Tokratna reportaža je poletni namig za vse, ki se boste v letošnjem poletju nahajali na slovenski obali in bi si radi privoščili pogled na slovensko obalo z morske strani. Tudi za kolesarje. Od konca junija pa vse do 3. septembra se je mogoče odpraviti na morsko vožnjo z ladjo Zlatoperka, ki štiri obalna mesta v Slovenski Istri – Ankaran, Koper, Izola in Piran – povezuje dvakrat dnevno.

Moja pot se je začela na pomolu na Ukmarjevem trgu v Kopru, kamor je prispela Zlatoperka iz Ankarana ob 8.20 zjutraj. Do Kopra se je tisti petek pripeljalo 15 potnikov, še nadaljnjih 28 se nas je vkrcalo v Kopru. S tem je bila Zlatoperka, katera lahko sprejme največ 70 potnikov, malce več kot polovično zasedena. Moj cilj je bil Piran, Zlatoperka pa se je na tej poti ustavila še v Izoli. Tam se nam je pridružilo še 22 potnikov in tako smo skoraj polno zasedeni krenili proti Piranu.
Na tej poti so postajališča ladjice sledeča: v Ankaranu ob pomolu Valdoltra, v Kopru na zunanjem delu pomola na parkirišču Ukmarjevega trga, v Izoli ob pomolu pred hotelom Marina in v Piranu ob pomolu pri rdečem svetilniku.

ZLATOPERKA
V osnovi gre za ribiško barko, ki se v poletnih mesecih prelevi v potniško barko. Zlatoperka je 18-metrska ribiška barka, še zadnja iz stare ribiške flote v Izoli. Zgrajena je bila leta 1955 v Betini na otoku Murterju na Hrvaškem. Zgrajena je iz hrastovega lesa. Največja hitrost, ki jo Zlatoperka lahko doseže, je 9 vozlov.
Podatki o ladji:
Ime ladje: Zlatoperka
Dolžina in širina ladje: dolžina 18 m in širina 5 m
Motor: SCANIA, s 180 konjskimi močmi oz. 130 kW
Material gradnje: les
Max hitrost: 9 vozlov
Plovna hitrost: 7 vozlov
Število oseb: 70 oseb

Vožnja od Kopra do Pirana je trajala uro in dvajset minut. V tem času se nam odpira lep pogled na slovensko obalo in fotografski motivi se kar vrstijo, saj je to pogled, ki ga največkrat nismo vajeni. Prelepi klifi pri Belvederju, pogled proti Markovcu, pa Izola s svojim prepoznavnim zvonikom in malo naprej plažo ob svetilniku. V nadaljevanju spet pogled na klife v smeri Pirana, Beli križ nad Strunjanom, pa skriti zaliv v Pacugu, in že se nam odpre pogled na piransko cerkev ter dolgi piranski polotok, ki ga zaradi vplutja v piransko pristanišče v celoti zaokrožimo, tako da se lepi motivi kar vrstijo. In ravno zaradi lepih razgledov vožnja tudi zelo hitro mine.

SEM OMENIL KOLESA?
Posebnost prevoza z Zlatoperko je tudi možnost prevoza koles. Za doplačilo 1 evra nam lahko na ladjo naložijo tudi naše kolo. Ravno v tej kombinaciji morske in cestne mobilnosti vidijo dodano vrednost v turistični ponudbi slovenske obale. Hkrati pa je to prispevek k ozaveščenosti za trajnostno mobilnost.

IZ PRVE ROKE
Nikoleta in Zoltan, Madžarska
Na barki sem o odločitvi za vožnjo povprašal tudi par iz Madžarske, ki sta se to poletje odločila za odkrivanje mest vzdolž slovenske in hrvaške Istre. »Za vožnjo z Zlatoperko so nama povedali domačini iz Kopra, kjer imava najeti apartma: Tam sva si izposodila tudi ti dve manjši električni kolesi, s katerima greva potem od Pirana proti Portorožu. Krasno je, zelo lepo razgledi, lep stik z morjem in krasno vreme.«

Suzana in Jasmin, BiH
»Midva sva otroke odložila v koloniji, sama pa sva si privoščila prevoz po slovenski obali. Vožnja se nama zdi enkratno doživetje. Četudi sva z najino vožnjo začela že v Ankaranu in sva bila na barki malo manj kot dve uri, nama je tale vožnja zelo hitro minila.«

In po besedah kapitana ladje je zasedenost barke zelo velika, celo se je že kdaj zgodilo, da je bilo na žalost treba tudi koga pustiti na pomolu, saj je bila maksimalno dovoljena zasedenost barke že dosežena. Tudi ob mojem potovanju tisti petek je bilo na strehi ladje 9 koles in kot sem že prej omenil, čez 65 potnikov.

ŠE VEČ PONUDBE ZA KOLESARJE
V soboto, 1. julija 2023, je prav tako po letu premora začel voziti še avtobus s prikolico za kolesa med Koprom in Krasom – imenujejo ga KOLOBUS. Gre za avtobusne prevoze, ki so uporabnikom na voljo od 1. julija do 3. septembra 2023, ob sobotah in nedeljah. Postajališča bodo v naslednjih krajih: Koper (glavna avtobusna postaja) – Kozina – Rodik – Škocjanske jame – Lipica – Divača – Sežana – Štanjel – Sežana – Divača – Škocjanske jame – Rodik – Kozina – Koper (glavna avtobusna postaja). Odhod je torej z glavne avtobusne postaje v Kopru, kamor se tudi vrne. Vožnje so na tej relaciji brezplačne. Urnik je zastavljen za kolesarje zelo prijazno, saj smo lahko na Krasu, točneje v Štanjelu še pred 10. uro dopoldne, kjer nas zvečer pobere kakšno minuto pred 19. uro. Tako nam je na voljo več kot osem ur za raziskovanje Krasa, lahko pa se odločimo tudi samo za prevoz do Krasa in se potem počasi čez cel dan spuščamo proti obali.

STRATEŠKI PROJEKT ADRIONCYCLETOUR
Obe storitvi – vožnja z Zlatoperko kot tudi prevozi koles do Krasa – sta sofinancirani iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru strateškega slovensko-italijanskega projekta ADRIONCYCLETOUR, ki je del programa Interreg VI-A Italija–Slovenija. Del sredstev pa prispeva tudi osem občin, ki so vključene v ta projekt in v katerih se ladja in kolobus ustavljata. ADRIONCYCLETOUR promovira kolesarski turizem kot obliko trajnostnega turizma, ki želi prispevati k boljši dostopnosti in večji privlačnosti čezmejnega območja. V širši projekt je uvrščen razvoj kolesarske povezave ob obali severnega Jadrana, ki pelje skozi Slovensko Istro, Furlanijo-Julijsko krajino in Veneto ter opredeliti navezave od morja proti notranjosti. Kolesarska trasa je del širše, jadransko-jonske ideje o vzpostavitvi kolesarske povezave ob Jadranskem in Jonskem morju od juga Italije preko Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Albanije do Grčije. Čezmejni projekt ADRIONCYCLETOUR je namreč del istoimenske ideje makroregionalnega projekta Jadransko-jonske pobude (EUSAIR).
V okviru projekta bo ponovno vzpostavljenih nekaj v preteklih letih že delujočih prevoznih storitev za kolesarje. V Slovenski Istri bosta po enoletnem premoru poleti ponovno vozili ladja in kolobus, o katerih pišemo danes, Posoški razvojni center pa bo v podporo kolesarskemu turizmu ponovno vzpostavil avtobusno povezavo med Posočjem in centrom v Čedadu. Poleg tega bo nadgradil turistični produkt kolesarjenja v kombinaciji z vlakom na Bohinjski progi, predvsem v podporo bodoči povezanosti čezmejnih potniških železniških povezav na območju somestja obeh Goric.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 8 (2023), 74-76.

»Oba moja življenjska ideala, samostojna slovenska država in slovenska katoliška univerza, sta se uresničila še za časa mojega življenja. Ustanovitev samostojne demokratične države je bila predpogoj za izvršitev kulturne in znanstvene iniciative slovenskih katoličanov. Oboje pa je nastalo na ruševinah totalitarnega komunističnega režima, ki se je sesul v vzhodnem delu Evrope.« Tako je v knjigi svojih spominov (Drobci minljivosti, Družina, Ljubljana 2012) zapisal dr. Janez Arnež, profesor ekonomije v ZDA, s Slovenijo v srcu. Leta 1958 je s prijatelji ustanovil Studia slovenica in začel izdajati knjige za predstavitev slovenskega naroda svetovni javnosti. Zbiral je prepovedani slovenski tisk, ki je izhajal na tujem, in dragoceno arhivsko gradivo. Ves ta zaklad je prinesel s seboj, ko se je leta 1991 vrnil v domovino. V večni dom je odšel 18. decembra 2021, v 99. letu bogatega življenja.

ŠOLANJE DOMA IN V TUJINI
Janez Alfonz Arnež se je rodil 2. avgusta 1923 v Ljubljani. V osnovno šolo je hodil k šolskim sestram v Marijanišču, na klasični gimnaziji se je pridružil katoliški mladinski organizaciji mladci pod vodstvom profesorja Ernesta Tomca, kjer so se učili zvestobe katoliškim načelom in narodu. Šolska vzgoja je bila strogo jugoslovansko usmerjena, proti slovenstvu. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: »Križ in slovenska zastava, vedno sem hodil za njima, nikoli nisem menjal strani.« Leta 1942 se je po maturi vpisal na pravno fakulteto univerze v Ljubljani, na teološki pa je poslušal predavanja filozofije. V New Yorku v ozadju dvojčka, ki ju danes ni več.- Trije ustanovitelji Studia Slovenica: Janez A. Arnež, Erik Kovačič, Valentin Leskovšek. - Z ženo v prostorih Studia Slovenica.  
Jeseni leta 1943 se je po zaprtju univerze pridružil primorskim domobrancem, vendar ne kot vojak. Deloval je v Trstu: za slovensko gimnazijo v Gorici je zbiral knjige, v tržaški knjižnici pa sestavljal sezname objavljenih del o slovenskih jezikovnih vprašanjih. Iz Trsta se je umaknil v begunsko taborišče Riccione pri Riminiju. Od tam je kmalu odšel na univerzo v Bologno in se vpisal na študij ekonomije. Ni želel ostati v Italiji, začel je iskati dovoljenje za vstop v Belgijo, kjer bi študiral ekonomijo na ugledni univerzi v Louvainu. Jeseni 1946 mu je uspelo priti tja in se je kar dobro znašel. Ob študiju je delal v uredništvu mednarodne bogoslovne revije. Na tamkajšnji univerzi je leta 1948 diplomiral iz političnih ved, nato pa tudi ekonomije. Leta 1951 se je preselil v ZDA, kjer je v Clevelandu, ameriški Ljubljani, kmalu navezal prijateljske stike z mnogimi slovenskimi izseljenci. Leto in pol je delal v tovarni, da se je naučil angleškega jezika, nato pa se je zagrizel v študij. Na univerzi Yale v New Havenu je opravil magisterij iz ekonomije, na univerzi Laval v kanadskem Quebecu pa je doktoriral z disertacijo o jugoslovanski kmetijski politiki. »Tako sem prišel na cilj svojega delovanja v tujini: na katoliškem kolegiju sv. Jožefa v New Yorku sem od leta 1959 do leta 1990, ko sem stopil v pokoj, poučeval ekonomijo.«

PREDSTAVITI SLOVENIJO SVETU
»Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je bila v težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki. Začel sem premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini,« je povedal v pogovoru z urednikom Ognjišča aprila 2012. Po drugi svetovni vojni se je pomen ZDA in angleškega jezika močno povečal. Treba je bilo poskrbeti za predstavitev Slovenije in slovenskega naroda svetovni javnosti v angleškem jeziku. Leta 1958 je izdal prvo knjigo v angleščini z naslovom Slovenija v evropskih zadevah, s katero je hotel Američanom podati nekaj točk, da bi bolje razumeli slovensko zgodovino. Ta knjige je bila temeljni kamen ustanove Studia slovenica. V tem obdobju je začel sodelovati z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je bila zadolžena tudi za zbiranje tiska slovenskih izseljencev po svetu, ki je bil pod komunističnim režimom prepovedan. Tudi to je del slovenske kulture in je zelo pomembno, da se ohrani. Fond se je z leti dopolnjeval in danes ustanova hrani največjo zbirko kulturne dediščine slovenskih izseljenskih skupnosti v Evropi, Severni in Južni Ameriki ter Avstraliji. Obsega nad 1300 škatel arhivskega gradiva, okoli 4000 knjig in najpopolnejšo zbirko izseljenskega časopisja. Ustanova hrani tudi dragocene arhive nekaterih slovenskih političnih osebnosti. Namesto zahvale za plemenito delo, ki ga je opravljal na svoje stroške, je pogosto naletel na težave. Leta 2008 je ustanova Studia slovenica in njen ravnatelj dr. Janez Arnež skupaj z arhivistko Andrejo Klasinc Škofljanec za svoje delo prejela Aškerčevo nagrado Arhivskega društva Slovenije »za izjemne prispevke na področju zbiranja, varovanja in ohranjanja arhivske dediščine slovenskih izseljencev«.

Še v visoki starosti je vozil avto. - Z ženo, p. Krizologom in sinom Janezom na njegovi novi maši.-  Knjiga Drobci minljivosti je izšla leta 2012, založba Družina.

ZA DRUŽINO TUDI ARHIV DOMA
Na praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, 5. julija 1961, se je Janez Arnež na Vrhniki poročil z Marijo Petkovšek, študentko matematike. Njun zakon je bil blagoslovljen s petimi otroki, ki so bili rojeni v ZDA, šolali in vzgajali pa so se v Sloveniji. V ženi je našel tudi močno oporo pri svojem delu. Družina se je leta 1971 preselila v Slovenijo. V Brdih je kupil staro hišo, ki so jo s skupnimi močmi obnovili. Ko je najstarejši sin Janez (ki se je po letih znanstvenega dela odločil za duhovniški poklic – posvečen je bil leta 2016) hodil v osnovno šolo na Dobrovem, je učiteljica rekla, da ni Boga. Udaril je po klopi in odločno dejal: »Bog je!« Takoj so sklicali razredni sestanek, ki ga je obsodil.
Leta 1990 je dr. Janez Arnež stopil v pokoj. Bil je trdno odločen, da bo svoj pokoj preživel v Sloveniji in bo domov prepeljal celotno svojo zbirko. Želja se mu je uresničila leta 1991, ko je v samostojno državo Slovenijo pripeljal prvi kontejner svoje obsežne zbirke, ki se od leta 1992 nahaja v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. Arhiv, ki ga je pripeljal v Škofove zavode, je postal del Katoliškega inštituta. »Zdaj se zame začenja nova doba. Čaka me naporno delo urejanja tega ogromnega gradiva.« Ko je bila urejena knjižnica ustanove Studia slovenica, jo je 3. junija 2003 blagoslovil tedanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. »Navzočih je bilo nekaj prijateljev, ki so pomagali s svojim vplivom, da je ustanova preživela svoj smrtni boj,« je ob tem zapisal Arnež. Na vprašanje, ali je ravnal smiselno, ko se je posvetil zbiranju slovenske emigrantske literature, je odgovoril: »Osebno sem bil od začetka prepričan, da je to delo bilo potrebno, pomembno za slovensko narodno in katoliško skupnost.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2023), 38-39.

Čeprav veljajo poletni dnevi za bolj sproščene, brez obveznosti, so dejavnosti, ki si ne morejo privoščiti oddiha. Ena od teh je tudi krvodajalstvo, saj ne mine dan v Sloveniji, da ne bi bila v teku krvodajalska akcija. In v tokratni Prilogi zato nekaj več o 70-letnici organiziranega krvodajalstva pri nas, pomenu za slovensko zdravstvo in tudi o tem, kako je to največja humanitarna akcija, ki neprekinjeno poteka vsak dan. Predvsem pa je to tudi povabilo vsem nam, kako nenadomestljiva je ta tekočina, in kako je lahko vsak od nas solidaren tudi na tem področju. Dodajamo tudi krščanski pogled na krvodajalstvo.

Ena od vsakdanjih stvari so tudi novice, ki nam jih pripravljajo različni mediji. S sogovornico Valentino Plaskan, ki jo naši bralci gotovo prepoznajo kot novinarko, urednico in voditeljico dnevno-informativnih oddaj na Televiziji Slovenija, smo govorili o informiranju javnosti danes, odnosu mladih do televizijskega medija in kako vidi razvoj podajanja informacij v prihodnje.

V reportaži vam vsem, ki vas bo v teh poletnih dneh pot zanesla na slovensko obalo, predstavljamo možnost, kako lahko ogled slovenske obale opravite tudi z vožnjo z Zlatoperko, ladjico, ki linijsko vozi čez celo poletje in povezuje štiri mesta v Slovenski Istri. In če ste med bolj aktivnimi – vas bodo veseli tudi, če imate s sabo kolesa.

V avgustovski, počitniško obarvani številki vas vabimo na družinski izlet po samostanskem hribu v Nazarjah. Pot združuje kulturno in naravoslovno, umetniško in gospodarsko, versko in znanstveno tematiko. 

Gost meseca Silvester Gabršček nam bo odkril, od kod mu zanimanje za druge krščanske Cerkve in nekrščanska verstva ter o tem, kako lahko ostanemo katoličani in ohranimo spoštljiv odnos do ljudi, ki drugače verujejo kot mi. Obenem nam bo odkril svojo ljubezen do umetnosti, zlasti sakralne. Izvemo še, kako je kot uslužbenec Ministrstva za kulturo skušal skrbeti za to dragoceno kulturno dediščino in kako je vse to utemeljeval pred svojimi nadrejenimi.

Avgust je drugi počitniški mesec. Mnogi med počitnicami ali med dopustom radi vzamejo v roke knjigo, saj za branje med letom nimajo časa. Tudi zato smo za vas izbrali nekaj zanimivih naslovov za duhovno rast, pa tudi romane in branje, ki vam bo v pomoč pri vzgoji, najdete v poletni ponudbi založbe Ognjišče. Ob nakupu knjig Poletnega branja v vrednosti 40 evrov in več vam podarjamo lično platneno vrečko.

Številni naši bralci radi ob življenjsko pomembnih korakih podarite knjigo, ki bo obdarovancem lep spomin in jo bodo lahko tudi pozneje še večkrat vzeli v roke. Tako smo vam pripravili ponatis knjige Phila Bosmansa Božji blagoslov vajini ljubezni, v kateri so dobre želje in misli za poročene in za vse, ki gredo skupaj skozi življenje. Lepa darilna knjiga! Poskrbeli bomo, da boste tudi v prihodnje lahko podarjali knjige ob življenjskih prelomnicah (krst, obhajilo …). Nekaj takih knjig se prav v vročih poletnih dneh tiska v tujini, ker jih pripravljamo s tujimi partnerji, nekaj pa jih že potuje čez ocean

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 8 (2023), 4.

November 2019 je bil zelo žalosten mesec za Planinsko društvo Celje Matica, ki upravlja s planinskim domom pod imenom Frischaufov dom na Okrešlju. To je bila že tretja planinska koča, ki je v Sloveniji zgorela v razmeroma kratkem obdobju. Pri Planinskem društvu Celje Matica so utrpeli požar v dveh – pogorel je že omenjeni dom na Okrešlju ter tudi Kocbekov dom na Korošici. Tretji požar je bil na Mozirski koči na Golteh, katere obnovo prav tako končujejo.

Ob mojem obisku na Okrešlju me je pričakal predsednik Planinskega društva Celje Matica Brane Povše. Ob mojem opažanju, da je pa sedaj že precej za videti in da podoba celotnega projekta že daje bolj vesele obrise, je odvrnil, da bodo najbolj veseli, ko bo končano in bodo dom lahko dali v uporabo planincem in obiskovalcem te točke. »Se strinjam,« povzame, »da je bil tisti novembrski mesec leta 2019 res zelo žalosten. Je pa treba vedeti, da smo bili v to zgodbo vrženi že z izkušnjo ukvarjanja s pogoriščem na Korošici, kjer smo že razmišljali, kako pristopiti k obnovi, kako urejati papirje in podobno. Tako da nas je novica o požaru na Okrešlju doletela med delom in načrtovanjem, kako obnoviti dom na Korošici. To je bil res šok. Čeprav se je kaj kmalu, že ob čiščenju pogorišča, pokazal prvi žarek optimizma in upanja.« S tem je predsednik društva mislil na čistilno akcijo po požaru, ko se je iz cele Slovenije pripeljalo več kot 50 prostovoljcev, da bi pomagali pri čiščenju pogorišča. »Presenečeni smo bili nad odzivom ljudi in takrat smo opravili zelo pomembno delo, da smo še pred zimo uspeli počistiti vso škodo po požaru.«

POGOREL PRAVKAR OBNOVLJEN DOM
Ob analizi vzroka požara je bilo ugotovljeno, da je ogenj povzročila napaka na električni napeljavi. Ob žalostnem dejstvu, da je koča pogorela, je bilo še bolj boleče to, da so ravno v letih pred požarom vložili več kot sto tisoč evrov v obnovo strehe ter notranjih prostorov in se tako nadejali, da je dom prenovljen za nadaljnjih 20 let.
»Kaj hitro smo se odločili, da bomo najprej pristopili k obnovi doma na Okrešlju, saj smo se zavedali, da je na Korošici obnovo še veliko težje izpeljati, hkrati je tisti dom nekoliko manj obiskan kot ta na Okrešlju.«
V zimskem času so se takoj lotili načrtovanja obnove in nadomestne gradnje. »Razpisali smo natečaj za arhitekturne rešitve in pridobili tri prijavljene načrte. Odločili smo se za to, kar vidite tudi tukaj pred nama. Odzivi so bili različni – že takrat kot tudi sedaj. Sam bi povzel, da je večini zgradba in videz všeč, se pa o okusih menda ni vredno prerekati. Nam se zdi, da je zgradba načrtovana in zasnovana na način, da res ustreza temu okolju, kamor je postavljena, po videzu in tudi po uporabljenih materialih.«

ARHITEKTURNA IN IDEJNA ZASNOVA
Nadomestna gradnja objekta – planinskega doma na Okrešlju je trenutno najpomembnejši in najobsežnejši projekt Planinskega društva Celje Matica. Želja planinskega društva je bila, da bi novi objekt ekološko in energetsko predstavljal čim manjši vpliv na okolje in se kar najbolj zlival z naravnim okoljem Okrešlja. Zaradi tega je bil zasnovan s posebnim poudarkom na snovni in energetski učinkovitosti ter rabi obnovljivih virov, zato bo šlo za skoraj ničenergijski planinski dom.
O novem Frischaufovem domu na Okrešlju lahko tako rečemo, da je moderna, sodobna in ekološko varčna koča, ki bo zadostila vsem novodobnim smernicam in trendom gradnje koč v Alpah. Projektant, podjetje Kultivator, je pri snovanju koče sledil osnovnemu vodilu, da se dom postavi na mestu starega doma in na način, da bo zaobjel pogled na mogočne gore, ki ga obkrožajo.
Koča je zgrajena iz opeke in lesa. Zidano pritličje je naslonjeno na skalnati rob terena. Zgornji del koče bo lesen. Sama koča bo imela poleg pritličja še dve nadstropji s sobami in skupnimi ležišči v mansardi.

OTEŽENI DELOVNI POGOJI
Po pridobitvi vseh papirjev in gradbenih dovoljenj so se v poznem poletju 2020 že lotili gradbenih del. S pomočjo Slovenske vojske so na Okrešelj pripeljali vso potrebno mehanizacijo za rušilna in gradbena dela, v začetku septembra so postavili temeljni kamen in dela so se začela.
Gradbena dela otežuje nedostopnost, saj je treba vso gradbeno mehanizacijo in material prepeljati s tovorno žičnico ali s helikopterjem. Drugo težavo predstavlja vreme in dejstvo, da je poletna sezona, ko je sploh možno izvajati gradbena dela, zelo kratka. »Če pojasnim, smo letos v začetku junija na delovišču še imeli sneg. V takih razmerah je ta dela težko izvajati, kar je vplivalo tudi na precejšnjo podražitev investicije. K temu je pripomogla epidemija koronavirusa, pa nato visoke podražitve gradbenega materiala in storitev, tako da se je načrtovani znesek investicije v višini okrog milijona evrov povečal za vsaj 50 odstotkov, zato smo tudi v velikih škripcih glede financiranja novogradnje.«

TRENUTNA FAZA
»Dela na zunanjosti objekta so bolj ali manj končana, z izjemo nekaj malenkosti, ki jih bo treba opraviti ob koncu. V notranjosti so bila v lanskem letu uspešno opravljena elektroinštalacijska dela, zdaj pa izvajajo dela na vodovodni napeljavi, ogrevanje ter prezračevanje.« Gotovo je za večino obiskovalcev in planincev najpomembnejše vprašanje, kdaj bodo lahko vstopili v novi dom. Glede tega je še nekaj negotovosti, saj se ob izkušnjah preteklih treh let predsednik društva zaveda, da so lahko napovedi precej nehvaležne. Kljub temu je dejal: »Ob dobrem razpletu z vremenom, s potekom dela in predvsem tudi s financiranjem bi si srčno želeli in upamo, da bo dom odprt konec junija naslednje leto. Prizadevali si bomo, da letos opravimo čim več dela in priprav, da bi naslednje leto ostala samo namestitev notranje opreme.«
Postojanka je sprejela več kot 25.000 obiskovalcev na leto. »Glede na prenovljeno podobo in zmogljivosti doma ter zanimanje planincev upamo, da jih bo v prihodnje še več. V novi koči bo 48 ležišč, v jedilnici pa bo prostora za 60 ljudi, prav toliko tudi na letni terasi. V koči bo tudi večnamenski prostor, namenjen različnim dejavnostim in dogodkom, kot so na primer seminarji in izobraževanja.«
Ob obnovi je bilo na Okrešelj prepeljanih za okoli 100 ton materiala in opreme – večji del s pomočjo helikopterja Slovenske vojske, ostalo pa s tovorno žičnico. Tovorna žičnica ob enem prevozu lahko prepelje dobrih 300 kg, tako da je bilo opravljenih več kot 350 prevozov z žičnico, ki za razdaljo 920 m potrebuje dobrih 15 minut. V Planinskem društvu Celje Matica so izjemno hvaležni za vsak opravljen helikopterski prevoz, saj brez pomoči Slovenske vojske ne bi zmogli na gradbišče prepeljati strojev in večjega gradbenega materiala.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 7 (2023), 74-76.

Režija: Dallas Jenkins
Igrajo: Jonathan Roumie, Shahar Isaac, Elisabeth Tabish, Paras Patel, Noah James, Lara Silva
Žanr: verska/zgodovinska serija
Produkcija: ZDA (2017–)
Splošna ocena: vvvvv
Na kratko: serija o Jezusu s poudarkom na 12 apostolih
Primernost za družine: primeren

 Po pretočnih vsebinah je od nedavnega na voljo že tretja sezona (od predvidenih sedmih) serije The Chosen, ki bi jo lahko prevedli kot Izbrani ali Izvoljeni, o življenju in delu Jezusa ter njegovih učencev.
Slovenski katoliški mediji so se v preteklosti že razpisali o tej zanimivi produkciji, ki se osredotoča na ljudi, ki so srečali in spoznali Jezusa, ter nam s tem ponudi svež pogled na znano zgodbo.
Tretja sezona se začne neposredno po Jezusovem govoru na gori in spretno meša evangeljske odlomke z dodatnimi zgodbami, ki dopolnjujejo svetopisemsko pripoved. Čeprav so imeli ustvarjalci v prvih dveh sezonah precej bolj proste roke pri polnjenju lukenj v evangeljski zgodbi, lahko ugotovimo, da so tudi tokrat znali spretno dodati k zgodbi in vsebini, ne da bi se izneverili izvornemu sporočilu Svetega pisma.
Ob številnih čudežih postane poslanstvo Jezusa (Jonathan Roumie) kot Gospodovega maziljenca vse bolj očitno, s tem pa naraščajo tudi trenja znotraj judovske skupnosti. Dvanajsteri so zopet na preizkušnji, ko jih Jezus pošlje po dva in dva ozdravljat bolne in širit vest o skorajšnjem prihodu Božjega kraljestva. Rdeča nit zgodbe se prepleta z več stranskimi, ki osvetljujejo odnose med Jezusovimi učenci, pa tudi Jezusov vpliv na Nejude. Pomemben zaplet je spontani splav Petrove/Simonove (Shahar Isaac) žene Eden (Lara Silva) in pretres, ki ga ta dogodek prinese v njun zakon pa tudi v Petrovo vero v Jezusa.
Če bi tudi v Svetem pismu solidno poučeni kristjan le stežka naštel imena vseh dvanajsterih, kaj šele da bi ti v filmih o Jezusu posebej izstopali in bi si jih gledalec zapomnil, postanejo apostoli v seriji The Chosen resnične osebe z izoblikovanimi osebnostmi, značilnimi lastnostmi, hibami in vrlinami.
To naredi njihovo osebno »hojo za Kristusom« bistveno bolj pristno in nam jo prikaže v vsej njeni kompleksnosti, dvomih in posledicah za apostole in njihove bližnje.
Če so ustvarjalci denimo Mateju (Paras Patel) poleg preteklosti cestninarja prisodili značaj in obnašanje, ki meji na motnjo iz avtističnega spektra, je to za sam razvoj, da ne rečem duhovno rast lika celo dobrodošlo. Preteklost Simona Gorečnika (Alaa Safi) kot zelota, pripravljenega na oborožen upor proti Rimljanom ali sprejemanje telesne hibe pri Jakobu Mlajšem (Jordan Walker Ross), ne le ponujajo nova izhodišča za razvoj zgodbe, pač pa dajejo bistveno večjo težo žrtvam, ki so jih apostoli kot preprosti ljudje, ki jih je Jezus izbral, vzeli nase.
Ne manjka veliko prisrčnih pa tudi prikupno smešnih vložkov, ki nam svetopisemske like vračajo v veliko bolj človeški in zato nam bližji podobi. Svoje dodaja patina skrivnostnosti okoli likov nekaterih Rimljanov, kar daje zgodbi ravno pravšnjo mero napetosti.
Fenomen serije The Chosen, katere produkcija temelji na množičnem financiranju (crowdfunding) in je praktično brez velike promocije, pač pa predvsem s priporočili »od ust do ust«, je do zdaj omogočil snemanje že treh sezon s skupno 24 epizodami.
Za razliko od »klasičnih« filmskih prikazov Jezusovega življenja (Kralj kraljev, Jezus iz Nazareta) nam The Chosen ponuja veliko bolj intimen pristop. Pri tem ohranja nekakšno prvobitnost in natančnost Pasolinijevega Evangelija po Mateju, ob poudarjanju Jezusove človečnosti pa ne zapade v teološko nevarne vode kot Scorsesejeva Zadnja Kristusova skušnjava. Predvsem pa je ekipi, zbrani okoli Dallasa Jenkinsa, uspelo ustvariti za 21. stoletje zanimiv in privlačen prikaz Jezusa iz Nazareta in temeljev naše vere.

M. Volčanšek, Film: v: Ognjišče 7 (2023) 68-69.

priloga

70 let krvodajalstva v Sloveniji

gost meseca

Silvester Gabršček

na obisku

S kolesom na barko

Preberite več: Avgust 2023

27. junija leta 1862 rojeni Janez Puh iz Sakušaka v Slovenskih Goricah je bil drugi otrok v družini. V župnišču današnjih Juršincev se je Janez naučil brati in pisati. Že kot fantič je občudoval vrtenje koles … Pogosto je na paši dolgo strmel v vodni mlinček, ki se je kar naprej vrtel. Tudi s pomočjo očetovega mlina je Janez kaj hitro spoznal, da je vrtenje eno najpomembnejših naravnih gibanj. S svojim življenjskim delom je pripomogel, da se je zavrtel celoten svet. Zgodbo o njem pripoveduje tudi Puhov muzej.

Spoznajmo torej enega največjih slovenskih inovatorjev, vizionarjev, ki so s svojimi idejami in delom dobesedno spremenili svet. V ta namen in ob 160-letnici njegovega rojstva smo obiskali Puhov muzej na Sakušaku, kjer smo se pobliže spoznali z življenjem in delom tega slovenskega velikana.
Zgodba o Janezu v nadaljevanju pravi, da je imel komaj kaj več kot 10 let, ko se je že učil za ključavničarja. Svoje izobraževanje je zaključil v Radgoni. Ker ni dobil dela na območju Slovenskih Goric, se je odpravil v Gradec, ki je takrat štel blizu 100.000 prebivalcev. Tam se je leta 1885 tudi za stalno naselil. Delo je našel pri različnih mojstrih. Popravljal je dvokolesa, vodil različne delovne oddelke, potihoma pa si je že začel ustvarjati sanje o lastni delavnici.

ISKANJE REŠITEV
Ko je popravljal in servisiral nevarne »mišoline«, je nenehno iskal boljše rešitve. Po glavi mu je rojila ideja o dveh enako velikih kolesih s krogličnim ležajem, ki bi bili vpeti v nižjem okvirju. Tako je kolesu znižal okvir, vanj vgradil dvoje enako velikih koles s krogličnimi ležaji, zadnje kolo pa sta gnala dva pedala z verigo. Med prvimi na svetu je leta 1898 izdelal bicikel, kakršnega skoraj brez sprememb poznamo še danes. Tistega leta se je Janez Puh osamosvojil in ustanovil svoje podjetje Styria Werke ter s tem ljubkim imenom poimenoval svoja kolesa: Styria – Štajerska.
V zadnjem letu 19. stoletja je Janez skonstruiral svoj prvi bencinski motor in leta 1901 je prišlo iz njegove tovarne prvo motorno kolo z bencinskim motorjem. Leta 1909 pa je patentiral štirivaljni bokserski motor. Dotlej znani motorji namreč niso bili tako uporabni; njemu je uspelo tak motor pritrditi na »bicikel«, in tako je dobil motorno kolo. Dve leti kasneje je njegova tovarna že serijsko izdelovala motorna kolesa.

IZUMITELJ
Spisek pregledanih Puhovih patentov, razporejenih po zaporednih številkah dunajskega patentnega urada, nam prikaže, da je v letih med 1891 do 1897 pridobil 17 patentov na področju proizvodnje koles. Na motornih kolesih in avtomobilih mu je bilo priznanih kar 13 patentov. Izumitelj je bil na več področjih – pri pisalnih strojih (na tem področju je Janez Puh pridobil 6 patentov), številne izboljšave je opravil tudi na šivalnem stroju. Na motornih kolesih in avtomobilih mu je bilo priznanih kar 13 patentov.

OD KOLES DO AVTOMOBILA
Z razvojem kolesa in Puhovimi izumi na njem je svet postal manjši ter bolj dostopen. Janez je dobro vedel, kako pritegniti kupce. Njegovi dvokolesniki so nastopali in zmagovali na dirkah, plakate in oglasne reklame je snoval sam.
V prvih dveh letih 20. stoletja je izdelal svoj prvi avto – spet z lastnim patentom in motorjem. Leta 1906 je Puhova tovarna začela s serijsko proizvodnjo motorjev. Tega leta so vozniki njegovih avtomobilov zmagovali na največjih dirkah.
Janez Puh v takratnem razvoju avtomobilizma ni bil pionir, ampak je veliko desetletij pozneje še vedno težko razumeti in dojeti hitrost, s katero je sledil stvarem po svetu in jih potem v svoji glavi, na svojih risbah ter v svoji tovarni izpopolnjeval in nadgrajeval v vedno boljše izdelke.
Njegov priimek, zapisan v nemškem jeziku (Puch), je postal sinonim za kvaliteto in zanesljivost tako najpreprostejših koles kot zahtevnejših in butičnih vozil. Leta 1912 je Puhova tovarna zaposlovala 1.100 delavcev, izdelala 16.000 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov.
Janez Puh je umrl leta 1914, pokopan je v Gradcu.

PUHOV MUZEJ
Puhov muzej na Sakušaku je postavljen v tipično slovenjegoriško domačijo, grajeno v obliki črke L. Člani Društva rojaka Janeza Puha Juršinci so se skupaj s spomeniško službo dolgo trudili, da bi v kraju Sakušak našli tako cimpračo, kot je bila Puhova domačija. Na kraju, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša, na Sakušaku 79, danes namreč stoji sodobna stanovanjska hiša, ki z vgrajeno spominsko ploščo opozarja mimoidoče, da so prišli do domačije. Plošča je bila odkrita ob 130-letnici Puhovega rojstva in je sprožila plaz raziskovalnih aktivnosti o njegovem življenju in delu.

Njegova tovarna se je kasneje vključila v koncern Steyr Daimler Puch, ki je še danes pomemben proizvajalec vozil na avstrijskem in evropskem trgu. Zdaj je del koncerna Magna Steyr.

Cimpračo so odkrili nedaleč stran in odločili so se, da jo prestavijo na mesto, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša. Po dveh požarih vseeno niso obupali in so se še z večjo voljo lotili obnove požganega muzeja, mu dodali gospodarsko poslopje ter obiskovalcem podarili domačijo, ki močno spominja na tisto, v kateri se je rodil Janez Puh.
V zadnjih 20 letih se je pokazala potreba, da muzejske prostore še razširijo, zato so se odločili za gradnjo novega razstavišča, v katerem bo lahko več kot 200 starodobnih vozil. V ta namen se zraven cimprače gradijo novo muzejsko in društveno stavbo, ki jo bodo odprli ob letošnjem prazniku konec junija.

BOGAT NABOR PREDMETOV
V muzeju je stalna razstava z naslovom »Janez Puh, sin Slovenskih goric, človek za vse čase« in etnografska razstava. Z ogledom muzeja lahko obiskovalec spozna Janeza Puha, način življenja v njegovem času ter deželo, v katero se je rad vračal – vse to je predstavljeno v različnih sobah. Prva soba predstavlja Puhovo delavnico znanja, kjer so opisani njegovi začetki, razvoj, dosežki, predstavljeni so njegovi patenti in izumi. V drugi sobi so na voljo spominki, v tretjem prostoru je urejena Puhova spominska soba in v četrtem etnološka zbirka.
V novi muzejski stavbi so ob mojem obisku zaključevali različne postavitve, predstavitev koles, motorjev, tako da bo po odprtju novih prostorov na ogled še veliko več tega, kar imajo sedaj posamezni člani društva še shranjeno pri sebi doma.
Puhov muzej si je mogoče ogledati vsako soboto in nedeljo ter praznik od 10. do 18. ure (od maja do novembra), med tednom pa samo po predhodnem dogovoru na tel. +386 51 260 506.
Kdor bi rad doživel pristnejše srečanje z Janezom Puhom, pa je ob letošnji 160-letnici vabljen na Sakušak, kjer bo zadnjo soboto v juniju evropsko srečanje Puhovih vozil in otvoritev novih razstavnih prostorov Puhovega muzeja.

DRUŠTVO ROJAKA JANEZA PUHA JURŠINCI
Odgovorno nalogo za skrb, razvoj in ohranjanje spomina na Janeza Puha je prevzelo Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci. Leta 2000 se je za ta korak odločila kopica zanesenjakov, ki se je navdušila nad vozili znamke Puh in dala pobudo za ustanovitev društva. Večina od 98 ustanovnih članov iz 27 občin se, kot pravijo, »takrat ni zavedala, kakšno odgovornost smo sprejeli, ko smo 19. marca 2000 ustanovili Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci. Še večja odgovornost kot vodenje društva je upravljanje muzeja, ki nosi ime po enem največjih slovenskih genijev na področju tehnike. Danes, ko je zavedanje tega bolj poglobljeno, se po več kot dvajsetih letih delovanja upravičeno lahko veselimo uspehov, ki smo jih dosegli. Juršinci in Sakušak sta postala kraja, kjer se srečujejo ljubitelji starodobnih vozil, in na ta način s skupnimi močmi ohranjamo spomin na Janeza Puha in njegovo delo.«
Muzej upravlja Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci, ki z velikim številom restavriranih razstavnih predmetov skrbi za kulturno in tehnično dediščino.

M. Erjavec, Puhov muzej. (Na obisku), v: Ognjišče 7 (2022), 75-77.

Prijatelj se je osem let nazaj preselil v Avstralijo, v Sydney. V teh dneh se z ženo po sedmih tednih dopusta v Sloveniji vračata nazaj. Še nekaj minut nazaj smo sedeli v Pohorski kavarni in se pogovarjali, debatirali ... besedo je potegnilo na marsikatero področje. Kot vedno me zanimajo kulturne razlike, način življenja v drugih državah ali celinah, odnosi med ljudmi, različne posebnosti … in seveda mladi, vzgoja in izobraževanje. Dobrih petnajst let nazaj sem tudi sam potoval po Avstraliji – en mesec po tej veliki, prostrani, posebni in izredno zanimivi celini, ki je name naredila neizbrisen vtis. Ni mogoče pozabiti Severnega teritorija, brezmejne puščave, magičnega Ayers Rocka, potapljanja na največjem koralnem grebenu na svetu (nepredvidljivo srečanje Nema in njegovih raznobarvnih stotin prijateljev na desetih metrih globine me še sedaj spravlja v šok), raja za surferje (Surfers Paradise) – filmskega Gold Coasta, sydneyjske opere, zgodovinskega Harbour Bridgea, Melbourna, za katerega velja, da lahko v enem dnevu doživiš vse letne čase, Adelaide, kjer živi največ aboriginov (avstralski domorodci), znamenite ceste Great Ocean Road in njenih »12 apostolov« in še in še bi lahko našteval.
Uho se mi je zataknilo pri stavku prijatelja, da se je v zadnjih letih izredno povečala kriminaliteta med otroki in mladostniki. Kradejo avtomobile, z njimi divjajo po cestah mesta, povzročajo nesreče, lovi jih policija, vlamljajo v hiše, kradejo, so nasilni in agresivni, občasno tudi koga ubijejo ali se ga fizično lotijo, če je takrat doma … Med tem se snemajo in posnetke objavljajo na družbenih omrežjih. Šokantno pa je to, da gre za otroke, stare med dvanajst in štirinajst let. Tudi desetletni so vmes. Iste otroke ujamejo v enem mesecu tudi po šestkrat. Zaradi zakonodaje jim nič ne morejo. Priprejo jih čez noč, zjutraj pa starši pridejo po njih. Politika pravi, da se ne sme kršiti otrokovih pravic, da so to otroci ipd. Ti otroci imajo tudi pravico, da si sami izbirajo, kako jih bodo v šoli klicali – lahko se poimenujejo po kakšni živali (npr. kenguru ali koala) in jih učitelji morajo tako klicati, sicer so v prekršku; fant lahko zahteva, da ga naj od sedaj naprej kličejo stevardesa in ga morajo tako klicati. To sicer ni nič novega, v Ameriki je to že dlje časa in tudi v mnogih drugih državah se tovrstne pravice otrok vedno bolj uveljavljajo.
Pri vseh teh kriminalnih dejanjih se porajata dve ključni vprašanji: Kdo so ti otroci, ki počnejo nekaj tako agresivno absurdnega in zakaj to počnejo? Prijatelj med pogovorom pravi, da v glavnem iz dolgega časa. Odgovor me ni presenetil, pravzaprav je potrdil mojo domnevo. Sploh ne gre za otroke kakšnih brezdomcev ali otroke narkomanov ali alkoholikov. Ne gre za otroke, ki so v primarni družini deležni fizičnih ali psihičnih zlorab. Teh otrok doma ne pretepajo, ampak gre za otroke, ki jim starši doma vse nudijo, vse kupijo in v vsem ustrežejo. Kapitan družine je otrok. Gre za otroke, ki so posledično zdolgočaseni in naveličani življenja, ki jim je vse brezveze. Gre za mlade, ki jim je vseeno za vse. Čutijo se notranje prazni in so brez življenjskega smisla. Znanstvene raziskave so pokazale, da se ta bivanjski vakuum oziroma kriza smisla razvije v tri simptomatična področja: agresijo, depresijo in zasvojenost. Med otroki in mladostniki so hiper razširjene vse tri, ki se praviloma med seboj prepletajo ter prekrivajo. Permisivna vzgoja je sistematično izpodjedla smisel in veselje do življenja. Empatija vedno bolj postaja neznanka v medsebojnih odnosih. Prav čut za drugega, solidarnost in urejeni ter spoštljivi medsebojni odnosi so najbolj razbolelo področje sodobnega človeka, ki si tako strastno želi vesoljskega turizma.
Ali smo se česa naučili iz sporočil, ki nam jih na tako glasen način pošiljajo otroci v Sloveniji, iz Srbije in drugod? Ali se lahko česa naučimo iz sporočil iz Queenslanda? Ali se bomo končno sploh česa naučili? Vzgoja otroka v 21. stoletju, če želi v polnosti izpolniti svoj cilj in zasledovati smer večje človečnosti, se bo gotovo morala zaobrniti k svojemu viru in upoštevati tudi cultura animi, gojitev in vzgojo duha, duhovno omiko. Vzgoja za smisel, vzgoja etične zavesti in vzgoja empatije so tri zvezde severnice, po katerih se bo moral začeti ravnati kompas vzgoje in izobraževanja.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2023), 11.