»Mami, ali se ti je kdaj zdelo, da ima mama ostale otroke raje kot tebe?« Neža je brisala pravkar pomito posodo. Mama je pri koritu zaprla vodo. Za trenutek je obstala v tišini, nato pa odgovorila: »Včasih se mi je zazdelo, da so druge stvari pomembnejše kot mi, otroci … Tega občutka se zelo jasno spomnim.«
Zdelo se je, da so mamine misli odtavale nekam daleč daleč nazaj … »Meni pa se zdi, da imaš Blaža in Antona bolj rada kot mene …« je dodala Neža.
»Ali tako misliš zato, ker ne uspem vedno opaziti, kako te Blaž draži, in sem potem jezna nate, ko ti eksplodiraš?« Mami je prebrala Nežine misli. Neža je pokimala. Pred pol ure sta imela z mlajšim bratom enega »tistih« prepirov: Blaž je na pisalno mizo prilepil nalepko z ježkom in nanjo zapisal: »Neža ima rada Ježa …« Ker se je Jež pisal Nežin sošolec, ki ji je bil res malce všeč, in ker Neža ni prenesla draženja, je Blaža pošteno zlasala. Mama je seveda videla le zadnji del zgodbe in Nežo poklicala k pomivanju posode.

»Žal mi je, da se počutiš neljubljeno. V resnici mislim, da mame ne moremo imeti enega otroka bolj rade kot drugega. Vsakega imamo drugače rade. Zanimivo je, da vam ljubezen pokažemo glede na to, koliko ste stari, pa tudi, kakšnega spola ste. Si predstavljaš, da bi ti ljubezen izkazovala tako kot Antonu: Joj, Nežika, kako pridno si se danes pokakala in si sama obrisala ritko …« Neža se je smejala: »Joj, mami, prosim, nikar tako!«
»Seveda ne, Anton je majhen, on se čuti ljubljenega, ko opazimo vsako malenkost, ki jo naredi … Kdaj pa se ti, Neža, počutiš ljubljeno?« Neži je bilo malce neprijetno, a jo je mama spodbudila k odgovoru: »Prosim, pomisli, odgovor na to vprašanje mi bo v veliko pomoč, lahko se bom bolj potrudila …«
Neža je prav po tiho naštevala: »Ko me pri maši primeš za roko in je nekaj časa ne spustiš. - Ko me zjutraj pokrižaš, preden grem v šolo. - Najbolj pa, ko se lahko na kavču kot mucka stisnem k tebi … in skupaj poslušava glasbo.«
»Hvala!« Mami je iz Nežinih besed razbrala, da deklica uživa v nežni telesni bližini. »Ko otroci niste več malčki, je tudi nam staršem kar velik izziv odkriti, kdaj si želite bližine, kdaj pa vam je neprijetno … Kot si pa prej že sama ugotovila, je za občutek ljubljenosti pomembno tudi, da smo pošteni drug do drugega. Če te obsodim, ko te brat razdraži, se ti ne počutiš ljubljeno, kajne? Zdi se ti, da sem krivična. Sem prav povedala?«
Ja, mami je prav povedala. Neži je bilo kar lažje, ko je mama spravila v besede tisto, kar se ji je motalo po glavi.
»Nasilja ne smemo dopustiti. In lasanje je nasilje. Morda ti ni najbolj všeč, ker je Blaž začel z draženjem. Kar ni prav. Z njim se bova z atijem spet pogovorila. A tudi ti moraš poskusiti umiriti svojo jezljivost ...«
»Kako pa naj to naredim?« Neži se je zdelo nemogoče, da je Blaževo draženje ne bi vznemirilo.
»Bistveno je, da se ustaviš. Zapreš oči in si zamisliš znak stop ter globoko vdihneš. Potem greš stran od osebe, ki te draži. Ko smo jezni, potrebujemo razdaljo, umaknemo se. To ne pomeni, da bežimo, ampak da bi radi razmislili. Potem si reci: Jezna sem. Potrebujem čas in moč, da se umirim.«
Neža je pozorno poslušala: »Ampak mami, jaz imam takrat občutek, da bom kar eksplodirala!«
»Če so tvoji občutki tako izrazito močni, skači, boksaj, grizi svojo plišasto žogo – spravi jezo na stvari, ne na ljudi. Še boljša izbira pa je, da hodiš … hodiš ... hodiš … Pojdi na sprehod. In v mislih Jezusu razlagaj, kako jezna si na Blaža. On bo tvojo jezo vzel nase in ti se boš počasi umirila. Pa misli na kaj lepega, prav?«
Neža ni bila najbolj prepričana v uspeh, a bo poskusila: »Ti, mami, pa boš zmolila, da mi uspe, okej?«
»Obljubim!« je zatrdila mami.

Kdaj se počutim ljubljen in ZAKAJ prav takrat?

Razmislim, ob katerih dejanjih in dejavnostih se ob svojih družinskih članih počutim ljubljeno.
- Kdaj se počutim ljubljenega ob svojem atiju?
- Kdaj se počutim ljubljenega ob svoji mami?
- Kdaj se počutim ljubljenega ob svojem bratu/sestri?
- Kdaj se počutim ljubljenega od Boga?
Poskrbimo za nekaj družinske intime, da si družinski člani med sabo lahko povemo, kdaj se poučimo ljubljene. Odgovori naj ne bodo preveč splošni. Pa obilo dobrih sadov!

PEZDIR KOFOL, Marjetka (Še bolj radovedni zakajčki). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 16-17. Ilustracije: Polona Lisjak

Kategorija: Zakajčki

Ob koncu leta 2016 je Slovenska škofovska konferenca (SŠK) objavila 2. številko Letnega poročila Katoliške Cerkve v Sloveniji, ki zajema podatke iz obdobja 2005–2015. »Letno poročilo s statističnimi podatki na eni strani predstavlja strukturo Cerkve, na drugi pa nas spodbuja k zavesti, da za vsem tem stoji pomembno in predano delo mnogih vernih Slovenk in Slovencev, kakor tudi prijateljev in podpornikov Katoliške cerkve. Njihova imena so za širšo javnost skrita za številkami, prepričan pa sem, da so pred Bogom zapisana v knjigo življenja,« piše v Spremni besedi novomeški škof Andrej Glavan, predsednik SŠK (2013–2017). »Zavedamo se, da v Cerkvi deset let ni dolga doba, vseeno pa nam omogoča, da dobimo dober vpogled v škofijska in župnijska občestva ter stanje krščanstva v Sloveniji.« V tej prilogi (na podlagi Letnega poročila) predstavljamo pravno ureditev Katoliške cerkve v Sloveniji po 7. aprilu 2006, ko je papež Benedikt XVI. ustanovil tri nove škofije (celjsko, murskosoboško in novomeško) ter mariborsko škofijo povzdignil v nadškofijo in metropolijo. Od takrat imamo pri nas dve metropoliji in šest škofij.

 

SLOVENSKA ŠKOFOVSKA KONFERENCA

Škofovska konferenca je zbor škofov Katoliške cerkve določenega naroda ali ozemlja, v okviru katerega škofje opravljajo svoje poslanstvo v obliki pastoralne, bogoslužne, katehetske in drugih dejavnosti. Slovenska škofovska konferenca (SŠK) predstavlja najvišjo ustanovo Katoliške cerkve v Republiki Sloveniji. Predstavlja krajevno Cerkev v odnosih do države, Svetega sedeža in drugih krajevnih Cerkva ter v mednarodnih organizacijah. Njeno ozemlje sovpada z državnimi mejami.
Slovenski škofje so bili do ustanovitve samostojne Slovenske škofovske konference s škofi nekdanje Jugoslavije povezani v Jugoslovansko škofovsko konferenco, znotraj katere je bila 20. junija 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca (SPŠK). Na seji 25. julija 1992 so slovenski škofje pripravili osnutek statuta samostojne Slovenske škofovske konference (SŠK). Papež sv. Janez Pavel II. je ta statut 19. februarja 1993 potrdil, naslednji dan je Kongregacija za škofe izdala dekret o ustanovitvi SŠK. S tem je Cerkev na Slovenskem dobila večjo pravno trdnost in samostojnost. Statut SŠK ureja njeno naravo in namene, plenarna zasedanja, določa stalni svet škofov, naloge tajništva ter druge službe in komisije; dopolnjen je bil leta 1999 in 2010. Prvi predsednik SŠK je bil ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar (1993–1997), drugi ljubljanski nadškof metropolit dr. Franc Rode (1997–2004). Tretji predsednik je bil od 7. decembra 2004 mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki je leta 2006 ob ustanovitvi nove nadškofije in metropolije postal nadškof metropolit, četrti je bil od marca 2007 ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran, peti pa od 11. januarja 2010 do 31. julija 2013 ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres. Za šestega predsednika SŠK je bil 31. julija 2013 izvoljen novomeški škof Andrej Glavan. Na seji SŠK v Kopru 13. marca 2017 je bil za njenega predsednika izvoljen ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore OFM. Generalni tajnik SŠK je od leta 2013 p. dr. Tadej Strehovec OFM.

METROPOLIJA LJUBLJANA
Katoliška cerkev v Sloveniji je razdeljena na šest teritorialnih uprav – (nad)škofij, ki so združene v dve metropoliji: ljubljansko in mariborsko. Ljubljansko metropolijo sestavljajo Nadškofija Ljubljana, Škofija Koper in Škofija Novo mesto.

NADŠKOFIJA LJUBLJANA

Ljubljansko škofijo je 6. decembra 1461 ustanovil cesar Friderik III., 6. septembra naslednjega leta jo je potrdil papež Pij II. Cesar si je pridržal pravico do imenovanja ljubljanskih škofov in 11 kanonikov. Od leta 1533 so imeli ljubljanski škofje pravico do knežjega naslova. V času jožefinskih reform v drugi polovici 18. stol. so bile meje spremenjene, škofija pa je bila za kratek čas povzdignjena v nadškofijo in sedež metropolita za jugovzhodni del habsburškega cesarstva. V nadškofijo jo je leta 1961 znova povišal papež sv. Janez XXIII., v sedež metropolije s sufraganom v Mariboru pa leta 1968 papež bl. Pavel VI. Leta 1977 je postala sufragan ljubljanske metropolije tudi obnovljena škofija v Kopru. Ob spremembi cerkvene ureditve v Sloveniji je 7. aprila 2006 na ozemlju ljubljanske škofije ustanovljena nova škofija v Novem mestu in skupaj s koprsko škofijo vključena v ljubljansko metropolijo. Nadškof metropolit Stanislav Zore OFM (2014), pomožna škofa dr. Anton Jamnik (2006), dr. Franc Šuštar (2015).

 

ŠKOFIJA KOPER

Papež bl. Pavel VI. je leta 1977 razdružil koprsko škofijo od tržaške in ji priključil dele goriške, tržaške in reške škofije, ki so z novimi mejami po drugi svetovni vojni prišle pod SFRJ. S tem je obnovil obstoječo koprsko škofijo, ki je nastala že 6. stoletju. Od 8. stoletja do leta 1184 je bil sedež te škofije prazen, upravljali pa so jo škofje iz Trsta. Tudi med letoma 1810 in 1830 je bil sedež škofije izpraznjen; od 1830 do 1977 je bila koprska škofija združena v personalno unijo s tržaško škofijo. Leta 1965 so se v Apostolsko administracijo za Slovensko Primorje združile apostolske administrature za slovenski del goriške, tržaško-koprske in reške škofije. Papež bl. Pavel VI. je vsa ta ozemlja združil v novo škofijo Koper in jo pridružil ljubljanski cerkveni pokrajini (metropoliji). Prvi škof obnovljene škofije je bil dr. Janez Jenko (1977–1987), njegov naslednik msgr. Metod Pirih je škofijo vodil 25 let (1987–2012); od leta 2012 je koprski škof dr. Jurij Bizjak

 

ŠKOFIJA NOVO MESTO

Škofijo Novo mesto je 7. aprila 2006 ustanovil papež Benedikt XVI. Prvi novomeški škof je postal dotedanji ljubljanski pomožni škof msgr. Andrej Glavan, ki je vodenje škofije prevzel 10. junija 2006. Njegovo škofovsko geslo so Marijine besede, izrečene strežnikom na svatbi v Kani: »Karkoli vam reče, storite.«

 

METROPOLIJA MARIBOR
Mariborsko metropolijo sestavljajo Nadškofija Maribor,
Škofija Celje in Škofija Murska Sobota.

NADŠKOFIJA MARIBOR

Lavantinsko škofijo s sedežem v kraju Št. Andraž v Labotski dolini (Lavanttal) je leta 1228 ustanovil salzburški nadškof Eberhard II. (1170–1246). Cesar Jožef II. jo je ohranil, vendar jo je popolnoma preuredil. Na Koroškem je dobila velikovško okrožje (vzhodni del dežele), na Štajerskem pa celjsko okrožje. Lavantinski škof bl. Anton Martin Slomšek (1800–1862) je pri papežu bl. Piju IX. in pri cesarju Francu Jožefu I. dosegel novo ureditev škofije: koroški del je prepustil celovški škofiji, od graške škofije pa je dobil mariborsko okrožje na Štajerskem. Sedež lavantinske škofije je 4. septembra 1859 iz Št. Andraža v Labotski dolini prenesel v Maribor. To je bila zelo pomembna zgodovinska poteza, saj je s tem zavaroval velik del slovenske Štajerske pred raznarodovanjem. Leta 1923 so pod upravo lavantinskega škofa prešle nekatere župnije graške, celovške in sombotelske škofije, ki so po mirovnem dogovoru po prvi svetovni vojni pripadle Sloveniji. Sveti sedež je leta 1924 lavantinsko škofijo izločil iz salzburške metropolije in jo neposredno podredil sebi. Leta 1964 so bile lavantinski škofiji pridružene župnije, ki so bile od leta 1923 le pod upravo lavantinskega škofa. Tega leta se je lavantinska škofija preimenovala v mariborsko-lavantinsko škofijo. Leta 1994 je pod upravo mariborskega škofa prišlo tudi slovensko ozemlje župnij Razkrižje in Štrigova. Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 na ozemlju škofije Maribor ustanovil dve novi škofiji:
celjsko in mursokosoboško, mariborsko škofijo je povišal v nadškofijo in metropolijo s sufrganskima škofijama Celje in Murska Sobota. Prvi mariborski nadškof metropolit je bil dr. Franc Kramberger (2006–2011), drugi dr. Marjan Turnšek (2011–2013); v letih 2013–2015 je kot apostolski administrator nadškofijo vodil celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, od 14. marca 2015 pa je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ. V Mariboru živi ‘patriarh’ slovenskih škofov, 95-letni Jožef Smej, od leta 1983 mariborski pomožni škof in leta 2009 upokojen.

 

 

ŠKOFIJA CELJE

Mesto Celje, rimska Celeia, je bilo sedež škofije že v prvih krščanskih stoletjih. V srednjem veku, ko so bili celjski grofje mogočni svetni gospodje, se je budila misel, da bi knežje mesto postalo tudi sedež škofije. Ta želja se je uresničila v naših dneh. Škofijo Celje je 7. aprila 2006 ustanovil papež Benedikt XVI. Ozemlje celjske škofije je bilo odcepljeno od zahodnega in jugozahodnega dela mariborske škofije. Prvi celjski škof je postal dotedanji mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, ki je škofijo prevzel 21. maja 2006. Zaradi imenovanja škofa Stresa za mariborskega nadškofa pomočnika in pozneje za ljubljanskega nadškofa, je bil škofovski sedež v Celju od 31. januarja 2009 izpraznjen do 15. marca 2010, ko je bil imenovan sedanji celjski škof dr. Stanislav Lipovšek.

 

 

ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA

Škofijo Murska Sobota je 7. aprila 2006 ustanovil papež Benedikt XVI. Ozemlje murskosoboške škofije je bilo odcepljeno od severovzhodnega dela tedanje mariborske škofije. Prvi murskosoboški škof je postal dr. Marjan Turnšek, ki je upravljanje škofije prevzel 10. junija 2006. Po premestitvi v Maribor je bil za njegovega naslednika 28. novembra 2009 imenovan dotedanji mariborski pomožni škof dr. Peter Štumpf.

 

VOJAŠKI VIKARIAT

Delo pripadnikov Vojaškega vikariata temelji na zgodovinskih izkušnjah in bogati tradiciji, ki je slovenski narod gmotno, narodnostno ter duhovno vzgajala in dvigala. Letnica v simbolu (745) nas povezuje s krstom prvih karantanskih knezov Gorazda in Hotimirja.
Dan Vojaškega vikariata praznujemo 21. septembra, ker je bil na ta dan leta 2000 podpisan prvi sporazum, temelj rednega dela. Delo na področju duhovne oskrbe sega v čas osamosvojitvene vojne. V sestavo TO je bil vpoklican tudi tedanji ljubljanski stolni kaplan dr. Jože Plut. Štiri projektne skupine so pripravljale pravne in praktične podlage za začetek rednega zagotavljanja duhovne oskrbe v slovenski vojski. Na podlagi Ustave RS in mednarodno sprejetih splošnih človekovih pravic sta bila podpisana sporazuma med Vlado RS in Slovensko škofovsko konferenco za Katoliško cerkev ter Evangeličansko cerkvijo. Urejata gmotno oskrbo in kadre. Tako kot v vojskah zahodnih držav in članicah Nata je bila tudi pri nas sprejeta odločitev, da je treba vojaku ponuditi oporo na vseh področjih njegovega življenja. Uvedba redne duhovne oskrbe je dobila pravno podlago tudi v Zakonu o obrambi, Zakonu o službi v SV in v Pravilih službe. Konkretno delovanje urejata pravilnik o zagotavljanju duhovne oskrbe in Ukaz o organizaciji vojaškega vikariata. Duhovno oskrbo med uniformiranimi državljani v Sloveniji podpira Društvo sv. Modesta, ki sodeluje pri organizaciji dogodkov, kot so srečanje družin, dan Vojaškega vikariata, romanja h koreninam naše kulture in vere itd.
Vojaški vikariat redno zagotavlja duhovno oskrbo pripadnikom Slovenske vojske (SV) ter njihovim družinskim članom in s tem omogoča življenje pripadnikom SV, skladno s temeljnimi človekovimi pravicami – pravico do življenja v skladu z vestjo, prepričanjem ali vero in možnostjo izpovedovanja vere zasebno in javno, osebno ter skupaj z drugimi.
Prvi vojaški vikar je bil dr. Jože Plut (2000–2015), od leta 2015 to službo opravlja Matej Jakopič. V letu 2015 je v sklopu Vojaškega vikariata delovalo 9 oseb (6 pastoralnih asistentov in 3 vojaški duhovniki), v sklopu Policijskega pa en duhovnik.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 04, str. 58.

Kategorija: Priloga

Ste na TV Slovenija 1 že zasledili novo oddajo o spolnosti z naslovom Slovar spolne vzgoje?
Če oddaje ne poznate, sem skoraj prepričana, da bo to prva stvar, ki jo boste vtipkali v spletni brskalnik po branju tega članka. Spolnost vedno dobi našo pozornost, ne glede na to, iz kakšnega zornega kota nanjo gledamo. Pa da vam prihranim odvečno brskanje – v uvodu predstavitvenega članka na MMC o oddaji izvemo tole: Informiranje, izobraževanje in ozaveščanje o človekovi seksualnosti je še vedno tabuizirano. V številnih evropskih državah, tudi v Sloveniji, ni celovite in sistematične spolne vzgoje, ki bi mladim odpirala prostor za iskrene pogovore o njihovih občutkih. Ne le varna, temveč tudi osrečujoča spolnost je pomemben del življenja, zato smo se združili ustvarjalci iz kar treh držav (Slovenija, Hrvaška, Romunija) in pripravili video Slovar spolne vzgoje.
Pa naj začnem s tem, s čimer se strinjam: Povsem se strinjam, da je informiranje, izobraževanje in ozaveščanje o spolnosti še vedno tabuizirano. Ob prebiranju vrstic, da je tudi osrečujoča spolnost pomemben del življenja, bi lahko celo zaploskala. Pa vendar! Še preden sem kliknila na prvo izmed oddaj iz serije, sem v trebuhu začutila ogromno kepo, da tale vsebina ne bo nekaj, kar bi pomagalo pri gradnji srečnih razmerij in srečnih oseb ter posledično tudi osrečujoče spolnosti. Ko sem gledala oddajo, sem se spraševala, kaj naj sploh zapišem v komentar. Naj se spustim v polemiko glede Tinder spolnih doživetij? Naj komentiram grafiko v uvodni špici? Naj se obregnem ob sugestivne pomežike in drugo neverbalno komunikacijo voditelja? Nič od tega ne bi zajelo bistva, ki je zgrešeno že v samem jedru.

PORABNIŠKA MISELNOST
V uvodu ene izmed epizod simpatični voditelj pove: »Na spletnih aplikacijah lahko vsak poišče tisto, kar si želi doživeti v spolnosti ali intimnih razmerjih. To je del tega, čemur bi sociologi rekli permisivna seksualna kultura. Znotraj soglasja je dovoljeno vse.«
Ne samo, da gre za permisivno seksualno kulturo, ampak gre za spolno kulturo, ki jo je v vseh porah prežela porabniška miselnost. Porabniško logiko nam je iz oblek, hrane, filmov, doživetij in vseh ostalih stvari, ki jih lahko kupimo, uspelo razširiti tudi na odnose in ljudi. Postali smo porabniki prijateljstev, srečanj in tudi spolnosti.

HIPERPORABNIŠKA SPOLNOST
Hiperporabniška družba nas je vzgojila v stopnjevanje užitka. Stvar ali osebo vzamem, jo uporabim ter, ko mi preneha dajati užitek, zavržem.
Oddaja je preprost rezultat, kako je porabniška miselnost ugrabila tudi spolnost in človekovo dostojanstvo. Voditelj se mi šarmantno in sugestivno nasmehne, da se v spolnosti res sme vse ter da je v tem iskanju užitka vsa fora! Tako bom stopnjevala užitek, preizkušala vse sorte različnih oblik, da vidim, kaj mi paše, in to potem ponavljala v nedogled. S kakšnim ciljem? Da bom po letih prakse v iskanju užitka in zgolj užitka ugotovila, da sem še bolj nesrečna, kot sem bila? Ne samo to – ugotovila bom, da se je tudi ves užitek izrodil in da so mi v tisti mladinski oddaji pred leti natvezili bedarije, ker sem poskusila vse, pa še vedno nisem srečna in tudi spolnost ni takšna, da bi me osrečevala, saj spolnost v porabniškem duhu ne more osrečevati.

UŽITEK, LOČEN OD OSEBE
Užitek smo ločili od osebe. Oseba postane par čevljev, ki so nam atraktivni nekaj dni – potem pa si moramo za isti užitek kupiti nove. Ni velike razlike – ali gre za par čevljev ali osebo, imamo jo, dokler nam prinaša zadovoljstvo. Znašli smo se v tiraniji: TAKOJ in ZDAJ! V tem poveličevanju boga užitka smo ugotovili, kako težko prenašamo prikrajšanost. Nezaslišano je, da naša želja ne bila uslišana! A v tem preobilju spolne ponudbe naše kulture se človek znajde v notranjem razpoloženju še večje osamljenosti. Če užitek odrežemo od njegovega vira – torej od osebe, ga obsodimo na to, da se bo zelo hitro izčrpal.
Če ga želimo ohranjati na isti ravni, mora biti spodbuda čedalje večja – ali se gradi na vedno bolj ekstremnih dražljajih (vedno ekstremnejše spolne prakse) ali na tem, da naredimo spremembo v naboru in prehajamo od enega vira k drugemu (od enega spolnega partnerja k drugemu). Vedno je rezultat enak – prizadevanje za užitek zelo hitro pripelje v razočaranje navajenosti, dolgočasja ali v zasvojenost, kjer gre za izgubo svobode v razmerju do užitka.
Privlačni voditelj nam obljublja srečo, tonemo pa v vse večjo žalost in notranjo praznino! Kako to? V resnici ne bi smeli biti presenečeni. Hlepenje za užitkom poraja prikrajšanost, navajenost in na koncu zasvojenost. Nikoli ne pridemo na ciljno črto izpolnjenosti. Poleg tega pa prizadevanje za užitek protislovno zmanjšuje občutje užitka. Bolj kot se osredotočam na užitek, bolj se oddaljujem od svojega cilja, da bi bila srečna. In če se osredotočim v samo spolnost, ki je središčna točka tega članka – v njej doživljam manj užitka ali pa ta postane izredno nezanesljiv.
Namesto da bi torej zaploskala, kako pomembna je osrečujoča spolnost, ji lahko s takimi navodili za uporabo pomaham v slovo. Ne samo, da promovirani porabniški odnos ne zagotavlja osrečujoče spolnosti, temveč jo celo preprečuje, saj človeka narcistično usmerja vase in v njem razpihuje želje, ki ga ne bodo notranje izpolnile.

KAKŠEN PA BI BIL PRAVILEN ODGOVOR?
Pa vendar je tu spodletelo tudi nam – potrebujemo mesta, kjer se lahko tudi mladi kristjani iskreno in brez obsojanja pogovarjamo o spolnosti. Povsem se strinjam, da je ta pogovor iz naše krščanske družbe odgnan. Mesto je prazno in ga z največjo lahkoto zavzame nek simpatičen voditelj, ki prodaja povsem neuporabne, pa četudi privlačne ideje o tem, kaj nam bo prineslo srečo v spolnosti.

KAJ PA JE POT DO OSREČUJOČE SPOLNOSTI?
Zelo preprosto: logika daru. Osrečujoča spolnost je sad povsem nasprotne logike, kot je logika porabništva – to je logika daru.
Na prvem mestu nas logika daru vabi, da smo hvaležnosti za to, kdo smo, takšni, kot smo. Bolj kot bomo hvaležni za to, kdo smo, manj bomo dovzetni za izpraznjujoče vedenje v iskanju potrditve. Občutek, da smo okej takšni, kot smo, nas bo manj gnal k temu, da se moramo polniti z občutki užitka, ki dajejo le začasno zadovoljitev.
Dinamiko daru lahko povzamemo v treh besedah:

• prejmem – hvaležen sem za to, kar sem prejel, in da je to zastonjski dar nekoga
• sprejmem – občutim ljubezen, ki je navdihnila tega, od katerega sem dar prejel, in se me dotakne
• dam – želim odgovoriti z ljubeznijo

Ko to »prevedemo« na spolnost, dobimo protistrup porabniški spolnosti. Takšna spolnost postane osrečujoča in krepi razmerje, namesto da bi ga razdirala, ter na koncu koncev vodi v občutek sreče – tiste prave, ki jo začutimo kot izpolnjenost.

HREN, Agata (televizijski odmev), Ognjišče (4) 2022, str. 80-81.

Kategorija: MP odmev

Aprilsko številko boste dobili v dneh priprave na veliko noč. Upam, da vam bo tudi branje v njej pomagala k globlji duhovni pripravi. Tudi v Ognjišču nismo mogli mimo vojne v Ukrajini. V upanju, da bo Gospod, ki je po vstajenju prinašal mir svojim učencem, naklonil mir tudi krvaveči Ukrajini, vam predstavljamo versko podobo te velike slovanske države. V pogovoru nam jo odstira dr. Aleš Maver. Vojne v Ukrajini se dotika tudi rubrika Naši preizkušani, kjer predstavljamo stoletnico, Marijino sestro Emilijo Mramor. Njihove sestre delujejo v tej trpeči državi in v tem času skušajo lajšati trpljenje zlasti beguncev.

Po veliki noči se začnejo tudi birme in pozneje prva obhajila. Zato vam že v tej številki v posebni prilogi predstavljamo nekaj knjig in darilnih izdelkov za ta dva zakramenta pa tudi za zakramenta krsta in poroke. Sedanja priloga (Srečanja, ki zaznamujejo življenje) na 12 straneh je samo ‘predhodnica’ posebnega kataloga. Tega bomo priložili majskemu Ognjišču, ki ga boste prejeli ob koncu aprila. Naj nas obe prilogi spodbudita, da bomo za darila izbirali dobre knjige in kvalitetne darilne izdelke, ki bodo pomagali k duhovni rasti.

V postnem času odmevajo tudi pojmi kot so trpljenje, žalost, bolečina. S temi čustvi in stanji se vsakdo prej ali slej sreča, pomembno je, kako jih vključimo v svoje življenje, zato tokrat nekaj več o odkrivanju poti trpljenja in kakšno rešitev nam za naše življenje ponuja Kristusov zgled.

Pri razumevanju naše vere pogosto trčimo na vprašanje, kdo je naš Bog in s kakšnim namenom nas je ustvaril. Naš letošnji sogovornik p. Vinko Škafar tokrat razmišlja o tem, kako je cilj vsakega človeka v božjih očeh ta, da bi bil odrešen in predstavlja sporočilo odrešenja skozi velikonočno skrivnost.

Mesec april bo precej politično obarvan, ker bo v njem potekalo zadnjih 30 dni predvolilne kampanje. Predstavljale se bodo stranke, različni kandidati, priča bomo soočenjem. Kaj pričakovati od letošnje predvolilne kampanje pred volitvami za državni zbor, smo se pogovarjali s prof. dr. Matevžem Tomšičem, sociologom, univerzitetnim predavateljem in publicistom.
V mladinski prilogi smo pripravili tudi odziv na novo oddajo o spolnosti za mlade z naslovom Slovar spolne vzgoje, ki na žalost preko televizijskih ekranov vzgaja za nesrečno spolnost, v kateri je po mnenju avtorjev oddaje dovoljeno vse, za kar se dobi privoljenje. Oddaja podaja vzorec, kako je tudi spolnost prežeta s potrošniško miselnostjo, kjer se ravnamo po principu uporabi in odvrzi.

Med ogledovanjem priloge s knjigami in darilnimi izdelki, primernimi ob prejemu zakramentov, boste gotovo opazili novost: Sveto pismo iz blaga, nekakšno ‘mehko’ Sveto pismo za otroke, s kratkimi zgodbami ‘za lahko noč’. Vesel sem, da vam lahko naznanim izid nove knjige iz Zbirke zgodbe za dušo: Zgodbe za veselje do življenja. Zgodbe v 14. knjigi zbirke Zgodbe za dušo nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Več o knjigi, ki izide konec marca, si lahko preberete na str. 105. Velikonočne voščilnice pa si lahko ogledate na str. 31.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 4.

Kategorija: Beležnica

»Pravili so mladeniču, da je ideal življenja SLAVA. Kako so ga varali! Slava je mnogokrat kakor senca življenja. Z življenjem izgine. A če tudi traja nekaj vekov, kaj mu hoče prazno ime? In če ga misel na slavno ime vendarle veseli, koliko vekov bo pa živelo? A kaj so veki, kaj je čas? Kar je svet v neskončnosti, to je čas v večnosti. Bežna sled, bežen hip! In prišel bo čas, ko ne bo več na zemlji živega bitja. Ko bi mu obetali, da bo živelo njegovo ime do konca sveta, gotovo bo zamrlo na mrzlih ustnicah zadnjega človeka. In potem? Nič, dim. In dim naj bo ideal, vreden vsega hrepenenja človeške duše?« vprašuje Aleš Ušeničnik v svoji Knjigi o življenju in odgovarja: »Človeški duh stremi po neskončnosti in večnosti, zato moremo le v neskončnosti in večnosti iskati resnične ideale svoje duše.« Filozof in teolog Aleš Ušeničnik je bil eden najbolj prodornih mislecev svojega časa. Skoraj pol stoletja je bil s svojo mislijo in s svojim ugledom duhovni voditelj našega naroda.

NAJBOLJŠI V LJUBLJANI, ŠE BOLJŠI V RIMU
Aleš Ušeničnik se je rodil 3. julija 1868 v revni bajtarski družini v Poljanah nad Škofjo Loko. Gospodar življenja mu je v zibelko nasul bogate darove duha. Po osnovni šoli v Poljanah in Škofji Loki je bistri deček nadaljeval šolanje na gimnaziji v Ljubljani kot gojenec Alojzijevišča, zavoda za vzgojo duhovniških kandidatov in katoliških izobražencev. V času gimnazijskega študija je Aleš pisal izvrstne latinske, grške, slovenske in nemške naloge. Bil je tudi nadarjen pesnik. Veljal je za nespornega prvaka in užival je velik ugled ne le pri sošolcih, ampak tudi pri profesorjih. Po maturi leta 1888 ga je Ivan Tavčar, sedemnajst let starejši rojak, takrat že uveljavljen pisatelj in ugledna osebnost, sicer pa liberalec, vabil na Dunaj, verjetno na klasične jezike ali slavistiko, in ga skušal postaviti na čisto drugo pot kot je bila tista, ki jo je izbral Aleš: odločil se je za duhovniški poklic kot njegov dve leti starejši brat Franc. Tedanji ljubljanski škof Jakob Missia je leta 1887 dosegel, da je papeški zavod Germanik v Rimu sprejel brezplačno tudi dva gojenca iz ljubljanske škofije. Najprej je tja odšel Franc, naslednje leto pa še Aleš. Bivanje v Germaniku in študij na Gregoriani sta imela odločilen vpliv na smer vsega poznejšega Aleševega življenja in dela. O samem sebi kot o tretji osebi je zapisal: »Mojega prijatelja je Božja previdnost srečno privedla v Rim v neprecenljivi šoli Družbe Jezusove in sv. Tomaža Akvinskega.« Študij in vzgojo je jemal resno in pridobil si je ugled najbolj nadarjenega gojenca v Germaniku. Svetniški profesor dogmatike L. Billot je o njem dejal, da ima “angelski razum”.

PRILJUBLJEN PROFESOR
Študij filozofije je zaključil leta 1891, leta 1894 je bil posvečen v duhovnika, doktorat iz teologije pa je dosegel leta 1895. Tega leta se je vrnil v Ljubljano. Škof ga je imenoval za kaplana v Škofji Loki, kjer pa je ostal le mesec dni. Leta 1896 je postal stolni vikar v Ljubljani. V bogoslovnem semenišču je predaval filozofijo in osnovno bogoslovje namesto Kreka, po smrti Frančiška Lampeta (1900) je prevzel predavanja iz dogmatike in sociologije. Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, je Aleš Ušeničnik postal profesor filozofije na teološki fakulteti vse do upokojitve (1937). Večkrat je bil njen dekan, v akademskem letu 1922/23 tudi rektor ljubljanske univerze. Leta 1937 je bil med ustanovnimi člani Akademije znanosti in umetnosti (AZU), poznejše SAZU; komunistična oblast ga je leta 1948 črtala s seznama akademikov. Svetniški kandidat dr. Anton Strle (1915–2003) je o Ušeničniku kot svojem profesorju zapisal: »Na predavanja je prihajal točno kakor ura in nikdar brez kar najboljše priprave. Odlično je predaval tako čisto filozofijo kot teologijo. Kot profesor dogmatike je za podlago predavanjem vzel latinski učbenik. Knjigo je imel odprto pred seboj in kake zapiske na majhnih lističih, a govoril je prosto, le sem pa tja je pogledal v knjigo. Predaval je v latinščini, zadnja leta, ko so prihajali bogoslovci iz realnih gimnazij, v slovenščini. Začel je čisto tiho in zelo mirno, polagoma pa je prešel v močnejše in živahnejše podajanje. Svoje slušatelje je vzgajal k samostojnosti. “Človek pač more in mora misliti, kar so mislili veliki duhovi, a vedno mora tudi sam misliti.” Zelo je poudarjal razumske osnove krščanskega verovanja.

MODROSLOVEC IN PISATELJ
Temeljno znanstveno področje Aleša Ušeničnika je bila filozofija. Velja za največjega slovenskega neotomista, pripadnika katoliške ‘šolske’ filozofije, ki nosi ime po sv. Tomažu Akvinskem (1225–1274), največjim krščanskim filozofom. Med filozofskimi panogami je Ušeničnik največ pozornosti posvečal teoriji spoznanja ali spoznavoslovju. Ogromno je tudi pisal; ni bilo nobenega kulturnega pojava, do katerega ne bi zavzel stališča v duhu katoliških načel. »Skoraj vse, kar sem pisal, sem pisal iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj in bolj doumela resničnost in lepoto svojega krščanskega svetovnega nazora in ga bila vesela,« je zapisal v prvi knjigi svojih Izbranih del. V deseto, zadnjo knjigo (1941), je uvrstil Knjigo o življenju, ki jo je bil napisal leta 1916, sredi strahot prve svetovne vojne. Janez Janžekovič, ki je napisal podobno knjigo z naslovom Smisel življenja (Mohorjeva, 1968), je zapisal: »Knjiga o življenju je brez dvoma najlepša Ušeničnikova knjiga. V njej so se v čudovitem skladju mogle uveljaviti vse vrline našega misleca: iz nje nam govori kot duhovnik in filozof, kot učenjak in umetnik.« Ušeničnik je gojil posebno skrb za lepo slovenščino. Janez E. Krek je dejal: »Ko Aleš ne bi storil za modroslovje nič drugega, kakor da je ustvaril za Slovence filozofski jezik, ki je odličen, jasen, bi bila njegova zasluga neprecenljiva.« S starejšim bratom Francem, ki je tudi bil bogoslovni profesor, sta živela skupaj v Alojzijevišču (sedanji teološki fakulteti). Aleš se je preselil v večnost 30. marca 1952, Franc se mu je pridružil čez dobra dva tedna. Vstajenja čakata v preprostem skupnem grobu na ljubljanskih Žalah.
 
ČUK, Silvester. Aleš Ušeničnik (1868–1952). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 38-39.

Kategorija: Obletnica meseca

tema meseca

Pot trpljenja: iz teme v svetlobo

gost meseca

Aleš Maver, zgodovinar

glasba

Edino ljubezen premaga vse

Preberite več: April 2022

Kategorija: Kazalo

»Inspiracija mi včasih prihaja od nekega dogodka v zunanjem svetu, a največkrat jo najdem v abstraktnem in imaginarnem svetu glasbe same … Glasba mora biti odsev časa, v katerem živimo. Če smo danes, v obdobju astronavtike, otroci svojega časa, ne moremo komponirati v jeziku iz časa kočij (pa naj bi nam to še tako ugajalo). Zato imam za pozitivno in pritrjujem vsakemu eksperimentu, tudi najekstremnejšemu. Če bo rezultat negativen, bo odpadel sam od sebe, če pa bo pozitiven, bo to nov korak v razvoju glasbe, ki se ne sme nikoli nehati, ampak mora vštric s časom izgrajevati našo kulturo.« To je o svojem ustvarjanju in svojem pojmovanju glasbe izpovedal Primož Ramovš, ki sodi med naše najpomembnejše skladatelje druge polovice 20. stoletja. Zapustil je velikanski skladateljski opus (nad 400 del). Njegove začetne kompozicije so nastale v duhu neoklasicizma, kasnejše pa so vse bolj in bolj avantgardne. Kot človek je bil akademik Primož Ramovš preprost in prisrčen, širši cerkveni javnosti znan kot dolgoletni organist pri bogoslužnih opravilih v ljubljanskih cerkvah.

ODRAŠČAL JE V “DOMU KULTURE”
Rodil se je 20. marca 1921 v Ljubljani, oče je bil ugledni slavist Fran Ramovš, univerzitetni profesor, mati pa profesorica slovenščine na liceju. Njihov urejeni meščanski dom je bil “dom kulture”: pri njih se je zbirala pisana družba izobražencev in mali Primož je smel ostati v njihovi družbi. Starša sta hodila v službo, zato je zanj skrbela stara varuška Micka, ki jo je Primož, ko je začel hoditi v šolo, naučil pisati. Šola je bila zanj ‘nujno zlo’, rad pa je imel glasbeno šolo. Ko je bil star sedem let in pol, se je začel učiti klavir in tudi skladati! Pri desetih letih je napisal prvo opero Kako je pridna Micka prišla v nebesa (tri dejanja po deset minut); v otroški dobi so sledile še tri in iz leta v leto vse več skladb, ki jih je ob nedeljah preigral staršem in gostom. Potem ko je z odliko končal konservatorij, je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral klavir in kompozicijo, ki jo je leta 1941 končal kot najuspešnejši učenec Slavka Osterca, nato se je izpopolnjeval v Sieni pri Vitu Frazziju in pri Alfredu Caselli v Rimu. Prvo službo je dobil leta 1945 v knjižnici SAZU v Ljubljani, kot njen predstojnik je tam deloval do upokojitve (1987). Njegov skladateljski ugled je rasel, dobival je nova in nova naročila, pa tudi številna priznanja: vse od vojne je bil član Društva slovenskih skladateljev, od leta 1977 član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, častni član Slovenske filharmonije, za svoje delo na področju skladanja je leta 1983 prejel Prešernovo nagrado. Prejel je tudi dve cerkveni odlikovanji: Slovenska škofovska konferenca mu je leta 1991 podelila Odličje sv. Cirila in Metoda, leta 1997 pa je prejel papeško odlikovanje reda sv. Gregorja Velikega. Nastajajoči glasbenik in skladatelj v prvem letu klavirskega pouka (1928). • Z materjo, ki je dobro igrala violino, ob času prvih skladb (1930). • Oče Fran, ugleden slavist, je imel leta 1919 prvo predavanje na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani.   • Po očetovi poti hodi sin Klemen (1956), odličen glasbenik.

“MOJE SKLADBE SO MOJI OTROCI”
Na koncu knjige glasbenega publicista Boruta Loparnika Biti skladatelj (Slovenska matica, Ljubljana 1984), ki prinaša njegove pogovore s skladateljem Primožem Ramovšem, je na šestnajstih straneh seznam njegovih del (do konca leta 1983). »Moje skladbe so moji otroci, rad jih imam. Nikoli ne bom nobene preklical, ker je pač otrok nekega časa, nekega trenutka. Zato tudi nikdar ne popravljam starejših stvari; če bi začel popravljati, bi nastala druga skladba in vprašanje, kakšna bi bila. Raje napišem novo,« je dejal o svojih delih. Skladatelj Jože Trošt je v spominskem članku ob njegovi smrti (Koledar Celjske Mohorjeve 2000) zapisal, da je Ramovš “samosvoj” v svoji ustvarjalnosti, kar zadeva kompozicijsko stran. »Premeril je dolgo razvojno pot s tem, ko se je spoprijemal z različnimi kompozicijskimi tehnikami, ki so se za njegovega življenja pojavljale na evropski glasbeno-ustvarjalni sceni, vse do zadnje postaje, preloma s tradicijo s pogledom v bodočnost. Vključitev v sodobne evropske tokove ga uvršča med naše brezkompromisne avantgardne ustvarjalce.« Ramovš utemeljuje svojo usmerjenost: »Skladatelj naj komponira, kot mora, in v duhu svojega časa. Čeprav ve, da je neke vrste prerok, da je gonilo tistega časa in da ga bo publika težko doumela. Boriti se mora s publiko in jo potegniti s seboj.« Ustvarjal je skoraj izključno instrumentalno glasbo, za katero je našel navdih v abstraktnem svetu in v katerem je rad eksperimentiral. Na vprašanje, zakaj ne piše vokalne glasbe, je odgovarjal, da mu “vokal ne leži”.Od leta 1954 do upokojitve leta 1987 je delal v knjižnici SAZU kot skrben knjižničar in njen predstojnik.  • Orgle so bile velika ljubezen Primoža Ramovša, ob njih sta se srečevala Ramovš umetnik in veren kristjan.   • Za orglami pri novi maši v Ajdovščini (1979).

‘LETEČI’ ORGANIST LJUBLJANSKIH CERKVA
»Povsem drugačen obraz nam odkriva Ramovš kot cerkveni organist. Na koru je njegov razvpiti glasbeni modernizem zamenjalo čisto običajno spremljanje pesmi in preludiranje po ustaljenih cerkvenih načinih,« je iz osebne izkušnje zapisal Jože Trošt. »Ko z orglanjem sodelujem pri maši, se mi zdi, da me vsaka maša pomladi. Na katere koli orgle že izvajam improvizacije, se mi vselej dozdeva, da z duhovnikom pri oltarju somašujem – ne sicer tako kot on, temveč z govorico glasbe,« je povedal novembra 1998 ob svoji “biserni orglarski maši” – za 60 let igranja na orglah po ljubljanskih cerkvah. Ko je obiskoval osmi razred klasične gimnazije, je septembra 1938 začel igrati pri šolskih mašah v križevniški cerkvi. »Tako se je začelo moje redno nedeljsko orglanje, ki traja zdaj že 60 let – z velikim veseljem in hvaležnostjo.« Redno je igral v domači fari (Sveti Trojici) in v stolnici, zvečer pri frančiškanih. Pogosto je ob nedeljah igral pri šestih mašah. Včasih je dobesedno tekel od cerkve do cerkve. Na velikonočno jutro je za vstajenje igral najprej pri frančiškanih, nato je pritekel v stolnico, od tam pa hitel k Sv. Petru. Jože Trošt je lepo zapisal, da sta se “ob ljubezni do orgelskega zvoka srečala Ramovš umetnik in veren kristjan”. Od velikega glasbenika Stanka Premrla je prevzel rek: »Kdor poje, dvakrat moli, kdor pri maši igra na orgle, trikratno moli.« Napisal je tudi nekaj cerkvenih skladb.
Zemeljska simfonija njegovega življenja se je prelila v nebeško 5. januarja 1999. Za svoj pogreb je napisal zadnjo skladbo, ki so jo odigrali po maši v preddverju cerkve Vseh svetnikov na Žalah.

S. Čuk, Primož Ramovš (1921–1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2021), 38-39.

Kategorija: Obletnica meseca

Kardinal Carlo Maria Martini, ki je več kot dvajset let vodil milansko nadškofijo, se je po ‘upokojitvi’ leta 2002 umaknil v Jeruzalem, kamor ga je kot strokovnjaka za Sveto pismo že od nekdaj vleklo. Tam se je posvetil molitvi in študiju. Leta 2007 je k njemu prišel avstrijski jezuit Georg Sporschill, ki živi med otroki na ulicah v Romuniji in Moldaviji. »V Jeruzalemu sva se veliko pogovarjala o današnji mladini, pogosto dolgo v noč, četudi sam zgodaj vstajam,« pove kardinal v Predgovoru. »Ponoči se misli rojevajo lažje kot v stvarnosti belega dne. Kaj pričakujejo mladi? In kaj pričakuje svet od mladih. Težaven svet zahteva njihovo angažiranost. Iz nočnih pogovorov v Jeruzalemu je nastala tale knjižica.« Podnaslov O tveganjih na poti vere nakazuje, o čem je tekel pogovor.

Knjiga je razdeljena na sedem enot, na začetku vsake je vprašanje mladih, na podlagi katerega pater Porschill zastavlja kardinalu svoja vprašanja. Zelo globoki so njegovi odgovori v prvi ‘enoti’ Kaj prinaša življenje, ki je tudi najdaljša (26 strani). »Njegovi odgovori kažejo, da gre za velikana misli in srca, ki ima zelo razločno sliko o trenutnem položaju v Cerkvi in svetu in hkrati tudi jasno vizijo o tem, kakšna naj bi bila prihodnost,« je v spremni besedi (‘Sanjal sem o mladi Cerkvi’) zapisal Roman Globokar. Njegova razmišljanja se v marsičem ujemajo s pogledi papeža Frančiška (o Cerkvi ubogih, o tem, da mora Cerkev ‘korakati“ in ne obtičati na mestu, o vlogi žensk v Cerkvi …). Na vprašanje nekega Roberta, zakaj se je odločil za jezuite, pove, da ga je pritegnila njihova predanost, ki je je bil deležen v njihovi šoli. Kot izredno nadarjenega mladeniča ga je privlačilo tudi to, da v jezuitskem redu igra veliko vlogo izobrazba.

Za duhovnika ali škofa ni lepšega, če mu mladi postavljajo vprašanja. Prvi pogoj za dobre in globoka vprašanja je veliko zaupanje. Zaupanje je nasprotje strahu. Pri svojih srečanjih z mladimi nikoli nisem podvomil o tem, da mi imajo nekaj povedati, da se hočem učiti od njih. Med mladimi sem našel prijatelje, ki so mi bili v moji zahtevni škofovski službi v veliki škofiji v največjo pomoč. Pripovedovali so mi o življenju in odprli so mi vrata v svet mladih.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 3, str. 120

Kategorija: Priporočamo, berite