“Kolesarstvo je zelo blizu ljudem”

Kolesarski navdušenci s televizijskih ekranov dobro poznajo ime David Črmelj. Športni novinar Televizije Slovenija in tudi sam nekdanji kolesar spremlja kolesarstvo že dobrih 15 let. David nas popelje v zakulisje tega športa in novinarskega dela, da bomo še z večjim navdušenjem navijali za naše izjemne kolesarje v sezoni, ki bo prinesla kar nekaj vrhuncev.

(...)
- Kako bi opisali in razvrstili glavne tritedenske dirke v sezoni?
Italijanom moramo priznati, da znajo določene stvari zelo dobro izpeljati, vendar po drugi strani tudi marsikaj šepa. To še toliko bolj vidiš in občutiš, če primerjaš Giro z Dirko po Franciji – Tourom. Treba se je zavedati, da je Tour kolesarski svetovni dogodek številka 1. Lahko bi celo dejal, da gre za več kot le kolesarstvo. Na vseh nivojih se vidi, da vsi hočejo več – sponzorji, tekmovalci in ekipe, prireditelji, več je novinarjev, več prenosov, več se govori o Touru kot o kateri koli drugi kolesarski dirki. Tudi gledalci prihajajo v Francijo z zavestjo, da gre za svetovni dogodek, katerega del enostavno želijo biti. Veliko gledalcev je celo takih, ki sicer ne spremljajo kolesarstva, pa si želijo kakšno etapo videti v živo. Če bi povedal na kratko, bi dejal, da je Tour šov, spektakel svetovnega formata, biznis, Giro pa je zelo lepa dirka.
V tekmovalnem smislu pa je Giro lahko težji od Toura, saj je pogosto z več klanci in težkimi etapami kot pa v Franciji.
Vse tritedenske dirke se med seboj razlikujejo. V preteklosti je bilo tako, da je na Touru bilo največ kronometrskih etap, zdaj se vse to spreminja. Tour išče nazaj neke poti, kako pripraviti etape s strmimi klanci, ki pa so po svoje krajši, da je spektakel, da so med tekmovalci navsezadnje manjše razlike. Hkrati pa ima med etapami tiste dolge prelaze, kjer gre za dolge, nekoliko položnejše klance, ki pa tekmovalce pripeljejo na visoko nadmorsko višino. Giro je po klancih velikokrat najtežja dirka, saj so etape speljane čez vse te gorate Alpe, Dolomite, Apenine in iz tega vidika zanimive na svoj način. Španska Vuelta je našla neko svojo pot. Izmenjavanje ravninskih etap s takimi, kjer je več krajših klancev, jih je pa teh veliko, ali ravninske etape, ki se potem samo končajo z nekim vzponom. Vuelta je tako speljana, da je med tekmovalci majhna razlika, tako da deluje bolj napeto, da gre med kolesarji na tesno. Je pa seveda jasno, da se Vuelta bori za prepoznavnost z Girom, Tour je pa, kot sem rekel, v svoji ligi.

- Kako bi opisali svoje delo na področju športnega novinarstva, ko spremljate kolesarske dirke?
Najprej je razlika v tem, da smo na Dirki po Franciji prisotni ves čas, kar pomeni, da sem na terenu 28, 29 dni, odvisno, kateri dan se dirka začne. Televizija Slovenija ima pravice za prenos Dirke po Franciji in temu primerna je potem razlika delovnih nalog. V Franciji smo prisotni s snemalcem, ker je treba za vsak dan pripraviti predstavitev pred etapo, pridobiti izjave, posneti predstavitve odsekov posamezne etape, vmes se v živo javljam v prenose etap, po dirki pa spet poberemo izjave, tako da se Tour dela bistveno bolj stresno, intenzivno. Po koncu vsake etape se začne delo priprave novic in povzetkov za dnevnoinformativne oddaje in javljanje v živo v oddajo po Touru, ki smo jo uvedli pred leti.
Razlika je torej v tem, ali imamo kot televizija zakupljene pravice za prenos ali ne. Za Dirko po Italiji Televizija Slovenija ni nosilec pravic, zato je delo skrčeno, saj lahko pripravimo en prispevek na dan, v katerem lahko pokažeš dogajanje na dirki – mislim, da lahko objavimo minuto in pol dogajanja. V to minutažo je zelo težko spraviti veliko prispevkov in informacij. Če primerjava s prejšnjim opisom nalog in dela v Franciji, je torej zelo velika razlika.
Smo pa letos v Italiji vseeno prisotni z večjim interesom, saj je med favoriti tudi Primož Roglič, ki ga seveda poskušamo dnevno spremljati, dobivati izjave, pripravljati novice in prispevke. Letos smo bili v tem prvem tednu na poti skupaj z radijskimi kolegi, da skupaj posnamemo prispevke, vsak za svoj medij.

- Poleg osrednjega novinarskega dela je seveda še veliko logistike. Kako poteka ta del?
Veliko je odvisno od tega, kje spiš, kako daleč od štarta si, kako zelo je mesto zaprto in kje lahko kot novinar sploh vstopiš, da prideš zraven, ker če greš na kakšno drugo ulico, drugo lokacijo, te ne bodo spustili zraven. Vsakodnevno torej precej organizacije in hitenja, da prideš dovolj zgodaj na štart. Vsak dan po štartu sledi nekaj vožnje – kak dan se voziš eno uro, kak dan tudi tri ure, ker je treba opraviti toliko razdalje, in to po obvoznih cestah, da se na kakšnem mestu približaš trasi ali da prideš dovolj zgodaj do cilja. Malokdaj lahko z avtom prečkaš traso etape, če pa že, ti seveda točno določijo, od kdaj do kdaj je to možno.
Vso to logistiko načrtujem že mesece prej, ko imam pred sabo začetke in konce etap, zemljevid in lokacije, kje se rezervira prenočišča.

- Mnogi bi si mislili, da imate sanjsko službo, da vse to poteka zelo romantično, nekateri, da je to celo luksuzno … V mislih imam tudi novinarja Eurosporta Carltona Kirbyja, ki je pisal o svojih doživetjih v svetu kolesarstva ob spremljanju večtedenskih dirk in se je trudil podati nekaj vpogleda v to časovno in stresno norijo, ki se seli iz dneva v dan.
Marsikdo reče, da imamo idealno službo. Najprej bi dejal, da če mi ne bi bilo všeč, ne bi vztrajal. Dejstvo pa je, da športni dogodki na splošno potekajo čez vikende, ob večerih, pri kolesarstvu pa si kot novinar veliko od doma in ti mora delo biti res všeč, da pri njem vztrajaš oz. da ga z veseljem opravljaš.
Če samo pomislim na lanski Tour, je že prva pot bila zelo dolga, saj se je dirka začela na Danskem. V štirih tednih smo naredili več kot 11 tisoč kilometrov. Potem smo se v 29 dnevih 21-krat selili iz prenočišča v prenočišče in se ti zdi, da dobesedno živiš iz kovčka, ker se ti niti ne ljubi razpakirati in potem spet pakirati.
Veliko je dogajanja, veliko je različne dinamike, da sploh ne začnem razlagati, kako se ti podre bioritem, prehranjevalne navade, ker je vse na hitro, skorajda stoje, naglica, premikanje in si vsak večer vesel, če uspeš pred 23. uro priti v hotel. Zdaj že zelo dobro vem, da v poštev pridejo samo tiste nočitve, ki imajo 24-urno recepcijo, ker enostavno ne veš, kdaj boš lahko prispel do tja. Lahko si misliš, kako boš iz nekega prelaza prilezel v dolino v dobri uri in potem še eno uro po dolini do bližine kraja naslednjega štarta, v resnici si pa na prelazu 3 ure ujet v avtu, ker se promet nikamor ne premakne.
Osnovnega dela, zaradi katerega si poslan, je malo. Izjave, predstavitve klancev, etap, kakšen intervju, logistike okrog tega pa je ogromno. Če imaš rad to delo, je to vrhunska izkušnja, sicer pa boš trpel in sem prepričan, da tak posameznik ne bi zdržal tempa ob tem delu.

- Kdaj je bil vaš prvi novinarski stik s kolesarskimi dirkami?
Sam o Dirki po Franciji poročam od leta 2008, v živo na teren sem v Francijo prvič šel leta 2012. Tisto leto je bil Jani Brajkovič na devetem mestu. Takrat se prav spomnim, kako sva se s snemalcem pogovarjala, da je to priložnost treba izkoristiti, ker kaj pa veva, kdaj bo kakšen Slovenec spet med deset. In vidimo, do kam smo prišli danes.

- S tem ste mi dali iztočnico za vprašanje, kako ste vi doživeli razcvet slovenskega kolesarstva.
Z vsemi uspehi je normalno, da je prisotno tudi splošno navdušenje med javnostjo, navijači. Če dobro pogledamo nazaj, se vidi, da se je zgodba pletla počasi, vseh zadnjih 15 let. Že pred letom 2010 so se zgodile kakšne etapne zmage na manjših dirkah, potem je Borut Božič zmagal na eni etapi Vuelte, in vse to je vodilo do Primoža Rogliča, Tadeja Pogačarja ter drugih, ki so prav tako zmagali kakšno etapo treh največjih dirk oz. kakšno od pomembnih enodnevnih dirk. Lani so tako slovenski kolesarji našteli 30 posamičnih zmag, 18 od teh na dirkah svetovne serije. Neverjetno – se sploh zavedamo? In če se ustavim ob Tadeju Pogačarju – gre za kolesarja z drugega planeta, ki je kolesarski genij.

- Kolesarstvo je šport, ki ga na sami dirki spremlja na desettisoče ljudi. Kaj dela kolesarstvo tako privlačno?
Kolesarstvo je zelo blizu ljudem. Na dva načina. Prvič lahko še isti dan greš in preizkusiš prepeljati neko razdaljo, določen klanec in deliš usodo profesionalnih kolesarjev. Lahko se primerjaš.
Kot drugo pa so kolesarji na vsakem štartu, na vsakem cilju ob gledalcih. Gledalec je lahko nekaj metrov stran, lahko se celo dotakne Primoža ali Tadeja. To je gotovo razlika do drugih športov, kjer lahko zvezdnike gledamo z velike razdalje, nedostopne.
Dodam še ta povezovalni, družabni vidik. Med gledalci je vzdušje, druženje, sploh ko na klancu čakajo pol dneva ali več, da potem uspejo za nekaj sekund videti kolesarje. To je po svoje treba doživeti, da lahko razumeš.

- Osredotočava se predvsem na tri tritedenske dirke, vendar je kolesarstvo precej več kot le to.
Trenutno je za športnega novinarja, ki pokriva kolesarstvo, sezona zelo dolga. Letos sem pokrival tekmo Pariz–Nica, potem sem bil na Dirki po Kataloniji, vmes poročal z nekaj klasičnih enodnevnih dirk, sedaj je aktualen Giro. Letos se še enkrat vračam na Giro, vsaj par zadnjih etap bomo pokrili v živo s terena. Nato sledi Dirka po Sloveniji, ki jo prenašamo na naši televiziji in jo bomo pokrivali precej obsežno. Kmalu zatem se začne Tour, kar pomeni štiri delovne tedne, potem letos takoj sledi kolesarsko svetovno prvenstvo, in smo že v septembru, ko je na vrsti Vuelta.

- Med dirkami, ki ste jih omenjali, je tudi Dirka po Sloveniji. Kako je zrasla naša glavna domača dirka?
Dirka po Sloveniji je napredovala iz leta v leto. Tudi odločitev, da so jo skrajšali na manj dni, ki je sicer bila deležna nekaj kritik, je bila kljub vsemu dobra poteza. Po organizaciji so rasli tudi po klasifikaciji dirke. Svoje doda televizijski prenos, ko gre slika na športno televizijo Eurosport. Vse to naredi razliko, da dirka napreduje in da ekipe pokažejo interes za udeležbo.
Spomnim se, kako je direktor Dirke po Sloveniji Bogdan Fink še pred veliko leti dejal, da si želi, da bi prišel v Slovenijo dirkat nekdo, ki bo potem zmagal na Dirki po Franciji. S tem je želel povedati, da bi bila to potrditev, da je slovenska pentlja lahko dobra priprava za Francijo. In doživeli smo, da je v Slovenijo prišel Tadej Pogačar kot aktualni zmagovalec Dirke po Franciji, ki je takoj zatem še drugič zmagal Tour. Težko je želeti in uresničiti več kot to.
Treba pa je vedeti, da se prav vse dirke trudijo privabiti čim boljše ekipe, čim bolj zveneča imena. Tako je tudi v Sloveniji včasih boljša konkurenca in zastopanost Pro Tour ekip, včasih malce manjša, ampak pomembno je, da dirka rase v kakovosti prireditve. In imel sem čast videti od blizu zelo veliko dirk po Evropi, ampak kar se organizacije tiče, je slovenska dirka med najboljšimi enotedenskimi dirkami.

- Je danes lažje biti slovenski novinar v svetu kolesarstva kot pred desetletjem?
Gotovo je danes lažje biti novinar v tisti mešani coni, kjer se novinarji srečujemo s tekmovalci. Se spomnim, kako sem se vedno drenjal za izjave z drugimi novinarji, ko smo želeli dobiti kakšno angleško izjavo ali posneti dober kader. Danes počakaš in veš, da bodo slovenski kolesarji, ki so vsi po vrsti zelo prijazni, podali stavek ali dva v slovenskem jeziku. In mi je že nizozemski novinar enkrat dejal, kako lepo je biti slovenski novinar na Touru.
Sem pa v teh letih stkal veliko dobrih zvez z različnimi novinarji, ki so morda danes tudi v vlogi tiskovnih predstavnikov kakšne od ekip, tako da se sčasoma preko teh povezav precej lažje giblješ v teh krogih in tudi dobiš kakšno izjavo, intervju. Preko teh povezav mi je s strani nekega novinarja celo uspelo pridobiti zasebno številko Edija Mercxa, ki se je potem odzval na klic in povabilo za intervju, ki smo ga nato posneli pri njem doma.
Je pa z novinarskega gledišča kolesarstvo zelo priljubljen šport. V predlanskem letu, ko zmagovalec Toura še ni bil Jonas Vingegaard, je recimo danska televizija Tour pokrivala s 24 novinarji. Ob tem smo slovenski novinarji deležni tudi vprašanj in začudenja, kako da nas tako malo pokriva take izjemne dosežke, ki so za mnoge večje kolesarske narode nepredstavljivi, sploh ko gre tudi za enodnevne dirke.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 6 (2023), 46-49.

Kategorija: Moj pogled

Julij je že počitniški mesec in številni ljudje med počitnicami radi vzamejo v roke dobro knjigo. Tako si z dopustom okrepijo telo, z branjem pa duha. Zato smo za vas izbrali nekaj zanimivih naslovov za duhovno rast, pa tudi romane in duhovito branje najdete v poletni ponudbi Založbe Ognjišče. Ob nakupu knjig Poletnega branja v vrednosti 40 evrov in več vam podarjamo lično platneno vrečko. 

Pravo, ustava, pravičnost so temelji, na katerih si želimo, da bi bila vodena naša država. Pogosto državljani nismo prepričani, koliko je naša država res pravna in ravno to je bila ena od tem pogovora s prof. dr. Verico Trstenjak, ki je s svojim poznavanjem in izkušnjami evropskega prava lahko podala tudi primerjalno-analitični pogled na stanje prava in sodne veje oblasti v Sloveniji.

Izzivi na področju kmetovanja so veliki in zahtevni. Ob tem realnem stanju smo za obdobje med letoma 2023 in 2027 dobili smernice kmetijske politike, ki dajejo okvire in spodbude za razvoj kmetijstva v Sloveniji. O tem dokumentu in nekaterih vidikih kmetijstva smo se pogovarjali s prof. dr. Stanetom Kavčičem, ki je profesor na Katedri za agrarno ekonomiko, politiko in pravo. 

Področja bioetike so rdeča nit letošnjih pogovorov z dr. Gabrielom Kavčičem, s katerim smo se v prvi polovici leta sprehodili od vprašanj našega začetka bivanja pa vse do vprašanj, ki se dotikajo umiranja in končanja življenja. V drugi polovici leta se zato v pogovoru podajamo v teme, ki določajo človeško življenje ves čas bivanja. In ena prvih in osnovnih področij predstavlja vprašanje identitete in tega, kaj me kot človeka določa.

V temi meseca gremo s Hobitom na lov za zakladom. Ta Tolkienov literarni junak je osrednji lik letošnjega oratorija. V prvem delu članka raziskujemo duhovne plati romana, v drugem pa spodbujamo mlade, da se preizkusijo v pisanju tudi sami. Kako pisatelj gradi lik, da ta postane junak? Podajamo nekaj osnovnih smernic, da bo pisanje lažje steklo.  

Poletni čas še bolj povezujemo s pohodi v naš čudovit gorski svet. Mi smo se odpravili na obisk v Logarsko dolino, natančneje na Okrešelj, da smo pogledali, kako poteka obnova ene od treh pogorelih planinskih koč v zadnjih letih. 

Tudi v osrednjem delu revije smo poletni. Ker si vsak zasluži oddih za duha in telo (brez sramu in slabe vesti zaradi sprememb, ki jih prinašajo leta in otroci), tokrat pišemo o sprejemanju telesa – takšnega, kot nam ga podarja Bog. Zaradi sebe in zaradi otrok, ki sledijo našemu zgledu. Preberite tudi intervju s frizerko Majo Jerkič, ki dokazuje, da je prav vsak poklic lahko veliko poslanstvo. 

 

Prav tako vam lahko sporočimo, da je prišla iz tiskarne knjiga Biblia Carniolica (zamudo je tiskarni povzročila težava z dobavo papirja). Knjiga, ki predstavlja panjske končnice, bo lepo darilo zdomcem, zaradi besedila v tujih jezikih pa tudi prijateljem in poslovnim partnerjem iz tujine.
Naj vas ob koncu povabim še na romanje bolnikov in invalidov na Brezje, ki letos slavi jubilej, 55-letnico. Udeležite se ga lahko tudi kot pomočniki.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice: v: Ognjišče 7 (2023), 4.

Kategorija: Beležnica

Pri vsakoletnem narodnem romanju bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, ki ga že od leta 1969 organizira Ognjišče, me zelo prevzame podeljevanje bolniškega maziljenja. Ali ta zakrament odpušča tudi velike grehe? (Filip)
Zakrament bolniškega maziljenja je postavil Kristus sam in za katerega pričuje apostol Jakob v svojem pismu: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu z oljem mazilijo« (Jak 5,14. Ta zakrament ima za prejemnika te učinke: poveča mu posvečujočo milost; očiščuje ga grehov in časnih kazni; krepi ga v skušnjavah in trpljenju, zlasti v smrtnem boju; podeli mu tudi telesno zdravje, če je koristno njegovi duši. V bolniškem maziljenju se redno odpuščajo mali grehi in časne kazni za grehe. Izredno pa se odpustijo tudi smrtni grehi, kadar se bolnik resnično kesa, spovedati pa se ne more. Tudi bolnik, ki je maziljenjem v nezavesti, prejme odpuščanje grehov, če se jih je poprej kesal. (sč)

Ognjišče (2016) 6, str. 47

Kategorija: Kratki odgovori

Že več let se udeležujem romanja bolnikov in invalidov na Brezje pa tudi drugih srečanj in romanj. Opazila sem, da na romanjih, ki so namenjena bolnikom in invalidom, med mašo delijo zakrament bolniškega maziljenja. Neki duhovnik mi je dejal, da tako premagujejo predsodek, da je bolniško maziljenje samo za umirajoče ali, kakor ga še danes marsikdo imenuje, ‘poslednje olje’. Sprašujem pa se, kdo lahko prejme bolniško maziljenje? Bolni ljudje? Hudo bolni? Ali se mora prejemnik prej spovedati? Če se mora prej spovedati, zakaj ga potem podeljujejo tudi nezavestnim bolnikom, ki se ne morejo spovedati? Kolikokrat lahko prejmem bolniško maziljenje? Dokler sem bolan? Kaj pa če je kdo več let priklenjen na posteljo ali je onemogel zaradi starosti ali česa drugega?
Magda
Spoštovana gospa Magda, hvala za lepo izhodišče za razmislek o zakramentu bolniškega maziljenja. V junijski številki Ognjišča bo lahko služil tudi boljši pripravi in izvedbi romanja bolnikov na Brezje. Dovolite, da odgovore na vaša vprašanja še malo razširim, da bo slika tega zakramenta še celovitejša.
Zakramenti Cerkve so postavljeni v mejne in pomembne življenjske situacije vernikov. Takšna je tudi resna bolezen, ki ogroža biološko ali duševno življenje človeka. Razodeva resnico o človeku, ki je ustvarjen po Božji podobi in podobnosti, a je tudi ‘ujetnik’ greha in njegovih posledic, med katerimi sta tudi bolezen in trpljenje. Jezus je imel izjemno sočuten odnos do bolnikov in jim je bil ‘obraz’ Očetovega usmiljenja.
ZDRAVILNO SREČANJE DVEH OSEB, NE MAGIJA
Bolniško maziljenje ni magičen obred, ki bi deloval po logiki ‘daj-dam’ (mi opravimo obred, Bog pa mora delovati). Sloni na zastonjski Božji ljubezni, kot jo je Jezus izražal v srečanju z bolniki. On želi, da pri bolniškem maziljenju v nas vstane “molitev vere” (Jak 5,14). To je živa vera, s katero se človek svobodno povsem preda Gospodu z vsem svojim doživljanjem v težki bolezni: naj On stori z njo, kar hoče. Seveda pri tem lahko upamo, da nas usliši tudi v naših željah po ozdravitvi, a glavni poudarek je na pristanku, da nas On preko vseh preizkušenj, na način, ki ga samo On pozna, uvede v popolno odrešenje, ki ne bo več začasno in delno. In takšno popolno zdravje je le vstajenje.
S KRISTUSOM V TRPLJENJU IN VSTAJENJU
Človek, katerega se Gospod v bolniškem maziljenju dotika, je oseba, ki je ustvarjena po Kristusu in zanj; torej oseba, za katero se je učlovečeni Božji Sin brezpogojno daroval v smrti in dosegel vstajenje. V zakramentu bolniškega maziljenja Kristus sam, po duhovniku, posveti bolnika in mu omogoči, da je na nov način udeležen na skrivnosti njegove velike noči.

V ta namen prejme bolnik v obhajanju bolniškega maziljenja posebno upodobljenost po Kristusu, ki je po trpljenju in smrti prišel do slave vstajenja in se povzpel na Očetovo desnico. To je temeljni učinek tega zakramenta in dopolnjuje krstno upodobljenost po Kristusu.
ZAKRAMENT, KI NI ZA SMRT
Med ljudmi je res še zakoreninjen strah, da je zakrament bolniškega maziljenja zadnje dejanje pred smrtjo. Zato se marsikdo celo boji ob resni bolezni poklicati duhovnika. Glede tega ima duhovnik, ki vam je rekel, da se mora proti takšnemu mnenju boriti, povsem prav. Že po imenu je ta zakrament za resno bolne in ne za umirajoče. Za te poskrbimo s sveto popotnico (spoved, obhajilo in bolniško maziljenje). Zato ga po drugem vatikanskem vesoljnem zboru ne imenujemo več ‘poslednje maziljenje’ (čeprav je to ime izvorno pomenilo, da je zadnje v vrsti maziljenj: krst, birma in bolniško maziljenje).
In zdaj odgovor na vaše vprašanje, kdo je lahko prejemnik tega zakramenta. Vsak, kdor resno zboli  ali se mu v isti resni bolezni stanje očitno poslabša, lahko obhaja ta zakrament. ‘Resna bolezen’ pomeni, da se bolnik zaradi bolezni znajde v smrtni nevarnosti. To je lahko ob izbruhu oz. odkritju bolezni ali pa takšna situacija nastane v toku bolezni. In to ne glede ali je smrtna nevarnost kratkotrajna ali traja dlje časa. Glede tega se je primerno posvetovati kdaj tudi z zdravnikom ali drugim medicinskim osebjem. Vsekakor ta zakrament premalo uporabljamo, saj je veliko najrazličnejših resnih bolezni, nesreč in drugih stanj, v katerih smo v neposredni življenjski nevarnosti; sem spada tudi ostarelost, ko se pričnejo kazati znaki pešanja. Ta zakrament zelo priporočljiv tudi v težjih psihičnih boleznih (zlasti s samomorilnim teženjem), pri skrajnih zasvojenostih, v času neposrednih priprav na operacijo zaradi težke bolezni (s popolno narkozo), tudi pred rizičnim porodom, saj je že normalen porod za mater in otroka izredno težka in nevarna situacija. V isti resni bolezni oz. bolezenski smrtni nevarnosti, v kateri se stanje ne spreminja, lahko obhajamo zakrament samo enkrat. Če pa se v isti bolezni ali starosti stanje bistveno poslabša, ga lahko ob nadaljnjih poslabšanjih obhajamo tudi večkrat. Saj poslabšanje iste bolezni udejanji nove nevarne situacije, ki v obhajanje zakramenta še niso bile vključene.
V tem zakramentu se spremeni stanje bolnika: trpljenje v bolezni kot posledica greha na sploh (ne zgolj osebnega greha) je nekaj negativnega, a se združeno s Kristusom spremeni v ‘orodje’ milosti. Sadovi tega zakramenta so mnogoteri: odstranitev ali zmanjšanje ‘posledic greha’, ki jih bolezen še okrepi, duhovna okrepitev še posebej v tistih sposobnostih, ki jih je bolezen dodatno prizadela, odpuščanje grehov (ampak samo v primeru, če se jih bolnik ne more več spovedati: če je v komi, drugače nezavesten ali ni sposoben komunicirati; pri zavestnem bolniku pa se predpostavlja stanje posvečujoče milosti, oziroma predhodno obhajanje zakramenta sprave) in telesna ozdravitev (po Božji odločitvi); bolnika poveže s Kristusom in bolj usposobi za trpljenje skupaj z Njim; mu pa tudi olajša trpljenje, ga notranje ozdravlja, predvsem tistih notranjih ran, ki so marsikdaj lahko tudi najgloblji vzrok bolezni. Tako lahko bolnik svojo bolezen in trpljenje spremeni iz nečesa življenje uničujočega v nekaj, kar življenje v najpopolnejšem pomenu besede daje in osmišlja.
VLOGA OBČESTVA
Ta zakrament naj bi se obhajal v občestvu vernih. Zato je prav, da oživimo prakso, da se ob bolniku pri obhajanju tega zakramenta zberejo domači, prijatelji in sosedje. V pričakovanju duhovnika z bolnikom molijo in tako pripravljajo ozračje vere, ki je potrebno za obhajanje. Obnovimo po družinah to občestveno molitev v trenutkih trpljenja v bolezni naših bližnjih. Tako pokažemo solidarnost z bolnikom in kot sosedje ali prijatelji pa tudi z domačimi, ki so marsikdaj tudi močno prizadeti ob težji bolezni v družini.
Iz celotnega razmišljanja lahko torej sklenemo, da je prejemnike zakramenta svetega maziljenja na večjih srečanjih in med sveto mašo potrebno predhodno dobro pripraviti. Ker delivci zakramenta npr. na Brezjah ne morejo preverjati stanja posameznih prosilcev za ta zakrament, se morajo le-ti predhodno pogovoriti s svojimi dušnimi pastirji ali drugimi za to usposobljenimi pastoralnimi delavci, ki jih lahko potrdijo v njihovi presoji, da njihovo novo ali spremenjeno bolezensko ali starostno stanje ustreza obhajanju zakramenta. Morda ne bi bilo nič narobe, če bi ob tem bolnik dobil tudi neko znamenje (npr. listič z župnijskim žigom), ki bi delivcu povedalo, da je prosilec pripravljen. Če namreč njihovo stanje ne odgovarja zgoraj navedenim zahtevam, potem zakramenta seveda ni, četudi obhajamo obred. To bi bilo podobno, kot če bi se kdo spovedal in ne bi imel resničnega kesanja v srcu, bi zakramenta sprave ne bi bilo, četudi bi zunanji obred spovedi potekel do konca. Saj zakramentov ne smemo obhajati kar tako – za vsak slučaj, razen v nekaterih jasno določenih primerih ‘pogojno’. Menim, da je prav vožnja na Brezje lahko na avtobusu primeren čas za dobro katehezo o tem zakramentu in po potrebi se lahko interesenti tudi osebno pogovorijo z duhovnikom, ki jih vodi. Tudi Radio Ognjišče bi v primernem času lahko imelo ‘radijsko pripravo’ na ta zakrament, saj ga mnogi na poti na Brezje poslušajo.
Odgovor na podobno vprašanje je bil objavljen tudi v 2. številki letnika 2015.
Marjan Turnšek, Pisma. Ognjišče (2017) 6, str. 48

Kategorija: Pisma

priloga

V kopalkah po štiridesetem

gostja meseca

Prof. dr. Verica Trstenjak

na obisku

Prenova Frischaufovega doma na Okrešlju

Preberite več: Julij 2023

Kategorija: Kazalo

predsednik samostojne Slovenske asociacije malteškega reda

“Dobrodelna dejavnost je bistvo našega reda”

Letošnje romanje bolnikov in invalidov na Brezje slavi jubilej, saj bo že 55. Pri izvedbi romanja sodelujejo različni prostovoljci: odrasli skavti, malteški vitezi, sodelavci Karitas in drugi. Pri Ognjišču smo hvaležni vsem, ki pomagajo. Med pomočniki so tudi malteški vitezi. Večina ljudi si viteze predstavlja z oklepom na konju. Da bi razkrili nekaj o posebnih vitezih in njihovi dobrodelni dejavnosti, smo za gosta povabili dr. Tadeja Jakopiča.

- Ste predsednik samostojne Slovenske asociacije suverenega malteškega reda. Toda ali beseda vitez ne zveni nekako srednjeveško? Kdo so malteški vitezi in od kod njihovo ime?
Ime malteški vitezi prihaja od dejstva, da je bil red največ časa na Malti (268 let). Sicer pa je naše uradno ime Red svetega Janeza Krstnika iz Jeruzalema, ker je bil ustanovljen v tem mestu. Prvi podatki o bratovščini segajo v leto 1048. Ob cerkvi Božjega groba so imeli benediktinci samostan. Ob njem so imeli manjše skladišče trgovci iz mesta Amalfi (Italija). Tako Beneška kot Genovska republika sta že imeli v mestu skladišče. Ko so Perzijci razdejali cerkev Božjega groba, so trgovci iz Amalfija pomagali obnavljati cerkev in samostan benediktincev. Mesto Amalfi je spadalo že pod Bizantinsko cesarstvo in so trgovali z Bizantinci ter s tem že imeli nekakšen privilegij. V Bizancu so videli oktagonalni križ, ki izvira že iz drugega ali tretjega stoletja, in ga vzeli za svojega. Nosili so ga na modrih haljah. Mestni glavar se je trgovcem iz Amalfija želel zahvaliti za njihovo pomoč pri obnovi cerkve in jim je dal manjše skladišče ob cerkvi Božjega groba. Še danes je sestavni del Muristana, kar v arabščini pomeni hospitalska četrt.

Tadej Jakopič (1974)
»Moj trikrat praded je bil njegov ded,« pravi o sorodstvu s slikarjem Rihardom Jakopičem. Se pa tudi njegova teta Marta Jakopič ukvarja s slikarstvom, enako njena hčerka Polona. Pravi pa, da on ni podedoval slikarskega talenta, ampak se ukvarja z glasbo in je organist. Zgodi se, da ob nedeljah igra pri več mašah.
Tadej je Ljubljančan in v Ljubljani je opravil tudi vse svoje šolanje. Od osnovne šole do doktorata na Teološki fakulteti. Po končanem študiju je na Teološki fakulteti dobil status mladega raziskovalca in vpisal podiplomski študij, ki ga je leta 2005 okronal z doktorsko disertacijo z naslovom Zgodovinski razvoj redovnega vodila v Suverenem malteškem viteškem redu ter njegov vpliv na podobo srednjeveškega viteza. Od leta 2005 do leta 2009 je bil zaposlen na Teološki fakulteti kot koordinator za podiplomski študij ter bil zadolžen za prenovo študijskih programov po bolonjskih smernicah. Med letoma 2016 in 2019 je deloval kot asistent na Teološki fakulteti ter predaval zgodovino Cerkve na Katehetsko pastoralni šoli. Dve leti je bil tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference. Vodi romarske skupine in je od leta 1995 član Suverenega malteškega reda. Leta 2019 je postal predsednik samostojne Slovenske asociacije suverenega malteškega reda.

- Tukaj se je potem začela bratovščina Janeza Krstnika?
Benediktinci imajo v svojih pravilih tudi zahtevo, da morajo vsakega romarja sprejeti kot Kristusa samega. Težava nastane, ko je teh romarjev veliko. Benediktinec Gerard – velja za ustanovitelja malteškega viteškega reda – je hotel iti »na svoje« in je zraven samostana postavil stavbo, kjer so sprejemali romarje. Pridružilo se mu je še nekaj benediktinskih bratov. Nekaj starejših trgovcev iz Amalfija je menilo, da je bilo dovolj ukvarjanja s poslom in so se zato pridružili tej skupnosti. Oblekli so benediktinski habit (uniformo) in bel malteški križ na njej.

- Zakaj pa ime bratovščina Janeza Krstnika?
Zato ker je v tej četrti cerkev Janeza Krstnika, ki je danes last Grške pravoslavne cerkve. V njej hranijo lobanjo tega svetnika. Po izročilu je Zaharija, Janezov oče, ko ni bil v službi v templju, skrbel za judovske romarje, ki so prihajali v sveto mesto. Zato so vitezi dobili ime po Janezu Krstniku. Leta 1099 pride v Jeruzalem križarska vojska. Ranjene vojake je oskrbovala ta bratovščina. Amalfi leži blizu Salerna, kjer je bila najstarejša medicinska šola. Člani te bratovščine so imeli to znanje, ker pa so delali z bolniki še pred prihodom križarjev, so si pridobili tudi znanje arabske in judovske medicine. To je postala njihova prednost. Križarji so jim dali neko formalno obliko organizacije, obenem pa so jim zaupali nekakšno »ministrstvo za zdravje«, saj so skrbeli za bolnike. Ker so pomagali vitezom, ki so se bojevali, so nekateri vitezi vstopili v bratovščino, drugi pa so se vrnili v Evropo in iz hvaležnosti, da so jih zdravili, so jim nekateri darovali zemljišča. To je začetek komend, in red je tako dobil prve posesti.

- Torej so postali nekakšen red, ki oskrbuje bolnike?
V začetku sploh ni bil vojaški red, ampak so res skrbeli za bolnike. Zato so jih imenovali tudi špitalarji (hospitalci) pa tudi ivanovci. Vojaški del nastopi z Gerardovim naslednikom, ki je bil plemenitega porekla in vojščak. In leta 1130 papež redu podeli redovni prapor – v bistvu je to današnja danska zastava – in nalogo simbolično prinašati mir tja, kjer je vojna. Križarji so prihajali v Jeruzalem in odhajali iz njega, stalne vojske pa v mestu ni bilo. Zato malteškim vitezom po prihodu templjarjev zaupajo to nalogo. Sicer so bili ustanovljeni kot bolniški red, a so potem dobili še nalogo vojaške dejavnosti. Nalogo spremljanja romarjev so prevzeli templjarji. Oblikuje se dvojno vodilo malteškega reda: zaščita vere in pomoč ubogim.

- Govorite, da je to Malteški viteški red. Redovnike si predstavljamo v samostanih. Neporočene ...
Že od samega začetka so člani naše bratovščine naredili redovne zaobljube, da so lahko neovirano stregli ubogim. Niso bili duhovniki, ampak so duhovniki »od zunaj« prihajali maševat k njim. Razvile so se tri veje reda: prva so duhovniki, druga veja so člani reda, ki so bili vitezi. Ti so nekakšno »srce« reda. Tretji pa so laiki, ki niso naredili zaobljub, ampak so sodelovali pri služenju ubogim. Ko je red dobil še vojaške naloge, so te prevzeli redovniki, ki so bili večinoma iz plemiških vrst. Do 19. stoletja je bilo zelo pomembno, kakšnega rodu je kdo. Papež Leon XIII. pa je prestavil poudarek s »plemenitosti rodu« na »plemenitost srca« in danes v red lahko vstopajo vsi.
Če bi že moral razložiti nekomu, ali smo redovniki ali ne, potem bi »po domače« rekel, da smo mi nekakšni »tretjeredniki«. Še danes poznamo člane reda z zaobljubami in od tukaj se voli velikega mojstra (voditelja reda). Ko je bilo v zgodovini premalo članov reda z zaobljubami, je nastala druga veja reda z zaobljubami, ki so lahko poročeni, a se dajo na razpolago za delo v redu. Mi smo tretji »sestavni del« reda. 
 
- Naloga, ki jo opravljate na romanju bolnikov in invalidov na Brezjah, je pomagati bolnim. Poznana je kot malteška pomoč.
Gre za humanitarno pomoč. Ta je bistvo našega reda. K njej se vedno bolj vračamo. Delo z bolniki in pomoč sta bili stalnici v delovanju reda. Bilo je obdobje v zgodovini, ko so vitezi bili nekakšna »policija Sredozemlja«, ker so nadzirali ladijski promet na tem morju. Bilo je marsikaj pozitivnega, pa tudi negativne stvari. Leta 1834 se sedež reda preseli v Rim. Z Malte je red malo prej pregnal Napoleon.  
S to selitvijo je povezana zanimivost z relikvijami. Najdragocenejše relikvije (desna roka Janeza Krstnika, s katero je krstil Jezusa, del Kristusovega križa in Marijina ikona) so takrat končale v Rusiji, kajti Rusi so od Petra Velikega imeli dobre odnose z malteškim redom. Svoje admirale je car pošiljal na šolanje k vitezom na Malto. Potem so relikvije prišle v roke rodbini Karađorđevićev – ti so bili s poroko povezani z rodbino ruskih carjev – in so danes na Cetinju v Črni gori.

Prisrčen, družaben in predvsem duhoven dogodek
Romanje starejših in bolnikov na Brezje je res prisrčen, družaben in predvsem duhoven dogodek, tako za tiste, ki pridejo s svojo molitvijo k Mariji, kot tudi za vse, ki pomagamo pri pripravi in izvedbi dogodka. Sodelovanje Karitas je nekaj naravnega, saj se preko leta srečujemo z več kot 36.000 starejšimi in bolnimi ter jih obiskujemo na njihovih domovih. Mnoge župnijske Karitas tudi same organizirajo romanja za starejše preko celega leta, za Brezje pa starejše pripeljejo tudi z avtobusi iz cele Slovenije.
Pred leti smo se odločili za tesnejše sodelovanje pri logistiki dogodka, ki ga pripravlja revija Ognjišče. To nalogo je pri nas z velikim veseljem prevzela Mlada Karitas. Tako večja skupina mladih že dan pred tem pomaga sodelavcem Ognjišča pri pripravi dogodka, ostali sodelavci pa se pridružimo v soboto. Naša naloga je omogočiti starejšim, da čim lepše preživijo mašo, kljub običajni vročini in oviram pri gibanju. V spominu hranim obraze zadovoljnih starejših, ki so hvaležni za prineseno vodo ali pozornost. V njih je zelo veliko hvaležnosti, veselja, poguma in upanja. Biti z njimi pri tej maši je resnično privilegij in priložnost za notranjo obogatitev. Vrhunec srečanja zame predstavlja obisk bolnikov v kapeli, saj tudi tisti, ki so na vozičkih, v špalirju prostovoljcev pridejo do Marije Pomagaj ter ji prinesejo zahvale in prošnje. V njihovih očeh se zrcalijo izkušnje življenja, lepi spomini in tudi preizkušnje. Marsikomu se utrne tudi solza.
Srečanje je hkrati izraz bratskega sodelovanja med skupinami v Cerkvi, ki skupaj sodelujemo, saj so z nami poleg sodelavcev Ognjišča tudi skavti in malteška pomoč ter mnogi drugi dobri ljudje. Na koncu seveda prostovoljci tudi poklepetamo ob malici.
Romanje je veliko sporočilo Cerkve, da so ranljivi v njenem srcu in da je skrb za ranljive po Jezusovem zgledu ena izmed pomembnih poslanstev pastoralnega dela, s katero še posebej oznanjamo in pričujemo za vero, upanje in ljubezen.
Za Karitas in župnije se skrb za starejše po tem romanju ne konča, saj starejši in bolni živijo med nami, vsak obisk jim zelo veliko pomeni, vsaka prijazna beseda je zelo dobrodošla, veliko pa jih potrebuje tudi konkretno pomoč.
Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas

- V drugih državah upravljate »maltežani« cele bolnišnice, domove ostarelih ...
Da, pa tudi vrtce in premične ambulante. Ena takih je tudi na Brezjah in ob nedeljah je tam dežurstvo. Na Brezje nas je povabil ustanovitelj Ognjišča Franc Bole. Tudi zato, ker so nekateri naši člani (na primer Tomaž Kunstelj) že prej sodelovali na romanju. Leta 2002 je bilo ustanovljeno slovensko združenje (asociacija). Danes na svetu obstaja okrog 48 združenj. Eno večjih združenj je ameriško, ki šteje skoraj 5.000 članov. 13.500 je pa vseh članov.Vsakoletno romanje v Lurd, kamor "maltežani" peljejo s seboj predstavnike bolnikov.

- Zanimivo je, da je malteški red tudi subjekt mednarodnega prava, kar pomeni, da ima veleposlanike.
Ima ga tudi v Sloveniji. To je knez Windischgrätz. Ko se je red ustalil na otoku Rodosu, je veliki mojster (voditelj reda) bil suveren tudi na otoku. Nekakšen predsednik, knez otoka. Od takrat ima red priznano suverenost. Smo tudi stalni opazovalci pri Združenih narodih. Ko pride do kašnih naravnih katastrof, ta veleposlaništva pomagajo pri posredovanju humanitarne pomoči. Teh veleposlanikov ne plačuje naš red, ampak se vzdržujejo sami, kar pomeni, da morajo imeti sami sredstva za to. Ni mi pa znano, koliko se veleposlaniki ukvarjajo z raznimi političnimi zadevami in želijo vplivati na politiko.
Naj ponazorim s slovenskim primerom humanitarne pomoči. Ko ob potresu v Siriji in Turčiji ni bilo mogoče pošiljati pomoči, je naše združenje tudi v sodelovanju s turško veleposlanico poslalo okrog 12 m³ odej na prizadeta področja. Še bolj dragoceno je bilo, da smo prek diplomatskih kanalov lahko pomagali tudi prizadetim v Siriji. Prvi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu dr. Štefan Falež je govoril, da velja nepisano pravilo, da se papeški nunciji po svetu naslanjajo na veleposlanike malteškega reda.

- Da ste vi zvesti pripadnik malteškega reda in njegov voditelj v Sloveniji, dokazujete s svojim rednim igranjem na romanju na Brezje pa tudi tako, da redno obiskujete domove za ostarele ...
Po covidu so domovi nekoliko omejili dostope, obenem pa se moram tudi sam paziti, ker imam doma ostarele starše. Na območju trnovske župnije imamo več domov za ostarele in vse obiskujem. Hodim pa tudi v duhovniški dom Mane nobiscum. Kot vodniku na romanjih me včasih ljudje prosijo, če bi lahko darovali za mašo. Pogovoril sem se z upravnikom doma in dejal mi je, da njihovi duhovniki lahko sprejemajo maše in mašujejo za namene, ki mi jih dajo romarji. Poleg tega sem kot izredni delivec obhajila obiskoval bolnike in jim nosil obhajilo. Neka gospa me je hotela nagraditi za to. Zahvalil sem se ji in ji povedal, da tega ne morem sprejeti. Pozneje sva se pogovarjala, kako nekateri ljudje, ki so bili navajeni naročati mašo, nimajo niti za kavo, ko pridejo v dom. In jim je hudo. Pozneje je omenjena gospa nagrado namenila za tiste ostarele, ki bi radi naročili mašo, pa je ne morejo. Presojo je prepustila meni. Zanimivo je, da mi tudi drugi ljudje dajo za maše, bodisi za svoje namene, bodisi za tiste, ki ne morejo dati za maše. In te namene oddam v duhovniški dom, da jih darujejo bolni duhovniki, ki tam bivajo. Poleg tega sem v pogovoru z ljudmi povedal, da je prav, da skrbimo za duhovnike, tudi ko gredo v dom. Tako so mi gospe, ki gojijo solato, začele darovati zelenjavo za duhovniški dom. V duhovniški dom pa hodim tudi občasno igrat k maši.

- Pa ne samo v duhovniški dom ...
Na orgle igram tudi na Žalah, ob nedeljah popoldne pri romarskih mašah pri Sv. Jožefu. Poleg igranja v domači trnovski župniji. Malteški vitezi pa ne pomagamo samo v ljubljanskem domu za ostarele duhovnike, ampak tudi v podobnem domu v Šempetru pri Gorici.

- Ste tudi romarski vodnik. Samo romarski?
Najbolj sem doma v romanjih in skoraj izključno vodim romanja. To mi leži in čutim se tudi strokovno usposobljen, saj sem študiral teologijo. Sicer pa sem prvi poduk o »teologiji« dobil v domači družini, za kar sem ji iskreno hvaležen. Tako skušam romarjem povedati marsikaj o cerkveni zgodovini, pa tudi o veri nasploh. Seveda na zelo poljuden način. Dejstvo je, da današnji človek ve malo o veri. In marsikaj od tega lahko vpletem, ko razlagam kraje, po katerih romamo.

- Zdi se mi, da so ljudje na romanjih odprti za duhovno sporočilo. Kakšna je vaša izkušnja po večletnem vodenju na romanjih?
Moja izkušnja na romanjih je čudovita. Tudi mnogi duhovniki, s katerimi romam, so mi poudarili pomen »pastorale prostega časa«. Prav je, da se ljudje skupaj veselimo, potujemo ... Obenem pa so ljudje na romanjih izredno dovzetni za »presežno sporočilo«. Tega se tudi jaz zavedam in zato skušam v svoje zgodovinske razlage, ki morajo biti na romanju, vplesti tudi duhovno sporočilo.
Kot tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference je sodeloval na tiskovnih konferencah

- Malo ljudi ve, da ste mnogim ljudem oblikovali grbe. Za oblikovanje grbov veljajo posebna pravila. Kje ste se navdušili za to delo in kje ste se naučili teh pravil?
Morda sem nekaj tega dobil že v družini. Oba starša sta bila šolnika. Oče je delal v Centru za slušno in govorno prizadete. Morda od tu izhaja moja občutljivost za ljudi v potrebi. Mama je učila slovenščino. Nismo živeli v obilju, a sta starša veliko vlagala vame. Obiskovali smo koncerte in razstave. Mama zna povedati, da sem bil še zelo majhen, ko sem jo že vprašal: »Mami, a je to baločno?« Pri ogledih so mi bili zelo všeč grbi. Ko sem postal član malteškega reda, sem izvedel za heraldično društvo. Začel sem študirati grbe, ki niso samo dekoracija, ampak imajo neki pomen. V omenjenem društvu so mi zaupali cerkveno heraldiko. Tako sem diplomiral z nalogo Grbi ljubljanskih škofov. Zanjo sem prejel tudi Tomaževo nagrado. Takrat je nastopil službo ljubljanskega nadškofa Franc Rode. Nad nalogo je bil navdušen. In na škofiji je prav na podlagi naloge dal upodobiti grbe ljubljanskih škofov. V šali pravim, da sem najbrž edini, ki ima svojo diplomo tudi na steni. Tam so namreč upodobljeni grbi.
Po tistem so me različni škofje prosili, naj jim izdelam grb. Pravi heraldik sam nariše grb. Toda jaz, čeprav sorodnik slikarja Riharda Jakopiča, tega ne delam. Nadškof Stanislav Hočevar me je prvi prosil, naj mu pomagam pri izdelavi grba. Dobro se spominjam sodelovanja s sedanjim koprskim škofom Jurijem Bizjakom. Lepo je bilo sodelovati pri izdelavi grbov cerkvenih osebnosti. Pri drugih, zlasti pri izdelavi grbov občin, se je mešala politika. Z vsakim, ki sem mu pomagal izdelovati grb, sem se pogovoril. Grb je človekov podpis. Naročnik se mora v njem prepoznati. Treba je upoštevati, da je grb velikokrat majhen (na štampiljkah) in bi bilo veliko podrobnosti neprepoznavnih. V pogovoru sva se nekajkrat dotaknila brezjanske božje poti. Tudi za to sem izdelal grb. Pri izdelavi sem sodeloval s slikarjem Lucianom Bratužem, ki je tudi strokovnjak za pisave.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 6, 2023, str. 6-10.

Kategorija: Gost meseca

»Ko je Gospod visel na križu, mu je vojak s sulico prebodel stran« (Jn 19,34). V postnem času, zlasti ob petkih, s češčenjem svetega križa častimo Jezusovo srce – njegovo odrešilno ljubezen.

• Pri nas imamo Jezusovemu srcu posvečenih 11 cerkva (5 žup., 2 redovni, 4 podr.) in 22 kapel. V LJ nadškofiji je ž. c. na Rakeku,(1) redovni v LJ na Taboru (lazaristi) (2) in v Repnjah (3) (šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja). – V KP škofiji stoji pet cerkva Srca Jezusovega: žup. so v Drežnici,(spodaj) na Škofijah (4) in v Vrtojbi, (5) podr. pa pri Puštalah (Čepovan) in v Merečah (7) (Il. Bistrica). – V CE škofiji je p. c. Srca Jezusovega na Vili v Zidanem mostu (Marija Širje). – V MB škofiji omenimo večjo kapelo v Žabljeku (Laporje); ž. c. v Veliki Polani (6) in p. c. v Gančanih (8) (Beltinci) stojita na ozemlju MS škofije, kjer velja omeniti še nekaj večjih kapel: Martinje, Renkovci, Ropoča ...

 
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98. 

 

Kategorija: Svetniški domovi

Zasledil sem, da bo v Kopru srečanje predstavnikov različnih ver, kjer bodo govorili o miru. Mir je lepa stvar in hvala Bogu, da pri nas ni vojne. Kako hudo je, ko divjajo vojne, lahko vidimo sedaj v Ukrajini in smo pred desetletji lahko videli na Hrvaškem in v Bosni. Toda zanima me, kaj pomenijo taka srečanja z muslimani, judi pa tudi s protestanti. Slišal sem kritike nekaterih, da to pomeni, da se mi odpovedujemo Kristusu in svoji krščanski veri. Ali se z dialogom z drugoverci ne odpovedujemo oznanjevanju evangelija med pripadniki drugih ver? Ali se s takimi pogovori oslabi naša vera v Kristusa?
Alen

Naj se v začetku ustavim ob dveh pojmih, ki jih naša javnost pogosto meša. Eno je ekumenski dialog, drugo pa medverstveni (medreligijski) dialog. Tudi v rimski kuriji imamo dva različna dikasterija: za ekumenizem in medverstveni dialog. Ekumenski dialog poteka med krščanskimi Cerkvami in skupnostmi: med katoličani, pravoslavnimi in raznimi protestantskimi skupnostmi. Katoličani imamo z njimi veliko skupnega: Sveto pismo, vero v Jezusa Kristusa kot Odrešenika, vero v Sveto Trojico, Gospodovo molitev očenaš, krst … Medreligijski dialog pa poteka med različnimi religijami (verstvi), kot so judovstvo, islam, hinduizem, budizem … Z njimi nam je največkrat skupna vera v Boga kot presežno bitje. Drugi vatikanski koncil govori, kaj nam je skupnega s posameznimi verstvi. Z muslimani nas na primer druži češčenje usmiljenega Boga, »ki bo sodil ljudi poslednji dan« (C 16). Mnogo stvari imamo skupnih z Judi, ki jih zadnji papeži imenujejo naši starejši bratje v veri.
Mnenje, ki ste ga zapisali v pismu, smo v zadnjem času na tak ali drugačen način lahko slišali tudi v Sloveniji. Med drugim ga zastopajo zagovorniki mašnega obreda, ki ga je predpisal tridentinski koncil. Zanimivo pa je, da je prav tridentinski koncil zavzel pozitivno stališče do nekrščanskih verstev, saj je učil, da se bodo tudi ti zveličali, če sledijo svoji vesti in moralno živijo (se izogibajo slabemu). Dodaja, da s takim življenjem nakazujejo željo, da bi pripadali Cerkvi. Še pozitivnejšo vlogo do drugih verstev pokaže drugi vatikanski cerkveni zbor. V več svojih dokumentih nadaljuje učenje tridentinskega koncila o možnosti zveličanja pripadnikov drugih ver ter poda tudi pozitiven odnos do verstev, zlasti v svoji izjavi O odnosu do nekrščanskih verstev, kjer pravi: »Cerkev ne zameta ničesar od tistega, kar je v teh verstvih resničnega in svetega« (N2). Pomen dialoga, tudi z nekrščanskimi verstvi, je poudarjal tudi sv. papež Pavl VI., saj je dialogu posvetil celo okrožnico.
Z vprašanjem, ki ga tudi vi postavljate, se je ukvarjal že sv. papež Janez Pavel II. v okrožnici Odrešenikovo poslanstvo (1988). Zanimivo, da se z vprašanjem medverstvenega dialoga ukvarja v okrožnici, ki govori o misijonskem poslanstvu Cerkve in ne vidi nobenega nasprotja med dialogom z drugimi verstvi in med oznanjevanjem evangelija, saj zapiše: »Dialog med verami je del evangelizacijskega poslanstva Cerkve. Če ga razumemo kot način in sredstvo za medsebojno poznavanje in obogatitev, ni v nasprotju z misijoni« (55). Ta stavek bi lahko bil že odgovor na vaše vprašanje. Toda sveti papež še dalje utemeljuje, zakaj si dialog in oznanjevanje evangelija ne nasprotujeta. »Koncil in kasnejše učiteljstvo sta močno poudarjala, pri tem pa sta vedno trdno vztrajala, da odrešenje prihaja po Kristusu in da nas dialog ne oprosti evangelizacije« (55). S to povedjo papež naglasi učenje Cerkve, da se bodo tudi pripadniki drugih verstev lahko zveličali, ampak se bodo zveličali zaradi Kristusa in po Kristusu, saj je on edini Odrešenik vseh ljudi. Tudi če pripadajo različnim verstvom, se bodo zveličali, a samo zaradi Kristusovega odrešenjskega dela. Dalje medverstveni dialog ne ruši pomena Cerkve, saj papež nadaljuje, da je treba »dialog udejanjati s prepričanjem, da je Cerkev redna pot k odrešenju in da ima samo ona v lasti polnost sredstev odrešenja« (55).
Dialog med verstvi je nujen. S pripadniki drugih verstev se moramo pogovarjati in jih spoštovati, saj nam je Kristus zapustil zapoved ljubezni do vseh ljudi. Kakor Kristusova ljubezen nikogar ne izključuje, tako ne sme tudi naša ljubezen nikogar izključevati. Cerkev v zadnjih desetletjih več govori o dialogu z nekrščanskimi verstvi, ker današnji način življenja prinaša več stikov z njimi. Pred stoletji tega stika skoraj ni bilo. Seveda pa ljubezen in dialog nikakor ne pomenita, da se mi odrekamo svoji identiteti in zanikamo to, kar smo. To ne bi bil več dialog. Značilnost dialoga je prav pogovor med različnimi ljudmi.
S tem v zvezi so zgovorne besede sv. papeža Janeza Pavla II.: »Druga verstva predstavljajo za Cerkev pozitiven izziv; spodbujajo jo namreč tako k odkrivanju in prepoznavanju znamenj Kristusove navzočnosti in delovanja Duha, kakor tudi k poglabljanju njene identitete in k pričevanju o neoporečnosti razodetja, čigar braniteljica je za blagor vseh« (OP 56). Ko se pogovarjam s pripadniki drugih verstev, gradim sebe, »svojo identiteto«, kar pomeni, da se še bolj zavem, kdo sem jaz kot katoličan. Moja izkušnja je, da so katoličani, ki živijo v mešanih okoljih, tudi med pripadniki drugih verstev, bolj osveščeni in imajo močnejšo identiteto kot katoličani, ki živijo v pretežno katoliškem okolju. To je do neke mere razumljivo, saj so v stalnem soočanju z drugoverci prisiljeni predstavljati svojo vero in jo živeti. Tudi nam naj medverstveni dialog pomaga, da bomo še okrepili svojo pripadnost Katoliški cerkvi, obenem pa spoštovali pripadnike drugih verstev.
Ko drugi vatikanski koncil v Izjavi o nekrščanskih verstvih govori o muslimanih, ta govor sklene z besedami, ki jih lahko navežemo na vsa verstva: »Če so torej v potekanju stoletij med kristjani in muslimani neredko nastale razprtije in sovražnosti, spodbuja cerkveni zbor vse, naj pozabijo na to, kar je bilo, naj se odkritosrčno trudijo za medsebojno razumevanje in naj skupno nastopajo v obrambo in pospeševanje socialne pravičnosti, moralnih vrednot ter miru in svobode za vse ljudi« (N3). Tako nam sam koncil nakaže nekaj področij, na katerih lahko sodelujemo z drugimi verstvi. Med temi je tudi pospeševanje miru. V zgodovini so se pripadniki različnih verstev sovražili in vojskovali med seboj. Ali ni bolj v skladu s Kristusovim naukom to, da se ne sovražimo in da namesto vojskovanja skupaj delamo za mir? Torej je medverstveno srečanje v Kopru v skladu z učenjem drugega vatikanskega cerkvenega zbora in predvsem z učenjem Jezusa Kristusa, ki je blagroval tiste, ki delajo za mir.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 6 (2023), 33-34.

Kategorija: Pisma