Slovenski škofje pozivamo vse katoličane, da v času zaostrenih epidemioloških razmer dosledno uresničujejo ukrepe za zaščito zdravja. Zelo zahtevne zdravstvene razmere v Sloveniji terjajo od vsakega od nas odgovorno ravnanje. 

Zato škofje vabimo vernike, da okrepijo molitev za konec epidemije; spoštujejo vladne odloke, priporočila NIJZ in zdravstvene stroke za omejitev širjenja bolezni COVID-19; se po posvetovanju s svojim osebnim zdravnikom cepijo ter se v primeru, da imajo medicinsko oziroma primerno zdravstveno izobrazbo in niso zaposleni v zdravstvenih ustanovah (npr. upokojenci), odzovejo pozivu za pomoč v bolnišnicah. 

Ob tej priložnosti izražamo naše iskreno sožalje vsem svojcem bolnikov, ki so izgubili življenje zaradi bolezni COVID-19. Škofje skupaj z vso Cerkvijo molimo za zdravje vseh hospitaliziranih in drugih bolnikov, ki se bojujejo s posledicami okužbe s koronavirusom. Vsem zdravstvenim delavcem in drugim ustanovam se zahvaljujemo za opravljeno delo v tej veliki preizkušnji, ki je prizadela naš narod in ves svet. 

Pred nami je adventni čas, čas pričakovanja in priprave na praznovanje Jezusovega rojstva. Od vsakega od nas je odvisno, kako bomo lahko praznovali božične praznike. Storimo vse, kar je v naši moči, da bo epidemije čim prej konec ter bo božič dan Božje bližine vsakemu človeku

Molitev v času, ko nas ponovno stiska koronavirus

Usmiljeni Oče,
tvoj Sin se je rodil, da bi nas odrešil.
Prosimo te, podeli vsem, ki trpijo zaradi epidemije,
zdravje, potrpežljivost in moč.
V svoji dobroti tolaži bolnike in njihove svojce,
nam pa odpri oči za vsako stisko in daj,
da bomo trpečim pomagali z dejanji.
Naj tudi v bolezni, trpljenju in preizkušnjah doživljamo tvojo bližino.
Podpiraj zdravstvene delavce in vse, ki skrbijo za bolnike.
Prosimo te, naj bodo cepiva in zdravila dostopna vsem, ki jih potrebujejo.
Rajnim bratom in sestram, ki so izgubili boj z boleznijo,
nakloni večno veselje, njihovim svojcem pa tolažbo vere in pogum.
Prosimo te, naj epidemija preneha,
da bomo mogli živeti v miru in blaginji.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Sv. Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.
Sv. Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas.
Vsi Božji svetniki in svetnice – prosite za nas.

Gospod Jezus,
- usmili se vseh obolelih s koronavirusom in drugih bolnikov v naši domovini ter njihovih svojcev.
- podpiraj vse zdravstvene delavce, da bodo velikodušno skrbeli za bolnike in jim pomagali.
- prosimo te za državne voditelje in vse, ki skrbijo za našo varnost, da bodo v težkih časih modro in odgovorno služili svojemu ljudstvu.

tema meseca

Adventna zgodba - ‘Story’ za vsak dan

gost meseca

Celjski škof Maksimilijan Matjaž

priloga

Umetna inteligenca in njena etika

Preberite več: December 2021

Pri založbi Ognjišče so izšli Še bolj radovedni Zakajčki, knjiga 27 zgodb, v katerih se otroci Blaž, Anton in Neža sprašujejo o Bogu, veri in krščanskem načinu življenja. Gre za drugo knjigo Zakajčkov, Blaž, Neža in Anton so še bolj radovedni, še bolj nagajivi in še bolj ustvarjalni. Zakajčki so že 7 let sestavni del mesečnika Ognjišče, ustvarjata jih naši sogovornici Marjetka Pezdir Kofol in Polona Lisjak.

- Kaj novega prinašajo Še bolj radovedni Zakajčki?
Marjetka: Druga knjiga Zakajčkov je oprijemljiv odgovor na potrebe otrok in staršev. Daj, napiši kaj o pepelnici! In velikega šmarna ne znamo zares razložiti … Zakaj si v prvi knjigi preskočila vse svete? Pa kakšno božično več napiši, da bo za božičnico v župniji … Zakajčki od vedno nastajajo iz vprašanj, potreb in zabavnih domislic mojih prijateljev, pa tudi bralcev, ilustratorke, urednika in lektorice … Skratka, novi Zakajčki se dotikajo tudi zahtevnejših vsebin (kot je trpljenje), a ne preveč. Moj osemletnik jih brez težav bere sam. Literarno pa so liki lepše izoblikovani in zgodbe bolj berljive kot v prvi knjigi. (smeh) Taka je pač pot učenja.

- Zakaj sploh pisati zgodbe iz vsakdanjega življenja? Nič kaj privlačno se ne sliši …
Marjetka: Polona ima na naslovni sliki svojega Facebook profila napisan citat: najdi veselje v običajnem. Skupno nama je, da sva zavzeti iskalki veselja v vsakdanjem. Danes ljudje težijo k nenehnemu izpopolnjevanju, trendom, všečnosti … Živimo v družbi nikoli-mi-ni-dovolj, kjer je najpomembneje, kako se pokažeš drugim. A vsakdanjost je razgibana in čudovita, če iz drobnih življenjskih malenkosti sestavljamo mozaik in smo zanj hvaležni.

- Katere pa so te malenkosti?
Marjetka: Otroške domislice, nenavadni pripetljaji, nepričakovan obisk, vprašanja, ki nas spravijo v zadrego, iskriva otroška molitev … Vse to je mozaik družinskega vsakdanjika in takšen je tudi mozaik Zakajčkov. Blaževo družino srečujemo v različnih trenutkih družinskega življenja, ko jim je lepo na počitnicah, ko Anton skriva figurice iz jaslic k sebi v posteljo, ko se v hiši udomačijo trije modri z vzhoda, pa tudi, ko v hišo pride bolezen in ko se otroci soočajo z lenobo.

- Kako uspeš Boga tako poenostaviti, da je razumljiv otrokom?
Marjetka: Boga ne poskušam poenostaviti. V Zakajčkih je Bog samoumeven, kajti otroku je Bog samoumeven. V prednajstniškem obdobju otroci z Bogom živijo v odnosu, ki temelji na doživljanju, in ne na pridobljenem znanju. Zakajčki imajo podnaslov Otroška vprašanja o veri. Ne gre za zahtevna teološka vprašanja, ampak za vprašanja, ki se rodijo iz doživetega odnosa z Bogom, prepleta vsakdanjih zgodb in verskih vrednot, družinskih navad tekom cerkvenega leta. Prav takšna spontana vprašanja pa nas starše pogosto presenetijo. Tudi z Blaževimi starši v knjigi ni nič drugače.

- Polona, kako pa z ilustracijo približaš Boga otrokom?
Bog je naš stvarnik. On je vse ustvaril z ljubeznijo, vse je ustvaril lepo. Trudim se, da s podobami vsaj malo zajamem to lepoto in otrokom približam stvarstvo, zbudim domišljijo. Ilustracije rišem igrivo, uporabljam žive, vesele barve, podobe vzbudijo prijeten, vesel občutek.

- V Sloveniji imamo poplavo slikanic. Kako najdeš svoj stil, svoje mesto kot ilustratorka?
Polona: Stil se ilustratorju ponuja kar sam, je del tebe, če pa ga želiš spremeniti in izpopolniti, je potrebno kar nekaj dela in vaje. Svojega mesta ne iščem. V bistvu nisem nikoli želela postati konkurenčna, ampak preprosto odgovarjam na delo, ki se samo ponuja. Do sedaj sem ilustrirala in oblikovala le projekte, ki so, kot pravim, »za Boga«. Kar sem se lotila delati zgolj »poslovno«, nekako ni prišlo do končnega izdelka. Sem pa že kar nekaj stvari naredila v verski tematiki. To jemljem čisto kot Božjo voljo zame. Rada sodelujem s katoliškimi založbami.

- Kako ilustriraš: na računalnik ali na roke? Zakaj?
Polona: Oboje. Zakajčke rišem klasično; svinčnik, tuš, akvareli. Rubriko fantje-punce in druge pa tudi digitalno. Še vedno se mi zdi, da je najlepša risba, sploh za otroke, tako po starem, na papir. Digitalno je sicer fajn, ponuja veliko možnosti, nikoli pa ni tako osebno, izrazno.

- Kakšne motive je najtežje narisati?
Polona: Najtežje je najverjetneje narisati prav Boga, na primer Jezusa na križu. Ker ne želiš olepševati ali Bogu pripisovati omejene podobe. Bog je neskončno večji, kot si ga mi lahko predstavljamo.

- Zakajčki se pogosto dogajajo v varnem zavetju doma. Imaš dom Zakajčkov naslikan, da ne pozabiš, kakšen je kavč, kakšna kuhinjska miza …?
Polona: Nimam naslikanega na papirju, imam pa neko podobo v glavi, nek prostor, stil pohištva, da je hiša ubrana. Mogoče malo poklicne deformacije, saj sem po izobrazbi arhitektka. (smeh) Ko pa rišem, pregledam prejšnje ilustracije, preverim, da se kavč ujema, da je kuhinja ista, da ne menjajo stolov vsak mesec, saj so preprosta družina … Zanimivo, kar malo sem jih posvojila.

- Vajino vodilo pri ustvarjanju je:
Polona: Pustim se, da me vodi Sveti Duh, če nimam inspiracije, pomolim k njemu, in se kar hitro izriše slika pred očmi, ki jo potem narišem. Drugače pa preprosto, vsakdanje, veselo.
Marjetka: Sem le majhen svinčnik v Božji roki, ki svetu piše ljubezensko pismo ... Mati Terezija.

- Kako ste se vidve znašli skupaj?
Marjetka: Spoznali sva se v zakonski skupini v študentskem centru Jadro. Pred dvanajstimi leti. Polone takrat še nisem zares poznala, bila pa je ena tistih deklet, ki žarijo. Rubriko fantje-punce sem želela narediti privlačnejšo, unikatno, zato sem Poloni poslala besedilo in jo vprašala, če bi kaj narisala »za zraven«. Dobili sva se na kavi. S sabo je imela prve skice, ki so me takoj očarale. Naslednje leto sem si zamislila še družinske zgodbe z vsakdanjimi, a zabavnimi vsebinami, v katerih bi se našli otroci in ob katerih bi se tudi starši dobro počutili. Polono sem izzvala z otroško ilustracijo. Tako so začeli nastajati Zakajčki.
Rada opazujem, kako se vzajemno razvijava in rasteva druga z drugo. Polonine ilustracije so prijazne, nežne, nagovarjajoče ... Na najinem prvem »sestanku« o Zakajčkih je rekla, da otroška vera ne obstaja. Otrok veruje na svoj način, odrasel veruje drugače. Ženska drugače kot moški, babica drugače kot najstnica … A vera je ena. Otroci verujejo doživeto, pristno, brez pogojev. Bog zanje preprosto je. In od otroške predanosti se lahko ogromno naučimo mi veliki. V takšnem spoštljivem duhu vsak mesec nastajajo Zakajčki.

- Obe sta mami doma, kako združujeta delo in družino?
Polona: Družina mi je visoka vrednota. Vanjo vložim največ svoje energije in časa. Imam pet otrok, najstarejšega že sedem let šolamo na domu, drugega tretje leto, najmlajša ima pol leta, srednja dva pa tudi nista v vrtcu. Zato pogosto, ko je treba oddati ilustracijo v uredništvo, kar malo zamujam. Mi je pa lepo, da lahko delam nekaj poleg skrbi za družino, nekaj, kar je za Boga, a osrečuje tudi mene. Prijetno je včasih pobegniti v svet domišljije, kjer je vedno lepo, kjer je hiša pospravljena, otroci urejeni. (smeh) Risanje mi je v sprostitev in v izziv. Je pa res, da je včasih, ko si utrujen, ko so otroci glasni in divji in zahtevajo svojo pozornost, svojstven izziv dobiti čas in mir za delo, včasih ni in ni navdiha.

Marjetka: Moji starejši trije otroci so v šoli, najmlajša v vrtcu, zato zadnje mesece lahko več pišem. A 12 let ob malčkih me je naučilo, da svoje delo črpam iz njihovega sveta. Pišem reportaže s poti, ki so všeč njim. Moj mož pa tudi rad hodi in aktivno živi, tako je iz našega družinskega veselja nastajajo namigi za družinske poučne in zabavne sprehode, ki jih objavljam v Ognjišču.
Zgodbe pa so del mojega materinstva – večino jih pripovedujem, tu pa tam kakšno zapišem. Otroci znajo to ceniti in se zgodb veseliti, kar mi daje motivacijo. Kariera je lahko nekaj zelo preprostega, domačega. Biti mama, ki piše (ali riše), je prav osrečujoča kariera. Morda se sliši preprosto, a ni. Ko so bili vsi otroci doma, je bilo težko. Ni preprosto sprejeti, da ne moreš pisati kadarkoli in brez »motenj«. Da narediš manj … Težko je najti pravo mero in verjeti, da Sveti Duh deluje tudi po omejitvah. Pogosto so mi dobre ideje zbežale. In z idejami je tako, da če jih ne zapišem takoj, nič kaj rade ne pridejo nazaj.

- Ali spiš z beležko?
Marjetka: Mogoče res ne bi bilo slabo. Idejo za decembrske Zakajčke sem ponoči zapisala kar na notranjost platnice otroške pobarvanke, ki je nekdo zvečer ni pospravil na njeno mesto. (smeh)
Kaj pa ti, Polona, so barve vedno pri roki, čopiči pa povsod po hiši?

Polona: Ne, v bistvu jih moram kar malo skrivati, ker bi jih drugače otroci želeli uporabljati. Moj predzadnji otrok je sedaj pokazal velik interes, zato moram najprej njemu pripraviti vodenke in list, šele nato se lahko približno v miru spravim k delu. Sem si pa pred nekaj meseci zadala, da vsak dan naredim vsaj eno risbo v skicirko, tako, za vajo. V zadnjem času se poslužujem tudi spletnih izobraževanj, ki so super pridobitev digitalne dobe. Šola kar od doma! Kot nalašč zame.

- Zakaj so vajini Zakajčki tako poceni?
Marjetka: Ker niso najini. Ker hočeva, da pridejo v čim več družin, da razveselijo kar se da veliko otrok. 15 oz. 16 evrov že pred epidemijo za marsikoga ni bilo malo denarja, sedaj je takšnih ljudi še več. Lepo je dobiti v dar dovršeno oblikovano knjigo, trdo vezano, natisnjeno na kakovosten papir, polno lepih ilustracij in zabavnih zgodb, v katerih je doma Jezus. Zakaj so poceni? Zato, da boste kupili eno zase in še eno za nekoga, ki si je ne more privoščiti. Hvaležna sem založbi Ognjišče, ki je imela posluh za moje trmaste želje o cenovno dostopni otroški knjigi. Ne nazadnje s tem ohranjamo duha očeta Franca Boleta.
Marjetko in Polono smo »zasliševali« sodelavci revije Ognjišče.

ERJAVEC, Matej in sodelavci. Obe sva zavzeti iskalki veselja v vsakdanjem.... (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 41-43.

Začeti je najtežje. Tako je pri skoraj vseh stvareh in pri vsakem posamezniku. Kot je vsaki osebi težko začeti nekaj na novo, obrniti novo, sveže poglavje knjige svojega življenja ali pa vnesti v svoj vsakdan le nekaj sprememb, tako sem tudi jaz zelo počasi in težko začela pisati tole. Sèm, na list papirja, izlivam svoja razmišljanja in ugotovitve, ki se mi čez dan porajajo. Pred meseci sem imela zelo zanimiv pogovor s sošolcem, ki mi bo, se mi zdi, za vedno ostal v spominu, pogovarjala sva se o znanju. Od nekdaj sem imela v svoji zavesti znanje kot eno izmed najpomembnejših vrednot, vendar ne tako znanje, ko po štiriletnem izobraževanju pogledaš nazaj in znaš vsebino skoraj vseh učnih gradiv, ki so bila obvezna, ampak znanje, ki ga, ja, dobiš tudi z učenjem iz obveznih gradiv, vendar tudi znanje, ki ti nudi pomoč v življenjskih situacijah, ki te izoblikuje, na čemer si nekako ustvariš svoja načela in vrednote in seveda znanje, ki te naredi krepostnega. Ravno v tistem času pa sem bila zelo zasedena z izpiti. Bila sem živčna, nejevoljna in nezadovoljna s sabo, ker se kakšen dan preprosto zaradi lenobe nisem nič učila. Pa sem dejala sošolcu, da me občutek, ko se zvečer zleknem v posteljo, vedoč, kako v prazno je šel dan, da se nisem nič novega naučila, spravi v negativno razmišljanje in posledično slab spanec, mi je zelo dobro odvrnil, da se vsak dan vendarle česa novega naučimo. Mogoče sedaj to zveni dokaj klišejsko, oziroma dolgočasno in tako sem sprva tudi sama mislila, pa vendar se v tem stavku skriva nekaj globljega. Osebno mislim, da človek res vsak dan nekaj novega spozna, pa naj bo zavedno ali nezavedno. Človek je zelo zapleteno bitje. Od drugih živih bitij ga loči njegov razum. Kar je v našem razumu, je seveda zavedno, obstaja pa, kot vemo, tudi svet nezavednega.
Koliko je rastlin in živali, za katere (še) ne vemo, oziroma jih še vedno odkrivamo. Vesolje je neskončnost galaksij, in se nam niti ne sanja, koliko jih je. Koliko je stvari, ki jih človeštvo še ni in jih mogoče tudi ne bo nikoli spoznalo, čeprav vemo, da je naš um v teku zgodovine odkril in iznašel toliko novega, Naš um je veličasten, je božanski, saj smo ustvarjeni od Boga. Vendar pa smo ljudje omejeni. Nezavednega dela razuma človek ne more spoznati, kaj šele nadzorovati. Preprosto rečeno, še lastnih zmožnosti oz. svojih razumskih sposobnosti ne poznamo dobro!
Kdor hoče začutiti Božjo navzočnost in biti deležen Božjega kraljestva, mora znati poslušati božji glas in se vsak dan znova kaj naučiti. Ljudje se premalo zavedamo, da so nam dnevi podarjeni a hkrati tudi šteti. Moje sporočilo v tem razmišljanju je: bodimo Bogu hvaležni za naš prečudoviti um in čimbolj odprti za nova spoznanja vsak dan znova, saj je vsak dan priložnost za zbližanje z Bogom.
Špela

Danes govorimo o permanentnem, to je, nenehnem izobraževanju, pri čem ne mislimo samo na šolsko izobraževanje, ampak mnogo širše. Prav si napisala: »znanje je ena najpomembnejših vrednot«, kot je razum tisto, po čemer se ločimo od živali in nam omogoča, da napredujemo, se razvijamo, ustvarjamo, izumljamo, se izpopolnjujemo, česar druga živa bitja ne zmorejo. Še ne tako davno je bilo izobraževanje mogoče samo določenemu čisto ozkemu krogu. Od mojih sošolcev v osnovni šoli nas je bilo za prste ene roke takih, ki smo šli na univerzo. Danes je povsem drugače, saj je študentov zelo veliko. Vendar tu ne govorimo toliko o formalni izobrazbi, ki je lahko samo kos papirja, pač pa o obogatitvi duha.
Tvoje iskreno priznanje, da te vest peče, kako v prazno je šel dan, ker se en dan zaradi lenobe nisi učila, ne velja samo za študenta, za tistega, ki se mora nekaj »napiflati«, ker sicer ne bo znal odgovarjati na izpitu, ampak za tisto razgledanost, ki jo da »permanentno učenje«, predvsem branje. Najbrž se bo sčasoma način učenja spremenil, vendar brez branja v papirnati ali elektronski obliki ne bo šlo. Branje pa zahteva določen napor. Z razumom spoznavamo, kako čudovito smo ustvarjeni, da smo sposobni občudovati svet okrog nas, to je dejansko občudovanje Stvarnika. Koliko »čudežev« je že v našem telesu. Od oči, ki so najbolj popolne snemalne kamere, ušes, ki nas povezujejo z okoljem in soljudmi, do možganov, ki so najpopolnejši računalnik, živčnim sistemom, ki se lahko kosa z vsako električno in telefonsko ali internetno povezavo. Pa se vseeno še najde kdo, ki trdi, da je vse to nastalo »slučajno«, da ne potrebujemo Boga, Inženirja, ki je položil v naravo vse te zakonitosti, ki se skozi tisočletja razvijajo. Ali je slep ali pa noče gledati, kar je eno in isto.
Tvojemu razmišljanju sem dodal še nekaj svojega, da bi vsaj tisti, ki imajo željo in voljo, da bi videli, spregledali.

BOLE, Franc. (Pismo meseca), Ognjišče, 2010, leto 46, št. 11, str. 6-7.

Kadar se je morala Marjeta odpraviti k zdravniku, je vedno poiskala kakšno zanimivo knjigo, revijo, da bi si z branjem krajšala čakanje, ki je bilo pri zdravniku vedno, četudi včasih bolj kratko, zelo zelo dolgočasno.
Ta dan pa se je prav razveselila, ko je na poti k zdravniku srečala poštarja, ki ji je dal njej tako priljubljeno revijo Ognjišče. Zdaj je vedela: tudi če bo v čakalnici veliko ljudi, mi danes ne bo dolgčas, bom vsaj lahko čim več prebrala, saj doma tako težko odložim Ognjišče, da včasih že delo zanemarjam.
Čakalnica je bila res kar napolnjena, vendar Marjeta ta dan ni nič brala zanimive revije. Ko je komaj opazila prazen sedež, je z drugega konca zaslišala besedi, ki sta pritegnili vso njeno pozornost, da je na branje kar pozabila. Ti dve besedi sta bili maša in dolgčas.
»Ali je sploh kaj bolj dolgočasno, kot je maša?« je glasno vprašala okoli sedeče gospa srednjih let ter se ozrla na levo in desno v pričakovanju, da ji bo družba pritrdila. Ker ni dobila nobenega odgovora, je sama nadaljevala: »Vedno isto mrmranje in sprehajanje, da res komaj čakaš, da vstaneš in greš. Jaz sem se tega dolgočasja že naveličala. Vsako leto grem za kakšen teden morje v Dalmacijo in takrat si v mestu ogledam nekaj cerkva in res vidim kaj lepega – brez mrmranja in dolgočasja! Kdo pa pravi, da je ravno maša potrebna, da si veren. Brala sem Sveto pismo, pa nikjer nisem našla zapovedi: Moraš hoditi k maši! Čemu bi se torej hodila dolgočasit?«
Zgovorna gospa se je spet ozrla okoli, kot bi pričakovala potrditev svojih besed. Ljudje so se med seboj malo spogledovali, toda vsi so molčali. Tedaj pa se je oglasila Marjeta, ki ji to modrovanje o maši ni bilo prav nič všeč. »Gospa, če bi malo bolj natančno brali Sveto pismo, bi vedeli, da Jezus, učlovečeni božji Sin, ki živi v Cerkvi, ni nikoli uporabljal besede moraš. Pustil nam je popolno svobodo, če hočemo hoditi z Njim skozi življenje. Kar zadeva sveto mašo, pa veljajo njegove besede: To delajte v moj spomin, ki jih je izrekel pri zadnji večerji. Pri maši, ki jo vi imenujete ‘dolgočasno mrmranje’, se uresničuje njegova obljuba: Kdor uživa moje Telo, bo imel večno življenje. Od vaših lepih cerkva, ki ste si jih ogledali med svojim dopustom, pa ste odnesli nekako toliko, kot od lepe obleke, ki ste jo videli v izložbi, ali od slastne pečenke, ki je omamno dišala iz hotelske kuhinje,« jo je nagajivo zavrnila Marjeta. V čakalnici je zavladalo splošno odobravanje, zgovorna gospa pa je vstala in odšla.

ŠKUFCA, Angelca. Ognjišče (2015) 11, str. 73

Na revijo Ognjišče sem naročena že od leta 1969. Vedno jo z veseljem preberem. Večkrat kupim pri vas kakšno knjigo, tako da imam že kar precej knjig, ki mi lepšajo samoto. Nikoli še nisem bila tako pogumna, da bi vam pisala, danes pa sem se odločila, da vam pišem in vas prosim za nasvet.
Pred osmimi leti se mi je smrtno ponesrečil mož in tako živim sedaj sama. Imam odrasle otroke, ki pa imajo svoje družine in so zelo zaposleni, tako da imajo bolj malo časa zame. Moja mladost je že davno minila, stara sem namreč 75 let. Človek tudi v teh letih še potrebuje stikov s svojimi vrstniki, ki jih je doletela enaka usoda in si želijo poštene krščanske družbe.
V kraju, kjer živim, sem vključena v društvo upokojencev, kjer se razumemo, toda med njimi ne najdem prijateljic ali prijatelja, ki bi bil enakih pogledov in želja.
Ko berem vašo revijo, vidim, da pišete o mladih in odgovarjate mladim ali zakoncem, pogrešam pa članke o nas starejših, ki smo ostali sami, tudi mi si želimo malo razvedrila ali morda kakšnih srečanj, izletov ali druženja. Zelo bi bila vesela, če bi tudi nam osamljenim omogočili kaj takega. Morda kakšno srečanje ovdovelih in starostnikov, da bi nam polepšali življenje. Z veseljem bi se udeležila takšnega družabnega srečanja ali izleta. Avta nimam in tudi voziti ne znam. Nimam interneta, da bi na ta način spoznavala svoje vrstnike. Vdovska pokojnina je nizka, tako da si ne morem privoščiti razkošja, toda sem zadovoljna, samo da bi mi Bog podaril zdravja, kolikor let mi je še namenjeno.
Marinka

Mesec november nas sam od sebe vabi, da se zamislimo nad lastno minljivostjo, saj v začetku meseca praznujemo praznik vseh svetih in spomin vernih duš. Tudi narava, ki se z umirjanjem in ‘umiranjem’ pripravlja na zimo, nam govori o minljivosti. Prav tako se ta mesec naše misli večkrat ustavijo ob naših pokojnih. Najbrž tudi vaše, gospa Marinka. Vaše pismo sem prejel že pred meseci in danes ne bi mogli ravno reči, da se v Ognjišču ne dotikamo problema vdov in ostarelih. Meseca januarja, februarja in aprila je pismo meseca obravnavalo prav težave vdov in ali starejših. Na to temo smo pozneje objavili še eno pismo. To nikakor ni malo! Dejstvo je, da je med nami vse več starejših ljudi in med temi je tudi veliko vdov, in se tako je povečala potreba po pisanju na to temo. Dr. Jože Ramovš je dobri dve leti pisal o sobivanju starejših in mlajših v družini. Letos piše o skrbi za starejše na domu Alojzija Fink. Načrtujemo, da bomo te članke izdali v posebni reviji, da bi jo dobili v roke starejši, pa tudi mlajši, saj stari in mladi sobivate v družinah in se tudi sicer srečujete. Po napovedih bo ta tema vedno bolj pereča, saj bo v prihodnosti vedno več starejših, ki bodo potrebni večje skrbi družbe in Cerkve. Pisanje v reviji in posebna izdaja revije na temo starejših želi biti naš prispevek k reševanju te težave.
S svojim pismom ste opozorili tudi na potrebo po druženju. Upam, da bodo vaš predlog prebrali tudi duhovniki in drugi pastoralni delavci ter bodo v svojih župnijah organizirali srečanja za starejše ali za ovdovele. Poznam primer (ne vem, če to še obstaja), ko so se srečevale vdove iz župnije, morda tudi od drugod. Srečanje so pripravljale same, tako da župnik ni bil s tem obremenjen. Seznanjen je bil z delovanjem te skupine in ga odobraval. Na srečanju so imele ‘uradni’ del, ko so se pogovarjale na določeno temo ali so povabile koga, da jim je o določeni temi spregovoril. Skupaj so kaj zmolile, nato pa so se ob kavi ali čaju ter skromnem prigrizku še malo družile. Menim, da je ta pobuda vredna posnemanja pa tudi premisleka, kako bi v okviru Cerkve ponudili tudi starejšim srečanja, na katerih bi rastli v veri in se družili. Druženja starejših so neke vrste znamenje časa, na katerega bi morali biti bolj pozorni. Ne vem, če v vaši okolici deluje kakšna skupina, kateri bi se lahko pridružili, vsekakor se velja pozanimati, če obstaja. Ker sami nimate avtomobila, bi vas tja morda lahko peljala kakšna druga vdova, ki vozi avtomobil.
Svetujete nam, da bi mi organizirali kakšno srečanje ali izlet za starejše. Ognjišče vsako leto organizira romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje. To je ena od naših zelo priljubljenih ponudb. Radio Ognjišče pa organizira več potovanj. Nekatera potovanja potekajo v času, ko je šola, in se jih udeleži tudi veliko starejših, saj ne gre za izlete, povezane s fizičnim naporom. Na teh izletih imajo vsak dan mašo, ogledajo si znamenitosti kakšne pokrajine ter se veselo družijo med seboj. Organizatorji dobijo veliko lepih odmevov. Obstajajo tudi duhovne vaje za vdove. Gotovo bi se našlo še kaj.
Ostaja pa še eno, temeljno in neuničljivo sporočilo krščanskega upanja, ki je namenjeno vsem, torej tudi vdovam in starejšim. Naša vera nam govori, da nismo nikoli sami, saj je naš Bog Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Zato ne mislimo samo za svojo bolečino, ampak se posvetimo tudi drugim. Ko pomagamo drugim, pozabimo na svoje težave. S tem v zvezi je treba povedati, koliko dobrega naredijo starejši in številne vdove kot molivke in sodelavke Karitas ali drugače v Cerkvi. Pomoč pri Karitas ni dejavnost samo vdov, a prav mnogo ovdovelih ljudi najde tu lepo priložnost za dobrodelnost pa tudi za druženje. Podobno velja tudi za druge župnijske sodelavce.
Gotovo doživljajo vdove tudi težke trenutke, a svojo bolečino lahko prelijejo v ljubezen do pomoči potrebnih. Poskušajmo odkriti ljudi, ki smo jim lahko v oporo in pomoč. Vključimo se v molitvene skupine, obiskujmo tudi delavniške maše in si nabirajmo zakladov, ki jih ne uničujeta ne molj ne rja (prim Mt 6,20).

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 6-7.

 - ko so na mizi samo slovenske dobrote 
Jesen je čas prijetnih spominov na spravljanje pridelkov s polja, sadovnjaka in vrta. V tem letnem času ima zemlja svoj vonj, pridelki svoj dozoreli okus in žmoht. Pomen doma pridelane hrane je v stiku z zemljo, ko oberemo in poberemo sadje in druge pridelke tam, kjer zrastejo. Ko posežemo po domači hrani, nas prevzame poseben občutek veselja in hvaležnosti za vse pridelano. Prav je, da ravno v tem času obhajamo zahvalno nedeljo za vse, kar je zraslo na naši slovenski zemlji.
Na ozaveščenost o pomenu pridelave in uživanja slovenske hrane opozarja dan slovenske hrane, ki ga obeležujemo vsako leto tretji petek v novembru. Na ta dan poteka tudi projekt Tradicionalni slovenski zajtrk. Letos bo Tradicionalni slovenski zajtrk potekal v petek, 19. novembra, in ker je leto 2021 z vidika pomena hrane še posebej pomembno – razglašeno je namreč za mednarodno leto sadja in zelenjave -, bo letošnji zajtrk potekal pod sloganom »Zajtrk s sadjem – super dan!"

VZGOJA ZA PRAVO IZBIRO
Dan slovenske hrane je dan, ko naj bi se spomnili in pomislili, kakšno hrano izbiramo in pripravljamo ter kaj jemo. Če je bilo včasih možno postaviti na mizo samo hrano, pridelano doma, današnji časi s prepolnimi policami ponujajo marsikaj; marsikaj, kar morda ni tako zdravo, niti hranljivo, niti priporočljivo, čeprav je lahko bolj privlačno, zavito v lepšo embalažo.
Dan slovenske hrane in projekt Tradicionalni slovenski zajtrk nas želita spomniti in opomniti, da je hrana, ki so jo pridelali in predelali naši kmetje, kmetijska in živilska podjetja ter zadruge, bolj sveža, okusnejša in zagotovo pristnejša. Skratka, kakovostnejša od hrane, ki je pripeljana od daleč in ima za seboj na stotine in celo na tisoče kilometrov. To so dejstva, ki jih vsako leto izpostavljamo na dan slovenske hrane predvsem najmlajšim v naših vrtcih in otrokom ter mladim v šolah. Ker vsi naši otroci nimajo možnosti, da bi skozi letne čase na domači njivi ali vrtu spremljali proces pridelave hrane od setve pa do žetve, imajo tovrstni projekti velik pomen. Prav tako so dobrodošli za nas, odrasle, če o tem (ponovno) slišimo, preberemo in razmišljamo, saj s svojimi nakupnimi navadami določamo obroke na domači mizi.
Da je odmev in učinkovitost izvedbe Tradicionalnega slovenskega zajtrka čim boljša, pobudniki projekta spodbujajo vzgojno-izobraževalne ustanove, da pripravijo in izvajajo čim več spremljevalnih vsebin skozi celotno šolsko leto. V ospredju naj bi bile tematike pridelovanja in predelovanja hrane – poleg medu kot pomembne sestavine slovenskega zajtrka se lahko pozornost posveti tudi osnovnemu živilu: kruhu. Tudi o kruhu se da veliko povedati, o celotni njegovi poti od zrna do žita, do pridelka, mlina in peka … Enako velja za mleko in mlečne izdelke, kot je maslo, kjer se poudari prednosti masla pred ostalimi namazi, kot so razne margarine, ki predstavljajo zmes različnih sestavin. Priložnost je tudi za omembo zdravstvenega in okoljskega vidika domače pridelave hrane.
S tovrstnim projektom dosegamo boljši odnos in krepimo spoštovanje do lokalno pridelane hrane, njene predelave in poti, ki jo hrana opravi, preden doseže naše mize. In nenazadnje: dan slovenske hrane je tudi priložnost, da spregovorimo o zmanjšanju zavržkov hrane in da se vsak od nas ponovno zave pomembnosti načrtovanja obrokov ter s tem povezanih (velikokrat preobsežnih) nakupov hrane oziroma živil.

POBUDNIKI SLOVENSKI ČEBELARJI
Ideja za Tradicionalni slovenski zajtrk je zrasla iz ideje in izvajanja programa ozaveščenosti otrok in šolarjev o pomenu čebel in čebeljih pridelkov. Ker je imela omenjena akcija dober uspeh in so želeli projekt razširiti tudi na druge pridelovalce hrane, je leta 2011 to postal vseslovenski projekt, h kateremu so pristopile razne agencije, organizacije, ministrstva, predvsem pa domači pridelovalci hrane. Tako se je 18. novembra 2011 projekt Tradicionalni slovenski zajtrk prvič na vseslovenski ravni udejanjil z živili domačega izvora tudi na krožniku, in sicer s kruhom, maslom, medom, mlekom in jabolki – vse domačega porekla.
Naj tovrstni projekti odmevajo tako pri otrocih kot vseh nas, da bomo hrano, ki je zrasla na domačih tleh, znali bolj ceniti in da bomo po njej vsakodnevno posegali. S tem pomagamo slovenskemu kmetu, kmetijstvu in razvoju podeželja.
Kaj sestavlja tradicionalni slovenski zajtrk?
Tradicionalni slovenski zajtrk je sestavljen iz kruha, masla, medu, mleka in jabolka ali drugega svežega ali suhega sadja brez dodanega sladkorja. Vsa našteta živila morajo biti pridelana in predelana v Sloveniji.

ERJAVEC, Matej (pobude). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 84-85.

Za pisatelja Zorka Simčiča je bilo večkrat zapisano, da je najpomembnejši slovenski pisatelj, ki je živel izven Slovenije, in to več kot 50 let. Rodil se je leta 1921 v Mariboru, med drugo svetovno vojno emigriral v Argentino in se po letu 1994 vrnil v Slovenijo. V reviji Ampak so leta 2001, ob njegovi 80-letnici, o njem zapisali, da »je živahen pričevalec zdomskega in emigrantskega življenja, esejist s kozmopolitskim ozadjem, ki ga nenehoma vzporeja z našim lokalnim življenjem, in pomemben jezikovni mojster, ki v svojih zapisih med drugim tudi dragoceno primerja zgodovinske preskoke jezikovnih izrazov in pomenov«.

Moji pogovori z akademikom in stoletnikom Zorkom Simčičem so se zadnji dve desetletji dotikali raznih področij ožjega in širšega družbenega, političnega, verskega življenja. Veliko stvari je zapisal v svojih knjigah, veliko stvari je povedal v raznih intervjujih – ob tem zanimivost, da je svoj prvi intervju po vrnitvi v Slovenijo dal ravno za revijo Ognjišče septembra 1994, ko se je z njim pogovarjal odgovorni urednik Božo Rustja.
Tokrat ob posebni priložnosti obhajanja stoletnice dajem v branje namesto klasičnega intervjuja nekaj vsebinskih izsekov iz spominov na pogovore z njim.

Če za izhodišče vzamem prej omenjeni intervju, ki je botroval tudi kakšnemu mojemu dodatnemu vprašanju v smislu, kaj ste pa s tem mislili, je Zorko na samem začetku v pogovoru o življenjskih odločitvah, izbiri smeri, korakih odgovoril s pomembnim vidikom, da »so v življenju koraki, ki jih je še bolj tvegano ne narediti. Zakaj sem se odločil za vrnitev? Ker se mi zdi ta korak – ob vsej tveganosti – naraven. Jaz sem tu doma …« 

Večkrat sva se ustavila ob naši miselnosti leta 2004, ko smo bili vključeni v proces priključevanja Evropski uniji, ko smo imeli veliko direktiv, kaj moramo početi. Vse od obdobja konca tega procesa se zdi, da si na vprašanje, kaj zares kot narod hočemo, ne znamo odgovoriti. Kot da ne znamo postati gospodarji na svoji zemlji … O tem vprašanju je moj sogovornik pisal že v začetku tega tisočletja, ko je v enem od intervjujev dejal: »Ko hlapec pri Heglu tvega vse in prav zato postane gospodar, je gospod. In naj bi bil na to ponosen. In če je bil stoletja prisiljen hlapčevati, naj odslej prevzame nase dostojanstvo gospodarja. Seveda z vsem, kar to pomeni: z večjo osebno odgovornostjo zase, pa tudi za druge.« 

Pogovori o primerjavi med Slovenijo pred desetletji in danes so aktualni tudi dandanes. Kar nekaj besed sva namenila vprašanju, kaj so bile tiste stvari, ki so se mu ob vrnitvi v domovino pred skoraj tridesetimi leti zdele nenavadne. »Skoraj šok!« mi je takrat dejal. »Ulice so se zdele strahotno ozke … predvsem pa ni bilo videti otrok …«
Leto prej, ko je z družino prišel na trimesečni obisk Slovenije, je ugotovil, da na cesti ni bilo nikoli videti ničesar, kar bi spominjalo na smrt. »V meni so vedno bili močno prisotni mladostni spomini na pogrebne sprevode po ulicah, in to ne samo kakšnih velikih mož, recimo dr. Lamberta Erlicha ali pa dr. Antona Korošca.« Spet kot zanimivost - na Koroščevem pogrebu in sprevodu je kot dijak nosil blazinice z odlikovanji nekdanjega voditelja naroda. Navezujoč se na to vsebino sva se oba ustavila še ob eni zanimivosti – namreč smrti ni niti v osmrtnicah. Našteval mi je, da »nekoga že prvi dan pomladi ne bo več, drugi, da je od nas tiho odšel, tretjemu je srce nehalo biti, ali pa se je preselil v boljše življenje, zatisnil trudne oči... Smrti ni.« V nekem svojem stolpiču, objavljenim na kulturni strani Dela, kjer je nekoč govoril o evfemizmih, je zapisal: »Nihče ne umre, besede smrt ni, kaj šele križa!«
Ob mojem primerjalnem vprašanju o nekdanji naklonjenosti ali nenaklonjenosti do verske dimenzije življenja je dejal, da je kot otrok pogosto hodil z očetom po Pohorju, in kako je bilo nekaj povsem normalnega, da so ju otroci, pa tudi kakšna starejša ženska, pozdravljali s »Hvaljen Jezus!«.

V pogovoru seveda nisva mogla mimo dnevnih tem, recimo o razliki med odnosom državljanov do oblasti nekoč in danes. Ta odnos je nekoč ilustriral z zgodbo iz otroških let. Pred neko mariborsko cerkvijo je bila množica ljudi. Bo procesija. Policisti skrbijo za špalir. Pa se je zgodilo, da si je neki fantek, star kakšnih pet ali šest let, zaželel na drugo stran špalirja, na pločnik, ker bo od tam imel lepši pogled na mimohod. Njegova mama se je obrnila k stražniku: »Gospod stražnik, ali bi dovolili, da z otrokom stopiva na drugo stran špalirja?« Stražnik jo je resno poslušal, ji ugodil. »Nič nenavadnega, a ne?« je rekel Zorko. »Če ne bi ta otrok bil jaz, žena moja mama in policist moj oče ...«

Ker je – in to že pred desetletji – večkrat skoraj hudomušno dejal, da je on res star, saj ne samo, da je iz prejšnjega stoletja, ampak celo iz prejšnjega tisočletja …, sem mu ugovarjal, da pa je tu paradoks: o njem sem lahko bral, kako eden literarnih zgodovinarjev piše, da ima njegova literatura vlogo iniciative v naši prozi, drugi, da preseneča s svojo modernostjo, tretji, da je kakšna njegova drama pisana na najmodernejši način, na filmski način. Pa je odvrnil, da ne bi vedel, kaj reči. »Ko pišeš, pač pišeš, zakaj tako, in ne drugače, pa da je uganka. Besedni umetnik, ki bi ob ustvarjanju želel biti inovator, bi že v tistem trenutku bil izgubljen primer.«
Nekoč pogovor o različnih vrstah umetnosti. Katera umetnost po najbolj seže človeku v dušo? Likovna, besedna ali glasbena? Po njegovem glasbena. »Ob branju Dostojevskega si človek reče: genialno. Ob pogledu na Sikstinsko kapelo si rečeš: genialno. Ob poslušanju klasične glasbe pa si marsikdaj zašepečeš: nebeško.«

Spomnim se tudi na njegovo misel iz intervjuja leta 1994, ko je podal primerjavo o odnosu človeka do lastnega naroda, misel, ki je danes, ko smo pravzaprav na prelomnici časov, še posebej razmisleka vredna: »Če je kristjanu res vzor Kristus, kako se ne zamisliti ob Kristusovem odnosu do svojega naroda? On – Bog, ki je prišel odrešit ves svet, ljudi vseh ras in narodov, do kakšne stopnje se ta Bog-človek čuti kot del svojega naroda!«

Ob opažanju navad in ravnanja Slovencev je pogosto rad izpostavil zabrisanost meje med resnico in lažjo. »Najhujše je to, da ljudje dostikrat ne ločijo več laži od resnice. In kar je še huje, imamo ljudi, ki vedo, da to, kar berejo, ni res, pa jim je vendar laž bolj všeč. Vrh vsega: kako se sploh pogovarjati z ljudmi, ki trdijo, da je več resnic? O tem mnogokrat diskutiramo, bolj malokrat pa se zavemo, da nas brez jasnega zavedanja, da je resnica vedno samo ena, utegne nekoč še boleti glava.«

Večkrat mi je omenil, da je po vrnitvi v domovino med mladimi intelektualci naletel na vrsto nadvse razgledanih in bistrih ljudi, da pa ga marsikdaj žalosti, ker se vedno ponavlja mnenje, da danes mladih nič ne zanima. »Ne naša preteklost ne sedanjost ne njihova prihodnost. Kajti če je to res, bi to bilo nekaj tragičnega. Strašna je misel Milana Komarja, ki je napisal, da »z nezanimanjem smrt potuje inkognito«.
Še eno od zapisanih opažanj, ki ga rad izpostavi, je vprašanje vrednot in z njimi povezanega občutenja sramu. »Kdaj si nazadnje videl neko dekle, ki bi zardelo? Fanta, ki bi ga bilo vidno sram? V mojih časih si vsak dan ali sam doživel nek dogodek, ob katerem si začutil sram, ali si videl dogodke, ob katerih je bilo druge sram … Od česa je to odvisno? Sam bi dejal, da je to odvisno od vrednot in na žalost so se nekatere vrednote izgubile. Če neke vrednote ni, potem tudi reakcije ob nekem dogodku ne more biti. A je učenca v šoli še sram, če ga učitelj odkrije, kako plonka?«

Nekoč ob pomenku o našem »nekoč in danes«. Moj sogovornik se je vrnil na zemljo svojih prednikov, marsikaj z žalostjo opazoval, toda ali je našel kaj, kar bi – čeprav ustvarjeno v desetletjih ‚socialističnih‘ vlad – le mogel občudovati?  
Iz pogovora izpred nekaj tednov je seveda na plano prišlo tudi vprašanje, kako se počuti človek, ko se bliža svoji stoletnici. Kdo ve, pravi, ali je kdaj v svojih spisih uporabil besedo ‚betežen‘. Vsekakor jo šele zdaj v resnici razume. Občuti. Bilo bi pa bogokletno, če bi se preveč pritoževal. Mnogi njegovi pokojni prijatelji, tudi desetletja mlajši od njega, so že dolga leta bili na vozičkih, napol gluhi in slepi …
»Svet je izgubil kompas. Zdi se, da se bližamo koncu neke civilizacije. Relativizacija vrednot, govorjenje o raznih vrstah spola in podobno rodijo razkroj. Na srečo ima narava večne temeljne zakonitosti, ki so ji bile dane od Boga, in zato jih bo prej ali slej uveljavila. Od tod tudi moj veder in utemeljni optimizem ter zaupanje v Božjo previdnost.«

Kakšne želje v tem trenutku?
»Da bi mi Bog še naprej dajal dovolj energije, predvsem pa tudi še naprej jasnih misli. In pa da bi tudi sam lahko napisal Plečnikovo misel: »Najlepše je, če človek lahko reče: Jaz sem naredil, kar sem mogel in znal. Imam mirno vest.«
Gospodu Zorku Simčiču uredništvo revije Ognjišče ob tej priložnosti iskreno vošči za prihajajoči 100. rojstni dan in mu želimo vse najboljše ter kličemo: »Bog vas živi!«

Ob priložnosti se je pojavilo tudi vprašanje, nad čem je še posebej navdušen.
»Zame je največji dosežek izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Če si samo zamislim, za kakšno obsežno delo gre, da ga je pripravljalo nekaj sto ljudi, ki so uspeli ustvariti definicije in obdelati razne povezave … Še danes ne mine dan, da ga ne bi z občudovanjem vzel v roke, pogledal kakšno podrobnost. Zgodovinski dosežek.«

ERJAVEC, Matej. Življenje je res pristen roman, ki ga pišeš predvsem zase.... (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 36-38.