»Vera in nevera sta kakor sestri dvojčici. Človek se iz določenih razlogov, ki jih razum sam večkrat ne pozna, odloči za eno od njiju, ne da bi lahko popolnoma odstranil drugo. Vero spremlja nevera in nevero vera. Podobno velja za veliko upanje in brezup, ali za ljubezen in zavračanje drugačnosti ali samoljubje. So ljudje, ki se imajo za verne, a so v resnici neverni, in so drugi, ki se imajo za neverne, a so v resnici verni, kajti vera je predvsem bivanjska vrednota, življenje. Kakor imamo anonimne vernike, tako imamo tudi anonimne nevernike.« Tako je o veri razmišljal škof Vekoslav Grmič, izviren iskalec Boga in plodovit bogoslovni pisatelj. Med vsebinami, ki so mu predstavljale največji izziv in o katerih je najobširneje pisal, so poleg vere bile: Cerkev, človek, vest, Bog. O svojem iskanju je zapisal: »Razum je človeku svetilka na življenjski poti, vest in vera pa ga vodita pri izbiri prave poti.«

POTOVANJE SKOZI ČAS
»Človekovo življenje je potovanje skozi prostor in čas,« je zapisal Vekoslav Grmič. Njegovo življenje se je začelo 4. junija 1923 v Dobretincih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Rodil se je v družini, ki je dala tri duhovne poklice (brat Franc je bil salezijanski duhovnik, sestra Terezija redovnica). Gimnazijo je začel v Mariboru, zadnja dva letnika pa je zaključil na Ptuju, maturiral je leta 1944. Po maturi je bil mobiliziran v nemško vojsko. Jeseni 1945 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Po končanem bogoslovnem študiju ga je mariborski škof Maksimilijan Držečnik 29. junija 1950 posvetil v duhovnika. Kot dušni pastir je nato deloval 17 let na Vranskem (1951–1968) kot kaplan, župnijski upravitelj in župnik. Ob rednem duhovniškem delu se je posvečal študiju, ki ga je leta 1961 zaključil z doktorsko disertacijo Teološke vsebine strahu v eksistencializmu, v kateri je obravnaval vpliv te filozofske smeri na tedanjo teologijo. S tem se je usposobil za učiteljsko službo na Teološki fakulteti, kjer je prevzel predavanja nekaterih dogmatičnih predmetov; na fakulteti je deloval vse do leta 1996. Na izviren in njemu lasten način je kot profesor »osvetljeval vero z lučjo časa, čas pa je razsvetljeval z lučjo vere« (škof Kramberger v pogrebni homiliji). Leta 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Po škofovskem posvečenju je postal ravnatelj mariborskega bogoslovja ter predavatelj in prodekan mariborske enote Teološke fakultete. Škof Maksimilijan Držečnik mu je zaupal vrsto odgovornih služb. Po Držečnikovi smrti leta 1978 je za dve leti in pol prevzel vodstvo škofije kot kapitularni vikar.

“OZNANJUJTE EVANGELIJ”
Ko je Vekoslav Grmič 21. marca 1968 prejel škofovsko posvečenje, je za svoje geslo in tudi svoj program izbral besedi iz Jezusovega naročila apostolom pred njegovim odhodom s tega sveta: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15). Svoje škofovsko geslo je skušal uresničevati vse življenje z govorjeno in pisano besedo. Geslo »Oznanjujte evangelij« ima globok pomen ne le za škofe, naslednike apostolov, ampak tudi za vse duhovnike, saj izraža glavni namen in smisel vsega njihovega delovanja. Škof Grmič je oznanjal s svojimi pridigami, v katerih je skušal razkriti vse skrite globine evangelija. V zborniku Znamenje ob Grmičevi 80-letnici je dr. Ivan Rojnik v razlagi njegovega gesla zapisal: »Evangelij je škofu Grmiču merilo za presojanje vseh vprašanj, ki zadevajo človekovo osebno in družbeno življenje ter njegov odnos do narave.« V njegovih pridigah in nagovorih kakor tudi v številnih knjigah se ponavljajo nekatere ključne teme. Zelo rad razmišlja o veri. Zanjo se moramo vedno znova odločati. Potrebna je skromnost in iskreno priznanje, da smo vsi le iskalci resnice.« S svojimi pridigami je vzbujal upanje, ko je poudarjal: »Bistvo evangeljskega sporočila je dobrota, ljubezen, ki jo je Kristus s svojim življenjem, oznanilom v besedi in dejanju postavil za temelj vseh zapovedi.« Prizadeval si je za dialog med vernimi in nevernimi ter drugače mislečimi. Kot teolog je 22. novembra 1868 v Idriji sodeloval na zgodovinski javni tribuni, ki jo je pripravil tamkajšnji Klub mladih, s temo Ali je Bog mrtev? S katoliške strani je bil ob škofu Grmiču filozof Janez Janžekovič, na nasprotni strani pa sta bila marksist Zdenko Roter in sociolog Marko Kerševan.

“ŠLO MU JE ZA ČLOVEKA”
Papež sv. Janez Pavel II. je v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (1979) zapisal, da je pot Cerkve človek. Že pred tem je škof Grmič poudarjal, da mu gre za človeka, zato je bil za mnoge izviren in sprejet, mnogi pa ga niso razumeli, ker je znal biti oster in izzivalen. Ko je leta 1980 mariborski škof postal Franc Kramberger, se je škof Vekoslav Grmič odpovedal vsem dotedanjim funkcijam. Ohranil je le profesorsko službo. Bival je v svojem stanovanju v bogoslovju, dokler ni zaradi bolezni prišel v dom za starejše duhovnike. Svojo v trpljenju očiščeno dušo je izročil Bogu 21. marca 2005. Vstajenja čaka v duhovniškem grobu na mariborskem Pobrežju. Nad grobom beremo svetopisemski stavek: »Tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3). Spominski zapis, objavljen v Sporočilu slovenskih škofij, uradnem listu Katoliške cerkve na Slovenskem, na kratko pove, kako je škof Vekoslav Grmič oznanjal evangelij: »Hotel je biti v tesnem stiku z ljudmi našega časa. Zanimal se je za najbolj pereča družbena in politična vprašanja. Njegovo glavno prizadevanje je bilo posvečeno dialogu z družbenim in kulturnim okoljem, zato je iskal stične točke med krščansko teološko in moralno mislijo ter sodobnimi miselnimi tokovi. Tradicionalne krščanske vrednote je želel približati ljudem. Šlo mu je za človeka. Bil je globoko prepričan, da ima Jezusovo evangeljsko sporočilo odrešujočo in osvobajajočo moč tudi za sodobnega človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v Katoliški cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

Giovanni Antonio Scopoli je ime, ki zbudi predvsem asociacijo na botaniko. Pa je vendar veliko več kot to. Tirolec, čigar 300. obletnico rojstva praznujemo v letošnjem letu, velja za naravoslovnega polihistorja.

Zasluga, da Scopolija tako dobro poznamo, gre Nadi Praprotnik, ki se je izčrpno ukvarjala z zgodovino botaničnih raziskovanj na Slovenskem. Temeljito je raziskala njegovo življenje in delo, na njene zapise se naslanjamo tudi v tokratni prilogi.

KAKO DEDIŠČINO VELIKEGA NARAVOSLOVCA OHRANJAMO IN ŽIVIMO SLOVENCI?
Poleg botaničnih je postavil tudi temelje medicine dela, zoologije, metalurgije, kemije, mineralogije, geologije in veterine na Slovenskem. Je bil splet okoliščin ali Božji načrt tisti, ki je tega razgledanega naravoslovca po opravljeni zdravniški licenci pripeljal v odročno Idrijo, čeprav se je nadejal službovanja v Linzu?

DOGAJA SE!
Giovanni Antonio Scopoli si resnično zasluži svoje leto. Zaradi njegovega prispevka k medicini, geologiji, botaniki in zoologiji na naših tleh je tedanja Kranjska postala evropsko pomembna znanstvena velesila. Objavil je 21 del s področja botanike, zoologije (predvsem entomologije), mineralogije s kristalografijo, metalurgije in kemije ter drugih naravoslovnih in uporabnih ved. Mnogim naravoslovnim področjem je pri nas postavil temelj, na nas pa je, da na tem temelju gradimo naprej. In seveda avtorju tega temelja namenimo zaslužen spomin ter občudujemo njegova dognanja. Veliko se je že zgodilo ob praznovanju 300. obletnice njegovega rojstva, do oktobra pa se bo še veliko dogajalo. Pobudniki za vse to vrvenje so v Botaničnem vrtu Ljubljana. Sodelujejo z Občino Idrija, Centrom za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, Prirodoslovnim muzejem Slovenije, Muzejskim društvom Idrija, Gimnazijo Jurija Vege Idrija in drugimi.
Do 2. junija je bila v Mestni knjižnici in čitalnici Idrija na ogled razstava Scopoli in njegov čas, v istem mesecu pa bodo še novinarska konferenca ob začetku praznovanja 300. rojstnega dne Joannesa Antoniusa Scopolija (v Botaničnem vrtu UL), slavnostno odkritje njegovega kipa v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, likovna razstava Scopolijeve naravoslovne dediščine, mednarodni strokovni posvet o Scopoliju, voden ogled razstave Rafaela Terpina v razstavišču Flora Carniolica in Scopolijevega spominskega vrta v Idriji. V juliju bo v Botaničnem vrtu predstavitev Scopolijeve monografije in njemu posvečene učne poti, septembra bo njegovim rastlinskim vrstam namenjena Noč raziskovalcev, oktobra pa bo odprtje njemu posvečene razstave v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Vsi dogodki, posvečeni Scopoliju, so zbrani v zloženki.

ZDRAVNIK IN POZNAVALEC RUD: Z ZNANJEM O ŽIVEM SREBRU POMAGAL RUDARJEM
Scopoli je po končani srednji šoli v Trentu študiral medicino v Innsbrucku, nazadnje pa opravil zdravniški izpit na dunajski univerzi. Njegovo delovanje pri nas se je začelo v idrijskem rudniku. V njem je deloval kot zdravnik, a ker je vneto opozarjal na nezdrave razmere za delavce, pri vodstvu ni bil pretirano priljubljen. Zdravniški poklic mu ni prinašal zadovoljstva, zato se je lotil poučevanja. Ne medicine, kot bi morda kdo pričakoval, ampak kemije in metalurgije na tedaj ustanovljeni metalurško-kemijski šoli. Dokaz povezovanja medicine in geologije so njegove razprave v latinščini, zbrane v leta 1761 natisnjeni knjižici De Hydrargyro Idriensi. Tentamina Physico-Chymico-Medica. Ena od razprav je posvečena živosrebrnim rudam, druga mineralu epsomitu (vitriol, hidratiziran magnezijev sulfat s kemijsko formulo MgSO₄ · 7H₂O), tretja pa merkurializmu – zastrupitvam idrijskih rudarjev s hlapi živega srebra, in velja za temeljno delo o medicini dela na Kranjskem. Opisi kliničnih znakov zastrupitve z živim srebrom in poskusi zdravljenja so bili za tiste čase precejšnja redkost in prav po Scopolijevi zaslugi ima medicina dela med specializiranimi vejami medicine na Slovenskem eno najdaljših tradicij. Najbrž si težko predstavljamo sodobnega zdravnika, ki bi poleg svojega poklica temeljito raziskoval rude in minerale, da bi s tem dopolnil svoje strokovno znanje in si z njim pomagal pri zdravljenju ljudi. A Scopoli je počel točno to. Podrobni opisi živosrebrovih rud in njihovih nahajališč, sestave in poskusov z njimi ter razlaga njihovega nastanka kažejo na njegovo razgledanost in visoko mineraloško-petrografsko znanje.
Tega izkazujeta tudi njegova mineraloška razprava o epsomitu in opisi neorudenih kamnin, ki so tako natančni, da lahko poznavalec idrijskega rudišča brez težav ugotovi, kateri kamnini pripadajo. Scopolijevo široko znanje potrjuje tudi dopisovanje s Carlom von Linnéjem, ki navdušenja nad naravoslovcem ni skrival. V enem izmed pisem je pohvalil njegovo delo in poudaril njegovo odlikovanje v tej stroki.
Gotovo lahko zapišemo, da je bila po zaslugi Scopolija Idrija v tistih časih središče naravoslovnega življenja pri nas in da mineraloško znanje v slovenski pokrajini izhaja iz Idrije. Scopolijeve prve mineraloške razprave in opisi idrijskih kamnin so tudi pomembna nadgradnja Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je zbral nekaj geoloških podatkov iz območja Kranjske, vendar še ne na taki znanstveni ravni, kot je to opravil prav Scopoli z razlago in razumevanjem, kaj je to, kar imamo pred sabo. Svoj pristop k raziskavi mineralov in kamnin je Scopoli povzel za začetku svoje prve razprave: »Tudi v knjigah naletimo na čudežna in večinoma puhla poročila o živosrebrovi rudi, ki jim nisem hotel verjeti, dokler nisem našel priložnosti, da sem z lastnimi opazovanji lahko natanko preveril njihovo resničnost. Kajti v naravoslovju se mi zdi najboljši postopek, ki z njim brez hipotez in varljive pomoči knjig raziskujemo lastnosti stvari z lastnimi očmi, tako kakor da o njih še nihče ni nič napisal« (prevod J. Pfeifer, 1989).
O Scopolijevem geološkem in mineraloškemu znanju se boste 4. oktobra, ob mednarodnem dnevu geopestrosti, lahko prepričali tudi sami, saj bosta v rudniški geološki zbirki v jašku Frančiške Centra za upravljanje z dediščino živega srebra v Idriji na ogled cinabaritna ruda in melanterit, minerala, ki ju je prvi opisal Scopoli leta 1761.

SKROMNI BOTANIK: SPOMIN NANJ JE OSTAL V IMENIH NJEGOVIH RASTLIN
Scopolijeva vedoželjnost pa se ni ustavila zgolj pri medicini in rudah. Bil je prepričan, da je stvari najbolje raziskovati z lastnim opazovanjem, brez varljive pomoči knjig, zato ne čudi, da so ga, obdanega s slovensko pestro naravo, privlačila mnoga naravoslovna področja. Eno od njih, na katerem je pustil najvidnejši pečat, je botanika. K raziskovanju ga je poleg zanimanja iz rane mladosti morda spodbudilo tudi dejstvo, da Kranjska tedaj na naravoslovnem področju še ni bila raziskana. Odkrivanje še neodkritega človeka najbolj privlači in najbrž Scopoli pri tem ni bil nobena izjema. Svoje botanične podvige je leta 1755 začel v gorovjih in gozdovih idrijskega območja, leto zatem nadaljeval na Ljubljanskem polju in barju, nato je obiskal Nanos, okolico Škofje Loke in Kranja, Storžič in pogorje do Kokre, pokrajino med Kočevjem in Ljubljano, Grintovec, Kočno in Greben, travnike okoli Planine in Cerkniško jezero z okolico. Med letoma 1761 in 1764 je ponovno pregledal Nanos, pogorje okrog Senožeč, Kras in okolico Trsta, Gorenjsko in bohinjske gore, okolico Devina ter bližnjo morsko obalo. Poleg medicinskega, geološkega in botaničnega znanja se torej ni mogel izogniti niti izobraževanju v geografiji slovenskega prostora. Resnično vsestranski gospod tale Scopoli, ni kaj!
Panonski svišč (Gentiana pannonica), Scopoli ga je našel na pobočjih Porezna - Scopolijev trpotec (Plantago holosteum Scop.) - Triglavski svišč (Gentiana terglouensis).

Rastlin pa ni znal le dobro opazovati, ampak tudi opisovati – svoja spoznanja je strnil v odmevnem delu Flora Carniolica (Flora Kranjske). Izšlo je na Dunaju leta 1760 (dopolnjena izdaja 12 let zatem), v njem pa avtor opiše kar 756 vrst cvetnic in 256 necvetnic. Čeprav je po navadi tistega časa pisal v latinščini, je nekaterim rastlinam dodal tudi kranjska (slovenska) imena, opisom zdravilnih rastlin pa kratke zapiske iz svoje zdravniške prakse. Knjiga velja za prvo znanstveno delo o naravi pri nas.
Kraljica Scopolijevih opisanih rastlin je brez dvoma kranjska bunika ali kranjski volčič, ki v latinskem imenu nosi naravoslovčevo ime: Scopolia carniolica. Prepoznali jo bomo po enostavnih jajčastih ali širokosuličastih listih in 2 cm dolgih zvonastih cvetovih rjavo vijolične barve, ki so v notranjosti rumenkasti. Cveti aprila in maja. Pripada rodu Scopolia in sodi v družino razhudnikovk, kamor uvrščamo na primer krompir, paradižnik in papriko. A pozor! V nasprotju z omenjenimi vrtninami je kranjska bunika zelo strupena rastlina! Alkaloid skopolamin, ki so ga pridobivali iz teh rastlin, povzroča izgubo spomina in halucinacije, ojača delovanje opioidov ter ustvarja percepcije novega sveta. Kljub zloveščim učinkovinam pa zna biti bunika tudi koristna: nekoč so jo uporabljali kot uspavalo ali anestetik, danes pa se uporablja proti slabosti in v oftalmologiji. Scopoli je semena te rastline poslal Carlu von Linnéju, ki jo je tudi formalno opisal. Poznamo pa tudi endemično različico kranjske bunike z rumenkastimi cvetovi, imenovano Scopolia carniolica f. hladnikiana, ki je zunaj naših meja še niso našli.

LJUBLJANSKI BOTANIČNI VRT
O POMENU SCOPOLIJA NEKOČ IN DANES
Pogovarjali smo z vodilnima botanikoma iz Botaničnega vrta Ljubljana: dr. Blanko Ravnjak in dr. Jožetom Bavconom. Oba imata rada rastline in oba navdihuje tudi Scopoli. Prav v Botaničnem vrtu so bili namreč pobudniki za vse dogajanje ob 300-letnici.

Kakšen je bil doprinos Scopolija za botaniko? Katere rastline so poimenovane po njem?
Po Scopoliju je danes poimenovanih pet rastlinskih rodov in 90 rastlinskih vrst. Med njimi so drevesne vrste, kot so lipa, ruj, črni gaber, siva vrba, bradavičasta trdoleska, in številne zelnate rastline: beli šaš, panonski svišč, divja košeničica, rumeno milje, rušnata zvončica, gozdni šebenik … Vse te rastline je Scopoli videval med svojim raziskovanjem idrijsko-cerkljanskega območja in potem tudi širše dežele Kranjske. Mnoge vrste, ki jih je opisal, danes še vedno rastejo na tistih prvotnih nahajališčih. To tudi pomeni, da je naša biodiverziteta še vedno zelo dobro ohranjena.
Tudi v Botaničnem vrtu imamo posajene številne Scopolijeve rastline. Kot zanimivost naj poveva, da so nam leta 2010 švedski kolegi prinesli potomko rastline kranjski volčič, ki jo je Scopoli tedaj poslal slavnemu naravoslovcu Carlu Linnéju na Švedsko.

- Katere dogodke pripravljate ob 300-letnici?
Občina Idrija je na pobudo našega Botaničnega vrta, Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Muzejskega društva Idrija leto 2023 razglasila za Scopolijevo leto. To nas zelo veseli. V Botaničnem vrtu bomo pripravili številne dogodke, posvečene Scopoliju. Eden izmed njih je Scopolijeva pot. V avli bomo razstavili Scopolijeve publikacije, kot je Flora Carniolica. Poleg tega Scopolijeve vrste predstavljamo tudi na rednih vodenjih po Botaničnem vrtu, tako domačim kot tujim obiskovalcem. V letošnjem letu bo izšla tudi znanstvena monografija, ki bo predstavila Scopolijevo delo na Kranjskem in njegov pomen v današnjem času.

- Nam lahko poveste kaj več o učni poti in novem kipu?
V Botaničnem vrtu smo že pripravili Scopolijevo pot, kjer bodo z več informacijami predstavljene Scopolijeve rastlinske vrste. Scopolijeva pot bo obiskovalce vodila od ruja v skalnjaku do lipe v najstarejšem delu vrta. Tam je že postavljen spomenik Franca Hladnika, ki je ustanovitelj našega Botaničnega vrta. Poleg njega bomo letos postavili tudi bronast kip Scopolija, ki ga je oblikoval akademski kipar Lan Seušek. V Botaničnem vrtu radi poudarjamo, da so rastline močno povezane z raziskovalci in obratno.
- Kako vaju kot botanika Scopoli navdihuje pri delu?
Scopoli je vedno navdih, saj je bil tisti klasični raziskovalec, ki je hodil v naravo. To v sodobni znanosti velikokrat pozabimo. Navkljub moderni opremi in novim pristopom v znanosti ne moremo nadomestiti najbolj osnovnega laboratorija – narave. Naravo moramo znati brati. Narava je vedno vir navdiha in novih odkritij. Nikoli ne bomo vedeli vsega, vedno je še nekaj, kar ostaja, zato se ponovno vračamo v naravo.

KAKO SCOPOLIJA IN RASTLINE PRIBLIŽATI OTROKOM?

Če si želite zanimivega botaničnega doživetja za vso družino, potem si zagotovo morate ogledati Alpski botanični vrt Juliana v dolini Trente. Leži nad zaselkom Pri Cerkvi, v bližini cerkvice Sv. Marije. Je dislocirana enota Prirodoslovnega muzeja, ki prav tako sodeluje pri dogodkih ob Scopolijevem letu.
Naša sogovornica Špela Pungaršek dela kot vodja kustodiata za botaniko in vodja Alpskega botaničnega vrta Juliana.

- Kaj počnete kot vodja botaničnega vrta Juliana?
Urejam in preučujem stare herbarije, nabiram rastline na terenu, sodelujem pri pripravi naravoslovnih razstav, skrbim za pravilne določitve rastlin v Juliani, njihovo predstavitev, vodenja v vrtu ter njegovo promocijo.

- Kako v vašem botaničnem vrtu skrbite za ohranjanje vrst?
V Juliani uspeva kar 10 vrst, ki so zavarovane v evropskem merilu (vrste Natura 2000), in okoli 70 vrst, ki so zavarovane na območju Slovenije. Te si obiskovalci lahko ogledajo na enem mestu v vrtu, in jih tako ne ogrožajo na naravnih rastiščih. S tem ko te vrste ohranjamo, bi jih lahko ponovno naselili v naravo, če bi tam izumrle. Rastlinam tudi poberemo semena in jih pošljemo v Botanični vrt Univerze v Ljubljani, kjer so varno shranjena in predstavljajo slovensko semenko banko rastlin. V Juliani sicer uspeva okoli 600 vrst rastlin iz Alp, njihovega predgorja in s kraških travnikov. Med njimi so tudi nekatere endemične vrste, torej takšne, ki v naravi uspevajo samo na manjših območjih, nekatere celo samo na območju Slovenije. Zaradi bogate zbirke rastlin je vrt že od leta 1951 zavarovan kot spomenik oblikovane narave.

V primerjavi z živalmi so rastline precej manj atraktivne za otroke, saj nimajo bleščečih oči in mehkega kožuščka. Na kakšen način jih približate otrokom?
Tudi rastline so lahko mehke, bodeče, dišijo, katapultirajo semena ali se hranijo z žuželkami. Zato poskušamo rastline otrokom približati predvsem tako, da otroci ob njih aktivirajo vse svoje čute. Med vodenjem za otroke smo pozorni predvsem na rastline, ki dišijo ali smrdijo, pobožajo lahko mehke liste, imena rastlin pa povežemo tudi z zgodbami (npr. volčje rastline). Letos smo dve vodenji namenili prav družinam, ki bodo v vrtu iskale zaklad škrata Cojzka. Organiziramo tudi delavnico izdelovanja rastlin iz papirja. V vrtu otroke pričaka leseni škrat Cojzek, s katerim je povezana naša publikacija S škratom Cojzkom po Juliani, malo starejši otroci pa lahko s skeniranjem QR-kode na šestih postajah Cojzkove poti prisluhnejo zanimivostim, ki jim jih zaupa škratek.

- Kako pa jim približate Scopolijevo zgodbo?
Otrokom poskušamo razložiti, da imajo tudi rastline ime in priimek, saj smo si ljudje zaželeli red tudi v rastlinskem svetu. Botaniki so rastline najprej predstavljali z dolgimi stavki, nato pa je gospod s Švedske (Carl Linné) predlagal, da bi te rastline bolj enotno poimenovali, da bi vsi na svetu uporabljali enaka imena in priimke rastlin. Scopoli je delal kot zdravnik v Idriji (v njegovih časih so naravo raziskovali predvsem zdravniki in duhovniki, medtem ko so morali drugi večinoma trdo delati na polju, v gozdovih ali v rudnikih). Prepotoval je velik del naše dežele in rastline, glive ter živali, ki jih je opazil, predstavil v svojih knjigah. Našel je tudi nekatere rastline, ki jih svet še ni poznal, in jim nadel nova imena in priimke – poimenoval je torej nove vrste za znanost. Toliko otokom razložimo, potem pa ima vsaka rastlinska vrsta kakšno posebnost, ob kateri si morda ime vrste tudi zapomnijo.

Špela Pungaršek, Alpski botanični vrt Juliana

DOLOČANJE RASTLIN KAR S TELEFONOM?
Če ste ljubitelj botanike, si pri določanju rastlin lahko pomagate tudi s pametnim telefonom. Aplikacija Plant.net, ki so jo leta 2013 razvili francoski znanstveniki, omogoča identifikacijo različnih zelnatih rastlin in dreves. Do danes si je to aplikacijo na telefon namestilo že več kot 10 milijonov ljudi! Kako deluje? V aplikaciji najprej izberemo območje, kjer se trenutno nahajamo, npr. Evropa. Potem s telefonom fotografiramo rastlino ali njen del. Fotografijo naložimo v aplikacijo in izberemo, kaj predstavlja: celo rastlino, list, cvet, lubje, plod ... V aplikaciji se nato izpiše latinsko in slovensko ime rastline, zraven pa lahko vidimo tudi fotografije ostalih uporabnikov, ki so določali enako rastlinsko vrsto. Aplikacija Plant.net je brezplačna, uporabnikom pa je na voljo tudi v slovenščini. Seveda aplikacija ne more nadomestiti pravih določevalnih ključev, kot je knjiga Mala flora Slovenije, lahko pa je dober začetek za vstop v svet botanike.

P. Šergon - K. Šoln, Priloga, v: Ognjišče 6 (2023), 42-48.

Rojstna hiša pisatelja Frana Saleškega Finžgarja je bila kajža Pri Dolencu v bregu proti Rebru v Doslovičah. Prvotno je bila lesena hiška. Pisateljev ded, ki se je ukvarjal s tkalsko obrtjo, jo je leta 1849 prenovil: v kleti je prizidal hlev in nad njim povečal kamro. Hišo so ‘dejali v Žakelj’: zunanje in notranje stene so obili z letvami, ometali in pobelili. Povečali so okna in jih zavarovali s kovinskimi mrežami. Dolgove za vsa ta dela je poravnal pisateljev oče z denarjem, ki ga je zaslužil kot krojač, bil pa je mojster za vse: krojač, tkalec, oglar in sadjar.
Sedanjo podobo je hiša dobila leta 1971, ob stoletnici pisateljevega rojstva, ko je bila urejena v spominski muzej v slogu iz časa Finžgarjevega otroštva. Nanj še najbolj spominja stalna razstava v kletnih prostorih nekdanjega čevdrca, cimrca in štale. V hiši, ki ni bila samo bivalni prostor, temveč tudi delavnica za deda-tkalca in očeta-krojača, v kotu pod križem stoji majhna miza s klopmi okoli nje; bogkov kot je nekaj posebnega: na vsaki strani križa je obešenih po sedem postaj križevega pota. Nasproti bogkovega kota je peč s klopmi. Iz Finžgarjevega časa so poslikana skrinja, kolovrat, motovilo, ahle za česanje volne. Vhod v kamro je od vogala hiše. V njej sta dve postelji in zibelka. Vhod v hišo je zaščiten z nadstreškom. Veža in kuhinja sta en sam črn prostor. V kleti so trije prostori: cimrc (spalnica), čevdrc (klet) in štala. Prvotno je bila hiša krita s slamo, zdaj je s skodlami. V bližini hiše je stal skedenj (sedanji je nov) , spredaj pa stoji kozolec, ki ga je postavil Finžgarjev oče.

Čuk S., Domače ognjišče, v: Ognjišče (2016) 2, str. 131

Proti koncu junija revija Ognjišče že 55 let organizira romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Zadnja leta se je v organizacijo tega romanja vključila tudi Slovenska karitas, zlasti z Mlado Karitas. Na romanju pa pomagajo razni prostovoljci. Med njimi so tudi malteški vitezi. Zato smo kot gosta meseca povabili predsednika samostojne Slovenske asociacije malteškega reda Tadeja Jakopiča, ki je izreden poznavalec zgodovine tega reda pa tudi romanj, saj se preživlja kot romarski vodnik. Naj bo ta pogovor vabilo, da se udeležimo romanja, ki bo letos 24. junija, in če je mogoče, na njem sodelujemo kot pomočniki.

V Prilogi se bomo s polihistorjem Giovannijem Antoniem Scopolijem ob njegovem 300. rojstnem dnevu sprehodili med minerali, rastlinami in živalmi. Kdo je bil in kaj ga je prineslo v naše kraje? Predvsem pa kakšno dediščino nam je zapustil. Izbira dogodkov ob 300-letnici je pisana. Za piko na i pa vas v rubriki Družina gre na potep vabimo raziskovat Scopolijeve poti v okolici Idrije.  

Z Gabrielom Kavčičem smo pogledali na dosedanjo kampanjo zbiranja podpisov v podporo za evtanazijo in se ustavili ob vsaj štirih argumentih, ki jih je v povezavi s tem zaslediti med predlagatelji zakona.  

V toplejših pomladnih mesecih so se na cesto bolj množično vrnili kolesarji. Tudi profesionalni kolesarji, ki trenutno tekmujejo v Italiji. In kolesarski navdušenci dobro poznajo ime David Črmelj. Športni novinar Televizije Slovenije in tudi sam nekdanji kolesar spremlja kolesarstvo že dobrih 15 let. V času, ko spremljamo Dirko po Italiji, se je zdel pravi trenutek, da nas David popelje v zakulisje tega športa in novinarskega dela na največjih dirkah. 

Slovenski zakladi geološke zgodovine so bili predstavljeni na 49. razstavi mineralov, fosilov, kamnin in rud v Tržiču. Slovenska tla sestavlja zelo bogata in razvejana struktura vseh raznovrstnih kamnin in v okviru razstave so različni strokovni razstavljavci predstavljali zelo zanimive najdbe na naših tleh in pod njimi.

V Temi meseca smo v tujini živeče Slovenke povprašali, kako je živeti v tujini kot Slovenec, kako gledajo na našo domovino, kako ohranjajo slovenske navade, kulturo in kakšno vrednoto jim Slovenija predstavlja danes. Je narodna pripadnost res nekaj, kar je odveč ali se zaradi oddaljenosti od domovine naklonjenost do nje celo poveča? 

Veseli smo, da ste mnogi izbrali ponudbo knjig in drugih daril, ki jih ponuja Ognjišče, za obdarovanje ob krstu, prvem obhajilu, birmi, poroki in njihovih obletnicah. Kot kaže, boste lahko še naprej izbirali iz te ponudbe. Pred kratkim je prišla iz tiskarne knjiga Sledi mi – 40 kratkih močnih razlag in 40 konkretnih izzivov za življenje. Kratko, jedrnato – izzivalno birmansko darilo!

Zaradi povpraševanja smo ponatisnili več knjig: Ti si Božja zamisel, ki je tudi primerna kot birmansko darilo, knjigo humoresk Karla Gržana Jaz, Čarli Čeplin in 365 + 1 dan s Teboj, knjigo, iz katere vsak dan prebirajo duhovno misel na Radiu Ognjišče. Prav tako sta doživeli ponatis dve drobni knjižici Nič zato in Najdi čas.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice: v: Ognjišče 7 (2023), 4.

Ko me vprašajo kdo si, jim povem Tvojo zgodbo.
Povem, da si.
In že tu se jih večina prizanesljivo nasmehne. Ker ne verjamejo, da si. A so prijazni. Ne pokažejo svojega posmeha. Svojega pomilovanja. Poslušajo me. Ali pa se vsaj delajo, da me poslušajo. Podobno kot odrasli prisluhnemo otroku, ki nam razlaga, da je v gozdu videl škrata. In prikimamo vsemu, kar pove, samo da nam ne bi planil v jok. Še tega se manjka!
Povem, da si od nekdaj. In da si vse ustvaril.
Tu ni težav. Pomilovalni nasmešek je že narisan na obrazu, samo obdržati ga morajo.
Povem, da si Eden. V Treh. Da ste Trije Eno. Da si Edinstven. In Edini.
Tu sledi globok vzdih. A gremo dalje, saj je zanimivo. Kot pri otroku, ki sta mu zgodbo napisala strah in domišljija. In mnogi od njih so kot otroci verjeli v škrate. Mnogi so jih celo videli, med smehom priznajo.
Povem, da si se učlovečil. Da si se rodil. Iz Brezmadežne. Iz Device. Vedno Device.
Tu ne gre več. Zavijejo z očmi. In padejo prve pripombe. Pritlehne in pokvarjene. Umazane. Kdor je preveč od tega sveta, ne zmore sprejeti svetega. Kaj šele Najsvetejšega. Zato mnogi odidejo. Ker so, kljub svetosti, to trde besede. In jih ne morejo poslušati.
Potem jim povem nekaj tvojih besed. Povem jim Govor na gori. In Blagre. In Zlato pravilo.
Tu rečejo: To je lepo. In prav. Tako to je. Pa, saj to poznamo. To živimo.
A res?
Ja, res. To je zapisano v človeku. To je od nekdaj. Samo ne govori nam o zapovedih. Ne govori nam, da kaj moramo. Ne govori nam o vesti. In o duši. Govori dalje.
Zdaj jaz zavijem z očmi. A grem dalje. Brez pripomb.
Povem, da si ozdravljal slepe, gluhe, hrome. Da si obujal mrtve. Tolažil žalostne. Dvigal slabotne. Odpuščal grehe... Da si ljubil.
Zdaj ne poslušajo več. Zdaj spregovorijo. In želijo da jaz poslušam. Da jim verjamem. Ko govorijo o vesoljni energiji. O enosti. In bioenergiji. O kamnih in avrah. O potovanju duš in prejšnjih življenjih. O reinkarnaciji in rekreaciji. O jogi in veganstvu. O horoskopu in čakrah. O poganstvu. O vilah in škratih.
Težko se vzdržim pripomb. Pikrih. Pritlehnih.
In povem, da si vzel Križ. Da si nam izkazal ljubezen do konca. Da si umrl. In vstal. Da si premagal Smrt. Da si nas osvobodil smrti. In strahu. Da si ljubil. Da živiš. Da ljubiš. Ker si Ljubezen. Ljubezen pa ne umre. Ljubezen ostane. Kot ostaneta Vera in Upanje. A je Ljubezen največja. Da želiš, da se ljubimo med seboj, kakor si nas ti ljubil. Do konca.
A te besede so še trše od trdih. In večina jih odide. Ker preveč boli. In se bojijo ran. Ker se bojijo Ljubezni. Ker ne upajo verjeti, da so poveličane rane znamenje Ljubezni.
Tisti, ki so ostali, pa me gledajo kot škrata. In pravijo: Govori dalje. Zanimivo je. In zabavno. In vem, da bi me najraje zaprli v cirkus. In me razkazovali kot atrakcijo. Ter pobirali vstopnino.
Spregovorim o največji Skrivnosti naše vere.
Povem, da si. V koščku Kruha. Vedno navzoč. Vedno ljubeč.
In zdaj odidejo še zadnji. Kar je preveč, je preveč. Lažje bi verjeli v škrate, kot v Boga. Ujetega v belo hostijo. Zaprtega v zlato kletko tabernaklja. Cirkus, saj smo vedeli.

In ostanem sam. Pred Teboj. In s Tabo.
Jaz nemočen. Ti Vsemogočen.
»Kdaj me bodo poslušali?« vprašam.
»Morda, ko boš nehal govoriti o meni. In boš živel kot jaz.
Ko boš ljubil kot jaz. Do konca. Takrat ti bodo morda celo verjeli.«

Gregor Čušin, Ognjišče (2017) 06, str. 3
Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Pravili smo mu Retar. Ne morem se spomniti njegovega pravega imena, mogoče ga sploh nikoli ni povedal. Retar je prihajal vsako leto v pozni pomladi. Ponavadi je prišel v dneh po veliki noči, v času, ko so žita že bila v tleh. Retar se je pripeljal s staro, že malo nadušljivo kobilo, ki ji je pravil Roža. Kobila Roža je vse pomladne dni vlekla po cestah lojtrnik, na katerem je bila visoko naložena suha roba. Retarjeva ponudba je bila zelo pisana in zelo priročna. Na vozu so bile vse tiste reči, ki so jih po kmečkih hišah potrebovali: grablje, vile, rešeta in sita, nekaj velikih čebrov in kadi in manjših čebric, pripeljal je tudi ročno pletene pohlebnice, podolgovate peharje, v katere so ženske dajale vzhajati kruh, in vedno tudi nekaj velikih ret.
Od vsega tega koristnega pa sem med vsemi rečni na vozu vedno pogledovala k veliki košari, v kateri so bile reči za nas, otroke. V tisti košari so bili ročno izdelani leseni konjički, z vozom ali brez njega, bleščeče živo rjavo in temno rdeče pobarvani, tako lično izdelani, da sem gledala v tisto kot v čudo. Vsako leto je Retar dodal kaj novega.
»Letos pa Retar zamuja,« je rekla mama, ko smo se na belo nedeljo spomnili nanj. »Prav danes bi moral biti tu!«
In Retar se je res prikazal! Ravno smo sedli h kosilu, ko je prišel. Jedli smo zunaj, v senci pod hruško, tista velika noč je bila topla in bela nedelja za njo prav bleščeče bela, tako je bila obsijana s soncem.
Ko je Retar na dvorišču ustavil, je Roža takoj zarezgetala in zakopala s kopiti, kakor da bi vedela, da je pri hiši, kjer bo dobila kruh in vrečo z rezanico in ovsom in da bo lahko počíla. Kramar je pri nas ostal en dan, včasih tudi dva.
»Kar bliže pripelji, Retar, bliže lopi!« je rekel ata, ko ga je zagledal. »Pa kobilo priveži v stog, k brani, pa sém pridi!« je zaklicala tudi mama. Retar je Rožo potisnil k brani, jo tam privezal, nam pomahal in s hitrimi koraki prišel k mizi. »Bog daj, Bog daj, no, kako smo preživeli leto?« je vprašal in vsem po vrsti stisnil roko.
»O, kar dobro smo jo odnesli, jeseni so bile po dolini poplave. Sem gor k sreči niso segle. Zdaj, spomladi, pa je vse suho. Zdaj, ko bi morala rasti žita, ni dežja!« je rekel oče zaskrbljeno.
»Ja, vsi malo jamrajo, vsi, no, jaz pa sem to leto ostal sam. Ženo je pobrala sušica. Sam sem ostal, to pa je hudo.« Retarjev nagubani obraz se je še bolj potegnil v gube, kar pomračil se je in nekaj časa je bilo okoli mize vse tiho. Slišale so se le čebele, ki so se že spreletavale med vejami hruške. »Ja, taka je božja volja, Retar,« je vzdihnila mama čez čas. »Včasih jo težko razumemo ...«
Vsi smo sklonili glave, Retar pa je še nekajkrat pokimal, nato pa vstal. »Malo ji bom dal jesti pa piti bo tudi morala,« je rekel in pogledal proti naši lopi, kjer je njegova kobila hrzala in obračala glavo, »Zdaj mi je ostala le še Roža ...« Ko je stopil bliže h kobili, je ta zarezgetala in se prestopila. »Oh, Roža moja, dobro, da imam tebe, tebi ni hudega,« je rekel in jo potrepljal po vratu in po črni, košati grivi.
»Ti ji prinesi vodo, jaz grem pa po rezanico,« mi je rekel oče in se takoj nameril na pod. Vzela sem vedro in šla v hlev natočit vodo. Kobili sem nesla vodo, z obema rokama sem držala ročaj velikega pločevinastega vedra, težko je bilo in voda je pljuskala čez.
Ko je Roža pila, pa sem jaz hitro stopila h kraju Retarjevega voza. To leto je bil tako založen in tako poln vsega mogočega, da sem kar strmela. Kakšno razkošje! Kakšen pogled na to barvitost in pestrost! Čisto spredaj so bili naloženi škafi, veliki spodaj, mali v njih, v stožcu. Bili so svetli, bleščeče beli, zraven škafov so bile položene grablje vseh vrst pa vile in rete. Velike, tudi iz svetlejšega lesa izdelane, zraven njih pa so bila naložena sita vseh vrst, največ je bilo majhnih, takih, s katerimi je mama vedno sejala moko za kruh, zraven sit pa so bile naložene košare. Košare so bile spletene iz vseh vrst protja, rumeno belega, temno rdečega, imele so velika ušesa in vedno pri vrhu pisane vzorce. Bili so tudi jerbasi vmes, pa nekaj čisto majhnih, okroglih košaric, ženske so jih rade kupovale okoli velike noči, da so v njih nosile k žegnu. Tudi sama sem imela takšno košarico.
Še posebej pa mi je bila zanimiva košara z igračami. To leto je Retar vanjo naložil vse mogoče, vse tisto, kar je naredil čez zimo. V košari je bilo veliko raznih piščali, vseh vrst vodnih mlinčkov, pisanih pajacev na vrvici, konjičkov in celo raglje so bile vmes. Nikoli pa ni manjkalo konjiča z vprego, pisanega konjiča z risano glavo in pisanim lojtrnikom zadaj. Takega sem dobila za darilo od njega lani. V drugi košari zraven so bili zloženi veliki in mali ribežni, zraven pa lesene kuhalnice in žlice.
Tako sem strmela v vse to, da nisem videla, da je Roža že popila in da mi je prevrnila vedro; toliko, da ni stopila nanj. K sreči je prav v tem prišel oče s poda z vrečo razanice in ovsa čez ramo in hitro pobral vedro in navezal kobili okoli glave vrečo z njenimi dobrotami. »Tako,« je rekel, »zdaj pa, če boš pridna in mi ne boš kopala pod lopo, dobiš na koncu še kos kruha!« In kobila je, kakor da bi tisto razumela, lepo in mirno jedla iz vreče rezanico in oves in zadovoljno prhala.
»Pridite,« sem zaslišala mamo, »bomo jedli!« Takoj sva bila pri mizi. Mamina kuha je bila dobra in bela nedelja je bila za nas še vedno praznik. Rekli smo ji ‘tamala’ velika noč, kar je tudi bila. Jedli smo domačo kurjo juho pa šunko, kuhano posebej za ta dan, na mizi je bila tudi potica in košarica s svežimi pirhi.
Retar je zadovoljno pokladal roke okoli krožnika in si tu in tam obrisal usta. »Pri vas pa še nisem šel mimo, da se ne bi najedel,« je rekel čez čas. »Dobri ljudje ste, Bog naj vam povrne!«
»Nič nimamo zato manj,« je rekla mama. »Čeprav ni vedno toliko na mizi. Danes je za nas še vedno velika noč, pa sem spekla potico in tudi nekaj pirhov smo še pobarvali. Na belo nedeljo ne smejo manjkati! Prazniki tako ali tako prehitro minejo. Pa tako lepi so!«
»Oh, pa kako lepi! Kako je bilo lepo doma, ko je moja še živela,« je spet začel Retar in odložil žlico. »Letošnja zima je bila zame žalostna, ampak ko grem po svetu, malo pozabim.«
Vsi smo mu prikimali. Ko smo pojedli, je mama odnesla posodo, Retar pa se je presedel, čisto na kraj klopi se je spravil, potegnil iz žepa pipo in tobak, nabasal svojo čedro in prižgal. Vonj mi je bil prijeten, kolikokrat sem se po tistem spomnila nanj. Mnogokrat!
»No, zdaj se bomo pa še malo zmenili o moji robi,« je začel Retar in potegnil vase dim in spet izpuhnil, da se je pokadilo v vrh naše hruške. »Nekaj boste kupili, nekaj vam bom dal, pa smo spet opravili za eno leto!« Počakal je še toliko, da se je vrnila mama, potem pa se je začela kupčija in barantanje. Tisti dan smo kupili vile, dva škafa, koš za nošenje trave, kupili smo dva jerbasa in dve pohlebnici. Pleteni sta bili iz koruzne slame in protja. Mami pa je podaril dve kuhalnici in košarico.
Jaz sem ves ta čas, ko so Retar in starši brskali po vozu, stala ob kraju in čakala. Kdaj bom na vrsti. Od Retarja sem že dobila konjiča z vozom, ragljo in piščal, kaj bo pa tokrat? »Zate imam pa letos nekaj posebnega. Počakaj, boš videla,« je rekel, se pripognil, z eno roko se je oprijel lojtrnika, z drugo pa zatipal v košaro z igračami. Ko se je zravnal, mi je ves vesel položil v naročje orglice. Velike, pisane orglice. »Na,« je rekel, »kadar boš najbolj vesela ali pa najbolj žalostna, sedi in si zaigraj. Vedno pomaga!«
Obstala sem in ostrmela. »Ali znaš narediti tudi orglice? Sam?« sem izjecljala in jih stisnila v naročje. »No, ne čisto sam,« je rekel Retar. »V vasi eden dela harmonike in tako. Pa sem mu jih naročil. Tako velikih se v štacuni ne dobi!«
»Seveda ne,« sem zašepetala, prijela orglice z obema rokama in jih takoj nesla k ustom. Pihnila sem in poskočila. Ni mi šlo najbolje ...
»Ali mar ne znaš igrati na orglice?« je rekel Retar. »Pri nas vsak otrok to zna. Saj ni težko.«
Še sem poskusila, lepo so zapele, a vse se je hitro končalo. »Počakaj, pokazal ti bom,« je rekel in jih nastavil na usta. Zaigral je neko melodijo, poznano in žalostno, tako lepo je zaigral, da smo se kar spogledali in molčali. Retar pa je igral naprej, z nekim posebnim zanosom, tiho so zvenele orglice v nedeljski popoldan, v lep praznični dan, tako lep, da me je kar stiskalo v prsih od sreče in navdušenja. Ko je odložil orglice na mizo in jih potisnil proti meni, mi je resno rekel: »Ko pridem prihodnjo pomlad, pa le glej, da boš znala igrati! Vsaj pet pesmi se nauči! Celo leto imaš čas.« Vzela sem orglice in mu prikimala.
Retar je počasi vstal od mize, se zahvalil za kosilo in nameril h kobili. »Da bi mi le Bog ohranil še malo zdravja in to mojo žival, da bova lahko spet šla na pot. Pa ne vem. Božji načrti so včasih drugačni od naših ...«
»Kar zdrav se mi vidiš, tudi kobila ni še tako stara, da ne bi zmogla tvojih fur okrog,« je rekel oče. »Le dobro skrbi zanjo, pa bo.«
»Saj to tudi jaz mislim,« je rekel Retar. Odlomil je kos kruha, ki mu je ostal od južine, in ga nesel kobili. »Tako rada ga ima,« je rekel. »Raje ga sam ne jem, samo da ga Roža dobi kakšen grižljaj.«
Mama se je vrnila iz kuhinje, prinesla v papir zavit kos mesa, kruh in pirhe in postavila predenj na mizo. »Za malico bo,« je rekla. »Da ti ne bo treba tako hitro ustavljati.«
Retar je potegnil iz žepa ruto, rdeče pikčasto, tako je nosila naša mama, zavozlano zad na tilniku, razgrnil jo je po mizi in nanjo lepo naložil kruh, slanino in pirhe, vse skupaj je povezal, naredil je vozel na vrhu in pokimal vsakemu posebej. »Tale ruta je od moje rajne, povsod me spremlja,« je rekel in se nasmehnil. »Hvala vam, Bog lonaj,« je nazadnje stisnil skozi orumenele zobe in šel h kobili. Ko je sedel na voz, nam je pomahal in meni še enkrat zaklical, da naj igram, da naj si tudi kaj zapojem zraven in da mi zaradi tega ne bo nikoli hudo. Pomahala sem mu nazaj in gledali smo za njim, dokler se ni skril za ovinkom.
»Težko je zlezel na voz, zelo težko. Ne vem, če bo Retar drugo leto še lahko šel okrog,« je menila mama. Oče je molčal in ji samo prikimal.
Ko se je popoldan nagnil v večer in se je čez Dobravco oglasil zvon, praznično in veselo, sem stekla na hribček nad hišo, sedla tam v travo in zaigrala. Seveda mi ni šlo najbolje, vendar me tam nihče ni slišal. Počasi, počasi pa sem le spravila skupaj star, lep napev in orglice so glasno in prijetno zazvenele. Kljub melodiji pa ni bilo nič lepšega od tistega zvonjenja domačega zvona čez dobrave in tople misli, da sem doma. Enkrat vmes sem pomislila na Retarja, ki je kar povsod doma, in če je zato tudi res srečen, potem pa sem nanj pozabila.
Bil pa je tisto leto res zadnjikrat pri nas ...
Ko so se mladi lotili obnove hiše in so pospravljali po podstrešju, mi je najmlajši vnuk prinesel orglice. Stare, zaprašene so bile, že leta ni nihče igral nanje. »Ali so tvoje orglice?« je vprašal. »Ja, pa so res! Lej no, lej, kje pa so bile?« »V omari na vrhu, tam, kjer smo zdaj podirali. Omaro smo odnesli dol, pa sem jih našel. Kdo pa ti jih je dal?« »Retar, potujoči kramar ... Ne vem, kako naj ti povem ... Včasih so spomladi prihajali s konji in prodajali suho robo po vaseh in tako ...« »S konji? Zakaj pa ne s terencem?« »Terenskih vozil takrat še ni bilo ...« »Aha ... No, če hočeš, jih spravi, te orglice. Saj jih nimam kaj rabiti!«
Vzela sem jih in spravila. Bog ve zakaj. Fant tako nikoli ne bo igral nanje, ga druge reči zanimajo. Motorji in računalniške igrice. Tudi govoriti o tem, kako ta skromna igrača lahko razveseli in melodija velikokrat potolaži, ni vredno. Mi ne bo verjel. Zdaj še ne. Mogoče kasneje, ko bo starejši. Ta današnji rod je pač drugačen in razumeti ga je treba. Na to hitro, prehitro spreminjanje sveta pa tako ali tako ne mrem vplivati ...

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2012) 05, str. 24

V četrti številki tržaške revija Mladika (2022) je Adrijan Pahor, sin pisatelja Borisa Pahorja, v članku z naslovom Neznosna lahkost očetovega bivanja pisal o veri svojega očeta. Spregovoril je o svojih obiskih pri očetu, ko sta se pogovarjala “samo o literaturi, filozofiji, politiki, zgodovini, teoloških problemih, obstoju posmrtnega življenja. Nikoli me ni vprašal, kako je z mano, z mojim (našim) zdravjem, s čim se ukvarjam, kateri so moji načrti za prihodnost, še manj o mojih otrocih, ženi.”

Adrijan kali zanimanja za vero vidi že v zgodnjem obdobju očetovega življenja: »Zagotovo se je dolga teološka introspekcija začela takoj po taboriščni izkušnji. Spraševal se je, čemu vse zlo, trpljenje. Če že sprejemamo zlo kot danost, kot človekovega življenjskega sopotnika, potem težje sprejemamo pojem Boga kot utelešenja dobrote, če človeka pahne v takšno nepojmljivo preizkušnjo. Za človeško logiko je to nerazložljivo, če ne paradoksalno. Tudi potem ko je zapustil semenišče, oče ni prenehal s poglabljanjem v filozofijo religije.
Bolj ko se je bližal koncu svojih dni, bolj ga je zanimalo vprašanje transcendence, obstoja posmrtnega življenja, vprašanje obstoja Boga in pa: če Bog obstaja, v kakšni obliki obstaja? Ni čudno, da je, dokler je še mogel brati, segal po raznih filozofskih razpravah, se poglabljal vanje in vabil na svoj dom poklicne filozof(inj)e, s katerimi je skušal razčistiti svoje dvome. 
Nekega dne sem mu zaupal, da ga moja tašča Vida Bratina, verna in službi sočloveku predana ženska, zelo ceni, moli zanj in ga priporoča Bogu. Bil je nemalo začuden, vidno pozitivno presenečen. Taščino zadržanje je spoštoval, večkrat ji je pisal in voščil za praznike ter redno podpiral Karitas, katerega pomembna predstavnica je tašča bila.
Pravil je, da ima raje Kristusa, ki govori o ljubezni, kot Kristusa na križu ... Kaj se je potem zadnje tedne z njim dogajalo, sam Bog ve. Nekega dne je z mano načel problem Svete Trojice: zakaj njen obstoj, iz katere Božje osebe izhaja Sveti Duh in zakaj ... Roke je imel večkrat sklenjene v molitev, priznal je, da večkrat moli, tudi skupaj s svojo pomočnico Vero. Njej je tudi zaupal, da si želi katoliški pogreb z mašo, kar je spričo njegovih predhodnih prepričanj marsikoga presenetilo.«
Leta 1992 smo z Borisom Pahorjem opravili pogovor in sam je napisal lepo predstavitev knjige Od petrolejke do iPada duhovnika Dušana Jakomina, ki je izšla pri naši založbi. Torej, kaj ima Ognjišče opraviti z vero Borisa Pahorja? Tašča sina Adrijana, Vida Bratina, ki je molila za Borisa Pahorja, on pa podpiral njeno karitativno delovanje, je dolga leta delala pri Ognjišču kot računovodkinja.

B. Rustja, Zanimivost, v: Ognjišče 11/2022, 43.

»Vse to, kar je predmet narodopisja, me je podzavestno mikalo in zanimalo že od mladih nog. Doraščal sem še v patriarhalnih razmerah, v strnjeno slovenski občini, kjer so ljudje na vasi še skrbno čuvali stara izročila kot dragoceno kulturno dediščino svojih prednikov, kjer so našega človeka na podeželju skozi vse letne čase in mimo vseh mejnikov človeškega življenja od zibelke do groba še živo spremljale stare šege in navade, kjer se je domača pesem še razlegala po hribih in dolinah ter se ubrano oglašala pod vaško lipo, pri delu na polju, ob setvi in žetvi, ob košnji, na paši, ob teritvi, preji in drugih kmečkih opravilih, ki jih mlajši rod ne pozna več.« Tako je korenine svoje ljubezni do narodopisja predstavil Pavle Zablatnik, vodilni narodopisec koroških Slovencev, ki je s svojim vsestranskim delovanjem kot duhovnik, profesor in kulturni delavec močno vplival na razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem po drugi svetovni vojni.

»MENE JE UK VESELIL«
»Rodil sem se 4. decembra 1912 kot kmečki sin na južnem Koroškem v idilični vasici Bilnjovs v bilčovski župniji in občini. Obiskoval sem pol ure oddaljeno dvojezično šolo v Bilčovsu. Učni jezik je bila nemščina, ker pa smo otroci od doma znali samo slovensko, nas je moral učitelj prva dva razreda postopoma uvajati v nemščino s pomočjo slovenščine. Verouk pa je bil izključno slovenski. Mene je uk veselil, zato so me starši poslali študirat na gimnazijo v Celovec.« Po starem cesarskem zakonu so tam v višjih razredih imeli tedensko dve uri slovenščine. Po maturi leta 1933 se je odločil za študij bogoslovja in po petem letniku je leta 1938 pel novo mašo v domači župniji. Takoj zatem je odšel na župnijo Št. Lenart pri Sedmih studencih. Leta 1939 je postal upravitelj župnije Šmarjeta pri Velikovcu, kjer je imel hude spopade z nacističnimi mogotci. »Za vas smo se med vojno zelo bali, saj ste ves čas bili z eno nogo v ječi,« mu je leta 1945 povedal škof Kostner. Po prestani hudi bolezni je dobil študijski dopust. Na filozofski fakulteti univerze v Gradcu je študiral filozofijo in psihologijo, slavistiko in klasično filologijo. Študij je zaključil leta 1951 z doktoratom filozofije na podlagi narodopisne disertacije o duhovni ljudski kulturi koroških Slovencev. Kot profesor je najprej poučeval na realni gimnaziji v Celovcu, leta 1957 je bil premeščen na tedaj ustanovljeno Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu, kjer je poučeval slovenščino, latinščino in grščino ter ruščino in stenografijo. Za to šolo je priredil dva učbenika in štiri slovenske čitanke. Leta 1968 je postal ravnatelj slovenske gimnazije in to ostal do upokojitve leta 1977. Pod njegovo vlado se je Slovenska gimnazija leta 1975 preselila v novo šolsko poslopje.

PRAVA LJUBEZEN – DRUGI POKLIC
»Zanimanje za narodopisje se mi je v Gradcu na vsem lepem sprevrglo iz golega konjička v znanstveno zanimanje,« je dejal in povedal, da je kot študent imel seminarski referat z narodopisno temo in profesorji so mu svetovali, naj napiše doktorsko tezo o šegah in navadah koroških Slovencev in mu določili tudi naslov Duhovna ljudska kultura koroških Slovencev (v nemščini). Gradivo zanjo je zbiral na terenu z zamudnim zapisovanjem podatkov. To je nadaljeval tudi ob profesorski službi, tedaj že oborožen z magnetofonom. Kot delavec na terenu »je znal izkoristiti prednosti svoje osebe. Domačinu (in duhovniku) je bilo mogoče izvedeti in zapisati narodno blago, ki bi ga tujemu, neznanemu raziskovalcu zlasti stari ljudje nikoli ne zaupali in bi šlo z njimi v grob,« je zapisal etnograf dr. Niko Kuret, po katerem se je Zablatnik zgledoval pri pisanju svojih dveh knjig, ki sta izšli v redni knjižni zbirki Mohorjeve založbe: Od zibelke do groba, šege in navade na Koroškem (1983), in Čar letnih časov v ljudskih šegah na Koroškem (1985). Ljudje so ga poznali iz radijskih oddaj Iz ljudstva za ljudstvo, s katerimi je začel leta 1955. V njih je prinašal pogovore z rojaki iz cele južne Koroške ter predstavljal šege in navade koroških Slovencev iz vseh treh dolin. Njegove narodopisne serije so izhajale v mesečniku Družina in dom, ki ga izdaja Mohorjeva in je bil Zablatnik nekaj časa njegov urednik. Zelo pomembno delo je opravil s svojimi članki o slovenski ljudski kulturi, ki jih je objavljal v nemškem jeziku. Z njimi je razbijal predsodke Avstrijcev in gradil mostove med narodoma na Koroškem.

DUHOVNIK MED LJUDMI
Pri Mohorjevi družbi v Celovcu je leta 2004 izšel zbornik predavanj in prispevkov s simpozija o dr. Pavletu Zablatniku, ki je bil maja 2003 v njegovi rojstni fari Bilčovs ob deseti obletnici njegove smrti. 17 avtorjev s Koroške in iz Slovenije je iz različnih kotov osvetlilo lik tega velikega koroškega narodnjaka. Koroška duhovnika Jože Kopeinig in Jože Valeško sta predstavila Pavleta Zablatnika v njegovem duhovniškem poslanstvu, ki mu je bil pri vsej svoji vsestranski dejavnosti zvest do konca. Na župnijo je bil poslan takoj po novi maši. Po želji škofa je bil vedno na razpolago za dušnopastirsko delo. Kot profesor je iz svojega bivališča v Celovcu oskrboval razne župnije. Kot upokojenec je na škofovo prošnjo sprejel pomoč v Št. Janžu v Rožu in v Glinjah pri Borovljah. »Njegove pridige so bile jedrnate, preproste in za ljudstvo razumljive,« je povedal tajnik Krščanske kulturne zveze Nužej Tolmajer. »Po maši se je rad srečeval z ljudmi in se takoj vključil v tako imenovane pomašne razprave na sejmišču pred cerkvijo, ki so trajale včasih več ur ... Bil je zelo vesele in vedre narave. V družbi je bil zelo prijeten in zabaven.« Ob njegovi smrti je neutrudni duhovnik Jože Kopeinig zapisal: »Vplival je na druge, na nas: s tem, kar je bil – bil pa je dober ko kruh; s tem, kar je delal – bil je učen kakor modrijan; s tem, kar je govoril – govoril je besede razumevanja in dobrote.« Škof Egon Kapellari je izrekel zahvalo: »Doktor Zablatnik je bil prisrčen človek, ki je lahko zgradil mostove in ki jih je tudi ohranjal – posebno mostove med deli prebivalstva na Koroškem.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2023), 38-39.