ob obletnici rojstva

“Če pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu."

»Zahvaljen Bog za vse njegovo življenje. Bilo je kot velik pšenični klas, iz katerega se na vse strani vsipajo zrna za novo rast. (…) Spremljanje setve in žetve, obenem pa evangeljsko oznanilo: “Če pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu” je narekovalo izbiro škofovskega grba in njegovo temeljno življenjsko usmeritev. Bogato klasje, ki je raslo iz družine, njegove osebne nadarjenosti, odlične šole Škofovih zavodov in akademskega študija v Rimu, je omogočilo zgodnjo in obilno sejanje klenega zrnja v širok prostor Švice in evropske skupnosti,« je nadškof Alojz Uran ob smrti nadškofa Alojzija Šuštarja 29. junija 2007 na kratko povzel njegovo življenjsko setev. Zadnjih trideset let je sejal na domačih tleh: kot ljubljanski nadškof metropolit in prvi pastir Cerkve na Slovenskem je v prizadevanju za duhovno in pastoralno prenovo prinesel evropskega duha. Bil je odprt za drugače misleče, poudarjal je dostojanstvo vsake človeške osebe. Kot eden od očetov slovenske samostojnosti se je zavzemal za spravo znotraj slovenskega naroda in za navzočnost Cerkve v javnem življenju.

“TO JE FANT BLAGEGA ZNAČAJA”
Svojo bogato in dolgo življenjsko pot je nastopil 14. novembra 1920 kot prvi od desetih otrok kmeta Alojzija Šuštarja in matere Marije roj. Kukenberger v zaselku Grmada, ki sedaj spada pod župnijo Trebnje, takrat pa še pod župnijo Dobrnič, zato je bil Alojzij krščen pri istem krstnem kamnu kot naš svetniški kandidat misijonski škof Friderik Baraga. »Nikoli ne bom Bogu dovolj hvaležen, da sem bil rojen v zelo verni družini.« Oče je bil dokaj razgledan in je veliko bral. Še lepši so bili njegovi spomini na mater, ki je imela vse otroke enako rada. Pet razredov ljudske šole je končal v Trebnjem. »V šolo sem rad hodil, učil sem se z lahkoto.« Izredno nadarjeni Lojze je z dvanajstimi leti prišel v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, kjer je osem let obiskoval klasično gimnazijo. Njegov tedanji prefekt (vzgojitelj) Janez Jenko, poznejši koprski škof, je o njem kot osmošolcu (1939) zapisal: »To je fant blagega značaja, pri katerem so dokaj harmonično razvite vse duhovne sile: um, srce in volja. Smatram, da je najboljši fant v srednji šoli. Je zelo delaven, pozoren za stiske in potrebe tovarišev in skuša jim pomagati. Je res dober in mnogo obeta.« Lahko rečemo: preroške besede! Dijaki šentviške gimnazije so bili ponosni Slovenci. »Slovenstvo nam je pomenilo pripadnost svojemu narodu, zavest, da imamo svoj jezik, svojo kulturo, da smo bili v zgodovini vedno pod pritiskom, a smo vendar obstali.« Ko so bili dijaki pred maturo, so morali napisati, kaj bo kdo študiral. »Zanimali so me različni poklici. V šestem ali sedmem razredu mi je postajalo vse bolj jasno, da bom postal duhovnik … Srečeval sem vesele, dobre duhovnike, pa se mi je zdelo, da bom tudi sam zmogel.«

ŠTUDIJ IN NOVA MAŠA V RIMU
Po maturi, ki jo je opravil z odliko, se je jeseni 1940 vpisal v ljubljansko bogoslovje. Po prvem letniku študija na Teološki fakulteti v Ljubljani ga je škof Gregorij Rožman poslal v Rim. Bival je v znamenitem jezuitskem zavodu Germaniku, študij filozofije in teologije pa je obiskoval na papeški univerzi Gregoriana. Oditi je moral v treh dneh. »To je bilo precej hitro, kajti kdor je takrat šel študirat v Germanik, šest let ni mogel priti nazaj.« Od škofa je šel domov. »Poslovili smo se za šest let, čeprav jih je preteklo štiriindvajset, preden sem spet prišel domov.« V Rimu se sprva ni znašel, saj je od tujih jezikov najbolje obvladal latinščino! Prav kmalu pa je tekoče govoril vse glavne jezike. »Poleg študija smo imeli pa še življenje v skupnosti, v kolegiju, v semenišču, in to je veliko bolj pripravljalo na življenje.« Leta 1943 je končal študij filozofije, leta 1949 pa tudi študij teologije z doktorsko disertacijo Ljubezen pri apostolu Janezu. Že pred tem je bil 27. oktobra 1946 posvečen v duhovnika. »Prišel sem tja, kamor sem si toliko let želel in na kar sem se pripravljal.« Prijateljem in znancem je to sporočil s kartončkom, na katerega je zapisal: »Po usmiljenem vodstvu Božje previdnosti sem prišel do svojega cilja: na praznik Kristusa Kralja, 1. novembra 1946, bom daroval svojo prvo daritev Bogu v zahvalo. Božji blagoslov naj pride na vse, ki so me spremljali in mi pomagali na moji poti k oltarju, posebno na moje drage domače in na dobrotnike. – Lojze Šuštar, novomašnik.« Zaradi razmer v domovini se njegovi starši in sorodniki njegove nove maše niso mogli udeležiti. Na novomašne podobice je dal napisati besede iz Pisma Hebrejcem: »Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« Izpolnjevati Božjo voljo je bilo vodilo vsega njegovega življenja.

“ŠVICA JE POSTALA ZAME BLAGOSLOV”
Med študijem je resno zbolel na pljučih; bolezen so odkrili dva tedna po mašniškem posvečenju. Dobrotniki so mu omogočili, da se je šel zdravit v Švico, v Davos. Po dveh letih se je vrnil v Rim, da je končal študij, leta 1949 pa se je dokončno naselil v Švici, kjer je opravljal razne službe, vedno bolj odgovorne. Dve leti je bil kaplan v St. Moritzu, potem je postal profesor filozofije na liceju v Schwyzu blizu Luzerna. To nalogo je opravljal dvanajst let, obenem je študiral in predaval po Švici in po Evropi. Zatem je bil profesor moralne teologije (bil je eden največjih strokovnjakov na tem področju) v bogoslovnem semenišču v Churu, ki ga je tri leta vodil kot ravnatelj. Leta 1968 je postal prvi rektor novoustanovljene Visoke bogoslovne šole v tem mestu. Istega leta ga je škof Johannes Vonderach imenoval za škofovega vikarja, svojega prvega pomočnika. V tej službi je s sodelavci pripravil zelo uspelo škofijsko sinodo, ki je bila vzor mnogim drugim sinodam. Leta 1971 je postal tajnik tistega leta ustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki povezuje vse katoliške dežele Evrope. Naloga Sveta je obveščanje, sodelovanje, usklajevanje. Vedno je bil poudarek na tem, da škofje iz vse Evrope pridejo čim pogosteje skupaj in se med seboj seznanjajo o položaju. Prva naloga tajnika pa je bila postaviti na noge urade, stike, komisije, zborovanja – začeti je bilo treba vse na novo. Ko je postal ravnatelj semenišča, si je prizadeval, da so ustanovili skupni verski časopis za vso nemško Švico – Schweizer Kirchenzeitung, ki je dotlej veljal za baselsko škofijo, zdaj pa za vse nemške škofije v Švici. Veliko je tudi pisal. Izdal je več knjig, predvsem z moralnega področja. Bil je član uglednih znanstvenih in strokovnih združenj. Pravosodni minister ga je imenoval za člana komisije za obnovo kazenskega zakonika. V Švici je Alojzij Šuštar pognal globoke korenine in Švicarji so ga sprejeli za svojega. Od leta 1976 so se množile prošnje, da se vrne v domačo škofijo. Ko se je odločil za vrnitev, se je Švicarjem s posebnim pismom zahvalil. »Med njimi sem živel in delal 27 let. Hvaležen sem jim, da so znali moje delo tako sprejeti in ceniti.« – »Švica je postala zame v vseh pogledih izreden blagoslov. Pa ne samo zame, ampak tudi za druge,« je povedal za bralce Ognjišča leta 2004. »Zaradi zvez sem se obrnil za posredovanje pri priznanju Slovenije kot samostojne države in dobil sem res veliko pomoči.«

“VEDNO SEM SI ŽELEL DOMOV”
Leta 1965 je dobil švicarski potni list in začel je redno obiskovati tudi domovino. Za stalno vrnitev domov ga je nagovarjal že škof Anton Vovk. Ko je leta 1976 dobil jugoslovanski potni list, je v tem videl znamenje Božje volje, da se vrne v domačo škofijo. V Ljubljano je dospel 3. januarja 1977. »Ko sem prišel v Slovenijo, mi je bilo vse neznano in tuje. Poznal sem le nekaj starejših duhovnikov. Nisem poznal cerkvenih razmer, mišljenja in vpliva komunizma.« Nadškof Jožef Pogačnik ga je brž imenoval za stolnega kanonika. V kratkem času je nato sprejel še razne druge službe in s svojimi bogatimi izkušnjami iz Švice postal duša pastoralnega dela v ljubljanski nadškofiji in v Cerkvi na Slovenskem. Sodeloval je v pripravi na slovensko sinodo. Kot profesor-gost je na teološki fakulteti predaval izbrana poglavja iz moralne teologije, vodil je komisijo za koordinacijo verskega tiska. Kot izredni birmovalec je v treh letih prepotoval velik del ljubljanske nadškofije in se ‘v živo’ seznanil z njenimi problemi. »Ko sem spoznaval razmere v Sloveniji in jih primerjal s položajem v zahodnih deželah, sem bil stanja v Sloveniji zelo vesel,« je povedal v pogovoru z Alojzom Rebulo (v knjigi Pogovor v vinogradu). »Bilo je toliko znamenj močne in žive vere in trdne zvestobe, ko so verni ljudje vzdržali pritiske in ostali zvesti Bogu in Cerkvi ter povezanosti z vesoljno Cerkvijo. Ravno ta je bila v tistih letih, kot so mi vedno znova pripovedovali in kot sem tudi sam doživljal, izrednega pomena.« Po drugi strani pa je bil razočaran nad ozračjem v javnosti. »Prišel je iz urejene demokratične družbe, kjer je dana beseda ohranjala svojo veljavo, kjer so vsi, brez razlike, spoštovali državno zakonodajo in kjer so bili vsi državljani ne glede na njihovo veroizpoved pred zakonom enaki. (…) Zato je z velikim optimizmom pričakoval, da bo odkrit pogovor mogoč tudi s slovenskimi oblastmi« (France Dolinar). Vendar je ta stekel počasi, zelo počasi in težko.

ŠKOFOVSKO GESLO – ŽIVLJENJSKI PROGRAM
Leta 1977 je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik dopolnil 75 let in v skladu s koncilskimi priporočili se je vodstvu škofije odpovedal. Papež Pavel VI. je njegovo odpoved sprejel, vendar ga je prosil, naj jo vodi do imenovanja njegovega naslednika. Brez dvoma je nadškof Pogačnik za svojega naslednika predlagal Alojzija Šuštarja. To se je uresničilo po dveh letih. 19. februarja 1980 ga je takratni apostolski pronuncij Michele Cecchini poklical v Beograd. »Povedal mi je, da je prišlo imenovanje, in če ga sprejmem, da mu lahko takoj povem, lahko pa še premislim. A ker sem že prej vedel, da sem med kandidati, sem se že odločil, da bom v Božjem imenu sprejel, če bom potrjen. Tako sem mu takoj odgovoril.« Ljubljansko nadškofijo je prevzel v kanonično posest 13. marca 1980 na izrecno željo nadškofa Pogačnika, ki je 25. marca umrl zadet od kapi. Alojzij Šuštar je škofovsko posvečenje prejel na belo nedeljo, 13. aprila 1980, v ljubljanski stolnici. Med množico, ki je napolnila stolnico do zadnjega kotička, je bila tudi njegova 85-letna mati Marija, brat in tri sestre. Njegovo škofovsko geslo je BOŽJO VOLJO SPOLNJEVATI, v njegovem grbu pa zavzema sredino zlat pšenični klas, od katerega padajo zrna v odprto zemljo, da obrodijo sad. Po veličastnem obredu je novi nadškof nakazal temeljne smernice svojega pastoralnega programa: »Božjo voljo spolnjevati mi bo geslo in edino veljavno merilo za vse moje vodstveno in pastoralno služenje Cerkvi, za vse prizadevanje in delo za človeka ter za vse odnose do družbe in sveta. To pomeni zame odločenost in pripravljenost, da iskreno in skupaj z vsemi, ki so dobre volje in hočejo pomagati človeku, iščem Božjo voljo, tako iz evangelija in nauka Cerkve kakor iz znamenj časov in potreb ljudi. Božja volja je po pričevanju evangelija življenje in resnica, pravičnost, mir in ljubezen in zato svoboda in sreča za človeka.« Po teh programskih smernicah je svojo pastoralno dejavnost nadškofa metropolita razvijal v štirih smereh: kot najvišji pastir ljubljanske nadškofije, kot metropolit znotraj katoliške Cerkve v Sloveniji in kot predsednik Slovenske škofovske konference v odnosu do vesoljne Cerkve ter v odnosu do državnih oblasti, najprej jugoslovanskih, po osamosvojitvi pa slovenskih. Poudaril je: »Moj pogled je bolj usmerjen v prihodnost kakor v preteklost.«

“DIALOG ZAHTEVA, DA POVEM IN POSLUŠAM”
Leta 1977, ko se je Alojzij Šuštar vrnil v Slovenijo, je Komunistična partija v celoti nadzirala dejavnost Cerkve. V predstavnikih katoliške Cerkve je videla sovražnike socialistične ureditve. Kmalu po nastopu svoje službe ljubljanskega nadškofa in prvega pastirja katoliške Cerkve na Slovenskem je nadškof Šuštar oblastnikom ponudil odkrit dialog, v katerem bi se brez predsodkov pogovorili o vseh odprtih vprašanjih odnosov med Cerkvijo in državo in jasno opredelili pravni status katoliške Cerkve v Sloveniji. Nasprotna stran pa na takšen dialog ni bila pripravljena. Bolj ali manj jasno so mu dali vedeti, je zapisal zgodovinar France Dolinar, naj ne misli, “da lahko v Sloveniji uveljavlja demokratična načela zahodne Evrope”. Marca 1981 je nadškof v pismu predsedniku Komisije za odnose z verskimi skupnostmi pereče probleme katoliške Cerkve v Sloveniji strnil v devet točk. Najprej je opozoril na to, da predstavniki oblasti v javnosti radi govorijo o dobrih odnosih med državo in Cerkvijo, na nižji ravni pa se izvaja pritisk na verujoče. »Oblast je zlasti motilo, da se je nadškof tako odločno zavzel za spoštovanje človekovih in ustavnih pravic vernih, da je tako odločno nastopil proti procesu ateizacije v šoli in za dostop Cerkve do sredstev javnega obveščanja« (France Dolinar). Vsi pogovori so se večinoma končali s praznimi obljubami, toda nadškof je vztrajal pri metodi ‘malih korakov’, ki je obrodila sadove. Tako je na primer za božič leta 1986 lahko prvič po vojni v Sloveniji po radiu prebral božično poslanico, zgrajenih je bilo nekaj novih cerkev, premikati se je začelo tudi na področju verske oskrbe v domovih za ostarele, bolnišnicah in zaporih.

POSEBNA NALOGA: DATI LJUDEM ČIM VEČ POGUMA
»Moja prva naloga je bila, da bi Cerkev kot Cerkev, torej duhovniki in verniki, mogli čim bolj živeti iz vere in da bi jim duhovniki in škof nudili to, kar moremo, v oznanjevanju, v zakramentih, raznih obiskih.« Pritegnil je čim več sodelavcev, duhovnikov in laikov, z njimi je na podlagi bogatih izkušenj iz Švice uresničil zamisel pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije; na njegovo pobudo sta podoben pastoralni zbor izvedli tudi mariborska in koprska škofija. Veliko skrb je posvečal vzgoji in izobrazbi duhovnikov. Po osamosvojitvi Slovenije se je zavzel za vrnitev stavbe nekdanjega Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Novembra 1992 je bila izročena ljubljanski nadškofiji v posest (ne pa tudi v last). Jeseni 1993 je odprla vrata prvim dijakom novo ustanovljene Škofijske klasične gimnazije. Do razpada Jugoslavije so bili slovenski škofje člani Jugoslovanske škofovske konference, po prizadevanju nadškofa Šuštarja je bila 20. junija 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca (SPŠK), ki je 19. februarja 1993 postala samostojna Slovenska škofovska konferenca (SŠK). SPŠK si je za prednostno pastoralno nalogo zastavila novo evangelizacijo. Pri uresničitvi te naloge je nadškof Šuštar poudaril skrb za vzgojo otrok v družinah, prebujanje vernikov, pomen laikov v Cerkvi. »Prva naloga je in ostaja vedno ista: biti čim boljši ljudje, čim boljši kristjani in verniki in Slovenci. Posebna naloga pa je, da bi dali ljudem čim več poguma in jim nudili čim več možnosti za nastopanje v javnosti.« Kot človek dialoga se je nadškof Šuštar zavedal, da narod lahko uspe, če združi vse svoje moči. Zato mu je bila tako pri srcu misel o narodni spravi. Pri spravnem slavju (simboličnem pokopu žrtev bratomorne vojne) 8. julija 1990 je nadškof Šuštar dejal: »Mir vsem rajnim, odpuščanje vsem, pripravljenost za spravo med živimi in iskrena želja, da bi se nikdar več ne ponovilo to, česar smo se spominjali v Kočevskem rogu.«

“VESELIM SE SAMOSTOJNE SLOVENIJE”
Nadškof Šuštar je odločno podprl referendum o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Razglasitev Republike Slovenije za samostojno, neodvisno in suvereno državo je Slovenska škofovska konferenca pozdravila s posebno izjavo. V njej so škofje zapisali: »Ko naš narod stopa na samostojno pot, ostaja katoliška Cerkev na Slovenskem z njim povezana in solidarna … Moralna trdnost in duhovnost sta nepogrešljivo jamstvo za trajno, uspešno, srečno in blagoslovljeno prihodnost.« Nadškof Šuštar je doživel veliko razočaranje ob slavju razglasitve samostojnosti 25. junija 1991 zvečer, ko so mu pri blagoslovu lipe izključili mikrofon. Na poti domov je izrazil svojo žalost tajniku Antonu Jamniku, sedaj ljubljanskemu pomožnemu škofu: »Tone, tega pa res ne morem razumeti, pa tako sem upal, verjel, naredil vse mogoče za našo deželo.« Ko je jugoslovanska armada hotela v noči od 25. na 26. junij 1991 s silo preprečiti voljo slovenskega naroda po samostojnosti, je nadškof Šuštar obveščal svetovno javnost o nastalem položaju. Še isti dan je obvestil svoje prijatelje po Evropi, 27. junija je poslal telegram papežu Janezu Pavlu II. s prošnjo “za očetovsko besedo poguma in moči”. 29. junija je pošiljal telefakse na vse strani. Zvečer je rekel: »Zdaj pa pojdimo v kapelo, da prosimo Stvarnika zgodovine in dobrega Očeta, da po svojem Sinu Jezusu in Svetem Duhu podpre naše delo za mir.« Posebej je tisto noč slovenski narod izročil v varstvo Mariji. Predvsem po njegovi zaslugi je Vatikan 13. januarja 1992 prvi priznal Slovenijo kot neodvisno in samostojno državo, dva dni kasneje pa članice Evropske unije. Kmalu so se začela pogajanja med zastopniki vlade in Cerkve za opredelitev pravnega položaja Cerkve v novi državi Sloveniji, ki niso bila uspešna. Pred volitvami konec leta 1992 je SŠK volivce opozorila na dolžnost voliti, pri tem pa mora volivec paziti, katere stranke in kateri kandidati nam resnično zagotavljajo blaginjo.
Zaslužena ‘krona’ poslanstva nadškofa Šuštarja kot slovenskega metropolita in predsednika Slovenske škofovske konference je bil obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji od 17. do 19. maja 1996, njegovega znanca in prijatelja. »Bili smo presenečeni, da se je odločil za obisk pri nas prav ob svojem rojstni dan … Na njegov rojstni dan mu bomo zvečer pripravili slavnostni obed, zjutraj mu bodo tukaj (na škofiji) voščili otroci.« V svojem pozdravnem govoru pred mašo na hipodromu v Stožicah je nadškof Šuštar poudaril: »Posebna naloga v Cerkvi na Slovenskem in v slovenskem narodu je sprava, ki naj zaceli rane po drugi svetovni vojni, kjer je slovenski narod, podobno kakor poljski, doživel tako hude čase. V Cerkvi poudarjamo vedno znova tri pogoje za spravo: priznanje krivde, odpuščanje in prošnja za odpuščanje. Zavedamo pa se, da mora biti kot temelj tega prizadevanja za spravo resnica o vsem dogajanju, pravičnost in končno ljubezen, ki edina premaga vse ovire. Zato Vas ponovno prosimo, potrdite nas v veri, upanju in ljubezni.« Njegova goreča želja po spravi med živimi se žal (še) ni uresničila.

“ZDAJ JE MOJE EDINO DELO MOLITEV”
Nadškof Šuštar si je s svojo umirjenostjo, z modro in prepričljivo besedo pridobil velike simpatije in ugled med verniki pa tudi drugače mislečimi, kar se je pokazalo zlasti ob njegovih življenjskih jubilejih. Ko je leta 1995 dopolnil 75 let, se je v skladu s smernicami drugega vatikanskega koncila ljubljanski nadškofiji odpovedal. Papež Janez Pavel II. je njegov odstop sprejel s prošnjo, da nadškofijo vodi do imenovanja svojega naslednika. 5. marca 1997 je bil za njegovega naslednika imenovan nadškof Franc Rode. Nadškof Šuštar se je 19. marca, na praznik sv. Jožefa, poslovil od duhovnikov, redovnikov, redovnic in vernikov nadškofije s kratkim pismom ter se umaknil v Zavod sv. Stanislava. Po upokojitvi je bil nekaj let še dejaven: maševal je dijakom in študentom, po župnijah je birmoval, veliko je obiskoval domove starejših in bolehnih, ki jih je nagovarjal iz lastne izkušnje. Ko je popolnoma izgubil sluh, je govoril, da je molitev še edino, kar lahko naredi za druge. Sestra Mira Rožanc, ki je bila 27 let njegova tajnica, je povedala, da je proti koncu življenja molil iz molitvenika za bolnike Ostani z nami, Gospod, bral Sveto pismo in Hojo za Kristusom. Rožni venec je bil njegov stalni spremljevalec, molil ga je podnevi in ponoči. Imel je zvezek, kamor si je zapisoval imena tistih, ki so ga prosili za molitev. Svojo zemeljsko pot je nadškof Šuštar sklenil na praznik apostolov sv. Petra in Pavla, 29. junija 2007, ob uri, ko je njegov drugi naslednik nadškof Alojz Uran v ljubljanski stolnici posvečeval novomašnike. Ob slovesu od Zavoda sv. Stanislava je tedanji direktor Roman Globokar dejal: »Dragi Lojze, po tvojih molitvah je na naše delo in na naša prizadevanja prihajal Božji blagoslov. Zares si živel svetniško življenje in ta tvoja svetost je nežno božala vse, ki so te srečevali na zavodskih hodnikih.« Iz Šentvida so ga pripeljali v ljubljansko stolnico. »Nepregledna množica vernih,« je zapisal Franci Petrič v knjigi Nepozabno slovo, »ki se mu je v dneh slovesa od 29. junija do 2. julija prišla poklonit, je izražala spoštovanje in hvaležnost pa tudi pokazala prepričanje, da ta veliki sin slovenske matere že gleda zarjo nebes.« Pogrebna slovesnost na Pogačarjevem trgu v ponedeljek, 2. julija 2007, je bila izpoved vere v vstajenje in zahvala za njegovo pričevanje. »Dokler ima slovenski narod v svoji sredi take osebnosti, ne bo propadel,« je leta 1990 v spremni besedi v knjigi Prehojena pot zapisal tedanji beograjski nadškof Franc Perko. »Tako nam prehojena pot ljubljanskega nadškofa vliva tudi zaupanje v prihodnost slovenskega naroda in Cerkve na Slovenskem.«

 ČUK, Silvester. Nadškof Alojzij Šuštar. Ob stoletnici rojstva. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 50-57.

Da ne bo pomote, ni težko razumeti strahu pred cepljenjem, strahu pred iglo. Tudi ni težko razumeti določenih pomislekov pred cepljenjem. To, kar je težko razumeti, je, da je proticepilstvo pri nekaterih ljudeh več kot le trenutna drža odklanjanja cepiva. Pri nekaterih je nekakšna instant filozofija, nekakšna radikalna politična drža, na trenutke se zdi, da celo oblika sektaštva in nekaj, kar odpira pot agresivnosti.
Iz zgodovine krščanske duhovnosti poznamo dvoje skušnjav, ki vodita v radikalizacijo, včasih celo v herezijo. To sta zimzelena gnostična skušnjava in pretiran občutek, da smo v prelomnih časih, bržčas v srcu apokaliptičnih dogodkov. Oboje opažamo pri gorečih proticepilcih.
Vsem gnostikom (antičnim, krščanskim, judovskim, islamskim, ezoteričnim, ateističnim …) je skupno prepričanje, da je pravo spoznanje (gr. gnōsis) o svetu in človeku skrivno spoznanje in dano le redkim. Drugi korak pri raznovrstnih gnostikih je prepričanje, da je le to skrivno spoznanje tisto, ki zares odrešuje in osvobaja. Gnostik, ki je do tega spoznanja prišel, se zato počuti “posvečenega v resnici”, “izbranega za pravo svobodo”. Obenem pa trpi, ko vidi velikansko množico ljudi, ki “nimajo spoznanja”, “živijo v zmoti”, “so zaplankani”, njih usoda je usoda “vodljivih ovc”.
Pri gorečih proticepilcih simptome gnoze brž opazimo. Prepričani so ali da koronavirusa ni in je vse skupaj zarota, ali – če koronavirus je – je slednjega možno premagati s pomočjo alternativnih znanj, alternativne in višje družbene zavesti ter v moči duha. Torej, prej s transcendentalno meditacijo in molitvijo (kanček obojega je bilo prisotno pri sredinih protestih zoper PCT) kot pa z maskami in razkuževanjem rok. Do tega skrivnega spoznanja resnice (prim. gibanje resni.ca) zdajšnje situacije so se dokopali po svojih kanalih, skoraj konspirativno. Počutijo se razsvetljene in potrjene, saj, medtem ko sta uradna znanost in medicina v službi države in kapitala, je polje konspirativnega svobodno.
Naslednji moment je pretirana apokaliptika. Podobno kot gnoza, je tudi apokaliptika trans-religijska in trans-ideološka. Občutje, da smo tik pred koncem sveta ali tik pred veliko kataklizmo ali tik pred odločilno bitko med dobrim in zlim, lahko prevzame različna religiozna, ideološka in politična okolja. Če analiziramo totalitarni trojček XX. stol. (komunizem, fašizem, nacizem), zaznamo apokaliptične elemente; zlovešča teroristična organizacija Islamska država je bila izrazito apokaliptična. Apokaliptika seveda še ne pomeni agresivnosti. Nekatere verske denominacije (Jehove priče npr.) so ves čas apokaliptične, vendar tudi poudarjeno pacifistične.
Pri nemalo vnetih proticepilcih opažamo prepričanje, da sta epidemija koronavirusa in cepljenje tisti veliki zli dogodek, po katerem človeštvo ne bo več isto. Nekateri menijo, da bo razredčeno (depopulacija), več pa jih misli, da bo kontrolirano, upravljano, na nek način zasužnjeno s strani velikih igralcev iz sveta kapitala in politike. Proticepilska apokaliptika zna privesti koga v nekakšno življenje v vzporednem svetu, odtujenosti od okolja ali pa do nenavadnih dejanj (pomnimo vdor v studio TV Slovenija).
Vsakega od nas kdaj obišče kakšen ‘gnostični’ preblisk (nenadni globlji uvid) ali kakšna ‘apokaliptična’ slutnja (občutek, da smo tik pred zdajci). Vendar tovrstne vzgibe razumsko ukrotimo in postavimo v realne okvirje. Pri vnetih anticepilcih pa na tej točki pride do ‘eksplozije’ mišljenja in čustev. Pogovor z njimi zato skoraj ni mogoč. Kaj storiti? Pomirjati jih, moliti zanje, skupaj z njimi se ukvarjati s stvarmi, ki nimajo zveze z epidemijo in cepljenjem. Ter počakati. Realnost je tista velika učiteljica, ki bo v času po epidemiji, morda čez leto, morda čez dve, vsakega postavila na svoje mesto.v
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 3.

Tokratna tema meseca je malce »drugačna« – namenjena je mladim in njihovim staršem. Za spodbudo, da bomo kritični in dejavni kristjani v družini in v družbi. Vsi – vi mladi in mi »starci«.

1. Knjigo najprej preberite starši. Seveda je pri nešteto opravilih to včasih težko. Za knjigo Jaz sem Andrej boste potrebovali približno dve uri. Tako kot otroku ne dovolimo, da gleda internetne in televizijske vsebine, ki so zanj neprimerne, oz. ga poskušamo pred njimi po svojih močeh zaščititi, to naredimo tudi s knjigami. Žal knjige že dolgo niso več le vir znanja. Otroku povejmo za svoje dvome in ga spodbudimo, da še prej prebere knjige, kjer so zdravi odnosi resnična vrednota (Moj Bog, tukaj Ana, Anamarijin dnevnik, Čudo, 35 kil upanja …).
   
   
2. Če presodite, da je vaš najstnik dovolj zrel za branje knjige (ali če je že prišel v stik z njo pri svojih vrstnikih), mu vnaprej povejte za prizore o spolnosti. Lahko jih prebere sam ali pa jih preberita skupaj (po tiho, da ne bo še bolj neprijetno). Pogovarjajte se. Pogovor poskusite usmeriti tako, da bo otrok sam odkril, zakaj je s spolnostjo dobro počakati.
   
   

Depresija pri mladostniku je spolno prenosljiva bolezen. Najstniki, ki so spolno aktivni, so v veliki nevarnosti, da bodo zboleli za depresijo. (M. Meeker)

• Če otrok izrazi, da mu je ob branju neprijetno oz. ga je sram, ga ne silite. Razložite mu, da je sram koristen. Zakaj je Bog naredil, da je človeka sram? Ker ga je hotel zaščititi. Sram ni kompliciranje in ni rezultat nezrelosti. Sram je semafor, ki nam pove, da na nekaj še nismo pripravljeni. Je naravno varovalo. Naj otrok ve, da starši njegove občutke jemljemo zares.
  
  
• Nič ni narobe, če je ob branju in pogovoru malce neprijetno tudi nam staršem. Dragi najstniki, spolnost je del intimnosti, in ko govorimo o nečem, kar je najintimnejše, se izpostavimo – izpostavimo svoje srce in telo. Pa ne zato, ker je spolnost nekaj, ob čemer je pač treba zardevati. Starši si želimo, da bi vam jo znali in zmogli predstaviti tako, da boste začutili njeno lepoto, veličino in odgovornost. Zato nam je včasih težko.
  
  
• Knjiga Jaz sem Andrej ni primerna kot izhodišče za prvi pogovor o spolnosti. Med starši se pojavlja argument, da se doma marsikje ne pogovarjajo o spolnosti in bo knjiga lahko dobro izhodišče za pogovor o tej tematiki. A o spolnosti se pogovarjajmo že z manjšimi otroki (ne šele pri 12 letih). V kakšnem obsegu? Toliko, kot zmorejo razumeti. Vsekakor pa naj poudarek prvega pogovora ne bo na anatomiji, pač pa na vrednotah. O odgovornosti, ki jo prinaša spolnost, se v družini lahko pogovarjamo že veliko prej. V vrtcih se majhni otroci srečujejo z različnimi stiskami svojih vrstnikov in z njimi sočustvujejo.
  
  

Dolžnost starša (in pravica otroka) je, da je zaščitniški do svojega otroka! Otrok lahko razume, da smisel pravil, ki jih postavijo starši, ni v tem, da bi se najstnik sramoval svojega telesa, ampak da bi ga spoštoval.

• Primer: Otrok ob vrstniku, ki ga je zapustil eden od staršev, z njim sočustvuje in izrazito doživlja krivico. Če se z malim otrokom pogovarjamo o takih zgodbah in občutkih, jih bo kot osnovnošolec znal povezati z odgovornim vstopanjem v spolnost in bo v »čakanju« videl smisel.
  
  
• Za pogovor o spolnosti s starejšimi otroki pa izberemo film/knjigo, ki vrednoti spolnost kot del celote odnosa med možem in ženo in Bogom. Intimnost para ni samo seks, ampak je iskreno skupno življenje v zaupanju, predanosti, podarjen čas, je skupno doživljanje. Včasih prinese kakšen nesporazum, a vse v spoštovanju telesnega in duhovnega sveta drugega.

KAJ LAHKO SPREMENIMO?

• Starši povejmo problem (pišimo učiteljicam, izpostavimo na svetih staršev), še preden se knjiga uvrsti na sezname domačih branj in bralne značke. Številne razmišljujoče učiteljice in knjižničarke bodo knjige vsaj do konca šolskega leta zadržale v knjižnicah, takrat pa jo bodo s primernim obvestilom predale tistim otrokom/staršem, ki jo bodo želeli.
  
  
• Če je knjiga že na seznamu za domače branje, starš še vedno lahko za svojega otroka zahteva zamenjavo. V primeru knjige Elvis Škorc, genialni štor so bili starši z argumenti uspešni
  
  
• Pripravimo dopis za JAK in argumentirajmo svoja stališča.
  
  
• Spodbudimo šolo, da organizira predavanja za starše na temo prezgodnje spolnosti.
  
  
  

SPOLNI ODNOSI V NAJSTNIŠKIH LETIH
Strokovnjaki so si enotni, da imajo spolne zlorabe v otroštvu številne negativne posledice. Te so lahko čustvene, vedenjske, pojavijo pa se lahko tudi motnje osebnosti. Znanstvena in strokovna literatura pogosto omenja rizične in zaščitne faktorje. V obširnem pregledu metaanaliz so avtorji v članku Risk and Protective Factors for Personality Disorders, ki je bil objavljen v vrhunski reviji Frontiers in Psychiatry (sept. 2021 - link), med drugim ugotovili, da so spolne zlorabe v otroštvu pomemben negativni napovedni dejavnik za večjo pojavnost osebnostnih motenj.
Iz strokovne oz. znanstvene literature pa lahko beremo tudi o vplivu spolnih odnosov v zgodnjem mladostništvu oz. otroški dobi. Ob vse pogostejšem propagiranju tovrstnih vedenj je nujno opozoriti na izrazito negativne posledice, ki jih (pre)zgodnji spolni odnosi prinašajo. Tako lahko v članku, ki ga je objavil Reis s sod. (2020), beremo, da zgodnji spolni odnosi predstavljajo pomemben faktor rizičnosti za kasnejšo uporabo prepovedanih drog, delikvenco, nasilje v partnerskih odnosih, depresijo, anksioznost in motnje hranjenja.
Ugotovljena je bila tudi povezanost med zgodnjimi spolnimi odnosi in menjanje partnerjev kasneje v življenju, večjo pojavnostjo spolno prenosljivih bolezni, nenačrtovanimi nosečnostmi in splavi (link).
.

Zdravnici Lara A. S. in Abdo H. N. (2015) sta v metaanalizi ugotovili, da je nizka starost ob prvem spolnem odnosu povezana z bolj rizično spolno prakso v kasnejših letih. Dekleta, ki imajo prvi spolni odnos pri 14 letih ali manj, imajo večjo verjetnost za pojav depresije, imajo manjšo samozavest ter celo večjo pojavnost raka materničnega vratu. Kaže se, da so zgodnji spolni odnosi pogostejši pri dekletih, ki imajo nižjo izobrazbo, nižji družbeno-ekonomski in kulturni status, kjer so starši manj prisotni oz. so ločeni in kjer je odsoten religiozni vidik. Mlade ženske, ki so spolne odnose preložile na kasnejša leta, kažejo boljše psihološko in fizično zdravje. Avtorici zaključita, da bi bilo na podlagi znanega smiselno uvajati izobraževanje na tem področju (link).
Stroka je enotna, da imajo zelo zgodnji spolni odnosi že sami po sebi veliko negativnih posledic, zato priporoča primerno izobraževanje in spodbujanje k preložitvi spolnih odnosov na višjo starost.
Ljubeči spolni odnosi v odrasli dobi zelo bogatijo partnerski odnos, po drugi strani pa lahko za otroke in mladostnike tovrstne vsebine predstavljajo čustveno nasilje, če niso podane starosti primerno. Prezgodnji spolni odnosi dveh otrok oz. mladostnikov imajo negativne posledice, zato bi morale šole zavzeti določeno zaviralno stališče do vsebin, ki k tovrstnim spolnim odnosom aktivno spodbujajo.
mag. Iztok Cukjati

SMO KRŠČANSKI STARŠI FANATIKI, KI NASPROTUJEMO VSEMU, KAR JE POVEZANO S PREZGODNJO SPOLNOSTJO?
Meg Meeker v knjigi Močni očetje, močne hčere (Ognjišče 2020) svoje medicinsko znanje in izkušnje (podprto s številnimi obsežnimi študijami) posveča prav prezgodnji spolnosti. Večina staršev obupno želi verjeti, da izpostavljenost vsebinam, ki so napolnjene s spolnostjo, ne bo škodovala njihovim otrokom. »Kot pediatrinja jim lahko povem, da se motijo. /…/ Najstnice mi ves čas govorijo, da mislijo, da morajo imeti spolne odnose, da bodo sprejete, zanimive, zaželene in izkušene. Tega ne verjamejo zato, ker bi bile pač najstnice. To verjamejo zato, ker jim to že od malih nog naprej na ogaben način govorijo revije, filmi, glasba in televizija. /…/ Ko prvič poskusijo spolnost – pa ne nujno spolni odnos –, so zelo razočarane. Zaradi razočaranja mislijo, da je z njimi nekaj narobe, saj vsi drugi pravijo, da je lepo. Zato znova in znova poskušajo in kmalu čustveno otopijo. Nagon pravi, da je prišlo do intimnosti z drugo osebo, um pa začuti, da nista izmenjala ljubezni, da ni bilo čustvene globine. Zato postanejo zmedene glede ljubezni, saj pride do spolnosti, preden pride do ljubezni.« (Meg Meeker, Močni očetje, močne hčere, Založba Ognjišče 2020)

ELVIS ŠKORC, GENIALNI ŠTOR
Spomnimo še na knjigo Elvis Škorc, genialni štor, ki je bila del projekta Rastem s knjigo 2019/20, uvrstila se je na sezname domačih branj, letos pa je obvezno čtivo učencev, ki se uvrstijo na tekmovanje za državno Cankarjevo priznanje – tudi in še posebej tistih, ki se potegujejo za Zoisovo štipendijo. Resda so otroci v devetem razredu že zrelejši, pa vseeno: ali je resnično prav in normalno, da morajo za pridobitev štipendije brati najsočnejše kletvice?
Mladinski roman pisateljice Janje Vidmar Elvis Škorc, genialni štor je zgodba o osmošolcu, ki se v svojem obdobju odraščanja sooča z bolj ali manj običajnimi izzivi. Mučijo ga odvečni kilogrami, razredna nepriljubljenost, zaljubljenost v devetošolko in ločitev staršev. Med iskanjem svojega mesta v svetu »ušpiči« marsikatero neumnost in se zaplete v mnoge težave. O njih pripoveduje v prvi osebi, in sicer svojemu še nerojenemu bratcu (za katerega se nazadnje izkaže, da je sestrica).
Pripoved je razdeljena na poglavja s kratkimi duhovitimi naslovi: Bajs, Genij, V riti … Kdo bi se jim mogel upreti in kdo ne bi želel izvedeti, kako globoko bo Elvis še zabredel? Pripetljajev je v knjigi toliko, da jo je težko odložiti, saj bralca vleče v branje že sama radovednost, kako se bo razpletlo.

KDO JE TOREJ ELVIS ŠKORC?
Zase pravi, da je povsem običajen fant z nekoliko preveč kilogrami (vendar ne zavaljen!), nepriljubljen in neopažen (razen takrat, ko se iz njega norčujejo sošolci). Je bister, uspešen v šoli, čeprav kdaj tudi »šprica« pouk. Je čustven, na trenutke tudi rahločuten. Kadi, preklinja, gleda pornografske filme, posluša rock glasbo, kdaj izmakne kak evro iz domače blagajne in načrtuje pobeg od doma.
Ali je tipičen osmošolec, s katerim se najstnik lahko poistoveti?

KAJ JE V KNJIGI V REDU?
Pripoved vključuje več problematik iz sveta odraščanja. Ena od njih je otrokovo doživljanje ločitve staršev. Elvisovo prehajanje čustev iz jeze v razočaranje pa iz občutka krivde v neobvladljivo žalost je avtorica dobro predstavila na mnogih straneh v knjigi. Njegova razdvojenost med očetom in mamo je morda srž vseh težav, ki se dogajajo večinoma nesrečnemu osmošolcu, čeprav to na prvi pogled bralcu ni vidno. Jasno pa je, da Elvis v vrtincu vseh svojih življenjskih preizkušenj vsaj nekoliko dozoreva.
Avtorica se dotakne tudi medvrstniškega nasilja. Elvisu, s katerim skuša fizično obračunati nekaj njegovih sošolcev, nepričakovano priskoči na pomoč »razredni hulk« Kris, sošolec, ki v razredu uživa vsesplošno strahospoštovanje. Čeprav vzrok njegove pomoči na prvi pogled izhaja iz koristoljubja (izposoja Elvisovih stripov), ni mogoče spregledati njegove naklonjenosti »razrednemu štoru«. Presežek običajne drže mladostnika, ki se noče vmešavati v težave drugih, je v knjigi vreden pohvale.

PROBLEMATIKA KNJIGE
Kar uvrstitev knjige v sedmi razred postavi pod vprašaj, je jezik. Seveda je avtoričin namen približati se mladim popolnoma jasen, vendar se zdi, da s količino kletvic vendarle nekoliko pretirava. Tudi »sočnost« kletvic bi bila še za roman za odrasle pretirana. Res je, veliko osnovnošolcev preklinja, pa vendar ne vsi. Zgovorno in najbrž še bolj problematično je tudi, da v delu preklinjajo odrasli (mama, oče, celo babica), ki naj bi predstavljali zgled in imeli določeno mero samodiscipline. Poleg tega so nekatere slengovske besede znane le omejenemu krogu mladih (najbrž v urbanih okoljih), zato jih tisti otroci, ki iz tega okolja ne izhajajo, preprosto ne razumejo.
Kot nekaj običajnega za to starost je predstavljena tudi pornografija, avtorica pa s pomočjo svojega junaka poda tudi idejo, kako oglede pornografskih strani prikriti pred odraslimi (z odpiranjem lažnih profilov). Ko Elvisova mama odkrije njegovo neizbrisano zgodovino, mu sicer naloži teden dni brez telefona in televizije, vendar mu v isti sapi obljubi nov računalnik. Posledice neodgovornih dejanj so torej precej ublažene, morda so taka dejanja celo nagrajena, kar preseneti še Elvisa samega.
V knjigi je mestoma prisoten nekoliko prikrit posmeh do krščanstva, kar še posebej krščanskemu bralcu ne uide.

PEZDIR KOFOL, Marjetka in ŠERGON, Polona (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 11, str. 53-57.

V letih 1576–1578 je v severni Italiji razsajala kuga, ki je zahtevala več 10.000 žrtev. Milanski nadškof in kardinal sv. Karel Boromejski se je z njo junaško soočil. Kot duhovnika in hkrati urednika Ognjišča vas prosim, da bi napisali svoje razmišljanje o tem, kaj nam, današnjim katoličanom, v sedanji preizkušnji sporoča primer sv. Karla. Pri tem moramo razmisliti o naslednjih dejstvih:
– Milanske svetne oblasti (večina njihovih predstavnikov je že na začetku epidemije pobegnila iz mesta) so iz strahu pred širjenjem okužbe prepovedale javne procesije in verske obrede, zaradi česar je bilo številnim dušam onemogočeno prejemanje zakramentov. Sv. Karel je dejal, da je to nad Milan priklicalo Božji srd in da je edino zdravilo opravljanje molitev in pokore, ki mora biti bolj pobožno kot dotlej.
Sv. Karel Boromejski se je na izpolnjevanje svojih dolžnosti v času epidemije dobro pripravil: Bogu se je daroval kot zadostilna žrtev za grehe svojega ljudstva, uredil svoje osebne zadeve in napravil oporoko, zatem pa vsak dan obiskoval bolne in umirajoče.
Trpljenje prizadetih je sv. Karla močno prizadelo: bili so silno bedni, v dušnem in telesnem pomanjkanju. Čutil se je krivega za njihovo stisko in si očital lenobo, da je odlašal z nudenjem pomoči in trdno sklenil, da bo odslej svoje dolžnosti izvrševal po svojih najboljših močeh. Nato je podvojil svoje napore in se osredotočal predvsem na duhovni blagor prizadetih.
Številni milanski duhovniki so se skrivali iz strahu pred okužbo, nekateri, ki so ostali, pa niso hoteli s sv. Karlom obiskovati obolelih. Nadškof je odsotne duhovnike pozval k vrnitvi in izpolnjevanju svojih dolžnosti, spomnil jih je, da imajo samo eno življenje, ki ga morajo porabiti za Jezusa Kristusa ter za duše, ne po svojih željah, ampak tako, kot je v skladu z Božjo voljo. Neizpolnjevanje tega je sv. Karlu pomenilo predrzno zanemarjanje duhovniške dolžnosti, služenja Bogu v ljudeh. Duhovnike je posvaril, naj ne pozabijo svojega duhovništva do te mere, da bi raje umrli kasneje, kot umrli sveto v delih ljubezni do bolnikov. Poziv je ganil številne svetne in kapucinske duhovnike, da so nato junaško stregli bolnim. Po prenehanju kuge so vsi tovariši Sv. Karla Boromejskega preživeli, zboleli pa so številni duhovniki, ki se na njegov poziv niso odzvali
Sv. Karel Boromejski ni zametal običajnih sredstev človeške preudarnosti, ampak jih je v svojih naporih prav tako uporabljal – preventiva, zdravstvo itn. Izdal je preudarne smernice za verno ljudstvo, da se ljudje ne bi množično zbirali in bi se izogibali medsebojnim stikom. Svete maše niso bile odpovedane, ampak so potekale na prostem, če so bile cerkve pretesne. Odredil je večje število maš, poučevanje katekizma pa je potekalo na ulicah. Kugo duše je imel za večji in hujši problem kot telesno bolezen.
Feliks

Problem pandemije koronavirusa nas kar teži, saj je to že tretje pismo na to temo. Pa še v pismih bo eno vprašanje o tem. Hvala, da ste spomnili na primer sv. Karla Boromejskega (1538–1584). Kugo, ki jo omenjate v pismu, je opisal eden največjih italijanskih pisateljev v romanu Zaročenca, mojstrovini svetovne literature. V njem opiše tudi nesebično delo duhovnikov. Vidi se, da stvari dobro poznate in ste napisali dolgo pismo, a kakor ste sami predvidevali, sem del pisma moral izpustiti, vendar sem ohranil njegovo bistveno sporočilo.
Morda se motim, a imam občutek, da je v podtonu pisma navzoča razlika med ravnanjem sv. Karla Boromejskega in ravnanjem današnjih škofov. Meni se ne zdi tako. Napisali ste, da je za sv. Karla bilo “edino zdravilo opravljanje molitev in pokore, ki mora biti bolj pobožno kot dotlej”. Tudi naši škofje so večkrat pozivali k molitvi. Sestavili so posebne molitve in jih priporočili ljudem. Vsak ponedeljek so vodili molitev rožnega venca na Radiu Ognjišče, maševali na televiziji in nagovarjali ljudi in še bi lahko naštevali. Glede pokore: ali ni že karantena sama pokora, ko moraš biti zaprt v svojem stanovanju?.

Omenjate primer duhovnikov, ki so umrli v času kuge, ker so se nesebično žrtvovali. Pandemije v Sloveniji sicer ne moremo primerjati s kugo v Milanu, pa vendar so številni naši duhovniki naredili veliko, da bi bili blizu ljudem. Iskali so nove poti za to. V žarišču pandemije, v Lombardiji, je umrlo veliko duhovnikov, tudi kapucinov (okrog 10), ki jih vi omenjate. Tudi v New Yorku je umrlo več duhovnikov, umrla je soustanoviteljica reda Misijonark ljubezni, sodelavka sv. Matere Terezije iz Kalkute, ker sestre tudi v času pandemije niso zaprle kuhinje za brezdomce v tem ameriškem velemestu. Papež je v pridigi na veliki četrtek govoril o teh duhovnikih kot o svetnikih na koncu naše ulice.
Lepo ste napisali, da je sv. Karla kuga izredno prizadela in se je ob njej zamislil ter se pripravil celo na smrt: »Bogu se je daroval kot zadostilna žrtev za grehe svojega ljudstva, uredil svoje osebne zadeve in napravil oporoko.« Najbrž se v tem zelo razlikuje od večine današnjih ljudi, katerim koronavirus ni spodbuda, da bi se zamislili in spremenili svojo miselnost in način življenja, ampak priložnost za nerganje, kritiziranje, protestiranje, dobičkarstvo itd. Upam si zapisati, da smo priložnost, da bi se ob pandemiji zamislili in spremenili svoje življenje ter se približali Bogu skoraj v celoti zanemarili.
V pismu omenjate (tudi v izpuščenem delu) procesije. Teh v času naše pandemije nismo imeli, ker je veljala prepoved druženja. Procesija ni edina oblika pobožnosti, zato smo v našem času poiskali druge oblike. Škofje so zlasti svetovali, naj naši domovi postanejo cerkve, kjer se moli in živi evangelij. Je pa to najtežje in zato ni čudno, če so danes mnogi to opustili. Pa je to najbolj potrebno in nujno za posredovanje vere mlajšemu rodu. Vsako leto imamo procesije za praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi, s katerimi prosimo Boga za blagoslov pa tudi, da nas varuje nalezljivih bolezni, lakote in vojske. Mnogi ljudje, ki danes izredno poudarjajo pomen procesij, niso ravno med tistimi, ki bi pomagali pri organizaciji teh procesij. Takrat nismo izkoristili priložnosti in nismo prosili Boga, sedaj, ko nam teče voda v grlo … Bojim se, da je to izraz bolj magičnega pojmovanja vere kot pa podoba pristne vere.
Hvala vam, da ste obudili spomin na zgled vere sv. Karla Boromejskega, ki mu je bila nalezljiva bolezen priložnost za poglobitev osebne vere, za oznanjevanje Kristusa in za dela ljubezni do bližnjega. Vse to je lahko velik navdih tudi za nas.
Božo Rustja

Mesec november nosi ljudsko ime listopad. Noči se daljšajo in vsa narava nas spominja na minevanje. V tem času obhajamo praznik Vseh svetih in Vernih duš, ki nam v to tesnobno občutje prinašata krščanski pogled na smrt in trpljenje. Krščanski pogled na smrt, zlasti samomor, nam odstira tudi tokratna gostja meseca Anja Klančar, zaznamovana z izgubo staršev. Njeno pričevanje o bridki izkušnji, a tudi o neuklonljivem upanju bo koristno branje v novembrskih dneh.

O trpljenju in smrti se je spraševal duhovnik, profesor in prevajalec Svetega pisma Otmar Črnilogar. Pri Ognjišču smo pred leti izdali njegov križev pot. Spominjamo se ga ob 90 letnici rojstva.
Smrti najbližjih sledi žalovanje. Na str. 22 vam predstavljamo knjige, ki govorijo tako o smrti, krščanskem pogledu nanjo kot o procesu žalovanja. V novembru vam jih ponujamo po ugodnejši ceni.

V koprski stolni župniji se veselijo inavguracije in blagoslova novih orgel. Z veseljem smo opravili pogovor s člani projektne skupine, ki je slaba 4 leta vodila selitev in umestitev novih orgel v koprsko stolnico. Šlo je za veliko nalogo, ki so jo člani podrobneje predstavili in posebej poudarili, kako širok pomen imajo te orgle tako v cerkvenem kot tudi splošno družbenem smislu.

Začetek šolskega leta je za mnoge šolarje in dijake prinesel kopico interesnih in obšolskih dejavnosti. Zato smo z namenom predstavitve obiskali Zvezo za tehnično kulturo Slovenije, ki pokriva naravoslovno in tehnično področje in se trudi popularizirati in spodbujati zanimanje za naravoslovne znanosti med mladimi.

Jesenski dnevi so namenjeni tudi pospravljanju pridelkov in z zahvalno nedeljo smo hvaležni za vse, kar pridelamo. S pridelki, živili in hrano je povezan tudi projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, ki bo potekal po slovenskih vzgojno izobraževalnih ustanovah.

V tokratni številki imamo možnost predstaviti misli iz pogovora z akademikom in stoletnikom Zorkom Simčičem, ki je z nami delil nekaj pogledov na nekoč in danes, na primerjave o času, narodu, vrednotah in stvareh, ki še posebej vzbujajo začudenje ali pomisleke, sploh ob zgodovinskem pogledu.

Končno, a ne nazadnje: tej številki je priložena Miklavževa ponudba in katalog jaslic. Tako si boste lahko v miru ogledali našo res bogato ponudbo knjig in drugih izdelkov za obdarovanje o Miklavžu pa tudi o božiču. Epidemija covida je podražila mnoge stvari tudi papir in tiskanje revij in knjig. Ta trenutek je nemogoče natančno reči, za koliko. Zato vam bomo točni znesek naročnine za prihodnje leto posredovali brž ko bo mogoče. Epidemija je tudi upočasnila dobavljanje izdelkov, zato svetujemo, da čim prej naročite želene izdelke, da jih v zadnjem trenutku ne bi mrzlično iskali.

V prihodnji številki bomo priložili katalog s še bogatejšo ponudbo knjig. Želimo namreč, da bi svoje najbližje obdarovali tudi s knjigami duhovne vsebine in jim tako pomagali pri rasti v veri. Za to lahko v naših knjigarnah tudi vnovčite Bon21.

Upamo, da bodo omenjeni novosti in ponatis ter drugo lepa ponudba ob bližajočem se obdarovanju. Zato naj dodam, da v naših knjigarnah (v spletni knjigarni to ni mogoče) lahko izkoristite bon21 in kupili knjige (samo knjige, ne drugih izdelkov) naše založbe. Najnižji nakup, ki ga lahko opravite z bonom, znaša 30 EUR.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 4.

Univerzitetrni profesor in prevajalec

"Moja  vera je  pripomogla  k odločitvi  za  študij  klasičnih jezikov"

 O  veliki noči, največjem krščanskem prazniku, se nas bodo še bolj dotaknile besede tokratnega gosta meseca, dr. Kajetana Gantarja,: "Klasični tragediji manjka zadnja vizija, ki bi osmislila trpljenje. Pravi kristjan ima vizijo odrešenja." Pogovor s klasičnim filologom in prevajalcem, ki je razčlenjal odnos krščanstva do poganske kulture, bo tudi nam pomagal pri soočanju naše vere s sodobnim poganstvom, v katerem živimo.

- Ste podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti s posebno skrbjo za humanistične vede. Tudi sicer ste svoje življenje posvetili tem vedam. Ali jim naša družba posveča dovolj zanimanja in jim daje dovolj podpore?
Če primerjamo, koliko denarja priteka iz raznih državnih virov za eno ali drugo področje, in kakšen ugled in kakšne položaje uživajo humanistične, kakšen pa druge vede, potem vidimo, da ima naš čas večji posluh za praktične (tehnične, naravoslovne, medicinske) vede kot za humanistične. Pod izrazom humanistične vede v strogem pomenu imam v mislih tiste vede, ki obravnavajo in raziskujejo človeka kot posameznika (individuum), njegovo psiho, njegov jezik in kulturno ustvarjalnost. Tudi iz učnih načrtov vidimo, da so humanistične vede zapostavljene in odrinjene na rob.
Da pa ne bi bil do naše družbe krivičen, moram reči, da tudi v preteklih obdobjih ni bilo dosti drugače. Pod humanistične vede sodi tudi ustvarjalnost pesnikov in pisateljev in ti so vedno bili na robu, kar zadeva družbeni prestiž. V ponazoritev samo en primer: ko so pred sto leti ustanavljali klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano, je bila vladajoča liberalna občinska oblast temu zelo nenaklonjena. Poudarjali so, da potrebujemo tako šolo kot je srednja tehnična šola.

- V današnjem svetu ste kar nekoliko "eksotično bitje". Svoj kruh ste si služili kot profesor na Filozofski fakulteti, kot predavatelj grške in latinske književnosti. Latinščino ste študirali v dokaj nenaklonjenih časih za ta jezik.
Izraz "eksotičen" bo kar pravšnji. Res, na univerzo sem se vpisal v petdesetih letih, ko so začeli latinščino izrivati z gimnazij. Prva leta po drugi svetovni vojni je še obstajala klasična gimnazija. V prvi letnik klasične filologije se nas je vpisalo samo šest študentov in profesor je prvo uro dejal: "Kruha ne bo. Premislite, če se ne bi vpisali kam drugam!" Nič kaj spodbudno, ne.

- Zakaj ste se potem odločili za ta študij? Kako, da sta vas klasična jezika tako prevzela?
Najbrž čudoviti gimnazijski profesorji vnamejo v mladem človeku prvo iskro navdušenja za določen predmet, oziroma študij. Najprej sem med vojno hodil na škofijsko klasično gimnazijo, kjer je bil zelo strogi profesor Alojzij Strupi, ki pa nas je izredno veliko naučil in vedno sem čutil, da z dušo in srcem gori za latinščino. Zelo je vplival name Božidar Bajuk, oče Andreja Bajuka, ki nam je nekoč predaval o študiju klasične filologije. In takrat sem začel sanjati o tem študiju. Po vojni sem kljub odsvetovanjem še naprej gojil misel na študij klasičnih jezikov.
Pri izbiri študija ne morem še mimo enega vzroka. Kot kristjan se nisem mogel strinjati z materialistično miselnostjo, ki je takrat vladala. Kot vernik sem vedel, da moram biti v družbi dejaven proti tej miselnosti. Če bi šel študirat filozofijo, bi moral "prežvekovati" marksistično filozofijo. Bil sem dober tudi v matematiki in sem dosegal dobra mesta na republiških tekmovanjih. Toda vedel sem, da bom lahko največ vplival na družbo, če bom študiral klasično filologijo. Vodilni ideologi so imeli neko spoštovanje pred to vedo, saj so kar pospeševali prevajanje besedil iz klasične grščine. Radi so citirali klasične avtorje in gledališča so jih uprizarjala. Spoznal sem, da bom lahko skozi prevode antičnih umetnin in njihovo razlago, podobno kot moj učitelj Anton Sovre, vplival na družbeno miselnost.

- Ste to potem lahko delali?
Vzemimo samo veliko umetnino, kot je drama Antigona. To je neverjetno aktualna tragedija vseh časov, ker se ukvarja s problemom pravice do pokopa "izdajalcev". Problem, ki je ležal nad slovensko družbo pol stoletja in nas še danes obremenjuje. Tudi v totalitarnem režimu se je to dramo lahko prevajalo, tiskalo in komentiralo. Za šolsko zbirko Kondor sem napisal spremno besedo, kjer je vsakdo lahko razbral, kaj je v ozadju te drame. Soočil sem jo z vladajočo ideologijo.

- V socialističnem sistemu je bila latinščina za nekatere sumljiva, ker je dišala po Cerkvi, in so jo zato ukinjali. Po drugi strani so nekateri nasprotniki Cerkve govorili, da je Cerkev ovirala posredovanje antične kulture, ker je bila poganska.
Prvo je gotovo. Druge trditve nisem zasledil. Se je pa uvajala šablona: cvetoča antična kultura, potem pride mračni srednji vek. Tudi te šablone sem skušal s svojim tako prevajalskim kot publicističnim delom presegati. Samo en primer. V "svinčenih časih" sem priredil knjigo Izpovedi svetega Avguština in bila je - kar je najbrž fenomen - razprodana že pred izidom, ker so naročniki "prednaročili" vso naklado. Doživela je več ponatisov. Ocene te knjige so bile v samih presežnikih. In ta knjiga naj bi bila napisana v "poganski" latinščini!?
Sicer sta bila že med cerkvenimi očeti dva tokova. Eden, skoraj fundamentalističen, ki je menil, da je v Svetem pismu vse povedano, in da je vse česar ni v njem, odveč. Antična kultura lahko zato samo kvarno vpliva. Drugi tok, ki je prevladal, pa je menil, da antična kultura pravzaprav pripravlja pot evangeliju in so v njej navzoče že marsikatere evangeljske resnice. Platonova ali stoiška etika je v mnogih pogledih neverjetno blizu krščanski etiki. V krščanstvu nikdar ni bilo takih pojavov skrajnega fundamentalizma, kot ga vidimo danes v islamu v Afganistanu. Ob požigu knjižnice v Aleksandriji naj bi muslimanski vojskovodja rekel: "Če je to v koranu, potem knjižnica ni potrebna, ker je že tako vse v koranu. Če pa tega ni v koranu, potem knjižnica ni potrebna, saj je vse, kar je potrebno, v koranu."

- Kako ste vi kot kristjan soočali klasično kulturo in krščanstvo?
Mogoče z mojo izjavo kakšen teolog ne bo soglašal, toda prepričan sem, da so nekatera antična besedila veliko bliže evangelijem, ki so srž krščanstva, kot pa nekateri odlomki iz Stare zaveze. V antičnih besedilih je veliko krščanskih vrednot in v tem pojavu vidim resničnost Tertuljanovega izreka, da je "človeška duša po naravi krščanska" (anima humana naturaliter christiana). Zato se nisem začudil, ko sem v sienski katedrali zagledal sredi starozaveznih prerokov tudi antičnega pisca Virgila kot njim enakovrednega.

- Ob demokratizaciji v Sloveniji so v mnoge gimnazije uvedli latinščino. Danes pa, vsaj tako se zdi, je navdušenje za ta jezik nekoliko izginilo.
Že prej sva govorila, kako je totalitarni sistem "čistil" latinščino iz šol. Kljub temu pa je bila latinščina navzoča v šolah. A je ostala zato, ker je ob vsakem poskusu popolnega izgona latinščine del slovenske inteligence povzdignil glas in protestiral. Mislim, da je latinščina v svinčenih letih imela skoraj podobno vlogo kot Cerkev: ljudje so v njej videli neki upor proti totalitarnemu režimu. Takrat je, če patetično rečem, šla skozi herojsko dobo. Čutili smo, da uživamo simpatije širokih plasti slovenskih izobražencev. Mnogi so čutili z nami tudi zaradi kljubovanja režimu. Ko pa je Demosova vlada dala latinščini svobodno pot, je "herojski mit" latinščine odpadel in smo v "sivi vsakdanjosti". Latinščina ni več simbol upora proti nikomur, uči se je lahko, kdor se je hoče in vidi v njej izobraževalne, kulturne in vzgojne vrednote.

- Vi zagovarjate klasično gimnazijo, ki bi trajala osem let. Kako pa gledate na naš šolski sistem, zlasti na devetletko?
Ko se je pripravljala šolska reforma, je slovenska civilna družba premalo energično nastopila proti temu. Ta devetletka je, povejmo po pravici, velik "blef". Imeli smo že prej malo šolo, ki je danes skoraj enaka prvemu razredu devetletke. Delitev na triade je samo zato, da se zabriše zadnja sled za nekdanjo osemletno gimnazijo. Poleg vprašanja o verskem pouku in problema, kdo naj ga uči, so se pripravljalci reforme najbolj bali, da bi ostala kakšna sled po osemletni gimnaziji. Socializem je z ukinitvijo te gimnazije vse generacije do 15. leta izobraževalno izenačil v odmeri znanja, ki jim ga daje. V demokraciji se mediji niso zmenili za moje članke in nastope v prid osemletni gimnaziji. Če so druge predloge vsaj predstavili, so moje skoraj popolnoma ignorirali.

- In zakaj tako vztrajate pri osemletni gimnaziji?
Ne samo zaradi latinščine, ampak tudi zato, ker se mi zdi popolnoma zgrešeno, da do petnajstega leta dajemo vsem učencem enako količino znanja. Prepričan sem, da se intelektualna elita začne formirati pri desetih, enajstih letih. Vrhunskih pianistov ne začnemo vzgajati pri petnajstih letih, ampak prej. Enako je z vrhunskimi športniki. V reformi je predvidena stopnjevana diferenciacija, da imajo učenci v istem razredu nivojski pouk. Kolikor sem preštudiral strokovne literature, lahko rečem, da je to najslabša varianta, ki jo drugje že opuščajo. Včasih so bili razredi klasične gimnazije, kjer se je oblikovala inteligenca, ki bo sposobna kritično razmišljati.

- Slovenci veliko govorimo o Evropi. Kako je to vprašanje rešeno drugje?
Različno in ne morem reči, da imajo drugje idealne rešitve. Evropa ima zelo raznolike sisteme, a so šolski "reformniki" vedno privlekli tak sistem, na katerega so potem lahko s prstom pokazali. V šolstvu ima pomembno mesto tradicija in naša tradicija je bila osemletna gimnazija, ki jo še vedno poznajo v srednjeevropskem prostoru. Osemletno gimnazijo sem predlagal kot alternativno možnost devetletki, vendar jo je LDS-ovska in postmarksistična smer, ki ima razen nekaterih premorov neprestan monopol nad šolstvom v Sloveniji, popolnoma ignorirala.

- Ne morem mimo vašega bogatega prevajalskega dela, za katero ste bili tudi nagrajeni. Menim, da vam ni bilo lahko prevajati iz klasičnih jezikov, ko ste morali naslediti velikega prevajalca Antona Sovreta?
V Sovretu sem videl svoj vzor. Občudoval sem, koliko je naredil. Vedel sem, da je antične literature toliko neprevedene, da je bo še zame "nekaj ostalo". Sovre je bil moj profesor in mi je bil že od vsega začetka naklonjen ter me je že po mojem prvem seminarskem referatu povabil na dom in mi rekel: "Vi boste nadaljevali moje delo".

- Za tem velikim prevajalcem ste posodobili tudi znamenito Avguštinovo delo Izpovedi. Čemu prevode posodabljati?
Posodobil sem tudi Dnevnik Marka Avrelija. Prevodi niso kot izvirne umetnine, ki ne zastarijo. Leta 1922 je Sovre bleščeče prevedel Kralja Ojdipa. Takrat so vsi trdili, da je to izvrsten prevod. Toda leta 1944 ga je sam ponovno prevedel, nato pa ponovno v šestdesetih letih. Prepričan sem, da bi Sovre Avguštinove Izpovedi, ki jih je prevedel v tridesetih letih, čez štirideset let še enkrat prevedel. Če smo hoteli, da so Avguštinove izpovedi zaživele in doživele takšen uspeh, kot so ga, je bilo potrebno prevod posodobiti. Priznam pa, da sem se pogosto spraševal, kako globoko naj zarežem v prevod tega velikega prevajalca. Bilo je težaško in odgovorno delo. Skoraj laže bi mi bilo, če bi Izpovedi nanovo prevedel.

- V zadnjem času ste sprejeli odgovornost za nov projekt Slovenski biografski leksikon. V 20. stoletju je na Slovenskem že izšlo tako delo. Imamo tudi Primorski biografski leksikon. Zakaj ste se torej odločili za nov biografski leksikon?
Leksikon ni moj projekt. Sem samo predsednik znanstvenega sveta inštituta, ki pripravlja nov Slovenski biografski leksikon (SBL). Seveda sem to nalogo rad sprejel. SBL je začel izhajati že leta 1925. V njem zdaj manjka cela vrsta ljudi, ki so se pojavili ali uveljavili v zadnjih treh četrtinah stoletja. Zato ga je potrebno posodobiti. Najprej so mislili, da bi samo dodali nove snopiče tistih imen, ki manjkajo. Vendar bi bile stvari še vedno nesorazmerno zastopane. Ivan Cankar, eno največjih imen naše književnosti, ima v prejšnjem leksikonu samo deset stolpcev, kakšno pisateljsko ime pod črkami VZŽ pa celih dvajset stolpcev. Opažamo velika nesorazmerja. Mislim, da je potrebno, da ohranimo SBL, ker je to bila ena redkih publikacij, ki je tudi v obdobju totalitarizma skušala obdržati -to si upam trditi- visoko znanstveno raven in ideološko neobremenjenost. Oglejte si gesla kot je Narte Velikonja, pisatelj, ki so ga ustrelili komunisti Ta gesla so objektivno predstavljena. Imamo pa drugi projekt Enciklopedija Slovenije, kjer opažamo, da ni objektivnosti. Lahko začnemo že pri kriteriju, koliko vrstic komu odmeri enciklopedija, in koga predstavi s fotografijo, koga pa ne. Zadnjič sem gledal geslo Matija Slavič. Bil je prevajalec Svetega pisma, dvakrat rektor ljubljanske univerze, pogajalec na pariški mirovni konferenci, z največjimi zaslugami, da je Prekmurje v Sloveniji. Nima slike, predstavljen z malo vrsticami. Na isti strani je neki narodni heroj. Nič nimam proti njemu, a ima osem vrstic in svojo fotografijo! To nesorazmerje kaže, kako je ta projekt ideološko obremenjen. V posameznih geslih se pojavljajo žaljivi izrazi kot na primer klerikalni politik ali kvizlinška formacija ... Zgodovinar bi moral napisati politik Slovenske ljudske stranke, kakor se je imenovala takrat stranka, ki jo je politik vodil, ali pa bi moral napisati ime vojaške formacije, ne pa je ideološko okarakterizirati.

- Kdaj mislite, da bo začel izhajati SBL?
Izšel je poskusni snopič. Če bodo nadaljnji na takem znanstvenem nivoju in s takim znanstvenim aparatom, potem ta projekt lahko označim kot enega najpomembnejših projektov SAZU. Ne gre samo za humanistični projekt, ampak bo šlo za širšo zasnovo, ker bodo v njem predstavljeni gospodarstveniki, inženirji, narovoslovci, zdravniki. Skratka delo, ki nas bo predstavilo svetu.
Gre za velik projekt. Moja želja je, da bi snopiči izhajali čim hitreje. Žal, je to samo moja želja, ker ni sredstev, projekt pa je odvisen od zunanjih sodelavcev in k delu bodo povabili nekaj sto strokovnjakov. Ne bom doživel izida celega dela, bi pa rad doživel vsaj izid nekaj prvih snopičev.

- Svoje življenje ste zapisali humanističnim vedam, zlasti klasični kulturi. Veliki katoliški teolog Hans Urs von Balthasar je dejal, da je človeška misel dosegla vrh v klasični misli. Posebej je izpostavil grško spoznanje o tragičnosti človeka: Človek je tragično bitje - vržen v kruto usodo tega sveta. Drugi so trdili, da je antika katehumenat človeštva. Ali ni ta klicala po odrešenju in Odrešeniku, ki pride odrešit človeka?
Misel, da je antika katehumenat, ki je pripravila pot Kristusu, mi je zelo všeč. Ena središčnih tem mojega raziskovanja so bile grške tragedije, ki gledalca privedejo do nekega očiščenja (katarze). Tragedija je s tistim, kar je imela na razpolago pred evangelijem, pripravila tla za katarzo. Grška tragedija je nastala iz poganskega bogoslužja in je ostala njegov del. Danes je ne moremo tako polno doživljati, ker pač nimamo do nje religioznega odnosa, kot ga je imelo prvotno občinstvo. Je pa neki prag, ki ga antična tragedija ni zmogla. Antigona, eden najčistejših primerov grške tragedije, je polna misli, ki so blizu krščanstvu. Toda pri njej me preseneti, ko na koncu glavna junakinja, ki je nadvse čisto in ljubezni predano bitje, naredi samomor. Tragediji manjka zadnja vizija, ki bi osmislila trpljenje. Antigona je zaradi plemenitega dejanja živa zazidana, a naredi samomor. Kristjani, ki so bili v gestapovskih, udbovskih ali drugih zaporih s podobno usodo, tega niso naredili! Pravi kristjan ima vizijo odrešenja. Zanj je Bog gospodar našega življenja, On nam ga je podaril. In to je bistvena ločnica med krščansko in pogansko miselnostjo.

dr. Kajetan Gantar (1930)
Dr. Kajetan Gantar, podpredsednik SAZU se je rodil leta 1930 v Ljubljani. Leta 1954 je diplomiral, leta 1958 pa doktoriral iz klasične filologije, takrat izrazito zapostavljene vede. Od leta 1962 pa do upokojitve je na filozofski fakulteti ljubljanske univerzepredaval grško in rimsko književnost, potem pa se izpopolnjeval na različnih tujih univerzah. Prav tako je v tujini tudi večkrat predaval.
Kajetan Gantar je izredno plodovit publicist in prevajalec, objavil je nad 100 strokovnih člankov. Za svoje prevajalsko delo je prejel Sovretovo nagrado. Poslovenil je in s tehtnimi študijami opremil mnoga antična filozofska in literarna dela. Priredil in posodobil je tudi nekaj prevodov velikega prevajalca Sovreta. Sodeloval je pri prevajanju tistih knjig Svetega pisma Stare in Nove zaveze, ki so bile napisane v grškem jeziku.

B. Rustja. dr. Kajetan Gantar. Moja vera je pripomogla k odločitvi za študij klasičnih jezikov. (Gost meseca), v: Ognjišče 4 (2001), 8-12.

priloga

Od lanu do platna

gostja meseca

Anja Klančar – o smrti in samomoru

na obisku

Blagoglasna kraljica glasbil v koprski stolnici

Preberite več: November 2021

Dobra štiri leta je, odkar smo v Sloveniji dobili ponudbo radijskih programov, ki oddajajo v boljši kvaliteti, brez motenj pri sprejemu, brez šumenja itd.
S ponudbo in tehnologijo digitalnega radia DAB+ se je realizirala ideja in možnost, da se večini prebivalcev v Sloveniji ponudi večjo pestrost, predvsem pa pokritost, saj gre za boljšo pokritost kot pri lovljenju FM frekvenc radijskih postaj. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) je v letu 2016 tudi Radiu Ognjišče podelila pravico za razširjanje radijskega programa v novem, digitalnem načinu radijskega oddajanja na območju Slovenije. Tako so poslušalci lahko 22. septembra 2016 prvič zaslišali Radio Ognjišče na sistemu DAB+.

Prednosti digitalnega radia DAB+ so predvsem:

• Ni motenj oz. je signal tako odporen na motnje pri sprejemu, da le-te ne pridejo do izraza. Signal se torej ves čas sliši zelo dobro, če preidemo čez mejo, pa signal enostavno zgine, brez šumenja.
  

  

• V sistemu FM je frekvenčni pas radijskih postaj zelo zaseden, je v tem sistemu pa je lahko znotraj enako širokega frekvenčnega pasu skupaj več radijskih postaj. V omrežju R1 je 19 radijskih postaj, tudi Radio Ognjišče.
  
  
• Tovrsten digitalni signal se veliko bolje obnese v primerih, ko smo mobilni. Na poti po Sloveniji nam pri prenosu iz enega oddajnika na drugega v avtu rado šumi. Pri sistemu pri DAB+ se to ne dogaja. Celo več: DAB+ omogoča bistveno boljšo kvaliteto predvajanja kot dosedanji sistem.
  KUPITE RADIO DAB+ V NAŠI SPLETNI TRGOVINI

  Tudi Radio Ognjišče oddaja v novem, digitalnem načinu radijskega oddajanja na območju Slovenije. Za boljši sprejem in čistejši zvok, lahko poskrbite z novim radijskim sprejemnikom, ki je lahko tudi lepo darilo. Za sprejem programov v digitalni tehniki potrebujemo ustrezne sprejemnike, ki morajo obvezno imeti oznako DAB+. Oznaka DAB v SLO ni dovolj.
  Ob nakupu vam podarimo tudi knjižico z navodili za uporabo radijskega sprejemnika v slovenskem jeziku, navodili kako nastaviti Radio Ognjišče ter še nekaj drugih podatkov radia Ognjišče.

• Pri digitalnem oddajanju se poveča možnost posredovanja informacij preko tega signala, kar uporabniki vidimo kot boljšo izkušnjo na radijskih sprejemnikih. Na ekranih le-teh lahko vidimo celo kakšno sliko, razne informacije o pesmi, izvajalcu itd., lahko je viden program radia, mogoče je poslušanje podkastov itd.

KAJ JE POTREBNO ZA POSLUŠANJE RADIA PREK DIGITALNEGA SIGNALA?
Poslušalci bodo za sprejem programov v digitalni tehniki potrebovali ustrezne sprejemnike, ki morajo obvezno imeti oznako za tehnologijo DAB+. Oznaka DAB ni dovolj, saj sprejemnik, izdelan za DAB, ni zmožen dekodiranja signala DAB+, ki je v uporabi v Sloveniji. Pri nas je že možno kupiti sprejemnike, ki podpirajo signal DAB+, pa tudi posamezni avtomobilski proizvajalci sprejemnike DAB+ že vgrajujejo v avtomobile.

PREIZKUSILI SMO
Za potrebe tega članka smo na testiranje prejeli dva radijska predvajalnika različnih cenovnih razredov glede na lastnosti in funkcije, ki jih ponujata.

Philips TAR5005
Kot prvega predstavljam zelo enostaven, a vsestranski domači radio. Brez odvečnih, nepotrebnih možnosti – torej za vse tiste, ki si želijo enostaven radio, ki podpira digitalno tehnologijo DAB+. Radio krasi LCD-zaslon, kjer so dobro vidni izpisani podatki o postajah, pesmih itd.
Ob vklopu se najprej pojavi meni, ki nas vodi skozi namestitev radijskih postaj. Ko izberemo iskanje DAB-postaj, se začne avtomatsko iskanje vseh postaj, ki jih lahko predvajamo. Pred nami se pojavi seznam postaj, in tiste, ki jih redno poslušamo, si lahko shranimo v poseben seznam priljubljenih postaj.
Pri takšni velikosti in priročnosti je edina škoda, da ne ponuja napajanja tudi preko baterij, saj bi se s tem zelo povečala prenosljivost in uporabnost takega radia tudi v prostore ali v naravo, kjer nimamo pri roki električnega omrežja. Za kaj takega bi bilo treba poseči po modelu TAR5505, ki ima možnost predvajanja s pomočjo baterij.
Gotovo enostaven radio z budilko, priporočljiv za tiste, ki od radijskega sprejemnika ne pričakujejo nobene dodatne povezljivosti ali funkcij, ki jih tako ali tako ne bi potrebovali, želijo pa si dober zvok, jasen meni in enostavne nastavitve.

Philips TAR5505
Prednost prenosnega radijskega sprejemnika je možnost napajanja ali preko električnega omrežja ali preko baterij. Sprejemnik DAB+ zagotavlja kristalno čist sprejem. Na sprednji strani radia so gumbi za iskanje postaj, izbiranje vira predvajanja, glasnost se upravlja z velikim vrtljivim gumbom. šifra 001501
FM radijske postaje, DAB + radijske postaje, Bluetooth predvajanje vsebin, Shranjevanje do 20 radijskih postaj, 20,6 x 14 x 10,6 cm.

Philips TAR8805
Drugi radijski aparat ima v naboru nekaj več lastnosti, ki so usmerjene k uporabnikom, ki bodo radijske zvočnike lahko uporabljali za predvajanje glasbe iz mobilnih naprav.
Na začetku naj povem, da je bil ob odpiranju škatle prvi pomislek, da je radijski sprejemnik manjši, kot si ga človek predstavlja na podlagi fotografij na spletu. Je 27 cm širok in zgolj 11,5 cm visok ter 16 cm globok. Je dobrega videza in daje vtis kvalitetne izdelave. Mreža na zvočnikih je svetleča, ostali del radijskega sprejemnika je mat črne barve.
Ob vklopu se v barvah zasveti 6,1 cm velik TFT-zaslon in čarovnik za namestitev nam pomaga pri prvih nastavitvah. Glede na dejstvo, da se ta radio lahko poveže v splet preko povezave Wi-Fi, lahko s pomočjo gumbov izberemo naše domače omrežje in se tudi vpišemo.
Ko se vpišemo, lahko na zaslonu izbiramo med tipi virov, iz katerih želimo predvajati glasbo. Na voljo imamo internetni, DAB in FM način predvajanja radijskih postaj, z radiem se lahko povežemo tudi preko tehnologije Bluetooth in predvajamo glasbo iz različnih predvajalnikov, ima pa ta radio tudi pripomoček za vse tiste, ki prisegate na pretakanje glasbe preko ponudnika Spotify, saj lahko uporabljamo mobilni telefon kot daljinski upravljalnik za Spotify. Za povrh in dejansko na vrhu pa čaka prijetno presenečenje – postaja za brezžično polnjenje Qi, kar pomeni, da ko na to mesto položimo mobilni telefon, se le-ta začne avtomatsko polniti (če seveda naš telefon podpira takšen način polnjenja). Če tega ne podpira, je na voljo še priključek USB, tako da lahko polnimo telefon s pomočjo običajnega polnilnega kabla.

POSLUŠANJE RADIA
Kot pri prej opisanem modelu je tudi tukaj preprosta nastavitev radijskih programov: glede na to, da podpira tehnologijo DAB, gremo v meni in nastavimo avtomatsko iskanje postaj DAB. Ko prvič nastavljamo postaje DAB, prepustimo radiu, da samodejno opravi pregled vseh postaj, ki so na voljo za poslušanje. Ves seznam programov si radio zapomni, tako da ni potrebe, da bi ob vsakem zagonu izvajal pregled razpoložljivih postaj.
Posebej bi izpostavil še možnost poslušanja internetnega radia. To pomeni, da radijski sprejemnik s pomočjo spleta najde več kot 100 radijskih postaj – domačih in tujih –, ki jih lahko poslušamo s pritiskom na gumb. Tako so vam na voljo tematske radijske postaje iz nemško, francosko, angleško, špansko govorečega področja, ne manjkajo pa niti postaje iz Slovaške, Poljske …, od Classic FM, do Radio Swiss Jazz, France Musique … Gotovo dobrodošla popestritev za vse, ki si želijo večje pestrosti v ponudbi radijskih postaj ali predvajane glasbe.

SHRANJEVANJE PRILJUBLJENIH RADIJSKIH POSTAJ
V radijski sprejemnik si je mogoče shraniti 20 priljubljenih postaj. Zelo dobrodošla je možnost, da si lahko na seznam priljubljenih shranimo postaje iz različnih virov – npr. 10 slovenskih postaj iz vira DAB, nato 5 tujih postaj, ki smo jih našli preko internetnega vira, in če želimo, še kakšno iz vira FM. Tako imamo ne glede na vir predvajanja priljubljene postaje zmeraj zbrane na kupu.
Ne manjkajo niti podkasti
In če to še vedno ni dovolj, je na voljo še meni Podkasti, kjer si lahko z nekaj gumbi poiščemo priljubljene podkaste. To pomeni, da so vam vsi podkasti Radia Ognjišče na voljo zgolj nekaj klikov proč, brez da bi jih morali iskati na telefonu ali računalniku.
In ko smo že pri telefonu – s pomočjo tehnologije Bluetooth lahko z radiem povežemo tudi telefon ali drugo napravo, ki se lahko poveže s to tehnologijo, in uporabimo radio kot zvočnik za vsebino, ki jo npr. želimo predvajati s svojega mobilnega telefona.

ERJAVEC, Matej, (Klik), Ognjišče (2020) 11, str. 78-79