Podatki kažejo, da se duhovniki starajo. Velike generacije duhovnikov, ki so bile posvečene okoli leta 70 prejšnjega stoletja, bodo počasi šle v pokoj in nastopilo bo veliko pomanjkanje duhovnikov, saj je novomašnikov vse manj. Znano je tudi število bogoslovcev. V vsakem letniku so povprečno štirje. Za ilustracijo – v najboljših, že prej omenjenih letih je bilo bogoslovcev v enem letniku po 30, 40 … torej desetkrat več! Čez sedem let bo 173 manj polno aktivnih župnikov. Bo tudi župnij manj? Jih bo namesto sedanjih 680 župnij tako 480 ali 200 manj?
Samo eno župnijo v naši domovini poznam, ki je začela razne službe proaktivno predajati laikom. Kar nekaj duhovnikov tako trmasto in nezaupljivo okopava svoj duhovni in gospodarski vrtiček, da na duhovna usposabljanja vsa ta leta niso poslali niti enega laika. Res je, mnogi duhovniki se trudijo, pa ni odziva s strani faranov … Oglasne deske pred cerkvijo so polepljene s Taize-plakati, zbori, skavti … Ni pa plakatov za duhovne vaje odraslih, za tečaje uvajanja župnijskih sodelavcev, za nove katehete, za šolo molitve … Mogoče se vračamo celo v življenje prvih kristjanov, saj pravijo Apostolska dela (6,2–7): »Ni prav, da mi zapostavljamo Božjo besedo, ker strežemo … poiščite si brate, ki uživajo zaupanje … mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede …«
Melhior

Bralcem naj pojasnim, da ste pismu priložili več tabel in grafov, ki dokazujejo, kako je vse več starejših duhovnikov in kako se zmanjšuje število novo posvečenih. Prepričan sem, da je tudi brez objave teh grafov danes vsakemu jasno, kako se zmanjšuje število duhovnikov. To številko Ognjišča boste dobivali v roke prav v tednu molitve za duhovne poklice pred nedeljo Dobrega pastirja, svetovnega dneva molitve za nove duhovne poklice. Torej lepa priložnost za razmislek o tej temi.
Naj začnem z osebnim doživetjem. Pred 35 leti sem bil na strokovnem izpopolnjevanju v Švici in Franciji. V slednji državi smo stanovali blizu Lyona, in sicer v nekdanjem semenišču. Nekoč je bilo v njem kakšnih 100 bogoslovcev, ob mojem obisku pa okrog 20. A mogočna stavba ni samevala. V njej so stanovali laiki, ki so obiskovali tečaj/-e usposabljanja za pomoč v župniji. Spominjam se, kako so mi sogovorniki poudarjali, da s tečaji ne odgovarjajo samo na pomanjkanje duhovnikov, ampak to počnejo v zavesti, da so vsi verni po krstu deležni splošnega duhovništva in zato poklicani k delu za Božje kraljestvo. Torej sodelovanje laikov pri delu v župniji in pri bogoslužju ni posledica pomanjkanja duhovnikov, ampak dejstva, da laiki v moči krstnega duhovništva opravljajo svoje poslanstvo. Ob pomanjkanju duhovnikov pa je njihovo sodelovanje tudi nadvse dobrodošlo in celo nujno.
Iz vašega pisma veje občutek, da so problem duhovniki, ki ne dovolijo laikom sodelovanja v župniji. Sicer tudi vi omenjate, da se mnogi duhovniki trudijo, pa ni odziva s strani faranov … Moja izkušnja in izkušnja številnih drugih duhovnikov je, da je velikokrat laike težko pridobiti za sodelovanje. Prav zato sem zelo hvaležen tistim, ki prevzemajo odgovornost in razne službe, ki niso strogo vezane na duhovništvo. V številnih župnijah sem spoznal vrsto laikov, ki se res trudijo in vlagajo velike napore, svoje moči in sposobnosti za delo v župniji in naredijo veliko dobrega. Prerekanje, kdo je kriv, duhovniki ali laiki, ne prinaša sadov. Vsi smo poklicani k spreobrnjenju in spremembi miselnosti. Ne glejmo, kdo je kriv za nesodelovanje, ampak iščimo poti, kako bi prišlo do večjega sodelovanja likov.
Pišete tudi o cerkvenih oglasnih deskah, kjer naj bi prevladovala obvestila za taizejska srečanja, za zbore in skavte, ni pa plakatov za duhovne vaje odraslih, za tečaje uvajanja župnijskih sodelavcev, za nove katehete, za šolo molitve … Jaz teh dejavnosti ne bi postavljal v nasprotje. Tudi sam sem kot mlad hodil na razna srečanja, do katerih ste vi kritični, in zdi se mi, da so mi prav ta omogočila, da sem vstopil v svet poglabljanja vere. Bolje je, da srečanja, od skavtskih do taizejskih, izkoristimo, da njihove udeležence duhovno bogatimo in vzgajamo za sodelovanje v župnijskem življenju. Tudi srečanja pevcev in pevskih zborov izkoristimo za duhovno rast. Uvrstimo v ta srečanja tudi vsebine, ki bodo duhovno oblikovale in krepile udeležence.
Popolnoma se strinjam z vami, da potrebujemo tečaje in srečanja, ki bodo poglabljala vero. Iz te vere pa naj potem laiki s pomočjo izobraževanja prevzemajo odgovornosti v Cerkvi. Prav je tudi, da za župnijske sodelavce prirejamo srečanja, ki jih stalno izobražujejo in jim pomagajo pri opravljanju službe: srečanja za bralce Božje besede, za katehete, za izredne delivce obhajila, za člane župnijskih svetov, za pevce … Mimogrede, nekateri si želijo tudi srečanj za krasilce cerkva.
Delovanje Cerkve se bo zaradi manjšega števila duhovnikov v prihodnosti spremenilo. Ali bo to povezano z manjšim številom župnij, z njihovim združevanjem ali ukinjanjem, še ni jasno. Kot kaže, škofije k temu problemu pristopajo različno. Ostaja pa dejstvo, da bodo duhovniki morali spremeniti način svojega dela, in se osredotočiti na bistvene dejavnosti in take, ki so vezane na duhovniški poklic. Ostale lahko prepuščajo laikom, ki so za to usposobljeni. Ne ustrašimo se nove resničnosti. Nove razmere naj ne postanejo vzrok za malodušje, ampak naj v nas prebudijo večjo zavest, da smo vsi poklicani k delu za Cerkev in za oznanjevanje evangelija. Ob vseh teh prizadevanjih pa okrepimo tudi delo in molitev za nove duhovne poklice.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 5 (2023), 36-37.

(ob obletnici) Ko pomislimo na prireditev Slovenska popevka, se moramo vrniti v majski mesec leta 1962. Točneje od četrtka, 10., do sobote, 12. maja, je potekal prvi festival Slovenska popevka, in sicer v Festivalski dvorani na Bledu. Pred nami je v mesecu maju torej okrogli jubilej 60 let, odkar poteka ta prireditev.
Na Bledu je bilo zanimanje za prvo prireditev res izjemno. Za festival se je prijavilo kar 132 skladb in iz tega res širokega nabora je strokovna žirija (Mario Rijavec, Miha Gunzek, Marjana Deržaj, Janez Martinec, Ferdo Pomykalo, Janez Menart, Mitja Mejak in Žarko Petan) izbrala 20 najboljših. Iz prvih dveh večerov se je v sobotni finale, ki ga je prenašala celotna Jugoslovanska radiotelevizija, uvrstila polovica pesmi. Prvi zmagovalec festivala je bil Stane Mancini s skladbo Mandolina. Na Bledu leta 1962 je veliki Zabavni orkester vodil Jože Privšek, na drugi strani odra pa je bil trio Mojmirja Sepeta. Voditelja prireditve sta bila Helena Koder in Marjan Kralj.
Naslednje leto je festival še potekal na Bledu, kjer je takrat z nagrado žirije slavila Marjana Deržaj s pesmijo Orion, nagrado občinstva pa je prejela pesem Malokdaj se srečava Beti Jurkovič in Lada Leskovarja.
Nato je se je leta 1964 festival selil v Ljubljano, najprej na Gospodarsko razstavišče, nato v Halo Tivoli. Na žalost prireditev ni potekala neprekinjeno vseh 60 let. Svoj razcvet je doživela predvsem v sedemdesetih letih, na začetku osemdesetih pa je začelo zanimanje upadati. Zadnja prireditev Slovenska popevka je bila 1983, nato je sledil 15-letni premor. RTV Slovenija jo je spet oživila leta 1998, ko je na Ljubljanskem gradu slavil Andrej Šifrer s pesmijo Za prijatelje, ki je postala zimzelena skladba mnogih prireditev vse do danes.
Od leta 1998 se je prireditev selila med Ljubljanskim gradom, Križankami, Cankarjevim domom, zadnja leta pa redno poteka v studiu RTV Slovenija. Zadnja prireditev, 44. po vrsti, je potekala 11. septembra 2021, na njej je slavila Raiven s skladbo Volkovi. Zanimivo je, da je na razpis prispelo 113 skladb, strokovna žirija v sestavi Eva Hren, Martin Štibernik, Rok Lopatič, Alja Kramar, Mojca Menart in Aleksander Radić pa jih je za finalni nastop izbrala 12.
Vsekakor gre za prireditev z zelo bogato zgodovino, ki je doživela svoje zlate, uspešne trenutke, pa tudi manj bleščeče, vendar je prav, da se jo ohranja, da se daje priložnost glasbenikom in izvajalcem, da se tudi z udeležbo na takšnem festivalu predstavijo z dobro glasbo in pokažejo svoje delo. Navsezadnje številke zadnjih let kažejo, da je med glasbeniki veliko interesa, saj je leta 2018 na razpis prispelo 100 skladb, leta 2019 67 skladb in nazadnje, leta 2021, kar 113 skladb.

ERJAVEC, Matej, (Mladinska priloga - Glasba). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 71.

Andi (Andrej) Sobočan je slovenski cimbalist in do sedaj edini učitelj cimbal v Sloveniji. Prekmurec se je s cimbalami srečal že v otroštvu. Hvaležen je, da se je igranja cimbal učil od velikih mojstrov in da lahko znanje predaja naprej na mlajše generacije. Leta 2018 je izdal tudi učbenik za učenje cimbal. Že vrsto let deluje v godčevski zasedbi Marko banda.

- Kdaj ste se srečali s cimbalami?
Cimbale so me pritegnile že kot otroka. Videval sem jih v gostilni, kamor smo z družino zahajali na koline. V glasbeni zasedbi, ki je zabavala goste, je cimbale igral lastnik gostilne Miško Baranja. Ker sem imel zelo veliko željo po igranju, sta me starša vpisala k njemu na tečaj, saj se cimbal na glasbeni šoli ni poučevalo. Pri njem sem tako opravljal praktični del, nauk o glasbi pa sem opravil v Glasbeni šoli Murska Sobota, od koder me je enkrat letno prišla ocenit izpitna komisija.

- Kako pa je potekalo učenje?
Na to me vežejo posebni spomini. Ker je bil Miško Baranja lastnik gostilne, sva imela učne ure kar v eni izmed gostilniških sob. Zanimivo je, da nisva imela urnika. Ko sem šel na učno uro, sem vedel le začetek, ne pa dolžine te ure. 😊 Večkrat je med uro tudi zapustil sobo, sploh takrat, ko nisem dovolj vadil. Takrat sem moral vaditi pri njem, pri tem pa nikoli nisem vedel, če stoji za vrati in me posluša ali ne. 😊 Spomnim se, da sem enkrat poleti prišel slabo pripravljen, zato sem moral ostati več ur. Izgovarjal sem se, da moram domov, saj bo starše skrbelo. Pa mi je rekel, naj nič ne skrbim – da jih je že obvestil, da sem pri njem, da moram vaditi in da jih bo ponovno poklical, ko bom šel od njega. Danes si takšnega načina poučevanja ne predstavljamo več.

- Pozneje ste postali cimbalist pri Marko bandi. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Marko banda je bila ustanovljena leta 1990 na pobudo Borisa Žaliga, in sicer kot spremljevalna glasbena skupina folklorne skupine Beltinci. Beltinsko folklorno skupino je pred tem spremljala Kociper-Baranja banda, ki pa je takrat začela aktivno nastopati z Vladom Kreslinom, kar je včasih povzročilo križanje urnikov nastopov. Začeli smo torej kot podmladek. Učil nas je Miško Baranja. Imeli smo srečo, da smo se lahko učili od tako velikih mojstrov, kakor so bili Kocipri in seveda Miško Baranja. Od njih smo se naučili pristnega igranja. Lahko se tudi pohvalim, da smo z Marko bando prepotovali kar nekaj sveta od Argentine, Urugvaja, Grčije, velik del Evrope. S folklorno skupino Beltinci smo gostovali na Japonskem v Tokiu. Delujemo še danes. Igramo prekmurske ljudske pesmi, ki imajo v tem okolju še vedno pomembno tradicionalno vlogo. Po smrti Baranje in drugega vrhunskega cimbalista Kardoša iz Dobrovnika, ki sta igrala v Beltinški bandi, ki spremlja Vlada Kreslina, sem na pobudo Kociprov sam pristal v zasedbi Beltinške bande.

- Pravite, da ste se veliko naučili od svojih učiteljev. So imeli drugačen pogled na glasbo?
Da, zelo sem hvaležen za to izkušnjo. Njihov pogled na glasbo je bil drugačen od današnjega. Bili so zelo spoštljivi en do drugega, čeprav je bilo med njimi kar precej humorja. Predvsem je bil njihov cilj to, da so s svojim igranjem poskrbeli, da se je imelo občinstvo lepo. Seveda si za to prizadevajo tudi današnji glasbeniki, ampak časi so drugačni. V preteklosti denar ni igral tako pomembne vloge kot danes, ampak so si svoje nastope vedno zapomnili po doživetjih, tudi kulinaričnih 😊

- Kdaj pa ste sami postali učitelj cimbal?
Konec devetdesetih let sem začel s poučevanjem cimbal. Sčasoma je namreč tudi Marko banda postala precej priljubljena, veliko je bilo nastopov, tako doma kot v tujini. To je posledično vnovič pomenilo, da nismo več mogli spremljati folklorne skupine. Tokrat sem jaz bil tisti, ki je začel učiti mlajše igranja na cimbale, nekaj časa je celo delovala Mala beltinska banda. Pozneje sem preko delavnic učil cimbale v Veliki Polani, kjer sem opazil povečan interes za učenje cimbal. Od leta 2008 poučujem cimbale na Glasbeni šoli v Beltincih.

- Omenili ste, da zanimanje za učenje cimbal narašča. Koliko učencev imate trenutno?
Zadnja leta imam vedno nekje med sedem do devet učencev, česar sem zelo vesel.

- Kako pa poteka pouk?
Na nižji stopnji imajo učenci dvakrat na teden pol ure pouka igranja, na višji stopnji (peti in šesti razred) pa dvakrat na teden po petinštirideset minut. Na koncu leta pa imamo seveda tudi izpit.

Vsak glasbenik potrebuje tudi svoj instrument. Kdaj ste vi dobili prve cimbale?
Cimbale so drag instrument, cenovni razkorak je precej velik. Sam sem prve cimbale dobil v drugem letu učenja. Prve cimbale so bile iz Čakovca, ponje sta šla kar učitelj in oče. Doma mi niso branili igranja na cimbale, dali pa so mi jasno vedeti, naj se pred nakupom odločim, če jih resnično želim igrati. Bali so se, da bi po nakupu izgubil zanimanje. Vedel sem, da izbiram med cimbalami ali novo dnevno sobo. Tudi sam sem zagovornik tega, da se otroku kupi cimbale šele v drugem letniku. Cimbale je namreč težko kupiti, prav tako pa tudi prodati. Enako velja, da lažje sam učim kot popravljam napake, storjene pri učenju.

- Ali to pomeni, da učenci prvo leto vadijo le pri vas?
Da. V prvem letu se posvetimo koordinaciji rok in učenju lestvic. Napake je zelo težko odpravljati.

- Vrniva se k nakupu cimbal. Teh se v Sloveniji ne izdeluje. Kakšne so cene? Na kaj je treba biti pozoren pri nakupu?
To je tako kot pri avtomobilu – cene so zelo različne. Šolske cimbale stanejo nekje od 3.000 EUR naprej. Koncertne cimbale dobrih znamk pa lahko stanejo tudi 15.000 EUR. Pri tem je veliko odvisno od vrste in kakovosti lesa. Bi pa tukaj rad poudaril, da je pri cimbalah skorajda bolje kupiti že rabljene. Tudi pri drugih akustičnih instrumentih je tako. Ogrodje instrumenta je iz lesa, torej živega materiala, ki pa se z leti lahko spremeni. Instrument lahko na začetku zveni zelo lepo, pa z leti izgubi lep zvok. Možen je seveda tudi drugačen obrat. Obstajajo pa tudi take, da na začetku zvenijo lepo, na koncu pa še lepše. 😊

- Posvetiva se malo še učbeniku za poučevanje cimbal, ki ste ga sami izdali. Kako je prišlo do te ideje?
Ugotovil sem, da imajo učenci drugih instrumentov to prednost, da imajo gradivo, iz katerega se lahko učijo. Ta privilegij sem si želel tudi za svoje učence, in tako je leta 2018 izšel učbenik za prvi dve leti učenja cimbal. V pripravi sta sedaj še učbenika za tretji in četrti ter peti in šesti razred. Na začetku je nekaj teorije o poznavanju osnov instrumenta, nato sledijo skladbe. Pomembno se mi zdi, da učenci prva leta igrajo melodije, ki jih imajo že v ušesih. Tako sem tudi na začetku učbenika napisal citat madžarskega skladatelja Zoltána Kodályja: »Vsakomur je najbližja tista glasba, na katero se je njegovo uho navadilo v zgodnjem otroštvu.« Izbor skladb je tako v večini slovenski, iz vseh regij. Seveda pa je poudarek na prekmurskih skladbah. Omenim naj še, da je učbenik primeren tudi za samouke cimbal, ki imajo že nekakšno glasbeno predznanje.

Cimbale imajo svoj izvor v Perziji, v Evropi pa se jih zasledi v 11. stoletju, medtem ko so v Slovenijo prišle štiri stoletja pozneje. O tem pričajo tudi poslikave fresk v slovenskih kapelah. Prvotne cimbale so bile manjše, med drugim so se imenovale tudi oprekelj ali oprsnica, nosili so jih okrog vratu. Cimbale so bile v 15. stoletju zelo priljubljen instrument, a so jih pozneje izpodrinile razne izdelave klavirja. Konec 19. stoletja je Madžar József Schunda naredil velike cimbale. Instrumentu je dodal več tonov (večji obseg), dušilec tona (pedal), noge in ga povečal. Od tod prihaja tudi mišljenje, da so cimbale madžarskega izvora. Instrument postane del komornih zasedb. Danes jih najdemo po celem svetu, pod najrazličnejšimi imeni. Velike cimbale obsegajo 4,5 oktave. Spodnji del je basovski (strune so ovite z bakreno žico), zgornji violinski (srebrne žice) in uglašen na kvinto. Obstajajo šolske in koncerte različice cimbal, pri čemer ima prva 123 strun, pri koncertnih pa je dodanih nekaj tonov. Toni so precej razmetani, ni poenotenega sosledja kot pri večini instrumentov. Igranje na cimbale v resnici pomeni sprehajanje po celotnem instrumentu, v vse štiri strani.

U. Jeglič (Mladinska priloga - Glasba), v: Ognjišče 5 (2023), 66-67.

... KI JE SVOJE POLITIČNO DELOVANJE POJMOVAL KOT DUHOVNI POKLIC

Robert Schuman je bil demokrščanski politik. Med drugim je bil predsednik francoske vlade in zunanji minister te države. Imamo ga za enega od očetov evropskega združevanja. Skupaj z nemškim politikom Konradom Adenauerjem in italijanskim Alcidejem De Gasperijem – oba sta bila krščanska demokrata – je bil zagovornik evropskega združevanja, ki bi v prihodnosti preprečilo spopade in vojne med evropskimi narodi. 'Schumanova deklaracija' iz maja 1950, v kateri je francoski šef diplomacije predložil Nemčiji sodelovanje na področju premoga in jekla, velja za dokument, ki pomeni začetek evropskega združevanja.

Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen (celibat) in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII.

Iz povedanega lahko sklepamo, da ni čudno, da bo kmalu predstavljena pozicija, ki bo odprla prosto pot za beatifikacijo 'očeta evropskega združevanja'. Po tem bo za beatifikacijo potreben še čudež na njegovo priprošnjo. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila.

* 5. januarja 1876, Koln; 19. aprila 1967, Bad Honnef-Rhöndorf

(ob dnevu Evrope) "Doživetja, ki jih človek odnese iz svoje rojstne hiše, so zanj odločilnega pomena," je zapisal Konrad Adenauer, ki se je rodil 5. januarja 1876 v Kölnu. "Moji starši so bili pobožni ljudje in so nas, otroke, vzgajali v krščanskem pogledu na življenje. Zjutraj in zvečer smo skupaj molili, vsako nedeljo je vsa družina dopoldne šla k maši, popoldne pa k večernicam. Otroci smo tudi dobro vedeli, da se naš oče vsak dan, ko se vrača iz službe (bil je tajnik deželnega sodišča), ustavi v Marijini cerkvi blizu našega doma." Mali Konrad je bil v šoli vedno med najboljšimi učenci in dijaki. Rad je imel nemščino in latinščino, posebej pa mu je bila pri srcu botanika.

Po končani gimnaziji in maturi se je na očetovo željo zaposlil v banki, da je prišel do plače. To ga je zagrenilo: rad bi šel študirat na univerzo kot njegova starejša brata. Oče je kmalu sprevidel, kako je Konradu pri srcu in dovolil mu je, da gre za klicem svojega srca. Odločil se je za študij prava v Bonnu, Münchnu in Freiburgu. Študij je dokončal, ni pa doktoriral, ker je zmanjkalo denarja. To "pomanjkljivost" je pozneje obilno nadomestilo kar 21 častnih doktoratov, ki jih je prejel od raznih priznanih univerz!

Po končanem študiju prava se je zaposlil. Ko mu je bilo sedemindvajset let, se je poročil z Emo Weyer. V srečnem zakonu sta imela troje otrok, toda že leta 1916 mu je žena umrla. Prav tedaj je Konrad sprejemal vedno bolj odgovorne naloge v javnem življenju. Leta 1917 je postal župan Kölna in na tem mestu je ostal vse do leta 1933, ko je prišla na oblast Hitlerjeva nacistična stranka, s katero se kot poštenjak in kristjan ni mogel strinjati. Kot župan je za mesto Köln storil ogromno: dal je zgraditi nove stanovanjske četrti, novo univerzo, v okolici so gradili avtoceste, mesto je dobilo "zeleni pas". Bil je med ustanovitelji in voditelji katoliške stranke Center, ki so jo nacisti prepovedali. Pod nacizmom je Adenauer prestal veliko hudega. Svoji ženi Gussie Zinser, s katero se je poročil tri leta po smrti prve žene, je v času največjih preganjanj govoril: "Bodi mirna, vsi smo v božjih rokah!"

Ko so spomladi 1945 Köln osvojili Američani, so prosili Adenauerja, naj spet prevzame službo župana. Težko nalogo je sprejel in ogromno se je trudil za obnovo mesta, ki je bilo med vojno večkrat zbombardirano. Začel je ustanavljati novo stranko - Krščansko demokratsko unijo (CDU), s katero je povezana nova, povojna Nemčija. Stranka je zmagala na prvih volitvah leta 1949 in 73-letni Konrad Adenauer je postal nemški kancler (predsednik vlade). "Veliki starec", kot so mu rekli, je bil kancler še tri nove mandate - vse do leta 1963. Breme je odložil dobra tri leta pred smrtjo. V Bogu, kateremu je vse življenje služil, je mirno in vedro zaspal 19. aprila 1967, v 92. letu starosti.

Njegov sin Paul, ki je postal duhovnik, je o očetu dejal: "Nikdar se ni zgodilo, da bi glede verskega prepričanja ne bil trden. Zanj je bilo javno izpovedovanje vere del življenja, ki se mora ujemati s krščansko odgovornostjo."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 5, str. 20.

Vsako leto se 9. maj praznuje kot ‘dan Evrope’: 9. maja 1950, natanko pet let po porazu nacizma in koncu druge svetovne vojne v Evropi, je francoski zunanji minister Robert Schuman prebral deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. Trdnejši temelji so bili postavljeni z Rimskim sporazumom o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki so ga 25. marca 1957 podpisali zastopniki šestih zahodno evropskih držav (Belgije, Francije, Italije, Luksemburga, Nizozemske in Zvezne republike Nemčije). Na proslavitvi te obletnice so se zbrali visoki predstavniki vseh držav članic Evropske unije. Dan pred praznovanjem šestdesetletnice jih je sprejel papež Frančišek. V svojem nagovoru je dejal, da so ‘očetje Evrope’ – Francoz Robert Schuman, Nemec Konrad Adenauer in Italijan Alcide de Gasperi – gradili skupnost na temelju krščanskih in človeških vrednot. Večkrat je poudaril, da lahko “Evropa znova najde upanje”, če se teh vrednot zave, jih spoštuje in uresničuje.

“Meni je politika že od otroštva pomenila moje življenje, moje poslanstvo.”

Vse tri ‘očete ustanovitelje’ je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih naporih so jih vodila evangeljska načela. Vsi trije so bili krščanski možje in so svojo vero izpričevali z zglednim življenjem. Politika je bila zanje nesebično služenje, plemenito poslanstvo.Alcide de Gasperi se je rodil 3. aprila 1881 v italijanski družini nedaleč od mesta Trento na Južnem Tirolskem, ki je bilo takrat pod Avstrijo. Gimnazijo je obiskoval v Trentu, potem pa je na univerzi na Dunaju študiral jezikoslovje in se vključil v politično delovanje v vrstah krščanskih socialistov. Po diplomi se je zaposlil kot katoliški časnikar pri listu Voce cattolica (Katoliški glas), ki se je pod njegovim uredništvom preimenoval v Il Nuovo Trentino (Novi Trentinec). Zagovarjal je kulturno samostojnost Trentina v sklopu z nemško Tirolsko, vendar ni postavljal pod vprašaj pripadnosti celotne Tirolske Avstro-Ogrski. Leta 1911 je bil izvoljen za poslanca v dunajskem parlamentu. Ko je bila avstro-ogrska monarhija proti koncu prve svetovne vojne že v razsulu, je skupaj s slovanskimi poslanci podpisal deklaracijo o samoodločbi narodov. Besedilo so izoblikovali poslanci Jugoslovanskega kluba na zamisli, ki ji je utiral pot Janez Evangelist Krek, 29. maja 1917, zato je znana kot Majska deklaracija. De Gasperi se je leta 1919 vključil v Italijansko ljudsko stranko, ki jo je ustanovil duhovnik Luigi Sturzo. Leta 1921 je bil na njeni listi izvoljen za poslanca v rimskem parlamentu. Po odstopu don Sturza je postal glavni tajnik stranke. Leta 1922 se je poročil s Francesco Romani; rodile so se jima štiri hčere: Maria Romana, Lucia, Cecilia in Paola, na katere je bil oče Alcide zelo navezan. Sprva je podpiral Mussolinijevo vlado, odločno pa se je uprl prihodu fašizma na oblast. Leta 1927 je bil obsojen na štiri leta ječe, vendar je bil predčasno izpuščen. Pred stalnim policijskim nadzorstvom se je zatekel v Vatikansko knjižnico, kjer se je ob delu poglabljal v študij. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in leta 1942 sodeloval pri ustanavljanju nove stranke – Krščanske demokracije (Democrazia cristiana). Po vojni je bil najprej minister za zunanje zadeve, decembra 1945 pa je postal predsednik vlade, zadnje v Kraljevini Italiji, kajti 2. junija 1946 so se Italijani opredelili za republiko, zato je bil tudi predsednik prve republikanske vlade. 10. avgusta 1946 je nastopil kot vodja italijanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Priznal je, da sta Italija in Nemčija izgubili vojno ter dejal: »Ko se pred tem svetovnim zborom oglašam, čutim, da vse, razen vaše osebne vljudnosti, govori proti meni.« Njegov govor je izzvenel v ledeno hladnem ozračju. »Tega se dobro spominjam,« pravi njegova prvorojenka, 94-letna Maria Romana. »Moj oče je moral veliko delati, da je naši državi povrnil verodostojnost. In uspelo mu je.«
Januarja 1947 ga je spremljala na potovanju v ZDA, kamor je šel prosit za pomoč italijanskemu gospodarstvu, ki je bilo popolnoma na tleh. »Spominjam se njegovega klica na neki ameriški radijski postaji: “Pomagajte nam, ker imamo kruha samo še za deset dni”.« Američani so se velikodušno odzvali in tudi Italija je bila vključena v načrt gospodarske pomoči Evropi, ki je začel veljati leta 1948 in nosi ime po tedanjem zunanjem ministru ZDA Georgu Marshallu. Po tem načrtu so dobivale do leta 1952 pomembno gospodarsko podporo številne evropske države. Na volitvah 18. aprila 1948 je Krščanska demokracija dosegla zgodovinski uspeh – 48% in De Gasperi je bil imenovan za predsednika prve vlade Republike Italije. S tako večino bi njegova stranka lahko vladala sama, toda De Gasperi je v vlado povabil liberalce, socialne demokrate in republikance. Na lokalnih volitvah v Rimu leta 1952 so ga iz Vatikana nagovarjali, naj se poveže s skrajno desnico, da bi tako preprečili izvolitev ‘rdečega’ župana v Večnem mestu. Teh namigov ni poslušal, ker je bil trdno prepričan, da se demokracija gradi in vzpostavlja iz sredine. »Prav meni, ubogemu kristjanu, se je namerilo, da sem moral papežu reči ne!« mu ni bilo vseeno.

Alcide de Gasperi je bil velik zagovornik združene Evrope in istih misli kot Schuman in Adenauer. »Čeprav so bili očetje ustanovitelji tedaj že v letih,« razmišlja De Gasperijeva hči Maria Romana, »jih je vodila miselnost, ki je prehitevala čas in je bila usmerjena v bodočnost narodov, ki so jim bili postavljeni na čelo po strašnem uničenju celotne Evrope. Mislim, da ni bilo slučajno, da so bili kristjani zares, ne samo po krstu, in so bili prepričani v politiko kot delo za skupni blagor.« Alcide de Gasperi ni dočakal podpisa rimskega sporazuma. »Za našo družino je bil 25. marec 1957 pomemben, ker je pomenil uresničenje, čeprav samo delno, načrta, za katerega je moj oče delal dolgo časa.«

Predsednik vlade je ostal do avgusta 1953. Umrl je 19. avgusta 1954 v svoji hiši blizu rojstnega kraja, kamor je rad zahajal s svojo družino. Svojo dušo je izdihnil z vzdihom: »Jezus! Jezus!« Pet dni pred smrtjo je rekel svoji hčeri Marii Romani: »Zdaj sem storil vse, kar je bilo v moji moči, moja vest je mirna. Glej, Gospod ti da delati, dopusti ti, da delaš načrte, ti daje moč in življenje. Potem pa, ko misliš, da si nujno potreben in nenadomestljiv, ti nenadoma vzame vse. Da ti razumeti, da si samo koristen, reče ti: zdaj je dovolj, lahko greš. Ti pa nočeš, rad bi se predstavil v onostranstvu z do potankosti dokončano nalogo. Naša majhna človeška pamet se ne more sprijazniti s tem, bi prepustila drugim nedokončano nalogo svojega prizadevanja.« Za državni pogreb so njegovo krsto odpeljali v Rim z vlakom. Vlak se je pogosto ustavljal, da so ljudje lahko počastili velikega državnika in kristjana. Vstajenja čaka v preddverju rimske bazilike sv. Lovrenca, nagrobnik je izdelal kipar Giacomo Manzù. Leta 1993 so v Trentu odprli škofijski postopek za njegovo beatifikacijo in Alcide de Gasperi ima naziv Božji služabnik.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 05, str. 42.

Potem ko duhovnik pri maši razlomi posvečeni kruh, Jezusovo telo, ga pokaže vernikom in jih povabi k udeležbi pri evharistični gostiji ...
V procesiji se pomikamo proti oltarju, da bi prejeli obhajilo, dejansko pa prihaja Kristus naproti nam, da bi nas naredil sebi podobne. To je srečanje z Jezusom! Hraniti se z evharistijo pomeni pustiti se spremeniti v to, kar prejemamo. Vsakokrat, ko prejmemo obhajilo, postajamo bolj podobni Jezusu, se bolj spreminjamo v Jezusa. Kot se kruh in vino spremenita v Gospodovo Telo in Kri, tako se vsi, ki ju prejmejo z vero, spremenijo v živo Evharistijo. Duhovnik, ki podeljuje obhajilo, ti reče: “Kristusovo Telo”, ti odgovoriš: “Amen”, oziroma priznaš milost in nalogo, po kateri postajaš Kristusovo Telo. Kajti ko prejmeš evharistijo, postajaš Kristusovo telo. To je lepo, zelo lepo. Ko nas obhajilo zedini s Kristusom in nas osvobodi naših sebičnosti, nas odpre in poveže z vsemi, ki so eno v Njem. Glejte čudež obhajila: postanemo to, kar prejemamo!

Cerkev srčno želi, da bi tudi verniki prejeli Gospodovo Telo s hostijami, posvečenimi pri isti maši. Znamenje evharistične gostije pride polneje do izraza, če se obhajamo pod obema podobama, čeprav vemo, da nas katoliški nauk uči, da pod eno samo podobo prejmemo celotnega Kristusa. Po cerkveni praksi vernik navadno pristopi k obhajilu v procesiji, kot smo rekli, in se pobožno obhaja stoje, ali kleče, kakor določa škofovska konferenca, prejme hostijo na jezik, ali, kjer je dovoljeno, na roko, kakor se odloči. Tišina, tiha molitev nam pomaga, da po obhajilu ohranimo v srcu dar, ki smo ga prejeli. Veliko pomeni, če nekoliko podaljšamo te trenutke tišine, ko se v srcu pogovarjamo z Jezusom, ali tudi če pojemo psalm ali hvalnico, kar nam pomaga biti z Gospodom.

Kateheza o maši pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra v sredo, 21. marca 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 31.

Maja je veliko prvih obhajil in birm. Tudi mnogo parov se želi poročiti v tem mesecu. Nenazadnje ni malo staršev, ki se odločijo za krst otroka v majniku. Zato majski številki Ognjišča prilagamo katalog knjig in izdelkov, primernih za obdarovanje ob krstu, prvem obhajilu, birmi pa tudi ob poroki in obletnicah porok. Veseli nas, da ste mnogi prepoznali v knjigah Ognjišča in drugi ponudbi primerna darila, s katerimi razveselite svoje bližnje. Upamo, da boste tudi letos našli kaj primernega za obdarovanje. To upamo tudi zato, ker izdelki, ki vam jih ponujamo, pomagajo na poti k Bogu in duhovni rasti.

Maj je Marijin mesec, zato naj nas obogati razmišljanje Maksa Ipavca o Mariji Pomagaj. Za gosta meseca smo povabili novomeškega škofa in predsednika Slovenske škofovske konference Andreja Sajeta. Letos bo vodil romanje bolnikov in invalidov na Brezje, ki bo v soboto, 24. junija.

Maj je tudi »čebelji« mesec, zato smo tokratno prilogo posvetili panjem, poslikanim panjskim končnicam in vsemu, kar se v čebeljih domovih dogaja. In v povezavi s tem k pogovoru povabili Petra Kozmusa, čebelarja in predsednika Sveta za čebelarstvo, ki je predstavil položaj čebelarstva v Slovenji. V maju bo tudi izšla knjiga Biblia Carniolica, v kateri so predstavljeni svetopisemski motivi na panjskih končnicah. Knjiga z lepimi barvnimi reprodukcijami svetopisemskih motivov in besedilom v več jezikih bo lepo darilo.

V tokratni temi meseca so se mladi obrnili v zgodovino in nujnost poznavanja naših korenin in dogodkov. V mesecu maju, ko se spominjamo konca druge svetovne vojne, je ob rob stalni razstavi, ki je na ogled v celjski OŠ1 v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine, nastal širši prispevek o ukradenih otrocih, o usodi ljudi med vojno in po njej ter nujnosti, da nismo brezbrižno zazrti samo v tukaj in zdaj.

Toplejši del leta v zadnjem času z vidika kulinarike čedalje bolj povezujemo s pikniki in predvsem kuhanjem v zunanjih kuhinjah ali s peko na žaru. Obiskali smo uspešno slovensko podjetje, ki izdeluje žare za različne želje kupcev in tudi spoznali, po katerih kriterijih izbrati pravi žar za naše potrebe.

Na glasbenih straneh pa tokrat predstavljamo poseben inštrument in edinega učitelja tega inštrumenta pri nas v Sloveniji. Gre za cimbale in naš sogovornik, Andi Sobočan, je predstavil, kako poteka igranje in poučevanje tega inštrumenta, kako je bilo s pripravo učbenika in da bodo s prihodnjim šolskim letom tudi cimbale končno zasedle svoje mesto kot javno priznani inštrument.

Ob koncu naj predstavim še knjižne novosti in ponatise. Izšla je knjiga Misel za lepši dan 2, v kateri je po ena misel za vsak dan v letu. Iz tiskarne prihaja knjiga Sledi mi. Namenjena je predvsem mladostnikom. Ob njej bodo lahko poglobili svojo vero in bo primerna za birmansko darilo tudi za fante. Več o knjigi si lahko preberete na str. 83.
Ponatisnili smo knjigo Leona Marca Dolgčas pri maši, primerno darilo ob prvem obhajilu, in knjigo Tonina Lasconija 365 + 1 dan s Teboj. Iz nje vsak dan preberejo duhovno misel na Radiu Ognjišče.

Druga novost naše založbe je knjiga Toma Zupana Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje. Gre za spomine Lenke Prešeren, sestre našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Kopánjski župnik Janez Kebe je pripravil in dopolnil knjigo spominov. Na Kopánju je Ribičev France kot otrok tri leta živel pri starem stricu kaplanu Jožefu. Kebe je v knjigi prispeval tudi podatke, ki so celo v slovenskem prostoru novi.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 5 (2023), 4.