»Vedno sem zadovoljen in sem prepričan, da nisem mogel nič boljšega napraviti, kot iti v misijone delat. Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen, če se na tem svetu lahko kdo srečen imenuje. Vem, da nikdar nisem pred človekom padel na kolena, to storim le pred Bogom. Zato mi je Bog naklonil čast, da smem tako dolgo delati v misijonih, kjer imam toliko in tako lepega dela, da se drugim zdravnikom kaj takega še sanjati ne more.« Tako se je izpovedal slovenski misijonski zdravnik dr. Janez Janež, ki je deloval med Kitajci 42 let. Kot vrhunski kirurg se je odpovedal plači. Delal je zastonj po zaobljubi ob čudežni rešitvi 28. maja 1945 na Koroškem. Od tam, kjer bi moral z 12.000 domobranci v smrt, je šel, da tisočem Kitajcev rešuje življenje. »Dr. Janez Janež je močan dokaz, kako Bog v svoji previdnosti vodi pota človeškega življenja,« je zapisal nadškof Alojzij Šuštar, »kako si izbira orodja za življenjsko pričevanje svoje dobrote, kako jim daje moči, da morejo biti do konca zvesti svojem poslanstvu.«

ZDRAVIL BOM ČLOVEŠKA TELESA
Njegova izredno bogata življenjska pot se je pričela 14. januarja 1913 pri Janeževih (po domače Pletarjevih) v Dolskem pri Ljubljani. V družini so bili še bratje Franc, Karel in Viktor ter sestra Mimi. Mati Ana je bila globoko verna žena. Bila je presrečna, ko je videla, kako Janezek streže pri maši in srčno je upala, da bo nekoč stal pred oltarjem kot duhovnik. Po osnovni šoli v domačem kraju je prosil očeta, da bi šel študirat na gimnazijo v Ljubljano. Oče ga je vprašal, zakaj; »sam ne vem, zakaj sem bleknil: “Hočem biti misijonar na Kitajskem!”« Bil je resen dijak in mnogi so mislili, da bo po maturi šel v bogoslovje. Tistim, ki so se odločili za to, je dejal: »Vi boste zdravili duše, jaz pa telesa.« Odločil se je za študij medicine na veliko žalost matere. Začel je v Ljubljani, nadaljeval je v Zagrebu, za doktorja medicine je bil promoviran 28. maja 1937 na medicinski fakulteti v Gradcu. Na Dunaju se je specializiral za transfuzijo. Dobil je službo na kirurškem oddelku Ljubljanske javne bolnišnice. Med vojno je pomagal vsem, ki so bili pomoči potrebni. Prišel je maj 1945. Po zaupnih kanalih je zvedel, da je na seznamu za likvidacijo, zato se je pred tistimi, ki bi to storili, umaknil na Koroško. Ko je videl, da Angleži izročajo domobrance partizanom – v smrt, se je skril v njivo rži in tako ostal pri življenju. To je bilo 28. maja 1945, na osmo obletnico zdravniške diplome. »Razumel sem, da mi je vse, kar bom živel naprej, podarjeno. In v rži sem sklenil: če se rešim, bom dal vse, kar mi bo ostalo, misijonom, potrebnim in revnim.« Priložnost za uresničitev te zaobljube se je ponudila prav kmalu.

BREZPOGOJNI “DA” MISIJONARJU KERECU
Prišel je v Rim, kjer se je mudil misijonar Jožef Kerec, apostolski administrator škofije Čaotung, ki je iskal zdravnika za svoj misijon. Janež je njegovo povabilo brez oklevanja sprejel. Najprej je odšel v Argentino, kjer se je pripravljal na svoje poslanstvo. Z misijonskim križem je 23. maja 1948 z ladjo odpotoval na Kitajsko. V Čaotungu je našel domačo druščino: msgr. Jožefa Kereca in slovenske redovnice ter italijanske redovnike kamilijance. Bolnišnica je bila skoraj brez potrebnim inštrumentov in zdravil, z neizurjenim osebjem. Takoj se je vrgel na delo. Sam je vzgajal osebje za operacijsko sobo. Uspehi so se kmalu pokazali. Začelo se je govoriti o čudežnem zdravniku. Bolniki so prihajali z vseh strani. »Vesel sem, ker delam za uboge, revne in potrebne.« Ljudje so ga klicali Tin hao (odlični). Lepo sta se ujemala z msgr. Kerécom. »Brez njega ne bi videl Kitajske. Bil je velik človek, osebno je bil skromen in veliko je molil. Če je vedel, da imamo kakšno težko operacijo, je gotovo prišel med operacijo molit rožni venec.« Decembra 1949 so v Čaaotung prišli ‘rdeči’. Kereca so nasilno zadržali v Kunmingu, bivanje v škofijski hiši so mu počasi spremenili v zapor. Doktorja Janeža so pustili mirno delati, ker je bil edini zdravnik. »Praktično je ves misijon v njegovih rokah, vse na tihem lepo vodi in me o vsem sproti obvešča,« ga je pohvalil Kerec. »Njegova zgodba bo ena najlepših strani v slovenski misijonski zgodovini.« Skoraj štiriletnega dela v Čaotungu je bilo konec 10. januarja 1952, ko so bolnišnico obkolili komunistični borci, vse preiskali in osebje zaprli. Odvedli so jih v Kunming in 14. aprila 1952 so bili izgnani iz Kitajske. Prišli so v Hongkong in pričelo se je novo obdobje.

“RAD BI DELAL DO KONCA”
Vabili so ga na več strani, odločil se je za Tajvan. Vesel je bil, da bo mogel ostati med Kitajci. Na Tajvan je prispel 15. junija 1952. Ustavil se je v mestecu Lotung, kjer so delovali italijanski redovniki kamilijanci. Od japonskega zdravnika so kupili leseno bolnišnico in v njej je Janež ustanovil kirurški oddelek z 12 posteljami. Mesec dni po prihodu je opravil prvi kirurški poseg in čez teden dni so že vsi vedeli za dr. Fana, ki dela čudeže. »Našel sem toliko dela kot še nikdar in nikjer v življenju. Včasih imam tudi po deset operacij na dan.« Bolnišnica je iz leta v leto rasla in se širila. Leta 1963 so podrli staro leseno poslopje in sezidali novo stavbo, naslednje leto so odprli bolničarsko šolo, iz katere je prišlo vsako leto 50 diplomiranih bolničark. Po 25 letih je imela bolnišnica v Lotungu 480 postelj na petih oddelkih (od kirurgije do porodnišnice). Leta 1990 so odprli moderno 11-nadstropno bolnišnico, ki so jo poimenovali Dr. Janez Memorial Building, v kateri pa dr. Janez Janež ni deloval, le njegovo ime je bilo nekaj časa na vratih, kjer naj bi delal. Leta 2007 jo je blagoslovil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.
Malo pred smrtjo je dejal: »Eno bi rad, da bi se zrušil in umrl v operacijski sobi. Hočem delati do konca in ne bi rad bil na stara leta komu v breme.« Dokler je mogel, je skrival svojo bolezen: pljuča so bila popolnoma uničena. 14. septembra 1990 je s težavo končal operacijo, ki je bila zadnja. 7. oktobra je prosil za sveto popotnico. »Dobil sem potni list za nebesa, zdaj lahko odidem.« Poslovil se je 11. oktobra 1990 ob 8.45. Njegovo telo je ležalo v okrašeni kapeli bolnišnice teden dni, da se je množica hvaležnih ljudi od njega poslavljala. Na njegovo željo so ga položili k večnemu počitku na katoliškem pokopališču v Lotungu.

ČUK, Silvester. dr. Janez Janež (1913–1990). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 88-89.

"Za moralno dolžnost sem imel, da pomagam Sloveniji"

Tokratni gost meseca je nenavadni človek z nenavadno življenjsko zgodbo. Večni iskalec izobrazbe in željan spoznavanja tujih kultur je preromal veliko evropskih držav in pristal v Ameriki. Vedno pa je nosil v srcu slovensko domovino in ji posvetil veliko svojih moči z zbiranjem gradiva o Slovencih po svetu.

- V svojem življenju ste srečali veliko ljudi. V gimnaziji ste bili sošolec blaženega Lojzeta Grozdeta. Kako se ga spominjate?
Tega, da je razglašen za blaženega, sem zelo vesel. Hranim fotografijo, kjer smo skupaj slikani pred ljubljanskim muzejem leta 1940 na zborovanju Katoliške akcije (Tomčevih mladcev). Grozdeta takoj prepoznate po njegovih svetlih laseh. Takrat sva imela 17 let. Bil je dva meseca starejši od mene, ker pa je delal šest let osnovne šole, je bil na klasični gimnaziji leto za menoj.

- Nekateri pravijo, da je bil zelo pobožen. Se tega vi spominjate?
Težko rečem. Če imate skupino kakšnih petdesetih fantov, ne morete reči, da je nekdo svetniški. Takrat se mi je zdelo, da smo vsi bolj ali manj enaki. Skupaj smo hodili na duhovne vaje in na duhovne obnove. Enkrat na leto smo imeli zborovanja. Največ smo se dobivali v prostoru, kjer ima sedaj pisarno Ognjišče (takrat je bilo to pritličje Alojzevišča). Tam sem se srečal s Kikljem, ki so ga tudi ubili.

- Kako je odmevala med vami Grozdetova smrt?
Takrat je bilo ogromno umorov in eden ni izstopal. Skozi smo hodili na pogrebe. Bili smo živčni. Zvečer je veljala obvezna zatemnitev. Sta­no­vali smo v veliki hiši in zvečer so morale biti vse luči ugasnjene. Ko sem se po temnih hodnikih vračal zvečer domov, sem se vedno bal in si mislil: Sedaj nekdo stoji v temi in me bo ubil! Ne morem razumeti, da je nekdo, ki je bil prijatelj in je postal član OF, čez noč spremenil odnos do mene ter iz prijatelja postal sovražnik. Tak, da te je bil pripravljen umoriti! Komunisti so tako trenirali ljudi, da bi delali tako, kakor jim bodo ukazali. Bali smo se drug drugega. Bili smo sumničavi: Kdo med nami je vohun! V takih razmerah je bilo izredno težko študirati: Tam so Italijani pobili talce, tam zažgali vas, drugje pa so komunisti ubili tega ali onega. Kako smo bili iz sebe, ko so ubili profesorja Ehrlicha! Še danes slišim strel, ko so ubili Župca. Njega so ubili prvega, blizu našega doma.

- V intervjuju na televiziji ste dejali, da so si vsi totalitarizmi podobni, kar voditelju Ambrožiču menda ni bilo všeč.
Ko pride do totalitarne vladavine, pride na površje človeška gošča in prevzame oblast. Ko sem to rekel, me je zelo grdo pogledal. Gledalci tega niste videli, jaz pa sem. Seveda pa je to res, kajti takrat pridejo na površje najnizkotnejše strasti v ljudeh. V vseh totalitarizmih. In prav ti režimi omogočijo tudi ljudem, ki imajo patološka nagnjenja po ubijanju in mučenju, da jih uresničijo.
Še Stane Kavčič piše svojima sinovoma, naj študirata, ker revolucije niso pogoste. V času revolucije te lahko ta ‘dvigne’ na površje, v normalnih razmerah pa moraš delati, študirati, da nekaj dosežeš.

- Bil ste član Tomčevih mladcev. Nekateri so jih kritizirali, da so bili preveč strogi in organizirani.
To, glede organizacije, so nam očitali pod vplivom komunistov. Nihče v Sloveniji ni bil tako organiziran kot komunisti. Oni so imeli organizacijo in strogo kontrolo ter kazni, če kdo ne bi bil discipliniran. So pa sovražili vsako gibanje, ki bi bilo proti njim in organizirano. Bali so se naše načelnosti. Krščanskih socialistov se niso bali. Imeli smo načela, ki smo se jih držali. V zbirki, ki smo jo izdajali, je izšlo nekaj Ušeničnikovih knjig o načelih. Nismo samo z besedami kristjani, ampak moramo biti tudi v življenju.

- Ta načelnost mladcev je šla do te mere, da niste smeli vstopiti v nobeno vojaško organizacijo.
To je veljalo, dokler smo bili pod Italijani. Leta 1943, ko so prišli Nemci in zaprli univerzo, si moral nekam: ali k organizaciji Todt, kjer so kopali jarke in je bila popolnoma nemška, k partizanom, ali pa k domobrancem. Druge izbire ni bilo.

- Vi ste takrat zapustili Slovenijo.
Leta 1942 sem maturiral in se vpisal na Pravno fakulteto. Istočasno sem na Teološki fakulteti poslušal predavanja iz filozofije. Leta 1943 sem šel v Trst. Javil sem se h tržaškim domobrancem. Zdelo se mi je, da ne gre samo za protikomunistični podvig, ampak tudi za narodnostni vidik: okrepiti slovensko navzočnost v Trstu. Jaz sem antimilitarist in Bog mi je dal to milost, da nisem imel nikoli puške v roki in nikoli nisem ustrelil z njo. Znal sem se tako ‘izmazati’, da sem samo deloval v kulturi. Vso dijaško dobo sem si želel, da bi šel iz Slovenije in videl kulturo drugih narodov in druge univerze. Revolucija me je dobesedno vrgla iz domovine in mi dala to možnost.

- Niste pa ostali v Trstu.
Ne, zbežal sem z ladjo in prišel v letoviški kraj Riccione. Poleg nas je bilo tam precej goriških duhovnikov. Med drugim tudi msgr. Rudolf Klinec, ki me omenja v svojih spominih. Zvedeli smo, da so pobili vrnjene domobrance. Duhovniki so nastopili proti plesu. Jaz sem se jim pridružil. Zdelo se nam je neprimerno, da bi plesali ob smrti tolikih mladih. Zato sem si ‘prislužil’ neko zbadljivo pesem. Pa naj bo! Tam sem bil do septembra, ko so naši izobraženci odšli v Trst, kjer so krvavo potrebovali slovenske profesorje, jaz pa sem šel po svetu iskat prostor, kjer bi študiral. Prišel sem v Milano, kjer sem prosil, da bi govoril z rektorjem p. Gemellijem. Pri njem je bil nekaj časa v laboratoriju eksperimentalne psihologije Anton Trstenjak. Zato se je zanimal zanj.
Januarja sem po neuspelem poskusu vstopa v Švico prišel v Bologno, kjer so Angleži ravno odprli stavbo, kamor so nastanili študente raznih narodnosti, da bi študirali na univerzi. Tam sem začel študirati. Toda nisem hotel ostati v Italiji, pravzaprav v nobeni državi, ki je naša soseda, saj so to naši zgodovinski sovražniki. V Italiji so takrat univerze čistili fašistov. Seveda so profesorji, če so hoteli biti na pomembnih mestih v času fašizma, stopili v fašistično stranko. Tako so univerzo zapuščali izkušeni profesorji, na njihova mesta pa prihajali mladi brez izkušenj. Tako sem naredil prošnjo in bil sprejet na katoliško univerzo v Louvainu v Belgiji. Tam sem diplomiral iz političnih ved in ekonomije.
In začel pripravljati tudi doktorat.
Ter ga tudi že precej naredil. Potem pa sem dobil vizo za Ameriko. Če bi jo takrat odklonil, bi jo morda pozneje ne dali več.

- V Ameriki ste morali delati, da ste si zaslužili sredstva za študij.
Da, šel sem v tovarno delat. V Ameriki sem naredil magisterij iz ekonomije, doktoriral pa sem v kanadskem Quebecu. Na katoliški univerzi.

- Ob študiju pa ste se vzporedno zanimali tudi za Slovenijo.
Moj ideal ni bil karierizem. Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je v takih težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki, zato sem začel premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini. Vedel sem, da ne morem ustanoviti nekega inštituta ali česa podobnega. Lahko pa zbiram podatke in sicer angleško literaturo o Sloveniji in pa tisto, kar so Slovenci napisali v tujini. Veliko svojega časa sem porabil za to in vse tudi sam financiral. Začel sem tudi objavljati publikacije v angleščini.

- Gre za celo zbirko Studia Slovenica.
Seveda, saj ni bilo nobene knjige o Sloveniji in Slovencih v angleščini. Leta 1958 sem izdal prvo knjigo v angleščini z naslovom Slovenija v evropskih zadevah. Nekateri so knjigi oporekali, da ni sistematska, a meni ni šlo za to, da bi na pet sto straneh napisal slovensko zgodovino, ki je ne bi nihče bral, ampak podati Američanom nekaj točk, da bi bolje razumeli slovensko zgodovino in Slovenijo. Koga pa zanimajo podrobnosti?
Nekateri so mi oporekali, kaj pa je to Slovenija? Jaz sem jim odgovarjal: Prav toliko smo vredni kot Italijani ali Nemci. Nikoli nisem imel manjvrednostnega kompleksa. Imel sem veliko težav pri pridobivanju literature. Največ sem jo dobil, ko sem bil zaposlen v Kongresni knjižnici v Washingtonu. Je največja v Ameriki, morda celo na svetu.
Druga knjiga v tej zbirki je bila doktorska disertacija Alojzija Kuharja. Pred smrtjo mi je dejal, da bi rad videl, da jo izdam.

- Poleg tega, da ste angleško govorečemu področju predstavljali Slovenijo, ste tudi začelo zbirati gradivo o Slovencih v tujini.
Zbiram to, kar so Slovenci napisali izven meja Slovenije. To je del naše kulture in je zelo važno, da se ohrani. Veliko je izgubljenega, a rešimo tisto, kar se da rešiti.

- Pričakovali bi, da vam bodo ljudje radi odstopali gradivo, a ni bilo tako. Imeli ste velike težave, čeprav je jasno, da se bo v tujini ogromno gradiva izgubilo.
Raje v smeti, kakor da bi dali meni. Še danes je tako. Ne odstopajo gradiva. Običajno je tako, da tisti, ki je gradivo zbral ali ga napisal, tega obdrži do svoje smrti. Ko pa umrje, je nevarno, da se izgubi. Svojci ali pa drugi počistijo sobo in police in najprej odvržejo v smeti papir. Ogromno gradiva se je tako že izgubilo!

- V Ognjišču trenutno objavljamo podlistek priljubljenega pisatelja Karla Mauserja. Nekaj časa je živel v Ameriki. Ali imate kaj gradiva o njem?
On ni nič zbiral in nič hranil. Pripovedujejo, da so se že v taborišču otroci igrali z njegovimi rokopisi. Žal se je tako marsikaj izgubilo. O otrocih se marsikaj govori in ne vem, če je vse res. Eden naj bi celo zašel na kriva pota in naj bi ga ubili.

- Gradivo ste zbirali tudi v Argentini, Kanadi …
Kjer sem lahko kaj dobil. Nekateri ljudje so tako smešni, da rečejo: »To je pa za Arneža! A kaj bo s tem? To je samo zguba njegovega časa in denarja!« Pa ne gre zame. Gre za slovenski narod. Kaj bom jaz s tem počel? S tem imam samo stroške. Že v Ameriki sem moral plačevati stroške za prevoz, še več me je stal prevoz iz Amerike v Slovenijo.

- Da, saj ste zbrano gradivo leta 1991 preselili v Slovenijo.
Začelo se je z mojim ilegalnim vstopom v slovenski parlament, ko je bila 26. decembra 1990 slovesna razglasitev rezultatov referenduma. Na sprejemu sem notranjemu ministru Bavčarju rekel, da bi rad z njim govoril. Sprejel me je in povedal sem mu o nameri preselitve in da gre za literaturo, ki je bila v Sloveniji ilegalna in ni smela prihajati vanjo. On je obvestil vodjo carine o zabojniku z gradivom. Tisti zabojnik je prihajal v Slovenijo prav v času napada jugoslovanske armade na prehod v Rožni dolini pri Gorici. Klical sem in rekel, naj zabojnik počaka na italijanski strani.

- Šlo je torej za odisejado.
V Šmartnem v Brdih so mi dali v najem staro šolo, kamor sem shranil gradivo. Carinikom sem prepovedal, da bi karkoli pregledovali, dokler ne pridem tja. Čez dva dni je prišel neki višji carinik. Sedel je in jaz sem mu dejal: »Toliko let smo mi vas poslušali, sedaj pa vi nas poslušajte.« Razložil sem mu, kaj sem pripeljal. Poslovili smo se in odšel je. V Ljubljani pa je carinik skočil na škatle. Jaz sem mu pa dejal: »A vi boste na škatle skakali? Takoj ven!« On pa: » Vi boste meni ukazovali?« »Da, vam! Če ne greste dol, grem k vodji carine.« Šel je dol in stvar je bila urejena. Ne more nekdo kar skakati po arhivskem gradivu!

- Poleg revij in knjig gre za dokumente, ki so unikatni.
Imam Krekov, Gabrovškov, Kuharjev arhiv. Gre za arhive ljudi predvojne Slovenske ljudske stranke, ki so bili med vojno v Londonu kot slovenski zastopniki v jugoslovanski begunski vladi.

- Osebno ste poznali večino politikov Ljudske stranke. Kateri je bil po vašem mnenju najbolj državniški?
Krek je bil silno mehak. Zelo krščanski, a mehak. Kuhar je bil genialen, izredno izobražen in ga niste mogli ‘prijeti’. Vedno se je izmuznil, pravi diplomat. Pravijo, da je bil najbolj odločen Kulovec, ki pa je bil ubit leta 1941 med bombardiranjem Beograda. Snoj je bil prej predsednik gasilske zveze, kar ni neka funkcija, potem pa minister v povojni ‘socialistični’ vladi. Naši politiki niso bili svetovljani. Premalo so vedeli o francoski, angleški in ameriški politiki. Angleščine ni nobeden znal, razen Kuharja. Zato je on šel v London, kot odposlanec stranke. Kuhar je študiral v Franciji in Angliji.

- Dr. Alojzij Kuhar je bil brat Prežihovega Voranca (Lovra Kuharja), ki je bil ‘na drugem bregu’, saj je bil komunist. Je kdaj govoril o svojem bratu?
Ko je študiral v Parizu, je bil uslužbenec jugoslovanskega veleposlaništva, odgovoren za sezonske delavce. Zvedel je, da tam okoli hodi njegov brat komunist. Pozneje je pripovedoval, da je imel zaradi tega velike težave, ker so ga prijemali, kako je z njegovim bratom. Pisatelj Voranc ni nikoli hotel imeti stikov s svojim bratom duhovnikom in politikom ljudske stranke. Alojz je pisatelju po vojni pošiljal pakete z zdravili in denar, a mu ni nikoli odgovoril. Duhovnika je bolelo, da brat ni imel cerkvenega pogreba. Pripovedoval pa je še, da je Voranc šel za pogrebom svoje matere z rožnim vencem v roki. Mama je bila namreč Nemka in globoko verna, tudi oče je bil zelo veren.
Kuhar je bil tudi zelo izobražen. Končal je študij iz diplomacije in prava v Parizu, v Cambridgeu pa je doktoriral iz zgodovine.
Že prej je bil v nemški gimnaziji najboljši učenec v nemščini. Boljši kot vsi Nemci. Zato sem tudi v knjigo svojih spominov dal poročilo, kako je šel pred vojno v Nemčijo pod tujim imenom. Izdajal se je za Nemca in vohunil za Jugoslavijo, da bi videl, kaj nameravajo Nemci v Jugoslaviji. To je lahko delal, ker je govoril nemško narečje in so ga imeli za ‘svojega’. Nabral je veliko podatkov. Kaj bi dal, da bi imel v originalu tisto poročilo! Pa ga, žal, ni.

- Napisali ste, da so župnijska oznanila zelo dragocena snov za arhive.
Ker so v njih demografski podatki: kdo je bil rojen, kdo krščen, kdo poročen, kdo je umrl … Tega drugje ne zveste.
Arhiv, ki ste ga pripeljal v Škofove Zavode, ste podarili, da je postal del Katoliškega inštituta.
Od nekdaj je bil moj cilj Katoliški inštitut. Pred vojno je na univerzi študiralo malo ljudi. Dr. Turk, profesor cerkvene zgodovine, si je zamislil Katoliški inštitut kot kolektivno ustanovo proti liberalno-framazoski univerzi, ki bi dala ideje, katoliški nauk …

- Kupili ste tudi hišo v Goriških Brdih in otroke preselili v Slovenijo, da bi se naučili slovensko.
Ženi sem pokazal na primere otrok slovenskih naseljencev, ki so ‘postali’ Američani. Imajo miselnost, ki je popolnoma tuja. Tako bi jaz postal v lastni družini tujec. Jaz doma nisem nikoli spregovoril angleške besede. Dosledno sem govoril slovensko! Danes sva srečna, da se je to zgodilo. Otroci nekaterih slovenskih staršev so se poročili z Afričani, Kitajci itd. in slovenstvo je šlo. Naši otroci so bili mladi, ko so prišli v Slovenijo. Najstarejši sin Janez je hodil v prvi razred. Že v Ameriki sem otroke tudi jaz vzgajal. Tako bi moral najstarejši sin v prvem razredu napisati, oziroma povezati besede: Jaz lahko streljam. Dejal sem mu, naj pri povezovanju besed doda angleški ‘not’: Jaz ne morem streljati. V šoli so mu rekli, da ni prav, a jim je odgovoril: »Takole je ata rekel.« In bilo je v redu. Sem dosledni antimilitarist, proti nasilju. Tudi tu me moti, da že otrokom natikajo titovke in dajejo puške. Namesto, da bi jih učili, kako je lepa narava! Kako naj pričakujemo, da bodo potem ljudje lepo vzgojeni? Pripravljajo jih na nasilje. Če bi se danes začelo partizanstvo, bi bilo še hujše kot takrat. Kristjane bi še bolj preganjali in pobijali! Svojim znancem sem rekel: Če bo kdo prinesel igračo, ki bo orožje ali kaj podobnega, jo bom v istem trenutku uničil.

- Vaši otroci so sedaj v Sloveniji?
Da, v Sloveniji. Ko je najstarejši sin Janez, sedaj je bogoslovec, hodil v šolo, je učiteljica rekla, da ni Boga. On pa je udaril po klopi in dejal: »Bog je!« Takoj so sklicali razredni sestanek in ustanovili sodišče, ki ga je obsodilo. Razrednik je poklical mamo v šolo in ji dejal: »Če bi to vaš sin naredil v Italiji, bi bil izključen iz šole.« Kar pa seveda ni res! Ravnatelj iz Gorice (Italija) mi je dejal, da se ne sme vtikati v nazorske razprtije med dijaki, ker bi mu očitali pristranskost.
Ta karakteristika ga je spremljala. Ko je prišel na gimnazijo, mu je tam takoj rekel sošolec: »A ti si tisti!« Jaz pa sem mu vedno naročal: »Moraš sam razmišljati.« Ko je bil v osmem razredu, sem ga peljal v Ameriko. Tam je eno polletje hodil v ameriško šolo. Dobro se je naučil angleško, vodil sem ga po New Yorku, peljal v Washington. Da je videl, kaj je svoboda, svoboda govora, kaj je res blagostanje itd. Čeprav je bil v nekem oziru revež, ker ni smel o tem z nikomer govoriti. Naročil sem mu, naj ne govori, kaj je videl v Ameriki.

- V Ameriki ste predavali ekonomijo.
Na Saint Joseph College, - katoliški kolegij - sem čez trideset let predaval ekonomijo. Gre za dodiplomski študij. Ko je nastopila v Sloveniji demokracija, sem se upokojil. Ko so me prosili: naj še naprej predavam, sem jim odgovoril: »Ne, sedaj je nastopila zame nova doba. Sedaj se začne zame glavno delo.« Prej sem hodil na obiske k družini, ki je bivala v Goriških Brdih. Izkoristil sem vse počitnice, da sem bil z njimi. Na obiskih nisem nič govoril, ampak poslušal, kakšen je gospodarski in politični položaj. To je bilo zame zelo dobro. Spoznaval sem ljudi. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem poznal ljudi in razmere in sem se hitro znašel. Takoj je bil sprejet zakon o ustanovah, sem registriral Studia Slovenica.

RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 10-15.

sv. Frančišek Asiški nas s svojim življenjem nagovarja k živemu (na dotik) odnosu z Bogom, sočlovekom, stvarstvom ...

Pred odhodom v Brazilijo (julija leta 2013) si je papež Frančišek ogledal popolnoma zastekljen papamobil s katerim naj bi se prevažal na svetovnem dnevu mladih. Zavrnil je to možnost in poudaril, da ne moreš priti na obisk ljudem v ‘stekleni kletki’ – sploh pa ne k prijateljem, k tistim, ki jih imaš rad. Potreben je živi stik, brez vmesne zasteklitve. Kasneje je v intervjuju na brazilski TV poudaril: »Treba je spodbujati ‘kulturo srečanja’!«
Maša preko TV je sicer nekaj odličnega, a le če ne moreš v cerkev, kjer bi doživel v evharistiji srečanje z Bogom na dotik; elektronske komunikacije so nekaj koristnega, a le če ni možnosti, da bi zaznal celovito resničnost sočloveka v njegovi dejanski bližini; dokumentarci o naravi pritegujejo s fantastičnimi posnetki, a so ti le utvara, če ne izstopimo iz dobro izoliranih hiš in doživimo pristen stik s stvarstvom. Občutek notranje samosti – tesnobnosti – depresivnosti se bo neusmiljeno stopnjeval, če se ne bomo dali v živo objeti Bogu, sočloveku in tolikemu, kar z nami soutripa v stvarstvu. Posredovanje bližnjih preko medijev je prežeto z elektronskim hladom, ki stopnjuje (pre)napetost našega živčevja. Elektronika, s katero se soočamo, je namreč preveč agresivna za električne impulze v našem organizmu. (Električni impulzi nastanejo zaradi posebnih beljakovin, ki delujejo kot nekakšne pore na celični membrani, uravnavajo delovanje celice ter med drugim prepuščajo tudi kalijeve in natrijeve ione – nosilce električnega toka. Te beljakovine – ionski kanalčki – so navzoči povsod in sodelujejo pri delovanju telesnih organov, imunskega sistema, živčnih in hormonalnih procesih ... Brez električne aktivnosti ni zavesti. Smrt lahko opišemo tudi kot prenehanje električne dejavnosti v možganih, ki so naš ‘osebni računalnik’ – sila občutljiv in izjemno zmogljiv, saj lahko obdeluje naenkrat kar 4.000 informacij!) Poleg tega, pa povzročajo elektronske frekvence odvisnost, saj delujejo tako, da nas izmenjaje držijo, nato izpustijo, da nas lahko obdržijo. Možgani postanejo odvisni od ‘močnih doz’, in tako kot pri drogah, imajo tudi ‘elektronske doze’ smrtonosne posledice. Raziskave kažejo na škodljiv vpliv elektronike zlasti v nežni dobi, ki ima za posledico: motnje v pozornosti, nemir, težave z učenjem branja, razdražljivost, nasilnost ... Zanimiva je ugotovitev, da je diplomiralo 45% ljudi, ki so gledali v otroštvu TV manj kot uro in le 8% tistih, ki gledali TV več kot dve uri in pol. Nekateri vrtci (večinoma na željo staršev) že uporabljajo za poučne igrice računalnike in jim je kaj malo mar, če se pri tem zmanjšuje plastičnost otrokovih možganov: slika nima globine, vonja, okusa, ni mogoč otip. Dvodimenzionalnost opustoši otrokove zaznave, tako da razvije popačeno predstavo o svetu in realnosti, kar kasneje vpliva na njegovo odločanje, kaj je prav in kaj napačno. – Kako obširna tema, meni pa zmanjkuje odmerjenega prostora, zato končujem z izjavo mladostnika. Takole je pripovedoval svojim prijateljem: »Sinoči sem se pogovarjal s starši o brezsmiselnem umetnem podaljševanju življenja, ko medicina človeku preprosto ne dopusti več naravne smrti. Rekel sem jima: “Prosim vaju, ne dovolita, da bi kdaj vegetiral odvisen od elektronskih naprav in tistih stekleničk s tekočinami.” In veste kaj sta storila? Zazrla sta se vame z občudovanjem in potem sta izklopila TV, DVD, internet, PC, MP3/4, play station 2, PSP, wireless, telefon. Vzela sta mi mobilca, iPod, iz hladilnika sta umaknila Coca-Colo in pivo! Ma groza, vam povem. Za umret!« – Res, čas je, da preverimo, premislimo in se odločimo za to, kar je za živet in ne za umret!
Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (10) 2013, str. 43

»V vsaki vasi nosi nekdo baklo napredka – učitelj, in nekdo jo ugaša – duhovnik,« je zapisal francoski pisatelj Victor Hugo († 1885). Učitelj je namreč v zadnjih dvesto letih postal več kot zgolj podajalec učnih vsebin, postal je simbol neke dobe – dobe razuma.
Za razliko od stare Avstrije, kjer se je šolstvo pogosto razvijajo dobesedno iz farovškega dvorišča (mežnarija kot prva učilnica, cerkveni organist kot prvi učitelj), so druga okolja, ki so bila bolj pod vplivom francoske revolucije, učitelja rade obravnavale kot antipoda duhovniku. Učitelj torej kot pozitivec, duhovnik kot negativec; prav v smislu Hugovega citata. Komunizem je dialektiko učitelj – duhovnik do konca zaostril, ko je učitelja propagandistično spremenil v vojaka revolucije, duhovnika pa v sovražnika ljudstva.
Vstavimo v zgodbo cepljenje. Cepiva so velik dosežek znanosti in zaradi cepiv smo odpravili ali zamejili veliko nevarnih bolezni. A mnogim se cepljenje upira, kar ni novost. Iz Slomškovega (+1862) življenjepisa vemo, da so se tudi v njegovem času ljudje upirali cepljenju. Zanimivo, v naših deželah je bila kdaj prav duhovnikom (tudi Slomšku osebno) naložena neljuba dolžnost, da ljudi prepričajo, naj se vendar gredo cepit.
Drugič so to nalogo prevzeli učitelji in šola. Med jugoslovansko epidemijo črnih koz l. 1972 se je cepljenje otrok vršilo v šolah in po tekočem traku. Proti cepljenju se ni niti pisnilo.
Pride leto Gospodovo 2021 in izziv cepljenja zoper novi koronavirus. Zgodba se ponavlja: zdravstvo ponuja cepljenje, eni se cepijo hitro in brez zadržkov, drugi preračunavajo, tretji so odločno proti. Situacija med klerom: nekaj je izjem, ampak duhovščina, vključno s papežem Frančiškom, na veliko spodbuja k cepljenju.
Proticepilci ta čas tudi na Slovenskem ne počivajo. Zelo aktivni so na spletu, organizirajo se na ulicah, nekateri od njih neki večer vdrejo v studio javne televizije, neki drug večer obmetavajo parlament.
Ob tem se dogaja nekaj, zaradi česa se Viktor Hugo bržčas obrača v grobu: vloga učiteljev v proticepilskem gibanju ni povsem zanemarljiva. Pomnimo lok, ki gre od učitelja, ki je na protestih kazal golo zadnjico, preko šestindvajsetih velenjskih učiteljev, ki so ‘sesuli’ cepivo AstraZeneca, do zadnjega proticepilskega nastopa neke učiteljice v zelo gledani televizijski oddaji. V določenih trenutkih se zdi, da je kak učitelj ali učiteljica celo vodilen in najbolj izpostavljen protestni in proticepilni lik.
Kako je torej z baklo napredka? Jo še nosi učitelj?
Več stvari upoštevajmo. Najprej možnost, da je nerazumna proticepilnost pri kom, ki naj bi bil simbol razuma, politično motivirana, ker pač ne mara trenutne vlade. Drugo, učitelj v javnem šolstvu je državni uslužbenec, ni pa državni papagaj, da bi vedno in povsod mislil in govoril, kot od njega pričakuje država. Tudi do proticepilskega mnenja ima pravico. Tretje, ne moremo iz odnosa do cepljenja ocenjevati celotne osebe in njenega dela. Nekdo bo proti cepljenju, še vedno pa bo čudovit sodelavec in pedagog. Na koncu še dejstvo, da velika večina učiteljstva ni proticepilska. Tudi pri tem poklicu velja prispodoba, da letala, ki dobro in redno letijo (beri: učitelji, ki so se cepili in se držijo epidemioloških pravil), niso novica, letalo, ki pade (beri: učitelj, ki se ni cepil in ruši pravila), pa je.
Kakor koli, kolobocije okrog koronavirusa in cepljenja so družbo, politiko, gospodarstvo, religijo, šolstvo, sploh raznorazne poklice dale na rentgen. Ta je pokazal marsikaj osupljivega. Med bolj osupljivimi izvidi je vsekakor učitelj proticepilec. Glede na zgodovino učiteljstva in zavezanost slednjega razumu je učitelj proticepilec nekakšna contradictio in terminis, protislovje v pojmih.
Ampak na koncu je tak učitelj le simptom nečesa večjega. Ko bo epidemija mimo in bo čas za mirno refleksijo, bo potrebno resno razčleniti, kaj se dogaja s to našo nadvse opevano dobo razuma.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 3.

Jesenski mesec oktober, v katerem pobiramo sadove zemlje, nas vabi, da si z molitvijo rožnega venca nabiramo tudi zaklade, ki jih ne uničita ne molj ne rja. Zato je oktober posvečen molitvi rožnega venca. Letos obhajamo 450-letnico bitke pri Lepantu (1571). S to bitko je povezan praznik Rožnovenske Matere Božje, saj je papež pozval kristjane, naj prosijo Marijo, da obvaruje Evropo turške nevarnosti. Papež je menil, da je molitev rožnega venca izprosila zmago v bitki in zato je razglasil god Rožnovenske Matere Božje. O tem berite v tokratni prilogi.

O rožnem vencu je spregovoril “preprost župnik” Maks Ipavec, ki se je kot gost meseca dotaknil tudi nekaterih drugih aktualnih tem.

Pogoj za razmišljanje in molitev je tišina. V tišino gora se je umikal Jaka Čop, gorski fotograf in ljubitelj gora, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva.

Začetek šolskega leta je za mnoge šolarje in dijake prinesel kopico interesnih in obšolskih dejavnosti. Zato smo z namenom predstavitve obiskali Zvezo za tehnično kulturo Slovenije, ki pokriva naravoslovno in tehnično področje in se trudi popularizirati in spodbujati zanimanje za naravoslovne znanosti med mladimi.

Upanje je ena izmed treh kardinalnih kreposti in pogosto se lahko zdi, da se prej zanašamo na naključja, usodo kot na krščansko upanje in Božjo previdnost. Tokratna tema meseca zato prinaša vpogled, kaj je razlog upanja za nas kristjane, kako ga lahko v polnosti razumemo v odnosu do ljubezni in vere ter kako je krščansko upanje prežeto z veseljem.

Revija Ognjišče posveča posebno pozornost preizkušanim v naši družbi in prinaša bralcem vsak mesec posebno življenjsko izkušnjo kakšnega od njih. S tem povezan je tudi tokratni intervju z Damijanom Lazarjem, ki je predsednik Zveze za šport invalidov in paraolimpijskega komiteja, s katerim smo želeli predstaviti možnosti, na kakšne načine se lahko mladi invalidi vključijo v športne dejavnosti in kakšne vse koristi to prinaša.

Na področju delovanja hudobnega duha je po besedah Janeza Kavčiča veliko primerov, ko ne gre za delovanje hudobnega duha, ampak se posamezniki srečujejo s katero od psihičnih bolezni, ki jo pa zelo težko sprejmejo. Tokrat torej nekaj več besed o tem, kako je pomembno razlikovanje med boleznijo in delovanjem hudobnega duha in zakaj pri prvem eksorcizem ne pomaga.

Izšli sta dve Svetopisemski sestavljanki: Jezus blagoslavlja otroke (1.000 kosov in je primerna za otroke od enajstega leta naprej) in Prvi Božič (200 kosov in je primerna za otroke od sedmega leta naprej). Več o tem si lahko preberete na str. 97). Prav tako je izšel ponatis Svetopisemske igre Sveto pismo igra spomin.

Upamo, da bodo omenjeni novosti in ponatis ter drugo lepa ponudba ob bližajočem se obdarovanju. Zato naj dodam, da v naših knjigarnah lahko izkoristite bon21 in kupili knjige (samo knjige, ne drugih izdelkov) naše založbe. Najnižji nakup, ki ga lahko opravite z bonom, znaša 30 EUR.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 4.

* 22. september 1917, Stražišče pri Prevaljah, † 5. marec 2009, Ljubljana.

»Skrb za lepo slovensko besedo je bila eno glavnih gibal v mojem življenju; tako z veseljem sprejemam priznanje, poimenovano po pesniku, ki je ustvarjalno presegel raven jezika. kakršen je zadoščal za rabo preprostega ljudstva, in povzdignil slovenščino med tedanje razvite evropske jezike ter je usposobil za vrhunsko pesniško izražanje. Prešeren, vnet za čast dežele, se je kakor le redki njegovi sodobniki zavedal, kakšen je pomen jezika kot narodotvornega dejavnika in najbolj vidnega znamenja narodove samobitnosti.« Tako je zapisal Janez Gradišnik v svoji zahvali ob podelitvi najvišjega slovenskega kulturnega priznanja – Prešernove nagrade leta 2008 “za življenjsko delo na področju književnosti, knjižnega prevajanja, pisateljevanja in jezikoslovja”. Dodati je treba še njegovo potrpežljivo delo pri urejanju revije Prostor in čas, ko se je moral na zunaj spopadati z oblastjo, na znotraj pa z nazorskimi razhajanji med sodelavci. Na vseh področjih je bil temeljit, vztrajen, vrhunski. Letos mineva sto let od njegovega rojstva.

PRI PETIH LETIH JE ŽE ZNAL BRATI
Življenje in delo Janeza Gradišnika je lepo orisal France Pibernik v dokumentarni monografiji, ki je kmalu po njegovi smrti izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Rodil se je 22. septembra 1917 v kraju Stražišče pri Prevaljah na Koroškem. Mati Amalija je bila doma s trdne kmetije, oče Ivan pa je bil orožniški podčastnik. Zaradi njegovega poklica se je družina večkrat selila. Leta 1920 je bil premeščen v Slovenj Gradec, kjer so ostali šestnajst let. Stanovali so v hiši, v kateri se je rodil skladatelj Hugo Wolf. Tu sta se Janezu pridružila brata Bogomir in Franc (Branko) ter sestra Marija. Ko je jeseni 1923 s šestimi leti šel v osnovno šolo, je že znal brati. Po končani osnovni šoli bi se rad vpisal na gimnazijo v Mariboru, toda moral se je zadovoljiti s slovenjgraško meščansko šolo. Leta 1931 je prišel na mariborsko učiteljišče; leta 1936, ko se je družina preselila v Maribor, mu je bil omogočen študij na pedagoški fakulteti ljubljanske univerze, kjer je diplomiral leta 1940. Ves čas študija, od srednje šole dalje, se je sam izobraževal, z vso vnemo se je učil jezikov (nemščine, francoščine, italijanščine, angleščine), že takrat se je ob spisih Antona Breznika ogreval za materinščino. Kot študent se je vključil v Kocbekov krog krščanskih socialistov. Avgusta 1939 se je udeležil 2. akademskega kulturno socialnega tedna v Bohinju, na katerem so sodelovali najodličnejši predstavniki tedanjega slovenskega katoliškega izobraženstva. Jeseni 1940 je šel na služenje vojaškega roka v Sarajevo. Po razsulu jugoslovanske vojske aprila 1941 je prišel v nemško ujetništvo. Poleti 1942 je prišel k svojim, ki so bili izgnani na Hrvaško. Ves okupacijski čas je bil brez prave vesti o dogajanju v Sloveniji. Vojna leta je imel za izgubljena leta.

VRHUNSKI PREVAJALEC LITERARNIH UMETNIN
Konec vojne je dočakal v ustaškem zaporu v Zagrebu. Junija 1945 so zagrebški Slovenci povabili Kocbeka za govornika na mitingu. Ob tej priložnosti je Kocbek nagovoril Gradišnika, naj pride k njemu za osebnega tajnika na ministrstvo za Slovenijo v Beograd. Avgusta se je v zagrebški cerkvi sv. Marka poročil z anglistko Ružo Tremski; v zakonu sta se jima rodila sinova Bogdan (1946) in Branko (1951). Z novim letom 1946 so ministrstvo za Slovenijo ukinili in Gradišnik je dobil službo v uredništvu DZS. V tem času je v reviji Novi svet objavil noveli Nekega dne v aprilu ter Obletnica mature, izbor njegovih novel je izšel v knjigi Pot iz noči (1949). Leta 1951 je pri DZS izšla znamenita Kocbekova zbirka novel Strah in pogum; Gradišnik je bil odpuščen iz službe in zaradi stikov s Kocbekom je prišel na seznam Udbe. Poklicno se je posvetil prevajanju, ker je bil to njegov vsakdanji kruh. Prevajal je različna besedila, ne samo literarna, ampak tudi strokovna. Z mojstrskima prevodoma romana ‘Oči in svetloba’ francoskega pisatelja Vercorsa in novele ‘Starec in morje’ Ernesta Hemingwaya si je prislužil ime v slovenski literarni javnosti. Mikalo ga je lastno pisateljsko ustvarjanje, ki pa ga je oviralo stalno in zahtevno prevajanje. Nastajal je dolg seznam vseh mogočih prevodov, nad to množico se dvigajo najvišji vrhovi svetovne književnosti. Njegova največja mojstrovina je prevod jezikovno večplastnega romana ‘Ulysess’ irskega pisatelja Jamesa Joycea (1967). Za to ‘težaško’ delo je prejel nagrado Prešernovega sklada (1969) in Sovretovo nagrado (1986). Po razpadu prvega zakona se je leta 1974 drugič poročil z literarno zgodovinarko in prevajalko Katarino Bogataj, dragoceno sodelavko pri pisanju in prevajanju.

MODRI UREDNIK IN JEZIKOSLOVEC
Leta 1969 je začela izhajati revija Prostor in čas, ki jo je ustanovila skupina 62 nazorsko in generacijsko zelo različnih ljudi. V njej so sodelovali katoličani in marksisti. Glavni urednik je bil Janez Gradišnik, odgovorni urednik pa pisatelj Vladimir Kavčič. Reviji je bilo usojenih samo šest let življenja. Zaradi svoje nazorske odprtosti je postala trn v peti vladajoči partijski garnituri. Leta 1974 so bili pritiski tako hudi, da revije ni bilo več mogoče obdržati. Gradišnik je vseh šest  let držal revijo na nogah, modro krmaril med boji z oblastniki in razhajanji med sodelavci. Za revijo je žrtvoval šest let svojega življenja z zavestjo, da pomaga slovenskim ljudem do bolj demokratičnega kulturnega življenja. »V teh letih nisem imel nič časa zase, nisem prevedel nobenega literarnega dela.«
Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 2008 je Janez Gradišnik zapisal, da je bila “skrb za lepo slovensko besedo eno glavnih gibal” v njegovem življenju. »Čeprav ni šel skozi visoke jezikovne študije, saj slavistike ni mogel študirati, je z vztrajnim prizadevanjem v povojnem času postal vodilni praktični jezikoslovec z nesporno avtoriteto« (France Pibernik). Z jezikovnimi problemi se je srečal ob prvih prevodih in že v petdesetih letih je v reviji Jezik in slovstvo in drugod začel objavljati članke, v katerih je opozarjal na najpogostejše napake v naši publicistiki. Neutrudno je opozarjal na eno največjih nevarnosti, ki preti domači besedi, to je nepotrebno hlapčevanje tujim jezikom. Izdal je tudi vrsto knjig, v katerih je dopolnil pogled na žgočo problematiko naše materinščine v sodobnih družbenih razmerah: Slovenščina za Slovence (1967), Slovenščina za vsakogar (1974), Še znamo slovensko? (1981), Za lepo domačo besedo (1985), Naš jezik (1985), Slovensko ali angleško? (1993).
Dočakal je častitljivo starost – 92 let. Po novem letu 2009 je naglo pešal in 5. marca je umrl. Vstajenja čaka na ljubljanskih Žalah.
Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 9, str. 52-53.

priloga

Rožni venec in bitka pri Lepantu

gost meseca

Maks Ipavec, "Preprost župnik"

stična 2021

S pogumnim korakom

Preberite več: Oktober 2021

»Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta. Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. Težko mi je to povedati, srce se mi krči, a zamolčati vam ne morem več. Toda prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne. Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani ...« To je znamenita zadnja pridiga beneškega duhovnika, ki se je uprl odloku, da mora v cerkvi moliti in pridigati v italijanskem jeziku. V romanu Kaplan Martin Čedermac je France Bevk postavil spomenik vsem primorskim, posebno beneškim duhovnikom, ki so pod fašizmom ohranjali slovenski jezik. Pisatelj jih je podpiral s svojimi knjigami. Rodil se je pred 130 leti, umrl pa je pred 50. leti in sicer prav na svoj 80. rojstni dan.

V ŠOLE PO NASVETU DUHOVNIKA
France Bevk je bilo otrok bajtarske družine iz Zakojce v Cerkljanskih hribih. Oče Ivan, čevljar, je bil dvakrat poročen. V prvem zakonu z Marijo Čufer se je rodilo osem otrok, France, rojen 17. septembra 1890, je bil najstarejši. Ljudsko šolo je obiskoval na uro oddaljenem Bukovem. Na prigovarjanje deda so ga poslali za trgovskega vajenca v Kranj, od koder se je vrnil po nekaj mesecih. Doma je pomagal očetu čevljariti ter hodil h kmetom na dnino. Na nasvet cerkljanskega dekana Franca Knavsa, ki je vedel, da je fant nadarjen za pisanje, je odšel na učiteljsko pripravnico v Podgori pri Gorici, šolanje je nadaljeval na učiteljišču v Kopru in Gorici. Prvo učiteljsko službo je nastopil v Orehku blizu doma, zatem pa v Novakih. Leta 1917 je bil poslan na fronto. Po vojni ni več deloval kot učitelj, posvetil se je pisanju in uredniškemu delu, sprva v Ljubljani, od leta 1920 pa v Gorici. Postal je (so)urednik družinske revije Mladika, urejal je politični list Goriška straža in humorističnega Čuka na pal‘ci. Po nastopu fašizma je bilo delovanje skoraj onemogočeno, a je kljub preganjanju vztrajal. Leta 1934 je bil obsojen na tri leta konfinacije, po 40 dneh je bil izpuščen na prizadevanje slovenskega PEN kluba. Ves čas je deloval kot svoboden pisatelj. Leta 1926 je postala njegova žena goriška učiteljica Davorina Bratuž; njuna hčerka Jerica je zgodaj umrla, kar je oba zelo prizadelo. Septembra 1943 je odšel v partizane, po vojni je imel visoke politične funkcije, čeprav ni bil v partiji. Leta 1953 je postal član SAZU, vendar ne zaradi svojega pisateljskega dela, temveč zaradi njegovih kulturnih zaslug za zatirano Primorsko. Umrl je 17. septembra 1970 v Ljubljani, pokopali so ga na pokopališču v Solkanu, saj si je v oporoki želel počivati v grobu hčerke Jerice. Leta 1971 je bila tam pokopana tudi žena Davorina.

VISOKA SKLADOVNICA NJEGOVIH KNJIG
Po več kot sto napisanih literarnih delih, od katerih so mnoga doživela več izdaj in številne ponatise, je France Bevk (do nastopa Ivana Sivca) veljal za najbolj plodovitega slovenskega pisatelja. Manj je znano, da je za njegov vstop na slovensko literarno prizorišče značilna njegova poezija, v kateri je čutiti vpliv Murna in Župančiča. Svoje pesništvo je v glavnem sklenil z zbirko Pesmi (1921). V prozi je začel s krajšimi besedili z obsodbo vojne in vsega, kar je v človeku zločinskega. Deloma jih je zbral v knjigah Faraon (1922) in Rablji (1923). Nato se je posvetil pisanju obsežnejših novel, povesti in romanov z meščansko, kmečko, narodnostno ter moralno tematiko. V prvi dobi prevladuje motivika meščanskega sveta, kasneje pa se vedno močneje oglaša domačijska snov, ki je lahko postavljena v sodobnost, pogosto tudi v preteklost. Ta snov je rasla iz ljudskega izročila, pisateljevih doživetij rojstne pokrajine, družbene in narodne stvarnosti. Ob Rutarjevi Zgodovini Tolminskega (1882) je Bevk dobil navdih za trilogijo Znamenja na nebu (Krvavi jezdeci, 1927, Škorpijoni zemlje, 1927, Črni bratje in sestre, 1929). Z zgodovinsko prozo, s katero se je približal Ivanu Preglju, je Bevk opisoval preteklo trpljenje svojih rojakov. »Vendar se eno delo dviga v Bevkovem opusu posebno visoko nad vse, Kaplan Martin Čedermac (1938, pod psevdonimom Pavle Sedmak), podoba duhovnika, ki se mora boriti s cerkveno in svetno oblastjo, da lahko svojim ljudem reši jezik in jih s tem ohrani slovenstvu. To je prava visoka pesem primorski duhovščini, ki je desetletja reševala tudi slovenstvo na skrajnem zahodu slovenskega etničnega ozemlja« (Marijan Brecelj).

NAJLEPŠE KNJIGE ZA OTROKE
Bevk je veliko pisal za mladino že pred drugo svetovno vojno, po njej še veliko več, tako da je seznam teh njegovih del izredno dolg. »Njegov prisrčni odnos do otrok mu je pomagal, da je ustvarjal to, kar jih je zanimalo in kar jim je bilo za vzgojo potrebno. Za najmlajše je pripovedoval pravljice, večje je vodil po svetu, jih učil lepega vedenja ali jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je nevsiljivo vpletal spoznanja o naravi, družbi in življenju ter toplo domoljubje« (Francka Varl Purkeljc). Za mladino je začel pisati prej kot za odrasle. Leta 1912 je izšla knjižica Veseli god, leta 1920 knjiga Pastirčki pri kresu in plesu (otroške pesmi in igre). V povestih Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna je mlade bralce povabil v cerkljanske hribe med revne bajtarje in dninarje, kjer so morali otroci, ki jih je bilo veliko, že zelo zgodaj oditi od doma služit kot pastirji ali kot pestrne (varuške otrok) pri bogatejših kmetih. V povesti Tonček nastopa deček, ki ga v mestu tepejo, ker govori slovensko. Med Bevkove najlepše mladinske knjige spada povest Lukec in njegov škorec (1931), v kateri spoznamo veliko ljubezen med živaljo in otrokom. V zgodbah z naslovom Otroška leta Bevk obuja spomine na lastno mladost v številni družini, ki je bila trpka, a tudi srečna, ker so bile želje majhne. O sebi kot trgovskem vajencu pripoveduje v knjigi Tatič. Pretežni del najlepšega in umetniško najboljšega, kar je napisal za otroke, je nastalo v tridesetih letih. Po vojni je tem delom pridružil povesti s tematiko vojnega dogajanja v očeh otrok. V teh letih se je veliko srečeval z mladimi bralci, ko je skupaj z drugimi pisatelji obiskoval šole po Sloveniji.

ČUK, Silvester. France Bevk (1890–1970). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 96-97