega človeka naj odraste ta otrok.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2024), 11-12.

Junij je običajno domovinsko obarvan, letos bo pa še evropsko. Na prihajajočih evropskih volitvah se bomo izrekli tudi glede referendumskih vprašanj. V Temi meseca smo pogledali na referendumsko vprašanje o legalizaciji uporabe konoplje oz. mehkih drog in pripravili nekaj argumentov in vidikov, ki naj prispevajo k razumevanju, kaj predstavljajo mehke droge in zakaj vsesplošna odobritev uporabe mehkih drog gotovo ne more in ne sme biti v interesu ljudi v Sloveniji. 

Junij je že poletni mesec, v katerem začnemo menjavati garderobo. Zato v Megafonu teče beseda o dostojnem oblačenju. V rubriki za fante in dekleta pa pišemo o sodobnih oblikah odnosov. Je zveza brez obveznosti res lahko zveza prihodnosti? Je sprejemljiva tudi za katoličane?

Konec maja, ko boste mnogi dobili v roke to Ognjišče, bomo praznovali praznik sv. Rešnjega telesa in krvi. Na nastanek tega praznika je vplival tudi evharistični čudež v Bolseni, katerega relikvije hranijo v orvietski stolnici. Kaj so evharistični čudeži in kakšen pomen imajo za naše duhovno življenje, pišemo v tokratni prilogi.

Majski in junijski dnevi so bili v Sloveniji po drugi svetovni vojni zelo krvavi. Ko se je lahko spregovorilo tudi o prepovedanih stvareh, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno in predvsem po njej, smo začeli spoznavati, kako je s krvjo nedolžnih ljudi prepojena naša zemlja. O teh dogodkih, o ukinjenem spominskem dnevu žrtvam komunizma, o Kočevskem rogu in spravi je tokrat spregovoril dr. Mitja Ferenc.

Mesec junij bo nogometno obarvan. V začetku meseca bomo dobili prvaka letošnje Lige prvakov, v sredini meseca pa se bo pričelo evropsko nogometno prvenstvo, na katerem letos sodeluje tudi reprezentanca Slovenije. Naš sogovornik je tokrat Valter Birsa, eden najboljših slovenskih nogometašev, ki je pred leti končal svojo kariero, sedaj pa ga lahko spremljamo kot strokovnega komentatorja. 

V mesecu juniju praznujemo tudi dan državnosti in lahko pomislimo na Slovence, ki v tujini praznujejo ta praznik. Kaj pomeni živeti v domovini svojih staršev, pa ima možnost vedeti tudi približno 150 ljudi, ki so se v okviru programa REPATICA Slovenske karitas preselili iz Venezuele v Slovenijo

Po Marijinih stopinjah smo raziskali romarski kraj z najbolj nenavadnim imenom v Sloveniji: Crngrob. Tudi potopis je tokrat romarski, s Katarino Šoln gremo peš po poti sv. Frančiška: Assisana ali »frančiškov camino«.
Za vse, ki radi prebirate Domna in njegove dogodivščine na ranču, je končno napočil trenutek za preobrat zgodbe!

V tem času prihaja iz tiskarn več ponatisov. Junija je še precej birm, prvih obhajil in krstov, zato ste vabljeni, da si ogledate našo ponudbo daril ob prejemu teh zakramentov v katalogu, ki smo ga priložili prejšnji številki, ali pa v spletni knjigarni Ognjišča.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 6 (2024), 4.