Vedno se malo naježim – kar je seveda posledica kravžljanja živčkov – ko slišim koga govoriti o velíkih svetnikih.
Res je seveda, da je sam Jezus nekoč izjavil, da je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od Janeza Krstnika, o katerem je bilo govora v tej priliki (glej Lk 7,28), kar daje slutiti, da tudi v nebesih, kakršnakoli že so in kakorkoli že izgledajo, obstaja neke vrste hierarhična lestvica, ki nebeške prišleke razporeja še drugače kot zgolj levo in desno od Božjega prestola. A zame je vsakdo, ki prestopi nebeški prag, velik. Sam osebno upam, da bom zmogel dovolj hitro podstaviti nogo, preden mi sveti Peter pred nosom zapre vrata, potem pa bom trmasto vztrajal, dokler me ne spusti dalje ali pa se bom že kako zmuznil noter in naprej.
Sveti Duh, ki izhaja iz Očeta in Sina in ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo, je kakor veter, ki veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre (Jn 3,8): težko ga opišemo, smešno ga rišemo, ne da se ukalupiti, kaj šele da bi se pustil ujeti v razpredelnice, grafe in statistike. Zato se pobožni profesorji teologije toliko bolj posvečajo analizi njegovega delovanja in s toliko večjo slastjo v razpredelnice, grafe in statistike razvrščajo njegova vidna dela in sadove. In nobenega dvoma seveda ni, da je največ sadov Duha vidnih prav v življenju svetnikov.
Verno ljudstvo je – poslušaje pridige pobožnih profesorjev teologije in njihovih študentov – izbralo svoje favorite v svetniškem zboru in jih razglasilo za velike! In to so tisti in taki, ki so se v svojem življenju izkazali z besedami, dejanji in pobožnostmi, ki se nam, navadnim smrtnikom, zdijo nedosegljive in neizvedljive in zato svoj kompas modro in razumno naravnamo na lažje dostopnejše vice! Ali pa tisti in tiste, ki smo jih prepoznali kot uporabne priprošnjike za lepo vreme, zoper težave in nadloge in podobno …
Pri tem pa hote ali nehote prezremo množico svetnikov in svetnic, katerih življenje – vsaj na zunaj – ni nič posebnega, ki se – vsaj na zunaj – ne v besedah ne v dejanju ne razlikujejo od nas, ki živijo svoja življenja – vsaj na zunaj – tako kot mi, katerih svetost je – vsaj na zunaj – preprosta in predvsem: izvedljiva, in kot taka že ne more biti kaj posebno sveta, saj tudi mi (še) nismo sveti, in če te in take sveta mati Cerkev razglasi za svete, jih mi: verno ljudstvo, modri in razumni, navadni smrtniki razglasimo za male.
A bi prav rad videl tistega, ki bi si upal kateremu koli svetniku ali svetnici reči, da je premajhen, da bi bil najmanjši v Božjem kraljestvu. In taisti naj mi, prosim, razloži, kakšna je – v nebesih seveda – razlika med Terezijo Veliko Avilsko in malo Terezijo Deteta Jezusa? Ali pa med papežem Leonom Velikim in puščavnikom Leonom, za katerega verjetno še slišali niste?
Oprosti mi, prosim, ljuba Cvetana, za ta dolgovezni uvod, a rad bi sebi in bralcem obrazložil, da med nama – vsaj na zunaj – ni razlike. Svoje življenje si živela mirno, prav nič zamaknjeno. Morda zgolj odmaknjeno, saj glede na to, da si bila učiteljica v času in državi, ki vernim ljudem, vernim učiteljem pa še toliko bolj še zdaleč ni bila naklonjena, vendarle nisem nikjer zasledil, da bi imela kakršnekoli težave ne s šolsko ne s politično oblastjo. Kar seveda ne pomeni, da si svojo vero skrivala, saj je Jezus rekel, da bo tistega, ki ga bo zatajil pred ljudmi, tudi On zatajil pred Očetom (glej Mt 10,33), pač pa si se držala Jezusovega naročila, da se dobra dela opravlja na skrivnem (glej Mt 6,1–16).
In tako – na skrivnem – si se že kot sedemnajstletno dekle ne le posvetila, ampak popolnoma podarila Bogu. Svoje življenje si ponudila kot zadostilno žrtev za Cerkev, duhovnike, misijone in rešitev duš, in nato stopila na križev pot vseh mogočih bolezni in jih vse do smrti voljno in potrpežljivo prenašala.
Bolezen in trpljenje sta bila seveda vidna in vsem na očeh, dar in žrtev pa sta bila evangeljska – na skrivnem.
Mala svetnica, ki je še Slovenci ne poznamo, kaj šele da bi se znašla v ligi velikih, pa vendarle čisto blizu in v posnemanju popolnoma dosegljiva in ponovljiva: potrebna je le vera. In seveda ljubezen.
Ljuba moja Cvetana! Ne dvomim, da si večja od vseh Janezov, ki še tlačimo to zemljo, in da si z velikim veseljem najmanjša pri Bogu.
Obilo žegna za tvoj god. Naj postanemo vredni tvoje ljubezni, tvoje žrtve in tvojega daru!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 8 (2023), 98.

Kdo?
Cvetana Priol

Kdaj?
Rodila se je 19. februarja 1922 v Mariboru kot najstarejša od treh hčera. Oče Josip Priol je bil direktor Sadjarskega inštituta v Mariboru in svetovno znani strokovnjak na področju sadjarstva.

Izobrazba
Obiskovala je osnovno šolo pri šolskih sestrah v Mariboru, nato pa klasično gimnazijo. S starši je bila leta 1941 pregnana v Gradec, kjer je delala v tovarni tankov in hudo zbolela. Od tedaj je bolehala vse življenje. Leta 1944 se je vpisala na študij glasbe na Glasbeni akademiji v Gradcu. Po drugi svetovni vojni ga je nadaljevala na ljubljanski akademiji.
Rojstna hiša. - Družina Priol leta 1930. - Cvetana z mamo v Mariboru 1937. - Cvetana s svojim otroškim zborčkom.

Delovne izkušnje
Od leta 1956 do upokojitve 1969 je poučevala glasbo na Srednji glasbeni šoli Maribor. Po koncu vojne se je z družino vrnila v rodni Maribor. Zaradi bolezni se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih.

Posebni in manj znani dosežki
Njen duhovni voditelj p. Jakob Laura pravi, da je po letu 1945, ko je slišala za preganjanje Cerkve v komunizmu, ponudila Bogu svoje življenje kot zadostilno žrtev, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. »Hočem se žrtvovati za Cerkev. Hočem ljubiti Boga pod križem.« To je bila njena življenjska žrtev. O njej govori tudi v svojem dnevniku. Bog je to njeno ponudbo sprejel v polni meri. Zaradi bolehnosti se je morala zdraviti v različnih bolnišnicah in sanatorijih.
V bolnišnici na Pohorju, 1953. - Križeva kapela v MB stolnici, kraj Cvetaninega darovanja. - Grob Cvetane Priol na MB pokopališču. - Knjigi, ki sta izšli pri Slomškovi založbi.

Dejavnost
Križev pot zaradi bolezni je Cvetana imenovala »moj misijon«. Začel se je že proti koncu leta 1947, ko je zaradi močnega prehlada dobila pljučnico in vnetje rebrne mrene. Poleti se je zdravila na Koprivniku v Bohinju. Tam se je zbralo nekaj drugih deklet in načrtovale so, kako bi pri nas začeli z delom dušnopastirskih pomočnic po župnijah – današnjih katehistinj, ki jim je Cvetana pravila »sestrice«.
Pisala je duhovni dnevnik. V njem je opisovala svoje trpljenje, ki ga je darovala Bogu. Ni bilo vedno lahko. V zdravilišču v Rovinju je preležala devetnajst mučeniških mesecev. Ni ji manjkala »vsakdanja doza trpljenja«. V hudih dneh je zapisala: »Moje življenje je postalo tema. Toda Ti si postal veličastna luč v tej temi.«

Odhod v večnost
V pokoju je na svojem domu poučevala dekleta v igranju harmonija in vzgajala cerkvene organistke. Posvečala se je tudi delu za bolnike. Njeno velikodušno srce je prenehalo biti 11. avgusta 1973.

več o Cvetani Priol na naši spletni strani

Pri Slomškovi založbi sta izšli dve knjigi o Cvetani Priol: Cvetana Priol na poti svetosti, ki prinaša del njenega duhovnega dnevnika, njene duhovno poglobljene prozne spise in pesmi ter esej o njeni duhovni podobi, in knjiga Darovana. Tudi v njej so odlomki iz njenega duhovnega dnevnika.

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 8, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

“Televizija je za mlade mrtev medij!”

Biti informiran in imeti dostop do informacij je pomemben vidik družbe, saj smo s tem obveščeni, podučeni, opozorjeni in seznanjeni, kaj se dogaja okoli nas. Načinov, kako dostopamo do informacij in novic, je danes ogromno, še vedno pa ima pomembno vlogo televizija. In ravno o posredovanju informacij, načinu informiranja in pripravah dnevnoinformativnih oddaj na nacionalni televiziji smo se pogovarjali z voditeljico, novinarko, trenerko glasu in javnega nastopanja ter pesnico Valentino Plaskan.

Začniva kar z vprašanjem običajnega delovnega dne, ko so v teku priprave za televizijski dnevnik. Lahko predstavite, kaj se dogaja v urah pred predvajanjem, koliko ste v različnih vlogah vpleteni v pripravo …?
Glede na naravo dela je vsak novinar, urednik in voditelj na drugačen način vpet v pripravo dnevnoinformativne oddaje. Kot voditelj si vpet v celotno shemo in tudi sama si pred predvajanjem preberem vse prispevke; moram vedeti, kaj so vsebine, in poskušam razumeti, kaj sporočajo. Že vnaprej pripravljene napovedi za posamezne prispevke so lahko preveč specifične in jih je treba preoblikovati, da jih na razumljiv način približaš gledalcu. Seveda moraš skozi ves dan komunicirati z urednikom, se dogovarjati, spraševati, usklajevati glede na aktualno dogajanje ... Kot voditeljica se največ ukvarjam s tem, kako predati pripravljene prispevke, da jih bodo gledalci lahko čim bolje sprejeli. Napoved vsakega prispevka mora biti dovolj zanimiva in opremljena s ključnimi informacijami, da s tem uvodom v prispevek gledalci dobijo dodatno zanimanje in si ga tudi ogledajo ter ne preklopijo kanala. V ospredju je torej vsebina v vseh prispevkih, za katero želiš, da pride do čim širšega kroga gledalcev. Kot voditelj na oddajo torej po eni strani gledaš iz ptičje perspektive, po drugi pa si daš veliko opraviti z detajli, ki lahko naredijo spremembo.
Kot novinar pokrivaš nek bolj fokusiran sklop dnevnega dogajanja; ali je to politično dogajanje, gospodarstvo ali katero drugo področje. Kot urednik pa moraš imeti čim širši pregled nad dnevnim dogajanjem, bdiš nad informacijami, skrbiš za to, da bodo predstavljene novice res aktualne, točne (ves čas spremljam domače in tuje medije), si pa kot urednik seveda krovno odgovoren za vsebino posamezne dnevnoinformativne oddaje, njen potek in glavno nit te oddaje.

Lahko kaj poveste o kriterijih, po katerih se določa vrstni red predvajanih prispevkov?
Najprej bi poudarila, da pri tem velja uredniška avtonomija. Ko sama urejam oddajo in se odločam, kaj umestiti v precej kratek format, kot je Dnevnik, vedno pogledam na oddajo kot celoto, kako torej oddati kompleksen izdelek, ki zaobjame dnevno dogajanje in hkrati prinaša tudi avtorske zgodbe. Vprašam se, kaj me kot gledalko zanima. Gotovo imajo domače novice večkrat prednost, če je v ospredju kakšna parlamentarna, vladna ali nasploh politična vsebina, ki določa neke zakonodajne postopke, ki vplivajo na naše življenje; to seveda sodi v ospredje.
Drugo je, ko se odvijajo dogodki, ki imajo tragične humanitarne posledice, kjer je res v ospredju reševanje življenj, domov, kot to lahko spremljamo ob zadnjih neurjih. Takrat ni vprašanje, kaj se bo postavilo na prvo mesto.
Vsaka od redakcij ima s svojimi novinarji tudi avtonomijo odločati, katere domače in tuje novice bodo pripravljene za dnevnoinformativne oddaje, ter jih predlaga uredniku. Lahko pa se kot urednik oddaje obrnem na katero od redakcij in zaprosim za določeno temo, ki bi si jo želela imeti. Vendar avtonomija velja in seveda ne morem in ne želim kot urednica oddaje nekega novinarja prisiliti, da se bo lotil priprave prispevka, če tega ne želi.

Če pogledava malce širše na področje podajanja novic – lahko predstavite svoj pogled na informativni del medijskega sveta?
Medijski svet se v zadnjih letih spreminja s svetlobno hitrostjo. Že na ravni novinarjev, ki danes skorajda ne opravljamo takega novinarskega dela, kot so ga nekoč. Vse je dosegljivo na spletu. Malo prostora in luksuza, če hočete, je, da bi si novinar za neko tematiko, nek prispevek vzel tri do pet dni časa, raziskoval … Kaj šele, da bi oddajo pripravljal cel mesec in nabral res raznolike vidike, mnenja sogovornikov ... Tega v dnevnem podajanju novic skorajda ni več.
Medijski svet se spreminja, se razvija. Vendar je kljub tehničnemu napredku in digitalizaciji očitno, da smo tudi danes bralci, gledalci, poslušalci lačni dobrih zgodb, si jih želimo.
Je pa dejstvo, da se bomo morali naučiti sobivati z vsemi sposobnostmi, ki nam jih tehnologija daje. Umetna inteligenca bo ostala, še več, postajala bo vse pomembnejša … Vprašanje je predvsem, kako lahko te nove tehnologije uporabimo za doseganje dodane vrednosti. Ne smemo pa v novih tehnologijah iskati sovražnika.

V zvezi z novimi tehnologijami in sobivanjem z njimi ne morem mimo vprašanja, kako bo uporaba teh tehnologij vplivala na verodostojnost podanih informacij in na zaupanje v ljudi v to, kar bodo slišali, videli.
Človek bo moral še vedno, tako kot tudi danes, biti čuječ spremljevalec medijev; živimo v poplavi informacij in se moramo priučiti, da smo najprej sami sebi dober filter. Opozorila bi na odgovornost vsakega posameznika, ki se mora zavedati, da je v poplavi informacij in novic kopica tudi lažnih. Tako v besedi, zvoku in dandanes predvsem tudi v slikovnem in grafičnem prikazu.

Imamo ljudje sploh še energijo, voljo, da zmoremo v kopici vseh ostalih opravil in obveznosti še filtrirati informacije, ki prihajajo do nas?
Predstavljam si, da se marsikdo po liniji najmanjšega odpora obnaša kot spužva, ki posrka vse, kar pride do njega. A prepričana sem, da se zelo veliko ljudi trudi prepoznati verodostojno informacijo, nenazadnje z lastnim trudom gredo in preverjajo kakšne informacije, če je sporočilo res takšno, kot je bilo predstavljeno recimo v nekem mediju. Pogledajo v drugem mediju, na spletu, in si to prvo informacijo dopolnijo, razširijo, navsezadnje slišano in videno potrdijo ali ovržejo svoj dvom.

Kako pa televizijski medij dojemajo mladi? Kolikšno vlogo sploh še ima v njihovem življenju?
Moja generacija, vzgojena v samostojni državi, ne gleda, ne spremlja televizije na tak način kot naši starši. Televizija je za generacije, ki so stare 30 ali manj, večinoma mrtev, neobstoječ medij, in iz tega razloga bi s svojim programom morala narediti konkreten premislek in zasuk v ponujanju vsebin, če bo želela pred ekrane pritegniti mlajše generacije. Dostopnost do informacij kadarkoli, vseprisotnost ekranov v našem življenju in razvoj ponujanja vsebin na zahtevo sta mlade oddaljila od tradicionalne televizije, ki zate kurira vsebine. Ko nekaj želimo videti, to zahtevamo takoj.
Temu nek tradicionalni dnevnoinformativni program težko sledi. Kot pripadnica mlajše generacije bi si želela, da bi ob 19. uri lahko gledalcem ponudili že bolj razširjene novice, saj sicer podamo bolj kot ne povzetek vsebin, ki jih lahko čez cel dan spremljajo na spletu. Dodano vrednost glede na razvoj segmenta vidim v tem, da bi se že v to večerno podajanje novic vpletlo diskusije, razmišljanje iz nekega širšega gledišča o vseh vidikih situacije, umeščanje v naš slovenski prostor, kaj to pomeni, kako bo vplivalo ... Novico brez dodane vrednosti, ki je že pol dneva prisotna na spletu, zahtevnejši gledalci preslišijo in se jih ne dotakne.

Je za mlajšo generacijo televizija zanimiva vsaj še v razvedrilno-zabavnem segmentu?
Všeč so mi oddaje, prepletene s satiro – tipa Kaj dogaja ali na radiu Radio Ga Ga. V tem vidim dodano vrednost, saj informacije in dogodke dvignemo na nek drug nivo, kjer se zgodi kolizija fikcije in realnosti. Ta infotainment mi je blizu.
Iskanje nekega praznega kratkočasenja na televiziji pa mi ni blizu. Verjamem, da imajo mnoge oddaje dobro gledanost, da so mnogim neke klasične zabavne oddaje na televiziji všeč.
Kaj to pomeni za prihodnost? Da bo televizija preživela le na drugačen način – v veliki meri selitvijo vsebin na splet. Še enkrat poudarim, kako zelo je pogled na medijske vsebine spremenila možnost gledanja na zahtevo in gledanja z zamikom.

Sami ste izkusili delo tako na nacionalni kot komercialni televiziji. Bi lahko izpostavili kakšno primerjavo med obema medijema?
Na nacionalni televiziji lahko določene prispevke pripraviš bolj poglobljeno, tehtneje. Na komercialni televiziji si omejen s kriterijem komercialne zanimivosti, jasnejše krovne uredniške politike, zato se določene vsebine tja ne uvrstijo. Na nacionalni televiziji je celo zaželeno, da se lotimo tudi takšnih tem, ki niso zgolj clickbaiti. Gre za poglede, kjer se na raziskovalni in dokumentarni način lahko približa gledalcu neke situacije, razmere, ki lahko prispevajo k boljšemu razumevanju današnjega sveta, in terjajo večjo pozornost gledalca.
Priznam, da me je glede na moje začetke na nacionalnem mediju komercialno okolje kdaj omejevalo, saj je tam v ospredju nekaj senzacionalizma, treba je delati bombastične naslove … Na nacionalnem mediju pa ni v ospredju samo želja po večji gledanosti, ampak se lahko lotiš tudi teme, ki ni senzacionalna in je mogoče celo malce zapostavljena, pa je prav, da se o njej spregovori na poglobljen način. Zelo mi je pomembno, da se v informativnem programu lahko to počne na tak način na nacionalni televiziji.

V svojem času na televiziji ste uspeli prodreti tudi z avtorsko oddajo – lahko morda pričakujemo, da boste tudi na Televiziji Slovenija uspeli s kakšno tako oddajo?
Drži, da sem imela avtorsko pogovorno oddajo. Kar se tiče avtorske oddaje v prihodnje, bi si jo poleg svojega rednega dela gotovo želela. Predvsem bi rada delala na zgodbah, ki jih nosijo posamezniki, ki pomembno vplivajo na naše življenje. Gre za format oddaje, ki mi je blizu, saj dopušča nekaj raziskovanja, načrtovanja, da se lahko izvede poglobljen pogovor. Če kje, potem vidim svoje poslanstvo v pripovedovanju zgodb, ki sem jih vedno rada pripovedovala … Navsezadnje sem bila tudi del pripovedovalskega kolektiva Za 2 groša. Ljudje živimo za zgodbe. Sveta ne moremo razumeti samo iz golih podatkov, številk, dejstev – zgodbe dajo dodano vrednost, dodatno plast … Nismo samo roboti, ki procesiramo podatke, smo predvsem tudi čustvena, duhovna bitja, in to je vredno raziskovati.

Omenjate pripovedništvo, literaturo, ob čemer ne morem mimo vašega ustvarjanja na literarnem področju. Pred meseci je izšla vaša prva pesniška zbirka z naslovom Stena srca. Kakšni so bili vzgibi zanjo in kaj lahko bralec v njej pričakuje?
Ustvarjam, odkar pomnim. Čisto realno sem svojo prvo pesniško zbirko izdala že pri 14 letih – takrat mi jo je izdala osnovna šola. Imela je naslov Oblak v srcu. Ko danes gledam svoje pesmi izpred skoraj 20 let, se mi zdi, da sem že takrat imela zelo odraslo razmišljanje; v bistvu me na to opomnijo predvsem drugi.
Aktualno pesniško zbirko Stena srca sem pripravljala že kar nekaj časa, vendar je glavnina nastala v času koronavirusa. Ta del je zelo pomemben, saj odslikava tisti čas, odraža kritiko do tistega obdobja, ko smo se vsi spraševali, kaj je prav in kaj ne, kako se komunicira z ljudmi in podobno. Kritika je v tem delu zelo izrazita. Po končanju pisanja sem se lotila še priprave interpretacije vsake pesmi, tako da je v knjigi ob vsaki pesmi QR-koda, ki popelje bralca tudi k avdioposnetku pesmi.
S poezijo si lahko kritičen na subtilen način, nekdo si lahko pesem interpretira povsem drugače, vidi osebno zgodbo, kdo drug politično. In to mi je všeč. Možnost interpretacije. Sploh čas pandemije je bil obdobje, ki sem ga iz dnevnopolitičnega dogajanja poznala, spremljala, bila blizu in videla ter vedela, kaj se dogaja. Skozi tovrstno ustvarjanje se mi je zdelo, da sem lahko v svoji kritiki tistega časa bolj slišana in glasneje povem, kot bi lahko skozi kak drug medij. Marsikatere pomembne novice, pomembna odkritja preslišimo, že naslednji dan pozabimo, kakšna ironična in intelektualna preobrazba pa lahko dolgo odmeva. Zelo ločujem realnost od fikcije, a sta ironija in satira večkrat bolj realni in glasneje odmevata kot gola dejstva. In mogoče ravno preko tega ljudje bolj organsko razumejo današnji čas.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 8 (2023), 41-43.

"Moje srce je polno ljubezni do mladih ljudi"

Ko je sestra Elvira je 21. januarja 2007 dopolnila sedemdeset let življenja, je na vprašanje, kako se počuti, za bralce znanega hrvaškega verskega tednika Glas koncila odgovorila: "Počutim se vedno bolj živa, ne pa mlajša, saj se v ogledalu vidim, da so moje gube vedno globlje in tudi hrbet se krivi... življenje pa ne! Srce je vedno mlado, pogum je vedno večji in s tem tudi sposobnost, da tvegam v veri, v veri, ki je ljubezen ter daje življenju okus in smisel. Čutim v sebi silno moč, moč, da darujem življenje, moč, ki me sili, da najprej mislim na druge, ne pa na svoje strahove, lakoto, žejo in utrujenost." Skoraj šestdeset let je že redovnica. Božji klic je začutila v zelo težkih družinskih razmerah. Bila je četrti otrok med sedmimi brati in sestrami. "Ko danes gledam na svojo preteklost kot na svetlobo srečanja z Bogom, moram priznati, da je On že deloval v mojem življenju in da je Sveti Duh vodil moje starše in vse, kar se je dogajalo, da bi me naučil, kako naj z dobroto in ljubeznijo živim poslanstvo, ki sem ga morala odkriti. Bog pripravlja svoje 'poslance' po dobro zasnovanem načrtu." Njo je pripravljal na dokaj "krut" način.

Oče je bil alkoholik in breme družine je bilo na ramenih matere, ki je bila bolničarka in je zaradi tega bila zelo malo doma in tako so morali otroci misliti drug na drugega in si med seboj pomagati. Borili so se z revščino in sestra Elvira (njeno krstno ime je Rita) se spominja, da je do petnajstega leta hodila v šolo bosa. Kasneje se ji je "posvetilo", da je Sveti Duh vodil njeno življenje po slabostih njenega očeta."Če ne bi bil takšen," je pričevala pred mladimi, "s v meni verjetno ne bi rodila tolikšna ljubezen do vseh drugih odvisnikov. Mnogi odvisniki opravičujejo svoje obnašanje in odvisnost s problemi v družini. V mojem primeru je bilo popolnoma drugače: prav iz stanja v družini se je rodila moja posebna ljubezen do odvisnih in goreča želja, da se posvetim njihovemu zdravljenju in duhovnemu oživljanju."

Ko je svojim domačim povedala, da gre v samostan, so se vsi postavili proti njej. Malo se je zamislila, čez nekaj dni pa je zbrala skupaj nekaj svojih reči in zgodaj zjutraj šla od doma, ne da bi se od koga poslovila. Mama je prihitela za njo na železniško postajo, vendar je ostala pri svojem sklepu. "Danes sem prepričana, da je potrebna bolečina, da se lahko ločiš od zemeljskih vezi in slediš Bogu." Mlada redovnica je s svojimi redovnimi sestrami veliko molila. Sestra Elvira je med molitvijo vedno jasneje slišala Božji klic, naj naredi nekaj za mlade. Ni pa vedela, kako naj ta klic uresniči. Večkrat se je s svojo predstojnico pogovarjala, da bi odprla hišo za mlade, ki jih je potrošniška družba potisnila na rob. Ta jo je poslušala in jo skušala strezniti: "Saj nimaš nobene specializacije, nobene priprave, nobenih izkušenj nimaš, kam bi rada šla!"

Božji klic je preglasil vse pomisleke. Leta 1983, kot smo že zvedeli, je s. Elvira skupaj z neko drugo redovnico ter mladim dekletom "odprla" prvo hišo občestva Cenacolo (to je italijansko ime za dvorano zadnje večerje v Jeruzalemu). "To ime sem izbrala zato, ker je bila v dvorani zadnje večerje navzoča Marija, ki je v molitvi z učenci pričakovala prihod Svetega Duha." Hiša je bila brez vrat in oken in brez vsake opreme. "Jaz sem jo videla pred seboj prenovljeno, polno mladih ljudi," se spominja s. Elvira. "V začetku smo živeli zelo revno, ker nismo imeli ničesar, razen vere v Boga." Prav z bogastvom vere, ki se razodeva v dejavni ljubezni, se v občestvu Cenacolo dogajajo vedno novi čudeži.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 7, str. 20.

Tokratna reportaža je poletni namig za vse, ki se boste v letošnjem poletju nahajali na slovenski obali in bi si radi privoščili pogled na slovensko obalo z morske strani. Tudi za kolesarje. Od konca junija pa vse do 3. septembra se je mogoče odpraviti na morsko vožnjo z ladjo Zlatoperka, ki štiri obalna mesta v Slovenski Istri – Ankaran, Koper, Izola in Piran – povezuje dvakrat dnevno.

Moja pot se je začela na pomolu na Ukmarjevem trgu v Kopru, kamor je prispela Zlatoperka iz Ankarana ob 8.20 zjutraj. Do Kopra se je tisti petek pripeljalo 15 potnikov, še nadaljnjih 28 se nas je vkrcalo v Kopru. S tem je bila Zlatoperka, katera lahko sprejme največ 70 potnikov, malce več kot polovično zasedena. Moj cilj je bil Piran, Zlatoperka pa se je na tej poti ustavila še v Izoli. Tam se nam je pridružilo še 22 potnikov in tako smo skoraj polno zasedeni krenili proti Piranu.
Na tej poti so postajališča ladjice sledeča: v Ankaranu ob pomolu Valdoltra, v Kopru na zunanjem delu pomola na parkirišču Ukmarjevega trga, v Izoli ob pomolu pred hotelom Marina in v Piranu ob pomolu pri rdečem svetilniku.

ZLATOPERKA
V osnovi gre za ribiško barko, ki se v poletnih mesecih prelevi v potniško barko. Zlatoperka je 18-metrska ribiška barka, še zadnja iz stare ribiške flote v Izoli. Zgrajena je bila leta 1955 v Betini na otoku Murterju na Hrvaškem. Zgrajena je iz hrastovega lesa. Največja hitrost, ki jo Zlatoperka lahko doseže, je 9 vozlov.
Podatki o ladji:
Ime ladje: Zlatoperka
Dolžina in širina ladje: dolžina 18 m in širina 5 m
Motor: SCANIA, s 180 konjskimi močmi oz. 130 kW
Material gradnje: les
Max hitrost: 9 vozlov
Plovna hitrost: 7 vozlov
Število oseb: 70 oseb

Vožnja od Kopra do Pirana je trajala uro in dvajset minut. V tem času se nam odpira lep pogled na slovensko obalo in fotografski motivi se kar vrstijo, saj je to pogled, ki ga največkrat nismo vajeni. Prelepi klifi pri Belvederju, pogled proti Markovcu, pa Izola s svojim prepoznavnim zvonikom in malo naprej plažo ob svetilniku. V nadaljevanju spet pogled na klife v smeri Pirana, Beli križ nad Strunjanom, pa skriti zaliv v Pacugu, in že se nam odpre pogled na piransko cerkev ter dolgi piranski polotok, ki ga zaradi vplutja v piransko pristanišče v celoti zaokrožimo, tako da se lepi motivi kar vrstijo. In ravno zaradi lepih razgledov vožnja tudi zelo hitro mine.

SEM OMENIL KOLESA?
Posebnost prevoza z Zlatoperko je tudi možnost prevoza koles. Za doplačilo 1 evra nam lahko na ladjo naložijo tudi naše kolo. Ravno v tej kombinaciji morske in cestne mobilnosti vidijo dodano vrednost v turistični ponudbi slovenske obale. Hkrati pa je to prispevek k ozaveščenosti za trajnostno mobilnost.

IZ PRVE ROKE
Nikoleta in Zoltan, Madžarska
Na barki sem o odločitvi za vožnjo povprašal tudi par iz Madžarske, ki sta se to poletje odločila za odkrivanje mest vzdolž slovenske in hrvaške Istre. »Za vožnjo z Zlatoperko so nama povedali domačini iz Kopra, kjer imava najeti apartma: Tam sva si izposodila tudi ti dve manjši električni kolesi, s katerima greva potem od Pirana proti Portorožu. Krasno je, zelo lepo razgledi, lep stik z morjem in krasno vreme.«

Suzana in Jasmin, BiH
»Midva sva otroke odložila v koloniji, sama pa sva si privoščila prevoz po slovenski obali. Vožnja se nama zdi enkratno doživetje. Četudi sva z najino vožnjo začela že v Ankaranu in sva bila na barki malo manj kot dve uri, nama je tale vožnja zelo hitro minila.«

In po besedah kapitana ladje je zasedenost barke zelo velika, celo se je že kdaj zgodilo, da je bilo na žalost treba tudi koga pustiti na pomolu, saj je bila maksimalno dovoljena zasedenost barke že dosežena. Tudi ob mojem potovanju tisti petek je bilo na strehi ladje 9 koles in kot sem že prej omenil, čez 65 potnikov.

ŠE VEČ PONUDBE ZA KOLESARJE
V soboto, 1. julija 2023, je prav tako po letu premora začel voziti še avtobus s prikolico za kolesa med Koprom in Krasom – imenujejo ga KOLOBUS. Gre za avtobusne prevoze, ki so uporabnikom na voljo od 1. julija do 3. septembra 2023, ob sobotah in nedeljah. Postajališča bodo v naslednjih krajih: Koper (glavna avtobusna postaja) – Kozina – Rodik – Škocjanske jame – Lipica – Divača – Sežana – Štanjel – Sežana – Divača – Škocjanske jame – Rodik – Kozina – Koper (glavna avtobusna postaja). Odhod je torej z glavne avtobusne postaje v Kopru, kamor se tudi vrne. Vožnje so na tej relaciji brezplačne. Urnik je zastavljen za kolesarje zelo prijazno, saj smo lahko na Krasu, točneje v Štanjelu še pred 10. uro dopoldne, kjer nas zvečer pobere kakšno minuto pred 19. uro. Tako nam je na voljo več kot osem ur za raziskovanje Krasa, lahko pa se odločimo tudi samo za prevoz do Krasa in se potem počasi čez cel dan spuščamo proti obali.

STRATEŠKI PROJEKT ADRIONCYCLETOUR
Obe storitvi – vožnja z Zlatoperko kot tudi prevozi koles do Krasa – sta sofinancirani iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru strateškega slovensko-italijanskega projekta ADRIONCYCLETOUR, ki je del programa Interreg VI-A Italija–Slovenija. Del sredstev pa prispeva tudi osem občin, ki so vključene v ta projekt in v katerih se ladja in kolobus ustavljata. ADRIONCYCLETOUR promovira kolesarski turizem kot obliko trajnostnega turizma, ki želi prispevati k boljši dostopnosti in večji privlačnosti čezmejnega območja. V širši projekt je uvrščen razvoj kolesarske povezave ob obali severnega Jadrana, ki pelje skozi Slovensko Istro, Furlanijo-Julijsko krajino in Veneto ter opredeliti navezave od morja proti notranjosti. Kolesarska trasa je del širše, jadransko-jonske ideje o vzpostavitvi kolesarske povezave ob Jadranskem in Jonskem morju od juga Italije preko Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Albanije do Grčije. Čezmejni projekt ADRIONCYCLETOUR je namreč del istoimenske ideje makroregionalnega projekta Jadransko-jonske pobude (EUSAIR).
V okviru projekta bo ponovno vzpostavljenih nekaj v preteklih letih že delujočih prevoznih storitev za kolesarje. V Slovenski Istri bosta po enoletnem premoru poleti ponovno vozili ladja in kolobus, o katerih pišemo danes, Posoški razvojni center pa bo v podporo kolesarskemu turizmu ponovno vzpostavil avtobusno povezavo med Posočjem in centrom v Čedadu. Poleg tega bo nadgradil turistični produkt kolesarjenja v kombinaciji z vlakom na Bohinjski progi, predvsem v podporo bodoči povezanosti čezmejnih potniških železniških povezav na območju somestja obeh Goric.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 8 (2023), 74-76.

»Oba moja življenjska ideala, samostojna slovenska država in slovenska katoliška univerza, sta se uresničila še za časa mojega življenja. Ustanovitev samostojne demokratične države je bila predpogoj za izvršitev kulturne in znanstvene iniciative slovenskih katoličanov. Oboje pa je nastalo na ruševinah totalitarnega komunističnega režima, ki se je sesul v vzhodnem delu Evrope.« Tako je v knjigi svojih spominov (Drobci minljivosti, Družina, Ljubljana 2012) zapisal dr. Janez Arnež, profesor ekonomije v ZDA, s Slovenijo v srcu. Leta 1958 je s prijatelji ustanovil Studia slovenica in začel izdajati knjige za predstavitev slovenskega naroda svetovni javnosti. Zbiral je prepovedani slovenski tisk, ki je izhajal na tujem, in dragoceno arhivsko gradivo. Ves ta zaklad je prinesel s seboj, ko se je leta 1991 vrnil v domovino. V večni dom je odšel 18. decembra 2021, v 99. letu bogatega življenja.

ŠOLANJE DOMA IN V TUJINI
Janez Alfonz Arnež se je rodil 2. avgusta 1923 v Ljubljani. V osnovno šolo je hodil k šolskim sestram v Marijanišču, na klasični gimnaziji se je pridružil katoliški mladinski organizaciji mladci pod vodstvom profesorja Ernesta Tomca, kjer so se učili zvestobe katoliškim načelom in narodu. Šolska vzgoja je bila strogo jugoslovansko usmerjena, proti slovenstvu. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: »Križ in slovenska zastava, vedno sem hodil za njima, nikoli nisem menjal strani.« Leta 1942 se je po maturi vpisal na pravno fakulteto univerze v Ljubljani, na teološki pa je poslušal predavanja filozofije. V New Yorku v ozadju dvojčka, ki ju danes ni več.- Trije ustanovitelji Studia Slovenica: Janez A. Arnež, Erik Kovačič, Valentin Leskovšek. - Z ženo v prostorih Studia Slovenica.  
Jeseni leta 1943 se je po zaprtju univerze pridružil primorskim domobrancem, vendar ne kot vojak. Deloval je v Trstu: za slovensko gimnazijo v Gorici je zbiral knjige, v tržaški knjižnici pa sestavljal sezname objavljenih del o slovenskih jezikovnih vprašanjih. Iz Trsta se je umaknil v begunsko taborišče Riccione pri Riminiju. Od tam je kmalu odšel na univerzo v Bologno in se vpisal na študij ekonomije. Ni želel ostati v Italiji, začel je iskati dovoljenje za vstop v Belgijo, kjer bi študiral ekonomijo na ugledni univerzi v Louvainu. Jeseni 1946 mu je uspelo priti tja in se je kar dobro znašel. Ob študiju je delal v uredništvu mednarodne bogoslovne revije. Na tamkajšnji univerzi je leta 1948 diplomiral iz političnih ved, nato pa tudi ekonomije. Leta 1951 se je preselil v ZDA, kjer je v Clevelandu, ameriški Ljubljani, kmalu navezal prijateljske stike z mnogimi slovenskimi izseljenci. Leto in pol je delal v tovarni, da se je naučil angleškega jezika, nato pa se je zagrizel v študij. Na univerzi Yale v New Havenu je opravil magisterij iz ekonomije, na univerzi Laval v kanadskem Quebecu pa je doktoriral z disertacijo o jugoslovanski kmetijski politiki. »Tako sem prišel na cilj svojega delovanja v tujini: na katoliškem kolegiju sv. Jožefa v New Yorku sem od leta 1959 do leta 1990, ko sem stopil v pokoj, poučeval ekonomijo.«

PREDSTAVITI SLOVENIJO SVETU
»Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je bila v težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki. Začel sem premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini,« je povedal v pogovoru z urednikom Ognjišča aprila 2012. Po drugi svetovni vojni se je pomen ZDA in angleškega jezika močno povečal. Treba je bilo poskrbeti za predstavitev Slovenije in slovenskega naroda svetovni javnosti v angleškem jeziku. Leta 1958 je izdal prvo knjigo v angleščini z naslovom Slovenija v evropskih zadevah, s katero je hotel Američanom podati nekaj točk, da bi bolje razumeli slovensko zgodovino. Ta knjige je bila temeljni kamen ustanove Studia slovenica. V tem obdobju je začel sodelovati z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je bila zadolžena tudi za zbiranje tiska slovenskih izseljencev po svetu, ki je bil pod komunističnim režimom prepovedan. Tudi to je del slovenske kulture in je zelo pomembno, da se ohrani. Fond se je z leti dopolnjeval in danes ustanova hrani največjo zbirko kulturne dediščine slovenskih izseljenskih skupnosti v Evropi, Severni in Južni Ameriki ter Avstraliji. Obsega nad 1300 škatel arhivskega gradiva, okoli 4000 knjig in najpopolnejšo zbirko izseljenskega časopisja. Ustanova hrani tudi dragocene arhive nekaterih slovenskih političnih osebnosti. Namesto zahvale za plemenito delo, ki ga je opravljal na svoje stroške, je pogosto naletel na težave. Leta 2008 je ustanova Studia slovenica in njen ravnatelj dr. Janez Arnež skupaj z arhivistko Andrejo Klasinc Škofljanec za svoje delo prejela Aškerčevo nagrado Arhivskega društva Slovenije »za izjemne prispevke na področju zbiranja, varovanja in ohranjanja arhivske dediščine slovenskih izseljencev«.

Še v visoki starosti je vozil avto. - Z ženo, p. Krizologom in sinom Janezom na njegovi novi maši.-  Knjiga Drobci minljivosti je izšla leta 2012, založba Družina.

ZA DRUŽINO TUDI ARHIV DOMA
Na praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, 5. julija 1961, se je Janez Arnež na Vrhniki poročil z Marijo Petkovšek, študentko matematike. Njun zakon je bil blagoslovljen s petimi otroki, ki so bili rojeni v ZDA, šolali in vzgajali pa so se v Sloveniji. V ženi je našel tudi močno oporo pri svojem delu. Družina se je leta 1971 preselila v Slovenijo. V Brdih je kupil staro hišo, ki so jo s skupnimi močmi obnovili. Ko je najstarejši sin Janez (ki se je po letih znanstvenega dela odločil za duhovniški poklic – posvečen je bil leta 2016) hodil v osnovno šolo na Dobrovem, je učiteljica rekla, da ni Boga. Udaril je po klopi in odločno dejal: »Bog je!« Takoj so sklicali razredni sestanek, ki ga je obsodil.
Leta 1990 je dr. Janez Arnež stopil v pokoj. Bil je trdno odločen, da bo svoj pokoj preživel v Sloveniji in bo domov prepeljal celotno svojo zbirko. Želja se mu je uresničila leta 1991, ko je v samostojno državo Slovenijo pripeljal prvi kontejner svoje obsežne zbirke, ki se od leta 1992 nahaja v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. Arhiv, ki ga je pripeljal v Škofove zavode, je postal del Katoliškega inštituta. »Zdaj se zame začenja nova doba. Čaka me naporno delo urejanja tega ogromnega gradiva.« Ko je bila urejena knjižnica ustanove Studia slovenica, jo je 3. junija 2003 blagoslovil tedanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. »Navzočih je bilo nekaj prijateljev, ki so pomagali s svojim vplivom, da je ustanova preživela svoj smrtni boj,« je ob tem zapisal Arnež. Na vprašanje, ali je ravnal smiselno, ko se je posvetil zbiranju slovenske emigrantske literature, je odgovoril: »Osebno sem bil od začetka prepričan, da je to delo bilo potrebno, pomembno za slovensko narodno in katoliško skupnost.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2023), 38-39.

Čeprav veljajo poletni dnevi za bolj sproščene, brez obveznosti, so dejavnosti, ki si ne morejo privoščiti oddiha. Ena od teh je tudi krvodajalstvo, saj ne mine dan v Sloveniji, da ne bi bila v teku krvodajalska akcija. In v tokratni Prilogi zato nekaj več o 70-letnici organiziranega krvodajalstva pri nas, pomenu za slovensko zdravstvo in tudi o tem, kako je to največja humanitarna akcija, ki neprekinjeno poteka vsak dan. Predvsem pa je to tudi povabilo vsem nam, kako nenadomestljiva je ta tekočina, in kako je lahko vsak od nas solidaren tudi na tem področju. Dodajamo tudi krščanski pogled na krvodajalstvo.

Ena od vsakdanjih stvari so tudi novice, ki nam jih pripravljajo različni mediji. S sogovornico Valentino Plaskan, ki jo naši bralci gotovo prepoznajo kot novinarko, urednico in voditeljico dnevno-informativnih oddaj na Televiziji Slovenija, smo govorili o informiranju javnosti danes, odnosu mladih do televizijskega medija in kako vidi razvoj podajanja informacij v prihodnje.

V reportaži vam vsem, ki vas bo v teh poletnih dneh pot zanesla na slovensko obalo, predstavljamo možnost, kako lahko ogled slovenske obale opravite tudi z vožnjo z Zlatoperko, ladjico, ki linijsko vozi čez celo poletje in povezuje štiri mesta v Slovenski Istri. In če ste med bolj aktivnimi – vas bodo veseli tudi, če imate s sabo kolesa.

V avgustovski, počitniško obarvani številki vas vabimo na družinski izlet po samostanskem hribu v Nazarjah. Pot združuje kulturno in naravoslovno, umetniško in gospodarsko, versko in znanstveno tematiko. 

Gost meseca Silvester Gabršček nam bo odkril, od kod mu zanimanje za druge krščanske Cerkve in nekrščanska verstva ter o tem, kako lahko ostanemo katoličani in ohranimo spoštljiv odnos do ljudi, ki drugače verujejo kot mi. Obenem nam bo odkril svojo ljubezen do umetnosti, zlasti sakralne. Izvemo še, kako je kot uslužbenec Ministrstva za kulturo skušal skrbeti za to dragoceno kulturno dediščino in kako je vse to utemeljeval pred svojimi nadrejenimi.

Avgust je drugi počitniški mesec. Mnogi med počitnicami ali med dopustom radi vzamejo v roke knjigo, saj za branje med letom nimajo časa. Tudi zato smo za vas izbrali nekaj zanimivih naslovov za duhovno rast, pa tudi romane in branje, ki vam bo v pomoč pri vzgoji, najdete v poletni ponudbi založbe Ognjišče. Ob nakupu knjig Poletnega branja v vrednosti 40 evrov in več vam podarjamo lično platneno vrečko.

Številni naši bralci radi ob življenjsko pomembnih korakih podarite knjigo, ki bo obdarovancem lep spomin in jo bodo lahko tudi pozneje še večkrat vzeli v roke. Tako smo vam pripravili ponatis knjige Phila Bosmansa Božji blagoslov vajini ljubezni, v kateri so dobre želje in misli za poročene in za vse, ki gredo skupaj skozi življenje. Lepa darilna knjiga! Poskrbeli bomo, da boste tudi v prihodnje lahko podarjali knjige ob življenjskih prelomnicah (krst, obhajilo …). Nekaj takih knjig se prav v vročih poletnih dneh tiska v tujini, ker jih pripravljamo s tujimi partnerji, nekaj pa jih že potuje čez ocean

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 8 (2023), 4.

November 2019 je bil zelo žalosten mesec za Planinsko društvo Celje Matica, ki upravlja s planinskim domom pod imenom Frischaufov dom na Okrešlju. To je bila že tretja planinska koča, ki je v Sloveniji zgorela v razmeroma kratkem obdobju. Pri Planinskem društvu Celje Matica so utrpeli požar v dveh – pogorel je že omenjeni dom na Okrešlju ter tudi Kocbekov dom na Korošici. Tretji požar je bil na Mozirski koči na Golteh, katere obnovo prav tako končujejo.

Ob mojem obisku na Okrešlju me je pričakal predsednik Planinskega društva Celje Matica Brane Povše. Ob mojem opažanju, da je pa sedaj že precej za videti in da podoba celotnega projekta že daje bolj vesele obrise, je odvrnil, da bodo najbolj veseli, ko bo končano in bodo dom lahko dali v uporabo planincem in obiskovalcem te točke. »Se strinjam,« povzame, »da je bil tisti novembrski mesec leta 2019 res zelo žalosten. Je pa treba vedeti, da smo bili v to zgodbo vrženi že z izkušnjo ukvarjanja s pogoriščem na Korošici, kjer smo že razmišljali, kako pristopiti k obnovi, kako urejati papirje in podobno. Tako da nas je novica o požaru na Okrešlju doletela med delom in načrtovanjem, kako obnoviti dom na Korošici. To je bil res šok. Čeprav se je kaj kmalu, že ob čiščenju pogorišča, pokazal prvi žarek optimizma in upanja.« S tem je predsednik društva mislil na čistilno akcijo po požaru, ko se je iz cele Slovenije pripeljalo več kot 50 prostovoljcev, da bi pomagali pri čiščenju pogorišča. »Presenečeni smo bili nad odzivom ljudi in takrat smo opravili zelo pomembno delo, da smo še pred zimo uspeli počistiti vso škodo po požaru.«

POGOREL PRAVKAR OBNOVLJEN DOM
Ob analizi vzroka požara je bilo ugotovljeno, da je ogenj povzročila napaka na električni napeljavi. Ob žalostnem dejstvu, da je koča pogorela, je bilo še bolj boleče to, da so ravno v letih pred požarom vložili več kot sto tisoč evrov v obnovo strehe ter notranjih prostorov in se tako nadejali, da je dom prenovljen za nadaljnjih 20 let.
»Kaj hitro smo se odločili, da bomo najprej pristopili k obnovi doma na Okrešlju, saj smo se zavedali, da je na Korošici obnovo še veliko težje izpeljati, hkrati je tisti dom nekoliko manj obiskan kot ta na Okrešlju.«
V zimskem času so se takoj lotili načrtovanja obnove in nadomestne gradnje. »Razpisali smo natečaj za arhitekturne rešitve in pridobili tri prijavljene načrte. Odločili smo se za to, kar vidite tudi tukaj pred nama. Odzivi so bili različni – že takrat kot tudi sedaj. Sam bi povzel, da je večini zgradba in videz všeč, se pa o okusih menda ni vredno prerekati. Nam se zdi, da je zgradba načrtovana in zasnovana na način, da res ustreza temu okolju, kamor je postavljena, po videzu in tudi po uporabljenih materialih.«

ARHITEKTURNA IN IDEJNA ZASNOVA
Nadomestna gradnja objekta – planinskega doma na Okrešlju je trenutno najpomembnejši in najobsežnejši projekt Planinskega društva Celje Matica. Želja planinskega društva je bila, da bi novi objekt ekološko in energetsko predstavljal čim manjši vpliv na okolje in se kar najbolj zlival z naravnim okoljem Okrešlja. Zaradi tega je bil zasnovan s posebnim poudarkom na snovni in energetski učinkovitosti ter rabi obnovljivih virov, zato bo šlo za skoraj ničenergijski planinski dom.
O novem Frischaufovem domu na Okrešlju lahko tako rečemo, da je moderna, sodobna in ekološko varčna koča, ki bo zadostila vsem novodobnim smernicam in trendom gradnje koč v Alpah. Projektant, podjetje Kultivator, je pri snovanju koče sledil osnovnemu vodilu, da se dom postavi na mestu starega doma in na način, da bo zaobjel pogled na mogočne gore, ki ga obkrožajo.
Koča je zgrajena iz opeke in lesa. Zidano pritličje je naslonjeno na skalnati rob terena. Zgornji del koče bo lesen. Sama koča bo imela poleg pritličja še dve nadstropji s sobami in skupnimi ležišči v mansardi.

OTEŽENI DELOVNI POGOJI
Po pridobitvi vseh papirjev in gradbenih dovoljenj so se v poznem poletju 2020 že lotili gradbenih del. S pomočjo Slovenske vojske so na Okrešelj pripeljali vso potrebno mehanizacijo za rušilna in gradbena dela, v začetku septembra so postavili temeljni kamen in dela so se začela.
Gradbena dela otežuje nedostopnost, saj je treba vso gradbeno mehanizacijo in material prepeljati s tovorno žičnico ali s helikopterjem. Drugo težavo predstavlja vreme in dejstvo, da je poletna sezona, ko je sploh možno izvajati gradbena dela, zelo kratka. »Če pojasnim, smo letos v začetku junija na delovišču še imeli sneg. V takih razmerah je ta dela težko izvajati, kar je vplivalo tudi na precejšnjo podražitev investicije. K temu je pripomogla epidemija koronavirusa, pa nato visoke podražitve gradbenega materiala in storitev, tako da se je načrtovani znesek investicije v višini okrog milijona evrov povečal za vsaj 50 odstotkov, zato smo tudi v velikih škripcih glede financiranja novogradnje.«

TRENUTNA FAZA
»Dela na zunanjosti objekta so bolj ali manj končana, z izjemo nekaj malenkosti, ki jih bo treba opraviti ob koncu. V notranjosti so bila v lanskem letu uspešno opravljena elektroinštalacijska dela, zdaj pa izvajajo dela na vodovodni napeljavi, ogrevanje ter prezračevanje.« Gotovo je za večino obiskovalcev in planincev najpomembnejše vprašanje, kdaj bodo lahko vstopili v novi dom. Glede tega je še nekaj negotovosti, saj se ob izkušnjah preteklih treh let predsednik društva zaveda, da so lahko napovedi precej nehvaležne. Kljub temu je dejal: »Ob dobrem razpletu z vremenom, s potekom dela in predvsem tudi s financiranjem bi si srčno želeli in upamo, da bo dom odprt konec junija naslednje leto. Prizadevali si bomo, da letos opravimo čim več dela in priprav, da bi naslednje leto ostala samo namestitev notranje opreme.«
Postojanka je sprejela več kot 25.000 obiskovalcev na leto. »Glede na prenovljeno podobo in zmogljivosti doma ter zanimanje planincev upamo, da jih bo v prihodnje še več. V novi koči bo 48 ležišč, v jedilnici pa bo prostora za 60 ljudi, prav toliko tudi na letni terasi. V koči bo tudi večnamenski prostor, namenjen različnim dejavnostim in dogodkom, kot so na primer seminarji in izobraževanja.«
Ob obnovi je bilo na Okrešelj prepeljanih za okoli 100 ton materiala in opreme – večji del s pomočjo helikopterja Slovenske vojske, ostalo pa s tovorno žičnico. Tovorna žičnica ob enem prevozu lahko prepelje dobrih 300 kg, tako da je bilo opravljenih več kot 350 prevozov z žičnico, ki za razdaljo 920 m potrebuje dobrih 15 minut. V Planinskem društvu Celje Matica so izjemno hvaležni za vsak opravljen helikopterski prevoz, saj brez pomoči Slovenske vojske ne bi zmogli na gradbišče prepeljati strojev in večjega gradbenega materiala.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 7 (2023), 74-76.