“Prepoznana je naša kakovost, lokalnost, avtohtonost”

Direktorica Mlekarne Planika Anka Lipušček Miklavič me je v Kobaridu sprejela že ob osmih zjutraj. Nasmejana, delovno razpoložena, s precejšnjim spiskom nalog in obveznosti za tisti dan. Optimistična in hkrati ponosna, da mi je lahko predstavila dva nova izdelka, ki sta plod domačega znanja in idej. Spregovorila sva o dosedanji poti mlekarne, opravljenem delu, avtohtonosti in poštenem odnosu med kmeti in mlekarno. Ga. Anka je od leta 2006 direktorica Mlekarne Planika, ki se je razvila v blagovno znamko izdelkov izvrstne kakovosti.

- Pogovarjava se v prostorih Mlekarne Planika. Najprej me zanima, kdaj ste se prvič srečali z mlekarsko proizvodnjo v teh koncih?
Gotovo že veliko prej, kot sem začela z delom v Mlekarni Planika. Doma sem s kmetije in se že iz otroških let spomnim, da smo mleko v Zatolminu oddajali v skupno zbiralnico, od koder so ga odpeljali v Kobarid.
Najbolj pa se me je zgodba naše mlekarne dotaknila v prelomnih letih 1994 in 1995, ko jo je v stečaj postavilo podjetje Kraš; takrat je bilo treba hitro odreagirati, in kmetje so ustanovili Kmetijsko zadrugo Tolmin, ki je ustanovila zdajšnjo Mlekarno Planika. Vse to z namenom, da se odkupi vse mleko, ki ga pridelamo v naši dolini. Soočeni smo bili namreč s situacijo, da nobena od drugih, večjih mlekarn ni bila pripravljena odkupiti tega mleka. Ni nam torej preostalo drugega kot začeti proizvodnjo v Kobaridu.

- Kakšen pa je spomin na leto 1994 oz. 1995? Kakšne prelomnice in izzivi so vas čakali takrat?
To je bilo zelo težko obdobje. Mlekarni Planika sem se priključila leta 1995 kot vodja komerciale. S proizvodnjo sira smo najprej začeli v Cerknem, kjer smo vzeli v najem prostore. Seveda smo se dnevno srečevali z milijon in eno težavo, a k sreči smo te čase prebrodili. Takrat je bil zelo prisoten dvom, ali bomo uspeli. V tistem obdobju je bilo ogromno izzivov, ovir. Verjetno nas je reševala določena mladostna zagnanost in zavedanje, da nam bo uspelo, če bomo držali skupaj.
Velik izziv je bila organizacija proizvodnje v mlekarni, saj v prejšnjih časih, pod drugim lastnikom, mlekarna ni proizvajala klasičnih mlečnih izdelkov, ampak je to bila bolj sušilnica mleka za proizvodnjo mleka v prahu. V času sprememb je bilo v skladišču več kot 200 ton mleka v prahu; še danes smo hvaležni Gorenjki, ki se je takrat odločila za odkup le-tega.
Kot sem omenila, smo najprej začeli s proizvodnjo sirov, najprej v Cerknem, nato nam je že v Kobaridu uspelo urediti sirarno. Hkrati smo začeli z izdelavo jogurtov. Ob tem naj povem, da je v Kobaridu že bila mlekarna, ki je izdelovala sire in jogurte, in sicer že od leta 1957 – dokler ni prišel nov lastnik ter se, kot sem že rekla, usmeril v industrijo mleka v prahu. S tem želim povedati, da je v naši dolini bilo znanje sirarjenja, izdelovanja mlečnih izdelkov – in na to znanje, to tradicijo smo se lahko naslonili.

- Organiziranje v kmetijsko zadrugo z lastništvom vseh kmetov se je torej zdelo dobra ideja, saj je bilo znanja veliko. Kako pa ste se lotili področja prodaje? V tistem času je že bila na trgu konkurenca, področje trgovinske dejavnosti se je na široko odpiralo tujim trgom …
Se strinjam. Zavedali smo se, da se razen tu v Zgornji Soški dolini za nas ni kaj dosti vedelo. Pred nami je bila dolga doba pogajanj, ponujanja izdelkov; lahko bi celo rekla, da so bile to prave bitke. Na koncu nam je uspelo prepričati največjega prodajalca, da je na svojih policah začel ponujati naš sir, potem pa je to sodelovanje napredovalo in danes velja, da smo prisotni v vseh slovenskih trgovskih verigah, da delamo z različnimi zadrugami po Sloveniji, vključeni smo v programe Heureka, sodelujemo z gostinci, hotelirji …

Naša največja težava je bila neprepoznavnost, zamenjevali so nas s proizvajalcem obutve, zato smo si dejansko morali utirati pot do kupcev in trgovcev. Vedeli pa smo, da bomo lahko konkurenčni, če bomo pristni, če bomo proizvajali in kupcem ponujali stvari, ki so avtohtone, ki so jih že poznali in v teh krajih že prej izdelovali. To, da smo se naslonili na obstoječe znanje in na tradicijo, je bila ena najboljših odločitev. In k temu stremimo še danes.

- Kateri del mlekarske industije (pridelava surovine, obdelava in predelava surovine v izdelke in nato prodaja) je danes najtežavnejši in pobere največ energije?
Najzahtevnejši segment v tej verigi je prodaja. Pridelava in odkup mleka sta utečena procesa. Ker so kmetje tudi lastniki Mlekarne, imajo še toliko večji interes, da oddajajo kvalitetno mleko. To je del njih.
Proizvodni procesi so utečeni, dobro vpeljani, zato to področje ne predstavlja večjih težav. Prodaja pa je tisti segment, ki v poslovanje prinaša vsakodnevne spremembe, saj se je treba dnevno odzivati na naročila s trga.

- Kako se je trend prodaje mlečnih izdelkov v zadnjih 30 letih spreminjal? Kakšne so želje kupcev oz. kakšni smo kupci danes?
Pred 27 leti, ko smo začeli z zgodbo Mlekarne Planika, ni na strani kupcev nikogar zanimalo, od kod je mleko, kako je pridelano in predelano, kakšno pot je izdelek prepotoval do trgovske police ... Zato tudi naše prve prodajne strategije sploh niso naletele tako na plodna tla, ko smo želeli zelo poudarjati, da vse izhaja z domačega, soškega področja, iz domačega mleka, da ni homogenizirano itd. To takrat ni bilo pomembno.
Smer je bila prava, a je moralo preteči kar nekaj let, da je to rodilo sadove. Danes čedalje več ljudi bere deklaracijo na izdelku, zanima jih, od kod je izdelek, kaj je v njem, kupci danes želijo vedeti celotno zgodbo izdelka od samega začetka.
Veseli me, da smo tudi del certifikata Izbrana kakovost, kjer gre za izdelke, ki so pridelani in predelani izključno v Sloveniji; za mlečne proizvode pa je še kar nekaj drugih kriterijev, ki jim je treba zadostiti. Poudariti želim, da je na vseh korakih treba slediti zelo visokim standardom, kar pa se potem zagotovo izrazi v kvaliteti izdelka, ki ga ponudimo kupcu. Brez dobre surovine ne moreš izdelovati res vrhunskih izdelkov. Mislim, da kupci čedalje bolj prepoznavajo našo kakovost, lokalnost, avtohtonost.
Na sploh se mi zdi prav, da so ljudje pozorni na kvaliteto, ne samo na ceno. Seveda se srečujemo tudi s primerjavami in ocenami, da so naši izdelki dražji – gotovo, vendar pa sem prepričana, da so kvalitetnejši; zato tudi kdaj pravim, da raje kupiti en jogurt in tistega dobrega, kupiti dober domač kos mesa, četudi bolj poredko. Samo poglejmo, kolikokrat srečamo primere, da se nakupi ogromne zaloge hrane z občutkom, da je bilo poceni, potem pa se veliko hrane zavrže. Je bilo to res ceneje?
Kupci seveda želijo tudi razvoj novih izdelkov, želijo si videti naš napredek, da jim vedno ponudimo še kaj novega. Tukaj gre pohvala našim mladim zaposlenim na področju tehnologije in novih produktov, ki razvijajo nove ideje, poskušajo in preizkušajo nove produkte, se trudijo ter se na koncu tudi veselijo, če jim uspe pripraviti dober izdelek. Zavedati se je treba, da mi ne bomo proizvajali jogurta z okusom ananasa ali marakuje, ker to ni naše, avtohtono. Smo pa kot naš najnovejši produkt ravno sedaj predstavili jogurt z dodatkom sirupa iz smrekovih vršičkov. Kot sem rekla, želimo naše izdelke navezati na okolje, iz katerega izhajamo, in se Bogu zahvaliti za ta naš košček raja, da je tako lepo potresel značilnosti naših krajev ter nam dal osnovo, iz katere lahko gradimo našo zgodbo.

- V teh desetletjih ste doživeli tudi, kako se je v Sloveniji spreminjal odnos do kmetijskega dela, do samooskrbe. Kako ste to doživljali?
Krilatica, da se nič več ne izplača pridelovati, je stara že vsaj 50 let. Spomnim se, da se je to govorilo že v času mojega otroštva, ko so se začele prazniti vasi in so se ljudje premikali proti mestom, v industrijo. Potem so mnoge naše otroke vabili v dijaške domove, proč od kmetij, češ da naj se učijo, študirajo, da jim ne bo treba delati. Kako lahko sprejemamo vzgojo, ki bi spodbujala k temu, da ni treba delati?
Če želiš otroka naučiti delovnih navad in veščin, ga moraš od malega vključevati v svoje delo. Od mladih nog mora biti vključen v realnost življenja: da je treba krompir posaditi, da ga boš na jesen lahko pobiral; da je živina tudi lačna, žejna … Največja dota, ki jo starš lahko da otroku, je to, da ga naučiš delati. Da se zaveda, da je v življenju treba delati. Tistemu, ki zna delati, ni težko delati in se tudi ne sprašuje vedno samo skozi vprašanje, ali se izplača. Če je pred tabo delo, ki ti je v izziv, kjer se moraš potruditi, te to tudi izpolnjuje in daje določeno zadovoljstvo. Ne moremo pristati na to, da je lahko v zadovoljstvo samo posedanje, slikarjenje s telefonom, medtem ko bi samo nekje pohajali.
Če pogledam na Mlekarno Planika, je zato tako drugačna, ker je vpleteni ne vidimo samo kot službo, kjer oddelaš osemurni delovnik, ampak kot osebno vpletenost. Delo kmetov ni vezano samo na štetje ur, in tudi Mlekarna dobi na vhodna vrata mleko, pa če ga potrebuje ali ne. Ne glede na načrt prodaje … Zato moraš dnevno vedeti, kam boš mleko razporedil, v katere produkte, in kako ga boš predelal, prodal. Gre za proizvodnjo izdelkov kratkega roka uporabe, zato so potrebne hitre odločitve.
Hkrati je naše poslanstvo drugačno, saj je podjetje vpeto v okolico tudi na drugačen način. Na koncu pa imamo še zavezo in odgovornost do kupca, saj moramo proizvajati res kvalitetne izdelke, da lahko za njimi stojimo, jih s ponosom predstavimo in ponudimo.

- Iz tega vašega razmišljanja o odnosu do dela lahko izpeljem tudi vprašanje, ki se dotika mladih in odločitev za šolanje v dijaških in študentskih programih. Kako bi z vašimi izkušnjami in pogledom na svet danes svetovali mladim, ki se odločajo o svojem poklicu, svojem študiju?
V našem okolju so določene odločitve za smeri izobraževanja nekoliko lažje, če so vezane na panoge, s katerimi se mladi srečujejo v domačem, lokalnem okolju.
Sicer pa menim, da bolj kot so otroci in mladi vključeni v delo doma, bolj ko spoznavajo in razvijajo svoje veščine, lažje se bodo odločali. Če pa so zaviti v vato, če jim je vse prineseno na pladnju brez njihovega truda, jim bo težko – in to ne glede na smer, ki si jo bodo izbrali.
Sicer pa bi poudarila pomen poklicnega izobraževanja, pa to ne pomeni, da sem proti gimnazijam ali fakultetam. Ne zavedamo se, da se bomo srečevali s pomanjkanjem delavcev v osnovnih poklicih – ne bo dimnikarjev, ne bo mojstrov za polaganje keramike, ne mojstrov, ki bi se spoznali na oljne gorilce, vodovod itd. In to niso slabo plačani poklici. Vsekakor mislim, da računalniki in roboti ne bodo mogli postoriti čisto vsega.

- Med dogovarjanjem za najino srečanje ste dejali, da se po petnajstih letih vašega vodenja Mlekarne Planika bliža čas, ko boste vajeti predali novemu vodstvu. Kako gledate na opravljeno delo in na prihodnost Mlekarne Planika?
Ko sem začela voditi naše podjetje, je bila moja velika želja, da bi Mlekarna Planika postala prepoznavna blagovna znamka. Mislim, da nam je to kar dobro uspelo. Druga želja je bila, da bi lahko še vedno odkupovali vse mleko, ki ga pridelajo naši kmetje, in da bi jim ga plačali po primerni ceni – tudi tukaj mislim, da smo uspešni in smo zadani cilj uresničili.
To dvoje si želim tudi za naprej. Rada pa bi poudarila, da zgodba Mlekarne Planika ni samo zgodba Anke, pač pa so za njen uspeh zaslužni vsi zaposleni, ki se vsak na svoj način, vsak po svoje trudijo za to skupno zgodbo, v kateri nas podpirajo naši lastniki.
Za naprej si želim, da bi vodilni to pot uspešno nadaljevali z novimi idejami, novimi izdelki, ki bi krepili blagovno znamko in pri ljudeh vzbujali zaupanje vanjo.
Postavljeni so trdni temelji, in če se bo proizvodnja znala tudi v prihodnje dobro povezovati s turizmom, ki je v našem okolju dobro zastopan, ter prihajati naproti kupcem, ki jih zanima naša zgodba, potem se za prihodnost Mlekarne Planika ni bati.

ERJAVEC, Matej. Anka Lipušček Miklavič. “Prepoznana je naša kakovost, lokalnost, avtohtonost” (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 41-43.

Kategorija: Moj pogled

Zadnje dni življenja je Bogdan Žorž, skrajno zdelan od bolezni, pisal svoj zadnji članek za Ognjišče: o Jakobovi poti – Camininu v Santiago v Kompostelo v Španiji. V njegovem računalniku pa ga ni bilo, zato smo se z njegovo ženo Zdenko pogovorili o tej poti, ki sta jo prehodila skupaj, in o nekaterih drugih njunih življenjskih poteh. Štiri desetletja sta v zakonu skupaj hodila po njih. Zapis o Jakobovi poti in poteh po gorah objavljamo v tem prispevku, medtem ko ostajata za drugič zapisa o njunih poteh vzgoje otrok in o zadnjem kosu zemeljske poti do praga večnosti, ki ga je Bogdan prestopil 6. marca 2014 po hudi in nagli bolezni, star nekaj dni več kot 66 let.

... PO JAKOBOVI POTI V KOMPOSTELO
Zdenka pripoveduje: »Za Jakobovo pot v Kompostelo sva se odločila na hitro, vleklo naju je pa že dolgo. Povedala sva nekaj prijateljem in pridružili so se nama trije: en par in en gospod, vsi planinci. Odšli smo 12. maja 2009. Začeli smo na francoski strani in šli čez Pireneje. Spremljalo nas je večinoma slabo vreme. Za vse smo se odločali vsak dan sproti. Nič nismo planirali, ne kje bomo jedli, kje spali, kako hodili. Rekli smo samo: pojdimo z božjo pomočjo! Hodila sva vedno skupaj. Vsak po svoje sva razmišljala, zvečer pa sva si povedala. Za naju je bila to prava življenjska pot, ki sva se ji popolnoma prepustila; vse sva prepustila božji previdnosti. In za vse je bilo poskrbljeno: za jesti in prenočišče. Če je bilo eno polno, smo šli še pet, šest kilometrov in dobili drugo. To je kot pot našega življenja: vzponi, padci, bili smo do kolena v blatu, tudi nekaj lepega vremena je bilo, da smo se potili, in tak dež, da nam je polomilo dežnike. Pot je bila tudi 17 km in več ravna, večinoma pa se je malo vzpenjala, malo padala. Srečala sva ljudi, ki so odmetavali svoje stvari, kar so nosili preveč. Midva sva imela samo najnujnejše. Ko smo se malo prehladili, smo vzeli septolete in je šlo naprej. Nobeden ni zbolel, vsi smo prišli zdravi domov. Hodili smo 28 dni, kak dan tudi 43 km, dnevno po 12 ur in več. Le zadnji dan smo imeli samo 5 km. Vsega smo prehodili skoraj 1100 km.«
Zdenka je pozorna in bistra opazovalka. Ob ljudeh, ki na tej dolgi poti omagajo in gredo naprej z avtobusom ter ob njunih izkušnjah s poti, je prišla do spoznanja, da omagajo tisti, ki se ne prepustijo poti. Ko kar naprej mislijo, kje bodo jedli, kje se umili, kje spali ..., jim je pot le breme, od nje nimajo nič. Njena modrost je: prepustiti se stvarem takim, kot so v božji previdnosti, ter svojim močem, naravi in pomoči ljudi.
»Ko sva se vrnila z Jakobove poti, sva jo predstavila v naši cerkvi. Povedala sva svoje doživetje, da je naše življenje tako enostavno, samo prepustiti se mu je treba. Tako malo potrebujemo za življenje, da preživimo! Svoje življenje si zakompliciramo le sami. In si ga po nepotrebnem grenimo. Življenje pa je v resnici prav enostavno«, je prepričana Zdenka po izkušnjah dolgega peš romanja po Jakobovi poti in po vseh življenjskih poteh, ki sta jih prehodila z Bogdanom.

... PO GORAH
Zakonca Žorž sta bila vse življenje planinca. Iz teh izkušenj je Bogdan pisal v Ognjišču serijo člankov Pot do Boga preko gora. Zdenka je v pogovoru posegla po eni od njunih prvih gorskih izkušenj, ki lepo kaže na celotno poznejšo smer njune življenjske poti.
»Leta 1974 – to je bilo 3 leta po najini poroki – sva šla na Triglav. Dopusta nisem dobila, zato sva šla v petek po tretji uri popoldne. Šla sva na Dolič. Bilo je zelo lepo vreme, ponoči pa je prišla huda nevihta. Tako je treskalo, kot da bo kočo odneslo v zrak. Pa imam to v lepem spominu, kako to doživiš na drugačen način. Drugi dan sva šla na Triglav in nazaj čez Kredarico, Planiko in Dolič. Na Triglavu je bilo lepo vreme, nazaj pa taka megla, da nisva videla poti. Med Kredarico in Planiko sva izgubila stezo. Tudi to imam v lepem spominu, kako se reši. Obstala sva, poslušala in čakala. Zaslišala sva glas in ko so ljudje prišli bliže, sva našla stezo, šla naprej in prišla srečno v dolino do avta.«
V hribih in na življenjskih poteh se je treba orientirati tudi po drugih ljudeh. Zaupati sebi, drugim ljudem, naravi in Bogu. Zdenka poudarja, da ju je to vedno spremljalo skozi življenje. Med to potjo na Triglav in Jakobovo potjo v Kompostelo je preteklo 35 let njunih poti po hribih in skozi življenje – v zaupanju vase, v ljudi, v naravo in v Boga. In po romanju v Kompostelo še 5 let istega zaupanja do njegove smrti letošnjo zimo.
Od tedaj pa Bogdan gleda v njuni dnevni sobi iz fotografije – ves v modrem: modra majica, modrikasta kapa, za njim in nad njim pa veliko ozadje triglavskega neba nad Kredarico. To je slika, ko so leta 2011 prišli srečno z veliko skupino dornberških domačinov s Triglava. Bile so družine z otroki, mnogi so bili prvič na Triglavu. Sestopali so v navezi, da je bilo varno za vse. Zdenko je bolela noga, da je ostala na Kredarici. Običajno sta take skupine vodila skupaj v navezi, eden spredaj, drugi zadaj, takrat pa je bil sam. S Triglava so se vrnili z veliko zamudo in Bogdan ji je dejal: »Zdenka, danes sem te pa zelo pogrešal! Skupaj veva brez besed, kaj morava narediti.« Smeh na fotografiji je iz trenutkov te vrnitve s Triglava. Narejena je od spodaj, tako da Bogdan z nje gleda nekje od zgoraj. Videti je zelo vesel. Ta slika je pravcati simbol njegovega sedanjega stanja, ko upamo, da gleda srečen iz nebeške modrine.
Za malo mašo, 8. septembra, lani sta bila z Zdenko zadnjič v gorah – na Kredarici za praznik. V enem dnevu sta šla gor in dol. Malo pred tem pa za 15. avgusta. Na ta dan sta hodila k maši na Kredarico vsako leto od postavitve temeljnega kamna za novo kapelico. Lani si je Bogdan zaželel, da bi šli iz Kota, ker po tej poti še ni šel. Deževalo je, bilo je mrzlo, v njem je že nevidno delala bolezen. Ta pot je v dežju težka, ker je veliko korenin in drsi. Z njima je šel tudi njihov prijatelj Ivo. Odločili so se, da gredo po njej in srečno so prišli.
Lepa in nepozabna so Zdenkina doživetja z njunih poti v gore, o gorniških prijateljih iz Dornberka in vse Slovenije, o Urbaniji, Šlibarju. Nov lesk se prižge v njenih očeh, ko pove, kako je Bogdan pred leti pomagal pri obnovi kapelice na Kredarici.
Kako je spremljala Bogdanovo pisanje člankov za Ognjišče Pot do Boga preko gora? Ob vsakem bi lahko pripovedovala zgodbo. Ob tistem o veselju do življenja živo obuja spomine na zimsko pohod, ko so gazili sneg s Komne čez Bogatin. Doživetja o tem, kako so se na poti čez drn in strn orientirali samo po belih, zasneženih hribčkih, da so prišli varno čez hribe v dolino na sončni primorski strani. V visokem snegu ni ne poti in markacij ob njih, nebesno dalj in stran proti cilju, kamor je človek namenjen, pa je treba vedno meriti. Bogdan in Zdenka sta skupaj štiri desetletja usmerjala svoje poti predana v ljubečo božjo previdnost, z zaupanjem vase, v ljudi in v naravo.

RAMOVŠ, Jože. (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 40-41.

Pripis urednika
Bogdan Žorž je imel v načrtu, da napiše prispevek o caminu – peš romarski poti v Kompostelo. Tudi v zavesti, da gre njegov življenjski kamino proti koncu, kakor je zapisal v enem od zadnjih pisem v elektronski obliki. Žal se zapis ni ohranil, ali ga ni niti utegnil do konca zapisati, zato je toliko bolj dragoceno pričevanje njegove žene Zdenke, zveste življenjske sopotnice, o tej poti. Zanimivo je, da je to romarsko pot Bogdan imel dlje časa v mislih, uresničil pa jo je takoj, ko je stopil v pokoj. Zapis o caminu je pripravil dr. Jože Ramovš, ki bo v naslednji številki opisal še zadnji del Bogdanove življenjske poti do praga večnosti.

Kategorija: Pot do Boga

Začetek meseca marca sovpada z začetkom postnega časa. Ta odmeva tudi v Ognjišču. O postu spregovori gost meseca frančiškan Miran Špelič, ki nam sicer odstira, kakšno podobo velikega cerkvenega učitelja sv. Hieronima lahko razberemo iz njegovih pisem.

Postni čas je priložnost, da prečistimo svoja dejanja in preverimo, ali životarimo in zamujamo svoje življenje, smo pasivni statisti svojega življenja ali pa slišimo Jezusov poziv o tem, kako naj odločno vstanemo in hodimo naprej. Vse to so vsebine tokratne postno obarvane Teme meseca, ki je tako lahko dobra popotnica v ta sveti čas.
Vsebina tokratne priloge združuje predstavitev postnega časa, pasijona in jaslic. Lahko bi rekli, da to ne gre skupaj, a tovrstne jaslice v Sloveniji poznamo že kar nekaj časa in postajajo po naših cerkvah in domovih vse bolj priljubljene. Ljudje so namreč tudi s pomočjo figuric lažje stopali skozi zgodbo velikega tedna in skrivnosti velike noči.
V postnem času postno premišljujemo, kako se je Jezus srečeval z bolečinami ob bičanju, nošenjem križa … Na straneh znanosti tokrat predstavljamo, kako nastane bolečina, kako jo čutimo in lahko rečemo, da smo se odpravili prav v središče bolečine …

Seveda ne moremo mimo knjig križevih potov, predstavljenih v Ognjišču, ter knjig, ki prinašajo spodbude za postni čas.

Ob 150-letnici rojstva Jožeta Plečnika je letošnje leto posvečeno temu velikemu arhitektu. V Ognjišču vam predstavljamo morda manj znano plat njegovega življenja – globoko vero, ki mu je bila navdih in vodilo v življenju.

Spremembo boste opazili v rubriki o filmu. Več kot dvajset let jo je marljivo pisal Aljoša Rehar. Ko je nastopil odgovorno službo urednika STA, se ji je moral zaradi drugih obveznosti odpovedati. Za dolgoletno vestno sodelovanje se mu prisrčno zahvaljujemo, ter izrekamo dobrodošlico novemu sodelavcu Mitji Volčanšku.

V nadaljevanju pogovora s p. Vinkom Škafarjem je tema univerzalnost Kristusove Cerkve, njene vloge v današnjem času in predvsem, kakšna je naša vloga v njej danes.

Kot običajno naj na koncu še dodam nekaj o knjižnih novostih. Izšla je druga knjiga duhovne proze Petra Milloniga z naslovom Zasidran v veri. Ob izidu drugega dela vam obe knjigi ponujamo po ugodnejši ceni.

Ker marca praznujemo tudi dva ‘ženska’ praznika (8. in 25. marec), naj predstavimo še novo knjigo Nelli Bangert Ti si Božja zamisel, napisano v preprostem, malce najstniškem jeziku za dekleta. Je odlično darilo, če želite svojim hčerkam, dekletom (pa tudi ženam, ker te knjige res nikoli ne prerasteš) pokazati, kako pomembne so.

Post nas pelje v veliko noč. Zato vas že sedaj vabim, da izberete velikonočne voščilnice pri Ognjišču ... v naši spletni knjigarni (https://knjigarna.ognjisce.si/).

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 4.

Kategorija: Beležnica

Slovensko pustno praznovanje je bogato s kulturno in narodno dediščino. Več krajev po Sloveniji je zvestih svojim maskam ali povorkam, nekaj pa jih je na slovenski ravni takih, ki izstopajo s svojo tradicijo, sporočilnostjo in odmevnostjo. Cerkno s svojo laufarijo gotovo spada v to skupino, saj se obnavlja že 65 let.

Običaj z dolgo tradicijo
V novodobni obliki je običaj res star 65 let, če pa pogledamo v zgodovino, lahko iz ustnih virov (pisnih virov ni) ugotovimo, da so laufarje na slovenska tla okoli 13. stoletja prinesli nemški priseljenci, vsekakor pa gre za poganske obrede, ki se jih lahko zasledi tudi drugod po Evropi. Gre za staroversko tradicijo, ko je zima v podobi Pusta opisana kot nerodoviten čas in ga je treba pregnati. Zato je tudi v navadi, da se v pustnem rajanju preganja zimo in jo podi proč.
Najstarejši zapis, ki postavlja laufarje v konkreten prostor in čas, sega v leto 1944 in opisuje le pet laufarskih likov. Ta zapis lahko najdemo v zapisu dr. Metoda Turnška Pod vernim krovom. To ne pomeni, da prej laufarija ni obstajala. Po ustnih izročilih je bil običaj laufarije zelo živ vse do začetka prve svetovne vojne, ko je zaradi odhoda mladih mož k vojakom in kasnejši zasedbi Italijanov vse skupaj usahnilo. Dodaten udarec je temu običaju zadala druga svetovna vojna, ko je bilo Cerkno večkrat pod silovitim vojaškim udarom in so bila uničena tako naličja kot obleke.

Oživitev običaja
Zgodba, kot jo je zapisala Milojka Magajne ob 60-letnici obnove laufarije, gre takole: Cerkljanski rojak Peter Brelih (1882–1962), živeč v Ljubljani, je že pred drugo vojno pri cerkljanskem podobarju, pozlatarju in fotografu Francu Peternelju (1883–1951) naročil tri lesene maske, ki danes predstavljajo prve materialne dokaze cerkljanske laufarije. Izdelal naj bi jih po opisu starejših Cerkljanov. Mojster je pri zbiranju tega gradiva doma zašel v težave s tedanjo posvetno in cerkveno oblastjo, zato si lesenih mask sam ni upal končati. Delo je prepustil sovaščanu, rezbarju Avguštinu Hadalinu (1876–1949), ki jih je v letu 1938 dokončal in poslal Brelihu v Ljubljano. Do danes so se ohranile vse tri. Peter Brelih je te tri maske leta 1947 predal Etnografskemu muzeju v Ljubljani. Dr. Boris Orel (1903–1962) je v letu 1948 pri Avguštinu Hadalinu naročil še eno masko Ta terjastega in jo od njega tudi prejel. Tista od prejšnjih treh je bila za nošnjo odraslega moškega premajhna. S pomočjo izkušenega etnologa dr. Nika Kureta (1906–1995), takrat zaposlenega v Inštitutu za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ter dr. Borisa Orla, takratnega ravnatelja Etnografskega muzeja v Ljubljani, so v letu 1955 stekle priprave za prvo uprizoritev laufarije. Izdelavo potrebnih lesenih naličij je takrat prevzel oblikovalec Rado Jelinčič (1924–2000). Izdelal je deset lesenih naličij laufarskih likov in poglobil masko Pusta. Cerkljan Janko Pagon (1922–1985) pa je izdelal še eno, masko Lamanta, edino neleseno masko, namensko izdelano iz kozličje kože. Za prvo uprizoritev so si organizatorji izposodili vse tri Hadalinove maske iz Etnografskega muzeja v Ljubljani. Skupno je na prireditvi sodelovalo torej trinajst laufarskih likov s štirinajstimi maskami ter sodnik, ki je bil edini nemaskirani laufarski lik. Tudi Jelinčičeve maske so se v večini ohranile do danes. (vir: Cerkljanske novice, št. 7, februar 2016)

Laufarija danes
V Cerknem me je v prostorih Društva Laufarija pričakal predsednik društva Mitja Laharnar. Poleg njega je bilo v prostorih društva vsaj še ducat mladeničev, kar je kazalo na to, da se mladi v Cerknem radi družijo, sploh če je to druženje povezano še z ohranjanjem tradicije.
Dogajanje v povezavi z laufarijo se začne odvijati prvo nedeljo po novem letu. Takrat se na ulice odpravita prva dva lika – Ta terjasta. Vsako nadaljnjo nedeljo se potem maske izmenjujejo in s sprehodom po Cerknem počasi ustvarjajo predpustno vzdušje.
Poleg tega se v tem ponovoletnem času začne resno delo s pripravo kostumov. Laufarija je znana po tem, da so vse obrazne maske, razen maske Lamanta, ki je narejena iz kozličje ali telečje kože, lesene, kar je gotovo ena od posebnosti laufarije. Maske, ki jim domačini pravijo larfe, so izrezljane iz lipovega lesa.
Prvotnim 13 maskam oz. 14 likom so sčasoma dodajali nove. Pridružile so se maske, ki so bile sporočilne, v katerih se je odražala realnost kraja ali vsebina, ki se je dotikala večinskega dela prebivalcev Cerknega. Danes je vseh likov 26, mask pa 25, saj ima en lik 2 maski. Večina oprav ostaja ves čas istih, se pa vsako leto na novo pripravi in sešije tri obleke. V prostorih društva so na dan mojega obiska fantje ravno šivali obleko Pusta, ki je narejena iz mahu. Na tleh so imeli kopico mahu in ga zvijali v večje kose, ki se jih potem našije na ogrodje obleke. Nato se bodo lotili šivanja Ta smrekovega, ki ima obleko narejeno iz smrekovih vej. Obe obleki sta posebni tudi v tem, da sta zelo težki, saj obleka za Ta smrekovega tehta okoli 40 kg. Nazadnje se lotijo izdelave še obleke za Ta bršljanovega, ki vzame skoraj tri tedne časa. Na obleko šivajo vsak list bršljana posebej – tako se na obleko našije med 8 in 10 tisoč listov. Ti trije liki so prav posebni, poleg njih pa pred vsakim pustnim časom popravijo in sešijejo opravo tudi drugim likom, katerih obleke so narejene iz naravnih materialov – slame, ličja itd.

Praznovanje
Glavni dogodek se začne odvijati na pustno nedeljo. Na čelu sprevoda vseh pustnih mask – larf – hodi glava družine – Ta star, ki je med vsemi maskami tudi edini, ki sme govoriti. Ob njem hodi Ta stara, ki ima v rokah metlo in z ulic pometa pregrehe cerkljanskih ljudi. V celotnem dogajanju in sprevodu se odvija kopica ljudskih iger. Med tem me Mitja opozori, da »laufarji nikoli ne stopijo na župnijsko zemljišče, ki je obdano z zidom. To je zelo močna črta, kamor laufarji po starem običaju nimajo vstopa in zato se tja zateče veliko otrok, ker vedo, da jih laufarji tam ne bodo strašili.«
Glavni dogodek se odvije na glavnem trgu, kjer se izreče sodba Pustu. Obtožnico, ki je dolga okrog 25 strani, prebere Cesarsko-kraljeva sodnija. Gre za hudomušen sestavek v cerkljanskem narečju, kjer se z očmi satire in humorja pogleda na nekatere dogodke v Cerknem, v Sloveniji in tudi drugod po svetu. Pust je kriv za vse slabosti, nečednosti in napake, ki so se zgodile v bližnji in daljni okolici. Sodba Pustu se izvrši v torek popoldan, ko se obtožnico še enkrat prebere in se izvrši smrtno kazen. To storijo s pomočjo drvarskega kladiva, ki mu domačini pravijo bot. Ta bot je zakopan na polju in se ga pred izvršitvijo kazni izkoplje in prinese na glavni trg. Pustno rajanje se v Cerknem zaključi z žalostno-veselo pesmijo Ta kapcinarska. Gre za pesem, ob kateri se laufarji najprej od žalosti mečejo in ulegajo po tleh, nato pa se spomnijo, da prihaja pomlad, in se v veselem delu veselijo in skačejo v zrak.
V Društvu Laufarija Cerkno je za razliko od nekoč, ko so bili del laufarije samo fantje, starejši od 18 let, sedaj vključenih tudi nekaj deklet. Vsega skupaj društvo šteje okoli 90 članov. Mladi se zavedajo poslanstva, ki ga opravljajo in negujejo naprej za prihodnje rodove. Nasploh Cerkno z laufarijo zelo živi, Cerkljani pa jo močno podpirajo.
Pomembnost tega dogodka, ki mu lahko pripišemo lastnosti povorke, dramske igre, literarnega vložka in umetniškega ustvarjanja, je prepoznala tudi država Slovenija, saj je od leta 2010 laufarija vpisana v slovenski register žive kulturne dediščine.
Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2017) 2, str. 104.

Kategorija: Na obisku

priloga

Pasijonske jaslice

gost meseca

br. Miran Špelič, patrolog in prevajalec

Božja matematika

Živimo pri odprtih vratih

Preberite več: Marec 2022

Kategorija: Kazalo

»Če tresemo rešeto, ostanejo na njem odpadki, podobno je s smetmi v človekovem govorjenju. Lončarsko posodo preizkuša peč, tako človeka preizkusimo v pogovoru z njim. Nego drevesa dokaže njegov sad, tako beseda razodene misli človekovega srca. Ne hvali moža, dokler ne spregovori, tako namreč preizkušamo ljudi.« (Sir 27,4-7). (8. nedelja med letom)

Modri Sirah naju danes nagovori v res zanimivem tonu in vsebini. Govori o besedi in njeni veliki moči. V slabem in dobrem pomenu. Tako kot za Besedo velja, da je po svojem bistvu stvariteljska (ustvarjalna), zelo podobno velja tudi za najine besede, ki si jih neprestano izmenjujeva, včasih bolj, drugič manj dobronamerno. Kako hitro pozabiva, kakšno moč imajo te najine besede. Tako velika je ta moč, da dejansko ne obstaja beseda, ki je »kar tako«. Vse, kar pride iz mojih ust, učinkuje. Nekdo je zapisal: »Ko je beseda izgovorjena, nimamo več oblasti nad njo. Beseda ubere svojo pot in odmeva v srcih, ki jo slišijo.« Naivno je torej reči: »Saj nisem tako mislil(a). V resnici te ljubim …« Prav tako naivno je prepričanje, da neizgovorjene besede nimajo vpliva in pomena med nama. Ne tako redko se zgodi, da vem, kaj in kako bi ti moral(a) nekaj reči, pa molčim. Verjetno bi nama prav prišla »straža«, ki bi ob pravem trenutku odprla ali zaprla vrata najinih ust. Kot na drugem mestu pravi isti modri Sirah: »Kdo bo postavil stražo na moja usta, zanesljiv pečat na moje ustnice, da zaradi njega ne bom padel, da me ne bo uničil lastni jezik?« (Sir 22,27)
Najin missio:

Najino poslanstvo: Tokrat je najina naloga očitna: v skupni molitvi prositi Gospoda za stražo na najinih ustnicah. Lastna pozornost na besede je sicer popolnoma na mestu, a saj veva, da sva precej nemočna v tem, kajne?

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2022) 2, str. 13.

Kategorija: Z Besedo sva močnejša

(* ob obletnici) Giuseppe Tartini, violinist in skladatelj, znan zlasti po svojem najslavnejšem delu – sonati Vražji trilček se je rodil na današnji dan v Piranu, skupaj z njegovimi sedanjimi ‘rojaki’ se ga Slovenci letos spominjamo ob 250-letnici njegove smrti. Predstavljamo ga po pregledni knjigi Giuseppe Tartini 1692–1770 Duške Žitko (Pomorski muzej, Piran 2017).

ŽIVLJENJSKA POT
Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu in bil 8. aprila 1692 krščen v krstilnici  ob piranski župnijski cerkvi sv. Jurija. Ta datum je sprejet kot datum njegovega rojstva, čeprav se je verjetno rodil kak dan prej. Njegov oče Gian Antonio je leta 1678 kot trgovec iz Firenc prišel v Piran, kjer se je leta 1685 poročil z domačinko. V družini, ki si je uredila dom v lepi hiši v središču mesta,  se je rodilo devet otrok, trije so umrli kmalu po rojstvu. Giuseppe je bil četrti. V letu njegovega rojstva je Beneška republika, ki je vladala mestu, njegovemu očetu zaupala pomembno funkcijo solnega pisarja, ki je nadzoroval kakovost in količino soli v piranskih solinah v Strunjanu, Sveti Luciji in Sečovljah. Okoli leta 1700 so si Tartinijevi privoščili postavitev lastne vile v Strunjanu, kjer so imeli tudi veliko posest. Uspešni oče je užival velik ugled in piranski minoriti, ki so bili v mestu že od leta 1301, so ga leta 1699 izbrali za zaščitnika in dobrotnika, se čimer je družina Tartini pravico do pokopa v grobnici sredi samostanske cerkve sv. Frančiška.
Najbrž se je Giuseppe naučil brati in pisati pri njih, morda je dobil tudi prve lekcije violine. Že v najzgodnejših otroških letih se je odločil za igranje violine, ki ji je posvetil vse življenje. Pri dvanajstih letih je nadaljeval šolanje v šoli za plemiče Collegio dei Nobili v Kopru, kjer je v letih 1704–1707 pridobil humanistično izobrazbo z znanjem matematike, filozofije, retorike. Jeseni 1708 se je vpisal na študij prava na univerzi v Padovi. Kmalu po prihodu je spoznal Elisabetto Premazore, ki jo je morda tudi učil violino, in leta 1710 se je 18-letni študent z njo poročil proti volji svojega očeta in padovanskega škofa, nevestinega sorodnika. Istega leta je umrl oče in poslej ni mogel računati na pomoč domačih. Spoznal je, da je njegov edini pravi poklic glasba. Spomnil se je, da je Giovanni Torre, stric po materini strani, predstojnik samostana Frančiškovih bratov v Assisiju, ki ga je odprtih rok sprejel. Pri njem je ostal do leta 1715, ko se je lahko predajal le glasbi. S češkim bratom Bohuslavom Černohorskym sta študirala glasbo ter igrala na violino in orgle. Leta 1715 se je vrnil k ženi v Padovo. Za njegovo glasbeno napredovanje je bilo pomembno srečanje s skladateljem in violinistom Francescom Veracinijem. Posveti se je izpopolnjevanju svoje violinske tehnike. Eksperimentiral je tudi z violinskim lokom in ga tehnično izpopolnjeval s podaljševanjem. Konec leta 1719 je šel v Benetke in tam učil violino predvsem učence beneških plemiških družin. Spomladi 1721 se je vrnil v Padovo in nastopil mesto prvega violinista v orkestru kapele bazilike sv. Antona. Nastopal je tudi po drugih mestih. Od januarja 1724 do junija 1726 je deloval v Pragi, potem pa se ustalil v Padovi, kjer je odprl lastno glasbeno šolo. V njej je učil igranje na violino, elemente harmonije, kontrapunkta in osnove komponiranja. Učenci so prihajali z vseh koncev Evrope, zato so ga imenovali učitelj narodov. Ob nedeljah se je v padovanski baziliki zbirala množica domačinov in tujcev, ki so prihajali poslušat “prvega violinista Evrope”. Leta 1740 mu je ohromela desna roka, zato se je bolj posvetil glasbenemu poučevanju. Leta 1765 so ga upokojili in mu zagotovili dosmrtni honorar prvega violinista. Leta 1769 mu je umrla bolehna žena Elisabetta. K njemu je prišel živet zvesti prijatelj Antonio Vandini. Giu­seppe Tartini je zaradi gangrene na nogi umrl 26. februarja 1770, natanko eno leto za svojo ženo. Oba sta pokopana v cerkvi sv. Katarine v Padovi, nasproti hiše, kjer sta stanovala.
   
VIOLINSKI VIRTUOZ
Tartini je od otroštva dalje vsak dan igral na violino in se z vztrajno vajo postopoma približeval vrhunski virtuoznosti. Kot zrel in priznan glasbenik je zasedel ugledno mesto prvega violinista in dirigenta kapele bazilike sv. Antona v Padovi, kjer je deloval 45 let. Hvalnico njegovi virtuoznosti so izrekli tudi mnogi veliki violinisti. Slavnega ruskega violinista Davida Ojstraha (1908–1974) vedno znova očara Tartinijeva sonata Vražjega trilčka “in zdi se mi tako izjemno pomembna, da jo pogosto zaigram ob zaključku svojih recitalov”. Ugledni slovenski violinist Črtomir Šiškovič (1956) priznava: »Po mojem mnenju ostaja Tartini eden največjih predstavnikov svetovne violinske virtuoznosti, njegov opus pa eden ključnih stebrov violinske šole preteklosti in prihodnosti.«

SKLADATELJ
Tartini je pisal predvsem instrumentalno glasbo, skoraj vsa svoja dela je posvetil violini. Njegov opus obsega več kot 300 skladb. Zbirala in urejala sta jih muzikologa Minos Dounias, ki jih je zbral 125, in Paul Brainard, ki jih zbral in klasificiral 175. Po letu 1745 je Tartini sam sestavil zbirko 26 Malih sonat. Najbolj slavna je sonata Vražji trilček. David Ewen v svoji Enciklopediji glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1974) navaja Tartinijevo razlago o nastanku tega glasbenega bisera. »Neko noč 1713 sem sanjal, da sem se zapisal vragu, ki mi je obljubil, da mi bo na uslugo ob vsaki priložnosti … Nazadnje sem pomisli, da bom vragu ponudil svojo violino in videl, kakšen glasbenik je, tedaj pa je v moje veliko presenečenje zaigral nenavadno lep solo s tako sijajnim okusom in tako natančno, da je to prekašalo vso glasbo, ki sem jo do tedaj slišal ali si jo zamislil v vsem življenju. Presenečenje in navdušenje sta me tako prevzela, da mi je jemalo dih, in od silovitega občutka sem se zbudil. Takoj sem segel po violini v upanju, da se bom spomnil vsaj del tistega, kar sem slišal, a zaman! Delo, ki so mi ga navdihnile te sanje in sem ga takrat napisal, je nedvomno moja najboljša skladba. Imenujem jo sonata Vražji trilček.«  Zelo sta znani tudi sonati Zapuščena Didona in Pastorale, v kateri so prepoznavni istrski ljudski napevi, ki so morda njegov spomin na otroštvo. V svojih poznih letih je Tartini ustvaril okrog dvajset sakralnih vokalnih del, med njimi Miserere, ki so ga leta 1768 izvajali v Sikstinski kapeli v Rimu in ob odkritju Tartinijevega spomenika v Piranu 2. avgusta 1896.

PEDAGOG
Leta 1727 je Tartini odprl v Padovi svojo violinsko šolo, v katero je sprejemal le najbolj nadarjene učence iz vse Evrope. Študij je pri njem trajal leto ali dve, lahko tudi dlje. Letno je izšolal dva do deset učencev. Revnim glasbenikom je omogočal brezplačen študij. V 14 letih je obiskovalo njegovo šolo kakih 200 glasbenikov. Pomembna so tudi Tartinijeva teoretična didaktična dela.  Znamenito je njegovo pismo učenki Maddaleni Lombardini,  v katerem kratko in jedrnato povzema bistvena navodila za igranje violine, ki ga še vedno upoštevajo in navajajo violinski pedagogi in učbeniki. Violinisti, ki so izšli iz njegove šole, so povsod širili njegov način igranja in tudi njegov pedagoški pristop.

TARTINIJEVA ZAPUŠČINA
Spominska soba Giuseppeja Tartinija v njegovi rojstni hiši je dislocirana zbirka Pomorskega muzeja Piran. V njej je poleg dragocenih muzejskih eksponatov razstavljeno tudi izvirno Tartinijevo pisno gradivo.  Tartinijeva hiša, last Skupnosti Italijanov, je kulturni spomenik meščanske arhitekture, v kateri so bile v letih 1988 in 1992 restavrirane stenske poslikave.  Stavba stoji na mestu gotske hiše iz 14. stoletja. Tartini je v oporoki premoženje zapustil moškim potomcem svoje družine v Piranu oziroma nečaku Pietru. Ta je dal obnoviti rojstno hišo, Tartinijeva pranečaka Domenico in Simon Vatta pa sta leta 1846 naročila prvo javno obeležje – kamnito spominsko ploščo, vzidano na pročelje rojstne hiše. Največji zaklad Spominske sobe je Tartinijeva violina.  Izdelal jo je Nicolo Amato, datirana je med letom 1715 in 1725. V Piranu je ohranjena le ena od treh violin, ki jih je v Padovi po smrti zapustil Tartini. Med drugo svetovno vojno so jo skrili pod kamnito stopnišče piranske mestne hiše, kjer je dragoceni instrument razpadel na sestavne dele. Leta 1954 jo je restavriral violinist in goslar Maksimilijan Kalar, zatem še Vilim Demšar (1990) ter Laszlo Lakatos (2005). Zbirka Tartinijeve zapuščine je bila prva stalna kulturnozgodovinska zbirka, odprta v palači Gabrielli leta 1954, leto zatem so jo dopolnili s spalnim pohištvom iz vile Tartinijevih v Strunjanu, ki so jo tedaj porušili. Tartinijeva posmrtna maska  je najbolj verna podoba njegovega obličja, verjetno odlita po maski, ki jo hrani konservatorij v Trstu. Dvestoletnico Tartinijevega rojstva so (z zamudo) slovesno proslavili 2. avgusta 1896 z odkritjem njegovega spomenika na piranskem trgu, ki nosi ime po njem. Kip je izdelal beneški kipar Antonio Dal Zotto.

 

ČUK, Silvester. Tartinijevo in Wolfovo leto. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str 52-54.

Kategorija: Priloga

Danes se skavti spominjajo rojstva ustanovitelja, Roberta Baden Powella, ki je zapisal: »Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli.«

Skavtstvo niso le obljuba, kroj in rutka. To je način življenja! Letos jih na to opominjajo broške z Robertom, ki sedi na rami in daje še dodatno spodbudo za dobra dela. Včasih je to pomoč drugemu, spet drugič premagovanje samega sebe in lastne lenobe. Kaj bo danes tvoje dobro delo?

Tako se danes, 22. februarja, sprašujejo slovenski katoliški skavti, ki so leta 2020 praznovali 30-letnico delovanja. Letos Dan spomina spremlja tudi video

 

več na skavtskem spletnem domu skavt net

Kategorija: Zanimivosti