V septembru se spominjamo obletnice smrti Lojzeta Slaka, ki je z zlatimi črkami zapisan ne samo v slovenski glasbeni zgodovini, ampak v splošnem ljudskem spominu. Ni ga Slovenca, ki se v zadnjih petih desetletjih ne bi kdaj na svatbi, veselici ali drugem dogodku zavrtel ob kateri od Slakovih viž. Ob obletnici smo se zato odločili predstaviti Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči, ki so ga odprli leta 2018.

Muzej se nahaja v prostorih nekdanje osnovne šole in obsega 350 m² razstavnih površin. V njem me je sprejela Ljudmila Bajc, vodja muzeja. Pogovor sva začela ob opisu prostora, v katerem sva se nahajala, in Ljudmila je povedala, da se je »občina zaradi prostorske stiske v stari šoli odločila za izgradnjo nove osnovne šole, v obstoječih prostorih pa so sklenili, da se poklonijo dvema velikima imenoma občine – Lojzetu Slaku in Tonetu Pavčku. Kot zanimivost naj povem, da sta oba umrla v mesecu septembru istega leta, le tri tedne narazen.«
Trenutno se v muzeju nahaja samo razstava o Lojzetu Slaku, medtem ko je razstava o Tonetu Pavčku v dislocirani enoti v njegovi rojstni vasi Šentjurij na Dolenjskem, kjer je sredi vasi Pavčkov dom. V muzeju načrtujejo, da se bo razstavi Lojzeta Slaka v letu 2023 pridružila še stalna zbirka Toneta Pavčka, ki bo prav tako sodobno in interaktivno zasnovana.

SODOBEN PRISTOP
Pri načrtovanju muzeja so sledili trendom muzejskega oblikovanja in postavitve.

Razstava je postavljena tako dobro, da so dobili tudi stanovsko nagrado Slovenskega muzejskega društva Valvasorjev nagelj za leto 2018.

V prvem nadstropju iste stavbe je na ogled posebna razstava Čebelji svet, kjer stoji interaktivni paviljon, ki ga je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pripravilo za promocijo svetovnega dneva čebel leta 2016. Osrednji element predstavlja lesena kupola v obliki satovja, opremljena s fotografijami in zasloni na dotik, kjer lahko obiskovalci spoznavajo svet čebel. S tem jih ozaveščajo tudi o pomembnosti čebel kot enega glavnih opraševalcev pri nas.

M. Erjavec, Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka. (Na obisku), v: Ognjišče 9 (2021), 76-78.

Alenka Godec je priznana slovenska pevka, ki je svoj preboj na glasbene odre doživela pred 35 leti v Pop delavnici, kjer je s takratno skupino Cafe in skladbo Tvoja prejela prvo nagrado občinstva in strokovne žirije. Na svoji glasbeni poti se je še večkrat udeležila glasbenih festivalov in izdala osem samostojnih albumov. Od leta 2015 je del skupine Dinamitke in nepogrešljiva članica muzikala Mamma Mia!

- Junija ste praznovali 35 let svoje glasbene kariere. Kako se spominjate svojih začetkov?
Uf, lepo je bilo iskati nove poti. Glasba mi je bila položena v zibelko, moj oče je bil namreč glasbenik. A kljub temu si nisem mislila, da se bo vse skupaj odvilo tako, kot se je, čeprav sem si že kot deklica želela postati pevka. Dokaj pozno sem prišla na prvi resni oder, pri svojih dobrih 23 letih, kar pa štejem za prednost. Vsaj v tistih časih, ki so bili bistveno drugačni od današnjih.

- V enem izmed intervjujev ste omenili, da je v Sloveniji malo glasbenih skladateljev, ki bi lahko pisali skladbe za vas. Kaj ste mislili s tem?
Nikakor ne v smislu, da sem sama tako dobra, da zase težko najdem dovolj dobrega avtorja. Dobrih avtorjev je veliko, a med temi je večina takih, ki pišejo zase, kar je razumljivo. Z leti sem najbrž postala tudi bolj izbirčna in niti ne bi za vsako ceno sprejela pesmi, ki ni čisto po mojem okusu. Ni tako enostavno, da se res vse poklopi, kar pa ne pomeni, da se ne bo še kdaj.

- Kateri glasbeni žanr pa vam je najbolj pisan na kožo?
Sin pravi, da mi najbolj pašejo pop balade, in mislim, da ima kar prav. Pop je moja zvrst, a prav tako se zelo dobro počutim v jazzu, čeprav ga zadnja leta izvajam bolj sem ter tja.

- Tekom kariere ste doživeli tako vzpone kot padce. Bi radi izpostavili kakšno izkušnjo?
Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da morda spadam v tisto skupino pevk, ki dokaj konstantno držijo svojo pozicijo na glasbeni sceni. Nikdar nisem zelo zaštrlela ven, a sem vedno tu nekje. To mi ustreza in najbrž sem sama vplivala na to s svojim karakterjem, odnosom do glasbe in do medijev.

- Kako v življenju gledate na zmage in poraze in kako se soočate s slednjimi?
Ni vedno preprosto, a imam zelo trdno oporo v družini, v možu in sinu, prej sta bila zame vedno tu še moja mama in oče, ki sta žal že oba pokojna. Zmage in porazi so del življenja vsakega in najpomembneje je, da imaš tako ob zmagah kot ob porazih ob sebi svojega človeka, svoje ljudi.

- Nedvomno je eden izmed vaših uspešnejših projektov zadnjih let muzikal Mamma mia! Kaj vam pomeni sodelovanje v takem glasbenem spektaklu?
Noro hvaležna sem za to izkušnjo in priložnost. Bila sem namreč velika oboževalka skupine Abba vse od Waterlooja naprej. Večino pesmi sem znala na pamet, takrat seveda v angleščini. Lahko si mislite, kako navdušena sem bila, ko me je Simona Vodopivec Franko povabila, da zaigram vlogo Rosie v muzikalu. S Simono ter tudi z Damjano (op. Golavšek) smo se poznale že od prej, pravzaprav od mojih začetkov, ki segajo v leto 1988 (onidve sta bili dejavni že nekaj let pred mano), ko smo bile skupaj na oddelku za jazz petje v okviru Srednje glasbene šole, pri prof. Nadi Žgur. Vedno smo se imele rade, si bile naklonjene, se srečevale. Leta 2015 pa je naša trojka z imenom Dinamitke zaživela in eksplodirala v Mamma mii.

- Letos so potekale ponovitve muzikala. Zanima me, če se vaje pred premiero muzikala razlikujejo od vaj po premoru. Koliko spomina pevcem ostane? Se je treba kaj na novo naučiti?
Ko sem dobila informacijo, da bomo ponovno obudili muzikal, sem se sicer malce ustrašila … zdelo se mi je, da sem že vse pozabila. A tako lepo in intenzivno izkušnjo človek hitro prikliče nazaj, jo obudi. Imeli smo dobro načrtovane vaje, kar je pri našem producentu Juriju Franku običajno. Povrh vsega smo bile Dinamitke ves čas aktivne – imele smo koncerte, nastope, osvojile dve nagradi na Popevki 2022. Je pa muzikal zares zelo kompleksen. Vaje, priprave so bile intenzivne, celotna ekipa je čutila veliko odgovornost in vse skupaj se je hitro začelo postavljati na svoje mesto. Razprodane predstave to potrjujejo.

- Sodelovali ste v glasbeni komediji Nune v akciji, kjer je potrebno tudi igralsko znanje. Ste igralski talent v sebi odkrili z leti?
Nune v akciji so še vedno v pogonu – mislim, da smo odigrali 85 predstav, ogledalo si jih je veliko ljudi, med katerimi so bile tudi prave nune, župniki, in prav vsi so bili navdušeni. Predstava namreč ni v nobenem trenutku do nikogar žaljiva. Krasen off-Broadway muzikal, ki postreže z odštekanim, a zdravim humorjem, lepimi songi, koreografijo, predvsem pa ima krasno sporočilo, in sicer, da je vsak od nas lahko svetnik. Vsak od nas je lahko dober, širi in dela dobro! Kar se igre tiče … tudi pevci smo na odru na nek način igralci, in že to, da ti oder ni tuj, da se ga ne bojiš, je v veliko pomoč. Jaz pa sem se tudi kar hitro poistovetila s sestro Vido, ki je zanimiv lik. Poleg tega sem vedno z vso resnostjo sprejela nasvete režiserja Jaše Jamnika, pa igralca Gojca (Gojmir Lešnjak). Tudi Marjan Bunič in Simona V. F. nista od muh, saj imata oba veliko izkušenj na tem področju.

- Omenili ste že zasedbo Dinamitke, kjer pojete s svojima dobrima prijateljicama Simono Vodopivec Franko in Damjano Golavšek. Se je bilo po vseh letih solo kariere težko navaditi na delovanje v skupini?
Nikoli nisem imela težav z delovanjem v skupini, pa čeprav sem večji del svoje glasbene poti prepevala kot solistka. Rada imam večglasno petje, to je bil zame vedno izziv, ki sem ga rada sprejela. Nekaj, kar zahteva več discipline, je težje, saj se moraš znati prilagoditi, peti tudi zahtevnejše vokalne linije, da večglasje lepo zazveni. In Dinamitke skupaj res zvenimo lepo. Naše barve so različne in ravno v tem je čar, da se pobarvamo v res lepo zveneče troglasje.

- Kje je trenutno vaš glasbeni fokus? Si želite v prihodnje še nadaljevanja solo kariere, novih skladb, morebiti celo albuma?
Založba Dallas me je povabila k ustvarjanju še tretjega dela plošče So najlepše pesmi že napisane. Tri skladbe (Gremo na morje, Spomin in nazadnje Hiša nasprot‘ sonca) so počasi (tudi zaradi epidemije) prikapljale na radijske postaje, narejen pa je že levji delež za ploščo. Če bo šlo vse po sreči, bo album ugledal luč sveta ob koncu letošnjega ali v začetku prihodnjega leta. Tudi s solističnimi nastopi nadaljujem, veliko je koncertov s pianistom Miranom Juvanom, še bolj zanimiva pa je kombinacija ob spremljavi Mirana in kitarista Robija Pikla. Sicer pa se rada odzovem povabilom različnih zasedb, orkestrov, pihalnih godb …

Zmage in porazi so del življenja vsakega in najpomembneje je, da imaš tako ob zmagah kot ob porazih ob sebi svojega človeka, svoje ljudi.«

- Pred nami je začetek šolskega leta. Po izobrazbi ste profesorica nemškega jezika. Koliko let ste bili v pedagoških vodah in kaj ste se iz tega naučili?
Res je, kar nekaj let sem poučevala nemščino, a v jezikovnih šolah, kjer pa je sistem malce drugačen. Začela sem že kot absolventka in poučevala približno deset let, dokler mi ni bilo tega pretežko usklajevati z glasbeno kariero. Naučila sem se predvsem prilagodljivosti in razumevanja različnosti med ljudmi.

- Kako pa sami gledate na znanje? Katera področja vas najbolj zanimajo?
Znanje je vedno dobrodošlo, je dobro izhodišče, a je tisto znanje iz knjig, sploh na nekaterih področjih, dobro ali celo nujno znati skombinirati z realnim življenjem. Glede na to, da imamo trenutno dva kužka in da me nasploh kužki spremljajo že celo življenje, včasih pomislim, da bi se lahko odločila tudi za študij veterine. Sobivanje s kužki je prineslo različne preizkušnje, bolezni in veliko sem se naučila. Če že nisem veterinarka, sem pa vsaj kar dobra negovalka naših kužkov. 😉

- Za konec bi vas še prosila, da z bralci revije Ognjišče delite svoj življenjski moto.
Težko strnem, ampak na koncu vedno pridem do prijaznosti, sočutja, strpnosti … To so zagotovo vrline, ki se jih trudim udejanjati, jih živeti, in tega si želim za vse ljudi.

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 9 (2023), 66-67.

Režija: Christopher Nolan
Igrajo: Cillian Murphy, Robert Downey Jr., Emily Blunt, Matt Damon
Žanr: biografska drama
Produkcija: ZDA, Velika Britanija (2023)
Splošna ocena: 3
Na kratko: življenjska zgodba »očeta« atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja
Primernost za družine: posamezni prizori golote

Sredi julija je v kinodvorane prišel eden najbolj pričakovanih filmov leta. Režiser Christopher Nolan se je tokrat lotil življenjske zgodbe »očeta« atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja, pri čemer se je osredotočil na tri ključne dogodke, ki se z nelinearno pripovedjo prepletajo skozi ves film.
Kariero obetavnega znanstvenika Oppenheimerja, ki kot prvi v ZDA začne predavati kvantno fiziko, usodno zaznamujejo bliskoviti premiki na tem področju, zlasti od prve uspešne cepitve atomov. Samo vprašanje časa je namreč, kdaj bo mogoče izkoristiti uničujočo moč atomske energije. Da bi prehiteli nacistično Nemčijo, kjer so ugledni znanstveniki, med drugimi pionir kvantne mehanike Werner Heisenberg, že leta 1939 začeli delati na izdelavi atomske bombe, se zgane tudi ameriška vojna industrija. General Leslie Groves (Matt Damon) rekrutira Oppenheimerja za vodjo projekta Manhattan. Sredi puščave Nove Mehike zraste malo mesto, kjer znanstveniki razvijajo projekt vse do prve detonacije atomske bombe, t. i. Trinity.
Leta 1954 Oppenheimerja zaslišuje ameriška Komisija za atomsko energijo, ki mu na koncu zaradi sumljivih komunističnih povezav odvzame dostop do zaupnih podatkov in s tem tudi vso javno kredibilnost.
Nekdanji predsednik Komisije za atomsko energijo Lewis Strauss leta 1959 prestaja na videz formalno zaslišanje pred senatom za izvolitev na položaj ministra za trgovino, počasi pa se razkrije, da je za dogodki izpred petih let stal sam Strauss, ki je Oppenheimerju zameril njegovo pokroviteljstvo in nenaklonjenost razvoju vodikove bombe.
Tri ure dolg film epskih razsežnosti se ob tem dotakne mnogih podrobnosti iz Oppenheimerjevega življenja in prepričanj, od (mnogih tudi zunajzakonskih) ljubezni do simpatiziranja s sindikalnim in komunističnim gibanjem, ki ga je v obdobju t. i. lova na čarovnice v 50. letih stalo položaja.
Zagotovo ni lahko izdelati filmskega spektakla iz razprav teoretskih fizikov v svojih predavalnicah in laboratorijih, a je Nolanu tudi to pot uspelo prikovati gledalce na svoje sedeže. Kljub nadvse številčni paleti likov ritem zgodbe ne popušča. Film je tudi vizualna poslastica, igralska zasedba, v kateri izstopata predstavi Cilliana Murphyja kot Oppenheimerja in Roberta Downeyja Jr. kot Lewisa Straussa, pa izjemna.
Nolan se je po Dunkirku vrnil k zgodovini druge svetovne vojne, a kljub dosledni biografiji »očeta atomske bombe« in okoliščinam izdelave le-te se nas noben lik zares ne dotakne – ne samosvoj Oppenheimer niti njegova odsotna žena Kitty (Emily Blunt), še manj povzpetniški politiki kova Lewisa Straussa.
Ob klišejskem slikanju nerazumljenega genija, ki je lahko slab mož in sodelavec ter čudak, se Oppenheimer sicer spopada z (zapoznelim) občutkom krivde zaradi uporabe jedrskega orožja, vendar film v resnici tu ne seže preveč globoko. Občutek dobimo, da gre bolj za kavarniško debato kot za življenja stotisočev ljudi, žrtev atomskih bomb.
Nolan se za razliko od večine svojih filmov ni odločil uprizoriti zagonetke, ki okupira gledalčeve možgane skozi ves film, s tem pa se je očitno zavestno odpovedal svojemu največjemu talentu. Oppenheimer je sicer še vedno vrhunska biografija enega najbolj prelomnih dogodkov v novejši zgodovini (pri čemer poudarjanje taiste zgodovinskosti iz ust samih filmskih likov izpade nepotrebno melodramatično) in zato vsekakor vredna ogleda in razprave. Kljub vsemu pa triurni filmski spektakel gledalca pusti nekoliko hladnega.
Najboljša iztočnica (in ne preveč prikrita poanta) celega filma je možnost, ki so jo nakazovali izračuni, da bi se verižna reakcija, ki bi se sprožila pri detonaciji atomske bombe, lahko nadaljevala brez nadzora vse do uničenja celega planeta. Ironija je, da je bomba, ki bi morala po prepričanju njenih snovalcev zaradi svoje strašne uničevalne moči končati to in preprečiti vse nadaljnje vojne, dosegla ravno nasproten učinek in stopnjevala oboroževalno tekmo med Američani in Sovjetsko zvezo vse do razvoja vodikove bombe. Kot v pogovoru z Albertom Einsteinom (Tom Conti) razočaran ugotavlja Oppenheimer, je do nenadzorovane verižne reakcije, ki so se je tako bali, na koncu vendarle prišlo, svet pa se je zato docela spremenil.

M. Volčanšek, Film: v: Ognjišče 9 (2023) 70-71.

priloga

Sveta Terezija Deteta Jezusa

gostja meseca

prof.dr. Mihaela Jurdana

moj pogled

Sanje generacij se uresničujejo

Preberite več: Oktober 2023

Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka. – Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.« Tako nas nagovarja Felicita Kalinšek, redovnica, šolska sestra, v kratkem predgovoru Slovenske kuharice, najbolj znane najbolj razširjene slovenske kuharske knjige. ‘Pozabljeno’ sestro Felicito predstavljamo ob 150-letnici rojstva.

ŠTIRIDESET LET  UČITELJICA KUHANJA
Od šestih otrok, ki so se rodili v družini Tomaža Kalinška in Uršule Kern v Podgorju pri Kamniku, so kar tri hčere postale redovnice v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Terezija je zagledala luč sveta 5. septembra 1865. Po zgodnji očetovi smrti je skrb za družino padla na ramena matere Uršule, ki je bila odločna, delavna in pobožna žena, kar je nedvomno vplivalo pri odločitvi hčera za redovniški poklic. Prva je ta korak naredila Marija, najmlajša, pozneje sestra Ladislava, ustanoviteljica splitske province šolskih sester. Kongregacija šolskih sester je bila ustanovljena na pobudo bl. škofa Antona Martina Slomška; pot ji je začrtala ustanoviteljica in prva vrhovna predstojnica mati Margareta Puhar. Prve sestre so prišle v Maribor iz Gradca leta 1864, leta 1869 se je mariborska podružnica osamosvojila z materno hišo v štajerski prestolnici. Terezija Kalinšek je v noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru vstopila leta 1892. Dobila je redovno ime Felicita; prve zaobljube je položila leta 1893, večne pa leta 1896. Takrat so šolske sestre imele v Mariboru šolo za dekleta; sestra Felicita se je šolala za učiteljico, a je v drugem letniku prevzela vodstvo samostanske kuhinje.
Kmetijska družba za Kranjsko je leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani. Pri iskanju učnega osebja so se ustanovitelji obrnili na šolske sestre v Mariboru, ki so v svojih šolah uvajale tudi pouk o kuhanju. V Ljubljano so poslali takrat 33-letno sestro Felicito Kalinšek, ki je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti, 21. septembra 1937. V teh štiridesetih letih so se v njeni kuharski šoli mojstrile stotine deklet z vseh koncev naše domovine in iz vseh družbenih slojev.

‘SLOVENSKA KUHARICA’, ZANESLJIVA VODNICA
Ob poučevanju se je sestra Felicita nenehno strokovno izpopolnjevala, preizkušala je nove in nove recepte ter še neuveljavljene načine shranjevanja živil. Kmalu je bil njen ugled tolikšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje prve izvirne slovenske kuharske knjige Magdalene Pleiweis (s polnim naslovom: Slovenska kuharica ali Navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila). Prvič je izšla leta 1868 v Ljubljani in je bila tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov. Sestra Felicita je knjigo dopolnila in predelala, zato je bilo v šesti izdaji poleg imena avtorice že zapisano tudi njeno ime. Uvodnim stranem je dodala prave enciklopedične elemente (npr. razlago kuharskih izrazov), dodala nekaj poglavij, recepte pa razdelila na 31 oddelkov – od juh do konzerviranja sočivja. Število receptov je naraslo na 2203. Iz Kuharice so izginile stare mere in izrazi, pojavila so se nova živila: bobri, polži, školjke, bučke, ajda in zlasti vse vrste zelenjave in sadja. Zanimivo je njeno navodilo, kako izdelati samokuhalnik (neke vrste lonec-ekonom), ki bo dobrodošel zlasti kmečkim gospodinjam. V osmi izdaji leta 1935 je sestra Felicita dodala obširno poglavje o gobah in število receptov se je pomnožilo za dobrih 500. Knjiga je takrat prvič izšla pod imenom s. Felicite Kalinšek. Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj. V že omenjenem predgovoru je zapisala: »Da je Slovenska kuharica popolnoma zanesljiva vodnica pri kuhanju, je najboljši dokaz to, da so vse priporočene jedi praktično preizkušene in je navodilo napisano tako, kakor se je poskus obnesel.«

OD VALENTINA VODNIKA DO SESTRE NIKOLINE
Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku nam je priskrbel Valentin Vodnik, ki je svoje Kuharske bukve (1799) v glavnem sestavil in prevedel iz nemških kuharic. Prvi izvirni ‘učbenik’ kuhanja je bila že omenjena Slovenska kuharica, ki jo je sestavila Magdalena Pleiweis in zapisala njena prijateljica Neža Lesar. O njeni priljubljenosti govori dejstvo, da je po prvi izdaji leta 1868 do leta 1902 doživela pet ponatisov. Tega leta so zaprosili sestro Felicito Kalinšek, naj to kuharico posodobi in dopolni. To nalogo je uspešno opravila. Za njo je urejanje Slovenske kuharice prevzela s. Izabela Gosak in v njeni priredbi je izšla osemkrat. Od osemnajste do triindvajsete izdaje jo je urejala sestra Vendelina Ilc (1916–2003). Pri šolskih sestrah v Mariboru je nekaj časa poučevala na gospodinjski šoli, bila deset let ravnateljica kmetijsko-gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu na Koroškem, potem pa je v Repnjah pod Šmarno goro dvanajst let vodila kuharske tečaje. V knjigah Kuharica sestre Vendeline, Pecivo sestre Vendeline, Božič s sestro Vendelino je predstavila najboljše recepte iz svoje prakse ter mnoge skoraj pozabljene preproste domače jedi. Kuharico sestre Felicite je za osemnajsto izdajo (1980) posodobila in preuredila. Sodelovala je tudi pri naslednjih izdajah, vse do devetindvajsete. Vredna naslednica sestre Felicite in sestre Vendeline je sestra Nikolina Rop, ki je odlična učiteljica kuhanja v Repnjah in je (pri založbi Družina) izdala že osem knjig kuharskih receptov z naslovom 100 receptov s. Nikoline. »Mislim, da se osnove kuhanja dobi v domači družini,« pravi s. Nikolina. »Da si mlada gospodinja, ko gre na svoje, upa še kaj novega poskusiti, to lahko dobi na tečaju.«

S. Čuk, sestra Felicita Kalinšek (1865–1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 48-49.

“Napor je bistvena sestavina osnovne šole”

Pred začetkom novega šolskega leta smo nekaj pogledov na šolske procese in dogajanje osvetlili z ravnateljico Osnovne šole Alojzija Šuštarja Nušo Pohlin Schwartzbartl, ki ji je področje znano iz lastnih izkušenj ravnateljevanja tako v javnih kot tudi v zasebni osnovni šoli.

- Kakšni so vaši spomini na osnovnošolska leta in kako bi svojo izkušnjo primerjali z zasnovo današnje osnovne šole?
Imam zelo lepe spomine na svoja osnovnošolska leta. Obiskovala sem podružnično šolo na Duplici pri Kamniku, ki je danes že matična šola, nato osnovno šolo v Kamniku. To je bila izkušnja zelo velike šole, izmenskega pouka, ampak vse to je povezano v lepe spomine.
Zmeraj mi je bila všeč pot v šolo, ko smo hodili peš ali s kolesi. Veliko mi je pomenilo druženje, odnosi med nami učenci, prijatelji.
Če potegnem kakšno vzporednico, lahko rečem, da je stalnica osnovne šole prav ta vzgojni vidik, odnosi, pogovori. Zelo dobro se spomnim učiteljev, ki so imeli zanimiv način dela, ki so se trudili zavzeto podajati znanje in so znali motivirati.

- Omenili ste znanje. Kaj danes znanje predstavlja otrokom oz. ali je danes bistveno težje navduševati otroke za učenje, za proces pridobivanja znanja?
Nekaj težje je gotovo, imamo pa šole več avtonomije kot pred 30 leti. Danes imamo ogromno znanja, povezovanj, mreženja znanj, prijemov, izkušenj. Hkrati bi poudarila, da je temelj še vedno odnos. Veliko dam na dobre odnose, na vidike, kako nekdo pristopa k reševanju problemov, kako se loteva reševati izzive, kaj se je ob tem naučil, kaj je izkusil.

- Ob omembi znanja se pojavlja tudi vprašanje razmerja med znanjem in ocenami. Se otroci zavedajo, da se učijo za znanje, ali prevladuje mnenje, da se učijo samo za ocene? In kako gledati na to, da je čedalje več učencev, ki imajo samo še štirice in petice, druge ocene pa, kot da ne obstajajo?
Učitelji večkrat povedo, da je pri učencih zelo veliko želje po dobrih ocenah, tudi stisk, če teh dobrih ocen ni. Verjamem, da je včasih težko doseči oboje. Najprej bi izpostavila, da je na ocenah prevelik poudarek, da je njihov pomen pretiran in je zelo narobe, da ocene že pri tako nizki starosti pogojujejo otrokovo prihodnost.
Ob tem izpostavljam vprašanje, ali šola podleže tem pritiskom prevelikega poudarjanja ocen ali ne. Na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja si želimo, da bi bili zahtevna šola, kjer imajo učenci veliko znanja; in si seveda tudi želimo, da bi učenci imeli dobre ocene. Starši nam celo kdaj očitajo, da zahtevamo preveč. Hudo nam je, da se zaradi želje po več znanja znajdemo tudi v takšnih in drugačnih debatah in kritikah. Zavedamo se, da lahko po drugih šolah učenci dobivajo boljše ocene za manj znanja. Vendar če je neko merilo ocenjevanje na NPZ-ju, potem lahko rečem, da so naše ocene realne in večjih odstopanj ni.
Hkrati pa nam je v šoli pomembno, da ne gledamo samo na ocene danes, ampak se veliko ukvarjamo tudi z razmišljanjem, kakšno popotnico dajemo učencem za prihodnost.

- Kako torej osnovnošolcem približati znanje kot vrednoto?
Določen delež učencev je naklonjen temu, spet drugi del nekoliko manj, imajo tudi druge spretnosti, so mogoče bolj umetniško, glasbeno, športno nadarjeni … Ne smemo vsega gledati skozi spekter teh šolskih predmetov, so tudi širše veščine, ki jih nekateri obvladajo.
Hkrati je velika odgovornost na učitelju, kako bo znal interpretirati snov, kako jo bo znal podati. Nekaj snovi je tudi take, da je mogoče pomemben most za razumevanje naprej, četudi ni nujno ocenjevana. Učiteljem je treba dati avtonomijo in spodbudo, da speljejo ta proces. Ne smemo se predati malodušju, da se ni vredno truditi, da je vse zaman. Pogum učiteljev za tovrstne korake se potem vedno obrestuje. Je pa jasno, da so določene ure, določena snov zahtevne, težke in tudi to je treba dati čez.

- Glede zahtevnosti in težavnosti se v zadnjih letih pojavlja kar nekaj mešanih signalov, saj lahko velikokrat beremo, kako naj bo prehod v novo šolsko leto čim manj stresen, kako naj poskrbimo, da bo otrok v šoli užival ... Zdi se, da je zadnje čase merilo vsega samo še prijetnost in užitek.
Šola je v prvi vrsti napor. Gre za proces, kjer moramo najprej starši in šola imeti zelo razčiščene pojme, kaj šola predstavlja. Če želimo priti do nekega cilja, je za to treba vložiti nekaj truda, napora. In z učenjem je enako. Če ne bo napora, ne bo rezultatov. Morava pa napor razumeti tako na strani učencev kot na strani učiteljev.
Napor je bistvena sestavina osnovne šole. Z delom, naporom in posledično uspehi se krepi samopodoba učenca. In hkrati, ko se učenec sooči s stisko, jo moramo prepoznati in mu pomagati, da jo uspešno premaga.

- Poleg izobraževalnega vidika je šola tudi vzgojna ustanova. Kako je sedaj v osnovnih šolah na področju vzgojnih načrtov?
Vse naše delovanje izhaja iz vzgojnega načrta. Za nas je to zelo pomemben delovni dokument, in ko sestavljam letni delovni načrt, izhajam iz tega vzgojnega načrta. S tem sledimo želji, da pokrijemo res vse vsebine in dejavnosti, ki so opredeljene in se odražajo skozi dejavnosti šole. Gre za preplet. Učni načrt nam določa cilje na področju znanja, ki pa jih potem prepletamo z vzgojnimi vsebinami. To je velika dodana vrednost. Ne morem dovolj poudariti, da je vzgojni načrt nujen temelj delovanja vsake šole. Dejstvo je, da če na vzgojnem področju stvari niso pravilno postavljene in zastavljene, se to potem kaže na rezultatih učenja. Če ni vzgoja na osrednjem mestu delovanja šole, šola nima kaj sanjati o dobrih rezultatih učenja.

- Koliko bolj v zadnjem času otroci potrebujejo to podporno okolje s strani strokovnih pedagoških delavcev, svetovalnih služb, psihologov v primerjavi z desetletjem ali dvema nazaj?
Teh potreb je danes gotovo več. Sama se teh situacij iz svojega obiskovanja OŠ ne spomnim in sem že večkrat razmišljala, če smo kakšne težave in zagate reševali kar sami, med vrstniki … Sicer pa, če samo pogledam, koliko je naša svetovalna delavka vpeta v razne pogovore z učenci, je tega res veliko.
Ob tem se treba zavedati, da raste interes na tistih vsebinah, na katere tudi sam daješ veliko pozornosti. Mi namreč dajemo veliko fokusa na spremljanje, na pogovore, in se mi zdi pomembno, da sproti rešujemo stiske, da se lahko otroci z vprašanji na nekoga obrnejo. So pa situacije, ko morajo otroci težavo najprej prepoznati, se z njo ukvarjati, jo mogoče morajo celo poskusiti rešiti sami – tudi za te stvari je potreben določen čas in moramo biti pozorni, kaj se dogaja, da damo tudi prostor otroku in ga ne prehitro zadušimo s svojimi dobrimi nameni.

- Pomemben del v šolskem procesu je sodelovanje staršev s šolo. Večina tega sodelovanja poteka preko govorilnih ur, kjer pa se zdi, da ko prihajaš v komunikacijo z učitelji, so le-ti precej v obrambni drži. Smo starši res tako grozni, da se komunikacija običajno začne v stilu dveh oseb na dveh bregovih?
Govorilne ure so svojevrsten izziv za vsakega učitelja. Sama čutim, da dnevi okrog govorilnih ur niso najbolj sladek čas v mesecu. Najprej poudarim, da je vedno dobro, da do srečevanj med učitelji in starši prihaja. Največ težav se vedno nabere tam, kjer do teh srečanj ne pride, kjer ni komunikacije in je prisotna napetost. Včasih je res treba slišati težavo, sprejeti neko mnenje. Na obeh straneh. Tudi staršem je treba kdaj povedati in morajo sprejeti, da se njihov otrok lahko v šoli obnaša drugače kot doma, da ima realno učno težavo, da določene stvari sprejema drugače kot večina.
So pa med nami seveda različni načini, kako vstopamo v komunikacijo. Tanka je lahko meja med tem, da izrazimo svoj pogled ali da že obtožujemo in napadamo. Sploh ko gre za pogovore o ocenah, kjer se hitro prestopi v izsiljevanje, moledovanje in nazadnje obtoževanje. Občasno manjka pripravljenost, da bi tudi starši aktivno pristopili k temu, kako skupaj z učiteljem otroku pomagati, da bo prišel do boljše ocene. Učitelji tudi povedo, da so tam, kjer se je vzpostavila dobra komunikacija, kjer so tudi starši videli, da je lahko z nekaj več spremljanja in spodbude doma z njihove strani hitro boljše, res vidni dobri rezultati. Včasih pa na žalost do tega ne pride, saj nekdo vztraja, da je slaba ocena njegovega otroka samo in izključno krivda prestrogega učitelja, ki ocenjuje. Žal mi je, da je tako. Vendar še vedno spodbujam učitelje, naj vabijo starše na govorilne ure in naj bodo z njimi v stiku. Zelo se obese govorilna ura staršev, otroka in učiteljev. Odprt pogovor, skupne rešitve in delitev bremen, brez vrzeli v prenosu informacij – deluje čudežno.

- V zadnjem času zasledimo, da prihaja do pomanjkanja učiteljev. Kje vidite razloge za to in kako pristopiti k reševanju tega problema?
Menim, da se je vsa ta leta premalo sistematično vlagalo v učiteljski poklic na ravni spoštovanja tega poklica, skrbnega in odgovornega ravnanja z ljudmi v tem poklicu ter sprejemanja, da je to zelo zahteven in hkrati pedagoško strokoven poklic. Danes se zdi, da vsak, ki je končal osnovno šolo, že ve, kaj in kako bi se moralo delati v osnovni šoli, kako se bi moralo poučevati, kako podajati snov ... Hkrati pa se soočamo z realnostjo, da je čedalje več vzgojnih težav tudi v domačem, družinskem okolju. Imamo torej zelo jasna mnenja, kako se mora delati v šoli, hkrati pa mnogim že v domačem okolju zmanjka opravljanje svoje vzgojne starševske vloge.
Kot drugo iz tega izhaja, da poklic učitelja ni kak priznan poklic; ni viden kot poklic, kjer je res treba imeti veliko pedagoške in strokovne podlage, ampak kot nekaj, kar bi tako ali tako vsi znali delati.
Naslednja težava je v premajhnem vlaganju v šolske prostore, v delovna okolja učiteljev. Zelo malo denarja se je v lokalnih skupnostih namenjalo prenovi šol. Če samo pomislimo, kako zelo se je spremenil način komunikacije, vizualizacije, kako drugače danes sprejemamo informacije in kako zelo so šole že v svojih osnovnih sredstvih, izgledih učilnic, gradivih, pripomočkih ostale v 80. ali 90. letih. Lahko rečemo, da je velikokrat dovolj že učitelj, tabla in kreda – ampak ni čisto tako. Veliko se vlaga v razvoj na področju gospodarstva, na mnogih področjih, zato mislim, da bi posodobitvam morali slediti tudi na področju organizacije šolskega okolja. Ni vseeno, kakšna je šola in njena okolica, kaj ponuja, kakšna je učilnica, kako vabljiva je, kakšne pripomočke ima na voljo učitelj ... Enostavno zmanjka zavest, da so danes potrebe na področju podajanja znanja precej drugačne kot pred 30 leti.
Potem je v tem poklicu težko v polnem razredu imeti pred sabo vse tiste učence, ki imajo individualne potrebe, z odločbami ali brez, kjer se je treba ukvarjati s posameznimi potrebami, tudi priseljenih otrok, hkrati pa zadostiti vsem birokratskim zahtevam, na koncu pa biti slabo plačan in necenjen, kriv za vse. Še zlasti, če je to breme nespoštovanja naloženo učitelju doma, v družinah učencev, če to otrok posluša iz ust svojih staršev, njemu pomembnih odraslih. Zato razumem učitelje, ki si zaradi pravilnega vrednotenja sebe, ker so izobraženi, imajo razvite določene veščine, organizacijske sposobnosti, najdejo službe v gospodarstvu ali na drugih področjih. In verjamem, da je zato veliko učiteljev zapustilo pedagoško delo v šolah.

- Velika neznanka za starše je sprememba glede vsebin, ki jih bodo šole morale upoštevati tudi s spremembo Družinskega zakonika. Kako je z uvajanjem teh novih vsebin in strahom, da bodo sedaj vrata na stežaj odprta organizacijam, ki bodo popularizirale LGBTQIA+?
Kot zasebna katoliška šola se počutimo suverene na področju zagovarjanja vrednot, ki so v skladu z našo vrednotno usmeritvijo. To od nas nenazadnje pričakujejo starši, ki k nam vpisujejo otroke. Področja ideologije spola nikakor ne želimo tabuizirati, si pa dovolimo jasno izraziti svoje mnenje. Drugačnosti ne zanikamo in ne obsojamo, verjamemo v dialog in strpnost, vendar pa je stališče nas kot institucije jasno. V naše učne načrte vsiljenih vsebin gotovo ne bomo vnašali površno ali brez jasne razlage, kaj je v ozadju. Na te vsebine smo pozorni že v knjižnih in drugih gradivih, ki so na razpolago. Poleg tega se z vsebinami odnosa do sebe in drugih, spolnosti, zdravega odraščanja, spolnih in drugih zlorab, nevarnosti na internetu in medijskih manipulacij načrtno ukvarjamo v okviru projektnih dni, imenovanih Vzgoja za odnose, ki jih izvajamo za učence od 5. do 9 razreda. Nekatere vsebine izvajamo sami, pri drugih pa sodelujemo s preverjenimi organizacijami in izvajalci (Integrum, Lunina vila, zakonca Sokol ...) ter ob prisotnosti naših pedagoških delavcev poskrbimo tudi, da so z vsebino delavnic seznanjeni starši.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2023), 36-38.

V zadnjem času so Slovenijo prizadele naravne katastrofe, zlasti poplave. Tudi nekateri naši sodelavci so bili prizadeti. Prav tako naši bralci in naročniki. Seveda so tudi ti nesrečni dogodki našli odmev v septembrskem Ognjišču, saj ne moremo mimo izgub, ki so jih nekateri utrpeli. Kljub temu je treba gledati, hoditi naprej. Ljudem je treba dati upanje in vlivati moč za nov začetek.

V tej številki je tudi precej misijonskih vsebin. Najprej je tu priloga, ki govori o stoletnici lista, namenjenega misijonom Katoliški misijoni, ki se je preimenoval v Misijonska obzorja. Ob njegovi predstavitvi na kratko spregovorimo tudi o ostalem bogatem misijonskem tisku. V Obletnici mesca prikažemo življenje in delo uršulinske sestre Marije Helene Vurnik, misijonarke na Tajskem. Misijonski je tudi pogovor s s. Vesno Hiti, misijonarko v Burundiju, ki spremlja akcijo Za srce Afrike, h kateri ste vsako leto povabljeni bralci Ognjišča. Vse te vsebine bodo tudi lepa priprava na misijonski mesec oktober.

Morda se bo kdo vprašal, zakaj pomagati še misijonom, ko imamo zlasti sedaj doma toliko potreb. Vprašanje, ki sem si ga postavljal tudi sam, dokler se nisem pripravljal na pisanje članka o 100-letnici misijonske revije. V najhujših časih (prva svetovna vojna, gospodarska kriza, druga svetovna vojna, prisilno begunstvo, čas komunizma …) so Slovenci izredno veliko naredili za misijone. Zakaj se to ne bi ponovilo tudi sedaj?

Ko razmišljamo o novem šolskem letu, se ga mnogi lahko veselijo, spet druge lahko skrbi ali so zaradi tega celo žalostni. Vsem šolarjem ob začetku šolskega leta želimo, da bi bilo leto čim bolj uspešno, blagoslovljeno in veselo, sami pa v tokratni Temi meseca dodajamo nekaj spodbud, ki so lahko vsem, tako šolarjem kot staršem, v pomoč ob novem začetku.  

V povezavi s šolo se je povabilu na pogovor odzvala ravnateljica OŠ Alojzija Šuštarja Nuša Pohlin Schwartzbartl, s katero smo spregovorili o izzivih novega šolskega leta, znanju, ocenah in tudi spremembah, ki vstopajo v šolske programe s tem letom. 
V času, ko na prizadetih območjih gledamo različne skupine, ki pomagajo, so tam tudi vojaki Slovenske vojske. Robert Friškovec je pri mladih preveril, kako je s sprejemanjem nekoga, ki se odloči biti vojak in kako mladi gledajo na ta poklic. 

Med letnimi vsebinami nadaljujemo osvetljevanje problematike na področju bioetike. Zadnje čase odmeva tematika teorij spola in spolnih identitet v naši družbi, zato smo v tokratnem nadaljevanju pogovora z dr. Gabrielom Kavčičem osvetlili nekaj konkretnih primerov, kako se to pojavlja v naši družbi in kje vse lahko pričakujemo spremembe – z uvedbo in sprejetjem Družinskega zakonika tudi v šolah. 

Jeseni se v naši založbi pripravljamo na konec leta, ko, dragi bralci, največ sprašujete po naših knjigah. Tokrat vam predstavljamo knjigo Jožeta Čuka Eno miljo dlje. V njej je zbral kratka duhovna razmišljanja, ki jih je objavljal v župnijskem listu župnije Sora. Izšla je tudi knjiga Zgodbe o kruhu z okusom nebes. Gre za zbirko zgodb o evharistiji, spravi in odpuščanju. Namenjena je prvoobhajancem, a nič manj njihovim očetom in materam, dedkom in babicam. Izšla je v že priljubljeni zbirki Zgodbe za dušo – nova serija. Prav tako vam predstavljamo NajVEČJE Sveto pismo, namenjeno otrokom. Te bo očarala njegova »čarobna moč«, ko se iz majhne knjige spremeni v veliko.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 9 (2023), 4.

tema meseca

Učenje je potovanje do znanja!

gostja meseca

s. Vesna Hiti, misijonarka

narava in zdravje

Kako ohraniti zdravo srce

Preberite več: September 2023