VSE SE JE ZAČELO PRED 20 LETI ...

Angelin vrtec so pred 20 leti ustanovile uršulinke in je še danes del njihovega samostana v središču Ljubljane. Deluje v okviru Uršulinskega zavoda za vzgojo, izobraževanje, versko dejavnost in kulturo. Otrokom je kot prvi vrtec v Sloveniji ponudil pedagogiko montessori in versko vzgojo preko kateheze Dobrega pastirja. Vrtec nosi ime po ustanoviteljici uršulink sv. Angeli Merici.

ZAČETKI ANGELINEGA VRTCA
Z idejo o ustanovitvi vrtca in izobraževanjem kadra so sestre uršulinke pričele že leta 2000. »Imele so voljo, da sodelujejo pri spreminjanju življenja na bolje. V mislih so imele, da mora biti razvijajoča se družba prijazna tudi do otrok, staršev in družin. Starši najbolje poznajo svoje otroke, oni bi morali imeti možnost, da sami izberejo vrtec, za katerega menijo, da bi najbolj pomagal pri razvoju njihovega otroka. In so želele dati svoj prispevek na tem področju. Pridružili so se jim še drugi. Naj posebej omenimo Melito, Martino, Miro, s. Metko, s. Marjeto. Odprle bi nov vrtec, a kakšnega? Šle so si pogledat, kakšni so vrtci po svetu. Opazovale so in molile, da bi prav izbrale. Nazadnje so izbrale vrtec, kakršnega si je zamislila pred več kot 100 leti Maria Montessori. Vrtec, v katerem starejši pomagajo mlajšim, vrtec, v katerem se dela z rokami, z materiali, hodi po črti, igra igro tišine, spoznava Dobrega pastirja …« (LeRoux, Zgodba Angelinega vrtca). Tako je vrtec svoja vrata prvim generacijam otrok odprl 3. januarja 2002.

V VRTCU
Samostansko dvorišče se je leta 2002 spremenilo v veliko igrišče in opaziti je bilo veliko zadovoljstvo staršev ter otrok. Število vpisanih otrok je vsako leto raslo, zato so sestre poleg rumene in zelene sobe odprle še vijolično. Tako so v prvih letih delovali s tremi skupinami drugega starostnega obdobja (od 3. do 6. leta). Leta 2007 pa sta se odprli še rdeča in oranžna soba, ki dajeta prostor otrokom prvega starostnega obdobja (od 11. meseca do 3. leta). Vrtec se je v zadnjih letih soočil tudi z zmanjšanim številom otrok, zaradi česar so zaprli vijolično sobo. Danes v vrtcu delujeta po dve skupini prvega in drugega starostnega obdobja. Temu je botroval tudi »koronačas«, obenem pa opažajo večjo fleksibilnost in odprtost družin za spremembe, selitve (v tujino, na periferijo naše države, menjava služb) …
Vseskozi se v vrtcu trudijo, da bi delovali pristno, po pedagogiki montessori; hkrati izpostavljajo, da ne dajejo toliko poudarka na številne zunanje dejavnosti, ki so ponujene družinam (letovanja, tabori …). Starši to cenijo, saj si za svoje otroke želijo rutino, stalnost in umirjeno okolje, brez hitenja, vznemirjanja, stresa.

ZGLED SV. ANGELE
Za duhovnost sv. Angele je značilno globoko spoštovanje dostojanstva vsakega človeka v njegovi svobodi in osebna ter prisrčna povezanost z Bogom.

SAMOSTOJNOST: Če otroku že od majhnega omogočamo samostojnost, bo pridobil zaupanje vase ter se bo samozavestno soočal z novimi izzivi. Otrok bo samostojen, če bo opremljen s spretnostmi, veščinami in besednim zakladom. Vse to pa mu bo omogočalo, da bo ohranjal vedoželjnost in ji uspešno sledil.

ODGOVORNOST: Otroka spodbujamo, da je odgovoren do sebe, drugih in okolja.

SKUPNOST: Otroke pripravljamo na sobivanje z drugimi; z življenjem v starostno mešanih skupinah, z deli vsakdanjega življenja in s spodbujanjem vljudnosti in spoštovanja.

MIR: Vsak pozitiven doprinos prispeva k miru. Če bomo otroka spodbujali k temu, bo imel veselje do življenja ter bo vseživljenjsko ustvarjalen. Imel bo globalno vizijo pogleda na svet ter razvit državljanski čut. Le srečen, notranje izpolnjen otrok v sebi oblikuje konstruktivne drže do sebe, drugega in sveta.

DOGAJANJE V VRTCU
Dnevi v vrtcu so si zaradi dnevne rutine med seboj podobni, hkrati pa zelo različni.

METODA DELA IN POSLANSTVO
Pedagogika Marie Montessori je usmerjena v opazovanje otroka, ki najbolj ve, kako naj se uči. Eno temeljnih načel je, da se učni proces začne pri otroku, in ne pri učitelju. Gre za individualni pristop, ko vzgojitelj opazuje delo posameznega otroka, mu predstavlja nove materiale in dejavnosti, ga spodbuja k samostojnosti, skrbi za delovno in spoštljivo ozračje v skupini ter pripravlja zanj primerno okolje. S pomočjo skrbno pripravljenega okolja omogočamo otroku, da razvije celostno osebnost, ne le razuma. Poleg zaznavanja, jezika, matematike, umetnosti in znanosti je v učnem načrtu tudi področje vsakdanjega življenja, ki vključuje denimo pripravo in serviranje hrane, čiščenje, učenje vljudnosti in spoštovanja. Pomemben vidik montessori vzgoje so starostno heterogene skupine, ki omogočajo, da se mlajši zgledujejo po starejših, starejši pa pomagajo mlajšim.
Angelin vrtec od leta 2003 otrokom nudi tudi katoliško vzgojo preko kateheze Dobrega pastirja. Ta postavlja v ospredje duhovne vrednosti otroštva in želi prispevati k oblikovanju zavesti, ki gradi zgodovino človeštva na pravičnosti in solidarnosti. Otroke uvaja v oseben in globok odnos z Bogom.
Po zgledu sv. Angele vzgajajo otroke v odgovorne in samostojne člane skupnosti, saj bodo le tako prispevali svoj delež k miru v svetu.

ZAKAJ RADA PRIDEŠ V ANGELIN VRTEC? - KOLEKTIV

»Ker je polno življenja, ker ni nikoli dolgočasno, ker otroci vedno nekaj novega odkrivajo. Imajo vedno nove domislice, posrečene izjave. Zelo lepo mi je biti v sredi otroškega vrvenja in živžava, med radovednimi očmi. Nikoli se nič ne ponovi, četudi si dvajset let tukaj, so risbe drugačne, so izjave drugačne, je dinamika vsakič popolnoma druga. Ob njih ves čas razmišljam, kako naprej, katere črke že pozna, katere besede lahko sestavi …« (Neža LeRoux)

»Zato ker mi je všeč delo v kolektivu, zaradi umirjenosti, montessori načina dela, atrija, kjer spoznavamo Božje Skrivnosti, telovadbe, kjer se razgibamo, in res dobrega vzdušja, ki vlada pri nas.« (Katarina Kržič)

»Ker lahko z otroki tukaj živim vsakodnevno življenje, praznujemo cerkvene praznike in živimo v skladu s cerkvenim letom …« (Urška Slakan)

»Ker me vedno pričaka jutranja kava in toplina sodelavk. Vsak dan sem deležna toplih objemov in nasmehov otrok. Ker je delo raznovrstno in zanimivo, nikoli ne veš, kaj te čaka v dnevu. Ker se počutim koristno, ko lahko komu podam roko s pogovorom, nasvetom, razumevanjem, vedno pa dobim veliko več nazaj.« (Janja Burjek)

»Rada pridem, ker mi je tu lepo in je Angelin vrtec moj drugi dom. Prijetno okolje, dobri medsebojni odnosi in pridni otroci. Lepo mi je opazovati otroke, kako napredujejo iz dneva v dan. Hvaležna sem, da med otroki ostajam mlada po srcu, čeprav sem v vrtcu že 20 let.« (Martina Jerina)

pripravili:
BELIČIČ, Ana svetovalna delavka
kolektiv Angelinega vrtca in
ERJAVEC, Matej. Angelin vrtec (Na obisku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 75-77.

tema meseca

Zakaj in kako ustvarjalno moliti?

gost meseca

p. Branko Petauer, cistercijan

na obisku

Angelin vrtec - 20 let

Preberite več: Februar 2022

»Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ‚Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‘ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: ‚Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.‘« (Lk 4,17-21) (3. nedelja med letom)

Pred nama sedi Jezus, z zvitkom v roki, in slovesno, s posebno avtoriteto bere iz knjige velikega preroka Izaija. Poslušava ga, kot sva do sedaj že mnogokrat poslušala domačega župnika brati evangelij: skozi eno uho noter, skozi drugo ven. A vendarle je tokrat v zraku nekaj drugačnega. Jezusove besede nama sežejo globoko do srca in pretresejo najino bit. Ta duhovnik pred nama namreč pravi, da se je vse to, kar oznanja, izpolnilo danes! Ker je On sam ta svoboda, On sam je Luč najinim očem in On sam je Gospodova milost. Pravzaprav nama ni treba narediti nič posebnega, samo sprejeti to, kar pravi, kot Resnično. Če počakava čisto malo, Ga bo domači župnik dvignil pod podobo kruha in na lastne oči se bova lahko prepričala, da je res.
Najin missio: Ni naključje, da je Jezus v shodnici bral iz knjige preroka Izaija. Zavestno je izbral ta odlomek. Naj bo njegov izbor ta teden za naju povabilo, da tudi midva odpreva ta »zvitek« iz Stare zaveze. Preberiva vsak večer nekaj vrstic in mogoče bova našla, kar že nekaj časa iščeva …

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2022) 1, str. 13.

Žale, poslednji dom Ljubljančanov, s čudovitimi vežami za rajne in z mnogimi prelepimi spomeniki, so njegovo delo. Za Križanim, ki je odtrgal desnico s križa in z njo usmiljeno blagoslavlja, nekaj metrov na desno počiva veliki slovenski arhitekt prof. Jože PLEČNIK. Sam ima na grobu preprost slovenski kamen, ki je vanj vklesan križ in ob njem ime in letnici: ARH. JOŽE PLEČNIK 1872-1957.
Ljubljana je vsa njegova. V svoje rodno mesto je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke Božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu.
Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z Njim. »Morebiti starši molijo zame in ti tudi zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečino. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«
Tako piše zrel mož, ne otrok ali pobožna ženica! Ker zna moliti s srcem in ker je pobožnost prepojila zadnje vlakno njegove plemenite duše, zato moli vsa njegova umetnost.
Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni Božji ljubezni. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca Božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec Božje slave.
Njegova čista in ponižna duša povsod vidi Božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanja napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.
Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno Božjih sledov, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v Božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve po Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernakelj je studenec žive vode, monštranca je drevo življenja, kelih Božje srce …
Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reci mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem - ne On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«
Za svoje delo ni nikoli delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda Boga nobena stvar ni prelepa!«
V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.
Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

PLEČNIKOVI “UTRINKI”
Kmalu po njegovi smrti 7. januarja 1957 je Mohorjeva družba v svojem Književnem glasniku (februar 1957) napovedala dragoceno knjigo, ki bi Plečnika predstavila v njegovi besedi. Zapisali so: »Plečnikovega kulturnega pomena za Slovence ne bi mogli v celem doumeti, če bi ga poznali samo kot oblikovalca neštetih presenetljivo lepih in trajnih arhitekturnih spomenikov in načrtov. Slovenskemu ljudstvu ga je treba predstaviti tudi v njegovi besedi, v njegovih utrinkih, domislicah, izrekih. Tak kot je bila njegova arhitektura, njegove misli o lepoti, njegove zamisli, načrti, takšen je bil Plečnik tudi kot človek: plemenit, iskren, bister, jedrnat. Iz razgovorov z mnogimi ljudmi vseh poklicev bo uredništvo Mohorjeve družbe izbralo Plečnikove izreke, utrinke njegove življenjske modrosti in jih strnilo v knjigo, ki naj pokaže velikega umetnika tudi v njegovem modrovanju o delu, o življenju, o poštenosti, o resnici, o mnogih drugih stvareh.«

Knjiga žal ni izšla, ostalo je le pri napovedi, ki ji je bilo za vzorec ‘priloženih’ nekaj Plečnikovih ‘utrinkov’; odbrali smo nekatere.

• Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.
• Vsem pa in vam tudi povem: če ne bi delal, bi ne rastel. Rastel pa sem, to vem.
• Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda.
• Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje.
• Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase.
• Najlepše je, ako človek lahko reče: Jaz sem naredil, kar sem mogel in kar sem znal. Imam čisto vest in vse drugo mi nič mar.

več:

ČUK, Silvester. Kamen govori o Bogu. (Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš). Ognjišče, 1965, leto 2, št. 4, str. 23.23.

ČUK, Silvester. Jože Plečnik. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 1, str. 28-29

ČUK, Silvester. Plečnikova hiša. (Domače ognjišče). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53

Zanima me, ali je sedanje omejevanje udeležbe pri svetih mašah s pogojem PCT sploh v skladu s kanonskim pravom Cerkve in njenim naukom ter njeno tradicijo. Kolikor vem, ni na tako popuščanje državi ni pristala nobena od sosednjih katoliških Cerkva (Italija, Avstrija, Hrvaška, Madžarska).
Zanima me tudi, ali je sploh v skladu s Cerkvenim pravom in katekizmom dovoljevanje slovenske Cerkve ateistični državi, da se vmešava v liturgijo (prepoved pozdrava miru, prepoved obhajila na jezik, omejevanje udeležbe pri zakramentih itd.). Kolikor vem, laiki te moči naj ne bi imeli, še najmanj pa ne nečlani Cerkve.
Jakob

Najbrž zlepa ni nobene teme, ki bi ljudi tako razdvajala kot je epidemija covida in cepljenje ter ukrepi proti pandemiji. Naj iskreno napišem, da se čudim, da tako zelo razdvaja tudi vernike. Vse sosednje države res nimajo PCT pogoja za obiskovanje bogoslužja, Slovenija je izjema. Najbrž zaradi izrednega sovraštva do kristjanov, ki smo mu priče v naši družbi. Če bi tudi v Sloveniji za bogoslužje ne veljal pogoj PCT, za druge prireditve pa bi, bi bili kristjani deležni izrednih očitkov, nasprotovanj in izbruhov sovraštva. Očitali bi nam privilegiranost. Ne vem, od kod vam podatek, da Cerkev v drugih državah ni popustila pritiskom. Kdo pa naj bi nanje pritiskal? Osebno me ne moti, da je za obisk bogoslužja ta pogoj, ki je lahko uresničljiv za vse. Kdor ni cepljen, se gre z lahkoto testirat. Tako postaja bogoslužni prostor varnejše območje in pri ljudeh odpade izgovor, da se bojijo obiskovati cerkev zaradi pandemije. Čeprav ta strah pri nekaterih ljudeh še vedno obstaja.
Sam sem se cepil, potem ko sem prebolel ne ravno najmilejšo obliko covida, zato da lahko mašujem, spovedujem in delim druge zakramente. Pa tudi iz ljubezni do bližnjega, da bi bil manj dovzeten za okužbo in bi posledično manj kužil druge ljudi. V cerkev prihajajo tudi starejši, za katere je ta bolezen še nevarnejša, zato je moja previdnost na mestu. Prav tako ne razumem, da si ob obisku gostilne ali drugih prostorov priskrbim PCT potrdilo, za mašo pa nam ga je težko priskrbeti! Ne odobravam, da je za obisk bogoslužja potreben PCT pogoj, a ker mi je maša velika vrednota, je zame ta pogoj malenkost, ki jo izpolnim. V spominu mi je ostal dogodek iz študentskih let. V stolnico je prihajala k maši gospa na posebnem vozičku, ki ga je s trudom sama poganjala. Prihajala je tudi v snegu in slabem vremenu. Ni ji bilo težko, ker ji je bila maša vrednota. Sedaj pa srečujem vernike, ki se jim je težko iti testirat! To ni znak iskrene vere in želje, da si želijo srečati z Jezusom v evharistiji. Če bi imeli res veliko željo in veliko vero, bi ob pogoju PCT samo zamahnili z roko, opravili ta pogoj in se udeležili maše. Pri maši molijo “Jezus tebi živim, tebi umrjem …”. Ne vem, če je to res iskreno, če jim je težko za Jezusa izpolniti tako majhno stvar kot je testiranje!
V drugem delu sprašujete, ali se v Sloveniji država vmešava v liturgijo (prepoved pozdrava miru, prepoved obhajila na jezik …). Odgovor je ne! Lani sem med epidemijo, ko so bile pri nas cerkve zaprte, nekaj časa hodil maševat v Italijo za tam živeče Slovence. Vse ‘prepovedi’, ki jih vi naštevate, so veljale tudi v ‘katoliški’ Italiji. Še strožje so bile in ljudje so se jih še bolj dosledno držali. Z manj godrnjanja kot v Sloveniji. Kajti sedanjo obliko pozdrava miru in obhajila so določile škofovske konference v posvetovanju z zdravstvenimi strokovnjaki, ne država.
Glede pozdrava miru. Nikjer ni rečeno, da si moramo ob tem podati roke. Lahko si jih, lahko pa ne. Torej v času epidemije izberemo eno od možnosti in se odrečemo drugi, ki je nevarna za okužbe. Pri tem pa ne kršimo liturgičnih predpisov. Podobno je pri obhajilu. V času epidemije se odločimo za eno od oblik (na roko), odrečemo pa drugi (na jezik), ki je nevarna za okužbo. Varovanje življenja je višja vrednota kot ena od oblik pozdrava miru in načina obhajila pri maši. 
Epidemija je v marsičem spremenila naše življenje in nas omejila. Tudi na področju izpovedovanja vere. Tudi meni gredo nekateri predpisi ‘na živce’. Podobno drugim ljudem, a opazil sem, da je ta jeza ali vsaj nevolja znamenje udobja, uveljavljanje mojega prav in mojega ega, manj pa odprtosti do Boga in do še manj skrbi in ljubezni do bližnjega. 
Naj sklenem še s spominom na pogovor z gospo, ki ji vera veliko pomeni. Jezila se je (name) in na vse, ko so prepovedali blagoslovljeno vodo v cerkvah. Tudi čez škofe je padla kakšna ostra beseda. Umiril sem jo in dejal, da jeza ni krščanska krepost. Strinjala se je. Potem sem ji dejal, da skušam razumeti, da ji blagoslovljena voda veliko pomeni. To lahko sprejme z jezo, negodovanjem, godrnjanjem, ki kmalu preraste v sovraštvo. Nevarno je, da se bo to njej zgodilo. »Tega nočem,« je hitro odgovorila. Nadaljeval sem, da pa lahko po svetopisemskem učenju tudi to nesrečno epidemijo sprejme in jo skuša obrniti na dobro (prim. Rim 8,28). Tako sem ji svetoval, naj prinese v steklenički vodo, ki ji jo bom blagoslovil. Z njo se bo lahko pokrižala preden bo šla od doma (in prosila za Božje varstvo) in ko se bo vrnila domov. Zakaj bi jamrali, sem ji še dodal. Z malo dobre volje boste ohranili svoje spoštovanje do blagoslovljene vode in obenem upoštevali nasvete epidemiologov.
Podobno je bilo z vernico, ki ji nikakor ni šlo v račun, da bi prejemala obhajilo na roko. Iskreno je dejala, da se ne čuti vredna. Našla je rešitev. Na roko je položila čist robček, ki ga je uporabljala samo za to priložnost, in obhajilo je še naprej prejemala. Veliko stvari se da rešiti z dobro voljo in s ponižnostjo, ki temelji na iskreni veri. Raje kot negodovanje naj bo krščanska drža iskanje načinov, kako ohraniti spoštovanje do Boga in bogoslužnih predpisov, obenem pa spoštovati tudi predpise epidemiologov, ki nam ne želijo nagajati, ampak nas obvarovati pred nalezljivo boleznijo.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 42-43.

Januarska in hkrati božična številka je za uredništvo vedno izziv. Najprej je to božična številka in vanjo se trudimo dati tudi vsebine, ki vam bodo ta praznik pomagale globlje doživeti. Med te vsebine gotovo spada tokratna priloga, saj nam prinaša misli papeža Frančiška o božiču.

Drugi izziv je oblikovanje novega letnika, ki vsako leto prinaša nekaj novosti. Oglejmo si nekatere. Od svojih humoresk se poslavlja Karel Gržan. Humoreske bodo v januarja izšle v novi knjigi, ki bo skupaj s prejšnjo knjigo duhovitih zgodb na voljo po ugodnejši ceni. Več o tem si lahko preberete na str. 37.

Vsi ljudje se staramo in o izzivih, ki jih prinaša starost (tudi o bogastvu tega obdobja) nam bo spregovoril psiholog Drago Tacol. O izzivih različnih obdobij življenja pa bo pisal Miha Ruparčič.

Ob božiču lahko občutimo, kako je krščanstvo povezano s slovensko narodno tradicijo in jezikom. O tem je spregovorila dolgoletna univerzitetna profesorica Martina Orožen.Ob božiču lahko občutimo, kako je krščanstvo povezano s slovensko narodno tradicijo in jezikom. O tem je spregovorila dolgoletna univerzitetna profesorica Martina Orožen.Poznamo reklo ‘zimsko spanje’. Čeprav se s spanjem večina ljudi ne ukvarja pretirano, gre za posebno življenjsko funkcijo, ki je še kako pomembna za zdravje. Tokrat v Temi meseca nekaj več poudarkov glede pomembnosti spanca in kako dober spanec vpliva na naše počutje.

V nov letnik vstopamo tudi s posebno pogovorno rubriko, kjer se bomo v seriji pogovorov s p. Vinkom Škafarjem dotaknili sodobnega človeka skozi oči vere in pogledali, ali je človek še iskalec višjega smisla, še iskalec odrešitelja, ali pa je pristal na tezo, da ne potrebuje nikogar in je sam sebi najboljši samoodrešitelj.

V Moj pogled smo k pogovoru povabili Blaža Švaba, ki ga bralci gotovo poznate s številnih javnih nastopov. Podal je svoj pogled na medije, na ustvarjanje razvedrilnih vsebin, kako razvedrilo in ekrane umestiti v prihajajoče praznike in kaj ti pomenijo tudi njemu osebno.

Na reportažnih straneh predstavljamo deželo kralja Matjaža, kjer bodo ob koncu januarja organizirali že 30. jubilejno prireditev Gradovi kralja Matjaža. Gre za dogodek, ki se ga vsako leto udeleži nekaj tisoč obiskovalcev..

Na glasbenih straneh gostimo Neli in Karmen Zidar Kos, ki sta eni najuspešnejših slovenskih citrark, saj sta tako na državnih kot mednarodnih tekmovanjih za citre in orgle dosegli najvišja priznanja. Pri Ognjišču smo v tem času izdali njun prvi album z naslovom Božična skrivnost, v članku pa lahko preberete njuno prestavitev citer kot instrumenta kot tudi pesmi, ki sta jih uvrstili na njun album.

Cene naročnine Ognjišča za leto 2022 si lahko ogledate na strani 87. Vse pa vas vabimo, da ostanete zvesti naročniki Ognjišča še naprej! Priporočite ga svojim prijateljem in znancem ali pa naročnino podarite komu, ki ga boste s tem darom razveselili kar dvanajstkrat v letu. Naročilnica je priložena tokratnemu Ognjišču.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 4.

“Smo Slovenci res domoljubni, pošteni, delavni in prijazni?”

S sogovornikom, ki ga bralci gotovo poznate bodisi iz radijskih zvočnikov bodisi z glasbenih odrov ali televizijskih ekranov, sva se v pogovoru dotaknila medijev in ustvarjanja razvedrilnih vsebin, kjer je Blaž Švab dejaven že več kot dve desetletji. Kako razvedrilo in ekrane umestiti v prihajajoče praznike in življenje na sploh? Kaj mu pomenijo prazniki? Blažu sem zelo hvaležen, da je spregovoril tako iskreno, neposredno in z določeno mero kritičnosti, ki nas po svoje vabi k reviziji tega, kar smo, za kar se zavzemamo in kako živimo. 

- Za začetek najlepša hvala, da ste si v tem za glasbenike in ustvarjalce razvedrilnega programa najbrž najbolj natrpanem delu leta vzeli čas za pogovor. Ne morem mimo vprašanja, kako ste in kako prenašate že skoraj dvoletno situacijo glede epidemije … 
Tega obdobja ne prenašam ravno najbolje. Čuti se, da je pustilo posledice na vseh nas. Najbolj utruja dejstvo, da se kar ne konča. Na srečo smo za zdaj vsi zdravi, tudi moji najbližji, veliko prijateljev in znancev pa je zbolelo, nekateri težko, nekateri so se poslovili. Ob vsem tem mi je hudo, ker vem, da so mnogi prikrajšani za druge zdravstvene obravnave in terapije, ki jih potrebujejo. Za Modrijane me ne skrbi, mi bomo zdržali to obdobje, mislim pa na številne ljudi, ki so nas spremljali na nastopih, kako se spoprijemajo s situacijo, kako jim gre. Stiske so prisotne in z njimi se vsak spoprijema drugače. Ni vedno najbolj preprosto. Za našo družino je bilo vse skupaj kar izziv, ker se je sin rodil tik pred začetkom epidemije, ko smo o tem vedeli še zelo malo. 
Kolikor opažam, je na glasbenem področju kar hudo, ne toliko zaradi financ, saj večina glasbenikov še nekaj dela, ampak bolj z vidika spoprijemanja s povsem drugačnim načinom življenja in zaradi dejstva, da telo in glasilke ne delujejo na potrebnih obratih, kar je nujno za kondicijo. Številni glasbeniki so našli nove načine komuniciranja s publiko; to je dobro. Kar se tiče ustvarjanja televizijskih vsebin, pa se ob dobri organizaciji skoraj vse da. Ljudem smo navsezadnje dolžni dati nekaj razvedrila in glasbe. Je pa treba delati enkrat več. Zjutraj ko se prebudim, najprej pogledam na telefon, kdo je odpovedal snemanje zaradi stika ali okužbe, in v nekaj urah je treba odreagirati. A tega stresa in prilagajanja sem vajen s terena, ko se je bilo treba ves čas prilagajati in znajti. V tem pa je tudi veliko ustvarjalnosti.

- Ko omenjate televizijski program, naj vas vprašam nekaj glede vaših televizijskih navad: Kako pogosto se posedete pred TV? Kakšne oddaje in programe običajno izberete oz. kakšne oddaje v vas vzbudijo pozornost? 
Preden se mi je rodil sin, sem zelo rad gledal filme in serije, oddaje manj. Zdaj televizijo gledamo malo, izjemoma pogledamo kakšno oddajo. Gledanje televizije zavestno omejujemo, podobno gledanje vsebin na telefonu, kamor se je dejansko vse preselilo. Prekomerno gledanje ubija doživljanje, ga dela otopelega, za majhnega otroka pa je to toliko bolj škodljivo. Je neizbežno, a je treba iskati mero. Vsebine, ki so dosegljive na klik, spreminjajo doživljanje, da je manj vedro, bolj otopelo, ker ni poti, ki pelje do cilja. Cilj je samo klik stran. Ves čar pa je v poti, ki nas pelje do cilja. Pot, ki je tudi naporna, kjer se je treba potruditi, nas pelje do pravega zadovoljstva. Predstavljajte si razliko v občutku, ko gremo kupit solato v trgovino, ali celo, ko nam jo z dostavo pripeljejo na dom, in občutku ob tisti solati, ki jo posejemo na vrtu, jo vzgojimo, opazujemo, kako raste, se z njo pohvalimo pri drugih – koliko več veselja in radosti je tukaj! No, to s telefoni izginja. Zato televizijskih oddaj ne bi ustvarjal, če ne bi imele vsaj enega višjega smisla, in to glasbenega: glasba ostane in ima neko vrednost, je del kulture. Z veseljem pa bi kdaj v prihodnosti ustvarjal pogovorne oddaje, ker izkušnje in zgodbe pomagajo ljudem, jih nagovorijo k pozitivnim spremembam.

- Zdaj sva govorila o televiziji z vidika gledalca, a vi ste hkrati tudi sami na drugi strani televizijske kamere. Kako ob dejstvu, da ste že dolgo prisotni v medijih, vidite razvoj medijev, informiranja, zabavanja ljudi? Zaznavate kak trend na tem področju? 
Vse se spreminja – in hkrati nič. Najbolj se spreminja način spremljanja vsebin v dopolnjevanju z družabnimi omrežji. Ob ustvarjanju televizijskih ali radijskih vsebin že razmišljaš, kako bodo le-te delovale na družabnih omrežjih, hkrati delaš za več različnih medijev. Nobene vsebine ne podcenjujem, česarkoli se lotiš, ali resničnostnega šova ali poglobljenega intervjuja, vse ima svoja pravila in za dober rezultat za gledalca je vsepovsod treba veliko dela, znanja in truda. 
Hkrati se zavedam, da v teh časih v Sloveniji z medijskimi vsebinami za pozornost domačih gledalcev tekmujemo s celotnim svetom; občinstvu so dostopni vsi svetovni programi z vrhunskimi produkcijami. Na srečo domači gledalci še vedno ali celo vedno bolj cenijo lokalnost, občutek domačnosti, da se nekaj dogaja v kraju, ki jim je blizu in ga poznajo, z ljudmi, ki so jim blizu. Oddajo V petek zvečer ustvarjamo tedensko in iz nje do 10 izsekov vsak teden roma na spletne portale. V samo dveh sezonah oddaje je na spletnem portalu YouTube na voljo 200 slovenskih popularnih pesmi, odigranih in odpetih v živo. 

- Oddaja V petek zvečer je nadomestila svojo predhodnico, Slovenski pozdrav. Kje je nova oddaja naredila korak naprej glede na prejšnjo? Ste se pri oblikovanju novega formata veliko ukvarjali z okusom ljudi, torej z vprašanjem, kaj si gledalci želijo? 
Mi smo se dela lotili obratno. Nismo razmišljali o tem, kaj si želijo ljudje, nismo delali analiz, kaj želi gledati občinstvo, kar je po neki logiki najbrž narobe. A sam sem mnenja, da moraš biti vedno korak dlje in ljudem ponuditi nekaj, na kar sami niso pomislili. Ko ti občinstvo vse narekuje, slediš; bolje je, da občinstvo sledi tvojim vsebinam. Mi smo se snovanja lotili z zavedanjem, da moramo v nacionalnem mediju bolj prispevati k popularizaciji slovenske glasbe. Iztočnice za razmišljanje so se mi ponujale po vsakem igranju z Modrijani ali drugje. Kaj ljudje pojejo zjutraj ob štirih, ko se vračajo z zabave? Opazil sem, da le tu in tam pesmi slovenskih izvajalcev; da ko je družba ob šanku najbolj vesela, zapoje dalmatinsko pesem, najpogosteje kar glasbeniki sami. Da ne bo pomote, sam gojim do tuje glasbe veliko spoštovanje, jo tudi spremljam in zelo dobro poznam, pred epidemijo sem veliko potoval po svetu in načrtno spremljal tujo glasbo. Zelo veliko glasbe iz Hrvaške ali iz Srbije je narejene odlično, mnogo je izjemnih piscev besedil pa tudi izrednih pevcev, in do tega gojim veliko spoštovanje. A vendarle mi je malo hudo, ko družba zjutraj zapoje vse kaj drugega kot slovensko pesem. Zato smo z ekipo razmišljali, kje in kako lahko prispevamo, da bomo zavesti ljudi, predvsem mladih, postopoma približali dobre slovenske pesmi. V samo dveh sezonah smo v oddaji izvedli 200 pesmi, ki so nato šle na YouTube in na druga družabna omrežja, kjer štejemo milijonske oglede. Na zabavah si ljudje vrtijo glasbo iz oddaje V petek zvečer, prav tako to opažamo v barih. Odločilno pa je bilo, da je vse odigrano in odpeto v živo in da za tem stoji vrhunska produkcijska ekipa. Vse je v ekipi, ki potem dela. Na oddaji delajo uredniki in producenti razvedrilnega programa RTV Slovenija. Soustvarjalec oddaje je Jure Karas. V oddaji vse v živo igrajo in pojejo Diamanti. Priredbe ustvarjata Miha Gorše in Martin Juhart. Nad vsem bdi izjemni glasbeni producent Matjaž Vlašič. Za vrhunski ton skrbita Metod Komatar in Tadej Mihelič, za številne najboljša tonska mojstra in producenta, z nami sodelujejo tudi drugi mojstri. Tako rekoč je na mestu zbrana izredna ekipa, ki deluje v tej oddaji in na drugih glasbenih področjih. Efekt, ko je nekaj odigrano v živo, in to vrhunsko, pa je večji, kot smo pričakovali. Oglašajo se nam producenti iz ZDA, kako dobro stvari zvenijo in kako nam je to uspelo. 

- Kdor ne pozna tega ozadja, kdor predvsem posplošuje, hitro poda tudi kakšno kritiko, tudi na račun domoljubja, preveč slovensko obarvanih vsebin ... Dotikava se vprašanja, kje je tukaj prostor za zdravo konservativnost, zdravo domoljubje, zdrave vrednote, za prikaz tega, kar večina Slovencev živi »izven ljubljanske obvoznice«, po podeželju in vaseh … 
Sam se besedi zdravo izogibam, ker predpostavlja, da je na drugi strani nekaj bolnega. Beseda se mi ne zdi najboljša. Raje izberem besedo zmerno ali pa iskreno. Znotraj ljubljanske obvoznice včasih zasledim več domoljubja kot zunaj nje. Ni vse tako enoznačno. Dejstvo je, da lokalna politika prehiteva nacionalno. Da je na terenu, na občinski ravni, mogoče zaznati več dobrih idej, iznajdljivosti, pripadnosti kraju in ljudem, več ljubezni do domačega kraja in ljudi, in da se na lokalni ravni izvajajo res izjemni projekti. Zato obožujem Slovenijo. In številni župani delajo izjemno delo. Z Modrijani smo imeli velike koncerte tako v Ljubljani kot v drugih slovenskih krajih in vsepovsod smo bili zelo lepo sprejeti. Menim, da s konservativnostjo (ali obratno: z nekonservativnostjo) ni nič narobe, tudi ne obsojam ljudi, ki niso domoljubni, sploh ne. Obsojam pa hinavščino. Ljudje govorijo, da so domoljubni, delajo pa drugače ali sejejo sovraštvo. Ljudje govorijo, da so konservativni, doma in v svojem življenju pa počnejo vse drugo. Premalo iskrenosti premoremo do sebe. V bistvu smo zelo hinavski in veliko lažemo oziroma so naši obrambni mehanizmi, s katerimi zastiramo lastno resnico, zelo oboleli. Kot otroku so mi doma govorili in me vzgajali, da smo Slovenci pošteni, delavni in prijazni. Smo res? Mogoče je čas, da si nalijemo čistega vina in opravimo »samorevizijo«, potem pa debatiramo, kako naprej.

- Govorite o iskrenosti, o početju nas samih. Ob tem bi se z vami rad dotaknil še dejstva, da po vseh letih statističnih podatkov vedno na prvo mesto postavljamo družino, čeprav potem med sabo preživimo malo skupnih trenutkov ali pa jih preživimo sicer v isti hiši, a pogosto drug mimo drugega; prednost pa dajemo vsem mogočim ekranom ... Kako vidite to in kako kot človek, ki je zelo vpet v medije, »krmarite« med tem?
Mediji, pri tem mislim predvsem na razvedrilo, dajejo hiter užitek. S tem načeloma ni nič tako zelo narobe, če imamo mero. Vse je v meri. Čisto vse. Kot pri sladkorju, alkoholu, mastni hrani, zdravilih, tako je pri medijih, mera, mera, mera. Pri tem so najprej pomembna pravila, ki jih določimo zavestno, potem pa upoštevanje in ponavljanje le-teh, da nam pridejo v navado. Navada je zlato. Dobra navada nas dolgoročno rešuje. Tako delamo pri nas doma. Določimo pravila, ki nas delajo srečnejše in svobodnejše, določimo mero, in se trudimo, da smo pri tem dosledni. Ampak veste, nam je to lahko govoriti, ker imamo polno mizo in hladilnik. Kako se počuti nekdo, ki zdaj tole bere, vsak dan pa po 12 ur gara, da preživi družino in kupi vsa potrebna zdravila in terapije, ki jih država in zavarovalnice ne pokrivajo? Kdo njega vpraša, zakaj ni več z družino? Ko pride po 12 urah dela domov ubit, ponižan, zgaran in ima komaj odprte oči, ko se njegov otrok igra, sam pa je v mislih odsoten, ker ga skrbi, da še ni plačal vseh položnic ... Ljudje, ki živijo oz. živimo v ugodju, lahko nakladamo o tem, kako bi lahko bili več z otroki, kako bi manj gledali televizijo, številnim pa se ob branju tega obrača želodec. In jih še kako razumem. Ker se tudi meni. Dejstvo je, da živimo v bogati državi, v bogati skupnosti, ki sprejema to, da tisoči živijo pod pragom revščine. Zato poklon vsem društvom in posameznikom, ki jim je mar, ki se trudijo pomagati, ni jih malo. Vseeno pa me mrazi, zakaj se za toliko otrok zbira denar za dodatne terapije. V tej bogati državi, zakaj? Pogosto sem kar obupan in se mi zdi, da je vse, kar počnem, ena bedarija. Pogosto mi početje osmišlja samo glasba, ki jo imam tako rad, glasba, za katero vem, da lahko tudi pomaga, opogumlja, lajša bremena.

- Pred koncem pogovora bi se rad dotaknil še prihajajočih praznikov. Kako jih preživljate, kakšne navade ste iz primarne družine prenesli v svojo družino, katero sporočilo božiča bi radi prenesli na nove rodove? 
Božični čas mi ogromno pomeni. Najraje sem doma. Najlepša in najpomembnejša navada se mi zdi ta, da smo radi skupaj. Drugo mi ni pomembno. Veliko bomo skupaj z vsemi družinami, in to je največ. Prijeten pogovor. V ničemer ne pretiravamo.

- Kmalu potem sledi prehod v novo leto. Boste letošnje silvestrovo preživeli delovno ali v krogu najbližjih? 
Na televizijskih ekranih sem silvestrski program soustvarjal že šestkrat, sedemkrat, niti ne vem točno. Tudi letošnjega pripravljamo. Najpomembnejši del letošnjega bo vsakodnevno testiranje vseh glasbenikov, ekipe, obiskovalcev in upoštevanje vseh ukrepov. Zelo bomo striktni. Prav vsi se bodo testirali vsak dan. Strogo bomo upoštevali vse varnostne ukrepe. Ves čas bom prisoten v studiu, da bom sproti spreminjal program, če bo treba. Z Modrijani letos ne igramo in bomo z družinami doma. 

- Kako si pa najbolj želite doživeti prehod v novo leto – je to za vas pomemben mejnik? 
Novo leto vedno povezujem z delom. Z Modrijani za Silvestrovo običajno igramo že od leta 2000, ko smo imeli 15, 16 let. Zame osebno silvestrovo ni mejnik. Moj koledar je bolj povezan z delovnimi projekti in procesi. Tako da je včasih zame novo leto poleti.

- Ob tem se spominjam enega od intervjujev pred leti, ko ste dejali, da člani zasedbe Modrijani v decembru preživite skupaj tudi po 20 dni, ker je toliko nastopov. Kako je s tem v današnjih časih?
Vsi nastopi so odpovedani, vsa javna igranja in vsi zasebni nastopi. Ta čas vadimo, snemamo in objavljamo številne posnetke Noči Modrijanov iz arhiva.

- In za konec: Ob prehodu v novo leto se izreče kar precej želja in voščil. Kaj si za leto 2022 želite vi – kot oče in družinski človek, kot glasbenik, TV-voditelj?
Pred nami sta dva največja izziva. Najpomembnejša. Odnos do soljudi in odnos do okolja. Od tega je odvisno vse. Želim si, da bi do tega gojili največje možno spoštovanje in sočutje. Le to bo rešilo svet in ga olepšalo. To je izziv zame in menim, da za vse nas.

ERJAVEC, Matej. Blaž Švab. “Smo Slovenci res domoljubni, pošteni, delavni, prijazni?”.... (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 34-37.

»Včasih me kateri mojih številnih prijateljev in znancev skoraj začudeno vpraša, čemu sem ubral tako nenavadno življenjsko pot … Sam zase pa dobro vem, zakaj sem se vse življenje tako rad oziral nazaj v daljna stoletja in poskušal osvetliti nekatera izbrana vprašanja iz zgodovine slovenskega naroda. Kot umetnostni zgodovinar sem namreč izbral iz zgodovine umetnosti na Slovenskem tisti del, ki ga zlasti v stavbarstvu in z likovno opremo, najbolje ohranjajo stare slovenske cerkve in cerkvice božje. Vse življenje sem jih rad obiskoval in raziskoval, in so bile blizu mojemu srcu, kakor bi rekel Plečnik … Od vsega mi je bilo še najbliže stavbarstvo in zlasti njegova plemenita sestra cerkvena arhitektura, ki že stoletja trdno in nepremakljivo stoji na zemlji, na kateri smo doma, kakor bi bila zrasla iz nje … Obiskoval sem cerkve kot umetnostni zgodovinar, kot Slovenec in kot kristjan.« Tako je svojo ljubezen do slovenske zemlje izpovedal umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar na zadnji strani njemu posvečenega zbornika Preden odidem (1998).

OBISKOVAL IN RAZISKOVAL SEM CERKVE
Rodil se je 27. decembra 1921 v Novem mestu v hiši na Glavnem trgu, ki je bila dom njegove matere Hanice Zurc. Oče Josip Zadnikar je bil iz stare ljubljanske pasarske družine. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Ljubljano, tam je Marijan nabiral znanje: obiskoval osnovno šolo na Grabnu, gimnazijo pa v Vegovi ulici, kjer je leta 1940 maturiral. Oče ga je nagovarjal, naj se izšola za (podeželskega) učitelja, kjer bi bil z vsem dobro preskrbljen. Odločil se je za študij umetnostne zgodovine pri uglednem profesorju Francetu Steletu, ki je bil njegov učitelj in vzornik, kasneje pa tudi prijatelj. Začetek njegovega študija je kmalu prekinila druga svetovna vojna z internacijo v Italiji (poldrugo leto). Po vrnitvi v Ljubljano je bil pred nadaljevanjem študija nekaj časa poštni uradnik, dve leti je prepeval v Operi. Leta 1947, še pred diplomo, se je zaposlil na predhodniku republiškega Zavoda za varstvo narave in kulturne dediščine, ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 1982. Ena prvih zahtevnih nalog, ki so mu jo naložili leta 1947, je bil ogled in popis cerkva na Kočevskem po vojnem viharju. Popisali so jih okoli 50, deset let kasneje ni bilo skoraj nobene več. Leta 1949 je prejel diplomo in se pod Steletovim mentorstvom lotil doktorata, ki ga je končal leta 1955 z disertacijo Romanska arhitektura na Slovenskem. Kot umetnostni zgodovinar-konservator je raziskoval umetnostne spomenike po vsej Sloveniji. Z gradivom, ki ga je nabral, se je posvetil znanstvenim raziskavam. Za delovno področje si je izbral našo romansko arhitekturo, najstarejšo še obstoječo srednjeveško arhitekturo.

SAMOSTANSKA ARHITEKTURA NA SLOVENSKEM
Srednjeveška arhitektura na Slovenske je samostanska in sicer arhitektura treh najstarejših redov: benediktincev, cistercijanov in kartuzijanov. Benediktinci so imeli pri nas eno samo naselbino – v Gornjem Gradu. Svojo romaniko je Zadnikar leta 1950 začel z raziskavo stiškega samostana, ki je najpomembnejši spomenik romanske arhitekture v Sloveniji in ima evropski pomen v okviru zgodnjega cistercijanskega stavbarstva. Sad tega dela je bila knjiga Romanska Stična (1957). V njej je predstavil romansko jedro stiške cerkve in samostana, Stični je odmeril daljše poglavje že v svoji disertaciji. Kot sad poglobljenih raziskav je leta 1977 izšla bogato opremljena knjiga Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov. Stična je bila njegova velika ljubezen in leta 1978 ga je samostan sprejel med svoje familiare (družinske člane). Ko je pisal o Stični, je ostajal po več dni v kloštru, z menihi je jedel in molil. Knjiga Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije (1972) je pionirsko delo na tem področju, saj je bila arhitektura kartuzijanov dotlej še povsem neobdelana. Kartuzija Žiče pod Konjiško goro, ki je bila ustanovljena okoli leta 1160, je bila ena prvih naselbin kartuzijanskega reda izven Francije, njegove matične dežele. Za Žičami sta na naših tleh zaživeli kartuziji Jurklošter (1170) in Bistra pri Vrhniki (1260), kasneje še Pleterje (1403). Marijan Zadnikar je skupaj z nemškim umetnostnim zgodovinarjem Adamom Wienandom izdal knjigo Kartuzijani: red molčečih menihov (Köln 1983), v kateri je objavil obsežno razpravo o zgodnji kartuzijanski arhitekturi.

“LEPOTE SLOVENSKIH CERKVA”
»Eno najlepših odkritij je bilo Hrastovlje, ki smo ga okoli leta 1950 tako rekoč na novo odkrili,« je povedal Zadnikar v pogovoru za Ognjišče (februar 1983). Tam je okroglih deset let spremljal zahtevno delo odkrivanja znamenitih fresk istrskega mojstra Janeza iz Kastva (1490). Izpod njegovega peresa je izšlo več knjig o tem edinstvenem umetnostnem spomeniku, ki je postal svetovno znan po letu 1983, ko so bile hrastovske freske objavljene v znani ameriški reviji Life. V omenjenem pogovoru je kot temeljit poznavalec dejal, da je na Slovenskem okoli 2.500 cerkva. Od teh je spomeniško pomembnih nekaj sto, ki jih v spomeniški službi razvrščajo po kategorijah. V prvo kategorijo spadajo tiste, ki so nacionalnega pomena. Za Mohorjevo družbo je dr. Marijan Zadnikar napisal dve knjigi Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, ki sta izšli v visoki nakladi 58.000 izvodov; v prvi (1973) je predstavil 58 najlepših cerkva, v drugi (1975) pa 37. Leta 1972 mu je univerza podelila naziv ‘znanstveni svetnik’ za področje umetnostne zgodovine, ki je po stopnji enak rednemu univerzitetnemu profesorju. Leta 1997 je postal član SAZU. Ob sedemdesetletnici (1991) mu je nadškof Alojzij Šuštar v stiški samostanski kapeli podelil odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem. Pri založbi Ognjišče je leta 1985 izšla njegova knjiga Lepote slovenskih cerkva (istega leta tudi v nemščini, ob ponatisu pa še v angleščini). Ko se je 7. oktobra 2005 njegova življenjska pot ustavila, je imel za sabo 54 samostojnih knjig, vsega okrog 600 bibliografskih enot. Lahko je rekel: »Moje življenje le ni bilo zaman.«

ČUK, Silvester. Marijan Zadnikar (1921–2005). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 38-39.