»S težkim srcem, vendar zaupajoč v Gospoda, primem za pastirsko palico. Z zaupanjem me navdaja ne le to, da prevzamem vodstvo svoje priljubljene domače škofije. Po dolgoletnem delovanju sem v različnih službah priložnosti dovolj imel v vsakem obziru si skušenj nabrati ter deželo in ljudi spoznavati. Zato ne pridem pred Vas kot tujec, ampak kot tak, ki je z Vami živel in z Vami trpel in se že zdavnej z Vami seznanil ... Vaš sem in iz Vaše srede me je Gospod poklical, da Vas vodim na poti zveličanja ...« Tako je novi ljubljanski knezoškof Janez Zlatoust Pogačar nagovoril škofijske in redovne duhovnike ljubljanske škofije v pastirskem pismu 6. septembra 1875, dan po svojem škofovskem posvečenju. V njem je duhovnike kot svoje pomočnike v službi Gospodovi prosil, naj kot oznanjevalci Božje besede nenehno poglabljajo svoje znanje, pridigajo pa naj predvsem z lastnim življenjem. Še posebej naj se trudijo za vzgojo mladine. »Kdor se src mladine polasti, je prihodnost njegova.«

VRBA, DRAGA VAS DOMAČA
Pisatelj Franc Saleški Finžgar je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (1957) zapisal: »Naša vas (Dosloviče) in še vseh drugih deset vasi sedanje brezniške župnije je imelo le okrog 1200 prebivalcev. In vendar je iz te župnije od leta 1800 (Prešernovo rojstno leto) do 1900 izšlo 120 izobražencev: duhovnikov, uradnikov, oficirjev in učiteljev. Med njimi Prešeren, Čop in škof Pogačar.« Janez Zlatoust Pogačar se je rodil 22. januarja 1811 v Prešernovi Vrbi v trdni kmečki družini. Po končani župnijski šoli na Bledu, od koder je bila njegova mati, je v Ljubljani obiskoval normalko in licej. Šola mu ni delala težav, zato se je poleg šolskih predmetov naučil tudi francoščine, italijanščine, pasivno tudi angleščine. Jeseni 1830 se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in po štirih letih študija je bil 27. julija 1834 posvečen v mašnika. Škof Wolf ga je po novi maši poslal na Dunaj, kjer je kot gojenec zavoda Avguštinej poglabljal svoje teološko znanje in leta 1837 postal doktor teologije. Po vrnitvi v domovino je kot kaplan pri sv. Petru v Ljubljani zaslovel kot odličen pridigar. Kmalu je postal profesor več predmetov na ljubljanskem liceju. V šolskem letu 1846/47 je škof Anton Alojzij Wolf ustanovil malo semenišče, ki je po njem dobilo ime Alojzijevišče. Za ravnatelja je imenoval Pogačarja. Septembra 1846 je zavod sprejel pod svojo streho prvih 21 gojencev, ki so obiskovali ljubljansko normalko, v zavodu pa so poleg duhovne vzgoje dobili še pouk iz risanja in glasbe. Ravnatelj Pogačar je sestavil pravilnik in določil hišni red. Oboje je obveljalo do leta 1910, ko je zavod nehal delovati. Želel je, da bi se alojzniki odlikovali pred vsemi drugimi učenci. Alojzijevišče je vodil 12 let, do leta 1858, ko mu je škof poveril druge naloge; v tem času je kot vodja v zavod sprejel 140 gojencev, med njimi tudi kasnejšega pisatelja Frana Levstika.
Rojstna hiša škofa Janeza Zlatousta Pogačarja.  - Breznica je rojstna župnija škofa Pogačarja, tam je tudi postavljeno obeležje v njegov spomin.

DRAGOCENA MOČ PISANE BESEDE
Pogačar je kot profesor bogoslovja poudarjal, da se mora duhovnik nenehno izobraževati, pri tem je dragocena pomoč pisane besede. Leta 1848 je ustanovil dva tednika: Slovenski cerkveni list in Laibacher Kirchenzeitung (Ljubljanski cerkveni časnik). Prvi je že naslednje leto dobil ime Zgodnja danica, od leta 1852 pa vse do svoje smrti (1896) je bil njen urednik Luka Jeran, ki je bil povezan s slovenskimi misijonarji. Drugi pa se je preimenoval v Theologische Zeitschrift s prilogo Zeit und Ewigkeit (Čas in večnost). Za oboje je Pogačar pridobil nemške in slovenske sodelavce, veliko pa je pisal in njegovi prispevki pričajo o njegovi široki razgledanosti. Leta 1851 je postal stolni kanonik in škofijski nadzornik ljubljanskih šol. Šolstvu je posvetil veliko pozornost. Leta 1864 ga je cesar Franc Jožef imenoval za dekana ljubljanskega stolnega kapitlja. Oktobra istega leta je kot zastopnik škofa Jerneja Vidmarja odnesel v Rim predpisano poročilo o ljubljanski škofiji. Ko ga je škof Vidmar leta 1867 imenoval za vodjo bogoslovnega študija, se je z vso predanostjo posvetil izobrazbi in vzgoji bodočih duhovnikov. Leta 1869 je spremljal svojega škofa Vidmarja na 1. vatikanski koncil v Rimu in pozorno spremljal razprave na njem. Po vrnitvi iz večnega mesta ga je cesar imenoval za prošta stolnega kapitlja.
Janez Zlatoust Pogačar je bil, kot se za Prešernovega rojaka spodobi, vseskozi velik narodnjak. Vsa kulturna prizadevanja je podpiral s svojim peresom pa tudi z denarjem. Leta 1864 je podprl ustanovitev slovenske matice in bil izvoljen v njen odbor. »Kot prošt in kasneje kot škof si je dokaj uspešno prizadeval za slogo med slovenskimi strankami. Duhovnikom je odločno odsvetoval ukvarjanje s politiko z utemeljitvijo, da je njihovo temeljno poslanstvo oznanjevanje Božje besede« (Matjaž Ambrožič).Pogačarjev trg: po škofu Pogačarju je poimenovan tudi trg pred stolnico. - Škof Pogačar ni imel svojega škofovskega grba, uporabljal je kar škofijskega.  - Ustanovil je tudi župnijo Kopanj. - Češčenje Srca Jezusovega je imelo osrednje mesto v pobožnosti škofa Pogačarja. Tudi zato je podprl zidavo cerkve Srca Jezusovega, ki so jo na Taboru gradili lazaristi. Malo pred smrtjo jo je tudi posvetil.  - Pogačar je bil v šolskem letu 1846/47 prvi ravnatelj Alojzijevišča. Vodil ga je 12 let.
»IZ VAŠE SREDE ME JE GOSPOD POKLICAL«
Leta 1872 se je škof Vidmar ljubljanski škofiji odpovedal, toda šele konec maja 1875 je cesar Franc Jožef za njegovega naslednika imenoval Pogačarja, papež Pij IX. je imenovanje potrdil 10. avgusta in 5. septembra 1875 je Janez Zlatoust Pogačar prejel škofovsko posvečenje v ljubljanski stolnici. Lastnega škofovskega grba ni imel, uporabljal je škofijskega, njegovo škofovsko geslo pa je bilo: »Boga poznati, to je največja sreča.«
Svoje prvo pastirsko pismo je naslovil na duhovnike in v njem začrtal svoj pastoralni program. Pastoralno delo v škofiji je usmerjal z navodili in sporočili v uradnem škofijskem listu Laibacher Diozenblatt, ki ga je ustanovil takoj po nastopu. Versko življenje v škofiji je spodbujal s pastirskimi listi, ki jih je napisal 13, poleg 8 rednih v postu še 5 ob posebnih priložnostih. V njih se je dotaknil vseh problemov, ki so pestili njegovo škofijo. Pogosto je pisal o ljubezni do bližnjega, ki je »edino zanesljivo znamenje pravega učenca Jezusovga«. Zavzemal se je za spoštovanje dobrega imena bližnjega, naročal je skrb za misijone. Osebno je bil zelo pobožen, nravno strog, sicer pa veselega značaja. Osrednje mesto v njegovi pobožnosti je zavzemalo češčenje Srca Jezusovega, zato je podprl zidavo cerkve Srca Jezusovega, ki so jo na Taboru gradili lazaristi, in malo pred smrtjo jo je posvetil. Prisluhnil je potrebam vernikov in ustanavljal nove župnije. Na kulturnem področju je poskrbel za natis slovensko-nemškega slovarja; delo je zaupal Maksu Pleteršniku, ki ga je uspešno opravil.
Po vrnitvi z Dunaja je kot kaplan zaslovel s svojimi pridigami.  - 1848 je ustanovil Slovenski cerkveni list, ki se je po enem letu preimenoval v Zgodnjo danico.  - Pogačarjev grob v grobnici kapele Žalostne Matere Božje v stolnici.

Naglo mu je pešal vid in škofovska dela je opravljal s težavo. 1. julija 1883 je že hudo bolan posvetil cerkev Srca Jezusovega. Ob navzočnosti svojih najožjih sodelavcev je 5. januarja 1884 prejel zakramente za umirajoče, 25. januarja 1884 je zaspal v Gospodu. Vstajenja čaka ob škofu Wolfu v grobnici kapele Žalostne Matere Božje v ljubljanski stolnici.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2024), 42-43.

priloga

Samopodoba

gost meseca

Jure Franko, prvi prejemnik zimske olimpijske medalje

tema meseca

Bo leto 2024 tudi zame leto molitve?

Preberite več: Februar 2024

Papež Frančišek je v želji, da bi okrepil vlogo Svetega pisma določil, da je v bogoslužnem koledarju 3. nedelja med letom, ki je običajno ob koncu januarja, posvečena obhajanju, razmišljanju ter razširjanju Božje Besede. Prehod v novo leto je tudi priložnost, da lahko v novo koledarsko leto stopimo skupaj s Svetim pismom, lahko tudi z obljubo, da bomo v letu 2020 vsak dan posegli po tej knjigi.
Sveto pismo (SP), knjiga vseh knjig, je sveta knjiga kristjanov. V njem je zapisano Božje razodetje, hkrati pa predstavlja temeljne vrednote, spoznanja, verovanje ter etični kodeks kakor tudi živo sporočilo vsega naštetega po komentarjih, literarnih, glasbenih in likovnih stvaritvah na temelju svetopisemskih motivov.

Stritar je sicer prevedel tudi nekatere knjige Stare zaveze. Za pesniško preoblikovano izdajo SP je poskrbel Simon Gregorčič. Prevod Joba in Žalostink je izšel leta 1904. Poseben pomen ima tudi prevod grške NZ v prekmurščino, za katerega sta poskrbela brata Štefan in Mikloš Küzmič, znan kot Küzmičev Nouvi zakon (1771). Protestanti so leta 1914 dobili celoten prevod Charskovega SP. Poseben pomen ima Mariborski prevod SP (1959–1961), ki ga je pripravljal dr. Matija Slavič. Gre namreč za prvi prevod SZ knjig iz hebrejščine v slovenščino, medtem ko je celotna NZ prevedena iz grškega izvirnika. Prevod je vstopil v bogoslužno rabo. Leta 1974 je izšla popravljena različica Mariborske izdaje, imenovana Ekumenska izdaja SP, saj so jo pripravljali katoličani in protestanti. Ob štiristoletnici prvega prevoda je leta 1984 izšel Jubilejni prevod NZ, ki so ga pozneje vključili v Standardni prevod SP (1996), ki je dosledno preveden po izvirniku.

NOV PREVOD PRED VRATI
Kmalu zatem so se začele priprave na prevajanje Jeruzalemske izdaje SP, ki je najbolj priznan in vpliven katoliški prevod SP po drugi svetovni vojni. Gre za klasičen prevod, ki teži k skladnosti z izvirnim besedilom, s skrbjo ohranjanja duha izvirnika, poleg tega pa upošteva literarne kritike ter dodaja obsežne opombe. Leta 2010 je izšla Jeruzalemska izdaja Nove zaveze in Psalmov, 2013 modrostnih in preroških knjig, 2014 Peteroknjižja in 2015 zgodovinskih knjig. Celotno besedilo SP Jeruzalemske izdaje bo izšlo letos.
Se tudi ti sprašuješ, zakaj se nova izdaja imenuje Jeruzalemska?
Poimenovanje je povezano z dejstvom, da je pobuda za prevajanje komentiranega prevoda nastala v okviru francoske biblične šole v Jeruzalemu. Prva izdaja (Bible de Jérusalem) je tako izšla v francoščini leta 1956.
In še zanimivost: Dodatna vrednost slovenske izdaje Jeruzalemske Biblije je v tem, da opombe niso preprosto prevedene iz francoskega izvirnika, temveč so okrepljene z drugimi viri, zato ima slovenska izdaja v povprečju 20 % več opomb kot francoski izvirnik.

KANON NZ
Omenili smo že, da se kanon SZ nekoliko razlikuje. Pri kanonu Nove zaveze (NZ) pa obstaja popolno soglasje med vsemi Cerkvami, identično je tudi zaporedje spisov. Slednje se je tekom zgodovine spremenilo. Sprva so bili evangeliji razvrščeni po vrstnem redu Mt, Jn, Lk, Mr, medtem ko so danes v vrstnem redu Mt, Mr, Lk, Jn. Pavlova in katoliška pisma pa so porazdeljena od najdaljšega do najkrajšega v določeni skupini.

IZDAJA ZA MLADE
Poleg opisanih izdaj Svetega pisma, so v ekipi projekta Youcat pripravili tudi Sveto pismo za mlade – Youcat Biblija. Za knjigo so izbrali besedila iz Stare in Nove zaveze, vključena so bogata pričevanja, tako svetnikov kot mladih, ter izbrane fotografije. Vse to daje temu Svetemu pismu za mlade še dodatno vrednost. Na začetku »knjige vseh knjig« je vključenih 10 pravil, ki nas vodijo pri branju Biblije. Taka izdaja želi še posebej motivirati ne samo za branje, ampak da lahko v njej najdejo mladi spodbudo za molitev, pomoč drugim, premišljevanje o veri.

Pri izdajah za mlade in otroke je pomembno vlogo odigrala tudi založba Ognjišče, ki je že leta 1968 izdala Kratko sveto pismo s slikami. In prav to prvo sveto pismo s slikami je potem izhajalo v več ponatisih skozi leta in leta ... in tudi v novem tisočletju - nazadnje v prenovljeni izdaji leta 2012 in zadnjem ponatisu 2017. Če seštejemo vso naklado, to pomeni skupaj več kot 160.000 izvodov in s to številko je najbolj prodajana knjiga v slovenščini vseh časov - in še vedno je v prodaji. Še bolj se je izdajanje knjig s svetopisemsko vsebino razmahnilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, posebno ob 400-letnici prvega popolnega prevoda Svetega pisma (1984). Založba Ognjišče je iz leta v leto dopolnjevala zbirko pomembnih svetopisemskih knjig, in jih uspešno razširjala med bralce. Med njimi je najbolj pomembna knjiga Svetopisemski vodnik izšla v nakladi 10.000 izvodov in doživela ponatis - danes nekaj nepojmljivega. Med bralce se je hitro razširila prav tako zelo potrebna Enciklopedija Svetega pisma ... V današnjem času je zanimanje za Sveto pismo manjše, toda pri založbi Ognjišče še vedno redno ponatiskujemo nekatere uspešne starejše izdaje, jih izdajamo v prenovljeni podobi ... Tudi ta novejši čas ima svojo svetopisemsko uspešnico Zgodbe Svetega pisma (v 365 zgodbah, po ena za vsak dan) – v treh letih je doživela štiri ponatise, skupaj je bilo v 22 letih natisnjenih več kot 35.000 izvodov te izdaje, ki je še vedno v prodaji.
Seznam "svetopisemskih" izdaj naše založbe (in ponatisov), ki so izšle v 53. letih izdajanja knjig (aprila 1967 je izšla prva) ... (spletni dodatek o izdajah založbe Ognjišče Marko Čuk)

ALI SI VEDEL, DA OBSTAJA SEZNAM, KAKO V ENEM LETU PREBRATI CELO SVETO PISMO?
Vsak dan prebereš nekaj odlomkov, in tako boš s pomočjo seznama lahko v enem letu vsaj deloma predelal celotno SP. Vsekakor pa ni pomembno, koliko Svetega pisma prebereš, temveč da razmisliš o tem, kaj ti želi sporočiti. Takšen princip branja imenujemo lectio divina (več o tem si lahko prebereš v oktobrski glavni temi o meditaciji v krščanstvu). Pri tem lahko slediš cerkvenemu koledarju, lahko pa Sveto pismo odpreš na poljubnem mestu ter mu dovoliš, da te samo nagovori. Modernizacija je prinesla tudi vrsto uporabnih aplikacij, preko katerih dobiš na svoj pametni telefon dnevne citate iz Svetega pisma. Gre za praktično zadevo, svoj pomen pa doseže takrat, ko nas citati resnično nagovorijo ter povabijo k boljšemu življenju. Ampak pozor!
Nekateri citati so sami po sebi dovolj močni, prav tako kot določeni odlomki. Kljub temu pa jih lahko popolnoma razumemo šele takrat, ko poznamo kontekst, v katerem so bili povedani. V nasprotnem primeru namreč lahko pride do zlorab. Če ponazorim s primerom: ali si vedel, da v Svetem pismu piše, da ni Boga? (Ps 14,1). Če bi prebrali le ta stavek, bi lahko začeli z razpravami, da Sveto pismo hkrati zanika to, kar razodeva. Le če preberemo celotno vrstico, vidimo celoten kontekst. Piše namreč: »Bedak pravi v svojem srcu: 'Ni Boga.'«
Strokovnjakom, ki se ukvarjajo s preučevanjem svetopisemskih besedil v širšem kontekstu, pravimo biblicisti oz. eksegeti. Za preučevanje uporabljajo t. i. eksegetsko analizo.

FLISAR, Urška (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2020) 1, str. 60-65.

Na drugem vatikanskem koncilu (1962–1965) so pred vsakim zasedanjem škofov vsega sveta v procesiji prinesli Sveto pismo in ga počastili. Pomemben sad tega koncila je dogmatična konstitucija o Božjem razodetju, ki vernikom zelo priporoča branje Svetega pisma; spremljati ga mora molitev, "da to branje postane pogovor med Bogom in človekom". V duhu tega priporočila so slovenski škofje na predlog svetopisemskih strokovnjakov leta 1990 zadnjo nedeljo januarja razglasili za nedeljo Svetega pisma. Spoznavali naj bi vrednost Božje besede za naše življenje. Za otroke matere Cerkve je Sveto pismo "trdnost vere, hrana in neusahljiv studenec duhovnega življenja" (Kompendij KKC 24). Spodbudila naj bi nas, da bi redno jemali v roke Sveto pismo in knjige, ki nam njegovo vsebino razlagajo.  ... Leta 2019 je papež Frančišek v apostolskem pismu Apperuit Illis določil, da nedeljo 26. januarja 2020 prvič praznujemo kot nedeljo Božje besede. Glavno vodilo nedelje Božje besede je oznanilo vstalega Kristusa učence vabi k iskanju vedno novih načinov izražanja, da bi moglo biti Sveto pismo živo pravilo življenja Cerkve.

Nedeljo Božje besede v Sloveniji, tokrat petič na ravni vesoljne Cerkve, obhajamo 21. januarja 2024 pod geslom: »Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko« (Gal 6,11)

V Zavodu Biblično gibanje so se odločili, da bomo:

Od nedelje Božje besede 2024 do nedelje Božje besede 2025 lastnoročno prepisovali odlomke iz evangelija po Marku, ki se to liturgično leto (B) berejo ob nedeljah.

Markov evangelij je najstarejši in je nastal na podlagi živega izročila nekaj desetletij po Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. Evangelist Marko je želel prebuditi vprašanje o Bogu, zato opis Jezusove poti usmerjata dve vprašanji: »Kdo je Jezus?« in »Kdo je njegov učenec?«. Celoten evangelij je samo začetek odkrivanja skrivnosti Jezusove osebe in nebeškega kraljestva. Želi biti klic in vabilo, naj stopimo na pot, na kateri bomo kot bralci odkrivali skrivnost Jezusove osebe in ob njem postajali učenci ter pričevalci.

več
Zavod Biblično gibanje  na spletni strani  https://biblicnogibanje.si/nedelja-sp/

pripravlja: mč

Pred letom sem se intenzivno ukvarjal z izdajo monografije Holistični pristop na področju vzgoje, izobraževanja in duševnega zdravja. Monografija obsega 16 poglavij različnih avtorjev s področij vzgoje, izobraževanja in duševnega zdravja. Gre za tri področja, ki so v slovenskem prostoru izredno problematična, podhranjena ter sistemsko zanemarjena. Vedno več je duševnih stisk in duševnih bolezni. Vse več mladih toži o občutkih nesmiselnosti, anksioznosti, depresiji, vedenjskih težavah, pomanjkanju volje in motivacije ter občutjih notranje praznine življenja. Ogromno je samodestruktivnega vedenja, bulimije nervoze, anoreksije nervoze, samomorilnih misli, poskusov samomorov in samopoškodovanja. Imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki so zasvojeni z zasloni, kar je postalo družbeno povsem sprejemljivo in celo normalno. Vsi, ki smo vpeti v vzgojno-izobraževalni sistem v Republiki Sloveniji, že desetletja vemo, da je potreben temeljite in celovite prenove. Ukrepanje ni več stvar dobre volje (politične ali kakšne druge), ampak je v tem trenutku nuja.
Monografija je zaradi časa in situacije, v kateri se na omenjenih področjih nahaja Republika Slovenija, izredno relevantna in aktualna. Pripravljena je v luči holističnega pristopa, ki ga UNESCO in Evropska komisija promovirata in spodbujata že desetletja. Obenem pa monografija tudi razkriva, kaj holistični pristop sploh je. Danes je to pogosto modernistična fraza, s katero se skuša okrasiti že skoraj vsak projekt, dejavnost ali pristop, zato je potrebno, da smo ob tem še posebej previdni. Tovrstno znanstveno ali strokovno zavajanje ima pogosto za posledico, da z mamljivimi frazami in obljubljenimi rešitvami zapademo v past redukcionizma, determinizma in delnih rešitev.
Znanstvena monografija povezuje tri med seboj dopolnjujoča področja, ki v samem temelju zaznamujejo družbo in njeno prihodnost: vzgojo, izobraževanje in duševno zdravje. Skupni in širši cilj, ki smo ga med pripravo monografije zasledovali, je: celoten vzgojno-izobraževalni proces bi moral iti in se razvijati v smeri celovitega razvoja, v smeri razvijanja otrokove avtonomije, identitete, samostojnosti in osebne odgovornosti, ki predstavljajo temeljna področja, ki označujejo osebnostno integriteto in pripravljenost na življenje. To je možno samo v okviru holističnega pristopa, ki otroka ne dojema zgolj kot kognitivno/racionalno bitje, ampak kot nedeljivo celoto telesne, duševne in duhovne razsežnosti. Cilj vzgoje in celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa bi moral biti: celovito delujoča, integrirana, osmišljena in zadovoljna oseba – v skladu s trenutnimi razvojnimi značilnostmi.
Ob že omenjeni vsebini, ki jo znanstvena monografija zajema, velja izpostaviti poseben dodatek, s katerim se zaključuje prvo poglavje: Predlog strateškega načrta prenove vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji. Gre za zasnovano strategijo, utemeljeno na holističnem pristopu, za celovito, trajno in učinkovito prenovo vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji. Strategija vsebuje 12 strateških ciljev, ki obenem predstavljajo vizijo, načrt in vsebino celovite prenove. Strategija v samem jedru zajema strateška priporočila in usmeritve UNESCA ter Evropske komisije. Vzgojno-izobraževalni sistem in prenova le-tega bi morala v svojem celotnem procesu slediti smernicam in posameznim holističnim ciljem, če želi uresničiti temeljni namen celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa, ki je v celovitosti osebe. Če prenova ne bo celovita in ne bo upoštevala holističnega pristopa, kot to spodbujata in svetujeta UNESCO ter Evropska komisija, se bomo ponovno ujeli v past redukcionizma, determinizma in delnih rešitev.
Srčno upam, da bo Ministrstvo prepoznalo pomembnost in resnost strateških priporočil in usmeritev UNESCA ter Evropske komisije, ki so v celoti zajete in zbrane v tem strateškem načrtu. Ministrstvu oz. državi smo na ta način, z že opravljenim delom, privarčevali kar nekaj denarja, časa in energije. Mislim, da smo v RS na točki, ko se je resnično treba povezovati, delati in skupaj graditi boljšo prihodnost.
Vsebino in sporočilnost znanstvene monografije več kot odlično povzema Bosmans: »Vzgajati ne pomeni zgolj razvijati razum, marveč oblikovati celotnega človeka, tudi njegovo srce in njegov značaj. Vzgajati pomeni iz roda v rod prenašati duhovne vrednote, ki dajejo življenju vsebino in smisel. Tega pa ne moremo doseči le z besedami, marveč predvsem tako, da te besede udejanjimo v lastnem življenju, v svoji človeški drži. Vzgoja je skupna naloga staršev, šol, univerz, tiska, radia, televizije in javnega mnenja. To je velika odgovornost.«

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 1 (2023), 13.

Lahko bi rekel, da se poznava od malih nog, vendar bi to držalo samo napol.
Kajti ko sem še kot predšolsko dete, ki pa je vendarle že znalo brati, na domači knjižni polici odkril vezane letnike revije Mavrica in v njih Moletov strip Črna suknja, sem bil jaz resda malih nog, ti pa si bil že več kot sto let tam, kjer se nog menda niti ne potrebuje, ker bojda tistim, ki pridejo tja, zrastejo angelska krila.
Ne vem sicer, kako je v resnici s temi krili na onem svetu, a ti si jih nedvomno ne le zaslužiš, ampak jih tudi potrebuješ, kajti tu doli si si na svojih misijonarskih poteh noge dodobra obrusil.
Jaz sem svoje že malo večje nožice brusil, ko sem vsaj enkrat tedensko odpešačil do knjižnice. Moje poglavitno čtivo v tistem obdobju so bile indijanarice Karla Maya, knjige zelenih platnic, zložene na najvišji polici, ki je – malonožec – nisem mogel doseči in sem vedno moral prositi knjižničarko za pomoč. Tako je bila tudi ona zelo vesela, ko sem dokaj hitro prebral vseh 35 prevedenih naslovov. A kaj, ko so bile rumene knjige o Buffalu Billu zložene na prav isti polici!
Kar hočem povedati, je, da sem rad bral in da me je zanimalo vse, kar je vsaj malo dišalo po Divjem zahodu ter Indijancih in kavbojcih. In da sem tudi zato vsake toliko znova obračal liste starih Mavric.
Pa vendar sem šele danes pomislil, ljubi moj Friderik, da »Baraga« pravzaprav tudi zveni nekolikanj indijansko. Kot bi rekel recimo: Winnetou ali Tatanka Jotake ali Tahsunka Witko ali Geronimo.
In čeprav te četverice mojih najljubših Indijancev nikoli nisi srečal, so v resnici tvoji sodobniki, in čeprav si pisal knjige v indijanščini, verjetno niti ne veš, kaj pomenijo njihova imena. Kako bi le lahko?! Saj že v naši mali Sloveniji velja, da ima vsaka vas svoj jezik, in v široki narečni paleti, ki jo premoremo, je treba vedeti, da se bo nekdo iz Zgornjih Gorij le s težavo sporazumel z nekom iz Doljne Bistrice. Svoje življenje si posvetil ljudem iz plemena Otava in Očipva, moji prijatelji pa prihajajo iz drugih plemen, in čeprav jih, kot že rečeno, ne poznaš, so njihova imena, vsaj v moji domišljiji, povezana s tabo.
Winnetou je seveda izmišljen lik že omenjenega Karla Maya in njegovo ime naj bi pomenilo goreča voda. Ti, ljubi moj Friderik, si svoje Indijance neprestano svaril pred ognjeno vodo – žgano pijačo, in si v ta namen ustanavljal celo Društva treznosti, predvsem pa si bil goreč v svojem oznanjevanju. Bolj kot goreča voda si bil torej goreči grm, kar je, če se nekoliko pošalim, Božje indijansko ime.
Tatanka Jotake je bil veliki poglavar plemena Sujev, njegovo ime pa pomeni sedeči bik. Tashunka Witko – nori konj je bil iz plemena Oglala, Geronimo pa Apač, čigar ime pomeni moža, ki zeha.
Ti, ljubi moj Friderik, nisi imel časa za zehanje niti si ga nisi vzel za posedanje; če kaj, potem si z noro predanostjo delal in vlekel kot konj in bik in mož … vse hkrati. Predvsem pa si bil »črna suknja«, kot so Indijanci imenovali katoliške misijonarje, oblečene v črne talarje. Oznanjevalec evangelija torej.
In če se malo zadržim pri tej misli, se mi zdi zanimivo in pomenljivo, da te je iz rodne domače grude v misijone, poleg ljubezni do oznanjevanja, vendarle pognalo predvsem tedanje janzenistično pastoralno razpoloženje. Pa si pravzaprav prišel z dežja pod kap: trgovec je trgovec, pa naj si gre za duše ali za ozemlje.
Da si se svojim poganskim bratom lahko približal, si se naučil njihovega jezika. Da bi lahko osvojil njihova srca, si najprej osvojil njihovo besedo. In se mi zdi, da smo v podobnem misijonskem položaju danes praktično vsi, ki se na delovnih mestih, na cesti, ali pa celo znotraj družine srečujemo z novodobnim poganstvom in se marsikaj izgubi v prevodu. Težko je najti prave besede in vse bolj se mi zdi, kot da pripadamo različnim plemenom. Ko pa se trudiš s prevodom, se vedno znova od nekod dvigne janzenistični vetrc, ki se ima včasih celo za »vetje Duha« (glej Jn 3,8).
Ljubi moj Friderik. Pomagaj nam, da nas ne bo sram naše črne suknje, da bomo noreli in goreli za Boga in druge, da bomo osvajali srca in prevajali Božjo ljubezen v vse jezike vseh plemen v naši okolici. Da bi bil čim prej razglašen za svetega in da se nekoč snidemo v svetosti.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 1 (2023), 99.

V tednih okoli božiča je osrednja pozornost namenjena dojenčku – novorojenemu Odrešeniku. Ravno dojenček pa je tudi naslovna tema sveže izdane knjige Želiva si dojenčka izpod peresa Alison Kogoj, ki v podnaslovu svojo knjigo opiše z besedami: »Vse, kar morata vedeti o naravni zanositvi.«
Knjiga avtorice, ki je letos ponovno izdala tudi prvi slovenski menstrualni planer in med drugim pripravlja spletne programe na temo ženske cikličnosti ter poučuje naravne metode zavedanja plodnosti, bralcem na poljuden način približa razumevanje ženske in moške plodnosti, naravno pot do oploditve, korake, ki lahko našo plodnost podprejo, prinaša pa tudi odgovore na mnogo stisk, ki se lahko porajajo ob omenjenih temah.

- Alison, ker se poznava že nekaj let, se bova tikali. Vem, da si dejavna na različnih področjih, zato te najprej prosim, da se našim bralcem predstaviš in poveš, kaj te v zadnjem času najbolj zaposljuje?
Sem svetovalka za naravno plodnost, diplomirana medicinska sestra, izpopolnjevala sem se tudi iz relacijske družinske terapije. Izven okvirov strokovnosti sem zadnje leto predvsem mama. Pa seveda partnerka, gospodinja, ženska, nenazadnje samostojna podjetnica. Vse moje vloge se zadnje čase tako zelo prepletajo! Ogromno truda je potrebnega, da jih razmejujem. Po eni strani v tem uživam, a v ločevanju službenega in zasebnega življenja vidim tudi veliko izzivov.

- Kateri izziv pa ti vzame največ časa?
Morda predvsem soočanje z dejstvom, da je podjetništvo nekaj, kar je popoldne težko dati na stran. Lepo je biti na svojem in slediti svoji poklicanosti, a hkrati nikoli ne moreš reči, da si opravil vse za danes – na seznamu je vedno še kakšno opravilo. Odkar sem prevzela tudi vlogo mame, se ob tem pogosto pojavlja občutek krivde in vprašanje: ali sem dovolj? Pogosto se sprašujem o tem – in se vedno znova ustavim ob pričakovanjih popolnosti, ki jih imamo do sebe. Biti urejena ženska, uspešna podjetnica, prisotna in sočutna mama, ljubeča partnerka, skrbeti za osebno rast, biti ustvarjalna, športna, v stiku sama s seboj … To je večna akcija, neprestano izčrpavanje! In potem pomislim na to, kako ženske učim, kako pomembno je na primer v prvih dneh menstrualnega cikla več počivati. Tudi to je eden mojih izzivov: da se trudim sama upoštevati tisto, kar govorim drugim.

- Kako vse to znanje, ki si si ga pridobila in ga zdaj deliš naprej, vpliva na tvoj način življenja?
Včasih se mi zdi, da si s preveč znanja lahko hitro zakompliciraš življenje. Veš, kako bi moral živeti, da bi bilo najbolj optimalno, poznaš raziskave, v glavi imaš jasno sliko o tem, kaj je prav in kaj narobe. Poznaš ogromno teorij. Seveda se tudi sama trudim marsikaj vpeljevati v svoj vsakdan, ampak ne uspe vedno. In ko ne uspe, pride velika skušnjava razočaranja nad sabo. V takih trenutkih se kdaj vprašam, če imam sploh pravico učiti druge, če pa sama ne zmorem vedno slediti tem navodilom. A se skušam vedno znova opomniti, da je teorija eno, nato pa se zgodi življenje! Tudi v knjigi ob vseh podanih navodilih jasno napišem, da vseh nasvetov preprosto ni mogoče upoštevati. In je pogosto čisto v redu, če jih ne.

- Koliko pa je danes zanimanja za naravno plodnost? Se ti zdi, da raste?
Rekla bi, da danes zanimanje raste, ja! Danes se marsikdo pride učit naravnega prepoznavanja plodnosti, ker je popularno živeti naravno, ali pa, ker ima negativne izkušnje z uporabo kontracepcijskih metod. Ženske pridejo, ker želijo bolje spoznati svoje telo. Tudi samske ženske niso redke, kar kaže na spoznanje, da ne gre le za uravnavanje zanositve, ampak vse bolj za način življenja.
Opažam pa zanimiv trend: pred leti je večina mojih klientov uporabljala znanje za naravno odlaganje zanositve. Danes pa je vedno več parov, ki se name obračajo, ker imajo z zanositvijo težave in bi radi čim bolje spoznali in podprli svojo plodnost. Prav tu vidim ogromno vrednost naravnega poznavanja plodnosti! Ne gre namreč le za telo, ampak se v obzir vzame celosten človek. Zanimivo se mi zdi, kako pogosto prihajam do spoznanj, da se lahko težave z zanositvijo skrivajo tudi izven telesa. Čutim močno željo, da bi ta spoznanja in to znanje širila v slovenskem prostoru.

- Čutiti je, da imaš svoje delo iskreno rada, da je to veliko več kot le obveznost. Odkod tvoja ljubezen do tega, kar počneš?
Ker vidim, da ima moje delo rezultate! To mi daje ogromno motivacije! Da je nekdo uspel zanositi. Da nekdo uspešno odlaga zanositev na naraven način in s tem sledi svojim vrednotam. Ali pa delo z ženskami, ki se soočajo z bolečimi menstruacijami, kar je še eno moje specializirano področje. Da mi ženske po več letih poročajo, da so imele prvič menstruacijo brez neznosnih bolečin. Zavedanje, da je imel pri tem veliko vlogo proces, ki sem ga naredila z njimi, me res osrečuje. Podobno glede simptomov predmenstrualnega sindroma. Ti rezultati torej – to je moj zagon. Ko pomagam ženskam, da začnejo drugače živeti, in nenadoma ugotovijo, da niso več ves čas izčrpane, da mesečni cikel postane lažji … Konec koncev je nenavadno pričakovati, da bo ženska dajala od sebe enako mero energije v dneh, ko ima najmočnejšo krvavitev, kot takrat, ko jo celoten hormonski sistem podpira v ustvarjalnosti. Zavedati se tega, živeti v skladu s to cikličnostjo je lahko ogromna sprememba v kakovosti bivanja ženske.
Pogosto srečam miselnost v slogu: »Ah, saj bom vzela protibolečinske tablete, pa bom prve dni menstruacije preživela, kot da jih ni.« A prav zaradi tega lahko pride do viška estrogena, ki bo nato vplival na celoten cikel. Ko skupaj spoznamo, da ženske to lahko spremenijo, da se lahko podprejo na nov način, in ko one v tem prepoznajo vrednost zase – to je zame res velika sreča!

- Napisala si tudi knjigo Želiva si dojenčka?
Od nekdaj sem si želela napisati knjigo. A ideja za konkretno knjigo je prišla iz potrebe. Z vsakim parom, ki je prišel k meni na posvet, sem morala vedno znova od začetka, skozi vse osnove. Zazdelo se mi je, da bi knjiga, v kateri bi bile zbrane vse pomembne informacije o naravni plodnosti, lahko bila zares uporabna. Namenjena je vsakomur, ne le tistim, ki želijo zanositi. Uporabna je tudi kot priročnik za pomoč pri spolni vzgoji. Kupujejo jo na primer starši, ker želijo sami bolje razumeti delovanje ženske in moške plodnosti, preden se bodo o tem pogovarjali z otroki … Seveda pa je v prvi vrsti nastala kot zakladnica znanja za vse, ki si želijo družino. Pa ne samo za takrat, ko se pojavijo izzivi, ampak tudi kot osnova, preden par sploh začne poskušati zanositi.

- S kakšno popotnico jo pošiljaš med bralce?
Ja! Želim si, da bi bilo zaradi nje manj umetnih oploditev! Ne vem, zakaj tudi v zdravstvu ni bolj integrirana ideja o spodbujanju naravne plodnosti, da bi se tako povečala možnost za naravno zanositev. Marsikdo sploh ne pozna svojega cikla, se ne zaveda svojih plodnih dni, učinka načina življenja na svojo plodnost … Sistem danes pare zelo hitro potisne v oploditev z biomedicinsko pomočjo, pa morda ne bi bilo vedno potrebno. Vsak par si želi, da bi lahko zanosil naravno, nikomur ni v interesu iti na oploditev z biomedicinsko pomočjo. Iz tega globokega človekovega hrepenenja izhajam tudi pri svojem delu.

- Alison, še nekaj za konec: kaj si ti najbolj želiš doseči s svojim zavzetim delom za čim boljše razumevanje naravne plodnosti?
Da bi manj žensk uporabljalo hormonsko kontracepcijo. Da bi se več žensk zavedalo svoje cikličnosti in svoje naravne plodnosti. Da bi več parov živelo po naravnih metodah. To bi namreč pomenilo več zdravja, več razumevanja v partnerskih odnosih, manj potreb po umetni oploditvi.
K povečevanju natalitete ne spada le ureditev stanovanjske problematike in boljša socialna politika, ampak tudi poznavanje svojega telesa, razumevanje svojih bioloških danosti! To je cilj, ki ga imam pred očmi in za katerega se trudim. Pravzaprav bi mi predsednica lahko dala kakšno nagrado za pomoč pri dvigu slovenske natalitete! :)

K. Selšek, Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2024), 38-40.

Karitas pomaga. Karitas priskoči na pomoč. Karitas organizira razdeljevanje hrane. Karitas nudi psihološko pomoč, Karitas pomaga obnoviti hišo, Karitas izvaja program proti zasvojenosti. Karitas …
Veliko in še več stori Karitas. Vendar to ni neka nadnaravna sila, ki bi uresničevala svoj namen. Za vsako akcijo Karitas – od nacionalne do škofijske ali župnijske – stojijo ljudje, prostovoljci, ki pomagajo uresničevati namen Karitas. To so različni obrazi dobrote. Spoznajmo v novem letniku Ognjišča nekaj obrazov, ki so v okviru različnih akcij Karitas na terenu podaljšana roka dobrodelne ustanove – tista roka, ki dejansko izvede pomoč, ki uresniči, da se nekaj pripelje, razdeli, nekomu prisluhne … 

Za prvo predstavitev smo skupaj s Karitas k pogovoru povabili Marijo Orožim iz župnije Gomilsko, ki naj bo v tem primeru tudi glas vseh ostalih prostovoljcev, ki so bili na terenu in pomagali. Pogovor sva začela v sproščenem tonu in ob osnovnih podatkih njihove župnijske Karitas. »Župnijska Karitas Gomilsko bo imela drugo leto, torej leta 2025, trideset let delovanja. Zase se ne spomnim točno, katero leto sem začela sodelovati, sem pa gotovo prisotna že več kot dvajset let.« V župnijski Karitas je skozi vsa leta okoli 12 aktivnih prostovoljcev, vseh sodelavcev je trenutno 16. »Še posebej pa smo veseli in ponosni, da so se nam v zadnjem letu pridružile štiri nove sodelavke.

M. Erjavec, Obrazi dobrote, v: Ognjišče 1 (2024), 26-27.

Slovenska karitas v sklopu pomoči družinam in posameznikom v Sloveniji izvaja tudi poseben program - dobrodelna akcija ZAupanje, ki je namenjen večjim pomočem.
V obdobju 19 let je Karitas s to akcijo rešila 360 večjih in težjih stisk po vsej Sloveniji in skupaj razdelila dobrih 776.405,86 EUR pomoči. Iz velikega števila rešenih pomoči lahko razberemo, da je bila več kot polovica vseh stisk povezanih z urejanjem pogojev za bivanje in večjimi nesrečami, letos žal tudi povezane s poplavami in plazovi. Četrtino vseh rešenih stisk je predstavljala pomoč invalidom in bolnim otrokom, preostala slaba četrtina vseh pomoči pa je predstavljala pomoč z gospodinjskimi aparati, daljšim plačevanjem najnujnejših položnic. Hvaležni vam bomo za vašo podpro in pomoč družinam v Sloveniji, da skupaj lajšamo in pomagamo pri reševanju težjih stisk. 
 
Svoj dar lahko prispevate na:
Slovenska karitas,
Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0214 0001 5556 761
Sklic: SI00 9040
Namen: Zaupanje
SMS sporočilo:
UPANJE5 na 1919 ali
UPANJE10 na 1919