“Smo Slovenci res domoljubni, pošteni, delavni in prijazni?”

S sogovornikom, ki ga bralci gotovo poznate bodisi iz radijskih zvočnikov bodisi z glasbenih odrov ali televizijskih ekranov, sva se v pogovoru dotaknila medijev in ustvarjanja razvedrilnih vsebin, kjer je Blaž Švab dejaven že več kot dve desetletji. Kako razvedrilo in ekrane umestiti v prihajajoče praznike in življenje na sploh? Kaj mu pomenijo prazniki? Blažu sem zelo hvaležen, da je spregovoril tako iskreno, neposredno in z določeno mero kritičnosti, ki nas po svoje vabi k reviziji tega, kar smo, za kar se zavzemamo in kako živimo. 

- Za začetek najlepša hvala, da ste si v tem za glasbenike in ustvarjalce razvedrilnega programa najbrž najbolj natrpanem delu leta vzeli čas za pogovor. Ne morem mimo vprašanja, kako ste in kako prenašate že skoraj dvoletno situacijo glede epidemije … 
Tega obdobja ne prenašam ravno najbolje. Čuti se, da je pustilo posledice na vseh nas. Najbolj utruja dejstvo, da se kar ne konča. Na srečo smo za zdaj vsi zdravi, tudi moji najbližji, veliko prijateljev in znancev pa je zbolelo, nekateri težko, nekateri so se poslovili. Ob vsem tem mi je hudo, ker vem, da so mnogi prikrajšani za druge zdravstvene obravnave in terapije, ki jih potrebujejo. Za Modrijane me ne skrbi, mi bomo zdržali to obdobje, mislim pa na številne ljudi, ki so nas spremljali na nastopih, kako se spoprijemajo s situacijo, kako jim gre. Stiske so prisotne in z njimi se vsak spoprijema drugače. Ni vedno najbolj preprosto. Za našo družino je bilo vse skupaj kar izziv, ker se je sin rodil tik pred začetkom epidemije, ko smo o tem vedeli še zelo malo. 
Kolikor opažam, je na glasbenem področju kar hudo, ne toliko zaradi financ, saj večina glasbenikov še nekaj dela, ampak bolj z vidika spoprijemanja s povsem drugačnim načinom življenja in zaradi dejstva, da telo in glasilke ne delujejo na potrebnih obratih, kar je nujno za kondicijo. Številni glasbeniki so našli nove načine komuniciranja s publiko; to je dobro. Kar se tiče ustvarjanja televizijskih vsebin, pa se ob dobri organizaciji skoraj vse da. Ljudem smo navsezadnje dolžni dati nekaj razvedrila in glasbe. Je pa treba delati enkrat več. Zjutraj ko se prebudim, najprej pogledam na telefon, kdo je odpovedal snemanje zaradi stika ali okužbe, in v nekaj urah je treba odreagirati. A tega stresa in prilagajanja sem vajen s terena, ko se je bilo treba ves čas prilagajati in znajti. V tem pa je tudi veliko ustvarjalnosti.

- Ko omenjate televizijski program, naj vas vprašam nekaj glede vaših televizijskih navad: Kako pogosto se posedete pred TV? Kakšne oddaje in programe običajno izberete oz. kakšne oddaje v vas vzbudijo pozornost? 
Preden se mi je rodil sin, sem zelo rad gledal filme in serije, oddaje manj. Zdaj televizijo gledamo malo, izjemoma pogledamo kakšno oddajo. Gledanje televizije zavestno omejujemo, podobno gledanje vsebin na telefonu, kamor se je dejansko vse preselilo. Prekomerno gledanje ubija doživljanje, ga dela otopelega, za majhnega otroka pa je to toliko bolj škodljivo. Je neizbežno, a je treba iskati mero. Vsebine, ki so dosegljive na klik, spreminjajo doživljanje, da je manj vedro, bolj otopelo, ker ni poti, ki pelje do cilja. Cilj je samo klik stran. Ves čar pa je v poti, ki nas pelje do cilja. Pot, ki je tudi naporna, kjer se je treba potruditi, nas pelje do pravega zadovoljstva. Predstavljajte si razliko v občutku, ko gremo kupit solato v trgovino, ali celo, ko nam jo z dostavo pripeljejo na dom, in občutku ob tisti solati, ki jo posejemo na vrtu, jo vzgojimo, opazujemo, kako raste, se z njo pohvalimo pri drugih – koliko več veselja in radosti je tukaj! No, to s telefoni izginja. Zato televizijskih oddaj ne bi ustvarjal, če ne bi imele vsaj enega višjega smisla, in to glasbenega: glasba ostane in ima neko vrednost, je del kulture. Z veseljem pa bi kdaj v prihodnosti ustvarjal pogovorne oddaje, ker izkušnje in zgodbe pomagajo ljudem, jih nagovorijo k pozitivnim spremembam.

- Zdaj sva govorila o televiziji z vidika gledalca, a vi ste hkrati tudi sami na drugi strani televizijske kamere. Kako ob dejstvu, da ste že dolgo prisotni v medijih, vidite razvoj medijev, informiranja, zabavanja ljudi? Zaznavate kak trend na tem področju? 
Vse se spreminja – in hkrati nič. Najbolj se spreminja način spremljanja vsebin v dopolnjevanju z družabnimi omrežji. Ob ustvarjanju televizijskih ali radijskih vsebin že razmišljaš, kako bodo le-te delovale na družabnih omrežjih, hkrati delaš za več različnih medijev. Nobene vsebine ne podcenjujem, česarkoli se lotiš, ali resničnostnega šova ali poglobljenega intervjuja, vse ima svoja pravila in za dober rezultat za gledalca je vsepovsod treba veliko dela, znanja in truda. 
Hkrati se zavedam, da v teh časih v Sloveniji z medijskimi vsebinami za pozornost domačih gledalcev tekmujemo s celotnim svetom; občinstvu so dostopni vsi svetovni programi z vrhunskimi produkcijami. Na srečo domači gledalci še vedno ali celo vedno bolj cenijo lokalnost, občutek domačnosti, da se nekaj dogaja v kraju, ki jim je blizu in ga poznajo, z ljudmi, ki so jim blizu. Oddajo V petek zvečer ustvarjamo tedensko in iz nje do 10 izsekov vsak teden roma na spletne portale. V samo dveh sezonah oddaje je na spletnem portalu YouTube na voljo 200 slovenskih popularnih pesmi, odigranih in odpetih v živo. 

- Oddaja V petek zvečer je nadomestila svojo predhodnico, Slovenski pozdrav. Kje je nova oddaja naredila korak naprej glede na prejšnjo? Ste se pri oblikovanju novega formata veliko ukvarjali z okusom ljudi, torej z vprašanjem, kaj si gledalci želijo? 
Mi smo se dela lotili obratno. Nismo razmišljali o tem, kaj si želijo ljudje, nismo delali analiz, kaj želi gledati občinstvo, kar je po neki logiki najbrž narobe. A sam sem mnenja, da moraš biti vedno korak dlje in ljudem ponuditi nekaj, na kar sami niso pomislili. Ko ti občinstvo vse narekuje, slediš; bolje je, da občinstvo sledi tvojim vsebinam. Mi smo se snovanja lotili z zavedanjem, da moramo v nacionalnem mediju bolj prispevati k popularizaciji slovenske glasbe. Iztočnice za razmišljanje so se mi ponujale po vsakem igranju z Modrijani ali drugje. Kaj ljudje pojejo zjutraj ob štirih, ko se vračajo z zabave? Opazil sem, da le tu in tam pesmi slovenskih izvajalcev; da ko je družba ob šanku najbolj vesela, zapoje dalmatinsko pesem, najpogosteje kar glasbeniki sami. Da ne bo pomote, sam gojim do tuje glasbe veliko spoštovanje, jo tudi spremljam in zelo dobro poznam, pred epidemijo sem veliko potoval po svetu in načrtno spremljal tujo glasbo. Zelo veliko glasbe iz Hrvaške ali iz Srbije je narejene odlično, mnogo je izjemnih piscev besedil pa tudi izrednih pevcev, in do tega gojim veliko spoštovanje. A vendarle mi je malo hudo, ko družba zjutraj zapoje vse kaj drugega kot slovensko pesem. Zato smo z ekipo razmišljali, kje in kako lahko prispevamo, da bomo zavesti ljudi, predvsem mladih, postopoma približali dobre slovenske pesmi. V samo dveh sezonah smo v oddaji izvedli 200 pesmi, ki so nato šle na YouTube in na druga družabna omrežja, kjer štejemo milijonske oglede. Na zabavah si ljudje vrtijo glasbo iz oddaje V petek zvečer, prav tako to opažamo v barih. Odločilno pa je bilo, da je vse odigrano in odpeto v živo in da za tem stoji vrhunska produkcijska ekipa. Vse je v ekipi, ki potem dela. Na oddaji delajo uredniki in producenti razvedrilnega programa RTV Slovenija. Soustvarjalec oddaje je Jure Karas. V oddaji vse v živo igrajo in pojejo Diamanti. Priredbe ustvarjata Miha Gorše in Martin Juhart. Nad vsem bdi izjemni glasbeni producent Matjaž Vlašič. Za vrhunski ton skrbita Metod Komatar in Tadej Mihelič, za številne najboljša tonska mojstra in producenta, z nami sodelujejo tudi drugi mojstri. Tako rekoč je na mestu zbrana izredna ekipa, ki deluje v tej oddaji in na drugih glasbenih področjih. Efekt, ko je nekaj odigrano v živo, in to vrhunsko, pa je večji, kot smo pričakovali. Oglašajo se nam producenti iz ZDA, kako dobro stvari zvenijo in kako nam je to uspelo. 

- Kdor ne pozna tega ozadja, kdor predvsem posplošuje, hitro poda tudi kakšno kritiko, tudi na račun domoljubja, preveč slovensko obarvanih vsebin ... Dotikava se vprašanja, kje je tukaj prostor za zdravo konservativnost, zdravo domoljubje, zdrave vrednote, za prikaz tega, kar večina Slovencev živi »izven ljubljanske obvoznice«, po podeželju in vaseh … 
Sam se besedi zdravo izogibam, ker predpostavlja, da je na drugi strani nekaj bolnega. Beseda se mi ne zdi najboljša. Raje izberem besedo zmerno ali pa iskreno. Znotraj ljubljanske obvoznice včasih zasledim več domoljubja kot zunaj nje. Ni vse tako enoznačno. Dejstvo je, da lokalna politika prehiteva nacionalno. Da je na terenu, na občinski ravni, mogoče zaznati več dobrih idej, iznajdljivosti, pripadnosti kraju in ljudem, več ljubezni do domačega kraja in ljudi, in da se na lokalni ravni izvajajo res izjemni projekti. Zato obožujem Slovenijo. In številni župani delajo izjemno delo. Z Modrijani smo imeli velike koncerte tako v Ljubljani kot v drugih slovenskih krajih in vsepovsod smo bili zelo lepo sprejeti. Menim, da s konservativnostjo (ali obratno: z nekonservativnostjo) ni nič narobe, tudi ne obsojam ljudi, ki niso domoljubni, sploh ne. Obsojam pa hinavščino. Ljudje govorijo, da so domoljubni, delajo pa drugače ali sejejo sovraštvo. Ljudje govorijo, da so konservativni, doma in v svojem življenju pa počnejo vse drugo. Premalo iskrenosti premoremo do sebe. V bistvu smo zelo hinavski in veliko lažemo oziroma so naši obrambni mehanizmi, s katerimi zastiramo lastno resnico, zelo oboleli. Kot otroku so mi doma govorili in me vzgajali, da smo Slovenci pošteni, delavni in prijazni. Smo res? Mogoče je čas, da si nalijemo čistega vina in opravimo »samorevizijo«, potem pa debatiramo, kako naprej.

- Govorite o iskrenosti, o početju nas samih. Ob tem bi se z vami rad dotaknil še dejstva, da po vseh letih statističnih podatkov vedno na prvo mesto postavljamo družino, čeprav potem med sabo preživimo malo skupnih trenutkov ali pa jih preživimo sicer v isti hiši, a pogosto drug mimo drugega; prednost pa dajemo vsem mogočim ekranom ... Kako vidite to in kako kot človek, ki je zelo vpet v medije, »krmarite« med tem?
Mediji, pri tem mislim predvsem na razvedrilo, dajejo hiter užitek. S tem načeloma ni nič tako zelo narobe, če imamo mero. Vse je v meri. Čisto vse. Kot pri sladkorju, alkoholu, mastni hrani, zdravilih, tako je pri medijih, mera, mera, mera. Pri tem so najprej pomembna pravila, ki jih določimo zavestno, potem pa upoštevanje in ponavljanje le-teh, da nam pridejo v navado. Navada je zlato. Dobra navada nas dolgoročno rešuje. Tako delamo pri nas doma. Določimo pravila, ki nas delajo srečnejše in svobodnejše, določimo mero, in se trudimo, da smo pri tem dosledni. Ampak veste, nam je to lahko govoriti, ker imamo polno mizo in hladilnik. Kako se počuti nekdo, ki zdaj tole bere, vsak dan pa po 12 ur gara, da preživi družino in kupi vsa potrebna zdravila in terapije, ki jih država in zavarovalnice ne pokrivajo? Kdo njega vpraša, zakaj ni več z družino? Ko pride po 12 urah dela domov ubit, ponižan, zgaran in ima komaj odprte oči, ko se njegov otrok igra, sam pa je v mislih odsoten, ker ga skrbi, da še ni plačal vseh položnic ... Ljudje, ki živijo oz. živimo v ugodju, lahko nakladamo o tem, kako bi lahko bili več z otroki, kako bi manj gledali televizijo, številnim pa se ob branju tega obrača želodec. In jih še kako razumem. Ker se tudi meni. Dejstvo je, da živimo v bogati državi, v bogati skupnosti, ki sprejema to, da tisoči živijo pod pragom revščine. Zato poklon vsem društvom in posameznikom, ki jim je mar, ki se trudijo pomagati, ni jih malo. Vseeno pa me mrazi, zakaj se za toliko otrok zbira denar za dodatne terapije. V tej bogati državi, zakaj? Pogosto sem kar obupan in se mi zdi, da je vse, kar počnem, ena bedarija. Pogosto mi početje osmišlja samo glasba, ki jo imam tako rad, glasba, za katero vem, da lahko tudi pomaga, opogumlja, lajša bremena.

- Pred koncem pogovora bi se rad dotaknil še prihajajočih praznikov. Kako jih preživljate, kakšne navade ste iz primarne družine prenesli v svojo družino, katero sporočilo božiča bi radi prenesli na nove rodove? 
Božični čas mi ogromno pomeni. Najraje sem doma. Najlepša in najpomembnejša navada se mi zdi ta, da smo radi skupaj. Drugo mi ni pomembno. Veliko bomo skupaj z vsemi družinami, in to je največ. Prijeten pogovor. V ničemer ne pretiravamo.

- Kmalu potem sledi prehod v novo leto. Boste letošnje silvestrovo preživeli delovno ali v krogu najbližjih? 
Na televizijskih ekranih sem silvestrski program soustvarjal že šestkrat, sedemkrat, niti ne vem točno. Tudi letošnjega pripravljamo. Najpomembnejši del letošnjega bo vsakodnevno testiranje vseh glasbenikov, ekipe, obiskovalcev in upoštevanje vseh ukrepov. Zelo bomo striktni. Prav vsi se bodo testirali vsak dan. Strogo bomo upoštevali vse varnostne ukrepe. Ves čas bom prisoten v studiu, da bom sproti spreminjal program, če bo treba. Z Modrijani letos ne igramo in bomo z družinami doma. 

- Kako si pa najbolj želite doživeti prehod v novo leto – je to za vas pomemben mejnik? 
Novo leto vedno povezujem z delom. Z Modrijani za Silvestrovo običajno igramo že od leta 2000, ko smo imeli 15, 16 let. Zame osebno silvestrovo ni mejnik. Moj koledar je bolj povezan z delovnimi projekti in procesi. Tako da je včasih zame novo leto poleti.

- Ob tem se spominjam enega od intervjujev pred leti, ko ste dejali, da člani zasedbe Modrijani v decembru preživite skupaj tudi po 20 dni, ker je toliko nastopov. Kako je s tem v današnjih časih?
Vsi nastopi so odpovedani, vsa javna igranja in vsi zasebni nastopi. Ta čas vadimo, snemamo in objavljamo številne posnetke Noči Modrijanov iz arhiva.

- In za konec: Ob prehodu v novo leto se izreče kar precej želja in voščil. Kaj si za leto 2022 želite vi – kot oče in družinski človek, kot glasbenik, TV-voditelj?
Pred nami sta dva največja izziva. Najpomembnejša. Odnos do soljudi in odnos do okolja. Od tega je odvisno vse. Želim si, da bi do tega gojili največje možno spoštovanje in sočutje. Le to bo rešilo svet in ga olepšalo. To je izziv zame in menim, da za vse nas.

ERJAVEC, Matej. Blaž Švab. “Smo Slovenci res domoljubni, pošteni, delavni, prijazni?”.... (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 34-37.

»Včasih me kateri mojih številnih prijateljev in znancev skoraj začudeno vpraša, čemu sem ubral tako nenavadno življenjsko pot … Sam zase pa dobro vem, zakaj sem se vse življenje tako rad oziral nazaj v daljna stoletja in poskušal osvetliti nekatera izbrana vprašanja iz zgodovine slovenskega naroda. Kot umetnostni zgodovinar sem namreč izbral iz zgodovine umetnosti na Slovenskem tisti del, ki ga zlasti v stavbarstvu in z likovno opremo, najbolje ohranjajo stare slovenske cerkve in cerkvice božje. Vse življenje sem jih rad obiskoval in raziskoval, in so bile blizu mojemu srcu, kakor bi rekel Plečnik … Od vsega mi je bilo še najbliže stavbarstvo in zlasti njegova plemenita sestra cerkvena arhitektura, ki že stoletja trdno in nepremakljivo stoji na zemlji, na kateri smo doma, kakor bi bila zrasla iz nje … Obiskoval sem cerkve kot umetnostni zgodovinar, kot Slovenec in kot kristjan.« Tako je svojo ljubezen do slovenske zemlje izpovedal umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar na zadnji strani njemu posvečenega zbornika Preden odidem (1998).

OBISKOVAL IN RAZISKOVAL SEM CERKVE
Rodil se je 27. decembra 1921 v Novem mestu v hiši na Glavnem trgu, ki je bila dom njegove matere Hanice Zurc. Oče Josip Zadnikar je bil iz stare ljubljanske pasarske družine. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Ljubljano, tam je Marijan nabiral znanje: obiskoval osnovno šolo na Grabnu, gimnazijo pa v Vegovi ulici, kjer je leta 1940 maturiral. Oče ga je nagovarjal, naj se izšola za (podeželskega) učitelja, kjer bi bil z vsem dobro preskrbljen. Odločil se je za študij umetnostne zgodovine pri uglednem profesorju Francetu Steletu, ki je bil njegov učitelj in vzornik, kasneje pa tudi prijatelj. Začetek njegovega študija je kmalu prekinila druga svetovna vojna z internacijo v Italiji (poldrugo leto). Po vrnitvi v Ljubljano je bil pred nadaljevanjem študija nekaj časa poštni uradnik, dve leti je prepeval v Operi. Leta 1947, še pred diplomo, se je zaposlil na predhodniku republiškega Zavoda za varstvo narave in kulturne dediščine, ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 1982. Ena prvih zahtevnih nalog, ki so mu jo naložili leta 1947, je bil ogled in popis cerkva na Kočevskem po vojnem viharju. Popisali so jih okoli 50, deset let kasneje ni bilo skoraj nobene več. Leta 1949 je prejel diplomo in se pod Steletovim mentorstvom lotil doktorata, ki ga je končal leta 1955 z disertacijo Romanska arhitektura na Slovenskem. Kot umetnostni zgodovinar-konservator je raziskoval umetnostne spomenike po vsej Sloveniji. Z gradivom, ki ga je nabral, se je posvetil znanstvenim raziskavam. Za delovno področje si je izbral našo romansko arhitekturo, najstarejšo še obstoječo srednjeveško arhitekturo.

SAMOSTANSKA ARHITEKTURA NA SLOVENSKEM
Srednjeveška arhitektura na Slovenske je samostanska in sicer arhitektura treh najstarejših redov: benediktincev, cistercijanov in kartuzijanov. Benediktinci so imeli pri nas eno samo naselbino – v Gornjem Gradu. Svojo romaniko je Zadnikar leta 1950 začel z raziskavo stiškega samostana, ki je najpomembnejši spomenik romanske arhitekture v Sloveniji in ima evropski pomen v okviru zgodnjega cistercijanskega stavbarstva. Sad tega dela je bila knjiga Romanska Stična (1957). V njej je predstavil romansko jedro stiške cerkve in samostana, Stični je odmeril daljše poglavje že v svoji disertaciji. Kot sad poglobljenih raziskav je leta 1977 izšla bogato opremljena knjiga Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov. Stična je bila njegova velika ljubezen in leta 1978 ga je samostan sprejel med svoje familiare (družinske člane). Ko je pisal o Stični, je ostajal po več dni v kloštru, z menihi je jedel in molil. Knjiga Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije (1972) je pionirsko delo na tem področju, saj je bila arhitektura kartuzijanov dotlej še povsem neobdelana. Kartuzija Žiče pod Konjiško goro, ki je bila ustanovljena okoli leta 1160, je bila ena prvih naselbin kartuzijanskega reda izven Francije, njegove matične dežele. Za Žičami sta na naših tleh zaživeli kartuziji Jurklošter (1170) in Bistra pri Vrhniki (1260), kasneje še Pleterje (1403). Marijan Zadnikar je skupaj z nemškim umetnostnim zgodovinarjem Adamom Wienandom izdal knjigo Kartuzijani: red molčečih menihov (Köln 1983), v kateri je objavil obsežno razpravo o zgodnji kartuzijanski arhitekturi.

“LEPOTE SLOVENSKIH CERKVA”
»Eno najlepših odkritij je bilo Hrastovlje, ki smo ga okoli leta 1950 tako rekoč na novo odkrili,« je povedal Zadnikar v pogovoru za Ognjišče (februar 1983). Tam je okroglih deset let spremljal zahtevno delo odkrivanja znamenitih fresk istrskega mojstra Janeza iz Kastva (1490). Izpod njegovega peresa je izšlo več knjig o tem edinstvenem umetnostnem spomeniku, ki je postal svetovno znan po letu 1983, ko so bile hrastovske freske objavljene v znani ameriški reviji Life. V omenjenem pogovoru je kot temeljit poznavalec dejal, da je na Slovenskem okoli 2.500 cerkva. Od teh je spomeniško pomembnih nekaj sto, ki jih v spomeniški službi razvrščajo po kategorijah. V prvo kategorijo spadajo tiste, ki so nacionalnega pomena. Za Mohorjevo družbo je dr. Marijan Zadnikar napisal dve knjigi Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, ki sta izšli v visoki nakladi 58.000 izvodov; v prvi (1973) je predstavil 58 najlepših cerkva, v drugi (1975) pa 37. Leta 1972 mu je univerza podelila naziv ‘znanstveni svetnik’ za področje umetnostne zgodovine, ki je po stopnji enak rednemu univerzitetnemu profesorju. Leta 1997 je postal član SAZU. Ob sedemdesetletnici (1991) mu je nadškof Alojzij Šuštar v stiški samostanski kapeli podelil odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem. Pri založbi Ognjišče je leta 1985 izšla njegova knjiga Lepote slovenskih cerkva (istega leta tudi v nemščini, ob ponatisu pa še v angleščini). Ko se je 7. oktobra 2005 njegova življenjska pot ustavila, je imel za sabo 54 samostojnih knjig, vsega okrog 600 bibliografskih enot. Lahko je rekel: »Moje življenje le ni bilo zaman.«

ČUK, Silvester. Marijan Zadnikar (1921–2005). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 38-39.

papeževe misli na svetovnem srečanju družin - "Danes nas je toliko na tem slavju in to je že samo po sebi nekaj preroškega, neke vrste čudež v sedanjem svetu, ki se je naveličal ustvarjati nove delitve, nove razdore, nove polomije. Ko bi le bili vsi preroki! Ko bi se le vsakdo od nas odprl čudežu ljubezni v blagor lastne družine in vseh družin sveta – govorim o čudežih ljubezni – da bi tako premagali pohujšanje slabotne in utrujene ljubezni, zaprte same vase, nestrpne v odnosu do drugih! Zastavljam vam vprašanje, na katero naj vsak sam odgovori – zakaj sem izrekel besedo nestrpna: ali pri nas doma kričimo ali se pogovarjamo z ljubeznijo in obzirnostjo? To je dobro merilo naše ljubezni.« Tako je v svojem neposrednem in preprostem slogu dejal papež Frančišek pri sklepnem evharističnem slavju na osmem svetovnem srečanju družin v parku Benjamina Franklina v Filadelfiji 27. septembra 2015. To je bilo zadnje ‘dejanje’ njegovega pastirskega obiska na Kubi in v ZDA od 19. do 27. septembra 2015. Sam je povedal, da je bil glavni razlog za to njegovo potovanje, deseto po vrsti, prav svetovno srečanje družin.

Svetovno srečanje družin v Filadelfiji se je pričelo 22. septembra, papež Frančišek se je družinam z vseh celin pridružil zadnja dva dneva, 26. in 27. septembra. Posebej je nagovoril škofe, ki so sodelovali na tem srečanju družin. Spodbudil jih je naj kot dobri pastirji posebej skrbno varujejo družine. »Pastir ostaja buden in pomaga ljudem, da v trenutkih malodušja, razočaranja in neuspehov dvignejo pogled. Lahko bi se upravičeno vprašali: ali smo v svojem pastoralnem delu pripravljeni ‘izgubljati čas’ z družinami? Ali smo pripravljeni biti ob njih ter z njimi deliti skrbi in radosti? ... Naj nam Bog podeli dar obnovljene bližine družine in Cerkve.«
V soboto, 26. septembra zvečer, je papež Frančišek sodeloval pri molitvenem bedenju v parku Benjamina Franklina. Čeprav je imel za sabo že več kot teden dni napornih srečanj in številnih govorov, je bil kot prerojen, ko se je s papamobilom peljal skozi množico, ki ga je navdušeno pozdravljala. Ko smo spremljali to njegovo potovanje, smo videli: kadar je imel pred seboj tiste, ki veljajo za ‘velike’, je bil zelo resen in zadržan; pri srečanjih z ‘malimi’ pa se je razživel kot ljubeči oče. Za molitveno bedenje so pripravili raznovrsten program, pri katerem so se menjavala pričevanja družin z vsega sveta ter glasbene in plesne točke. Papež Frančišek je v svojem kratkem nagovoru poudaril, da je Bog Stvarnik “svet zaupal družinam” in da ima družina “božje državljanstvo”, ker je bila rojena v raju. Opozoril je na vlogo otrok in starih ljudi v družini: narod, ki ne skrbi zanje, bo izgubil prihodnost in bo ostal brez spomina na preteklost.

Zakoncem, ki jih je imel pred seboj, je ‘dal nalogo’: nikoli ne končajte dneva sprti!
Svetovno srečanje družin se je končalo z mašo v parku Benjamina Franklina v nedeljo, 27. septembra. Papež Frančišek je svojo homilijo navezal na božjo besedo tiste nedelje, v kateri tako Mojzes kot Jezus grajata sodelavce in učence zaradi ozkosrčnosti. »Bog hoče, da vsi njegovi otroci sodelujejo na prazniku evangelija. Ne ovirajte tega, kar je dobro – pravi Jezus – nasprotno, pomagajte, da raste. Dvomiti o delovanju Duha, zbujati vtis, da ne deluje v tistih, ki niso iz naše skupine, ki niso kakor mi, je nevarna skušnjava.« Poudaril je, kar vedno ponavlja, da se vera razodeva v drobnih vsakdanjih pozornostih. »Vera odpira okno dejavni navzočnosti Svetega Duha in nam kaže, da sta sreča, svetost vedno povezana z majhnimi dejanji. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi tega, ker ste Kristusovi – pravi Jezus, majhno dejanje – ne bo izgubil svojega plačila (Mr 9,41). Majhna dejanja, ki se jih človek nauči doma; dejanja v družini, ki se izgubljajo v vsakdanjosti, ki pa pripomorejo, da je vsak dan drugačen. To so dejanja mame, stare matere, očeta, starega očeta, sina, brata. so dejanja pozornosti, prisrčnosti, tankočutnosti. Recimo kot topla jed, ko čakamo na večerjo, kot zajtrk, ki nas že čaka, ko zgodaj zjutraj vstanemo. To so družinska dejanja. To je blagoslov pred spanjem, objem, ko po napornem delavniku pridemo domov. Ljubezen se kaže v majhnih dejanjih, v pozornosti za vsakdanje malenkosti, ki pomagajo, da ima življenje vedno pridih domačnosti. Vera raste, kadar jo oživlja in oblikuje ljubezen. Zato so naše družine, naši domovi resnične domače Cerkve: so primeren kraj, kjer vera postane življenje in življenje raste v veri.« Homilijo je sklenil z voščilom: »Nam vsem naj Bog podeli, da bi bili preroki veselja evangelija, evangelija družine, družinske ljubezni, da bi bili preroki kot Gospodovi učenci, in naj nam podeli milost, da bi bili vredni čistosti srca, ki je odprto za evangelij.« Na koncu je oznanil, da bo naslednji svetovni dan družin leta 2018 v Dublinu, glavnem mestu Irske.

Ko se je vrnil v Rim, ni odšel ‘domov’ v Vatikan, ampak najprej v baziliko Marije Snežne, da se je Božji Materi zahvalil za njeno varstvo na tem napornem potovanju. Na splošni avdienci v sredo, 30. septembra je kratko povzel svoje vtise in povedal: »Višek potovanja je bilo srečanje družin, ko se je skozi prizmo družin obzorje razširilo na ves svet.« Odločno je zatrdil, kaj je družina v božjem načrtu: »Svetopisemski humanizem nam postavlja pred oči tole sliko: človeški par, združen in rodoviten, ki ga je Bog postavil v vrt sveta, da ga obdeluje in ohranja.«
piše: Silvester ČUK

Pričevanje, Ognjišče (11) 2015, str. 38

»Slavni islamski učenjaki, ki na velikih mednarodnih srečanjih poudarjajo, kako islam spoštuje versko svobodo in kako je islam vera miru: kje so bili, ko so nas preganjali – samo zato, ker smo kristjani? Kdaj bodo muslimanski učenjaki kritično preučili korenine nasilja, ki se sklicuje na islam?« Tako se bo s pregnanim mosulskim škofom Petrosom Mouchem vprašal bralec te krute pripovedi o begu in izgonu kristjanov z Bližnjega vzhoda. Nemški duhovnik Andreas Knapp, ki je član reda Jezusovih malih bratov, se posveča tudi beguncem, zlasti kristjanom iz Iraka in Sirije, ki so morali zapustiti domovino, hiše in vse premoženje – iz enega samega razloga: ker so kristjani. Iz prve roke zvemo o nezaslišanih grozodejstvih, s katerimi se fanatiki islamske države in džihadisti (bojevniki za vero) izživljajo nad kristjani; najbolj okrutni so tisti, ki prihajajo iz Nemčije, Velike Britanije ali Francije. Čim bolj je muslimansko okolje versko, tem bolj nestrpni in sovražni postanejo muslimani do kristjanov, ki so bili do včeraj njihovi sosedje in prijatelji. Kljub tolikšnemu trpljenju pa iz njihovih ust ni slišati niti besedice o maščevanju.

Poslušam petje v aramejščini in zlasti ton ‘O’ Jezusovih besed v evangeliju. V njegovem času so namreč uporabljali hebrejščino samo kot jezik Svetega pisma in bogoslužja. Vsakdanja govorica pa je bila aramejščina … Ljudje pojejo z vso dušo in iz vsega grla. Pesmi govorijo o Jezusovem trpljenju in v njih odzvanja njihovo lastno trpljenje. Po hrbtu me spreleti: poslušam pesem trpečega ljudstva, mogoče celo pogrebno pesem umirajoče Cerkve. Mar tukaj poslednji kristjani z zadnjimi močmi pojejo svojo poslednjo pesem?

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str 104-105.

priloga

Božič s papežem Frančiškom

tema meseca

Spanje ni izguba časa

gostja meseca

dr. Martina Orožen, jezikoslovka

Preberite več: Januar 2022

Kaj bo z nami? Bomo živeli kot nekoč, ko bo epidemija koronavirusa mimo? Želimo si, da bi. Vsak bi rad svobodno hodil po svetu, se družil, mirno služil za življenje. In na tej točki ne smemo biti črnogledi: vrnitev v normalnost bo in v veliki meri bomo živeli kot pred izbruhom virusa v kitajskem Wuhanu.
Bo pa tudi nek “prej-potem”. Podobno kot je 11. september 2001, ko sta bila napadena newyorška dvojčka, prinesel človeštvu neki “prej-potem”. Denimo, pred 11. septembrom 2001 se je z letali potovalo veliko bolj sproščeno kot se potuje sedaj; predsodki do bližnjevzhodnih ljudstev so bili manjši kot so sedaj; občutka, da je vsak izmed nas lahko tarča terorizma, Evropejci prej nismo poznali.
Kaj bo drugače po epidemiji, si lahko predstavljamo. Kot prvo, doma, v nekem predalu, bomo hranili razkužila in kirurške maske. Zdaj tudi naša generacija ve, kaj je smrtonosna epidemija in na podobne situacije bo hotela biti bolje pripravljena. Po epidemiji se bomo morali ponovno učiti družbenega sobivanja, pa tudi zaupanja v znanost, v institucije, v politiko. Koronavirus je vse to zrahljal. Po epidemiji se bomo tudi bolj zavedali, kako pomembna je družina, soseščina, lokalna skupnost, delovni prostor. Tu, med brati, sestrami, prijatelji, sodelavci in sosedi, smo, kar smo. Ni naša glavna relacija posameznik – država, kar med vrsticami napačno sporočajo kakšni mediji, protestniki in politiki.
Katoličani imamo v tem času dodaten izziv. Sredi epidemije smo dočakali papežev poziv k triletni sinodi, ki naj se odvija v vsaki krščanski skupnosti, nato na celinski ravni, nato na vesoljni v Rimu. Človek bi rekel, naj sinoda počaka, češ, prej moramo premagati koronavirus. Vendar se zdi, da papež Frančišek vidi prav ta vmesni čas, ko še ni jasno, kaj je “prej” in kaj “potem”, kot ugoden čas za refleksijo Cerkve o sebi.
Cerkev je namreč doživela še do včeraj nepredstavljivo: papeža na praznem Trgu sv. Petra in župnike, ki so za veliko noč maševali v praznih svetiščih; mežnarje, ki so na vratih cerkva preverjali PCT pogoj; zamaskirane liturgične zbore; občestva, ki so se razdelila na cepilce in proticepilce; čudne ‘epidemiološke’ pogrebe, skoraj nedostojne; pa tudi molitev in verouk po domovih, hišno cerkev, dodaten sunek medsebojne pomoči. Obenem so izbruhnili novi spolni in finančni škandali, povezani z duhovniki in cerkvenimi uslužbenci.
Lahko rečemo: če to niso dobre iztočnice za pogovor o Cerkvi jutrišnjega dne, potem ne vemo, kaj dobre iztočnice za pogovor so. Koronavirusna preizkušnja ni motnja za velikopotezno sinodo, temveč priložnost.
Na osmrtnicah Boga radi nazivamo z Gospodar življenja. Vendar ta naziv ni le za na črno obrobljene lističe, ki sporočajo smrt in datum pogreba. Bog je Gospodar življenja tudi takrat, ko življenje hitro in vijugasto teče, ko brsti, se bohoti, zaletava. Z drugimi besedami, Bog bedi nad človeštvom, zato nas novih časov ne sme biti strah. Epidemija bo imela neki “potem”, lahko da bo ta “potem” tudi neprijeten, toda Bog bo še vedno isti. Iz Božjega naročja ne bomo padli.
Kar se Cerkve tiče, pomnimo, da so vse velike krize v njeni zgodovini prinesle velike preporode. Kar se je zdelo kot konec Cerkve, se je čez čas pokazalo kot njen nov začetek. Še enkrat: Bog je njen Gospodar, ne mi.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 3.

 Letošnji svetovni sprejem Luči miru iz Betlehema je bil v soboto, 11. decembra 2021 v Salzburgu.  V nedeljo, 12. decembra so jo slovenski skavti (skupaj z italijanskimi) sprejeli od avstrijskih na mejnem prehodu Podklošter. Zvečer so jo pričakali predstavniki stegov v Ljubljani, ki bodo letos gostili ognjiščne sprejeme, v teh dneh pa bodo plamen ponesli v vse stege v Sloveniji.

Letošnje geslo Luči miru iz Betlehema je Človek, ne ne jezi se!

Povabljeni smo, da z njenim plamenom, s svetlobo in toplino prinašamo tudi mir, ki se začne z lepo besedo, s pozdravom, nasmehom, poslušanjem drugega, predvsem pa s sprejemanjem in dopuščanjem drugačnega pogleda. Le tako se bo Bog, ki je Beseda, med nami rodil tudi letos.

Zato letošnja poslanica Luči miru na prvo mesto postavlja vljudnost in spoštovanje med ljudmi. Tako se namreč gradi mir, ki ga oznanja in prinaša božični dogodek, prihod Božjega Sina na svet. Tako se prižiga luči, ki jih človek človeku ne more dati drugače, kakor da ta luč postane on sam. In za to je potrebna samo drobna odločitev, da bomo drug z drugim spet ravnali kot s človekom, ki ima svojo vrednost in svoje dostojanstvo. 

Z zbranimi sredstvi 2021 bodo skavti podprli dva projekta na ravni (skavtskega) delovanja v Sloveniji: Skavtsko hišo in Sklad sv. Lucije, za otroke iz šibkejših družin.

več na spletni strani Luči miru iz Betlehema 2021

Skavtski voditelji na lokalni ravni bodo poskrbeli, da bo Luč miru iz Betlehema na voljo vsem ljudem in v skladu z veljavnimi predpisi, ki veljajo v trenutnih epidemioloških razmerah.

Med 13. in 18. decembrom 2021 jo bodo ponesli tudi predstavnikom države in drugim pomembnejšim ustanovam, med drugim predsedniku države, državnega zbora, premierju, varuhu človekovih pravic, na policijo, vojsko, ministrstva ter veleposlaništva.

Zgodovina. Projekt Luč Miru iz Betlehema se je začel leta 1986. Na avstrijski televiziji ORF v studiu v Linzu so v oddaji Licht ins Dunkel (Luč v temi), namenjeni invalidom in otrokom, organizatorji v zahvalo sodelujočim namesto drobnih daril delili plamen iz votline Jezusovega rojstva. Plamen je delil otrok, ki se je v tistem letu še posebej izkazal.
Takrat ni še nihče slutil, da bo ta preprosta gesta nekoč prerasla v projekt, ki obsega celotno zahodno in srednjo Evropo ter del vzhodne Evrope. Leta 1991 so plamen prvič v Slovenijo prinesli skavti iz Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), ki so tudi nosilci te dobrodelne akcije. Prinesli so ga s sporočilom Mir je čas brez vojne. Plamen od takrat nepretrgoma vsako leto prinesejo k nam. Leta 1996 so se jim pri tem pridružili taborniki iz Zveze tabornikov Slovenije (ZTS), leta 2001 Zveza bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov (ZBOKSS) in leta 2003 Slovenska zamejska skavtska organizacija (SZSO).

pripravil Marko Čuk

Mesec december v prvih dveh tretjinah zaznamuje adventni čas. O njem govori tudi gost meseca, celjski škof in svetopisemski strokovnjak Maksimilijan Matjaž, ki smo ga povabili za gosta meseca tudi zato, ker je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za sinodo. Odgovarjal je tudi na vprašanja o tej aktualni temi za Cerkev.

Decembrski številko smo priložili Knjižni katalog. Prepričani smo, da boste v njem našli veliko idej za praznično obdarovanje svojih najbližjih – tako med novostmi kot tudi med preverjenim knjižnim programom.
S to številko Ognjišča vam podarjamo tudi koledar za leto 2022. Zanj ste bralci pokazali veliko zanimanje in upamo, da vam bodo fotografije iz narave in spodbudne misli koristen spremljevalec skozi prihodnje leto..

Priloga je tokrat zazrta v področje našega sveta, ki bo mnogim bralcem povsem novo. V naša življenja se v čedalje večji meri vpeljuje umetno inteligenco, robote, računalniške pomočnike itd. Po eni strani to daje upanje, da bomo kmalu lahko reševali zapletene probleme, obenem pa odpira tudi pomembna etična vprašanja.

Sklepamo redno sodelovanje z eksorcistom Janezom Kavčičem, s katerim smo vam dve leti prinašali vsebine, povezane z delovanjem hudobnega duha. Tokrat smo pogledali na glavne vsebinske smernice delovanja eksorcistov po svetu in Mednarodno zvezo eksorcistov. 

Moj pogled je tokrat kar “najin pogled”, saj smo gostili dve sogovornici, ki sta podpisani pod drugo knjigo Zakajčkov založbe Ognjišče, v katerih se otroci Blaž, Anton in Neža sprašujejo o Bogu, veri in krščanskem načinu življenja. Pisateljica in ilustratorka zgodb sta predstavili svoj pogled na ustvarjanje za otroke in spregovorili o tem, kar ju navdihuje, da sta obe tako zavzeti iskalki veselja v vsakdanjiku..

Predstavljamo tudi Lokalno radijsko mrežo, ki združuje 24 lokalnih radijskih postaj in sicer z namenom, da bi imeli boljši položaj na medijskem trgu. Radijski medijski prostor je skoncentriran na močne komercialne radijske skupine, ki imajo prevladujoč položaj, kar postavlja manjše lokalne radijske postaje v bistveno slabši položaj. S povezovanjem želijo ohraniti svojo domačnost, hkrati pa poskrbeti, da bodo v medijskem prostoru bolj(e) slišani.

V negotovih okoliščinah objavljamo podatke o naročnini za leto 2022. Posamezna številka Ognjišča bo stala 3,20 €. Naročnina pri župnijskih uradih bo znašala 35,00 €, za posameznike po pošti pa 36,50 €. Kot vidite bo v prihodnjem letu naročnina nekoliko višja kot letos. Vzrok za povišanje je višja cena papirja in precejšnja podražitev energentov, kar posledično pomeni višje stroške tiska in distribucije.
Ostanite zvesti naročniki Ognjišča še naprej! Priporočite Ognjišče svojim prijateljem in znancem ali pa naročnino podarite nekomu, ki ga boste s tem darom razveselili kar dvanajst krat v letu. Naročilnico najdete v sredini te številke Ognjišča.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 4.