Režija: Dallas Jenkins
Igrajo: Jonathan Roumie, Shahar Isaac, Elisabeth Tabish, Paras Patel, Noah James, Lara Silva
Žanr: verska/zgodovinska serija
Produkcija: ZDA (2017–)
Splošna ocena: vvvvv
Na kratko: serija o Jezusu s poudarkom na 12 apostolih
Primernost za družine: primeren

 Po pretočnih vsebinah je od nedavnega na voljo že tretja sezona (od predvidenih sedmih) serije The Chosen, ki bi jo lahko prevedli kot Izbrani ali Izvoljeni, o življenju in delu Jezusa ter njegovih učencev.
Slovenski katoliški mediji so se v preteklosti že razpisali o tej zanimivi produkciji, ki se osredotoča na ljudi, ki so srečali in spoznali Jezusa, ter nam s tem ponudi svež pogled na znano zgodbo.
Tretja sezona se začne neposredno po Jezusovem govoru na gori in spretno meša evangeljske odlomke z dodatnimi zgodbami, ki dopolnjujejo svetopisemsko pripoved. Čeprav so imeli ustvarjalci v prvih dveh sezonah precej bolj proste roke pri polnjenju lukenj v evangeljski zgodbi, lahko ugotovimo, da so tudi tokrat znali spretno dodati k zgodbi in vsebini, ne da bi se izneverili izvornemu sporočilu Svetega pisma.
Ob številnih čudežih postane poslanstvo Jezusa (Jonathan Roumie) kot Gospodovega maziljenca vse bolj očitno, s tem pa naraščajo tudi trenja znotraj judovske skupnosti. Dvanajsteri so zopet na preizkušnji, ko jih Jezus pošlje po dva in dva ozdravljat bolne in širit vest o skorajšnjem prihodu Božjega kraljestva. Rdeča nit zgodbe se prepleta z več stranskimi, ki osvetljujejo odnose med Jezusovimi učenci, pa tudi Jezusov vpliv na Nejude. Pomemben zaplet je spontani splav Petrove/Simonove (Shahar Isaac) žene Eden (Lara Silva) in pretres, ki ga ta dogodek prinese v njun zakon pa tudi v Petrovo vero v Jezusa.
Če bi tudi v Svetem pismu solidno poučeni kristjan le stežka naštel imena vseh dvanajsterih, kaj šele da bi ti v filmih o Jezusu posebej izstopali in bi si jih gledalec zapomnil, postanejo apostoli v seriji The Chosen resnične osebe z izoblikovanimi osebnostmi, značilnimi lastnostmi, hibami in vrlinami.
To naredi njihovo osebno »hojo za Kristusom« bistveno bolj pristno in nam jo prikaže v vsej njeni kompleksnosti, dvomih in posledicah za apostole in njihove bližnje.
Če so ustvarjalci denimo Mateju (Paras Patel) poleg preteklosti cestninarja prisodili značaj in obnašanje, ki meji na motnjo iz avtističnega spektra, je to za sam razvoj, da ne rečem duhovno rast lika celo dobrodošlo. Preteklost Simona Gorečnika (Alaa Safi) kot zelota, pripravljenega na oborožen upor proti Rimljanom ali sprejemanje telesne hibe pri Jakobu Mlajšem (Jordan Walker Ross), ne le ponujajo nova izhodišča za razvoj zgodbe, pač pa dajejo bistveno večjo težo žrtvam, ki so jih apostoli kot preprosti ljudje, ki jih je Jezus izbral, vzeli nase.
Ne manjka veliko prisrčnih pa tudi prikupno smešnih vložkov, ki nam svetopisemske like vračajo v veliko bolj človeški in zato nam bližji podobi. Svoje dodaja patina skrivnostnosti okoli likov nekaterih Rimljanov, kar daje zgodbi ravno pravšnjo mero napetosti.
Fenomen serije The Chosen, katere produkcija temelji na množičnem financiranju (crowdfunding) in je praktično brez velike promocije, pač pa predvsem s priporočili »od ust do ust«, je do zdaj omogočil snemanje že treh sezon s skupno 24 epizodami.
Za razliko od »klasičnih« filmskih prikazov Jezusovega življenja (Kralj kraljev, Jezus iz Nazareta) nam The Chosen ponuja veliko bolj intimen pristop. Pri tem ohranja nekakšno prvobitnost in natančnost Pasolinijevega Evangelija po Mateju, ob poudarjanju Jezusove človečnosti pa ne zapade v teološko nevarne vode kot Scorsesejeva Zadnja Kristusova skušnjava. Predvsem pa je ekipi, zbrani okoli Dallasa Jenkinsa, uspelo ustvariti za 21. stoletje zanimiv in privlačen prikaz Jezusa iz Nazareta in temeljev naše vere.

M. Volčanšek, Film: v: Ognjišče 7 (2023) 68-69.

priloga

70 let krvodajalstva v Sloveniji

gost meseca

Silvester Gabršček

na obisku

S kolesom na barko

Preberite več: Avgust 2023

27. junija leta 1862 rojeni Janez Puh iz Sakušaka v Slovenskih Goricah je bil drugi otrok v družini. V župnišču današnjih Juršincev se je Janez naučil brati in pisati. Že kot fantič je občudoval vrtenje koles … Pogosto je na paši dolgo strmel v vodni mlinček, ki se je kar naprej vrtel. Tudi s pomočjo očetovega mlina je Janez kaj hitro spoznal, da je vrtenje eno najpomembnejših naravnih gibanj. S svojim življenjskim delom je pripomogel, da se je zavrtel celoten svet. Zgodbo o njem pripoveduje tudi Puhov muzej.

Spoznajmo torej enega največjih slovenskih inovatorjev, vizionarjev, ki so s svojimi idejami in delom dobesedno spremenili svet. V ta namen in ob 160-letnici njegovega rojstva smo obiskali Puhov muzej na Sakušaku, kjer smo se pobliže spoznali z življenjem in delom tega slovenskega velikana.
Zgodba o Janezu v nadaljevanju pravi, da je imel komaj kaj več kot 10 let, ko se je že učil za ključavničarja. Svoje izobraževanje je zaključil v Radgoni. Ker ni dobil dela na območju Slovenskih Goric, se je odpravil v Gradec, ki je takrat štel blizu 100.000 prebivalcev. Tam se je leta 1885 tudi za stalno naselil. Delo je našel pri različnih mojstrih. Popravljal je dvokolesa, vodil različne delovne oddelke, potihoma pa si je že začel ustvarjati sanje o lastni delavnici.

ISKANJE REŠITEV
Ko je popravljal in servisiral nevarne »mišoline«, je nenehno iskal boljše rešitve. Po glavi mu je rojila ideja o dveh enako velikih kolesih s krogličnim ležajem, ki bi bili vpeti v nižjem okvirju. Tako je kolesu znižal okvir, vanj vgradil dvoje enako velikih koles s krogličnimi ležaji, zadnje kolo pa sta gnala dva pedala z verigo. Med prvimi na svetu je leta 1898 izdelal bicikel, kakršnega skoraj brez sprememb poznamo še danes. Tistega leta se je Janez Puh osamosvojil in ustanovil svoje podjetje Styria Werke ter s tem ljubkim imenom poimenoval svoja kolesa: Styria – Štajerska.
V zadnjem letu 19. stoletja je Janez skonstruiral svoj prvi bencinski motor in leta 1901 je prišlo iz njegove tovarne prvo motorno kolo z bencinskim motorjem. Leta 1909 pa je patentiral štirivaljni bokserski motor. Dotlej znani motorji namreč niso bili tako uporabni; njemu je uspelo tak motor pritrditi na »bicikel«, in tako je dobil motorno kolo. Dve leti kasneje je njegova tovarna že serijsko izdelovala motorna kolesa.

IZUMITELJ
Spisek pregledanih Puhovih patentov, razporejenih po zaporednih številkah dunajskega patentnega urada, nam prikaže, da je v letih med 1891 do 1897 pridobil 17 patentov na področju proizvodnje koles. Na motornih kolesih in avtomobilih mu je bilo priznanih kar 13 patentov. Izumitelj je bil na več področjih – pri pisalnih strojih (na tem področju je Janez Puh pridobil 6 patentov), številne izboljšave je opravil tudi na šivalnem stroju. Na motornih kolesih in avtomobilih mu je bilo priznanih kar 13 patentov.

OD KOLES DO AVTOMOBILA
Z razvojem kolesa in Puhovimi izumi na njem je svet postal manjši ter bolj dostopen. Janez je dobro vedel, kako pritegniti kupce. Njegovi dvokolesniki so nastopali in zmagovali na dirkah, plakate in oglasne reklame je snoval sam.
V prvih dveh letih 20. stoletja je izdelal svoj prvi avto – spet z lastnim patentom in motorjem. Leta 1906 je Puhova tovarna začela s serijsko proizvodnjo motorjev. Tega leta so vozniki njegovih avtomobilov zmagovali na največjih dirkah.
Janez Puh v takratnem razvoju avtomobilizma ni bil pionir, ampak je veliko desetletij pozneje še vedno težko razumeti in dojeti hitrost, s katero je sledil stvarem po svetu in jih potem v svoji glavi, na svojih risbah ter v svoji tovarni izpopolnjeval in nadgrajeval v vedno boljše izdelke.
Njegov priimek, zapisan v nemškem jeziku (Puch), je postal sinonim za kvaliteto in zanesljivost tako najpreprostejših koles kot zahtevnejših in butičnih vozil. Leta 1912 je Puhova tovarna zaposlovala 1.100 delavcev, izdelala 16.000 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov.
Janez Puh je umrl leta 1914, pokopan je v Gradcu.

PUHOV MUZEJ
Puhov muzej na Sakušaku je postavljen v tipično slovenjegoriško domačijo, grajeno v obliki črke L. Člani Društva rojaka Janeza Puha Juršinci so se skupaj s spomeniško službo dolgo trudili, da bi v kraju Sakušak našli tako cimpračo, kot je bila Puhova domačija. Na kraju, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša, na Sakušaku 79, danes namreč stoji sodobna stanovanjska hiša, ki z vgrajeno spominsko ploščo opozarja mimoidoče, da so prišli do domačije. Plošča je bila odkrita ob 130-letnici Puhovega rojstva in je sprožila plaz raziskovalnih aktivnosti o njegovem življenju in delu.

Njegova tovarna se je kasneje vključila v koncern Steyr Daimler Puch, ki je še danes pomemben proizvajalec vozil na avstrijskem in evropskem trgu. Zdaj je del koncerna Magna Steyr.

Cimpračo so odkrili nedaleč stran in odločili so se, da jo prestavijo na mesto, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša. Po dveh požarih vseeno niso obupali in so se še z večjo voljo lotili obnove požganega muzeja, mu dodali gospodarsko poslopje ter obiskovalcem podarili domačijo, ki močno spominja na tisto, v kateri se je rodil Janez Puh.
V zadnjih 20 letih se je pokazala potreba, da muzejske prostore še razširijo, zato so se odločili za gradnjo novega razstavišča, v katerem bo lahko več kot 200 starodobnih vozil. V ta namen se zraven cimprače gradijo novo muzejsko in društveno stavbo, ki jo bodo odprli ob letošnjem prazniku konec junija.

BOGAT NABOR PREDMETOV
V muzeju je stalna razstava z naslovom »Janez Puh, sin Slovenskih goric, človek za vse čase« in etnografska razstava. Z ogledom muzeja lahko obiskovalec spozna Janeza Puha, način življenja v njegovem času ter deželo, v katero se je rad vračal – vse to je predstavljeno v različnih sobah. Prva soba predstavlja Puhovo delavnico znanja, kjer so opisani njegovi začetki, razvoj, dosežki, predstavljeni so njegovi patenti in izumi. V drugi sobi so na voljo spominki, v tretjem prostoru je urejena Puhova spominska soba in v četrtem etnološka zbirka.
V novi muzejski stavbi so ob mojem obisku zaključevali različne postavitve, predstavitev koles, motorjev, tako da bo po odprtju novih prostorov na ogled še veliko več tega, kar imajo sedaj posamezni člani društva še shranjeno pri sebi doma.
Puhov muzej si je mogoče ogledati vsako soboto in nedeljo ter praznik od 10. do 18. ure (od maja do novembra), med tednom pa samo po predhodnem dogovoru na tel. +386 51 260 506.
Kdor bi rad doživel pristnejše srečanje z Janezom Puhom, pa je ob letošnji 160-letnici vabljen na Sakušak, kjer bo zadnjo soboto v juniju evropsko srečanje Puhovih vozil in otvoritev novih razstavnih prostorov Puhovega muzeja.

DRUŠTVO ROJAKA JANEZA PUHA JURŠINCI
Odgovorno nalogo za skrb, razvoj in ohranjanje spomina na Janeza Puha je prevzelo Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci. Leta 2000 se je za ta korak odločila kopica zanesenjakov, ki se je navdušila nad vozili znamke Puh in dala pobudo za ustanovitev društva. Večina od 98 ustanovnih članov iz 27 občin se, kot pravijo, »takrat ni zavedala, kakšno odgovornost smo sprejeli, ko smo 19. marca 2000 ustanovili Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci. Še večja odgovornost kot vodenje društva je upravljanje muzeja, ki nosi ime po enem največjih slovenskih genijev na področju tehnike. Danes, ko je zavedanje tega bolj poglobljeno, se po več kot dvajsetih letih delovanja upravičeno lahko veselimo uspehov, ki smo jih dosegli. Juršinci in Sakušak sta postala kraja, kjer se srečujejo ljubitelji starodobnih vozil, in na ta način s skupnimi močmi ohranjamo spomin na Janeza Puha in njegovo delo.«
Muzej upravlja Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci, ki z velikim številom restavriranih razstavnih predmetov skrbi za kulturno in tehnično dediščino.

M. Erjavec, Puhov muzej. (Na obisku), v: Ognjišče 7 (2022), 75-77.

Prijatelj se je osem let nazaj preselil v Avstralijo, v Sydney. V teh dneh se z ženo po sedmih tednih dopusta v Sloveniji vračata nazaj. Še nekaj minut nazaj smo sedeli v Pohorski kavarni in se pogovarjali, debatirali ... besedo je potegnilo na marsikatero področje. Kot vedno me zanimajo kulturne razlike, način življenja v drugih državah ali celinah, odnosi med ljudmi, različne posebnosti … in seveda mladi, vzgoja in izobraževanje. Dobrih petnajst let nazaj sem tudi sam potoval po Avstraliji – en mesec po tej veliki, prostrani, posebni in izredno zanimivi celini, ki je name naredila neizbrisen vtis. Ni mogoče pozabiti Severnega teritorija, brezmejne puščave, magičnega Ayers Rocka, potapljanja na največjem koralnem grebenu na svetu (nepredvidljivo srečanje Nema in njegovih raznobarvnih stotin prijateljev na desetih metrih globine me še sedaj spravlja v šok), raja za surferje (Surfers Paradise) – filmskega Gold Coasta, sydneyjske opere, zgodovinskega Harbour Bridgea, Melbourna, za katerega velja, da lahko v enem dnevu doživiš vse letne čase, Adelaide, kjer živi največ aboriginov (avstralski domorodci), znamenite ceste Great Ocean Road in njenih »12 apostolov« in še in še bi lahko našteval.
Uho se mi je zataknilo pri stavku prijatelja, da se je v zadnjih letih izredno povečala kriminaliteta med otroki in mladostniki. Kradejo avtomobile, z njimi divjajo po cestah mesta, povzročajo nesreče, lovi jih policija, vlamljajo v hiše, kradejo, so nasilni in agresivni, občasno tudi koga ubijejo ali se ga fizično lotijo, če je takrat doma … Med tem se snemajo in posnetke objavljajo na družbenih omrežjih. Šokantno pa je to, da gre za otroke, stare med dvanajst in štirinajst let. Tudi desetletni so vmes. Iste otroke ujamejo v enem mesecu tudi po šestkrat. Zaradi zakonodaje jim nič ne morejo. Priprejo jih čez noč, zjutraj pa starši pridejo po njih. Politika pravi, da se ne sme kršiti otrokovih pravic, da so to otroci ipd. Ti otroci imajo tudi pravico, da si sami izbirajo, kako jih bodo v šoli klicali – lahko se poimenujejo po kakšni živali (npr. kenguru ali koala) in jih učitelji morajo tako klicati, sicer so v prekršku; fant lahko zahteva, da ga naj od sedaj naprej kličejo stevardesa in ga morajo tako klicati. To sicer ni nič novega, v Ameriki je to že dlje časa in tudi v mnogih drugih državah se tovrstne pravice otrok vedno bolj uveljavljajo.
Pri vseh teh kriminalnih dejanjih se porajata dve ključni vprašanji: Kdo so ti otroci, ki počnejo nekaj tako agresivno absurdnega in zakaj to počnejo? Prijatelj med pogovorom pravi, da v glavnem iz dolgega časa. Odgovor me ni presenetil, pravzaprav je potrdil mojo domnevo. Sploh ne gre za otroke kakšnih brezdomcev ali otroke narkomanov ali alkoholikov. Ne gre za otroke, ki so v primarni družini deležni fizičnih ali psihičnih zlorab. Teh otrok doma ne pretepajo, ampak gre za otroke, ki jim starši doma vse nudijo, vse kupijo in v vsem ustrežejo. Kapitan družine je otrok. Gre za otroke, ki so posledično zdolgočaseni in naveličani življenja, ki jim je vse brezveze. Gre za mlade, ki jim je vseeno za vse. Čutijo se notranje prazni in so brez življenjskega smisla. Znanstvene raziskave so pokazale, da se ta bivanjski vakuum oziroma kriza smisla razvije v tri simptomatična področja: agresijo, depresijo in zasvojenost. Med otroki in mladostniki so hiper razširjene vse tri, ki se praviloma med seboj prepletajo ter prekrivajo. Permisivna vzgoja je sistematično izpodjedla smisel in veselje do življenja. Empatija vedno bolj postaja neznanka v medsebojnih odnosih. Prav čut za drugega, solidarnost in urejeni ter spoštljivi medsebojni odnosi so najbolj razbolelo področje sodobnega človeka, ki si tako strastno želi vesoljskega turizma.
Ali smo se česa naučili iz sporočil, ki nam jih na tako glasen način pošiljajo otroci v Sloveniji, iz Srbije in drugod? Ali se lahko česa naučimo iz sporočil iz Queenslanda? Ali se bomo končno sploh česa naučili? Vzgoja otroka v 21. stoletju, če želi v polnosti izpolniti svoj cilj in zasledovati smer večje človečnosti, se bo gotovo morala zaobrniti k svojemu viru in upoštevati tudi cultura animi, gojitev in vzgojo duha, duhovno omiko. Vzgoja za smisel, vzgoja etične zavesti in vzgoja empatije so tri zvezde severnice, po katerih se bo moral začeti ravnati kompas vzgoje in izobraževanja.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2023), 11.

Teta Gerika je posebna oseba. Ena izmed njenih posebnosti je, da je, odkar se spomnim, nenehno obkrožena z otroki (svojimi, potem z vnuki, sedaj že s pravnuki). Kar vrejo k njej. Sedaj, ko nemočna in bolna leži na svoji postelji in bolezen, polnih devet desetletij življenja ter vse ostale starostne tegobe na njej puščajo vedno globlje in resnejše sledi, je ta obkroženost ostala enaka, verjetno še večja, intenzivnejša in bolj poduhovljena. Ta ljubeča povezanost še zdaleč ni nekaj samoumevnega. Po končanem študiju sem sedem mesecev živel v Torinu, kjer sem kot prostovoljec delal v bolnišnici na onkološkem oddelku zadnjega stadija. Tam sem opazil zanimiv ‘pojav’: nekateri bolniki so bili ves čas obkroženi z otroki, vnuki, znanci …, k drugim pa skorajda nikoli ni bilo koga na obisk. Marsikdaj sem slišal kritiko v smislu, le kakšni so ti otroci, da nikoli ne pridejo na obisk, in kako trdosrčne vnuke mora imeti ta babica, da se nikoli ne prikažejo. Meni pa so se takrat postavljala druga vprašanja: kakšna je bila ta oseba v življenju, v kakšnih odnosih je bila s svojimi najbližjimi in prijatelji, znanci, kakšna je bila kot osebnost, kako je živela svoje življenje, za kaj je porabljala svoj čas …, da sedaj ni nikogar na obisk? Gotovo stvari niso črno-bele, ampak je vedno treba upoštevati obe plati.
Pri teti Geriki ni nobenih dvomov. Njena širokogrudnost, dišeča kuhinja, neumorna ljubeznivost, prijaznost, milina, vedno odprt objem in na stežaj odprta vhodna vrata – le kdo bi se lahko uprl tej najmočnejši sili na svetu? Sili, za katero Biblija pravi, da je močnejša od smrti. Postaviti Ljubezen za središče, izvir in cilj svojega življenja je prav gotovo vrhunec umetnosti življenja in največji intelektualni dosežek človeškega uma. To seveda ni stvar znanstvenih raziskav in laskave izobrazbe, ampak predvsem srca oz. umetnosti življenja. Tega so se misleci zavedali že tisočletja nazaj, ko je filozofiji še šlo za način življenja, za smisel življenja, za tisto, kar je v življenju res bistveno ter kar zares šteje. Znane so Sokratove besede: »Prijatelj moj ljubi, Atenec si, meščan največjega, po znanosti in moči najslavnejšega mesta na svetu, pa te ni sram, da se pehaš samo za tem, kako bi si pridobil čim več denarja pa slave in časti, na sprevidevnost in resnico in spopolnitev duše pa niti v sanjah ne misliš?«
Problematika sodobnega človeka niso potlačene frustracije in različne zavrtosti kot v Freudovem času, tudi ne pomanjkanje materialnih dobrin in nepredelane travme ter druge psihološke neidealnosti, kot jih mnogi želijo prikazati. Srčika problema je postalo življenje samo – kako živeti, za kaj živeti, kaj je smisel življenja? Naloga in poslanstvo sveta odraslih je prav v tem, da na mlade prenese odgovore na ta temeljna bivanjska vprašanja. Vendar ne gre za ‘pametovanje’, ne gre za ‘nauk’, ki bi ga bilo treba mlademu človeku vliti v glavo in mu dopovedati to in ono. Gre za življenje, gre za to, da mladim svet odraslih (mama, oče, babica, dedek, učitelj, duhovnik …) pokaže, kako je treba živeti. Da živijo to, kar učijo, in da bo njihovo življenje samo od sebe učilo mlade umetnosti življenja – naučiti jih je treba smiselno živeti. Prav to nam očitno gre najtežje. Praktično se na vseh temeljnih področjih mučimo – npr. v družini, v medsebojnih odnosih, vzgoji, izobraževanju, veri in verouku. Zakaj je npr. na področju vzgoje in izobraževanja danes toliko težav, toliko zatikanja, toliko psihodram? Kljub temu da se vsi zavedamo, da je to najpomembnejše in najbistvenejše za prihodnost tako posameznika kot naroda. Ali pa na verskem področju (pomanjkanje duhovnikov, po birmi se večina mladih oddalji od Cerkve, cerkve so prazne ipd.) … Ko vera postane kulturni običaj, to ni več vera, temveč običaj/navada. Ko vera postane moralna norma, nauk, nekaj, kar se naučiš, se potem, ko se enkrat naučiš, tega ne učiš več ponovno. Ko moji študenti pri meni opravijo izpit, se na moja predavanja in izpite nikoli več ne vrnejo. Vera pa seveda ni osvojeno znanje ali izpit (birma), ampak je drugačno življenje. Gre za drug (nov) način življenja.
Mladi danes globoko hrepenijo po očetih, na katere so lahko ponosni in ki jim predstavljajo kompas smisla ter moralno avtoriteto. Mladi danes hrepenijo po pozitivnih likih, po vzorih, po idealih, po nekom, ki bo v njih znal vzbuditi radost življenja. Hrepenijo po “tetah Gerikah”, od katerih bodo lahko srkali modrosti življenja, prevzeli umetnost življenja in se naučili ljubiti.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 11.

Pozdravljeni, rada prebiram Ognjišče in velikokrat najdem v njem odgovore na vprašanja, ki se pojavljajo. Mislim, da ste enkrat na moje sedanje vprašanje tudi že podali mnenje, ne spomnim pa se dobro, kakšno.
Danes sem do prebiranja pošte res imela lep dan. Potem pa sem odprla pismo ... Kdo mi ga je poslal, ne vem. V njem mi ‘grozijo’: če ne odpošljem 20 kopij tega pisma dalje, se bodo meni in/ali mojim najbližjim zgodile nesreče. Gre za pismo naslovljeno Pozdrav Matere Božje iz Lurda, podpisano z imenom prof. dr. Jože ... in Gorazd .... Vedeti morate, v kakšno stisko te tak ‘dobronamerni’ pošiljatelj spravi. Zanima me, če v vašem uredništvu poznate omenjena človeka in vaše mnenje o teh pismih, ki jih v imenu lurške Marije in sv. Avguština ljudje pošiljajo okoli, seveda v strahu pred nesrečo in zlo usodo.
Zora

Da, prav imate o takih pismih smo že nekajkrat pisali v Ognjišču. Vedno pa zelo odklonilno. Lepo ste napisali, da te taka pisma spravijo v stisko. Seveda nimajo taka pisma nič z Materjo Božjo iz Lurda in ne s sv. Avguštinom ali kakšnim drugim svetnikom, ampak s preprostim vraževerstvom. Pošiljatelji običajno izkoriščajo stisko ljudi, ki se bojijo ‘grožnje’ (zgodilo se vam bo nesreča). To je zelo grdo. Sicer pa taka pisma lepo odsevajo današnji čas. Sklicujejo se na Božjo Mater in svetnike, obenem pa nimajo nič skupnega z vero, saj temeljijo na magiji. Po njihovem ‘odrešuje’ določeno število pisem (odpošljite 20 teh pisem...), kar je lep primer magije, ne pa vere.
Sprašujete tudi, če poznamo podpisana človeka. Njune priimke sem izpustil, ker morda niti onadva ne vesta, da ju je nekdo vpletel v to nespametno igro. Sicer pa lahko anonimni pisci takih pisem podpišejo kogarkoli. Zelo mogoče je, da podpisani za to ne bo niti vedel. Toda naj nas morda celo zveneča imena ne zavedejo. Taka in podobna pisma zavrzimo, saj niso odraz vere, kakor se na prvi pogled prikazujejo, ampak praznoverja, ki ga je v našem času, ‘okuženem’ z novodobsko miselnostjo, daleč preveč.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 07, str. 50

“Kolesarstvo je zelo blizu ljudem”

Kolesarski navdušenci s televizijskih ekranov dobro poznajo ime David Črmelj. Športni novinar Televizije Slovenija in tudi sam nekdanji kolesar spremlja kolesarstvo že dobrih 15 let. David nas popelje v zakulisje tega športa in novinarskega dela, da bomo še z večjim navdušenjem navijali za naše izjemne kolesarje v sezoni, ki bo prinesla kar nekaj vrhuncev.

(...)
- Kako bi opisali in razvrstili glavne tritedenske dirke v sezoni?
Italijanom moramo priznati, da znajo določene stvari zelo dobro izpeljati, vendar po drugi strani tudi marsikaj šepa. To še toliko bolj vidiš in občutiš, če primerjaš Giro z Dirko po Franciji – Tourom. Treba se je zavedati, da je Tour kolesarski svetovni dogodek številka 1. Lahko bi celo dejal, da gre za več kot le kolesarstvo. Na vseh nivojih se vidi, da vsi hočejo več – sponzorji, tekmovalci in ekipe, prireditelji, več je novinarjev, več prenosov, več se govori o Touru kot o kateri koli drugi kolesarski dirki. Tudi gledalci prihajajo v Francijo z zavestjo, da gre za svetovni dogodek, katerega del enostavno želijo biti. Veliko gledalcev je celo takih, ki sicer ne spremljajo kolesarstva, pa si želijo kakšno etapo videti v živo. Če bi povedal na kratko, bi dejal, da je Tour šov, spektakel svetovnega formata, biznis, Giro pa je zelo lepa dirka.
V tekmovalnem smislu pa je Giro lahko težji od Toura, saj je pogosto z več klanci in težkimi etapami kot pa v Franciji.
Vse tritedenske dirke se med seboj razlikujejo. V preteklosti je bilo tako, da je na Touru bilo največ kronometrskih etap, zdaj se vse to spreminja. Tour išče nazaj neke poti, kako pripraviti etape s strmimi klanci, ki pa so po svoje krajši, da je spektakel, da so med tekmovalci navsezadnje manjše razlike. Hkrati pa ima med etapami tiste dolge prelaze, kjer gre za dolge, nekoliko položnejše klance, ki pa tekmovalce pripeljejo na visoko nadmorsko višino. Giro je po klancih velikokrat najtežja dirka, saj so etape speljane čez vse te gorate Alpe, Dolomite, Apenine in iz tega vidika zanimive na svoj način. Španska Vuelta je našla neko svojo pot. Izmenjavanje ravninskih etap s takimi, kjer je več krajših klancev, jih je pa teh veliko, ali ravninske etape, ki se potem samo končajo z nekim vzponom. Vuelta je tako speljana, da je med tekmovalci majhna razlika, tako da deluje bolj napeto, da gre med kolesarji na tesno. Je pa seveda jasno, da se Vuelta bori za prepoznavnost z Girom, Tour je pa, kot sem rekel, v svoji ligi.

- Kako bi opisali svoje delo na področju športnega novinarstva, ko spremljate kolesarske dirke?
Najprej je razlika v tem, da smo na Dirki po Franciji prisotni ves čas, kar pomeni, da sem na terenu 28, 29 dni, odvisno, kateri dan se dirka začne. Televizija Slovenija ima pravice za prenos Dirke po Franciji in temu primerna je potem razlika delovnih nalog. V Franciji smo prisotni s snemalcem, ker je treba za vsak dan pripraviti predstavitev pred etapo, pridobiti izjave, posneti predstavitve odsekov posamezne etape, vmes se v živo javljam v prenose etap, po dirki pa spet poberemo izjave, tako da se Tour dela bistveno bolj stresno, intenzivno. Po koncu vsake etape se začne delo priprave novic in povzetkov za dnevnoinformativne oddaje in javljanje v živo v oddajo po Touru, ki smo jo uvedli pred leti.
Razlika je torej v tem, ali imamo kot televizija zakupljene pravice za prenos ali ne. Za Dirko po Italiji Televizija Slovenija ni nosilec pravic, zato je delo skrčeno, saj lahko pripravimo en prispevek na dan, v katerem lahko pokažeš dogajanje na dirki – mislim, da lahko objavimo minuto in pol dogajanja. V to minutažo je zelo težko spraviti veliko prispevkov in informacij. Če primerjava s prejšnjim opisom nalog in dela v Franciji, je torej zelo velika razlika.
Smo pa letos v Italiji vseeno prisotni z večjim interesom, saj je med favoriti tudi Primož Roglič, ki ga seveda poskušamo dnevno spremljati, dobivati izjave, pripravljati novice in prispevke. Letos smo bili v tem prvem tednu na poti skupaj z radijskimi kolegi, da skupaj posnamemo prispevke, vsak za svoj medij.

- Poleg osrednjega novinarskega dela je seveda še veliko logistike. Kako poteka ta del?
Veliko je odvisno od tega, kje spiš, kako daleč od štarta si, kako zelo je mesto zaprto in kje lahko kot novinar sploh vstopiš, da prideš zraven, ker če greš na kakšno drugo ulico, drugo lokacijo, te ne bodo spustili zraven. Vsakodnevno torej precej organizacije in hitenja, da prideš dovolj zgodaj na štart. Vsak dan po štartu sledi nekaj vožnje – kak dan se voziš eno uro, kak dan tudi tri ure, ker je treba opraviti toliko razdalje, in to po obvoznih cestah, da se na kakšnem mestu približaš trasi ali da prideš dovolj zgodaj do cilja. Malokdaj lahko z avtom prečkaš traso etape, če pa že, ti seveda točno določijo, od kdaj do kdaj je to možno.
Vso to logistiko načrtujem že mesece prej, ko imam pred sabo začetke in konce etap, zemljevid in lokacije, kje se rezervira prenočišča.

- Mnogi bi si mislili, da imate sanjsko službo, da vse to poteka zelo romantično, nekateri, da je to celo luksuzno … V mislih imam tudi novinarja Eurosporta Carltona Kirbyja, ki je pisal o svojih doživetjih v svetu kolesarstva ob spremljanju večtedenskih dirk in se je trudil podati nekaj vpogleda v to časovno in stresno norijo, ki se seli iz dneva v dan.
Marsikdo reče, da imamo idealno službo. Najprej bi dejal, da če mi ne bi bilo všeč, ne bi vztrajal. Dejstvo pa je, da športni dogodki na splošno potekajo čez vikende, ob večerih, pri kolesarstvu pa si kot novinar veliko od doma in ti mora delo biti res všeč, da pri njem vztrajaš oz. da ga z veseljem opravljaš.
Če samo pomislim na lanski Tour, je že prva pot bila zelo dolga, saj se je dirka začela na Danskem. V štirih tednih smo naredili več kot 11 tisoč kilometrov. Potem smo se v 29 dnevih 21-krat selili iz prenočišča v prenočišče in se ti zdi, da dobesedno živiš iz kovčka, ker se ti niti ne ljubi razpakirati in potem spet pakirati.
Veliko je dogajanja, veliko je različne dinamike, da sploh ne začnem razlagati, kako se ti podre bioritem, prehranjevalne navade, ker je vse na hitro, skorajda stoje, naglica, premikanje in si vsak večer vesel, če uspeš pred 23. uro priti v hotel. Zdaj že zelo dobro vem, da v poštev pridejo samo tiste nočitve, ki imajo 24-urno recepcijo, ker enostavno ne veš, kdaj boš lahko prispel do tja. Lahko si misliš, kako boš iz nekega prelaza prilezel v dolino v dobri uri in potem še eno uro po dolini do bližine kraja naslednjega štarta, v resnici si pa na prelazu 3 ure ujet v avtu, ker se promet nikamor ne premakne.
Osnovnega dela, zaradi katerega si poslan, je malo. Izjave, predstavitve klancev, etap, kakšen intervju, logistike okrog tega pa je ogromno. Če imaš rad to delo, je to vrhunska izkušnja, sicer pa boš trpel in sem prepričan, da tak posameznik ne bi zdržal tempa ob tem delu.

- Kdaj je bil vaš prvi novinarski stik s kolesarskimi dirkami?
Sam o Dirki po Franciji poročam od leta 2008, v živo na teren sem v Francijo prvič šel leta 2012. Tisto leto je bil Jani Brajkovič na devetem mestu. Takrat se prav spomnim, kako sva se s snemalcem pogovarjala, da je to priložnost treba izkoristiti, ker kaj pa veva, kdaj bo kakšen Slovenec spet med deset. In vidimo, do kam smo prišli danes.

- S tem ste mi dali iztočnico za vprašanje, kako ste vi doživeli razcvet slovenskega kolesarstva.
Z vsemi uspehi je normalno, da je prisotno tudi splošno navdušenje med javnostjo, navijači. Če dobro pogledamo nazaj, se vidi, da se je zgodba pletla počasi, vseh zadnjih 15 let. Že pred letom 2010 so se zgodile kakšne etapne zmage na manjših dirkah, potem je Borut Božič zmagal na eni etapi Vuelte, in vse to je vodilo do Primoža Rogliča, Tadeja Pogačarja ter drugih, ki so prav tako zmagali kakšno etapo treh največjih dirk oz. kakšno od pomembnih enodnevnih dirk. Lani so tako slovenski kolesarji našteli 30 posamičnih zmag, 18 od teh na dirkah svetovne serije. Neverjetno – se sploh zavedamo? In če se ustavim ob Tadeju Pogačarju – gre za kolesarja z drugega planeta, ki je kolesarski genij.

- Kolesarstvo je šport, ki ga na sami dirki spremlja na desettisoče ljudi. Kaj dela kolesarstvo tako privlačno?
Kolesarstvo je zelo blizu ljudem. Na dva načina. Prvič lahko še isti dan greš in preizkusiš prepeljati neko razdaljo, določen klanec in deliš usodo profesionalnih kolesarjev. Lahko se primerjaš.
Kot drugo pa so kolesarji na vsakem štartu, na vsakem cilju ob gledalcih. Gledalec je lahko nekaj metrov stran, lahko se celo dotakne Primoža ali Tadeja. To je gotovo razlika do drugih športov, kjer lahko zvezdnike gledamo z velike razdalje, nedostopne.
Dodam še ta povezovalni, družabni vidik. Med gledalci je vzdušje, druženje, sploh ko na klancu čakajo pol dneva ali več, da potem uspejo za nekaj sekund videti kolesarje. To je po svoje treba doživeti, da lahko razumeš.

- Osredotočava se predvsem na tri tritedenske dirke, vendar je kolesarstvo precej več kot le to.
Trenutno je za športnega novinarja, ki pokriva kolesarstvo, sezona zelo dolga. Letos sem pokrival tekmo Pariz–Nica, potem sem bil na Dirki po Kataloniji, vmes poročal z nekaj klasičnih enodnevnih dirk, sedaj je aktualen Giro. Letos se še enkrat vračam na Giro, vsaj par zadnjih etap bomo pokrili v živo s terena. Nato sledi Dirka po Sloveniji, ki jo prenašamo na naši televiziji in jo bomo pokrivali precej obsežno. Kmalu zatem se začne Tour, kar pomeni štiri delovne tedne, potem letos takoj sledi kolesarsko svetovno prvenstvo, in smo že v septembru, ko je na vrsti Vuelta.

- Med dirkami, ki ste jih omenjali, je tudi Dirka po Sloveniji. Kako je zrasla naša glavna domača dirka?
Dirka po Sloveniji je napredovala iz leta v leto. Tudi odločitev, da so jo skrajšali na manj dni, ki je sicer bila deležna nekaj kritik, je bila kljub vsemu dobra poteza. Po organizaciji so rasli tudi po klasifikaciji dirke. Svoje doda televizijski prenos, ko gre slika na športno televizijo Eurosport. Vse to naredi razliko, da dirka napreduje in da ekipe pokažejo interes za udeležbo.
Spomnim se, kako je direktor Dirke po Sloveniji Bogdan Fink še pred veliko leti dejal, da si želi, da bi prišel v Slovenijo dirkat nekdo, ki bo potem zmagal na Dirki po Franciji. S tem je želel povedati, da bi bila to potrditev, da je slovenska pentlja lahko dobra priprava za Francijo. In doživeli smo, da je v Slovenijo prišel Tadej Pogačar kot aktualni zmagovalec Dirke po Franciji, ki je takoj zatem še drugič zmagal Tour. Težko je želeti in uresničiti več kot to.
Treba pa je vedeti, da se prav vse dirke trudijo privabiti čim boljše ekipe, čim bolj zveneča imena. Tako je tudi v Sloveniji včasih boljša konkurenca in zastopanost Pro Tour ekip, včasih malce manjša, ampak pomembno je, da dirka rase v kakovosti prireditve. In imel sem čast videti od blizu zelo veliko dirk po Evropi, ampak kar se organizacije tiče, je slovenska dirka med najboljšimi enotedenskimi dirkami.

- Je danes lažje biti slovenski novinar v svetu kolesarstva kot pred desetletjem?
Gotovo je danes lažje biti novinar v tisti mešani coni, kjer se novinarji srečujemo s tekmovalci. Se spomnim, kako sem se vedno drenjal za izjave z drugimi novinarji, ko smo želeli dobiti kakšno angleško izjavo ali posneti dober kader. Danes počakaš in veš, da bodo slovenski kolesarji, ki so vsi po vrsti zelo prijazni, podali stavek ali dva v slovenskem jeziku. In mi je že nizozemski novinar enkrat dejal, kako lepo je biti slovenski novinar na Touru.
Sem pa v teh letih stkal veliko dobrih zvez z različnimi novinarji, ki so morda danes tudi v vlogi tiskovnih predstavnikov kakšne od ekip, tako da se sčasoma preko teh povezav precej lažje giblješ v teh krogih in tudi dobiš kakšno izjavo, intervju. Preko teh povezav mi je s strani nekega novinarja celo uspelo pridobiti zasebno številko Edija Mercxa, ki se je potem odzval na klic in povabilo za intervju, ki smo ga nato posneli pri njem doma.
Je pa z novinarskega gledišča kolesarstvo zelo priljubljen šport. V predlanskem letu, ko zmagovalec Toura še ni bil Jonas Vingegaard, je recimo danska televizija Tour pokrivala s 24 novinarji. Ob tem smo slovenski novinarji deležni tudi vprašanj in začudenja, kako da nas tako malo pokriva take izjemne dosežke, ki so za mnoge večje kolesarske narode nepredstavljivi, sploh ko gre tudi za enodnevne dirke.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 6 (2023), 46-49.

Julij je že počitniški mesec in številni ljudje med počitnicami radi vzamejo v roke dobro knjigo. Tako si z dopustom okrepijo telo, z branjem pa duha. Zato smo za vas izbrali nekaj zanimivih naslovov za duhovno rast, pa tudi romane in duhovito branje najdete v poletni ponudbi Založbe Ognjišče. Ob nakupu knjig Poletnega branja v vrednosti 40 evrov in več vam podarjamo lično platneno vrečko. 

Pravo, ustava, pravičnost so temelji, na katerih si želimo, da bi bila vodena naša država. Pogosto državljani nismo prepričani, koliko je naša država res pravna in ravno to je bila ena od tem pogovora s prof. dr. Verico Trstenjak, ki je s svojim poznavanjem in izkušnjami evropskega prava lahko podala tudi primerjalno-analitični pogled na stanje prava in sodne veje oblasti v Sloveniji.

Izzivi na področju kmetovanja so veliki in zahtevni. Ob tem realnem stanju smo za obdobje med letoma 2023 in 2027 dobili smernice kmetijske politike, ki dajejo okvire in spodbude za razvoj kmetijstva v Sloveniji. O tem dokumentu in nekaterih vidikih kmetijstva smo se pogovarjali s prof. dr. Stanetom Kavčičem, ki je profesor na Katedri za agrarno ekonomiko, politiko in pravo. 

Področja bioetike so rdeča nit letošnjih pogovorov z dr. Gabrielom Kavčičem, s katerim smo se v prvi polovici leta sprehodili od vprašanj našega začetka bivanja pa vse do vprašanj, ki se dotikajo umiranja in končanja življenja. V drugi polovici leta se zato v pogovoru podajamo v teme, ki določajo človeško življenje ves čas bivanja. In ena prvih in osnovnih področij predstavlja vprašanje identitete in tega, kaj me kot človeka določa.

V temi meseca gremo s Hobitom na lov za zakladom. Ta Tolkienov literarni junak je osrednji lik letošnjega oratorija. V prvem delu članka raziskujemo duhovne plati romana, v drugem pa spodbujamo mlade, da se preizkusijo v pisanju tudi sami. Kako pisatelj gradi lik, da ta postane junak? Podajamo nekaj osnovnih smernic, da bo pisanje lažje steklo.  

Poletni čas še bolj povezujemo s pohodi v naš čudovit gorski svet. Mi smo se odpravili na obisk v Logarsko dolino, natančneje na Okrešelj, da smo pogledali, kako poteka obnova ene od treh pogorelih planinskih koč v zadnjih letih. 

Tudi v osrednjem delu revije smo poletni. Ker si vsak zasluži oddih za duha in telo (brez sramu in slabe vesti zaradi sprememb, ki jih prinašajo leta in otroci), tokrat pišemo o sprejemanju telesa – takšnega, kot nam ga podarja Bog. Zaradi sebe in zaradi otrok, ki sledijo našemu zgledu. Preberite tudi intervju s frizerko Majo Jerkič, ki dokazuje, da je prav vsak poklic lahko veliko poslanstvo. 

Prav tako vam lahko sporočimo, da je prišla iz tiskarne knjiga Biblia Carniolica (zamudo je tiskarni povzročila težava z dobavo papirja). Knjiga, ki predstavlja panjske končnice, bo lepo darilo zdomcem, zaradi besedila v tujih jezikih pa tudi prijateljem in poslovnim partnerjem iz tujine.
Naj vas ob koncu povabim še na romanje bolnikov in invalidov na Brezje, ki letos slavi jubilej, 55-letnico. Udeležite se ga lahko tudi kot pomočniki.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice: v: Ognjišče 7 (2023), 4.