Sanje generacij se uresničujejo

Prior taizéjske skupnosti, br. Alois, je na Evropskem srečanju mladih v Rostocku v Nemčiji oznanil, da bo prihodnje Evropsko srečanje mladih v Ljubljani. Srečanje bo potekalo od 28. decembra 2023 do 1. januarja 2024, torej se bo začelo čez manj kot 100 dni. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Tilnom Čebuljem s Katoliške mladine, ki koordinira srečanje pri nas v Sloveniji, in bratom Jeanom Patrickom, ki je v Slovenijo prispel v sredini septembra in bo s skupino sobratov pomagal pri pripravi srečanja.

- Kako ste se vi prvič srečali s Taizéjem in novoletnim srečanjem mladih?
Tilen: Moje prvo srečanje, ki sem se ga udeležil, je bilo leta 2014 v Pragi. Poleti pred Prago sem se srečal tudi z vasico Taizé v Franciji, kjer se mi je odprl povsem drug svet. Srečal sem se z mednarodno zasedbo mladih, z drugačnim pristopom k vprašanjem duhovnosti, kjer nisem imel vseh odgovorov na pladnju, ampak sem spoznal pot, kako se izpraševati in kako graditi osebno vero. Obisk Prage je bil potem logična odločitev. Tam sem bil spet pozitivno presenečen, tudi nad odprtostjo, gostoljubjem, dobronamernostjo, vzdušjem. Spomnim se, da sem že tisto leto spraševal koordinatorko za slovenske udeležence, kdaj bomo imeli takšno srečanje v Ljubljani. Hitro me je pomirila, da so to sanje generacij in se ne zgodi kar samoumevno.

- Kakšne so bile pri vas na Katoliški mladini prve misli, ko ste pred slabim letom izvedeli, da bo prihodnje, 46. novoletno evropsko srečanje mladih v Ljubljani?
Tilen: Seveda najprej nisem mogel verjeti. Po udeležbi na devetih novoletnih srečanjih in po Pragi, ko sem bil v različnih vlogah od udeleženca, prostovoljca, v pripravljalni ekipi, sem se zaradi izkušenj že z večjo mero uvida zavedal, da gre za velik organizacijski zalogaj. Na začetku je bilo seveda prisotno zelo veliko veselja, pa vendar tudi zaskrbljenosti, če se bo vse dalo tako urediti, načrtovati, da bo srečanje v Ljubljani uspešno.
Organizacija Evropskega srečanja mladih za Katoliško mladino predstavlja velik izziv, preko katerega tudi sami rastemo in napredujemo, skupaj z drugimi razmišljamo, kako danes nagovoriti mlade in jim približati evangelij. Hkrati vidim pri organizaciji tega dogodka veliko priložnost in blagoslov, da na več nivojih sodelujemo in komuniciramo s civilno sfero, z lokalnimi oblastmi, občino in tudi na ta način odpiramo nove poti sodelovanja. Gotovo pa je to projekt, ki krepko presega naš zavod in je pravzaprav nekaj, kar pripada širše Cerkvi na Slovenskem.

- Kako bi opisali pomen tega srečanja za Slovenijo?
Jean Patrick: Gre za obsežen projekt, ki ga je težko že sedaj, še pred izvedbo, pomensko v celoti umestiti. Trenutno smo vpeti v organizacijske stvari. Treba je razumeti, da Evropsko srečanje mladih ni prireditev, s katero bratje iz Taizéja pridemo v mesto, jo izvedemo in gremo naprej.
Gre za večplastno raziskovanje, kako se odzivati na realnost tukaj v Ljubljani in kaj glede na to realnost širše lokalne skupnosti ponuditi, poudariti. Skupaj smo na poti z mladimi iz Slovenije, s katerimi pripravljamo vse potrebno, da se bo srečanje lahko zgodilo.
Kot drugo se mi zdi pomembno, da omogočimo čim bogatejšo duhovno izkušnjo, tako za obiskovalce kot tudi za tukajšnje okolje. Za župnije in župnijske skupnosti, ki se bodo odločile sodelovati pri izvedbi srečanja, bo to zagotovo zelo močna izkušnja. Evropsko srečanje mladih pogosto pomeni, da se v župnijskih prostorih in cerkvah srečajo številni mladi, ki izhajajo iz različnih krajev, prinesejo svoje izkušnje, vzorce, kar bogati tudi lokalno Cerkev, jo lahko tudi malce navduši. In to dogajanje v lokalni skupnosti pogosto pritegne tudi tiste, ki so bolj oddaljeni.
Sicer pa bo širše sporočilo mladim v Sloveniji, da na poti vere in iskanja vere niso sami, ampak so del večje skupnosti, kjer se tisočem mladih pojavljajo enaka vprašanja, kdo je zanje Bog in kako res pristno živeti vero v vsakdanjem življenju.

- Kateri so običajno kriteriji, ki so pomembni, da se določeno mesto izbere za prireditelja novoletnega srečanja?
Jean Patrick: Izbira mesta, ki bo gostilo Evropsko srečanje mladih, je povezana s povabilom lokalne Cerkve. Teh povabil je kar nekaj in na njihovi podlagi se potem bratje odločimo, s katerimi mesti bomo stopili v stik. Sledi srečanje, kjer nas najprej zanima, kako lahko bratje iz skupnosti sodelujemo in najdemo skupne točke z lokalno Cerkvijo.
V fazi določanja kraja srečanja je za nas tudi pomembno, na kakšen način in s kakšno pripravljenostjo je tudi mesto in civilna oblast pripravljena sprejeti mlade iz celotne Evrope. Ne gre samo za cerkveno skupnost in okolje, ampak tudi kraj in okolico kot takšno. Pri vsem tem je tudi pomembno, kakšna je pripravljenost ljudi, da se to srečanje pripravi – je prisotno veselje, odprtost, dobra volja ali ne.

- Kdaj se začnejo procesi izbire?
Povabila za organizacijo prihajajo na naš naslov čez celo leto. Kakšno mesto lahko čaka tudi nekaj let, da uspemo stopiti v resnejši stik. Vse se začne s komunikacijo in pogovori o tem, kaj je v neki državi in mestu možno, kakšno je vzdušje, kdaj je recimo ta država ali mesto mogoče že gostila srečanje ...
Za resnejšo izbiro se dejavnosti okrepijo v poletnem času in se potem v jesenskih mesecih izvede vse pogovore, obiske in prve obrise, kaj in kako bi lahko srečanje izpeljali. Ko imamo potrditev, lahko na novoletnem Evropskem srečanju mladih romarje že seznanimo z informacijo, kje bo srečanje naslednje leto. Pogovori z Ljubljano in lokalno Cerkvijo so potekali predvsem v jesenskih mesecih 2022, in tako smo lahko na srečanju v Rostocku oznanili, da se letos srečamo v Ljubljani.

- Od leta 1978 in prvega srečanja v Parizu je do danes minilo že 45 srečanj. Kaj bi lahko povedali o razvoju novoletnih srečanj in kako se je v tem času tudi spreminjalo njihovo sporočilo?
Jean Patrick: Gre za romanje zaupanja – to sporočilo se v vseh letih ni spreminjalo. Še zmeraj je v ospredju zelo močno sporočilo zaupanja in sprejemanja, saj gre za sodelovanje lokalne Cerkve z mnogimi mladimi romarji, ki prihajajo iz različnih evropskih držav. In poudarjam: vsi, ki prihajajo, so romarji. Zelo je pomembno, da mesto in Cerkev, ki nas povabita, z nami sodelujeta v zaupanju. Enako velja za vse gostitelje, ki bodo povabili in sprejeli mlade romarje medse, da bodo z njimi razvili zaupanje in odprtost. Jedrno sporočilo je torej zaupanje – med organizatorji, med cerkvenimi in lokalnimi strukturami, med romarji in gostitelji ...
Drugo sporočilo, ki je zelo pomembno na teh srečanjih, je prijateljstvo in bratstvo. Učimo se, kako lahko sobivamo, smo skupaj, četudi so med nami razlike. Gre za izkušnjo, kako lahko ljudje iz različnih držav in mest sobivajo bratstvo in sestrstvo.
Vsako leto pa se doda kak aktualen poudarek, s čimer predajamo sporočilo mlajšim generacijam. Še vedno je aktualen premislek o miru, kako živeti pristno življenje krščanske skupnosti, vprašanje edinosti med kristjani. Pa seveda okoljske tematike.

- Romanje zaupanja na Zemlji, kot se tudi imenuje to novoletno srečanje, odpira vprašanje, kako je z medsebojnim zaupanjem danes. Za kakšno zaupanje si moramo prizadevati in kaj mora biti glavna rdeča nit naših prizadevanj?
Jean Patrick: Zaupanje mora biti zasidrano v naši veri. Takšno zasidrano zaupanje omogoča posamezniku, da pripravi prostor za zaupanje drugemu.
Naša skupnost si predvsem želi, da bi se preko tega srečanja gradili mostovi zaupanja. Ravno simbolika mostu nam krasno predstavi jedrno željo – ustvarjati medsebojno zaupanje. Do tega ne more priti, če se ne srečamo, se ne pogovarjamo. In ravno evropsko srečanje mladih je most, na katerem se lahko srečamo, se pogovarjamo, smo bratje in sestre v Kristusu, gradimo zaupanje. Četudi so med nami razlike, lahko s pogovorom, s srečanjem, s skupno molitvijo te razlike premostimo.
Tilen: Zaupati nekomu te tudi na osebni ravni naredi bolj ranljivega. Računaš na druge in ne veš, ali te bodo v tem zaupanju prizadeli. V današnjem svetu so ljudje težko ranljivi. S pomočjo tega srečanja vidim priložnost za gradnjo zaupanja, za gradnjo mostov, za pristopanje k sočloveku, tujcu, ki se mu skozi pogovor odprem in mu zaupam. To so težki koraki.
Hkrati je danes težko zaupati, saj v družbi individualistov s tem priznavamo, da sami nismo dovolj in kot posamezniki nismo zadostni. Priznati si moramo, da potrebujemo tudi druge, bližnje.

- Do srečanja v Ljubljani je manj kot 100 dni. Lahko v nekaj stavkih opišete, kakšno delo je bilo v organizacijskem smislu do danes že opravljeno in kaj so še glavni izzivi, ki vas čakajo?
Tilen: Največ se dogaja okrog glavnega prireditvenega prostora, ki bo dvorana Stožice, veliko je ukvarjanja z logistiko, javnim prevozom, načrtovanjem premikanja romarjev po mestu, načrtovanjem zagotavljanja prehrane; drugo področje je načrtovanje pastoralnega dela. Smo stiku s precej župnijami in skupnostmi, z njimi se pogovarjamo, načrtujemo, molimo za uspeh srečanja pri nas. Naslednji vidik je koordinacija prostovoljcev, kako jih spodbuditi k sodelovanju, kako jih vključiti v pripravo.
Največji izziv ostaja, kako stopiti v stik z različnimi udeleženci iz drugih držav, kako še spodbuditi mlade po Evropi, naj se udeležijo srečanja. Ter kako drugi strani nagovoriti župnije in predvsem družine v Ljubljani in okolici, da odprejo svoja vrata in sprejmejo mlade v svoje domove.
Jean Patrick: Izziv je tudi, kako v času priprav ter med samim srečanjem nagovarjati tudi tiste, ki so oddaljeni od Cerkve. Srečanje ni izključno namenjeno mladim, ki so del Cerkve, ampak vsem. Domove lahko odprejo in izkažejo odprtost vsi, ne samo verni. Vsi lahko sodelujejo – verni, neverni, kot prostovoljci, kot gostitelji, kot sodelujoči na srečanjih po župnijah in drugih prizoriščih … Novoletno srečanje je priložnost, da se tudi v lokalnem okolju naredijo koraki v smer odprtosti, sprejemanja, pogovora s tistimi, ki so oddaljeni.

- V srečanje je vključeno širše okolje mesta Ljubljane. Na kakšen način bodo (lahko) v dogajanje vključene župnije, skupine, tudi druge verske skupnosti?
Tilen: Najprej so v ospredju župnije, ki bodo sprejele mlade romarje. Z njimi načrtujemo dopoldanska dogajanja in vsebine srečanj. Načrtujemo tudi popoldanske delavnice za mlade, ki predstavljajo tisto drugo točko srečevanja in pogovarjanja. Vse to bodo priložnosti, da si mladi izmenjajo svoje poglede, izkušnje, svoje vidike vere ... Slovenske župnije se bodo odprle, pomagale, morale bodo opraviti tudi nekaj dela, po drugi strani pa bodo v tistih dneh dobile veliko priložnosti za evropski odmev in pogled na posamezne teme.

- Posebnost teh srečanj je možnost bivanja mladih po družinah. Mnogi, ki so bili pred leti ali desetletji na takem srečanju, bodo gotovo želeli povrniti gostoljubje, ki so ga sami doživeli, in odpreti vrata mladim iz evropskih držav. Kakšna so navodila glede tega in kako bo potekal postopek prijav za gostitelje?
Jean Patrick: Izhajamo iz ureditve, da so osnova posamezne župnije, v katerih bo tekom srečanja potekal tudi določen program. V osnovi vabimo najprej vse tiste družine, ki živijo na območju župnij gostiteljic, da se pridružijo gostiteljstvu. Drugi pomemben vidik je oddaljenost v kombinaciji z možnostjo javnega prevoza ob različnih urah.
Tilen: Mednarodna skupina prostovoljcev bo najprej po Ljubljani, potem po bližnji okolici začela z obiski župnij, ki imajo dobre povezave z mestom. Potem se bo videlo, kako načrtovati to sodelovanje župnije v času srečanja, kdo vse iz posamezne župnije bi lahko bil aktivnejši v fazi priprav. Od tam naprej bomo potem konkretno iskali in vabili družine – gostitelje, ki bi bili pripravljeni na tistem območju sprejeti romarje.

- Kako je s pričakovano udeležbo na letošnjem srečanju v Ljubljani? Koliko ste v stiku z udeleženci iz drugih držav?
Jean Patrick: Informacije in vabila so objavljena in razposlana. V poletnih mesecih je bilo spet veliko mladih v Taizéju, kjer je bilo že zaznati utrip in pripravljenost, da se spet srečamo v Ljubljani. Je pa vsekakor težko predvideti, koliko jih bo prišlo v Ljubljano. Aktivnosti po posameznih državah se začnejo jeseni, ko se začne študijsko leto. Tudi proces prijav je šele dobro odprt, tako da bo treba za natančnejše številke še počakati.
Tilen: Jasno je, da bodo večje skupine prišle iz sosednjih držav. Za zdaj vemo, da se nam bodo pridružili mladi iz Egipta, potrdili so že Portugalci in Španci … Gotovo bo iz nekaterih držav veliko udeležencev, spet iz drugih lahko zgolj peščica.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 10 (2023), 38-40.

tema meseca

Skoraj izumrlo kajenje se na žalost vrača

moj pogled

Matej Mohorič

priloga

Sto let Goriške Mohorjeve družbe

Preberite več: November 2023

Na pokopališču v Ločni v Novem mestu se je 22. oktobra 1994 zbrala množica pogrebcev: v blagoslovljeno zemljo so položili zemeljske ostanke mučencev – nad pol stoletja po njihovi nasilni smrti. 21. oktobra 1943 so partizani pobili sedemnajst uglednih Novomeščanov in drugih Dolenjcev, med njimi duhovnika Franca Keka, profesorja verouka na novomeški gimnaziji. V smrt so odhajali z molitvijo. Mrtve so morilci pometali v brezno. Po več kot petdesetih letih se je izpolnilo upanje sorodnikov in vseh miroljubnih ljudi, da bo le prišel čas, ko bodo lahko njihove zemeljske ostanke prenesli v blagoslovljeno zemljo. »Dolgujemo jim dostojen pogreb, zahvalo in občudovanje,« je dejal takratni novomeški prošt Jože Lap, ki je vodil žalno slovesnost. »Današnji pogreb ni samo spomin na rajne, temveč tudi molitev za žive, tudi za tiste, ki so delali in še delajo krivico, da bi našli modrost in spravo. Najhujša zaostalost je sovraštvo, zato molimo, da bosta zmagala ljubezen in sporazumevanje.«

“ZA DRUGE SMO, NE ZASE”
Njegova življenjska pot se je pričela 20. avgusta 1895 v kmečki družini na Studencu pri Trebnjem. Pri štirinajstih letih je prišel v Novo mesto na gimnazijo. Po končanem šestem razredu leta 1914 je zaradi začetka prve svetovne vojne moral k vojakom. Služil je pri 17. pešpolku (»pri Janezih«) in kmalu postal podčastnik. Vsa štiri vojna leta je v zaupanju v Boga prenašal trpljenje in preizkušnje vojaka na fronti. Na Tirolskem ga je zasul snežni plaz in rešil se je skoraj po čudežu. Sam je dejal, da so bila dolga vojaška leta zanj dragocena šola: kot podčastnik se je naučil prijateljskih odnosov z možmi in fanti, kar mu je kasneje zelo koristilo pri delu z mladino in vsem duhovniškem delu.
Že v gimnazijskih letih je v svojem srcu sklenil, da postane duhovnik. Vojaško življenje ga je v tem sklepu utrdilo. Ko je leta 1918 utihnilo orožje, je vstopil v ljubljansko bogoslovje in po predpisanih letih študija in vzgoje je bil 10. julija 1921 posvečen v duhovnika. Eden od njegovih sošolcev je dejal, da v semenišču ni bilo bolj veselega in družabnega bogoslovca. Po novi maši je bil tri leta kaplan v Dragatušu v Beli krajini, nato pa še dve letih v Škofji Loki. Leta 1927 je postal kapiteljski vikar v Novem mestu, leta 1934 je bil umeščen za kanonika tamkajšnjega kapitlja, že od leta 1930 pa je bil profesor verouka na novomeški gimnaziji. Povsod, kjer je deloval, je bil priljubljen. Bil je goreč in moder duhovnik, velik ljubitelj mladine in skrben vzgojitelj. Kot vikar je ustanovil in urejeval župnijski list Križ, ki je povezoval vernike novomeške, šmihelske in prečenske fare. Deloval je tudi kot odbornik v dobrodelnih, prosvetnih in vzgojnih društvih. Zaradi njegove delavnosti, vestnosti in poštenosti so ga vsi spoštovali. Lik pravega duhovnika je označil z besedami: »Za druge smo, ne zase.« Tega gesla se je vedno držal.

VEROUČITELJ IN VZGOJITELJ MLADIH
Profesor Ivan Dolenec, ki je bil v letih 1939–1945 ravnatelj gimnazije v Novem mestu, v svojih spominih Moja rast (1973, 1991) z velikim spoštovanjem piše o Francu Keku kot veroučitelju, članu njegovega profesorskega zbora. 27. februarja 1944 je imel Dolenec na spominski svečanosti žrtvam, ki so padle med partizansko vlado v Novem mestu (jeseni 1943), spominski govor, v katerem je spregovoril o Francu Keku kot veroučitelju. »Meni se zdi ena najtežjih nalog, ki more doleteti duhovnika, ta, da postane veroučitelj na srednji šoli ... Veroučitelj se večkrat prav težko uveljavi pred dijaki, posebno v višjih razredih, ki z bistrim očesom najdejo vse šibke strani na vsakem učitelju, prav posebno pa mnogi kritično gledajo veroučitelja. Treba je velikega znanja, široke razgledanosti in pedagoškega takta, da veroučitelj premaga predsodke proti sebi in proti svojemu predmetu. Tudi med profesorji gledajo nekateri tovariši veroučitelja postrani, češ, kaj pa je tebe treba bilo. Kek je imel vse potrebne lastnosti, da so ga cenili dijaki in profesorji; nič ne tajim, da sem si kot ravnatelj štel v srečo, da imam na zavodu takega veroučitelja.«
Že leta 1932 je začel zbirati dijake ter jih uvajal v delo Katoliške akcije, ki je mlade spodbujala k apostolatu in katoliški odločnosti. Mnoge je rešil verske mlačnosti in jih ohranil verne. Več mladih duhovnikov se mu je zahvalilo za milost duhovniškega poklica. Z dijaki je bil prijateljsko povezan med šolskim letom, pa tudi v počitniških mesecih. Vodil jih je na taborjenje na Kum, h Kolpi in k morju. Veliko svojih dijakov pa tudi drugih novomeških fantov in mož je pod italijansko zasedbo s svojim posredovanjem rešil internacije, lakote in smrti. Za internirance je posredoval na tak način, da ni nikomur škodoval.

NAJVIŠJA ODLIKA – ČAST MUČENIKA
Po kapitulaciji Italije 3. septembra 1943 so Novo mesto zasedli partizani in ostali do prihoda Nemcev 21. oktobra 1943. Teh šest tednov partizanske vlade spada med najtežje čase, ki so jih doživeli Novomeščani med drugo svetovno vojno. Vsi so okusili strahote bombardiranja, mnogi bridkost ječe in grozo pobojev nedolžnih ljudi. Duhovnika Franca Keka so zaradi njegovega vpliva na ljudi partizani zaprli takoj po svojem prihodu v Novo mesto. Naslednji dan so ga izpustili, ga spet zaprli in ponovno izpustili. Grozo drugega in tretjega bombardiranja je prestal v ječi. V noči med 3. in 4. oktobrom so ga z drugimi jetniki odvedli v požgano graščino Breitenau pri Prečni, kjer so stradali in prezebali. Zaman je čakal, da bi ga zaslišali. Prepričan je bil, da mu ne bi mogli dokazati nobene krivde. 15. oktobra so jetnike prepeljali v šolo v Birčni vasi. Tam se je 20. oktobra začelo »likvidiranje« jetnikov. Zgodaj zjutraj so odvedli osem jetnikov z oboroženim spremstvom v smeri proti Novemu mestu. Čez malo časa se je zaslišalo regljanje strojnice. Ko so partizani 21. oktobra slišali, da se bližajo Nemci, so v Birčni vasi izpustili kakih 70 moških in vse ženske, izbrali pa so 10 ali 11 moških in jih vzeli s seboj. Med njimi je bil tudi profesor Kek. Vodili so jih v gozd Padež, jih še isti večer postrelili in mrtve pometali v pet metrov globoko Mihovško brezno pri Podgradu. Kronika Marijine kongregacije bogoslovcev in duhovnikov v Ljubljani navaja kot smrtni dan profesorja Franca Keka 21. oktober 1943. Na spominski podobici, izdani po njegovi mučeniški smrti, je zapisano: »Za vero in narod goreče si molil, vztrajno si delal, si grozno trpel in sveto umrl. Zdaj diči te božja najvišja odlika: slava in čast mučenika in našega vsem priprošnjika.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2023), 42-43.

Kdo?
Anton Strle

Kdaj?
Rodil se je 21. januarja 1915 v naselju Osredek v župniji Sveti Vid nad Cerknico.

Izobrazba
Kot otrok je bolj malo obiskoval šolo. Moral je namreč pasti domačo in sosedovo živino. Ko je bil star štirinajst let, je imel samo tri razrede osnovne šole. Župnik Janez Pucelj ga je pripravil na šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Po študiju na teološki fakulteti je 29. junija 1941 prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je nadaljeval študij za doktorat iz dogmatične teologije, ki ga je dosegel leta 1944.

Poseben »zaporniški« apostolat
Kakor številni duhovniki je tudi Anton Strle po vojni kar več kot pet let (skupno) preživel v zaporu in na prisilnem delu. Bil je kar trikrat zaprt. Najprej je bil v ječi za tri mesece leta 1945. Drugič od leta 1947 do 1952. Vzrok: napisal je knjigo Lojze Grozde, mladec Kristusa Kralja (Ljubljana 1944), v kateri je opisal življenje in mučeništvo Alojzija Grozdeta, ki ga je osebno poznal iz Marijanišča. Verjetno je prav po zaslugi tega Strletovega življenjepisa Grozde postal poznan in mogel biti razglašen za blaženega. Tretjič je bil kot planinski župnik 1957 ponovno obsojen na šest mesecev, a pomiloščen na dva meseca zaporne kazni. Njegovi sotrpini pričujejo, da je Strle tudi čas v zaporu skrbno uporabljal za molitev in študij.
Strletova nova maša. - Navdušen predavatelj. - V svojem stanovanju na TF. - V zakristiji cerkve Sv. Trojice (pri uršulinkah), kjer je spovedoval in maševal.

Delovne izkušnje
Ko je leta 1952 prišel iz zapora, ga je škof Anton Vovk poslal na župnijo Planina pri Rakeku, kjer je ostal do januarja 1959. V akademskem letu 1956/1957 je postal honorarni profesor dogmatike. Delo profesorja je opravljal skoraj trideset let (1956–1984). Leta 1959 pa je prišel v Ljubljano in se naselil v svoji puščavniški sobi nekdanjega Alojzijevišča. Živel je zelo skromno. Dolgo si je sam kuhal. Kar je dobival plače in zatem pokojnine, je razdal v dobre namene, za knjige in za uboge.

Dejavnosti
Profesor Strle je ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Leta 1988 so začeli izhajati njegovi Zbrani spisi. Uvod v eno izmed knjig je napisal Josef Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI. in ga izredno lepo opisal. Kot profesor je spremljal 100 diplomantov, 13 kandidatov za magisterij in 13 kandidatov za doktorat. Dodati je treba še veliko število zahtevnih teoloških spisov, ki jih je lektoriral z izjemno natančnostjo, vrsto cerkvenih dokumentov (uredil je knjigo Vera Cerkve), razprav in duhovnih spisov. Prevedel in spremno besedo je napisal tudi v knjigo Koncilski odloki drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora.

Odhod v večnost
Od leta 1966 pa je bil duhovni pomočnik v župniji Sv. Trojice – pri uršulinkah, kjer je vsak dan maševal in spovedoval vse do svoje smrti. Kot mož globoke vere in molitve je bil moder duhovni voditelj. Vsak dan je bil v spovednici. Še dan pred smrtjo je po svoji navadi hitel k uršulinkam, čeprav je bil do kraja izčrpan. Plamen njegove življenjske svetilke je ugasnil v zgodnjem jutru 20. oktobra 2003.

več:
F. Bole, prof. dr. Anton Strle. Ob 75-letnici življenja: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1990), 6-10.
S. Čuk, dr. Anton Strle, Človek se mora ravnati po Božjih zamislih: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2004), 38-39.
S. Čuk, Anton Strle: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2015), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Anton Strle: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 10 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani gospod Strle: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 10, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

(ob odprtju) Z Nejcem Kurbusom, načelnikom Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), sva se srečala pred hišo – pred prvo skavtsko hišo v Štepanjskem naselju v Ljubljani. In imela kaj videti. Popeljal me je po časovnici ideje in zasnove, ki sta pripeljali do prave hiše, ogledal pa sem si tudi dejanske prostore, ki ob vseljevanju opreme počasi dobivajo svojo končno podobo. 

Nejc je zgodbo o skavtski hiši začel s spominom na vse dosedanje lokacije, kjer je skavtska organizacija imela svoje prostore. Gotovo se bo kdo še spomnil, kako je v 90-ih letih kdaj pokukal v kletne prostore na Metelkovi ulici 1 v Ljubljani, ki jih je skavtska organizacija dobila v brezplačen najem od ljubljanske nadškofije. 
Dobro delo skavtske organizacije predvsem na vzgojnem področju je pripeljalo do tega, da se je skavtska organizacija v Sloveniji zelo razširila, in skavti so si morali poiskati nove prostore. Našli so jih pri jezuitih pri sv. Jožefu, na Ulici Janeza Pavla II. »Z jezuiti smo vedno v dogovoru podaljševali naše najemne pogodbe, se je pa v tem obdobju tudi pri jezuitih v skladu z njihovimi načrti in željami začela izvajati prenova celotne stavbe. Tako smo že po letu 2017 počasi vedeli, da bo treba iskati novo lokacijo.« 

IDEJNA ZASNOVA
Prostor in njegovo zgodbo je načrtoval arhitekt Jernej Girandon, ki je o zasnovi skavtske hiše povedal: 
»Poleg uporabe čim bolj naravnih materialov sem našo Skavtsko hišo poskusil narisati takšno, kot se mi zdi organizacija – zelo heterogeno. Skavtsko organizacijo namreč vidim kot skupek zelo različnih skupin, ki se v različnih smereh trudijo za isto stvar. Ta različnost nam daje zagon. Ker je skavtska hiša namenjena srečevanju in načrtovanju različnih manjših delovnih skupin na državni ali lokalni ravni, je hiša po prerezu zelo strukturirana, a je vse skupaj vseeno en prostor. Drugo pomembno sporočilo, ki sem ga želel dati z zasnovo, pa je odpiranje navzven, o čemer zelo jasno govori parter hiše.«
Ob tem je Nejc pojasnil idejo, da združijo pod eno streho funkcionalni del, da bo hiša res služila vsej razpršenosti skavtskih dejavnosti – da bodo torej pod eno streho imeli prostore za delo, skladišče, družabni prostor. Predvsem skladišče je pomembno za njihovo delovanje, saj si želijo imeti vso opremo na enem mestu, kar pride zelo prav ob izposoji opreme lokalnim enotam – stegom oziroma v primerih, ko gredo na pomoč civilni zaščiti, da lahko na enem mestu poberejo opremo in že hitijo na teren. 
Poleg kletne etaže in pritličja ima hiša tudi dve odprti nadstropji. V prvem so pisarne, sanitarije, majhna kuhinja, sejna soba za srečanje skupin, v drugem nadstropju oz. mansardi pa je predvidena kapela s prostorom, ki bo namenjen odmiku.
»Za nas skavte je pomembno, da zasnova hiše kaže odprtost; zato so vgrajena velika okna, tudi steklena vrata, ki se na obeh straneh dajo odpreti in se dobesedno v obe smeri lahko sprehodiš skozi hišo. Kot drugo hiša spominja na kozolec, ker je to nekaj tradicionalno slovenskega. In kot tretje nas seveda po svoji obliki spominja na skavtski šotor. Vseskozi smo imeli pred sabo željo, da hiša izraža to, kar skavti smo in kar skavti živimo. Navsezadnje se to vidi tudi v večinski uporabi naravnih materialov.«

Nejc je bil v tistem času član izvršnega odbora ZSKSS, kjer so si tudi ob pobudi s terena začeli zastavljati vprašanja o selitvi na novo lokacijo. »V tistem času smo rešitve iskali res na široko – od iskanja novih najemnih prostorov do iskanja parcel in gradnje, bile so možnosti, da bi prevzeli kakšno staro stavbo in jo prenovili. Celoten načrt se je konkretneje premaknil leta 2018, ko smo se glede na cene najemnin in vsesplošno draginjo na področju nepremičninskega trga začeli pogovarjati, kako bi pristopili k reševanju naše prostorske situacije. Opravili smo precej kompleksno analizo pri naših prostovoljcih glede njihovih navad in potreb, glede dostopanja do lokacije skavtskih prostorov, njihovih želja ... Na tak način smo dobili nek strnjen seznam bolj in manj pomembnih kriterijev, ki jih moramo upoštevati pri odločitvah za eno ali drugo rešitev.« 

ODLOČITEV O GRADNJI
Skupni jezik in zelo dobronamernega sogovornika so skavti našli pri bratih kapucinih v Štepanjskem naselju.

»Skavti živimo katoliško vero – brez te dimenzije ni katoliškega skavtstva. Od zunaj se mogoče zdi, da smo premalo katoliški. A treba se je zavedati, da delamo z otroki, z mladostniki, ki iščejo svojo identiteto, iščejo svojo pot v veri. Prav je, da se na tej poti kdaj vprašajo, kako trdna ali prava je njihova vera. Varno okolje pri skavtih jim na koncu pomaga sprejeti odločitev za vero. Vera je pri skavtih življenjsko vključena, ne gre samo za dodatek, ampak poskušamo pri svojem delu, druženju, na taborih, sestankih, načrtovanju to vero živeti. Zato smo bili zelo veseli moralne in finančne podpore nekaterih župnij in mnogih duhovnikov. Njihovo podporo smo sprejeli kot priznanje, da smo del Cerkve na Slovenskem.«

OTVORITEV

DARUJ ZA SKAVTSKO HIŠO
Skavti še vedno z veseljem sprejemajo tudi darove za dokončanje hiše. Če bi želeli pomagati in darovati, si lahko na spletni strani hisa.skavt.net ogledate, na kakšne načine je možno darovati. Najlažje je gotovo z donacijo z SMS-sporočilom na številko 1919 (s ključno besedo SKAVTI5 ali SKAVTI10), lahko pa se odločite tudi za nakazilo na TRR ali za namenitev dohodnine.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 10 (2023), 74-77.

Dolgega življenja nam ne zagotavljajo samo geni

Oktobrska gostja meseca, redna profesorica in znanstvena svetnica na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem, je bralcem Ognjišča znana kot avtorica rubrike Narava in zdravje. Januarja bo 20 let, odkar jo ustvarja, še pred tem pa je Mihaela Jurdana sodelovala tudi z Radiem Ognjišče. Ob začetku akademskega leta in njenem napredovanju v naziv redne profesorice in znanstvene svetnice smo jo povprašali o pedagoškem in raziskovalnem delu, pa tudi o skrbi za zdravje in zanimanju študentov za vede o zdravju.

- Akademsko leto se je začelo. Katere predmete predavate v letošnjem študijskem letu?
V študijskem letu 2023/24 predavam – kot običajno – fiziologijo na vseh, biofiziko pa na dveh dodiplomskih študijskih programih. Patofiziologija je temeljeni predmet na magisteriju dietetike. Pri tem predmetu si predavanja delim še z dvema izvajalcema na podlagi vsebine. Obseg mojih predavanj zajema področje patofiziologije živčno-mišičnega sistema.

- Kaj vse poleg predavanj še obsega delo visokošolskega učitelja?
Predavanja skupaj z izpitnimi obdobji (zimsko, poletno in jesensko) vzamejo največ časa. Naša fakulteta ima veliko študentov, skupine po programih so številčne, zato je tudi dela z izpiti veliko. To ne pomeni samo popravljanja, temveč tudi številne konzultacije, vpoglede in nenazadnje za seboj povleče tudi komisijske izpite. Potem so še mentorstva pri zaključnih delih prve stopnje in magistrskih nalogah, hkrati pa smo tudi recenzenti pri drugih zaključnih delih. Fakulteta ima svoj senat in komisije senata, v katerih delujemo visokošolski učitelji: komisije s področja študijskih zadev, študentskih zadev, znanstveno-raziskovalnega dela, izvolitev v nazive, disciplinska komisija, komisija za mednarodno sodelovanje, komisija za spodbujanje in spremljanje kakovosti in tutorstvo. Tudi na univerzitetni ravni imamo komisije, in če si določen po funkciji ali predlogu, si član ene od zgoraj omenjenih ali drugih komisij na univerzitetni ravni.

- Koliko študentov pa študira na vaši fakulteti?
Število študentov je med 1400 in 1500.

- Koliko izpitov torej opravite v enem šolskem letu?
Število izpitov je povezano s številom vpisanih na posamezni študijski program. V letu 2022–2023 sem opravila 810 izpitov.

- Nepredstavljive številke. Ali imate med študenti tudi kakšnega na izmenjavi iz tujine? Kako poteka taka oblika študija in kakšne izkušnje imate?
V okviru programa Erasmus+, ki študentom omogoča mednarodno izmenjavo, imamo na fakulteti podpisane bilateralne sporazume s točno določenimi inštitucijami držav EU. Študenti na izmenjavi izbirajo v okviru kreditov, ki jih lahko opravljajo v drugi državi med praktičnim usposabljanjem in predmeti. Če študent izbere na primer enega od predmetov na študijskem programu, se s študentom izpelje nekaj vsebinskih konzultacij v angleškem jeziku in tudi izpit se opravlja v angleškem jeziku. Do sedaj so izmenjave potekale povsem tekoče, študenti pa največkrat izbirajo prakso in strokovne predmete.

- Kako ste izpeljali študijski proces v času pandemije?
Celoten študijski proces v obliki predavanj in seminarjev ter zagovore zaključnih del smo izvedli na daljavo s pomočjo aplikacije Zoom. Predavanja so se predvajala s PowerPointom na Zoomu, prav tako je bila vzpostavljena komunikacija s študenti prek avdio-video sistema, ki ga Zoom omogoča. Študenti so med izpiti imeli snemalno kamero, ki je snemala njih, računalnik in delovno polje. Ko so bili vsi (15 študentov na skupino) pripravljeni za pisanje, so prejeli geslo, s katerim so v sistemu e-učilnice lahko dostopali do e-izpita. Geslo se je nato spremenilo, s čimer se je onemogočilo ponovni dostop ali dostop drugim do izpita.
Vaje in klinična usposabljanja pa so potekala v manjših skupinah v živo, takoj ko je to bilo mogoče.

- Kaj pa raziskovalni del vašega poklica, koliko lastnega angažmaja je treba , da sledite dogajanju na svojem področju v svetu?
Vsak deluje na svojem raziskovalnem področju, za katerega je ustrezno habilitiran. Raziskovanju je treba nameniti kar veliko časa. Poskrbeti je treba, da si v koraku s časom na svojem področju in da si prepoznan v mednarodni znanstveni skupnosti. Najprej je treba s študijem tuje znanstvene literature nadgrajevati znanje z vsemi novostmi na svojem področju, organizirati raziskave, pridobivati sredstva za raziskovanje. Oprema in material ali druga sredstva za raziskovanje lahko predstavljajo velike stroške, ki se lahko krijejo zgolj iz projektov ali raziskovalnih programov. Pisanje znanstvenih člankov in aktivna udeležba na mednarodnih kongresih prav tako terjata svoj čas; enako tudi pisanje učbenikov, monografij ali drugih strokovnih knjig. Vsak od nas je tudi recenzent v vsaj eni mednarodni znanstveni reviji ali celo urednik, kar pomeni, da zagotavljamo strokovni pregled znanstvenih objav. Zato smo visokošolski učitelji habilitirani hkrati v dva naziva (pedagoški in raziskovalni). Delamo veliko, ker smo vezani na habilitacijske postopke. To pomeni, da v obdobju petih let lahko napreduješ v višji naziv, če izpolnjuješ pogoje za višji naziv, ali pa moraš izpolnjevati pogoje za obnovitev obstoječega naziva. Redni profesorji pa naziva ne obnavljajo več. Oboje zahteva dovolj znanstvenih člankov, citatov, mentorstev, vodenje projekta/izpolnjevanje pogojev za vodenje ...

- O kakšnih cenah okvirno govorimo, ko omenjate visoke stroške raziskav?
To je zelo odvisno od raziskave do raziskave in področja dela. Lahko govorimo o nekaj tisoč ali pa tudi deset tisoč evrih. Ena od zadnjih raziskav na celicah je stala skoraj za en povprečen avto. Govorimo o materialnih stroških, nakupu celic, protiteles, markerjev ... To so stroški brez opreme in brez plačila osebja. Oprema lahko stane za nekaj dobrih avtomobilov. Zato je treba prijavljati projekte in programe. Enako velja za udeležbo na mednarodnih kongresih. Kotizacije so od nekaj sto evrov dalje, če računamo še stroške nočitev in prevoza, se kar nabere.

- Prej ste omenjali, da se visokošolski učitelji vpeti v različne komisije. V kateri komisiji delujete, kakšne so vaše naloge?
Sem članica študijske komisije na fakulteti in senata fakultete ter delujem v komisiji za etiko v raziskavah, ki vključuje delo z ljudmi, na Univerzi na Primorskem.
Naloge študijske komisije so: pregled prijav za vpis v posamezni študijski program, prošnje za napredovanje v višji letnik, obravnava vloge za priznavanje neformalno pridobljenega znanja, pregled vpisa tujih študentov, skratka vse, kar se navezuje na študijski proces. Senat pa je najvišji strokovni organ fakultete, ki na podlagi poslovnika sprejema pravila fakultete in ima cel nabor nalog, s katerimi odloča, sprejema, imenuje, oblikuje ...
Etika v raziskovanju in odgovorno raziskovalno delo sta temelja raziskovalnega in razvojnega dela, zato imamo na univerzitetni ravni komisijo za etiko v raziskavah, ki vključujejo delo z ljudmi. Komisija sprejema, obravnava in odloča o vlogah za presojo etične ustreznosti raziskovalnih projektov in raziskav, ki vključujejo delo z ljudmi in sekundarnimi podatki, z metodami humanističnih in družboslovnih znanosti in neinvazivnimi metodami, za katere niso pristojne državne komisije za etiko. Komisija obravnava vloge raziskovalcev, doktorskih in magistrskih študentov univerze. Če so vloge pripravljene v skladu z merili za etično presojo ustreznosti raziskav, komisija poda soglasje za izvedbo raziskave.

- Skrb za zdrav življenjski slog je v modi, ali ta trend vpliva tudi na večji vpis na vaše študijske programe?
Zdravstveni študijski programi so bili vedno polno zasedeni in tudi letos vpis na posamezne študijske programe prve stopnje presega 100 %. Vse več študentov se odloča tudi za nadaljevanje študija na magistrskih študijskih programih. Imamo tudi doktorski študij Preventiva za zdravje, ki temelji na samostojnem raziskovalnem delu študenta, ki ga usmerja mentor. Študent skupaj z mentorjem pripravi načrt izobraževanja in raziskovanja, ki ga mora potrditi Komisija za znanstveno-raziskovalno delo.

- Znanje kot vrednota se je v sodobni družbi precej preoblikovalo. Ali študentje na fakultetah uspejo pridobiti dovolj znanja za bodoče poklice?
Študijski programi so zasnovani tako, da študentom omogočajo pridobivanje kompetenc za poklic, za katerega se izobražujejo. Študijske programe akreditira in redno evalvira NAKVIS (Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu). Programe redno posodabljamo, tako da se kompetence študijskega programa nadgrajujejo. Posodobitve v zaključni fazi prav tako potrjuje NAKVIS, predvsem če gre za večje spremembe študijskega programa. Diploma, magisterij ali doktorat v roki ne pomeni, da je izobraževanja konec. Celo življenje je znanje treba nadgrajevati. Na fakulteti zato predvsem zdravstvenim delavcem ponujamo različne oblike vseživljenjskega izobraževanja. Koncept vseživljenjskega učenja je danes postal nujen del kariernega napredovanja vsakega posameznika in pomeni nenehno pridobivanje formalnega in neformalnega znanja skozi vse življenje. Na Univerzi na Primorskem imamo tudi karierni center, ki vodi uporabnika od trenutka, ko se zave potrebe po definiranju svojega poslanstva, prek individualnega svetovanja in lastne rasti, s potrebnimi kompetencami in pridobivanja dodatnih znanj in veščin, do uspešnega vstopa na trg dela ali uspešno izpeljanega zavoja na že prej začeti karierni poti.

- Sledite znanstvenim raziskavam na svetovni ravni in nova spoznanja prinašate študentom, pa tudi bralcem Ognjišča. Katera so tista, ki trenutno najbolj oblikujejo vašo stroko?
Področje mojega dela je povezano s protivnetnim delovanjem skeletne mišičnine. Naše mišice niso le del lokomotornega aparata, temveč so tudi endokrini organ, to je organ z notranjim izločanjem, kar pomeni, da se obnašajo kot žleze, ki izločajo hormone, saj med gibanjem sproščajo pomembne snovi v krvni obtok in na tak način delujejo na druge organske sisteme, tudi na imunskega. Ohranitev mišične mase je ključnega pomena, predvsem v primeru bolezni. Številne bolezni, tudi rak, lahko vodijo v upad mišične mase in s tem ogrozijo življenje. Tudi zdravljenje osnovne bolezni lahko vpliva na mišično maso. V ta namen smo skupaj z Onkološkim inštitutom Ljubljana izvedli raziskavo, ki je trajala dve leti, na mišični celični liniji med miogenezo, to je razvojem mišičnih celic, in preučevali, kako elektrokemoterapija vpliva na proces miogeneze. To je tudi prva študija na mišičnem modelu v svetu.
Tudi v ortopediji smo izvedli eno večjo študijo, kjer smo s pomočjo na novo razvite formule in z dodelano statistično analizo podatkov telesne sestave in krvi omogočili hitro identifikacijo bolnikov s sarkopenično debelostjo, predvidenih za operativni poseg na kolkih, kolenih in hrbtenici. Sarkopenično debeli so tisti posamezniki, ki imajo preveč maščevja in premalo mišic. Sarkopenična debelost je nevarna, ker povzroča tveganje za okužbe po operaciji in ponovne hospitalizacije. Pomembno je identificirati takega bolnika in ga pred operativnim posegom ločeno obravnavati.
Pred leti sem sodelovala v raziskavah, ki sta jih financirali Italijanska in Evropska vesoljska agencija (OSMA, ESA), kjer smo preučevali vpliv mikrogravitacije na človeško telo. Izsledki takih raziskav imajo veliko uporabno vrednost za vse nas. Sedaj vemo, kaj se zgodi na primer na mišicah, tudi srčni, kosteh …, če odležimo dober teden: kako se delovanje drugih organov prilagodi temu stanju in kaj povzroči vnetje, ki je posledica neaktivnosti. Govorimo o raziskavah, ki imajo v zaključni fazi pomembno uporabno vrednost v vsakdanjem življenju. Če poenostavim in na kratko povzamem: namen teh raziskav je prikazati, kako pomembna je redna telesna aktivnost ali gibanje za zdravje.

- Januarja bo 20 let, odkar pišete za Ognjišče. Se morda spomnite, o čem ste pisali prvič?
Prva tema v Ognjišču 2004 je bila o virusih.

- Pišete tudi o zeliščih in naravnih pripravkih … Zeliščarstvo je v porastu, je združljivo z znanostjo?
Ko govorimo o zeliščarstvu, moramo ločiti dve smeri, ki se v načinu delovanja precej razlikujeta. Eno je klasično zeliščarstvo, ki izhaja iz ljudskega izročila naših prednikov, drugo pa je znanstveno, ki temelji na strogih znanstvenih merilih. Slednje je utemeljeno na znanstvenih dokazih, učinkovitosti in varnosti zdravilnih rastlin in iz njih izdelanih dopolnil ali zdravil.
Že od nekdaj so ljudje poznali in se zavedali, da lahko uporabljajo rastline v zdravilne namene. V več stoletjih opazovanja, kako rastline vplivajo na telo, kje rastejo in uspevajo, kdaj jih pobiramo, kateri deli rastline so uporabni, so se izkušnje prenašale iz roda v rod. Naši predniki so si na ta način pripravljali različne zeliščne pripravke, ki jih poznamo še danes, in jih uporabljali za samozdravljenje.
Ko pa govorimo o tem, da določena rastlina znanstveno dokazano deluje na naše telo, postane zadeva nekoliko bolj zapletena. Rastlina je organizem, ki poleg zdravilnih učinkovin vsebuje tudi pomožne snovi in pa snovi, ki so neuporabne, škodljive ali celo strupene. Treba je podrobno poznati vrste zdravilnih rastlin, njihove dele, predvsem pa zdravilne učinkovine. In pa tudi ustrezno kombinacijo zdravilnih učinkovin. Zdravilne učinkovine je treba izolirati s posebno ekstrakcijsko metodo ter iz njih izdelati pripravke, ki imajo natančno določeno koncentracijo, ki znanstveno dokazano učinkuje in hkrati ne povzroča neželenih stranskih učinkov. Pri določanju koncentracije in njene učinkovitosti se učinkovine testirajo na celicah, živalih, ljudeh. Ko se opravi dovolj kliničnih študij na ljudeh, dobimo natančne podatke, kako učinkovina neke rastline deluje. Informacije so lahko subjektivne, udeleženci raziskave opisujejo stanja, kot so počutje, spanje in podobno. Lahko pa na podlagi krvnih parametrov določimo vpliv učinkovine. Tako nastajajo prehranska dopolnila, ki vsebujejo tiste zdravilne rastline, ki se lahko uporabljajo tudi kot živila, ker jih uživamo. Kot primer lahko navedem sivko. Iz ljudskega izročila vemo, da sivka pomirja. Na podlagi znanstvenih raziskav pa je potrjen pomirjevalni učinek eteričnega olja sivke v koncentraciji 80 mg v obliki prehranskega dopolnila. Gre za koncentracijo, ki je ne moremo doseči s pitjem čaja. Tak izdelek mora vsebovati navodila proizvajalca za uporabo z opisom vseh stranskih učinkov, natančne sestave … Za izdelke, ki vsebujejo visoko koncentrirane in visoko prečiščene izvlečke zdravilnih rastlin, je treba pridobiti mnenje organa, pristojnega za zdravila rastlinskega izvora. Zato imamo določene pravilnike, napotke. Tudi EFSA (Evropska agencija za varnost hrane) na podlagi znanstvenoraziskovalnih rezultatov oblikuje pravila za uporabo zdravilnih rastlin. Tu je treba poudariti še, da z dopolnili dopolnjujemo, z zdravili pa zdravimo.

- Kako se je v zadnjih desetletjih pogled družbe spremenil pri skrbi za lastno zdravje?
Sprememb je veliko. Nekatere so dobre, druge nekoliko manj. Ljudje se vse bolj zavedamo, da lahko za zdravje veliko naredimo sami. Mnogi iščejo načine, kako spremeniti življenjski slog, da bi pridobili ali se naučili zdravih vedenj (izguba telesne mase, povečanje telesne aktivnosti, izboljšanje spalnih navad, opustitev kajenja …). Razvili so se tudi centri za krepitev zdravja po vsej državi, kjer nudijo brezplačne programe za krepitev zdravja. Ko se ljudje odločijo za zdravo spremembo življenjskih navad, predstavlja to vsekakor nekaj pozitivnega. Po drugi strani pa imamo tudi posameznike, ki se odločajo za manj zdrave spremembe: pretiravajo z enolično hrano, dieto ali uporabo prehranskih dopolnil, pretiravajo s telesno vadbo ... Nekateri posegajo po prehranskih dopolnilih kot po bombonih, čeprav opozarjamo, da njihova nenadzorovana uporaba ali kombinacija z določenimi zdravili lahko postane škodljiva in celo nevarna. V porastu sta tudi osebnostni motnji, bigoreksija (obsedenost z mišičastim telesom) in ortoreksija (obsedenost s pretirano skrbjo za zdravo hrano).

- Kako izbirate vsebine za bralce Ognjišča?
Vsebine izbiram na podlagi aktualnih dogodkov ali odkritij, na podlagi letnih časov ali pa izbiram vsebine, ki bi utegnile biti zanimive in koristne za bralce. Veliko je novosti, na novo odkritih snovi, ki jih je smiselno predstaviti tudi v neki poljudni obliki.

- Kaj bi svetovali starejšim bralcem, kako poskrbeti za svoje zdravje, ko je telo že v letih?
Dolgega, kakovostnega življenja nam ne zagotavljajo samo geni, ampak tudi osebna priprava na starost in življenjske navade. Ko govorimo o telesnem zdravju, velja vsekakor tudi zanje: redno gibanje glede na telesne sposobnosti, upoštevanje smernic prehrane za starostnike in navodil za terapijo z zdravili, da ne prekinjajo ali zmanjšujejo zdravil sami, da se udeležujejo pregledov, da urijo svoj um z branjem, reševanjem križank, plesom ali učenjem na drugačen način. Starejše osebe ne smejo pozabiti na družabno življenje. Osebe, ki imajo socialne povezave, so manj pod stresom, saj svoje skrbi na tak način lažje delijo z drugimi in verjetno najdejo primerno rešitev za svojo težavo. Tudi na nas je, da poskrbimo za starejše osebe. Če poznamo starejšo osebo v bližini, ki nima sorodnikov oziroma so oddaljeni ali pa je preprosto sama, je prav, da ji namenimo kakšen obisk ali pa se vsaj prepričamo, da je dobro.

- V svoji rubriki poudarjate redno telesno vadbo, zdravo prehrano in izogibanje stresu. Za prvo in drugo lahko sami poskrbimo, stres pa največkrat izvira od zunaj. Kaj stres naredi telesu?
Stresu se nihče ne more izogniti. S stresom se moramo naučiti živeti in se z njim spopadati, predvsem pa se moramo naučiti ločiti, na katere stresorje lahko vplivamo in na katere ne. Ljudje velikokrat izgubljajo svoj čas in moči za tiste vzroke stresa, na katere nimajo vpliva (bolezni, smrt družinskega člana, druge izgube …). V takih primerih je smiselno posvetiti več časa sebi, družini in prijateljem, ob katerih bomo sposobni razmisliti, kaj res lahko storimo in spremenimo. Imamo pa tudi take stresorje, na katere lahko vplivamo. Ko imamo preveč dela, si je treba ustvarit red, da lažje odstranimo od sebe, kar ni potrebno, s tem si prihranimo čas in na ta način zmanjšamo tesnobnost in raztresenost. Ključnega pomena je tudi, da se naučimo postavljati meje, zato da ne živimo preko svojih zmožnosti. Zaradi naših dejanj, ker preveč delamo, letamo sem ter tja ali pa konstantno osredotočamo misli na skrbi, ki izčrpavajo, smo ljudje preutrujeni.
Zunanji stresorji tudi niso za vse enaki, ker smo ljudje med seboj precej različni. Dogodek, ki nekomu predstavlja stres, bo lahko za drugega dobrodošla spodbuda v življenju.
Težave pa nastopijo, ko je stresnih situacij preveč, so premočne ali predolgo trajajo. V takih primerih stresni hormoni vplivajo na vse druge sisteme v telesu. Zavirajo delovanje imunskega sistema, zato smo dovzetnejši za bolezni, okužbe. Delujejo na srce in ožilje, na prebavila, mišično skeletne bolečine ... ali pa poslabšajo obstoječo bolezen.

- Za konec še: kako vam uspe skrbeti za zdrav način življenja?
Trudim se držati tega, kar tudi drugim svetujem. Najbolj ustaljena sem pri telesni aktivnosti in pri spanju. Poskrbim, da ne ležem po 23. uri. Ko potrebujem čas zase, se umaknem, in ko se utrudim, počivam.

OSEBNA IZKAZNICA
je doktorica nevroznanosti. Raziskovalno pot je začela v Italiji, najprej na Nevroznanstvenem inštitutu ISAS, Trst (International school for advanced studies), pozneje na Brain centre for neuroscience (kjer je doktorirala) in Brain computer interface lab. Bila je tudi prejemnica nagrade fundacije Franco & Diego de Castro (Univerza v Turinu).
Pedagoško pot je začela na Univerzi na Primorskem. Je redna profesorica in znanstvena svetnica na Fakulteti za vede o zdravju, Univerza na Primorskem. Habilitirana je na področju fiziologije. Izvedla je tudi nekaj predavanj na tujih univerzah. Raziskovalno sodeluje v nacionalnih in mednarodnih projektih, sodeluje tudi s kliničnimi okolji za izvedbo kliničnih študij. Udeležuje se različnih mednarodnih kongresov in simpozijev ter se povezuje z domačimi in tujimi inštitucijami. Je avtorica znanstvenih člankov, monografskih publikacij in učbenika za študente.

M. Pezdir Kofol, Gostja meseca, v: Ognjišče 10, 2023, str. 6-10.

»Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« (Mt 21,28-32)

Če gledam od zunaj, potem res nikoli ne vem, ali je človeku, ki dela kakšno stvar, ki se meni osebno zdi narobe ali taka, da bi mu mogoče lahko škodila, dobro to povedati ali ga pač pustiti, naj dela svoje. Kakor nekdo, ki se postavlja za sodnika, se zdim samemu sebi. Pa čeprav vem, vedno bolj in vedno bolj prepričljivo, da je drugi človek vesolje, ki ga ne poznam. Pa se vseeno kdaj pustim nagovoriti tihemu glasku v sebi, ki me priganja, naj stopim, naj grem, naj premagam svojo varnost – ki je najbolj v tem, da se vedno delam, kot da je vse v redu in prav – naj ljubim na nek čuden in velikokrat nerazumljiv način – s kritiko. Četudi v zameno dobim celo poplavo zmerljivk, ob kateri je jasno, da sem dregnil globoko v človekov ponos, mi je na nek način lažje. Vem, da sem naredil, kar je bilo treba, in tega občutka ne premaga niti še tako glasno nasilje.
Drugače je seveda, kadar sem na drugi strani, kadar sem jaz tisti, ki posluša kritiko, grajo, svarilo, opomin. Takrat vedno vem, da mi ima drugi nekaj povedati – in to še posebno tedaj, kadar ga nočem poslušati. Da povem drugače, kadar me zmoti v sveti zaverovanosti v moj prav, kadar mi prekine tako lepo tekoč potoček v dolgo načrtovano smer; kadar v meni naredi vihar, spopad med mojo lenobo, ki ne bi rada iz varnega območja starega in preizkušenega, in vestjo, ki me sili rasti in se spreminjati. Zelo redko, ampak res zelo zelo redko, ti ljudje nimajo prav in mi ni treba ničesar spremeniti. Četudi ne maram takih ljudi in jih na hitro odpravim po prej omenjenem sistemu, vame vendarle vsadijo dvom. In to je to. Potem se v meni začne mučno preigravanje med prav in narobe, med pro in contra, »Grem, Gospod« in »Nočem«, in ta boj v meni vztraja tako dolgo, dokler izmučen ne pokleknem in skrušeno izdavim: »Prav imaš, Gospod.«
Gospod, prav ste prebrali. Ker je On vedno tisti, ki zmoti, ne človek; nekdo ga je poslal, nek tihi glasek mu je vsadil v srce in ta ga je samo prenesel predme, glasek, ki sem ga slišal že sam, že prej, v svojem srcu, pa ga nisem poslušal, mu nisem dal prav. Kadar se ta glaska strinjata, takrat se vse to zgodi, takrat se zgodi čudež poslušanja.
Pravi čudež je namreč, če si kdo premisli. Ko torej iz oblaka svoje prepričanosti, iz megle svoje trme pogleda ven in vidi nekoga, ki mu pravi, da tole ne bo šlo. Ker seveda večina ljudi ne zgreši zato, ker ne bi vedela, kam je treba, ampak ker si misli, da to lahko naredi sama. Biti sposoben podvomiti v svoj prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ono bo naredilo vse, kar je treba – rešilo bo življenje.k

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 9 (2023),75.

Oktober začenjamo z godom priljubljene svetnice sv. Terezije Deteta Jezusa ali male Terezike. Letos praznujemo 150 let od njenega rojstva in to obeležujemo tudi v oktobrski prilogi in se sprašujemo: Kaj nam mala Terezika govori danes? Njena Povest duše je brezčasna, preprosta, a globoka, njena iskrena pobožnost pa nam je lahko zgled.

Prvega oktobra praznujemo tudi rožnovensko nedeljo, s katero začenjamo mesec, posvečen tej molitvi. Oktobrsko rožnovenski je tudi namig za družinski izlet. Tokrat je izobraževalne vsebine zamenjala molitev.
Prav tako vam v mesecu rožnega venca ponujamo štiri knjige V Marijini šoli po polovični ceni.

V jesenskem oktobru se začne tudi akademsko leto. Tokratna gostja meseca je naša že skoraj 20-letna sodelavka, ustvarjalka rubrike Narava in zdravje, prof. dr Mihaela Jurdana. Ob začetku akademskega leta in njenem napredovanju v naziv redne profesorice in znanstvene svetnice smo jo povprašali o njenem pedagoškem in raziskovalnem delu, pa tudi o skrbi za zdravje in zanimanju študentov za vede o zdravju.

Pred otvoritvijo in blagoslovom nove skavtske hiše smo bili na obisku pri skavtih, na njihovem novem domovanju v Štepanjskem naselju v Ljubljani. V sredini oktobra bodo uresničene dolgoletne skavtske sanje, da bi imeli svoje prostore in so nam že sedaj, v času, ko se vseljujejo, z veseljem odprli svoja vrata. 

V rubriki o dilemah bioetike prehajamo na občutljivo tematiko genetike. V času, ko je vse uperjeno samo v napredek, se pogosto dogaja, da pozabimo ali ne pomislimo ne na posledice ne na postopke, po katerih posegamo za ta napredek. Cilj pogosto posvečuje sredstva. Prav tako metode. Tudi za ceno tlačenja človekovega dostojanstva. 

Ob koncu decembra bo v Ljubljani potekalo evropsko srečanje mladih. To je lansko leto oznanil prior taizéjske skupnosti, br. Alois. Srečanje se bo začelo čez manj kot 100 dni, so pa že v teku priprave nanj. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Tilnom Čebuljem s Katoliške mladine, ki koordinira srečanje pri nas, in bratom Jeanom Patrickom, ki je v Slovenijo prispel v sredini septembra in bo s skupino sobratov pomagal pri pripravi srečanja. 

Vstopili smo v novo pastoralno, katehetsko in tudi šolsko leto. To pomeni, da so se začeli različni procesi in dogodki, na katerih lahko pridobivamo znanje. Kakšno pa je naše znanje na področju vere? Tokratna tema meseca razmišlja in vzpodbuja, da se vsi, ne glede na starost, aktivno ukvarjajmo s poglabljanjem vere. Ker je to nekaj, kar je za vsakega kristjana nujno. 

Izšla je prenovljena izdaja knjige Phila Bosmansa Z najboljšimi željami. V njej so zbrane lepe misli za naše drage: besede, s katerimi lahko voščimo za rojstni dan, za poroko, ob rojstvu otroka, pa tudi besede, ki tolažijo in vzpodbujajo v težkih urah življenja. Več o knjigah, ki jih pripravljamo za Miklavževo in božično obdarovanje, pa v prihodnji številki Ognjišča.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 10 (2023), 4.