Danes se skavti spominjajo rojstva ustanovitelja, Roberta Baden Powella, ki je zapisal: »Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli.«

Skavtstvo niso le obljuba, kroj in rutka. To je način življenja! Letos jih na to opominjajo broške z Robertom, ki sedi na rami in daje še dodatno spodbudo za dobra dela. Včasih je to pomoč drugemu, spet drugič premagovanje samega sebe in lastne lenobe. Kaj bo danes tvoje dobro delo?

Tako se danes, 22. februarja, sprašujejo slovenski katoliški skavti, ki so leta 2020 praznovali 30-letnico delovanja. Letos Dan spomina spremlja tudi video

 

več na skavtskem spletnem domu skavt net

Kategorija: Zanimivosti

»Naš čas zahteva zrele osebnosti, sposobne, da potem, ko so doumele vrednoto svetosti, skušajo le-to uresničiti v vsakdanjem življenju,« je dejal papež sv. Janez Pavel II. 19. maja 1996 pri maši na mariborskem letališču ob svojem prvem obisku Slovenije. Vzor take zrele osebnosti je bila Božja služabnica Cvetana Priol, ki se je rodila pred sto leti, 19. februarja 1922, kot prva od treh hčera globoko verne družine Priol v Mariboru. Oče Josip je bil ravnatelj Vinarske in sadjarske šole, mati Amalija pa se je po poroki povsem posvetila družini. Svoji prvorojenki sta dala ime Cvetana po glavni junakinji povesti Darovana, hčere poganskega čarovnika, ki se je po krstu zaobljubila, da bo služila samo Bogu. V tem je Cvetana kasneje videla napoved svojega popolnega darovanja Bogu. Osnovno šolo so vse tri Priolove deklice obiskovale pri šolskih sestrah, Cvetana se je po končani klasični gimnaziji posvetila študiju glasbe, ki ga zaradi neprestanih bolezni ni mogla dokončati. Med drugo svetovno vojno je živela v Gradcu, kamor so Priolovo družino pregnali Nemci. Jeseni leta 1944 je morala z vsemi drugimi študentkami na prisilno delo v tovarno tankov v Kapfenbergu pri Gradcu, kar je uničujoče vplivalo na njeno zdravje. Po vojni so se Priolovi vrnili v Maribor, Cvetana je poučevala klavir na tamkajšnji glasbeni šoli ter nadaljevala študij glasbe na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki ga zaradi bolezni morala opustiti. Leta 1947 se je pričel križev pot njenega življenja, ki je trajal vse do smrti, 11. avgusta 1973. Prestajala ga je po raznih bolnišnicah in zdraviliščih. Tam je imela ob sebi ljudi, ki Boga niso poznali, ki so ga celo sovražili¸ob Jezusu, ki so ga začutili ob Cvetani, pa so spoštljivo umolknili. Pri vsem trpljenju je bila vedno vesela, imela ga je za dar iz nebes, kot dokaz Božje brezmejne dobrote do nje, za kar se je Bogu brezmejno zahvaljevala. Prelomnica v njenem življenju je bil pomladni dan leta 1939, ko se je sedemnajstletna v mariborski stolnici pri oltarju Svetega križa, kjer je zdaj grob blaženega Antona Martina Slomška, popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Svoje življenje je Bogu darovala za Cerkev, za duhovnike, za misijone, za rešitev duš. Od leta 1947 do 1968 je pisala duhovni dnevnik. Te dragocene zapiske je že leta 1970 hotel izdati p. Jakob Laura, njen duhovni voditelj, pa takrat ni bilo mogoče. Prvič so izšli leta 1997 pri Slomškovi založbi v Mariboru pod naslovom Darovana, dopolnjena izdaja pa leta 2004 pri isti založbi z naslovom Cvetana Priol na poti svetosti, skupaj z Založbo Ognjišče pa leta 2017 z enakim naslovom. Leta 2004 se je pričel škofijski postopek za njeno razglasitev za blaženo.
»Cvetana je bila v marsičem zelo podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa,« je zapisal Adolf Mežan v svojem orisu njenega življenja in duhovne podobe. »Obema je bil poklic - ljubezen. Obe sta darovali Bogu svoje življenje za vzvišene cilje. Obe sta veliko trpeli in trpljenje vdano prenašali. Obe sta bili goreči v apostolatu. Obe sta bili navdušeni za misijone. Obe sta zelo ljubili Cerkev in sta visoko cenili duhovnike. Obe sta gojili duhovno otroštvo. Obe sta obljubili, da bosta po smrti delili pomoč iz nebes ljudem na zemlji. Obe sta bili mistikinji. Cvetanin duhovni dnevnik in Terezijina Povest duše sta si po vsebini in slogu močno podobni. Podobni sta si bili tudi po imenu. Sveti Tereziji Deteta Jezusa so rekli tudi Mala Cvetka. Torej: Cvetka - Cvetana. Pa še bi lahko naštevali podobnosti med njima. Zato bi lahko rekli, da je Cvetana Priol slovenska Mala Terezija.«

Molitev za beatifikacijo Božje služabnice:
Vsemogočni Bog, Oče luči,
od Tebe prihaja vsak dober dar;
hvala Ti za Božjo služabnico Cvetano,
ki je svoje življenje darovala za Cerkev
in je tudi v bolezni in trpljenju / zvesto služila tvojemu klicu.
Podeli ji čast oltarja,
da bomo po njenem zgledu sprejemali svoj križ
in v upanju na vstajenje gradili Tvoje kraljestvo.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

S. Čuk, Cvetana Priol, slovenska Mala Terezija: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2022), 90.

Kategorija: Pričevanje

Na Slovenskem je zelo čislano, če si upornik. Uporništvo je na vsakem koraku in televizijske kamere imajo upornike rade. Med epidemijo smo imeli na tisoče takšnih ali drugačnih upornikov, ki jim ukrepi niso bili všeč. Urbani uporniki so izzivalno hodili po ulicah, ruralni uporniki so se zarotniško tiho zbirali za ilegalnimi šanki. Kajti, saj veste: Slovenci smo, naša bit je uporna!
Skratka, zadeve pri nas stojijo tako, da to naše razvpito uporništvo veliko bolj diši po nekem triku iz arzenala malomeščanske morale, kot o etični drži, ki bi v resnici spreminjala svet na bolje. Že to, da urbani slovenskih uporniki hitro postanejo medijske zvezde, bi moralo biti kritičnemu umu skrajno sumljivo. Še bolj sumljivo mora biti, če v bližini kakšnih upornikov zadiši po interesih političnih strank. Takšnim upornikom moramo jasno reči: če si zgolj menjal gospodarja, še nisi upornik.
O človeku kot uporniku je najgloblje razmišljal francoski pisatelj in filozof Albert Camus. Camus je svojo filozofsko pot začel z vprašanjem o samomoru, v smislu: zdaj, ko vemo, da ni Boga, kaj storiti z življenjem, da bo smiselno in samomor ne bo opcija. Odgovor je podal v dveh korakih. V delu Mit o Sizifu (1942) je izdelal predlog “srečnega Sizifa”, to je, človeka, ki izhaja iz absurda, ve, da smisla ni, vendar ne pade v nihilizem, temveč ostaja pokončen in pogumen. V delu Uporni človek (1951) je zahteval osebno in družbeno angažiranost posameznika za boljši jutri. Trenutek, ko se človek po srečanju z absurdom zbudi in se zoperstavi družbeni določenosti in krivicam, Camus imenuje upor. Ta trenutek ne potrebuje posebne razlage. Upor ni preračunljiv, nima vihravih ciljev, je preprosta etika srca.
Camus je leta 1957 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Leta 1960 je umrl v avtomobilski nesreči. Zadnje čase je slišati teoretike zarote, da ga je dala odstraniti sovjetska KGB. Kakor koli, njegova smrt je preprečila tretji korak njegove misli, korak, ki ga je sam napovedal: če je najprej pisal o absurdu, nato o uporu, naj bi na koncu pisal o ljubezni. Škoda je velika. Camusove filozofije ljubezni, ki raste iz upora in se dviga nad absurd, žal ne bomo nikoli poznali.
Zanimivo pri Camusu je, da kljub izjemni prodornosti in kljub osredotočenosti na temo upora, ni postal eden izmed “stebrov progresisma”. To so postali drugi Francozi: Sartre, Lacan, Foucault … Njega so sicer vsi spoštovali, a uporaben za revolucionarno ihto leta 1968, se zdi, da ni bil. Zakaj? Zato, ker je dal vedeti, da ideološki in politični aktivizem 20. stoletja ni upor. Komunistična revolucija ni upor. Nacifašistični nadčlovek ni upor. Divje povojne hedonistične ideologije niso upor. Gre za nadaljevanje starih zavoženih sanj o “popolni družbi”.
Pravi upornik ne sanja o “popolni družbi” oz. ne pusti, da bi ga hipnotizirala obljuba raja na zemlji. Upornikovo obvezno izhodišče ni utopija jutrišnjega dne, temveč boleče soočenje z absurdom. Pravi upornik ne išče tolažbe in potrditve, kajti s tem prikliče novega gospodarja. Pravemu uporniku je dovolj, da tisti trenutek je, kar je.
Če to camusovsko logiko umestimo v slovensko malomeščansko sredino, lahko dodamo: pravi upornik ne potrebuje finančnih dotacij s strani države, da se zmiga; resnica o njegovem uporu ni odvisna od novinarske srenje, ki se drenja pred vrati njegove pisarne; da je upornik, drugim ni treba izvedeti iz protestniškega kartona nad njegovo glavo, na katerega je on sam napisal: upornik sem.
V Sloveniji gojimo mitologijo uporništva. Uporništvo je napihnjeno, politično uporabno, postaja tako rekoč malomeščanski standard. Komaj kdaj ugledamo upornike, ki to so. Med slednjimi je zagotovo igralka Mia Skrbinac.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 3.

Kategorija: Za začetek

Kolikokrat v življenju pride iz naših ust pritožba: “Če bi vedel ...‌’ Predobro so nam znane te besede. Morda rečete tako, ko vas boli želodec, ker ste zaužili neprimerno hrano. Ali po nekem pogovoru, ki vam odkrije, kaj nekdo misli o vas. Če bi vedel, ne bi hodil s tem človekom ... Povedati hočem res tragičen dogodek, ki je doletel mojega dolgoletnega prijatelja. Če bi ta moj prijatelj vedel, da je posledica sladkorne tudi kap, bi ravnal drugače! Če bi to vedel, bi se zavaroval. Ker tega ni vedel, je delal kot vedno: nekega dne je šel v klet nekaj iskat. Tam je padel na tla in obležal mrtev.
“Če bi vedel!” ... V življenju so stvari, ki jih moramo nujno vedeti, da preprečimo najhujše. Si zavarujemo življenje, koliko je to mogoče. Za nas vse je pomembno zdravje, zemeljsko življenje. Pa to ni vse in niti ne najvažnejše. Je še nekaj nadvse važnega, kar se dotika vsakega izmed nas, kar pomeni življenje ali smrt, večno srečo ali nesrečo. To je večnost, ki nas čaka po kratkem življenju na tem svetu. Kakšna bo tvoja večnost? Večno srečna v nebesih ali večno nesrečna v pogubljenju. Vsak pogubljen človek si bo vso večnost neprestano očital: »Če bi vedel! Saj bi lahko vedel. Vendar ...«
Zdaj je čas, da zvemo, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu zveličanju ali ne. Če si hočemo zagotoviti večno življenje, moramo živeti v posvečujoči milosti božji, biti Jezusovi prijatelji. Torej brez smrtnega greha na duši. To se pravi, da se trudimo izpolnjevati božje zapovedi in ohraniti trdno vero.
Bojmo se tistega usodnega: “Če bi vedel ...” Hvala Bogu, imamo še čas, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu cilju. Naša največja sreča bo, da ga dosežemo. Sicer bi bilo za nas gorje, če bi si morali neprestano očitati: “Če bi vedel ...‌
Ivan

Pismo, ki ste ga prebrali, se vam bo morda zdelo nekoliko ‘zastarelo’ in preveč ‘pravoverno’. Morda je tudi jezik, ki ga uporablja, ‘iz prejšnjih časov’, toda resnice, ki jih oznanja, so še kako sodobne in dosledne. Napisal ga je duhovnik Ivan Tomažič, ki je imel bogate življenjske izkušnje, saj je bil vse življenje v stiku z bolniki in ostarelimi v eni večjih evropskih bolnišnic. Poznal je tudi mlade, saj je zanje zgradil dva dijaška domova (na Dunaju). Na koncu pa je postal duhovni oskrbnik slovenskega doma za ostarele blizu svojega rojstnega kraja (Ilirska Bistrica). To pismo je pisal za časopis, ki ga izdaja ta dom, in ga poslal tudi meni. Lani ga je Bog poklical k sebi, da mu poplača vse dobro, kar je naredil za ostarele, bolne, invalide, zlasti za slovenskega človeka ..., pa tudi za druge božje pomoči potrebne. Zdelo se mi je, da ima tudi nam veliko povedati.
Septembra se znova odpirajo vrata šol, dijaških in študentskih domov. Začenja se novo šolsko leto. Začetek šolskega leta je kot nov zvezek, ki še ni popisan in tudi ne obrabljen. Zdaj bo treba ‘vzeti v roke’ veliko dobre volje in se potruditi, da bo novo šolsko leto čim bolj uspešno. Mikalo te bo, da greš s prijatelji brcat žogo, se z njimi igrat ali gledat televizijo, igrati računalniške igrice ... To je vsekakor bolj prijetno kot vzeti v roke zvezek, knjigo in se učiti. Toda prav od tega, kar boš s trudom pridobil v teh letih, boš pozneje lahko uspešen v življenju. Nič ne pomaga pozneje stokati: “Če bi vedel. Saj bi lahko vedel.” Treba bi se bilo potruditi, ko je bil čas. In to je sedaj.
Pa to ne velja smo za šolarje, dijake in študente, ampak tudi za odrasle. Koliko manj slabe volje bi bilo, če bi vsak opravil svoje delo vestno, ob pravem času in z veseljem. Še danes občudujem naše mame, ki so znale mimogrede narediti toliko stvari, da je bilo v naših domovih prijetno. Čeprav so imele polne roke dela, so znale najti čas tudi za pogovor.
Če hočeš uspeti, moraš najprej imeti voljo, pripravljenost. Nato moraš imeti načrt, kako boš to dosegel. Ne sme biti to samo trenutno navdušenje, ki zagori kakor slama, naredi velik plamen, pa naglo ugasne. Ko občudujemo glasbenike, športnike, pozabljamo, koliko dolgočasnih vaj smo morali narediti, da so postali tako spretni. Morali so se marsičemu odreči, da so dosegli svoj cilj. Ne samo to, vaditi morajo tudi naprej. Neki pianist je rekel: »Če ne vadim en dan, to opazim sam. Če ne vadim dva dni, to opazi moj učitelj, če ne vadim en teden, to opazijo moji prijatelji. Če ne vadim več tednov, to opazijo tudi moji poslušalci.«
Pri današnji mladini najbolj pogrešam navdušenje, ki človeka žene, da doseže neki cilj. Vztrajnost, da ga doseže, in požrtvovalnost, da ga ohrani. Sam se spomnim svojih dijaških let, kako so me morali siliti, da sem šel med prostimi urami z drugimi na dvorišče in še takrat sem vzel s seboj knjigo, ki sem jo pravkar bral. Toliko je bilo področij, ki bi jih rad bolje poznal. So bila tudi področja, ki jih nisem maral. Teh nisem posebej poglabljal, ampak le, kolikor je bilo potrebno za oceno, da mi ne bi kvarila uspeha. Večkrat se vprašam: zakaj nisem bolj izkoristil časa za jezike, tehniko, zgodovino ... Prav bi mi prišlo v življenju. “Če bi vedel ...”
Posebno poglavje je poglabljati svojo vero. Naša družina je bila globoko verna, zato mi ni bilo težko hoditi k maši, verouku, ministrirati ... Takrat ni bilo tako lahko ministrirati. Maša je bila v latinščini in odgovori pri maši prav tako. Treba se jih bilo naučiti na pamet, ne da bi razumel njihovo vsebino. Že v prvem razredu osnovne šole sem rekel mami, da bi rad bil ministrant, in jo prosil, če bi ona vprašala župnika. Mama je bila dober pedagog. Hotela je preizkusiti, koliko je ta moja želja trdna, da bi ne popustil pri prvih ovirah in se premislil, ona pa ostala v sramoti. Rekla mi je: »Kar sem ga vprašaj!« In sem ga. Dal mi je knjižico in sem se naučil odgovorov.
Najbolj važno pa je to, kar je gospod Ivan napisal o tem, da se moramo najbolj bati tistega “če bi vedel”, ki je usoden za vso večnost. Živeti v prijateljstvo z Jezusom, v posvečujoči milosti. To ni tako težko, kot se morda zdi. Smrtnih grehov ni tako veliko, jih je pravzaprav zelo malo. Če gremo po desetih božjih zapovedih (tako lahko storimo v pripravi na spoved): l. Verovati v Boga, kar je pogoj za vsako versko dejanje. 2. Bogokletno ne govoriti 3. Ob nedeljah najti čas za Boga in svojo dušo. 4. Spoštuj očeta in mater velja za hude prekrške (ne za “nisem ubogal”). 5. Ne ubijaj (sem spada splav). 6. Ne nečistuj (spolna dejavnost izven zakona) 7. Ne kradi (velja za večje vsote ali vrednosti). 8. Ne pričaj po krivem (laž, ki povzroča veliko škodo). 9. in 10 ne želi svojega bližnjega žena ali blaga. Tudi želeti, imeti namen si prisvojiti (večje stvari ali količine), je že greh. Ponavljam: veliko smrtnih grehov ni, tak je greh samo tedaj, če je storjen zavestno, premišljeno in svobodno. Nimamo greha, če nismo pri nedeljski maši zaradi bolezni, oddaljenosti od cerkve ... Našle bi se še katere izredne opustitve, na primer ne poklicati duhovnika k umirajočemu, da ga spove, obhaja in mu podeli sveto maziljenje. Vse bolnišnice imajo bolniškega duhovnika, katerega je treba obvestiti.
Morda bo kdo, ki bo prebral to pismo in odgovor, rekel: “Če bi vedel ...” Marsikaj zdaj veš, gotovo bo kdo rekel: to je po starem, danes so drugačni časi. Bog je dal zapovedi za vse čase, in moramo se jih držati, da nam ne bo treba reči: “Če bi vedel ...”, ko bo prepozno.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (9), str. 8

Kategorija: Pismo meseca

»Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Je kakor suh grm v pustinji … Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki stéza svoje korenine k potoku.« (Jer 17,5.7-8). (6. nedelja med letom)

Modro je poslušati modre. Eden od teh je nekje zapisal, da je človekova drža tista, ki drugim na njegovi poti že na daleč pove, s kom imajo opravka. Pokonci stoječ in hodeč posameznik je očitno nekdo, na katerega se drugi lahko zanesejo, saj navzven izraža notranjo moč, neomajnost, odločnost. Takega človeka je dobro imeti ob sebi, če pa je tvoj prijatelj, toliko bolje. Po drugi strani človeka s povešenimi rameni, sključenega k tlom in s pogledom, ki se izogiba stika s pogledom sočloveka, nihče niti ne opazi, kaj šele, da bi se nanj zanesel.
V prvem berilu nama prerok Jeremija pravzaprav zelo podobno spregovori o takem pokončnem človeku ali »pokončnem drevesu ob potoku« in o njegovem nasprotju, »suhem grmu« na solnati zemlji. A Jeremija gre še korak dlje v svoji modrosti in nama da jasno vedeti, kje je korenina tega nasprotja. Oziroma kje korenine so in kje jih sploh ni: zaupanje v Boga in zaupanje v bitje iz mesa. Beseda »meso« v biblični govorici pomeni vse, kar ni Bog. Pomembno: pri zaupanju ne gre zgolj za psihološke sposobnosti človeka, pač pa v prvi vrsti za odnos češčenja ustvarjenega bitja do njegovega Stvarnika. Dejstvo ostaja: to ustvarjeno bitje je po svoji naravi religiozno bitje. Če ne časti Stvarnika, časti nekaj (nekoga) drugega. In to drugo je v Jeremijevem primeru »bitje iz mesa«. Posledica? Duhovno povešena ramena, sključen hrbet, suh grm na solnati zemlji.

Najino poslanstvo: Trdiva, da sva pokončno drevo ob potoku, z globoko segajočimi koreninami? No, pa poglejva: Kako je z obiskom svete maše? Prejemava zakrament sprave? Kaj za nanju pomeni redna molitev? Kdaj sva zadnjič odprla Sveto pismo? Kaj pa dela usmiljenja? Je najina ljubezen konkretna? Iskreni odgovori so pot do spreobrnjenja.

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2022) 2, str. 12.

Kategorija: Z Besedo sva močnejša

“Bolezen je bila neke vrste Božja roka, ki me je pripeljala do redovništva”

‘Beli menih’ p. Branko bo v februarju najprej praznoval na svečnico, ki je dan posvečenega življenja, ne bo mogel tudi mimo 11. februarja, dneva bolnikov. Sam namreč zatrjuje, da ga je prav bolezen pripeljala v redovništvo. Danes opravlja službo župnika v Stični. Ob redovnih obveznostih pa se posveča tudi fotografiji, ki je zanj neke vrste meditacija.

- Vsakega izmed nas oblikuje družina, v kateri je zrastel. Kako je oblikovala tebe? So mogoče že v njej ‘pognale’ prve kali duhovnega poklica?
Doma sem iz župnije Šmarje pri Jelšah. Jaz sem prvi otrok, za mano je sestra ter še deset let mlajši brat. S sestro sva se prepirala, pa ne iz hudobije, ampak je šlo za neko igrivost. Ko so naju ločili, pa sva komaj čakala, da bova spet skupaj. V mojem otroštvu smo živeli v vasi, ki je uro hoda oddaljena od župnijske cerkve. Živel sem v razumevajoči družini, ki je živela iz vere. Iti ob nedeljah k maši ni bilo nikoli vprašanje. Nedelj sem se veselil ne samo zaradi maše, ampak tudi zato, ker smo bili kot družina skupaj. Na poti v cerkev sem očeta marsikaj spraševal. Oče mi je pojasnjeval in meni se je zdelo, da ata vse ve. Je pa res ogromno bral. Ura hoje do cerkve tako sploh ni bila dolga.

- Šli ste v vsakem vremenu …
V dežju smo držali v eni roki dežnik, v drugi pa čevlje in hodili smo bosi. Ko smo prišli do potoka že blizu cerkve, smo si tam umili noge, obrisali in se obuli ter šli k maši. Nazaj domov pa spet bosi.

- Kako je zorel tvoj duhovni poklic?
Kolikor se spominjam, nisem premišljeval o duhovniškem poklicu, čeprav sem se vedno dobro počutil v duhovniški družbi. Ko je za žegnanje prišlo več duhovnikov, sem jaz ministriral in bilo mi je zelo lepo. V višjih razredih me je župnik povabil tudi na kosilo in sem se izredno dobro počutil, ko sem poslušal pogovore duhovnikov. Všeč mi je bila njihova duhovitost.

Ko smo v šoli morali napisati, kaj bi radi postali, sem napisal geometer, pek in še en poklic. Zadnje leto šole pa sem nameraval iti v gimnazijo. Učitelji so začutili, da bi morda lahko postal duhovnik in so me poskušali malo ovirati. Nižali so mi ocene. Nekoč je šel na govorilne ure oče, čeprav je običajno hodila mama. Razrednik mu je začel dopovedovati, da nisem sposoben, da bi šel na gimnazijo in da tam ne bom uspel. Takrat je ata izrekel besede, na katere sem še danes ponosen: »Če imamo otroka radi, moramo biti pripravljeni tudi na njegove neuspehe in jih sprejeti. Ne smemo čakati samo uspehov.« Ob njih sem kar zrastel. Toda v šoli še vedno niso bili zadovoljni, ampak so me poslali še na posebno testiranje v Celje k psihiatru. Psihiatrinja, ki me je sprejela, je poznala očeta, ker je v hišo, od koder je bila doma, nosil pošto. Na vse mogoče načine me je testirala, na koncu mi je dejala: »Glede na to, da si invalid in da imaš epilepsijo, je zate najboljše, da greš v gimnazijo.« Zanimivo je, da mi v šoli niso nikoli povedali rezultatov tega testiranja.

- Lahko bralcem poveš, kako si postal invalid?
Ko mi je bilo enajst let, sem na slamoreznici pomagal pripravljali krmo za krave. Slamoreznica mi je odrezala štiri prste na desni roki.

- Osnovni šoli je sledila gimnazija.
Najprej sem imel namen iti v Celje. V sedmem razredu sem bil s svojim sošolcem na duhovnih vajah na Mirenskem Gradu. V osmem razredu pa še enkrat. Lazaristi so izbirali fante, ki v sebi čutijo kal duhovnega poklica, da bi ostali pri njih. Povabili so me, da bi stanoval pri njih, obiskoval pa poljansko gimnazijo. To bi bilo zame lažje kakor da bi se vozil iz Šmarja v Celje. Starši so se strinjali, vendar me v gimnazijo niso sprejeli, ker sem imel prenizke ocene. Iskal sem že, na katero drugo gimnazijo bi se vpisal. Zadnji teden so me lazaristi obvestili, da so dodatno vpisali še dva dijaka. Tako sem stanoval v Šentjakobu ob Savi in obiskoval prva dva letnika gimnazije.
Takrat pa se je spet pojavila epilepsija. Lazaristi so mi dejali: »Ti si zelo bolan. Ne boš mogel postati duhovnik. Pojdi domov in se poroči ter pomagaj očetu.« Zelo težko sem slišal te besede. Ata je prosil, če bi me vseeno obdržali in bi nadaljeval šolanje, pa se lazaristi niso strinjali. Šolanje sem nadaljeval na poljanski gimnaziji, stanoval pa sem privatno. Sodeloval sem v srednješolski veroučni skupini, ki jo je vodil p. Silvin Kranjc.

- Po končani gimnaziji si se vpisal v bogoslovje in na teološko fakulteto, kjer se je spet pojavila bolezen.
Prišel sem do tretjega letnika. Pred izpiti v tretjem letniku pa sem spet zbolel. Ravnatelj Vinko Vegelj mi je povedal, da sem imel kar sedemnajst epileptičnih napadov v enem dnevu. Šlo je za res hudo obliko. Bil sem popolnoma onemogel. Niti roke nisem mogel dvigniti. Tedaj mi je ravnatelj dejal, naj preneham študirati. Predlagal mi je, naj grem v Stično, kjer ustanavljajo verski muzej in v katerem bom lahko vodnik. Če bom bolj zdrav bi se pa lahko vključil v samostansko skupnost. Pa mi njegov predlog ni bil nič všeč. Nekajkrat sem že povedal, da bi takrat ravnatelja udaril, če bi ga mogel, pa ga nisem, ker nisem mogel niti roke dvigniti.
Vendar sem skušal tudi to sprejeti. Ker sem bil bogoslovec mariborske škofije, sem šel še na pogovor k škofu Krambergerju. Lepo me je sprejel in mi dejal. »Pojdi v Stično, Branko, in sprejmi ta križ. Kaj če ga nosiš zame?« Njegove besede so mi šle do srca in sem šel v Stično.

- Vendar ne, da bi postal menih.
Ne, takrat sem si mislil, da bom naprej študiral, če se mi bo zdravje izboljšalo. Vsakokrat ko je prišel škof Kramberger na srečanje slovenske mladine, sem ga vprašal, ali bom lahko nadaljeval študij. »Če ti bo zdravnik dal tako spričevalo, boš lahko,« je bil njegov odgovor. Tega spričevala pa ni hotelo biti …
Vključil sem se v tukajšnje življenje. Najprej sem delal v vrtu, v knjižnici. Bil sem vratar. Za tri leta sem popolnoma odložil študij. V tistem času je prišel v Stično na duhovne vaje pomožni škof Stanislav Lenič. Opat mi je dejal, naj mu jaz ministriram. Cel teden sem škofu pomagal. Vprašal me je, kdo sem. Povedal sem, da sem bogoslovec in da sedaj pavziram ter čakam, da se mi bo zdravje izboljšalo in bom lahko nadaljeval študij. Zgleda, da je govoril z opatom Antonom Nadrahom in mu predlagal, naj vstopim k njim, da ne bom izgubljal let. P. Anton mu je odgovoril, da me je že povabil, a da jaz ne želim vstopiti. Po škofovem odhodu me je opat spet poklical na pogovor in mi ponovno predlagal, naj vstopim k njim. Takrat mi ta misel ni bila več tako tuja in prosil sem še za dan premisleka. Drugi dan sem vabilo sprejel. Pustil sem odprto, ali bom pater (duhovnik) ali brat. Svoje duhovništvo sem položil na oltar in dejal: Jezus, če ti hočeš, bom postal duhovnik. Če ni tvoja volja, ne bom postal.

- Sledila je vzgoja za redovništvo.
Sledil je enoletni noviciat in uvajanje v samostansko življenje. V tistem času je stopil v noviciat še en novinec. Pravzaprav je on začel noviciat že pred mano. Ko sedaj gledam nazaj, se mi zdi, da ga je Bog poslal zato, da je ‘predramil’ tudi mene.

- In postal si duhovnik.
Po redovnih zaobljubah sem začel naprej študirati. Izpite sem delal veliko boljše kakor prej. Danes vem: če bi postal duhovnik, ko sem jaz želel, bi najbrž bil plitek duhovnik. Tu sem pa duhovno zorel. Leta 1990 sem bil posvečen v duhovnika.

- Zanimivo je, da se je potem tudi tvoje zdravje izboljšalo.
Po novi maši sem imel samo še en napad, potem pa nikoli več. Ta bolezen je bila neke vrste Božja roka, ki me je pripeljala do Stične. Sicer je bilo prej v meni preveč ponosa in napuha in moje želje, da hočem postati duhovnik. Bolezen me je vrgla na tla in ko sem bil na tleh, brez moči, sem lahko prosil: “Jezus, pomagaj mi. Naredi, kakor ti hočeš.”

- Lahko rečemo, da se ti nisi ‘odločil’ za redovništvo, ampak so te razmere pripeljale do redovnega poklica.
Zdi se mi, da takrat, ko sem bil še bogoslovec, nismo preveč prijazno gledali na redovnike. Tudi meni so se zdeli nekoliko manj vredni. Bog me je vodil, da sem postal tisto, ker sem prej malo cenil.

- Po posvečenju si v samostanu opravljal različne službe.
Že kot bogoslovec sem ob koncih tedna vodil obiskovalce po samostanu. Posebej ob sobotah. Včasih sem po osemkrat naredil krog po samostanu z obiskovalci. Kot duhovnik sem pomagal na župniji: p. Janeza sem nadomeščal pri verouku in mu pomagal pri obiskovanju bolnikov na prve petke. Bil sem samostanski blagajnik, čez nekaj let sem postal samostanski ekonom in prevzel skrb za gospodarsko plat samostana.

- Kar ni malo. Samo površino streh samostana je treba pogledati …
Saj sem opatu dejal, da nimam izkušenj z ekonomijo. Njegov odgovor je bil: “Saj ti bo Bog pomagal. Mi pa tudi.” In nekako sem se ujel tudi v tej službi. Ko so drugi prevzeli to službo, sem postal subprior, opatov drugi namestnik. Pozneje sem postal kaplan, ko je bil p. Maksimiljan izvoljen za opata, pa župnik.

- Vzporedno z redovnim življenjem pa poteka tvoje ukvarjanje s fotografijo. Med drugim si prispeval fotografije za koledarja Ognjišča leta 2019 in 2022. Večkrat na naše uredništvo pošlješ svoje fotografije. Kako se je začelo tvoje zanimanje za fotografijo?
Tudi fotografiranje ima korenine v domači družini, pri očetu. Oče je bil poštar in je v torbi imel vedno fotoaparat. Fotografiral je ljudi in jim potem prinesel slike. Tudi mene in sestro je velikokrat fotografiral. Kot otrok sem s spoštovanjem in občudovanjem gledal ta fotoaparat. Zato je v meni tlela želja, da bi tudi jaz fotografiral in morda imel celo svoj fotoaparat. Nisem pa nikoli nadlegoval očeta, naj mi ga pokaže. V šoli sem učitelju pomagal v temnici. V gimnaziji sem varčeval za aparat in potem sem si kupil rabljen fotoaparat in z njim fotografiral razred na primer na izletih. V bogoslovju sem uporabljal aparat fotokluba. Sem pa že takrat začel varčevati za boljši fotoaparat in z varčevanjem nadaljeval, ko sem prišel v Stično. S sestro sva šla v Avstrijo in kupila nov fotoaparat, ki je bil res zelo dober. Ko sem prišel domov in ga pokazal očetu, me je vprašal, koliko stane. Povedal sem mu in oče je samo dejal: »Kaj se ti je zmešalo? Pa saj to je več kot ena krava!«
V Stični sem nadaljeval s fotografiranjem in se vključil v fotoklub Kočevje. Nekajkrat na leto smo se člani dobivali in si ogledovali fotografije drug drugega in si svetovali, kaj bi lahko še izboljšali. Začel sem pošiljati fotografije tudi na razstave in v Ameriki sem dobil prvo nagrado. Do danes sem prejel veliko nagrad. Do 250 sem jih vpisoval, sedaj jih ne štejem več.

- Na Ognjišče si pošiljal fotografije tudi zato, ker se iz študentskih let poznaš z našim urednikom Markom Čukom.
Da, z njim sva se dobro razumela in ko imam kaj dobrih fotografij, mu jih pošljem.

- Zanimivo je, da si se lotil tudi novih tehnologij, saj fotografiraš tudi z dronom.
Duhovni pomočnik v Grosuplju je imel dron. Pripravljal sem reportažo o nastajanju naših jaslic in povabil sem ga, da bi nekajkrat posnel samostan iz zraka. Zdelo se mi je zanimivo, a si drona nisem upal niti prijeti v roke. Gospoda sem povabil, naj pride še spomladi in posname nekaj fotografij, ko je vse zeleno.
Ko je prišel, mi je dal v roko napravo, ki upravlja z dronom. Dokler je bil v zraku, sem kar fotografiral. Ko je naslednjič prišel, mi ga je pustil, da sem spet sam fotografiral. Postajalo mi je vse bolj všeč in potem mi ga je pustil tukaj, da sem ga uporabljal. Samostan se z zraka vidi čisto drugače. Nazadnje sem si sam nabavil dron in delal posnetke z njim. Najprej sem se doma držal, potem pa so me prijatelji povabili, da smo šli fotografirat tudi drugam.

- Naredil si tudi izpit za upravljanje z dronom.
Lani je bilo mogoče začeti usposabljanje za upravljanje z dronom preko spleta. Najprej moraš osvojiti snov, da lahko delaš izpit. Dobiš tudi natančna navodila, kje smeš in kje ne smeš snemati in na kaj je treba paziti.

- Lahko bi govorili o duhovnosti fotografije, saj je fotografija neke vrste meditacija. Če fotografiraš naravo, se zavedaš, da jo je Bog ustvaril in jo občuduješ …
Na ta svoj hobi sem skušal vedno gledati tudi z duhovnega vidika. Ni mi bila prva stvar zbiranje fotografij in nagrad, ampak sem zmeraj odkrival Božje stvarstvo. Če sem fotografiral kakšno ptico, sem šel raziskovat, kako ta ptica živi. In ko jo potem občuduješ na fotografiji, kako je čudovito ustvarjena, ti to lahko postane nekakšna meditacija, hvalnica Bogu, kako čudovito je vse ustvaril.

- Ko listam letošnji koledar, opazim tudi nekaj ptic in drugih živali. Za take fotografije je treba veliko potrpljenja.
Marsikdaj je treba dolgo čakati. Ko sem fotografiral ptice v bližnjem gozdu, sem marsikdaj po štiri ure sedel pri – 7 stopinjah in čakal. In lahko si tisti dan posnel vrhunsko fotografijo, lahko pa nobene dobre! V koledarju je tudi lisica. Najprej sem jo zaman čakal v enem gozdu, potem so mi prijatelji povedali, da imajo prežo in v njeno bližino prihaja lisica. In tam sem jo potem ujel v objektiv. Skobec, ki je tudi v koledarju, je nenadoma priletel. Uspel sem narediti nekaj posnetkov, potem pa je odletel in ga ni bilo več. Sedel je na bližnjem drevesu in opazoval, kako so hodili ptiči jest. Naenkrat je zavreščalo. Pravzaprav nisem videl nič, ko sem se pa približal, sem v snegu zagledal kaplje krvi. Izredno hitro je prišel, zgrabil ptiča in odletel. Komaj sem dojel, kaj se je zgodilo. S člani fotokluba sem tudi potoval po Evropi in tudi tam naredil precej posnetkov.

- Vrniva se k redovnemu življenju. Sam si dejal, da kot mlad nisi ravno najbolj prijazno gledal na redovnike. Samo predstavljaš si lahko, koliko predsodkov ima današnji človek do redovnikov, zlasti če ni bil versko vzgojen. Kako danes gledaš na pomen redovništva, ko že skoraj štiri desetletja bivaš v Stični?
Redovništvo se mi zdi privilegiran stan v Cerkvi, kjer imajo redovniki malo več časa, da se družijo z Bogom. Duhovniki na župnijah so zelo vpeti v pastoralno delo in imajo zelo malo časa, razen če se strogo držijo reda, za osebno molitev in premišljevanje. Medtem ko imajo redovniki več možnosti za to. Seveda imajo zato pred Bogom večjo odgovornost.
Skušal sem se poglabljati v duhovno življenje. Novince sem več let poučeval o redovni zgodovini. Tudi na ta način sem globlje spoznaval redovništvo in zato danes gledam na redovništvo popolnoma drugače. Danes sem vesel, da sem tukaj.

- Samostan Stična je imel v slovenski zgodovini pomembno vlogo, vendar ga najbrž večina ljudi pozna prav po lekarni, dediščini p. Simona Ašiča. Morda se komu zdi čudno, vendar so bili menihi skozi zgodovino odprti za stisko bližnjega tudi na ta način, da so zdravili in pomagali.
Da, to je bilo že od vsega začetka. Ko sem študiral redovno zgodovino, sem videl, da so bili tudi puščavniški očetje, na primer sv. Anton, odprti za stisko bližnjega. Ko je videl, da je suša, je z brati posejal pol več žita in ga potem z ladjami poslal nižje v Egipt, da so ga lahko škofje delili ljudem za hrano. Tudi sv. Bazilij je skrbel za bolnike in gradil sirotišnice. Hotel je stanovati med bolniki. Ubogi, bolni in zapostavljeni so bili vedno skrb redovnikom. Včasih je veljal predpis: kolikor je patrov v samostanu, toliko bolnikov morajo oskrbovati. Tudi tukaj v Stični so imeli neke vrste ubožnico, stavbo za bolnike in onemogle, čeprav danes ne vemo, kje je točno stala. Nekateri bratje so imeli več talenta za zdravilna zelišča in so jih nabirali in na ta način pomagali ljudem. Tako tudi naš p. Simon Ašič. Jaz sem ga še poznal in videl sem, kako je ljudem pomagal. Predvsem pa je bil človek poslušanja. Človeka je najprej poslušal, da je izpovedal svojo bolečino. Videlo se je, da so odhajali domov z lažjim srcem. Vedno je tudi molil za ljudi, ki so prihajali k njemu. Tudi ljudem je priporočal molitev, saj je recepte sklepal z nasvetom: “Pa Bogu se priporočite.”

- Cel zahod trpi zaradi pomanjkanja redovih poklicev. Kako je pri vas?
Tudi mi nismo nobena izjema. Tudi pri nas občutimo pomanjkanje. Pri mladih, ki prihajajo, opažam neke vrste nestanovitnost. Najprej se navdušijo v slogu: “To je edina pot zame. To sem spoznal prek interneta!” Ko živijo nekaj časa v samostanu, pa nekako uplahne prvotno navdušenje. Vsakdo prinese s seboj sebe, svoje probleme. Če beži pred tem, kar nosi s seboj, potem se v samostanu bolj na trdo sreča s seboj. Če teh stvari ne znaš sprejeti in z Božjo pomočjo predelati, pregnesti z milostjo, te odnese. V samostanu ne moreš biti iz svoje volje, ampak te tukaj lahko drži samo Božja milost. P. Antonu je neki mož dejal: “Tu ste samo možaki, kako da se ne pobijete med seboj?” Tukaj vidimo moč Božje milosti in človeškega sodelovanja z njo. Z njo je mogoče, da živimo skupaj!

RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 6-10.

Kategorija: Gost meseca

11. februar 2022
Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1992 dal pobudo za svetovni dan bolnikov, ki ga obhajamo vsako leto 11. februarja, ko je v koledarju katoliške Cerkve bogoslužni spomin Lurške Matere Božje. Vsakoletno obhajanje ima po besedah svetega očeta namen zbujati čut Božjega ljudstva in celotne človeške družbe, da bi si v vseh zdravstvenih ustanovah prizadevali za čim boljšo oskrbo bolnikov ter da bi upoštevali človeško in večnostno razsežnost trpljenja. Za prvi svetovni dan je sv. Janez Pavel II. napisal poslanico V obličju bolnega brata prepoznati obličje Kristusa, v kateri najprej razloži, zakaj je svetovni dan bolnikov uvedel prav na praznik Lurške Matere Božje in zakaj ga bodo prvič slovesno obhajali v njenem svetišču v Lurdu.

Svetišče Lurške Device Marije pod vznožjem Pirenejev je postalo svetišče človeškega trpljenja. Približujemo se, kot je storila ona na Kalvariji, križem bolečine in osamljenosti tolikih bratov in sester.« Z Marijo pod križem je »zaznamovano tudi trpljenje vsakega človeka«. Množice bolnikov se v Lurdu Mariji priporočajo za zdravje in jo prosijo, da bi mogli vdano prenašati križ bolezni. Tudi nasledniki papeža Janeza Pavla II. vsako leto pripravljajo poslanico z vodilno mislijo ter določijo kraj, kjer bo osrednje prizorišče svetovnega dneva bolnikov. Srečanja so bila že na vseh celinah (Lurd, Rim, Čenstohova, Guadalupe, Sydney, Harissa, Washington, Kalkuta, Yaounde, Nazaret, Loreto ...). Letošnje jubilejno srečanje bi morali slovesno obhajati v mestu Arequipa v Andih (Peru), vendar bo zaradi pandemije slovesnost v baziliki sv. Petra v Vatikanu.

BODITE USMILJENI, KAKOR JE USMILJEN TUDI VAŠ OČE
Letošnja poslanica nosi naslov Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. V njej papež pohvali 30-letno prizadevanje Cerkve, hkrati pa opozori, da ni čas, ko bi lahko zaspali na lovorikah, saj je treba prehoditi še dolgo pot. V nerazvitih državah mnogi še danes potrebujejo dostop do osnovne zdravstvene oskrbe. V razvitih državah pa je treba dati večjo težo pastoralni skrbi za bolnika in njegove svojce.
Frančišek podčrtuje dejstvo, da »Bog na svoje otroke vedno gleda z Očetovo ljubeznijo, tudi kadar se oddaljijo od njega«. Usmiljenje je najodličnejše Božje ime, kar je v stiski ob bolezni pomembno – da si bolezni nisem »prislužil« sam (s svojimi grehi).
Pri bolezni ni obremenjeno le telo, ampak tudi srce. Poveča se strah, »pomnožijo se vprašanja, vprašanje smisla vsega, kar se zgodi, postane še bolj nujno«. Zato je tu poudarek na skrbi za bolne v podobi velikodušnih zdravstvenih delavcev in ljubezni najdražjih. Tudi tako se ljudje kažemo kot »priče Božje ljubezni, ki po zgledu Jezusa, ki je Očetovo usmiljenje, na rane bolnikov vlivajo olje tolažbe in vino upanja«. Pozornost pri komunikaciji z bolnimi mora biti usmerjena višje. »Tudi kadar ni mogoče ozdraviti, lahko tolažimo. Vedno lahko damo začutiti bližino, ki bolj kaže zanimanje za človeka kot za njegovo patologijo.«
Papež nam ponuja izziv. Skrb za bolnike je priložnost, da bo v nas »Kristusova ljubezen postala bolj verodostojna«. »Ne ukvarjajmo se toliko s tem, kaj naj rečemo (rakavemu) bolniku,« je nekoč dejal Aleš Čerin, »enostavno bodi ob njem, z njim.« Papež zelo poudarja tudi pomen katoliških in drugih zdravstvenih ustanov, kjer »je bolnik z njegovimi domačimi v središču pozornosti. V času kulture odmetavanja ni vedno priznano, da je življenje zmeraj vredno sprejeti in ga živeti. Zato so take ustanove »domovi usmiljenja in zgled pri varovanju in skrbi za vsako bivanje od začetka do naravnega konca«.
Na koncu je še spodbuda vsem vernikom: Koliko bolnih in starih ljudi živi doma in čaka na obisk! Služba tolažbe je naloga vsakega krščenega, ki se spominja Jezusove besede: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36).

ČUJEČNOST ZA TRPEČE
Z vsakoletnim svetovnim dnevom bolnikov ima Cerkev namen napraviti naša občestva občutljiva za pomembnost pastoralnega služenja trpečim, ki je bistveni del njenega poslanstva. Po besedah duhovnika Mira Šlibarja, ki je odgovoren za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) in lurški kaplan, to pomeni vzbuditi »čut za probleme v času bolezni in trpljenja«. V času koronakrize se tega zavedamo še toliko bolj, saj ne zbolevajo samo starejši. Po drugi strani pa je treba poudariti tudi vlogo svojcev in skrbnikov. Pozornost in hvaležnost je treba izkazovati tudi zdravstvenim delavcem in tistim, ki se srečujejo z bolniki. Ta poseben dan je tudi priložnost za razmišljanje o skrivnosti trpljenja, ter da si v vsakdanjem hitenju vzamemo čas in se ustavimo ob bolnikih in pomoči potrebnih.

DUHOVNA OSKRBA BOLNIKOV
Delo Cerkve na področju pastorale zdravja temelji na evangeliju in tradiciji. To posebno misijonsko poslanstvo je uresničeval tudi Jezus v svojem javnem delovanju. V evangelijih vidimo, kako je bila njegova pozornost usmerjena na lajšanje in odpravljanje tegob bolnih in trpečih, ki so bili že v tistem času odrinjeni na rob družbe. Tistim, ki doživljajo tesnobo zaradi lastne krhkosti, bolečine in šibkosti, Jezus ne postavlja zakonov, ampak jim ponuja usmiljenje in tolažbo. Njegov pogled ni brezbrižen, temveč zajema ljudi v njihovi celostnosti, vsakega posameznika v njegovem zdravstvenem stanju, nikogar ne zavrže. Tudi danes želi biti Cerkev zgled in opomnik, da bi znali povezovati znanost in duhovnost. Miro Šlibar pravi, da mora »znanstveni napredek koristiti in biti skladen z duhovno oskrbo«. Medicina zdravi telesno in duševno, duhovna oskrba pa je namenjena človekovi duhovnosti.

Pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) deluje organizirana pastorala zdravja, ki je dejavna s pomočjo sodelavcev v krajevni Cerkvi. Pripravlja spodbude, priporočila in skupna izhodišča za pastoralno oskrbo bolnikov, starostnikov, zdravstvenih delavcev ter spremlja delo in se sooča s problematiko v medicini in zdravstvu. Verska oskrba v bolnišnicah je del celotne pastoralne dejavnosti na področju zdravja; po vsej državi deluje trideset pastoralnih delavcev. V delovno skupino so vključeni duhovniki in redovniki.
Cilj duhovne oskrbe je bolnim izkazovati sočutje in jim zagotavljati, da so deležni tudi Božjega usmiljenja in njegove bližine. Konkretno to pomeni obiskovanje in spremljanje bolnikov, podeljevanje z­akra­mentov na domu in pri bogoslužnih opravilih v bolniških kapelah (23 bolnišnic od 27-ih ima svojo kapelo); oznanjevanje, da imajo bolezen, trpljenje in smrt svoj smisel; pomoč in služenje bolnikovim svojcem in sodelovanje z zdravstvenim osebjem. S skrbjo za bolne in trpeče se »gradi najvišja oblika humanizma«. (M. Šlibar)

SMISEL TRPLJENJA
Namen pastoralne skrbi za bolne je v pravilnem vrednotenju bolnikovega trpljenja v humanem in krščanskem pomenu. »V soočanju s skrivnostjo bolečine krščanstvo ne vodi v obup in brezizhodnost, temveč kaže v osebi Kristusa, ki je postal človek, 'ključ' za iskanje človeškosti. Bolečina lahko predstavlja ustvarjalnost za človeka, v preizkušnjah vere ga odvrača od greha in odpira upanje v dobro,« poudarja Šlibar. Dejstvo je, da bolečina človeka osami, vendar se lahko iz te popolne zapuščenosti rodi klic in prošnja k drugemu. Jezus nas spodbuja, da se sklonimo nad telesne in duhovne rane naših bratov in sester. Pomaga nam razumeti, da z Božjo milostjo izkušnja trpljenja lahko postane šola upanja. Človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju, ne beg pred trpljenjem, ampak sposobnost trpljenje sprejeti in v njem zoreti, v njem najti smisel.
Človek ima vedno prihodnost, ne glede na njegovo stanje. Viktor Frankl vidi v vsakem trenutku življenja »nalogo, ki zmeraj obstaja«. Le-to mora človek »izpolniti v življenju in ni nikoli neizpolnljiva, zato ima življenje smisel do zadnjega diha«.

PALIATIVNA OSKRBA DAJE OBČUTEK VARNOSTI IN SPREJETOSTI
dr. Klelija Štrancar

- Bolezen prizadene tako bolnika kot tudi svojce. S katerimi stiskami se najpogosteje soočajo svojci?
Bolezen – še zlasti težka, neozdravljiva bolezen – prizadene tako bolnika kot njegove najbližje. Težko je razumeti, da se to dogaja ravno njim (nam). Ob začetku diagnoze je s strani bolnika in svojcev veliko ugibanja, dvomov, jeze, strahu, odklanjanja, doživljanja krivice, skratka, vrstijo se globoka, boleča in razburkana čustvena stanja. Če govorimo o svojcih, je poleg sotrpljenja z bolnikom najpogostejši občutek osamljenosti in »mrzlično« iskanje rešitve. Stiske, ki jih svojci občutijo in doživljajo, so v veliki meri odvisne od kakovosti komunikacije z zdravstvenimi delavci, zlasti zdravniki. Svojci potrebujejo jasne informacije o bolezni, njenem poteku, morebitnih pričakovanih zapletih ter navodila, kako ob teh zapletih ravnati. Ob jasnih informacijah se izognemo nepotrebnim prevozom bolnika v zdravstvene ustanove, še zlasti čakanju v urgentnih centrih, kjer se velikokrat izvajajo nepotrebne in za bolnika mučne preiskave.

- Kakšno mesto ima tu paliativna oskrba? Kaj je njena vloga?
Namen paliativne oskrbe je v neprekinjenem spremljanju bolnika in njegovih svojcev. Družina oz. skupnost, ki že od začetka sodeluje s paliativno skupino, ima občutek varnosti in sprejetosti, kar ugodno vpliva na proces zdravljenja, medosebne družinske odnose in zaupanje. Paliativna oskrba ni osredotočena zgolj na bolezen, temveč v prvi vrsti na človeka in njegovo telesno, psihično, socialno in duhovno raven. Bolezni ne more ozdraviti, lahko pa pripomore k ozdravljenju njegove duše in hkrati blaži bolečine tistih, ki za bolnika skrbijo.

- Kako pa ravnati v primeru, ko bolnik ali morda svojci nočejo priznati bolezni in morda celo zavračajo zdravljenje in drugo pomoč?
V vsakem primeru mora odločitev za to sprejeti bolnik sam. To pomeni, da lahko predlagano skrb v obliki paliativne obravnave sprejme ali pa zavrne. Pravica prizadetega je, da sam izbere svojo pot v času neozdravljive bolezni.

- Sami imate veliko izkušenj duhovnega spremljanja. So bolniki bolj dovzetni za duhovnost in kakšni so učinki duhovnega spremljanja za bolnike in svojce?
Bolniki so v času težke bolezni bolj dovzetni za pogovore o temeljnih življenjskih vprašanjih. Celo tisti, ki so v času pred boleznijo zanikali to bistveno dimenzijo človeka. Namen duhovne oskrbe je pomoč bolnikom in njihovim svojcem pri premagovanju doživljanja občutkov nesmiselnosti, nevrednosti in nekoristnosti, ki se pojavijo v procesu soočanja z neozdravljivo boleznijo. Duhovna oskrba je nepogrešljiv del celostne oskrbe, ki si prizadeva, da obdrži človeka v njegovi celovitoti in mu zagotovi prostor ljubeče sprejetosti in dostojanstva. Duhovna podpora vključuje iskanje bolnikovih lastnih odgovorov s postavljanjem vprašanj, ki so usmerjena v iskanje pomenov in ciljev v njegovem življenju. Spremljevalec nudi bolniku pomoč pri ovrednotenju življenja s postopnim dojemanjem smiselne celote, kar daje človeku občutek preglednosti, obvladovanja, nadzora in lastne vrednosti. Duhovna oskrba je mnogim bolnikom in svojcem zadnja življenjsko pomembna opora in pomoč pri ovrednotenju in sprejemanju svojega preteklega življenja ter soočenju s sedanjim trenutkom. Žal pa moram poudariti, da so duhovne potrebe v primerjavi z drugimi vrstami potreb pogosto spregledane in neupoštevane. Najpogostejši vzroki za to so: pomanjkanje znanja in usposabljanja, neenotnost opredelitve definicije duhovnosti ter nejasnost v razlikovanju med duhovnostjo in vernostjo (religijo).

- Pravijo, da na smrtni postelji marsikdo začne verovati v Boga. Kakšne so vaše izkušnje s tem?
Moje izkušnje so različne: nekateri bolniki se zaprejo vase, drugi izrecno želijo pogovor o duhovnih temah. Slednjih je veliko. Ko oseba prebije led in zadržanost (ker je v današnjem svetu beseda duhovnost pogosto oznaka za nekaj namišljenega in neresnega, znanstveno neutemeljenega), izkuša neskončno globino svojega bitja, kar prinaša pomirjenje in sprejemanje. Ljudje, ki se v življenju ne izrekajo za verne, se zlasti v času, ko bolezen napreduje, začnejo spraševati o Bogu, o večnosti, želijo se izpovedati in slišati besede upanja in tolažbe, se pogovarjati z nekom, ki mu zaupajo. Tako ganljivo je, ko te nekdo zadržano, skoraj plašno pokliče in zašepeta: »Povejte mi kaj o Bogu!«

KDO JE DANES BOLNIK?
Ko slišimo besedo »bolnik«, se nam najpogosteje pred očmi izriše podoba fizično hudo bolnega človeka, ki mu pešajo življenjske moči, ga mučijo različne zdravstvene tegobe in je morebiti zaradi svoje bolezni prikovan na bolniško posteljo. A to je le en obraz bolnika. Med nami živi veliko bolnih, ki trpijo za akutnimi ali kroničnimi boleznimi. Tako bolnik ni zgolj človek, ki ima diagnozo rak, možganska kap, multipla skleroza ... Med bolnike lahko prištevamo tudi ljudi s kroničnimi glavoboli, diabetesom, crohnovo boleznijo, shizofrenijo ... V teku življenja se lahko vsak človek kdaj znajde v vlogi bolnika, prav tako lahko zbolijo njegovi najbližji, ki jim mora nuditi pomoč in jih spremljati. Sv. Janez Pavel II. je ob svetovnem dnevu bolnikov leta 2003 dejal, da je bolnik vsak človek, ki je šibak in slaboten. Svetovni dan bolnikov je tako namenjen vsem ljudem, ki se soočajo s telesnimi, psihičnimi in tudi duhovnimi boleznimi, ki človeku onemogočajo normalno delovanje. Kristjani smo na poseben način poklicani, da imamo odprte oči za pomoči potrebne ljudi in da v življenju prepoznavamo bolnike ter jim po svojih najboljših močeh poskušamo pomagati.

Miro Šlibar
BOLNIKI SO POSTALI MOJI ŽUPLJANI

Ob tej priložnosti 30. letnice svetovnega dneva bolnikov smo se za nekaj misli obrnili na Mira Šlibara , ki je odgovoren za pastoralo zdravja pri SŠK in lurški kaplan

- Gospod Šlibar, povejte nam kaj več o tem, kakšne so bile razmere na področju pastorale bolnikov pred tridesetimi leti. Katera znamenja časov je prepoznal papež?
Z rojstvom bolniške župnije (leta 1985) so postali bolniki moji župljani. V veliko pomoč so mi bili duhovniki, ki so to delo opravljali pred menoj (posebno Jakob Turšič in Jože Zupančič). Duhovno spremljanje bolnikov, svojcev in zdravstvenih delavcev so do osamosvojitve oteževali določeni predpisi. Bolnike sem lahko obiskoval s posebno dovolilnico, in to samo tistega, ki je to želel. Prepogosto se je dogajalo, da so duhovnika poklicali k bolniku tik pred smrtjo, češ da ne bi ob prezgodnjem obisku duhovnika bolnik umrl. Podobno prepričanje je bilo tudi na terenu (župnije, domovi za ostarele). Bolniki so bili, žal, prevečkrat odrinjeni. Zato smo bili veseli novice, da je papež Janez Pavel II. uvedel svetovni dan bolnikov.
Po uvedbi tega dne so bolniki dobili mesto, ki jim ga je dajal sam Jezus. Z njimi se je tudi istovetil: »Karkoli ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov (lačnemu, žejnemu, bolniku, zaporniku), ste storili meni« (prim. Mt 25,40). Tako naj bodo ti pri srcu tudi vsakemu človeku, ki se zaveda, da s svojimi dejanji izkazuje Božjo in človeško ljubezen in tudi sam raste v njej.

- V čem vidite osnovno sporočilo svetovnega dne bolnikov?
To ne sme biti le dan, ki bi ga zabeležili v kroniko dogajanja Cerkve. V ljudeh se mora vzbuditi čut za probleme v času bolezni in trpljenja. Znanstveni napredek mora koristiti in biti skladen z duhovno oskrbo. Prav bi bilo, da bi skrb za bolne zaživela kot prostovoljstvo. Drugo sporočilo je tudi povezati škofije, župnije, redovne skupnosti in vernike pri zdravstvenopastoralnem delu.
Prav tako pa obnavljati in poudarjati pomembnost duhovne, moralne in poklicne rasti zdravstvenih delavcev in s tem vnašati novo kulturo. Vedno znova je treba poudarjati pomembnost in nujnost duhovne oskrbe in pomoči bolnikom ter pri tem buditi upanje v družinah, kjer so bolniki, in jih solidarno spremljati.

- Kako smo se na svetovni dan bolnikov odzvali pri nas?
Za nas je bila ta uvedba posebno darilo. Razveselil sem se, da imam kot bolniški župnik privilegirano mesto med duhovniki. Vse župnije dobijo ob tej priložnosti posebno pismo (prilogo Sporočil slovenskih škofij). Revija Prijatelj prinaša papeževo poslanico bolnikom. O tem pišejo katoliški in drugi mediji. Osrednje slovensko praznovanje je 11. februarja v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah, kjer je med maševanjem enega od škofov možno prejeti tudi bolniško maziljenje. Na ta dan se v novomeški škofiji pripravljajo z lurško devetdnevnico in procesijo. V času koronavirusa je za osrednje ljubljanske bolnišnice bogoslužje v cerkvi sv. Petra. V prostorih KORUS-a je ob normalnih razmerah tudi srečanje redovnikov, ki delajo z bolniki.

- Kaj pa skrb za bolne in trpeče vse druge dni v letu?
V času epidemije so vsa bogoslužna srečanja v bolnišničnih kapelah prilagojena razmeram. Zunanji obiskovalci se žal ne smejo pridružiti. Zato pa smo veseli organiziranja srečanja starejših, bolnikov in ostarelih na Brezjah, ki ga že 52 let na tretjo soboto v juniju pripravlja Ognjišče (zadnja leta skupaj s Slovensko karitas). Posebno skrb imajo župniki, ki s sodelavci redno obiskujejo bolnike na prve petke. V januarju se srečamo bolnišnični duhovniki, ki načrtujemo obhajanje svetovnega dne. Pripravimo pismo, ki ga po župnijah berejo na nedeljo, najbližjo svetovnemu dnevu.

KAKO SPREJETI BOLEZEN?
Bolezen človeka prizadene na različne načine. Nekateri se z neozdravljivo boleznijo že rodijo. Vsak človek ima svojo pot, svojo zgodbo, pa tudi bolezen ubere nekoliko drugačno pot. Ko človek zboli za resnejšo boleznijo, pa naj bo ta telesnega, psihičnega ali duhovnega izvora, si mora priznati, da je bolan in da je ta bolezen njegova, da je del njega. Ljudje se na takšne novice odzovejo na različne načine. Eni sprejmejo bolezen prej, drugi pozneje, tretji nikoli. Obstajajo tudi ljudje, ki so tako hudo bolni, da se svoje bolezni niti ne zavedajo in zato o njej ne morejo razmišljati.
Življenje z boleznijo postane lažje tedaj, ko je človek pripravljen sprejeti Božji načrt – na svoj križev pot povabiti Boga, da mu pri tem pomaga. Veliko je navdihujočih zgodb ljudi, ki so premagali težke bolezni in so Bogu hvaležni za izkušnjo, da so kljub težki bolezni v svojem življenju našli smisel. Zdravniki pravijo, da je uspešnost zdravljenja velikokrat odvisna od bolnikove volje in pripravljenosti za zdravljenje. Da pa se lahko bolnik sooči z boleznijo in izzivi, ki mu jih ta prinaša, potrebuje tudi oporo drugih ljudi – z neposrednim stikom ali z molitvijo.

PRISTOP DO BOLNIKA
Bolnik si ne želi pomilovanja, ampak mora najprej začutiti ljubezen in prisotnost svojih najbližjih. Nekateri svojci tega pogleda na bolnika in stalnega življenja z njim ne prenesejo, zato raje zbežijo stran. Drugi se umaknejo, ker se jim zdi, da ne najdejo besed, ki bi bolnemu pomagale. Jezus nas s svojim zgledom nagovarja, da bolnemu ponudimo roko in mu stojimo ob strani, tudi takrat, ko zavrača pomoč. Velikokrat je dovolj že to, da bolnega človeka obiščemo, ga poslušamo ali samo tiho sedimo ob njem. Skušajmo se pogovarjati z njim tudi o vsakdanjih temah in ne dovolimo, da se vse vrti okrog bolezni. Če je bolnik sposoben, ga lahko peljemo na kratek sprehod, z njim igramo družabne igre ali pa mu beremo knjige. Pomembno je, da se bolnik zaradi svoje bolezni ne počuti stigmatiziranega in v breme vsem okrog sebe.

MOŽNOST POSEBNEGA ODPUSTKA
Miro Šlibar pove, da lahko na svetovni dan bolnikov verniki prejmejo poseben popolni in delni odpustek. »Gre za spodbudo bolnikom in vsem, ki trpijo, da svoje trpljenje vdano darujejo in ga združujejo s Kristusovim. To je vir mnogih milosti. Popolni odpustek lahko prejmejo vsi verniki, ki se tisti dan pobožno udeležijo svete maše, opravijo zakrament sprave, prejmejo obhajilo, zmolijo apostolsko vero, očenaš in zdravamarijo po namenu svetega očeta.« Odpustek pa prejmejo »tudi vsi, ki v bolnišnicah strežejo bolnikom in se zaradi tega ne morejo udeležiti navedenih pobožnosti«. Prav tako ga lahko »prejmejo bolniki, ki ne morejo prisostvovati navedenim obredom, pod pogojem, da se v duši odpovedo grehu in grešnim nagnjenjem in da bodo, čim bo mogoče, izpolnili običajne pogoje za popolni odpustek«.

POIŠČIMO POMOČ
Spremljanje bolnika postane bistveno lažje, ko se zavemo, da na tej poti nismo sami. Delimo svojo stisko z drugimi, povežimo se z ljudmi, ki so šli v življenju skozi podobne izkušnje. Tudi Cerkev in zdravstvene organizacije ponujajo različne oblike pomoči, ki so svojcem v oporo pri spremljanju bolnikov. Dogovorite se lahko za pogovor z duhovnikom ali osebjem v hospicu in se vključite v paliativno oskrbo.

JEGLIČ, Urška. MEVEC, Janez. 30. svetovni dan bolnikov (Priloga) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 44-49.

Kategorija: Priloga

»Neverjetno, kako je bister! Samo govoriti ne zna!« boste slišali od skoraj vsakega ljubitelja psov, ki jih je na Slovenskem vedno več. V ljubki zgodbi Hudournikov Lisko, ki je bila napisana leta 1941, in od takrat že velikokrat ponatisnjena v veselje mladih bralcev, ta štirinožni človekov prijatelj tudi govori. No, govoriti mu da pisatelj Fran Saleški Finžgar, kar se dogaja v basnih, kjer se živali obnašajo kot ljudje. Finžgar sam je tisti ‘gospod Hudournik’, po katerem je ta priljubljena mladinska knjiga dobila naslov. V njej je temu gospodu ime France Kališnik. Naveličan zatohlega pisarniškega zraka v Ljubljani, si omisli lično brunarico – bajto Murko v kraljestvu gora. Ko je zahajal tja gor na dopust ali le za kakšen dan, je pogosto prišla nevihta, zato so mu domačini dali ime Hudournik. O tem možu, se pravi o sebi, pisatelj pripoveduje nekaj zgodbic.

V vseh nastopajo živali. V prvi srečamo mišjo družino, ki se je čez zimo naselila v Hudournikovi bajti Murki. Nekaj posebnega je miška Preklica, ki se ji maščuje njena sebičnost. Zaradi požrešnosti žalostno konča tudi polhica Lišpavka. Glavni junak knjige je psiček Lisko, ki ga je gospod Hudournik kupil od svoje nekdanje sošolke, ko je z vlakom potoval na dopust.

Govorila mu je, da je psiček nekaj posebnega, ‘pravi amerikanec’, bil pa je čisto navaden mešanec, toda gledal ga je tako vdano, da ga je kupil. Skupaj sta korakala v planino in že med potjo mu je povzročil nevšečnosti. Presenetljivo hitro se je nanj navezal. Vzel ga je v šolo in Lisko je bil zelo dober učenec, a je svoje znanje nekajkrat zlorabil v škodo gospodarja. Kadar ga je Hudournik kregal, se je Lisko obnašal zelo skesano, da se je gospodarju omehčalo srce. Ob prihodu v Ljubljano je Liska ‘ugrabil’ konjederec in Hudournik ga je komaj rešil.

Za kratek oddih sem šel večkrat na morje. Z zadnjih morskih počitnic sem se vrnil ves betežen. Šel sem k zdravniku. Ko sva se pogovorila in me je preiskal, mi je napovedal tole: »Prav nič niste bolni. Toda za morje niste. Za vaše počitnice so gore. Pod njimi ste doma. Tja hodite na oddih.«... To me je pregnalo in prisililo, da sem si stesal svojo kočico na Zabreški planini. Tam sem se ugnezdil (1934). Ob začetku druge svetovne vojne sem se iz Murke umaknil. (F. S. Finžgar, Leta mojega popotovanja)

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 2, str 108-109.

Kategorija: Priporočamo, berite