Čeprav veljajo poletni dnevi za bolj sproščene, brez obveznosti, so dejavnosti, ki si ne morejo privoščiti oddiha. Ena od teh je tudi krvodajalstvo, saj ne mine dan v Sloveniji, da ne bi bila v teku krvodajalska akcija. In v tokratni Prilogi zato nekaj več o 70-letnici organiziranega krvodajalstva pri nas, pomenu za slovensko zdravstvo in tudi o tem, kako je to največja humanitarna akcija, ki neprekinjeno poteka vsak dan. Predvsem pa je to tudi povabilo vsem nam, kako nenadomestljiva je ta tekočina, in kako je lahko vsak od nas solidaren tudi na tem področju. Dodajamo tudi krščanski pogled na krvodajalstvo.

Ena od vsakdanjih stvari so tudi novice, ki nam jih pripravljajo različni mediji. S sogovornico Valentino Plaskan, ki jo naši bralci gotovo prepoznajo kot novinarko, urednico in voditeljico dnevno-informativnih oddaj na Televiziji Slovenija, smo govorili o informiranju javnosti danes, odnosu mladih do televizijskega medija in kako vidi razvoj podajanja informacij v prihodnje.

V reportaži vam vsem, ki vas bo v teh poletnih dneh pot zanesla na slovensko obalo, predstavljamo možnost, kako lahko ogled slovenske obale opravite tudi z vožnjo z Zlatoperko, ladjico, ki linijsko vozi čez celo poletje in povezuje štiri mesta v Slovenski Istri. In če ste med bolj aktivnimi – vas bodo veseli tudi, če imate s sabo kolesa.

V avgustovski, počitniško obarvani številki vas vabimo na družinski izlet po samostanskem hribu v Nazarjah. Pot združuje kulturno in naravoslovno, umetniško in gospodarsko, versko in znanstveno tematiko. 

Gost meseca Silvester Gabršček nam bo odkril, od kod mu zanimanje za druge krščanske Cerkve in nekrščanska verstva ter o tem, kako lahko ostanemo katoličani in ohranimo spoštljiv odnos do ljudi, ki drugače verujejo kot mi. Obenem nam bo odkril svojo ljubezen do umetnosti, zlasti sakralne. Izvemo še, kako je kot uslužbenec Ministrstva za kulturo skušal skrbeti za to dragoceno kulturno dediščino in kako je vse to utemeljeval pred svojimi nadrejenimi.

Avgust je drugi počitniški mesec. Mnogi med počitnicami ali med dopustom radi vzamejo v roke knjigo, saj za branje med letom nimajo časa. Tudi zato smo za vas izbrali nekaj zanimivih naslovov za duhovno rast, pa tudi romane in branje, ki vam bo v pomoč pri vzgoji, najdete v poletni ponudbi založbe Ognjišče. Ob nakupu knjig Poletnega branja v vrednosti 40 evrov in več vam podarjamo lično platneno vrečko.

Številni naši bralci radi ob življenjsko pomembnih korakih podarite knjigo, ki bo obdarovancem lep spomin in jo bodo lahko tudi pozneje še večkrat vzeli v roke. Tako smo vam pripravili ponatis knjige Phila Bosmansa Božji blagoslov vajini ljubezni, v kateri so dobre želje in misli za poročene in za vse, ki gredo skupaj skozi življenje. Lepa darilna knjiga! Poskrbeli bomo, da boste tudi v prihodnje lahko podarjali knjige ob življenjskih prelomnicah (krst, obhajilo …). Nekaj takih knjig se prav v vročih poletnih dneh tiska v tujini, ker jih pripravljamo s tujimi partnerji, nekaj pa jih že potuje čez ocean

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 8 (2023), 4.

November 2019 je bil zelo žalosten mesec za Planinsko društvo Celje Matica, ki upravlja s planinskim domom pod imenom Frischaufov dom na Okrešlju. To je bila že tretja planinska koča, ki je v Sloveniji zgorela v razmeroma kratkem obdobju. Pri Planinskem društvu Celje Matica so utrpeli požar v dveh – pogorel je že omenjeni dom na Okrešlju ter tudi Kocbekov dom na Korošici. Tretji požar je bil na Mozirski koči na Golteh, katere obnovo prav tako končujejo.

Ob mojem obisku na Okrešlju me je pričakal predsednik Planinskega društva Celje Matica Brane Povše. Ob mojem opažanju, da je pa sedaj že precej za videti in da podoba celotnega projekta že daje bolj vesele obrise, je odvrnil, da bodo najbolj veseli, ko bo končano in bodo dom lahko dali v uporabo planincem in obiskovalcem te točke. »Se strinjam,« povzame, »da je bil tisti novembrski mesec leta 2019 res zelo žalosten. Je pa treba vedeti, da smo bili v to zgodbo vrženi že z izkušnjo ukvarjanja s pogoriščem na Korošici, kjer smo že razmišljali, kako pristopiti k obnovi, kako urejati papirje in podobno. Tako da nas je novica o požaru na Okrešlju doletela med delom in načrtovanjem, kako obnoviti dom na Korošici. To je bil res šok. Čeprav se je kaj kmalu, že ob čiščenju pogorišča, pokazal prvi žarek optimizma in upanja.« S tem je predsednik društva mislil na čistilno akcijo po požaru, ko se je iz cele Slovenije pripeljalo več kot 50 prostovoljcev, da bi pomagali pri čiščenju pogorišča. »Presenečeni smo bili nad odzivom ljudi in takrat smo opravili zelo pomembno delo, da smo še pred zimo uspeli počistiti vso škodo po požaru.«

POGOREL PRAVKAR OBNOVLJEN DOM
Ob analizi vzroka požara je bilo ugotovljeno, da je ogenj povzročila napaka na električni napeljavi. Ob žalostnem dejstvu, da je koča pogorela, je bilo še bolj boleče to, da so ravno v letih pred požarom vložili več kot sto tisoč evrov v obnovo strehe ter notranjih prostorov in se tako nadejali, da je dom prenovljen za nadaljnjih 20 let.
»Kaj hitro smo se odločili, da bomo najprej pristopili k obnovi doma na Okrešlju, saj smo se zavedali, da je na Korošici obnovo še veliko težje izpeljati, hkrati je tisti dom nekoliko manj obiskan kot ta na Okrešlju.«
V zimskem času so se takoj lotili načrtovanja obnove in nadomestne gradnje. »Razpisali smo natečaj za arhitekturne rešitve in pridobili tri prijavljene načrte. Odločili smo se za to, kar vidite tudi tukaj pred nama. Odzivi so bili različni – že takrat kot tudi sedaj. Sam bi povzel, da je večini zgradba in videz všeč, se pa o okusih menda ni vredno prerekati. Nam se zdi, da je zgradba načrtovana in zasnovana na način, da res ustreza temu okolju, kamor je postavljena, po videzu in tudi po uporabljenih materialih.«

ARHITEKTURNA IN IDEJNA ZASNOVA
Nadomestna gradnja objekta – planinskega doma na Okrešlju je trenutno najpomembnejši in najobsežnejši projekt Planinskega društva Celje Matica. Želja planinskega društva je bila, da bi novi objekt ekološko in energetsko predstavljal čim manjši vpliv na okolje in se kar najbolj zlival z naravnim okoljem Okrešlja. Zaradi tega je bil zasnovan s posebnim poudarkom na snovni in energetski učinkovitosti ter rabi obnovljivih virov, zato bo šlo za skoraj ničenergijski planinski dom.
O novem Frischaufovem domu na Okrešlju lahko tako rečemo, da je moderna, sodobna in ekološko varčna koča, ki bo zadostila vsem novodobnim smernicam in trendom gradnje koč v Alpah. Projektant, podjetje Kultivator, je pri snovanju koče sledil osnovnemu vodilu, da se dom postavi na mestu starega doma in na način, da bo zaobjel pogled na mogočne gore, ki ga obkrožajo.
Koča je zgrajena iz opeke in lesa. Zidano pritličje je naslonjeno na skalnati rob terena. Zgornji del koče bo lesen. Sama koča bo imela poleg pritličja še dve nadstropji s sobami in skupnimi ležišči v mansardi.

OTEŽENI DELOVNI POGOJI
Po pridobitvi vseh papirjev in gradbenih dovoljenj so se v poznem poletju 2020 že lotili gradbenih del. S pomočjo Slovenske vojske so na Okrešelj pripeljali vso potrebno mehanizacijo za rušilna in gradbena dela, v začetku septembra so postavili temeljni kamen in dela so se začela.
Gradbena dela otežuje nedostopnost, saj je treba vso gradbeno mehanizacijo in material prepeljati s tovorno žičnico ali s helikopterjem. Drugo težavo predstavlja vreme in dejstvo, da je poletna sezona, ko je sploh možno izvajati gradbena dela, zelo kratka. »Če pojasnim, smo letos v začetku junija na delovišču še imeli sneg. V takih razmerah je ta dela težko izvajati, kar je vplivalo tudi na precejšnjo podražitev investicije. K temu je pripomogla epidemija koronavirusa, pa nato visoke podražitve gradbenega materiala in storitev, tako da se je načrtovani znesek investicije v višini okrog milijona evrov povečal za vsaj 50 odstotkov, zato smo tudi v velikih škripcih glede financiranja novogradnje.«

TRENUTNA FAZA
»Dela na zunanjosti objekta so bolj ali manj končana, z izjemo nekaj malenkosti, ki jih bo treba opraviti ob koncu. V notranjosti so bila v lanskem letu uspešno opravljena elektroinštalacijska dela, zdaj pa izvajajo dela na vodovodni napeljavi, ogrevanje ter prezračevanje.« Gotovo je za večino obiskovalcev in planincev najpomembnejše vprašanje, kdaj bodo lahko vstopili v novi dom. Glede tega je še nekaj negotovosti, saj se ob izkušnjah preteklih treh let predsednik društva zaveda, da so lahko napovedi precej nehvaležne. Kljub temu je dejal: »Ob dobrem razpletu z vremenom, s potekom dela in predvsem tudi s financiranjem bi si srčno želeli in upamo, da bo dom odprt konec junija naslednje leto. Prizadevali si bomo, da letos opravimo čim več dela in priprav, da bi naslednje leto ostala samo namestitev notranje opreme.«
Postojanka je sprejela več kot 25.000 obiskovalcev na leto. »Glede na prenovljeno podobo in zmogljivosti doma ter zanimanje planincev upamo, da jih bo v prihodnje še več. V novi koči bo 48 ležišč, v jedilnici pa bo prostora za 60 ljudi, prav toliko tudi na letni terasi. V koči bo tudi večnamenski prostor, namenjen različnim dejavnostim in dogodkom, kot so na primer seminarji in izobraževanja.«
Ob obnovi je bilo na Okrešelj prepeljanih za okoli 100 ton materiala in opreme – večji del s pomočjo helikopterja Slovenske vojske, ostalo pa s tovorno žičnico. Tovorna žičnica ob enem prevozu lahko prepelje dobrih 300 kg, tako da je bilo opravljenih več kot 350 prevozov z žičnico, ki za razdaljo 920 m potrebuje dobrih 15 minut. V Planinskem društvu Celje Matica so izjemno hvaležni za vsak opravljen helikopterski prevoz, saj brez pomoči Slovenske vojske ne bi zmogli na gradbišče prepeljati strojev in večjega gradbenega materiala.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 7 (2023), 74-76.

Režija: Dallas Jenkins
Igrajo: Jonathan Roumie, Shahar Isaac, Elisabeth Tabish, Paras Patel, Noah James, Lara Silva
Žanr: verska/zgodovinska serija
Produkcija: ZDA (2017–)
Splošna ocena: vvvvv
Na kratko: serija o Jezusu s poudarkom na 12 apostolih
Primernost za družine: primeren

 Po pretočnih vsebinah je od nedavnega na voljo že tretja sezona (od predvidenih sedmih) serije The Chosen, ki bi jo lahko prevedli kot Izbrani ali Izvoljeni, o življenju in delu Jezusa ter njegovih učencev.
Slovenski katoliški mediji so se v preteklosti že razpisali o tej zanimivi produkciji, ki se osredotoča na ljudi, ki so srečali in spoznali Jezusa, ter nam s tem ponudi svež pogled na znano zgodbo.
Tretja sezona se začne neposredno po Jezusovem govoru na gori in spretno meša evangeljske odlomke z dodatnimi zgodbami, ki dopolnjujejo svetopisemsko pripoved. Čeprav so imeli ustvarjalci v prvih dveh sezonah precej bolj proste roke pri polnjenju lukenj v evangeljski zgodbi, lahko ugotovimo, da so tudi tokrat znali spretno dodati k zgodbi in vsebini, ne da bi se izneverili izvornemu sporočilu Svetega pisma.
Ob številnih čudežih postane poslanstvo Jezusa (Jonathan Roumie) kot Gospodovega maziljenca vse bolj očitno, s tem pa naraščajo tudi trenja znotraj judovske skupnosti. Dvanajsteri so zopet na preizkušnji, ko jih Jezus pošlje po dva in dva ozdravljat bolne in širit vest o skorajšnjem prihodu Božjega kraljestva. Rdeča nit zgodbe se prepleta z več stranskimi, ki osvetljujejo odnose med Jezusovimi učenci, pa tudi Jezusov vpliv na Nejude. Pomemben zaplet je spontani splav Petrove/Simonove (Shahar Isaac) žene Eden (Lara Silva) in pretres, ki ga ta dogodek prinese v njun zakon pa tudi v Petrovo vero v Jezusa.
Če bi tudi v Svetem pismu solidno poučeni kristjan le stežka naštel imena vseh dvanajsterih, kaj šele da bi ti v filmih o Jezusu posebej izstopali in bi si jih gledalec zapomnil, postanejo apostoli v seriji The Chosen resnične osebe z izoblikovanimi osebnostmi, značilnimi lastnostmi, hibami in vrlinami.
To naredi njihovo osebno »hojo za Kristusom« bistveno bolj pristno in nam jo prikaže v vsej njeni kompleksnosti, dvomih in posledicah za apostole in njihove bližnje.
Če so ustvarjalci denimo Mateju (Paras Patel) poleg preteklosti cestninarja prisodili značaj in obnašanje, ki meji na motnjo iz avtističnega spektra, je to za sam razvoj, da ne rečem duhovno rast lika celo dobrodošlo. Preteklost Simona Gorečnika (Alaa Safi) kot zelota, pripravljenega na oborožen upor proti Rimljanom ali sprejemanje telesne hibe pri Jakobu Mlajšem (Jordan Walker Ross), ne le ponujajo nova izhodišča za razvoj zgodbe, pač pa dajejo bistveno večjo težo žrtvam, ki so jih apostoli kot preprosti ljudje, ki jih je Jezus izbral, vzeli nase.
Ne manjka veliko prisrčnih pa tudi prikupno smešnih vložkov, ki nam svetopisemske like vračajo v veliko bolj človeški in zato nam bližji podobi. Svoje dodaja patina skrivnostnosti okoli likov nekaterih Rimljanov, kar daje zgodbi ravno pravšnjo mero napetosti.
Fenomen serije The Chosen, katere produkcija temelji na množičnem financiranju (crowdfunding) in je praktično brez velike promocije, pač pa predvsem s priporočili »od ust do ust«, je do zdaj omogočil snemanje že treh sezon s skupno 24 epizodami.
Za razliko od »klasičnih« filmskih prikazov Jezusovega življenja (Kralj kraljev, Jezus iz Nazareta) nam The Chosen ponuja veliko bolj intimen pristop. Pri tem ohranja nekakšno prvobitnost in natančnost Pasolinijevega Evangelija po Mateju, ob poudarjanju Jezusove človečnosti pa ne zapade v teološko nevarne vode kot Scorsesejeva Zadnja Kristusova skušnjava. Predvsem pa je ekipi, zbrani okoli Dallasa Jenkinsa, uspelo ustvariti za 21. stoletje zanimiv in privlačen prikaz Jezusa iz Nazareta in temeljev naše vere.

M. Volčanšek, Film: v: Ognjišče 7 (2023) 68-69.

priloga

70 let krvodajalstva v Sloveniji

gost meseca

Silvester Gabršček

na obisku

S kolesom na barko

Preberite več: Avgust 2023

27. junija leta 1862 rojeni Janez Puh iz Sakušaka v Slovenskih Goricah je bil drugi otrok v družini. V župnišču današnjih Juršincev se je Janez naučil brati in pisati. Že kot fantič je občudoval vrtenje koles … Pogosto je na paši dolgo strmel v vodni mlinček, ki se je kar naprej vrtel. Tudi s pomočjo očetovega mlina je Janez kaj hitro spoznal, da je vrtenje eno najpomembnejših naravnih gibanj. S svojim življenjskim delom je pripomogel, da se je zavrtel celoten svet. Zgodbo o njem pripoveduje tudi Puhov muzej.

Spoznajmo torej enega največjih slovenskih inovatorjev, vizionarjev, ki so s svojimi idejami in delom dobesedno spremenili svet. V ta namen in ob 160-letnici njegovega rojstva smo obiskali Puhov muzej na Sakušaku, kjer smo se pobliže spoznali z življenjem in delom tega slovenskega velikana.
Zgodba o Janezu v nadaljevanju pravi, da je imel komaj kaj več kot 10 let, ko se je že učil za ključavničarja. Svoje izobraževanje je zaključil v Radgoni. Ker ni dobil dela na območju Slovenskih Goric, se je odpravil v Gradec, ki je takrat štel blizu 100.000 prebivalcev. Tam se je leta 1885 tudi za stalno naselil. Delo je našel pri različnih mojstrih. Popravljal je dvokolesa, vodil različne delovne oddelke, potihoma pa si je že začel ustvarjati sanje o lastni delavnici.

ISKANJE REŠITEV
Ko je popravljal in servisiral nevarne »mišoline«, je nenehno iskal boljše rešitve. Po glavi mu je rojila ideja o dveh enako velikih kolesih s krogličnim ležajem, ki bi bili vpeti v nižjem okvirju. Tako je kolesu znižal okvir, vanj vgradil dvoje enako velikih koles s krogličnimi ležaji, zadnje kolo pa sta gnala dva pedala z verigo. Med prvimi na svetu je leta 1898 izdelal bicikel, kakršnega skoraj brez sprememb poznamo še danes. Tistega leta se je Janez Puh osamosvojil in ustanovil svoje podjetje Styria Werke ter s tem ljubkim imenom poimenoval svoja kolesa: Styria – Štajerska.
V zadnjem letu 19. stoletja je Janez skonstruiral svoj prvi bencinski motor in leta 1901 je prišlo iz njegove tovarne prvo motorno kolo z bencinskim motorjem. Leta 1909 pa je patentiral štirivaljni bokserski motor. Dotlej znani motorji namreč niso bili tako uporabni; njemu je uspelo tak motor pritrditi na »bicikel«, in tako je dobil motorno kolo. Dve leti kasneje je njegova tovarna že serijsko izdelovala motorna kolesa.

IZUMITELJ
Spisek pregledanih Puhovih patentov, razporejenih po zaporednih številkah dunajskega patentnega urada, nam prikaže, da je v letih med 1891 do 1897 pridobil 17 patentov na področju proizvodnje koles. Na motornih kolesih in avtomobilih mu je bilo priznanih kar 13 patentov. Izumitelj je bil na več področjih – pri pisalnih strojih (na tem področju je Janez Puh pridobil 6 patentov), številne izboljšave je opravil tudi na šivalnem stroju. Na motornih kolesih in avtomobilih mu je bilo priznanih kar 13 patentov.

OD KOLES DO AVTOMOBILA
Z razvojem kolesa in Puhovimi izumi na njem je svet postal manjši ter bolj dostopen. Janez je dobro vedel, kako pritegniti kupce. Njegovi dvokolesniki so nastopali in zmagovali na dirkah, plakate in oglasne reklame je snoval sam.
V prvih dveh letih 20. stoletja je izdelal svoj prvi avto – spet z lastnim patentom in motorjem. Leta 1906 je Puhova tovarna začela s serijsko proizvodnjo motorjev. Tega leta so vozniki njegovih avtomobilov zmagovali na največjih dirkah.
Janez Puh v takratnem razvoju avtomobilizma ni bil pionir, ampak je veliko desetletij pozneje še vedno težko razumeti in dojeti hitrost, s katero je sledil stvarem po svetu in jih potem v svoji glavi, na svojih risbah ter v svoji tovarni izpopolnjeval in nadgrajeval v vedno boljše izdelke.
Njegov priimek, zapisan v nemškem jeziku (Puch), je postal sinonim za kvaliteto in zanesljivost tako najpreprostejših koles kot zahtevnejših in butičnih vozil. Leta 1912 je Puhova tovarna zaposlovala 1.100 delavcev, izdelala 16.000 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov.
Janez Puh je umrl leta 1914, pokopan je v Gradcu.

PUHOV MUZEJ
Puhov muzej na Sakušaku je postavljen v tipično slovenjegoriško domačijo, grajeno v obliki črke L. Člani Društva rojaka Janeza Puha Juršinci so se skupaj s spomeniško službo dolgo trudili, da bi v kraju Sakušak našli tako cimpračo, kot je bila Puhova domačija. Na kraju, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša, na Sakušaku 79, danes namreč stoji sodobna stanovanjska hiša, ki z vgrajeno spominsko ploščo opozarja mimoidoče, da so prišli do domačije. Plošča je bila odkrita ob 130-letnici Puhovega rojstva in je sprožila plaz raziskovalnih aktivnosti o njegovem življenju in delu.

Njegova tovarna se je kasneje vključila v koncern Steyr Daimler Puch, ki je še danes pomemben proizvajalec vozil na avstrijskem in evropskem trgu. Zdaj je del koncerna Magna Steyr.

Cimpračo so odkrili nedaleč stran in odločili so se, da jo prestavijo na mesto, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša. Po dveh požarih vseeno niso obupali in so se še z večjo voljo lotili obnove požganega muzeja, mu dodali gospodarsko poslopje ter obiskovalcem podarili domačijo, ki močno spominja na tisto, v kateri se je rodil Janez Puh.
V zadnjih 20 letih se je pokazala potreba, da muzejske prostore še razširijo, zato so se odločili za gradnjo novega razstavišča, v katerem bo lahko več kot 200 starodobnih vozil. V ta namen se zraven cimprače gradijo novo muzejsko in društveno stavbo, ki jo bodo odprli ob letošnjem prazniku konec junija.

BOGAT NABOR PREDMETOV
V muzeju je stalna razstava z naslovom »Janez Puh, sin Slovenskih goric, človek za vse čase« in etnografska razstava. Z ogledom muzeja lahko obiskovalec spozna Janeza Puha, način življenja v njegovem času ter deželo, v katero se je rad vračal – vse to je predstavljeno v različnih sobah. Prva soba predstavlja Puhovo delavnico znanja, kjer so opisani njegovi začetki, razvoj, dosežki, predstavljeni so njegovi patenti in izumi. V drugi sobi so na voljo spominki, v tretjem prostoru je urejena Puhova spominska soba in v četrtem etnološka zbirka.
V novi muzejski stavbi so ob mojem obisku zaključevali različne postavitve, predstavitev koles, motorjev, tako da bo po odprtju novih prostorov na ogled še veliko več tega, kar imajo sedaj posamezni člani društva še shranjeno pri sebi doma.
Puhov muzej si je mogoče ogledati vsako soboto in nedeljo ter praznik od 10. do 18. ure (od maja do novembra), med tednom pa samo po predhodnem dogovoru na tel. +386 51 260 506.
Kdor bi rad doživel pristnejše srečanje z Janezom Puhom, pa je ob letošnji 160-letnici vabljen na Sakušak, kjer bo zadnjo soboto v juniju evropsko srečanje Puhovih vozil in otvoritev novih razstavnih prostorov Puhovega muzeja.

DRUŠTVO ROJAKA JANEZA PUHA JURŠINCI
Odgovorno nalogo za skrb, razvoj in ohranjanje spomina na Janeza Puha je prevzelo Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci. Leta 2000 se je za ta korak odločila kopica zanesenjakov, ki se je navdušila nad vozili znamke Puh in dala pobudo za ustanovitev društva. Večina od 98 ustanovnih članov iz 27 občin se, kot pravijo, »takrat ni zavedala, kakšno odgovornost smo sprejeli, ko smo 19. marca 2000 ustanovili Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci. Še večja odgovornost kot vodenje društva je upravljanje muzeja, ki nosi ime po enem največjih slovenskih genijev na področju tehnike. Danes, ko je zavedanje tega bolj poglobljeno, se po več kot dvajsetih letih delovanja upravičeno lahko veselimo uspehov, ki smo jih dosegli. Juršinci in Sakušak sta postala kraja, kjer se srečujejo ljubitelji starodobnih vozil, in na ta način s skupnimi močmi ohranjamo spomin na Janeza Puha in njegovo delo.«
Muzej upravlja Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci, ki z velikim številom restavriranih razstavnih predmetov skrbi za kulturno in tehnično dediščino.

M. Erjavec, Puhov muzej. (Na obisku), v: Ognjišče 7 (2022), 75-77.

Prijatelj se je osem let nazaj preselil v Avstralijo, v Sydney. V teh dneh se z ženo po sedmih tednih dopusta v Sloveniji vračata nazaj. Še nekaj minut nazaj smo sedeli v Pohorski kavarni in se pogovarjali, debatirali ... besedo je potegnilo na marsikatero področje. Kot vedno me zanimajo kulturne razlike, način življenja v drugih državah ali celinah, odnosi med ljudmi, različne posebnosti … in seveda mladi, vzgoja in izobraževanje. Dobrih petnajst let nazaj sem tudi sam potoval po Avstraliji – en mesec po tej veliki, prostrani, posebni in izredno zanimivi celini, ki je name naredila neizbrisen vtis. Ni mogoče pozabiti Severnega teritorija, brezmejne puščave, magičnega Ayers Rocka, potapljanja na največjem koralnem grebenu na svetu (nepredvidljivo srečanje Nema in njegovih raznobarvnih stotin prijateljev na desetih metrih globine me še sedaj spravlja v šok), raja za surferje (Surfers Paradise) – filmskega Gold Coasta, sydneyjske opere, zgodovinskega Harbour Bridgea, Melbourna, za katerega velja, da lahko v enem dnevu doživiš vse letne čase, Adelaide, kjer živi največ aboriginov (avstralski domorodci), znamenite ceste Great Ocean Road in njenih »12 apostolov« in še in še bi lahko našteval.
Uho se mi je zataknilo pri stavku prijatelja, da se je v zadnjih letih izredno povečala kriminaliteta med otroki in mladostniki. Kradejo avtomobile, z njimi divjajo po cestah mesta, povzročajo nesreče, lovi jih policija, vlamljajo v hiše, kradejo, so nasilni in agresivni, občasno tudi koga ubijejo ali se ga fizično lotijo, če je takrat doma … Med tem se snemajo in posnetke objavljajo na družbenih omrežjih. Šokantno pa je to, da gre za otroke, stare med dvanajst in štirinajst let. Tudi desetletni so vmes. Iste otroke ujamejo v enem mesecu tudi po šestkrat. Zaradi zakonodaje jim nič ne morejo. Priprejo jih čez noč, zjutraj pa starši pridejo po njih. Politika pravi, da se ne sme kršiti otrokovih pravic, da so to otroci ipd. Ti otroci imajo tudi pravico, da si sami izbirajo, kako jih bodo v šoli klicali – lahko se poimenujejo po kakšni živali (npr. kenguru ali koala) in jih učitelji morajo tako klicati, sicer so v prekršku; fant lahko zahteva, da ga naj od sedaj naprej kličejo stevardesa in ga morajo tako klicati. To sicer ni nič novega, v Ameriki je to že dlje časa in tudi v mnogih drugih državah se tovrstne pravice otrok vedno bolj uveljavljajo.
Pri vseh teh kriminalnih dejanjih se porajata dve ključni vprašanji: Kdo so ti otroci, ki počnejo nekaj tako agresivno absurdnega in zakaj to počnejo? Prijatelj med pogovorom pravi, da v glavnem iz dolgega časa. Odgovor me ni presenetil, pravzaprav je potrdil mojo domnevo. Sploh ne gre za otroke kakšnih brezdomcev ali otroke narkomanov ali alkoholikov. Ne gre za otroke, ki so v primarni družini deležni fizičnih ali psihičnih zlorab. Teh otrok doma ne pretepajo, ampak gre za otroke, ki jim starši doma vse nudijo, vse kupijo in v vsem ustrežejo. Kapitan družine je otrok. Gre za otroke, ki so posledično zdolgočaseni in naveličani življenja, ki jim je vse brezveze. Gre za mlade, ki jim je vseeno za vse. Čutijo se notranje prazni in so brez življenjskega smisla. Znanstvene raziskave so pokazale, da se ta bivanjski vakuum oziroma kriza smisla razvije v tri simptomatična področja: agresijo, depresijo in zasvojenost. Med otroki in mladostniki so hiper razširjene vse tri, ki se praviloma med seboj prepletajo ter prekrivajo. Permisivna vzgoja je sistematično izpodjedla smisel in veselje do življenja. Empatija vedno bolj postaja neznanka v medsebojnih odnosih. Prav čut za drugega, solidarnost in urejeni ter spoštljivi medsebojni odnosi so najbolj razbolelo področje sodobnega človeka, ki si tako strastno želi vesoljskega turizma.
Ali smo se česa naučili iz sporočil, ki nam jih na tako glasen način pošiljajo otroci v Sloveniji, iz Srbije in drugod? Ali se lahko česa naučimo iz sporočil iz Queenslanda? Ali se bomo končno sploh česa naučili? Vzgoja otroka v 21. stoletju, če želi v polnosti izpolniti svoj cilj in zasledovati smer večje človečnosti, se bo gotovo morala zaobrniti k svojemu viru in upoštevati tudi cultura animi, gojitev in vzgojo duha, duhovno omiko. Vzgoja za smisel, vzgoja etične zavesti in vzgoja empatije so tri zvezde severnice, po katerih se bo moral začeti ravnati kompas vzgoje in izobraževanja.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2023), 11.

Teta Gerika je posebna oseba. Ena izmed njenih posebnosti je, da je, odkar se spomnim, nenehno obkrožena z otroki (svojimi, potem z vnuki, sedaj že s pravnuki). Kar vrejo k njej. Sedaj, ko nemočna in bolna leži na svoji postelji in bolezen, polnih devet desetletij življenja ter vse ostale starostne tegobe na njej puščajo vedno globlje in resnejše sledi, je ta obkroženost ostala enaka, verjetno še večja, intenzivnejša in bolj poduhovljena. Ta ljubeča povezanost še zdaleč ni nekaj samoumevnega. Po končanem študiju sem sedem mesecev živel v Torinu, kjer sem kot prostovoljec delal v bolnišnici na onkološkem oddelku zadnjega stadija. Tam sem opazil zanimiv ‘pojav’: nekateri bolniki so bili ves čas obkroženi z otroki, vnuki, znanci …, k drugim pa skorajda nikoli ni bilo koga na obisk. Marsikdaj sem slišal kritiko v smislu, le kakšni so ti otroci, da nikoli ne pridejo na obisk, in kako trdosrčne vnuke mora imeti ta babica, da se nikoli ne prikažejo. Meni pa so se takrat postavljala druga vprašanja: kakšna je bila ta oseba v življenju, v kakšnih odnosih je bila s svojimi najbližjimi in prijatelji, znanci, kakšna je bila kot osebnost, kako je živela svoje življenje, za kaj je porabljala svoj čas …, da sedaj ni nikogar na obisk? Gotovo stvari niso črno-bele, ampak je vedno treba upoštevati obe plati.
Pri teti Geriki ni nobenih dvomov. Njena širokogrudnost, dišeča kuhinja, neumorna ljubeznivost, prijaznost, milina, vedno odprt objem in na stežaj odprta vhodna vrata – le kdo bi se lahko uprl tej najmočnejši sili na svetu? Sili, za katero Biblija pravi, da je močnejša od smrti. Postaviti Ljubezen za središče, izvir in cilj svojega življenja je prav gotovo vrhunec umetnosti življenja in največji intelektualni dosežek človeškega uma. To seveda ni stvar znanstvenih raziskav in laskave izobrazbe, ampak predvsem srca oz. umetnosti življenja. Tega so se misleci zavedali že tisočletja nazaj, ko je filozofiji še šlo za način življenja, za smisel življenja, za tisto, kar je v življenju res bistveno ter kar zares šteje. Znane so Sokratove besede: »Prijatelj moj ljubi, Atenec si, meščan največjega, po znanosti in moči najslavnejšega mesta na svetu, pa te ni sram, da se pehaš samo za tem, kako bi si pridobil čim več denarja pa slave in časti, na sprevidevnost in resnico in spopolnitev duše pa niti v sanjah ne misliš?«
Problematika sodobnega človeka niso potlačene frustracije in različne zavrtosti kot v Freudovem času, tudi ne pomanjkanje materialnih dobrin in nepredelane travme ter druge psihološke neidealnosti, kot jih mnogi želijo prikazati. Srčika problema je postalo življenje samo – kako živeti, za kaj živeti, kaj je smisel življenja? Naloga in poslanstvo sveta odraslih je prav v tem, da na mlade prenese odgovore na ta temeljna bivanjska vprašanja. Vendar ne gre za ‘pametovanje’, ne gre za ‘nauk’, ki bi ga bilo treba mlademu človeku vliti v glavo in mu dopovedati to in ono. Gre za življenje, gre za to, da mladim svet odraslih (mama, oče, babica, dedek, učitelj, duhovnik …) pokaže, kako je treba živeti. Da živijo to, kar učijo, in da bo njihovo življenje samo od sebe učilo mlade umetnosti življenja – naučiti jih je treba smiselno živeti. Prav to nam očitno gre najtežje. Praktično se na vseh temeljnih področjih mučimo – npr. v družini, v medsebojnih odnosih, vzgoji, izobraževanju, veri in verouku. Zakaj je npr. na področju vzgoje in izobraževanja danes toliko težav, toliko zatikanja, toliko psihodram? Kljub temu da se vsi zavedamo, da je to najpomembnejše in najbistvenejše za prihodnost tako posameznika kot naroda. Ali pa na verskem področju (pomanjkanje duhovnikov, po birmi se večina mladih oddalji od Cerkve, cerkve so prazne ipd.) … Ko vera postane kulturni običaj, to ni več vera, temveč običaj/navada. Ko vera postane moralna norma, nauk, nekaj, kar se naučiš, se potem, ko se enkrat naučiš, tega ne učiš več ponovno. Ko moji študenti pri meni opravijo izpit, se na moja predavanja in izpite nikoli več ne vrnejo. Vera pa seveda ni osvojeno znanje ali izpit (birma), ampak je drugačno življenje. Gre za drug (nov) način življenja.
Mladi danes globoko hrepenijo po očetih, na katere so lahko ponosni in ki jim predstavljajo kompas smisla ter moralno avtoriteto. Mladi danes hrepenijo po pozitivnih likih, po vzorih, po idealih, po nekom, ki bo v njih znal vzbuditi radost življenja. Hrepenijo po “tetah Gerikah”, od katerih bodo lahko srkali modrosti življenja, prevzeli umetnost življenja in se naučili ljubiti.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 11.

Pozdravljeni, rada prebiram Ognjišče in velikokrat najdem v njem odgovore na vprašanja, ki se pojavljajo. Mislim, da ste enkrat na moje sedanje vprašanje tudi že podali mnenje, ne spomnim pa se dobro, kakšno.
Danes sem do prebiranja pošte res imela lep dan. Potem pa sem odprla pismo ... Kdo mi ga je poslal, ne vem. V njem mi ‘grozijo’: če ne odpošljem 20 kopij tega pisma dalje, se bodo meni in/ali mojim najbližjim zgodile nesreče. Gre za pismo naslovljeno Pozdrav Matere Božje iz Lurda, podpisano z imenom prof. dr. Jože ... in Gorazd .... Vedeti morate, v kakšno stisko te tak ‘dobronamerni’ pošiljatelj spravi. Zanima me, če v vašem uredništvu poznate omenjena človeka in vaše mnenje o teh pismih, ki jih v imenu lurške Marije in sv. Avguština ljudje pošiljajo okoli, seveda v strahu pred nesrečo in zlo usodo.
Zora

Da, prav imate o takih pismih smo že nekajkrat pisali v Ognjišču. Vedno pa zelo odklonilno. Lepo ste napisali, da te taka pisma spravijo v stisko. Seveda nimajo taka pisma nič z Materjo Božjo iz Lurda in ne s sv. Avguštinom ali kakšnim drugim svetnikom, ampak s preprostim vraževerstvom. Pošiljatelji običajno izkoriščajo stisko ljudi, ki se bojijo ‘grožnje’ (zgodilo se vam bo nesreča). To je zelo grdo. Sicer pa taka pisma lepo odsevajo današnji čas. Sklicujejo se na Božjo Mater in svetnike, obenem pa nimajo nič skupnega z vero, saj temeljijo na magiji. Po njihovem ‘odrešuje’ določeno število pisem (odpošljite 20 teh pisem...), kar je lep primer magije, ne pa vere.
Sprašujete tudi, če poznamo podpisana človeka. Njune priimke sem izpustil, ker morda niti onadva ne vesta, da ju je nekdo vpletel v to nespametno igro. Sicer pa lahko anonimni pisci takih pisem podpišejo kogarkoli. Zelo mogoče je, da podpisani za to ne bo niti vedel. Toda naj nas morda celo zveneča imena ne zavedejo. Taka in podobna pisma zavrzimo, saj niso odraz vere, kakor se na prvi pogled prikazujejo, ampak praznoverja, ki ga je v našem času, ‘okuženem’ z novodobsko miselnostjo, daleč preveč.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 07, str. 50