Dolgega življenja nam ne zagotavljajo samo geni

Oktobrska gostja meseca, redna profesorica in znanstvena svetnica na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem, je bralcem Ognjišča znana kot avtorica rubrike Narava in zdravje. Januarja bo 20 let, odkar jo ustvarja, še pred tem pa je Mihaela Jurdana sodelovala tudi z Radiem Ognjišče. Ob začetku akademskega leta in njenem napredovanju v naziv redne profesorice in znanstvene svetnice smo jo povprašali o pedagoškem in raziskovalnem delu, pa tudi o skrbi za zdravje in zanimanju študentov za vede o zdravju.

- Akademsko leto se je začelo. Katere predmete predavate v letošnjem študijskem letu?
V študijskem letu 2023/24 predavam – kot običajno – fiziologijo na vseh, biofiziko pa na dveh dodiplomskih študijskih programih. Patofiziologija je temeljeni predmet na magisteriju dietetike. Pri tem predmetu si predavanja delim še z dvema izvajalcema na podlagi vsebine. Obseg mojih predavanj zajema področje patofiziologije živčno-mišičnega sistema.

- Kaj vse poleg predavanj še obsega delo visokošolskega učitelja?
Predavanja skupaj z izpitnimi obdobji (zimsko, poletno in jesensko) vzamejo največ časa. Naša fakulteta ima veliko študentov, skupine po programih so številčne, zato je tudi dela z izpiti veliko. To ne pomeni samo popravljanja, temveč tudi številne konzultacije, vpoglede in nenazadnje za seboj povleče tudi komisijske izpite. Potem so še mentorstva pri zaključnih delih prve stopnje in magistrskih nalogah, hkrati pa smo tudi recenzenti pri drugih zaključnih delih. Fakulteta ima svoj senat in komisije senata, v katerih delujemo visokošolski učitelji: komisije s področja študijskih zadev, študentskih zadev, znanstveno-raziskovalnega dela, izvolitev v nazive, disciplinska komisija, komisija za mednarodno sodelovanje, komisija za spodbujanje in spremljanje kakovosti in tutorstvo. Tudi na univerzitetni ravni imamo komisije, in če si določen po funkciji ali predlogu, si član ene od zgoraj omenjenih ali drugih komisij na univerzitetni ravni.

- Koliko študentov pa študira na vaši fakulteti?
Število študentov je med 1400 in 1500.

- Koliko izpitov torej opravite v enem šolskem letu?
Število izpitov je povezano s številom vpisanih na posamezni študijski program. V letu 2022–2023 sem opravila 810 izpitov.

- Nepredstavljive številke. Ali imate med študenti tudi kakšnega na izmenjavi iz tujine? Kako poteka taka oblika študija in kakšne izkušnje imate?
V okviru programa Erasmus+, ki študentom omogoča mednarodno izmenjavo, imamo na fakulteti podpisane bilateralne sporazume s točno določenimi inštitucijami držav EU. Študenti na izmenjavi izbirajo v okviru kreditov, ki jih lahko opravljajo v drugi državi med praktičnim usposabljanjem in predmeti. Če študent izbere na primer enega od predmetov na študijskem programu, se s študentom izpelje nekaj vsebinskih konzultacij v angleškem jeziku in tudi izpit se opravlja v angleškem jeziku. Do sedaj so izmenjave potekale povsem tekoče, študenti pa največkrat izbirajo prakso in strokovne predmete.

- Kako ste izpeljali študijski proces v času pandemije?
Celoten študijski proces v obliki predavanj in seminarjev ter zagovore zaključnih del smo izvedli na daljavo s pomočjo aplikacije Zoom. Predavanja so se predvajala s PowerPointom na Zoomu, prav tako je bila vzpostavljena komunikacija s študenti prek avdio-video sistema, ki ga Zoom omogoča. Študenti so med izpiti imeli snemalno kamero, ki je snemala njih, računalnik in delovno polje. Ko so bili vsi (15 študentov na skupino) pripravljeni za pisanje, so prejeli geslo, s katerim so v sistemu e-učilnice lahko dostopali do e-izpita. Geslo se je nato spremenilo, s čimer se je onemogočilo ponovni dostop ali dostop drugim do izpita.
Vaje in klinična usposabljanja pa so potekala v manjših skupinah v živo, takoj ko je to bilo mogoče.

- Kaj pa raziskovalni del vašega poklica, koliko lastnega angažmaja je treba , da sledite dogajanju na svojem področju v svetu?
Vsak deluje na svojem raziskovalnem področju, za katerega je ustrezno habilitiran. Raziskovanju je treba nameniti kar veliko časa. Poskrbeti je treba, da si v koraku s časom na svojem področju in da si prepoznan v mednarodni znanstveni skupnosti. Najprej je treba s študijem tuje znanstvene literature nadgrajevati znanje z vsemi novostmi na svojem področju, organizirati raziskave, pridobivati sredstva za raziskovanje. Oprema in material ali druga sredstva za raziskovanje lahko predstavljajo velike stroške, ki se lahko krijejo zgolj iz projektov ali raziskovalnih programov. Pisanje znanstvenih člankov in aktivna udeležba na mednarodnih kongresih prav tako terjata svoj čas; enako tudi pisanje učbenikov, monografij ali drugih strokovnih knjig. Vsak od nas je tudi recenzent v vsaj eni mednarodni znanstveni reviji ali celo urednik, kar pomeni, da zagotavljamo strokovni pregled znanstvenih objav. Zato smo visokošolski učitelji habilitirani hkrati v dva naziva (pedagoški in raziskovalni). Delamo veliko, ker smo vezani na habilitacijske postopke. To pomeni, da v obdobju petih let lahko napreduješ v višji naziv, če izpolnjuješ pogoje za višji naziv, ali pa moraš izpolnjevati pogoje za obnovitev obstoječega naziva. Redni profesorji pa naziva ne obnavljajo več. Oboje zahteva dovolj znanstvenih člankov, citatov, mentorstev, vodenje projekta/izpolnjevanje pogojev za vodenje ...

- O kakšnih cenah okvirno govorimo, ko omenjate visoke stroške raziskav?
To je zelo odvisno od raziskave do raziskave in področja dela. Lahko govorimo o nekaj tisoč ali pa tudi deset tisoč evrih. Ena od zadnjih raziskav na celicah je stala skoraj za en povprečen avto. Govorimo o materialnih stroških, nakupu celic, protiteles, markerjev ... To so stroški brez opreme in brez plačila osebja. Oprema lahko stane za nekaj dobrih avtomobilov. Zato je treba prijavljati projekte in programe. Enako velja za udeležbo na mednarodnih kongresih. Kotizacije so od nekaj sto evrov dalje, če računamo še stroške nočitev in prevoza, se kar nabere.

- Prej ste omenjali, da se visokošolski učitelji vpeti v različne komisije. V kateri komisiji delujete, kakšne so vaše naloge?
Sem članica študijske komisije na fakulteti in senata fakultete ter delujem v komisiji za etiko v raziskavah, ki vključuje delo z ljudmi, na Univerzi na Primorskem.
Naloge študijske komisije so: pregled prijav za vpis v posamezni študijski program, prošnje za napredovanje v višji letnik, obravnava vloge za priznavanje neformalno pridobljenega znanja, pregled vpisa tujih študentov, skratka vse, kar se navezuje na študijski proces. Senat pa je najvišji strokovni organ fakultete, ki na podlagi poslovnika sprejema pravila fakultete in ima cel nabor nalog, s katerimi odloča, sprejema, imenuje, oblikuje ...
Etika v raziskovanju in odgovorno raziskovalno delo sta temelja raziskovalnega in razvojnega dela, zato imamo na univerzitetni ravni komisijo za etiko v raziskavah, ki vključujejo delo z ljudmi. Komisija sprejema, obravnava in odloča o vlogah za presojo etične ustreznosti raziskovalnih projektov in raziskav, ki vključujejo delo z ljudmi in sekundarnimi podatki, z metodami humanističnih in družboslovnih znanosti in neinvazivnimi metodami, za katere niso pristojne državne komisije za etiko. Komisija obravnava vloge raziskovalcev, doktorskih in magistrskih študentov univerze. Če so vloge pripravljene v skladu z merili za etično presojo ustreznosti raziskav, komisija poda soglasje za izvedbo raziskave.

- Skrb za zdrav življenjski slog je v modi, ali ta trend vpliva tudi na večji vpis na vaše študijske programe?
Zdravstveni študijski programi so bili vedno polno zasedeni in tudi letos vpis na posamezne študijske programe prve stopnje presega 100 %. Vse več študentov se odloča tudi za nadaljevanje študija na magistrskih študijskih programih. Imamo tudi doktorski študij Preventiva za zdravje, ki temelji na samostojnem raziskovalnem delu študenta, ki ga usmerja mentor. Študent skupaj z mentorjem pripravi načrt izobraževanja in raziskovanja, ki ga mora potrditi Komisija za znanstveno-raziskovalno delo.

- Znanje kot vrednota se je v sodobni družbi precej preoblikovalo. Ali študentje na fakultetah uspejo pridobiti dovolj znanja za bodoče poklice?
Študijski programi so zasnovani tako, da študentom omogočajo pridobivanje kompetenc za poklic, za katerega se izobražujejo. Študijske programe akreditira in redno evalvira NAKVIS (Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu). Programe redno posodabljamo, tako da se kompetence študijskega programa nadgrajujejo. Posodobitve v zaključni fazi prav tako potrjuje NAKVIS, predvsem če gre za večje spremembe študijskega programa. Diploma, magisterij ali doktorat v roki ne pomeni, da je izobraževanja konec. Celo življenje je znanje treba nadgrajevati. Na fakulteti zato predvsem zdravstvenim delavcem ponujamo različne oblike vseživljenjskega izobraževanja. Koncept vseživljenjskega učenja je danes postal nujen del kariernega napredovanja vsakega posameznika in pomeni nenehno pridobivanje formalnega in neformalnega znanja skozi vse življenje. Na Univerzi na Primorskem imamo tudi karierni center, ki vodi uporabnika od trenutka, ko se zave potrebe po definiranju svojega poslanstva, prek individualnega svetovanja in lastne rasti, s potrebnimi kompetencami in pridobivanja dodatnih znanj in veščin, do uspešnega vstopa na trg dela ali uspešno izpeljanega zavoja na že prej začeti karierni poti.

- Sledite znanstvenim raziskavam na svetovni ravni in nova spoznanja prinašate študentom, pa tudi bralcem Ognjišča. Katera so tista, ki trenutno najbolj oblikujejo vašo stroko?
Področje mojega dela je povezano s protivnetnim delovanjem skeletne mišičnine. Naše mišice niso le del lokomotornega aparata, temveč so tudi endokrini organ, to je organ z notranjim izločanjem, kar pomeni, da se obnašajo kot žleze, ki izločajo hormone, saj med gibanjem sproščajo pomembne snovi v krvni obtok in na tak način delujejo na druge organske sisteme, tudi na imunskega. Ohranitev mišične mase je ključnega pomena, predvsem v primeru bolezni. Številne bolezni, tudi rak, lahko vodijo v upad mišične mase in s tem ogrozijo življenje. Tudi zdravljenje osnovne bolezni lahko vpliva na mišično maso. V ta namen smo skupaj z Onkološkim inštitutom Ljubljana izvedli raziskavo, ki je trajala dve leti, na mišični celični liniji med miogenezo, to je razvojem mišičnih celic, in preučevali, kako elektrokemoterapija vpliva na proces miogeneze. To je tudi prva študija na mišičnem modelu v svetu.
Tudi v ortopediji smo izvedli eno večjo študijo, kjer smo s pomočjo na novo razvite formule in z dodelano statistično analizo podatkov telesne sestave in krvi omogočili hitro identifikacijo bolnikov s sarkopenično debelostjo, predvidenih za operativni poseg na kolkih, kolenih in hrbtenici. Sarkopenično debeli so tisti posamezniki, ki imajo preveč maščevja in premalo mišic. Sarkopenična debelost je nevarna, ker povzroča tveganje za okužbe po operaciji in ponovne hospitalizacije. Pomembno je identificirati takega bolnika in ga pred operativnim posegom ločeno obravnavati.
Pred leti sem sodelovala v raziskavah, ki sta jih financirali Italijanska in Evropska vesoljska agencija (OSMA, ESA), kjer smo preučevali vpliv mikrogravitacije na človeško telo. Izsledki takih raziskav imajo veliko uporabno vrednost za vse nas. Sedaj vemo, kaj se zgodi na primer na mišicah, tudi srčni, kosteh …, če odležimo dober teden: kako se delovanje drugih organov prilagodi temu stanju in kaj povzroči vnetje, ki je posledica neaktivnosti. Govorimo o raziskavah, ki imajo v zaključni fazi pomembno uporabno vrednost v vsakdanjem življenju. Če poenostavim in na kratko povzamem: namen teh raziskav je prikazati, kako pomembna je redna telesna aktivnost ali gibanje za zdravje.

- Januarja bo 20 let, odkar pišete za Ognjišče. Se morda spomnite, o čem ste pisali prvič?
Prva tema v Ognjišču 2004 je bila o virusih.

- Pišete tudi o zeliščih in naravnih pripravkih … Zeliščarstvo je v porastu, je združljivo z znanostjo?
Ko govorimo o zeliščarstvu, moramo ločiti dve smeri, ki se v načinu delovanja precej razlikujeta. Eno je klasično zeliščarstvo, ki izhaja iz ljudskega izročila naših prednikov, drugo pa je znanstveno, ki temelji na strogih znanstvenih merilih. Slednje je utemeljeno na znanstvenih dokazih, učinkovitosti in varnosti zdravilnih rastlin in iz njih izdelanih dopolnil ali zdravil.
Že od nekdaj so ljudje poznali in se zavedali, da lahko uporabljajo rastline v zdravilne namene. V več stoletjih opazovanja, kako rastline vplivajo na telo, kje rastejo in uspevajo, kdaj jih pobiramo, kateri deli rastline so uporabni, so se izkušnje prenašale iz roda v rod. Naši predniki so si na ta način pripravljali različne zeliščne pripravke, ki jih poznamo še danes, in jih uporabljali za samozdravljenje.
Ko pa govorimo o tem, da določena rastlina znanstveno dokazano deluje na naše telo, postane zadeva nekoliko bolj zapletena. Rastlina je organizem, ki poleg zdravilnih učinkovin vsebuje tudi pomožne snovi in pa snovi, ki so neuporabne, škodljive ali celo strupene. Treba je podrobno poznati vrste zdravilnih rastlin, njihove dele, predvsem pa zdravilne učinkovine. In pa tudi ustrezno kombinacijo zdravilnih učinkovin. Zdravilne učinkovine je treba izolirati s posebno ekstrakcijsko metodo ter iz njih izdelati pripravke, ki imajo natančno določeno koncentracijo, ki znanstveno dokazano učinkuje in hkrati ne povzroča neželenih stranskih učinkov. Pri določanju koncentracije in njene učinkovitosti se učinkovine testirajo na celicah, živalih, ljudeh. Ko se opravi dovolj kliničnih študij na ljudeh, dobimo natančne podatke, kako učinkovina neke rastline deluje. Informacije so lahko subjektivne, udeleženci raziskave opisujejo stanja, kot so počutje, spanje in podobno. Lahko pa na podlagi krvnih parametrov določimo vpliv učinkovine. Tako nastajajo prehranska dopolnila, ki vsebujejo tiste zdravilne rastline, ki se lahko uporabljajo tudi kot živila, ker jih uživamo. Kot primer lahko navedem sivko. Iz ljudskega izročila vemo, da sivka pomirja. Na podlagi znanstvenih raziskav pa je potrjen pomirjevalni učinek eteričnega olja sivke v koncentraciji 80 mg v obliki prehranskega dopolnila. Gre za koncentracijo, ki je ne moremo doseči s pitjem čaja. Tak izdelek mora vsebovati navodila proizvajalca za uporabo z opisom vseh stranskih učinkov, natančne sestave … Za izdelke, ki vsebujejo visoko koncentrirane in visoko prečiščene izvlečke zdravilnih rastlin, je treba pridobiti mnenje organa, pristojnega za zdravila rastlinskega izvora. Zato imamo določene pravilnike, napotke. Tudi EFSA (Evropska agencija za varnost hrane) na podlagi znanstvenoraziskovalnih rezultatov oblikuje pravila za uporabo zdravilnih rastlin. Tu je treba poudariti še, da z dopolnili dopolnjujemo, z zdravili pa zdravimo.

- Kako se je v zadnjih desetletjih pogled družbe spremenil pri skrbi za lastno zdravje?
Sprememb je veliko. Nekatere so dobre, druge nekoliko manj. Ljudje se vse bolj zavedamo, da lahko za zdravje veliko naredimo sami. Mnogi iščejo načine, kako spremeniti življenjski slog, da bi pridobili ali se naučili zdravih vedenj (izguba telesne mase, povečanje telesne aktivnosti, izboljšanje spalnih navad, opustitev kajenja …). Razvili so se tudi centri za krepitev zdravja po vsej državi, kjer nudijo brezplačne programe za krepitev zdravja. Ko se ljudje odločijo za zdravo spremembo življenjskih navad, predstavlja to vsekakor nekaj pozitivnega. Po drugi strani pa imamo tudi posameznike, ki se odločajo za manj zdrave spremembe: pretiravajo z enolično hrano, dieto ali uporabo prehranskih dopolnil, pretiravajo s telesno vadbo ... Nekateri posegajo po prehranskih dopolnilih kot po bombonih, čeprav opozarjamo, da njihova nenadzorovana uporaba ali kombinacija z določenimi zdravili lahko postane škodljiva in celo nevarna. V porastu sta tudi osebnostni motnji, bigoreksija (obsedenost z mišičastim telesom) in ortoreksija (obsedenost s pretirano skrbjo za zdravo hrano).

- Kako izbirate vsebine za bralce Ognjišča?
Vsebine izbiram na podlagi aktualnih dogodkov ali odkritij, na podlagi letnih časov ali pa izbiram vsebine, ki bi utegnile biti zanimive in koristne za bralce. Veliko je novosti, na novo odkritih snovi, ki jih je smiselno predstaviti tudi v neki poljudni obliki.

- Kaj bi svetovali starejšim bralcem, kako poskrbeti za svoje zdravje, ko je telo že v letih?
Dolgega, kakovostnega življenja nam ne zagotavljajo samo geni, ampak tudi osebna priprava na starost in življenjske navade. Ko govorimo o telesnem zdravju, velja vsekakor tudi zanje: redno gibanje glede na telesne sposobnosti, upoštevanje smernic prehrane za starostnike in navodil za terapijo z zdravili, da ne prekinjajo ali zmanjšujejo zdravil sami, da se udeležujejo pregledov, da urijo svoj um z branjem, reševanjem križank, plesom ali učenjem na drugačen način. Starejše osebe ne smejo pozabiti na družabno življenje. Osebe, ki imajo socialne povezave, so manj pod stresom, saj svoje skrbi na tak način lažje delijo z drugimi in verjetno najdejo primerno rešitev za svojo težavo. Tudi na nas je, da poskrbimo za starejše osebe. Če poznamo starejšo osebo v bližini, ki nima sorodnikov oziroma so oddaljeni ali pa je preprosto sama, je prav, da ji namenimo kakšen obisk ali pa se vsaj prepričamo, da je dobro.

- V svoji rubriki poudarjate redno telesno vadbo, zdravo prehrano in izogibanje stresu. Za prvo in drugo lahko sami poskrbimo, stres pa največkrat izvira od zunaj. Kaj stres naredi telesu?
Stresu se nihče ne more izogniti. S stresom se moramo naučiti živeti in se z njim spopadati, predvsem pa se moramo naučiti ločiti, na katere stresorje lahko vplivamo in na katere ne. Ljudje velikokrat izgubljajo svoj čas in moči za tiste vzroke stresa, na katere nimajo vpliva (bolezni, smrt družinskega člana, druge izgube …). V takih primerih je smiselno posvetiti več časa sebi, družini in prijateljem, ob katerih bomo sposobni razmisliti, kaj res lahko storimo in spremenimo. Imamo pa tudi take stresorje, na katere lahko vplivamo. Ko imamo preveč dela, si je treba ustvarit red, da lažje odstranimo od sebe, kar ni potrebno, s tem si prihranimo čas in na ta način zmanjšamo tesnobnost in raztresenost. Ključnega pomena je tudi, da se naučimo postavljati meje, zato da ne živimo preko svojih zmožnosti. Zaradi naših dejanj, ker preveč delamo, letamo sem ter tja ali pa konstantno osredotočamo misli na skrbi, ki izčrpavajo, smo ljudje preutrujeni.
Zunanji stresorji tudi niso za vse enaki, ker smo ljudje med seboj precej različni. Dogodek, ki nekomu predstavlja stres, bo lahko za drugega dobrodošla spodbuda v življenju.
Težave pa nastopijo, ko je stresnih situacij preveč, so premočne ali predolgo trajajo. V takih primerih stresni hormoni vplivajo na vse druge sisteme v telesu. Zavirajo delovanje imunskega sistema, zato smo dovzetnejši za bolezni, okužbe. Delujejo na srce in ožilje, na prebavila, mišično skeletne bolečine ... ali pa poslabšajo obstoječo bolezen.

- Za konec še: kako vam uspe skrbeti za zdrav način življenja?
Trudim se držati tega, kar tudi drugim svetujem. Najbolj ustaljena sem pri telesni aktivnosti in pri spanju. Poskrbim, da ne ležem po 23. uri. Ko potrebujem čas zase, se umaknem, in ko se utrudim, počivam.

OSEBNA IZKAZNICA
je doktorica nevroznanosti. Raziskovalno pot je začela v Italiji, najprej na Nevroznanstvenem inštitutu ISAS, Trst (International school for advanced studies), pozneje na Brain centre for neuroscience (kjer je doktorirala) in Brain computer interface lab. Bila je tudi prejemnica nagrade fundacije Franco & Diego de Castro (Univerza v Turinu).
Pedagoško pot je začela na Univerzi na Primorskem. Je redna profesorica in znanstvena svetnica na Fakulteti za vede o zdravju, Univerza na Primorskem. Habilitirana je na področju fiziologije. Izvedla je tudi nekaj predavanj na tujih univerzah. Raziskovalno sodeluje v nacionalnih in mednarodnih projektih, sodeluje tudi s kliničnimi okolji za izvedbo kliničnih študij. Udeležuje se različnih mednarodnih kongresov in simpozijev ter se povezuje z domačimi in tujimi inštitucijami. Je avtorica znanstvenih člankov, monografskih publikacij in učbenika za študente.

M. Pezdir Kofol, Gostja meseca, v: Ognjišče 10, 2023, str. 6-10.

»Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« (Mt 21,28-32)

Če gledam od zunaj, potem res nikoli ne vem, ali je človeku, ki dela kakšno stvar, ki se meni osebno zdi narobe ali taka, da bi mu mogoče lahko škodila, dobro to povedati ali ga pač pustiti, naj dela svoje. Kakor nekdo, ki se postavlja za sodnika, se zdim samemu sebi. Pa čeprav vem, vedno bolj in vedno bolj prepričljivo, da je drugi človek vesolje, ki ga ne poznam. Pa se vseeno kdaj pustim nagovoriti tihemu glasku v sebi, ki me priganja, naj stopim, naj grem, naj premagam svojo varnost – ki je najbolj v tem, da se vedno delam, kot da je vse v redu in prav – naj ljubim na nek čuden in velikokrat nerazumljiv način – s kritiko. Četudi v zameno dobim celo poplavo zmerljivk, ob kateri je jasno, da sem dregnil globoko v človekov ponos, mi je na nek način lažje. Vem, da sem naredil, kar je bilo treba, in tega občutka ne premaga niti še tako glasno nasilje.
Drugače je seveda, kadar sem na drugi strani, kadar sem jaz tisti, ki posluša kritiko, grajo, svarilo, opomin. Takrat vedno vem, da mi ima drugi nekaj povedati – in to še posebno tedaj, kadar ga nočem poslušati. Da povem drugače, kadar me zmoti v sveti zaverovanosti v moj prav, kadar mi prekine tako lepo tekoč potoček v dolgo načrtovano smer; kadar v meni naredi vihar, spopad med mojo lenobo, ki ne bi rada iz varnega območja starega in preizkušenega, in vestjo, ki me sili rasti in se spreminjati. Zelo redko, ampak res zelo zelo redko, ti ljudje nimajo prav in mi ni treba ničesar spremeniti. Četudi ne maram takih ljudi in jih na hitro odpravim po prej omenjenem sistemu, vame vendarle vsadijo dvom. In to je to. Potem se v meni začne mučno preigravanje med prav in narobe, med pro in contra, »Grem, Gospod« in »Nočem«, in ta boj v meni vztraja tako dolgo, dokler izmučen ne pokleknem in skrušeno izdavim: »Prav imaš, Gospod.«
Gospod, prav ste prebrali. Ker je On vedno tisti, ki zmoti, ne človek; nekdo ga je poslal, nek tihi glasek mu je vsadil v srce in ta ga je samo prenesel predme, glasek, ki sem ga slišal že sam, že prej, v svojem srcu, pa ga nisem poslušal, mu nisem dal prav. Kadar se ta glaska strinjata, takrat se vse to zgodi, takrat se zgodi čudež poslušanja.
Pravi čudež je namreč, če si kdo premisli. Ko torej iz oblaka svoje prepričanosti, iz megle svoje trme pogleda ven in vidi nekoga, ki mu pravi, da tole ne bo šlo. Ker seveda večina ljudi ne zgreši zato, ker ne bi vedela, kam je treba, ampak ker si misli, da to lahko naredi sama. Biti sposoben podvomiti v svoj prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ono bo naredilo vse, kar je treba – rešilo bo življenje.k

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 9 (2023),75.

Oktober začenjamo z godom priljubljene svetnice sv. Terezije Deteta Jezusa ali male Terezike. Letos praznujemo 150 let od njenega rojstva in to obeležujemo tudi v oktobrski prilogi in se sprašujemo: Kaj nam mala Terezika govori danes? Njena Povest duše je brezčasna, preprosta, a globoka, njena iskrena pobožnost pa nam je lahko zgled.

Prvega oktobra praznujemo tudi rožnovensko nedeljo, s katero začenjamo mesec, posvečen tej molitvi. Oktobrsko rožnovenski je tudi namig za družinski izlet. Tokrat je izobraževalne vsebine zamenjala molitev.
Prav tako vam v mesecu rožnega venca ponujamo štiri knjige V Marijini šoli po polovični ceni.

V jesenskem oktobru se začne tudi akademsko leto. Tokratna gostja meseca je naša že skoraj 20-letna sodelavka, ustvarjalka rubrike Narava in zdravje, prof. dr Mihaela Jurdana. Ob začetku akademskega leta in njenem napredovanju v naziv redne profesorice in znanstvene svetnice smo jo povprašali o njenem pedagoškem in raziskovalnem delu, pa tudi o skrbi za zdravje in zanimanju študentov za vede o zdravju.

Pred otvoritvijo in blagoslovom nove skavtske hiše smo bili na obisku pri skavtih, na njihovem novem domovanju v Štepanjskem naselju v Ljubljani. V sredini oktobra bodo uresničene dolgoletne skavtske sanje, da bi imeli svoje prostore in so nam že sedaj, v času, ko se vseljujejo, z veseljem odprli svoja vrata. 

V rubriki o dilemah bioetike prehajamo na občutljivo tematiko genetike. V času, ko je vse uperjeno samo v napredek, se pogosto dogaja, da pozabimo ali ne pomislimo ne na posledice ne na postopke, po katerih posegamo za ta napredek. Cilj pogosto posvečuje sredstva. Prav tako metode. Tudi za ceno tlačenja človekovega dostojanstva. 

Ob koncu decembra bo v Ljubljani potekalo evropsko srečanje mladih. To je lansko leto oznanil prior taizéjske skupnosti, br. Alois. Srečanje se bo začelo čez manj kot 100 dni, so pa že v teku priprave nanj. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Tilnom Čebuljem s Katoliške mladine, ki koordinira srečanje pri nas, in bratom Jeanom Patrickom, ki je v Slovenijo prispel v sredini septembra in bo s skupino sobratov pomagal pri pripravi srečanja. 

Vstopili smo v novo pastoralno, katehetsko in tudi šolsko leto. To pomeni, da so se začeli različni procesi in dogodki, na katerih lahko pridobivamo znanje. Kakšno pa je naše znanje na področju vere? Tokratna tema meseca razmišlja in vzpodbuja, da se vsi, ne glede na starost, aktivno ukvarjajmo s poglabljanjem vere. Ker je to nekaj, kar je za vsakega kristjana nujno. 

Izšla je prenovljena izdaja knjige Phila Bosmansa Z najboljšimi željami. V njej so zbrane lepe misli za naše drage: besede, s katerimi lahko voščimo za rojstni dan, za poroko, ob rojstvu otroka, pa tudi besede, ki tolažijo in vzpodbujajo v težkih urah življenja. Več o knjigah, ki jih pripravljamo za Miklavževo in božično obdarovanje, pa v prihodnji številki Ognjišča.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 10 (2023), 4.

V septembru se spominjamo obletnice smrti Lojzeta Slaka, ki je z zlatimi črkami zapisan ne samo v slovenski glasbeni zgodovini, ampak v splošnem ljudskem spominu. Ni ga Slovenca, ki se v zadnjih petih desetletjih ne bi kdaj na svatbi, veselici ali drugem dogodku zavrtel ob kateri od Slakovih viž. Ob obletnici smo se zato odločili predstaviti Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči, ki so ga odprli leta 2018.

Muzej se nahaja v prostorih nekdanje osnovne šole in obsega 350 m² razstavnih površin. V njem me je sprejela Ljudmila Bajc, vodja muzeja. Pogovor sva začela ob opisu prostora, v katerem sva se nahajala, in Ljudmila je povedala, da se je »občina zaradi prostorske stiske v stari šoli odločila za izgradnjo nove osnovne šole, v obstoječih prostorih pa so sklenili, da se poklonijo dvema velikima imenoma občine – Lojzetu Slaku in Tonetu Pavčku. Kot zanimivost naj povem, da sta oba umrla v mesecu septembru istega leta, le tri tedne narazen.«
Trenutno se v muzeju nahaja samo razstava o Lojzetu Slaku, medtem ko je razstava o Tonetu Pavčku v dislocirani enoti v njegovi rojstni vasi Šentjurij na Dolenjskem, kjer je sredi vasi Pavčkov dom. V muzeju načrtujejo, da se bo razstavi Lojzeta Slaka v letu 2023 pridružila še stalna zbirka Toneta Pavčka, ki bo prav tako sodobno in interaktivno zasnovana.

SODOBEN PRISTOP
Pri načrtovanju muzeja so sledili trendom muzejskega oblikovanja in postavitve.

Razstava je postavljena tako dobro, da so dobili tudi stanovsko nagrado Slovenskega muzejskega društva Valvasorjev nagelj za leto 2018.

V prvem nadstropju iste stavbe je na ogled posebna razstava Čebelji svet, kjer stoji interaktivni paviljon, ki ga je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pripravilo za promocijo svetovnega dneva čebel leta 2016. Osrednji element predstavlja lesena kupola v obliki satovja, opremljena s fotografijami in zasloni na dotik, kjer lahko obiskovalci spoznavajo svet čebel. S tem jih ozaveščajo tudi o pomembnosti čebel kot enega glavnih opraševalcev pri nas.

M. Erjavec, Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka. (Na obisku), v: Ognjišče 9 (2021), 76-78.

Alenka Godec je priznana slovenska pevka, ki je svoj preboj na glasbene odre doživela pred 35 leti v Pop delavnici, kjer je s takratno skupino Cafe in skladbo Tvoja prejela prvo nagrado občinstva in strokovne žirije. Na svoji glasbeni poti se je še večkrat udeležila glasbenih festivalov in izdala osem samostojnih albumov. Od leta 2015 je del skupine Dinamitke in nepogrešljiva članica muzikala Mamma Mia!

- Junija ste praznovali 35 let svoje glasbene kariere. Kako se spominjate svojih začetkov?
Uf, lepo je bilo iskati nove poti. Glasba mi je bila položena v zibelko, moj oče je bil namreč glasbenik. A kljub temu si nisem mislila, da se bo vse skupaj odvilo tako, kot se je, čeprav sem si že kot deklica želela postati pevka. Dokaj pozno sem prišla na prvi resni oder, pri svojih dobrih 23 letih, kar pa štejem za prednost. Vsaj v tistih časih, ki so bili bistveno drugačni od današnjih.

- V enem izmed intervjujev ste omenili, da je v Sloveniji malo glasbenih skladateljev, ki bi lahko pisali skladbe za vas. Kaj ste mislili s tem?
Nikakor ne v smislu, da sem sama tako dobra, da zase težko najdem dovolj dobrega avtorja. Dobrih avtorjev je veliko, a med temi je večina takih, ki pišejo zase, kar je razumljivo. Z leti sem najbrž postala tudi bolj izbirčna in niti ne bi za vsako ceno sprejela pesmi, ki ni čisto po mojem okusu. Ni tako enostavno, da se res vse poklopi, kar pa ne pomeni, da se ne bo še kdaj.

- Kateri glasbeni žanr pa vam je najbolj pisan na kožo?
Sin pravi, da mi najbolj pašejo pop balade, in mislim, da ima kar prav. Pop je moja zvrst, a prav tako se zelo dobro počutim v jazzu, čeprav ga zadnja leta izvajam bolj sem ter tja.

- Tekom kariere ste doživeli tako vzpone kot padce. Bi radi izpostavili kakšno izkušnjo?
Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da morda spadam v tisto skupino pevk, ki dokaj konstantno držijo svojo pozicijo na glasbeni sceni. Nikdar nisem zelo zaštrlela ven, a sem vedno tu nekje. To mi ustreza in najbrž sem sama vplivala na to s svojim karakterjem, odnosom do glasbe in do medijev.

- Kako v življenju gledate na zmage in poraze in kako se soočate s slednjimi?
Ni vedno preprosto, a imam zelo trdno oporo v družini, v možu in sinu, prej sta bila zame vedno tu še moja mama in oče, ki sta žal že oba pokojna. Zmage in porazi so del življenja vsakega in najpomembneje je, da imaš tako ob zmagah kot ob porazih ob sebi svojega človeka, svoje ljudi.

- Nedvomno je eden izmed vaših uspešnejših projektov zadnjih let muzikal Mamma mia! Kaj vam pomeni sodelovanje v takem glasbenem spektaklu?
Noro hvaležna sem za to izkušnjo in priložnost. Bila sem namreč velika oboževalka skupine Abba vse od Waterlooja naprej. Večino pesmi sem znala na pamet, takrat seveda v angleščini. Lahko si mislite, kako navdušena sem bila, ko me je Simona Vodopivec Franko povabila, da zaigram vlogo Rosie v muzikalu. S Simono ter tudi z Damjano (op. Golavšek) smo se poznale že od prej, pravzaprav od mojih začetkov, ki segajo v leto 1988 (onidve sta bili dejavni že nekaj let pred mano), ko smo bile skupaj na oddelku za jazz petje v okviru Srednje glasbene šole, pri prof. Nadi Žgur. Vedno smo se imele rade, si bile naklonjene, se srečevale. Leta 2015 pa je naša trojka z imenom Dinamitke zaživela in eksplodirala v Mamma mii.

- Letos so potekale ponovitve muzikala. Zanima me, če se vaje pred premiero muzikala razlikujejo od vaj po premoru. Koliko spomina pevcem ostane? Se je treba kaj na novo naučiti?
Ko sem dobila informacijo, da bomo ponovno obudili muzikal, sem se sicer malce ustrašila … zdelo se mi je, da sem že vse pozabila. A tako lepo in intenzivno izkušnjo človek hitro prikliče nazaj, jo obudi. Imeli smo dobro načrtovane vaje, kar je pri našem producentu Juriju Franku običajno. Povrh vsega smo bile Dinamitke ves čas aktivne – imele smo koncerte, nastope, osvojile dve nagradi na Popevki 2022. Je pa muzikal zares zelo kompleksen. Vaje, priprave so bile intenzivne, celotna ekipa je čutila veliko odgovornost in vse skupaj se je hitro začelo postavljati na svoje mesto. Razprodane predstave to potrjujejo.

- Sodelovali ste v glasbeni komediji Nune v akciji, kjer je potrebno tudi igralsko znanje. Ste igralski talent v sebi odkrili z leti?
Nune v akciji so še vedno v pogonu – mislim, da smo odigrali 85 predstav, ogledalo si jih je veliko ljudi, med katerimi so bile tudi prave nune, župniki, in prav vsi so bili navdušeni. Predstava namreč ni v nobenem trenutku do nikogar žaljiva. Krasen off-Broadway muzikal, ki postreže z odštekanim, a zdravim humorjem, lepimi songi, koreografijo, predvsem pa ima krasno sporočilo, in sicer, da je vsak od nas lahko svetnik. Vsak od nas je lahko dober, širi in dela dobro! Kar se igre tiče … tudi pevci smo na odru na nek način igralci, in že to, da ti oder ni tuj, da se ga ne bojiš, je v veliko pomoč. Jaz pa sem se tudi kar hitro poistovetila s sestro Vido, ki je zanimiv lik. Poleg tega sem vedno z vso resnostjo sprejela nasvete režiserja Jaše Jamnika, pa igralca Gojca (Gojmir Lešnjak). Tudi Marjan Bunič in Simona V. F. nista od muh, saj imata oba veliko izkušenj na tem področju.

- Omenili ste že zasedbo Dinamitke, kjer pojete s svojima dobrima prijateljicama Simono Vodopivec Franko in Damjano Golavšek. Se je bilo po vseh letih solo kariere težko navaditi na delovanje v skupini?
Nikoli nisem imela težav z delovanjem v skupini, pa čeprav sem večji del svoje glasbene poti prepevala kot solistka. Rada imam večglasno petje, to je bil zame vedno izziv, ki sem ga rada sprejela. Nekaj, kar zahteva več discipline, je težje, saj se moraš znati prilagoditi, peti tudi zahtevnejše vokalne linije, da večglasje lepo zazveni. In Dinamitke skupaj res zvenimo lepo. Naše barve so različne in ravno v tem je čar, da se pobarvamo v res lepo zveneče troglasje.

- Kje je trenutno vaš glasbeni fokus? Si želite v prihodnje še nadaljevanja solo kariere, novih skladb, morebiti celo albuma?
Založba Dallas me je povabila k ustvarjanju še tretjega dela plošče So najlepše pesmi že napisane. Tri skladbe (Gremo na morje, Spomin in nazadnje Hiša nasprot‘ sonca) so počasi (tudi zaradi epidemije) prikapljale na radijske postaje, narejen pa je že levji delež za ploščo. Če bo šlo vse po sreči, bo album ugledal luč sveta ob koncu letošnjega ali v začetku prihodnjega leta. Tudi s solističnimi nastopi nadaljujem, veliko je koncertov s pianistom Miranom Juvanom, še bolj zanimiva pa je kombinacija ob spremljavi Mirana in kitarista Robija Pikla. Sicer pa se rada odzovem povabilom različnih zasedb, orkestrov, pihalnih godb …

Zmage in porazi so del življenja vsakega in najpomembneje je, da imaš tako ob zmagah kot ob porazih ob sebi svojega človeka, svoje ljudi.«

- Pred nami je začetek šolskega leta. Po izobrazbi ste profesorica nemškega jezika. Koliko let ste bili v pedagoških vodah in kaj ste se iz tega naučili?
Res je, kar nekaj let sem poučevala nemščino, a v jezikovnih šolah, kjer pa je sistem malce drugačen. Začela sem že kot absolventka in poučevala približno deset let, dokler mi ni bilo tega pretežko usklajevati z glasbeno kariero. Naučila sem se predvsem prilagodljivosti in razumevanja različnosti med ljudmi.

- Kako pa sami gledate na znanje? Katera področja vas najbolj zanimajo?
Znanje je vedno dobrodošlo, je dobro izhodišče, a je tisto znanje iz knjig, sploh na nekaterih področjih, dobro ali celo nujno znati skombinirati z realnim življenjem. Glede na to, da imamo trenutno dva kužka in da me nasploh kužki spremljajo že celo življenje, včasih pomislim, da bi se lahko odločila tudi za študij veterine. Sobivanje s kužki je prineslo različne preizkušnje, bolezni in veliko sem se naučila. Če že nisem veterinarka, sem pa vsaj kar dobra negovalka naših kužkov. 😉

- Za konec bi vas še prosila, da z bralci revije Ognjišče delite svoj življenjski moto.
Težko strnem, ampak na koncu vedno pridem do prijaznosti, sočutja, strpnosti … To so zagotovo vrline, ki se jih trudim udejanjati, jih živeti, in tega si želim za vse ljudi.

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 9 (2023), 66-67.

Režija: Christopher Nolan
Igrajo: Cillian Murphy, Robert Downey Jr., Emily Blunt, Matt Damon
Žanr: biografska drama
Produkcija: ZDA, Velika Britanija (2023)
Splošna ocena: 3
Na kratko: življenjska zgodba »očeta« atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja
Primernost za družine: posamezni prizori golote

Sredi julija je v kinodvorane prišel eden najbolj pričakovanih filmov leta. Režiser Christopher Nolan se je tokrat lotil življenjske zgodbe »očeta« atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja, pri čemer se je osredotočil na tri ključne dogodke, ki se z nelinearno pripovedjo prepletajo skozi ves film.
Kariero obetavnega znanstvenika Oppenheimerja, ki kot prvi v ZDA začne predavati kvantno fiziko, usodno zaznamujejo bliskoviti premiki na tem področju, zlasti od prve uspešne cepitve atomov. Samo vprašanje časa je namreč, kdaj bo mogoče izkoristiti uničujočo moč atomske energije. Da bi prehiteli nacistično Nemčijo, kjer so ugledni znanstveniki, med drugimi pionir kvantne mehanike Werner Heisenberg, že leta 1939 začeli delati na izdelavi atomske bombe, se zgane tudi ameriška vojna industrija. General Leslie Groves (Matt Damon) rekrutira Oppenheimerja za vodjo projekta Manhattan. Sredi puščave Nove Mehike zraste malo mesto, kjer znanstveniki razvijajo projekt vse do prve detonacije atomske bombe, t. i. Trinity.
Leta 1954 Oppenheimerja zaslišuje ameriška Komisija za atomsko energijo, ki mu na koncu zaradi sumljivih komunističnih povezav odvzame dostop do zaupnih podatkov in s tem tudi vso javno kredibilnost.
Nekdanji predsednik Komisije za atomsko energijo Lewis Strauss leta 1959 prestaja na videz formalno zaslišanje pred senatom za izvolitev na položaj ministra za trgovino, počasi pa se razkrije, da je za dogodki izpred petih let stal sam Strauss, ki je Oppenheimerju zameril njegovo pokroviteljstvo in nenaklonjenost razvoju vodikove bombe.
Tri ure dolg film epskih razsežnosti se ob tem dotakne mnogih podrobnosti iz Oppenheimerjevega življenja in prepričanj, od (mnogih tudi zunajzakonskih) ljubezni do simpatiziranja s sindikalnim in komunističnim gibanjem, ki ga je v obdobju t. i. lova na čarovnice v 50. letih stalo položaja.
Zagotovo ni lahko izdelati filmskega spektakla iz razprav teoretskih fizikov v svojih predavalnicah in laboratorijih, a je Nolanu tudi to pot uspelo prikovati gledalce na svoje sedeže. Kljub nadvse številčni paleti likov ritem zgodbe ne popušča. Film je tudi vizualna poslastica, igralska zasedba, v kateri izstopata predstavi Cilliana Murphyja kot Oppenheimerja in Roberta Downeyja Jr. kot Lewisa Straussa, pa izjemna.
Nolan se je po Dunkirku vrnil k zgodovini druge svetovne vojne, a kljub dosledni biografiji »očeta atomske bombe« in okoliščinam izdelave le-te se nas noben lik zares ne dotakne – ne samosvoj Oppenheimer niti njegova odsotna žena Kitty (Emily Blunt), še manj povzpetniški politiki kova Lewisa Straussa.
Ob klišejskem slikanju nerazumljenega genija, ki je lahko slab mož in sodelavec ter čudak, se Oppenheimer sicer spopada z (zapoznelim) občutkom krivde zaradi uporabe jedrskega orožja, vendar film v resnici tu ne seže preveč globoko. Občutek dobimo, da gre bolj za kavarniško debato kot za življenja stotisočev ljudi, žrtev atomskih bomb.
Nolan se za razliko od večine svojih filmov ni odločil uprizoriti zagonetke, ki okupira gledalčeve možgane skozi ves film, s tem pa se je očitno zavestno odpovedal svojemu največjemu talentu. Oppenheimer je sicer še vedno vrhunska biografija enega najbolj prelomnih dogodkov v novejši zgodovini (pri čemer poudarjanje taiste zgodovinskosti iz ust samih filmskih likov izpade nepotrebno melodramatično) in zato vsekakor vredna ogleda in razprave. Kljub vsemu pa triurni filmski spektakel gledalca pusti nekoliko hladnega.
Najboljša iztočnica (in ne preveč prikrita poanta) celega filma je možnost, ki so jo nakazovali izračuni, da bi se verižna reakcija, ki bi se sprožila pri detonaciji atomske bombe, lahko nadaljevala brez nadzora vse do uničenja celega planeta. Ironija je, da je bomba, ki bi morala po prepričanju njenih snovalcev zaradi svoje strašne uničevalne moči končati to in preprečiti vse nadaljnje vojne, dosegla ravno nasproten učinek in stopnjevala oboroževalno tekmo med Američani in Sovjetsko zvezo vse do razvoja vodikove bombe. Kot v pogovoru z Albertom Einsteinom (Tom Conti) razočaran ugotavlja Oppenheimer, je do nenadzorovane verižne reakcije, ki so se je tako bali, na koncu vendarle prišlo, svet pa se je zato docela spremenil.

M. Volčanšek, Film: v: Ognjišče 9 (2023) 70-71.

priloga

Sveta Terezija Deteta Jezusa

gostja meseca

prof.dr. Mihaela Jurdana

moj pogled

Sanje generacij se uresničujejo

Preberite več: Oktober 2023

Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka. – Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.« Tako nas nagovarja Felicita Kalinšek, redovnica, šolska sestra, v kratkem predgovoru Slovenske kuharice, najbolj znane najbolj razširjene slovenske kuharske knjige. ‘Pozabljeno’ sestro Felicito predstavljamo ob 150-letnici rojstva.

ŠTIRIDESET LET  UČITELJICA KUHANJA
Od šestih otrok, ki so se rodili v družini Tomaža Kalinška in Uršule Kern v Podgorju pri Kamniku, so kar tri hčere postale redovnice v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Terezija je zagledala luč sveta 5. septembra 1865. Po zgodnji očetovi smrti je skrb za družino padla na ramena matere Uršule, ki je bila odločna, delavna in pobožna žena, kar je nedvomno vplivalo pri odločitvi hčera za redovniški poklic. Prva je ta korak naredila Marija, najmlajša, pozneje sestra Ladislava, ustanoviteljica splitske province šolskih sester. Kongregacija šolskih sester je bila ustanovljena na pobudo bl. škofa Antona Martina Slomška; pot ji je začrtala ustanoviteljica in prva vrhovna predstojnica mati Margareta Puhar. Prve sestre so prišle v Maribor iz Gradca leta 1864, leta 1869 se je mariborska podružnica osamosvojila z materno hišo v štajerski prestolnici. Terezija Kalinšek je v noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru vstopila leta 1892. Dobila je redovno ime Felicita; prve zaobljube je položila leta 1893, večne pa leta 1896. Takrat so šolske sestre imele v Mariboru šolo za dekleta; sestra Felicita se je šolala za učiteljico, a je v drugem letniku prevzela vodstvo samostanske kuhinje.
Kmetijska družba za Kranjsko je leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani. Pri iskanju učnega osebja so se ustanovitelji obrnili na šolske sestre v Mariboru, ki so v svojih šolah uvajale tudi pouk o kuhanju. V Ljubljano so poslali takrat 33-letno sestro Felicito Kalinšek, ki je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti, 21. septembra 1937. V teh štiridesetih letih so se v njeni kuharski šoli mojstrile stotine deklet z vseh koncev naše domovine in iz vseh družbenih slojev.

‘SLOVENSKA KUHARICA’, ZANESLJIVA VODNICA
Ob poučevanju se je sestra Felicita nenehno strokovno izpopolnjevala, preizkušala je nove in nove recepte ter še neuveljavljene načine shranjevanja živil. Kmalu je bil njen ugled tolikšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje prve izvirne slovenske kuharske knjige Magdalene Pleiweis (s polnim naslovom: Slovenska kuharica ali Navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila). Prvič je izšla leta 1868 v Ljubljani in je bila tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov. Sestra Felicita je knjigo dopolnila in predelala, zato je bilo v šesti izdaji poleg imena avtorice že zapisano tudi njeno ime. Uvodnim stranem je dodala prave enciklopedične elemente (npr. razlago kuharskih izrazov), dodala nekaj poglavij, recepte pa razdelila na 31 oddelkov – od juh do konzerviranja sočivja. Število receptov je naraslo na 2203. Iz Kuharice so izginile stare mere in izrazi, pojavila so se nova živila: bobri, polži, školjke, bučke, ajda in zlasti vse vrste zelenjave in sadja. Zanimivo je njeno navodilo, kako izdelati samokuhalnik (neke vrste lonec-ekonom), ki bo dobrodošel zlasti kmečkim gospodinjam. V osmi izdaji leta 1935 je sestra Felicita dodala obširno poglavje o gobah in število receptov se je pomnožilo za dobrih 500. Knjiga je takrat prvič izšla pod imenom s. Felicite Kalinšek. Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj. V že omenjenem predgovoru je zapisala: »Da je Slovenska kuharica popolnoma zanesljiva vodnica pri kuhanju, je najboljši dokaz to, da so vse priporočene jedi praktično preizkušene in je navodilo napisano tako, kakor se je poskus obnesel.«

OD VALENTINA VODNIKA DO SESTRE NIKOLINE
Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku nam je priskrbel Valentin Vodnik, ki je svoje Kuharske bukve (1799) v glavnem sestavil in prevedel iz nemških kuharic. Prvi izvirni ‘učbenik’ kuhanja je bila že omenjena Slovenska kuharica, ki jo je sestavila Magdalena Pleiweis in zapisala njena prijateljica Neža Lesar. O njeni priljubljenosti govori dejstvo, da je po prvi izdaji leta 1868 do leta 1902 doživela pet ponatisov. Tega leta so zaprosili sestro Felicito Kalinšek, naj to kuharico posodobi in dopolni. To nalogo je uspešno opravila. Za njo je urejanje Slovenske kuharice prevzela s. Izabela Gosak in v njeni priredbi je izšla osemkrat. Od osemnajste do triindvajsete izdaje jo je urejala sestra Vendelina Ilc (1916–2003). Pri šolskih sestrah v Mariboru je nekaj časa poučevala na gospodinjski šoli, bila deset let ravnateljica kmetijsko-gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu na Koroškem, potem pa je v Repnjah pod Šmarno goro dvanajst let vodila kuharske tečaje. V knjigah Kuharica sestre Vendeline, Pecivo sestre Vendeline, Božič s sestro Vendelino je predstavila najboljše recepte iz svoje prakse ter mnoge skoraj pozabljene preproste domače jedi. Kuharico sestre Felicite je za osemnajsto izdajo (1980) posodobila in preuredila. Sodelovala je tudi pri naslednjih izdajah, vse do devetindvajsete. Vredna naslednica sestre Felicite in sestre Vendeline je sestra Nikolina Rop, ki je odlična učiteljica kuhanja v Repnjah in je (pri založbi Družina) izdala že osem knjig kuharskih receptov z naslovom 100 receptov s. Nikoline. »Mislim, da se osnove kuhanja dobi v domači družini,« pravi s. Nikolina. »Da si mlada gospodinja, ko gre na svoje, upa še kaj novega poskusiti, to lahko dobi na tečaju.«

S. Čuk, sestra Felicita Kalinšek (1865–1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 48-49.