Svoje življenje velikokrat povežem s priliko o talentih

Andrej Šifrer letos (2022) praznuje okroglo obletnico življenja in 45 let glasbene kariere. Nekatere od njegovih pesmi so postale ponarodele, druge morda še bodo. V pogovoru sva obujala spomine na prehojeno karierno pot in spregovorila o resnejših življenjskih tematikah. Ter vedno prišla do tega, da »sreče ne moreš imeti sam, moraš jo znati razdeliti še drugam«.

Srečala sva se na sončen jesenski dan v enem izmed angleških lokalov v prestolnici. Pravi, da kraj srečanja ni povezan z njegovo naklonjenostjo Angliji, saj gre v tem primeru le za naključje. Tu se vsak teden sreča na kolegiju s svojimi glasbenimi prijatelji. To je eden redkih ritualov, ki jih upošteva v svojem življenju. Med druge rutine prišteje še malico z domačo skupino prijateljev, ponedeljkovo igranje tenisa v Radovljici in torkovo gostilniško druženje v Stražišču. Gre za stvari, ki se mu zdijo v življenju potrebne, a niso nujne in jih lahko brez slabe vesti kdaj izpusti.
Letošnjo jesen je izšla njegova nova skladba »Kdo to prav‘?«. Pesem je namenjena vsem, »ki so izgubili luč na koncu tunela«. V njej med drugim zapoje: »Ni pomembno, kolikokrat vdihneš, pač pa kol‘k‘rat ti zastal je dih … ker v nebesa pridejo le tisti, ki uspeli so pobegnit‘ iz pekla.« S pesmijo je Šifrer želel sporočiti, da so porazi “šmirgl papir”, ki nas izbrusi, in da nas preizkušnje delajo močnejše. Besedilo pesmi naju napelje na pogovor o posebnih trenutkih življenja, ko človeku »zastane dih«. Andrej z nasmehom na obrazu pove, da se mu je to v življenju zgodilo večkrat, ob različnih priložnostih. Dih mu je zastal, ko je prvič srečal svoje glasbene učitelje. Eden izmed njih je bil Jackson Browne, ki je bil njegov idol na daljavo, brez da bi sam to vedel. Dih mu je zastal, ko je prvič igral v Kaliforniji pred večtisočglavo množico. Dih mu je zastal vedno, ko je prvič prijel v roke svojega otroka. Sedaj pa mu dih najpogosteje zastane ob druženju z vnučki, in ko gleda nazaj, kaj je v življenju dosegel.

SEDEMDESETLETNIK
Andrej Šifrer se je rodil na prvi majski dan, pred sedemdesetimi leti. Okroglo obletnico je proslavil v velikem slogu. V domači dnevni sobi sta skupaj s partnerko Mirjam priredila 24 zabav. A največ mu je pomenilo, da je svoj rojstni dan lahko praznoval v krogu družine. »Ko sem februarja poklical sina Martina in mu povedal, da bi rad praznoval rojstni dan z najožjimi družinskimi člani, mi je rekel, da sem ravno malo prepozen, saj so že rezervirali avtodom za Sardinijo. Nato pa sem predlagal, da gremo vsi na Sardinijo. Najeli smo vilo in bilo nas je štirinajst.« Doda, da je z leti spoznal, da največje trenutke najraje proslavlja v miru in sede. Otroci so mu za rojstni dan podarili karto za Wimbledon, kar je izkoristil še za obisk njegovega ljubega Londona in snemanje novih komadov.
Kljub temu da je rad obkrožen z ljudmi in da mu družbe ne manjka, pravi, da ga zares pozna zelo malo ljudi. Pri tem doda: »Moja najslabša lastnost je, da od drugih zahtevam tako visoke standarde, kot jih imam zase.« Širši publiki pa se razkriva skozi svoje pesmi, ki so nekakšen dnevnik. S tem, ko se spreminja sam, se spreminjajo tudi njegove pesmi. Danes verjetno ne bi več napisal tako enostavnega komada, kakršen je »Zaljubil sem se v zobozdravnico«, pove smeje in k temu hitro doda, da se »ne spreminjajo samo mrtvaki in bedaki«.

VEČ DOBREGA KOT SLABEGA
Tekom življenja se je učil skozi različne preizkušnje. Nekaj pa mu jih je bilo verjetno prihranjenih, saj je imel ob sebi odličnega mentorja in pravkar preminulega prijatelja Jureta Robežnika, ki mu je dejal: »Pazi, kako se boš obnašal do ljudi na poti navzgor, kajti vse boš srečal na poti navzdol.« V njegovi karieri so bili tako lepi kot manj lepi trenutki. Najhuje mu je bilo, ko je začutil zavist. Malo je namreč ljudi, ki se uspeha lahko iskreno veselijo s teboj, a jih tudi razume, da se vsak vpraša, zakaj pa ni on na njegovem mestu. Najpomembneje pa je, da v 45 letih glasbene poti beleži bistveno več dobrega kot slabega. Zelo lepo je od drugih slišati, da imajo doma vse njegove zgoščenke, nekateri celo intervjuje. Pred kratkim so mu v Gorenjskem muzeju pripravili enomesečno razstavo. Potrudil se je, da je bil vsak četrtek tudi sam na prizorišču, kjer so ga ljudje lahko osebno spoznali. Pravi, da se splača biti Šifrer, ko mož pripelje ženo za rojstni dan na tvojo razstavo ali ko ti učiteljica po šestdesetih letih vrne pesmico, ki si ji jo napisal in podaril v tretjem razredu osnovne šole.

DESETLETJA NAZAJ
Čas zavrtiva nekaj desetletij nazaj, v osemdeseta leta, ko je bilo preveč nastopov. Zato se je moral ustaviti in sedem let ni snemal novih pesmi. Ustvarjati je ponovno začel po tem, ko je v sebi nabral dovolj »materiala«. V karieri je kar nekajkrat sodeloval tudi z velikimi imeni domače in tuje glasbene scene. Z nekaterimi od teh (Aleksander Mežek, Vlado Kreslin, Toni Meglič) je zapel na svojem koncertu ob jubileju, ki ga je priredil 17. septembra v Kranju. Na koncertu je imel tudi posebne goste, otroški zborček Škrjančki iz Argentine. Gre pravzaprav za družino Angelce in Jerneja Bajde iz Mendoze, katerima so trije sinovi in hči podarili 20 vnukov, ki tvorijo to pevsko zasedbo.
V ponos mu je bilo, da sta bila z njim stara glasbena prijatelja, Dave Cook in Bill Thorp, s katerima je pred 45 leti snemal svoje prve pesmi.
Andrej Šifrer zase pravi, da zna uživati življenje in da je zaradi tega pred kratkim zavrnil povabilo ene izmed slovenskih političnih strank, da bi kandidiral za župana. V šali doda, da bodo morali najti nekoga drugega, ki ni tako zadovoljen sam s sabo. Pravi, da je preobčutljiv za politika. Kljub hudomušnim odgovorom pa sem ob pogovoru hitro začutila, da gre za globokega, razgledanega in čustvenega človeka. V svojih pesmih se večkrat dotakne tudi minljivosti. Vprašam ga, kako gleda nanjo. Pravi, da se ne boji smrti, boji pa se trpljenja. »Svoje življenje velikokrat povežem s priliko o talentih. Vedno sem se bal hudobnega hlapca, ki je zakopal svoj talent. Jaz si želim, da bi v primeru, da bi se moral zagovarjati, lahko rekel, da sem izkoristil vse talente.«

BOG DELUJE SKOZI NAS
Eden izmed njegovih novih komadov se imenuje »DNK od Boga«. Pravi, da Bog ne mara lenuhov. Meni, da nas On ni naredil za mlake, ampak za studence. Najprej moramo mi opraviti svoj del, šele nato Stvarnik naredi svoje. »Bog hoče, da smo njegove cevi, da lahko deluje skozi nas. Biti ta cev je največ, kar lahko narediš. To je zame vera. Dobro delo je samo tisto, za katerega nisi pohvaljen, plačan in za katerega nihče ne ve. Ko se enkrat začneš hvaliti s svojo dobroto, to nima več veze z Bogom. Mislim, da je največje poslanstvo kristjana dovoliti Stvarniku, da deluje skozi tebe.« Meni, da Bog ne vrednoti dobrih del na velika in majhna.
Razmišljanje o veri in Bogu zaključi s tem, da zase čuti, kdaj je prevoden za Božje delovanje. V primeru dobre povezave se lahko dogajajo tudi čudeži. Pri tem pa dodaja, da pozna veliko dobrih ljudi, ki niso pripadniki nobene religije, in da dela človeka dobrega predvsem njegova pripravljenost za pomoč drugemu. »Bolj veličastnega občutka ne poznam.«
Na koncu se dotakneva še načrtov za prihodnost. Svoj jubilej praznuje pod sloganom »70 let – NIČ proti VEČnosti«, kar bo tudi naslov nove zgoščenke. Pesmi zanj je snemal v Sloveniji in Angliji.
Bralcem revije Ognjišče pa želi: »(P)ostanite Božje cevi.«

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 11 (2022), 66-67.

Kategorija: MP Glasba

“Naredim največ, kar znam in zmorem, vse ostalo pa položim v Božje roke”

Matej Mohorič je hvaležen sogovornik, ki razmišlja, analizira in pove zelo veliko. Je vrhunski kolesar, trikratni svetovni prvak. Nazadnje pred nekaj tedni tudi v disciplini gravel oz. vožnji po makadamu. Z veliko dobre volje se je Matej odzval našemu vabilu za pogovor, čeprav je bil že z obema nogama na dopustu.

- Ob koncu sezone ste doživeli lep sprejem v Šenčurju pri Kranju. Zdelo se je, da ste bolj zadržan človek, ki ni rad v središču pozornosti.
Krajani Šenčurja so me res presentilli. V Šenčurju preživim malo časa, pa so se kljub temu tako potrudili. Dobro ste ocenili, takšne stvari mi ne godijo preveč, ker sem sramežljive sorte. Me pa posebej veseli, ko vidim toliko navdušenih otrok, ki se želijo fotografirati z mano, dobiti moj avtogram, da sem jim vzornik. Ob njih se sprostim in se lažje udeležim takšnih dogodkov.
Sramežljiv sem, saj se ne počutim nič bolj posebnega kot kdorkoli drug, ki opravlja svoj poklic.

- Velikokrat zasledimo, da so in smo novinarji zelo veseli vašega bogatega izražanja. Se tega zavedate?
Drži, verjetno je ta sposobnost povedati in izraziti stvari z besedami pri meni res izrazitejša. Sem bolj analitični tip duha. To obrnem v svojo korist tudi na dirkah, saj cestno kolesarstvo ni samo merjenje moči, ampak je v ospredju tudi veliko taktike, tehnologije in diplomacije, da si izboriš mesto v ekipi.

- In to ste si zagotovo izborili. Celo več – v enem od podkastov sem slišal, da se tudi kolesarski kolegi v ekipi za kakšno tehnično stvar odločijo šele potem, ko vi opravite analizo in se prvi odločite.
Ja, ko je recimo treba napisati, kakšen pritisk v gumah bomo naslednji dan vozili, najprej napišem jaz, in šele potem vsi ostali.
Težko opišem, ampak že zelo zgodaj v karieri sem želel veliko pozornosti nameniti opremi in pripravi, tudi prehrani – vsem vidikom, ki lahko pomagajo do boljših sposobnosti in boljšega kolesarjenja na dirki. Tudi zaradi tega imam morda malce več izkušenj kot moji kolegi, zato se obrnejo name za nasvet, če so sami negotovi.

- Gorazd Štangelj je rekel, da vi vse naredite popolno. Je to veliko breme?
Vedno sem bil in bom perfekcionist. Se pa z leti učim sprejemati ne samo svoje napake, ampak tudi napake drugih. Z leti se zaveš, da je lepota sveta pravzaprav v tem, da ni popoln, da je raznolik, da smo si različni.

- Kako zahtevno je biti popoln celo sezono? Verjetno ima vse svoje meje.
To je bistvo vsakega človeka. Kako iz sebe potegniti največ, a hkrati ne izgoreti. Kako pri svojem delu, v svojih odnosih ostati uspešen in poskrbeti tudi zase. To je tista uravnoteženost, ki jo vsi iščemo, in to počnemo celo življenje. Gradimo na lestvici vrednot, kakor si jo zastavimo.
Ob tem se je treba naučiti še kakšne veščine. Osnova vsakega življenja je rutina. Vse, kar štrli iz rutine, načrtujemo veliko vnaprej. Sam si sedaj ne morem privoščiti, da bi se prepustil toku.
Pri kolesarstvu je povsem enako. Tudi tam pretehtamo, česa se bomo lotili in česa ne, kaj nam bo koristilo pri zmogljivosti in kaj ne. V ekipi poskušamo zaposlovati najrazličnejše strokovnjake, ki nam lahko pomagajo.

- Gledalci se navdušujemo nad vami, nad vašimi uspehi. Ste kot sodobni gladiatorji, ki se podajate v skorajda mučenje in trpinčenje. Je z vidika človekove moči in po svoje dostojanstva šel profesionalni šport predaleč?
Če pogledava z vidika nekoga, ki opravlja običajno službo in se za konec tedna odloči povzpeti s kolesom na Jošta, je to lahko zelo gladiatorsko.
Naši predniki so morali opraviti veliko fizičnega dela na polju, v gozdu, od jutra do večera. Ne vem, če bi se njim moje početje zdelo gladiatorsko.
Izpostavil bi velik napredek v znanosti. V kolesarstvu smo ves čas spremljani zelo od blizu. Merijo nam vse ali večino življenjskih funkcij – srčni utrip, variabilnost srčnega utripa, količino spanja, saturacijo v krvi in še vse, kar je s krvjo povezano, količine maščobe, vse, kar je povezano s hrano in energijskim vnosom, porabo. Vsak kilodžul porabljene energije je zabeležen. Natančno se analizira prebavni sistem in zase lahko rečem, da lahko med samimi tekmovanji prebavim večjo količino hrane ter poskrbim za večji vnos energije v telo v krajšem času kot večina ostalih. Vse to se da ob stalnem zdravniškem nadzoru natrenirati in s tem pomikaš svoje meje navzgor.

Poudariti hočem, da je oskrba s strani ekipe res na profesionalnem nivoju in si upam trditi, da se 500 kolesarjev, ki sodelujejo v ProTouru, uvršča vsaj v zgornji 1 odstotek najbolj zdravih posameznikov med svojimi vrstniki, če ne celo v 1 promil svoje populacije. Priprava in oskrba je torej vrhunska.
Kar se naporov tiče, so veliki, to drži. Ampak naše telo je na te napore vrhunsko pripravljeno. Hkrati je treba vedeti, da se res hudi, ekstremni napori zgodijo recimo 12-krat letno, na 12 etapah ali dirkah, ki me res izčrpajo do konca. Ostale so merjenje moči, vendar to ne pomeni vsak dan vožnje ves čas v maksimalnem naporu. V primerih, ko jaz pridem do roba svojih moči, je za moje telo to še vedno manj stresno kot pri nekom, ki je pisarniški tip, nato pa se z nekaj rekreativnimi vožnjami poda na Jošta ali Vršič. Njegovo telo ni vajeno naporov, mišice niso trenirane za takšne stvari.

- Kako pa je s psihično kondicijo, da ste sposobni intenzivnost kolesarske sezone iz leta v leto zdržati tudi na psihični ravni?
Fizično kondicijo je lažje natrenirati kot psihično. Mednarodna kolesarska zveza nam je že na svetovnem prvenstvu, ko sem postal mladinski svetovni prvak, pripravila predavanje kolesarja Philipa Gilberta, ki je tisto leto zmagal med člani. Od njega sem prvič slišal, da se mu ni težko pripraviti fizično, veliko težje je zaupati si, verjeti vase in na dirki to potem tudi pokazati.
Takrat se mi je zdelo to precej hecno, saj sem bil od vedno precej samozavesten, fizično pa morda nisem bil najbolj nadarjen. Čez toliko let, po vseh izkušnjah, lahko rečem, da je psihična priprava res pomembna. Redki so posamezniki, ki dosegajo visok nivo na obeh področjih. Če bi bil menedžer ekipe in bi izbiral talente, bi se odločal za tiste, ki so osebnostno zelo trdni, samozavestni, z jasno izraženo ambicioznostjo, mogoče celo egoizmom. Lažje je tekmovalca fizično še dotrenirati kot pa ga spraviti na vrhunsko psihično raven.
Z rutino izgrajuješ samozavest. Ko se na dirki odloča, zato trdno veš, čemu si tam. Če tega nimaš, potem moraš najprej pri sebi razčistiti, kaj bi rad in kaj sploh počneš na kolesu.
Na tem področju ima velik vpliv tudi vera. Če veš, da obstaja nekaj večjega od tebe, če zaupaš, da bo na koncu vse v redu, da se bo vse zglihalo, potem je lažje. Seveda te lahko nesreča ali smola hitro spravita iz tira. Imam kolege, ki trdno verjamejo, da imajo vse sami pod kontrolo. A ko se jim začnejo stvari podirati, ko gre narobe, se podira tudi njihova hišica iz kart, takrat se znajdejo v zelo slabem položaju.

- Nakazali ste duhovni vidik. Večkrat ste že poudarili, da je vera eden od stebrov, na katerega se naslonite. Imate med kolesarskimi sotekmovalci in kolegi tudi take, s katerimi lahko govorite o Bogu, molitvi, veri?
Ja, večkrat oz. čedalje pogosteje. Kolesarji smo si med sabo različni, eni hočejo imeti vse v svojih, človeških rokah in verjamejo v naključja. Meni pa je najtrdnejši nauk ta, da naredim največ, kar znam in zmorem, vse ostalo pa položim v Božje roke. In kar bo, bo. Če pride kaj narobe, to tudi sprejmem. Če mi je eno etapo nagajalo kolo, bo pa drugič boljše. Na določene stvari ne moreš vplivati.
V kolesarstvu je zelo veliko posameznikov osredotočenih samo na rezultat. To se mi ne zdi najboljši način, saj si potem v primeru slabega rezultata vedno razočaran. Če pa si zelo fokusiran na svojo pripravo, na svojo izvedbo, daš vse od sebe, boš na koncu zadovoljen, če boš prvi ali nekje na sredini. Veš, da si naredil največ, kar si lahko.

- Ko ste po svetu, greste kdaj z namenom v cerkev, ali za kaj takega enostavno ni časa?
Se zgodi, seveda. Mogoče tudi ne vedno ravno kakšna cerkev ali kapelica, ker tudi ni nujno zame, da se ustavim v sakralnem objektu. Pogosto izkoristim trenutek v naravi, na robu ceste, ko si na vzponu in se ti razpre razgled. Na takšnih mestih se kar ustavim in se počutim zelo hvaležnega za vse. In v takšnih trenutkih čutim prisotnost Boga ter sem hvaležen za vse priložnosti, ki so mi dane.

- Po prazniku vseh svetih sledi zahvalna nedelja. Za kaj ste vsako leto oz. še posebej letos hvaležni?
Največkrat sem hvaležen za to, da sem bil rojen na tako krasnem delu sveta. Bil sem že skoraj povsod in vsakič, ko se vrnem domov, se zavem, kako lepo je v Sloveniji. Vem, da so službe stresne, da so situacije za mnoge težke, pa vendar mislim, da so na drugih koncih sveta pogoji za življenje slabši, zahtevnejši.
Za letošnjo sezono sem hvaležen opremljevalcu koles, ki me je spodbudil k temu, da sem jim lahko naredil uslugo tako, da sem šel z njihovim kolesom na svetovno prvenstvo v gravelu – vožnji po makadamu. To je odprlo povsem novo dimenzijo, za katero sploh nisem vedel. Priznam, da so bile to vedno moje sanje, saj sem želel trenirati gorsko, ne cestno kolesarstvo. Spomnim se let, ko smo se kot mulci s kolesi preganjali po gozdnih cestah … Cestno kolesarstvo mi je bilo celo dolgočasno, je pa sedaj postalo moja služba in mi je priraslo k srcu. Vedno sem malce ljubosumno gledal dirke v ciklokrosu, tudi gorskem kolesarstvu. Res sem hvaležen, da sem se lahko udeležil svetovnega prvenstva. Bil sem presenečen, da sem to priložnost izkoristil za zmago in naslov svetovnega prvaka.

- Po zmagi na makadamu ste dajali vtis, da je šlo za dirko, ki je izvenserijska; kot dirka, ki ste se je veselili zaradi dirke same, mogoče celo zaradi njene prvinskosti, surovosti …
Gravel oz. vožnja po makadamu je povsem drugačna disciplina kot cestno kolesarstvo. S fizičnega vidika ima veliko povezave s tem, kar jaz počnem, je pa po težavnosti suvereno na prvem mestu, saj gre v tej disciplini na polno od štarta do cilja. Na cesti se veliko dogaja v skupini, v zavetrju, tukaj pa je vsak sam. Ima pa ta disciplina svoj čar. Je bolj prvinski vidik kolesarskega dirkanja, zahtevnost, na moč, kar mi ustreza. Več je načrtovanja, saj je veliko manj oskrbe s hrano in pijačo ob poti, ni dovoljena menjava kolesa, tudi ob okvari ne – lahko ga samo popravljaš. To je dobro, saj ni razlik med bolj in manj bogatimi ekipami.
Gotovo je to disciplina, ki ji zelo raste priljubljenost.

- Za nas, rekreativne kolesarje, običajno jesen pomeni konec kolesarske sezone. Začne se indoor kolesarjenje. Ali tudi vi kdaj kolesarite na trenažerju, odpeljete kakšno Zwift virtualno dirko?
V zadnjih letih to zelo veliko koristimo. Tehnologija je naredila ogromen korak naprej in sodobni trenažerji omogočajo zelo realen občutek. Pred 10 leti nisem vedel, da potrebujem dva posebej zmogljiva fena, da mi pihata hladen zrak med treningom na trenažerju. Če je zunaj neprijetno vreme, grem veliko raje na trenažer kot na cesto. Včasih je bilo zame nepredstavljivo, da bi eno uro poganjal sobno kolo, zdaj brez težav na trenažerju oddelam cel trening, tudi po štiri ali več ur.

- Začenjate dopust. Je ta čas stresen ali se ga veselite?
Imamo dve vrsti kolesarjev – eni s ponedeljka na torek odpeljejo kolo v klet, ga zaklenejo, zaklenejo klet in se vrnejo nazaj po štirih tednih. Sam sem to poskusil samo enkrat in se je zelo slabo končalo. V vseh letih sem našel dobro ravnovesje in se zelo veselim tega časa. V dopust ne vstopam fizično izčrpan, saj že nekaj let opažam, da sem ob koncu sezone najbolje pripravljen in zmogljiv. Sem pa naveličan in utrujen od potovanj, pritiskov, obveznosti.
Med dopustom je tudi nekaj več časa za obiske sponzorjev in seveda čas za običajen oddih in dopust, nekaj časa se umirim, nekaj časa obiščem otroke. Zelo se veselim tega dela leta. In zagotovo nimam odtegnitvenega sindroma po koncu sezone. V tem mesecu in pol skoraj vsak dan vsaj malo kolesarim in živim zdravo športno, saj lahko posežem po bolj pestrih zelenjavnih jedeh, nekaj več je tudi spanja.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 11 (2023), 38-40.

Kategorija: Moj pogled

Kdo?
Jakob Ukmar

Kdaj?
Rodil se je 13. julija 1878 v družini železniškega čuvaja na Opčinah pri Trstu.

Izobrazba
Osnovno šolo je obiskoval na Opčinah, nato pa nemško državno gimnazijo v Trstu. Po maturi se je vpisal v goriško semenišče in bil 14. julija 1901 posvečen v duhovnika. Študiral je cerkveno pravo na Dunaju (1915–17) in tam tudi doktoriral. Leta 1970 je prejel še častni doktorat teološke fakultete v Ljubljani.
Rojstna hiša na Opčinah. - Župnijska cerkev sv. Jožefa v Ricmanjah. - Župnijska cerkev v Lanišću. - Ukmarjev dom v Škednju

Delovne izkušnje
Bil je kaplan v tržaškem predmestju Rojan, leta 1906 pa je bil imenovan za župnika v Ricmanjih, da bi razrešil problem »glagoljaškega razkolništva«. Pozneje je vodil deški konvikt v Trstu, bil katehet na nemški gimnaziji, ki jo je sam prej obiskoval, ter ravnatelj začasnega tržaškega bogoslovja. Nemogoče je navesti vse službe, a naj omenimo, da je bil od leta 1940 pa do 1960 član pokrajinskega cerkvenega sodišča v Benetkah, kjer je spoznal tamkajšnjega patriarha, poznejšega papeža Janeza XXIII. Dvakrat je bil v zaporu. Prvič leta 1915, ko ga je aretirala avstrijska policija in ga zaprla na ljubljanskem gradu pod obtožbo, da je žalil cesarja. Drugič pa so ga leta 1947 zaprle jugoslovanske oblasti po birmi v Lanišću.
Jakob Ukmar med pridigo v Škednju. - Med birmanci v Istri. - Z duhovniki. - Čestitke ob 90-letnici.
Dejavnosti
Bil je dejaven na več področjih: organizator, urednik, predvsem pa publicist. Znan je bil kot spovednik in govornik večinoma v cerkvah pa tudi na radiu. Znana je njegova pogumna pridiga o krščanskem sožitju med narodi iz leta 1931, sredi velikega fašističnega preganjanja. Napisal je več spomenic, ki jih je poslal bodisi osrednjemu cerkvenemu vodstvu v Rimu bodisi tržaškemu škofu. V njih je branil pravice Slovencev do uporabe svojega jezika in zagovarjal pravice manjšin. Napisane so bile v briljantni latinščini.

Krvava birma
Avgusta 1947 je kot škofov delegat birmoval v raznih istrskih župnijah. Birme so spremljali neredi, ki jih je podpihovala takratna oblast. Višek so dosegli v Lanišću, kjer so po birmi v župnišču ubili birmovalčevega spremljevalca duhovnika Bulešića, Ukmarja pa so pretepli in pustili ležati v krvi, misleč, da je mrtev. Po okrevanju so mu sodili in ga zaprli.
Z Dušanom Jakominom, kasnejšim postulatorjem. - Grob na pokopališču v Škednju. - Tržaški škof E. Ravignani z Dušanom Jakominom in verniki na Ukmarjevem grobu (2009). - O Jakobu Ukmarju je pisal tudi Alojz Rebula.

Odhod v večnost
Bil je človek izrednega reda in discipline. Od leta 1919 do smrti novembra 1971 je bival v škofijski vili v Škednju in pomagal v dušnem pastirstvu. Ostal je telesno in duševno čil do konca. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi, saj je veljal za svetega moža.

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. "Bodimo majhni in skriti pred svetom ...: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 11, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Kategorija: Naši svetniški kandidati

November začenjamo s spominom na naše pokojne. V času pred praznikom vseh svetih večkrat obiščemo pokopališče in ob tem lahko našo pozornost pritegne kakšen nagrobnik, da občudujemo lepoto kamna in njegovo obdelavo. In ravno kamen je bil povod tokratnega obiska pri družinskem kamnoseškem podjetju Svete Stone&Tech, kjer znajo kos kamna uporabiti in iz njega narediti pravo umetnino. 
Mnogi težko doživljajo slovo od najdražjih. Njim v pomoč bodo knjige iz zbirke za žalujoče. Pomagale jim bodo, da bo bolečina ob izgubi vsaj za odtenek lažja. Oglejte si jih.

Predsednik Državnega sveta Marko Lotrič, ki je bil več kot trideset let direktor zelo uspešnega družinskega podjetja LOTRIČ Meroslovje, je spregovoril o svoji življenjski poti, o svojih pogledih na gospodarsko stanje pri nas in o delu Državnega sveta.

Ob jesenskem koncu profesionalne in tudi glede na vremenske razmere rekreativne kolesarske sezone smo se pogovarjali z Matejem Mohoričem, trikratnim svetovnim prvakom v kolesarstvu in športnikom, ki ga bogatijo izjemen kolesarski občutek, velika srčnost in tudi močna analitična sposobnost, ki jo rad deli z novinarji. 

Komaj smo se odvadili besede epidemija, se ta skorajda vrača na drugem področju. Tokrat v podobi elektronskih cigaret, katerih uporaba navkljub padcu rabe tobačnih izdelkov raste najbolj med mladimi. O težavah, povezanih s tem, pričajo starši, šole in kateheti. V tokratni temi meseca nekaj več o tem, kaj elektronske cigarete so in kako so kljub lepi embalaži zelo nevarne za zdravje. 

V obletnici meseca smo časovni stroj zavrteli 210 let nazaj, vse do rojstva Frana Miklošiča, našega velikega jezikoslovca, čigar dediščina v primerjalnem slovanskem jezikoslovju je neprecenljiva.. 

 

November je predzadnji mesec v letu in kot založba vam že več let v novembrski številki ponujamo knjige in druge izdelke, primerne za Miklavževo obdarovanje, pa tudi za obdarovanje okrog božiča in novega leta. Gotovo niso darila bistvo božičnega praznika, lahko pa z darilom duhovno obogatimo obdarovanca. To je tudi namen vsakoletnega Miklavževega kataloga, ki ga prilagamo novembrskemu Ognjišču. V njem lahko najdete knjižna darila, ponudbo jaslic ter razširjen darilni program. Morda še namig: nekateri podarijo jaslice mlademu paru ob poroki.

Veseli smo, da vam letos lahko ponudimo kar tri otroške slikanice: Miklavževe pomaranče, Čudežna noč in Jaz, Magdalena. V tej je pisateljica in ilustratorka Nataša Rupena predstavila življenje naše velike mistikinje Magdalene Gornik, ki nagovori otroke v prvi osebi in jih popelje skozi svoje skrivnostno življenje. Kmalu bo na voljo tudi pobarvanka o tej mistikinji. Slikanico Čudežna noč je napisala Marjetka Pezdir in govori o bratcu, ki se je nem rodil v Betlehemu, Miklavževe pomaranče pa je zgodba o pomenu obdarovanja in deljenja dobrin. Veseli smo, da je letos v naši ponudbi precej novosti.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 11 (2023), 4.

Kategorija: Beležnica

Razmišljanje o smiselnosti za kristjana pravih praznikov začenjam z zgodbo o doktoratu. Pisal ga je zajček. Na vprašanje: »Kaj pa obravnavaš?« lisici odgovori: »Kako odreti lisico.« Lisica se razsrdi in zajčka začne v grmu dušiti. Na koncu ta kratko odnese lisica, zajček pa dalje piše disertacijo. Ko pride volk, se vprašanje ponovi. Tokrat odgovori, da je tema pisanja: Kako odreti volka. Zopet se v grmu bije srdit boj. Tokrat pa ta kratko odnese ... volk. Iz grmovja pride kot pav zajček in pokroviteljsko za njim še medved. (B. Rustja: Zgodba zate)*

Zgodba nas vabi, da bi doumeli njen nauk tudi v vsakdanjem življenju. Medved zabrusi zajčku: »Si videl? Ni pomembno, kakšno temo imaš – ampak kdo je tvoj mentor.« Malo za šalo in zelo zares.
Naše praznovanje prihajajočih praznikov na prelomu meseca bo prikaz, kdo je naš resnični mentor. Mentorja dojemamo kot nekoga, ki z »nasveti, pojasnili usmerja in vodi mladega in neizkušenega človeka« (SSKJ). Za verujoče so mentorji v prenesenem pomenu gotovo tudi prazniki – vodijo nas in usmerjajo vse življenje, saj v sebi skrivajo vrednote, s katerimi se hranimo. Vodijo nas v različne smeri, odvisno, katere si izberemo. Se pa že v našem besednem zakladu razgali naš jaz in smer duhovne poti. Gremo sv. mašo plačat ali darujemo zanjo? Smo bili pri birmi ali smo po njej prejeli darove Duha? Nekaj podobnega je pri praznikih: ali praznujemo dan mrtvih ali vse svete?
Kaj pa dan reformacije? Nekoč je ugleden mož dejal, da je to protestantska fora, spet drugi pa razmišljajo, da to ni praznik naše vere. Kot da bi verovali v drugega Boga! Kakorkoli, 31. oktober je državni praznik in toliko razsodnosti pač moramo imeti, da si priznamo, da je tudi iz reformacije kaj dobrega prišlo. Denimo verska prenova Cerkve, saj je bila tudi Cerkev potrebna reforme. Verjetno si pa še sam Luter ni mislil, da bo to pripeljalo do razkola ...

Ali pa morda namesto reformacije raje praznujemo noč čarovnic in v izrezljane buče polagamo sveče?
Noč čarovnic oz. praznik samahin je (bil) keltski dan mrtvih. Verovali so, da pridejo na ta dan strašit ljudi duhovi pokojnih s čarovnicami. Te duhovne sile so želeli prestreči tako, da so se sami našemili v podobne like, da jih ne bi prepoznali kot ljudi. Cerkev je kasneje praznik skušala pokristjaniti s preimenovanjem v vse svete (all hallows oz. skrajšano halloween). Prav tako pa je praznovanje iz velikonočnega časa (kakor se je obhajal vse od prvih stoletij) prenesla na 31. oktober. Kristjan naj torej praznuje krščanski halloween brez rezljanja buč. Tudi strah pred duhovi je odveč. Verujemo, da je moč naših rajnih in nas samih v Vstalem Kristusu. Skrajni čas je, da spoznamo veličino praznika vseh svetih, možnosti darovanja popolnega odpustka in molitve za naše rajne. Smo se ob vseh teh milostih do sedaj sploh bogatili?
Papež Frančišek pravi, da »krščanskega življenja, zamišljenega za mizo, znanstveno zasnovanega, kjer zadošča izpolniti le nekaj načel, ni«. Če torej le avtomatično hodimo k maši in mislimo, da smo si s tem že prislužili krepostno življenje, se pač motimo. Ne bodimo kot pismouki, ki so obvladali zapovedi, pogrnili pa so na izpitu prakse. Žal »niso znali biti ponižni, da bi poslušali, niso bili pogumni, da bi postavljali vprašanja, in niso premogli moči, da bi se kesali«. Tudi prek našega odnosa do praznikov se kaže naše bogato krščansko življenje, ki je »ponižna pot vesti«, ki ni nikoli toga, ampak je vedno v odnosu z Bogom, še dodaja papež. Izrezovanje buč našega odnosa z Bogom gotovo ne krepi. Če pa režemo buče za bučno juho, bomo s tem gotovo osrečili drugega in poglobili odnos z njim.

Naj nas prihajajoči prazniki izpraznijo vseh marketinških trikov, bodisi čarovniških kostumov ali kupovanja (pre)velikih nagrobnih cvetnih aranžmajev. Tako bo veselo oznanilo Vstalega sploh imelo prostor, da se ukorenini v našem srcu.

J. Mevec, Megafon, v: Ognjišče 11, 2023, 74.

Kategorija: MP Megafon

Sanje generacij se uresničujejo

Prior taizéjske skupnosti, br. Alois, je na Evropskem srečanju mladih v Rostocku v Nemčiji oznanil, da bo prihodnje Evropsko srečanje mladih v Ljubljani. Srečanje bo potekalo od 28. decembra 2023 do 1. januarja 2024, torej se bo začelo čez manj kot 100 dni. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Tilnom Čebuljem s Katoliške mladine, ki koordinira srečanje pri nas v Sloveniji, in bratom Jeanom Patrickom, ki je v Slovenijo prispel v sredini septembra in bo s skupino sobratov pomagal pri pripravi srečanja.

- Kako ste se vi prvič srečali s Taizéjem in novoletnim srečanjem mladih?
Tilen: Moje prvo srečanje, ki sem se ga udeležil, je bilo leta 2014 v Pragi. Poleti pred Prago sem se srečal tudi z vasico Taizé v Franciji, kjer se mi je odprl povsem drug svet. Srečal sem se z mednarodno zasedbo mladih, z drugačnim pristopom k vprašanjem duhovnosti, kjer nisem imel vseh odgovorov na pladnju, ampak sem spoznal pot, kako se izpraševati in kako graditi osebno vero. Obisk Prage je bil potem logična odločitev. Tam sem bil spet pozitivno presenečen, tudi nad odprtostjo, gostoljubjem, dobronamernostjo, vzdušjem. Spomnim se, da sem že tisto leto spraševal koordinatorko za slovenske udeležence, kdaj bomo imeli takšno srečanje v Ljubljani. Hitro me je pomirila, da so to sanje generacij in se ne zgodi kar samoumevno.

- Kakšne so bile pri vas na Katoliški mladini prve misli, ko ste pred slabim letom izvedeli, da bo prihodnje, 46. novoletno evropsko srečanje mladih v Ljubljani?
Tilen: Seveda najprej nisem mogel verjeti. Po udeležbi na devetih novoletnih srečanjih in po Pragi, ko sem bil v različnih vlogah od udeleženca, prostovoljca, v pripravljalni ekipi, sem se zaradi izkušenj že z večjo mero uvida zavedal, da gre za velik organizacijski zalogaj. Na začetku je bilo seveda prisotno zelo veliko veselja, pa vendar tudi zaskrbljenosti, če se bo vse dalo tako urediti, načrtovati, da bo srečanje v Ljubljani uspešno.
Organizacija Evropskega srečanja mladih za Katoliško mladino predstavlja velik izziv, preko katerega tudi sami rastemo in napredujemo, skupaj z drugimi razmišljamo, kako danes nagovoriti mlade in jim približati evangelij. Hkrati vidim pri organizaciji tega dogodka veliko priložnost in blagoslov, da na več nivojih sodelujemo in komuniciramo s civilno sfero, z lokalnimi oblastmi, občino in tudi na ta način odpiramo nove poti sodelovanja. Gotovo pa je to projekt, ki krepko presega naš zavod in je pravzaprav nekaj, kar pripada širše Cerkvi na Slovenskem.

- Kako bi opisali pomen tega srečanja za Slovenijo?
Jean Patrick: Gre za obsežen projekt, ki ga je težko že sedaj, še pred izvedbo, pomensko v celoti umestiti. Trenutno smo vpeti v organizacijske stvari. Treba je razumeti, da Evropsko srečanje mladih ni prireditev, s katero bratje iz Taizéja pridemo v mesto, jo izvedemo in gremo naprej.
Gre za večplastno raziskovanje, kako se odzivati na realnost tukaj v Ljubljani in kaj glede na to realnost širše lokalne skupnosti ponuditi, poudariti. Skupaj smo na poti z mladimi iz Slovenije, s katerimi pripravljamo vse potrebno, da se bo srečanje lahko zgodilo.
Kot drugo se mi zdi pomembno, da omogočimo čim bogatejšo duhovno izkušnjo, tako za obiskovalce kot tudi za tukajšnje okolje. Za župnije in župnijske skupnosti, ki se bodo odločile sodelovati pri izvedbi srečanja, bo to zagotovo zelo močna izkušnja. Evropsko srečanje mladih pogosto pomeni, da se v župnijskih prostorih in cerkvah srečajo številni mladi, ki izhajajo iz različnih krajev, prinesejo svoje izkušnje, vzorce, kar bogati tudi lokalno Cerkev, jo lahko tudi malce navduši. In to dogajanje v lokalni skupnosti pogosto pritegne tudi tiste, ki so bolj oddaljeni.
Sicer pa bo širše sporočilo mladim v Sloveniji, da na poti vere in iskanja vere niso sami, ampak so del večje skupnosti, kjer se tisočem mladih pojavljajo enaka vprašanja, kdo je zanje Bog in kako res pristno živeti vero v vsakdanjem življenju.

- Kateri so običajno kriteriji, ki so pomembni, da se določeno mesto izbere za prireditelja novoletnega srečanja?
Jean Patrick: Izbira mesta, ki bo gostilo Evropsko srečanje mladih, je povezana s povabilom lokalne Cerkve. Teh povabil je kar nekaj in na njihovi podlagi se potem bratje odločimo, s katerimi mesti bomo stopili v stik. Sledi srečanje, kjer nas najprej zanima, kako lahko bratje iz skupnosti sodelujemo in najdemo skupne točke z lokalno Cerkvijo.
V fazi določanja kraja srečanja je za nas tudi pomembno, na kakšen način in s kakšno pripravljenostjo je tudi mesto in civilna oblast pripravljena sprejeti mlade iz celotne Evrope. Ne gre samo za cerkveno skupnost in okolje, ampak tudi kraj in okolico kot takšno. Pri vsem tem je tudi pomembno, kakšna je pripravljenost ljudi, da se to srečanje pripravi – je prisotno veselje, odprtost, dobra volja ali ne.

- Kdaj se začnejo procesi izbire?
Povabila za organizacijo prihajajo na naš naslov čez celo leto. Kakšno mesto lahko čaka tudi nekaj let, da uspemo stopiti v resnejši stik. Vse se začne s komunikacijo in pogovori o tem, kaj je v neki državi in mestu možno, kakšno je vzdušje, kdaj je recimo ta država ali mesto mogoče že gostila srečanje ...
Za resnejšo izbiro se dejavnosti okrepijo v poletnem času in se potem v jesenskih mesecih izvede vse pogovore, obiske in prve obrise, kaj in kako bi lahko srečanje izpeljali. Ko imamo potrditev, lahko na novoletnem Evropskem srečanju mladih romarje že seznanimo z informacijo, kje bo srečanje naslednje leto. Pogovori z Ljubljano in lokalno Cerkvijo so potekali predvsem v jesenskih mesecih 2022, in tako smo lahko na srečanju v Rostocku oznanili, da se letos srečamo v Ljubljani.

- Od leta 1978 in prvega srečanja v Parizu je do danes minilo že 45 srečanj. Kaj bi lahko povedali o razvoju novoletnih srečanj in kako se je v tem času tudi spreminjalo njihovo sporočilo?
Jean Patrick: Gre za romanje zaupanja – to sporočilo se v vseh letih ni spreminjalo. Še zmeraj je v ospredju zelo močno sporočilo zaupanja in sprejemanja, saj gre za sodelovanje lokalne Cerkve z mnogimi mladimi romarji, ki prihajajo iz različnih evropskih držav. In poudarjam: vsi, ki prihajajo, so romarji. Zelo je pomembno, da mesto in Cerkev, ki nas povabita, z nami sodelujeta v zaupanju. Enako velja za vse gostitelje, ki bodo povabili in sprejeli mlade romarje medse, da bodo z njimi razvili zaupanje in odprtost. Jedrno sporočilo je torej zaupanje – med organizatorji, med cerkvenimi in lokalnimi strukturami, med romarji in gostitelji ...
Drugo sporočilo, ki je zelo pomembno na teh srečanjih, je prijateljstvo in bratstvo. Učimo se, kako lahko sobivamo, smo skupaj, četudi so med nami razlike. Gre za izkušnjo, kako lahko ljudje iz različnih držav in mest sobivajo bratstvo in sestrstvo.
Vsako leto pa se doda kak aktualen poudarek, s čimer predajamo sporočilo mlajšim generacijam. Še vedno je aktualen premislek o miru, kako živeti pristno življenje krščanske skupnosti, vprašanje edinosti med kristjani. Pa seveda okoljske tematike.

- Romanje zaupanja na Zemlji, kot se tudi imenuje to novoletno srečanje, odpira vprašanje, kako je z medsebojnim zaupanjem danes. Za kakšno zaupanje si moramo prizadevati in kaj mora biti glavna rdeča nit naših prizadevanj?
Jean Patrick: Zaupanje mora biti zasidrano v naši veri. Takšno zasidrano zaupanje omogoča posamezniku, da pripravi prostor za zaupanje drugemu.
Naša skupnost si predvsem želi, da bi se preko tega srečanja gradili mostovi zaupanja. Ravno simbolika mostu nam krasno predstavi jedrno željo – ustvarjati medsebojno zaupanje. Do tega ne more priti, če se ne srečamo, se ne pogovarjamo. In ravno evropsko srečanje mladih je most, na katerem se lahko srečamo, se pogovarjamo, smo bratje in sestre v Kristusu, gradimo zaupanje. Četudi so med nami razlike, lahko s pogovorom, s srečanjem, s skupno molitvijo te razlike premostimo.
Tilen: Zaupati nekomu te tudi na osebni ravni naredi bolj ranljivega. Računaš na druge in ne veš, ali te bodo v tem zaupanju prizadeli. V današnjem svetu so ljudje težko ranljivi. S pomočjo tega srečanja vidim priložnost za gradnjo zaupanja, za gradnjo mostov, za pristopanje k sočloveku, tujcu, ki se mu skozi pogovor odprem in mu zaupam. To so težki koraki.
Hkrati je danes težko zaupati, saj v družbi individualistov s tem priznavamo, da sami nismo dovolj in kot posamezniki nismo zadostni. Priznati si moramo, da potrebujemo tudi druge, bližnje.

- Do srečanja v Ljubljani je manj kot 100 dni. Lahko v nekaj stavkih opišete, kakšno delo je bilo v organizacijskem smislu do danes že opravljeno in kaj so še glavni izzivi, ki vas čakajo?
Tilen: Največ se dogaja okrog glavnega prireditvenega prostora, ki bo dvorana Stožice, veliko je ukvarjanja z logistiko, javnim prevozom, načrtovanjem premikanja romarjev po mestu, načrtovanjem zagotavljanja prehrane; drugo področje je načrtovanje pastoralnega dela. Smo stiku s precej župnijami in skupnostmi, z njimi se pogovarjamo, načrtujemo, molimo za uspeh srečanja pri nas. Naslednji vidik je koordinacija prostovoljcev, kako jih spodbuditi k sodelovanju, kako jih vključiti v pripravo.
Največji izziv ostaja, kako stopiti v stik z različnimi udeleženci iz drugih držav, kako še spodbuditi mlade po Evropi, naj se udeležijo srečanja. Ter kako drugi strani nagovoriti župnije in predvsem družine v Ljubljani in okolici, da odprejo svoja vrata in sprejmejo mlade v svoje domove.
Jean Patrick: Izziv je tudi, kako v času priprav ter med samim srečanjem nagovarjati tudi tiste, ki so oddaljeni od Cerkve. Srečanje ni izključno namenjeno mladim, ki so del Cerkve, ampak vsem. Domove lahko odprejo in izkažejo odprtost vsi, ne samo verni. Vsi lahko sodelujejo – verni, neverni, kot prostovoljci, kot gostitelji, kot sodelujoči na srečanjih po župnijah in drugih prizoriščih … Novoletno srečanje je priložnost, da se tudi v lokalnem okolju naredijo koraki v smer odprtosti, sprejemanja, pogovora s tistimi, ki so oddaljeni.

- V srečanje je vključeno širše okolje mesta Ljubljane. Na kakšen način bodo (lahko) v dogajanje vključene župnije, skupine, tudi druge verske skupnosti?
Tilen: Najprej so v ospredju župnije, ki bodo sprejele mlade romarje. Z njimi načrtujemo dopoldanska dogajanja in vsebine srečanj. Načrtujemo tudi popoldanske delavnice za mlade, ki predstavljajo tisto drugo točko srečevanja in pogovarjanja. Vse to bodo priložnosti, da si mladi izmenjajo svoje poglede, izkušnje, svoje vidike vere ... Slovenske župnije se bodo odprle, pomagale, morale bodo opraviti tudi nekaj dela, po drugi strani pa bodo v tistih dneh dobile veliko priložnosti za evropski odmev in pogled na posamezne teme.

- Posebnost teh srečanj je možnost bivanja mladih po družinah. Mnogi, ki so bili pred leti ali desetletji na takem srečanju, bodo gotovo želeli povrniti gostoljubje, ki so ga sami doživeli, in odpreti vrata mladim iz evropskih držav. Kakšna so navodila glede tega in kako bo potekal postopek prijav za gostitelje?
Jean Patrick: Izhajamo iz ureditve, da so osnova posamezne župnije, v katerih bo tekom srečanja potekal tudi določen program. V osnovi vabimo najprej vse tiste družine, ki živijo na območju župnij gostiteljic, da se pridružijo gostiteljstvu. Drugi pomemben vidik je oddaljenost v kombinaciji z možnostjo javnega prevoza ob različnih urah.
Tilen: Mednarodna skupina prostovoljcev bo najprej po Ljubljani, potem po bližnji okolici začela z obiski župnij, ki imajo dobre povezave z mestom. Potem se bo videlo, kako načrtovati to sodelovanje župnije v času srečanja, kdo vse iz posamezne župnije bi lahko bil aktivnejši v fazi priprav. Od tam naprej bomo potem konkretno iskali in vabili družine – gostitelje, ki bi bili pripravljeni na tistem območju sprejeti romarje.

- Kako je s pričakovano udeležbo na letošnjem srečanju v Ljubljani? Koliko ste v stiku z udeleženci iz drugih držav?
Jean Patrick: Informacije in vabila so objavljena in razposlana. V poletnih mesecih je bilo spet veliko mladih v Taizéju, kjer je bilo že zaznati utrip in pripravljenost, da se spet srečamo v Ljubljani. Je pa vsekakor težko predvideti, koliko jih bo prišlo v Ljubljano. Aktivnosti po posameznih državah se začnejo jeseni, ko se začne študijsko leto. Tudi proces prijav je šele dobro odprt, tako da bo treba za natančnejše številke še počakati.
Tilen: Jasno je, da bodo večje skupine prišle iz sosednjih držav. Za zdaj vemo, da se nam bodo pridružili mladi iz Egipta, potrdili so že Portugalci in Španci … Gotovo bo iz nekaterih držav veliko udeležencev, spet iz drugih lahko zgolj peščica.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 10 (2023), 38-40.

Kategorija: Moj pogled

tema meseca

Skoraj izumrlo kajenje se na žalost vrača

moj pogled

Matej Mohorič

priloga

Sto let Goriške Mohorjeve družbe

 

Preberite več: November 2023

Kategorija: Kazalo

Na pokopališču v Ločni v Novem mestu se je 22. oktobra 1994 zbrala množica pogrebcev: v blagoslovljeno zemljo so položili zemeljske ostanke mučencev – nad pol stoletja po njihovi nasilni smrti. 21. oktobra 1943 so partizani pobili sedemnajst uglednih Novomeščanov in drugih Dolenjcev, med njimi duhovnika Franca Keka, profesorja verouka na novomeški gimnaziji. V smrt so odhajali z molitvijo. Mrtve so morilci pometali v brezno. Po več kot petdesetih letih se je izpolnilo upanje sorodnikov in vseh miroljubnih ljudi, da bo le prišel čas, ko bodo lahko njihove zemeljske ostanke prenesli v blagoslovljeno zemljo. »Dolgujemo jim dostojen pogreb, zahvalo in občudovanje,« je dejal takratni novomeški prošt Jože Lap, ki je vodil žalno slovesnost. »Današnji pogreb ni samo spomin na rajne, temveč tudi molitev za žive, tudi za tiste, ki so delali in še delajo krivico, da bi našli modrost in spravo. Najhujša zaostalost je sovraštvo, zato molimo, da bosta zmagala ljubezen in sporazumevanje.«

“ZA DRUGE SMO, NE ZASE”
Njegova življenjska pot se je pričela 20. avgusta 1895 v kmečki družini na Studencu pri Trebnjem. Pri štirinajstih letih je prišel v Novo mesto na gimnazijo. Po končanem šestem razredu leta 1914 je zaradi začetka prve svetovne vojne moral k vojakom. Služil je pri 17. pešpolku (»pri Janezih«) in kmalu postal podčastnik. Vsa štiri vojna leta je v zaupanju v Boga prenašal trpljenje in preizkušnje vojaka na fronti. Na Tirolskem ga je zasul snežni plaz in rešil se je skoraj po čudežu. Sam je dejal, da so bila dolga vojaška leta zanj dragocena šola: kot podčastnik se je naučil prijateljskih odnosov z možmi in fanti, kar mu je kasneje zelo koristilo pri delu z mladino in vsem duhovniškem delu.
Že v gimnazijskih letih je v svojem srcu sklenil, da postane duhovnik. Vojaško življenje ga je v tem sklepu utrdilo. Ko je leta 1918 utihnilo orožje, je vstopil v ljubljansko bogoslovje in po predpisanih letih študija in vzgoje je bil 10. julija 1921 posvečen v duhovnika. Eden od njegovih sošolcev je dejal, da v semenišču ni bilo bolj veselega in družabnega bogoslovca. Po novi maši je bil tri leta kaplan v Dragatušu v Beli krajini, nato pa še dve letih v Škofji Loki. Leta 1927 je postal kapiteljski vikar v Novem mestu, leta 1934 je bil umeščen za kanonika tamkajšnjega kapitlja, že od leta 1930 pa je bil profesor verouka na novomeški gimnaziji. Povsod, kjer je deloval, je bil priljubljen. Bil je goreč in moder duhovnik, velik ljubitelj mladine in skrben vzgojitelj. Kot vikar je ustanovil in urejeval župnijski list Križ, ki je povezoval vernike novomeške, šmihelske in prečenske fare. Deloval je tudi kot odbornik v dobrodelnih, prosvetnih in vzgojnih društvih. Zaradi njegove delavnosti, vestnosti in poštenosti so ga vsi spoštovali. Lik pravega duhovnika je označil z besedami: »Za druge smo, ne zase.« Tega gesla se je vedno držal.

VEROUČITELJ IN VZGOJITELJ MLADIH
Profesor Ivan Dolenec, ki je bil v letih 1939–1945 ravnatelj gimnazije v Novem mestu, v svojih spominih Moja rast (1973, 1991) z velikim spoštovanjem piše o Francu Keku kot veroučitelju, članu njegovega profesorskega zbora. 27. februarja 1944 je imel Dolenec na spominski svečanosti žrtvam, ki so padle med partizansko vlado v Novem mestu (jeseni 1943), spominski govor, v katerem je spregovoril o Francu Keku kot veroučitelju. »Meni se zdi ena najtežjih nalog, ki more doleteti duhovnika, ta, da postane veroučitelj na srednji šoli ... Veroučitelj se večkrat prav težko uveljavi pred dijaki, posebno v višjih razredih, ki z bistrim očesom najdejo vse šibke strani na vsakem učitelju, prav posebno pa mnogi kritično gledajo veroučitelja. Treba je velikega znanja, široke razgledanosti in pedagoškega takta, da veroučitelj premaga predsodke proti sebi in proti svojemu predmetu. Tudi med profesorji gledajo nekateri tovariši veroučitelja postrani, češ, kaj pa je tebe treba bilo. Kek je imel vse potrebne lastnosti, da so ga cenili dijaki in profesorji; nič ne tajim, da sem si kot ravnatelj štel v srečo, da imam na zavodu takega veroučitelja.«
Že leta 1932 je začel zbirati dijake ter jih uvajal v delo Katoliške akcije, ki je mlade spodbujala k apostolatu in katoliški odločnosti. Mnoge je rešil verske mlačnosti in jih ohranil verne. Več mladih duhovnikov se mu je zahvalilo za milost duhovniškega poklica. Z dijaki je bil prijateljsko povezan med šolskim letom, pa tudi v počitniških mesecih. Vodil jih je na taborjenje na Kum, h Kolpi in k morju. Veliko svojih dijakov pa tudi drugih novomeških fantov in mož je pod italijansko zasedbo s svojim posredovanjem rešil internacije, lakote in smrti. Za internirance je posredoval na tak način, da ni nikomur škodoval.

NAJVIŠJA ODLIKA – ČAST MUČENIKA
Po kapitulaciji Italije 3. septembra 1943 so Novo mesto zasedli partizani in ostali do prihoda Nemcev 21. oktobra 1943. Teh šest tednov partizanske vlade spada med najtežje čase, ki so jih doživeli Novomeščani med drugo svetovno vojno. Vsi so okusili strahote bombardiranja, mnogi bridkost ječe in grozo pobojev nedolžnih ljudi. Duhovnika Franca Keka so zaradi njegovega vpliva na ljudi partizani zaprli takoj po svojem prihodu v Novo mesto. Naslednji dan so ga izpustili, ga spet zaprli in ponovno izpustili. Grozo drugega in tretjega bombardiranja je prestal v ječi. V noči med 3. in 4. oktobrom so ga z drugimi jetniki odvedli v požgano graščino Breitenau pri Prečni, kjer so stradali in prezebali. Zaman je čakal, da bi ga zaslišali. Prepričan je bil, da mu ne bi mogli dokazati nobene krivde. 15. oktobra so jetnike prepeljali v šolo v Birčni vasi. Tam se je 20. oktobra začelo »likvidiranje« jetnikov. Zgodaj zjutraj so odvedli osem jetnikov z oboroženim spremstvom v smeri proti Novemu mestu. Čez malo časa se je zaslišalo regljanje strojnice. Ko so partizani 21. oktobra slišali, da se bližajo Nemci, so v Birčni vasi izpustili kakih 70 moških in vse ženske, izbrali pa so 10 ali 11 moških in jih vzeli s seboj. Med njimi je bil tudi profesor Kek. Vodili so jih v gozd Padež, jih še isti večer postrelili in mrtve pometali v pet metrov globoko Mihovško brezno pri Podgradu. Kronika Marijine kongregacije bogoslovcev in duhovnikov v Ljubljani navaja kot smrtni dan profesorja Franca Keka 21. oktober 1943. Na spominski podobici, izdani po njegovi mučeniški smrti, je zapisano: »Za vero in narod goreče si molil, vztrajno si delal, si grozno trpel in sveto umrl. Zdaj diči te božja najvišja odlika: slava in čast mučenika in našega vsem priprošnjika.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2023), 42-43.

Kategorija: Obletnica meseca