Režija: Christopher Nolan
Igrajo: Cillian Murphy, Robert Downey Jr., Emily Blunt, Matt Damon
Žanr: biografska drama
Produkcija: ZDA, Velika Britanija (2023)
Splošna ocena: 3
Na kratko: življenjska zgodba »očeta« atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja
Primernost za družine: posamezni prizori golote

Sredi julija je v kinodvorane prišel eden najbolj pričakovanih filmov leta. Režiser Christopher Nolan se je tokrat lotil življenjske zgodbe »očeta« atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja, pri čemer se je osredotočil na tri ključne dogodke, ki se z nelinearno pripovedjo prepletajo skozi ves film.
Kariero obetavnega znanstvenika Oppenheimerja, ki kot prvi v ZDA začne predavati kvantno fiziko, usodno zaznamujejo bliskoviti premiki na tem področju, zlasti od prve uspešne cepitve atomov. Samo vprašanje časa je namreč, kdaj bo mogoče izkoristiti uničujočo moč atomske energije. Da bi prehiteli nacistično Nemčijo, kjer so ugledni znanstveniki, med drugimi pionir kvantne mehanike Werner Heisenberg, že leta 1939 začeli delati na izdelavi atomske bombe, se zgane tudi ameriška vojna industrija. General Leslie Groves (Matt Damon) rekrutira Oppenheimerja za vodjo projekta Manhattan. Sredi puščave Nove Mehike zraste malo mesto, kjer znanstveniki razvijajo projekt vse do prve detonacije atomske bombe, t. i. Trinity.
Leta 1954 Oppenheimerja zaslišuje ameriška Komisija za atomsko energijo, ki mu na koncu zaradi sumljivih komunističnih povezav odvzame dostop do zaupnih podatkov in s tem tudi vso javno kredibilnost.
Nekdanji predsednik Komisije za atomsko energijo Lewis Strauss leta 1959 prestaja na videz formalno zaslišanje pred senatom za izvolitev na položaj ministra za trgovino, počasi pa se razkrije, da je za dogodki izpred petih let stal sam Strauss, ki je Oppenheimerju zameril njegovo pokroviteljstvo in nenaklonjenost razvoju vodikove bombe.
Tri ure dolg film epskih razsežnosti se ob tem dotakne mnogih podrobnosti iz Oppenheimerjevega življenja in prepričanj, od (mnogih tudi zunajzakonskih) ljubezni do simpatiziranja s sindikalnim in komunističnim gibanjem, ki ga je v obdobju t. i. lova na čarovnice v 50. letih stalo položaja.
Zagotovo ni lahko izdelati filmskega spektakla iz razprav teoretskih fizikov v svojih predavalnicah in laboratorijih, a je Nolanu tudi to pot uspelo prikovati gledalce na svoje sedeže. Kljub nadvse številčni paleti likov ritem zgodbe ne popušča. Film je tudi vizualna poslastica, igralska zasedba, v kateri izstopata predstavi Cilliana Murphyja kot Oppenheimerja in Roberta Downeyja Jr. kot Lewisa Straussa, pa izjemna.
Nolan se je po Dunkirku vrnil k zgodovini druge svetovne vojne, a kljub dosledni biografiji »očeta atomske bombe« in okoliščinam izdelave le-te se nas noben lik zares ne dotakne – ne samosvoj Oppenheimer niti njegova odsotna žena Kitty (Emily Blunt), še manj povzpetniški politiki kova Lewisa Straussa.
Ob klišejskem slikanju nerazumljenega genija, ki je lahko slab mož in sodelavec ter čudak, se Oppenheimer sicer spopada z (zapoznelim) občutkom krivde zaradi uporabe jedrskega orožja, vendar film v resnici tu ne seže preveč globoko. Občutek dobimo, da gre bolj za kavarniško debato kot za življenja stotisočev ljudi, žrtev atomskih bomb.
Nolan se za razliko od večine svojih filmov ni odločil uprizoriti zagonetke, ki okupira gledalčeve možgane skozi ves film, s tem pa se je očitno zavestno odpovedal svojemu največjemu talentu. Oppenheimer je sicer še vedno vrhunska biografija enega najbolj prelomnih dogodkov v novejši zgodovini (pri čemer poudarjanje taiste zgodovinskosti iz ust samih filmskih likov izpade nepotrebno melodramatično) in zato vsekakor vredna ogleda in razprave. Kljub vsemu pa triurni filmski spektakel gledalca pusti nekoliko hladnega.
Najboljša iztočnica (in ne preveč prikrita poanta) celega filma je možnost, ki so jo nakazovali izračuni, da bi se verižna reakcija, ki bi se sprožila pri detonaciji atomske bombe, lahko nadaljevala brez nadzora vse do uničenja celega planeta. Ironija je, da je bomba, ki bi morala po prepričanju njenih snovalcev zaradi svoje strašne uničevalne moči končati to in preprečiti vse nadaljnje vojne, dosegla ravno nasproten učinek in stopnjevala oboroževalno tekmo med Američani in Sovjetsko zvezo vse do razvoja vodikove bombe. Kot v pogovoru z Albertom Einsteinom (Tom Conti) razočaran ugotavlja Oppenheimer, je do nenadzorovane verižne reakcije, ki so se je tako bali, na koncu vendarle prišlo, svet pa se je zato docela spremenil.

M. Volčanšek, Film: v: Ognjišče 9 (2023) 70-71.

Kategorija: Film

priloga

Sveta Terezija Deteta Jezusa

gostja meseca

prof.dr. Mihaela Jurdana

moj pogled

Sanje generacij se uresničujejo

 

Preberite več: Oktober 2023

Kategorija: Kazalo

Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka. – Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.« Tako nas nagovarja Felicita Kalinšek, redovnica, šolska sestra, v kratkem predgovoru Slovenske kuharice, najbolj znane najbolj razširjene slovenske kuharske knjige. ‘Pozabljeno’ sestro Felicito predstavljamo ob 150-letnici rojstva.

ŠTIRIDESET LET  UČITELJICA KUHANJA
Od šestih otrok, ki so se rodili v družini Tomaža Kalinška in Uršule Kern v Podgorju pri Kamniku, so kar tri hčere postale redovnice v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Terezija je zagledala luč sveta 5. septembra 1865. Po zgodnji očetovi smrti je skrb za družino padla na ramena matere Uršule, ki je bila odločna, delavna in pobožna žena, kar je nedvomno vplivalo pri odločitvi hčera za redovniški poklic. Prva je ta korak naredila Marija, najmlajša, pozneje sestra Ladislava, ustanoviteljica splitske province šolskih sester. Kongregacija šolskih sester je bila ustanovljena na pobudo bl. škofa Antona Martina Slomška; pot ji je začrtala ustanoviteljica in prva vrhovna predstojnica mati Margareta Puhar. Prve sestre so prišle v Maribor iz Gradca leta 1864, leta 1869 se je mariborska podružnica osamosvojila z materno hišo v štajerski prestolnici. Terezija Kalinšek je v noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru vstopila leta 1892. Dobila je redovno ime Felicita; prve zaobljube je položila leta 1893, večne pa leta 1896. Takrat so šolske sestre imele v Mariboru šolo za dekleta; sestra Felicita se je šolala za učiteljico, a je v drugem letniku prevzela vodstvo samostanske kuhinje.
Kmetijska družba za Kranjsko je leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani. Pri iskanju učnega osebja so se ustanovitelji obrnili na šolske sestre v Mariboru, ki so v svojih šolah uvajale tudi pouk o kuhanju. V Ljubljano so poslali takrat 33-letno sestro Felicito Kalinšek, ki je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti, 21. septembra 1937. V teh štiridesetih letih so se v njeni kuharski šoli mojstrile stotine deklet z vseh koncev naše domovine in iz vseh družbenih slojev.

‘SLOVENSKA KUHARICA’, ZANESLJIVA VODNICA
Ob poučevanju se je sestra Felicita nenehno strokovno izpopolnjevala, preizkušala je nove in nove recepte ter še neuveljavljene načine shranjevanja živil. Kmalu je bil njen ugled tolikšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje prve izvirne slovenske kuharske knjige Magdalene Pleiweis (s polnim naslovom: Slovenska kuharica ali Navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila). Prvič je izšla leta 1868 v Ljubljani in je bila tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov. Sestra Felicita je knjigo dopolnila in predelala, zato je bilo v šesti izdaji poleg imena avtorice že zapisano tudi njeno ime. Uvodnim stranem je dodala prave enciklopedične elemente (npr. razlago kuharskih izrazov), dodala nekaj poglavij, recepte pa razdelila na 31 oddelkov – od juh do konzerviranja sočivja. Število receptov je naraslo na 2203. Iz Kuharice so izginile stare mere in izrazi, pojavila so se nova živila: bobri, polži, školjke, bučke, ajda in zlasti vse vrste zelenjave in sadja. Zanimivo je njeno navodilo, kako izdelati samokuhalnik (neke vrste lonec-ekonom), ki bo dobrodošel zlasti kmečkim gospodinjam. V osmi izdaji leta 1935 je sestra Felicita dodala obširno poglavje o gobah in število receptov se je pomnožilo za dobrih 500. Knjiga je takrat prvič izšla pod imenom s. Felicite Kalinšek. Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj. V že omenjenem predgovoru je zapisala: »Da je Slovenska kuharica popolnoma zanesljiva vodnica pri kuhanju, je najboljši dokaz to, da so vse priporočene jedi praktično preizkušene in je navodilo napisano tako, kakor se je poskus obnesel.«

OD VALENTINA VODNIKA DO SESTRE NIKOLINE
Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku nam je priskrbel Valentin Vodnik, ki je svoje Kuharske bukve (1799) v glavnem sestavil in prevedel iz nemških kuharic. Prvi izvirni ‘učbenik’ kuhanja je bila že omenjena Slovenska kuharica, ki jo je sestavila Magdalena Pleiweis in zapisala njena prijateljica Neža Lesar. O njeni priljubljenosti govori dejstvo, da je po prvi izdaji leta 1868 do leta 1902 doživela pet ponatisov. Tega leta so zaprosili sestro Felicito Kalinšek, naj to kuharico posodobi in dopolni. To nalogo je uspešno opravila. Za njo je urejanje Slovenske kuharice prevzela s. Izabela Gosak in v njeni priredbi je izšla osemkrat. Od osemnajste do triindvajsete izdaje jo je urejala sestra Vendelina Ilc (1916–2003). Pri šolskih sestrah v Mariboru je nekaj časa poučevala na gospodinjski šoli, bila deset let ravnateljica kmetijsko-gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu na Koroškem, potem pa je v Repnjah pod Šmarno goro dvanajst let vodila kuharske tečaje. V knjigah Kuharica sestre Vendeline, Pecivo sestre Vendeline, Božič s sestro Vendelino je predstavila najboljše recepte iz svoje prakse ter mnoge skoraj pozabljene preproste domače jedi. Kuharico sestre Felicite je za osemnajsto izdajo (1980) posodobila in preuredila. Sodelovala je tudi pri naslednjih izdajah, vse do devetindvajsete. Vredna naslednica sestre Felicite in sestre Vendeline je sestra Nikolina Rop, ki je odlična učiteljica kuhanja v Repnjah in je (pri založbi Družina) izdala že osem knjig kuharskih receptov z naslovom 100 receptov s. Nikoline. »Mislim, da se osnove kuhanja dobi v domači družini,« pravi s. Nikolina. »Da si mlada gospodinja, ko gre na svoje, upa še kaj novega poskusiti, to lahko dobi na tečaju.«

S. Čuk, sestra Felicita Kalinšek (1865–1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 48-49.

Kategorija: Obletnica meseca

“Napor je bistvena sestavina osnovne šole”

Pred začetkom novega šolskega leta smo nekaj pogledov na šolske procese in dogajanje osvetlili z ravnateljico Osnovne šole Alojzija Šuštarja Nušo Pohlin Schwartzbartl, ki ji je področje znano iz lastnih izkušenj ravnateljevanja tako v javnih kot tudi v zasebni osnovni šoli.

- Kakšni so vaši spomini na osnovnošolska leta in kako bi svojo izkušnjo primerjali z zasnovo današnje osnovne šole?
Imam zelo lepe spomine na svoja osnovnošolska leta. Obiskovala sem podružnično šolo na Duplici pri Kamniku, ki je danes že matična šola, nato osnovno šolo v Kamniku. To je bila izkušnja zelo velike šole, izmenskega pouka, ampak vse to je povezano v lepe spomine.
Zmeraj mi je bila všeč pot v šolo, ko smo hodili peš ali s kolesi. Veliko mi je pomenilo druženje, odnosi med nami učenci, prijatelji.
Če potegnem kakšno vzporednico, lahko rečem, da je stalnica osnovne šole prav ta vzgojni vidik, odnosi, pogovori. Zelo dobro se spomnim učiteljev, ki so imeli zanimiv način dela, ki so se trudili zavzeto podajati znanje in so znali motivirati.

- Omenili ste znanje. Kaj danes znanje predstavlja otrokom oz. ali je danes bistveno težje navduševati otroke za učenje, za proces pridobivanja znanja?
Nekaj težje je gotovo, imamo pa šole več avtonomije kot pred 30 leti. Danes imamo ogromno znanja, povezovanj, mreženja znanj, prijemov, izkušenj. Hkrati bi poudarila, da je temelj še vedno odnos. Veliko dam na dobre odnose, na vidike, kako nekdo pristopa k reševanju problemov, kako se loteva reševati izzive, kaj se je ob tem naučil, kaj je izkusil.

- Ob omembi znanja se pojavlja tudi vprašanje razmerja med znanjem in ocenami. Se otroci zavedajo, da se učijo za znanje, ali prevladuje mnenje, da se učijo samo za ocene? In kako gledati na to, da je čedalje več učencev, ki imajo samo še štirice in petice, druge ocene pa, kot da ne obstajajo?
Učitelji večkrat povedo, da je pri učencih zelo veliko želje po dobrih ocenah, tudi stisk, če teh dobrih ocen ni. Verjamem, da je včasih težko doseči oboje. Najprej bi izpostavila, da je na ocenah prevelik poudarek, da je njihov pomen pretiran in je zelo narobe, da ocene že pri tako nizki starosti pogojujejo otrokovo prihodnost.
Ob tem izpostavljam vprašanje, ali šola podleže tem pritiskom prevelikega poudarjanja ocen ali ne. Na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja si želimo, da bi bili zahtevna šola, kjer imajo učenci veliko znanja; in si seveda tudi želimo, da bi učenci imeli dobre ocene. Starši nam celo kdaj očitajo, da zahtevamo preveč. Hudo nam je, da se zaradi želje po več znanja znajdemo tudi v takšnih in drugačnih debatah in kritikah. Zavedamo se, da lahko po drugih šolah učenci dobivajo boljše ocene za manj znanja. Vendar če je neko merilo ocenjevanje na NPZ-ju, potem lahko rečem, da so naše ocene realne in večjih odstopanj ni.
Hkrati pa nam je v šoli pomembno, da ne gledamo samo na ocene danes, ampak se veliko ukvarjamo tudi z razmišljanjem, kakšno popotnico dajemo učencem za prihodnost.

- Kako torej osnovnošolcem približati znanje kot vrednoto?
Določen delež učencev je naklonjen temu, spet drugi del nekoliko manj, imajo tudi druge spretnosti, so mogoče bolj umetniško, glasbeno, športno nadarjeni … Ne smemo vsega gledati skozi spekter teh šolskih predmetov, so tudi širše veščine, ki jih nekateri obvladajo.
Hkrati je velika odgovornost na učitelju, kako bo znal interpretirati snov, kako jo bo znal podati. Nekaj snovi je tudi take, da je mogoče pomemben most za razumevanje naprej, četudi ni nujno ocenjevana. Učiteljem je treba dati avtonomijo in spodbudo, da speljejo ta proces. Ne smemo se predati malodušju, da se ni vredno truditi, da je vse zaman. Pogum učiteljev za tovrstne korake se potem vedno obrestuje. Je pa jasno, da so določene ure, določena snov zahtevne, težke in tudi to je treba dati čez.

- Glede zahtevnosti in težavnosti se v zadnjih letih pojavlja kar nekaj mešanih signalov, saj lahko velikokrat beremo, kako naj bo prehod v novo šolsko leto čim manj stresen, kako naj poskrbimo, da bo otrok v šoli užival ... Zdi se, da je zadnje čase merilo vsega samo še prijetnost in užitek.
Šola je v prvi vrsti napor. Gre za proces, kjer moramo najprej starši in šola imeti zelo razčiščene pojme, kaj šola predstavlja. Če želimo priti do nekega cilja, je za to treba vložiti nekaj truda, napora. In z učenjem je enako. Če ne bo napora, ne bo rezultatov. Morava pa napor razumeti tako na strani učencev kot na strani učiteljev.
Napor je bistvena sestavina osnovne šole. Z delom, naporom in posledično uspehi se krepi samopodoba učenca. In hkrati, ko se učenec sooči s stisko, jo moramo prepoznati in mu pomagati, da jo uspešno premaga.

- Poleg izobraževalnega vidika je šola tudi vzgojna ustanova. Kako je sedaj v osnovnih šolah na področju vzgojnih načrtov?
Vse naše delovanje izhaja iz vzgojnega načrta. Za nas je to zelo pomemben delovni dokument, in ko sestavljam letni delovni načrt, izhajam iz tega vzgojnega načrta. S tem sledimo želji, da pokrijemo res vse vsebine in dejavnosti, ki so opredeljene in se odražajo skozi dejavnosti šole. Gre za preplet. Učni načrt nam določa cilje na področju znanja, ki pa jih potem prepletamo z vzgojnimi vsebinami. To je velika dodana vrednost. Ne morem dovolj poudariti, da je vzgojni načrt nujen temelj delovanja vsake šole. Dejstvo je, da če na vzgojnem področju stvari niso pravilno postavljene in zastavljene, se to potem kaže na rezultatih učenja. Če ni vzgoja na osrednjem mestu delovanja šole, šola nima kaj sanjati o dobrih rezultatih učenja.

- Koliko bolj v zadnjem času otroci potrebujejo to podporno okolje s strani strokovnih pedagoških delavcev, svetovalnih služb, psihologov v primerjavi z desetletjem ali dvema nazaj?
Teh potreb je danes gotovo več. Sama se teh situacij iz svojega obiskovanja OŠ ne spomnim in sem že večkrat razmišljala, če smo kakšne težave in zagate reševali kar sami, med vrstniki … Sicer pa, če samo pogledam, koliko je naša svetovalna delavka vpeta v razne pogovore z učenci, je tega res veliko.
Ob tem se treba zavedati, da raste interes na tistih vsebinah, na katere tudi sam daješ veliko pozornosti. Mi namreč dajemo veliko fokusa na spremljanje, na pogovore, in se mi zdi pomembno, da sproti rešujemo stiske, da se lahko otroci z vprašanji na nekoga obrnejo. So pa situacije, ko morajo otroci težavo najprej prepoznati, se z njo ukvarjati, jo mogoče morajo celo poskusiti rešiti sami – tudi za te stvari je potreben določen čas in moramo biti pozorni, kaj se dogaja, da damo tudi prostor otroku in ga ne prehitro zadušimo s svojimi dobrimi nameni.

- Pomemben del v šolskem procesu je sodelovanje staršev s šolo. Večina tega sodelovanja poteka preko govorilnih ur, kjer pa se zdi, da ko prihajaš v komunikacijo z učitelji, so le-ti precej v obrambni drži. Smo starši res tako grozni, da se komunikacija običajno začne v stilu dveh oseb na dveh bregovih?
Govorilne ure so svojevrsten izziv za vsakega učitelja. Sama čutim, da dnevi okrog govorilnih ur niso najbolj sladek čas v mesecu. Najprej poudarim, da je vedno dobro, da do srečevanj med učitelji in starši prihaja. Največ težav se vedno nabere tam, kjer do teh srečanj ne pride, kjer ni komunikacije in je prisotna napetost. Včasih je res treba slišati težavo, sprejeti neko mnenje. Na obeh straneh. Tudi staršem je treba kdaj povedati in morajo sprejeti, da se njihov otrok lahko v šoli obnaša drugače kot doma, da ima realno učno težavo, da določene stvari sprejema drugače kot večina.
So pa med nami seveda različni načini, kako vstopamo v komunikacijo. Tanka je lahko meja med tem, da izrazimo svoj pogled ali da že obtožujemo in napadamo. Sploh ko gre za pogovore o ocenah, kjer se hitro prestopi v izsiljevanje, moledovanje in nazadnje obtoževanje. Občasno manjka pripravljenost, da bi tudi starši aktivno pristopili k temu, kako skupaj z učiteljem otroku pomagati, da bo prišel do boljše ocene. Učitelji tudi povedo, da so tam, kjer se je vzpostavila dobra komunikacija, kjer so tudi starši videli, da je lahko z nekaj več spremljanja in spodbude doma z njihove strani hitro boljše, res vidni dobri rezultati. Včasih pa na žalost do tega ne pride, saj nekdo vztraja, da je slaba ocena njegovega otroka samo in izključno krivda prestrogega učitelja, ki ocenjuje. Žal mi je, da je tako. Vendar še vedno spodbujam učitelje, naj vabijo starše na govorilne ure in naj bodo z njimi v stiku. Zelo se obese govorilna ura staršev, otroka in učiteljev. Odprt pogovor, skupne rešitve in delitev bremen, brez vrzeli v prenosu informacij – deluje čudežno.

- V zadnjem času zasledimo, da prihaja do pomanjkanja učiteljev. Kje vidite razloge za to in kako pristopiti k reševanju tega problema?
Menim, da se je vsa ta leta premalo sistematično vlagalo v učiteljski poklic na ravni spoštovanja tega poklica, skrbnega in odgovornega ravnanja z ljudmi v tem poklicu ter sprejemanja, da je to zelo zahteven in hkrati pedagoško strokoven poklic. Danes se zdi, da vsak, ki je končal osnovno šolo, že ve, kaj in kako bi se moralo delati v osnovni šoli, kako se bi moralo poučevati, kako podajati snov ... Hkrati pa se soočamo z realnostjo, da je čedalje več vzgojnih težav tudi v domačem, družinskem okolju. Imamo torej zelo jasna mnenja, kako se mora delati v šoli, hkrati pa mnogim že v domačem okolju zmanjka opravljanje svoje vzgojne starševske vloge.
Kot drugo iz tega izhaja, da poklic učitelja ni kak priznan poklic; ni viden kot poklic, kjer je res treba imeti veliko pedagoške in strokovne podlage, ampak kot nekaj, kar bi tako ali tako vsi znali delati.
Naslednja težava je v premajhnem vlaganju v šolske prostore, v delovna okolja učiteljev. Zelo malo denarja se je v lokalnih skupnostih namenjalo prenovi šol. Če samo pomislimo, kako zelo se je spremenil način komunikacije, vizualizacije, kako drugače danes sprejemamo informacije in kako zelo so šole že v svojih osnovnih sredstvih, izgledih učilnic, gradivih, pripomočkih ostale v 80. ali 90. letih. Lahko rečemo, da je velikokrat dovolj že učitelj, tabla in kreda – ampak ni čisto tako. Veliko se vlaga v razvoj na področju gospodarstva, na mnogih področjih, zato mislim, da bi posodobitvam morali slediti tudi na področju organizacije šolskega okolja. Ni vseeno, kakšna je šola in njena okolica, kaj ponuja, kakšna je učilnica, kako vabljiva je, kakšne pripomočke ima na voljo učitelj ... Enostavno zmanjka zavest, da so danes potrebe na področju podajanja znanja precej drugačne kot pred 30 leti.
Potem je v tem poklicu težko v polnem razredu imeti pred sabo vse tiste učence, ki imajo individualne potrebe, z odločbami ali brez, kjer se je treba ukvarjati s posameznimi potrebami, tudi priseljenih otrok, hkrati pa zadostiti vsem birokratskim zahtevam, na koncu pa biti slabo plačan in necenjen, kriv za vse. Še zlasti, če je to breme nespoštovanja naloženo učitelju doma, v družinah učencev, če to otrok posluša iz ust svojih staršev, njemu pomembnih odraslih. Zato razumem učitelje, ki si zaradi pravilnega vrednotenja sebe, ker so izobraženi, imajo razvite določene veščine, organizacijske sposobnosti, najdejo službe v gospodarstvu ali na drugih področjih. In verjamem, da je zato veliko učiteljev zapustilo pedagoško delo v šolah.

- Velika neznanka za starše je sprememba glede vsebin, ki jih bodo šole morale upoštevati tudi s spremembo Družinskega zakonika. Kako je z uvajanjem teh novih vsebin in strahom, da bodo sedaj vrata na stežaj odprta organizacijam, ki bodo popularizirale LGBTQIA+?
Kot zasebna katoliška šola se počutimo suverene na področju zagovarjanja vrednot, ki so v skladu z našo vrednotno usmeritvijo. To od nas nenazadnje pričakujejo starši, ki k nam vpisujejo otroke. Področja ideologije spola nikakor ne želimo tabuizirati, si pa dovolimo jasno izraziti svoje mnenje. Drugačnosti ne zanikamo in ne obsojamo, verjamemo v dialog in strpnost, vendar pa je stališče nas kot institucije jasno. V naše učne načrte vsiljenih vsebin gotovo ne bomo vnašali površno ali brez jasne razlage, kaj je v ozadju. Na te vsebine smo pozorni že v knjižnih in drugih gradivih, ki so na razpolago. Poleg tega se z vsebinami odnosa do sebe in drugih, spolnosti, zdravega odraščanja, spolnih in drugih zlorab, nevarnosti na internetu in medijskih manipulacij načrtno ukvarjamo v okviru projektnih dni, imenovanih Vzgoja za odnose, ki jih izvajamo za učence od 5. do 9 razreda. Nekatere vsebine izvajamo sami, pri drugih pa sodelujemo s preverjenimi organizacijami in izvajalci (Integrum, Lunina vila, zakonca Sokol ...) ter ob prisotnosti naših pedagoških delavcev poskrbimo tudi, da so z vsebino delavnic seznanjeni starši.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2023), 36-38.

Kategorija: Moj pogled

V zadnjem času so Slovenijo prizadele naravne katastrofe, zlasti poplave. Tudi nekateri naši sodelavci so bili prizadeti. Prav tako naši bralci in naročniki. Seveda so tudi ti nesrečni dogodki našli odmev v septembrskem Ognjišču, saj ne moremo mimo izgub, ki so jih nekateri utrpeli. Kljub temu je treba gledati, hoditi naprej. Ljudem je treba dati upanje in vlivati moč za nov začetek.

V tej številki je tudi precej misijonskih vsebin. Najprej je tu priloga, ki govori o stoletnici lista, namenjenega misijonom Katoliški misijoni, ki se je preimenoval v Misijonska obzorja. Ob njegovi predstavitvi na kratko spregovorimo tudi o ostalem bogatem misijonskem tisku. V Obletnici mesca prikažemo življenje in delo uršulinske sestre Marije Helene Vurnik, misijonarke na Tajskem. Misijonski je tudi pogovor s s. Vesno Hiti, misijonarko v Burundiju, ki spremlja akcijo Za srce Afrike, h kateri ste vsako leto povabljeni bralci Ognjišča. Vse te vsebine bodo tudi lepa priprava na misijonski mesec oktober.

Morda se bo kdo vprašal, zakaj pomagati še misijonom, ko imamo zlasti sedaj doma toliko potreb. Vprašanje, ki sem si ga postavljal tudi sam, dokler se nisem pripravljal na pisanje članka o 100-letnici misijonske revije. V najhujših časih (prva svetovna vojna, gospodarska kriza, druga svetovna vojna, prisilno begunstvo, čas komunizma …) so Slovenci izredno veliko naredili za misijone. Zakaj se to ne bi ponovilo tudi sedaj?

Ko razmišljamo o novem šolskem letu, se ga mnogi lahko veselijo, spet druge lahko skrbi ali so zaradi tega celo žalostni. Vsem šolarjem ob začetku šolskega leta želimo, da bi bilo leto čim bolj uspešno, blagoslovljeno in veselo, sami pa v tokratni Temi meseca dodajamo nekaj spodbud, ki so lahko vsem, tako šolarjem kot staršem, v pomoč ob novem začetku.  

V povezavi s šolo se je povabilu na pogovor odzvala ravnateljica OŠ Alojzija Šuštarja Nuša Pohlin Schwartzbartl, s katero smo spregovorili o izzivih novega šolskega leta, znanju, ocenah in tudi spremembah, ki vstopajo v šolske programe s tem letom. 
V času, ko na prizadetih območjih gledamo različne skupine, ki pomagajo, so tam tudi vojaki Slovenske vojske. Robert Friškovec je pri mladih preveril, kako je s sprejemanjem nekoga, ki se odloči biti vojak in kako mladi gledajo na ta poklic. 

 

Med letnimi vsebinami nadaljujemo osvetljevanje problematike na področju bioetike. Zadnje čase odmeva tematika teorij spola in spolnih identitet v naši družbi, zato smo v tokratnem nadaljevanju pogovora z dr. Gabrielom Kavčičem osvetlili nekaj konkretnih primerov, kako se to pojavlja v naši družbi in kje vse lahko pričakujemo spremembe – z uvedbo in sprejetjem Družinskega zakonika tudi v šolah. 

Jeseni se v naši založbi pripravljamo na konec leta, ko, dragi bralci, največ sprašujete po naših knjigah. Tokrat vam predstavljamo knjigo Jožeta Čuka Eno miljo dlje. V njej je zbral kratka duhovna razmišljanja, ki jih je objavljal v župnijskem listu župnije Sora. Izšla je tudi knjiga Zgodbe o kruhu z okusom nebes. Gre za zbirko zgodb o evharistiji, spravi in odpuščanju. Namenjena je prvoobhajancem, a nič manj njihovim očetom in materam, dedkom in babicam. Izšla je v že priljubljeni zbirki Zgodbe za dušo – nova serija. Prav tako vam predstavljamo NajVEČJE Sveto pismo, namenjeno otrokom. Te bo očarala njegova »čarobna moč«, ko se iz majhne knjige spremeni v veliko.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 9 (2023), 4.

Kategorija: Beležnica

tema meseca

Učenje je potovanje do znanja!

gostja meseca

s. Vesna Hiti, misijonarka

narava in zdravje

Kako ohraniti zdravo srce

Preberite več: September 2023

Kategorija: Kazalo

Pravičnost je nujni in bistveni del prava

Pravo, Ustava, pravičnost so temelji, na katerih si želimo, da bi bila vodena naša država. Pogosto državljani nismo prepričani, koliko je naša država res pravna, še manj pravična pri zagotavljanju enakosti pred zakonom in varovanju osnovnih demokratičnih in seveda človekovih pravic. O tem sem se pogovarjal s prof. dr. Verico Trstenjak, ki je s svojim poznavanjem in izkušnjami evropskega prava lahko podala tudi primerjalno-analitični pogled na stanje prava in sodne veje oblasti v Sloveniji.

- Začniva pogovor z vpogledom v vaše odraščanje in v odločitev za študij prava.
Izhajam iz Prlekije, kjer sem odraščala v preprosti, skromni družini – kot smo takrat v času socializma vsi živeli zelo skromno. Ob tem smo doma imeli zelo visoke moralne standarde. Oče, predvsem oče, sicer intelektualec, se mi zdi, je bil ključen za moralno rast in nas je vzgajal v vrednotah delavnosti, pravičnosti in pridobivanja znanja. Ta poudarek na znanju me je spremljal skozi življenje. Znanje je nekaj, česar ti nihče ne more odvzeti, in pravičnost je najboljši steber ter porok za življenje z mirno vestjo. To se mi zdi zelo pomembno, kar sem ponesla v svoje življenje in poskušam prenesti tudi na sina ter študentom na različnih univerzah, ne glede na to, kje poučujem.

- Kakšen je bil vaš prvi stik s študijem prava? Ste na to pot stopili polni idealizma, velikih pričakovanj? Vas je na študijski poti kaj presenetilo, razočaralo?
Seveda je bila študijska pot na začetku prepredena s pravnim sistemom, v katerem smo takrat živeli. V času študija bi izpostavila dva dogodka, mogoče celo prelomnici, ki sta mi bili takrat zelo pomembni. Prva je, ko sem kot pripravnica prišla na sodišče in sem v okviru kazenskega prava videla, s kako minornimi, bagatelnimi delikti so se sodniki ukvarjali – na primer tatvine po trgovinah, pa tudi verbalni delikti ali civilno motenje posesti … To me je kar šokiralo. Drugi pretres se je zgodil na prvi študijski izmenjavi v tujini, ko sem prvič dobila drugačen pogled izven socialističnega sistema. In zato sem kritična do nekdanjega socialističnega totalitarnega sistema, ki je po vseh merilih in evropskih resolucijah bil res totalitaren. Kljub temu pa je treba reči, da je imel socialistični sistem nekaj stvari dobrih – mislim predvsem na možnost šolanja za vse. In kot drugo je vladala enakopravnost žensk. Na tem področju smo bili kakšno stopnico višje, kot jo kje drugje še danes komaj dosegajo. To spoznavam po različnih državah sveta, ko na raznih kongresih, konferencah poslušam o zgodovinskem razvoju in tudi o vstopu žensk na področje trga dela, na vodstvene položaje na vseh področjih. To me vedno znova pretrese, žalosti, saj sama nikoli nisem imela v glavi te prepreke, da bi imela ženska manj možnosti.

- Več desetletij ste dejavni na področju prava. Kako gledate na razvoj pravne znanosti? Kako so se izzivi prava spreminjali?
Na svoji poklicni poti sem se usmerila na področje evropskega prava, tako da vsebine, povezane z evropskim pravom, tudi predavam.
Kar se tiče razvoja, bi rekla, da se evropsko pravo razvija, kot se razvija Evropska unija. Pravo na splošno vedno sledi razvoju družbe. In tako kot se razvija družba, se mora razvijati tudi pravo, ki praviloma ne prehiteva razvoja družbe, ampak ji sledi, kar je tudi pravilno. Naj samo poenostavljeno omenim področje digitalizacije, kjer ne moremo s pravom zapisati vsega, kako in kaj z digitalizacijo, če pa še ne poznamo vseh smeri, v katerih se bo to področje razvijalo. ChatGPT-ja na primer nismo mogli urediti, dokler ni obstajal. A na drugi strani morajo pri razvoju tudi podjetja slediti že veljavnim pravnim normam, na primer glede varstva osebnih podatkov.
Pravo postavlja okvire delovanja, pri tem pa se mora ne glede na razvoj družbe zavedati, da ne sme biti preveč omejujoče. In če pogledava širše, tudi na področju političnih sistemov, demokracije, gospodarstva in tako naprej, mora pravo poskrbeti, da so pravne norme takšne, da zagotavljajo vse standarde, ki so potrebni za sodobno družbo in državo. To niso le tehnični standardi, pogoji glede kakovosti hrane ... Tu so še standardi pravne države in zagotavljanje spoštovanja splošnih civilizacijskih norm sodobne družbe. Govorim o spoštovanju človekovih pravic, pravičnosti, enakosti pred zakonom, varnosti in kar so še osnovni postulati ter temelji v družbi.
V Sloveniji je bil razvoj seveda povsem drugačen, saj smo morali bivše socialistično pravo nadomestiti s sodobnimi normami, ki jih zahteva demokracija in ki zagotavljajo delovanje pravne države. Vendar pa zapisane norme niso dovolj, če ni organov, ki bi to izvajali (uradniki, sodniki, policija, inšpektorji …). Posebej ta drugi del izvajanja prava potrebuje tudi v Sloveniji še določene izboljšave.

- Omenjate temelje, ki jih mora pravo zagotavljati. Kateri pa so temelji, na katerih stoji današnje pravo, in ali se ti temelji tudi spreminjajo?
Temelji so se seveda spreminjali, predvsem v avtokratičnih in nedemokratičnih sistemih. Četudi se avtokratični sistemi lahko razglašajo za demokratične, pa v bistvu niso. Tam je zakon napisan tako, da ga avtokrat razlaga na način, da imajo državljani občutek, da živijo v demokratičnem sistemu. Pa ni tako – tak primer je sedaj v Rusiji, v Putinovem režimu ali v kakšnem drugem sistemu.
Temelji prava so seveda načela, ki zagotavljajo pravno državo: človekove pravice, pravičnost, enakost pred zakonom, zahteva po spoštovanju načela sorazmernosti na vseh področjih ...

- Ste tukaj mislili tudi na Madžarsko in Poljsko, o katerih se veliko govori predvsem z vidika omejene vladavine prava v teh državah? Kako se preverja, kaj je pravno in kaj ne?
Poglejte, Poljska ima vzpostavljen demokratični sistem, ki ima določene manjše pomanjkljivosti. Imamo tudi več sodb sodišča Evropske unije o tem. Tudi sama imam kar nekaj kritičnih stališč glede Poljske. Podobno velja za Madžarsko, ki se je žal sedaj še bolj oddaljila zaradi odnosa do Rusije.
Težava je pa tudi drugje – Evropska unija mora biti povsod, na vseh področjih, enaka do vseh držav. Tukaj se mi zdi, da se Poljski včasih dela krivico. Več stvari je bilo kritičnih na področju sodstva – ampak trenutno se na Beneški komisiji razpravlja o sestavi sodnega sveta v Franciji, kjer ima vlada izjemno velik vpliv. Če bi se to dogajalo v neki drugi državi, bi morebiti bila podana tožba Evropske komisije. Avstrija ima na primer tudi obvezno upokojitev sodnika v tistem mesecu, ko dopolni 65 let. To so vse posegi, ki bi bili v kakšni drugi državi najverjetneje kritizirani. Pred kratkim sem na predavanju o vladavini prava izpostavila te primere, pri katerih moramo paziti, če želimo ohraniti Evropsko unijo; tudi Evropska komisija, ko vlaga tožbe, mora biti pri tem dosledna in vse države obravnavati enako. Seveda ob predpostavkah, da smo si različni; že po političnih sistemih – imamo republike, monarhije, parlamentarne demokracije, polpredsedniške sisteme … Prav tako nekatera področja v EU niso harmonizirana, recimo področje družinskega prava. Zato mora tudi Evropska unija dopuščati določene razlike, saj gre v resnici za demokratične razlike.
Glede preverjanja spoštovanja standardov pravne države smo v Evropi in Sloveniji vzpostavili demokratične mehanizme. V državah imamo inštitut ustavnih sodišč, ki lahko izvajajo nadzor, če bi bili kršeni standardi pravne države. Na najvišji možni stopnji je potem še Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu (vključenih je 46 držav) in sodišče Evropske unije v Luksemburgu (vključenih 27 držav); vse to so braniki spoštovanja načel pravne države, demokracije in človekovih pravic.

- Premakniva se na konkreten primer, ki ga imamo sedaj v Sloveniji z RTV – z zakonom je bilo odločeno, da nekaterim organom potečejo mandati, nato je vse skupaj šlo v odločanje na ustavno sodišče. Kakšno je vaše mnenje glede trenutnega stanja?
Če bi se to lahko dogajalo, da lahko kar z zakonom spremeniš mandat demokratično izvoljenih in neodvisnih organov, kot so sodišča, mediji, druge inštitucije, potem bi se lahko zgodilo, da bo neka ali vsaka nova demokratično izvoljena večina sprejela, da prenehajo mandati številnim demokratičnim organom, na primer tudi sodnikom ustavnega sodišča ali nekaterim drugim neodvisnim organom. S takim ravnanjem prispemo v začaran krog, kjer ni rešitve. In zato take odločitve tako ali tako niso v skladu z demokratičnimi standardi v neki pravni državi. Zato sem mnenja, kljub temu da vseh detajlov res ne poznam, da je bil ta poseg v mandate z zakonom pravno neprimeren in v nasprotju z načelom demokratičnosti in zaupanja v pravo. Zakon, kot je bil sprejet, bi se sicer lahko začel izvajati (torej z mandati na nov način), vendar šele, ko bi se iztekli trenutni mandati.

- Se pravi, lahko v konkretnem primeru rečemo, da si je ustavno sodišče spodrezalo pravno vejo, na kateri sedi?
Mislim, da je težava v tem, da v tem primeru sodniki ustavnega sodišča, ki so sicer strokovnjaki in jih cenim po njihovi strokovni podkovanosti, niso upali ali želeli odločati vsebinsko. Mislim, da se jih večina od njih, ki vedo, kaj so demokratični standardi v Evropi, vsebinsko ne bi upala odločati v smer, da je takšno prenehanje mandatov možno, saj vedo, da evropski sodišči take odločitve verjetno ne bosta podprli. In zato je ustavno sodišče sedaj v bistvu s proceduralno odločitvijo poskušalo pustiti prosto pot zakonu. Vendar ob tem prehajava na neko drugo stopnjo. Za zdaj še nimamo vsebinske odločbe ustavnega sodišča, imamo pa eno podobno odločbo Sodišča Evropske unije. To je madžarska zadeva C-288/12, kjer je Evropska komisija tožila Madžarsko zaradi prenehanja mandata informacijskega pooblaščenca. Tam je sodišče odločilo, da je poseg z zakonom v mandate demokratično izvoljenih organov nedopusten. Ko bo ustavno sodišče v Sloveniji odločalo vsebinsko, mimo te sodbe Sodišča EU ne bo moglo. Kakšne bodo morebitne posledice takratne sodbe in ali bo to pomenilo nov val tožb in odškodnin, mora vedeti vsak ustavni sodnik, ki o tem odloča. Ker standarde pravne države določa EU in jih imamo.
Ob tem se je nakazal večji problem, in sicer, da se preveč stvari v Sloveniji na vseh sodiščih rešuje procesno. Zaradi procesnih stvari veliko tožb zastara, ne pride do epiloga, se pusti v predalu … Zato bi moral biti bolj razvit sistem odgovornosti v pravosodju.

- Ljudje se ob odločitvi glede RTV Slovenija upravičeno sprašujejo, kdaj je pravo še pravo in kdaj je pravo politično zlorabljeno ter – kot ste sami dejali – z nekimi postopkovnimi akrobacijami izigrano samo z željo, da se doseže cilj.
Vprašanje, kdaj je pravo še pravo, je na področju razumevanja in utemeljevanja prava zelo pomembno. Če pravo, četudi zapisano, prestopi vse demokratične standarde in krši človekove pravice, postane, kot bi rekli, nepravo. Postave zakonsko nepravo, kot je rekel Radbruch, torej gesetzliches Unrecht. In tako pravo je zakonsko nepravo. O tem nas je poučila že Antigona, simbol pravičnosti in poguma, ko se upre zakonskemu ukazu Kreona. In to smo videli v nemških sodbah glede bivšega sistema v DDR, kjer je sicer v DDR veljavno pravo bilo naknadno razglašeno za nepravo, ker je kršilo temeljne civilizacijske norme, pravičnost …
Ravno zaradi takšnih situacij imamo varuha ne samo prava, ampak tudi pravičnosti, torej Ustavno sodišče. Pravičnost je torej nadpravo (übergesetzliches Recht). In se ne zavzemam (samo) za pravo, ampak za pravičnost. Mi imamo ustavno sodišče, ki je seveda varuh Ustave, torej prava, ampak še pomembneje je, da je varuh pravičnosti. To je dimenzija, ki mogoče ni zapisana, je pa nujni del nalog tega varuha. Prav vprašanje pravičnosti se mi zdi zelo pomembno za vse, ki se ukvarjajo s pravom; temu primerno se v prvem letniku tudi predava o Radbruchovi formuli, ki gradi na razmerju med pravno varnostjo in pravičnostjo ter zagovarja, da se mora nepravilno, nepravično pravo umakniti pravičnosti.
Zato je toliko pomembneje, da so te inštitucije države, posebej sodišča, demokratično, strokovno postavljene in da taka mesta zasedajo ljudje visokih moralnih kvalitet. Le tako se lahko prepreči samovolja oblasti.

- Ena ključnih komponent sodnega sistema je zaupanje državljanov do sodne veje oblasti. Smo glede zaupanja v sodstvo na najnižji točki od osamosvojitve?
Pri zaupanju v sodstvo lahko rečem, da je bila Slovenija vedno med zadnjimi državami v razpredelnicah glede zaupanja na tem področju. To lahko izboljšajo le sodniki sami.
Ob tem dodajam, da sem velik kritik slovenskega sodstva, a vendar je pošteno povedati, da je veliko sodnikov dobrih.

Dejstvo pa je, da so plače v sodstvu v Sloveniji bistveno prenizke. Sodnik mora tudi zaradi dohodka imeti neko finančno neodvisnost, da bo res odgovorno sodil in ne gledal, kako bo šel na neko predavanje, da bo zaslužil honorar v višini 100–200 evrov. V tem smislu lahko celo rečem, da morajo vsi v Sloveniji spremeniti pogled na plače – pogosto so prenizke in premalo je odgovornosti za opravljeno delo. Gotovo me bo kdo takoj ujel za besedo, od kod naj se vzame denar za višje plače – treba je nadzorovati korupcijo, odtekanje denarja v raznih postopkih naročanja, preprečevanje davčnih goljufij ...
Sodniku moramo omogočiti neodvisnost, on pa mora zagotoviti nepristranskost. Sodnik torej mora biti neodvisen in nepristranski. Večkrat sem že opozarjala, da sodniki predvsem poudarjajo neodvisnost – vendar ta beseda ne vključuje celotne širine. Dopolnjuje jo nepristranskost, saj ima vsak pravico do neodvisnega in nepristranskega sodnika že po Listini EU o temeljnih pravicah. Nepristranskost mora zagotovi sodnik sam, na vseh področjih svojega delovanja in izražanja, tudi političnega. Že iz več sodb strasbourškega sodišča izhaja, da se sodnik ne sme javno politično izražati, saj s tem ustvarja dvom v pristranskost, zato je na tem mestu njegova pravica do izražanja omejena. V Avstriji je sodnik plačal kazen samo zato, ker se je strinjal z enim političnim tvitom. V Sloveniji opažam, da je te pristranskosti pri nekaterih še zmeraj zelo veliko.
Naslednji problem glede zaupanja v sodstvo je enakost pred zakonom. Ljudje bodo imeli zaupanje v pravo in sodstvo, če bo postulat enakosti pred zakonom veljal za vse, če bodo deležni enake obravnave v postopku.

- Ob tem moram zastaviti vprašanje o znanem stavku poslanke Murgelj, ki je dejala, da bo eno leto hitro naokrog in »bomo pač zamenjali ustavne sodnike«. Ob takšnih izjavah si laik v Sloveniji zelo težko razloži nepristranskost, celo ustavnega sodišča.
Dve stvari bi poudarila. Prva je imenovanje ustavnih sodnikov. Ne glede na to, kdo vodi vlado, je treba pri imenovanju ustavnih sodnikov upoštevati visoke demokratične, strokovne in moralne standarde. In kot drugo bi k temu dodala, da smo si v družbi različni, zato morajo tudi sodniki biti iz različnih svetovnonazorskih delov družbe. Ustavno sodišče, kjer bi bili vsi sodniki samo enega političnega prepričanja, dolgoročno gledano ne bi dajalo demokratičnih odločitev. Zato je pomembno, kakšen je sistem imenovanja in da se tisti, ki so vključeni v proces odločanja in imenovanja ustavnih sodnikov, zavedajo, da je treba poskrbeti za ravnovesje glede na vrednote v družbi.

- Ko omenjate spremembe v družbi, spremembe vrednot, se tukaj gotovo zastavlja vprašanje, do katere mere lahko dopustimo spremembo neke vrednote ali norme in na kakšni podlagi. Velja, da je to, kar pove večina, potem tudi že prav? Namigujem na korenite posege v svetost življenja, v spolno nedotakljivost, družbeno ureditev …
Večina o vsem odloča demokratično na volitvah, na referendumih. Vendar imamo na tem področju varovalko, da vsako vprašanje tudi ni primerno za referendum. Vprašanje, kjer se hoče preveriti večinsko mnenje, mora biti demokratično. Tako se ne sme izvajati referenduma glede vprašanj, ki gredo proti osnovnemu človekovemu dostojanstvu, človekovim pravicam. Zato obstajajo varovalke.
Pri spreminjanju normativov, norm, vrednot v družbi seveda prihajajo na plano različni (večinski ali zelo manjšinski) interesi. Najprej gre za stvar demokratičnega odločanja, kjer odloča večina, a vedno je postavljena še kontrola v obliki sodišč. Sodišča so braniki meja teh sprememb, da stvari vseeno ne gredo predaleč.
Na tem mestu moram povedati, da verjamem v pravni sistem in na sploh v delovanje sodnega sistema. In tukaj se pridružujem vašemu vprašanju – če ni te funkcije sodišč in njihove vloge, kaj pa potem sploh še ostaja? Naj ponovno poudarim: vsak sodnik se zato mora zavedati svoje odgovornosti do družbe, do prava in do pravičnosti. To še zlasti velja za ustavna sodišča. Na koncu ustavnemu sodišču moraš zaupati.
Vsakemu od nas pa mora biti demokracija in človekove pravice ter pravna država kot vsakodnevni kruh, voda in zrak, če povzamem Radbrucha.

- Kako bi ocenili izzive sodstva na Slovenskem in katere korake mora narediti, da si povrne ugled in popelje sodstvo v boljšo prihodnost?
Kratek odgovor bi bil, da se mora vsak, ki zaseda neko sodniško funkcijo, zavedati svojih nalog in tudi standardov, ki jih ima po ustavi in evropskih pravnih aktih. Velja za vse sodnike, tudi ustavne sodnike. Enako velja za poslance, ko sprejemajo zakone.
Zato je že v času odraščanja in vzgoje otrok pomembno, v družinah, v šoli, da se vzgaja za odgovornost. Tukaj se potem na področju poučevanja pravnikov vidi, ali študente učiš samo, kar piše v zakonih, ali jih učiš, da je nad pravom še pravičnost, ki te obvezuje kot pravnika. Prav tako ne sme obveljati samo črkobralska razlaga zakonov, ampak imamo tudi druge, moderne razlage – kakšen je namen zakona, kakšno je njegovo sporočilo … Na področju izobraževanja pravnikov, tudi v času priprave za sodnika, je torej še veliko možnosti izboljšanja.
Naslednja stvar je, da zna sodnik odločiti v skladu z načelom sorazmernosti, ki je vodilno načelo na številnih področjih. Sorazmerno je, kar je primerno in nujno. Ne moreš odločiti, da se bo izvajala izvršba na hiši za dolg v vrednosti 100 €. Je to primerno, je to nujno? Gotovo ni, zato mora sodnik najti primernejše ukrepe. V takih primerih se kaže pomanjkanje priprave in prakse, mogoče tudi notranjih vrednot za sodniško funkcijo.
Potem je nujno treba imeti take sodnike, ki si upajo odločiti. Naloga sodnika je prav to, da razsodi. To vpliva na učinkovitost sodstva, kjer je Slovenija tudi praviloma v slabši polovici, ko se primerja učinkovitost, na primer trajanje postopkov na sodiščih.
Sodnik se mora odločiti in tisti, ki se ne more odločiti in ne more razsoditi, ni za sodnika.
K temu moram nujno dodati, da je to težak proces. Odločati kot sodnik je zahtevno delo, zato vsakega sodnika zelo spoštujem. Vsaka posamična odločitev je unikatna in se ne da posploševati. Gre za konkretne situacije, konkretne ljudi, usode … Sodnik prevzema tudi breme odločitve. Nekoga poslati v zapor je težka odločitev. Če si civilni sodnik, je treba odločati o denarnih zneskih, nadomestilih, kdo ima prav, o dodelitvah otrok – to so težke odločitve in to sodnike obremenjuje. Zato pa pravim, da je sodnikom treba urediti primerne dohodke.

OSEBNA IZKAZNICA
Prof. dr. Verica Trstenjak je doktorica pravnih znanosti, nekdanja sodnica na Splošnem sodišču EU ter nekdanja generalna pravobranilka na Sodišču EU v Luksemburgu. Je redna profesorica za evropsko pravo, ki ga predava na Univerzi v Ljubljani (Fakulteta za upravo), Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj ter Univerzi Dunaj. V Sloveniji je bila med drugim zaposlena na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, nazadnje kot državna sekretarka. Je članica vodstva številnih evropskih in mednarodnih združenj ter raziskovalnih inštitucij (npr. Max Planck Institute Luxembourg), kot gostujoča profesorica je predavala v večini držav EU, pa tudi v Sydneyju, Montrealu, Los Angelesu, New Yorku, San Franciscu, Singapurju, Tokiu, Seulu, Kazahstanu in drugod. Objavila je več knjig s področja evropskega in civilnega prava ter več kot 300 člankov, večino v tujini. Svetuje največjim odvetniškim družbam v EU glede prava EU in pravnega varstva v EU. Sodeluje z arbitražami in pri reševanju sporov pri mednarodni organizaciji Energy Community. Od leta 2019 je tudi članica Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu in v letu 2020 je bila imenovana za nadomestno članico Beneške komisije (Svet Evrope). Predsednik Avstrije dr. Alexander Van der Bellen jo je leta 2020 odlikoval z avstrijskim častnim križem za znanost in umetnost I. reda.

M. Erjavec, Gostja meseca, v: Ognjišče 7, 2023, str. 6-10.

Kategorija: Gost meseca

Bil je dejaven duhovnik tik pred tem, da gre predavat na teološko fakulteto v Pariz. Kot študent je pel v ansamblu Mana. Želel je oznanjati evangelij na nov način in nagovarjati sodobnega človeka, saj je tudi on v veri našel odgovore na življenjska vprašanja in se kot študent medicine približal krščanstvu. Pa se je zgodilo drugače. Danes je na vozičku, bolezen pa mu je v zadnjem času prizadela še sluh in spomin.

Alek Zwitter je bil rojen leta 1974 v Ljubljani. V letu 2006 je bil posvečen v duhovnika in bil nato kaplan v Trnovem. Sledil je študij v Parizu. Leta 2015 je postal župnik v ljubljanski župniji Žale. Toda župnijo je moral zaradi zdravstvenih težav zapustiti. Pred kratkim mu je bolezen prizadela še sluh in spomin, zato je o njegovem življenju spregovorila asistentka Vlasta: »Tudi zdravniki ne vedo točno, kakšno diagnozo bi postavili. Ena diagnoza je izgorelost. Se je pa v Franciji okužil s klopom in se ob zdravljenju z antibiotikom tudi pozdravil. Tako so pokazali testi v Sloveniji. Takrat se je iz Francije, iz Pariza, kjer je bil štiri leta duhovnik za slovensko skupnost, vrnil domov, v Slovenijo, in prevzel župnijo Žale. Pol leta zatem pa so se začele težave – vrtoglavica, slabost, utrujenost, nespečnost, bolečine v levi roki ... Ko smo kasneje, čez kakšno leto, vzorce krvi poslali še na testiranje v Nemčijo, s sumom na zastarano boreliozo, so testi to potrdili. Borelioza ima različne učinke na telo. Lahko pusti posledice na pljučih, lahko na možganih. Menijo, da je pri Aleku povzročila poškodbe na malih možganih. Posledica tega je bila, da počasi ni več zmogel nekaterih opravil. K temu je svoje dodala še izgorelost. Zastarano boreliozo je uspešno pozdravil s tinkturo divje ščetice, posledice na malih možganih pa so ostale.
Zgodilo se je med velikonočno vigilijo, ko je bil še župnik na Žalah. Imel je zelo dobro pridigo, dobro je začel. Sredi pridige pa se je opazila neka sprememba. Rad bi še govoril, pa se je začel nekako majati. Prosil je za kozarec vode. Usedel se je. Popil je malo vode in hotel nadaljevati, pa ni šlo. Podobno se mu je zgodilo že prej, na predavanju za duhovnike. Postalo mu je slabo, ampak takrat je bil še toliko pri močeh, da je predavanje končal. Zato je tudi na Žalah menil, da bo lahko nadaljeval. Pa ni šlo. Poklicali so rešilca in ga odpeljali v Klinični center. Toda zdravniki niso odkrili nič posebnega. Menili so, da gre za iztrošenost, izgorelost. Takrat je še hodil. Čez poletje je šel v Poreč. Tja je še sam peljal, domov se ni mogel več ... Očitno se je nekaj zgodilo tudi z nogami. In počasi je začel pešati. Moral je opustiti delo na župniji. Nekaj časa je živel doma, nekaj časa je hodil k sestram na Čatež. Končeval je pisanje doktorata. Dobil je tudi povabilo, da bi predaval na teološki fakulteti v Parizu. Toda takrat je že toliko oslabel, da se ni mogel več odzvati povabilu. Pristal je na invalidskem vozičku.«

Po pridigi so mu zaploskali
»Sprejet je bil na nevrološko kliniko v Ljubljani in zatem v zavod Soča. Nikjer niso odkrili nič konkretnega, postavili kakšne diagnoze, razen ataksije. Od tam je šel k sestram Družine Kristusa Odrešenika v Koseze, na Brajnikovo ulico, kjer je živel eno leto, vsak dan imel mašo v tamkajšnji kapeli, s sestrami so tudi skupaj molili. Tam si je precej opomogel in bil že bolj samostojen. Z njim je delal tudi fizioterapevt za splošno gibljivost in hojo. Z Brajnikove je šel v Trnovo, kjer je stanoval v mansardi župnišča. Tam sta mu pomagala osebna asistenta, do katerih je bil upravičen, in fizioterapevt, tako da je lahko najprej ob njihovi pomoči, kasneje pa tudi že dokaj samostojno hodil s pomočjo hojce, kasneje tudi samo s pomočjo fizioterapevta ali asistenta. Večkrat ga je obiskal tudi oče, prijel se ga je za roko in sta hodila. 
V Trnovem je somaševal v mansardi, včasih tudi v cerkvi. Ko je prvič na praznik somaševal v cerkvi, je imel pridigo. Takrat je lahko še dlje časa govoril. Ljudje so mu ob koncu maše zaploskali. Župljani so se ga še spomnili, ker je bil pred leti tam kaplan. Radi so ga imeli. S tem so mu vlili poguma. Kadar ni somaševal v cerkvi, je maševal v mansardi za tamkajšnje stanovalce. Tudi ti so bili zelo veseli, da so lahko bili vsak dan pri maši.
Rad je hodil v Poreč, saj mu je morski zrak koristil. Lahko je zaplaval v morju in hodil v vodi, kjer je zaradi drugačne težnosti to lažje. Tam je v baziliki, kjer je kot zdrav še pred leti rad somaševal, z asistentom obiskoval mašo. Gospe, ki so hodile k maši in so ga poznale, ko je bil še zdrav, so mu zagotavljale, da molijo in bodo molile zanj.
Potem pa je prišla epidemija korone, s katero se je okužil. Takrat je odšel domov, k staršem, kjer je bilo eno stanovanje v hiši po naključju prazno, da ne bi okužil še drugih stanovalcev. Bolezen sama ni bila težka, se je pa sčasoma pokazalo, da slabše sliši in težko govori. Korona je pustila posledice na sluhu, ki se mu je drastično poslabšal. Obenem je tudi govor postal precej nerazumljiv. Pa še fizično je zelo oslabel. Prej je hodil, po bolezni ni mogel več. Po preboleli koroni se je vrnil nazaj v Trnovo. Spet smo morali začeti graditi od začetka. Kakor da je ves prejšnji trud propadel. Kljub temu pa je maševal ali somaševal tudi v domu starejših občanov Janeza Krstnika, ki stoji zraven župnišča.«

Maša mu veliko pomeni
»Čez eno leto je šel v Presko. Tudi tam je vsak dan somaševal v cerkvi. Stanoval je v župnišču. Kako veliko mu pomeni maša, sem opazila prav v Preski. Velikokrat se je slabo počutil. Dejala sem mu, naj se odpočije, on pa je vztrajal, da gre k maši, in se trudil, da je somaševal do konca. Prav tako se je izkazalo, da potrebuje precej miru, in tako so njegovi domači našli rešitev. Nastanil se je v stanovanju, ki je blizu njim in hkrati treh cerkva: sv. Jožefa, sv. Petra in ljubljanske stolnice. Tukaj ima svoj mir, ki ga potrebuje, obenem pa rad gre somaševat k sv. Jožefu.
Ponavljajo se vzponi in padci. Stanje se mu izboljša, pa spet pride nekaj in se poslabša. Tudi sam gre skozi (psihične) krize in preizkušnje, vzpone in padce. Pomembno je, da ohranimo do njega spoštljiv odnos. Že prej je bil priljubljen in kamor pride, so ga ljudje veseli. Marsikdo reče, da je poslušal njegove pesmi duhovne vsebine. Pel je namreč pri skupini Mana. Bil je soustanovitelj skupine. Neka gospa v Preski je rekla, da je rada poslušala njegove pesmi, da so ji dajale moč, zdaj jih poslušajo tudi njeni otroci in ti otroci so mu v Preski tudi ministrirali. Lani junija mu je bolezen okrnila tudi spomin. Nekaterih ljudi že ni več prepoznal.«

Alek me je krstil
»Ob Aleku se ogromno naučim. Veliko zunanjih stvari odpade. Preden sem začela delati pri njem, sem eno leto delala kot asistentka pri sestri iz skupnosti Kristusa Odrešenika, ki domuje na Brajnikovi ulici. Še prej sem delala kot vzgojiteljica v vrtcu. Na Brajnikovi sem se od sestre veliko naučila o tem, kako pristopiti k bolnemu človeku, k invalidu, kako ga poslušati, slišati, se uglasiti z njim, kako upravljati z invalidskim vozičkom ... Tako mi je bil začetek dela z Alekom olajšan.
Aleka sem spoznala leta 2015, po tistem, ko sem prvič poromala v Paray-le-Monial. Tam mi je bilo lepo in rekla sem, da je škoda, da se bo bivanje tako hitro končalo in bo potem spet nastopil sivi vsakdan. Ena od sester mi je dejala, da se srečujejo vsak mesec v Stični na vikendih skupnosti in da tam lahko po kapljicah doživljam Paray. Začela sem hoditi v Stično. Čez eno leto sem se pridružila Skupnosti Emanuel in se vpisala v katehumenat. Izhajam iz podobne družine kot Alek, samo da jaz nisem bila krščena kot otrok. Starši so namreč menili, da se bom sama odločila, ko bom odrasla. Vedno sem verovala v Boga in vedno sem ga prosila za pomoč in zanimivo, da mi ni odrekel ničesar, za kar sem ga prosila in je bilo zame dobro. Obiskovala sem dva katehumenata, v stolnici in na Žalah, zakramente pa sem prejela v slednji župniji in krstil me je prav Alek. Čez čas me je botra s. Helena povabila, da skupaj obiščeva Aleka, ki je bil na rehabilitaciji v Soči. Bila sem izredno pretresena, ko sem videla, kako šibek je bil. V meni se je zbudilo sočutje. Takrat sem ravno postala asistentka na Brajnikovi in on je prišel k nam in občasno sem mu kaj prinesla, če je potreboval, ali ga peljala na kakšen sprehod. Tako bo novembra minilo štiri leta, odkar sem Alekova asistentka. Bila sem priča njegovim vzponom in padcem. V Trnovem je bil še zelo dejaven. Pisal je SMS-sporočila, odgovarjal na elektronsko pošto, pisal knjigo, sprejemal obiske, maševal ... 
Ko sta se poslabšala govor in sluh, je dobil komunikator. Dali so mu ga na računalnik z dostopom do interneta. Če bi hotel napisati pridigo, lahko na spletu poišče svetopisemski odlomek, ga prilepi v komunikator in ta potem pove, pravzaprav prebere vsebino, ki jo je napisal. Ljudje slišijo in bodo razumeli, saj je to razumljiv, prijeten glas. Zgodilo se je, da je na komunikator še napisal nekaj sporočil, potem pa mu je začel pešati še spomin.
Zdaj po tem času, odkar sem asistentka, velikokrat kar vem, vidim, kaj moram narediti, kaj potrebuje, zato se je navezal name. Ko me ni bilo, mu je šlo na slabše. Povedala sem mu, da me en teden ne bo, in čez dva dni so me klicali, da se ne znajde, da ne ve, kateri dan je, da je brez orientacije ... Prišla sem in ga našla, kako je apatično ležal v postelji. Čez nekaj dni si je opomogel. Očitno ob meni doživlja neko gotovost, varnost. Se pa vedno držim pravila, da mu pomagam, a da ga zmeraj spodbujam, da tisto, kar zmore narediti, naredi sam.«

Sedaj vidi bistveno
»Ko ni slišal, se je naučil branja z ustnic, občasno se mu povrne sluh in lahko tudi dokaj razumljivo govori, v kratkih stavkih, besedah, potem to spet izgine. To daje upanje, da bi morda nekoč spet lahko slišal in govoril, saj imajo možgani sposobnost obnavljanja – če vsaj poškodbe niso prehude. Upanje in vera, zaupanje v Božji načrt ostaja.
Večkrat gre v cerkev sv. Jožefa. Tam so ga patri veseli in ga povabijo k somaševanju – da vsaj skupaj z njimi dvigne pateno in kelih in ga tako vključijo v mašo. Nekoč mi je dejal: Ne morem verjeti. Tudi sedaj, takega kot sem, me imajo ljudje še vedno radi. Odvrnila sem mu: Seveda te imajo radi. Ker si ti še vedno ti. Ni tako pomembno, kaj se zgodi z nami fizično, saj naše jedro ostane. Ljudje se te spomnijo, ker si deloval pri njih in z njimi. Drugič, kmalu potem ko mu je vzelo sluh, pa je rekel: Sedaj ko ne morem slišati in ko ne morem veliko govoriti, ljudi vidim čisto drugače. Zdaj opazuje neverbalno komunikacijo. Čuti, če se s kom kaj veselega pogovarjam ali pa kaj napetega. V slednjem primeru je imel potem težave in se je znal sam z vozičkom odpeljati stran od težkega pogovora. Zgodilo se je tudi, da mi je dejal, naj ga odpeljem proč. Ali pa je bruhal. Čuti napetost. So trenutki, ko se zdi, da vse razume. Teh trenutkov se zelo veselimo. Včasih tako živo pogleda, se nasmeje. So pa tudi trenutki, ko vidiš, da ne more, da je utrujen. Tedaj si rečem: tudi to bo minilo, tudi skozi to moramo iti.
Kljub temu da je imel pred sabo akademsko kariero in profesuro v Parizu in kljub temu da je sedaj telesno tako šibak, zna iz vsega tega potegniti nekaj pozitivnega. Mi včasih površinsko presojamo ljudi, on pa sedaj, ko težko govori, ko ne sliši, pravi, da drugače vidi ljudi. Očitno se tudi iz tega težkega stanja, v katerem je, uči in pridobiva nova spoznanja. Prepričana sem, da bo, če se mu stanje izboljša, zelo obogaten in nam bo v veliko pričevanje. Ta čas ni bil zaman in Bog ve, kaj dela.« 

B. Rustja, Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2023), 24-26.

Kategorija: Naši preizkušani bratje