Prijatelj se je osem let nazaj preselil v Avstralijo, v Sydney. V teh dneh se z ženo po sedmih tednih dopusta v Sloveniji vračata nazaj. Še nekaj minut nazaj smo sedeli v Pohorski kavarni in se pogovarjali, debatirali ... besedo je potegnilo na marsikatero področje. Kot vedno me zanimajo kulturne razlike, način življenja v drugih državah ali celinah, odnosi med ljudmi, različne posebnosti … in seveda mladi, vzgoja in izobraževanje. Dobrih petnajst let nazaj sem tudi sam potoval po Avstraliji – en mesec po tej veliki, prostrani, posebni in izredno zanimivi celini, ki je name naredila neizbrisen vtis. Ni mogoče pozabiti Severnega teritorija, brezmejne puščave, magičnega Ayers Rocka, potapljanja na največjem koralnem grebenu na svetu (nepredvidljivo srečanje Nema in njegovih raznobarvnih stotin prijateljev na desetih metrih globine me še sedaj spravlja v šok), raja za surferje (Surfers Paradise) – filmskega Gold Coasta, sydneyjske opere, zgodovinskega Harbour Bridgea, Melbourna, za katerega velja, da lahko v enem dnevu doživiš vse letne čase, Adelaide, kjer živi največ aboriginov (avstralski domorodci), znamenite ceste Great Ocean Road in njenih »12 apostolov« in še in še bi lahko našteval.
Uho se mi je zataknilo pri stavku prijatelja, da se je v zadnjih letih izredno povečala kriminaliteta med otroki in mladostniki. Kradejo avtomobile, z njimi divjajo po cestah mesta, povzročajo nesreče, lovi jih policija, vlamljajo v hiše, kradejo, so nasilni in agresivni, občasno tudi koga ubijejo ali se ga fizično lotijo, če je takrat doma … Med tem se snemajo in posnetke objavljajo na družbenih omrežjih. Šokantno pa je to, da gre za otroke, stare med dvanajst in štirinajst let. Tudi desetletni so vmes. Iste otroke ujamejo v enem mesecu tudi po šestkrat. Zaradi zakonodaje jim nič ne morejo. Priprejo jih čez noč, zjutraj pa starši pridejo po njih. Politika pravi, da se ne sme kršiti otrokovih pravic, da so to otroci ipd. Ti otroci imajo tudi pravico, da si sami izbirajo, kako jih bodo v šoli klicali – lahko se poimenujejo po kakšni živali (npr. kenguru ali koala) in jih učitelji morajo tako klicati, sicer so v prekršku; fant lahko zahteva, da ga naj od sedaj naprej kličejo stevardesa in ga morajo tako klicati. To sicer ni nič novega, v Ameriki je to že dlje časa in tudi v mnogih drugih državah se tovrstne pravice otrok vedno bolj uveljavljajo.
Pri vseh teh kriminalnih dejanjih se porajata dve ključni vprašanji: Kdo so ti otroci, ki počnejo nekaj tako agresivno absurdnega in zakaj to počnejo? Prijatelj med pogovorom pravi, da v glavnem iz dolgega časa. Odgovor me ni presenetil, pravzaprav je potrdil mojo domnevo. Sploh ne gre za otroke kakšnih brezdomcev ali otroke narkomanov ali alkoholikov. Ne gre za otroke, ki so v primarni družini deležni fizičnih ali psihičnih zlorab. Teh otrok doma ne pretepajo, ampak gre za otroke, ki jim starši doma vse nudijo, vse kupijo in v vsem ustrežejo. Kapitan družine je otrok. Gre za otroke, ki so posledično zdolgočaseni in naveličani življenja, ki jim je vse brezveze. Gre za mlade, ki jim je vseeno za vse. Čutijo se notranje prazni in so brez življenjskega smisla. Znanstvene raziskave so pokazale, da se ta bivanjski vakuum oziroma kriza smisla razvije v tri simptomatična področja: agresijo, depresijo in zasvojenost. Med otroki in mladostniki so hiper razširjene vse tri, ki se praviloma med seboj prepletajo ter prekrivajo. Permisivna vzgoja je sistematično izpodjedla smisel in veselje do življenja. Empatija vedno bolj postaja neznanka v medsebojnih odnosih. Prav čut za drugega, solidarnost in urejeni ter spoštljivi medsebojni odnosi so najbolj razbolelo področje sodobnega človeka, ki si tako strastno želi vesoljskega turizma.
Ali smo se česa naučili iz sporočil, ki nam jih na tako glasen način pošiljajo otroci v Sloveniji, iz Srbije in drugod? Ali se lahko česa naučimo iz sporočil iz Queenslanda? Ali se bomo končno sploh česa naučili? Vzgoja otroka v 21. stoletju, če želi v polnosti izpolniti svoj cilj in zasledovati smer večje človečnosti, se bo gotovo morala zaobrniti k svojemu viru in upoštevati tudi cultura animi, gojitev in vzgojo duha, duhovno omiko. Vzgoja za smisel, vzgoja etične zavesti in vzgoja empatije so tri zvezde severnice, po katerih se bo moral začeti ravnati kompas vzgoje in izobraževanja.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2023), 11.

Kategorija: Za začetek

Teta Gerika je posebna oseba. Ena izmed njenih posebnosti je, da je, odkar se spomnim, nenehno obkrožena z otroki (svojimi, potem z vnuki, sedaj že s pravnuki). Kar vrejo k njej. Sedaj, ko nemočna in bolna leži na svoji postelji in bolezen, polnih devet desetletij življenja ter vse ostale starostne tegobe na njej puščajo vedno globlje in resnejše sledi, je ta obkroženost ostala enaka, verjetno še večja, intenzivnejša in bolj poduhovljena. Ta ljubeča povezanost še zdaleč ni nekaj samoumevnega. Po končanem študiju sem sedem mesecev živel v Torinu, kjer sem kot prostovoljec delal v bolnišnici na onkološkem oddelku zadnjega stadija. Tam sem opazil zanimiv ‘pojav’: nekateri bolniki so bili ves čas obkroženi z otroki, vnuki, znanci …, k drugim pa skorajda nikoli ni bilo koga na obisk. Marsikdaj sem slišal kritiko v smislu, le kakšni so ti otroci, da nikoli ne pridejo na obisk, in kako trdosrčne vnuke mora imeti ta babica, da se nikoli ne prikažejo. Meni pa so se takrat postavljala druga vprašanja: kakšna je bila ta oseba v življenju, v kakšnih odnosih je bila s svojimi najbližjimi in prijatelji, znanci, kakšna je bila kot osebnost, kako je živela svoje življenje, za kaj je porabljala svoj čas …, da sedaj ni nikogar na obisk? Gotovo stvari niso črno-bele, ampak je vedno treba upoštevati obe plati.
Pri teti Geriki ni nobenih dvomov. Njena širokogrudnost, dišeča kuhinja, neumorna ljubeznivost, prijaznost, milina, vedno odprt objem in na stežaj odprta vhodna vrata – le kdo bi se lahko uprl tej najmočnejši sili na svetu? Sili, za katero Biblija pravi, da je močnejša od smrti. Postaviti Ljubezen za središče, izvir in cilj svojega življenja je prav gotovo vrhunec umetnosti življenja in največji intelektualni dosežek človeškega uma. To seveda ni stvar znanstvenih raziskav in laskave izobrazbe, ampak predvsem srca oz. umetnosti življenja. Tega so se misleci zavedali že tisočletja nazaj, ko je filozofiji še šlo za način življenja, za smisel življenja, za tisto, kar je v življenju res bistveno ter kar zares šteje. Znane so Sokratove besede: »Prijatelj moj ljubi, Atenec si, meščan največjega, po znanosti in moči najslavnejšega mesta na svetu, pa te ni sram, da se pehaš samo za tem, kako bi si pridobil čim več denarja pa slave in časti, na sprevidevnost in resnico in spopolnitev duše pa niti v sanjah ne misliš?«
Problematika sodobnega človeka niso potlačene frustracije in različne zavrtosti kot v Freudovem času, tudi ne pomanjkanje materialnih dobrin in nepredelane travme ter druge psihološke neidealnosti, kot jih mnogi želijo prikazati. Srčika problema je postalo življenje samo – kako živeti, za kaj živeti, kaj je smisel življenja? Naloga in poslanstvo sveta odraslih je prav v tem, da na mlade prenese odgovore na ta temeljna bivanjska vprašanja. Vendar ne gre za ‘pametovanje’, ne gre za ‘nauk’, ki bi ga bilo treba mlademu človeku vliti v glavo in mu dopovedati to in ono. Gre za življenje, gre za to, da mladim svet odraslih (mama, oče, babica, dedek, učitelj, duhovnik …) pokaže, kako je treba živeti. Da živijo to, kar učijo, in da bo njihovo življenje samo od sebe učilo mlade umetnosti življenja – naučiti jih je treba smiselno živeti. Prav to nam očitno gre najtežje. Praktično se na vseh temeljnih področjih mučimo – npr. v družini, v medsebojnih odnosih, vzgoji, izobraževanju, veri in verouku. Zakaj je npr. na področju vzgoje in izobraževanja danes toliko težav, toliko zatikanja, toliko psihodram? Kljub temu da se vsi zavedamo, da je to najpomembnejše in najbistvenejše za prihodnost tako posameznika kot naroda. Ali pa na verskem področju (pomanjkanje duhovnikov, po birmi se večina mladih oddalji od Cerkve, cerkve so prazne ipd.) … Ko vera postane kulturni običaj, to ni več vera, temveč običaj/navada. Ko vera postane moralna norma, nauk, nekaj, kar se naučiš, se potem, ko se enkrat naučiš, tega ne učiš več ponovno. Ko moji študenti pri meni opravijo izpit, se na moja predavanja in izpite nikoli več ne vrnejo. Vera pa seveda ni osvojeno znanje ali izpit (birma), ampak je drugačno življenje. Gre za drug (nov) način življenja.
Mladi danes globoko hrepenijo po očetih, na katere so lahko ponosni in ki jim predstavljajo kompas smisla ter moralno avtoriteto. Mladi danes hrepenijo po pozitivnih likih, po vzorih, po idealih, po nekom, ki bo v njih znal vzbuditi radost življenja. Hrepenijo po “tetah Gerikah”, od katerih bodo lahko srkali modrosti življenja, prevzeli umetnost življenja in se naučili ljubiti.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 11.

Kategorija: Za začetek

Pozdravljeni, rada prebiram Ognjišče in velikokrat najdem v njem odgovore na vprašanja, ki se pojavljajo. Mislim, da ste enkrat na moje sedanje vprašanje tudi že podali mnenje, ne spomnim pa se dobro, kakšno.
Danes sem do prebiranja pošte res imela lep dan. Potem pa sem odprla pismo ... Kdo mi ga je poslal, ne vem. V njem mi ‘grozijo’: če ne odpošljem 20 kopij tega pisma dalje, se bodo meni in/ali mojim najbližjim zgodile nesreče. Gre za pismo naslovljeno Pozdrav Matere Božje iz Lurda, podpisano z imenom prof. dr. Jože ... in Gorazd .... Vedeti morate, v kakšno stisko te tak ‘dobronamerni’ pošiljatelj spravi. Zanima me, če v vašem uredništvu poznate omenjena človeka in vaše mnenje o teh pismih, ki jih v imenu lurške Marije in sv. Avguština ljudje pošiljajo okoli, seveda v strahu pred nesrečo in zlo usodo.
Zora

Da, prav imate o takih pismih smo že nekajkrat pisali v Ognjišču. Vedno pa zelo odklonilno. Lepo ste napisali, da te taka pisma spravijo v stisko. Seveda nimajo taka pisma nič z Materjo Božjo iz Lurda in ne s sv. Avguštinom ali kakšnim drugim svetnikom, ampak s preprostim vraževerstvom. Pošiljatelji običajno izkoriščajo stisko ljudi, ki se bojijo ‘grožnje’ (zgodilo se vam bo nesreča). To je zelo grdo. Sicer pa taka pisma lepo odsevajo današnji čas. Sklicujejo se na Božjo Mater in svetnike, obenem pa nimajo nič skupnega z vero, saj temeljijo na magiji. Po njihovem ‘odrešuje’ določeno število pisem (odpošljite 20 teh pisem...), kar je lep primer magije, ne pa vere.
Sprašujete tudi, če poznamo podpisana človeka. Njune priimke sem izpustil, ker morda niti onadva ne vesta, da ju je nekdo vpletel v to nespametno igro. Sicer pa lahko anonimni pisci takih pisem podpišejo kogarkoli. Zelo mogoče je, da podpisani za to ne bo niti vedel. Toda naj nas morda celo zveneča imena ne zavedejo. Taka in podobna pisma zavrzimo, saj niso odraz vere, kakor se na prvi pogled prikazujejo, ampak praznoverja, ki ga je v našem času, ‘okuženem’ z novodobsko miselnostjo, daleč preveč.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 07, str. 50

Kategorija: Pisma

“Kolesarstvo je zelo blizu ljudem”

Kolesarski navdušenci s televizijskih ekranov dobro poznajo ime David Črmelj. Športni novinar Televizije Slovenija in tudi sam nekdanji kolesar spremlja kolesarstvo že dobrih 15 let. David nas popelje v zakulisje tega športa in novinarskega dela, da bomo še z večjim navdušenjem navijali za naše izjemne kolesarje v sezoni, ki bo prinesla kar nekaj vrhuncev.

(...)
- Kako bi opisali in razvrstili glavne tritedenske dirke v sezoni?
Italijanom moramo priznati, da znajo določene stvari zelo dobro izpeljati, vendar po drugi strani tudi marsikaj šepa. To še toliko bolj vidiš in občutiš, če primerjaš Giro z Dirko po Franciji – Tourom. Treba se je zavedati, da je Tour kolesarski svetovni dogodek številka 1. Lahko bi celo dejal, da gre za več kot le kolesarstvo. Na vseh nivojih se vidi, da vsi hočejo več – sponzorji, tekmovalci in ekipe, prireditelji, več je novinarjev, več prenosov, več se govori o Touru kot o kateri koli drugi kolesarski dirki. Tudi gledalci prihajajo v Francijo z zavestjo, da gre za svetovni dogodek, katerega del enostavno želijo biti. Veliko gledalcev je celo takih, ki sicer ne spremljajo kolesarstva, pa si želijo kakšno etapo videti v živo. Če bi povedal na kratko, bi dejal, da je Tour šov, spektakel svetovnega formata, biznis, Giro pa je zelo lepa dirka.
V tekmovalnem smislu pa je Giro lahko težji od Toura, saj je pogosto z več klanci in težkimi etapami kot pa v Franciji.
Vse tritedenske dirke se med seboj razlikujejo. V preteklosti je bilo tako, da je na Touru bilo največ kronometrskih etap, zdaj se vse to spreminja. Tour išče nazaj neke poti, kako pripraviti etape s strmimi klanci, ki pa so po svoje krajši, da je spektakel, da so med tekmovalci navsezadnje manjše razlike. Hkrati pa ima med etapami tiste dolge prelaze, kjer gre za dolge, nekoliko položnejše klance, ki pa tekmovalce pripeljejo na visoko nadmorsko višino. Giro je po klancih velikokrat najtežja dirka, saj so etape speljane čez vse te gorate Alpe, Dolomite, Apenine in iz tega vidika zanimive na svoj način. Španska Vuelta je našla neko svojo pot. Izmenjavanje ravninskih etap s takimi, kjer je več krajših klancev, jih je pa teh veliko, ali ravninske etape, ki se potem samo končajo z nekim vzponom. Vuelta je tako speljana, da je med tekmovalci majhna razlika, tako da deluje bolj napeto, da gre med kolesarji na tesno. Je pa seveda jasno, da se Vuelta bori za prepoznavnost z Girom, Tour je pa, kot sem rekel, v svoji ligi.

- Kako bi opisali svoje delo na področju športnega novinarstva, ko spremljate kolesarske dirke?
Najprej je razlika v tem, da smo na Dirki po Franciji prisotni ves čas, kar pomeni, da sem na terenu 28, 29 dni, odvisno, kateri dan se dirka začne. Televizija Slovenija ima pravice za prenos Dirke po Franciji in temu primerna je potem razlika delovnih nalog. V Franciji smo prisotni s snemalcem, ker je treba za vsak dan pripraviti predstavitev pred etapo, pridobiti izjave, posneti predstavitve odsekov posamezne etape, vmes se v živo javljam v prenose etap, po dirki pa spet poberemo izjave, tako da se Tour dela bistveno bolj stresno, intenzivno. Po koncu vsake etape se začne delo priprave novic in povzetkov za dnevnoinformativne oddaje in javljanje v živo v oddajo po Touru, ki smo jo uvedli pred leti.
Razlika je torej v tem, ali imamo kot televizija zakupljene pravice za prenos ali ne. Za Dirko po Italiji Televizija Slovenija ni nosilec pravic, zato je delo skrčeno, saj lahko pripravimo en prispevek na dan, v katerem lahko pokažeš dogajanje na dirki – mislim, da lahko objavimo minuto in pol dogajanja. V to minutažo je zelo težko spraviti veliko prispevkov in informacij. Če primerjava s prejšnjim opisom nalog in dela v Franciji, je torej zelo velika razlika.
Smo pa letos v Italiji vseeno prisotni z večjim interesom, saj je med favoriti tudi Primož Roglič, ki ga seveda poskušamo dnevno spremljati, dobivati izjave, pripravljati novice in prispevke. Letos smo bili v tem prvem tednu na poti skupaj z radijskimi kolegi, da skupaj posnamemo prispevke, vsak za svoj medij.

- Poleg osrednjega novinarskega dela je seveda še veliko logistike. Kako poteka ta del?
Veliko je odvisno od tega, kje spiš, kako daleč od štarta si, kako zelo je mesto zaprto in kje lahko kot novinar sploh vstopiš, da prideš zraven, ker če greš na kakšno drugo ulico, drugo lokacijo, te ne bodo spustili zraven. Vsakodnevno torej precej organizacije in hitenja, da prideš dovolj zgodaj na štart. Vsak dan po štartu sledi nekaj vožnje – kak dan se voziš eno uro, kak dan tudi tri ure, ker je treba opraviti toliko razdalje, in to po obvoznih cestah, da se na kakšnem mestu približaš trasi ali da prideš dovolj zgodaj do cilja. Malokdaj lahko z avtom prečkaš traso etape, če pa že, ti seveda točno določijo, od kdaj do kdaj je to možno.
Vso to logistiko načrtujem že mesece prej, ko imam pred sabo začetke in konce etap, zemljevid in lokacije, kje se rezervira prenočišča.

- Mnogi bi si mislili, da imate sanjsko službo, da vse to poteka zelo romantično, nekateri, da je to celo luksuzno … V mislih imam tudi novinarja Eurosporta Carltona Kirbyja, ki je pisal o svojih doživetjih v svetu kolesarstva ob spremljanju večtedenskih dirk in se je trudil podati nekaj vpogleda v to časovno in stresno norijo, ki se seli iz dneva v dan.
Marsikdo reče, da imamo idealno službo. Najprej bi dejal, da če mi ne bi bilo všeč, ne bi vztrajal. Dejstvo pa je, da športni dogodki na splošno potekajo čez vikende, ob večerih, pri kolesarstvu pa si kot novinar veliko od doma in ti mora delo biti res všeč, da pri njem vztrajaš oz. da ga z veseljem opravljaš.
Če samo pomislim na lanski Tour, je že prva pot bila zelo dolga, saj se je dirka začela na Danskem. V štirih tednih smo naredili več kot 11 tisoč kilometrov. Potem smo se v 29 dnevih 21-krat selili iz prenočišča v prenočišče in se ti zdi, da dobesedno živiš iz kovčka, ker se ti niti ne ljubi razpakirati in potem spet pakirati.
Veliko je dogajanja, veliko je različne dinamike, da sploh ne začnem razlagati, kako se ti podre bioritem, prehranjevalne navade, ker je vse na hitro, skorajda stoje, naglica, premikanje in si vsak večer vesel, če uspeš pred 23. uro priti v hotel. Zdaj že zelo dobro vem, da v poštev pridejo samo tiste nočitve, ki imajo 24-urno recepcijo, ker enostavno ne veš, kdaj boš lahko prispel do tja. Lahko si misliš, kako boš iz nekega prelaza prilezel v dolino v dobri uri in potem še eno uro po dolini do bližine kraja naslednjega štarta, v resnici si pa na prelazu 3 ure ujet v avtu, ker se promet nikamor ne premakne.
Osnovnega dela, zaradi katerega si poslan, je malo. Izjave, predstavitve klancev, etap, kakšen intervju, logistike okrog tega pa je ogromno. Če imaš rad to delo, je to vrhunska izkušnja, sicer pa boš trpel in sem prepričan, da tak posameznik ne bi zdržal tempa ob tem delu.

- Kdaj je bil vaš prvi novinarski stik s kolesarskimi dirkami?
Sam o Dirki po Franciji poročam od leta 2008, v živo na teren sem v Francijo prvič šel leta 2012. Tisto leto je bil Jani Brajkovič na devetem mestu. Takrat se prav spomnim, kako sva se s snemalcem pogovarjala, da je to priložnost treba izkoristiti, ker kaj pa veva, kdaj bo kakšen Slovenec spet med deset. In vidimo, do kam smo prišli danes.

- S tem ste mi dali iztočnico za vprašanje, kako ste vi doživeli razcvet slovenskega kolesarstva.
Z vsemi uspehi je normalno, da je prisotno tudi splošno navdušenje med javnostjo, navijači. Če dobro pogledamo nazaj, se vidi, da se je zgodba pletla počasi, vseh zadnjih 15 let. Že pred letom 2010 so se zgodile kakšne etapne zmage na manjših dirkah, potem je Borut Božič zmagal na eni etapi Vuelte, in vse to je vodilo do Primoža Rogliča, Tadeja Pogačarja ter drugih, ki so prav tako zmagali kakšno etapo treh največjih dirk oz. kakšno od pomembnih enodnevnih dirk. Lani so tako slovenski kolesarji našteli 30 posamičnih zmag, 18 od teh na dirkah svetovne serije. Neverjetno – se sploh zavedamo? In če se ustavim ob Tadeju Pogačarju – gre za kolesarja z drugega planeta, ki je kolesarski genij.

- Kolesarstvo je šport, ki ga na sami dirki spremlja na desettisoče ljudi. Kaj dela kolesarstvo tako privlačno?
Kolesarstvo je zelo blizu ljudem. Na dva načina. Prvič lahko še isti dan greš in preizkusiš prepeljati neko razdaljo, določen klanec in deliš usodo profesionalnih kolesarjev. Lahko se primerjaš.
Kot drugo pa so kolesarji na vsakem štartu, na vsakem cilju ob gledalcih. Gledalec je lahko nekaj metrov stran, lahko se celo dotakne Primoža ali Tadeja. To je gotovo razlika do drugih športov, kjer lahko zvezdnike gledamo z velike razdalje, nedostopne.
Dodam še ta povezovalni, družabni vidik. Med gledalci je vzdušje, druženje, sploh ko na klancu čakajo pol dneva ali več, da potem uspejo za nekaj sekund videti kolesarje. To je po svoje treba doživeti, da lahko razumeš.

- Osredotočava se predvsem na tri tritedenske dirke, vendar je kolesarstvo precej več kot le to.
Trenutno je za športnega novinarja, ki pokriva kolesarstvo, sezona zelo dolga. Letos sem pokrival tekmo Pariz–Nica, potem sem bil na Dirki po Kataloniji, vmes poročal z nekaj klasičnih enodnevnih dirk, sedaj je aktualen Giro. Letos se še enkrat vračam na Giro, vsaj par zadnjih etap bomo pokrili v živo s terena. Nato sledi Dirka po Sloveniji, ki jo prenašamo na naši televiziji in jo bomo pokrivali precej obsežno. Kmalu zatem se začne Tour, kar pomeni štiri delovne tedne, potem letos takoj sledi kolesarsko svetovno prvenstvo, in smo že v septembru, ko je na vrsti Vuelta.

- Med dirkami, ki ste jih omenjali, je tudi Dirka po Sloveniji. Kako je zrasla naša glavna domača dirka?
Dirka po Sloveniji je napredovala iz leta v leto. Tudi odločitev, da so jo skrajšali na manj dni, ki je sicer bila deležna nekaj kritik, je bila kljub vsemu dobra poteza. Po organizaciji so rasli tudi po klasifikaciji dirke. Svoje doda televizijski prenos, ko gre slika na športno televizijo Eurosport. Vse to naredi razliko, da dirka napreduje in da ekipe pokažejo interes za udeležbo.
Spomnim se, kako je direktor Dirke po Sloveniji Bogdan Fink še pred veliko leti dejal, da si želi, da bi prišel v Slovenijo dirkat nekdo, ki bo potem zmagal na Dirki po Franciji. S tem je želel povedati, da bi bila to potrditev, da je slovenska pentlja lahko dobra priprava za Francijo. In doživeli smo, da je v Slovenijo prišel Tadej Pogačar kot aktualni zmagovalec Dirke po Franciji, ki je takoj zatem še drugič zmagal Tour. Težko je želeti in uresničiti več kot to.
Treba pa je vedeti, da se prav vse dirke trudijo privabiti čim boljše ekipe, čim bolj zveneča imena. Tako je tudi v Sloveniji včasih boljša konkurenca in zastopanost Pro Tour ekip, včasih malce manjša, ampak pomembno je, da dirka rase v kakovosti prireditve. In imel sem čast videti od blizu zelo veliko dirk po Evropi, ampak kar se organizacije tiče, je slovenska dirka med najboljšimi enotedenskimi dirkami.

- Je danes lažje biti slovenski novinar v svetu kolesarstva kot pred desetletjem?
Gotovo je danes lažje biti novinar v tisti mešani coni, kjer se novinarji srečujemo s tekmovalci. Se spomnim, kako sem se vedno drenjal za izjave z drugimi novinarji, ko smo želeli dobiti kakšno angleško izjavo ali posneti dober kader. Danes počakaš in veš, da bodo slovenski kolesarji, ki so vsi po vrsti zelo prijazni, podali stavek ali dva v slovenskem jeziku. In mi je že nizozemski novinar enkrat dejal, kako lepo je biti slovenski novinar na Touru.
Sem pa v teh letih stkal veliko dobrih zvez z različnimi novinarji, ki so morda danes tudi v vlogi tiskovnih predstavnikov kakšne od ekip, tako da se sčasoma preko teh povezav precej lažje giblješ v teh krogih in tudi dobiš kakšno izjavo, intervju. Preko teh povezav mi je s strani nekega novinarja celo uspelo pridobiti zasebno številko Edija Mercxa, ki se je potem odzval na klic in povabilo za intervju, ki smo ga nato posneli pri njem doma.
Je pa z novinarskega gledišča kolesarstvo zelo priljubljen šport. V predlanskem letu, ko zmagovalec Toura še ni bil Jonas Vingegaard, je recimo danska televizija Tour pokrivala s 24 novinarji. Ob tem smo slovenski novinarji deležni tudi vprašanj in začudenja, kako da nas tako malo pokriva take izjemne dosežke, ki so za mnoge večje kolesarske narode nepredstavljivi, sploh ko gre tudi za enodnevne dirke.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 6 (2023), 46-49.

Kategorija: Moj pogled

Julij je že počitniški mesec in številni ljudje med počitnicami radi vzamejo v roke dobro knjigo. Tako si z dopustom okrepijo telo, z branjem pa duha. Zato smo za vas izbrali nekaj zanimivih naslovov za duhovno rast, pa tudi romane in duhovito branje najdete v poletni ponudbi Založbe Ognjišče. Ob nakupu knjig Poletnega branja v vrednosti 40 evrov in več vam podarjamo lično platneno vrečko. 

Pravo, ustava, pravičnost so temelji, na katerih si želimo, da bi bila vodena naša država. Pogosto državljani nismo prepričani, koliko je naša država res pravna in ravno to je bila ena od tem pogovora s prof. dr. Verico Trstenjak, ki je s svojim poznavanjem in izkušnjami evropskega prava lahko podala tudi primerjalno-analitični pogled na stanje prava in sodne veje oblasti v Sloveniji.

Izzivi na področju kmetovanja so veliki in zahtevni. Ob tem realnem stanju smo za obdobje med letoma 2023 in 2027 dobili smernice kmetijske politike, ki dajejo okvire in spodbude za razvoj kmetijstva v Sloveniji. O tem dokumentu in nekaterih vidikih kmetijstva smo se pogovarjali s prof. dr. Stanetom Kavčičem, ki je profesor na Katedri za agrarno ekonomiko, politiko in pravo. 

Področja bioetike so rdeča nit letošnjih pogovorov z dr. Gabrielom Kavčičem, s katerim smo se v prvi polovici leta sprehodili od vprašanj našega začetka bivanja pa vse do vprašanj, ki se dotikajo umiranja in končanja življenja. V drugi polovici leta se zato v pogovoru podajamo v teme, ki določajo človeško življenje ves čas bivanja. In ena prvih in osnovnih področij predstavlja vprašanje identitete in tega, kaj me kot človeka določa.

V temi meseca gremo s Hobitom na lov za zakladom. Ta Tolkienov literarni junak je osrednji lik letošnjega oratorija. V prvem delu članka raziskujemo duhovne plati romana, v drugem pa spodbujamo mlade, da se preizkusijo v pisanju tudi sami. Kako pisatelj gradi lik, da ta postane junak? Podajamo nekaj osnovnih smernic, da bo pisanje lažje steklo.  

Poletni čas še bolj povezujemo s pohodi v naš čudovit gorski svet. Mi smo se odpravili na obisk v Logarsko dolino, natančneje na Okrešelj, da smo pogledali, kako poteka obnova ene od treh pogorelih planinskih koč v zadnjih letih. 

Tudi v osrednjem delu revije smo poletni. Ker si vsak zasluži oddih za duha in telo (brez sramu in slabe vesti zaradi sprememb, ki jih prinašajo leta in otroci), tokrat pišemo o sprejemanju telesa – takšnega, kot nam ga podarja Bog. Zaradi sebe in zaradi otrok, ki sledijo našemu zgledu. Preberite tudi intervju s frizerko Majo Jerkič, ki dokazuje, da je prav vsak poklic lahko veliko poslanstvo. 

 

Prav tako vam lahko sporočimo, da je prišla iz tiskarne knjiga Biblia Carniolica (zamudo je tiskarni povzročila težava z dobavo papirja). Knjiga, ki predstavlja panjske končnice, bo lepo darilo zdomcem, zaradi besedila v tujih jezikih pa tudi prijateljem in poslovnim partnerjem iz tujine.
Naj vas ob koncu povabim še na romanje bolnikov in invalidov na Brezje, ki letos slavi jubilej, 55-letnico. Udeležite se ga lahko tudi kot pomočniki.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice: v: Ognjišče 7 (2023), 4.

Kategorija: Beležnica

Pri vsakoletnem narodnem romanju bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, ki ga že od leta 1969 organizira Ognjišče, me zelo prevzame podeljevanje bolniškega maziljenja. Ali ta zakrament odpušča tudi velike grehe? (Filip)
Zakrament bolniškega maziljenja je postavil Kristus sam in za katerega pričuje apostol Jakob v svojem pismu: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu z oljem mazilijo« (Jak 5,14. Ta zakrament ima za prejemnika te učinke: poveča mu posvečujočo milost; očiščuje ga grehov in časnih kazni; krepi ga v skušnjavah in trpljenju, zlasti v smrtnem boju; podeli mu tudi telesno zdravje, če je koristno njegovi duši. V bolniškem maziljenju se redno odpuščajo mali grehi in časne kazni za grehe. Izredno pa se odpustijo tudi smrtni grehi, kadar se bolnik resnično kesa, spovedati pa se ne more. Tudi bolnik, ki je maziljenjem v nezavesti, prejme odpuščanje grehov, če se jih je poprej kesal. (sč)

Ognjišče (2016) 6, str. 47

Kategorija: Kratki odgovori

Že več let se udeležujem romanja bolnikov in invalidov na Brezje pa tudi drugih srečanj in romanj. Opazila sem, da na romanjih, ki so namenjena bolnikom in invalidom, med mašo delijo zakrament bolniškega maziljenja. Neki duhovnik mi je dejal, da tako premagujejo predsodek, da je bolniško maziljenje samo za umirajoče ali, kakor ga še danes marsikdo imenuje, ‘poslednje olje’. Sprašujem pa se, kdo lahko prejme bolniško maziljenje? Bolni ljudje? Hudo bolni? Ali se mora prejemnik prej spovedati? Če se mora prej spovedati, zakaj ga potem podeljujejo tudi nezavestnim bolnikom, ki se ne morejo spovedati? Kolikokrat lahko prejmem bolniško maziljenje? Dokler sem bolan? Kaj pa če je kdo več let priklenjen na posteljo ali je onemogel zaradi starosti ali česa drugega?
Magda
Spoštovana gospa Magda, hvala za lepo izhodišče za razmislek o zakramentu bolniškega maziljenja. V junijski številki Ognjišča bo lahko služil tudi boljši pripravi in izvedbi romanja bolnikov na Brezje. Dovolite, da odgovore na vaša vprašanja še malo razširim, da bo slika tega zakramenta še celovitejša.
Zakramenti Cerkve so postavljeni v mejne in pomembne življenjske situacije vernikov. Takšna je tudi resna bolezen, ki ogroža biološko ali duševno življenje človeka. Razodeva resnico o človeku, ki je ustvarjen po Božji podobi in podobnosti, a je tudi ‘ujetnik’ greha in njegovih posledic, med katerimi sta tudi bolezen in trpljenje. Jezus je imel izjemno sočuten odnos do bolnikov in jim je bil ‘obraz’ Očetovega usmiljenja.
ZDRAVILNO SREČANJE DVEH OSEB, NE MAGIJA
Bolniško maziljenje ni magičen obred, ki bi deloval po logiki ‘daj-dam’ (mi opravimo obred, Bog pa mora delovati). Sloni na zastonjski Božji ljubezni, kot jo je Jezus izražal v srečanju z bolniki. On želi, da pri bolniškem maziljenju v nas vstane “molitev vere” (Jak 5,14). To je živa vera, s katero se človek svobodno povsem preda Gospodu z vsem svojim doživljanjem v težki bolezni: naj On stori z njo, kar hoče. Seveda pri tem lahko upamo, da nas usliši tudi v naših željah po ozdravitvi, a glavni poudarek je na pristanku, da nas On preko vseh preizkušenj, na način, ki ga samo On pozna, uvede v popolno odrešenje, ki ne bo več začasno in delno. In takšno popolno zdravje je le vstajenje.
S KRISTUSOM V TRPLJENJU IN VSTAJENJU
Človek, katerega se Gospod v bolniškem maziljenju dotika, je oseba, ki je ustvarjena po Kristusu in zanj; torej oseba, za katero se je učlovečeni Božji Sin brezpogojno daroval v smrti in dosegel vstajenje. V zakramentu bolniškega maziljenja Kristus sam, po duhovniku, posveti bolnika in mu omogoči, da je na nov način udeležen na skrivnosti njegove velike noči.

V ta namen prejme bolnik v obhajanju bolniškega maziljenja posebno upodobljenost po Kristusu, ki je po trpljenju in smrti prišel do slave vstajenja in se povzpel na Očetovo desnico. To je temeljni učinek tega zakramenta in dopolnjuje krstno upodobljenost po Kristusu.
ZAKRAMENT, KI NI ZA SMRT
Med ljudmi je res še zakoreninjen strah, da je zakrament bolniškega maziljenja zadnje dejanje pred smrtjo. Zato se marsikdo celo boji ob resni bolezni poklicati duhovnika. Glede tega ima duhovnik, ki vam je rekel, da se mora proti takšnemu mnenju boriti, povsem prav. Že po imenu je ta zakrament za resno bolne in ne za umirajoče. Za te poskrbimo s sveto popotnico (spoved, obhajilo in bolniško maziljenje). Zato ga po drugem vatikanskem vesoljnem zboru ne imenujemo več ‘poslednje maziljenje’ (čeprav je to ime izvorno pomenilo, da je zadnje v vrsti maziljenj: krst, birma in bolniško maziljenje).
In zdaj odgovor na vaše vprašanje, kdo je lahko prejemnik tega zakramenta. Vsak, kdor resno zboli  ali se mu v isti resni bolezni stanje očitno poslabša, lahko obhaja ta zakrament. ‘Resna bolezen’ pomeni, da se bolnik zaradi bolezni znajde v smrtni nevarnosti. To je lahko ob izbruhu oz. odkritju bolezni ali pa takšna situacija nastane v toku bolezni. In to ne glede ali je smrtna nevarnost kratkotrajna ali traja dlje časa. Glede tega se je primerno posvetovati kdaj tudi z zdravnikom ali drugim medicinskim osebjem. Vsekakor ta zakrament premalo uporabljamo, saj je veliko najrazličnejših resnih bolezni, nesreč in drugih stanj, v katerih smo v neposredni življenjski nevarnosti; sem spada tudi ostarelost, ko se pričnejo kazati znaki pešanja. Ta zakrament zelo priporočljiv tudi v težjih psihičnih boleznih (zlasti s samomorilnim teženjem), pri skrajnih zasvojenostih, v času neposrednih priprav na operacijo zaradi težke bolezni (s popolno narkozo), tudi pred rizičnim porodom, saj je že normalen porod za mater in otroka izredno težka in nevarna situacija. V isti resni bolezni oz. bolezenski smrtni nevarnosti, v kateri se stanje ne spreminja, lahko obhajamo zakrament samo enkrat. Če pa se v isti bolezni ali starosti stanje bistveno poslabša, ga lahko ob nadaljnjih poslabšanjih obhajamo tudi večkrat. Saj poslabšanje iste bolezni udejanji nove nevarne situacije, ki v obhajanje zakramenta še niso bile vključene.
V tem zakramentu se spremeni stanje bolnika: trpljenje v bolezni kot posledica greha na sploh (ne zgolj osebnega greha) je nekaj negativnega, a se združeno s Kristusom spremeni v ‘orodje’ milosti. Sadovi tega zakramenta so mnogoteri: odstranitev ali zmanjšanje ‘posledic greha’, ki jih bolezen še okrepi, duhovna okrepitev še posebej v tistih sposobnostih, ki jih je bolezen dodatno prizadela, odpuščanje grehov (ampak samo v primeru, če se jih bolnik ne more več spovedati: če je v komi, drugače nezavesten ali ni sposoben komunicirati; pri zavestnem bolniku pa se predpostavlja stanje posvečujoče milosti, oziroma predhodno obhajanje zakramenta sprave) in telesna ozdravitev (po Božji odločitvi); bolnika poveže s Kristusom in bolj usposobi za trpljenje skupaj z Njim; mu pa tudi olajša trpljenje, ga notranje ozdravlja, predvsem tistih notranjih ran, ki so marsikdaj lahko tudi najgloblji vzrok bolezni. Tako lahko bolnik svojo bolezen in trpljenje spremeni iz nečesa življenje uničujočega v nekaj, kar življenje v najpopolnejšem pomenu besede daje in osmišlja.
VLOGA OBČESTVA
Ta zakrament naj bi se obhajal v občestvu vernih. Zato je prav, da oživimo prakso, da se ob bolniku pri obhajanju tega zakramenta zberejo domači, prijatelji in sosedje. V pričakovanju duhovnika z bolnikom molijo in tako pripravljajo ozračje vere, ki je potrebno za obhajanje. Obnovimo po družinah to občestveno molitev v trenutkih trpljenja v bolezni naših bližnjih. Tako pokažemo solidarnost z bolnikom in kot sosedje ali prijatelji pa tudi z domačimi, ki so marsikdaj tudi močno prizadeti ob težji bolezni v družini.
Iz celotnega razmišljanja lahko torej sklenemo, da je prejemnike zakramenta svetega maziljenja na večjih srečanjih in med sveto mašo potrebno predhodno dobro pripraviti. Ker delivci zakramenta npr. na Brezjah ne morejo preverjati stanja posameznih prosilcev za ta zakrament, se morajo le-ti predhodno pogovoriti s svojimi dušnimi pastirji ali drugimi za to usposobljenimi pastoralnimi delavci, ki jih lahko potrdijo v njihovi presoji, da njihovo novo ali spremenjeno bolezensko ali starostno stanje ustreza obhajanju zakramenta. Morda ne bi bilo nič narobe, če bi ob tem bolnik dobil tudi neko znamenje (npr. listič z župnijskim žigom), ki bi delivcu povedalo, da je prosilec pripravljen. Če namreč njihovo stanje ne odgovarja zgoraj navedenim zahtevam, potem zakramenta seveda ni, četudi obhajamo obred. To bi bilo podobno, kot če bi se kdo spovedal in ne bi imel resničnega kesanja v srcu, bi zakramenta sprave ne bi bilo, četudi bi zunanji obred spovedi potekel do konca. Saj zakramentov ne smemo obhajati kar tako – za vsak slučaj, razen v nekaterih jasno določenih primerih ‘pogojno’. Menim, da je prav vožnja na Brezje lahko na avtobusu primeren čas za dobro katehezo o tem zakramentu in po potrebi se lahko interesenti tudi osebno pogovorijo z duhovnikom, ki jih vodi. Tudi Radio Ognjišče bi v primernem času lahko imelo ‘radijsko pripravo’ na ta zakrament, saj ga mnogi na poti na Brezje poslušajo.
Odgovor na podobno vprašanje je bil objavljen tudi v 2. številki letnika 2015.
Marjan Turnšek, Pisma. Ognjišče (2017) 6, str. 48

Kategorija: Pisma

priloga

V kopalkah po štiridesetem

gostja meseca

Prof. dr. Verica Trstenjak

na obisku

Prenova Frischaufovega doma na Okrešlju

Preberite več: Julij 2023

Kategorija: Kazalo