Božična zgodba v slovenskih pesmih

Duhovniški oktet Oremus sestavljajo duhovniki iz ljubljanske in novomeške škofije. Delujejo od leta 2006, v tem času pa so izdali tri zgoščenke. Zadnja – Božična zgodba v svetopisemskih besedilih in slovenskih pesmih – je decembra 2023 izšla pri Založbi Ognjišče. O delovanju okteta, zgoščenkah in drugih zanimivih tematikah sem se pogovarjala z duhovnikom in pevcem Sebastijanom Likarjem ter umetniško vodjo Damijano Božič Močnik.

- Sebastijan, kdaj se je začela pisati zgodba duhovniškega okteta Oremus? Se je zasedba z leti kaj spremenila?
Sebastijan: Koroški duhovnik Jože Kopeinig je ob neki obletnici Sodalitete (zveze slovenskih koroških duhovnikov) razmišljal, da bi povabil tudi zasedbo slovenskih duhovnikov, da bi peli na omenjeni proslavi. Tako je poklical enega, ta je poznal svoje kolege iz časa semeniškega okteta in pa nekatere druge (dober glas seže …😊), in tako smo se zbrali. Takrat sem bil najmlajši (in tudi ni mi preveč dišala moška zasedba, moram priznati). Dobivali smo se v Šmartnem pri Litiji. Vsi smo mislili, da gre za enkraten nastop, a je nekako vzniknila želja, da bi se še srečevali. No, tako so nastale naše srede, ki nas povezujejo že skoraj 18 let. Kadrovsko, če smemo tako reči, je bilo nekaj izzivov pri baritonu, sicer pa zasedba načeloma ostaja skoraj nespremenjena.

- Oktet je na začetku deloval brez umetniškega vodja. Damijana, kdaj ste se jim pridružili vi?
Damijana: Leta 2013, ko so se pripravljali na snemanje druge zgoščenke, so potrebovali nekoga, ki bi jih na snemanje malce bolje pripravil. Poklical me je g. Janez Rihtaršič, s katerim sva se poznala še iz časov, ko je bil kaplan v Cerkljah na Gorenjskem, če bi imela z njimi pred snemanjem nekaj vaj – no, te vaje enkrat na teden trajajo še danes. Božja volja je, da v vsej tej naši različnosti dobro delamo in da pevci uspešno napredujejo pri skupnem muziciranju, z vztrajnim delom in vajami zmorejo vedno več.

- Kakšne spremembe pa ste pevci opazili po tem, ko je prišla v oktet tudi ženska roka z dodatnim strokovnim znanjem? So vaje postale bolj delovne, kot so bile prej?
To pa zagotovo! Saj veste, kako je, če je na dvorišču več petelinov. Ne gre. V tem smislu smo seveda tudi zelo hvaležni gospe profesorici, da vztraja z nami, da zelo razume duhovniško dušo. To, kar pri njej res cenimo, ni samo glasbena podkovanost, s katero nas drami, ampak njeno spoštovanje do duhovnikov in cerkvene glasbe. Vaje so bolj delovne, to nedvomno, pa nas vendarle razume tudi, če je bil kakšen dan preobremenjen, da se lahko tudi malo sprostimo s kako minutko več klepeta …

- V preteklosti ste izdali že dve zgoščenki. Kaj ste želeli sporočiti publiki?
Sebastijan: Naša prva zgoščenka (Cerkveno leto v pesmi) je bila res velik, velik samorastnik. Skoraj vse smo razporejali in pripravljali sami, snemali smo lahko v prostorih Zavoda Friderika Baraga v Novem mestu; bili smo res neizkušeni. Za nekatere skladbe lahko kar konkretno rečemo, da so slabe. Včasih slišim tudi kakšno od njih v etru in si rečem: »No ja, tako slabo pa spet ni!« Smo pa morali dozoreti in danes bi delali drugače.
Damijana: Kot sem že prej omenila, smo drugo zgoščenko (Za domovino) skupaj posneli. Gospodje so skladbe sami izbrali in se jih tudi sami naučili, jaz sem jim malo pred snemanjem priskočila na pomoč z izboljšavami v interpretaciji. Všeč mi je bilo, kako so skladbe postavili v sklope in s tem med seboj lepo povezali ljubezen do Boga, Marije, do domovine Slovenije.

- Prepevate tako sakralne kot tudi narodne pesmi. Na podlagi česa izbirate repertoar?
Damijana: Želja pevcev je, da se poleg sakralne literature dotaknemo tudi posvetne, predvsem skladb z domoljubno vsebino.
Za zdaj mi še zaupajo, da program sama sestavim, seveda prisluhnem tudi njihovim željam. Rada jih izzovem z dejstvom, da se morajo izpostaviti tudi kot solisti ali pa s petjem v duetu, tercetu, kvartetu. To mi je uspelo tudi pri zadnji zgoščenki Božična zgodba!
Repertoar prilagodim tudi kraju in dogajanju, kamor smo povabljeni, npr. s skladbami skladateljev s tistega področja ali pa v povezavi s cerkvijo, kjer pojemo, in njenim zavetnikom.

- V decembru 2023 je izšla nova zgoščenka z adventnimi in božičnimi pesmimi. Kako kot duhovnik doživljate tovrstne skladbe?
Sebastijan: Glejte, advent je zorenje. Bili so časi, ko adventa sploh ni bilo! Kot pevci smo se vedno kar lotili božičnih (inventar slovenske sakralne božične glasbe je res izjemen, hvala Bogu!), in tako se še danes pozna, da ima cerkvena glasba v adventnem času nekaj lukenj. Ko človek tako zori, spoznava prav dragocenost adventa kot bogoslužnega časa, ki je pravzaprav najlepši, čeprav ni najpomembnejši. Iz tega bogastva smo črpali tudi pri novi zgoščenki in z go. Damijano prišli do realizacije, potem ko nam je predstavila Božično zgodbo Jožefa in Janeza Močnika. Posnetega materiala je veliko, zato smo želeli, da se ne bi ponavljali, ampak bi vzeli nekaj iz starih omar, da ne bo šlo v pozabo.
Damijana: Scenarij za Božično zgodbo je nastal izpod peresa Jožefa Močnika, ki je za svoj moški zbor izbral en adventni napev ter 18 slovenskih božičnih in koledniških. Vse je v celoto povezal s svetopisemskimi besedili. Svojega brata Janeza je, kot prirejevalca vseh naštetih skladb za moški zbor, prosil, da napiše še predigre in medigre med posameznimi skladbami.
Ker smo leta 2009, ko je Jožef načrtoval božični koncert s svojim zborom, v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika v Cerkljah na Gorenjskem pridobili nov koncertni klavir, je Janezu predlagal, da pri pisanju zgodbe to pridobitev izkoristi. Tako je bila Božična zgodba obogatena še z notami za klavir, flavto in violino.
Pri naši izvedbi so tako sodelovali flavtistka Jerneja Čemažar, violinistka Barbara Snedec in organist Dušan Ješelnik. Ob poslušanju naše zgoščenke boste zagotovo prepoznali glas znanega igralca Pavleta Ravnohriba, ki nastopi kot glasnik z branjem svetopisemskih besedil.

- Damijana, kako pa vas nagovarjajo adventne in božične pesmi?
Damijana: Že od otroštva me adventni in božični čas navdajata z velikim veseljem, saj smo ta del cerkvenega leta tudi doma zelo lepo praznovali, predvsem preko petja adventnih in božičnih pesmi, obiska sv. maš, z božično devetdnevnico v pripravi na božič … Vedno znova me čakanje malega Deteta Odrešenika opogumlja, mi daje smisel življenja, prinaša upanje, da nismo sami! Kot pevko in zborovodkinjo me prevzamejo besedila in melodije tega časa.

- Ustaviva se še nekoliko pri izboru repertoarja zadnje zgoščenke. Se vam zdi pomembno, da se publiki predstavi že znane skladbe, za katere je znano, da v poslušalcih prebudijo določena čustva, ali vidite pomen tudi v brskanju po arhivih pozabljenih skladb ali morebiti izvajanju skladb novih skladateljev? Kako to vpletate v svoje delo?
Damijana: Vsekakor je prav, da so na repertoarju tudi znane skladbe, a na zadnji zgoščenki je kar nekaj melodij, ki se jih po korih ne poje prav pogosto oz. so v marsikateri slovenski pokrajini popolnoma neznane. Prepričana sem, da sta te viže želela na nek način narediti bolj prepoznavne tudi brata Močnik, ki sta avtorja pričujoče Božične zgodbe. Poseben čar jim daje narečna beseda in ljudska melodika. Poklicani smo, da ohranjamo našo kulturno dediščino tudi s skladbami, ki so jih peli naši predniki.

- Sebastijan, dotaknimo se še malo duhovniškega življenja. Kako usklajujete duhovniško življenje s petjem v oktetu? Bi rekli, da vam tovrstna druženja koristijo pri opravljanju duhovniškega poklica? Zdi se namreč, da so duhovniki večkrat osamljeni, sploh ob praznikih.
Sebastijan: Če živiš sam, potem se sčasoma prilagodiš. Ni pa vedno lahko. Pravzaprav nikoli ni lahko. To se, če smem biti konkreten in oseben, še posebej kaže prav ob božiču, denimo ob blagoslovu doma. Nesmisel, dokler ga ne osmisliš. To je dejanje družine in zelo težko obred posameznika, vsaj sam sem to dolgo časa mlel. Naše oktetove srede so naporne. Najprej moraš na župniji poskrbeti, da moreš biti tisti večer odsoten, marsikdaj je treba najti zamenjavo za kakšno mašo. To ni več preprosto, a koristi. Včasih si rečem, da bom celo vesel, ko bomo prenehali z delom in se bom lahko naspal, ampak vse to je dodana vrednost, to lahko rečem v imenu vseh.

- Ko smo ravno pri osamljenosti: kot duhovnik ste veliko v stiku s starejšimi, ki jih sodobna bolezen osamljenosti prav tako razjeda. Kako pristopiti do takšnih ljudi v božičnem času in kakšno vlogo lahko ima pri tem tudi pesem?
Veliko. Starejši so po času epidemije še posebej občutljivi in tudi njihova odsotnost pri bogoslužju je opazna. Upam, da naš novi album prinese tudi zavedanje, kaj pomeni občestvo. Živo, ne samo tisto, ki je posneto ali predvajano.

- V prihodnjih tednih vas čaka promocija zgoščenke. Kje in kdaj vas bodo poslušalci lahko slišali v živo?
Damijana: V januarju smo povabljeni v Srednjo vas v Bohinju in v Radovljico, zagotovo nas boste slišali tudi na radijskih valovih.

- Kakšni pa so vaši cilji za prihodnost? Imate kot oktet kakšno novoletno zaobljubo?
Sebastijan: O, še so cilji! Morda po razširitvi, morda po kakšni poti po južni strani ekvatorja … Ali pa preprosto, da bi ostali še kako leto skupaj. 15-letnico nam je odnesla korona, morda se nam pa uspe potruditi do srebrnega jubileja.
Damijana: Pogovarjamo se o tem, da bi zasedbo razširili na 12 članov – v tem je tudi malo simbolike (12 apostolov). S tem bi se razširila tudi možnost repertoarja, saj malce večja zasedba zmore izvesti tudi tehtnejše skladbe. Upam, da se bodo mlajši duhovniki opogumili in se na povabilo svojih starejših sobratov pridružili zasedbi oz. katerega od sedanjih članov zaradi osebnih razlogov tudi zamenjali.

U. Jeglič, Mladinska priloga; Glasba, Ognjišče, 1 (2024), 66-69.

Kategorija: MP Glasba

V rokah držite prvo številko 60. letnika Ognjišča. Priložen ji je koledar za leto 2024. Zaradi tehničnih težav ga nismo mogli priložiti že prejšnji številki, za kar se vam opravičujemo. Začenjamo tudi nov letnik, ki vam prinaša nekaj novosti.

Znova se vračajo potopisi, tokrat z družino Jarc potujemo v Romunijo. Družinski izleti bodo letos romarski, po Marijinih stopinjah bomo obiskovali Marijine male in velike romarske kraje na Slovenskem. Prvič smo obiskali Marijino romarsko cerkev Marije od Prikazanja v Strunjanu. Otroško rubriko Zakajčki bodo v novem letu zamenjale družinske zgodbe z Domnovega ranča. Domen doma pomaga pri taborih za otroke, a kaj, ko se jih vedno udeležujejo samo punce …  

Igralec Gregor Čušin, ki že dolga leta sodeluje z našo revijo in je v preteklosti pisal tako svetnikom kakor slovenskim svetniškim kandidatom, se je letos lotil novega izziva – pisanja ob vzklikih Lavretanskih litanij Matere Božje. Z rubriko o svetnikih je povezana sprememba na zadnji strani. Začenjamo s pisanjem o upodobitvah zavetnikov, h katerim so se zatekali naši predniki. Rubriko, v kateri bodo predstavljene umetniške upodobitve zavetnikov, pripravlja dr. Ana Lavrič.

Mag. Drago Tacol se loteva novega cikla z naslovom Psihologove spodbude, zakonca Ruparčič pa nadaljujeta pisanje o sočutju. Marta Novak bo pisala o praznikih skozi leto in o tem, kako jih praznovati.

Mistika, ki je tema tokratne Priloge, prinaša vsebino, ki je po svoje skrivnostna, nepoznana – a hkrati še toliko bolj privlačna. O mistiki zato tokrat z nekaj osnovnimi pojmi, hkrati pa predstavljamo tudi tri slovenske mistike, ki vsak na svojevrsten način pričajo o predanosti Bogu. Hrup in glasnost različnih zvokov polnita naša ušesa tudi in predvsem v decembru. Zato tokrat nekaj več o nevarnosti in nasičenosti z zvočnimi dražljaji. 

Okoli božiča je osrednja pozornost namenjena dojenčku – novorojenemu Odrešeniku. Ravno dojenček pa je tudi naslovna tema sveže izdane knjige Želiva si dojenčka izpod peresa Alison Kogoj, ki jo tokrat gostimo v rubriki Moj pogled. Z novo vsebino vstopamo v nov letnik na straneh za zakonce. Govorila bo o duhovnih vajah, kjer se bodo zakonci lahko korak za korakom vzpenjali proti čim boljšemu zakonskemu odnosu. . 

V letu 2024 začnemo tudi sodelovanje z Inštitutom Integrum, kjer bomo prinašali vsebine, ki bodo odsevale in predstavljale 12 odtenkov telesnosti, kot se pri mladih kaže v današnjem času.

Nov letnik Ognjišča nas vabi, da ostanemo zvesti reviji, ki že skoraj šest desetletij prihaja v naše domove in nas duhovno bogati. Ostanimo ji zvesti še naprej. Naročimo revijo Ognjišče prijateljem, sorodnikom ali znancem. To bo lahko lepo darilo mladi družini. Temu je namenjen posebni kartonček, ki je priložen tej številki.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 1 (2024), 4.

Kategorija: Beležnica

Glasba in glasbeni inštrumenti lahko na otroke delujejo skorajda čarobno in veliko je glasbenikov, ki se zelo dobro spomnijo, kako so se srečali s prvim inštrumentom. Kdaj in kje sta se vidve srečali s citrami in kakšen je spomin na to prvo srečanje?
Neli: Z glasbo sva se srečali že kot majhni deklici najprej doma, nato sva obe začeli z učenjem klavirja na Glasbeni šoli Celje. Do stika s citrami sva prišli po naši selitvi v mamin rojstni kraj Ponikva pri Žalcu, kamor smo se z mami preselile po očetovi smrti. Na Ponikvi imamo Etnološki muzej in v njem so razstavljene citre maminega strica Stanka Kosa; mene je seveda zanimalo, kakšen inštrument je to, saj se mi je zdel kar malce skrivnosten. Pritegnilo me je, da je bil to povsem drugačen, zame nov inštrument. Ni minilo dolgo, in že sem se začela učiti citre pri prof. Citi Galič, po dveh letih pa sem se vpisala v Glasbeno šolo Fran Korun Koželjski Velenje in nadaljevala učenje pri prof. Petru Napretu. Tam sem tudi končala nižjo glasbeno šolo iz citer, sestra Karmen je šla po teh stopinjah za mano. In samo še zanimivost, ker sem omenila glasbeno šolo v Velenju, da je ravno Fran Korun Koželjski napisal prvi učbenik za citre na Slovenskem. 
Karmen: Dodala bi, da sta bila glasba in petje pri nas doma vedno prisotna – ati je igral ustno harmoniko, mami se je že kot otrok učila kitaro in harmoniko, kar je bilo za tiste čase precej neobičajno. Najin stari oče po mamini strani je igral berdo v družinskem tamburaškem orkestru, stara mama pa zelo rada poje. Ljubezen do glasbe sta prenesla na svoje otroke in vnuke. Odnos do slovenske ljudske glasbe in glasbe na sploh sva tako začeli razvijati doma. 

Omenili sta že skrivnostnost, zanimivost citer kot inštrumenta. Kaj pa je bil potem tisti vzgib, da igranje citer vzameta precej resno?
Neli: Pri meni je bila radovednost, raziskovanje nečesa novega pa tudi želja, da vsaj poskusim s tem inštrumentom. Citre so bile zelo redkokje prisotne, in tudi to je bil dodaten draž. Kasneje mi je bilo posebej všeč, da sem se za razliko od klavirja, kjer sem se srečevala predvsem s klasično glasbo, pri citrah srečala z jazzom, bluesom, slovensko ljudsko glasbo, tudi popularnimi skladbami. Citre sem doživljala kot inštrument, ki mi daje nekaj več glasbene svobode v notni literaturi. 
Karmen: Jaz sem bolj ali manj sledila sestrinim stopinjam – kot ona sem tudi sama šla najprej v glasbeno šolo za klavir, nato zraven še citre, ki so tudi mene zelo navduševale in mi predstavljale nekaj skrivnostnega. 
Neli: Poseben korak za obe in potrditev, da sva na pravi poti, pa so bile prve izkušnje, ko sva začeli igrati v duetu. To je bil res korak naprej v najinem igranju. 

Kako bi opisali citre? Na prvi pogled precej razumljiv inštrument, ki pa vseeno v sebi skriva kanček posebne estetike, globine, lepote … 
Neli: Citre so v Sloveniji znane predvsem kot ljudsko glasbilo in so bile v preteklosti doma skoraj pri vsaki hiši. Do danes so se zelo razvile in tudi sami sva šli na študij citer v tujino z namenom, da pridobiva nekaj širine in spoznava res pester repertoar sposobnosti citer. To znanje se sedaj trudiva pokazati na koncertih, ko želiva citre predstaviti v zelo različnih vlogah – kot ljudski, akustični, virtuozni inštrument, na katerem se da odigrati originalne citrarske skladbe ter tudi prirejene skladbe iz obdobja renesanse, baroka do sodobne glasbe.
Karmen: V Nemčiji obstaja že veliko notne literature, napisane za citre. Številni sodobni skladatelji komponirajo za citre. V Sloveniji je predvsem na nas mentorjih, da spodbudimo kolege skladatelje, naj pišejo tudi za citre. In kot je povedala Neli, se je v zadnjih 30 letih citrarstvo v Sloveniji zelo razvilo. Citre se danes poučuje na številnih glasbenih šolah in umetniških gimnazijah tako na osnovni kot srednješolski stopnji. 

Glede glasbene izraznosti se dojemanje citer največkrat zoži na melanholično otožen zvok, ki ga ljudje povezujejo s podobami iz filmov Cvetje v jeseni in podobno …
Karmen: V tem klasičnem pogledu res preozko dojemamo, da gre samo za ljudski inštrument, ki izvablja milozvočne melodije, melanholijo, nostalgijo ... Citre so sposobne veliko širšega glasbenega izražanja, samo spoznati ga moramo. 
Neli: Zanimivo je to dojemanje v širšem evropskem prostoru – Slovenci smo za Nemce, Avstrijce v glasbenem smislu mogoče preveč melanholični, senzibilni, ko gre za našo narodno glasbo, če se pogovarjaš s Hrvati ali Srbi, pa nam pravijo, da smo zelo veseli, ko igramo polke, valčke, ki so večinoma komponirani v durovih akordih. Če zaokrožim: živimo na prepihu kultur in vse to je vplivalo tudi na razvoj in dojemanje citer in na sploh glasbe na Slovenskem. 
Ne moremo pa mimo tega dojemanja v odvisnosti od neke politične, družbene in kulturne situacije. Živimo blizu nemško govorečega prostora, s katerim si delimo precej podobne harmonije; je pa situacija po letu 1945 prinesla določen odklon do citer. Citre so se utišale, ker so imele predznak, da gre za nemški inštrument. Na Slovenskem smo jih poznali že v 19. stoletju kot preprost inštrument – bordunske citre, nato so na prelomu stoletja preko potujočih trgovcev k nam prišle tudi koncertne citre iz germanskega sveta. Po vojni je bilo vse, kar je dišalo po nemškem, v veliki meri odstranjeno, utišano. Zato so se citre redkokje poučevale na javnih glasbenih šolah, pretežno so jih učili zasebni učitelji. 

K temu pogovoru smo vaju povabili tudi zaradi izdaje vajine prve zgoščenke z božičnimi skladbami. Kako je prišlo do ideje, da pripravita božični album?
Karmen: Z Neli sva imeli dolgoletno željo po izdaji albuma – vse od takrat, ko sva začeli nastopati s citrami v duetu. V času študija pa tudi kasneje sva imeli veliko nastopov, od adventnih, božičnih do koncertov čez celo leto z različnim programom, in vedno je bilo po koncertu vprašanje, če imava tudi kakšno zgoščenko za prodajo. 
Leta so hitro tekla, medtem sva se vrnili iz Nemčije nazaj v Slovenijo; v vsem lanskem in letošnjem dogajanju ob epidemiji pa sva videli tudi priložnost, da uresničiva to željo. 

Kako je bilo z izborom pesmi?
Neli: Repertoar, med katerim sva izbirali, je bil pester. Odločili sva se, da na božični album uvrstiva 14 skladb. Med njimi so nekatere zimzelene, za določene sva želeli pogledati malce dlje od že uveljavljenih pesmi – vsi poznamo Glej, zvezdice Božje, Kaj se vam zdi itd. Zanimale so naju starejše, pozabljene božične pesmi, kot so O jaslice borne, Tecite, pastirčki, Nebo je nocoj razsvetljeno … Krasne pesmi z zelo bogato pripovedno vsebino.
Karmen: Hkrati sva z izborom želeli predstaviti citre v različnih vlogah in nagovoriti širše poslušalstvo – od razigranih, veselih otrok do starejših poslušalcev, ki iščejo glasbo za svojo dušo, pa tistih, ki si želijo bolj spevnih, že poznanih božičnih pesmi z versko tematiko in dinamiko. S tem želiva predstaviti pot, ki so jo citre prehodile, da so danes povsem moderen inštrument. [rspot] 

Kaj pa potek snemanja? Kako bi opisali to izkušnjo? 
Karmen: Dokler ne prideš v studio in začneš z delom, si do določene mere sploh ne predstavljaš, kaj vse to delo zajema. Je bila izjemno zanimiva izkušnja, hkrati pa spoznaš, da snemanje vzame veliko časa, ki ga pa ob vseh obveznostih, družini nimaš veliko na voljo. 
Snemali smo postopoma, najprej inštrumenti, nato glas; tako vidiš, kako skladbe dobivajo svojo končno podobo. Zanimivo je, kako različno doživljamo posamezen zvok od dneva do dneva ali kako si lahko bil še prejšnji dan povsem zadovoljen z odpetim delom, pa se ti naslednji dan zgodi, da si z istim posnetkom manj zadovoljen. Gotovo v procesu snemanja nismo iskali popolnosti, želeli pa sva dati vse od sebe in poskrbeti, da bova s končnim izdelkom zadovoljni najprej midve.
Neli: Nekatere pesmi so bile posnete v krajšem času, določene težje skladbe smo snemali z več pozornosti na detajle. Je pa zelo dobrodošlo, da sva s Karmen sestri, da si že dolgo deliva to skupno glasbeno pot in se je med snemanjem nekajkrat zgodilo, da so določeni deli odigrani res usklajeno, ker se tudi v glasbenem smislu čutiva, kako mora neka skladba steči, da bo res zaživela v polnem sijaju. 
Svoj delež je prispeval tudi najin prijatelj Boštjan Čuvan, ki ima dovolj izkušenj, kako morajo posamezne skladbe zveneti glede na svojo zvočno kuliso, besedilo, kje je treba poudariti značaj skladbe, hkrati pa ni obremenjen z zvokom citer, zato je večkrat podal komentar s perspektive snemalca, producenta. 

Kako bi predstavili ta album, ki je na voljo tudi našim bralcem, poslušalcem? Kaj sta z njim želeli sporočiti?
Karmen: Že s samim naslovom Božična skrivnost želiva poslušalce povabiti na pot odkrivanja te skrivnosti, tako dojemanja verske razsežnosti božičnega praznika skozi glasbo kot tudi na pot spoznavanja citer kot inštrumenta. 
Neli: Veseli naju, da je zgoščenka doprinos k naboru zgoščenk s citrarsko glasbo in zgoščenkam z božično glasbo na splošno. 
Karmen: Za naju ni praznika brez glasbe. Želiva si, da bi najina zgoščenka Slovence doma in po svetu nagovorila, jim ogrela srca in polepšala božične praznike. 

 

Neli in Karmen Zidar Kos izvirata s Ponikve pri Žalcu. Sta eni najuspešnejših slovenskih citrark, saj sta tako na državnih kot mednarodnih tekmovanjih za citre in orgle dosegli najvišja priznanja. Obe sta zaključili Glasbeno gimnazijo z glavnim predmetom orgle, se nato uspešno vpisali na študij v tujino in z odliko zaključili univerzitetni diplomski študij z glavnim predmetom citre pri prof. Georgu Glaslu na Visoki šoli za glasbo in gledališče München. Neli je leta 2017 zaključila še magistrski študij v Münchnu. V času študija sta bili zelo povezani z življenjem izseljencev v Münchnu, kjer sta na Slovenski katoliški župniji aktivno sooblikovali kulturni utrip. Med letoma 2015 in 2020 sta bili štipendistki organizacije »Yehudi Menuhin Live Music Now« München. Neli in Karmen kot uveljavljen sestrski citrarski duet nastopata v Sloveniji in tujini. Njun cilj je predstavljati raznolikost, pestrost in lepoto citer, tako v zvokovnem kot tudi v stilističnem pogledu. S pozitivno energijo in veseljem do muziciranja motivirata in spodbujata številne otroke, mladostnike in odrasle k igranju na citre. Neli poučuje citre na Glasbenih šolah Domžale in Grosuplje, Karmen pa na GŠ Nazarje, GŠ Sevnica in Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.

ERJAVEC, Matej, (Mladinska priloga - Glasba). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 68-69.

Kategorija: MP Glasba

gostja meseca

Ilustratorka Marjanca Jemec Božič

priloga

Mistika in hrepenenje po Bogu

moj pogled

Alison Kogoj

 

Preberite več: Januar 2024

Kategorija: Kazalo

Kdo?
Anton Mahnič

Kdaj?
Rodil se je 14. septembra 1850 v Kobdilju, v župniji Štanjel na Krasu.
Škof Anton Mahnič - portret. - Rojstna hiša v Kobdilju. - Cerkev sv. Danijela v Štanjelu. - Pogled na Štanjel.
Izobrazba
Po osnovni šoli je vstopil v goriško malo semenišče, kjer je maturiral z odličnim uspehom, se vpisal v bogoslovje in bil leta 1874 posvečen v duhovnika. Postal je prefekt v dijaškem semenišču in se vpisal na dunajsko univerzo, kjer je leta 1881 doktoriral.
Goriško malo semenišče. - Slovensko-hrvaški narodni shod v Ljubljani 1913. - Mahničev škofovski grb. - Potrditev glagolice v bogoslužju v Rimu 1905.
Delovne izkušnje
Leta 1880 je postal suplent za svetopisemske vede v goriškem bogoslovju, po doktoratu pa redni profesor. Leta 1894 je prevzel urejanje škofijskega lista Folium Periodicum, pozneje je za nekaj mesecev urejal list Soča in 1888 začel izdajati list Rimski katolik. Leta 1891 je postal ravnatelj semenišča, 1896 pa ga je cesar imenoval za škofa na otoku Krku.

“Dva Mahniča”
Večina Slovencev pozna Antona Mahniča v slabi luči, in sicer kot kritika Stritarjevega svetobolja in Gregorčičevih pesmi ter kot povzročitelja ločitve duhov v Sloveniji. Vendar te ni začel on, »temveč je le brezobzirno razkrinkal že izvršeno dejstvo«.
Pogled na mesto Krk. - Stolnica v mestu Krk. - Škof Anton Mahnič na obisku v eni od župnij. - Leta 1888 je začel izdajati Rimski katolik.
Poznavalci Mahničevega življenja pravijo, da moramo razlikovati med Mahničevim delovanjem v Sloveniji in onim na Hrvaškem. »Če je prvo v znamenju idejnega razčiščevanja, potem je drugo veliko bolj praktično usmerjeno, čeprav se niti v hrvaškem prostoru ni odrekel idejni jasnosti.« Manj znano je, da se je opravičil Gregorčiču in (skoraj edini) dokaj pozitivno ocenil naslednje zvezke Gregorčičevih poezij. Vendar velja: »Če presojamo njegov slog z današnje perspektive, se nam zdi nesprejemljiv« (Drago Klemenčič). Celo nekateri duhovniki njegovega časa so mu to priporočali.

‘Hrvaška’ svetost
V škofiji Krk je rešil zapleteno vprašanje uporabe glagolice v bogoslužju. Nekateri so menili, da jo bo ukinil, ko pa je preštudiral cerkvene predpise o tem bogoslužju, ga je dovolil in branil. Med prvo svetovno vojno je organiziral pomoč beguncem. Bil je velik dobrotnik dijakov in študentov, sam pa ostal asketsko skromen.
Ustanovil je Staroslovansko akademijo, več hrvaških dijaških in študentskih katoliških društev in več časnikov tako za širšo javnost (Pučki prijatelj), za mlade ter za duhovnike. Za tisk teh časopisov in drugih izdaj je ustanovil tiskarno. Ko so po prvi svetovni vojni Italijani zasedli jadranske otoke, je napisal spomenico, v kateri je protestiral proti krivicam, ki jih trpijo duhovniki in verniki. Zavzemal se je, da bi to ozemlje pripadlo novi državni tvorbi Srbov, Hrvatov in Slovencev in zoper krivice protestiral pri italijanskem viceadmiralu.
Obnovljena Mahničeva kapelica v Kobdilju. - Spominska plošča in slika v štanjelski cerkvi. - Kip pred cerkvijo. - Kapela z grobom v krški stolnici.
Odhod v večnost
Posledice svoje evangeljske drže, s katero je branil pravice vernikov, je hitro občutil. Razbili so mu tiskarno, njega pa zvijačno odpeljali v konfinacijo blizu Rima. Tam je zbolel in bolan odšel v Zagreb umret. Človek, čigar življenje je bilo zaznamovano s križem in je bil rojen na praznik povišanja sv. Križa, je umrl na god sv. Janeza od Križa (14. decembra) 1920. Pokopali so ga najprej v Zagrebu, njegovo neiztrohnjeno truplo pa so leta 2002 prenesli v krško stolnico.

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 12, str. 99.

več:
S. Čuk, dr. Anton Mahnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2000), 20-21.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2012), 16-17.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Priloga, v: Ognjišče 9 (2020), 48-55.
G. Čušin, Ljubi moj Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.
in na naši spletni strani:

Kategorija: Naši svetniški kandidati

“Kriza sodobnega človeka je kriza čustev”

Področje psihičnega in duševnega zdravja v vsej svoji širini je zelo aktualno. Ukvarjanje z lastnim psihičnim stanjem je postalo že skoraj normalno, se pa razumevanje določenih stanj začne pri razumevanju njihovih podstati oziroma vzrokov.
O psihičnem zdravju veliko ve dr. Jožef Magdič, zdravnik in nevropsihiater, ki je na tem področju dejaven že več kot 50 let.

- Začniva pogovor z nekaj zgodovinsko-analitičnega pogleda na področje psihiatrije. Najprej bi me zanimalo, kako ste vi doživljali vstop na področje medicine in psihiatrije ter kako ste spremljali velik napredek na področju te znanosti.
Psihiater sem postal leta 1971. Če vključiva še obdobje specializacije, se z dušeslovjem ukvarjam že več kot 50 let. Glede razvoja bi dejal, da ga zelo pozdravljam.
Zgodovinsko gledano je področje duševnega zdravja spet postalo aktualno v drugi polovici 19. stoletja. Ob branju Svetega pisma stare zaveze, grške mitologije, tudi spisov iz rimskih časov lahko sicer zasledimo, da so se ljudje od vekomaj ukvarjali s psihiatrijo in psihoterapijo. Če konkretno pogledava, so stari Grki zdravili duševne bolezni in motnje na način, da so osebe dali v jamo in mednje metali nestrupene kače. To je bila oblika šok terapije, ki je vplivala na možgansko in tudi na psihodinamično dogajanje. V taki situaciji bolnik ni več mogel fantazirati o svoji bolezni ali motnji, ampak se je moral boriti za svojo eksistenco. Na tak način ga je ta šok tudi odvrnil od njegovih težav.
Če povem še malo bolj bombastično, se je govorilo, da je bilo v vojnih časih mnogo manj nevroz, ker je bila v človeku toliko bolj prisotna borba za obstoj, ki je tudi premagala različne čustvene ali mentalne krize. Tako lahko v luči razvoja vidiva, da so tudi različne šokterapije imele v takratnem času svoj smisel.

- Glede na povedano se jasno kaže, da je psihičnih motenj bistveno več v času, ko človek živi v izobilju, v nekem hedonističnem, uživaškem slogu, in bi lahko celo rekli, da gre za bolezen sodobnega, uživaško naravnanega človeka.
Drži. Ta trend je v vzponu vse od časa industrializacije – in od takrat je tudi velik napredek v življenjskih razmerah za vse sloje ljudi. Če tega ne bi bilo, se tudi Freud ne bi mogel zgoditi, niti celotna teorija psihiatrije. Šlo je dobesedno za nujnost pojava teh teorij. Psihoanaliza je rezultat mentalnega stanja in kriz na področju razvoja družbe, v kateri so se v drugi polovici 19. stoletja in potem absolutno v 20. stoletju pojavljali novi izrazi čustvovanja.
Če ostanem pri klasični psihiatriji, se je ta naprej razvijala v 18. stoletju preko Phillippa Pinela, ki je v Parizu dobesedno snel okove s psihičnih bolnikov in je pozitivni rezultat francoske revolucije. V tistem obdobju so osebe s psihično motnjo na veliko zapirali.
Kasneje je razvoj farmacije in farmakologije prinesel psihičnim bolnikom bolj kakovostno zdravljenje. So pa bili to še vedno zelo težki časi za psihično bolne, saj je še sam Puškin zapisal: »Ne daj mi, da zblaznim, o Gospod!« Če boste gledali raznorazne hiše, kjer so se zdravili takratni duševni bolniki, je to bila grozljivka.
Iz lastne izkušnje lahko povem, da sem postal zdravnik leta 1966 in sem bil povabljen v Hrastovec, kjer še danes bivajo duševni bolniki. V tej ustanovi je nenormalno zaudarjalo, smrad vsepovsod, ljudje so ležali na slamnjačah … Če greste danes v Hrastovec, kjer je socialnovarstveni zavod, gre za elitno oskrbo z zelo snažnimi in urejenimi prostori. Tudi to je pokazatelj napredka na področju psihiatrije. Želim povedati, da se je z razvojem industrije in rastjo standarda pokazal interes za zdravljenje duševnih bolezni in motenj.
Potem se spomnim svojega dela v psihiatrični bolnišnici v Ljubljani, kjer smo za zdravljenje še uporabljali elektrošoke – in pri uporabi teh smo bili vsi nesrečni. Danes Slovenija baje nima nobenega aparata za izvajanje zdravljenja z elektrošoki. Če bi se predvidelo, da je potrebno zdravljenje na ta način, naj bi se bolnike vozilo v Zagreb.
V času razvoja sem se srečal tudi z zdravljenjem z inzulinom. To so bila hipoglikemična komatozna stanja, in če malce pretiravam, boljših terapij za različne psihoze, kot je bila inzulinska, nisem videl. Še danes poznam ljudi, ki so po takšni terapiji povsem mentalno ozdraveli. Vendar se je izkazalo, da je inzulin življenjsko nevaren in se je to zdravljenje opustilo, saj sta tako elektrošok kot inzulin pustila precej stranskih posledic.
Medicina se je usmerila na druga zdravila, s katerimi smo v zadnjih desetletjih dosegli nove vrhunce. Kar ponosen sem na farmakološko industrijo, saj je razvila vrhunska zdravila, ki učinkovito in usmerjeno delujejo na zdravljenje recimo shizofrenij, manično-depresivnih bolezni ...
Kot psihiater lahko rečem, da nisem nesrečen nad načinom, kako se je psihiatrija razvijala. Skozi čas se je povečevala pozornost na duševne bolezni in s tem se je razvijal tudi način, kako k tem boleznim pristopamo. Razvoj psihiatrije prav nič ne zaostaja za drugimi vejami v medicini.

- V Sloveniji je v pripravi Zakon o psihoterapiji, kaj več bova o njem mogoče še rekla, kako pa je z Zakonom o duševnem zdravju?
Z Zakonom o duševnem zdravju sem zadovoljen, čeprav so določena mesta, ki bi jih bilo treba popraviti, in so tudi predlogi, da bi do teh sprememb prišlo. Je pa ta zakon ob sprejetju, že v samostojni Sloveniji, prinesel bolnikom precej pravic in svobode, kar nekaj ravnanj in pojmovanj je namreč spremenil na veliko boljši nivo. V času Jugoslavije je lahko rešilec nekoga odpeljal in je o njegovi usodi odločal dežurni zdravnik ter potem predstojnik psihiatrične ustanove. Odločil se je lahko tudi za odvzem svobode temu človeku. Svoboda pa je najvišja človekova pravica. Na tem področju so se gotovo dogajale krivice in marsikoga se je dobesedno strpalo v psihiatrično bolnišnico in se ga tam zadržalo proti njegovi volji. S spremenjenim zakonom o tem, ali je treba nekoga zadržati v psihiatrični bolnišnici, odloča samo še sodišče skupaj s sodnim izvedencem psihiatrične stroke. Glede na preteklost danes na tem področju ni več tako izrazite sub­jektivnosti.

- O čem govorimo, ko govorimo o psihiatriji in kako s tem sovpada izraz duševna bolezen?
Gotovo je za potrebe najinega pogovora treba ločiti med psihiatrijo, ki se ukvarja s psiho, in drugo dimenzijo, ki jo predstavlja duševnost. Jaz osebno to razlikujem. Mi imamo psiho in dušo, to sta dva različna termina. Psiho ustvarjajo možgani – ni psihe brez možganov. Lahko si predstavljamo, da so možgani violina – in glasba, ki jo violina proizvaja, je naša psiha. Duša pa je popolnoma nekaj drugega. In zato je zanimivo, da se še vedno pogovarjamo o duševnih boleznih. Kot fanatičen psihiater moram zagovarjati, da gre za psihične bolezni. Ne gre za bolezni duše.
Obstaja pa povezava med dušo in psiho – če ima psiha možnost, da dobi dostop in če dobi pravico, da sodeluje z mojo dušo, potem je lahko moja psiha presrečna. Deset Božjih zapovedi je zame urejanje psihe s pomočjo duše, ki je v bistvu Stvarnik v meni.

- Področje duševnega zdravja je v zadnjih desetletjih dobilo veliko pozornosti. Ali zaradi večjega zanimanja za to področje lahko potrdite, da je večji tudi delež psihičnih bolezni in motenj?
Pojavnost naravnih psihičnih bolezni je bolj ali manj enaka. Upam si trditi, da je delež shizofrenije enak, kot je bil pred 500 leti, njena pojavnost je v podobnem odstotku skozi vsa stoletja in med vsemi sloji družbe.
Vendar moram dodati, da sodobna družba, vdor drog in drugih kemičnih produktov ustvarja shizofreniji podobna stanja. Ustvarja psihoze in tega je gotovo več kot nekoč. Naša naloga pa je ugotoviti, kaj je bilo pri bolniku primarno – tista primarna, osnovna, biološka shizofrenija, ali sekundarna, shizofreniji podobna, z drogo izzvana bolezen. Na videz bi se nekomu zdelo, da je danes več shizofrenij, kar ni res, je pa gotovo več simptomatskih psihoz, torej umetno izzvanih psihotičnih stanj.
To področje lahko na kratko povežem tudi s sanjami. Prav neverjetno je, kako halucinogene droge vplivajo na strukturo sanj. Glede na vsebino in strukturo sanj lahko ugotovim, če je nekdo pred kratkim posegel po takšnih drogah. Čim se prepozna sprememba sanj, kjer se izraža najgloblje osnovno mentalno bistvo človeka, pa lahko govorimo o vplivu droge na celotno mentalno življenje.

- Kako pa bi opisali področje psihoanalize in kako jo razumeti?
Gre za ukvarjanje s čustvi. Kriza sodobnega človeka je kriza čustev. Mi imamo razuma vrh glave in ga poudarjamo skozi šolski sistem, strukturo družbe, številke, dobičke ... Do psihoanalize je prišlo zato, ker je čustvena plat človeka to zahtevala. Če ostanem na področju šolstva – kdaj gremo v šolo? Ko smo na intelektualnem področju toliko možgansko razviti, da bomo realnost razumsko sprejemali in nabirali logično znanje … Dandanes veljaš toliko, kolikor znaš, kakršna je tvoja izobrazba, kolikor prispevaš v družbo. Razvoj se meri v tem, kaj proizvedeš. Kaj pa proizvedeš? Realne proizvode, ki pa niso delo čustev. Letalo ne nastane na podlagi čustev, ampak mišljenja, razuma. Od renesanse naprej smo šli v to smer, kjer se loči in v ospredje daje razum ter taktilnost.
Zato so tako imenovane duševne/psihične motnje zame motnje emocionalnosti, motnje našega čustvenega življenja.

Zmanjkuje nam energije za čustvenost. Naj bralci samo pomislijo, kako potekajo njihovi dnevi. Koliko časa imajo na voljo, da posvečajo kakovostne ure svojim bližnjim, zakoncu, otrokom? Gledava povsem realno. Naše ljube osebe so personifikacija našega čustvenega življenja. Več je tako imenovane mentalne motenosti, pod katero pa razumevam samo krizo čustev.

- Pravite, da smo v dobi, ko je preveč razuma in premalo čustev. Ob tem ne morem mimo premika družbe iz patriarhata v matriarhat oziroma feminizem: zdi se, da živimo v zelo žensko/čustveno obarvanem svetu, kjer se veliko govori o tem, kako se odločamo glede na občutje, občutke, ugodje in kako pomembno je, da poskrbimo za svoje počutje. Zelo pogosto je v ospredju tisto, kar nam paše. Kako torej razumeti, da je po eni strani preveč razuma, po drugi pa se zdi, da smo v preveč čustveno obarvanem svetu?
Nekoč, že dolgo nazaj, sem napisal, da v moji ordinaciji jokajo tudi moški. Sicer pa je to kompleksno vprašanje. Če odgovorim kot psihoanalitik – gre za moški edipalni kompleks, kjer gre za zaljubljenost matere v sina, ki se ne zmore odcepiti od primarne družine, in druga stvar je, da je šolski sistem narejen na psiho žensk. Odgovor na to vprašanje bi gradil iz teh dveh predpostavk.
V očeh mame je sin malo božanstvo in sta nevrotsko negativno povezana. Če greva nazaj v zgodovino: žene so bile okrog ognjišča, možje so bili lovci. Ostale so samo tiste družine, kjer so možje prinesli ulovljeno domov. V današnji družbeni realnosti moški ni več tako aktualen. Ženske so z razvojem in z lastnim prihodkom postajale samostojnejše. To je zelo vplivalo na položaj moških in žensk v družbi ter tudi na razumevanje vezi med sinovi in mamami. Vendar je treba razumeti, da je kriza moškosti v tem, ko se moški ne osvobodi edipovega kompleksa, in potem raje ostane v mama hotelu, kot da bi si našel življenjsko sopotnico. To kaže tudi na krizo sodobne družbe in seveda vsi ti možakarji, ko trkajo na vrata abrahama, gotovo ne morejo biti veseli. Zato je pri moških zaznavati stanja, ko iz čustvene nezrelosti večnega mladeniča čez noč postanejo starci. Prehoda pa ni.
Šolski sistem ter pogled na moškost in ženskost v naši družbi se odražata v zasedenosti delovnih mest po spolu. Večina zdravniškega osebja je žensk, med mojimi študenti na psihologiji je večina žensk, enako je v izobraževanju, sodstvu … Rezultat tega je, da so estrogeni hormoni omogočili ženskam, da so mirneje prestale testosteronske agresivnosti fantov. Še enkrat povem, da je šolski sistem napisan na psiho ženske. Zaradi tega moški danes zavzemajo enostavnejše poklice, ženske pa bolj študirajo. In če so nekoč k meni zaradi izgorelosti prihajali samo moški, sedaj prihajajo zgolj oziroma bolj in bolj ženske.

- Torej moramo ločiti med pozitivno in negativno čustvenostjo. Kakšna je razlika?
Marsikdo mi reče, da se kot oseba doživlja zelo čustveno. Kdo je čustven? Tisti, ki izbira pozitivno emocionalnost. Če pa je nekdo agresiven, destruktiven, depresiven, to niso izrazi pozitivne emocionalnosti. Številni depresivni ljudje se opisujejo kot zelo čustveni, ne vidijo pa, da so polni predvsem negativnih čustev. Biti čustvena oseba pomeni, da si poln pozitivnih čustev.
Težava naše družbe je v tej negativni čustvenosti, agresivnosti, nastrojenosti, ki pa se pojavlja ravno zaradi tega, ker nam zmanjkuje energije. Jungova psihoanaliza temelji na energiji. Mi imamo organe psihe, ki dobivajo določene količine energije. Te energije zmanjkuje.

- Omenjate tudi zelo prisoten sodobni pojem izgorelosti. Kako pride do tega pojava?
Glede na pomanjkanje energije in razcepljenosti interesov ne moremo recimo več govoriti le o romantični emocionalnosti žensk. Ne moremo, ker jim njihova sodobna poklicna in splošna družbena preobremenjenost jemlje njihovo plemenitost. Prvinsko plemenitost.
V sodobni družbi je veliko pomanjkanje tiste pristne, romantične, prisrčne ljubezni. To pomeni, da je v tebi prisotno preprosto, pristno veselje ob tem, da si srečal soseda, sodelavca, ženo – sočloveka. V današnjem času prehitro izgubljamo mentalno energijo, in potem pademo v vrtinec negativnih čustev: jeze, razočaranja, zavisti …

- Kako razumeti tako velik delež posameznikov, ki pravijo, da so izgoreli? Po vaši razlagi pri izgorelosti ne gre toliko za izgovore, niti ne za pomehkuženost, nezmožnost vztrajnosti, pomanjkanje ciljev in s tem upad smiselnosti …
Izgorelost pri sodobnem človeku ni noben izgovor. Ni. Nihče ni rad v pomanjkanju energije, nihče ni rad neuspešen. V tej družbi priznavam malo lenuhov. Pa še tisti, ki bi jih prepoznal kot lenuhe, bi zame kot psihiatra bili v bistvu izločenci iz družbe.
Pogled na izgorelost z mentalnega gledišča je drugačen. Če ima posameznik nizko frustracijsko toleranco, je to rezultat slabe ego energije. Gre za energetsko slabo opremljen ego; premalo šparamo duševno energijo, premalo mislimo nase. Pri tem pridobimo razne brazgotine, ki pa samo kažejo na to, da delo, ki ni opravljeno z zadostno ego energijo, sploh ni koristno. Tisto, kar delam v stanju izčrpanosti, ni produktivno. Mentalno delo zahteva tudi to, da v zdravem smislu spoštujem svojo psiho in svojo dušo. Samo tisto, kar naredim z zdravo pametjo, lahko uporabljam in smatram kot koristno, saj sem delo opravil energetsko opremljen. Čim več mentalnih brazgotin bom pridelal, tem slabši bo moj ego.
Hkrati pa se zavedajmo, da je razvoj sodobnega človeka napredoval tako hitro, da se nam svet kar naprej odpira v nove dimenzije. Vse bolj živimo tudi na področju imaginarnega, navideznega. Danes ne uspemo več biti kos vsej ponudbi, vsemu razvoju in informacijam. To vodi k razpršenosti naše pozornosti, razpršenosti naše energije. Energijo izgubljamo na širini. Mi smo radovedni in se samo širimo v svojih zanimanjih in interesih. Zaradi razpršenosti imamo težave z iskanjem cilja. Vse me privlači, kar hkrati pomeni, da me nič ne privlači dovolj, da bi zadevo pripeljal do konca in da bi se zaradi tega odpovedal drugim stvarem. Namesto da bi si stvari in interese odvzemali, si jih samo še dodajamo.

- To je vidno tudi v primeru določenih osebnih psihičnih stanj: rešujemo jih tako, da si izberemo še dodatne dejavnosti, telovadbo, meditacije, kuharijo, tečaje …, namesto da bi kaj oklestili. Je tudi v tem modrost – manj je več – za sodobnega človeka?
Z odpovedjo določenim dejavnostim in stvarem si šele v osnovi omogočimo, da pridemo k sebi. Mi pa hodimo proč od sebe. Tako težko je današnjemu človeku biti sam, sam pri sebi, v tišini, z lastnimi mislimi. To, da gremo vase, je terapevtsko početje, in če te lastne terapije ne izvajamo sproti, se nam kopičijo frustracije, ki bi jih radi reševali z vedno novim.
Pri tem me moje nezavedno ohranja, ščiti – če sem v stresu z realnostjo, mi prihrani ukvarjanje s samim seboj. Vendar samo določen čas, saj mi račun izstavi med počitnicami, ob praznikih. Takrat to nezavedno zahteva, da si vzamem čas. To javljanje psihe, ki nas kliče, da pridemo k sebi, je zelo terapevtsko. Moja psiha ne želi, da hodim proč od sebe, da se zatekam k raznim opojnostim, ampak da se ukvarjam s samim seboj. Neukvarjanje s sabo v tem globljem pomenu je največja katastrofa sodobnega človeka.

- Omenili ste praznike, ki so pred vrati. Kako pa je s prazniki v luči pogleda na sodobnega človeka?
Vsekakor prazniki sodijo v ta vsebinski paket katastrofičnega doživljanja s strani sodobnega človeka. Najbolj kritični so gotovo božično-novoletni prazniki. Samo poglejmo na fenomen veselega decembra – vse gre v smeri zabave, veseljačenja, hrupa in svetlobe, samo da se nam ne bi bilo treba v tišini lastnega doma ukvarjati s seboj ali svojimi najbližjimi. Da ja ne bi bili mistični! In nato imamo opraviti s tako imenovanimi božičnimi depresijami. Te se izražajo kot bolj racionalne bilančne depresije, ko ljudje delajo pregled celega leta, ali komunikološke depresije vstopanja v odnose. Koliko je pogovorov, kje bo kdo preživel te praznike, kje bo kdo za božič ...
Zanimivo: skrb in stres okoli teh praznikov tudi dokazuje, kako je človek transcendentalno bitje. Celo mnogi ateisti poskrbijo, da mi imajo kaj za povedati o tem, kako lep božični večer so imeli. Gre za čarobnost naše transcendentalnosti.
S prazniki je povezanih veliko čustvenih elementov – kdo pride, koga bi povabil, s kom bi se sploh družil …? Z mnogimi imajo ljudje težke situacije, celo leto se niso uspeli srečati, slišati, govoriti, in si sedaj postavljajo hud imperativ, kako mora biti za praznike vse idealno.
Na predbožično in božično depresijo zato gledam kot popolnoma čustveno-sociološki in transcendentalni fenomen. In teh depresij ni malo. Zame, podeželskega psihiatra, so ta depresivna stanja predstavljala kar precejšen delež pri dodatni obremenitvi dela.

- Ko omenjate preobremenitev dela, je še kako aktualno vprašanje ureditve področja psihoterapije v Sloveniji. Kako gledate na to?
Za začetek bi povedal, da terapevtov ne bo nikoli dovolj. Potem je treba vedeti, da je bila psihoterapija med ljudmi vedno prisotna. Če se vrnem k Svetemu pismu – samo poglejmo, koliko je tam psihoterapije. Jobova knjiga je le eden od primerov, kjer lahko spremljamo potek psihoterapije. Razni psihoterapevti so hodili k njemu, a neuspešno, vse dokler se Job ni pogovoril z Bogom. To kaže tudi na dejstvo, da kjer je prisotna transcendenca, tam je duša srečna.
Glede prisotnosti psihoterapevtov je moj vidik tudi, da niso vse situacije takšne, da bi bila nujna prisotnost zdravnika. Enako je treba gledati z vidika priprave nove psihoterapevtske zakonodaje na Slovenskem. Jaz kot zdravnik sploh nimam nobene zahteve, da bi moral biti vedno in povsod prisoten. Zelo sem srečen, če se s človekovo psiho ukvarjajo različni profili in sem lahko samo pomožni vidik tudi komu drugemu. To bi moralo biti tudi vodilo ob že omenjeni pripravi predloga zakona o psihoterapiji. Zdravniki in tudi psihologi bi lahko bili srečni, če se želi s tem področjem psihičnih motenj še kdo ukvarjati, saj to pomeni, da bo delo razbremenjeno in porazdeljeno. Sploh ob povečani potrebi, ko se srečujemo s povečanim številom psihičnih motenj.
Zavedajmo se, da še tolikšno število psihoterapevtov najrazličnejših modalitet ne more rešiti naše družbene situacije. Enostavno smo kot družba tako izčrpani in razpršeni z našo mentalno energijo, da posamezni psihiatri, ki se spoznamo na to dinamiko, nudimo samo drobce, kot svetlobne žarke, več pa glede na družbeno situacijo sploh ne moremo doseči. Zato so psihoterapevti zelo dobrodošli. Nikoli nas ne bo dovolj in sem zadovoljen, da se populacija glede tega izobražuje.

- Analiza družbe ni ravno bleščeča. Vam vseeno kaj vliva upanje v prihodnost, ali je vaš pogled v naprej bolj črnogled?
Sem otrok druge svetovne vojne. Kdor je doživel tiste čase in šel skozi tiste situacije, ve, kaj je težko življenje. Zase bi dejal, da sem večni optimist. Ne gradim hiše na pesku pesimizma. Hkrati pa nisem naivnež, ki bi potiskal glavo v pesek. Enostavno verjamem v človeka. Družba ima gotovo določene oscilacije, se bodo pa stvari tudi uredile. Pred kratkim sem že povedal, da na to ne moremo gledati brez Stvarnika. Zavedati se moramo, da Stvarnik ni samomorilen. On nas je ustvaril. Če bi nas uničil in nas pustil v samouničenje, bi s tem uničil svoj lastni načrt, celo samega sebe. Zaupam Stvarniku, zato zaupam tudi človeštvu.

 

OSEBNA IZKAZNICA
Dr. Jožef Magdič
je v Lipi rojeni Prekmurec, sin kmečkih staršev. Leta 1961 se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani in leta 1966 postal zdravnik ter leta 1971 v Zagrebu specialist nevropsihiatrije. Januarja 1972 je odšel v Švico, kjer se je zaposlil kot psihiater v Zürichu in vpisal študij psihoanalize na Inštitutu Carla Gustava Junga ter diplomiral leta 1975. Od leta 1976 do 1983 je delal kot psihiater v Nemčiji, štiri leta predvsem na področju sodne psihiatrije, in leta 1978 doktoriral na Univerzi v Tübingenu.
Po vrnitvi v domovino je delal v Psihiatrični bolnišnici Maribor in v Ormožu ter z Zdravstvenem domu Murska Sobota, na koncu pa imel zasebno psihiatrično ordinacijo.
Je član mednarodne zveze za analitično psihologijo, predavatelj, mentor in supervizor za bodoče jungovske psihoanalitike v Ljubljani, in sicer na Univerzi Sigmunda Freuda ter pri Slovenski zvezi za Jungovo analitično psihologijo.
Zase rad pravi, da ljubi celo Slovenijo, najrajši pa je v Prekmurju. Ker je v letošnjem letu obhajal okrogli jubilej, mu v uredništvu Ognjišča kličemo še veliko zdravja in blagoslova.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 12, 2023, str. 6-11.

Kategorija: Gost meseca

»Otroci imajo svoje poslanstvo ... Videl sem očeta – garača, ki je delal od ranega jutra do pozne noči … Delal je trdno, odločno, vestno in vneto ... Sinek je opazoval očeta. Gledal je njegove močne roke in občudoval njegov kleni, odločni, izklesani obraz. Oče je njegov vzor. Otrok spozna, da bo lahko dosegel ta vzor le, če bo delaven, pošten, skrben, odločen. Dober, pa vendar strog, možat in neizprosen, pa vendar mil in klen, kot je njegov oče. Zaslutil bo, da vse to njegov oče zmore, ker ga plemeniti svetost ljubezni do družine. Če ni otrok, potem ne morejo prehajati vzori očetov na nikogar ...« Tako je v svojem nagovoru o poslanstvu otroka ljubljanskim ženam iz Društva za podporo Otroški bolnišnici dejal Marij Avčin, takrat mlad otroški zdravnik. Ko je končal, se je njegov predstojnik in vzornik dr. Bogdan Derč pogladil po dolgi beli bradi in rekel: »Hvala, doktor Anton. Lahko bi postali duhovnik!«

»POSTAL BOM ZDRAVNIK ZA OTROKE«
Zdravnik in duhovnik imata podobno poslanstvo: prvi zdravi telesa, drugi duše. Marij Avčin, ki se je rodil 9. decembra 1913 v Ljubljani, je postal otroški zdravnik zaradi legendarnega Bogdana Derča, znanega pod imenom Brada. Bil je droben fantek, pravili so mu Muhca, in kot otrok je bil večkrat bolan. Ko so odpovedala domača zdravila, so nekoč poklicali Brado. S svojim rohnečim in hkrati milim nastopom je malega bolnika tako prevzel, da je sklenil: »Tudi jaz bom nekoč postal zdravnik za otroke!« Na poljanski gimnaziji je imel odlične profesorje. Po maturi leta 1932 se je vpisal na medicinsko fakulteto ljubljanske univerze, ki pa še ni bila popolna, zato je študij nadaljeval v Zagrebu in bil leta 1938 promoviran za doktorja vsega zdravilstva. Ko je opravil obvezno pripravniško službo, je moral iti v šolo za sanitetne častnike v Sarajevu, nato so ga kazensko poslali v Črno goro.(z leve) Dr. Marij Avčin je bil v mladih letih hitrostni drsalec in alpinist (1941).  - Prof. dr. Bogdan Derč (1880–1958) z nadimkom Brada je bil Mariju velik zgled. Derč je prvi slovenski pediater, prvi profesor pediatrije, velik človekoljub …  - Klinika na Vrazovem trgu (leta 1965), kjer so se od leta 1952 zdravili bolni novorojenčki, dojenčki in majhni otroci.
Pred začetkom druge svetovne vojne je začel delati v ljubljanski bolnišnici, najprej na kirurškem oddelku, nato pa na otroškem pri prof. dr. Bogdanu Derču. Po vojni je postal njegov asistent na otroški kliniki medicinske fakultete in honorarni predavatelj pediatrije. Po upokojitvi svojega predstojnika je bil postavljen za v. d. predstojnika klinike in katedre za pediatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1956 se je Pediatrična klinika preselila z Ulice stare pravde na Vrazov trg. Sodeloval je pri urejanju otroških bolnišnic v Sloveniji pa tudi drugod v tedanji Jugoslaviji. Že leta 1951 je v ljubljansko mestno otroško bolnišnico povabil učiteljico Bredo Juvančič, ki je uvedla šolanje bolnih otrok. Od tedaj se je šolsko delo na otroških bolnišnicah zelo uveljavilo. Zaslužen je tudi pri obravnavi telesno in duševno prizadetih otrok. Leta 1964 je z disertacijo Učinki krvnega sorodstva na potomstvo dosegel doktorat s področja pediatrije in bil začetnik genetskega svetovanja pri nas.

SLOVENSKI PEDIATRIJI PRIDOBIL UGLED
Strokovno se je izpopolnjeval v Veliki Britaniji, ZDA in na Danskem. Veliko je potoval, sodeloval je na mnogih domačih in tujih kongresih, konferencah in simpozijih. Seznam njegovih znanstvenih publikacij obsega nad 100 enot. Učil je generacije medicincev in otroških zdravnikov. Zanje je napisal učno knjigo o dednih boleznih. Vseskozi je pisal tudi za široki krog bralcev in objavljal poljudnoznanstvene članke v raznih revijah. Profesor dr. Marij Avčin je veliko pripomogel, da je slovenska pediatrija dosegla mednarodni ugled in veljavo. Priznanje njegovi strokovni dejavnosti potrjuje članstvo v domačih in tujih strokovnih združenjih. Kot mlad zdravnik prostovoljec (brez plače) je svoje znanje in ljubezen posvetil otrokom po zgledu svojega učitelja dr. Bogdana Derča. »Kmalu sem se privadil. Zajelo me je veliko dela. Dan in noč, vse nedelje in praznike, vse sončne dni, saj sem bil najmlajši. Le Brada je prihajal vsak dan, vsako jutro, me vodil, učil, svetoval ...« Svoje izkušnje in spoznanja je prelil v knjige Naš najmlajši (1948), Naš otročiček (1949), Naš šolar (1950), Naš bolnik (1952), Otrok od spočetja do pubertete (1956 – skupaj s Slavo Lunaček). Za svoje delo je prejel več nagrad, odlikovanj in priznanj: leta 1961 skupaj s sodelavci nagrado Sklada Borisa Kidriča, leta 1965 nagrado Sklada Štefana Kovača v Mariboru za raziskovalno delo med Cigani v Prekmurju. Dr. Avčin je bil prvi, ki je v Jugoslaviji dal velik pomen subspecialnim področjem pediatrije in poskrbel za neprekinjen pouk, igro in razvedrilo hospitaliziranih otrok.- Z ženo Andrejo in otrokoma Andrejem in Marjano.  - Bil je zavzet predavatelj. 
Nekaj let pred iztekom predpisanih pogojev je bil na lastno željo leta 1978 upokojen. Tudi po upokojitvi je redno sodeloval na pediatričnih strokovnih srečanjih, doma in na tujem. Na prvem slovenskem pediatričnem kongresu na Bledu oktobra 1994 je v svojem odličnem predavanju podal pregled razvoja pediatrije na Slovenskem. Podpiral je gradnjo Pediatrične klinike v Ljubljani, ki bo omogočala boljšo skrb za mlade bolnike. V kraljestvo večnega otroštva je odšel 31. marca 1995.

ZDRAVIL JE TUDI S PERESOM
Po upokojitvi smo spoznali otroškega zdravnika dr. Marija Avčina kot pisatelja. Leta 1989 je pri Mohorjevi družbi, naši najstarejši založbi, izšla njegova knjiga Doktor Anton. »Moje drugo ime je Anton ... Anton se spominja na vse lepo in vredno, kar mu je bilo dano doživeti, srečati in spoznati.« Za knjigo je izbral štiriindvajset zgodb in spominskih razmišljanj različne dolžine. Vsi zapisi so avtobiografski, vendar je to komaj opaziti, ker doktor Anton oči svojega srca obrača k majhnim, preprostim ljudem, posebno malim bolnikom. Veliko jih je iz skalnega črnogorskega sveta, kjer je nekaj časa opravljal svoje poslanstvo. Od slovenskih likov sta najbolj prepričljiva kuharica Johana (Muhca) in zdravnik dr. Bogdan Derč (Brada). Družinska kuharica Johana je bila ob materi njegova najboljša vzgojiteljica v otroških letih. Otroci z negovalnim osebjem na dvorišču Zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani.  - Dr. Avčin je bil mojster ubesedovanja. Na slikah so tri njegova dela.
O psihologiji ni imela pojma, njen učbenik je bilo srce, polno modre ljubezni. Najdaljšo pripoved je posvetil doktorju Derču, ki je Antona v otroških letih zdravil in s svojo izvirno človečnostjo vplival na njegovo poklicno odločitev. »Za svoje delo ni bil mojster, nikdar od nikogar ali za karkoli odlikovan. Le njegova poslednja pot je pokazala, kdo je v resnici bil. Ta veličastna pot je pokazala, da ni zaman razdajal ne svojega velikega znanja ne svoje velike, nikdar razumljene ljubezni ne svojega srca, vedno nemirnega, vedno vzburjenega, vedno otožnega, ki je v neki noči v sanjah nehalo biti.« Najbolj pretresljivo pa je pričevanje o dveletnem fantku (Ninica), ki je do kraja izmučen zaprosil zdravnika, ki mu je hotel dati injekcijo: Prosim, ne več. In ko je njegova lučka komaj še tlela, je tiho zaprosil za ninico, za tisto, s čimer si otroci pokrijejo oči, da lažje zaspijo: Prosim ninico. Zdravnik je bil oče – pisatelj sam ...«
Leta 1994 je izšla njegova druga leposlovna knjiga Ljubljanske razglednice o Ljubljani njegovega otroštva. Obe knjigi je s svojimi zgovornimi risbami obogatila akademska slikarka Melita Vovk.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2023), 42-43.

Kategorija: Obletnica meseca

Decembrski številki je že tradicionalno priložen katalog naših knjig, ki naj bo pripomoček, da boste naročili kaj iz naše posebne ponudbe. Na spletu si preberite več informacij o naročnini na Ognjišče za prihodnje leto.

»Letošnji adventni čas je poseben zaradi spomina na … sv. Frančiška in na njegove posebne jaslice, ki so … jih njegovi bratje ponesli v svet,« pravi p. Janez Šamperl, ki je napisal prilogo o pomenu adventa in ob 800-letnici prvih jaslic, ki jih je postavil sv. Frančišek Asiški.

Z mesecem decembrom vstopamo v novo liturgično leto. V rubriki, namenjeni zakoncem, s tokratnim člankom sklepamo evangeljske razlage in spodbude za zakonce, ki smo jih pripravljali za celotni triletni krog nedeljskih evangelijev.

Komaj smo se odvadili besede epidemija, se ta skorajda vrača na drugem področju. Tokrat v podobi elektronskih cigaret, katerih uporaba navkljub padcu rabe tobačnih izdelkov raste najbolj med mladimi. O težavah, povezanih s tem, pričajo starši, šole in kateheti. V tokratni temi meseca nekaj več o tem, kaj elektronske cigarete so in kako so kljub lepi embalaži zelo nevarne za zdravje. 

Jezusov »Hodi za menoj!«, »Sledi mi!« odmeva v srcih nas kristjanov že od Jezusovega povabila prvim apostolom. Letošnji adventni koledar za mlade sestavljajo storiji (virtualne zgodbe), ki so vzeti iz knjige Sledi mi. Mlade vabimo k premišljevanju pa tudi deljenju naprej.  

 

Ukvarjanje z lastnim psihičnim stanjem je postalo že skoraj normalno, se pa razumevanje določenih stanj začne pri spoznavanju njihovih vzrokov. O psihičnem zdravju veliko ve dr. Jožef Magdič, zdravnik in nevropsihiater, ki je na tem področju dejaven že več kot 50 let. 

Tako kot je sogovornica Manca Košir razmišljala o minevanju, je tudi mag. Drago Tacol razmišljal o minevanju in predvsem o pogledu v prihodnost. Bolj ko se leto preveša h koncu, bolj nam misli uhajajo že v prihodnje leto. Kako torej v starosti življenja gledati na prihodnost, kako jo sprejeti in se je veseliti kljub starosti in razmišljanju o prehodu v novo življenje? 

V branje priporočam razmišljanje mladih o sprtosti in razdeljenosti Slovencev, o poznavanju svojih korenin in tudi zgodb druge svetovne vojne, osamosvojitve in splošnega sobivanja ne glede na svetovnonazorsko prepričanje.

Na področju bioetike nadaljujemo pogovor o umetni oploditvi. Bolj podrobno kot spoznamo to področje, bolj nam je jasno, da mora nekdo osvetliti to sicer znanstveno področje tudi z vidika človekovega dostojanstva in svetosti življenja. Reprodukcija, ki se izvaja v laboratorijih, prinaša po eni strani veliko možnosti, po drugi pa veliko neznank, stisk pa tudi nečloveškega in nehumanega ravnanja. 

In preden postanemo preveč zazrti samo v tehtne razmisleke, prav vi, starejši, da, drage babice in dedki, ne pozabite, da sedaj prihaja vaš čas. Se sprašujete, zakaj vaš. Ker ste prav vi najboljši pomočniki sv. Nikolaja na zemlji in ker prav vi s svojimi izkušnjami, ki ste jih pridobili, v adventni čas svojim otrokom in vnukom prinašate zgled upanja in vere. Tudi v tem lahko vidite svoje poslanstvo in sporočilo za adventni čas.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 12 (2023), 4.

Kategorija: Beležnica