V četrti številki tržaške revija Mladika (2022) je Adrijan Pahor, sin pisatelja Borisa Pahorja, v članku z naslovom Neznosna lahkost očetovega bivanja pisal o veri svojega očeta. Spregovoril je o svojih obiskih pri očetu, ko sta se pogovarjala “samo o literaturi, filozofiji, politiki, zgodovini, teoloških problemih, obstoju posmrtnega življenja. Nikoli me ni vprašal, kako je z mano, z mojim (našim) zdravjem, s čim se ukvarjam, kateri so moji načrti za prihodnost, še manj o mojih otrocih, ženi.”

Adrijan kali zanimanja za vero vidi že v zgodnjem obdobju očetovega življenja: »Zagotovo se je dolga teološka introspekcija začela takoj po taboriščni izkušnji. Spraševal se je, čemu vse zlo, trpljenje. Če že sprejemamo zlo kot danost, kot človekovega življenjskega sopotnika, potem težje sprejemamo pojem Boga kot utelešenja dobrote, če človeka pahne v takšno nepojmljivo preizkušnjo. Za človeško logiko je to nerazložljivo, če ne paradoksalno. Tudi potem ko je zapustil semenišče, oče ni prenehal s poglabljanjem v filozofijo religije.
Bolj ko se je bližal koncu svojih dni, bolj ga je zanimalo vprašanje transcendence, obstoja posmrtnega življenja, vprašanje obstoja Boga in pa: če Bog obstaja, v kakšni obliki obstaja? Ni čudno, da je, dokler je še mogel brati, segal po raznih filozofskih razpravah, se poglabljal vanje in vabil na svoj dom poklicne filozof(inj)e, s katerimi je skušal razčistiti svoje dvome. 
Nekega dne sem mu zaupal, da ga moja tašča Vida Bratina, verna in službi sočloveku predana ženska, zelo ceni, moli zanj in ga priporoča Bogu. Bil je nemalo začuden, vidno pozitivno presenečen. Taščino zadržanje je spoštoval, večkrat ji je pisal in voščil za praznike ter redno podpiral Karitas, katerega pomembna predstavnica je tašča bila.
Pravil je, da ima raje Kristusa, ki govori o ljubezni, kot Kristusa na križu ... Kaj se je potem zadnje tedne z njim dogajalo, sam Bog ve. Nekega dne je z mano načel problem Svete Trojice: zakaj njen obstoj, iz katere Božje osebe izhaja Sveti Duh in zakaj ... Roke je imel večkrat sklenjene v molitev, priznal je, da večkrat moli, tudi skupaj s svojo pomočnico Vero. Njej je tudi zaupal, da si želi katoliški pogreb z mašo, kar je spričo njegovih predhodnih prepričanj marsikoga presenetilo.«
Leta 1992 smo z Borisom Pahorjem opravili pogovor in sam je napisal lepo predstavitev knjige Od petrolejke do iPada duhovnika Dušana Jakomina, ki je izšla pri naši založbi. Torej, kaj ima Ognjišče opraviti z vero Borisa Pahorja? Tašča sina Adrijana, Vida Bratina, ki je molila za Borisa Pahorja, on pa podpiral njeno karitativno delovanje, je dolga leta delala pri Ognjišču kot računovodkinja.

B. Rustja, Zanimivost, v: Ognjišče 11/2022, 43.

»Vse to, kar je predmet narodopisja, me je podzavestno mikalo in zanimalo že od mladih nog. Doraščal sem še v patriarhalnih razmerah, v strnjeno slovenski občini, kjer so ljudje na vasi še skrbno čuvali stara izročila kot dragoceno kulturno dediščino svojih prednikov, kjer so našega človeka na podeželju skozi vse letne čase in mimo vseh mejnikov človeškega življenja od zibelke do groba še živo spremljale stare šege in navade, kjer se je domača pesem še razlegala po hribih in dolinah ter se ubrano oglašala pod vaško lipo, pri delu na polju, ob setvi in žetvi, ob košnji, na paši, ob teritvi, preji in drugih kmečkih opravilih, ki jih mlajši rod ne pozna več.« Tako je korenine svoje ljubezni do narodopisja predstavil Pavle Zablatnik, vodilni narodopisec koroških Slovencev, ki je s svojim vsestranskim delovanjem kot duhovnik, profesor in kulturni delavec močno vplival na razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem po drugi svetovni vojni.

»MENE JE UK VESELIL«
»Rodil sem se 4. decembra 1912 kot kmečki sin na južnem Koroškem v idilični vasici Bilnjovs v bilčovski župniji in občini. Obiskoval sem pol ure oddaljeno dvojezično šolo v Bilčovsu. Učni jezik je bila nemščina, ker pa smo otroci od doma znali samo slovensko, nas je moral učitelj prva dva razreda postopoma uvajati v nemščino s pomočjo slovenščine. Verouk pa je bil izključno slovenski. Mene je uk veselil, zato so me starši poslali študirat na gimnazijo v Celovec.« Po starem cesarskem zakonu so tam v višjih razredih imeli tedensko dve uri slovenščine. Po maturi leta 1933 se je odločil za študij bogoslovja in po petem letniku je leta 1938 pel novo mašo v domači župniji. Takoj zatem je odšel na župnijo Št. Lenart pri Sedmih studencih. Leta 1939 je postal upravitelj župnije Šmarjeta pri Velikovcu, kjer je imel hude spopade z nacističnimi mogotci. »Za vas smo se med vojno zelo bali, saj ste ves čas bili z eno nogo v ječi,« mu je leta 1945 povedal škof Kostner. Po prestani hudi bolezni je dobil študijski dopust. Na filozofski fakulteti univerze v Gradcu je študiral filozofijo in psihologijo, slavistiko in klasično filologijo. Študij je zaključil leta 1951 z doktoratom filozofije na podlagi narodopisne disertacije o duhovni ljudski kulturi koroških Slovencev. Kot profesor je najprej poučeval na realni gimnaziji v Celovcu, leta 1957 je bil premeščen na tedaj ustanovljeno Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu, kjer je poučeval slovenščino, latinščino in grščino ter ruščino in stenografijo. Za to šolo je priredil dva učbenika in štiri slovenske čitanke. Leta 1968 je postal ravnatelj slovenske gimnazije in to ostal do upokojitve leta 1977. Pod njegovo vlado se je Slovenska gimnazija leta 1975 preselila v novo šolsko poslopje.

PRAVA LJUBEZEN – DRUGI POKLIC
»Zanimanje za narodopisje se mi je v Gradcu na vsem lepem sprevrglo iz golega konjička v znanstveno zanimanje,« je dejal in povedal, da je kot študent imel seminarski referat z narodopisno temo in profesorji so mu svetovali, naj napiše doktorsko tezo o šegah in navadah koroških Slovencev in mu določili tudi naslov Duhovna ljudska kultura koroških Slovencev (v nemščini). Gradivo zanjo je zbiral na terenu z zamudnim zapisovanjem podatkov. To je nadaljeval tudi ob profesorski službi, tedaj že oborožen z magnetofonom. Kot delavec na terenu »je znal izkoristiti prednosti svoje osebe. Domačinu (in duhovniku) je bilo mogoče izvedeti in zapisati narodno blago, ki bi ga tujemu, neznanemu raziskovalcu zlasti stari ljudje nikoli ne zaupali in bi šlo z njimi v grob,« je zapisal etnograf dr. Niko Kuret, po katerem se je Zablatnik zgledoval pri pisanju svojih dveh knjig, ki sta izšli v redni knjižni zbirki Mohorjeve založbe: Od zibelke do groba, šege in navade na Koroškem (1983), in Čar letnih časov v ljudskih šegah na Koroškem (1985). Ljudje so ga poznali iz radijskih oddaj Iz ljudstva za ljudstvo, s katerimi je začel leta 1955. V njih je prinašal pogovore z rojaki iz cele južne Koroške ter predstavljal šege in navade koroških Slovencev iz vseh treh dolin. Njegove narodopisne serije so izhajale v mesečniku Družina in dom, ki ga izdaja Mohorjeva in je bil Zablatnik nekaj časa njegov urednik. Zelo pomembno delo je opravil s svojimi članki o slovenski ljudski kulturi, ki jih je objavljal v nemškem jeziku. Z njimi je razbijal predsodke Avstrijcev in gradil mostove med narodoma na Koroškem.

DUHOVNIK MED LJUDMI
Pri Mohorjevi družbi v Celovcu je leta 2004 izšel zbornik predavanj in prispevkov s simpozija o dr. Pavletu Zablatniku, ki je bil maja 2003 v njegovi rojstni fari Bilčovs ob deseti obletnici njegove smrti. 17 avtorjev s Koroške in iz Slovenije je iz različnih kotov osvetlilo lik tega velikega koroškega narodnjaka. Koroška duhovnika Jože Kopeinig in Jože Valeško sta predstavila Pavleta Zablatnika v njegovem duhovniškem poslanstvu, ki mu je bil pri vsej svoji vsestranski dejavnosti zvest do konca. Na župnijo je bil poslan takoj po novi maši. Po želji škofa je bil vedno na razpolago za dušnopastirsko delo. Kot profesor je iz svojega bivališča v Celovcu oskrboval razne župnije. Kot upokojenec je na škofovo prošnjo sprejel pomoč v Št. Janžu v Rožu in v Glinjah pri Borovljah. »Njegove pridige so bile jedrnate, preproste in za ljudstvo razumljive,« je povedal tajnik Krščanske kulturne zveze Nužej Tolmajer. »Po maši se je rad srečeval z ljudmi in se takoj vključil v tako imenovane pomašne razprave na sejmišču pred cerkvijo, ki so trajale včasih več ur ... Bil je zelo vesele in vedre narave. V družbi je bil zelo prijeten in zabaven.« Ob njegovi smrti je neutrudni duhovnik Jože Kopeinig zapisal: »Vplival je na druge, na nas: s tem, kar je bil – bil pa je dober ko kruh; s tem, kar je delal – bil je učen kakor modrijan; s tem, kar je govoril – govoril je besede razumevanja in dobrote.« Škof Egon Kapellari je izrekel zahvalo: »Doktor Zablatnik je bil prisrčen človek, ki je lahko zgradil mostove in ki jih je tudi ohranjal – posebno mostove med deli prebivalstva na Koroškem.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2023), 38-39.

Kdo?
Lambert Ehrlich

Kdaj?
Rojen 18. septembra 1878 v Žabnicah pod Sv. Višarjami (danes v Italiji).

Izobrazba
Po gimnaziji v Celovcu je študiral teologijo v Innsbrucku in Rimu. Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika. Še isto leto je tudi doktoriral v Innsbrucku.

Delovne izkušnje
Bil je kaplan v Beljaku, nato stolni kaplan v Celovcu, pozneje škofov tajnik in od leta 1910 do 1919 profesor v celovškem bogoslovju. V letih 1919–1922 se je strokovno izpopolnjeval v študiju etnologije in primerjalnega veroslovja v Parizu in Oxfordu. Kot mednarodno priznan na teh področjih je leta 1922 postal profesor na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani.

Dejavnosti
Ljubljanski škof Gregorij Rožman, njegov rojak, ga je postavil za duhovnega voditelja študentov na univerzi. Imel je stalen stik z akademiki, ki jim je dajal smernice in jih spodbujal k načrtnemu delu, sposobne je vzgajal tudi za politično delo. Ustanovil je akademski klub Straža (ime je dobil po glasilu Straža v viharju). »Stražarji« so bili radikalno katoliški in zahtevali so ostro ločitev duhov. Komunistom je bil trn v peti, zato so ga 26. maja 1942 skupaj s študentom Viktorjem Rojicem zahrbtno umorili. K zadnjemu počitku na ljubljanskih Žalah ga je pospremila ogromna množica.

Posebni dosežki
Kot izvedenec za razmere na Koroškem je bil 1919 imenovan v jugoslovansko delegacijo na mirovni konferenci v Parizu. Bil je med prvimi, ki so se zavzemali za samostojno Slovenijo. Na teološki fakulteti je uvedel predmet misiologija ter med verniki pospeševal misijonsko zavest. Nekatere je navdušil za delo v misijonih. Bil je srčno dober in revnim dijakom in študentom je na vse mogoče načine pomagal (zaradi te dobrote so mu nekateri pravili zmešanec). Njegovo življenje je lepo strnil dr. Jože Pogačnik (kasnejši ljubljanski nadškof): »Mučeniška smrt je bila kot naravni zaključek njegovega vzvišenega apostolskega poleta. Vsako stvar, ki je bila važna za Božje kraljestvo na zemlji, je imel za svojo nalogo in se je je lotil kot pisatelj, znanstvenik, govornik ali samo kot tihi molivec in skrita žrtev ... Ehrlich je bil povsod doma in povsod delaven ...«

‘Nosilec liste’
Ehrlich je »nosilec liste« mučencev, ki so bili ubiti iz sovraštva do vere. Poleg njega so med kandidati še: bogoslovec Alojzij Breznik, duhovnik Franc Cvar, učiteljica in organistka Anica Drobnič, cistercijan p. Placid Grebenc, duhovnik Srečko Huth, duhovnik Franc Kek, duhovnik Janko Komljanec, duhovnik Franc Kramarič, duhovnik Franc Nahtigal, učiteljica Marica Nartnik, učiteljica Ivanka Novak-Škrabec, duhovnik Valentin Oblak, duhovnik Jakob Omahna, dijak učiteljišča Janez Pavčič, Marijina sestra Antonija Premrov, križnik p. Ivan Anton Salmič, laik Lenart Velikonja, laik Anton Murgelj, laik Alojzij Murgelj, študent Jaroslav Kikelj, duhovnik Matej Krof, duhovnik Ignacij Nadrah, bogoslovec Bernard Štuhec, bogoslovec Emil Kete in učiteljica Veronika Lestan. Duhovnika Izidorja Završnika vodijo med svetniškimi kandidati celjske škofije.

več o Lambertu Ehrlichu na naši spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 5, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Kdo?
Magdalena Gornik

Kdaj?
Rojena je bila 19. julija 1835 kot tretji od sedmih otrok v skromni družini v vasi Janeži na Gori pri Sodražici.

Delovne izkušnje
Magdalena je čisto običajen otrok. Pomaga staršem pri kmečkem delu, kakor so počeli tudi drugi njeni vrstniki. Rada se druži s svojimi vrstnicami. Do ljudi je prijazna in ljubezniva. Prosti čas največkrat porabi za molitev, posebno ljubezen goji do Jezusa v najsvetejšem zakramentu.

Mistikinja
Spomladi leta 1847 doživi prvo videnje. Na poti na njivo je zagledala neznano ženo (Božja mati Marija). Ta ji reče, naj, kolikor more, ljubi Jezusa in mu daruje vsako delo. Začne obiskovati nedeljsko šolo, a kmalu zboli. Nobeno zdravilo ji ne pomaga. Istega leta prejme prvo sveto obhajilo, pri katerem doživi mistično izkušnjo. Leto pozneje z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravi. Marija ji obljubi, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela tudi hrano za svoje življenje.

47 let brez hrane
Od leta 1848 ne zaužije nobene telesne jedi, hrani se s skrivnostno nebeško jedjo. Za njena zamaknjenja, videnja, stigme (znamenja Jezusovih ran), mistično obhajilo, dar spoznavanja notranjega stanja duše … hitro zvedo ljudje in množično prihajajo na Goro. To vznemiri svetne oblasti. Cerkvene oblasti izvedejo preiskavo, ki pokaže, da Magdalena ni prevarantka. Magdalena doživi veliko nasprotovanj, tudi med duhovniki. Leta 1867 se z rodnima sestrama preseli k župniku na Bloke. V zamaknjenjih veliko trpi, a vse trpljenje rada vzame nase za odrešenje duš.

Pogreb le z nekaj pogrebci
Leta 1893 se preseli nazaj na Goro, kjer 23. februarja 1896 umre v sluhu svetosti. Pred smrtjo ji sestra reče, da se boji, kako bo postregla vse ljudi, ki bodo prišli na pogreb in kje bodo prenočili … Magdalena jo pomiri: »Le mirna bodi, ljubi Bog bo vse prav naredil.« Njene besede se uresničijo. Zapade veliko snega in pogreba se udeleži le osem do deset domačinov.

Če bi jo imeli drugi narodi …
Mnogi trdijo, da bi drugi narodi, če bi imeli tako svetniško osebnost, Magdaleno že davno pripeljali do časti oltarja. V zadnjih letih se vedenje o njenem življenju širi in vse več romarjev obiskuje njen grob ob cerkvi na Gori.

več o Magdaleni Gornik na naši spletni strani

Pri Ognjišču pripravljamo slikanico o skrivnostni Jezusovi prijateljici, deklici Magdaleni Gornik. Magdalenino zgodbo bo v besedah in ilustracijah upodobila Nataša Rupena.
Izid knjige je predviden za poletje/jesen 2023.

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 5, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

“V cvetnem prahu se vidi lepota naše države”

Peter Kozmus je čebelar, raziskovalec, predsednik Sveta za čebelarstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, podpredsednik mednarodne čebelarske organizacije Apimondia, predvsem pa mož in oče treh otrok.

Ko sem ob sedmih zvečer prispela na njegov dom na Pilštanju, je ravno prišel iz službe. A na moja vprašanja je odgovarjal s takšnim zanosom, dobro voljo in navdušenjem, kot da za njim sploh ne bi bilo napornega dne. Ker sva sožupljana in že nekaj časa znanca, se odrečeva vikanju. Spregovorila sva o njegovem delu, čebelah in njihovem svetovnem dnevu, obdarovanju papeža in drugih doživetjih, ki bi prav zlahka napolnila knjigo.

Peter, kaj se trenutno dogaja v tvojem čebelnjaku?
Zdaj se bo dogajanje počasi začelo. Do zdaj so čebele večinoma mirovale. Čebelarji imamo nepisano pravilo, da po jožefovem lahko začnemo čebele odpirati. Seveda odvisno od tega, kakšno je vreme. Letos je bil marec zelo topel in smo lahko prvi pregled pri čebelah že opravili, vendar se je aprila precej ohladilo. V tem času je treba podpirati čebelje družine, da se čim lažje razvijajo. Konec aprila je pri nas čebelja paša najbogatejša, in če je takrat družina dovolj močna, lahko nabere viške medu. Matice so zdaj že začele zalegati, in ker so dnevi še zelo hladni, porabljajo več energije, da vzdržujejo dovolj visoko temperaturo (36 °C). Čebelar mora paziti, da ima čebelja družina dovolj hrane, ker je iz okolja pri tako nizkih temperaturah ne more dobiti dovolj.

Kako si pravzaprav postal čebelar?
Kot petošolec sem se vključil v čebelarski krožek. Do takrat o čebelah nisem vedel čisto nič, vedel sem le to, da v bližini šole stoji čebelnjak, ki pa smo se mu otroci večinoma izogibali. (smeh) Konec leta smo se udeležili državnega čebelarskega tekmovanja in dobili srebrno nagrado, kar nam je dalo dodatno motivacijo. V sedmem razredu sem začel očeta nagovarjati k izdelavi čebelnjaka. Ker ni bil prepričan, ali mislim resno ali je to le muha enodnevnica, mi je obljubil čebelnjak, če mu poleti pomagam pri opravilih na kmetiji. Tisto poletje sem še posebej vestno pomagal in oče je držal obljubo.Ponaredkov čebeljih izdelkov je na globalnem trgu veliko, zato je za potrošnika najbolje, da jih kupuje pri najbližjem čebelarju. (levo). V knjigi Brez čebel ne bo življenja je predstavljen širok pomen čebel za okolje in ljudi. Opominja nas, kako zelo je človeštvo odvisno od čebel in narave nasploh.

Okolje, v katerem živiš s svojo družino in čebeljimi družinami, je zavarovano območje – Kozjanski park. Kako pomembna je vloga čebel in drugih opraševalcev za to okolje?
Vloga čebel je zelo široka in smo jo skupaj s 66 avtorji opisali v knjigi Brez čebel ne bo življenja. Brez opraševalcev mnoge rastline ne bi mogle imeti plodov. V Kozjanskem parku imamo na srečo še dovolj drugih opraševalcev, pa tudi nasploh v Sloveniji servis opraševanja ni težava. Naše kmetijstvo je namreč razdrobljeno in to je za opraševalce idealno. Že v Avstriji pa so sadovnjaki ponekod tako veliki, da lastniki prosijo čebelarje, naj jim čebele pripeljejo v bližino, da bi imeli opraševanje zagotovljeno. Za to so pripravljeni tudi plačati. Pri nas pa vse to poteka samoumevno in kmetje se vloge opraševalcev ne zavedajo dovolj. V Ameriki, kjer je monokultur veliko, se nekateri čebelarji sploh ne ukvarjajo s pridobivanjem medu, ampak samo z nudenjem uslug opraševanja. Zaradi mnogih ponaredkov medu na trgu in posledično velike konkurence se jim zgolj servis opraševanja veliko bolj izplača.

Ponaredkov medu je na globalnem trgu veliko. Kako se lahko potrošnik prepriča o kakovosti medu?
Ocenjuje se, da je kar polovica medu na trgu potvorjenega, zato bo potrošnik izredno težko prišel do naravnega domačega medu. Prva težava je, da želimo ljudje pojesti veliko več medu, kot ga je na planetu mogoče proizvesti. Poleg tega je razlika v ceni sladkorja in medu izjemno velika, kar pušča precej manevrskega prostora, in trgovci zaradi želje po zaslužku namesto pri domačih čebelarjih raje kupujejo med iz Kitajske, Vietnama, Ukrajine in Indije, pa čeprav vedo, da gre za ponaredke. Problem je tudi zakonodaja, ki to dopušča. Res pa je, da je dokazovanje pristnosti medu z analizo skorajda nemogoče, čeprav se že na prvi pogled vidi, da gre za ponaredek. Če je le mogoče, naj torej potrošnik med kupuje pri najbližjem čebelarju.

Med drugim bdiš tudi nad vzrejo matic kranjske sivke. Gre za slovensko avtohtono pasmo, torej za čisto našo čebelo. Doživljaš svoje delo zato kot posebno poslanstvo?
Seveda. Že v diplomski nalogi sem okarakteriziral našo kranjsko čebelo. Ukvarjal sem se z njeno genetiko, ki je bila takrat še v povojih. Slovensko čebelo sem genetsko primerjal z avstrijsko, hrvaško in italijansko čebelo, da smo jo lahko genetsko okarakterizirali. Od tedaj sem vključen v nadzor čistosti kranjske čebele. V Sloveniji je namreč po zakonu prepovedano v vzreji uporabljati katerokoli drugo pasmo čebele, medtem ko imajo v drugih državah možnost izbire. Ko so v tujini vnašali v svojo vzrejo druge čebele, so spoznali, da je bila njihova avtohtona najboljša, vendar je bilo takrat že prepozno – s preizkušanjem so jo namreč iztrebili. Moja naloga je, da naše čebelarje prepričujem in jih informiram o prednostih čebelarjenja zgolj z avtohtono čebelo. Papež Frančišek je leta 2019 od slovenskih čebelarjev z veseljem prevzel čebelnjak z dvema čebeljima družinama v zahvalo za podporo pri prizadevanjih za svetovni dan čebel.

Kako je tvoja družina vpeta v čebelarjenje?
Žena Andreja mi veliko in z veseljem pomaga, tudi pri transportiranju čebel na drugo lokacijo. Včasih je namreč to kar podvig, saj jih je treba peljati ponoči, na odročne kraje, po ozkih in slabo vzdrževanih cestah. Seveda Andrejo skrbi za mojo varnost in gre z menoj, če je le mogoče. Poseben izziv je prevoz v gozdove Kočevja, kjer mrgoli medvedov. Z Andrejo takrat pustiva tovornjak prižgan in zelo pohitiva, da naju ne bi presenetil kak kosmatinec. Občutek v kočevskem gozdu sredi noči res ni preveč prijeten. (smeh) Sicer mi pa pomaga tudi tast in seveda vsi trije otroci, predvsem pri točenju medu.

Kateri pa je tvoj najljubši čebelji proizvod?
Cvetni prah. Ko sem hodil po svetu, sem videl veliko različnega cvetnega prahu, ampak tako barvitega, kot je pri nas, ni nikjer drugod. V cvetnem prahu se vidi lepota naše države, kako čudovito in pestro rastlinstvo imamo! Cvetni prah je odličen vir beljakovin, ki ga čebele v panju shranjujejo tako, da ga zalijejo z medom. Te prakse se poslužujemo tudi pri nas, saj ponujamo svež cvetni prah, umešan v med, ki mu je poleg tega dodan še propolis. Tako dobimo izredno zdrav izdelek, ki smo ga poimenovali kar čebelji zaklad.

Lani je bilo slovensko čebelarstvo vpisano na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Kaj to pomeni za naše čebelarstvo?
S tem se je slovenskemu čebelarstvu dalo veliko veljavo. Slovenski čebelarji delamo na podlagi slovenske tradicije – imamo svoje panje, svojo čebelo, svojo tehnologijo. Spoštujemo zgodovino in tradicijo ohranjamo za naše zanamce. Mlajši čebelarji bi večkrat kopirali tehnologijo iz kakšne druge države, zato je vpis na seznam nesnovne kulturne dediščine dodatna potrditev, da je naše tradicionalno čebelarjenje dobro, ne le v slovenskem, ampak tudi v svetovnem merilu. Podobna potrditev je svetovni dan čebel, ki smo ga predlagali slovenski čebelarji.

Kako je nastal svetovni dan čebel?
Danes obeležujemo skoraj 140 različnih svetovnih in mednarodnih dni in zdelo se nam je, da čebele opravljajo tako pomembno vlogo v okolju, da si zaslužijo svoj dan. Seveda smo najprej morali v podporo prepričati vso čebelarsko javnost, pri čemer nismo imeli težav. Težje jih je bilo prepričati, da ohranijo naš predlagani datum: 20. maj. To je namreč rojstni dan našega največjega čebelarja Antona Janše. Ampak v vsaki državi imajo svojega največjega čebelarja, podobno kot imajo v vsaki državi svojega največjega pesnika ali pisatelja. Zato smo se morali še posebej potruditi, da so ohranili predlagani datum. Ko nam je to po diplomatski poti tudi uspelo, smo morali dobiti mnenje FAO-ja (Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo), nato pa potrditev krovne Organizacije združenih narodov. Predsedujoči na odboru je po naši predstavitvi predloga dejal, da se redko zgodi, da pridejo države s predlogom, ki ne prinaša koristi samo posamezni državi ali regiji, ampak gre za nekaj, kar je dobro za ves svet. Dodal je tudi, da se ne spominja tolikšne enotnosti in soglasnosti pri kakšnem predlogu.

Del slovenske kulturne dediščine so tudi panjske končnice. Kakšne so na tvojem čebelnjaku?
Pri nas imamo čebelarski turizem, zato mi panjske končnice pomagajo, da gostom povem različne zgodbe. Imam tri vrste panjskih končnic, v eni so fotografije najbolj medovitih vrst rastlin v Sloveniji, v drugi so predstavljeni čebelji pridelki, v tretji pa so najbolj prepoznavne značilnosti slovenskega čebelarstva. Sicer pa so panjske končnice začeli risati gorenjski čebelarji; z njimi so po eni strani želeli pomagati čebelam, da lažje najdejo panj, po drugi pa so želeli na eno mesto zapisati, pravzaprav narisati zgodbe iz takratnega življenja.

Kaj pa pomenijo čebelnjaki za naše kulturno okolje?
Čebelnjaki se ne pojavljajo skoraj nikjer drugje razen v Sloveniji. Nekaj jih je sicer v okoliških državah in v Švici, vendar nikjer toliko kot pri nas. Večkrat sem se spraševal, zakaj je tako. Slovenci smo že v preteklosti izredno cenili zemljo in obdelujemo vsak najmanjši košček. Zaradi pomanjkanja prostora so bili čebelarji primorani panje postavljati v več vrst, in ker so želeli čebele tudi zaščititi pred zunanjimi vplivi, je nastal čebelnjak. Imamo tri različne tipe čebelnjakov, ki so se ohranili vse do danes. Arhitektura je izjemna, čebelnjak je namreč narejen v zlatem rezu in je tudi zato pomemben element naše kulturne dediščine. Člani družine Kozmus pridno kot čebele sodelujejo pri skrbi za čebelje družine, točenju medu in promociji izdelkov.

Leta 2019 si papežu Frančišku v imenu slovenskih čebelarjev skupaj z drugimi predstavniki osebno podaril čebelnjak za dve čebelji družini. Kako si doživljal ta dogodek?
Bilo je izjemno. Ker je papež podpiral naša prizadevanja za svetovni dan čebel, smo se mu želeli zahvaliti. Odločili smo se, da mu bomo podarili slovenski čebelnjak. Po nekajmesečnih prizadevanjih se nam je le uspelo dogovoriti za srečanje. Skupaj s predsednikom čebelarske zveze, takratno ministrico za kmetijstvo, predstavnikom za stike z javnostjo, vodjo oddelka za mednarodne odnose in obema našima veleposlanikoma smo čakali na svetega očeta. Ko je prišel, je večina otrpnila. Prišel je vesel, nasmejan, želel se je pogovarjati. Jaz pa se ga nisem prav nič bal, zato je hitro stopil do mene in vprašal, kako smo, kaj smo prinesli … Ko sem mu povedal, da smo mu prinesli tudi penečo medico, se je pošalil, da je to sveta voda. Ker še kar ni odšel, sem ga vprašal, ali je opazil, da imamo na oblekah priponke z napisom No bees, no life (Brez čebel ni življenja), in ali mu lahko svojo podarim. Dovolil mi je, da sem mu priponko pripel na svilnato obleko, napravili smo še nekaj fotografij, nato pa je odšel.

Kam pa greš zdaj ti po napornem dnevu? Na čaj z medom?
Tega sem si pripravil že v službi. Med vikendi v miru pojem tradicionalni slovenski zajtrk – med in maslo na kruhu. Po težkem dnevu pa cvetni prah, ki mi pomaga vzdrževati imunski sistem. In zdržati težo delovnega dne, kot je bil današnji.
 
P. Šergon, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2023), 46-49.

tema meseca

Biti Slovenec, ko Slovenija ni več tvoj dom

gost meseca

Dr. Tadej Jakopič, predsednik slovenske asociacije Malteškega reda

odnos do staranja in starosti

Umetnost medgeneracijskega prenosa

Preberite več: Junij 2023

Nadškofija Ljubljana in Vovkov odbor sta ob sodelovanju produkcijske hiše Studio Haritude pripravila dokumentarni film Goreči škof, ki prikazuje življenje nekdanjega ljubljanskega nadškofa in božjega služabnika Antona Vovka. Film je začel nastajati leta 2015, premierno predstavitev je doživel sredi leta 2017.
Goreči škof
Režija: David Sipoš
Nastopajoči: Klemen Demšar, Assija Sultanova, Aleksander Jovetić, duhovniški oktet Oremus idr.
Žanr: dokumentarni film
Produkcija: Nadškofija Ljubljana / Slovenija (2017)
Spletna stran: https://www.antonvovk.si/
Ocena: 5
Primernost za družine: 5[/rspot]

Od Vrbe do Ljubljane
Dokumentarec se začne s prizorom sekanja drevesa v gozdu – gre za igrano in simbolno nabito vzporedno zgodbo, ki se nato postopno razvija skozi ves film in se pri tem prepleta z osnovno, dokumentarno zgodbo. Slednja medtem kronološko prikazuje življenje Antona Vovka vse od rojstva leta 1900 v Vrbi na Gorenjskem, kjer se je rodil v isti hiši kot 100 let prej njegov prastric France Prešeren, do smrti leta 1963 v Ljubljani.
Na svoji bogati duhovniški poti je bil med drugim kaplan v Metliki in župnik v Tržiču, v Ljubljani pa nato stolni kanonik, vodja Bogoslovnega semenišča, generalni vikar ter nazadnje škof in prvi ljubljanski nadškof. Po drugi svetovni vojni je bil s svojo pokončnostjo in karizmatičnostjo trn v peti takratni komunistični oblasti, ki so ga ovirale na številne načine, tudi z mukotrpnimi nočnimi zasliševanji in poskusi umora. Pri tem najbolj izstopa dogodek iz leta 1952, ko so ga na novomeški železniški postaji napadli, polili z bencinom in zažgali. Posledice napada je čutil do konca življenja.

Knjiga Goreči škof
Tudi življenjepis škofa Antona Vovk (1900–1963) v knjižni obliki izpod peresa Aca Jeranta, ki je izšel pri založbi Ognjišče, naj pripomore, da bo Božji služabnik Anton Vovk čimprej prištet med blažene. 256 strani, dokumentarne fotografije in barvna priloga, trda vezava, cena 5,95 €

Postopek beatifikacije
V letu 1999 se je nato uradno začel postopek za beatifikacijo Antona Vovka. »Beatifikacijski in kanonizacijski postopek je v prvi vrsti ugotavljanje kandidatove, lahko mu rečemo tudi božji služabnik, včlenjenosti, zasidranosti v Kristusa. Nadškof Anton Vovk je to zasidranost v Gospoda nedvomno imel, saj si le tako lahko razložimo, kako je v letih zares težkih preizkušenj zmogel ohraniti neverjetno stopnjo poguma, samozavesti in dostojanstva, s čimer je bil preizkušani in preganjani Cerkvi na Slovenskem nosilni steber njenega preživetja. Na svoja ramena je sprejel usodo Cerkve in jo preko razburkanega veletoka sovraštva ponesel na varno stran,« je na premieri povedal Blaž Jezeršek, postulator zdajšnje faze postopka za beatifikacijo Vovka.
Škofijski del uradnega po­stopka za beatifikacijo nadškofa Vovka se je zaključil leta 2007, zdaj pa se postopek po navedbah Jezerška nahaja v fazi priprave pozicije o krepostih božjega služabnika. Gre za razširjen življenjepis, ki vključuje izpovedi prič, zaslišanih v škofijski fazi postopka, predstavitev zgodovinskih in družbenih okoliščin življenja Božjega služabnika. To je dokaj zahtevno obdobje, ki zahteva več let dela.
Vzporedno s tem uradnim procesom po besedah Jezerška medtem teče drug, manj formalen, a vendar prav tako pomemben proces. Gonilna sila tega procesa je Vovkov odbor, katerega namen je seznanjati Cerkev na Slovenskem in v svetu z osebnostjo, življenjem in sluhom svetosti nadškofa Vovka, spodbujati vernike k molitvi za njegovo beatifikacijo ter za priporočanje njegovi priprošnji, zbirati podatke o uslišanjih na njegovo priprošnjo, zbirati zapisane spomine na nadškofa Vovka in spodbujati zgodovinsko stroko, da čimbolj osvetli Vovkovo življenje, delo in njegov svetniški lik.

Molitev
k božjemu služabniku Antonu Vovku
O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje.
Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Dokumentarni film
Prav v ta namen se je odbor leta 2015 odločil za pripravo dokumentarnega filma o življenju in delu nadškofa Vovka, katerega realizacijo je zaupal režiserju Davidu Sipošu in scenaristu Roku Andresu z ekipo. Slednja se je, tako kot pri preteklih dokumentarnih uprizoritvah velikanov slovenske Cerkve, izkazala z odlično fotografijo, izdatno obogateno s številnimi posnetki lokacij iz zraka. Nadpovprečna je glasbena plat filma, za katero je poskrbel Tim Žibrat, pohvaliti gre tudi animirane oziroma ilustrirane prizore, ki sta jih ustvarila Vid Planinc in Rok Malovrh, ter vključitev arhivskega tonskega posnetka ene od Vovkovih pridig.
Potek zgodbe je zelo dinamičen in umetniško usmerjen, pri čemer pa lahko marsikaterega gledalca zmoti prehitro nizanje kratkih kadrov. Mestoma je to tako intenzivno, da moti spremljanje govorjenega dela zgodbe. Omeniti gre tudi veliko število objektivnih pripovedovalcev in pričevalcev, ki se skozi film pojavijo z več ločenimi izjavami. Pri tem bi bilo dobrodošlo, da bi bil izpis z imenom in funkcijo osebe, ki govori, podana ob vsaki njegovi izjavi, ne samo ob prvi. Zaradi velikega števila različnih sogovornikov si namreč gledalec težje zapomni ta podatka skozi ves film.
Pod črto gre za ogleda vreden dokumentarni film o izjemnem možu iz polpretekle zgodovine slovenske Cerkve. »Naj nas zgodba življenja Božjega služabnika Antona Vovka nagovori, da bomo svoje življenje v tem našem času, v viharjih sedanjega trenutka, živeli z vsem potrebnim pogumom, zvestobo in ljubeznijo,« so sklepne besede nadškofa Zoreta, ki dobro nakazujejo glavno vrednost dokumentarnega filma Goreči škof.

Rehar A., Film, v: Ognjišče (2017) 07, str. 94.

(zapis ob pretepanju celjske sedmošolke v začetku aprila)  (...) V resnici je to samo majhen košček mozaika agresivnosti naših otrok in mladostnikov, majhen vrh ledene gore – vsakodnevna brutalna agresivnost pa počiva pod na videz mirno gladino, pred katero si javnost, stroka in politika že leta zatiska oči.
Zanimiv psihološki pojav se je zelo nazorno prikazal na tem primeru: da ko po naključju tovrstni dogodek pride v javnost (v resnici je teh primerov ogromno in se dogajajo vsak dan, vendar niso posneti in niso podane prijave pristojnim službam, institucije molčijo, mediji ne poročajo, pedagoški delavci ne dajejo prijav, žrtve in starši prav tako ne), celotna javnost, laična in strokovna, zavzame držo zgroženosti in šokiranosti. Čeprav vsi vemo, da je tovrstnega najstniškega nasilja ogromno. Z leti pa vedno bolj narašča in je vedno bolj brutalno. Verjetno je družbi, stroki in posamezniku lažje, če nek dogodek na ta način javno osami in nanj odreagira, kot da je to nekaj resnično nenavadnega, nevsakdanjega, groznega in nesprejemljivega. Za podobo zgroženosti in šokiranosti si namreč na nezavedni ravni »dopovedujemo« in zatiskamo oči pred kruto realnostjo, da je to pravzaprav nekaj vsakodnevnega v svetu mladih ljudi, otrok, ki so komajda začeli stopati po poti življenja. Ko človek nečesa ne zna razumsko razložiti in pojasniti, si zgradi psihološki obrambni mehanizem, da lažje prenese kruto realnost. Človeka res navdajo občutki groze, kako je mogoče, da so mlade punce, v cvetu mladosti, prispodoba nedolžnosti, brezskrbnosti, veselja, lepote in nežnosti, zmožne nekaj tako krutega in zlega.
Zakaj se ne gre čuditi vsej tej brutalni agresiji, ki se med mladimi razrašča kot virus zla? Ker je to pravzaprav logična posledica sistemsko vpeljane permisivne vzgoje. Šola in vrtec sta v Republiki Sloveniji povsem izgubila strokovno avtonomijo in integriteto. Pod pritiski permisivne paradigme v vzgojno-izobraževalnem sistemu in zaradi pretirane birokratizacije, kjer je prav vse treba določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov, je pedagoški delavec strokovno in osebnostno degradiran, odvzeta mu je avtoriteta, avtonomija in pedagoško dostojanstvo. Ravnatelji in pedagoški delavci so pogosto v podrejenem položaju do lokalne oblasti, župana, staršev ali trenutne politike – torej merilo delovanja in razvoja vsekakor ni stroka in profesionalnost. Zaradi tega in zaradi zgrešenega vzgojno-izobraževalnega sistema ter njegovih smernic se je tudi povsem izgubilo vzgojno poslanstvo šole in vrtca. Vzgoja je tako postala samo še nekakšen privesek izobraževalnega procesa oz. je povsem izrinjena, kar je velik strokovni zdrs. Brez ustrezne strokovne avtonomije tudi avtoritete ni. Jedro problematike pa je prav to – odpoved in sistemski razkroj pozitivnih/moralnih avtoritet ter razkroj temeljnih vrednot družbe in posameznika. To pa praviloma vedno vodi v anarhijo.
Vzgoja se začne doma in šola ali vrtec sta samo podaljška domače vzgoje. Ključno vlogo ima družina in vzgoja doma. Vendar je prav ta vzgoja v največji meri odpovedala. Vzgoja za samostojnost, odgovornost, vzgojna doslednost, postavljanje meja, vzgoja za vrednote, empatija, skrb za drugega, spoštovanje dostojanstva drugega, delovne navade, vztrajnost, vzgoja za smisel ipd. – to so besede, ki so v sodobnem času, ki je povsem okužen s sistemsko vpeljano permisivnostjo, tujke. Škoda se meri generacijsko.
Dokler bomo otroke prepuščali same sebi in zaslonom, dokler jih bomo vzgojno zanemarjali, dokler jim ne bomo pokazali in dokazali resnične ljubezni, lepote in smisla življenja ter novega znanja, bodo svoje življenje doživljali kot prazno, nesmiselno, absurdno. V njih se bo še naprej nabirala zamera, jeza, zagrenjenost in agresija. Mehanizem agresije in zla pa je vedno v tem, da se nekje, in v čim večji meri, manifestira.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 4 (2023), 11.