Število bolnikov z rakom se iz leta v leto veča, predvsem zaradi hitrega staranja prebivalstva. V Sloveniji je rak pri ženskah drugi, pri moških pa v zadnjih letih že prvi vzrok smrti.

41. teden boja proti raku (4. - 10. marec 2024)
pod geslom: Obdrži sonce na varni strani

Rak ostaja v novem mandatu Evropske komisije eno izmed prioritetnih področij, ki ga podpirata tako Komisarka za področje zdravja in varne hrane, kot tudi predsednica Evropske komisije. Načrt zajema vsa področja obvladovanja raka: preventivo, diagnosticiranje, zdravljenje in celostno rehabilitacijo.
Po podatkih Onkološkega inštituta največ prebivalcev Slovenije zboli in umre za raki, ki so predvsem posledica slabega/nezdravega življenjskega sloga, denimo kajenja, prekomernega uživanja alkohola, prekomernega hranjenja in debelosti, premalo gibanja, itd.

Porast števila rakavih bolnikov je povezan s staranjem prebivalstva, saj je pretežno bolezen zrele življenjske dobe.

Pogosteje zbolevajo moški kot ženske, saj moški v večji meri uživajo alkohol kot ženske, med njimi je več debelih in prekomerno hranjenih, prav tako je med njimi še vedno več kadilcev, poleg tega pa so slabše odzivni v različni preventivnih programih.

ZGODNJE ODKRIVANJE: PREPREČITI JE BOLJE KOT ZDRAVITI
Zdravljenje večine rakov je uspešno, če so odkriti na začetni stopnji razvoja, pred pojavom simptomov ali znakov bolezni. Tu imajo ključno vlogo presejalni programi za zgodnje odkrivanje raka, ki se izvajajo tudi pri nas. To so programi ZORA – zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb materničnega vratu (vključuje ženske stare od 20–64 let); DORA – zgodnje odkrivanje raka dojk (vključuje ženske po 50. letu starosti) ter Program Svit –za odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu (vključuje oba spola po dopolnjenem 50. letu).
Pozitivni izid presejalnega testa pomeni takojšnjo diagnostično obdelavo in če je potrebno takojšnjo zdravljenje, kar zmanjša umrljivost za boleznijo. Cilj presejalnih testov je zmanjšati hud potek bolezni in zaplete ter povečati ozdravljivost. Zato je ključnega pomena, da se odzovemo na vabila presejalnih programov, s katerimi pravočasno odkrijemo predrakave spremembe ali raka v začetni fazi razvoja in na ta način izboljšamo potek zdravljenja.

Dejavniki, za katere je znano, da povečujejo tveganje za nastanek raka

• Kajenje in uporaba tobaka
• Okužbe (HPV)
• Ionizirajoče sevanje
• Imunosupresivna zdravila po presaditvi organa
• Prehrana
• Alkohol
• Telesna neaktivnost
• Debelost
• Diabetes
• Okoljski dejavniki (onesnaževalci)

SPREMENI ŽIVLJENJSKI SLOG
Poskrbite, da bo v vsakdanjiku več telesne aktivnosti, zdrava prehrana in manj popitega alkohola in pokajenih cigaret oziroma odločitev za opustitev kajenja. Izognite se dejavnikom/snovem, za katere je znano, da povzročajo raka.
Z ohranjanjem zdrave telesne teže in vključevanjem telesne aktivnosti v vsakdanje življenje lahko posamezniki zmanjšajo tveganje za nastanek mnogih običajnih vrst raka (zagotovo na debelem črevesu in danki ter raka na dojki, verjetno pa tudi rak na drugih organih, kot npr. jajčnikih, trebušni slinavki, požiralniku, ledvicah, prostati).
Izpostavljenost alkoholu predstavlja tveganje za nastanek raka ustne votline in žrela, grla in požiralnika, raka jeter, debelega črevesa, danke in dojk, ki jih povezujejo predvsem s čezmernim pitjem alkohola. Več alkohola in pogosteje ko oseba pije alkohol, večje je tveganje.
Kajenje tobaka povzroča številne vrste raka, to so pljučni rak in rak dihalnih poti, rak ustne votline, glasilk, žrela, požiralnika, želodca, debelega črevesa in danke, trebušne slinavke, jeter, ledvic, sečnega mehurja, sečevodov, materničnega vratu, jajčnikov.

GENETIKA IN RAK
Rak je posledica spremembe v dednem zapisu celice (DNK). Genetske okvare v celicah, ki vodijo do rakavih obolenj, so najpogosteje pridobljene, nastanejo zaradi delovanja rakotvornih dejavnikov ali kot posledica napak ob delitvi celic.
Določene osebe pa od spočetja dalje nosijo v svojih celicah okvaro gena, ki je odgovoren za popravljanje poškodb DNK in vpliva na celično rast in delitev. Take osebe so močno ogrožene za razvoj raka. Nosilci tovrstnih okvar zato za rakom zbolevajo mlajši in pogosteje od drugih-gre za dedne rake. Pravočasno odkrivanje takih oseb ima velik pomen za preprečevanje in zgodnje odkrivanje.
Večinoma pa postanejo celice rakave zaradi pridobljenih genetskih okvar (mutacij) večjega števila genov.

Sporadični rak
Gre za rak pri katerem mutacije genov, ki so odgovorne za nastanek raka ne dedujejo od svojih staršev, temveč jih sprožijo spremembe v celicah ali dejavniki okolja (sevanja, kajenje, kemikalije, strupi).

Dedni raki
Pri približno 10% bolnikov, obolelih za rakom, zasledijo obsežno družinsko anamnezo (več sorodnikov v več generacijah zboleva za isto obliko raka). Ti bolniki zbolevajo od deset do dvajset let prej, kot se bolezen običajno pojavlja v populaciji. Posameznik z dednim rakom ima lahko okvarjen gen, ki ga je podedoval od enega od staršev. Okvara je prisotna v vseh celicah v telesu, tudi v spolnih in jo zato lahko prenese na svoje potomce.

Primer:
Dedni rak dojk ali jajčnikov: kdaj pomislimo na dednost? Obolevnost pred 45 letom, ter obolevnost med družinskimi člani. Najbolj znana gena, ki sta povezana s rakom, sta gena BRCA1 in BRCA2. Pri nosilkah okvarjenega gena BRCA1 in 2 je tako verjetnost, da bo ženska v svojem življenju zbolela za rakom dojk, 60–85-odstotna (pri ženskah brez genetske okvare okoli 10-odstotna) in za rakom jajčnikov 20–40 odstotna (pri ženskah brez genetske okvare 1–2 odstotna). Zadnje raziskave kažejo, da ženske, ki so redno pod nadzorom in se odločajo za preventivne ukrepe, živijo dlje od vrstnic z okvaro BRCA1 in 2, ki se za genetsko presejanje ne odločijo.

Udeležujte se rednih preventivnih programov in presejalnih testov za zgodnje odkrivanje raka!

Dedni rak debelega črevesja in danke: Pri petih do desetih odstotkih bolnikov z rakom debelega črevesa je prisotna obsežna družinska anamneza. Ti bolniki so pogosto mlajši in zbolevajo pred 50. letom. Znanih je več genov, ki so lahko odgovorni za to obliko raka in najpogosteje gre za okvare v genih MLH1, MSH2, MSH6 in PMS2. Posamezniki s podedovanimi mutacijami na teh genih imajo do 80-odstotno verjetnost, da bodo zboleli za rakom debelega črevesa in danke v povprečni starosti 44 let. Ženske, ki so nosilke mutacij, pa se soočajo tudi z večjo ogroženostjo za raka jajčnikov in endometrija.

IMUNOTERAPIJA PRI RAKU
Gre za sodoben način zdravljenja raka z uporabo zdravil, ki za boj proti raku izkoriščajo imunski sistem. Sem sodijo tudi cepiva proti raku.
Imunoterapija lahko deluje na naslednje načine:

• zaustavi ali upočasni rast rakavih celic,
• zaustavi širitev raka v druge dele telesa,
• pomaga, da imunski sistem deluje bolje in uničuje rakave celice.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021), št. 3, str. 82-83.

ustanoviteljica Mednarodnega centra za zdravljenje bolezni srca in ožilja MC Medicor

“Vsaka vrnitev bolnika v normalno življenje mi daje moč in smisel”

Področje zdravstva je v zadnjih tednih in mesecih zelo prisotna in pereča tematika v Sloveniji. Bolj ko smo priča napredku medicine in njenim dosežkom, bolj se pri nas ukvarjamo s čakalnimi vrstami, neučinkovitostjo in razpadom zdravstvenega sistema. O trenutni situaciji na zdravstvenem področju smo se pogovarjali z dr. Metko Zorc, ki uspešno vodi Medicinski center Medicor, ki je konec prejšnjega leta praznoval 20. obletnico delovanja. Z ekipo zdravnikov in drugega medicinskega osebja dokazuje, da se v zdravstvu da delati tudi uspešno in učinkovito zgodbo.

- Najin pogovor začenjava ravno dva dni po 11. februarju, ko ob prazniku Lurške Matere Božje obhajamo tudi svetovni dan bolnikov. Na kaj pomislite, ko slišite besedo bolnik oz. kaj vam ta beseda pomeni?
Bolnik je oseba, ki mu zdravnik mora pomagati. Čim prej in čim bolje. Seveda poznamo zelo veliko bolezenskih stanj, zato obstajajo tudi različni načini, kako lahko pomagamo. V medicini poznamo danes zelo veliko prijemov pomoči, in to na način, da se bolniku ob tem niti ni potrebno počutiti kot bolnik. Večina ljudi noče biti bolnih.
Poleg medicinskih prijemov se mi zdi zelo pomembno pri bolnikih opozarjati na pomoč v obliki vzpodbujanja pozitivne energije. S tem vplivamo tudi na njegovo usmerjenost in sposobnost samo-ozdravljenja. Veliko stvari, povezanih z boleznijo, je lahko tudi v glavi, v našem razmišljanju. Če je nekdo depresiven, v nenehnem stresu ali žalosti, svoje stanje občuti tudi kot pomanjkanje energije, kot da nima neke življenjske sile, ki bi ga gnala naprej. Pri ljudeh vidim, kako neurejena medosebna razmerja ali stanja doma vplivajo na potek zdravljenja. Vse to lahko zdravljenje podaljšuje ali celo onemogoča.
Zato se pred večjimi posegi pri svojih pacientih trudim, da bi na njih prenesla tudi nekaj pozitivnih pogledov in da vzpodbudim pozitivno energijo. In enako lahko trdim za ekipo zdravnikov in medicinskih sester v Medicorju; v naših ambulantah dajemo pomemben poudarek prav temu področju.

- Pri opisovanju svojega dela vedno poudarjate celostni pristop do človeka. To daje dobre rezultate zdravljenja, vendar pa vzame čas, če se želite res posvetiti bolniku; hkrati lahko beremo, kako je zaradi prevelikega števila pacientov na posameznega zdravnika obravnava omejena zgolj na nekaj minut za vsakega.
Celostna obravnava bolnika je ideja, ki jo je gojil že očetov stric prof. dr. Igor Tavčar, ko je postavljal temelje ljubljanske Medicinske fakultete. Ne moremo zdraviti posameznega organa brez celostne obravnave, saj je vsak organ vpet v celoto. Prof. dr. Tavčar je že pred desetletji opozarjal na nevarnost razkroja medicine na preveč majhnih sektorjev. Poudarjal je pomembnost integralnega zdravljenja in zdravniki, ki temu sledimo, imamo dovolj dokazov in izkušenj, da je to edini način za pravo zdravljenje. To je bila moja vizija, ko sem ustanavljala medicinski center Medicor. Z osebnim in celostnim pristopom do bolnika – pa tudi z desetim čutom do bolnika, ki mi je bil podarjen – sem v kardiološki ambulanti odkrila že marsikatero bolezen, tudi maligne procese, ki niso bili povezani s srcem. Zdraviti le srce in ne pogledati drugih organov je pravzaprav v nasprotju z etiko medicinske znanosti.
Seveda pa, kot omenjate, je to v današnji situaciji zelo težko. Problem je neorganiziranost zdravstvenega sistema, predvsem na primarni ravni družinskih zdravnikov. Še pred tridesetimi leti so obstajale bistveno boljše povezave med sistemom družinskih zdravnikov in specialisti. Za družinskega zdravnika si predstavljamo zdravnika, ki pozna družino, pozna določena bolezenska stanja. Zato bi več primerov različnih stanj lahko reševali že na primarni ravni in bi se na specialiste obračali samo v primerih, ko je to res nujno in je treba opraviti nadgradnjo preiskav. Iz izkušnje pacientov v naši kliniki Medicor, kjer seveda radi pomagamo vsakomur, je k nam skoraj polovica pacientov napotenih s stanji, ki bi se lahko zdravila v okviru primarne ravni.

- Z odgovorom ste že malce prešli na področje trenutne zdravniške stavke in vsesplošnega vtisa, da vsi vemo, da ne deluje, ni pa pri odločevalcih konkretnih predstavljenih rešitev, v katero smer in na kakšen način zdravstvo v Sloveniji reševati.
Mnogo stvari na splošno ni zapletenih, sploh za tiste, ki sistem poznamo že več desetletij. In nam je jasno, da je glavni problem, kot sem že izpostavila, v organizaciji. Zaradi neorganiziranosti zdravstvenega sistema trpimo vsi – pacienti, zdravniki, medicinske sestre, strežnice … vsi! Ne potrebujemo neke čarobne palice za rešitev problema, ampak ljudi z voljo in poštenim namenom, da s pravo strategijo vodenja zapeljejo voz v pravo smer. Prvi korak je torej vzpostavitev dobre organizacije dela na vseh nivojih in pregled obstoječega zdravstvenega sistema z vidika pacienta, kar bo pomagalo ugotoviti, kje stvari šepajo in kaj manjka na posameznih nivojih.
Drugi korak je uvajanje racionalnega zdravljenja. To pomeni, da dosegamo odlične rezultate zdravljenja s pravilnimi metodami, pri katerih bolnik manj trpi in tudi prej ozdravi. Na ta način prej poskrbimo za pacienta, skrajšamo čas zdravljenja, skrajšamo bolnišnični čas. Potrebujemo dobre in učinkovite postopke in samo to je pot, ki vodi do učinkovite medicine. Da to funkcionira, moramo imeti jasen sistem in veliko energije. En sam ali nekaj zdravnikov in medicinskih sester tega ne more spremeniti. Potrebujemo podporo družbe. Ob tem je žalostno, da se prek medijev v narod kapilarno predstavlja zdravnike in zdravstvo kot tisti del družbe, ki ga zanima samo denar. To ni res! Pripelje pa takšno prikazovanje do tega, da ljudje ne spoštujejo našega dela. In se ne zavedajo, da biti zdravnik za nas ni služba, ampak je del življenja, naše poslanstvo. Kolikokrat še ponoči razmišljaš o ukrepih, ki si jih izvedel tisti dan, razmišljaš o postopkih operacije, če si se odločil za pravilno strategijo in način zdravljenja itd. Pred seboj imaš obraze ljudi, ki so ti zaupali svoje življenje. To je velika odgovornost. Najlažje pa je metati sence dvoma in blatiti zdravnike in medicinsko osebje, brez katerega tudi ni dobrega zdravljenja.
Ko ste že na začetku omenjali 11. februar in svetovni dan bolnikov, lahko povem, da sem v nedeljo doživela, da se je škof Jamnik pri maši zahvalil zdravnikom, medicinskim sestram, strežnicam in vsem, ki delajo z ljudmi na področju zdravstva. In kot sem slišala, so se v pastirskem pismu škofje prek duhovnikov zahvalili v vseh cerkvah. Vsekakor je bilo to prijetno slišati, da nekdo čuti hvaležnost, da to izrazi.

- Omenjate širšo podporo družbe zdravniškemu poklicu in zdravstvenemu sistemu, vendar se mi zdi, da je ta sistem po svoje tako zapleten, da ga mnogi niti ne razumejo in vidijo predvsem samo vedno slabšo dostopnost do zdravniških storitev.
Mislim, da so stvari na področju zdravstva v Sloveniji dobro poznane. Da vemo, kaj je primarna, sekundarna in terciarna raven. Sem pa prepričana, da gotovo vsi ne vedo, kako to organizirati v celovit in delujoč sistem. Bilo je več poizkusov s strani različnih vlad urediti področje; z mojega stališča lahko rečem, da pravega pristopa ni bilo. Bile so razne ideje, kako kopirati ideje iz Švedske, Norveške, še najbližji nam je avstrijski sistem. Nekateri vemo in vedo, znamo in znajo, kako bi se bilo treba lotiti, ampak je težko prebiti površje in doseči, da bi se predlagana pot sprejela.

- Ob tem gledam na družbo v najširšem pomenu, kjer imam v mislih vse bolnike, paciente, ki na zdravstvo ne gledajo skozi sistemski vidik, ampak iz osebne izkušnje, ali so dobili pomoč in obravnavo, ko so jo potrebovali, ali ne. In ko je ne dobijo, so zdravniki tisti prvi priročen krivec, zakaj je tako.
V javnosti so gotovo problem dolge čakalne vrste in tudi to je posledica slabe organizacije. Hkrati je težko opravljati ambulantno delo in se oglašati vsako minuto na klice. Ob koncu dneva pa še pripraviti odgovore na vprašanja, prejeta v predal elektronske pošte. In seveda razumem, da če ne dobijo odgovora prvi hip, se razvije jeza na zdravnike. Mislim, da pri celotni zgodbi ni produktivno, če bomo iskali krivca. Treba je čim prej narediti korake v boljšo organiziranost in samo to bo lahko dalo sadove za prihodnost.

- Če se osredotočiva na vaše delo in področje srčno-žilnih bolezni v zadnjih 20 letih. Kako bi predstavili to področje in kakšen razvoj se je zgodil v tem času na tem področju?
Razvoj kardiologije v zadnjih dvajsetih letih je bil ogromen in zelo uspešen. Veliko je narejenega na preventivni dejavnosti, prišla so nova zdravila, priča smo novim tehnologijam pri zdravljenju bolezni srca – in ob tem ne mislim samo na transplantacije srca, ampak tudi na učinkovita zdravila proti srčnemu popuščanju. Poznamo nove tehnike operativnega zdravljenja, predvsem na področju vstavljanja zaklopk skozi žile. Ta način zdravljenja, torej brez kirurškega reza v prsni koš, je veliko bolj sprejemljiv pri starejših bolnikih, kjer klasična operativna zdravljenja ne pridejo v poštev oz. bi bila povezana z velikim tveganjem za bolnika in daljšim procesom okrevanja. V kardiologiji je bila to pred 20 leti velika prelomnica. Prof. dr. Alain Cribier, izumitelj metode TAVI, je bil decembra naš gost in predavatelj na mednarodnem simpoziju v Portorožu; povem zanimivost, da je med letošnjimi nominiranci za Nobelovo nagrado za medicino. Storjeni so bili ogromni koraki naprej pri vstavljanju srčnih zapiral, popravljamo prirojene srčne hibe itd. – vse to je velik doprinos k razvoju svetovne kardiologije.
V Sloveniji smo vse te metode zdravljenja že prenesli v prakso. Stroka deluje dobro in ima najsodobnejše znanje. Z uporabo novih operativnih poti so zdravljenja krajša in bolj učinkovita; ne morem pa mimo poudarka, da vsako operativno zdravljenje seveda predstavlja določeno tveganje. V Medicorju natančno spremljamo rezultate zdravljenja; smo zelo veseli, da lahko te rezultate delimo v svetu in kot mednarodni center smo jih tudi dolžni. Uspešnost naših operacij je 98-odstotna. Se pa tudi mi srečujemo s težavo neorganiziranega zdravstva in ne moremo mimo čakalnih vrst in težav z dostopnostjo do naših storitev.

- Kakšna je primerljivost prisotnosti bolezni srca in ožilja v Sloveniji z drugimi državami?
Spadamo v evropsko povprečje. Na tem mestu bi opozorila, kako v zadnjem desetletju nazaduje preventiva na tem področju. Vpeljali smo najnovejše metode in najmodernejše tehnike, manjka pa nam aktivnosti na področju preventive. Veliko boljše je preprečiti nastanek neke bolezni kot pa jo zdraviti. Preventivo bi na vseh področjih zdravstva morali okrepiti. Po zadnjem obdobju epidemije s covidom-19 pa se je to samo še bolj razrahljalo. Ni več časa za preventivne preglede, razen tistih, ki potekajo v okviru posameznih ustanov in področij. Več bi morali storiti na področju visokega krvnega pritiska, holesterola, sladkorne bolezni, debelosti itd. Prek sodobnih povezav je bil z nami na simpoziju tudi Roberto Favaloro, verjetno eden največjih živečih srčnih kirurgov na svetu, in na vprašanje, kje vidi prihodnost kardiologije, je odgovoril: »Preventiva, preventiva, in še enkrat preventiva!«

- Omenjali ste tudi epidemijo izpred dveh let. Kaj lahko poveste o tem virusu in če zaznavate kakšne dodatne spremembe ali posledice, ki jih je ta virus pustil na zdravju ljudi?
Posledice so vidne na več področjih. Izpostavim samo povečanje pojavnosti koronarne bolezni, motnje srčnega sistema in drugih bolezni srca in ožilja. Danes vemo, da je virus napadal žilno steno, kar vodi k obolenju kardiovaskularnega sistema. Zaradi tega je danes teh bolezni več kot pred epidemijo – spremembe se kažejo na pljučih, na srcu, malih krvnih žilah, posledično na možganih, kar se kaže tudi na psihičnem področju, koncentraciji, stresu ... Čakalne vrste so daljše, naše delo pa vedno bolj zapleteno in težko. Na to sem opozarjala že v času epidemije, saj sem kot histolog pregledovala srčno-mišični in žilni sistem in te spremembe zaznala. Poleg porasta bolezni je res, da se zdravniki, vsaj v naših ambulantah, z bolnikom zadržimo dlje, pacienti potrebujejo pogovor, kar zahteva čas. Zdravniki nismo stroji in v postavljanju diagnoze ne gledamo na uro.

- Ob koncu prejšnjega leta je Medicinski center Medicor praznoval dvajsetletnico delovanja. Nazadnje sva se pogovarjala pred dobrim desetletjem, ko ste o načrtih za prihodnost govorili predvsem o Rehabilitacijskem centru v Piranu, pa o povezovanju s tujino, prenosom znanja na mlajše generacije. Kako ste zadovoljni s prehojeno potjo tudi v luči želja in načrtov izpred desetih let?
V Medicorju smo se v prvem desetletju osredotočili predvsem na dobre rezultate dela na področju srčne kirurgije in kardiologije. To nam je dobro uspelo, v drugem desetletju pa smo precej okrepili sodelovanje s tujimi inštitucijami – k nam prihajajo različni strokovnjaki, nam pomagajo razvijati določene kirurške metode, nam svetujejo in nas učijo. Naše znanje smo prenesli na Kitajsko, kjer smo pomagali vzpostaviti dodatno kliniko in izšolali ekipo. Razvili smo rehabilitacijski center v Portorožu, ki deluje že petnajst let, šli smo v razvoj projekta za rehabilitacijo in preventivno kardiologijo v Piranu, kjer bomo lahko izvajali strategijo zmanjšanja staranja z novimi pristopi, da bi bila starost lepša in da bi ljudje živeli dobro. Seveda pa je pri nas problem s prostorom na področju bolnišnice Izola, zato imamo v načrtu razširitev tega sodelovanja z bolnico in dograditev dodatne kapacitete ter s tem nuditi bolnikom večje udobje.

- Ko se govori o zdravstvenem sistemu, ste zasebniki pogosto na udaru. Zakaj?
Mnogi mislijo, da je pri nas treba plačati storitve, kar seveda ni res. Imamo koncesijo, smo del javnega zdravstva. Sem proti plačevanju zdravstvenih posegov iz lastnega žepa, saj vsi plačujemo zavarovanje. Iz lastnega žepa naj se plačujejo lepotni kirurgi, ne pa posegi, ko gre za zdravje, za življenje.

- Vaš angažma na zdravstvenem področju je zelo razvejan – poleg ambulante in predavanj ste redno vključeni tudi v različne organizacije – ena od njih je tudi Svetovni slovenski kongres, ki je že 12-krat uspel sklicati in dobiti na kup veliko slovenskih zdravnikov iz sveta in domovine. Kaj lahko poveste o tem srečevanju slovenskih zdravnikov?
Svetovni slovenski kongres je izredno pomembna inštitucija in gotovo je premalo poudarjena v slovenskem prostoru. Pod vodstvom prof. dr. Borisa Pleskoviča se odvijajo konference na različnih področjih, in to je zelo pomembna dejavnost te organizacije. Kongres združuje slovenske strokovnjake, ki so izšolani pri nas ali v tujini, delujejo pri nas ali v tujini, med njimi so tudi taki, ki so se rodili v tujini staršem slovenskih korenin, mogoče niti ne govorijo dobro slovensko, ampak si vseeno želijo sodelovati.
Rada sodelujem pri organizaciji medicinskih konferenc. V zadnjih nekaj srečanjih smo podali zelo jasno, po točkah spisano vizijo organizacije zdravstva na Slovenskem, povabili smo številne slovenske zdravnike, odločevalce … Pa se ni nič zgodilo. Pridobili smo veliko vpogledov v organizacijo drugod, kolegi so nam iz tujine prinesli veliko znanja medicine kot tudi predstavitev organizacije zdravstva.
Želimo si, da bi naše ideje, smernice padle na plodna tla. Tukaj ne gre za politično angažiranje nas zdravnikov, ampak je prisotna želja, ne glede na svetovne nazore zdravnikov, da bi skupaj pomagali razviti boljši zdravstveni sistem. Za ljudi gre, za bolnike, ne za nas zdravnike.

- Ob prebiranju ugotovitev in predvsem smernic, ki ste jih tudi zapisali, je problematika organizacije zdravstva zelo natančno razdelana, po točkah in panogah so predstavljeni koraki, učinkovitost, odgovornost itd. – po vsem tem ostaja samo vprašanje, ali ne znamo tega rešiti in uresničiti ali …
… pa nočemo. Tudi ta vidik je treba vzeti v ozir. Vsa dobronamernost pade ob spoznanju, da se je očitno treba boriti z nekimi utrjenimi strukturami, ki ne dovolijo sprememb. Ob različnih priložnostih skozi več let odgovarjam na vprašanje problematike zdravstva vedno najprej z vidika organizacije. Pri pravilno postavljeni organizaciji bi bili vsi na boljšem. Bolniki, ker bi bilo zdravstvo bolj dosegljivo, zdravniki, ker bi lahko delali boljše in bolj učinkovito. Skozi tak način pristopa bi se naknadno pokazal napredek tudi pri finančnem okviru zdravstva in prisotnega bi bilo več optimizma in delovnega zagona.
Vsekakor pa trdim, da je, kar ste vprašali že na začetku, ta dolgotrajna stavka zdravnikov predstavljena na napačen način. Vztrajanje na različnih bregovih ni dobro in prinaša škodo vsem. K reševanju zdravstva je treba pristopiti načrtno, konkretno in z vidnimi rezultati. Eno je področje dela, drugo je zagotavljanje dobrih pogojev za bolnike in zdravnike – kako ne zmoremo desetletje rešiti kakšnih prostorskih stisk ali kakšne klinike, kjer pacienti ležijo na hodnikih?! S tem tudi kažemo, koliko so nam pomembni ljudje in njihova dobrobit. Gre za res veliko in žalostno zgodbo na celotnem področju in trenutna stavka je samo vrh ledene gore neurejenosti zdravstvenega področja.
Ker sem optimistična oseba, bi kljub težavam, ki sem jim pri svojem delu vsak dan priča, sklenila z upanjem in vero, da bomo uspeli opraviti potrebne korake in da bo šlo na bolje. Resnično upam in si želim, da bi bile sprejete tudi naše zapisane ideje, ki naj služijo odločevalcem pri načrtovanju organizacije zdravstvenega sistema.

- Že večkrat ste v pogovoru omenili razvoj in napredek na področju medicine, govorila sva o problemu organizacije zdravstva. Ob tem za konec pogovora malce širša misel, da je medicina seveda zelo napredovala, podaljšala ljudem življenje v visoko starost, hkrati pa podporni sistemi temu niso in ne uspejo slediti. V mislih imam celotno področje demografije, oskrbe starejših, kjer lahko beremo, kako je več tisoč postelj v domovih za starejše praznih, ker ni osebja, ki bi za starejše skrbelo …
S tem se gotovo strinjam in ta del predstavlja zelo žalostno zgodbo naše družbe in tega, kar se dogaja pri nas v Sloveniji. Tega je gotovo manj v tujini. Starejši ljudje potrebujejo prijazno in optimistično bivalno okolje, kjer je dobro poskrbljeno za prostore, prehrano, razvedrilo, prijaznost … Starejši se danes v mnogih primerih počutijo zelo zapostavljene in verjemite, velikokrat sem videla njihovo trpljenje, ker so bili prepuščeni samim sebi, v neprimernih bivalnih okoljih, brez moči, da bi poskrbeli za osnovne higienske potrebe, da bi si skuhali, ogrevali stanovanja itd. Rada bi poudarila ohranjanje dostojanstva človeka – to je izjemnega pomena.
Treba pa je razumeti, da je oskrbovanje starejših ljudi težavno in naporno delo. Izvajajo ga strežnice, medicinske sestre – to skupino ljudi, ki v teh okvirih pomagajo starejšim, bi morali tudi ustrezno ovrednotiti oz. nagraditi. Mogoče jim skrajšati delovni čas, da se v tistem času posvetijo starejšim. Prepričana sem, da se to da organizirati, a v ospredje je treba postaviti občo dobrobit starejših in stvari pravilno ovrednotiti. V mnogih domovih posamezniki plačujejo za visoke standarde oskrbe, ki pa je ne dobijo, ker je premajhno ali izčrpano osebje, ni zainteresiranosti za to delo, ker se ga ne ceni. In zato tudi ni pravega odnosa med osebjem in osebami, ki bivajo po domovih. To je generalna ocena, si pa zaslužijo pohvale in pozornost tiste svetle izjeme, kjer delajo dobro in so lahko za zgled drugim.

- Vaš pogled na evtanazijo?
Evtanazija je katastrofa za medicino, katastrofa za človeštvo. Nekdo, ki se odloči za tak odhod, ne razmišlja razsodno. Čudim se kolegom, ki se s tem strinjajo. Medicina je za to, da podaljšuje življenje, ne da ga zdravniki jemljemo. To je paradoks. Sploh danes, ko imamo v paliativni oskrbi dobra zdravila, da bolniku ni treba trpeti.

- Vaši sodelavci povedo, da večji del dneva preživite v ambulanti ali operacijski dvorani. Kje črpate moč?
Od očetovega strica dr. Tavčarja sem se naučila mnogih reči, recimo kot deklico me je vzel s seboj, ko je obiskal berača ob Ljubljanici, da ga je pregledal; pomagati vsem, brez izjeme, in to z vsem, kar premoremo in znamo – tega sem se naučila od njega in to me je pripeljalo v medicino. Nekaj tega sem se nalezla tudi od poštene drže staršev; védenje, da lahko dobro medicino delaš samo, če spoštuješ bolnika, pa sem nadgrajevala ob strokovnjakih v tujini. Veliko me je naučil pokojni nadškof Alojzij Šuštar; ko sem ga obiskovala, mi je predstavljal svojo vizijo, kako ob medicinski znanosti razvijati etične norme, jih spoštovati in z njimi živeti. Nasvete sem si pisala, tudi on mi jih je pisal v pismih. »Kvaliteta gre skozi prijateljstvo,« pa me je učil prof. Ninoslav Radovanović. Nihče ne sme sebe postavljati nad vse, kot da je bog in ve vse. Morda ve kdo drug več. Ego je kar problem v zdravniških vrstah in je velika škoda za bolnika. V Medicorju gradimo na zaupanju, poslušanju, izmenjavi znanja in mišljenj – vedno imamo pred seboj bolnika. Vsaka pravilno postavljena diagnoza, uspešna operacija, okrevanje, vrnitev človeka v normalno življenje … to me polni. To mi daje moč, pravzaprav je to smisel mojega dela in mojega življenja.

OSEBNA IZKAZNICA
prof. dr. Marjeta Zorc, dr. med.
je na Univerzi v Ljubljani ob medicini študirala še biologijo, ob klinični praksi se je v Švici učila medicinski menedžment. V svojem dolgoletnem delu na Inštitutu za histologijo in embriologijo Medicinske fakultete v Ljubljani je uspešno povezala pedagoško in znanstveno dejavnost s klinično prakso. Kot predstojnica Inštituta je sooblikovala ključna učna gradiva za študente medicine, dentalne medicine, farmakologije in laboratorijske prakse. V znanstveno raziskovalnem delu se je posvetila boleznim srca in ožilja.
S kardiologijo se je seznanila pri prof. Reneju Favaloru v Argentini, s transplantacijo srca in inovativnimi posegi na srcu na klinikah v ZDA. Z znanjem bazične medicine, povezano s klinično prakso na področju kardiologije, z izkušnjami in dragocenimi poznanstvi je leta 2004 ustanovila tretji slovenski center za zdravljenje bolezni srca in ožilja, Mednarodni center Medicor v Izoli, pred- in postoperacijski center Medicor v Ljubljani in Center za preventivno kardiologijo in rehabilitacijo v Portorožu, ki se bo še v letošnjem letu razširil s sodobno opremljenim kardiološkim centrom v Piranu. V 20 letih so v Ustanovi MC Medicor opravili blizu 50 tisoč posegov na srcu in ožilju, pregledali in zdravili so prek tristo tisoč bolnikov.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 3, 2024, str. 6-11.

Marec je postni mesec, zato postne vsebine najdete tudi v tokratnem Ognjišču. Od molitev naprej. 25 marca praznujemo materinski dan, liturgično praznovanje Gospodovega oznanjenja bomo praznovali dva dni prej. Tudi zgodbe o materah so našle prostor v tokratni reviji.

Področje zdravstva je v zadnjem času pereča tematika v Sloveniji. Bolj ko smo priča napredku medicine in njenim dosežkom, bolj se pri nas ukvarjamo s čakalnimi vrstami, neučinkovitostjo in razpadom zdravstvenega sistema. O trenutnem stanju na zdravstvenem področju smo se pogovarjali z dr. Metko Zorc, ki je podala tudi nekaj smernic, kako urediti zdravstvo v Sloveniji. 

Priča smo čedalje več novicam o vojni, spopadih, mrtvih. K temu prištejmo še pozive k obrambni pripravljenosti. Kako razumeti to nemirno stanje in kako si danes prizadevati za mir, je vsebina tokratne Teme meseca, ki tudi predstavi razliko med mirom na svetu in tistim pravim mirom, ki ga prinaša naš Odrešenik. O vojni v sveti deželi in o medijskem poročanju o njej v Mojem pogledu spregovori televizijski novinar Nejc Krevs.

V tem mesecu se spominjamo 120-letnice rojstva pesnika Srečka Kosovela, ki je umrl v cvetu mladosti. Zapustil nam je bogat pesniški opus, med drugim tudi religiozne poezije. Več o njegovem življenju in družini, zlasti povezanosti s krščanstvom, si lahko preberete v tokratni prilogi.

Na pot gremo tokrat čez ocean, v Kostariko. Vmes se ustavimo v New Yorku. Predlog za Marijino družinsko romanje pa je precej bližje. V Velesovem je doma kip Marije, ki ga spremlja skrivnostna legenda. …

Vabimo k branju dveh prispevkov upokojenega nadškofa Marjana Turnška, ki odgovarja na vprašanje o razlikovanju pojmov blagoslov, blagor in milost. Hkrati pa, ker je govora o blagoslovih, predstavi za nekatere sporni cerkveni dokument o pastoralnem pomenu blagoslovov in razloži različne stopnje blagoslovov. Prav zaradi nepoznavanja teh različnih tipov blagoslovov prihaja do nerazumevanja in kritike dokumenta. 

V postnem času smo povabljeni, da se ustavimo tudi pri sebi in vsem, kar nas obkroža in zamegljuje bistveno. Zakonca Ruparčič izpostavita, kako je to tudi čas, ko se lahko vprašamo, kje se lahko srečamo z ljubeznijo in sočutjem do samih sebe. Morda ravno v najbolj tragičnih prizorih nasilja pod križem, ko nič več ni sveto. Niti Božje telo, še toliko manj človeško. 

Post se konča z veliko nočjo, ki jo bomo letos praznovali zadnjega marca in bo odmevala v naslednji številki. Že sedaj vas vabimo, da si ogledate ponudbo velikonočnih voščilnic.

Mladi bralci ste lepo sprejeli novo rubriko Domnov ranč, piše jo Polona Šergon, ki ima doma na Kozjanskem tudi sama »mali ranč«. V zgodbo tako vpleta svojo ljubezen do Boga in do teh plemenitih živali.

Na knjižne police Ognjišča le dobro leto po prvem izidu prihaja ponatis zgodb za lahko noč: Hvala za lep dan, dobri Bog. Bralci ste knjigo izjemno lepo sprejeli. Preproste zgodbe sodobnih avtorjev spremljajo ilustracije Ellen Martens, ki malce spominjajo na nekdanje čase, mladi bi temu slogu danes rekli »vintage«. Naj knjiga spodbuja branje in prinaša Jezusa v vaše družinske večere tudi v letu 2024

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 3 (2024), 4.

Moja edina basen
Zimsko jutro. Zelo hud mraz. V modrikasti svetlobi je čudno brezčasje. Moj korak se lepi ob tla. Na grmu ob cesti nenadoma zaslišim čudno piskajoče šumenje. Začudim se in se ustavim. Na gostih vejah sedijo vrabčki in trepetajo od hudega mraza. Nikamor ne pobegnejo, kakor da se jim bliža neizbežni konec. Zasmilijo se mi v dno duše. Koliko ubogih, nemočnih – brezdomcev!
Na robu veje sedi eden izmed njih. Pogledam ga in podzavestno rečem: Moj ubogi Lukec ... Človek mora imeti ljubezen do vse narave, saj jo je ustvaril Bog.
Čas se obrne, kot bi trenil. Topel pomladni dan. Sedim za mizo prijetne gostilnice v središču mesta. Nad mano je modro nebo. Natakarica mi prinese kosilo. Nenadoma se izpod roba strehe spusti ptič, droben vrabček. Rad ima te radovedne živahne ptice, ki me spominjajo na upokojence in mlade pubertetnike. Vedno so glasni, prepirajo se med sabo. Vrabček sede na rob mize in me tako prijazno gleda – enkrat z enim očesom, drugič z drugim. O Lukec, kako je? Ali si lačen, rečem in odrežem košček okusne hrane. Stoji tam in me opazuje. Čudno – sploh se me ne boji. Z roko odščipnem drobec kruha in mu ga vržem pred kljunček. Hitro zoblje podarjeno hrano. »Ti moj mali brezdomec,« rečem prijazno.
Naslednji dan prileti. Gleda me in pogumno skoči na rob krožnika. Tako hlastno pobira mehak krompir. Stare dame so opazile dogajanje. Zadovoljno se smehljajo. Vse je navadno in nenavadno obenem.
Čez nekaj dni počasi hodim ob reki. Nenadoma opazim v travi na robu poti malega vrabca. Presenečen se ustavim. Čudno, da hitro ne odleti. Sklonim se. Ptiček se čudno zaletava v travo. Nikamor ne more. Vidim, da je brez ene nožice. Nekaj mu jo je odrezalo. Čudno zastokam. Sežem z roko in ga poberem. Čutim, kako mu burno razbija srce. Strah ga je. »Ti moj nesrečni Lukec,« rečem. Takoj se odločim, da ga bom odnesel domov. Tam ga nežno položim v košarico, lepo nastlano. Ponudim mu drobna semena in skodelico z vodo. In tako imam reveža v stanovanju. Odprem okno, da bo odletel, ko bo mogel in hotel. Človek mora imeti ljubezen do narave, ki jo je ustvaril sam Bog. Koliko bolnih, zanemarjenih brezdomcev spi pod mostovi in v starih, napol podrtih hišah. Nekega dne ga ni več, odletel je v svobodo. Ko grem mimo tistega starega grma, jih je polno na vejah. Ustavim se in pokličem. »Lukec, pridi!« Utihnejo. Debelo pogoltnem slino. V meni se koti čudaška zamera. Ne mara me. Takšen je, kot vsi ljudje. Bolje, da pozabim. Nehvaležnost vodi ta svet.
Naslednjega dne zaslišim čuden udarec ob okensko šipo. Vznemirjen pogledam, kaj se je zgodilo. Odprem. Na polici mojega okna leži mrtev vrabček. Vrnil se je. Ne, odšel je. Neprimerno je, da bi jokal. Tokrat ne bom jokal. Brezdomce zelo težko pokopljejo. Ni denarja, ni ljudi, ni prostora, ni žalujočih. Lahko bi ga preprosto vrgel v kanto za odpadke. Položim ga v staro šatuljo in odnesem do reke. Med kamenčki skopljem grob in ga odložim vanj. Takole gre igra narave, ki jo je ustvaril sam Bog. Nekje piše, da ljubi vse, celo brezdomne ptičke tega čudnega, žalostnega sveta.

Stanislav. Ognjišče (2016) 12, str. 54

»Ko se vklopi zaslon, se izklopi odnos,« je na moje razglabljanje o škodljivih posledicah zaslonov, med pogovorom na sprehodu na Piramido, podala kratek komentar moja žena, ki je poklicna psihoterapevtka in veliko dela z mladostniki.
Kaj nam pove to, da praktično vsi ustanovitelji, lastniki in ljudje na ključnih položajih v najuspešnejših informacijskotehnoloških podjetjih, še posebej tistih, ki so najuspešnejša na področju socialnih omrežij, kot so npr. Facebook, Instagram, Snapchat, TikTok, Microsoft, Pinterest, Google …, svojim otrokom niso dovolili oz. ne dovolijo uporabe zaslonov (pametnih telefonov, tablic, TV, računalnikov, igralnih konzol …) in vpisujejo svoje otroke v vrtce in šole, kjer ne uporabljajo digitalne tehnologije? Med najbolj znanimi imeni, ki si prizadevajo za striktno »brezzaslonsko« otroštvo, so npr. Bill Gates (Microsoft), ustanovitelja Googla Sergej Brin in Larry Page, Steve Jobs (Apple), Jeff Bezos (Amazon), Jimmy Wales (Wikipedija) in mnogi drugi razvijalci, inženirji ter vodje različnih najpomembnejših oddelkov teh podjetij. Med raziskovanjem mnogovrstnih in številnih škodljivih vplivov na otrokove možgane in njegov razvoj se mi mnogokrat pred očmi odvrti prizor iz nekega filma, v katerem »junak« pove, da če hočeš biti dober razpečevalec droge, se z njo ne smeš nikoli »zadevati«.
Nobena skrivnost ni, da tovrstna podjetja najemajo vrhunske psihologe samo z enim namenom: pridobiti in obdržati uporabnika prikovanega na zaslon. Kakšne vsebine in na kakšen način mu jih predvajati/plasirati/vsiliti, da bo ostal zvest uporabnik? Seveda pri tem ni pomembno, kaj je primerno in kaj ne, kaj škodi in kaj koristi, kaj je prav in kaj narobe ter kako to dolgoročno vpliva na posameznika, še posebej na otroka. Čeprav je kar nekaj ključnih top menedžerjev in razvijalcev prav zaradi tovrstnih neetičnih ravnanj tehnoloških velikanov pustilo svoje službe in o tem javno spregovorilo (npr. Tristan Harris), je očitno zaslonska zasvojenost premočna in pregloboko zakoreninjena v družbeno tkivo, odnose in način življenja, da bi se v kratkem kaj bistveno spremenilo. Zaslonska zasvojenost je postala nekaj tako vsakodnevnega in »normalnega«, da tega sploh ne opazimo več. Zdi se, da so starši postali povsem imuno-tolerantni na zasvojensko vedenje svojih otrok.
Zadnje raziskave kažejo, da mladostniki in otroci samo pred zaslonom telefona v povprečju preživijo okrog 5–6 ur na dan. Če prištejemo še druge digitalne medije, čas naraste na 10 ur in več. To pomeni, da povprečna 15-letnica v enem letu preživi 2190 ur tako, da zre v telefon (to je 91 dni oz. cele tri mesece, podnevi in ponoči). Če prištejemo še druge zaslone, pridemo do resnično šokantnih podatkov.
V svetu se vedno bolj uveljavljajo izrazi, kot sta »digitalni heroin« in »digitalni kokain«. Ogromno raziskav, ki preučujejo delovanje in razvoj otroških možganov, prihaja do enakih ugotovitev: zasloni imajo v otroštvu na možgane praktično identičen vpliv kot trde droge. Ko sem pred več kot desetimi leti začel na to opozarjati na različnih predavanjih po šolah in vrtcih, so nekateri starši in tudi strokovni delavci nejeverno zmajevali z glavo. Danes to ni več vprašanje, ampak dejstvo, podprto z neovrgljivimi znanstvenimi dokazi. Veliko povedo tudi vzporednice, da so se z začetkom in skokovitim porastom socialnih omrežij med mladimi prav tako sunkovito povečale različne duševne stiske in bolezni, anksioznost, depresija, samopoškodovanje, agresivnost, apatija, življenjska pasivnost, naveličanost, utrujenost, motnje hranjenja, motnje spanja, kemične in nekemične zasvojenosti, neempatičnost, pomanjkanje življenjskega smisla in samomori. Med otroki pa predvsem motnje pozornosti (ADHD), hiperaktivnost, trma in neupoštevanje vzgojnih avtoritet, govorne težave, naveličanost, zmanjšane kognitivne sposobnosti, nesamostojnost, čustvena prisesanost na starše (predvsem mamo), upočasnjen fizični razvoj, debelost, zelo zmanjšane koordinacijske in telesne/telovadne sposobnosti, nestrpnost, nervoznost – otrok se ne zna umiriti, počakati … Ugotovitve najnovejših raziskav kažejo celo na to, da so posledice izpostavljenosti otrok zaslonom identične nekaterim motnjam avtističnega spektra.
Če se vrnemo na začetek: Zakaj največji svetovni strokovnjaki in lastniki socialnih omrežij svojim otrokom ne dovolijo uporabe le-teh in zaslonov? Lahko sklepamo, da zato, ker jim hočejo dobro in ker jih želijo obvarovati resnih škodljivih posledic. Vedo namreč, kaj je v ozadju, kaj je namen teh stvari in kakšne posledice imajo na otrokove možgane, na kognitivne sposobnosti, ustvarjalnost, razvoj identitete, na otrokovo nadaljnjo življenjsko uspešnost, duševno zdravje in celovit razvoj. Želijo, da bi bili njihovi otroci srečni, uspešni in zadovoljni posamezniki. v

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 11.

Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli. (Mt 4,1-11)

Skušnjava je v mojem življenju sinonim za láhko ali, morda bolje rečeno, za lažjo izbiro. Za tisto, kar lahkó, ker je láhko, četudi to ni nekaj dobrega. Tako se namreč zlo razpase v življenjih ljudi, ne, ker bi si zla želeli, temveč ker je zlo nekaj lažjega od dobrega, zato si ga izberemo, sicer ga ne bi. Misleč, da lažje izbire prinesejo več zadovoljstva. In ker pač ljudje težimo za tem, da bi bilo v našem življenju vse lažje – na tem nenazadnje sloni napredek družbe, narediti nekaj lažje in hitreje –, je to skorajda naravna izbira, nihče si ne želi napora pred ležernostjo. Razen če vemo, kaj ta ležernost prinese.
Nekateri bi si verjetno želeli, da te izbire sploh ne bi bilo, rigidni, strogi ljudje so to, ki živijo življenje starejšega izgubljenega sina (Lk 15), vse po pravilih, ne da bi kdaj prestopili mejo. Da bi bilo vse avtomatizirano, si želijo, da nam torej slaba izbira sploh ne bi bila na voljo. Takšni ljudje si predstavljajo, da bi morala biti taka tudi družba, da bi bile slabe stvari preprosto prepovedane. In bi potem živeli v nekakšnem raju brez zla in brez kriminala. Toda prepovedati zlo bi pravzaprav pomenilo legalizirati ga: ker bi se s tem nek oblastnik proglasil za odločevalca, kaj je za koga dobro, in bi tako padel v skušnjavo, da dobro kroji po svojih željah. Pa bi spet padel v zlo.
Tako da se zlo lahko ubija samo s svobodo, ne glede na to, da ta predpostavlja tudi napake. Četudi je zaradi svobode na svetu toliko slabega, je zaradi nje tudi veliko resnično dobrega. Kajti slednjega ni brez odločitve, ljubezen je vedno odločitev, nikoli prisila. Odločitve pa ni, kjer ni svobode. Dobro se zgodi, ko ga hočemo, ne, ko nočemo slabega, to pa lahko naredimo le sami, z zapovedmi tega ne more narediti nihče namesto nas. Tako se dobro po svetu širi samo preko čudeža odločitve za dobro, ko bi se lahko odločili za slabo, da se torej človek sam od sebe slabemu odpove, ker iz izkušenj ve, da je to res slabo, samo tako namesto lažjega zla izbere napor dobrega.
Čudežen paradoks, da se dobro rodi zaradi zla. Čudežno, da je to mogoče edino preko svobode.

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 2 (2024) 71.

“Raziskovanje glasu je prava umetnost”

Simpatična in preprosta Monika Avsenik je vsestranska pevka. Poleg solistične kariere je vokalistka v spremljevalnem bendu Jana Plestenjaka in altistka v zasedbi Perpetuum Jazzile. Živi v Begunjah na Gorenjskem in prihaja iz velike družine petih otrok. Je vsestransko dejavna ter opravlja več poklicev, saj je poleg glasbenega ustvarjanja še učiteljica razrednega pouka in fotografinja.

- Monika, glasba vam je bila položena v zibelko. Prihajate iz najbolj znane slovenske glasbene družine. Kako je bilo odraščati s priimkom Avsenik? Vam je to predstavljalo odgovornost, morda tudi breme?
V mojem otroštvu narodnozabavna glasba ni bila najbolj priljubljena med mladimi, tudi jaz je nisem veliko poslušala. Najraje sem si vrtela tuje pop uspešnice. Danes pa je drugače. Narodnozabavno glasbo poslušajo mladi, vedno več je ansamblov, veselice so dobro obiskane.
Vsekakor je moj priimek odgovornost, ne bi rekla, da je breme. Lahko rečem, da skoraj vedno zaznam spoštovanje, ko nekdo izve, kako se pišem in iz katere družine prihajam. A nikoli se nisem s tem ponašala. Pravzaprav mi je ljubše, če me ljudje spoznajo zgolj kot Moniko, saj ne želim, da so do mene pristranski.

- Kako je potekalo vaše glasbeno izobraževanje?
Nisem akademsko izobražena pevka. Z učenjem solopetja sem začela proti koncu osnovne šole.
Spomnim se svojega prvega obiska koncerta Perpetuum Jazzile leta 2008, ki ga je takrat vodil Tomaž Kozlevčar. Koncert me je prevzel in niti pomisliti si nisem upala, da bom nekoč morda tudi sama članica te zasedbe. Takrat sem bila seveda še premlada, da bi se prijavila na avdicijo, a oče (op. Gregor Avsenik) je poznal Tomaža Kozlevčarja in izvedel, da vodi tudi otroško skupino Pinoccio, ki sem se ji kmalu pridružila.
Pozneje sem se solopetja učila pri Darji Švajger, nato pri Manici Smrdelj in Maji Bevk. Moja trenutna mentorica je Željka Predojević Korošec. Zaradi natrpanega urnika mi ure solopetja uspe obiskati redkeje, kot bi si želela. Raziskovanje glasu se mi zdi prava umetnost, saj lahko vedno odkriješ še kaj novega. Neverjetno je, ko vidiš, kaj vse vpliva na glas. Včasih je prednost včasih pa slabost, da je to inštrument, ki je pravzaprav del našega telesa. Poudarila bi, da je poleg dobre vokalne tehnike interpretacija tista, ki te kot pevca naredi prepoznavnega, drugačnega.

- Kdaj pa ste se z glasbo začeli ukvarjati profesionalno?
Težko bi rekla, kdaj sem se z glasbo začela ukvarjati prav profesionalno. Zagotovo pa je bil moja odskočna deska Festival Avsenik leta 2015, ko sem se prvič predstavila širši javnosti ob očetu na kitari in bratovem Ansamblu Saša Avsenika. V tej zasedbi občasno še vedno nastopam, tako v Sloveniji kot v tujini. Zelo pomembna za moje glasbene začetke je bila pesem Morda pa nekoč, ki je leta 2017 nastala za starega ata Slavka, saj so jo ljudje zelo lepo sprejeli in me spoznali kot solistko. Leta 2016 sem se pridružila zasedbi Perpetuum Jazzile in začela odkrivati čare večglasnega petja. Zelo pa sem hvaležna za izkušnje, ki sem jih lahko nabirala zadnji dve leti kot članica benda Jana Plestenjaka in spoznala nove vidike tega šovbiznisa.

- Našteli ste veliko projektov. Kje pa je najbolj doma vaše srce?
Moje srce je pri glasbi, zato težko rečem, kaj me bolj veseli, kje bolj uživam, saj vsak projekt prinese nekaj novega, drugačnega. Glavno mi je, da je dobra glasba, da uživam, ko pojem, in da se dobro razumem z ljudmi, s katerimi sodelujem. Zelo uživam v ozadju. Takrat lažje pozabim na tremo, a kljub temu me vse bolj zanima pozicija tudi bolj v ospredju. Letos, ko imamo pavzo z zasedbo Jana Plestenjaka in ko nimam načrtovanih nastopov z Avseniki, si želim predvsem najti svojo pot; glasbo, s katero bi se lahko sama izražala.

- Lahko poveste kaj več o petju spremljevalnih vokalov?
V tej vlogi zelo uživam. Pomembno je, da se znajdeš znotraj harmonije, torej da slišiš tako glavno melodijo kot vse ostale, ki zvočno ustrezajo določeni pesmi, in da glavnega pevca – kot bi rekli v glasbenem žargonu – lepo pobarvaš. Sama sem večglasje bolj profesionalno začela odkrivati v zasedbi Perpetuum Jazzile. Nenazadnje je tudi pogoj za delo v takšni zasedbi, da znaš držati svojo linijo in se glasovno pobarvati z drugimi.
Petje spremljevalnih vokalov me je zanimalo dlje časa. Ko sem izvedela, da Jan Plestenjak išče spremljevalno vokalistko, sem na začetku sicer imela pomisleke, če sem prava za to vlogo. Naredili smo prvi poskusni koncert in bila sem sprejeta.

U. Jeglič, Mladinska priloga; Glasba, Ognjišče, 2 (2024), 66-67.

Kdaj in kako je nastal, kako se je v teku časa spreminjal? Kakšen koledar uporabljamo danes? Ali je mogoče sestaviti "popoln" koledar?

NASTANEK KOLEDARJA
Koledar je oznaka za različne načine računanja časa oziroma za razdelitev časa po dnevih, tednih in mesecih. Koledar nam je postal tako domač, da si skoraj ne moremo misliti, da ga nekoč ni bilo.Narekovale so ga življenjske potrebe ljudi v pradavnini.

IZNAJDITELJI KOLEDARJA
Prvi poklicni "koledarniki" so bili duhovniki v Babilonu in Egip­tu. Preučevali so gibanje Sonca, Lune in drugih nebesnih teles ter sestavili koledarje tako dobro, da so nekateri od njih še danes uporabni. Sama beseda "koledar" izvira iz starega Rima. Prvi dan njihovega štetja časa se je imenoval "calendae" (po glagolu calo ­kličem), ker ga je za to določen duhovnik oklical na Kapitolu in sicer zato, ker so morali biti na začetku meseca poravnani vsi dolgovi.

Koledar starih Babiloncev se je ravnal po Luni in po Soncu, imel je 12 Luninih mesecev po 29,5 dni, tako da je leto imelo 354 dni.

Dolžina leta

Leto je časovno obdobje, ki ga potrebuje Zemlja, da naredi poln krog po krožnici okoli Sonca. Ko se za čas izteče, je Zemlja na istem "startnem mestu" v svoji krožnici in Sonce je navidez na istem mestu na nebu. Za svoj krog okoli Sonca Zemlja potrebuje 365,2422 dni, kar pomeni 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund. Vsak koledar, katerega leto ne odgovarja temu številu, bo brez glave potoval skozi letne čase.

RIMSKI/JULIJANSKI KOLEDAR

Naš koledar je urejen po vzoru rimskega koledarja, ki ga je leta 46 pred Kr. izdelal grški matematik in astronom Sosigen po naroči­lu takratnega vladarja Julija Cezarja in se zato imenuje julijan­ski. Prvotni rimski koledar iz 7. stol. pred Kr. je imel 10 mese­cev s 304 dnevi v letu, ki se je pričenjalo z marcem. Kasneje so dodali še meseca januar in februar, ki pa sta prišla na konec. Vsaka štiri leta so duhovniki v koledar samovoljno vstavili doda­ten mesec, kar je povzročalo veliko zmedo. Tej je hotel napraviti konec Julij Cezar. Sosigen mu je nasvetoval, naj za osnovo leta vzame 365 dni in 1/4, vsako navadno leto naj ima 365 dni, vsako četrto leto pa naj bo prestopno s 366 dnevi. Takrat so tudi dolo­čili število dni posameznih mesecev, ki velja še danes: 7 mesecev (januar, marec, maj, julij, avgust, oktober, december) po 31 dni, 4 meseci (april, junij, september, november) po 30 in februar z 28 dnevi v navadnem oziroma 29 v prestopnem letu. Za začetek nove­ga leta je določil januar. Po Juliju Cezarju je dobil ime sam ko­ledar pa tudi sedmi (prej peti) mesec - julij. Ko so duhovniki spet naredili zmedo, je leta 8 pred Kr. koledar nekoliko popravil cesar Avgust in v spomin na to se po njem imenuje osmi mesec ­avgust.

"NAŠ" GREGORIJANSKI KOLEDAR

Tropsko leto, časovni presledek med dvema zaporednima prehodoma Zemlje skozi točko pomladnega enakonočja (21. marca), ni dolgo točno 365 dni in 6 ur, kot predpostavlja julijanski koledar, tem­več je za 11 minut in 14 sekund krajše.

Do leta 1582 je ta razli­ka narasla na skoraj 10 dni: pomladno enakonočje bi bilo namesto 21. že 11. marca. To bi vplivalo na datum praznovanja velike noči, glavnega krščanskega praznika. Koncil v Niceji (leta 325) je nam­reč določil, naj se velika noč praznuje vsako leto v nedeljo po prvi pomladni polni luni. Papež Gregor XIII. je zato ukazal, da se leta 1582 izpusti deset dni; tako je 4. oktobru sledil 15. ok­tober. Odredil je tudi, naj bodo prestopna samo tista 100-letna leta, ki so deljiva s 400. Določil je, naj velja kot začetek po­mladi 21. marec. Ta preurejeni koledar, ki se po tem papežu imenu­je gregorijanski, so brž sprejele katoliške dežele Italija, Špa­nija, Portugalska in Poljska, dolgo časa so ga zavračali protes­tanti in vzhodni kristjani, ki so se za bogoslužno rabo še naprej držali julijanskega. Med njima je 13 dni razlike, zato naši pravo­slavni bratje obhajajo svoje praznike kasneje kot katoličani (božič 6. januarja).

BOMO IMELI SVETOVNI KOLEDAR?

Tudi naš gregorijanski koledar, ki ga uporabljamo, ni najpopolnej­ši. Modre glave že dolgo razmišljajo o koledarju, ki bi ga spreje­li po vsem svetu. Že leta 1923 je Svetovna koledarska zveza posla­la Društvu narodov v Ženevi, predhodniku današnje OZN, predlog novega koledarja, po katerem bi leto imelo štiri enaka trimesečja s po 91 dnevi. Novo leto in vsako trimesečje bi se vedno začelo z nedeljo. Po mnogih sejah so razni odbori svetovne organizacije sklenili, da se predlagana reforma zaenkrat odloži, ker ima seda­nja koledarska ureditev tako trdno tradicijo, da bi jo težko od­pravili.

O preureditvi koledarja se je razpravljalo tudi na drugem vatikanskem koncilu. Mnogi so izrazili željo, da bi največje krš­čanske praznike, zlasti veliko noč, obhajali vsi kristjani isto­časno. Po predlogu zgoraj omenjenega "svetovnega" koledarja bi bila velika noč redno 8. aprila, kar bi bilo zelo blizu datumu ju­dovske velike noči. Katoliška Cerkev modri preureditvi koledarja ne nasprotuje. Na koncu Konstitucije o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koricila je dodatek z izjavo o popravku koledarja. Tam je rečeno, da se "sveti Cerkveni zbor ne upira določitvi stal­no iste nedelje za velikonočni praznik, če na to pristanejo priza­deti, zlasti bratje, ločeni od edinosti z apostolskim sedežem". V drugi točki pa je rečeno, da je za katoliško Cerkev sprejemljiv samo tak koledar, ki "ohrani in brani teden s sedmimi dnevi in nedeljo".

Koledar cerkvenega leta

Poleg običajnega koledarja, ki mu pravimo tudi civilni, poznamo še koledar za cerkveno ali bogoslužno leto. To se pričenja na prvo adventno nedeljo - navadno je to zadnja nedelja novembra ali prva v decembru - končuje pa se na praznik Kristusa kralja (četrto ne­deljo novembra).

Ta koledar, ki po datumih civilnega koledarja ure­ja bogoslužje katoliške Cerkve, je bil preurejen leta 1969 po smer­nicah drugega vatikanskega koncila. V splošnih določbah tega odlo­ka o cerkvenem letu in koledarju je rečeno: "Sveta Cerkev na dolo­čene dneve v teku leta obhaja sveti spomin Kristusovega odrešilne­ga dela. Vsak teden se na dan, ki mu pravimo Gospodov dan ali nede­lja, spominja Gospodovega vstajen.ja; enkrat na leto, to je o veliki noči, na svoj največji praznik, obhaja Gospodovo vstajenje skupaj z njegovim zveličavnim trpljenjem. V teku cerkvenega leta pa raz­grinja celotno Kristusovo skrivnost in obhaja spomin svetniških godov." Adventni čas (adventne nedelje, ki uvajajo v praznovanje Jezusovega rojstva na božič, 25. decembra, so štiri, adventni ted­ni pa lahko le trije) pripravlja na praznik Jezusovega rojstva in kratek božični čas. Priprava na največji krščanski praznik, Jezu­sovo vstajenje, je nekoliko daljši postni čas, salvje se potem raztegne na nekaj tednov velikonočnega časa, sledi pa najdaljše obdobje "med letom" ali "navadni čas". Bogoslužni koledar katoli­ške Cerkve je splošni, ki velja za vse katoličane rimskega obreda, in posebni za krajevne Cerkve. Tak koledar vsako leto izdaja tudi Cerkev na Slovenskem.

Različna štetja

Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 2001, se bo zaklju­čilo jubilejno sveto leto ob 2000-letnici Kristusovega rojstva. Za kristjane je to osrednji dogodek v zgodovini našega planeta, za velik del svetovnega prebivalstva pa izhodišče za štetje let naprej in za računanje nazaj. Mnogi dosledno govorijo in pišejo "pred Kristusom" in "po Kristusu", drugi uporabljajo izraza "pred našim štetjem" in "po našem štetju". Znano je, da izračun letnice Jezusovega rojstva, ki ga je leta 532 napravil skitski menih Dio­nizij Mali v Rimu, ni prav točen, vendar to bistva stvari ne spre­meni. Njegovo štetje let je v 8. stol. prevzela Francija, kmalu še druge evropske države. Uzakonil pa ga je pravzaprav šele gregori­janski koledar. Letnice krščanske ere/dobe se označujejo z latin­skima črkama AD (Anno Domini - leta Gospodovega), kar pomeni: to­liko let je preteklo od rojstva našega Gospoda, ki je isti "včeraj, danes, vedno", kot je zapisano v logotipu iztekajočega se svetega leta.

Poznamo še druge načine štetja let. Stari Grki so jih šteli po raznih vladarjih, najbolj znano pa je njihovo štetje po olimpiadah. Naše leto 2001 je leto 2777 olimpijske ere, kajti prve olimpijske igre antike so bile leta 776 pred Kr. Rimljani so se v štetju let ravnali po ustanovitvi mesta Rim (ab urbe condita) leta 753 pred Kr. Izhodišče judovskega merjenja časa je leto 3761 pred Kr., ki je po izračunih njihovih učenjakov datum ustvarjenja sveta: pre­prosto so sešteli leta raznih seznamov in rodovnikov, ki jih nava­jajo starozavezne knjige Svetega pisma. Za muslimane pa se čas za­čenja z datumom 16. julija 622 po Kr., ko je ustanovitelj njihove vere Mohamed bežal iz Meke v Medino. Leto 2001 je po muslimanskem koledarju leto 1379.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2001) 1, str. 58.