“Kriza sodobnega človeka je kriza čustev”

Področje psihičnega in duševnega zdravja v vsej svoji širini je zelo aktualno. Ukvarjanje z lastnim psihičnim stanjem je postalo že skoraj normalno, se pa razumevanje določenih stanj začne pri razumevanju njihovih podstati oziroma vzrokov.
O psihičnem zdravju veliko ve dr. Jožef Magdič, zdravnik in nevropsihiater, ki je na tem področju dejaven že več kot 50 let.

- Začniva pogovor z nekaj zgodovinsko-analitičnega pogleda na področje psihiatrije. Najprej bi me zanimalo, kako ste vi doživljali vstop na področje medicine in psihiatrije ter kako ste spremljali velik napredek na področju te znanosti.
Psihiater sem postal leta 1971. Če vključiva še obdobje specializacije, se z dušeslovjem ukvarjam že več kot 50 let. Glede razvoja bi dejal, da ga zelo pozdravljam.
Zgodovinsko gledano je področje duševnega zdravja spet postalo aktualno v drugi polovici 19. stoletja. Ob branju Svetega pisma stare zaveze, grške mitologije, tudi spisov iz rimskih časov lahko sicer zasledimo, da so se ljudje od vekomaj ukvarjali s psihiatrijo in psihoterapijo. Če konkretno pogledava, so stari Grki zdravili duševne bolezni in motnje na način, da so osebe dali v jamo in mednje metali nestrupene kače. To je bila oblika šok terapije, ki je vplivala na možgansko in tudi na psihodinamično dogajanje. V taki situaciji bolnik ni več mogel fantazirati o svoji bolezni ali motnji, ampak se je moral boriti za svojo eksistenco. Na tak način ga je ta šok tudi odvrnil od njegovih težav.
Če povem še malo bolj bombastično, se je govorilo, da je bilo v vojnih časih mnogo manj nevroz, ker je bila v človeku toliko bolj prisotna borba za obstoj, ki je tudi premagala različne čustvene ali mentalne krize. Tako lahko v luči razvoja vidiva, da so tudi različne šokterapije imele v takratnem času svoj smisel.

- Glede na povedano se jasno kaže, da je psihičnih motenj bistveno več v času, ko človek živi v izobilju, v nekem hedonističnem, uživaškem slogu, in bi lahko celo rekli, da gre za bolezen sodobnega, uživaško naravnanega človeka.
Drži. Ta trend je v vzponu vse od časa industrializacije – in od takrat je tudi velik napredek v življenjskih razmerah za vse sloje ljudi. Če tega ne bi bilo, se tudi Freud ne bi mogel zgoditi, niti celotna teorija psihiatrije. Šlo je dobesedno za nujnost pojava teh teorij. Psihoanaliza je rezultat mentalnega stanja in kriz na področju razvoja družbe, v kateri so se v drugi polovici 19. stoletja in potem absolutno v 20. stoletju pojavljali novi izrazi čustvovanja.
Če ostanem pri klasični psihiatriji, se je ta naprej razvijala v 18. stoletju preko Phillippa Pinela, ki je v Parizu dobesedno snel okove s psihičnih bolnikov in je pozitivni rezultat francoske revolucije. V tistem obdobju so osebe s psihično motnjo na veliko zapirali.
Kasneje je razvoj farmacije in farmakologije prinesel psihičnim bolnikom bolj kakovostno zdravljenje. So pa bili to še vedno zelo težki časi za psihično bolne, saj je še sam Puškin zapisal: »Ne daj mi, da zblaznim, o Gospod!« Če boste gledali raznorazne hiše, kjer so se zdravili takratni duševni bolniki, je to bila grozljivka.
Iz lastne izkušnje lahko povem, da sem postal zdravnik leta 1966 in sem bil povabljen v Hrastovec, kjer še danes bivajo duševni bolniki. V tej ustanovi je nenormalno zaudarjalo, smrad vsepovsod, ljudje so ležali na slamnjačah … Če greste danes v Hrastovec, kjer je socialnovarstveni zavod, gre za elitno oskrbo z zelo snažnimi in urejenimi prostori. Tudi to je pokazatelj napredka na področju psihiatrije. Želim povedati, da se je z razvojem industrije in rastjo standarda pokazal interes za zdravljenje duševnih bolezni in motenj.
Potem se spomnim svojega dela v psihiatrični bolnišnici v Ljubljani, kjer smo za zdravljenje še uporabljali elektrošoke – in pri uporabi teh smo bili vsi nesrečni. Danes Slovenija baje nima nobenega aparata za izvajanje zdravljenja z elektrošoki. Če bi se predvidelo, da je potrebno zdravljenje na ta način, naj bi se bolnike vozilo v Zagreb.
V času razvoja sem se srečal tudi z zdravljenjem z inzulinom. To so bila hipoglikemična komatozna stanja, in če malce pretiravam, boljših terapij za različne psihoze, kot je bila inzulinska, nisem videl. Še danes poznam ljudi, ki so po takšni terapiji povsem mentalno ozdraveli. Vendar se je izkazalo, da je inzulin življenjsko nevaren in se je to zdravljenje opustilo, saj sta tako elektrošok kot inzulin pustila precej stranskih posledic.
Medicina se je usmerila na druga zdravila, s katerimi smo v zadnjih desetletjih dosegli nove vrhunce. Kar ponosen sem na farmakološko industrijo, saj je razvila vrhunska zdravila, ki učinkovito in usmerjeno delujejo na zdravljenje recimo shizofrenij, manično-depresivnih bolezni ...
Kot psihiater lahko rečem, da nisem nesrečen nad načinom, kako se je psihiatrija razvijala. Skozi čas se je povečevala pozornost na duševne bolezni in s tem se je razvijal tudi način, kako k tem boleznim pristopamo. Razvoj psihiatrije prav nič ne zaostaja za drugimi vejami v medicini.

- V Sloveniji je v pripravi Zakon o psihoterapiji, kaj več bova o njem mogoče še rekla, kako pa je z Zakonom o duševnem zdravju?
Z Zakonom o duševnem zdravju sem zadovoljen, čeprav so določena mesta, ki bi jih bilo treba popraviti, in so tudi predlogi, da bi do teh sprememb prišlo. Je pa ta zakon ob sprejetju, že v samostojni Sloveniji, prinesel bolnikom precej pravic in svobode, kar nekaj ravnanj in pojmovanj je namreč spremenil na veliko boljši nivo. V času Jugoslavije je lahko rešilec nekoga odpeljal in je o njegovi usodi odločal dežurni zdravnik ter potem predstojnik psihiatrične ustanove. Odločil se je lahko tudi za odvzem svobode temu človeku. Svoboda pa je najvišja človekova pravica. Na tem področju so se gotovo dogajale krivice in marsikoga se je dobesedno strpalo v psihiatrično bolnišnico in se ga tam zadržalo proti njegovi volji. S spremenjenim zakonom o tem, ali je treba nekoga zadržati v psihiatrični bolnišnici, odloča samo še sodišče skupaj s sodnim izvedencem psihiatrične stroke. Glede na preteklost danes na tem področju ni več tako izrazite sub­jektivnosti.

- O čem govorimo, ko govorimo o psihiatriji in kako s tem sovpada izraz duševna bolezen?
Gotovo je za potrebe najinega pogovora treba ločiti med psihiatrijo, ki se ukvarja s psiho, in drugo dimenzijo, ki jo predstavlja duševnost. Jaz osebno to razlikujem. Mi imamo psiho in dušo, to sta dva različna termina. Psiho ustvarjajo možgani – ni psihe brez možganov. Lahko si predstavljamo, da so možgani violina – in glasba, ki jo violina proizvaja, je naša psiha. Duša pa je popolnoma nekaj drugega. In zato je zanimivo, da se še vedno pogovarjamo o duševnih boleznih. Kot fanatičen psihiater moram zagovarjati, da gre za psihične bolezni. Ne gre za bolezni duše.
Obstaja pa povezava med dušo in psiho – če ima psiha možnost, da dobi dostop in če dobi pravico, da sodeluje z mojo dušo, potem je lahko moja psiha presrečna. Deset Božjih zapovedi je zame urejanje psihe s pomočjo duše, ki je v bistvu Stvarnik v meni.

- Področje duševnega zdravja je v zadnjih desetletjih dobilo veliko pozornosti. Ali zaradi večjega zanimanja za to področje lahko potrdite, da je večji tudi delež psihičnih bolezni in motenj?
Pojavnost naravnih psihičnih bolezni je bolj ali manj enaka. Upam si trditi, da je delež shizofrenije enak, kot je bil pred 500 leti, njena pojavnost je v podobnem odstotku skozi vsa stoletja in med vsemi sloji družbe.
Vendar moram dodati, da sodobna družba, vdor drog in drugih kemičnih produktov ustvarja shizofreniji podobna stanja. Ustvarja psihoze in tega je gotovo več kot nekoč. Naša naloga pa je ugotoviti, kaj je bilo pri bolniku primarno – tista primarna, osnovna, biološka shizofrenija, ali sekundarna, shizofreniji podobna, z drogo izzvana bolezen. Na videz bi se nekomu zdelo, da je danes več shizofrenij, kar ni res, je pa gotovo več simptomatskih psihoz, torej umetno izzvanih psihotičnih stanj.
To področje lahko na kratko povežem tudi s sanjami. Prav neverjetno je, kako halucinogene droge vplivajo na strukturo sanj. Glede na vsebino in strukturo sanj lahko ugotovim, če je nekdo pred kratkim posegel po takšnih drogah. Čim se prepozna sprememba sanj, kjer se izraža najgloblje osnovno mentalno bistvo človeka, pa lahko govorimo o vplivu droge na celotno mentalno življenje.

- Kako pa bi opisali področje psihoanalize in kako jo razumeti?
Gre za ukvarjanje s čustvi. Kriza sodobnega človeka je kriza čustev. Mi imamo razuma vrh glave in ga poudarjamo skozi šolski sistem, strukturo družbe, številke, dobičke ... Do psihoanalize je prišlo zato, ker je čustvena plat človeka to zahtevala. Če ostanem na področju šolstva – kdaj gremo v šolo? Ko smo na intelektualnem področju toliko možgansko razviti, da bomo realnost razumsko sprejemali in nabirali logično znanje … Dandanes veljaš toliko, kolikor znaš, kakršna je tvoja izobrazba, kolikor prispevaš v družbo. Razvoj se meri v tem, kaj proizvedeš. Kaj pa proizvedeš? Realne proizvode, ki pa niso delo čustev. Letalo ne nastane na podlagi čustev, ampak mišljenja, razuma. Od renesanse naprej smo šli v to smer, kjer se loči in v ospredje daje razum ter taktilnost.
Zato so tako imenovane duševne/psihične motnje zame motnje emocionalnosti, motnje našega čustvenega življenja.

Zmanjkuje nam energije za čustvenost. Naj bralci samo pomislijo, kako potekajo njihovi dnevi. Koliko časa imajo na voljo, da posvečajo kakovostne ure svojim bližnjim, zakoncu, otrokom? Gledava povsem realno. Naše ljube osebe so personifikacija našega čustvenega življenja. Več je tako imenovane mentalne motenosti, pod katero pa razumevam samo krizo čustev.

- Pravite, da smo v dobi, ko je preveč razuma in premalo čustev. Ob tem ne morem mimo premika družbe iz patriarhata v matriarhat oziroma feminizem: zdi se, da živimo v zelo žensko/čustveno obarvanem svetu, kjer se veliko govori o tem, kako se odločamo glede na občutje, občutke, ugodje in kako pomembno je, da poskrbimo za svoje počutje. Zelo pogosto je v ospredju tisto, kar nam paše. Kako torej razumeti, da je po eni strani preveč razuma, po drugi pa se zdi, da smo v preveč čustveno obarvanem svetu?
Nekoč, že dolgo nazaj, sem napisal, da v moji ordinaciji jokajo tudi moški. Sicer pa je to kompleksno vprašanje. Če odgovorim kot psihoanalitik – gre za moški edipalni kompleks, kjer gre za zaljubljenost matere v sina, ki se ne zmore odcepiti od primarne družine, in druga stvar je, da je šolski sistem narejen na psiho žensk. Odgovor na to vprašanje bi gradil iz teh dveh predpostavk.
V očeh mame je sin malo božanstvo in sta nevrotsko negativno povezana. Če greva nazaj v zgodovino: žene so bile okrog ognjišča, možje so bili lovci. Ostale so samo tiste družine, kjer so možje prinesli ulovljeno domov. V današnji družbeni realnosti moški ni več tako aktualen. Ženske so z razvojem in z lastnim prihodkom postajale samostojnejše. To je zelo vplivalo na položaj moških in žensk v družbi ter tudi na razumevanje vezi med sinovi in mamami. Vendar je treba razumeti, da je kriza moškosti v tem, ko se moški ne osvobodi edipovega kompleksa, in potem raje ostane v mama hotelu, kot da bi si našel življenjsko sopotnico. To kaže tudi na krizo sodobne družbe in seveda vsi ti možakarji, ko trkajo na vrata abrahama, gotovo ne morejo biti veseli. Zato je pri moških zaznavati stanja, ko iz čustvene nezrelosti večnega mladeniča čez noč postanejo starci. Prehoda pa ni.
Šolski sistem ter pogled na moškost in ženskost v naši družbi se odražata v zasedenosti delovnih mest po spolu. Večina zdravniškega osebja je žensk, med mojimi študenti na psihologiji je večina žensk, enako je v izobraževanju, sodstvu … Rezultat tega je, da so estrogeni hormoni omogočili ženskam, da so mirneje prestale testosteronske agresivnosti fantov. Še enkrat povem, da je šolski sistem napisan na psiho ženske. Zaradi tega moški danes zavzemajo enostavnejše poklice, ženske pa bolj študirajo. In če so nekoč k meni zaradi izgorelosti prihajali samo moški, sedaj prihajajo zgolj oziroma bolj in bolj ženske.

- Torej moramo ločiti med pozitivno in negativno čustvenostjo. Kakšna je razlika?
Marsikdo mi reče, da se kot oseba doživlja zelo čustveno. Kdo je čustven? Tisti, ki izbira pozitivno emocionalnost. Če pa je nekdo agresiven, destruktiven, depresiven, to niso izrazi pozitivne emocionalnosti. Številni depresivni ljudje se opisujejo kot zelo čustveni, ne vidijo pa, da so polni predvsem negativnih čustev. Biti čustvena oseba pomeni, da si poln pozitivnih čustev.
Težava naše družbe je v tej negativni čustvenosti, agresivnosti, nastrojenosti, ki pa se pojavlja ravno zaradi tega, ker nam zmanjkuje energije. Jungova psihoanaliza temelji na energiji. Mi imamo organe psihe, ki dobivajo določene količine energije. Te energije zmanjkuje.

- Omenjate tudi zelo prisoten sodobni pojem izgorelosti. Kako pride do tega pojava?
Glede na pomanjkanje energije in razcepljenosti interesov ne moremo recimo več govoriti le o romantični emocionalnosti žensk. Ne moremo, ker jim njihova sodobna poklicna in splošna družbena preobremenjenost jemlje njihovo plemenitost. Prvinsko plemenitost.
V sodobni družbi je veliko pomanjkanje tiste pristne, romantične, prisrčne ljubezni. To pomeni, da je v tebi prisotno preprosto, pristno veselje ob tem, da si srečal soseda, sodelavca, ženo – sočloveka. V današnjem času prehitro izgubljamo mentalno energijo, in potem pademo v vrtinec negativnih čustev: jeze, razočaranja, zavisti …

- Kako razumeti tako velik delež posameznikov, ki pravijo, da so izgoreli? Po vaši razlagi pri izgorelosti ne gre toliko za izgovore, niti ne za pomehkuženost, nezmožnost vztrajnosti, pomanjkanje ciljev in s tem upad smiselnosti …
Izgorelost pri sodobnem človeku ni noben izgovor. Ni. Nihče ni rad v pomanjkanju energije, nihče ni rad neuspešen. V tej družbi priznavam malo lenuhov. Pa še tisti, ki bi jih prepoznal kot lenuhe, bi zame kot psihiatra bili v bistvu izločenci iz družbe.
Pogled na izgorelost z mentalnega gledišča je drugačen. Če ima posameznik nizko frustracijsko toleranco, je to rezultat slabe ego energije. Gre za energetsko slabo opremljen ego; premalo šparamo duševno energijo, premalo mislimo nase. Pri tem pridobimo razne brazgotine, ki pa samo kažejo na to, da delo, ki ni opravljeno z zadostno ego energijo, sploh ni koristno. Tisto, kar delam v stanju izčrpanosti, ni produktivno. Mentalno delo zahteva tudi to, da v zdravem smislu spoštujem svojo psiho in svojo dušo. Samo tisto, kar naredim z zdravo pametjo, lahko uporabljam in smatram kot koristno, saj sem delo opravil energetsko opremljen. Čim več mentalnih brazgotin bom pridelal, tem slabši bo moj ego.
Hkrati pa se zavedajmo, da je razvoj sodobnega človeka napredoval tako hitro, da se nam svet kar naprej odpira v nove dimenzije. Vse bolj živimo tudi na področju imaginarnega, navideznega. Danes ne uspemo več biti kos vsej ponudbi, vsemu razvoju in informacijam. To vodi k razpršenosti naše pozornosti, razpršenosti naše energije. Energijo izgubljamo na širini. Mi smo radovedni in se samo širimo v svojih zanimanjih in interesih. Zaradi razpršenosti imamo težave z iskanjem cilja. Vse me privlači, kar hkrati pomeni, da me nič ne privlači dovolj, da bi zadevo pripeljal do konca in da bi se zaradi tega odpovedal drugim stvarem. Namesto da bi si stvari in interese odvzemali, si jih samo še dodajamo.

- To je vidno tudi v primeru določenih osebnih psihičnih stanj: rešujemo jih tako, da si izberemo še dodatne dejavnosti, telovadbo, meditacije, kuharijo, tečaje …, namesto da bi kaj oklestili. Je tudi v tem modrost – manj je več – za sodobnega človeka?
Z odpovedjo določenim dejavnostim in stvarem si šele v osnovi omogočimo, da pridemo k sebi. Mi pa hodimo proč od sebe. Tako težko je današnjemu človeku biti sam, sam pri sebi, v tišini, z lastnimi mislimi. To, da gremo vase, je terapevtsko početje, in če te lastne terapije ne izvajamo sproti, se nam kopičijo frustracije, ki bi jih radi reševali z vedno novim.
Pri tem me moje nezavedno ohranja, ščiti – če sem v stresu z realnostjo, mi prihrani ukvarjanje s samim seboj. Vendar samo določen čas, saj mi račun izstavi med počitnicami, ob praznikih. Takrat to nezavedno zahteva, da si vzamem čas. To javljanje psihe, ki nas kliče, da pridemo k sebi, je zelo terapevtsko. Moja psiha ne želi, da hodim proč od sebe, da se zatekam k raznim opojnostim, ampak da se ukvarjam s samim seboj. Neukvarjanje s sabo v tem globljem pomenu je največja katastrofa sodobnega človeka.

- Omenili ste praznike, ki so pred vrati. Kako pa je s prazniki v luči pogleda na sodobnega človeka?
Vsekakor prazniki sodijo v ta vsebinski paket katastrofičnega doživljanja s strani sodobnega človeka. Najbolj kritični so gotovo božično-novoletni prazniki. Samo poglejmo na fenomen veselega decembra – vse gre v smeri zabave, veseljačenja, hrupa in svetlobe, samo da se nam ne bi bilo treba v tišini lastnega doma ukvarjati s seboj ali svojimi najbližjimi. Da ja ne bi bili mistični! In nato imamo opraviti s tako imenovanimi božičnimi depresijami. Te se izražajo kot bolj racionalne bilančne depresije, ko ljudje delajo pregled celega leta, ali komunikološke depresije vstopanja v odnose. Koliko je pogovorov, kje bo kdo preživel te praznike, kje bo kdo za božič ...
Zanimivo: skrb in stres okoli teh praznikov tudi dokazuje, kako je človek transcendentalno bitje. Celo mnogi ateisti poskrbijo, da mi imajo kaj za povedati o tem, kako lep božični večer so imeli. Gre za čarobnost naše transcendentalnosti.
S prazniki je povezanih veliko čustvenih elementov – kdo pride, koga bi povabil, s kom bi se sploh družil …? Z mnogimi imajo ljudje težke situacije, celo leto se niso uspeli srečati, slišati, govoriti, in si sedaj postavljajo hud imperativ, kako mora biti za praznike vse idealno.
Na predbožično in božično depresijo zato gledam kot popolnoma čustveno-sociološki in transcendentalni fenomen. In teh depresij ni malo. Zame, podeželskega psihiatra, so ta depresivna stanja predstavljala kar precejšen delež pri dodatni obremenitvi dela.

- Ko omenjate preobremenitev dela, je še kako aktualno vprašanje ureditve področja psihoterapije v Sloveniji. Kako gledate na to?
Za začetek bi povedal, da terapevtov ne bo nikoli dovolj. Potem je treba vedeti, da je bila psihoterapija med ljudmi vedno prisotna. Če se vrnem k Svetemu pismu – samo poglejmo, koliko je tam psihoterapije. Jobova knjiga je le eden od primerov, kjer lahko spremljamo potek psihoterapije. Razni psihoterapevti so hodili k njemu, a neuspešno, vse dokler se Job ni pogovoril z Bogom. To kaže tudi na dejstvo, da kjer je prisotna transcendenca, tam je duša srečna.
Glede prisotnosti psihoterapevtov je moj vidik tudi, da niso vse situacije takšne, da bi bila nujna prisotnost zdravnika. Enako je treba gledati z vidika priprave nove psihoterapevtske zakonodaje na Slovenskem. Jaz kot zdravnik sploh nimam nobene zahteve, da bi moral biti vedno in povsod prisoten. Zelo sem srečen, če se s človekovo psiho ukvarjajo različni profili in sem lahko samo pomožni vidik tudi komu drugemu. To bi moralo biti tudi vodilo ob že omenjeni pripravi predloga zakona o psihoterapiji. Zdravniki in tudi psihologi bi lahko bili srečni, če se želi s tem področjem psihičnih motenj še kdo ukvarjati, saj to pomeni, da bo delo razbremenjeno in porazdeljeno. Sploh ob povečani potrebi, ko se srečujemo s povečanim številom psihičnih motenj.
Zavedajmo se, da še tolikšno število psihoterapevtov najrazličnejših modalitet ne more rešiti naše družbene situacije. Enostavno smo kot družba tako izčrpani in razpršeni z našo mentalno energijo, da posamezni psihiatri, ki se spoznamo na to dinamiko, nudimo samo drobce, kot svetlobne žarke, več pa glede na družbeno situacijo sploh ne moremo doseči. Zato so psihoterapevti zelo dobrodošli. Nikoli nas ne bo dovolj in sem zadovoljen, da se populacija glede tega izobražuje.

- Analiza družbe ni ravno bleščeča. Vam vseeno kaj vliva upanje v prihodnost, ali je vaš pogled v naprej bolj črnogled?
Sem otrok druge svetovne vojne. Kdor je doživel tiste čase in šel skozi tiste situacije, ve, kaj je težko življenje. Zase bi dejal, da sem večni optimist. Ne gradim hiše na pesku pesimizma. Hkrati pa nisem naivnež, ki bi potiskal glavo v pesek. Enostavno verjamem v človeka. Družba ima gotovo določene oscilacije, se bodo pa stvari tudi uredile. Pred kratkim sem že povedal, da na to ne moremo gledati brez Stvarnika. Zavedati se moramo, da Stvarnik ni samomorilen. On nas je ustvaril. Če bi nas uničil in nas pustil v samouničenje, bi s tem uničil svoj lastni načrt, celo samega sebe. Zaupam Stvarniku, zato zaupam tudi človeštvu.

 

OSEBNA IZKAZNICA
Dr. Jožef Magdič
je v Lipi rojeni Prekmurec, sin kmečkih staršev. Leta 1961 se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani in leta 1966 postal zdravnik ter leta 1971 v Zagrebu specialist nevropsihiatrije. Januarja 1972 je odšel v Švico, kjer se je zaposlil kot psihiater v Zürichu in vpisal študij psihoanalize na Inštitutu Carla Gustava Junga ter diplomiral leta 1975. Od leta 1976 do 1983 je delal kot psihiater v Nemčiji, štiri leta predvsem na področju sodne psihiatrije, in leta 1978 doktoriral na Univerzi v Tübingenu.
Po vrnitvi v domovino je delal v Psihiatrični bolnišnici Maribor in v Ormožu ter z Zdravstvenem domu Murska Sobota, na koncu pa imel zasebno psihiatrično ordinacijo.
Je član mednarodne zveze za analitično psihologijo, predavatelj, mentor in supervizor za bodoče jungovske psihoanalitike v Ljubljani, in sicer na Univerzi Sigmunda Freuda ter pri Slovenski zvezi za Jungovo analitično psihologijo.
Zase rad pravi, da ljubi celo Slovenijo, najrajši pa je v Prekmurju. Ker je v letošnjem letu obhajal okrogli jubilej, mu v uredništvu Ognjišča kličemo še veliko zdravja in blagoslova.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 12, 2023, str. 6-11.

Kategorija: Gost meseca

»Otroci imajo svoje poslanstvo ... Videl sem očeta – garača, ki je delal od ranega jutra do pozne noči … Delal je trdno, odločno, vestno in vneto ... Sinek je opazoval očeta. Gledal je njegove močne roke in občudoval njegov kleni, odločni, izklesani obraz. Oče je njegov vzor. Otrok spozna, da bo lahko dosegel ta vzor le, če bo delaven, pošten, skrben, odločen. Dober, pa vendar strog, možat in neizprosen, pa vendar mil in klen, kot je njegov oče. Zaslutil bo, da vse to njegov oče zmore, ker ga plemeniti svetost ljubezni do družine. Če ni otrok, potem ne morejo prehajati vzori očetov na nikogar ...« Tako je v svojem nagovoru o poslanstvu otroka ljubljanskim ženam iz Društva za podporo Otroški bolnišnici dejal Marij Avčin, takrat mlad otroški zdravnik. Ko je končal, se je njegov predstojnik in vzornik dr. Bogdan Derč pogladil po dolgi beli bradi in rekel: »Hvala, doktor Anton. Lahko bi postali duhovnik!«

»POSTAL BOM ZDRAVNIK ZA OTROKE«
Zdravnik in duhovnik imata podobno poslanstvo: prvi zdravi telesa, drugi duše. Marij Avčin, ki se je rodil 9. decembra 1913 v Ljubljani, je postal otroški zdravnik zaradi legendarnega Bogdana Derča, znanega pod imenom Brada. Bil je droben fantek, pravili so mu Muhca, in kot otrok je bil večkrat bolan. Ko so odpovedala domača zdravila, so nekoč poklicali Brado. S svojim rohnečim in hkrati milim nastopom je malega bolnika tako prevzel, da je sklenil: »Tudi jaz bom nekoč postal zdravnik za otroke!« Na poljanski gimnaziji je imel odlične profesorje. Po maturi leta 1932 se je vpisal na medicinsko fakulteto ljubljanske univerze, ki pa še ni bila popolna, zato je študij nadaljeval v Zagrebu in bil leta 1938 promoviran za doktorja vsega zdravilstva. Ko je opravil obvezno pripravniško službo, je moral iti v šolo za sanitetne častnike v Sarajevu, nato so ga kazensko poslali v Črno goro.(z leve) Dr. Marij Avčin je bil v mladih letih hitrostni drsalec in alpinist (1941).  - Prof. dr. Bogdan Derč (1880–1958) z nadimkom Brada je bil Mariju velik zgled. Derč je prvi slovenski pediater, prvi profesor pediatrije, velik človekoljub …  - Klinika na Vrazovem trgu (leta 1965), kjer so se od leta 1952 zdravili bolni novorojenčki, dojenčki in majhni otroci.
Pred začetkom druge svetovne vojne je začel delati v ljubljanski bolnišnici, najprej na kirurškem oddelku, nato pa na otroškem pri prof. dr. Bogdanu Derču. Po vojni je postal njegov asistent na otroški kliniki medicinske fakultete in honorarni predavatelj pediatrije. Po upokojitvi svojega predstojnika je bil postavljen za v. d. predstojnika klinike in katedre za pediatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1956 se je Pediatrična klinika preselila z Ulice stare pravde na Vrazov trg. Sodeloval je pri urejanju otroških bolnišnic v Sloveniji pa tudi drugod v tedanji Jugoslaviji. Že leta 1951 je v ljubljansko mestno otroško bolnišnico povabil učiteljico Bredo Juvančič, ki je uvedla šolanje bolnih otrok. Od tedaj se je šolsko delo na otroških bolnišnicah zelo uveljavilo. Zaslužen je tudi pri obravnavi telesno in duševno prizadetih otrok. Leta 1964 je z disertacijo Učinki krvnega sorodstva na potomstvo dosegel doktorat s področja pediatrije in bil začetnik genetskega svetovanja pri nas.

SLOVENSKI PEDIATRIJI PRIDOBIL UGLED
Strokovno se je izpopolnjeval v Veliki Britaniji, ZDA in na Danskem. Veliko je potoval, sodeloval je na mnogih domačih in tujih kongresih, konferencah in simpozijih. Seznam njegovih znanstvenih publikacij obsega nad 100 enot. Učil je generacije medicincev in otroških zdravnikov. Zanje je napisal učno knjigo o dednih boleznih. Vseskozi je pisal tudi za široki krog bralcev in objavljal poljudnoznanstvene članke v raznih revijah. Profesor dr. Marij Avčin je veliko pripomogel, da je slovenska pediatrija dosegla mednarodni ugled in veljavo. Priznanje njegovi strokovni dejavnosti potrjuje članstvo v domačih in tujih strokovnih združenjih. Kot mlad zdravnik prostovoljec (brez plače) je svoje znanje in ljubezen posvetil otrokom po zgledu svojega učitelja dr. Bogdana Derča. »Kmalu sem se privadil. Zajelo me je veliko dela. Dan in noč, vse nedelje in praznike, vse sončne dni, saj sem bil najmlajši. Le Brada je prihajal vsak dan, vsako jutro, me vodil, učil, svetoval ...« Svoje izkušnje in spoznanja je prelil v knjige Naš najmlajši (1948), Naš otročiček (1949), Naš šolar (1950), Naš bolnik (1952), Otrok od spočetja do pubertete (1956 – skupaj s Slavo Lunaček). Za svoje delo je prejel več nagrad, odlikovanj in priznanj: leta 1961 skupaj s sodelavci nagrado Sklada Borisa Kidriča, leta 1965 nagrado Sklada Štefana Kovača v Mariboru za raziskovalno delo med Cigani v Prekmurju. Dr. Avčin je bil prvi, ki je v Jugoslaviji dal velik pomen subspecialnim področjem pediatrije in poskrbel za neprekinjen pouk, igro in razvedrilo hospitaliziranih otrok.- Z ženo Andrejo in otrokoma Andrejem in Marjano.  - Bil je zavzet predavatelj. 
Nekaj let pred iztekom predpisanih pogojev je bil na lastno željo leta 1978 upokojen. Tudi po upokojitvi je redno sodeloval na pediatričnih strokovnih srečanjih, doma in na tujem. Na prvem slovenskem pediatričnem kongresu na Bledu oktobra 1994 je v svojem odličnem predavanju podal pregled razvoja pediatrije na Slovenskem. Podpiral je gradnjo Pediatrične klinike v Ljubljani, ki bo omogočala boljšo skrb za mlade bolnike. V kraljestvo večnega otroštva je odšel 31. marca 1995.

ZDRAVIL JE TUDI S PERESOM
Po upokojitvi smo spoznali otroškega zdravnika dr. Marija Avčina kot pisatelja. Leta 1989 je pri Mohorjevi družbi, naši najstarejši založbi, izšla njegova knjiga Doktor Anton. »Moje drugo ime je Anton ... Anton se spominja na vse lepo in vredno, kar mu je bilo dano doživeti, srečati in spoznati.« Za knjigo je izbral štiriindvajset zgodb in spominskih razmišljanj različne dolžine. Vsi zapisi so avtobiografski, vendar je to komaj opaziti, ker doktor Anton oči svojega srca obrača k majhnim, preprostim ljudem, posebno malim bolnikom. Veliko jih je iz skalnega črnogorskega sveta, kjer je nekaj časa opravljal svoje poslanstvo. Od slovenskih likov sta najbolj prepričljiva kuharica Johana (Muhca) in zdravnik dr. Bogdan Derč (Brada). Družinska kuharica Johana je bila ob materi njegova najboljša vzgojiteljica v otroških letih. Otroci z negovalnim osebjem na dvorišču Zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani.  - Dr. Avčin je bil mojster ubesedovanja. Na slikah so tri njegova dela.
O psihologiji ni imela pojma, njen učbenik je bilo srce, polno modre ljubezni. Najdaljšo pripoved je posvetil doktorju Derču, ki je Antona v otroških letih zdravil in s svojo izvirno človečnostjo vplival na njegovo poklicno odločitev. »Za svoje delo ni bil mojster, nikdar od nikogar ali za karkoli odlikovan. Le njegova poslednja pot je pokazala, kdo je v resnici bil. Ta veličastna pot je pokazala, da ni zaman razdajal ne svojega velikega znanja ne svoje velike, nikdar razumljene ljubezni ne svojega srca, vedno nemirnega, vedno vzburjenega, vedno otožnega, ki je v neki noči v sanjah nehalo biti.« Najbolj pretresljivo pa je pričevanje o dveletnem fantku (Ninica), ki je do kraja izmučen zaprosil zdravnika, ki mu je hotel dati injekcijo: Prosim, ne več. In ko je njegova lučka komaj še tlela, je tiho zaprosil za ninico, za tisto, s čimer si otroci pokrijejo oči, da lažje zaspijo: Prosim ninico. Zdravnik je bil oče – pisatelj sam ...«
Leta 1994 je izšla njegova druga leposlovna knjiga Ljubljanske razglednice o Ljubljani njegovega otroštva. Obe knjigi je s svojimi zgovornimi risbami obogatila akademska slikarka Melita Vovk.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2023), 42-43.

Kategorija: Obletnica meseca

Decembrski številki je že tradicionalno priložen katalog naših knjig, ki naj bo pripomoček, da boste naročili kaj iz naše posebne ponudbe. Na spletu si preberite več informacij o naročnini na Ognjišče za prihodnje leto.

»Letošnji adventni čas je poseben zaradi spomina na … sv. Frančiška in na njegove posebne jaslice, ki so … jih njegovi bratje ponesli v svet,« pravi p. Janez Šamperl, ki je napisal prilogo o pomenu adventa in ob 800-letnici prvih jaslic, ki jih je postavil sv. Frančišek Asiški.

Z mesecem decembrom vstopamo v novo liturgično leto. V rubriki, namenjeni zakoncem, s tokratnim člankom sklepamo evangeljske razlage in spodbude za zakonce, ki smo jih pripravljali za celotni triletni krog nedeljskih evangelijev.

Komaj smo se odvadili besede epidemija, se ta skorajda vrača na drugem področju. Tokrat v podobi elektronskih cigaret, katerih uporaba navkljub padcu rabe tobačnih izdelkov raste najbolj med mladimi. O težavah, povezanih s tem, pričajo starši, šole in kateheti. V tokratni temi meseca nekaj več o tem, kaj elektronske cigarete so in kako so kljub lepi embalaži zelo nevarne za zdravje. 

Jezusov »Hodi za menoj!«, »Sledi mi!« odmeva v srcih nas kristjanov že od Jezusovega povabila prvim apostolom. Letošnji adventni koledar za mlade sestavljajo storiji (virtualne zgodbe), ki so vzeti iz knjige Sledi mi. Mlade vabimo k premišljevanju pa tudi deljenju naprej.  

 

Ukvarjanje z lastnim psihičnim stanjem je postalo že skoraj normalno, se pa razumevanje določenih stanj začne pri spoznavanju njihovih vzrokov. O psihičnem zdravju veliko ve dr. Jožef Magdič, zdravnik in nevropsihiater, ki je na tem področju dejaven že več kot 50 let. 

Tako kot je sogovornica Manca Košir razmišljala o minevanju, je tudi mag. Drago Tacol razmišljal o minevanju in predvsem o pogledu v prihodnost. Bolj ko se leto preveša h koncu, bolj nam misli uhajajo že v prihodnje leto. Kako torej v starosti življenja gledati na prihodnost, kako jo sprejeti in se je veseliti kljub starosti in razmišljanju o prehodu v novo življenje? 

V branje priporočam razmišljanje mladih o sprtosti in razdeljenosti Slovencev, o poznavanju svojih korenin in tudi zgodb druge svetovne vojne, osamosvojitve in splošnega sobivanja ne glede na svetovnonazorsko prepričanje.

Na področju bioetike nadaljujemo pogovor o umetni oploditvi. Bolj podrobno kot spoznamo to področje, bolj nam je jasno, da mora nekdo osvetliti to sicer znanstveno področje tudi z vidika človekovega dostojanstva in svetosti življenja. Reprodukcija, ki se izvaja v laboratorijih, prinaša po eni strani veliko možnosti, po drugi pa veliko neznank, stisk pa tudi nečloveškega in nehumanega ravnanja. 

In preden postanemo preveč zazrti samo v tehtne razmisleke, prav vi, starejši, da, drage babice in dedki, ne pozabite, da sedaj prihaja vaš čas. Se sprašujete, zakaj vaš. Ker ste prav vi najboljši pomočniki sv. Nikolaja na zemlji in ker prav vi s svojimi izkušnjami, ki ste jih pridobili, v adventni čas svojim otrokom in vnukom prinašate zgled upanja in vere. Tudi v tem lahko vidite svoje poslanstvo in sporočilo za adventni čas.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 12 (2023), 4.

Kategorija: Beležnica

Alja Mandič Faganel je Ljubljančanka, ki je svojo glasbeno pot začela pri osmih letih. Njen instrument je violončelo, ki se ga je sprva učila pri Damirju Hamidullinu. Njen mož je violinist Žiga Faganel, rojen v glasbeni družini.

Alja Mandič je bila s 16 leti sprejeta na Akademijo za glasbo v Zagrebu v razred profesorja Valterja Dešpalja, kjer je z odliko diplomirala in magistrirala. Kasneje se je izpopolnjevala pri Moniki Leskovar in Gavrielu Lipkindu ter svoje znanje nadgrajevala na številnih mojstrskih tečajih. Do danes je prejela več nagrad na tujih in domačih tleh. Kot solistka z orkestrom je nastopila z Zagrebško filharmonijo, Århus Sinfonietto, češkim simfoničnim orkestrom Capellen, orkestrom Budapest Strings, Južnozahodnim komornim orkestrom Pfoerzheim in ansamblom Moscovia. Leta 2016 je bila članica Zagrebške filharmonije, od leta 2017 pa je članica Orkestra Slovenske filharmonije. Sama zase pravi, da ima zelo rada komorno glasbo, solistične nastope in največje orkestrske mojstrovine.
Žigu Faganelu je pri ukvarjanju z glasbo veliko pomenila podpora družine.

Talent in nagrade s tekmovanj so mu pripomogli pridobiti štipendijo za študij na glasbeni šoli Thornton Južnokalifornijske univerze v Los Angelesu. Diplomiral je v razredu profesorice Alice Schoenfeld. Izpopolnjeval se je v Avstriji pri Rainerju Küchlu in Petru Götzlu. Bil je koncertni mojster slovenskih in mednarodnih mladinskih orkestrov in član godalnega kvarteta Tetraktys. Po vrnitvi v Slovenijo se je zaposlil v Orkestru SNG Opera in balet Ljubljana. Leta 2009 je po uspešno opravljeni avdiciji postal član Orkestra Slovenske filharmonije. Kakor Alja tudi Žiga poleg igranja v orkestru najraje igra v različnih komornih zasedbah.

RAZLIKA MED OPERO IN FILHARMONIJO JE OČITNA
Na moje vprašanje, kakšna je razlika med igranjem v opernem in filharmoničnem orkestru, Žiga odgovori, da je razlika predvsem v glasbeni zvrsti oziroma repertoarju ter obsežnosti in raznolikosti sporeda, s katerim nastopajo. V sezoni opernega orkestra se zvrsti približno šest premier in njihove ponovitve ter ponovitve nekaterih uspešnih predstav preteklih sezon. Orkester Slovenske filharmonije pa izvaja predvsem simfonično glasbo. Delo je obsežnejše, bolj dinamično, saj se program in dirigenti menjajo vsak teden. Prav tako se redno menjujejo solisti. Alja doda, da je še posebej lepo opazovati prepletanje vezi in tkanje novih poznanstev z vrhunskimi umetniki, s katerimi sodelujejo.

ŽIVLJENJE FILHARMONIKOV JE DINAMIČNO
Povprašam ju po njunih urnikih v filharmoniji, glede na to, da se vsak teden izvaja drug program. Omenita, da je gradivo za celo sezono dostopno vnaprej in da se domača priprava za nov program začne kak teden ali dva pred skupnimi vajami, včasih tudi več, odvisno od zahtevnosti skladb. Vsak dirigent ima svoj pogled in vizijo o skladbah, ki jih dirigira, zato ne glede na to, kolikokrat smo kakšne skladbe že v preteklosti izvajali, z vsako novo izvedbo odkrijemo nekaj novega.
Vaje potekajo od ponedeljka do četrtka od 9.30 do 13.00, včasih pa, odvisno od težavnosti repertoarja, dodajo še kakšno večerno vajo. Četrtkova dopoldanska vaja služi kot generalka. Abonmajske koncerte imajo običajno ob četrtkih in petkih zvečer, koncerti abonmajskega cikla sodobnih orkestrskih skladb so na sporedu ob sredah, najmlajšim poslušalcem pa so namenjene sobote na koncertih družinskega abonmaja.

UŽIVATA V KOMORNI GLASBI
Čeprav so vikendi v filharmoniji načeloma prosti, Alja in Žiga ne počivata veliko. »Vikende izkoriščava za pripravo na bodoče koncerte. Sva strastna komorna glasbenika in veliko prostega časa nameniva komornemu muziciranju,« pravi Alja. Žiga doda, da se mu zdi zelo pomembno udejstvovanje orkestrskega glasbenika v komorni ali solistični vlogi, saj s tem nadgrajuje in dopolnjuje svoje glasbene vrline. Pred kratkim sta nastopila na Festivalu Maribor, skupaj s pianistom Nejcem Lavrenčičem s programom Poeme večnosti.

POMEMBNA JE KOMBINACIJA
Pri vsakem delu ima pomembno vlogo tudi oprema in pri glasbenikih so to glasbila.
Pravita, da je zelo pomembno, da najdeš pravo kombinacijo inštrumenta, loka in strun, ki ustrezajo tvojemu načinu igranja. Ni vsak inštrument ali lok primeren za vsakogar, tudi če je delo najbolj znanega izdelovalca. Lahko traja tudi več let, da najdeš tisto, kar ti najbolj ustreza. Možnosti je ogromno, nekateri imajo rajši zven starejših inštrumentov, spet drugi imajo rajši novejše ali pa celo naročijo popolnoma nov inštrument, ki jim ga mojster izdela po njihovih željah.
Zanimivo je tudi opazovati, kako se so inštrumenti spreminjali skozi zgodovino. Violina in violončelo sta skozi čas v svojem repertoarju dobivala vse bolj solistično vlogo, zato so zaradi potrebe po večji glasnosti inštrumentov izdelovalci godal posegali po različnih spremembah, kot so dolžina ubiralke, strune, ki so bile nekdaj črevne, danes pa sintetične ali železne. Revolucijo je doživel tudi violončelo, ki v preteklosti ni imel špice, podpora je bila z obema nogama. Tudi oblika in dolžina loka sta se spreminjali glede na akustične potrebe in razvoj tehnike igranja.
Alja igra na violončelo iz konca 18. stoletja, Žigova violina prihaja iz Italije in je iz konca 19. stoletja. Baročni repertoar igra na inštrument iz prve polovice 18. stoletja, ki je bil predelan v izvirno obliko in ima za Žigo še posebno čustveno vrednost, saj je bil nekdaj last njegovega dedka.

VEČNI BACH
Glasba mojstra baročne polifonije in enega največjih skladateljev in glasbenikov vseh časov Johanna Sebastiana Bacha je stalnica Aljinega in Žigovega glasbenega repertoarja. Steber godalne glasbene literature so njegova solo dela za violino in violončelo. »To so dela, h katerim se godalci vedno znova vračamo in vedno se odkrije nek nov svet, nek nov izziv.« Žiga nadaljuje, da danes igra kak stavek povsem drugače, kot ga je pred leti.Povprašam ju o njunem mnenju, v čem je Bach drugačen in če se ga igra drugače. Menita, da se je izvajalska praksa Bahove glasbe skozi čas spreminjala. »Danes imamo dostop do pisnih virov iz Bachovega časa z napotki za izvajanje njegove glasbe. Tako kot drugod v baročni umetnosti, kjer ima okraševanje velik pomen, je tudi pri izvajanju baročne glasbe izredno pomembna ornamentacija. Bach je bil eden prvih skladateljev, ki je ornamentacijo pogosto dosledno zapisoval. S tem nam je sam dal veliko napotkov, kako se morajo njegova dela izvajati.«

POMEN AVTENTIČNOSTI
Dolžnost razgledanega glasbenika je, da je doma v izvajanju glasbe različnih slogovnih obdobij. Skozi študij in kasnejše glasbene izkušnje dobivamo informacije, kako je zvenela glasba v času, ko je bila napisana. Pri tem se mi je postavilo vprašanje, kako se naučiti avtentičnosti in če se s tem srečajo tekom študija. Oba priznavata, da sta imela v času študija odlične profesorje, od katerih sta se ogromno naučila, zdaj pa sodelujeta z mnogimi vrhunskimi glasbeniki in dirigenti, ki jima odpirajo dodaten vpogled v izvajalsko prakso različnih obdobij. »V lanski sezoni smo v Slovenski filharmoniji gostili italijanskega umetnika, skladatelja in dirigenta Federica Mario Sardellija, ki je strokovnjak za glasbo Antonia Vivaldija. V letošnji sezoni se ponovno vrača k nam in ob sodelovanju s tovrstnimi glasbeniki se vedno zelo veliko naučimo,« pravi Alja. Posebna izkušnja za vsakega glasbenika pa je sodelovanje z današnjimi skladatelji. Pri izvajanju sodobne glasbe namreč avtetničnost sploh ni vprašanje, ker se lahko z vprašanji o izvajanju in interpretaciji obrneš na skladatelja samega in pogosto nato skupaj najdemo najprimernejši način izvedbe.

KULTURA IMA V SLOVENIJI VEČJO FINANČNO PODPORO KOT V ZDA
Glede na to, da je Žiga študiral v ZDA, smo se dotaknili še primerjave vloge klasične glasbe v severnoameriški in evropski kulturi. Dejstvo je, da so klasično glasbo iz Evrope v Ameriko pripeljali priseljenci. Državna podpora kulturi v Evropi se precej razlikuje od ameriške. »Veseli me, da naša država kulturo izdatno podpira in je s tem tudi državna podpora klasični glasbi v Sloveniji velika, za razliko od le-te v ZDA, kjer jo podpira izključno le privatni sektor. So pa tam izobraževalni centri zelo kakovostni in so uspeli privabiti največja imena klasične glasbe,« odgovori Žiga. Na univerzi, ki jo je obiskoval v Los Angelesu, sta svojčas violino in violončelo poučevala Jascha Heifetz in Gregor Piatigorsky. Nekatere ugledne glasbenoizobraževalne ustanove v ZDA so odlične in njihovi študenti se zaradi kakovosti njihovih študijskih programov zelo dobro znajdejo v svojih profesionalnih karierah.

SLOVES SLOVENSKE FILHARMONIJE
Pogovor smo zaključili s tem, kakšen sloves ima Slovenska filharmonija v svetovnem merilu. Alja razloži primerjavo kar na podlagi anekdote. Ko je pred nekaj leti svetovno znani tenorist in dirigent Placido Domingo prvič sodeloval z Orkestrom Slovenske filharmonije, se je ob svojem prihodu na vajo priklonil dirigentskemu podiju in dejal, da je počaščen, da lahko stoji tam, kjer je nekdaj stal tudi sloviti dirigent Carlos Kleiber. »V lanski sezoni smo na primer imeli tudi posebno čast večkrat sodelovati s svetovno znanim švicarskim dirigentom Charlesom Dutoitom, kar je bila za vse nas posebna glasbena izkušnja.«
Žiga doda, da smo lahko ponosni, da je od časa od ustanovitve predhodnice Slovenske filharmonije, Academie Philharmonicorum, davnega leta 1701, imela filharmonija skozi svoja različna obdobja stik z največjimi umetniki svojih časov in da med svoje častne člane poleg uglednih domačih umetnikov lahko šteje tudi Ludwiga van Beethovna, ki je naši ustanovi v zahvalo, ko je postal njen častni član, poslal enega prvih izvodov svoje šeste, Pastoralne simfonije, ki ga hrani Narodna in Univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 11 (2023), 67-69.

Kategorija: MP Glasba

Po vojni skoraj docela zamolčani pesnik s preroškim darom – France Balantič – se je rodil 29. novembra 1921 v revni delavski družini v Kamniku. V Ljubljani je obiskoval gimnazijo, ki jo je končal v začetku okupacije. Jeseni leta 1941 je začel študirati slavistiko. Sredi l. 1942 je bil odpeljan v taborišče Gonars. Marca 1943 se je vključil v protikomunistične vaške straže in odšel v Grahovo na Notranjskem. Tam je v noči s 23. na 24. november skupaj s svojimi vernimi prijatelji doživel nepozabni veliki petek mučenja in smrti. Neposredni napad na Grahovo je izvedla Tomšičeva brigada pod poveljstvom španskega borca in partizanskega podpolkovnika Staneta Semiča – Dakija, ki je bil doma z Blok. V divjem sovraštvu je dal vse ujetnike z ranjenimi vred na pragu goreče postojanke ustreliti in mrtve ali še žive pahniti v ogenj, kjer so vsi zgoreli. Tako se je uresničila Balantičeva pesem, kjer je napovedal, da bo v ognju groze moral umreti.
V spominih mlajše pesnikove sestre Tilke, ki je bila ob bratovi smrti stara osem let, lahko beremo: »Kaj se je zgodilo, v svoji otroški duši nisem mogla dojeti. Vedela sem le, da našega Franceta ni več, česar pa nisem mogla sprejeti. Naš France se ni vrnil. Umrl je tako kakor na tisoče mladih ljudi. Umrli so, ker jim nesmiselno človeško sovraštvo ni pustilo dosanjati njihovih sanj. Ko je France zgorel kot nema bakla v grahovski noči, se je za nas, družino v skromni hiši za Bistrico, podrl svet. Mama je onemela v svoji žalosti, ata se je zaprl vase in v njegovem svetu ni bilo več luči, tema je gledala tudi iz njegovih oči« (Tilka Balantič Jesenik, Spomini, 1985, rokopis).
Zakaj je moral naš izjemno talentirani pesnik Balantič sredi žuboreče pomladi življenja doživeti ogenj groze in človeške hudobije, ki mu je vzela življenje? Ob branju njegovih tako milozvočnih, presunljivih in duhovno skorajda neprekosljivih stihov mi prihaja na misel sporočilo Knjige modrosti iz Stare zaveze, kjer je med drugim zapisano: »Pravični bo našel pokoj, četudi prezgodaj umrje … Brezmadežno življenje odtehta visoko starost. Ker je bil Bogu všeč, je bil od njega ljubljen in ker je živel med grešniki, je bil vzet. Vzet je bil, da ne bo hudobija popačila njegovega mišljenja ali zvijača zapeljala njegove duše … Ker je dosegel popolnost, je v kratkem času dosegel polna leta. Zakaj všeč je bila Gospodu njegova duša, zato ga je tudi hitro vzel iz srede hudobije« (Mdr 4,7–14).
Iz Balantičevih pesmi hitro spoznamo, da je bil Božji izbranec, ki ni poznal hudobije, sovraštva in zvijače. V parih letih pesniškega ustvarjanja je izpolnil dolga leta. Njegove nepozabne pesmi razodevajo slo po življenju, hrepenenje po ljubezni, iskanje večne sreče v Bogu, povezanost z rodno grudo pod Kamniškimi Alpami in slutnjo prihajajoče smrti.
Duhovnik in pesnik Vladimir Truhlar odkriva v Balantičevih sonetih večno žive duhovne prvine, kjer je pesnik odkrival skrivnosti svojega srca in duha: »Vse je milost. Za tabo se bom zdaj napotil. Pomagaj, Kristus, mi, da bom ukrotil bolest po zemlji, da bom ves Tvoji luči se zarotil. Ti si življenje, svoboda, mir … V sebi čutim dih smrti. V smrti si sam. Najtežja je ločitev od zemlje … Bog je! Popolna izročitev Bogu. Ponižnost. Prah sem pred Teboj. Vrh – ljubezen božja do mene. Neskončno me ljubi. Zaupanje v usmiljenje. Smrt v Kristusu. Pot v drugačno življenje. Prava svoboda si Ti … Zdaj lahko umrem, ne bojim se več smrti. Pel Ti bom tam, Ti večna Lepota« (Vladimir Truhlar, Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju, str. 192–194).
Mladi pesnik, ki je ljubil življenje, je v pesmih preroško napovedal svoje mučeniško umiranje v ognju groze, kar je doživel v Grahovem l. 1943. Kot umetnik je doumeval, da je rojen za svobodo, ki mu jo prinaša Kristus. Zato je zgodaj odklonil komunizem, ki je človeštvo pehal v suženjstvo, materializem, nečlovečnost in brezboštvo. V ljubezni do Boga in slovenskega naroda je zasnoval sonetni venec sonetnih vencev, ki ga zaradi prezgodnje smrti ni mogel dokončati. Njegova pesniška duša je hrepenela po očiščenju in Bogu. V Božjem usmiljenju je našel prehod iz greha v Božje otroštvo.
Pesem Žalostinka se je uresničila 24. novembra1943 v Krajčevi hiši, stoječi poleg župnijske cerkve Marije Brezmadežne v Grahovem. Pesnik Balantič resnično ni mogel dobiti sestrice, da bi njegove zoglenele kosti ponesla na kamniške Žale.
Naj Balantičeva Žalostinka vsem Slovencem in Slovenkam pomaga, da nikoli več ne bomo začeli bratomorne vojne. Takšna vojna bi nas dokončno izbrisala iz raja pod Triglavom. In tedaj bi bila zares v meni in v tebi smrt slovenskega naroda spočeta in rojena.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 11 (2023), 84.

Kategorija: Dnevnik vaškega župnika

Pri svetem krstu ob maziljenju s krizmo duhovnik izgovarja besede, ki se nekoliko skrajšano glasijo takole: »Vsemogočni Bog … te mazili z oljem odrešenja, da ostaneš ud Kristusa duhovnika, preroka in kralja za večno življenje.« Ali to pomeni, da s krstom prejemamo duhovniško, preroško in kraljevsko službo? In kaj vsaka od teh treh pravzaprav pomeni za nas, ki smo krščeni?
Robi
Lepo, da se zanimate za to, kar ste in smo postali pri krstu!
Za začetek narediva hiter pogled temeljnega dogajanja pri tem zakramentu. Osnovni element obreda krsta je oblivanje z vodo ali potapljanje v vodo – kar je v začetku Cerkve bil osnovni način. Oblivanje ima bolj pomen očiščenja, osvežitve in poživitve, potapljanje pa še bolj jasno izrazi, da nas krst zakramentalno ‘potopi’ v Kristusovo smrt in v njegovo vstajenje. Zato krst pomeni najprej smrt starega človeka (ker so odpuščeni vsi grehi: izvirni in osebni pri odraslem krščencu). S svojo smrtjo na križu je Kristus vzel nase vse naše grehe in jih izničil. Ko se krščeni z njim ‘potopi’ v njegovo smrt (ki je zadnja posledica greha), postane deležen tega odvzetja grehov in večnih kazni, zato pride iz krstne vode kot duhovno na novo rojen, novi človek, prerojen iz vode in Svetega Duha. Človek je pred krstom duhovno mrtev, med krstom pa postane udeležen pri Kristusovi odrešilni smrti in vstajenju, kar pomeni, da na nov način zaživi v neločljivi povezanosti s Kristusom, ki je Življenje. Nikakor ni v to novo življenje prisiljen, ampak se lahko s svojo svobodo spet odloča za življenje ‘po mesu’, ki pomeni ‘ne’ Kristusovemu delu v njem. A hkrati je tudi sposoben odločati se za dobro, za ljubezen, za trajen odnos s Kristusom. Tako postane krst vse življenje trajajoči prehod od starega k novemu človeku in ni zgolj neki enkraten dogodek, ki bi se z obredom pri krstnem kamnu končal.
Čeprav je krst v jedru Božje dejanje, se vanj vključuje tudi človek. Predvsem z vero. Krst vero predpostavlja (vero občestva in posameznika – pri odraslem krščencu), jo izraža s samim obredom, jo poglablja in hrani. Novo rojstvo v veri predpostavlja zato tudi novo življenje po veri. Kajti greh, ki je pomenil sužnost, je odpuščen, in možno je novo delovanje, nov način ‘biti’ sredi sveta. Nova upodobljenost po Kristusu nas na nov način tudi poveže z Njim in nas celo včleni Vanj. To pa dobesedno pomeni nov odnos z Jezusom Kristusom, v katerem smo deležni najmočnejše ‘energije’ na tem svetu, to je tiste moči, ki je Jezusa Kristusa obudila iz smrti v življenje. S tem nam krst odpre tudi dostop do Cerkve, ki je občestvo vseh, ki so življenjsko povezani s Kristusom; podobno kot so udje telesa povezani z glavo. Kajti vse odrešenjsko dogajanje, ki ga je uresničil Kristus, se more v zgodovini nadaljevati samo v Cerkvi. Tako je hotel Kristus sam in zato ustanovil odrešenjsko skupnost Cerkve. Ni mogoče pripadati samo Kristusu, ne da bi na tem svetu pridali tudi skupnosti Cerkve, ki je njegovo skrivnostno Telo sredi sveta, da bi mu bila znamenje in vabilo odrešenja. Ta skupnost, ki jo pri krstnem obredu zastopajo krstitelj, starši, botri in drugi člani župnijskega občestva, je zato tudi soodgovorna za novokrščenca, za njegovo postopno zorenje in postopno vedno bolj zavezujoče vstopanje in delovanje v občestvu Cerkve.
In s tem smo prišli do točke, ko lahko bolj neposredno odgovorimo na zastavljeno vprašanje o trojni službi. V soglasju s Petrovim pismom (1 Pt 2,9) lahko govorimo o nekem duhovniškem ‘telesu’, torej o skupnostni duhovniški razsežnosti vseh krščenih (kraljevsko duhovništvo), ki jih postavi v poseben duhovniški odnos pred Bogom. To duhovništvo imenujemo ‘skupno duhovništvo vernikov’, ki ga imajo vsi posamezniki v odnosu do celotne skupnosti Cerkve kot nalogo, da “sodelujejo pri darovanju evharistije in to duhovništvo uveljavljajo v prejemanju zakramentov, v molitvi in zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo” (2. vat. koncil). In to duhovništvo se razlikuje od službenega duhovništva duhovnikov, ki je sad zakramenta mašniškega posvečenja. Na osnovi krsta so verniki torej udeleženi na trojni Kristusovi službi: duhovniški, preroški in kraljevski (C 31,1; LA 2; 10,1; M 15,2). Udeleženost pri Kristusovi duhovniški službi vključuje izvajanje duhovnega bogoslužja v Božjo slavo in odrešenje ljudi (C 34,2); kot duhovno daritev darujejo zlasti pri sveti maši vse svoje življenje z vsemi deli, molitvami, družinskim življenjem in vsakdanjim delom, prav tako nadloge življenja. ‘Preroško službo’ izpolnjujemo tako, da smo priče vere v vsakdanjem življenju (C 35,1); da vedno bolj sprejemamo Kristusovo besedo in jo živimo sredi sveta; da smo živi evangelizatorji, kjerkoli delujemo. ‘Kraljevsko službo’ pa uresničujemo, kadar se s ‘kraljevsko svobodo’ z zatajevanjem samega sebe in s svetim življenjem usposabljamo za zmago nad kraljestvom greha v sebi in v svetu ter za vzpostavitev Božjega kraljestva v sebi in drugih (C 36,1). Sv. Ambrož je to službo opisal takole: »Kdor si podvrže svoje telo in vlada svoji duši, ne da bi se prepustil svojim strastem, je gospodar samega sebe: moremo ga imenovati kralja, ker je sposoben vladati samemu sebi; svoboden je in neodvisen in se ne pusti ujeti v suženjstvo greha.«
To trojno delovanje korenini v prerojenju in maziljenju s Svetim Duhom pri krstu (C 31). Čeprav dolžnost oznanjevanja neposredno izhaja iz zakramenta svete birme, pa je vendar osebno posvečenje, to je resničen življenjski odnos z Jezusom Kristusom, tista notranja moč, ki naredi pričevanje za Kristusa prepričljivo. In to posvečenje se zgodi pri krstu. Brez te Božje moči, bi bilo oznanjevanje samo goli aktivizem, ki se prej ali slej upeha in izjalovi.
Zaradi vsega tega bogastva bodimo veseli svojega krsta in z veselim srcem iz krstne moči živimo svoje vsakdanje življenje, ki po nas postaja pravo bogoslužje.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 46.

Kategorija: Pisma

“Država ni podjetje. Kar pa ne pomeni, da pri vodenju ne razmišljamo podjetniško”

V Državnem svetu 40 državnim svetnikom predseduje 60-letni Marko Lotrič, ki je bil na to mesto izvoljen pred slabim letom. Do vstopa na politični parket ga je večina poznala predvsem kot direktorja in ustanovitelja zelo uspešnega družinskega podjetja LOTRIČ Meroslovje, ki je v tridesetih letih zrasla iz domače garaže v podjetje, ki zaposluje več kot 180 ljudi in ima osem hčerinskih podjetij v šestih različnih državah.
Našega sogovornika smo tokrat povprašali o njegovi življenjski poti, predvsem v drugem delu pa tudi o njegovih pogledih na gospodarsko stanje pri nas in delu Državnega sveta, ki ga je sedaj v enem letu že dobro spoznal.

- Že vaša zgodnja otroška leta so vas v določeni meri določila in oblikovala, da ste potem stopali po delovni, podjetniški poti. Predstavite nam za začetek kakšne utrinke iz svojih otroških let, šolanja, prvih odločitev v tistih letih …
Za odgovor se moram prestaviti za petdeset let nazaj, v sedemdeseta leta, ko sem vstopal v osnovno šolo. Prihajam iz kraja Selce, kjer je osnovna šola že od nekdaj imela svoje mesto. Tudi duh in želja po izobraževanju sta bila zelo močna, starši so nas vzgajali v zavedanju, kako velika vrednota je znanje in šola. Seveda priznam, da mi je bila šola všeč predvsem zaradi druženja s sošolci. Iz izkušenj naših staršev, ki vsi niso mogli obiskovati šole, pa smo tudi vedeli, da moramo to ceniti.
Osnovnošolsko obdobje imam v zelo lepem spominu. To je bil čas, ko nas je večina sošolcev imela poleg šole še zelo veliko popoldanskega dela in opravil, ki smo jih otroci morali opravljati na kmetiji. Odraščal sem z bratom in sestro in vsi trije smo bili kar vpeti v delo.
Če pa povežem duh časa in pot izobraževanja, lahko povem, da je to bil tudi čas kakšnih težav ali neljubih dogodkov; ko je recimo sestra napisala prosti spis z naslovom Zakaj je morala pasti lipa; potem so bila kakšna čudna poizvedovanja, kje smo kupili avto in podobne zgodbe, ki še dodatno osvetljujejo takratni čas.

- Se vam je zdelo, da ste se morali ukvarjati z vprašanjem, če se splača delati, pa zakaj je treba nekaj delati, pa zakaj ne bi raje lenarili? Povzemam nekako duh časa današnjih otrok … Danes se pri mlajših lahko zdi, da jih je težko navdušiti za kakšno reč, da je delo nekaj negativnega – kako je bilo to v času vašega odraščanja?
Spomnim se obdobja med petim in osmim razredom OŠ, ko sem še pred poukom občasno hodil v Železnike, kjer sem v zbiralnici prevzemal mleko od kmetov. In po opravljenem delu spet na moped in v šolo. Vse to dogajanje je bilo vezano na izziv, na pomoč staršem; se mi je zdelo najbolj normalno, da sem že pred šolo opravil ali delo doma v hlevu ali kako drugo delo in šele nato šel v šolo. In popoldne enako. Ne vem, če smo se kdaj spraševali, ali se to splača ali zakaj bi to naredili. Enostavno si naredil, ker si vedel, da je tako prav, da je to del življenja, del odraščanja. Nismo se spraševali, ali bomo delo dobili izplačano v denarju. Se je pa opravljeno delo povrnilo na kakšen drug način – že takrat smo s starši poleti redno hodili na morje.
Četudi nismo vedeli, zakaj naj bi nekaj naredili, je bilo dovolj, da smo imeli jasno navodilo staršev, kaj je treba narediti in smo to pač naredili. Ker je bilo tako prav. Marsikatero delo si opravil z veseljem, ker si lahko ob tem upravljal s kakšnim orodjem, strojem, sploh ko se je šlo v gozd napravljat drva. Delo doma lahko danes primerjam s čisto pravim kariernim razvojem, pridobivanjem veščin in znanj. Oče je imel doma kopico strojev in smo se učili delati z njimi, navsezadnje si komaj čakal, da boš dovolj star, da boš lahko šel na traktor.

- Dejali ste, da ste se podali v tehnično smer šolanja, smer elektroinštalater, prvo delo ste opravljali kot orodjar, ki je bilo konkretno, vajeniško zastavljeno. Zadnjih 20 ali 30 let živimo v prepričanju, kako moramo imeti večino mladih z univerzitetno izobrazbo, vse več pa je klicev obupa s strani gospodarstva, da je veliko pomanjkanje strokovnih in usposobljenih delavcev. Kako vidite to situacijo?
Vprašanje ima vsaj dva vidika. Kot prvo bi izpostavil, da je napredek tehnike v teh desetletjih bil zelo velik. Ta pogojuje večje poznavanje teorije in tehnologije, tudi tujih jezikov. Poudariti hočem veliko preobrazbo, ki sta jo doživela industrija in gospodarstvo. In s tem se od nas zahteva več znanja, kar pomeni tudi višjo izobrazbo. Torej več ciljne, usmerjene izobrazbe z uporabnim znanjem.
Zaskrbljujoče samo po sebi je, da imamo na tej ravni izobraževanja zasnovan sistem tako, da na univerzitetne ravni izobraževanja lahko sprejmemo večino generacije. Lepo je sicer videti, da si jih večina želi doseči univerzitetno izobrazbo, že po Gaussovi krivulji pa vemo, da je to nemogoče. Eni so to sposobni opraviti, drugi niso. In zdi se mi, da smo trenutno v situaciji, ko je kvantiteta bolj pomembna kot kvaliteta. Da se popušča pri kakovosti šolanja. To me zelo skrbi.
Marsikaj bi lahko dosegli s predlogom kariernih načrtov, kjer bi bilo opredeljeno delo, študij ob delu in nato pridobivanje kompetenc ter veščin po tem dvotirnem kariernem načrtu. Sedaj pa pogled na razporejenost študentov po študijskih programih daje vtis, da ni v ospredju, kaj doštudirati, važno je samo (do)študirati. Umanjka povezovanje posameznikovih realnih sposobnosti in njegovih želja, kaj sploh želi doseči.

- Gotovo je določen del znanja treba pridobiti, je pa ravno to pomanjkanje znanja in s tem povezanega mojstrstva v pomanjkanju pri obrtniških delih.
Obrtni poklici nasploh primanjkujejo. Vsi, ki so bili vešči dela, so ravno v času po osamosvojitvi in še kasneje odprli svoje s. p.-je, podjetja. Sedaj se ti srečujejo s svojo upokojitvijo in predajo obrti naprej. In treba se je zavedati, da se obrtniškega dela ne da tako zlahka predati naprej. Gre za konkretno, fizično delo, treba je imeti znanje, poznati tehnologijo, mnoga taka dela so vezana na vremenske vplive, kar delo še oteži. In pomanjkanje teh poklicev se nam zdaj kaže v tem, da lahko res dobri, mladi mojstri, četudi samo s triletno izobrazbo, dosežejo precej višje dohodke kot marsikateri visoko izobražen posameznik.

- Vrniva se k vašim korakom na poslovni poti in predstaviva področje, ki vas je skoraj celo življenje zelo zaposlovalo – meroslovje. Ko ste prejeli povabilo za delo v podjetju Tehtnica Železniki, ste vedeli, za kaj gre in kaj boste počeli?
Na to delovno mesto in v to podjetje me je povabil sosed, ki je bil v tem podjetju inženir. Pojem inženirja je bil takrat vreden današnjega pojma doktorja znanosti. Povabil me je in mi tudi zelo nazorno orisal, kakšni potenciali so v tej panogi. V tem sem se prepoznal in šel. Mislim, da se takrat sploh nismo pogovarjali o plači, ampak je bilo delo tisto, ki me je pritegnilo, saj je bilo povezano z elektrotehniko.

- Je bil to z vaše strani tudi ujet ravno pravi trenutek, saj ste s svojim znanjem elektrotehnike vstopili v začetek neke digitalne dobe?
Da, dobra ugotovitev. To je bil čas, ko je Jugoslavija s Kubo podpisala dogovor o dobavi medicinske opreme. Podjetje Tehtnica Železniki je v sodelovanju s podjetjem EIMV – Elektroinštitut Milan Vidmar razvilo prvo natančno tehtnico za lekarne in lahko bi rekel, da je že šlo za digitalizacijo, saj prikaz ni bil več analogen. Kmalu po tem so nastali že prvi komunikatorji. To je bil velik preboj in podjetje je še zmeraj proizvajalo mehanske tehtnice, za nov tip elektronskih tehtnic pa je potem na novo zaposlovalo ljudi in v to zgodbo sem vstopil tudi jaz. In zanimivo, da te tehtnice delujejo še danes.
Naravna rast zanimanja za področje dela je pripeljala do obiskovanja tujine, kar človeku da še več priložnosti za nove poglede in razmisleke. V letu 1990 sem pristal v Tehtnici Kranj; v tem podjetju so se ukvarjali z vzdrževanjem merilnih naprav. To je bila ena prvih pomembnih prelomnic, saj sem skozi to delo lahko videl, kje so potrebe trga.
Želja po samostojni poti je bila ves čas prisotna, mogoče sem jo videl celo v kakšni drugi smeri. Leta 1991 je ideja dozorela, da sem odprl s. p. in se najprej ukvarjal s tehtnicami, utežmi in pipetami. Družinska fotografija Lotričevih. - Ob prejemu nagrade Zlata nit za najboljšega zaposlovalca leta 2016 v kategoriji malih podjetij, ko je izborna komisija LOTRIČ Meroslovje izbrala na podlagi vključenosti zaposlenih v načrtovanje strategije, avtonomije pri delu ob hkratni odgovornosti, visoki stopnji zaupanja in ob tem skrbi za zdrav način življenja
- Kako se je potem podjetniška pot nadaljevala do današnje visoke ravni razvitosti in tehnološke sposobnosti?
Okoli leta 2003 sem spoznal žal že pokojnega Jožeta Nograška. On je meni in naši družini ogromno pomagal na tej podjetniški poti. Svojo dejavnost nam je tudi prodal za zelo sprejemljivo ceno. Z njegovim znanjem smo kot podjetje nato lahko tudi naredili korak naprej, zaposlili prve ljudi.
Omenil bi še prve akreditacije laboratorija, potem je veliko prelomnico predstavljala selitev v nove prostore leta 2004. Ob dvajseti obletnici nam je uspel preboj, da smo vstopili tudi v sodelovanje z večjimi konzorciji – s takimi partnerstvi dobiš potem še več znanja in izkušenj, neposredno iz izkušenj teh podjetij.
V zadnjih desetih letih je pomemben preboj v storitveno dejavnost, saj smo po letu 2015 začeli sami izdelovati prve senzorje, sisteme za merjenje pogojev okolja in drugo merilno opremo. V zadnjih letih pa spet širitev poslovnih prostorov in uvajanje storitev na področju elektrike.

- Verjetno si običajen človek težko predstavlja, kaj vse se meri in kje vse so meritve potrebne?
Naše življenje je obkroženo z meritvami. Od zjutraj, ko stopimo na tehtnico, se nato peljemo z avtom in točimo gorivo, ko obiščemo zdravnika, imamo kar nekaj meritev – naštevam samo tisto, kar družba kot celota prepoznava za najbolj pomembne. Pomislimo samo na tehnični pregled vozila – tam je čez dvajset meritev.
Poleg tega obstaja zelo široko področje tehnološkega merjenja, ki je nujno, da proizvodnje delujejo. Svoje področje je farmacija, področje elektrike, kjer je treba vsako napravo dobro umeriti, da ne seva na druge naprave, marsikaj je treba uskladiti z zakonsko določenimi standardi, kar pa izvajajo laboratoriji, kot je naše podjetje. Če povzamem – meritev, od katerih smo kot družba odvisni, je zelo veliko.

- Ker imate toliko let izkušenj z različnimi meritvami, umerjanji in imate tudi smisel za humor, si upam zastaviti tudi tako, malce šaljivo, a vseeno vsebinsko vprašanje. Če bi vas najel sam sv. Peter, da naj pomagate pripraviti neko merilno napravo za merjenje primernosti za nebesa. Kakšna bi torej bila naprava, ki bi nam pomagala nas umeriti za nebesa?
Kot predpogoj bi verjetno rekel, da bi morali najprej pripraviti dobro merilno napravo, ki bi zmogla izmeriti poštenost. S tem bi prišli že zelo daleč.
Sicer bi pa dejal, da je tehtnica zelo dober pokazatelj, če namreč vse naložimo samo na eno stran, potem zmanjka na drugi strani. Se pravi, da moramo v življenju iskati ravnovesje. Zmernost.
Zraven bi postavil še pomembnost empatije. Da se poskušamo vživeti v drugega, v situacijo drugega, da ga lahko tudi bolje razumemo. Težava nekoga drugega – kot npr. mozolj najstnice ob jutranjem pogledu v ogledalu, ko se ji podira svet, – je lahko za nas povsem smešna, trivialna težava. Toda z empatijo poskušamo razumeti drugega. S takimi situacijami, seveda na precej bolj resni ravni zagotavljanja preživetja, razvoja, premoščanja težav, iskanja poti – se srečujemo ljudje med sabo in samo z dovolj empatije se lahko tudi razumemo vsak v svoji situaciji in gradimo pošten odnos.

- Danes se veliko poudarka daje pojmu kapitala. Ta je lahko različnih vrst – po vseh izkušnjah in vidikih dela in dejavnosti na različnih področjih: kaj za vas pomeni kapital?
Najprej pomislim na ljudi v podjetju, na ljudi v Državnem svetu. Kaj je kapital podjetja, neke državne inštitucije? To so ljudje.
V gospodarstvu je kapital tudi v zgradbah, strojih, osnovnih proizvodnih sredstvih. Samo en majhen del kapitala je na koncu izražen v denarju. Tudi dobiček je del kapitala. Ob tem pa navedem številke: slovensko gospodarstvo je v lanskem letu ustvarilo za šest milijard dobička, ampak nazaj v podjetja, v znanje ljudi, v stroje, zgradbe, opremo pa je investiralo več kot sedem milijard. Slovenski lastniki smo po teh podatkih torej žlahtni lastniki, ki veliko namenjamo za rast podjetij. In v takšnem gospodarstvu je prihodnost. Družina Lotrič pri podpisu družinske ustave, ki so jo skozi pogovore intenzivno pripravljali skoraj leto dni in z njo določili dogovor družinskih članov o načinih urejanja odnosov med njimi in družinskim podjetjem. Gre torej za vrednote in smernice, ki jim je zavezana družina pri skrbi za svoje družinske člane za upravljanje podjetja.
- Če bi bili pred izzivom, kako razložiti pojem in koncept kapitala recimo maturantom, ki se podajajo na nadaljnji študij ali na svoja prva delovna mesta?
Kapital je znanje in življenjske izkušnje, ki so si jih nabrali. Lahko to znanje še oplemenitimo, se izučimo še v različnih veščinah, ampak osnova je znanje. Pomembno se mi zdi, da izpopolnjujejo tista področja, ki jih dodatno motivirajo. Da širijo svoj pogled iz osnovne smeri. Da si odpirajo dodatna vrata pri iskanju tega znanja. Da znanje nadgrajujejo in ga povezujejo.

- Kot človek gospodarstva, in to panoge, ki se ukvarja z najvišjo možno natančnostjo, ste vstopili na področje politike, ki ne slovi ravno po natančnosti. Ste imeli kaj težav privaditi se na to ohlapnost, razteznost, celo praznost politike v nekaterih primerih?
Na prvem mestu se zavedam, da država ni podjetje. Kar pa ne pomeni, da mi ne razmišljamo podjetniško. Tudi v javni in državni upravi bi zagotovo pričakoval več podjetniškega razmišljanja. Kaj pa to predstavlja? Kot prvo, da se ne sprejema odločitev, ki so neizvedljive in lahko v naslednjem trenutku po sprejetju povzročajo kopico težav, ali ki niso v skladu z zakoni. Take vrste politike se je treba ogniti v največjem možnem loku.
Potem bi podal primer drobnega tiska. V podjetništvu se zelo hitro naučiš, da je treba brati tudi drobni tisk, ker te sicer to zelo drago stane. Pričakoval bi, da bi tudi v državnih inštitucijah bili pozorni na ta drobni tisk. In ta drobni tisk predstavlja vprašanje, kot je: Kaj pa pomeni uvedba tega ali onega? Smo dobro premislili, kaj pomeni uvedba enega zakona v najrazličnejših situacijah? Kakšen vpliv ima tak zakon na ljudi, na inštitucije, gospodarstvo, socialno državo?
In kot tretje bi morali imeti v zavesti, da z vsako nepremišljeno potezo naredimo nepopravljivo škodo do svojega poslovnega partnerja. Zaupanje partnerjev je gotovo tista tema, ki bi jo morali nasloviti tudi v politiki.
To so trije vidiki podjetniškega razmišljanja, ki bi ga rad videl tudi pri upravljanju države.

- Bi lahko izzval in dodal še četrti vidik, ki se mi zdi, da potrebuje ubeseditev, in to je odgovornost. V podjetju nekdo, ki sprejema odločitve, sprejema tudi odgovornost. V vodenju države pa to mnogim ni jasno in se daje vtis, da je dovoljeno vsakršno igračkanje kot v peskovniku, saj odgovornosti tako ali tako ni treba prevzemati.
Iskreno in direktno je vsakemu jasno, da če bi podjetniki vodili podjetja na način, kot marsikdo vodi državo, bi ta podjetja bila že v stečaju. Ne bi posploševal na celoto, vendar so pogosto sprejeti ukrepi in predlogi zakonov, ki bi podjetje spravili v propad.

- Državni svet sestavljajo strokovnjaki posameznih področij in kot pravite, tudi podjetniško, strokovno preučujete te predloge, ukrepe. Tudi sami ste predstavnik gospodarstva v Državnem svetu nek most med realnim sektorjem in politiko. Kako težko vam je pri vodenju dialoga sprejemati nesmisle, ki so všečni za pred kamero, hkrati pa veste, da so neučinkoviti, celo nevarni ali nesmiselni, vas se pa v vaših argumentih ne posluša?
Že prej sem omenjal pojem empatije, da se znamo vživeti v situacijo drugega.

Zelo težko je razumeti ljudi v mestu, če si na podeželju in obratno. Sploh brez empatije. Seveda sem velik zagovornik gospodarstva, še toliko bolj pa kmetijstva, ker živimo od tega, kar nam daje zemlja. Dejstvo je, da mora politika biti tista, ki bo dala temu gospodarstvu, kmetijstvu in drugim panogam možnost, da bodo preživele. To pa lahko daje samo s poslovnim okoljem. Tudi s položaja predsednika Državnega sveta se mi zdi prav, da se zavzemam za stabilno in predvidljivo poslovno okolje. In to vključuje pravila o zaposlovanju, davkih, prispevkih, dostopu do javnih storitev, plačna pravila. Mi potrebujemo varno okolje, v okoljskem smislu, v poslovnem smislu, v kmetijsko pridelovalnem smislu itd. in naše slovensko okolje vključno z zemljo moramo varovati.
Moje sporočilo na tem mestu je, da nam eksperimentov, takšnih ali drugačnih, ni treba več delati.

- Ampak se zdi, da živimo v dobi eksperimentiranja, in to tiste najbolj osnovne oblike poskusa in napake.
Zato pa sem to izpostavil, ker si nam ni treba izmišljevati kar naprej nekih modelov in principov, če pa imamo okoli sebe v Evropi in v svetu modele, ki delujejo. Ki so prepoznani kot delujoči in dobri. Te modele je treba samo preučiti, razumeti in jih na pravilen način vpeljati v slovensko okolje. Ne zagovarjam kopiranja, ampak vpeljavo na za slovensko okolje primeren način.
S tem mislim različne sisteme, vključno s prej omenjenim gospodarstvom, ki si želi jasne pogoje in v sodelovanju s politiko tudi jasne strateške cilje, da se ve, kako bomo do njih prišli in kakšne korake bo k temu prispevala politika in kaj lahko stori gospodarstvo.
Danes smo pa priča nepredvidljivemu poslovnemu okolju, kjer ni jasno, kakšne obremenitve čakajo gospodarstvo, kakšen bo recimo čisto aktualno davek na dohodek pravnih oseb, kjer moram izpostaviti, da bi gospodarstvo najlažje pristalo na dvig tega davka za leto ali dve, vendar to potegne za sabo tudi druge obremenitve. Ne vem, kaj se bodo dogovorili, vendar določene rešitve pomenijo, da bodo podjetja še bolj zapuščala Slovenijo, ker ne bomo konkurenčni. In govoriva o majhnih in srednjih podjetjih. Nič lažjega ni kot prenesti sedež podjetja čez mejo, ampak vedeti moramo, da se s tem naredi največja škoda socialni državi.
Omeniti moram pogajanja ob pripravi Zakona o delovnih razmerjih – ta so potekala deset mesecev, vendar samo v eno smer. Gospodarstvo je pripravilo kopico predlogov sprememb in niti en predlog ni prišel v obravnavo, kaj šele da bi bil sprejet. Pri takem odnosu in načinu dela je težko govoriti, da gre za pogajanja.

- Na samem začetku mandata ste omenjali, da si boste prizadevali za uveljavljanje moči argumenta kot načina za uresničevanje pristojnosti Državnega sveta. Trenutno se zdi, da vladna stran vidi samo svoje mnenje (niti ne argumentov). Z argumenti torej ne pridete daleč?
Bom dejal, da ima politika še čas, da sliši argumente. Smo v času intenzivnih pogovorov z gospodarstvom v želji, da ohranimo konkurenčnost. Ker z letom 2024 in 2025 pridejo resne obremenitve za ljudi in podjetja. Mi se trudimo, da bi naredili vse, kar se da, da bi imeli v Sloveniji zadovoljne ljudi.
Prej ste omenjali tudi most in mojo funkcijo predsednika DS. Izpostavil bi še odlično delo naših komisij, ki predstavljajo srce delovanja DS. Zavedati se moramo, da so to strokovnjaki iz različnih področij, ki imajo vsak iz svojega področja veliko znanja in ga znajo tudi predstaviti. In tukaj ni populizma. Vsak nastopi z realno oceno, realno potrebo in realno željo s terena.

- In verjetno govori enako pred kamero in za njo?
To pa zagotovo. Zato pa sem ponosen na ekipo, ki sestavlja trenutni sklic Državnega sveta. Gre za timsko delo, ki ga odlično vodi sekretarka DS mag. Monika Kirbiš Rojs. Svetniki in svetnice tukaj niso zaposleni, dobijo samo sejnine. Vendar nosijo vso breme priprave gradiva, branja določenih zakonskih podlag in vse ostalo. Za to je treba imeti vizijo in tukaj pride prav podjetniška vizija – kaj lahko, kako bi bilo boljše; zato smo tukaj, da pomagamo družbi, vsakemu posamezniku, da bo za njega boljše. Kako nam to uspeva, bo pokazal rezultat, ampak delamo v resnični veri, da bi bilo boljše.

- V širšem evropskem prostoru se napoveduje še ena težka zima, recesija, veliko je črnogledosti, situacije – ste vi oz. ostajate kljub vsemu optimistični? V čem, na kakšen način krepite svoj optimizem?
Gotovo na prej omenjenem kapitalu, ki je v ljudeh. Na pravi način vodeno gospodarstvo je gotovo lahko predmet optimizma. Ljudje, ki so delavni, inovativni, izobraženi, to je optimizem in to so dejavniki, ki nas bodo potegnili naprej. Prepričan sem, da nas bodo dobri rezultati povezali, ne pa razdruževali.

 

OSEBNA IZKAZNICA
Marko Lotrič
je 60-letni podjetnik in ustanovitelj podjetja LOTRIČ Meroslovje iz Selc v občini Železniki, kjer je podjetniško pot začel leta 1991. Z ženo sta v 30 letih zgradila uspešno zgodbo, ki odmeva tako doma kot v tujini. Vzgojila sta tri otroke, ki so prav tako vključeni v domače podjetje.
Marko Lotrič je bil imenovan v Državni svet kot predstavnik delodajalcev. Je član Kluba slovenskih podjetnikov ter vodi Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 11, 2023, str. 6-11.

Kategorija: Gost meseca

gost meseca

Dr. Jožef Magdič

priloga

800 let Frančiškovih jaslic

moj pogled

Manca Košir

 

Preberite več: December 2023

Kategorija: Kazalo