Pravičnost je nujni in bistveni del prava

Pravo, Ustava, pravičnost so temelji, na katerih si želimo, da bi bila vodena naša država. Pogosto državljani nismo prepričani, koliko je naša država res pravna, še manj pravična pri zagotavljanju enakosti pred zakonom in varovanju osnovnih demokratičnih in seveda človekovih pravic. O tem sem se pogovarjal s prof. dr. Verico Trstenjak, ki je s svojim poznavanjem in izkušnjami evropskega prava lahko podala tudi primerjalno-analitični pogled na stanje prava in sodne veje oblasti v Sloveniji.

- Začniva pogovor z vpogledom v vaše odraščanje in v odločitev za študij prava.
Izhajam iz Prlekije, kjer sem odraščala v preprosti, skromni družini – kot smo takrat v času socializma vsi živeli zelo skromno. Ob tem smo doma imeli zelo visoke moralne standarde. Oče, predvsem oče, sicer intelektualec, se mi zdi, je bil ključen za moralno rast in nas je vzgajal v vrednotah delavnosti, pravičnosti in pridobivanja znanja. Ta poudarek na znanju me je spremljal skozi življenje. Znanje je nekaj, česar ti nihče ne more odvzeti, in pravičnost je najboljši steber ter porok za življenje z mirno vestjo. To se mi zdi zelo pomembno, kar sem ponesla v svoje življenje in poskušam prenesti tudi na sina ter študentom na različnih univerzah, ne glede na to, kje poučujem.

- Kakšen je bil vaš prvi stik s študijem prava? Ste na to pot stopili polni idealizma, velikih pričakovanj? Vas je na študijski poti kaj presenetilo, razočaralo?
Seveda je bila študijska pot na začetku prepredena s pravnim sistemom, v katerem smo takrat živeli. V času študija bi izpostavila dva dogodka, mogoče celo prelomnici, ki sta mi bili takrat zelo pomembni. Prva je, ko sem kot pripravnica prišla na sodišče in sem v okviru kazenskega prava videla, s kako minornimi, bagatelnimi delikti so se sodniki ukvarjali – na primer tatvine po trgovinah, pa tudi verbalni delikti ali civilno motenje posesti … To me je kar šokiralo. Drugi pretres se je zgodil na prvi študijski izmenjavi v tujini, ko sem prvič dobila drugačen pogled izven socialističnega sistema. In zato sem kritična do nekdanjega socialističnega totalitarnega sistema, ki je po vseh merilih in evropskih resolucijah bil res totalitaren. Kljub temu pa je treba reči, da je imel socialistični sistem nekaj stvari dobrih – mislim predvsem na možnost šolanja za vse. In kot drugo je vladala enakopravnost žensk. Na tem področju smo bili kakšno stopnico višje, kot jo kje drugje še danes komaj dosegajo. To spoznavam po različnih državah sveta, ko na raznih kongresih, konferencah poslušam o zgodovinskem razvoju in tudi o vstopu žensk na področje trga dela, na vodstvene položaje na vseh področjih. To me vedno znova pretrese, žalosti, saj sama nikoli nisem imela v glavi te prepreke, da bi imela ženska manj možnosti.

- Več desetletij ste dejavni na področju prava. Kako gledate na razvoj pravne znanosti? Kako so se izzivi prava spreminjali?
Na svoji poklicni poti sem se usmerila na področje evropskega prava, tako da vsebine, povezane z evropskim pravom, tudi predavam.
Kar se tiče razvoja, bi rekla, da se evropsko pravo razvija, kot se razvija Evropska unija. Pravo na splošno vedno sledi razvoju družbe. In tako kot se razvija družba, se mora razvijati tudi pravo, ki praviloma ne prehiteva razvoja družbe, ampak ji sledi, kar je tudi pravilno. Naj samo poenostavljeno omenim področje digitalizacije, kjer ne moremo s pravom zapisati vsega, kako in kaj z digitalizacijo, če pa še ne poznamo vseh smeri, v katerih se bo to področje razvijalo. ChatGPT-ja na primer nismo mogli urediti, dokler ni obstajal. A na drugi strani morajo pri razvoju tudi podjetja slediti že veljavnim pravnim normam, na primer glede varstva osebnih podatkov.
Pravo postavlja okvire delovanja, pri tem pa se mora ne glede na razvoj družbe zavedati, da ne sme biti preveč omejujoče. In če pogledava širše, tudi na področju političnih sistemov, demokracije, gospodarstva in tako naprej, mora pravo poskrbeti, da so pravne norme takšne, da zagotavljajo vse standarde, ki so potrebni za sodobno družbo in državo. To niso le tehnični standardi, pogoji glede kakovosti hrane ... Tu so še standardi pravne države in zagotavljanje spoštovanja splošnih civilizacijskih norm sodobne družbe. Govorim o spoštovanju človekovih pravic, pravičnosti, enakosti pred zakonom, varnosti in kar so še osnovni postulati ter temelji v družbi.
V Sloveniji je bil razvoj seveda povsem drugačen, saj smo morali bivše socialistično pravo nadomestiti s sodobnimi normami, ki jih zahteva demokracija in ki zagotavljajo delovanje pravne države. Vendar pa zapisane norme niso dovolj, če ni organov, ki bi to izvajali (uradniki, sodniki, policija, inšpektorji …). Posebej ta drugi del izvajanja prava potrebuje tudi v Sloveniji še določene izboljšave.

- Omenjate temelje, ki jih mora pravo zagotavljati. Kateri pa so temelji, na katerih stoji današnje pravo, in ali se ti temelji tudi spreminjajo?
Temelji so se seveda spreminjali, predvsem v avtokratičnih in nedemokratičnih sistemih. Četudi se avtokratični sistemi lahko razglašajo za demokratične, pa v bistvu niso. Tam je zakon napisan tako, da ga avtokrat razlaga na način, da imajo državljani občutek, da živijo v demokratičnem sistemu. Pa ni tako – tak primer je sedaj v Rusiji, v Putinovem režimu ali v kakšnem drugem sistemu.
Temelji prava so seveda načela, ki zagotavljajo pravno državo: človekove pravice, pravičnost, enakost pred zakonom, zahteva po spoštovanju načela sorazmernosti na vseh področjih ...

- Ste tukaj mislili tudi na Madžarsko in Poljsko, o katerih se veliko govori predvsem z vidika omejene vladavine prava v teh državah? Kako se preverja, kaj je pravno in kaj ne?
Poglejte, Poljska ima vzpostavljen demokratični sistem, ki ima določene manjše pomanjkljivosti. Imamo tudi več sodb sodišča Evropske unije o tem. Tudi sama imam kar nekaj kritičnih stališč glede Poljske. Podobno velja za Madžarsko, ki se je žal sedaj še bolj oddaljila zaradi odnosa do Rusije.
Težava je pa tudi drugje – Evropska unija mora biti povsod, na vseh področjih, enaka do vseh držav. Tukaj se mi zdi, da se Poljski včasih dela krivico. Več stvari je bilo kritičnih na področju sodstva – ampak trenutno se na Beneški komisiji razpravlja o sestavi sodnega sveta v Franciji, kjer ima vlada izjemno velik vpliv. Če bi se to dogajalo v neki drugi državi, bi morebiti bila podana tožba Evropske komisije. Avstrija ima na primer tudi obvezno upokojitev sodnika v tistem mesecu, ko dopolni 65 let. To so vse posegi, ki bi bili v kakšni drugi državi najverjetneje kritizirani. Pred kratkim sem na predavanju o vladavini prava izpostavila te primere, pri katerih moramo paziti, če želimo ohraniti Evropsko unijo; tudi Evropska komisija, ko vlaga tožbe, mora biti pri tem dosledna in vse države obravnavati enako. Seveda ob predpostavkah, da smo si različni; že po političnih sistemih – imamo republike, monarhije, parlamentarne demokracije, polpredsedniške sisteme … Prav tako nekatera področja v EU niso harmonizirana, recimo področje družinskega prava. Zato mora tudi Evropska unija dopuščati določene razlike, saj gre v resnici za demokratične razlike.
Glede preverjanja spoštovanja standardov pravne države smo v Evropi in Sloveniji vzpostavili demokratične mehanizme. V državah imamo inštitut ustavnih sodišč, ki lahko izvajajo nadzor, če bi bili kršeni standardi pravne države. Na najvišji možni stopnji je potem še Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu (vključenih je 46 držav) in sodišče Evropske unije v Luksemburgu (vključenih 27 držav); vse to so braniki spoštovanja načel pravne države, demokracije in človekovih pravic.

- Premakniva se na konkreten primer, ki ga imamo sedaj v Sloveniji z RTV – z zakonom je bilo odločeno, da nekaterim organom potečejo mandati, nato je vse skupaj šlo v odločanje na ustavno sodišče. Kakšno je vaše mnenje glede trenutnega stanja?
Če bi se to lahko dogajalo, da lahko kar z zakonom spremeniš mandat demokratično izvoljenih in neodvisnih organov, kot so sodišča, mediji, druge inštitucije, potem bi se lahko zgodilo, da bo neka ali vsaka nova demokratično izvoljena večina sprejela, da prenehajo mandati številnim demokratičnim organom, na primer tudi sodnikom ustavnega sodišča ali nekaterim drugim neodvisnim organom. S takim ravnanjem prispemo v začaran krog, kjer ni rešitve. In zato take odločitve tako ali tako niso v skladu z demokratičnimi standardi v neki pravni državi. Zato sem mnenja, kljub temu da vseh detajlov res ne poznam, da je bil ta poseg v mandate z zakonom pravno neprimeren in v nasprotju z načelom demokratičnosti in zaupanja v pravo. Zakon, kot je bil sprejet, bi se sicer lahko začel izvajati (torej z mandati na nov način), vendar šele, ko bi se iztekli trenutni mandati.

- Se pravi, lahko v konkretnem primeru rečemo, da si je ustavno sodišče spodrezalo pravno vejo, na kateri sedi?
Mislim, da je težava v tem, da v tem primeru sodniki ustavnega sodišča, ki so sicer strokovnjaki in jih cenim po njihovi strokovni podkovanosti, niso upali ali želeli odločati vsebinsko. Mislim, da se jih večina od njih, ki vedo, kaj so demokratični standardi v Evropi, vsebinsko ne bi upala odločati v smer, da je takšno prenehanje mandatov možno, saj vedo, da evropski sodišči take odločitve verjetno ne bosta podprli. In zato je ustavno sodišče sedaj v bistvu s proceduralno odločitvijo poskušalo pustiti prosto pot zakonu. Vendar ob tem prehajava na neko drugo stopnjo. Za zdaj še nimamo vsebinske odločbe ustavnega sodišča, imamo pa eno podobno odločbo Sodišča Evropske unije. To je madžarska zadeva C-288/12, kjer je Evropska komisija tožila Madžarsko zaradi prenehanja mandata informacijskega pooblaščenca. Tam je sodišče odločilo, da je poseg z zakonom v mandate demokratično izvoljenih organov nedopusten. Ko bo ustavno sodišče v Sloveniji odločalo vsebinsko, mimo te sodbe Sodišča EU ne bo moglo. Kakšne bodo morebitne posledice takratne sodbe in ali bo to pomenilo nov val tožb in odškodnin, mora vedeti vsak ustavni sodnik, ki o tem odloča. Ker standarde pravne države določa EU in jih imamo.
Ob tem se je nakazal večji problem, in sicer, da se preveč stvari v Sloveniji na vseh sodiščih rešuje procesno. Zaradi procesnih stvari veliko tožb zastara, ne pride do epiloga, se pusti v predalu … Zato bi moral biti bolj razvit sistem odgovornosti v pravosodju.

- Ljudje se ob odločitvi glede RTV Slovenija upravičeno sprašujejo, kdaj je pravo še pravo in kdaj je pravo politično zlorabljeno ter – kot ste sami dejali – z nekimi postopkovnimi akrobacijami izigrano samo z željo, da se doseže cilj.
Vprašanje, kdaj je pravo še pravo, je na področju razumevanja in utemeljevanja prava zelo pomembno. Če pravo, četudi zapisano, prestopi vse demokratične standarde in krši človekove pravice, postane, kot bi rekli, nepravo. Postave zakonsko nepravo, kot je rekel Radbruch, torej gesetzliches Unrecht. In tako pravo je zakonsko nepravo. O tem nas je poučila že Antigona, simbol pravičnosti in poguma, ko se upre zakonskemu ukazu Kreona. In to smo videli v nemških sodbah glede bivšega sistema v DDR, kjer je sicer v DDR veljavno pravo bilo naknadno razglašeno za nepravo, ker je kršilo temeljne civilizacijske norme, pravičnost …
Ravno zaradi takšnih situacij imamo varuha ne samo prava, ampak tudi pravičnosti, torej Ustavno sodišče. Pravičnost je torej nadpravo (übergesetzliches Recht). In se ne zavzemam (samo) za pravo, ampak za pravičnost. Mi imamo ustavno sodišče, ki je seveda varuh Ustave, torej prava, ampak še pomembneje je, da je varuh pravičnosti. To je dimenzija, ki mogoče ni zapisana, je pa nujni del nalog tega varuha. Prav vprašanje pravičnosti se mi zdi zelo pomembno za vse, ki se ukvarjajo s pravom; temu primerno se v prvem letniku tudi predava o Radbruchovi formuli, ki gradi na razmerju med pravno varnostjo in pravičnostjo ter zagovarja, da se mora nepravilno, nepravično pravo umakniti pravičnosti.
Zato je toliko pomembneje, da so te inštitucije države, posebej sodišča, demokratično, strokovno postavljene in da taka mesta zasedajo ljudje visokih moralnih kvalitet. Le tako se lahko prepreči samovolja oblasti.

- Ena ključnih komponent sodnega sistema je zaupanje državljanov do sodne veje oblasti. Smo glede zaupanja v sodstvo na najnižji točki od osamosvojitve?
Pri zaupanju v sodstvo lahko rečem, da je bila Slovenija vedno med zadnjimi državami v razpredelnicah glede zaupanja na tem področju. To lahko izboljšajo le sodniki sami.
Ob tem dodajam, da sem velik kritik slovenskega sodstva, a vendar je pošteno povedati, da je veliko sodnikov dobrih.

Dejstvo pa je, da so plače v sodstvu v Sloveniji bistveno prenizke. Sodnik mora tudi zaradi dohodka imeti neko finančno neodvisnost, da bo res odgovorno sodil in ne gledal, kako bo šel na neko predavanje, da bo zaslužil honorar v višini 100–200 evrov. V tem smislu lahko celo rečem, da morajo vsi v Sloveniji spremeniti pogled na plače – pogosto so prenizke in premalo je odgovornosti za opravljeno delo. Gotovo me bo kdo takoj ujel za besedo, od kod naj se vzame denar za višje plače – treba je nadzorovati korupcijo, odtekanje denarja v raznih postopkih naročanja, preprečevanje davčnih goljufij ...
Sodniku moramo omogočiti neodvisnost, on pa mora zagotoviti nepristranskost. Sodnik torej mora biti neodvisen in nepristranski. Večkrat sem že opozarjala, da sodniki predvsem poudarjajo neodvisnost – vendar ta beseda ne vključuje celotne širine. Dopolnjuje jo nepristranskost, saj ima vsak pravico do neodvisnega in nepristranskega sodnika že po Listini EU o temeljnih pravicah. Nepristranskost mora zagotovi sodnik sam, na vseh področjih svojega delovanja in izražanja, tudi političnega. Že iz več sodb strasbourškega sodišča izhaja, da se sodnik ne sme javno politično izražati, saj s tem ustvarja dvom v pristranskost, zato je na tem mestu njegova pravica do izražanja omejena. V Avstriji je sodnik plačal kazen samo zato, ker se je strinjal z enim političnim tvitom. V Sloveniji opažam, da je te pristranskosti pri nekaterih še zmeraj zelo veliko.
Naslednji problem glede zaupanja v sodstvo je enakost pred zakonom. Ljudje bodo imeli zaupanje v pravo in sodstvo, če bo postulat enakosti pred zakonom veljal za vse, če bodo deležni enake obravnave v postopku.

- Ob tem moram zastaviti vprašanje o znanem stavku poslanke Murgelj, ki je dejala, da bo eno leto hitro naokrog in »bomo pač zamenjali ustavne sodnike«. Ob takšnih izjavah si laik v Sloveniji zelo težko razloži nepristranskost, celo ustavnega sodišča.
Dve stvari bi poudarila. Prva je imenovanje ustavnih sodnikov. Ne glede na to, kdo vodi vlado, je treba pri imenovanju ustavnih sodnikov upoštevati visoke demokratične, strokovne in moralne standarde. In kot drugo bi k temu dodala, da smo si v družbi različni, zato morajo tudi sodniki biti iz različnih svetovnonazorskih delov družbe. Ustavno sodišče, kjer bi bili vsi sodniki samo enega političnega prepričanja, dolgoročno gledano ne bi dajalo demokratičnih odločitev. Zato je pomembno, kakšen je sistem imenovanja in da se tisti, ki so vključeni v proces odločanja in imenovanja ustavnih sodnikov, zavedajo, da je treba poskrbeti za ravnovesje glede na vrednote v družbi.

- Ko omenjate spremembe v družbi, spremembe vrednot, se tukaj gotovo zastavlja vprašanje, do katere mere lahko dopustimo spremembo neke vrednote ali norme in na kakšni podlagi. Velja, da je to, kar pove večina, potem tudi že prav? Namigujem na korenite posege v svetost življenja, v spolno nedotakljivost, družbeno ureditev …
Večina o vsem odloča demokratično na volitvah, na referendumih. Vendar imamo na tem področju varovalko, da vsako vprašanje tudi ni primerno za referendum. Vprašanje, kjer se hoče preveriti večinsko mnenje, mora biti demokratično. Tako se ne sme izvajati referenduma glede vprašanj, ki gredo proti osnovnemu človekovemu dostojanstvu, človekovim pravicam. Zato obstajajo varovalke.
Pri spreminjanju normativov, norm, vrednot v družbi seveda prihajajo na plano različni (večinski ali zelo manjšinski) interesi. Najprej gre za stvar demokratičnega odločanja, kjer odloča večina, a vedno je postavljena še kontrola v obliki sodišč. Sodišča so braniki meja teh sprememb, da stvari vseeno ne gredo predaleč.
Na tem mestu moram povedati, da verjamem v pravni sistem in na sploh v delovanje sodnega sistema. In tukaj se pridružujem vašemu vprašanju – če ni te funkcije sodišč in njihove vloge, kaj pa potem sploh še ostaja? Naj ponovno poudarim: vsak sodnik se zato mora zavedati svoje odgovornosti do družbe, do prava in do pravičnosti. To še zlasti velja za ustavna sodišča. Na koncu ustavnemu sodišču moraš zaupati.
Vsakemu od nas pa mora biti demokracija in človekove pravice ter pravna država kot vsakodnevni kruh, voda in zrak, če povzamem Radbrucha.

- Kako bi ocenili izzive sodstva na Slovenskem in katere korake mora narediti, da si povrne ugled in popelje sodstvo v boljšo prihodnost?
Kratek odgovor bi bil, da se mora vsak, ki zaseda neko sodniško funkcijo, zavedati svojih nalog in tudi standardov, ki jih ima po ustavi in evropskih pravnih aktih. Velja za vse sodnike, tudi ustavne sodnike. Enako velja za poslance, ko sprejemajo zakone.
Zato je že v času odraščanja in vzgoje otrok pomembno, v družinah, v šoli, da se vzgaja za odgovornost. Tukaj se potem na področju poučevanja pravnikov vidi, ali študente učiš samo, kar piše v zakonih, ali jih učiš, da je nad pravom še pravičnost, ki te obvezuje kot pravnika. Prav tako ne sme obveljati samo črkobralska razlaga zakonov, ampak imamo tudi druge, moderne razlage – kakšen je namen zakona, kakšno je njegovo sporočilo … Na področju izobraževanja pravnikov, tudi v času priprave za sodnika, je torej še veliko možnosti izboljšanja.
Naslednja stvar je, da zna sodnik odločiti v skladu z načelom sorazmernosti, ki je vodilno načelo na številnih področjih. Sorazmerno je, kar je primerno in nujno. Ne moreš odločiti, da se bo izvajala izvršba na hiši za dolg v vrednosti 100 €. Je to primerno, je to nujno? Gotovo ni, zato mora sodnik najti primernejše ukrepe. V takih primerih se kaže pomanjkanje priprave in prakse, mogoče tudi notranjih vrednot za sodniško funkcijo.
Potem je nujno treba imeti take sodnike, ki si upajo odločiti. Naloga sodnika je prav to, da razsodi. To vpliva na učinkovitost sodstva, kjer je Slovenija tudi praviloma v slabši polovici, ko se primerja učinkovitost, na primer trajanje postopkov na sodiščih.
Sodnik se mora odločiti in tisti, ki se ne more odločiti in ne more razsoditi, ni za sodnika.
K temu moram nujno dodati, da je to težak proces. Odločati kot sodnik je zahtevno delo, zato vsakega sodnika zelo spoštujem. Vsaka posamična odločitev je unikatna in se ne da posploševati. Gre za konkretne situacije, konkretne ljudi, usode … Sodnik prevzema tudi breme odločitve. Nekoga poslati v zapor je težka odločitev. Če si civilni sodnik, je treba odločati o denarnih zneskih, nadomestilih, kdo ima prav, o dodelitvah otrok – to so težke odločitve in to sodnike obremenjuje. Zato pa pravim, da je sodnikom treba urediti primerne dohodke.

OSEBNA IZKAZNICA
Prof. dr. Verica Trstenjak je doktorica pravnih znanosti, nekdanja sodnica na Splošnem sodišču EU ter nekdanja generalna pravobranilka na Sodišču EU v Luksemburgu. Je redna profesorica za evropsko pravo, ki ga predava na Univerzi v Ljubljani (Fakulteta za upravo), Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj ter Univerzi Dunaj. V Sloveniji je bila med drugim zaposlena na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, nazadnje kot državna sekretarka. Je članica vodstva številnih evropskih in mednarodnih združenj ter raziskovalnih inštitucij (npr. Max Planck Institute Luxembourg), kot gostujoča profesorica je predavala v večini držav EU, pa tudi v Sydneyju, Montrealu, Los Angelesu, New Yorku, San Franciscu, Singapurju, Tokiu, Seulu, Kazahstanu in drugod. Objavila je več knjig s področja evropskega in civilnega prava ter več kot 300 člankov, večino v tujini. Svetuje največjim odvetniškim družbam v EU glede prava EU in pravnega varstva v EU. Sodeluje z arbitražami in pri reševanju sporov pri mednarodni organizaciji Energy Community. Od leta 2019 je tudi članica Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu in v letu 2020 je bila imenovana za nadomestno članico Beneške komisije (Svet Evrope). Predsednik Avstrije dr. Alexander Van der Bellen jo je leta 2020 odlikoval z avstrijskim častnim križem za znanost in umetnost I. reda.

M. Erjavec, Gostja meseca, v: Ognjišče 7, 2023, str. 6-10.

Kategorija: Gost meseca

Bil je dejaven duhovnik tik pred tem, da gre predavat na teološko fakulteto v Pariz. Kot študent je pel v ansamblu Mana. Želel je oznanjati evangelij na nov način in nagovarjati sodobnega človeka, saj je tudi on v veri našel odgovore na življenjska vprašanja in se kot študent medicine približal krščanstvu. Pa se je zgodilo drugače. Danes je na vozičku, bolezen pa mu je v zadnjem času prizadela še sluh in spomin.

Alek Zwitter je bil rojen leta 1974 v Ljubljani. V letu 2006 je bil posvečen v duhovnika in bil nato kaplan v Trnovem. Sledil je študij v Parizu. Leta 2015 je postal župnik v ljubljanski župniji Žale. Toda župnijo je moral zaradi zdravstvenih težav zapustiti. Pred kratkim mu je bolezen prizadela še sluh in spomin, zato je o njegovem življenju spregovorila asistentka Vlasta: »Tudi zdravniki ne vedo točno, kakšno diagnozo bi postavili. Ena diagnoza je izgorelost. Se je pa v Franciji okužil s klopom in se ob zdravljenju z antibiotikom tudi pozdravil. Tako so pokazali testi v Sloveniji. Takrat se je iz Francije, iz Pariza, kjer je bil štiri leta duhovnik za slovensko skupnost, vrnil domov, v Slovenijo, in prevzel župnijo Žale. Pol leta zatem pa so se začele težave – vrtoglavica, slabost, utrujenost, nespečnost, bolečine v levi roki ... Ko smo kasneje, čez kakšno leto, vzorce krvi poslali še na testiranje v Nemčijo, s sumom na zastarano boreliozo, so testi to potrdili. Borelioza ima različne učinke na telo. Lahko pusti posledice na pljučih, lahko na možganih. Menijo, da je pri Aleku povzročila poškodbe na malih možganih. Posledica tega je bila, da počasi ni več zmogel nekaterih opravil. K temu je svoje dodala še izgorelost. Zastarano boreliozo je uspešno pozdravil s tinkturo divje ščetice, posledice na malih možganih pa so ostale.
Zgodilo se je med velikonočno vigilijo, ko je bil še župnik na Žalah. Imel je zelo dobro pridigo, dobro je začel. Sredi pridige pa se je opazila neka sprememba. Rad bi še govoril, pa se je začel nekako majati. Prosil je za kozarec vode. Usedel se je. Popil je malo vode in hotel nadaljevati, pa ni šlo. Podobno se mu je zgodilo že prej, na predavanju za duhovnike. Postalo mu je slabo, ampak takrat je bil še toliko pri močeh, da je predavanje končal. Zato je tudi na Žalah menil, da bo lahko nadaljeval. Pa ni šlo. Poklicali so rešilca in ga odpeljali v Klinični center. Toda zdravniki niso odkrili nič posebnega. Menili so, da gre za iztrošenost, izgorelost. Takrat je še hodil. Čez poletje je šel v Poreč. Tja je še sam peljal, domov se ni mogel več ... Očitno se je nekaj zgodilo tudi z nogami. In počasi je začel pešati. Moral je opustiti delo na župniji. Nekaj časa je živel doma, nekaj časa je hodil k sestram na Čatež. Končeval je pisanje doktorata. Dobil je tudi povabilo, da bi predaval na teološki fakulteti v Parizu. Toda takrat je že toliko oslabel, da se ni mogel več odzvati povabilu. Pristal je na invalidskem vozičku.«

Po pridigi so mu zaploskali
»Sprejet je bil na nevrološko kliniko v Ljubljani in zatem v zavod Soča. Nikjer niso odkrili nič konkretnega, postavili kakšne diagnoze, razen ataksije. Od tam je šel k sestram Družine Kristusa Odrešenika v Koseze, na Brajnikovo ulico, kjer je živel eno leto, vsak dan imel mašo v tamkajšnji kapeli, s sestrami so tudi skupaj molili. Tam si je precej opomogel in bil že bolj samostojen. Z njim je delal tudi fizioterapevt za splošno gibljivost in hojo. Z Brajnikove je šel v Trnovo, kjer je stanoval v mansardi župnišča. Tam sta mu pomagala osebna asistenta, do katerih je bil upravičen, in fizioterapevt, tako da je lahko najprej ob njihovi pomoči, kasneje pa tudi že dokaj samostojno hodil s pomočjo hojce, kasneje tudi samo s pomočjo fizioterapevta ali asistenta. Večkrat ga je obiskal tudi oče, prijel se ga je za roko in sta hodila. 
V Trnovem je somaševal v mansardi, včasih tudi v cerkvi. Ko je prvič na praznik somaševal v cerkvi, je imel pridigo. Takrat je lahko še dlje časa govoril. Ljudje so mu ob koncu maše zaploskali. Župljani so se ga še spomnili, ker je bil pred leti tam kaplan. Radi so ga imeli. S tem so mu vlili poguma. Kadar ni somaševal v cerkvi, je maševal v mansardi za tamkajšnje stanovalce. Tudi ti so bili zelo veseli, da so lahko bili vsak dan pri maši.
Rad je hodil v Poreč, saj mu je morski zrak koristil. Lahko je zaplaval v morju in hodil v vodi, kjer je zaradi drugačne težnosti to lažje. Tam je v baziliki, kjer je kot zdrav še pred leti rad somaševal, z asistentom obiskoval mašo. Gospe, ki so hodile k maši in so ga poznale, ko je bil še zdrav, so mu zagotavljale, da molijo in bodo molile zanj.
Potem pa je prišla epidemija korone, s katero se je okužil. Takrat je odšel domov, k staršem, kjer je bilo eno stanovanje v hiši po naključju prazno, da ne bi okužil še drugih stanovalcev. Bolezen sama ni bila težka, se je pa sčasoma pokazalo, da slabše sliši in težko govori. Korona je pustila posledice na sluhu, ki se mu je drastično poslabšal. Obenem je tudi govor postal precej nerazumljiv. Pa še fizično je zelo oslabel. Prej je hodil, po bolezni ni mogel več. Po preboleli koroni se je vrnil nazaj v Trnovo. Spet smo morali začeti graditi od začetka. Kakor da je ves prejšnji trud propadel. Kljub temu pa je maševal ali somaševal tudi v domu starejših občanov Janeza Krstnika, ki stoji zraven župnišča.«

Maša mu veliko pomeni
»Čez eno leto je šel v Presko. Tudi tam je vsak dan somaševal v cerkvi. Stanoval je v župnišču. Kako veliko mu pomeni maša, sem opazila prav v Preski. Velikokrat se je slabo počutil. Dejala sem mu, naj se odpočije, on pa je vztrajal, da gre k maši, in se trudil, da je somaševal do konca. Prav tako se je izkazalo, da potrebuje precej miru, in tako so njegovi domači našli rešitev. Nastanil se je v stanovanju, ki je blizu njim in hkrati treh cerkva: sv. Jožefa, sv. Petra in ljubljanske stolnice. Tukaj ima svoj mir, ki ga potrebuje, obenem pa rad gre somaševat k sv. Jožefu.
Ponavljajo se vzponi in padci. Stanje se mu izboljša, pa spet pride nekaj in se poslabša. Tudi sam gre skozi (psihične) krize in preizkušnje, vzpone in padce. Pomembno je, da ohranimo do njega spoštljiv odnos. Že prej je bil priljubljen in kamor pride, so ga ljudje veseli. Marsikdo reče, da je poslušal njegove pesmi duhovne vsebine. Pel je namreč pri skupini Mana. Bil je soustanovitelj skupine. Neka gospa v Preski je rekla, da je rada poslušala njegove pesmi, da so ji dajale moč, zdaj jih poslušajo tudi njeni otroci in ti otroci so mu v Preski tudi ministrirali. Lani junija mu je bolezen okrnila tudi spomin. Nekaterih ljudi že ni več prepoznal.«

Alek me je krstil
»Ob Aleku se ogromno naučim. Veliko zunanjih stvari odpade. Preden sem začela delati pri njem, sem eno leto delala kot asistentka pri sestri iz skupnosti Kristusa Odrešenika, ki domuje na Brajnikovi ulici. Še prej sem delala kot vzgojiteljica v vrtcu. Na Brajnikovi sem se od sestre veliko naučila o tem, kako pristopiti k bolnemu človeku, k invalidu, kako ga poslušati, slišati, se uglasiti z njim, kako upravljati z invalidskim vozičkom ... Tako mi je bil začetek dela z Alekom olajšan.
Aleka sem spoznala leta 2015, po tistem, ko sem prvič poromala v Paray-le-Monial. Tam mi je bilo lepo in rekla sem, da je škoda, da se bo bivanje tako hitro končalo in bo potem spet nastopil sivi vsakdan. Ena od sester mi je dejala, da se srečujejo vsak mesec v Stični na vikendih skupnosti in da tam lahko po kapljicah doživljam Paray. Začela sem hoditi v Stično. Čez eno leto sem se pridružila Skupnosti Emanuel in se vpisala v katehumenat. Izhajam iz podobne družine kot Alek, samo da jaz nisem bila krščena kot otrok. Starši so namreč menili, da se bom sama odločila, ko bom odrasla. Vedno sem verovala v Boga in vedno sem ga prosila za pomoč in zanimivo, da mi ni odrekel ničesar, za kar sem ga prosila in je bilo zame dobro. Obiskovala sem dva katehumenata, v stolnici in na Žalah, zakramente pa sem prejela v slednji župniji in krstil me je prav Alek. Čez čas me je botra s. Helena povabila, da skupaj obiščeva Aleka, ki je bil na rehabilitaciji v Soči. Bila sem izredno pretresena, ko sem videla, kako šibek je bil. V meni se je zbudilo sočutje. Takrat sem ravno postala asistentka na Brajnikovi in on je prišel k nam in občasno sem mu kaj prinesla, če je potreboval, ali ga peljala na kakšen sprehod. Tako bo novembra minilo štiri leta, odkar sem Alekova asistentka. Bila sem priča njegovim vzponom in padcem. V Trnovem je bil še zelo dejaven. Pisal je SMS-sporočila, odgovarjal na elektronsko pošto, pisal knjigo, sprejemal obiske, maševal ... 
Ko sta se poslabšala govor in sluh, je dobil komunikator. Dali so mu ga na računalnik z dostopom do interneta. Če bi hotel napisati pridigo, lahko na spletu poišče svetopisemski odlomek, ga prilepi v komunikator in ta potem pove, pravzaprav prebere vsebino, ki jo je napisal. Ljudje slišijo in bodo razumeli, saj je to razumljiv, prijeten glas. Zgodilo se je, da je na komunikator še napisal nekaj sporočil, potem pa mu je začel pešati še spomin.
Zdaj po tem času, odkar sem asistentka, velikokrat kar vem, vidim, kaj moram narediti, kaj potrebuje, zato se je navezal name. Ko me ni bilo, mu je šlo na slabše. Povedala sem mu, da me en teden ne bo, in čez dva dni so me klicali, da se ne znajde, da ne ve, kateri dan je, da je brez orientacije ... Prišla sem in ga našla, kako je apatično ležal v postelji. Čez nekaj dni si je opomogel. Očitno ob meni doživlja neko gotovost, varnost. Se pa vedno držim pravila, da mu pomagam, a da ga zmeraj spodbujam, da tisto, kar zmore narediti, naredi sam.«

Sedaj vidi bistveno
»Ko ni slišal, se je naučil branja z ustnic, občasno se mu povrne sluh in lahko tudi dokaj razumljivo govori, v kratkih stavkih, besedah, potem to spet izgine. To daje upanje, da bi morda nekoč spet lahko slišal in govoril, saj imajo možgani sposobnost obnavljanja – če vsaj poškodbe niso prehude. Upanje in vera, zaupanje v Božji načrt ostaja.
Večkrat gre v cerkev sv. Jožefa. Tam so ga patri veseli in ga povabijo k somaševanju – da vsaj skupaj z njimi dvigne pateno in kelih in ga tako vključijo v mašo. Nekoč mi je dejal: Ne morem verjeti. Tudi sedaj, takega kot sem, me imajo ljudje še vedno radi. Odvrnila sem mu: Seveda te imajo radi. Ker si ti še vedno ti. Ni tako pomembno, kaj se zgodi z nami fizično, saj naše jedro ostane. Ljudje se te spomnijo, ker si deloval pri njih in z njimi. Drugič, kmalu potem ko mu je vzelo sluh, pa je rekel: Sedaj ko ne morem slišati in ko ne morem veliko govoriti, ljudi vidim čisto drugače. Zdaj opazuje neverbalno komunikacijo. Čuti, če se s kom kaj veselega pogovarjam ali pa kaj napetega. V slednjem primeru je imel potem težave in se je znal sam z vozičkom odpeljati stran od težkega pogovora. Zgodilo se je tudi, da mi je dejal, naj ga odpeljem proč. Ali pa je bruhal. Čuti napetost. So trenutki, ko se zdi, da vse razume. Teh trenutkov se zelo veselimo. Včasih tako živo pogleda, se nasmeje. So pa tudi trenutki, ko vidiš, da ne more, da je utrujen. Tedaj si rečem: tudi to bo minilo, tudi skozi to moramo iti.
Kljub temu da je imel pred sabo akademsko kariero in profesuro v Parizu in kljub temu da je sedaj telesno tako šibak, zna iz vsega tega potegniti nekaj pozitivnega. Mi včasih površinsko presojamo ljudi, on pa sedaj, ko težko govori, ko ne sliši, pravi, da drugače vidi ljudi. Očitno se tudi iz tega težkega stanja, v katerem je, uči in pridobiva nova spoznanja. Prepričana sem, da bo, če se mu stanje izboljša, zelo obogaten in nam bo v veliko pričevanje. Ta čas ni bil zaman in Bog ve, kaj dela.« 

B. Rustja, Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2023), 24-26.

Kategorija: Naši preizkušani bratje

Vedno se malo naježim – kar je seveda posledica kravžljanja živčkov – ko slišim koga govoriti o velíkih svetnikih.
Res je seveda, da je sam Jezus nekoč izjavil, da je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od Janeza Krstnika, o katerem je bilo govora v tej priliki (glej Lk 7,28), kar daje slutiti, da tudi v nebesih, kakršnakoli že so in kakorkoli že izgledajo, obstaja neke vrste hierarhična lestvica, ki nebeške prišleke razporeja še drugače kot zgolj levo in desno od Božjega prestola. A zame je vsakdo, ki prestopi nebeški prag, velik. Sam osebno upam, da bom zmogel dovolj hitro podstaviti nogo, preden mi sveti Peter pred nosom zapre vrata, potem pa bom trmasto vztrajal, dokler me ne spusti dalje ali pa se bom že kako zmuznil noter in naprej.
Sveti Duh, ki izhaja iz Očeta in Sina in ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo, je kakor veter, ki veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre (Jn 3,8): težko ga opišemo, smešno ga rišemo, ne da se ukalupiti, kaj šele da bi se pustil ujeti v razpredelnice, grafe in statistike. Zato se pobožni profesorji teologije toliko bolj posvečajo analizi njegovega delovanja in s toliko večjo slastjo v razpredelnice, grafe in statistike razvrščajo njegova vidna dela in sadove. In nobenega dvoma seveda ni, da je največ sadov Duha vidnih prav v življenju svetnikov.
Verno ljudstvo je – poslušaje pridige pobožnih profesorjev teologije in njihovih študentov – izbralo svoje favorite v svetniškem zboru in jih razglasilo za velike! In to so tisti in taki, ki so se v svojem življenju izkazali z besedami, dejanji in pobožnostmi, ki se nam, navadnim smrtnikom, zdijo nedosegljive in neizvedljive in zato svoj kompas modro in razumno naravnamo na lažje dostopnejše vice! Ali pa tisti in tiste, ki smo jih prepoznali kot uporabne priprošnjike za lepo vreme, zoper težave in nadloge in podobno …
Pri tem pa hote ali nehote prezremo množico svetnikov in svetnic, katerih življenje – vsaj na zunaj – ni nič posebnega, ki se – vsaj na zunaj – ne v besedah ne v dejanju ne razlikujejo od nas, ki živijo svoja življenja – vsaj na zunaj – tako kot mi, katerih svetost je – vsaj na zunaj – preprosta in predvsem: izvedljiva, in kot taka že ne more biti kaj posebno sveta, saj tudi mi (še) nismo sveti, in če te in take sveta mati Cerkev razglasi za svete, jih mi: verno ljudstvo, modri in razumni, navadni smrtniki razglasimo za male.
A bi prav rad videl tistega, ki bi si upal kateremu koli svetniku ali svetnici reči, da je premajhen, da bi bil najmanjši v Božjem kraljestvu. In taisti naj mi, prosim, razloži, kakšna je – v nebesih seveda – razlika med Terezijo Veliko Avilsko in malo Terezijo Deteta Jezusa? Ali pa med papežem Leonom Velikim in puščavnikom Leonom, za katerega verjetno še slišali niste?
Oprosti mi, prosim, ljuba Cvetana, za ta dolgovezni uvod, a rad bi sebi in bralcem obrazložil, da med nama – vsaj na zunaj – ni razlike. Svoje življenje si živela mirno, prav nič zamaknjeno. Morda zgolj odmaknjeno, saj glede na to, da si bila učiteljica v času in državi, ki vernim ljudem, vernim učiteljem pa še toliko bolj še zdaleč ni bila naklonjena, vendarle nisem nikjer zasledil, da bi imela kakršnekoli težave ne s šolsko ne s politično oblastjo. Kar seveda ne pomeni, da si svojo vero skrivala, saj je Jezus rekel, da bo tistega, ki ga bo zatajil pred ljudmi, tudi On zatajil pred Očetom (glej Mt 10,33), pač pa si se držala Jezusovega naročila, da se dobra dela opravlja na skrivnem (glej Mt 6,1–16).
In tako – na skrivnem – si se že kot sedemnajstletno dekle ne le posvetila, ampak popolnoma podarila Bogu. Svoje življenje si ponudila kot zadostilno žrtev za Cerkev, duhovnike, misijone in rešitev duš, in nato stopila na križev pot vseh mogočih bolezni in jih vse do smrti voljno in potrpežljivo prenašala.
Bolezen in trpljenje sta bila seveda vidna in vsem na očeh, dar in žrtev pa sta bila evangeljska – na skrivnem.
Mala svetnica, ki je še Slovenci ne poznamo, kaj šele da bi se znašla v ligi velikih, pa vendarle čisto blizu in v posnemanju popolnoma dosegljiva in ponovljiva: potrebna je le vera. In seveda ljubezen.
Ljuba moja Cvetana! Ne dvomim, da si večja od vseh Janezov, ki še tlačimo to zemljo, in da si z velikim veseljem najmanjša pri Bogu.
Obilo žegna za tvoj god. Naj postanemo vredni tvoje ljubezni, tvoje žrtve in tvojega daru!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 8 (2023), 98.

Kategorija: S svetniškim kandidatom na TI

Kdo?
Cvetana Priol

Kdaj?
Rodila se je 19. februarja 1922 v Mariboru kot najstarejša od treh hčera. Oče Josip Priol je bil direktor Sadjarskega inštituta v Mariboru in svetovno znani strokovnjak na področju sadjarstva.

Izobrazba
Obiskovala je osnovno šolo pri šolskih sestrah v Mariboru, nato pa klasično gimnazijo. S starši je bila leta 1941 pregnana v Gradec, kjer je delala v tovarni tankov in hudo zbolela. Od tedaj je bolehala vse življenje. Leta 1944 se je vpisala na študij glasbe na Glasbeni akademiji v Gradcu. Po drugi svetovni vojni ga je nadaljevala na ljubljanski akademiji.
Rojstna hiša. - Družina Priol leta 1930. - Cvetana z mamo v Mariboru 1937. - Cvetana s svojim otroškim zborčkom.

Delovne izkušnje
Od leta 1956 do upokojitve 1969 je poučevala glasbo na Srednji glasbeni šoli Maribor. Po koncu vojne se je z družino vrnila v rodni Maribor. Zaradi bolezni se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih.

Posebni in manj znani dosežki
Njen duhovni voditelj p. Jakob Laura pravi, da je po letu 1945, ko je slišala za preganjanje Cerkve v komunizmu, ponudila Bogu svoje življenje kot zadostilno žrtev, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. »Hočem se žrtvovati za Cerkev. Hočem ljubiti Boga pod križem.« To je bila njena življenjska žrtev. O njej govori tudi v svojem dnevniku. Bog je to njeno ponudbo sprejel v polni meri. Zaradi bolehnosti se je morala zdraviti v različnih bolnišnicah in sanatorijih.
V bolnišnici na Pohorju, 1953. - Križeva kapela v MB stolnici, kraj Cvetaninega darovanja. - Grob Cvetane Priol na MB pokopališču. - Knjigi, ki sta izšli pri Slomškovi založbi.

Dejavnost
Križev pot zaradi bolezni je Cvetana imenovala »moj misijon«. Začel se je že proti koncu leta 1947, ko je zaradi močnega prehlada dobila pljučnico in vnetje rebrne mrene. Poleti se je zdravila na Koprivniku v Bohinju. Tam se je zbralo nekaj drugih deklet in načrtovale so, kako bi pri nas začeli z delom dušnopastirskih pomočnic po župnijah – današnjih katehistinj, ki jim je Cvetana pravila »sestrice«.
Pisala je duhovni dnevnik. V njem je opisovala svoje trpljenje, ki ga je darovala Bogu. Ni bilo vedno lahko. V zdravilišču v Rovinju je preležala devetnajst mučeniških mesecev. Ni ji manjkala »vsakdanja doza trpljenja«. V hudih dneh je zapisala: »Moje življenje je postalo tema. Toda Ti si postal veličastna luč v tej temi.«

Odhod v večnost
V pokoju je na svojem domu poučevala dekleta v igranju harmonija in vzgajala cerkvene organistke. Posvečala se je tudi delu za bolnike. Njeno velikodušno srce je prenehalo biti 11. avgusta 1973.

več o Cvetani Priol na naši spletni strani

Pri Slomškovi založbi sta izšli dve knjigi o Cvetani Priol: Cvetana Priol na poti svetosti, ki prinaša del njenega duhovnega dnevnika, njene duhovno poglobljene prozne spise in pesmi ter esej o njeni duhovni podobi, in knjiga Darovana. Tudi v njej so odlomki iz njenega duhovnega dnevnika.

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 8, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Kategorija: Naši svetniški kandidati

“Televizija je za mlade mrtev medij!”

Biti informiran in imeti dostop do informacij je pomemben vidik družbe, saj smo s tem obveščeni, podučeni, opozorjeni in seznanjeni, kaj se dogaja okoli nas. Načinov, kako dostopamo do informacij in novic, je danes ogromno, še vedno pa ima pomembno vlogo televizija. In ravno o posredovanju informacij, načinu informiranja in pripravah dnevnoinformativnih oddaj na nacionalni televiziji smo se pogovarjali z voditeljico, novinarko, trenerko glasu in javnega nastopanja ter pesnico Valentino Plaskan.

Začniva kar z vprašanjem običajnega delovnega dne, ko so v teku priprave za televizijski dnevnik. Lahko predstavite, kaj se dogaja v urah pred predvajanjem, koliko ste v različnih vlogah vpleteni v pripravo …?
Glede na naravo dela je vsak novinar, urednik in voditelj na drugačen način vpet v pripravo dnevnoinformativne oddaje. Kot voditelj si vpet v celotno shemo in tudi sama si pred predvajanjem preberem vse prispevke; moram vedeti, kaj so vsebine, in poskušam razumeti, kaj sporočajo. Že vnaprej pripravljene napovedi za posamezne prispevke so lahko preveč specifične in jih je treba preoblikovati, da jih na razumljiv način približaš gledalcu. Seveda moraš skozi ves dan komunicirati z urednikom, se dogovarjati, spraševati, usklajevati glede na aktualno dogajanje ... Kot voditeljica se največ ukvarjam s tem, kako predati pripravljene prispevke, da jih bodo gledalci lahko čim bolje sprejeli. Napoved vsakega prispevka mora biti dovolj zanimiva in opremljena s ključnimi informacijami, da s tem uvodom v prispevek gledalci dobijo dodatno zanimanje in si ga tudi ogledajo ter ne preklopijo kanala. V ospredju je torej vsebina v vseh prispevkih, za katero želiš, da pride do čim širšega kroga gledalcev. Kot voditelj na oddajo torej po eni strani gledaš iz ptičje perspektive, po drugi pa si daš veliko opraviti z detajli, ki lahko naredijo spremembo.
Kot novinar pokrivaš nek bolj fokusiran sklop dnevnega dogajanja; ali je to politično dogajanje, gospodarstvo ali katero drugo področje. Kot urednik pa moraš imeti čim širši pregled nad dnevnim dogajanjem, bdiš nad informacijami, skrbiš za to, da bodo predstavljene novice res aktualne, točne (ves čas spremljam domače in tuje medije), si pa kot urednik seveda krovno odgovoren za vsebino posamezne dnevnoinformativne oddaje, njen potek in glavno nit te oddaje.

Lahko kaj poveste o kriterijih, po katerih se določa vrstni red predvajanih prispevkov?
Najprej bi poudarila, da pri tem velja uredniška avtonomija. Ko sama urejam oddajo in se odločam, kaj umestiti v precej kratek format, kot je Dnevnik, vedno pogledam na oddajo kot celoto, kako torej oddati kompleksen izdelek, ki zaobjame dnevno dogajanje in hkrati prinaša tudi avtorske zgodbe. Vprašam se, kaj me kot gledalko zanima. Gotovo imajo domače novice večkrat prednost, če je v ospredju kakšna parlamentarna, vladna ali nasploh politična vsebina, ki določa neke zakonodajne postopke, ki vplivajo na naše življenje; to seveda sodi v ospredje.
Drugo je, ko se odvijajo dogodki, ki imajo tragične humanitarne posledice, kjer je res v ospredju reševanje življenj, domov, kot to lahko spremljamo ob zadnjih neurjih. Takrat ni vprašanje, kaj se bo postavilo na prvo mesto.
Vsaka od redakcij ima s svojimi novinarji tudi avtonomijo odločati, katere domače in tuje novice bodo pripravljene za dnevnoinformativne oddaje, ter jih predlaga uredniku. Lahko pa se kot urednik oddaje obrnem na katero od redakcij in zaprosim za določeno temo, ki bi si jo želela imeti. Vendar avtonomija velja in seveda ne morem in ne želim kot urednica oddaje nekega novinarja prisiliti, da se bo lotil priprave prispevka, če tega ne želi.

Če pogledava malce širše na področje podajanja novic – lahko predstavite svoj pogled na informativni del medijskega sveta?
Medijski svet se v zadnjih letih spreminja s svetlobno hitrostjo. Že na ravni novinarjev, ki danes skorajda ne opravljamo takega novinarskega dela, kot so ga nekoč. Vse je dosegljivo na spletu. Malo prostora in luksuza, če hočete, je, da bi si novinar za neko tematiko, nek prispevek vzel tri do pet dni časa, raziskoval … Kaj šele, da bi oddajo pripravljal cel mesec in nabral res raznolike vidike, mnenja sogovornikov ... Tega v dnevnem podajanju novic skorajda ni več.
Medijski svet se spreminja, se razvija. Vendar je kljub tehničnemu napredku in digitalizaciji očitno, da smo tudi danes bralci, gledalci, poslušalci lačni dobrih zgodb, si jih želimo.
Je pa dejstvo, da se bomo morali naučiti sobivati z vsemi sposobnostmi, ki nam jih tehnologija daje. Umetna inteligenca bo ostala, še več, postajala bo vse pomembnejša … Vprašanje je predvsem, kako lahko te nove tehnologije uporabimo za doseganje dodane vrednosti. Ne smemo pa v novih tehnologijah iskati sovražnika.

V zvezi z novimi tehnologijami in sobivanjem z njimi ne morem mimo vprašanja, kako bo uporaba teh tehnologij vplivala na verodostojnost podanih informacij in na zaupanje v ljudi v to, kar bodo slišali, videli.
Človek bo moral še vedno, tako kot tudi danes, biti čuječ spremljevalec medijev; živimo v poplavi informacij in se moramo priučiti, da smo najprej sami sebi dober filter. Opozorila bi na odgovornost vsakega posameznika, ki se mora zavedati, da je v poplavi informacij in novic kopica tudi lažnih. Tako v besedi, zvoku in dandanes predvsem tudi v slikovnem in grafičnem prikazu.

Imamo ljudje sploh še energijo, voljo, da zmoremo v kopici vseh ostalih opravil in obveznosti še filtrirati informacije, ki prihajajo do nas?
Predstavljam si, da se marsikdo po liniji najmanjšega odpora obnaša kot spužva, ki posrka vse, kar pride do njega. A prepričana sem, da se zelo veliko ljudi trudi prepoznati verodostojno informacijo, nenazadnje z lastnim trudom gredo in preverjajo kakšne informacije, če je sporočilo res takšno, kot je bilo predstavljeno recimo v nekem mediju. Pogledajo v drugem mediju, na spletu, in si to prvo informacijo dopolnijo, razširijo, navsezadnje slišano in videno potrdijo ali ovržejo svoj dvom.

Kako pa televizijski medij dojemajo mladi? Kolikšno vlogo sploh še ima v njihovem življenju?
Moja generacija, vzgojena v samostojni državi, ne gleda, ne spremlja televizije na tak način kot naši starši. Televizija je za generacije, ki so stare 30 ali manj, večinoma mrtev, neobstoječ medij, in iz tega razloga bi s svojim programom morala narediti konkreten premislek in zasuk v ponujanju vsebin, če bo želela pred ekrane pritegniti mlajše generacije. Dostopnost do informacij kadarkoli, vseprisotnost ekranov v našem življenju in razvoj ponujanja vsebin na zahtevo sta mlade oddaljila od tradicionalne televizije, ki zate kurira vsebine. Ko nekaj želimo videti, to zahtevamo takoj.
Temu nek tradicionalni dnevnoinformativni program težko sledi. Kot pripadnica mlajše generacije bi si želela, da bi ob 19. uri lahko gledalcem ponudili že bolj razširjene novice, saj sicer podamo bolj kot ne povzetek vsebin, ki jih lahko čez cel dan spremljajo na spletu. Dodano vrednost glede na razvoj segmenta vidim v tem, da bi se že v to večerno podajanje novic vpletlo diskusije, razmišljanje iz nekega širšega gledišča o vseh vidikih situacije, umeščanje v naš slovenski prostor, kaj to pomeni, kako bo vplivalo ... Novico brez dodane vrednosti, ki je že pol dneva prisotna na spletu, zahtevnejši gledalci preslišijo in se jih ne dotakne.

Je za mlajšo generacijo televizija zanimiva vsaj še v razvedrilno-zabavnem segmentu?
Všeč so mi oddaje, prepletene s satiro – tipa Kaj dogaja ali na radiu Radio Ga Ga. V tem vidim dodano vrednost, saj informacije in dogodke dvignemo na nek drug nivo, kjer se zgodi kolizija fikcije in realnosti. Ta infotainment mi je blizu.
Iskanje nekega praznega kratkočasenja na televiziji pa mi ni blizu. Verjamem, da imajo mnoge oddaje dobro gledanost, da so mnogim neke klasične zabavne oddaje na televiziji všeč.
Kaj to pomeni za prihodnost? Da bo televizija preživela le na drugačen način – v veliki meri selitvijo vsebin na splet. Še enkrat poudarim, kako zelo je pogled na medijske vsebine spremenila možnost gledanja na zahtevo in gledanja z zamikom.

Sami ste izkusili delo tako na nacionalni kot komercialni televiziji. Bi lahko izpostavili kakšno primerjavo med obema medijema?
Na nacionalni televiziji lahko določene prispevke pripraviš bolj poglobljeno, tehtneje. Na komercialni televiziji si omejen s kriterijem komercialne zanimivosti, jasnejše krovne uredniške politike, zato se določene vsebine tja ne uvrstijo. Na nacionalni televiziji je celo zaželeno, da se lotimo tudi takšnih tem, ki niso zgolj clickbaiti. Gre za poglede, kjer se na raziskovalni in dokumentarni način lahko približa gledalcu neke situacije, razmere, ki lahko prispevajo k boljšemu razumevanju današnjega sveta, in terjajo večjo pozornost gledalca.
Priznam, da me je glede na moje začetke na nacionalnem mediju komercialno okolje kdaj omejevalo, saj je tam v ospredju nekaj senzacionalizma, treba je delati bombastične naslove … Na nacionalnem mediju pa ni v ospredju samo želja po večji gledanosti, ampak se lahko lotiš tudi teme, ki ni senzacionalna in je mogoče celo malce zapostavljena, pa je prav, da se o njej spregovori na poglobljen način. Zelo mi je pomembno, da se v informativnem programu lahko to počne na tak način na nacionalni televiziji.

V svojem času na televiziji ste uspeli prodreti tudi z avtorsko oddajo – lahko morda pričakujemo, da boste tudi na Televiziji Slovenija uspeli s kakšno tako oddajo?
Drži, da sem imela avtorsko pogovorno oddajo. Kar se tiče avtorske oddaje v prihodnje, bi si jo poleg svojega rednega dela gotovo želela. Predvsem bi rada delala na zgodbah, ki jih nosijo posamezniki, ki pomembno vplivajo na naše življenje. Gre za format oddaje, ki mi je blizu, saj dopušča nekaj raziskovanja, načrtovanja, da se lahko izvede poglobljen pogovor. Če kje, potem vidim svoje poslanstvo v pripovedovanju zgodb, ki sem jih vedno rada pripovedovala … Navsezadnje sem bila tudi del pripovedovalskega kolektiva Za 2 groša. Ljudje živimo za zgodbe. Sveta ne moremo razumeti samo iz golih podatkov, številk, dejstev – zgodbe dajo dodano vrednost, dodatno plast … Nismo samo roboti, ki procesiramo podatke, smo predvsem tudi čustvena, duhovna bitja, in to je vredno raziskovati.

Omenjate pripovedništvo, literaturo, ob čemer ne morem mimo vašega ustvarjanja na literarnem področju. Pred meseci je izšla vaša prva pesniška zbirka z naslovom Stena srca. Kakšni so bili vzgibi zanjo in kaj lahko bralec v njej pričakuje?
Ustvarjam, odkar pomnim. Čisto realno sem svojo prvo pesniško zbirko izdala že pri 14 letih – takrat mi jo je izdala osnovna šola. Imela je naslov Oblak v srcu. Ko danes gledam svoje pesmi izpred skoraj 20 let, se mi zdi, da sem že takrat imela zelo odraslo razmišljanje; v bistvu me na to opomnijo predvsem drugi.
Aktualno pesniško zbirko Stena srca sem pripravljala že kar nekaj časa, vendar je glavnina nastala v času koronavirusa. Ta del je zelo pomemben, saj odslikava tisti čas, odraža kritiko do tistega obdobja, ko smo se vsi spraševali, kaj je prav in kaj ne, kako se komunicira z ljudmi in podobno. Kritika je v tem delu zelo izrazita. Po končanju pisanja sem se lotila še priprave interpretacije vsake pesmi, tako da je v knjigi ob vsaki pesmi QR-koda, ki popelje bralca tudi k avdioposnetku pesmi.
S poezijo si lahko kritičen na subtilen način, nekdo si lahko pesem interpretira povsem drugače, vidi osebno zgodbo, kdo drug politično. In to mi je všeč. Možnost interpretacije. Sploh čas pandemije je bil obdobje, ki sem ga iz dnevnopolitičnega dogajanja poznala, spremljala, bila blizu in videla ter vedela, kaj se dogaja. Skozi tovrstno ustvarjanje se mi je zdelo, da sem lahko v svoji kritiki tistega časa bolj slišana in glasneje povem, kot bi lahko skozi kak drug medij. Marsikatere pomembne novice, pomembna odkritja preslišimo, že naslednji dan pozabimo, kakšna ironična in intelektualna preobrazba pa lahko dolgo odmeva. Zelo ločujem realnost od fikcije, a sta ironija in satira večkrat bolj realni in glasneje odmevata kot gola dejstva. In mogoče ravno preko tega ljudje bolj organsko razumejo današnji čas.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 8 (2023), 41-43.

Kategorija: Moj pogled

"Moje srce je polno ljubezni do mladih ljudi"

Ko je sestra Elvira je 21. januarja 2007 dopolnila sedemdeset let življenja, je na vprašanje, kako se počuti, za bralce znanega hrvaškega verskega tednika Glas koncila odgovorila: "Počutim se vedno bolj živa, ne pa mlajša, saj se v ogledalu vidim, da so moje gube vedno globlje in tudi hrbet se krivi... življenje pa ne! Srce je vedno mlado, pogum je vedno večji in s tem tudi sposobnost, da tvegam v veri, v veri, ki je ljubezen ter daje življenju okus in smisel. Čutim v sebi silno moč, moč, da darujem življenje, moč, ki me sili, da najprej mislim na druge, ne pa na svoje strahove, lakoto, žejo in utrujenost." Skoraj šestdeset let je že redovnica. Božji klic je začutila v zelo težkih družinskih razmerah. Bila je četrti otrok med sedmimi brati in sestrami. "Ko danes gledam na svojo preteklost kot na svetlobo srečanja z Bogom, moram priznati, da je On že deloval v mojem življenju in da je Sveti Duh vodil moje starše in vse, kar se je dogajalo, da bi me naučil, kako naj z dobroto in ljubeznijo živim poslanstvo, ki sem ga morala odkriti. Bog pripravlja svoje 'poslance' po dobro zasnovanem načrtu." Njo je pripravljal na dokaj "krut" način.

Oče je bil alkoholik in breme družine je bilo na ramenih matere, ki je bila bolničarka in je zaradi tega bila zelo malo doma in tako so morali otroci misliti drug na drugega in si med seboj pomagati. Borili so se z revščino in sestra Elvira (njeno krstno ime je Rita) se spominja, da je do petnajstega leta hodila v šolo bosa. Kasneje se ji je "posvetilo", da je Sveti Duh vodil njeno življenje po slabostih njenega očeta."Če ne bi bil takšen," je pričevala pred mladimi, "s v meni verjetno ne bi rodila tolikšna ljubezen do vseh drugih odvisnikov. Mnogi odvisniki opravičujejo svoje obnašanje in odvisnost s problemi v družini. V mojem primeru je bilo popolnoma drugače: prav iz stanja v družini se je rodila moja posebna ljubezen do odvisnih in goreča želja, da se posvetim njihovemu zdravljenju in duhovnemu oživljanju."

Ko je svojim domačim povedala, da gre v samostan, so se vsi postavili proti njej. Malo se je zamislila, čez nekaj dni pa je zbrala skupaj nekaj svojih reči in zgodaj zjutraj šla od doma, ne da bi se od koga poslovila. Mama je prihitela za njo na železniško postajo, vendar je ostala pri svojem sklepu. "Danes sem prepričana, da je potrebna bolečina, da se lahko ločiš od zemeljskih vezi in slediš Bogu." Mlada redovnica je s svojimi redovnimi sestrami veliko molila. Sestra Elvira je med molitvijo vedno jasneje slišala Božji klic, naj naredi nekaj za mlade. Ni pa vedela, kako naj ta klic uresniči. Večkrat se je s svojo predstojnico pogovarjala, da bi odprla hišo za mlade, ki jih je potrošniška družba potisnila na rob. Ta jo je poslušala in jo skušala strezniti: "Saj nimaš nobene specializacije, nobene priprave, nobenih izkušenj nimaš, kam bi rada šla!"

Božji klic je preglasil vse pomisleke. Leta 1983, kot smo že zvedeli, je s. Elvira skupaj z neko drugo redovnico ter mladim dekletom "odprla" prvo hišo občestva Cenacolo (to je italijansko ime za dvorano zadnje večerje v Jeruzalemu). "To ime sem izbrala zato, ker je bila v dvorani zadnje večerje navzoča Marija, ki je v molitvi z učenci pričakovala prihod Svetega Duha." Hiša je bila brez vrat in oken in brez vsake opreme. "Jaz sem jo videla pred seboj prenovljeno, polno mladih ljudi," se spominja s. Elvira. "V začetku smo živeli zelo revno, ker nismo imeli ničesar, razen vere v Boga." Prav z bogastvom vere, ki se razodeva v dejavni ljubezni, se v občestvu Cenacolo dogajajo vedno novi čudeži.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 7, str. 20.

Kategorija: Pričevanje

Tokratna reportaža je poletni namig za vse, ki se boste v letošnjem poletju nahajali na slovenski obali in bi si radi privoščili pogled na slovensko obalo z morske strani. Tudi za kolesarje. Od konca junija pa vse do 3. septembra se je mogoče odpraviti na morsko vožnjo z ladjo Zlatoperka, ki štiri obalna mesta v Slovenski Istri – Ankaran, Koper, Izola in Piran – povezuje dvakrat dnevno.

Moja pot se je začela na pomolu na Ukmarjevem trgu v Kopru, kamor je prispela Zlatoperka iz Ankarana ob 8.20 zjutraj. Do Kopra se je tisti petek pripeljalo 15 potnikov, še nadaljnjih 28 se nas je vkrcalo v Kopru. S tem je bila Zlatoperka, katera lahko sprejme največ 70 potnikov, malce več kot polovično zasedena. Moj cilj je bil Piran, Zlatoperka pa se je na tej poti ustavila še v Izoli. Tam se nam je pridružilo še 22 potnikov in tako smo skoraj polno zasedeni krenili proti Piranu.
Na tej poti so postajališča ladjice sledeča: v Ankaranu ob pomolu Valdoltra, v Kopru na zunanjem delu pomola na parkirišču Ukmarjevega trga, v Izoli ob pomolu pred hotelom Marina in v Piranu ob pomolu pri rdečem svetilniku.

ZLATOPERKA
V osnovi gre za ribiško barko, ki se v poletnih mesecih prelevi v potniško barko. Zlatoperka je 18-metrska ribiška barka, še zadnja iz stare ribiške flote v Izoli. Zgrajena je bila leta 1955 v Betini na otoku Murterju na Hrvaškem. Zgrajena je iz hrastovega lesa. Največja hitrost, ki jo Zlatoperka lahko doseže, je 9 vozlov.
Podatki o ladji:
Ime ladje: Zlatoperka
Dolžina in širina ladje: dolžina 18 m in širina 5 m
Motor: SCANIA, s 180 konjskimi močmi oz. 130 kW
Material gradnje: les
Max hitrost: 9 vozlov
Plovna hitrost: 7 vozlov
Število oseb: 70 oseb

Vožnja od Kopra do Pirana je trajala uro in dvajset minut. V tem času se nam odpira lep pogled na slovensko obalo in fotografski motivi se kar vrstijo, saj je to pogled, ki ga največkrat nismo vajeni. Prelepi klifi pri Belvederju, pogled proti Markovcu, pa Izola s svojim prepoznavnim zvonikom in malo naprej plažo ob svetilniku. V nadaljevanju spet pogled na klife v smeri Pirana, Beli križ nad Strunjanom, pa skriti zaliv v Pacugu, in že se nam odpre pogled na piransko cerkev ter dolgi piranski polotok, ki ga zaradi vplutja v piransko pristanišče v celoti zaokrožimo, tako da se lepi motivi kar vrstijo. In ravno zaradi lepih razgledov vožnja tudi zelo hitro mine.

SEM OMENIL KOLESA?
Posebnost prevoza z Zlatoperko je tudi možnost prevoza koles. Za doplačilo 1 evra nam lahko na ladjo naložijo tudi naše kolo. Ravno v tej kombinaciji morske in cestne mobilnosti vidijo dodano vrednost v turistični ponudbi slovenske obale. Hkrati pa je to prispevek k ozaveščenosti za trajnostno mobilnost.

IZ PRVE ROKE
Nikoleta in Zoltan, Madžarska
Na barki sem o odločitvi za vožnjo povprašal tudi par iz Madžarske, ki sta se to poletje odločila za odkrivanje mest vzdolž slovenske in hrvaške Istre. »Za vožnjo z Zlatoperko so nama povedali domačini iz Kopra, kjer imava najeti apartma: Tam sva si izposodila tudi ti dve manjši električni kolesi, s katerima greva potem od Pirana proti Portorožu. Krasno je, zelo lepo razgledi, lep stik z morjem in krasno vreme.«

Suzana in Jasmin, BiH
»Midva sva otroke odložila v koloniji, sama pa sva si privoščila prevoz po slovenski obali. Vožnja se nama zdi enkratno doživetje. Četudi sva z najino vožnjo začela že v Ankaranu in sva bila na barki malo manj kot dve uri, nama je tale vožnja zelo hitro minila.«

In po besedah kapitana ladje je zasedenost barke zelo velika, celo se je že kdaj zgodilo, da je bilo na žalost treba tudi koga pustiti na pomolu, saj je bila maksimalno dovoljena zasedenost barke že dosežena. Tudi ob mojem potovanju tisti petek je bilo na strehi ladje 9 koles in kot sem že prej omenil, čez 65 potnikov.

ŠE VEČ PONUDBE ZA KOLESARJE
V soboto, 1. julija 2023, je prav tako po letu premora začel voziti še avtobus s prikolico za kolesa med Koprom in Krasom – imenujejo ga KOLOBUS. Gre za avtobusne prevoze, ki so uporabnikom na voljo od 1. julija do 3. septembra 2023, ob sobotah in nedeljah. Postajališča bodo v naslednjih krajih: Koper (glavna avtobusna postaja) – Kozina – Rodik – Škocjanske jame – Lipica – Divača – Sežana – Štanjel – Sežana – Divača – Škocjanske jame – Rodik – Kozina – Koper (glavna avtobusna postaja). Odhod je torej z glavne avtobusne postaje v Kopru, kamor se tudi vrne. Vožnje so na tej relaciji brezplačne. Urnik je zastavljen za kolesarje zelo prijazno, saj smo lahko na Krasu, točneje v Štanjelu še pred 10. uro dopoldne, kjer nas zvečer pobere kakšno minuto pred 19. uro. Tako nam je na voljo več kot osem ur za raziskovanje Krasa, lahko pa se odločimo tudi samo za prevoz do Krasa in se potem počasi čez cel dan spuščamo proti obali.

STRATEŠKI PROJEKT ADRIONCYCLETOUR
Obe storitvi – vožnja z Zlatoperko kot tudi prevozi koles do Krasa – sta sofinancirani iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru strateškega slovensko-italijanskega projekta ADRIONCYCLETOUR, ki je del programa Interreg VI-A Italija–Slovenija. Del sredstev pa prispeva tudi osem občin, ki so vključene v ta projekt in v katerih se ladja in kolobus ustavljata. ADRIONCYCLETOUR promovira kolesarski turizem kot obliko trajnostnega turizma, ki želi prispevati k boljši dostopnosti in večji privlačnosti čezmejnega območja. V širši projekt je uvrščen razvoj kolesarske povezave ob obali severnega Jadrana, ki pelje skozi Slovensko Istro, Furlanijo-Julijsko krajino in Veneto ter opredeliti navezave od morja proti notranjosti. Kolesarska trasa je del širše, jadransko-jonske ideje o vzpostavitvi kolesarske povezave ob Jadranskem in Jonskem morju od juga Italije preko Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Albanije do Grčije. Čezmejni projekt ADRIONCYCLETOUR je namreč del istoimenske ideje makroregionalnega projekta Jadransko-jonske pobude (EUSAIR).
V okviru projekta bo ponovno vzpostavljenih nekaj v preteklih letih že delujočih prevoznih storitev za kolesarje. V Slovenski Istri bosta po enoletnem premoru poleti ponovno vozili ladja in kolobus, o katerih pišemo danes, Posoški razvojni center pa bo v podporo kolesarskemu turizmu ponovno vzpostavil avtobusno povezavo med Posočjem in centrom v Čedadu. Poleg tega bo nadgradil turistični produkt kolesarjenja v kombinaciji z vlakom na Bohinjski progi, predvsem v podporo bodoči povezanosti čezmejnih potniških železniških povezav na območju somestja obeh Goric.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 8 (2023), 74-76.

Kategorija: Na obisku

»Oba moja življenjska ideala, samostojna slovenska država in slovenska katoliška univerza, sta se uresničila še za časa mojega življenja. Ustanovitev samostojne demokratične države je bila predpogoj za izvršitev kulturne in znanstvene iniciative slovenskih katoličanov. Oboje pa je nastalo na ruševinah totalitarnega komunističnega režima, ki se je sesul v vzhodnem delu Evrope.« Tako je v knjigi svojih spominov (Drobci minljivosti, Družina, Ljubljana 2012) zapisal dr. Janez Arnež, profesor ekonomije v ZDA, s Slovenijo v srcu. Leta 1958 je s prijatelji ustanovil Studia slovenica in začel izdajati knjige za predstavitev slovenskega naroda svetovni javnosti. Zbiral je prepovedani slovenski tisk, ki je izhajal na tujem, in dragoceno arhivsko gradivo. Ves ta zaklad je prinesel s seboj, ko se je leta 1991 vrnil v domovino. V večni dom je odšel 18. decembra 2021, v 99. letu bogatega življenja.

ŠOLANJE DOMA IN V TUJINI
Janez Alfonz Arnež se je rodil 2. avgusta 1923 v Ljubljani. V osnovno šolo je hodil k šolskim sestram v Marijanišču, na klasični gimnaziji se je pridružil katoliški mladinski organizaciji mladci pod vodstvom profesorja Ernesta Tomca, kjer so se učili zvestobe katoliškim načelom in narodu. Šolska vzgoja je bila strogo jugoslovansko usmerjena, proti slovenstvu. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: »Križ in slovenska zastava, vedno sem hodil za njima, nikoli nisem menjal strani.« Leta 1942 se je po maturi vpisal na pravno fakulteto univerze v Ljubljani, na teološki pa je poslušal predavanja filozofije. V New Yorku v ozadju dvojčka, ki ju danes ni več.- Trije ustanovitelji Studia Slovenica: Janez A. Arnež, Erik Kovačič, Valentin Leskovšek. - Z ženo v prostorih Studia Slovenica.  
Jeseni leta 1943 se je po zaprtju univerze pridružil primorskim domobrancem, vendar ne kot vojak. Deloval je v Trstu: za slovensko gimnazijo v Gorici je zbiral knjige, v tržaški knjižnici pa sestavljal sezname objavljenih del o slovenskih jezikovnih vprašanjih. Iz Trsta se je umaknil v begunsko taborišče Riccione pri Riminiju. Od tam je kmalu odšel na univerzo v Bologno in se vpisal na študij ekonomije. Ni želel ostati v Italiji, začel je iskati dovoljenje za vstop v Belgijo, kjer bi študiral ekonomijo na ugledni univerzi v Louvainu. Jeseni 1946 mu je uspelo priti tja in se je kar dobro znašel. Ob študiju je delal v uredništvu mednarodne bogoslovne revije. Na tamkajšnji univerzi je leta 1948 diplomiral iz političnih ved, nato pa tudi ekonomije. Leta 1951 se je preselil v ZDA, kjer je v Clevelandu, ameriški Ljubljani, kmalu navezal prijateljske stike z mnogimi slovenskimi izseljenci. Leto in pol je delal v tovarni, da se je naučil angleškega jezika, nato pa se je zagrizel v študij. Na univerzi Yale v New Havenu je opravil magisterij iz ekonomije, na univerzi Laval v kanadskem Quebecu pa je doktoriral z disertacijo o jugoslovanski kmetijski politiki. »Tako sem prišel na cilj svojega delovanja v tujini: na katoliškem kolegiju sv. Jožefa v New Yorku sem od leta 1959 do leta 1990, ko sem stopil v pokoj, poučeval ekonomijo.«

PREDSTAVITI SLOVENIJO SVETU
»Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je bila v težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki. Začel sem premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini,« je povedal v pogovoru z urednikom Ognjišča aprila 2012. Po drugi svetovni vojni se je pomen ZDA in angleškega jezika močno povečal. Treba je bilo poskrbeti za predstavitev Slovenije in slovenskega naroda svetovni javnosti v angleškem jeziku. Leta 1958 je izdal prvo knjigo v angleščini z naslovom Slovenija v evropskih zadevah, s katero je hotel Američanom podati nekaj točk, da bi bolje razumeli slovensko zgodovino. Ta knjige je bila temeljni kamen ustanove Studia slovenica. V tem obdobju je začel sodelovati z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je bila zadolžena tudi za zbiranje tiska slovenskih izseljencev po svetu, ki je bil pod komunističnim režimom prepovedan. Tudi to je del slovenske kulture in je zelo pomembno, da se ohrani. Fond se je z leti dopolnjeval in danes ustanova hrani največjo zbirko kulturne dediščine slovenskih izseljenskih skupnosti v Evropi, Severni in Južni Ameriki ter Avstraliji. Obsega nad 1300 škatel arhivskega gradiva, okoli 4000 knjig in najpopolnejšo zbirko izseljenskega časopisja. Ustanova hrani tudi dragocene arhive nekaterih slovenskih političnih osebnosti. Namesto zahvale za plemenito delo, ki ga je opravljal na svoje stroške, je pogosto naletel na težave. Leta 2008 je ustanova Studia slovenica in njen ravnatelj dr. Janez Arnež skupaj z arhivistko Andrejo Klasinc Škofljanec za svoje delo prejela Aškerčevo nagrado Arhivskega društva Slovenije »za izjemne prispevke na področju zbiranja, varovanja in ohranjanja arhivske dediščine slovenskih izseljencev«.

Še v visoki starosti je vozil avto. - Z ženo, p. Krizologom in sinom Janezom na njegovi novi maši.-  Knjiga Drobci minljivosti je izšla leta 2012, založba Družina.

ZA DRUŽINO TUDI ARHIV DOMA
Na praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, 5. julija 1961, se je Janez Arnež na Vrhniki poročil z Marijo Petkovšek, študentko matematike. Njun zakon je bil blagoslovljen s petimi otroki, ki so bili rojeni v ZDA, šolali in vzgajali pa so se v Sloveniji. V ženi je našel tudi močno oporo pri svojem delu. Družina se je leta 1971 preselila v Slovenijo. V Brdih je kupil staro hišo, ki so jo s skupnimi močmi obnovili. Ko je najstarejši sin Janez (ki se je po letih znanstvenega dela odločil za duhovniški poklic – posvečen je bil leta 2016) hodil v osnovno šolo na Dobrovem, je učiteljica rekla, da ni Boga. Udaril je po klopi in odločno dejal: »Bog je!« Takoj so sklicali razredni sestanek, ki ga je obsodil.
Leta 1990 je dr. Janez Arnež stopil v pokoj. Bil je trdno odločen, da bo svoj pokoj preživel v Sloveniji in bo domov prepeljal celotno svojo zbirko. Želja se mu je uresničila leta 1991, ko je v samostojno državo Slovenijo pripeljal prvi kontejner svoje obsežne zbirke, ki se od leta 1992 nahaja v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. Arhiv, ki ga je pripeljal v Škofove zavode, je postal del Katoliškega inštituta. »Zdaj se zame začenja nova doba. Čaka me naporno delo urejanja tega ogromnega gradiva.« Ko je bila urejena knjižnica ustanove Studia slovenica, jo je 3. junija 2003 blagoslovil tedanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. »Navzočih je bilo nekaj prijateljev, ki so pomagali s svojim vplivom, da je ustanova preživela svoj smrtni boj,« je ob tem zapisal Arnež. Na vprašanje, ali je ravnal smiselno, ko se je posvetil zbiranju slovenske emigrantske literature, je odgovoril: »Osebno sem bil od začetka prepričan, da je to delo bilo potrebno, pomembno za slovensko narodno in katoliško skupnost.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2023), 38-39.

Kategorija: Obletnica meseca