Menopavza je naravno obdobje v življenju vsake ženske v določenem starostnem obdobju in dobesedno pomeni konec menstruacije.
Izraz menopavza naj bi prvi uporabili Francozi v 17.stoletju. Menopavze so se začeli zavedati šele pred nekaj 100 leti, saj je bila življenjska doba prej pri večini žensk v primerjavi z današnjimi precej krajša. Beseda ‘menopavza’ se navadno uporablja za opis življenjskega obdobja med 45. in 55. letom, ko se plodno obdobje in menstruacija končata. Večina žensk (80 %) doživi svojo zadnjo menstruacijo pred dopolnjenim 54. letom, če nastopi pred 40. letom govorimo o prezgodnji menopavzi. V izjemno redkih primerih pa lahko ženska preide v menopavzo že pri 30 letih. Navadno je vzrok za to zdravstvena težava, včasih pa jajčniki svojo primarno funkcijo izgubijo brez dobro poznanega vzroka.
Menopavza je povezana s številnimi telesnimi spremembami, ki so v veliki meri posledica manjše tvorbe hormona estrogena, kar vodi v hormonsko neravnovesje. Najpogostejše težave v tem obdobju so: motnje spanja, vročinski oblivi in potenje, krvavitve, glavoboli, suha koža, sluznice in lasje, čustveni izpadi, slabše počutje ...
ZGODNJA MENOPAVZA
Med najbolj poznane vzroke za prezgodnjo menopavzo (v obdobju pred 40. letom) štejemo avtoimune bolezni, kot so hipotiroidizem (premalo delujoča ščitnica), Crohnova bolezen, eritematozni lupus in revmatoidni artritis. Na zgodnjo menopavzo lahko vplivajo tudi nekatera genetska stanja, med njimi galaktozemija ali dedno pomanjkanje encimov, ki pretvarjajo galaktozo v glukozo. Z zgodnjo menopavzo se lahko spopadejo tudi bolnice s Turnerjevim sindromom in rakavimi obolenji. Zgodnjo menopavzo spremljajo simptomi, kot so: neredne menstruacije, spremembe razpoloženja in nočno potenje. Ti znaki nakazujejo, da jajčniki proizvajajo manj estrogena. Med ostale težave sodijo uhajnje urina, suhe sluznice in koža, sprememba telesne teže, motnje srčnega ritma, vrtoglavice, sprememba prebave.. in nenazadnje, prezgodnje staranje.
SPOLNE ŽLEZE IN HORMONI
Ženska spolna hormona estrogen in progesteron nastajata v jajčnikih. Ciklus njunega ustvarjanja, izločanja in ravni v krvi ustvarja zaprt krog vzajemne odvisnosti, v katerem sodelujejo žleze v možganih to je hipotalamus s hipofizo in jajčniki. Popolna in urejena funkcija tega kroga se začne vzpostavljati med puberteto ter se nadaljuje s prvo menstruacijo in nato skozi rodno obdobje. Hormoni hipotalamusa (gonadoliberini) spodbudijo adenohipofizo k izločanju FSH (foliklestimulirajočega hormona) in LH (luteinizirajočega hormona), ki delujeta na jajčnik tako, da začne proizvajati estrogen in progesteron. Estrogen in progesteron imata pomembno vlogo v ženskem telesu, od uravnavanja mesečnih ciklusov do zanositve, pozneje za vzdrževanje nosečnosti, presnovnih učinkov, vpliva na srčno-žilni sistem ...
Obdobje pred menopavzo in sama menopavza je fiziološki pojav počasnejšega delovanja in ‘usihanja’ delovanja jajčnikov ter posledično manjše količine hormona estrogena in progesterona. Posledica pomanjkanja teh hormonov je izostanek menstruacije. Ženska pride v obdobje ‘hormonskega primanjkljaja’, ki se različno odraža v kakovosti življenja. V tem obdobju manjša količina spolnih hormonov nastaja v drugih žlezah in tkivih; nadledvična žleza, maščobno tkivo in mišice. Uspešnost delovanja teh organov je odvisna od telesne in duševne kondicije ženske, genetske zasnove, prehrane ...
TEŽAVE
Nekaj let pred nastopom zadnje menstruacije se lahko pojavijo motnje menstrualnega cikla. Menstruacijske krvavitve lahko postanejo močnejše ali šibkejše, daljše ali krajše. Pri nekaterih ženskah menopavza nastopi naenkrat. Hkrati z motnjami ciklusa ali pozneje se lahko pojavijo oblivi vročine, navali krvi, predvsem v glavo in vrat, z rdečico in občutkom vročice, ki se lahko pojavljajo tudi več kakor desetkrat na dan. Pojavi se tudi nočno znojenje in motnje spanja, vrtoglavica, glavobol, utrujenost, razbijanje srca, tiščanje pri srcu, bolečine v želodcu, motnje razpoloženja (potrtost, razdražljivost, zaskrbljenost ...), motnje koncentracije. V istem obdobju ali pozneje se pojavljajo tudi težave, kot so suha koža, izpadanje las, bolečine v kosteh in sklepih, suhe sluznice.
Do menopavze imajo ženski spolni hormoni (predvsem estrogen) v organizmu zaščitno delovanje. Pri ženskah zato v tem obdobju skoraj ni srčnih infarktov. Po menopavzi pa naravne zaščite ni več. Pogosto se povišajo vrednosti holesterola in maščob v krvi, pospešeno se razvija ateroskleroza, zveča se verjetnost za nastanek koronarne srčne bolezni in možganske kapi. Nekaj let po menopavzi se število infarktov pri ženskah približa številu pri moških. Glavna presnovna simptoma pa sta zmanjšana kostna gostota in nastanek osteoporoze.
HORMONSKO ZDRAVLJENJE
Pri prezgodnji, zgodnji menopavzi in za lajšanje simptomov menopavze se lahko zdravi z dodajanjem manjkajočih spolnih hormonov. Pri tem zdravljenju je potrebno upoštevati previdnostne ukrepe, saj ni priporočljivo za ženske s srčno-žilnimi, jetrnimi in tromboembolitičnimi boleznimi, pri hormonskih tumorjih (npr. dojke) in sistemskih boleznih (revmatske bolezni).
V tem obdobju so priporočljivi redni pregledi in posveti pri ginekologu.
POSKRBITE ZASE
Spanje
Poskrbite, da boste dovolj spali predvsem ponoči, saj nočni počitek pripomore k obnovi telesa in delovanju nadledvične žleze, ki v tem obdobju uravnava hormonsko stanje.
Opustite slabe navade
Kajenje slabo vpliva na delovanje žlez, ki izločajo spolne hormone in pospešuje razgradnjo spolnih hormonov, previdni bodite pri uživanju alkohola in kofeina.
Uravnotežena prehrana
Uživajte polnovredna živila, zelenjavo in sadje, pomembno je da telo oskrbimo z vitamini in minerali. Priporočljiva so tudi živila, ki vsebujejo rastlinske estrogene (fitoestrogene): soja in sojini izdelki, lan, oreščki, ovseni kosmiči, ...
Gibanje
Pomembno je redno gibanje ob upoštevanju priporočil svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za posamezno starostno obdobje. Po priporočilih SZO za doseganja večine koristi za zdravje pri odraslih zadošča izvajanje 150 minut vsaj zmerne telesne dejavnosti na teden ali 75 minut visoko intenzivne telesne dejavnosti na teden. To se lahko doseže z zmerno telesno dejavnostjo po 30 minut vsaj 5 dni v tednu ali pa visoko intenzivno telesno dejavnostjo po 25 minut vsaj 3 dni v tednu. Vsaj dvakrat na teden se vsem starostnim skupinam priporoča tudi izvajanje vaj za krepitev večjih mišičnih skupin. Starejšim od 65 let in tistim, ki so slabše gibljivi, se dodatno priporoča izvajanje vaj za ravnotežje in preprečevanje padcev vsaj 3 dni v tednu. Če posameznik ne more dosegati priporočil, naj bo telesno dejaven v skladu s svojimi zmožnostmi in zdravstvenim stanjem.
Vitamin D
Sončenje na zmernem soncu brez zaščite po 15–20 minut nekaj krat na teden.
Rastlinski hormoni
Rastlinska zdravila za lajšanje težav so pripravki s fitoestrogeni in pripravki, ki vsebujejo izvlečke grozdnate svetilke oziroma cimicifuge in so namenjeni lajšanju menopavznih težav, kot so navali vročine, znojenje, motnje spanja, razdražljivost in brezvoljnost. Ti pripravki so varni in učinkoviti.
Fitoestrogeni so naravne snovi, ki so po kemijski strukturi podobni ženskim spolnim hormonom, posnemajo ali uravnavajo delovanje endogenih estrogenov, navadno z vezavo na estrogenske receptorje in s tem pripomorejo k hormonskemu ravnovesju.
Prehranska dopolnila, ki vsebujejo fitoestrogene t. i. rastlinske estrogene, pripomorejo k ponovni vzpostavitvi hormonskega ravnovesja in tako k zmanjšanju težav.
dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 09, str. 108.

• “Z veseljem bodimo Kristusovi učenci vse življenje”
  Kateheza je umetnost podajanja in pričevanja vere
  Dr. Franc Zorec, voditelj tajništva Slovenskega katehetskega urada (SKU), je bil sogovornik na temo kateheze, ki v zadnjih letih – ne samo zaradi situacije z epidemijo – doživlja precejšnje spremembe. SKU je pripravil Slovenski katehetski načrt, Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije nov Pravilnik za katehezo, vstopamo v novo katehetsko leto … Vabljeni torej k branju pogovora o pristopu h katehezi, ki nikakor ni omejena samo na osnovnošolce, ampak vključuje vse starostne skupine.
  
  - Glede na to, da bova govorila o verouku in odraščanju v veri, vas prosim, da najprej poveste nekaj besed o svojem odraščanju in spominih na obiskovanje verouka.
  Odraščal sem v tradicionalni družini, kjer je bila prisotna molitev, nedeljska maša. Glede verouka se spomnim, da sem bil v skupini pri s. Mirjam, ki je s posebno toplino predstavljala vsebine vere, vedno je imela zanimive slike, vrtela celo filme, ki jih je imela na filmskem traku. Pri njej sem čutil posebno zavzetost za stvari, ki nam jih je želela posredovati. V višjih razredih sem verouk seveda obiskoval, vendar so bili to časi, ko nas je zanimalo še vse drugo.
  Naslednji močan spomin na katehezo in doživljanje vere so ministrantske duhovne vaje, tudi druženja z duhovniki v poletnih mesecih na kakšnih potepih, kjer ni bilo toliko v ospredju poučevanje o veri, ampak življenje vere; zadosti je bila zavest, da nas je vera povezovala. Še bolj se mi je to utrdilo na tednih duhovnosti v Logarski dolini in Stržišču. V teh krajih sem doživel veselje življenja in vere med mladimi, ko smo se družili, prepevali, se pogovarjali o verskih vsebinah. Vsa ta doživetja in spoznanja so me potem vodila tudi na pot duhovniškega poklica.
  
  - Na svoji duhovniški poti ste se prav v smeri kateheze še dodatno izobraževali, celo doktorirali iz raziskovanja 50-letnega obdobja kateheze na Slovenskem. Kako je prišlo do odločitve, da se posvetite tudi temu področju?
  Zanimanje za to področje se je začelo že v času študija, pri predmetu katehetika, ki ga je predaval prof. Ivan Rojnik. Pri njem sem videl, da mu to področje in vsebina tega predmeta veliko pomenita. To mi je bila prva spodbuda. Ko sem nato prišel kot diakon in kasneje kaplan na župnijo, sem prevzel nekaj razredov kateheze in ob tem doživljal, da kateheza ni enostavna stvar. V resnici je precej zahtevna.
  Imel sem občutek, da mi nekaj manjka, da bi za dobro izvajanje kateheze moral imeti veliko več znanja. Čutil sem potrebo, da v tej smeri še nadgradim svoje znanje. Po dobrem letu in pol kaplovanja me je poklical nadškof Kramberger in me vprašal, če sem pripravljen iti študirat v Rim. Predlagal je smer katehetika. Tako sta sovpadla njegov predlog in moje zaznavanje potrebe: za dve leti sem šel na študij v Rim.
  V magistrski nalogi sem se najprej ukvarjal s preučevanjem katehetskih tednov, kjer se izobražujejo kateheti. Področje vzgoje katehetov je zelo pomembno, saj je katehet prva metoda in prevedena vsebina kateheze v sodobni jezik. Pri doktorski nalogi pa sem primerjalno predstavil še druge vidike kateheze skozi obdobje 50 let v Sloveniji in tujini.
  dr. Franc Zorec,
  župnik župnij Bakovci in Tišina, je voditelj tajništva Slovenskega katehetskega urada in voditelj Pastoralne službe v škofiji Murska Sobota, hkrati vodi tudi škofijski odbor za katehezo in referat za oznanjevanje v škofiji Murska Sobota. Leta 2013 je doktoriral s področja kateheze, in sicer z disertacijo Petdeset let župnijske kateheze na Slovenskem, njena srednjeevropska primerljivost in smernice za nadaljnji razvoj.
  V Slovenskem katehetskem uradu je dejaven od leta 1995 in je v tem času prispeval veliko člankov, predavanj, nagovorov in pisem s področja katehetike, namenjenih družinam, staršem, katehetom ter duhovnikom. Sodeloval je pri pripravi Slovenskega katehetskega načrta pa tudi pri izdaji še svežega Pravilnika o katehezi, ki ga je pripravil Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije.
  
  
  - Lahko izpostavite nekaj ključnih ugotovitev iz teh dveh nalog?
  Mogoče je najbolj presenetljivo, da se določene »težave« pri razmisleku o katehezi v petdesetih letih sploh niso spremenile. Kot pred 50 leti se tudi danes soočamo z občutkom nemoči pri prenosu vere pri osnovnošolcih, ko je kateheza usmerjena le nanje. Da je to premalo, se je kazalo takrat in se kaže danes. Danes lahko osnovnošolce opremimo z vsemi orodji in vsebinami, ki jih potrebujejo v tem času, vendar to ni dovolj, da bi oni lahko samostojno naredili korak naprej in prenesli vero tudi v svoje mladostniško in odraslo življenje. Osnovnošolska kateheza je za kaj takega prešibka.
  Kot danes se je tudi takrat kazala potreba po katehezi za odrasle. O tem je spregovoril drugi vatikanski koncil; katehetski pravilnik iz leta 1971 je poudaril, da je treba katehezirati vse starostne skupine, začenši pri starejših. Vendar je pri tem bila neka nemoč in premik se ni mogel zgoditi. To se mi zdi ključnega pomena še danes. Kako narediti katehezo ne samo za otroke, ampak za vse starostne skupine, predvsem za odrasle?
  Tehnično se je pokazalo, da se stvar dá rešiti, vsebinsko pa je bila kar težava. Zato je plenarni zbor Cerkve na Slovenskem leta 2000 rekel, da je treba ustvarjati dvostebrno katehezo. Prvi steber je osnovnošolska, že vpeljana kateheza, za drugi steber pa naj kateheti in župnija najdejo načine, kako z drugačnim pristopom nagovarjati celotno družino. S tem bi se spodbudilo starše, da živijo, poglabljajo, pričujejo svojo vero in jo v družinah živijo skupaj s svojimi otroki.
  
  - Kaj bi opredelili kot cilj kateheze? Vemo, kam želimo z njo pripeljati oz. usmeriti posameznika v določenem starostnem obdobju?
  Cilj kaheze je srečati Jezusa in živeti življenje z Njim. Tega cilja pa se ne more doseči v prvih 14 letih življenja. Pravzaprav zares zaživimo šele v mladostniškem in kasneje v odraslem življenju, ko se pojavijo različna življenjska vprašanja, situacije in preizkušnje. Vsi ti kasnejši dogodki zahtevajo nov odgovor vere; če ni dodatne katehetsko-verske spodbude, ki bi te situacije opredelila in nagovorila, potem nam za te preizkušnje zmanjka verskih odgovorov. Vera za mladostnika in odraslega nima nobenega pomena, če v njej ne najde pomoči za življenje, odgovorov na iskanje smisla in svojega mesta v svetu.
  Ker vera v otroški dobi ne more podajati odgovorov na vsa življenjska vprašanja, je toliko pomembneje, da takšna vprašanja naslavlja kateheza za odrasle. Gre za pot, ki nas lahko postopno, korak za korakom, v skladu z našo življenjsko situacijo, vodi k cilju: živeti in hoditi z Jezusom skozi celo življenje.
  
  - Kakšno vlogo in naloge ima Slovenski katehetski urad (SKU) in kako poteka delo?
  Prva in bistvena naloga SKU-ja je, da povezuje katehete in jim je na razpolago, če potrebujejo kakšno pomoč. To pomeni, da pripravljamo in organiziramo izobraževanja in jih opremljamo s potrebnimi gradivi.
  Stik s kateheti in priprava katehetskih gradiv sta najpomembnejši pomembni področji dela SKU-ja, saj je vedno treba iskati pristope v katehezi. V koronskem času je bilo treba hitro organizirati katehezo na daljavo, vzpostaviti tehnične povezave, pripraviti gradiva, da so bila na voljo v digitalni obliki, in tako priti naproti katehetom, da se je kateheza lahko izvajala na daljavo. Katehete smo skušali usposobiti, da bi bili na daljavo spodbuda za življenje vere v družinah pa tudi za poglobitev verskega življenja posameznika glede na njegovo stopnjo razvoja in ob uporabi različnih možnosti, ki jih ponuja digitalna tehnologija. Vse pridobljeno znanje na tem področju je sedaj dragoceno in ga skušamo uporabiti pri načrtovanju dela tudi za naprej.
  SKU poleg dela in komunikacije s kateheti skrbi tudi, da se člani SKU-ja izobražujemo, hodimo na mednarodna srečanja in sledimo razvoju pogledov na katehezo v drugih državah in okoljih.
  
  - Kakšen pa je utrip glede kateheze drugod po Evropi oz. svetu in v kolikšni meri je izvajanje kateheze v Sloveniji primerljivo z drugimi državami?
  Določene stvari so primerljive, čeprav se moramo zavedati, da smo v Sloveniji nekoliko posebni. Pri nas ni nobenega verouka v šoli in je treba poučevanje o veri in uvajanje v življenje vere povezati ter združiti na ravni župnije. V večini drugih držav so pouka o veri šolarji deležni že v šoli, in je tako na župnijski ravni treba delati le na tem, kako naučeno povezati z življenjem. Vendar brez težav ne gre nikjer. V tujini na primer opažajo, da verski pouk v šoli odtuji otroke in celotno družino od župnije. V šoli imajo namreč otroci sv. mašo, spoved, pouk o veri, tako da stika z župnijo skoraj nimajo oziroma je ta zelo šibak in vezan le na prejem zakramentov.
  Kljub šolskemu pouku o veri pa v tujini ugotavljajo, da otroci pridobijo malo tega znanja. V tem smo si podobni. Tudi mi smo pogosto prepričani, da mladostniki po devetih letih verouka nič ne znajo.
  Dejansko pa je treba vedeti, da ne gre za uk! Vedno, ko govorim o teh stvareh, želim biti dosleden in uporabljati besedo kateheza, ki pomeni odmevanje vere v mojem življenju, in ne zgolj učenje o veri. Biti veren je kombinacija dvojega: o veri nekaj vedeti, predvsem pa jo živeti. Kjer je verski pouk v šoli, lahko pouk o veri izvajajo učitelji, ki jim je to zgolj služba – v sebi nimajo pričevanjskega elementa. Če pa ni pričevanja vere, se kateheza ne more zgoditi. Tudi pri nas ugotavljamo, da je zelo pomembno, da katehet v sebi nosi močan naboj in željo, da posreduje svojo lastno izkušnjo vere – in da to posreduje celotnemu župnijskemu občestvu. Celotno župnijsko občestvo pa je poklicano, da s svojim življenjskim pričevanjem katehizira svoje člane.

- Če sedaj strneva vse povedano – kaj vse je potrebno, da je kateheza lahko uspešna?
Potrebujemo navdušujočega kateheta, otroke, ki imajo vsaj osnovno zanimanje in željo po spoznavanju vere, ter podporno domače okolje s strani staršev in župnijske skupnosti, v katero kot družina prihajajo.
Poleg kateheze osnovnošolskih otrok je v župniji mnogo priložnosti za katehezo odraslih. Vsaka skupina v župniji, vsako malo občestvo naj bi bilo deležno kateheze: tako pevski zbor, župnijski pastoralni svet, biblična skupina … Vsaka taka skupina naj bi imela tudi katehezo in si tako pomagala pri poglabljanju vere. Ne smemo gledati preozko in misliti, da se kateheza odvija samo med osnovnošolskimi učenci in v veroučnih učilnicah. Pričevanje in posredovanje vere poteka tudi med člani drugih skupin v župniji in v občestvu na sploh. Gre za zavest, da ima vsak kristjan misijonski naboj, s pomočjo katerega lahko izkušnjo vere predaja naprej. Vprašanje pa je, ali so voditelji teh skupin tudi usposobljeni, da lahko izvajajo takšno katehetsko pričevanje.

- Ko govorimo o vlogi katehetov, ki je zelo pomembna, je treba izpostaviti pomen Katehetsko-pastoralne šole. Lahko kaj več poveste o njej? Zakaj je pomembno, da bi jo vsi kateheti opravili?
Katehetsko-pastoralna šola predstavlja prve korake na poti katehetskega poučevanja. Zajema pouk nekaterih teoloških predmetov, da lahko bodoči katehet poglobi poznavanje vsebine vere. Drugi del predstavlja metodološko opremljanje za katehezo.
V sklopu tega opravijo kandidati za katehete nekaj hospitacij pri urah različnih katehetov, zapišejo opažanja in se o njih pogovorijo s kateheti in pozneje z mentorjem. Imajo pa tudi polletno prakso v eni od katehetskih skupin. Spremlja in usmerja jih mentor.
S končano Katehetsko-pastoralno šolo dobi kandidat eno od nujnih kompetenc za pridobitev kanoničnega poslanstva za katehiziranje, ki mu ga ob priporočilu domačega župnika in zglednem verskem življenju podeli krajevni škof za dobo petih let. Po petih letih mora zaprositi za podaljšanje ter predložiti dokazila o svojem katehetskem in verskem življenju.
Letos pa je papež Frančišek uvedel novost in ustanovil službo kateheta, s katero lahko tisti, ki imajo kompetence, po škofu sprejmejo trajno službo in živijo poslanstvo kateheta vse življenje.
Pri kanonični misiji ali pa postavitvi v službo kateheta gre za pomembno poslanstvo, za delovanje znotraj občestva Cerkve, kjer katehet ne dela zase ali iz svojega vzgiba, ampak ga pošilja Cerkev – podobno, kot je Jezus poslal apostole po svetu, da so v Njegovem imenu oznanjali in delali čudeže.

- Kako je z izvajanjem kateheze tam, kjer kateheti nimajo pridobljenega znanja ali celo podeljene kanonične misije s strani škofa in se situacije rešuje tudi bolj prosto?
Glede primernosti posameznih katehistov bi rekel takole: enako težavno je, če se za katehista postavi nekoga, ki ni izobražen, je pa iskreno in praktično veren, ali če se postavi nekoga, ki je katehetsko izobražen, pa ne prakticira vere, niti nima karizme, da bi ta prenos izkušnje vere lahko navdušujoče prenašal. Gre za nujno povezanost dveh močnih področij: znanja in hkrati iskrene osebne vere. Če katero od teh dveh manjka, potem v celotni podobi kateheta gotovo nekaj primanjkuje. O tem zelo natančno govori tudi novi Pravilnik za katehezo.

- Pred kratkim je izšel novi Pravilnik za katehezo, ki ga je pripravil Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije. Katere novosti prinaša?
Pravilnik je dober in prinaša kar nekaj aktualnih poudarkov, hkrati pa potrjuje smer, ki jo je v našem prostoru začrtal Slovenski katehetski načrt, izdan leta 2018. Eden od njih je tako imenovano »prvo oznanilo« ali kerigma, ki je osrednja vsebina krščanstva. Najpomembnejše oznanilo je, da je Jezus Kristus za nas umrl, bil pokopan in je vstal od mrtvih. To je središčno oznanilo, zato ga je treba večkrat izpovedovati, oznanjevati, da bi se zavedali, kaj ta vsebina pomeni in da smo v tej vsebini naše vere tudi mi odrešeni. Omenjena vsebina je bila včasih premalo poudarjena. Razlagali in pripovedovali smo o različnih prilikah, nismo pa poudarjali te resnice. Zato je treba to pripovedovati na različnih ravneh kateheze – najprej otrokom na njim primeren način, nato v fazah odraščanja v čedalje kompleksnejši obliki, da bo lahko vsebina te osrednje verske resnice odgovarjala na različna življenjska vprašanja ljudi.
V povezavi s tem prvim oznanilom je v novem pravilniku omenjen katehumenatski model kateheze, ki pomeni, da je treba najprej prebuditi zanimanje in interes, željo po veri in verskem poglabljanju. Na tej točki se nam dogaja, da marsikdo vstopi v osnovnošolsko katehezo brez posebne želje ali hotenja po verskem znanju in poglabljanju vere. Mnoge družine po krstu otroka vse do njegovega vstopa v šolo vero odložijo. Mnoge družine z majhnimi otroki ne hodijo k maši, doma ne molijo in se o veri ne pogovarjajo. Tak otrok odrašča v verskem zatišju. Ko začne obiskovati šolo, pa ga pripeljejo h katehezi. Tam vstopi v proces kateheze, ne da bi karkoli vedel o veri in pomenu vere za življenje. Kvečjemu dobi občutek, da je vera za otroke, ki začnejo hoditi v šolo, in se potem s končanjem šolanja tudi zaključi – saj je tudi starši ne živijo.
Pravilnik prinaša še mnoge vsebine, vezane na spoznavanje vere in pripravo na zakramente, pa o mistagogiji in metodologiji kateheze. Povsod je priporočeno katehetovo dodajanje osebne izkušnje vere in pričevanje o delovanju Boga v njegovem življenju. To je tako imenovana narativna metoda. Spomnim se profesorja v Rimu, ki je vedno poudarjal, da je treba pripovedovati in povezati tri zgodbe: Jezusovo zgodbo, osebno zgodbo življenja vere in učenčevo – torej tistega, ki ga imamo pred sabo. Mogoče je to nekoliko težje pri otrocih, vendar toliko pomembneje pri odraslih. Zavedamo se, da smo, kot pravi novi Pravilnik, vsi poklicani k življenju učenčevstva in misijonarstva.

- V tem času, konkretneje leta 2018, je izšel tudi Slovenski katehetski načrt. Kaj prinaša?
Slovenska škofovska konferenca je po izidu pastoralnega načrta Pridite in poglejte naročila Slovenskemu katehetskemu uradu, naj pripravi katehetski načrt. Vse to je zahtevalo proces in čas je tekel. Slovenski katehetski načrt sedaj predstavlja osnovo za pripravo gradiv in doseganje ciljev kateheze glede na različna starostna obdobja: osnovnošolce, mlade, odrasle, posebej so navedeni tudi cilji za družine. Gre za cilje, ki so opredeljeni s stopnjami rasti v veri, in ne le na ravni vsebine znanja. Gre za izzive življenja vere, zapisane v pastoralnem načrtu Pridite in poglejte:

• k izvirom, ki predstavljajo vsebino verskega življenja;
• poklicanost in poslanstvo;
• živa občestva, kjer smo kot posamezniki povabljeni, da se priključimo nekemu občestvu;
• sočutje in pravičnost;
• sprava in odpuščanje.

Če teh pet področij združimo, dobimo paleto kriterijev, po katerih lahko ocenjujemo napredek posameznikove rasti v veri v različnih starostnih obdobjih.
Na podlagi ciljev in kriterijev v katehetskem načrtu poteka prenova katehetskih pripomočkov. Trenutno je v teku prenova pripomočkov za prvo triletje in gradiv za drugo triletje. Zadnje triletje pa je bilo pred kratkim prenovljeno, vendar zahteva stalno preverjanje in spreminjanje, saj je to obdobje, v katerem so mladi, ki se najhitreje spreminjajo, in je potrebnih največ prilagoditev. Hkrati je to tudi čas, ko poteka priprava na prejem zakramenta sv. birme, in tudi to zahteva toliko večjo pozornost. Vsekakor je ne glede na pripomočke katehet spodbujen, da spremlja posamezno skupino katehizirancev in gradivo prilagodi tako, da bo odgovarjalo njihovi potrebi in stopnji rasti v veri.

- Za konec še vprašanje o Slomškovem bralnem priznanju. Kakšna je za prihodnost njegova vloga v tem pogledu kateheze?
V Slomškovo bralno priznanje je vključenih okoli 3000 predšolskih in osnovnošolskih otrok. Nekateri so v to bralno spodbudo vključeni vseh devet let, spet drugi samo kakšno leto ali dve. Zadnja leta je v slovenskih župnijah začelo svojo pot tudi nekaj skupin odraslih bralcev, ki ob prebranih knjigah skupaj razmišljajo in pripravljajo različne bralne in kulturne dogodke v okviru župnije.
Če sva prej omenjala narativno metodo v podajanju kateheze, ki je pomembna za rast v veri, je potem jasno, da je vloga branja in pripovedovanja o prebranem pomembna za katehezo. Slomškovo bralno priznanje vsekakor močno priporočam in vabim k sodelovanju.
V izboru niso ponujene samo verske knjige, ampak so to zgodbe iz življenja, s pomočjo katerih se lahko razvije pogovor o konkretnih vprašanjih, zagatah, situacijah. Glede na to bi dejal, da je Slomškovo bralno priznanje zelo dobra podporna dejavnosti katehezi, ki ima dobre učinke na otroke in tudi odrasle, saj jih navaja k branju in razumevanju tistega, kar preberejo. Hkrati knjiga vabi člane družine, da lahko nekaj berejo na glas, starši lahko ob prebranem tudi izkoristijo priložnost za razlago ali prebrano podkrepijo s svojo izkušnjo.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 6-10.

Pomemben poudarek kateheze je misijonska razsežnost, ki pomeni, da to, kar verujem, tudi pričujem in liturgično obhajam. Na tej točki se mi zdi, da se zalomi že pri starših. Starši premalo pričujejo svojo vero in jo premalo pokažejo otrokom. Če tega ni, je pot vere otrok bistveno težja. Katehet lahko marsikaj stori in pričuje, toda če ni te zaslombe v domačem okolju, če otroci ne vidijo, kako se oče pokriža, kako mama vodi molitev, potem nekaj manjka. Če pa vidijo, kako starša zaupata v Božje varstvo, če se to izraža tudi v družini, je to za otroke nekaj nenadomestljivega.

Če ob žalostnih dogodkih v Afganistanu komu tam gori nad zvezdami usta vsaj malo potegne v nasmešek, potem jih potegne Samuelu Huntingtonu († 2008), znamenitemu ameriškemu politilogu, ki je zaslovel z razvpito tezo o spopadu civilizacij. Da so talibani po umiku ameriške vojske v pičlem mescu dni prevzeli Afganistan, frcnili vstran zahodno civilizacijsko paradigmo ter vzpostavili svojo, kjer ni prostora za ženske svoboščine in večino tega, čemur pravimo človekove pravice, je v skladu s tem, kar je napovedoval Huntington. Po njem je svet razdeljen v devet civilizacijskih sklopov, sklopi se eden od drugega globinsko razlikujejo, osnova sklopov je religija.
Zahodna paradigma je torej le ena izmed devetih. Od ostalih odstopa tudi po nekakšnem mesijanskem kompleksu, prepričana pač, da je ravno ona najboljša in da ji pripada vodenje sveta. Afganistan je bil njen ‘laboratorij’. Zahod je imel to gorato azijsko deželo v rokah celih dvajset let, da jo “pacificira” in “modernizira”. V lastno vojskovanje zoper “teroriste” (ki jih po novem priznava Kitajska), v usposabljanje domače vojske (ki je razpadla kot milni mehurček), v reformo države (ki se ni izvila iz korupcije), v šolstvo, v zahodne nevladne organizacije, ki so delovale v Afganistanu, je zmetal milijarde dolarjev. Od vsega tega, kot kaže, ne bo ostalo NIČ. To besedico je potrebno zapisati z velikimi črkami, da se sramota prehitro ne pozabi.
Če Huntington opozarja, da je vloga religij pri vprašanju civilizacij bistvena, zahodne elite prav pri vprašanju religij često pogrnejo. To smo videli pri iranski revoluciji leta 1979; to smo videli, ko jim je pred desetimi leti iz rok spolzela “arabska pomlad” in se je zgodil hiter vzpon Islamske države. Podobno intelektualno zakrknjenost zahodnih elit do religije opazimo tudi v njihovem mačehovskemu odnosu do domačega krščanstva ter v odnosu do vzhodnoevropskih dežel kot so Madžarska, Poljska in sama Rusija, ki jim je mar za ohranjevanje verske identitete. V koliki meri je h katastrofi imenovani Afganistan prispevalo nerazumevanje religijskih dinamik, si lahko samo predstavljamo.
Zahod hoče biti vrhovni učitelj multikulturnosti. Problem je preprost: ne more multi-kulti učiti nekdo, ki ne pozna religij, še manj nekdo, ki jih ne spoštuje. Zahodne elite izhajajo iz razsvetljenske šole, ki je nagnjena k omalovaževanju religije. Če so te elite okužene z marksizmom, je situacija še slabša. Marksizem religij ne samo omalovažuje, marksizem jih sovraži. Jasno je, da nekdo, ki podcenjuje ali celo sovraži religijo, ne more ustvarjati družbe sobivanja različnih religij. S tem pa – ostanimo v okvirih Huntingtonove teze – tudi ni sposoben voditi resnega dialoga med civilizacijami.
Zahod hoče biti vrhovni učitelj feminizma. Problem je podobno preprost: ne more učiti osvobajanja žensk nekdo, ki dopušča, da biološki moški tekmujejo v ženskih športih. Ne more poučevati o svobodni ženskosti nekdo, ki ne priznava bioloških spolov, nekdo, ki je nagnjen k temu, da bi prepovedal besedi “mati” in “oče”. Ko talibani zavohajo, kaj je v ozadju zahodnjaškega “osvobajanja žensk”, jim je toliko lažje uvesti popolno tiranijo nad ženskim svetom. Mavrična zastava, ki jo je minulega junija izobesila ameriška ambasada v Kabulu, se je samo zahodnjakom zdela imenitna. Talibane je dodatno podžgala, da “zahodno dekadenco” pometejo s svojega dvorišča.
Skratka, tako v odnosu do starodavnih religij kot v odnosu do klasične družinske celice Zahod nima (več) tiste zmernosti in razsodnosti, da bi lahko bil uspešen voditelj sveta. Vse manj je sposoben dialoga z velikimi civilizacijskimi sklopi, kot so islamski, kitajski in pravoslavni (imenovanimi tako po Huntingtonu). Misli, da je nekaj, a po porazu v Afganistanu se kaže kot učitelj brez avtoritete.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 3.

Mesec september navadno povezujemo z začetkom šole pa tudi verouka. Upamo samo, da bo epidemija dopuščala začetek obeh. Kot gosta smo povabili Franca Zorca, ki vodi tajništvo Slovenskega katehetskega urada. V pogovoru je povedal nekaj več o katehezi danes, predstavil nekaj poudarkov iz novega Pravilnika za katehezo in Slovenskega katehetskega načrta. Tema, ki vabi k branju, sploh ob dejstvu, da je kateheza namenjena vsem starostnim skupinam, ne samo osnovnošolcem

Že več let septembrskemu Ognjišču dodajamo položnice z opisom akcije Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja s prošnjo, da prispevate po svojih močeh. Poročila o akciji nam govorijo, koliko dobrega so naredili misijonarji s sredstvi, ki ste jih zbrali bralci Ognjišča in drugi dobri ljudje. Med pisci poročilo o uspehih akcije je tudi voditelj z radia Ognjišče Jure Sešek. Ker tudi sicer rad sodeluje pri dobrodelnih prireditvah in koncertih, smo ga povabili, naj spregovori za Ognjišče.

Učenci se bodo v šoli učili o Franu Levstiku, saj že mnogi otroci poznajo njegovo znamenito povest Martin Krpan. Pisatelja Levstika predstavljamo v obletnici meseca. Dijaki pa se bodo pri književnosti učili o pesniku Danteju Alighieriju, avtorju znamenite Božanske komedije. Ob 700-letnici njegove smrti je papež napisal posebno pismo, mi pa smo mu posvetili tokratno prilogo.

Ko že govorimo o šoli in učenju – v tokratni Temi meseca je nekaj poudarkov in znanstvenih pogledov na procese, ki se odvijajo pri učenju jezikov; tako učenju jezika pri otrocih kot kasnejšega učenja kakšnega tujega jezika.

Ob koncu meseca septembra se bomo spominjali 10. obletnice smrti velikana slovenske narodno zabavne glasbe Lojzeta Slaka. Obiskali smo muzej, ki je v Mirni peči posvečen njemu in pesniku Tonetu Pavčku. Izjemno sodoben in nadvse zanimiv muzej vabi vse glasbene navdušence kot vse tiste, ki se ob vižah Lojzeta Slaka spomnite kakšnih lepih trenutkov.

V mesecu septembru je tudi čas za srečanje mladih v Stični. Letos bo to srečanje že 40. po vrsti in tudi temu jubileju smo posvetili nekaj pozornosti.

Konec poletja prihaja na trg zgoščenka, na kateri je uglasbena znana molitev Zdrava Marija – Ave Marija. Skladbe so prispevali izredno znani pa tudi manj znani avtorji. Več o tem CDju v spletni knjigarni Ognjišča.

Veseli smo, da vam lahko ponudimo novo izdajo Svetega pisma – Družinsko Sveto pismo. V njem so ob bogatih ilustracijah kratko besedilo in molitev. Ker je v knjigi svetopisemskih 365 zgodb, ga bodo družine lahko vsak dan vzele v roke in iz njega prebrale po eno zgodbo ter skupaj zmolile preprosto molitev. Več o knjigi si lahko preberete na str. 97.
Naj vas ob koncu spomnim, da v naših knjigarnah lahko izkoristite bon21 in kupite knjige (samo knjige, ne drugih izdelkov) naše založbe. Najnižji nakup, ki ga lahko opravite z bonom, znaša 30 €.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 4.

Kakšno moč imajo besede! Naj bodo zapisane ali izgovorjene, za seboj puščajo res široko paleto odzivov. Kar pomisli: lahko te pomirijo, potolažijo, raznežijo, razveselijo, ganejo, dolgočasijo, zbegajo, prestrašijo, vznemirijo, užalijo, razjezijo in še kaj. Ob pravilni izbiri besed lahko tudi mimobežni klepet dodatno začiniš in v sogovorniku vzbudiš zanimanje. Pa ne samo v vsakdanu, pozitivne učinke izrečenega lahko opazuješ tudi pri predstavitvi seminarske naloge v prihodnjem šolskem (študijskem) letu.

Besede uporabljamo izključno ljudje, zagotavljajo pa nam spoznavanje občutkov, doživetij in početij drugih. Navadno jih poudarjamo z gestami, tonom glasu in mimiko obraza. Beseda lahko sproži prepir ali ustvari premirje, lahko konča ljubezen ali začne odnos, lahko poglobi ali prekine prijateljstvo, lahko prinese dobiček ali povzroči propad in še marsikaj. Gre za sredstvo, s katerim lahko marsikaj popravimo – ali pokvarimo. Gotovo si že izkusil učinek grobe, nepremišljeno izrečene besede, ki te je morda zabolela, pa tudi upadanje občutka jeze ob iskreno izrečenem »Oprosti!«. Torej smo tudi mi odgovorni za občutke, ki jih s svojimi besedami povzročimo v drugih. Pogosto se premalo trudimo, da bi se jih naučili zavestno, obvladano in konstruktivno uporabljati. Včasih se zdi, da se ne zavedamo čisto, da je beseda, ki jo izgovorimo, v resnici dejanje.

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje, ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

Potrudi se, da boš vedno, ko boš začel razmišljati o negativnih scenarijih, vse obrnil na pozitivno plat.
Verjetno že samo ob prebiranju zgornjih stavkov čutiš, kako vplivajo nate. Prepričana sem, da bi, če bi se ljudje zavedali moči besed, ravnali z njimi precej bolj v rokavicah, torej pošteno razmislili, preden jih izrečejo. Pozitivna beseda kot most med dejanji namreč lahko krepi odnose med ljudmi in poraja nova občutja, spodbude in projekte. Zatorej srečno in previdno z njihovo (upo)rabo!
Urbančič A., Dobro vsebino ... dobro povej, v: Ognjišče (2017) 08, str. 82.

»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je tudi vzelo življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se bile gobe razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali. Nisi doživel spomladi, da bi te ne bilo objemalo njeno cvetje, in ne jeseni, da bi ti ne bila sipala svojih sadov. Mogoče, da je težko umreti – moja vera to ni ! – ali toliko zapišem, da bi raje umrl sredi domače doline, bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe!« S tem razmišljanjem Izidorja, pisarja visoške kronike, je pisatelj Ivan Tavčar izpovedal svojo ljubezen do domače, slovenske zemlje, ki ji je ostal zvest do konca. Najlepšo hvalnico ji je zapel v poznih letih z idilično povestjo Cvetje v jeseni.

OD STARE KMEČKE HIŠE DO DVORCA
Njegov dom je bila stara, prijazna kmečka hiša ‘pri Kosmovih’ v Poljanah nad Škofjo Loko, kjer se je rodil 28. avgusta 1851. Oče Janez in mati Neža roj. Perko sta poleg Ivana imela še dva sina in dve hčeri. Prve šolske nauke je prejel v domači šoli. Učitelj je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka pošljejo v ljubljanske šole. Očetova brata duhovnika Ignac in Anton sta obljubila podporo. Kot gojenec Alojzijevišča naj bi šel po stopinjah svojih stricev, zaradi težjega ‘prestopka’ je bil iz zavoda izključen in eno leto je bil na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu in takrat je prijel za pero. Po maturi v Ljubljani (1871) je odšel na Dunaj študirat pravo. Kot gimnazijec in študent je vse počitnice preživel pri stricu Antonu, župniku na Raki, ki ga je imel rad kot svojega sina in ga je podpiral kljub temu, da se je obrnil proč od semenišča. Po končanem študiju je bil nekaj časa pripravnik v raznih odvetniških pisarnah, leta 1884 pa je kot šesti slovenski odvetnik odprl svojo pisarno v Ljubljani in jo vodil vse do smrti. Kmalu po prihodu v Ljubljano je postal odbornik mestnega sveta, leta 1909 podžupan, zatem deset let (1911–1921) ljubljanski župan. Več let je bil deželni in državni poslanec. Leta 1887 se je poročil s 17 let mlajšo bogato dedinjo in narodno zavedno Franjo Košenini; s pomočjo ženine tete je leta 1893 kupil dvorec in posestvo Visoko. Kot vodilni politik in ugleden književnik je moralno in gmotno podpiral številna društva in ustanove. Zadnja leta je bolehal in opustil javno delovanje, veliko časa je preživel na Visokem. Umrl je 19. februarja 1923 v svoji hiši na Bregu v Ljubljani. Pokopan je v družinski grobnici na Visokem.

ZMERAJ MANJ, VEDNO BOLJE
»Značilno za Tavčarja je, da je v zrelih in poznih letih pisal zmeraj manj, največja in najboljša dela pa ustvaril šele v tem času,« sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Po njegovem pregledu na kratko predstavljamo pisateljsko rast in zorenje Ivana Tavčarja. Objavljati je začel že kot študent, v mladostnem obdobju (1871–1885) je pisal novele, povesti in romane po zgledu nemškega družabno zabavnega pripovedništva. Potem se je začel obračati k umetniško višjima zvrstema: novelam in povestim iz kmečkega okolja in zgodovinskim novelam, povestim in romanom, snov iz kmečkega sveta (Med gorami, V Zali) je postavil na pokrajino in ljudi svoje ožje domovine – v Poljansko dolino in okoliške hribe, o Tavčarjevih zgodovinskih povestih in romanih (Vita vitae meae, Grajski pisar, Visoška kronika) je Janko Kos zapisal: »Čustvo, strast in nagon so v vseh dobah glavna sila v človeku, močnejša od zunanje nujnosti socialnih okoliščin. To pride najbolj do izraza v dobah, ki jih označujejo razgibano življenje, fanatizem, nasprotja med verami in ideologijami. Takšno dobo je našel Tavčar v časih slovenske reformacije in protireformacije.« Njegovo najpomembnejše delo je roman Visoška kronika (1919), za Kosa “morda najboljši slovenski roman”. K pisanju ga je ‘podkurila’ misel pisatelja Ivana Preglja, naj ga Bog varuje, da bi po svojem petdesetem letu še kaj pisal ali pisaril. Med pisanjem je Izidorju Cankarju povedal, da si je Visoško kroniko zamislil kot trilogijo o Visokem: prvi del se peča s prvo generacijo (okoli leta 1695), drugi del bi obravnaval dobo Marije Terezije, tretji pa Napoleonove čase. »Ali bom živel toliko časa, ne vem, verjetno ne.«

“UMRETI HOČEM KOT KATOLIČAN”
Pisatelj Franc Saleški Finžgar je leta 1918 postal župnik v Trnovem. Patronat trnovske fare je imelo mesto Ljubljana. Kot trnovski župnik je moral večkrat uradno do Ivana Tavčarja kot mestnega župana in patronskega gospoda in tako sta se še bolj spoznala. V svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) piše, da je Tavčar kot patronski gospod rad prihajal v trnovsko cerkev na velike praznike. »Naročil mi je vselej tudi Baragov molitvenik Dušna paša. Trdil je: “To so najlepše slovenske mašne bukve. Baraga je znal, vi, mladi, pa nič kaj prida podobnega ne spišete.” Imel sem vtis, da je razen vsebine zelo cenil Baragovo slovenščino.
Važno se mi zdi, da po čisti pravici spregovorim o tem, kako je Tavčar skrbel za pripravo na svojo smrt. Zadnji dve leti pred smrtjo je začel bolehati. Ko sem bil leta 1922 pri njem in sva se pogovarjala o tem, za kar sem prišel, mi je nenadoma rekel: “Oča trnovski, skrbi za to, da bom umrl kot katoličan, zakaj kot tak hočem umreti.” Zavzel sem se in mu rekel: “Kar želite, vam rad storim …Torej spovednika si želite?” – “Hočem z Bogom napraviti obračun.” Res ganjen sem se poslovil. Potoma sem premišljeval, koga bi mu poslal na posvet …« Generalni vikar Andrej Kalan je Tavčarju svetoval, naj se pripelje v zavod Marijanišče, kjer ga bo čakal spovednik, star pater, Kalan pa bo zanj daroval sveto mašo in ga obhajal. »Prišel je in vse se je zgodilo, kakor sta bila domenjena.«

S. Čuk, Ivan Tavčar (1851–1923): Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2021), 36-37.

priloga

Nesmrtni Dante

gost meseca

dr. Franc Zorec, voditelj tajništva Slovenskega katehetskega urada

tema meseca

Skrivnostni svet besed

Preberite več: September 2021

Tokrat se bomo posvetili temi, ki jo boste lahko v prakso spravili kar na plaži, morda med pogovorom z osebo, ki jo boste na novo spoznali, ali pa pri opazovanju ljudi, ko boste čakali v vrsti na sladoled. V naslednjih vrsticah bo namreč v ospredju govorica telesa. Ne bi bilo super, če bi lahko zlahka ugotovili, ali je vaš sogovornik sproščen, in hitro ocenili, ali pove vse, kar se mu podi po glavi? Tega se lahko naučite!

Pa začnimo z izsledki raziskave psihologa Paula Ekmana. Ta je ugotovil, da se pri ljudeh med laganjem poveča gibanje v spodnjem delu telesa. Ljudje, ki so sodelovali v intervjujih in dobili navodilo, naj pri odgovorih lažejo, so izrazito povečali število gibov z nogami. In kaj ta zaključek pomeni za nas, navadne smrtnike? Kadar dvomiš, ali oseba govori resnico ali ne, preveri, kaj počnejo njegove noge in stopala. So pri miru ali ne? Sicer pa v primeru da oseba stoji, ločimo štiri glavne položaje: stojo v pozoru, razkoračeno stojo, stojo z eno nogo naprej in prekrižane noge. Čisto vse položaje vidim na uvodnih srečanjih tečajev retorike in točno vem, kako se počutijo tečajniki. Za stojo v pozoru (stojiš pri miru, obe nogi in telo vzravnani) velja, da je oseba neopredeljena, torej da ne želi niti sodelovati niti oditi.

MEDOSEBNE RAZDALJE IN DRŽA
Če si po prebranem že pomislil, da je treba vedno vzeti v obzir, da smo si ljudje različni in da lahko druge kulture s seboj prinašajo precejšnje razlikovanje v pomenih besed in kretenj, ne bi mogel imeti bolj prav. Do razlik pa pride tudi pri dojemanju osebnega prostora. Ne potrebujemo ga vsi enako veliko. Vse je odvisno od gostote naseljenosti v kraju, kjer smo odraščali, torej lahko rečemo, da je pogojen s kulturo.

TUDI KRETNJE SI LAHKO RAZLAGAMO NAPAČNO

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje, ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

Urbančič A., Dobro vsebino ... dobro povej, v: Ognjišče (2017) 07, str. 82.