Kdo?
Jakob Ukmar

Kdaj?
Rodil se je 13. julija 1878 v družini železniškega čuvaja na Opčinah pri Trstu.

Izobrazba
Osnovno šolo je obiskoval na Opčinah, nato pa nemško državno gimnazijo v Trstu. Po maturi se je vpisal v goriško semenišče in bil 14. julija 1901 posvečen v duhovnika. Študiral je cerkveno pravo na Dunaju (1915–17) in tam tudi doktoriral. Leta 1970 je prejel še častni doktorat teološke fakultete v Ljubljani.
Rojstna hiša na Opčinah. - Župnijska cerkev sv. Jožefa v Ricmanjah. - Župnijska cerkev v Lanišću. - Ukmarjev dom v Škednju

Delovne izkušnje
Bil je kaplan v tržaškem predmestju Rojan, leta 1906 pa je bil imenovan za župnika v Ricmanjih, da bi razrešil problem »glagoljaškega razkolništva«. Pozneje je vodil deški konvikt v Trstu, bil katehet na nemški gimnaziji, ki jo je sam prej obiskoval, ter ravnatelj začasnega tržaškega bogoslovja. Nemogoče je navesti vse službe, a naj omenimo, da je bil od leta 1940 pa do 1960 član pokrajinskega cerkvenega sodišča v Benetkah, kjer je spoznal tamkajšnjega patriarha, poznejšega papeža Janeza XXIII. Dvakrat je bil v zaporu. Prvič leta 1915, ko ga je aretirala avstrijska policija in ga zaprla na ljubljanskem gradu pod obtožbo, da je žalil cesarja. Drugič pa so ga leta 1947 zaprle jugoslovanske oblasti po birmi v Lanišću.
Jakob Ukmar med pridigo v Škednju. - Med birmanci v Istri. - Z duhovniki. - Čestitke ob 90-letnici.
Dejavnosti
Bil je dejaven na več področjih: organizator, urednik, predvsem pa publicist. Znan je bil kot spovednik in govornik večinoma v cerkvah pa tudi na radiu. Znana je njegova pogumna pridiga o krščanskem sožitju med narodi iz leta 1931, sredi velikega fašističnega preganjanja. Napisal je več spomenic, ki jih je poslal bodisi osrednjemu cerkvenemu vodstvu v Rimu bodisi tržaškemu škofu. V njih je branil pravice Slovencev do uporabe svojega jezika in zagovarjal pravice manjšin. Napisane so bile v briljantni latinščini.

Krvava birma
Avgusta 1947 je kot škofov delegat birmoval v raznih istrskih župnijah. Birme so spremljali neredi, ki jih je podpihovala takratna oblast. Višek so dosegli v Lanišću, kjer so po birmi v župnišču ubili birmovalčevega spremljevalca duhovnika Bulešića, Ukmarja pa so pretepli in pustili ležati v krvi, misleč, da je mrtev. Po okrevanju so mu sodili in ga zaprli.
Z Dušanom Jakominom, kasnejšim postulatorjem. - Grob na pokopališču v Škednju. - Tržaški škof E. Ravignani z Dušanom Jakominom in verniki na Ukmarjevem grobu (2009). - O Jakobu Ukmarju je pisal tudi Alojz Rebula.

Odhod v večnost
Bil je človek izrednega reda in discipline. Od leta 1919 do smrti novembra 1971 je bival v škofijski vili v Škednju in pomagal v dušnem pastirstvu. Ostal je telesno in duševno čil do konca. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi, saj je veljal za svetega moža.

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. "Bodimo majhni in skriti pred svetom ...: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 11, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

November začenjamo s spominom na naše pokojne. V času pred praznikom vseh svetih večkrat obiščemo pokopališče in ob tem lahko našo pozornost pritegne kakšen nagrobnik, da občudujemo lepoto kamna in njegovo obdelavo. In ravno kamen je bil povod tokratnega obiska pri družinskem kamnoseškem podjetju Svete Stone&Tech, kjer znajo kos kamna uporabiti in iz njega narediti pravo umetnino. 
Mnogi težko doživljajo slovo od najdražjih. Njim v pomoč bodo knjige iz zbirke za žalujoče. Pomagale jim bodo, da bo bolečina ob izgubi vsaj za odtenek lažja. Oglejte si jih.

Predsednik Državnega sveta Marko Lotrič, ki je bil več kot trideset let direktor zelo uspešnega družinskega podjetja LOTRIČ Meroslovje, je spregovoril o svoji življenjski poti, o svojih pogledih na gospodarsko stanje pri nas in o delu Državnega sveta.

Ob jesenskem koncu profesionalne in tudi glede na vremenske razmere rekreativne kolesarske sezone smo se pogovarjali z Matejem Mohoričem, trikratnim svetovnim prvakom v kolesarstvu in športnikom, ki ga bogatijo izjemen kolesarski občutek, velika srčnost in tudi močna analitična sposobnost, ki jo rad deli z novinarji. 

Komaj smo se odvadili besede epidemija, se ta skorajda vrača na drugem področju. Tokrat v podobi elektronskih cigaret, katerih uporaba navkljub padcu rabe tobačnih izdelkov raste najbolj med mladimi. O težavah, povezanih s tem, pričajo starši, šole in kateheti. V tokratni temi meseca nekaj več o tem, kaj elektronske cigarete so in kako so kljub lepi embalaži zelo nevarne za zdravje. 

V obletnici meseca smo časovni stroj zavrteli 210 let nazaj, vse do rojstva Frana Miklošiča, našega velikega jezikoslovca, čigar dediščina v primerjalnem slovanskem jezikoslovju je neprecenljiva.. 

November je predzadnji mesec v letu in kot založba vam že več let v novembrski številki ponujamo knjige in druge izdelke, primerne za Miklavževo obdarovanje, pa tudi za obdarovanje okrog božiča in novega leta. Gotovo niso darila bistvo božičnega praznika, lahko pa z darilom duhovno obogatimo obdarovanca. To je tudi namen vsakoletnega Miklavževega kataloga, ki ga prilagamo novembrskemu Ognjišču. V njem lahko najdete knjižna darila, ponudbo jaslic ter razširjen darilni program. Morda še namig: nekateri podarijo jaslice mlademu paru ob poroki.

Veseli smo, da vam letos lahko ponudimo kar tri otroške slikanice: Miklavževe pomaranče, Čudežna noč in Jaz, Magdalena. V tej je pisateljica in ilustratorka Nataša Rupena predstavila življenje naše velike mistikinje Magdalene Gornik, ki nagovori otroke v prvi osebi in jih popelje skozi svoje skrivnostno življenje. Kmalu bo na voljo tudi pobarvanka o tej mistikinji. Slikanico Čudežna noč je napisala Marjetka Pezdir in govori o bratcu, ki se je nem rodil v Betlehemu, Miklavževe pomaranče pa je zgodba o pomenu obdarovanja in deljenja dobrin. Veseli smo, da je letos v naši ponudbi precej novosti.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 11 (2023), 4.

Razmišljanje o smiselnosti za kristjana pravih praznikov začenjam z zgodbo o doktoratu. Pisal ga je zajček. Na vprašanje: »Kaj pa obravnavaš?« lisici odgovori: »Kako odreti lisico.« Lisica se razsrdi in zajčka začne v grmu dušiti. Na koncu ta kratko odnese lisica, zajček pa dalje piše disertacijo. Ko pride volk, se vprašanje ponovi. Tokrat odgovori, da je tema pisanja: Kako odreti volka. Zopet se v grmu bije srdit boj. Tokrat pa ta kratko odnese ... volk. Iz grmovja pride kot pav zajček in pokroviteljsko za njim še medved. (B. Rustja: Zgodba zate)*

Zgodba nas vabi, da bi doumeli njen nauk tudi v vsakdanjem življenju. Medved zabrusi zajčku: »Si videl? Ni pomembno, kakšno temo imaš – ampak kdo je tvoj mentor.« Malo za šalo in zelo zares.
Naše praznovanje prihajajočih praznikov na prelomu meseca bo prikaz, kdo je naš resnični mentor. Mentorja dojemamo kot nekoga, ki z »nasveti, pojasnili usmerja in vodi mladega in neizkušenega človeka« (SSKJ). Za verujoče so mentorji v prenesenem pomenu gotovo tudi prazniki – vodijo nas in usmerjajo vse življenje, saj v sebi skrivajo vrednote, s katerimi se hranimo. Vodijo nas v različne smeri, odvisno, katere si izberemo. Se pa že v našem besednem zakladu razgali naš jaz in smer duhovne poti. Gremo sv. mašo plačat ali darujemo zanjo? Smo bili pri birmi ali smo po njej prejeli darove Duha? Nekaj podobnega je pri praznikih: ali praznujemo dan mrtvih ali vse svete?
Kaj pa dan reformacije? Nekoč je ugleden mož dejal, da je to protestantska fora, spet drugi pa razmišljajo, da to ni praznik naše vere. Kot da bi verovali v drugega Boga! Kakorkoli, 31. oktober je državni praznik in toliko razsodnosti pač moramo imeti, da si priznamo, da je tudi iz reformacije kaj dobrega prišlo. Denimo verska prenova Cerkve, saj je bila tudi Cerkev potrebna reforme. Verjetno si pa še sam Luter ni mislil, da bo to pripeljalo do razkola ...

Ali pa morda namesto reformacije raje praznujemo noč čarovnic in v izrezljane buče polagamo sveče?
Noč čarovnic oz. praznik samahin je (bil) keltski dan mrtvih. Verovali so, da pridejo na ta dan strašit ljudi duhovi pokojnih s čarovnicami. Te duhovne sile so želeli prestreči tako, da so se sami našemili v podobne like, da jih ne bi prepoznali kot ljudi. Cerkev je kasneje praznik skušala pokristjaniti s preimenovanjem v vse svete (all hallows oz. skrajšano halloween). Prav tako pa je praznovanje iz velikonočnega časa (kakor se je obhajal vse od prvih stoletij) prenesla na 31. oktober. Kristjan naj torej praznuje krščanski halloween brez rezljanja buč. Tudi strah pred duhovi je odveč. Verujemo, da je moč naših rajnih in nas samih v Vstalem Kristusu. Skrajni čas je, da spoznamo veličino praznika vseh svetih, možnosti darovanja popolnega odpustka in molitve za naše rajne. Smo se ob vseh teh milostih do sedaj sploh bogatili?
Papež Frančišek pravi, da »krščanskega življenja, zamišljenega za mizo, znanstveno zasnovanega, kjer zadošča izpolniti le nekaj načel, ni«. Če torej le avtomatično hodimo k maši in mislimo, da smo si s tem že prislužili krepostno življenje, se pač motimo. Ne bodimo kot pismouki, ki so obvladali zapovedi, pogrnili pa so na izpitu prakse. Žal »niso znali biti ponižni, da bi poslušali, niso bili pogumni, da bi postavljali vprašanja, in niso premogli moči, da bi se kesali«. Tudi prek našega odnosa do praznikov se kaže naše bogato krščansko življenje, ki je »ponižna pot vesti«, ki ni nikoli toga, ampak je vedno v odnosu z Bogom, še dodaja papež. Izrezovanje buč našega odnosa z Bogom gotovo ne krepi. Če pa režemo buče za bučno juho, bomo s tem gotovo osrečili drugega in poglobili odnos z njim.

Naj nas prihajajoči prazniki izpraznijo vseh marketinških trikov, bodisi čarovniških kostumov ali kupovanja (pre)velikih nagrobnih cvetnih aranžmajev. Tako bo veselo oznanilo Vstalega sploh imelo prostor, da se ukorenini v našem srcu.

J. Mevec, Megafon, v: Ognjišče 11, 2023, 74.

Sanje generacij se uresničujejo

Prior taizéjske skupnosti, br. Alois, je na Evropskem srečanju mladih v Rostocku v Nemčiji oznanil, da bo prihodnje Evropsko srečanje mladih v Ljubljani. Srečanje bo potekalo od 28. decembra 2023 do 1. januarja 2024, torej se bo začelo čez manj kot 100 dni. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Tilnom Čebuljem s Katoliške mladine, ki koordinira srečanje pri nas v Sloveniji, in bratom Jeanom Patrickom, ki je v Slovenijo prispel v sredini septembra in bo s skupino sobratov pomagal pri pripravi srečanja.

- Kako ste se vi prvič srečali s Taizéjem in novoletnim srečanjem mladih?
Tilen: Moje prvo srečanje, ki sem se ga udeležil, je bilo leta 2014 v Pragi. Poleti pred Prago sem se srečal tudi z vasico Taizé v Franciji, kjer se mi je odprl povsem drug svet. Srečal sem se z mednarodno zasedbo mladih, z drugačnim pristopom k vprašanjem duhovnosti, kjer nisem imel vseh odgovorov na pladnju, ampak sem spoznal pot, kako se izpraševati in kako graditi osebno vero. Obisk Prage je bil potem logična odločitev. Tam sem bil spet pozitivno presenečen, tudi nad odprtostjo, gostoljubjem, dobronamernostjo, vzdušjem. Spomnim se, da sem že tisto leto spraševal koordinatorko za slovenske udeležence, kdaj bomo imeli takšno srečanje v Ljubljani. Hitro me je pomirila, da so to sanje generacij in se ne zgodi kar samoumevno.

- Kakšne so bile pri vas na Katoliški mladini prve misli, ko ste pred slabim letom izvedeli, da bo prihodnje, 46. novoletno evropsko srečanje mladih v Ljubljani?
Tilen: Seveda najprej nisem mogel verjeti. Po udeležbi na devetih novoletnih srečanjih in po Pragi, ko sem bil v različnih vlogah od udeleženca, prostovoljca, v pripravljalni ekipi, sem se zaradi izkušenj že z večjo mero uvida zavedal, da gre za velik organizacijski zalogaj. Na začetku je bilo seveda prisotno zelo veliko veselja, pa vendar tudi zaskrbljenosti, če se bo vse dalo tako urediti, načrtovati, da bo srečanje v Ljubljani uspešno.
Organizacija Evropskega srečanja mladih za Katoliško mladino predstavlja velik izziv, preko katerega tudi sami rastemo in napredujemo, skupaj z drugimi razmišljamo, kako danes nagovoriti mlade in jim približati evangelij. Hkrati vidim pri organizaciji tega dogodka veliko priložnost in blagoslov, da na več nivojih sodelujemo in komuniciramo s civilno sfero, z lokalnimi oblastmi, občino in tudi na ta način odpiramo nove poti sodelovanja. Gotovo pa je to projekt, ki krepko presega naš zavod in je pravzaprav nekaj, kar pripada širše Cerkvi na Slovenskem.

- Kako bi opisali pomen tega srečanja za Slovenijo?
Jean Patrick: Gre za obsežen projekt, ki ga je težko že sedaj, še pred izvedbo, pomensko v celoti umestiti. Trenutno smo vpeti v organizacijske stvari. Treba je razumeti, da Evropsko srečanje mladih ni prireditev, s katero bratje iz Taizéja pridemo v mesto, jo izvedemo in gremo naprej.
Gre za večplastno raziskovanje, kako se odzivati na realnost tukaj v Ljubljani in kaj glede na to realnost širše lokalne skupnosti ponuditi, poudariti. Skupaj smo na poti z mladimi iz Slovenije, s katerimi pripravljamo vse potrebno, da se bo srečanje lahko zgodilo.
Kot drugo se mi zdi pomembno, da omogočimo čim bogatejšo duhovno izkušnjo, tako za obiskovalce kot tudi za tukajšnje okolje. Za župnije in župnijske skupnosti, ki se bodo odločile sodelovati pri izvedbi srečanja, bo to zagotovo zelo močna izkušnja. Evropsko srečanje mladih pogosto pomeni, da se v župnijskih prostorih in cerkvah srečajo številni mladi, ki izhajajo iz različnih krajev, prinesejo svoje izkušnje, vzorce, kar bogati tudi lokalno Cerkev, jo lahko tudi malce navduši. In to dogajanje v lokalni skupnosti pogosto pritegne tudi tiste, ki so bolj oddaljeni.
Sicer pa bo širše sporočilo mladim v Sloveniji, da na poti vere in iskanja vere niso sami, ampak so del večje skupnosti, kjer se tisočem mladih pojavljajo enaka vprašanja, kdo je zanje Bog in kako res pristno živeti vero v vsakdanjem življenju.

- Kateri so običajno kriteriji, ki so pomembni, da se določeno mesto izbere za prireditelja novoletnega srečanja?
Jean Patrick: Izbira mesta, ki bo gostilo Evropsko srečanje mladih, je povezana s povabilom lokalne Cerkve. Teh povabil je kar nekaj in na njihovi podlagi se potem bratje odločimo, s katerimi mesti bomo stopili v stik. Sledi srečanje, kjer nas najprej zanima, kako lahko bratje iz skupnosti sodelujemo in najdemo skupne točke z lokalno Cerkvijo.
V fazi določanja kraja srečanja je za nas tudi pomembno, na kakšen način in s kakšno pripravljenostjo je tudi mesto in civilna oblast pripravljena sprejeti mlade iz celotne Evrope. Ne gre samo za cerkveno skupnost in okolje, ampak tudi kraj in okolico kot takšno. Pri vsem tem je tudi pomembno, kakšna je pripravljenost ljudi, da se to srečanje pripravi – je prisotno veselje, odprtost, dobra volja ali ne.

- Kdaj se začnejo procesi izbire?
Povabila za organizacijo prihajajo na naš naslov čez celo leto. Kakšno mesto lahko čaka tudi nekaj let, da uspemo stopiti v resnejši stik. Vse se začne s komunikacijo in pogovori o tem, kaj je v neki državi in mestu možno, kakšno je vzdušje, kdaj je recimo ta država ali mesto mogoče že gostila srečanje ...
Za resnejšo izbiro se dejavnosti okrepijo v poletnem času in se potem v jesenskih mesecih izvede vse pogovore, obiske in prve obrise, kaj in kako bi lahko srečanje izpeljali. Ko imamo potrditev, lahko na novoletnem Evropskem srečanju mladih romarje že seznanimo z informacijo, kje bo srečanje naslednje leto. Pogovori z Ljubljano in lokalno Cerkvijo so potekali predvsem v jesenskih mesecih 2022, in tako smo lahko na srečanju v Rostocku oznanili, da se letos srečamo v Ljubljani.

- Od leta 1978 in prvega srečanja v Parizu je do danes minilo že 45 srečanj. Kaj bi lahko povedali o razvoju novoletnih srečanj in kako se je v tem času tudi spreminjalo njihovo sporočilo?
Jean Patrick: Gre za romanje zaupanja – to sporočilo se v vseh letih ni spreminjalo. Še zmeraj je v ospredju zelo močno sporočilo zaupanja in sprejemanja, saj gre za sodelovanje lokalne Cerkve z mnogimi mladimi romarji, ki prihajajo iz različnih evropskih držav. In poudarjam: vsi, ki prihajajo, so romarji. Zelo je pomembno, da mesto in Cerkev, ki nas povabita, z nami sodelujeta v zaupanju. Enako velja za vse gostitelje, ki bodo povabili in sprejeli mlade romarje medse, da bodo z njimi razvili zaupanje in odprtost. Jedrno sporočilo je torej zaupanje – med organizatorji, med cerkvenimi in lokalnimi strukturami, med romarji in gostitelji ...
Drugo sporočilo, ki je zelo pomembno na teh srečanjih, je prijateljstvo in bratstvo. Učimo se, kako lahko sobivamo, smo skupaj, četudi so med nami razlike. Gre za izkušnjo, kako lahko ljudje iz različnih držav in mest sobivajo bratstvo in sestrstvo.
Vsako leto pa se doda kak aktualen poudarek, s čimer predajamo sporočilo mlajšim generacijam. Še vedno je aktualen premislek o miru, kako živeti pristno življenje krščanske skupnosti, vprašanje edinosti med kristjani. Pa seveda okoljske tematike.

- Romanje zaupanja na Zemlji, kot se tudi imenuje to novoletno srečanje, odpira vprašanje, kako je z medsebojnim zaupanjem danes. Za kakšno zaupanje si moramo prizadevati in kaj mora biti glavna rdeča nit naših prizadevanj?
Jean Patrick: Zaupanje mora biti zasidrano v naši veri. Takšno zasidrano zaupanje omogoča posamezniku, da pripravi prostor za zaupanje drugemu.
Naša skupnost si predvsem želi, da bi se preko tega srečanja gradili mostovi zaupanja. Ravno simbolika mostu nam krasno predstavi jedrno željo – ustvarjati medsebojno zaupanje. Do tega ne more priti, če se ne srečamo, se ne pogovarjamo. In ravno evropsko srečanje mladih je most, na katerem se lahko srečamo, se pogovarjamo, smo bratje in sestre v Kristusu, gradimo zaupanje. Četudi so med nami razlike, lahko s pogovorom, s srečanjem, s skupno molitvijo te razlike premostimo.
Tilen: Zaupati nekomu te tudi na osebni ravni naredi bolj ranljivega. Računaš na druge in ne veš, ali te bodo v tem zaupanju prizadeli. V današnjem svetu so ljudje težko ranljivi. S pomočjo tega srečanja vidim priložnost za gradnjo zaupanja, za gradnjo mostov, za pristopanje k sočloveku, tujcu, ki se mu skozi pogovor odprem in mu zaupam. To so težki koraki.
Hkrati je danes težko zaupati, saj v družbi individualistov s tem priznavamo, da sami nismo dovolj in kot posamezniki nismo zadostni. Priznati si moramo, da potrebujemo tudi druge, bližnje.

- Do srečanja v Ljubljani je manj kot 100 dni. Lahko v nekaj stavkih opišete, kakšno delo je bilo v organizacijskem smislu do danes že opravljeno in kaj so še glavni izzivi, ki vas čakajo?
Tilen: Največ se dogaja okrog glavnega prireditvenega prostora, ki bo dvorana Stožice, veliko je ukvarjanja z logistiko, javnim prevozom, načrtovanjem premikanja romarjev po mestu, načrtovanjem zagotavljanja prehrane; drugo področje je načrtovanje pastoralnega dela. Smo stiku s precej župnijami in skupnostmi, z njimi se pogovarjamo, načrtujemo, molimo za uspeh srečanja pri nas. Naslednji vidik je koordinacija prostovoljcev, kako jih spodbuditi k sodelovanju, kako jih vključiti v pripravo.
Največji izziv ostaja, kako stopiti v stik z različnimi udeleženci iz drugih držav, kako še spodbuditi mlade po Evropi, naj se udeležijo srečanja. Ter kako drugi strani nagovoriti župnije in predvsem družine v Ljubljani in okolici, da odprejo svoja vrata in sprejmejo mlade v svoje domove.
Jean Patrick: Izziv je tudi, kako v času priprav ter med samim srečanjem nagovarjati tudi tiste, ki so oddaljeni od Cerkve. Srečanje ni izključno namenjeno mladim, ki so del Cerkve, ampak vsem. Domove lahko odprejo in izkažejo odprtost vsi, ne samo verni. Vsi lahko sodelujejo – verni, neverni, kot prostovoljci, kot gostitelji, kot sodelujoči na srečanjih po župnijah in drugih prizoriščih … Novoletno srečanje je priložnost, da se tudi v lokalnem okolju naredijo koraki v smer odprtosti, sprejemanja, pogovora s tistimi, ki so oddaljeni.

- V srečanje je vključeno širše okolje mesta Ljubljane. Na kakšen način bodo (lahko) v dogajanje vključene župnije, skupine, tudi druge verske skupnosti?
Tilen: Najprej so v ospredju župnije, ki bodo sprejele mlade romarje. Z njimi načrtujemo dopoldanska dogajanja in vsebine srečanj. Načrtujemo tudi popoldanske delavnice za mlade, ki predstavljajo tisto drugo točko srečevanja in pogovarjanja. Vse to bodo priložnosti, da si mladi izmenjajo svoje poglede, izkušnje, svoje vidike vere ... Slovenske župnije se bodo odprle, pomagale, morale bodo opraviti tudi nekaj dela, po drugi strani pa bodo v tistih dneh dobile veliko priložnosti za evropski odmev in pogled na posamezne teme.

- Posebnost teh srečanj je možnost bivanja mladih po družinah. Mnogi, ki so bili pred leti ali desetletji na takem srečanju, bodo gotovo želeli povrniti gostoljubje, ki so ga sami doživeli, in odpreti vrata mladim iz evropskih držav. Kakšna so navodila glede tega in kako bo potekal postopek prijav za gostitelje?
Jean Patrick: Izhajamo iz ureditve, da so osnova posamezne župnije, v katerih bo tekom srečanja potekal tudi določen program. V osnovi vabimo najprej vse tiste družine, ki živijo na območju župnij gostiteljic, da se pridružijo gostiteljstvu. Drugi pomemben vidik je oddaljenost v kombinaciji z možnostjo javnega prevoza ob različnih urah.
Tilen: Mednarodna skupina prostovoljcev bo najprej po Ljubljani, potem po bližnji okolici začela z obiski župnij, ki imajo dobre povezave z mestom. Potem se bo videlo, kako načrtovati to sodelovanje župnije v času srečanja, kdo vse iz posamezne župnije bi lahko bil aktivnejši v fazi priprav. Od tam naprej bomo potem konkretno iskali in vabili družine – gostitelje, ki bi bili pripravljeni na tistem območju sprejeti romarje.

- Kako je s pričakovano udeležbo na letošnjem srečanju v Ljubljani? Koliko ste v stiku z udeleženci iz drugih držav?
Jean Patrick: Informacije in vabila so objavljena in razposlana. V poletnih mesecih je bilo spet veliko mladih v Taizéju, kjer je bilo že zaznati utrip in pripravljenost, da se spet srečamo v Ljubljani. Je pa vsekakor težko predvideti, koliko jih bo prišlo v Ljubljano. Aktivnosti po posameznih državah se začnejo jeseni, ko se začne študijsko leto. Tudi proces prijav je šele dobro odprt, tako da bo treba za natančnejše številke še počakati.
Tilen: Jasno je, da bodo večje skupine prišle iz sosednjih držav. Za zdaj vemo, da se nam bodo pridružili mladi iz Egipta, potrdili so že Portugalci in Španci … Gotovo bo iz nekaterih držav veliko udeležencev, spet iz drugih lahko zgolj peščica.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 10 (2023), 38-40.

tema meseca

Skoraj izumrlo kajenje se na žalost vrača

moj pogled

Matej Mohorič

priloga

Sto let Goriške Mohorjeve družbe

Preberite več: November 2023

Na pokopališču v Ločni v Novem mestu se je 22. oktobra 1994 zbrala množica pogrebcev: v blagoslovljeno zemljo so položili zemeljske ostanke mučencev – nad pol stoletja po njihovi nasilni smrti. 21. oktobra 1943 so partizani pobili sedemnajst uglednih Novomeščanov in drugih Dolenjcev, med njimi duhovnika Franca Keka, profesorja verouka na novomeški gimnaziji. V smrt so odhajali z molitvijo. Mrtve so morilci pometali v brezno. Po več kot petdesetih letih se je izpolnilo upanje sorodnikov in vseh miroljubnih ljudi, da bo le prišel čas, ko bodo lahko njihove zemeljske ostanke prenesli v blagoslovljeno zemljo. »Dolgujemo jim dostojen pogreb, zahvalo in občudovanje,« je dejal takratni novomeški prošt Jože Lap, ki je vodil žalno slovesnost. »Današnji pogreb ni samo spomin na rajne, temveč tudi molitev za žive, tudi za tiste, ki so delali in še delajo krivico, da bi našli modrost in spravo. Najhujša zaostalost je sovraštvo, zato molimo, da bosta zmagala ljubezen in sporazumevanje.«

“ZA DRUGE SMO, NE ZASE”
Njegova življenjska pot se je pričela 20. avgusta 1895 v kmečki družini na Studencu pri Trebnjem. Pri štirinajstih letih je prišel v Novo mesto na gimnazijo. Po končanem šestem razredu leta 1914 je zaradi začetka prve svetovne vojne moral k vojakom. Služil je pri 17. pešpolku (»pri Janezih«) in kmalu postal podčastnik. Vsa štiri vojna leta je v zaupanju v Boga prenašal trpljenje in preizkušnje vojaka na fronti. Na Tirolskem ga je zasul snežni plaz in rešil se je skoraj po čudežu. Sam je dejal, da so bila dolga vojaška leta zanj dragocena šola: kot podčastnik se je naučil prijateljskih odnosov z možmi in fanti, kar mu je kasneje zelo koristilo pri delu z mladino in vsem duhovniškem delu.
Že v gimnazijskih letih je v svojem srcu sklenil, da postane duhovnik. Vojaško življenje ga je v tem sklepu utrdilo. Ko je leta 1918 utihnilo orožje, je vstopil v ljubljansko bogoslovje in po predpisanih letih študija in vzgoje je bil 10. julija 1921 posvečen v duhovnika. Eden od njegovih sošolcev je dejal, da v semenišču ni bilo bolj veselega in družabnega bogoslovca. Po novi maši je bil tri leta kaplan v Dragatušu v Beli krajini, nato pa še dve letih v Škofji Loki. Leta 1927 je postal kapiteljski vikar v Novem mestu, leta 1934 je bil umeščen za kanonika tamkajšnjega kapitlja, že od leta 1930 pa je bil profesor verouka na novomeški gimnaziji. Povsod, kjer je deloval, je bil priljubljen. Bil je goreč in moder duhovnik, velik ljubitelj mladine in skrben vzgojitelj. Kot vikar je ustanovil in urejeval župnijski list Križ, ki je povezoval vernike novomeške, šmihelske in prečenske fare. Deloval je tudi kot odbornik v dobrodelnih, prosvetnih in vzgojnih društvih. Zaradi njegove delavnosti, vestnosti in poštenosti so ga vsi spoštovali. Lik pravega duhovnika je označil z besedami: »Za druge smo, ne zase.« Tega gesla se je vedno držal.

VEROUČITELJ IN VZGOJITELJ MLADIH
Profesor Ivan Dolenec, ki je bil v letih 1939–1945 ravnatelj gimnazije v Novem mestu, v svojih spominih Moja rast (1973, 1991) z velikim spoštovanjem piše o Francu Keku kot veroučitelju, članu njegovega profesorskega zbora. 27. februarja 1944 je imel Dolenec na spominski svečanosti žrtvam, ki so padle med partizansko vlado v Novem mestu (jeseni 1943), spominski govor, v katerem je spregovoril o Francu Keku kot veroučitelju. »Meni se zdi ena najtežjih nalog, ki more doleteti duhovnika, ta, da postane veroučitelj na srednji šoli ... Veroučitelj se večkrat prav težko uveljavi pred dijaki, posebno v višjih razredih, ki z bistrim očesom najdejo vse šibke strani na vsakem učitelju, prav posebno pa mnogi kritično gledajo veroučitelja. Treba je velikega znanja, široke razgledanosti in pedagoškega takta, da veroučitelj premaga predsodke proti sebi in proti svojemu predmetu. Tudi med profesorji gledajo nekateri tovariši veroučitelja postrani, češ, kaj pa je tebe treba bilo. Kek je imel vse potrebne lastnosti, da so ga cenili dijaki in profesorji; nič ne tajim, da sem si kot ravnatelj štel v srečo, da imam na zavodu takega veroučitelja.«
Že leta 1932 je začel zbirati dijake ter jih uvajal v delo Katoliške akcije, ki je mlade spodbujala k apostolatu in katoliški odločnosti. Mnoge je rešil verske mlačnosti in jih ohranil verne. Več mladih duhovnikov se mu je zahvalilo za milost duhovniškega poklica. Z dijaki je bil prijateljsko povezan med šolskim letom, pa tudi v počitniških mesecih. Vodil jih je na taborjenje na Kum, h Kolpi in k morju. Veliko svojih dijakov pa tudi drugih novomeških fantov in mož je pod italijansko zasedbo s svojim posredovanjem rešil internacije, lakote in smrti. Za internirance je posredoval na tak način, da ni nikomur škodoval.

NAJVIŠJA ODLIKA – ČAST MUČENIKA
Po kapitulaciji Italije 3. septembra 1943 so Novo mesto zasedli partizani in ostali do prihoda Nemcev 21. oktobra 1943. Teh šest tednov partizanske vlade spada med najtežje čase, ki so jih doživeli Novomeščani med drugo svetovno vojno. Vsi so okusili strahote bombardiranja, mnogi bridkost ječe in grozo pobojev nedolžnih ljudi. Duhovnika Franca Keka so zaradi njegovega vpliva na ljudi partizani zaprli takoj po svojem prihodu v Novo mesto. Naslednji dan so ga izpustili, ga spet zaprli in ponovno izpustili. Grozo drugega in tretjega bombardiranja je prestal v ječi. V noči med 3. in 4. oktobrom so ga z drugimi jetniki odvedli v požgano graščino Breitenau pri Prečni, kjer so stradali in prezebali. Zaman je čakal, da bi ga zaslišali. Prepričan je bil, da mu ne bi mogli dokazati nobene krivde. 15. oktobra so jetnike prepeljali v šolo v Birčni vasi. Tam se je 20. oktobra začelo »likvidiranje« jetnikov. Zgodaj zjutraj so odvedli osem jetnikov z oboroženim spremstvom v smeri proti Novemu mestu. Čez malo časa se je zaslišalo regljanje strojnice. Ko so partizani 21. oktobra slišali, da se bližajo Nemci, so v Birčni vasi izpustili kakih 70 moških in vse ženske, izbrali pa so 10 ali 11 moških in jih vzeli s seboj. Med njimi je bil tudi profesor Kek. Vodili so jih v gozd Padež, jih še isti večer postrelili in mrtve pometali v pet metrov globoko Mihovško brezno pri Podgradu. Kronika Marijine kongregacije bogoslovcev in duhovnikov v Ljubljani navaja kot smrtni dan profesorja Franca Keka 21. oktober 1943. Na spominski podobici, izdani po njegovi mučeniški smrti, je zapisano: »Za vero in narod goreče si molil, vztrajno si delal, si grozno trpel in sveto umrl. Zdaj diči te božja najvišja odlika: slava in čast mučenika in našega vsem priprošnjika.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2023), 42-43.

Kdo?
Anton Strle

Kdaj?
Rodil se je 21. januarja 1915 v naselju Osredek v župniji Sveti Vid nad Cerknico.

Izobrazba
Kot otrok je bolj malo obiskoval šolo. Moral je namreč pasti domačo in sosedovo živino. Ko je bil star štirinajst let, je imel samo tri razrede osnovne šole. Župnik Janez Pucelj ga je pripravil na šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Po študiju na teološki fakulteti je 29. junija 1941 prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je nadaljeval študij za doktorat iz dogmatične teologije, ki ga je dosegel leta 1944.

Poseben »zaporniški« apostolat
Kakor številni duhovniki je tudi Anton Strle po vojni kar več kot pet let (skupno) preživel v zaporu in na prisilnem delu. Bil je kar trikrat zaprt. Najprej je bil v ječi za tri mesece leta 1945. Drugič od leta 1947 do 1952. Vzrok: napisal je knjigo Lojze Grozde, mladec Kristusa Kralja (Ljubljana 1944), v kateri je opisal življenje in mučeništvo Alojzija Grozdeta, ki ga je osebno poznal iz Marijanišča. Verjetno je prav po zaslugi tega Strletovega življenjepisa Grozde postal poznan in mogel biti razglašen za blaženega. Tretjič je bil kot planinski župnik 1957 ponovno obsojen na šest mesecev, a pomiloščen na dva meseca zaporne kazni. Njegovi sotrpini pričujejo, da je Strle tudi čas v zaporu skrbno uporabljal za molitev in študij.
Strletova nova maša. - Navdušen predavatelj. - V svojem stanovanju na TF. - V zakristiji cerkve Sv. Trojice (pri uršulinkah), kjer je spovedoval in maševal.

Delovne izkušnje
Ko je leta 1952 prišel iz zapora, ga je škof Anton Vovk poslal na župnijo Planina pri Rakeku, kjer je ostal do januarja 1959. V akademskem letu 1956/1957 je postal honorarni profesor dogmatike. Delo profesorja je opravljal skoraj trideset let (1956–1984). Leta 1959 pa je prišel v Ljubljano in se naselil v svoji puščavniški sobi nekdanjega Alojzijevišča. Živel je zelo skromno. Dolgo si je sam kuhal. Kar je dobival plače in zatem pokojnine, je razdal v dobre namene, za knjige in za uboge.

Dejavnosti
Profesor Strle je ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Leta 1988 so začeli izhajati njegovi Zbrani spisi. Uvod v eno izmed knjig je napisal Josef Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI. in ga izredno lepo opisal. Kot profesor je spremljal 100 diplomantov, 13 kandidatov za magisterij in 13 kandidatov za doktorat. Dodati je treba še veliko število zahtevnih teoloških spisov, ki jih je lektoriral z izjemno natančnostjo, vrsto cerkvenih dokumentov (uredil je knjigo Vera Cerkve), razprav in duhovnih spisov. Prevedel in spremno besedo je napisal tudi v knjigo Koncilski odloki drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora.

Odhod v večnost
Od leta 1966 pa je bil duhovni pomočnik v župniji Sv. Trojice – pri uršulinkah, kjer je vsak dan maševal in spovedoval vse do svoje smrti. Kot mož globoke vere in molitve je bil moder duhovni voditelj. Vsak dan je bil v spovednici. Še dan pred smrtjo je po svoji navadi hitel k uršulinkam, čeprav je bil do kraja izčrpan. Plamen njegove življenjske svetilke je ugasnil v zgodnjem jutru 20. oktobra 2003.

več:
F. Bole, prof. dr. Anton Strle. Ob 75-letnici življenja: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1990), 6-10.
S. Čuk, dr. Anton Strle, Človek se mora ravnati po Božjih zamislih: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2004), 38-39.
S. Čuk, Anton Strle: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2015), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Anton Strle: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 10 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani gospod Strle: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 10, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

(ob odprtju) Z Nejcem Kurbusom, načelnikom Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), sva se srečala pred hišo – pred prvo skavtsko hišo v Štepanjskem naselju v Ljubljani. In imela kaj videti. Popeljal me je po časovnici ideje in zasnove, ki sta pripeljali do prave hiše, ogledal pa sem si tudi dejanske prostore, ki ob vseljevanju opreme počasi dobivajo svojo končno podobo. 

Nejc je zgodbo o skavtski hiši začel s spominom na vse dosedanje lokacije, kjer je skavtska organizacija imela svoje prostore. Gotovo se bo kdo še spomnil, kako je v 90-ih letih kdaj pokukal v kletne prostore na Metelkovi ulici 1 v Ljubljani, ki jih je skavtska organizacija dobila v brezplačen najem od ljubljanske nadškofije. 
Dobro delo skavtske organizacije predvsem na vzgojnem področju je pripeljalo do tega, da se je skavtska organizacija v Sloveniji zelo razširila, in skavti so si morali poiskati nove prostore. Našli so jih pri jezuitih pri sv. Jožefu, na Ulici Janeza Pavla II. »Z jezuiti smo vedno v dogovoru podaljševali naše najemne pogodbe, se je pa v tem obdobju tudi pri jezuitih v skladu z njihovimi načrti in željami začela izvajati prenova celotne stavbe. Tako smo že po letu 2017 počasi vedeli, da bo treba iskati novo lokacijo.« 

IDEJNA ZASNOVA
Prostor in njegovo zgodbo je načrtoval arhitekt Jernej Girandon, ki je o zasnovi skavtske hiše povedal: 
»Poleg uporabe čim bolj naravnih materialov sem našo Skavtsko hišo poskusil narisati takšno, kot se mi zdi organizacija – zelo heterogeno. Skavtsko organizacijo namreč vidim kot skupek zelo različnih skupin, ki se v različnih smereh trudijo za isto stvar. Ta različnost nam daje zagon. Ker je skavtska hiša namenjena srečevanju in načrtovanju različnih manjših delovnih skupin na državni ali lokalni ravni, je hiša po prerezu zelo strukturirana, a je vse skupaj vseeno en prostor. Drugo pomembno sporočilo, ki sem ga želel dati z zasnovo, pa je odpiranje navzven, o čemer zelo jasno govori parter hiše.«
Ob tem je Nejc pojasnil idejo, da združijo pod eno streho funkcionalni del, da bo hiša res služila vsej razpršenosti skavtskih dejavnosti – da bodo torej pod eno streho imeli prostore za delo, skladišče, družabni prostor. Predvsem skladišče je pomembno za njihovo delovanje, saj si želijo imeti vso opremo na enem mestu, kar pride zelo prav ob izposoji opreme lokalnim enotam – stegom oziroma v primerih, ko gredo na pomoč civilni zaščiti, da lahko na enem mestu poberejo opremo in že hitijo na teren. 
Poleg kletne etaže in pritličja ima hiša tudi dve odprti nadstropji. V prvem so pisarne, sanitarije, majhna kuhinja, sejna soba za srečanje skupin, v drugem nadstropju oz. mansardi pa je predvidena kapela s prostorom, ki bo namenjen odmiku.
»Za nas skavte je pomembno, da zasnova hiše kaže odprtost; zato so vgrajena velika okna, tudi steklena vrata, ki se na obeh straneh dajo odpreti in se dobesedno v obe smeri lahko sprehodiš skozi hišo. Kot drugo hiša spominja na kozolec, ker je to nekaj tradicionalno slovenskega. In kot tretje nas seveda po svoji obliki spominja na skavtski šotor. Vseskozi smo imeli pred sabo željo, da hiša izraža to, kar skavti smo in kar skavti živimo. Navsezadnje se to vidi tudi v večinski uporabi naravnih materialov.«

Nejc je bil v tistem času član izvršnega odbora ZSKSS, kjer so si tudi ob pobudi s terena začeli zastavljati vprašanja o selitvi na novo lokacijo. »V tistem času smo rešitve iskali res na široko – od iskanja novih najemnih prostorov do iskanja parcel in gradnje, bile so možnosti, da bi prevzeli kakšno staro stavbo in jo prenovili. Celoten načrt se je konkretneje premaknil leta 2018, ko smo se glede na cene najemnin in vsesplošno draginjo na področju nepremičninskega trga začeli pogovarjati, kako bi pristopili k reševanju naše prostorske situacije. Opravili smo precej kompleksno analizo pri naših prostovoljcih glede njihovih navad in potreb, glede dostopanja do lokacije skavtskih prostorov, njihovih želja ... Na tak način smo dobili nek strnjen seznam bolj in manj pomembnih kriterijev, ki jih moramo upoštevati pri odločitvah za eno ali drugo rešitev.« 

ODLOČITEV O GRADNJI
Skupni jezik in zelo dobronamernega sogovornika so skavti našli pri bratih kapucinih v Štepanjskem naselju.

»Skavti živimo katoliško vero – brez te dimenzije ni katoliškega skavtstva. Od zunaj se mogoče zdi, da smo premalo katoliški. A treba se je zavedati, da delamo z otroki, z mladostniki, ki iščejo svojo identiteto, iščejo svojo pot v veri. Prav je, da se na tej poti kdaj vprašajo, kako trdna ali prava je njihova vera. Varno okolje pri skavtih jim na koncu pomaga sprejeti odločitev za vero. Vera je pri skavtih življenjsko vključena, ne gre samo za dodatek, ampak poskušamo pri svojem delu, druženju, na taborih, sestankih, načrtovanju to vero živeti. Zato smo bili zelo veseli moralne in finančne podpore nekaterih župnij in mnogih duhovnikov. Njihovo podporo smo sprejeli kot priznanje, da smo del Cerkve na Slovenskem.«

OTVORITEV

DARUJ ZA SKAVTSKO HIŠO
Skavti še vedno z veseljem sprejemajo tudi darove za dokončanje hiše. Če bi želeli pomagati in darovati, si lahko na spletni strani hisa.skavt.net ogledate, na kakšne načine je možno darovati. Najlažje je gotovo z donacijo z SMS-sporočilom na številko 1919 (s ključno besedo SKAVTI5 ali SKAVTI10), lahko pa se odločite tudi za nakazilo na TRR ali za namenitev dohodnine.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 10 (2023), 74-77.