Vprašanje odnosa mladih do religije in osebne vere je v Sloveniji tema pogovorov že več let. Največkrat s problematičnega vidika: Kako to, da mladi bežijo od Cerkve, zakaj mladih ni več v Cerkvi, kje sploh so mladi? Zato se je s toliko večjim veseljem, pričakovanjem in upanjem sprejelo papeževo pobudo o sinodi mladih, ki naj bi prinesla nov veter tudi v Sloveniji.
Okrogle mize, pogovori, članki, vprašalniki, analize, debate so v vsem tem času prinesle mnoge analize. Tudi v reviji Ognjišče smo v letniku 2018 želeli prispevati k razločevanju in razumevanju sveta mladih skozi 12 pogovorov s p. Brankom Cestnikom. Zadnja razmišljanja na to temo so predavatelji predstavili na Nikodemovih večerih na Teološki fakulteti. Posebej sta izstopala dva večera. V prvem je dr. Borut Škodlar spregovoril o zanimivih izzivih, ki so na poti mladih v današnjem času. Njegov prispevek je podal zanimivo analizo stanja mladih danes, njihovega načina razmišljanja, sveta, njihove duhovnosti in tudi stisk, v katerih se znajdejo. V drugem večeru pa je nadškof Alojzij Cvikl predstavil nekaj utrinkov in misli ob nedavno zaključeni sinodi mladih v Rimu. V nadaljevanju predstavljamo nekaj glavnih poudarkov, ki so nam lahko v dodaten razmislek, kako danes razumeti mlade, njihov odnos do vere in kakšno moč ima vera v življenju mladih danes.

KAJ IMAM JAZ OD TEGA ALI VIDIK KORISTI
Eno od večkrat izpostavljenih vprašanj pri govorjenju o mladih je bilo, kako se mladostnik opredeljuje do cerkvenega občestva, sodelovanja v župniji, zakaj naj bi veroval, zakaj naj bi iskal smisel svoje vere in lastnega obstoja. Vprašanje ima podlago v iskanju koristi. To ne pomeni, da so mladi brez želje po iskanju Boga, da nimajo vedenja, da bi morali, niti to ne pomeni, da tega ne bi razumeli kot za pomembno, ampak … V čem je smisel, zakaj naj bi razvil željo, da grem na srečanje mladih, da bom animator, da grem k maši?

• vodstva in usmeritev, ki jih morajo dobiti v družini od drugih voditeljev, vzornikov. Pri tem je zelo pomembno, da se v tem odnosu nujno odvija postavljanje meja. Meje, ki se jih vzpostavi v tem odnosu in v tej dobi, mlademu človeku predstavljajo varnost na poti prej omenjene svobode odločanja.
• pristnega stika s sočlovekom. Na poti iskanja nočejo biti sami, ampak s tistimi, ki jih prepoznajo kot pristne in s katerimi so lahko taki, kot so.
• tradicije, ritualov, vrednot, ker v njih prepoznajo dejavnosti z višjim smislom, pomenom za človeka, če so jim predstavljeni ob pravem času na pravi način,
• skozi skupnost in občutke pripadnosti, sprejetosti, saj s tem opravijo tudi zajezitev in zamejitev nasproti poplavi vseh drugih identifikacij, ki jim prihajajo naproti,
• stika s telesom, svojih čustev, lastne umiritve,
• religioznih, mističnih stanj in stika s presežnim, Bogom.

Pri tem je dr. Škodlar še posebej izpostavil pomen postavljanja meja. Pri mladostniku moramo biti občutljivi za njegove meje, znotraj katerih zori, in jih ne prestopati zaradi svojih skrbi. Dogaja se, da ne uspevamo postavljati jasnih in mladim razumljivih/sprejemljivih meja. Ne smemo si dovoliti, da se ne bi ukvarjali s postavljanjem meja mladostnikom. Meje potrebujemo ravno pri boljšem obvladovanju svobodne izbire, ki tako mladostnika ne bo pahnilo v nemoč, izgubljenost, dezorientacijo, zmedenost, ampak mu bo predstavljalo pomembne korenine, smerokaze, kako razumeti izbiro in kako izbirati. Gre za razvojno nujne meje, ki jih vzpostavljamo za vzgojo in rast mladih.
Pri tem je pomemben odprt dialog z mladimi. Odnos jaz-ti. Ta pa je čedalje večkrat odsoten. Zaradi sodobnega načina življenja in čedalje več časa, ki ga porabimo pred zasloni in ne iz oči v oči, nam to ne uspeva najbolje. Odprti moramo biti v duhu poslušanja, slišanja tega, kar nam mladostnik govori.

DUHOVNO ISKANJE V DANAŠNJEM ČASU
Kljub morebitnemu nasprotnemu mišljenju je duhovno iskanje v današnjem času pri mladih še kako prisotno. Le odvija se na drugačen način.
Poudarek je na izkustvu. Ob širjenju religije se je spreminjala tudi izkustvenost. Najprej je obstajala religija kot tradicija, danes se je iz tradicije preselila v izkustvo; iskanje svetega se preseli iz tradicije, skupnosti v svet individualnega, v nas. Ko govorimo, da iščemo duhovno, pogosto mislimo, da iščemo določena izkustva. Mladi enako. Ne zmenijo se več toliko za vzorce, posredovane skozi tradicijo, skupnost, ampak želijo osebno izkustvo. Kar pa ne pomeni, da tradicija in skupnost ne bi bili pomembni.
Religija in iskanje duhovnega za mlade ni nekaj nujnega, kar je posredovano kot predpisano, ampak je vse podrejeno njihovi volji in izbiri. Svobodi. Toda če združimo prej omenjeno vzgojo za meje, vzgojo za duhovno dimenzijo, če smo sami zgled mladim, če jim pustimo, da se jih vera dotakne tudi na področju konkretne izkušnje, potem smo naredili vse, kar je bilo treba. Nekaj pa prispeva tudi moč vere.
Na vprašanje, kakšna je moč vere pri mladih, bi lahko odgovorili, da takšna, kakršno smo jim predstavili, jim jo privzgojili in dali možnost spoznati. Mladi se v določenem trenutku oddaljijo od Cerkve, ker v njej niso dobili na pravi način pristnosti, ker jim nismo pomagali pognati dovolj globokih korenin, ker jim nismo znali predstaviti lepote vere, tradicije, ker jih v občestvu nismo znali dobro sprejeti, jim dati prostora, jim nismo navsezadnje znali pokazati, kaj bodo od tega imeli.
Zato gredo v svet svobodne izbire in iskanja koristi, ker jih je svet navadil, da se išče korist. Po besedah p. Branka je upanje vsaj v zasajenem semenu vere, če je bilo to položeno v mladostnika – četudi se ta v nekem obdobju oddalji od Cerkve, to še ne pomeni, da se ne bo enkrat vrnil. Predvsem se to zgodi takrat, ko iz lastnih vzgibov, iz lastnih opečenih situacij, lastnih kiksov in napak začnejo spoznavati vsebino, ko začnejo formirati svojo družino in jim ta dimenzija postane pomembna zaradi lastnega interesa.

Nadškof Alojzij Cvikl in koraki po sinodi

Govoriti o mladih danes pomeni, da smo del njih, da jih poznamo in z njimi prepoznavamo, v kakšnem svetu živimo. Vprašanje sedaj je, kako skupaj hoditi naprej. Nekaj odgovorov na to, kakšne poti in smernice bo izbrala Cerkev na Slovenskem, je podal nadškof Alojzij Cvikl, ki je bil sinodalni oče iz Slovenije na pred kratkim zaključeni sinodi mladih. Na drugem Nikodemovem večeru je predstavil nekaj svojih izkušenj kot tudi odgovorov na vprašanja mladih glede konkretnih korakov v Cerkvi na Slovenskem.

Na sinodi so z mladimi postavili odnos zaupanja, kar je bilo zelo pomembno, je izpostavil nadškof Cvikl. »Druga stvar pa je, da smo si vsi želeli, da se v tej Cerkvi nekaj spremeni, premakne. V tej skupni želji smo se vsi našli. Močno sporočilo za nas vse je bilo, da mladi danes iščejo. Tudi za tiste, ki so se od Cerkve oddaljili, velja, da iščejo. V sebi iščejo smisel življenja. Potrdilo se je tudi to, da se enako dogaja v Afriki, v Aziji, ker si želijo živeti smisla polno življenje.«

VELIKA PRIČAKOVANJA
Spregovoril je o željah in pričakovanjih mladih, za katere je najprej dejal, da nosijo veliko ran v sebi. »Mi si mogoče sploh ne znamo predstavljati, koliko razočaranj, zavrnitev, hudih izkušenj ima nek mladostnik za sabo. Ravno zato iščejo naprej, želijo najti nekoga, ki jim bo prisluhnil.
Mladi iščejo prostor, kjer bi se lahko srečevali, družili. Presenetila me je misel, ko so mi mladi dejali, da so naša župnišča trdnjave. Eden od mladih je celo dejal, da so naša župnišča večja skrivnost kot sam Bog. Vedno je vse zaprto, obstajajo uradne ure, sicer pa nobenega stika. Prva želja mladih je: Poslušajte nas. Vzemite nas resno. Zato so mladi izpostavili vprašanje, zakaj župnišča in župnijski domovi niso več kraji srečevanja. Zakaj se ne bi mogli skupaj družiti, zakaj ne bi mogli mladi z duhovnikom na župniji ali recimo z redovno skupnostjo skupaj opravljati molitev. Tega si želijo. Želijo si videti, kako poteka takšno življenje, da bi videli, kako duhovnik normalno živi. Duhovniki smo v službi ljudi. Če bi se odprli in se pustili mladim prepoznati v tej obče človeški in duhovniški podobi, bi jim to veliko pomenilo. Na tem področju bo treba narediti spremembe. Velikokrat je bilo na sinodi slišati, da se moramo znebiti razmišljanja, da ne bomo spreminjali ničesar, ker se je vedno tako delalo. Čas se hitro spreminja, okolje in družba se spreminjata, torej je treba spremeniti tudi metode dela.«

VLOGA SINODALNEGA DOKUMENTA
Veliko upanja se polaga v sinodalni dokument, ki so ga vsi sodelujoči predali papežu. Ne vemo še, kaj in kako bo papež zapisal svoje razmišljanje na to temo, se pa pričakuje, da bo dal smernice. Ob tem je nadškof Cvikl opozoril, da sam dokument ne bo rešil situacije. »Dokument da metodo, kako delati. Metoda je v pomoč, kako prepoznamo, slišimo, hodimo skupaj z mladimi. Tudi papež je ob prejemu sinodalnega dokumenta dejal, da sam dokument ne bo izboljšal situacije. Povabil nas je, naj vzdušje, ki je bilo tam prisotno, hojo, ki smo jo doživeli na sinodi, ponesemo vsak v svojo krajevno Cerkev. Samo življenje je tisto, ki nagovori življenje.«

MLAD, KOMPETENTEN VODITELJ
»Pomembno sporočilo je, da sinoda mlade vabi, da se nam pridružijo, da gremo skupaj na pot oznanjevanja vesele novice. Cerkev želi skupaj z njimi hoditi to pot. Vse je možno, če bomo začeli mlade poslušati. Sinoda je pokazala, da imamo v Cerkvi problem. To je, da ni dovolj voditeljev, ki bi bili sposobni iti na pot skupaj z mladimi. Naša naloga je razmišljati, kako bi pripravili mlade voditelje, ki bi lahko bili sopotniki in voditelji drugim mladim. Zato se mi zdi pomembno izobraziti ljudi, ki bodo sposobni delati z mladimi. Ne moremo pa mimo vključevanja mladih, ki bi prav tako radi aktivno sodelovali. Pogosto se dogaja, da bi mladi radi sodelovali, pa se srečujejo s situacijami, ko se od njih zahteva preveč in pregorijo, ob tem se jim da premalo podpore, hkrati pa se zaradi pomanjkanja podpore in izobraževanja ne čutijo dovolj kompetentni za opravljanje neke naloge. Če zaradi teh stvari dosežejo slab rezultat, se vsega skupaj naveličajo in odidejo, se oddaljijo od Cerkve. Če pa bi lahko delali z duhovniki, kateheti, potem bi lahko skupaj rasli v prevzemanju odgovornosti. Hkrati se zavedam, da nismo vsi duhovniki za vse. Kot škof od duhovnika zahtevam vsaj toliko, da mladim v župniji da prostor, in ga vzpodbujam, naj sprejme nekoga, ki bo pripravljen prevzeti odgovornost za mlade.«

POSINODALNO OBDOBJE V SLOVENIJI
Po vrnitvi iz Rima je nadškof Cvikl pripravil poročilo za Slovensko škofovsko konferenco. Kot rezultat tega, da se misli resno delati z mladimi, je bil ustanovljen Urad za mlade, ki naj bi koordiniral vso pastoralo, vezano na mlade v Sloveniji. »Imeli smo že dve srečanji in zdaj smo pred vprašanjem, kako stvar aktivno vpeljati. Pred nami je vsaj eno, če ne dve leti, ki bosta posvečeni mladim. V tem času vidim priložnost, da se opravi dobro pripravo, da se pripravi kakšen dogodek, srečanje, da se gre v čimbolj konkretno uresničevanje sinodalnih zavez. Načrtujemo, da bi za božič poslali pismo, ki ga je pripravila sinoda, vsem mladim. Sam bom pripravil voščilo in potem bomo s pomočjo župnij, gibanj, redovnih skupnosti poskušali to pismo spraviti v čim širši krog v Sloveniji. S tem bi mladi lahko začutili, da jih vabimo, nagovarjamo in da želimo iti skupaj z njimi na pot.«
Dodatno se je izpostavilo mnenje mladih, ki nočejo in ne pričakujejo določenih uslug s strani Cerkve, ampak želijo samo, da jim ta omogoči, da se aktivno vključijo. K temu je nadškof dodal, da so pred nami časi misijonske Cerkve, ko duhovniki ne bodo več čakali samo v župnišču, ampak bodo šli tja, kjer so mladi. Treba je iti iz cone udobja in treba je iti ven, tudi na obrobje. Postati moramo Cerkev, ki je dialoška, odprta, skromna.
»V Sloveniji nas čaka težko delo. Sinodalno-misijonska Cerkev zahteva tudi drugačen tip duhovnika. Treba bo spremeniti oz. dopolniti vzgojo novih duhovnikov, pa tudi za mnogo starejših sem prepričan da se bodo prilagodili novim situacijam, čeprav bo na začetku gotovo težko.«

ERJAVEC, Matej (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2019) 1, str. 66-71.

Pogovori z Brankom Cestnikom

- Na kaj pomislite, ko slišite besedo mladi?
Ob tem najprej pomislim na mlade in kakšni bodo ti mladi čez 30 ali 50 let. Takrat bodo današnji mladi svojo življenjsko dolžnost opravljali in deloma že opravili. Ob misli na mladino nehote pomislim na prihodnost. Iz tega tudi sledi, da pomisliš na delo za mlade kot na delo za prihodnost. Ko opazujem mlade in o njih razmišljam, se skratka sprašujem, kako bodo oni vodili svet čez nekaj časa.

- Vas ta razmislek in poznavanje mladih danes navdaja z optimizmom ali pesimizmom?
Vsaka generacija ima trenutke, ko se mora izkazati in vsaka generacija ima nad sabo sum, da tega ni sposobna. Bile so generacije mladih, nad katerimi so obupovali župniki tudi pred 100 leti; to sem zasledil v kroniki svoje rojstne župnije Hajdina, kjer je župnik obupal nad mladino in zapisal, da se mladina zanima samo še za flašo in nož, se pravi za pijačo, omamo in nasilje. Če spremljamo tisto generacijo naprej, je dala borce za soško fronto, za severno mejo itd. Izjemno so se izkazali v hrabrosti in tudi v veri.
Torej ni nič posebnega, če ima tudi današnja generacija nad sabo sum, da je malo zavožena. Pomembno je vedeti, da vsaka generacija prej ali slej dobi svojo priložnost, da dokaže, da ni tako. Milenijska generacija, to so stari od 16 do 30 let, bodo dobili izzive in bodo morali od sebe dati tisto, kar imajo najplemenitejšega.

- Narediva v tej začetni debati o mladih še korak nazaj - se v razmišljanju o mladih velikokrat primerjate s svojim odraščanjem?
Zase bi rekel, da sem bil žleht gimnazijec, vrgli so me iz dveh gimnazij; ko sem hodil po ulicah Ptuja, so me policisti pregledovali, če sem slučajno prodajalec droge – ker sem nosil strgane kavbojke; leta 1983 se je zame zanimal celo nek inšpektor za politični kriminal ... Tudi nad nami so obupovali, a je potem moja generacija osamosvojila Slovenijo in bila sposobna izpeljati demokratični obrat.
Naj dodam besedo o duhovni plati in primerjavi, ker je tudi to področje aktualno. Dejstvo je, da smo tudi sami kot najstniki vero opuščali, po birmi zbežali iz župnije, čeprav smo župnijo in župnika imeli radi, ker smo imeli dobro izkušnjo. Večinoma smo kasneje prej ali slej prikapljali nazaj. Večina od njih je znala lepo poskrbeti za krščansko tradicijo in nekateri so se v vero tudi bolj poglobili, druge je na pot vere pripeljala kakšna večja preizkušnja, kot sta bolezen in smrt. Gotovo smo tudi mi v tistih letih, ko smo iskali pripadnost v glasbi – kot pankerji, metalci, v diskotekah – v športu itd. bili za naše župnike izgubljena mladina. A smo kljub temu prišli nazaj in smo bili sposobni velikih dejanj.

- Vendar obstajajo bistvene razlike med takratno in današnjo mladino. Naj izpostavim vsaj eno – delovne navade; takrat so se že od otroških let navajali, da je treba delati, ustvarjati, se tudi samooskrbovati, danes pa so mladi bistveno večji potrošniki, so tisti, ki samo konzumirajo vsebine, niso pa v tolikšni meri njeni ustvarjalci.
Govoriva o generaciji, ki se je rodila v Sloveniji po letu 1990 in ki je sedaj prišla v odraslo dobo. To je generacija, ki je vse sisteme že dobila vzpostavljene – političnega, varnostnega, potrošniškega ... Ukinilo se je služenje vojaškega roka. To je generacija, ki jo je zajelo idealistično in utopično razpoloženje. Napovedovala se ji je rožnata prihodnost; kot da se ji ne more nič več pripetiti. Poudarek je bil na tem, kako se mora ta generacija samo učiti, dosegati akademske nazive in bo vse v najlepšem redu. Vendar je prišel šok, in to ne samo eden. Islamski terorizem, ekonomska kriza, negotovost v Evropi ... Izkazalo se je, da mir in varnost nista tako samoumevna, da blaginja ni tako lahko dosegljiva in tudi ne stabilna.
Ta generacija sedaj res lahko deluje leno, težko se navaja na delovno okolje, pa ne samo pri nas ... Ima pa svoje prednosti, ki je prejšnje generacije niso imele. Ta generacija je sedaj najbolj izobražena, je precej potovala. Nekateri so stari 25 let in so videli že lep kos sveta, na dlani imajo internet in globalizirani svet. Hkrati je zanje demokracija nekaj silno normalnega.
Obenem je ta generacija tudi tista, ki je kljub svojim krščanskim koreninam ob rojstvu lastnih otrok začela razmišljati, ali naj da otroke krstiti ali ne; pravi, naj se otroci odločajo sami. Značilnost te generacije je, da temelji na zelo mehkih vzgojnih prijemih, na avtonomiji, samostojnem odločanju, izbiri. Kar vsakomur paše.
Dobre stvari, ki jih ta generacija ima, mora sedaj v dobro obrniti. Nekaj slabih pa bo treba popraviti, predvsem pogled na svet, ki je v realnosti drugačen, kot ga mogoče oni sami doživljajo.

- Poleg delovnih navad so mladi bistveno bolj obrnjeni vase, v ospredju je individualizem, še več, celo egoizem. Kako to obrniti v prid?
Točno to je osrednji problem te generacije, ki je zelo demokratična, odprta, tolerantna. Obenem pa, čeprav izgleda, da je zelo široka in odprta, je zelo obrnjena vase. Ni čudno, da so se z njo začeli selfiji/sebki. Tu se morajo strezniti, ker bodo tudi oni imeli preizkušnje, tudi njih bo doletela bolezen, tudi oni bodo morali iskati poti pomoči, solidarnosti, vzajemnosti itd. Ko bodo stari, bo tudi na njihova vrata potrkala smrt. Zavedati se morajo tudi, da je njihovo blagostanje povezano z vojnami, klimatskimi spremembami in revščino v tretjem svetu. Pogledati bodo morali skozi logiko svetovne ekonomije in ekologije in si priznati: moje blagostanje in moja samovšečnost imata svojo ceno, ki jo tam nekje plačuje nekdo drug.

- V to situacijo sedaj vstopa tudi Cerkev s svojo mladinsko pastoralo. Pot do sinode o mladih je vodila od pomena nove evangelizacije, preko leta vere, leta družine, nato usmiljenja in sinode o zakoncih in družinah – vidimo sosledje v tem, da so sedaj na vrsti mladi?
V procesu nove evangelizacije je to gotovo prava pot, saj je eden glavnih problemov prav prenos vere na mlajše rodove. A treba se je zavedati, da se prenos vere na mlajši rod ni zablokiral in ustavil v župnišču ali v veroučnih učilnicah, ampak v družinah. Začel se je blokirati že ob koncu 80. let, kljub temu da je tista generacija še številčno zahajala v cerkev. Problem je bil, da si ni znala razložiti, zakaj je hodila, in potem tega ni znala povedati svojim otrokom. Reklo se je: Moraš k maši, ker smo v naši družini vedno hodili k maši! Taka obrazložitev maše seveda ni dovolj.
Čas je, da iskreno pogledamo, kako je z vernostjo mladih danes. Po nekaterih podatkih imamo pred sabo najbolj neverno generacijo mladih v zgodovini zahoda. Neverno v smislu odsotnosti religiozne prakse.

- Kaj torej storiti in kako prisluhniti mladim?
Ta generacija se bo morala soočiti z verskim pluralizmom, vendar ob predpostavki, da ohranijo svojo identiteto. Pri milenijcih je danes pogosto vseeno, kaj si. So pod vplivom trenda, da je resnic več. Stvari pa stojijo takole: če je vseeno, kaj si, potem te bo nekdo, ki je bolj prepričan v svoje, v svojo vero, hitro nadvladal in se mu boš moral podrediti. Če mu boš hotel parirati, pa boš moral vedeti, kdo si ... Vprašanje dialoga in identitete je eno in isto vprašanje. V dialogu si lahko, če imaš določeno identiteto. In obratno: ker imaš identiteto, bo tvoj dialog z drugačnim ploden.

- Pogovarjava se o navduševanju mladih za religiozno življenje, se pa morava zavedati, da je biti veren v slovenski družbi danes nekaj zelo slabšalnega.
Razen če si musliman ... Včasih so tisti, ki so proti krščanstvu, tudi tisti, ki se bojijo, da bi kakšnega muslimana imeli za manjvrednega ali da bi ga zasmehovali. Slovenski prostor je gotovo zanimiv s svojo posebno protikatoliško noto, ki jo goji in širi tudi naša kulturnopolitična elita. Tukaj je izziv, da katoliška mladina te pojave prepozna in da se zna do teh pritiskov opredeliti.

- Kljub dobrim nameram, da z mladimi sooblikujemo načrte in delo, bi imeli verjetno večjo možnost uspeti, če bi bilo okolje vzpodbudno. Zavedati se moramo, da bi mladi, ki so na poti izgradnje svoje identitete, radi bili pripadni, tudi Cerkvi, pa tega ne morejo, ne želijo ali se ne zmorejo identificirati z nečim, kar je v okolju sprejeto kot zelo negativno.
Seveda. In v nadaljevanju slišimo, da se katoličani kdaj bojijo dvigniti kak glas, ker se bojijo za svojo službo ali da bodo označeni. Rešitev vidim, da mlade katoličane vzgajamo za pokončno in odgovorno demokratično držo ter da tako držo pričakujejo od svojih sogovornikov, zlasti od onih, ki izvajajo oblast, upravljajo z javnim denarjem in imajo moč nad mediji. Spomnim se, kako je katoliška mladina že v začetku 80. let gojila razprave o demokraciji. Za tisto obdobje bi zgodovinarji lahko raziskali prispevek taizejskega gibanja na rojevanje demokratične zavesti pri slovenski katoliški mladini. Slovenski mladi so, mislim da od leta 1982, začeli z avtobusi v vse večjem številu hoditi po Evropi na taizejska srečanja. Tam so doživeli globoko mednarodno, demokratično in ekumensko izkušnjo. Osebno so se spoznavali z množico mladih iz demokratičnega in svobodnega zahoda. Nazaj so prihajali z odprtimi glavami. Katoliška mladina je duhovne ekumenske vzorce avtomatsko prenašala k nam. S tem pa tudi vzorce politično svobodnega sveta. Pomnimo, da so se množična srečanja mladih v Stični začela v prvi polovici 80. ravno zaradi taizejskega gibanja.

ERJAVEC, Matej. (Pogovor o sinodi mladih). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 1, str 36-37.
[matej.erjavec@ognjisce.si]

Živimo v času, ko se v luči bolj analitičnega pogleda na svet lahko brez zadrege vprašamo, ali je človek v današnjem svetu še religiozno bitje, ali je samo še bitje uživanja, nakupovanja, ekranov in odmetavanja. V informacijski dobi, ki nas maši s kvantiteto sporočil, se zdi, da je vse osredotočeno samo še na posameznika, ki naj bo čim boljši potrošnik, ki naj se ne umiri, ki naj se ne ustavi, ampak naj neumorno služi tuzemskemu hlastanju po sreči v materializmu.
V seriji pogovorov z Vinkom Škafarjem se bomo sodobnega človeka dotaknili skozi oči vere in ob temeljnem vprašanju, ali je človek še iskalec višjega smisla, še iskalec odrešitelja, ali pa je pristal na tezo, da ne potrebuje nikogar in je sam sebi najboljši odrešitelj.

- Kje se nahaja sodobni človek glede na odnos do svoje religioznosti, presežnosti in kam je usmeril pozornost, ko išče nadomestke za svojo religiozno potrebo? Skozi razvoj zgodovine je človekov ego, njegov egoizem in egocentrizem na različne načine trgal proč od ljubezni do bližnjega in do Boga, saj bi človek rad postal bog.
Če se najprej ustavim v letih naše osamosvojitve in začneva na področju Slovenije, je bilo že slutiti, kakšen trend nas čaka, vsaj po izkušnjah iz drugih zahodnoevropskih držav. Mogoče je bil v tistih letih prisoten strah, kako se bo glede svoje duhovnosti odločal slovenski človek ... In izkazalo se je, da smo se Slovenci pridružili bolj ali manj kapitalistični religiji, saj katoliške Cerkve nismo zamenjali za budizem, islam ali taoizem, temveč smo se usmerili v religijo kapitala in potrošništva. Nakupovalni centri so postali novi prostori slavljenja, kjer lahko posameznik opravi določen ritual in pridobi občutek, da si lahko kupi vse, kar potrebuje – ta pa ga oddaljuje od potrebe, da bi Boga častil, se mu priporočal, še manj zahvaljeval ...

Hvala za vaš uvod in odprtje najinega pogovora. Glede na povedano bi najprej poudaril, da je človek tudi danes iskalec. Seveda človek živi v svetu, ki ga oblikujejo različne norme in različni vzorci, z obema nogama stoji v tem svetu, sem pa prepričan, da išče neko stvar tudi nad sabo in jo do neke mere tudi sprejema.
Sodobni svet je situacijo gotovo do določene mere predrugačil, jo zakompliciral, povedano po domače. Tehnološki in tehnični napredek je lahko dajal in daje človeku lažno upanje, kako nas bo ravno ta tehnologija – vse naprave, vsi ekrani, vse na dosegu roke – osrečila. Ampak kot lahko vidimo, nas ni. Mnogi ljudje so razočarani nad tem dejstvom. Vračajo se nazaj – kot je sedaj moderno reči – k naravi, in pod tem pojmom lahko razumemo več stvari: nazaj k prvobitnosti, nazaj k pristnosti, nazaj k iskanju miru … Pod vsem tem pa lahko razumejo tudi neke starodavne običaje, kjer zasledimo poseganje po elementih mitološkosti, vraževerja, magičnosti, ezoterike, gnosticizma … Pridemo do tega, da se sodobni iskalec vrača k arhaičnosti in sprejemanju določene mešanice vseh teh vej ali elementov.

- Človek je torej iskalec, ki pa je v današnjem času videti samostojni iskalec, ki se tudi na področju svojega iskanja presežnega obnaša kot v veleblagovnici, kjer od vsakega pobira in pobere zgolj tisto, kar »mu paše«.
Zelo mi je všeč misel pravoslavnega teologa Alexandra Schmemanna, ki pravi, da človek ni samo ekonomsko bitje, ki proizvaja in kupuje, niti samo turistično bitje, ki potuje itd., ampak ima na koncu koncev potrebo, da je častilec, on celo uporablja izraz, da je duhovnik. Tudi sam menim, da je v vsakem človeku prisotna prapotreba po iskanju presežnega, iskanju nečesa ali bolje Nekoga, ki ga lahko časti, spoštuje in se mu izroča ter priporoča. In nekaj čudovitega je, da vemo iz razodetja, iz Svetega pisma, da je ta, ki naj bi ga častili, Ljubezen, en Bog v treh osebah, ki se med seboj sprejemajo in ljubijo ter so zato neizmerno srečne in želijo, da bi bil tega deležen tudi človek, ki je ustvarjen po Božji podobi. Postavlja se samo vprašanje, koga ali kaj časti današnji človek – je to Bog, je to »zlata« tehnološka, računalniška ali druga naprava, ki je sama po sebi lahko izjemno dragocena in koristna, če človeka ne zasužnji, če je v človekov blagor …?

- Kaj je torej tistega v krščanstvu, kar sodobnega človeka ne prepriča?
Če se ustaviva pri krščanstvu: za sodobnega človeka je lahko problem, da ima krščanstvo jasno izoblikovan nauk, dogmatiko, svojo etiko, moralo, zahteve – vse to so vsebine, ki lahko človeka odbijajo in jih zaradi vasezaverovanosti težko ali sploh ne sprejema. Sicer pa bi pritrdil, da si sodobni človek hoče oblikovati svojo unikatno samostojno religijo, v kateri je pogosto zajeta mešanica različnih ponudb. Malce krščanstva in teozofije, malce magije in ezoterike, seveda še malo astrologije …
Krščanstvo pa je verstvo, ki vključuje in zahteva odnos in posledično dialog s sočlovekom in Bogom. Ravno v tem človek danes pogosto obupa, ker nima poguma, da bi se spustil v odnos, da bi verjel, da mu je drugi podarjen, da bi sprejemal od drugega, ker ima občutek samozadostnosti. Tudi zato mu je veliko bližje samoodrešenjski vidik, ki pa je neke vrste fatamorgana ali skušnjava. Tak človek hoče ostati glavni, imeti zadnjo besedo. Toda človek ni Bog, marveč je stvaritev. Kot bi potrošniško rekli: za svoj denar hoče sam izbrati, kaj bi rad dobil, ima občutek, da mu njegova kupna moč daje moč, da se počuti glavnega, kar na številnih ravneh lahko drži – toda ne v bistvu. Hkrati lahko pri sodobnem človeku zasledimo strašen egoizem in željo po samopotrditvi. Človek na splošno, danes v času korone še posebej, je pogosto prestrašeno bitje zaradi številnih razlogov, stvarnih ali umetnih in virtualnih groženj, in se sprašuje, kaj bo jutri.
Taki ljudje si o Bogu ustvarjajo svojo podobo ter težko sprejemajo ponudbo Boga Stvarnika in Božjega Sina, ki nas odrešuje, in Svetega Duha, ki nas posvečuje. Bog pa je naravnost fantastičen v tem, da je človeštvu ponudil dva standardna temeljna vidika Ljubezni – to sta stvarjenje in odrešenje.

Sodobni človek je torej iskalec, ki je odprt do presežnega, vendar pod svojimi pogoji, pod lastno kontrolo, bi lahko rekla.
Ko ravno omenjam dva temelja Ljubezni, se lahko sliši še tako neverjetno, ampak sodobni človek težko sprejme, da ga nekdo neizmerno in zastonjsko ljubi. Zanimivo, da je individualističnemu človeku sodobnega časa tako težko sprejeti dejstvo, da ga ima Nekdo neizmerno rad. Božji Sin ima Očeta neizmerno rad, in zato se je zgodilo odrešenje, ki je izraz neizmerne Božje ljubezni.
Poglejva samo primer krščanstva in ravno božičnega časa, ki v teh dneh odmeva. Izjemna Božja ljubezen do človeka se kaže v tem, da se je Bog odločil roditi med majhnimi, na povsem preprost način, da bi vsak človek čutil, da je sprejet, cenjen, ljubljen. Izjemna Božja naklonjenost do človeka se kaže v Njegovi ponižnosti – to je zelo pomemben vsebinski vidik naše vere. S tem nam je na vsak način želel dopovedati, da nas ima rad. Bog se poniža, se učloveči, v Mariji … Kako težko je nekomu sprejeti to dejstvo, da ni treba nič storiti, se z ničimer izkazati, pa nas nekdo že ima rad, smo mu dragoceni. Kot da bi sodobni človek iskal tako obliko presežnega, v kateri bi s svojo lastno močjo dokazoval, česa je sposoben, tega boga bi želel impresionirati s svojimi sposobnostmi, dosežki, da bi mu dal potrditev, pohvalo … A naš krščanski Bog ni tak – on nas ima rad zato, ker smo, ker živimo, še več, vse nas ima za svoje otroke, po stvarjenju in tudi po odrešenju.

- Naslednja močna lastnost sodobnega človeka se da zaobjeti v dve latinski besedi – variatio delectat ter repetita iuvant – variacija, sprememba prinaša veselje; ponavljanje koristi, pomaga. Človek se v svojem življenju, tudi zaradi današnje (ne)kulture odmetavanja, hitro naveliča nekega predmeta, izdelka, odnosa, in tako stalno išče nove variacije izdelka, predmeta, odnosa. Enako je s stvarmi na duhovnem področju: nekaj časa bi poizkušal z jogo, nato bi bil malo kristjan, hkrati pa bi posegal po astrologiji, iskanju energij, meditacijah, beli magiji …
Kako to, da ne vidimo koristi v ponavljanju? Zanimivo, da ravno otroci vedno rečejo: »Ati, še enkrat!« Otroci si torej želijo ponovitev, vračanja enakega. Če to pretvorim v duhovni jezik, je pri mnogih prisotna naveličanost: maša jim je dolgočasna, ker se vedno dogaja na enak način, dolgočasna je molitev, ker se jim zdi skrajno nesmiselno vedno ponavljati enake vzorce … Sodobni človek torej išče zmeraj nekaj novega, hkrati pa se ne zaveda, kako ga bo vsaka nova forma pustila nezadovoljnega, če se nahaja samo na površju, ne gre pa v globino vsebine …
Podam primer: Bilo je že pred desetletji, ko je oče peljal svojega sina v avstrijski Graz, kjer je takrat že bil nakupovalni center, in mu dejal, da si lahko izbere eno stvar, za katero želi, da mu jo oče kupi. Sin začne iskati predmet, ki bi si ga lahko izbral, in ko se vrne očetu, začne jokati. Jokal je, ker je bilo preveč ponudb in se ni mogel in ni znal odločiti.
To je velika težava današnjega časa, da se sodobni človek ne zna odločati, postal je neodločnež. In kot tak je dejansko revež med vso pestrostjo ponudb. Vse bi rad poskusil, pri vsem bi si rad zagotovil neko varnost, sprejetost, mir.
Danes je problem v tem, da bi človek rad bil na hitro, instant in preko bližnjic potešen tudi v tem iskanju duhovnosti, kar pa je iluzija. Potem se mnogi zaustavijo v tem svojem mišljenju, svoji organiziranosti vsakdanjika, si ustvarijo svoj pojmovni svet in od njega ne odstopajo. Niso se pripravljeni soočiti z možnostjo, da nimajo prav, celo zagovarjajo, da ima vsak svojo resnico … V času korone je ta razklanost še posebej zaznavna. Gre za določeno nemoč, tudi ranjenost, da ne zmorejo narediti koraka naprej. Pogosto se premalo zavedamo, da sreče ne moremo ujeti drugače, kot da živimo pošteno in nam bo sreča podarjena.
Stalno spreminjanje ni rešitev. Nič ni trdnega, ničesar se ne da oprijeti, ker ne vemo, če bo jutri še tam. Stalno spreminjanje je pogubno za realno življenje, ker človek potrebuje gotovost, potrebuje varnost, še toliko bolj je pogubno za duhovno rast. Poseben dar imamo kristjani v obhajanju cerkvenega leta, ki nam je podarjeno prav po naši meri, saj se v njem zvrsti vsa človeška zgodovina, tudi zgodovina odrešenja, od stvarjenja in vse do konca sveta, od prve adventne nedelje vse do nedelje Kristusa, Kralja vesoljstva. Gre za genialno, navdihnjeno organiziranost, ki vključuje pravo bogastvo in tudi različnost. Kljub temu pa ima katoliška Cerkev nekatere stalnice v svojih molitvah, obhajanju zakramentov in zakramentalov ter blagoslovov, ki ne potrebujejo vsako nedeljo nečesa novega. Številna bogoslužna besedila so posvečena skozi zgodovino judovstva in krščanstva, saj so bila tolikokrat ponavljana, in so zato tako žlahtna, posvečujoča in odrešenjska. Pomembno je, kot je lepo zapisal Max Thurian, najprej protestantski in pozneje katoliški duhovnik, da se pri vsakem bogoslužju morajo ta sveta besedila oživiti, da ljudje začutijo, da gre pri maši za dogodek, morda še bolje za dogajanje, ki nas spreminja ter iz posameznikov gradi občestvo bratov in sester, ki so ljubljeni od Boga in ljudi in nakazujejo novo človeštvo, ki ga imenujemo občestvo svetih. Seveda pa vsak dogodek zahteva pripravo, kar velja tudi za mašo in druga zakramentalna bogoslužja. Mnogi Slovenci smo doživeli čudovito prepevanje s ponavljanjem spevov v Taizéju ali na taizéjskih novoletnih srečanjih mladih, sam tudi čudovito prepevanje s ponavljanji med pravoslavnim evharističnim bogoslužjem v Moskvi. To pomeni, da je navadno pesem tista, ki pomaga, da bogoslužje globlje zaživimo, predvsem njegovo skrivnostno navzočnost Boga med nami. Pravoslavni kristjani zato radi poudarjajo, da so nebesa navzoča med evharističnim bogoslužjem.

- Kako naj sodobni človek v vsej množičnosti ponudbe potegne ročno zavoro, se ustavi in enostavno sprejme Božje odrešenje? Kako to, da se sodobni iskalec ne ustavi pri tem Božjem daru, pri odrešenjskem sporočilu?
Če pogledam z očmi katoliškega duhovnika in prevzamem del odgovornosti za to, da sodobni človek tega, kar išče, ne prepozna v Troedinem Bogu, bi dejal, da je problem v tem, da tako mnogi otroci kot tudi odrasli niso slišali kerigme, prvega oznanila. Niso slišali in res sprejeli glavnega oznanila – Bog nas je ustvaril, Kristus je iz ljubezni umrl, vstal in živi ter nas zbira in njegov Duh gradi cerkveno občestvo!
Danes se na različne načine trudimo s katehezo (poučevanjem) otrok, ne zavedamo se pa, da otrokom nismo uspeli izročiti osnovnega oznanila, ga niso sprejeli in ponotranjili. Otroke pri verouku zalagamo z različnimi podatki, pogosto manj pomembnimi stvarmi, ne poskrbimo pa ali nam ne uspe, da bi jim pomagali sprejeti tisto osnovno veselo oznanilo. Zavedati se moramo, da je kateheza druga stopnja na poti življenja vere. Prva stopnja je sprejetje osnovnega izročila, resnice vere. Tukaj je lahko kritika usmerjena na duhovnike, starše in katehete, da otrokom ne znamo na pravilen način izročiti oznanila Jezusa Kristusa. Znamo izvajati kateheze, večkrat nam pa ne uspeva evangelizirati. Zato moramo vsi prositi Boga za pomoč.
V katoliški Cerkvi na Slovenskem nam trenutno ne uspeva dovolj kerigma (prvo oznanilo: Kristus je Gospod), prav tako nam ne uspeva dovolj mistagogija (poglabljanje v skrivnosti vere in Boga). Še najbolje nam uspeva kateheza, vendar lahko hitro rečemo, da gre samo za faktografsko učenje na enaki ravni kot pri vseh drugih šolskih podatkih in vedenjih. Se pravi ne gre za vprašanje, ali nekdo v to verjame ali ne, pomembno je, da zna nekaj našteti. Boli me, če katehisti, katehistinje ne vzgajamo za skrivnost. Imeti znanje o veri je potrebno, nujno, toda to je premalo, treba je povezati življenje z vero, ga prepojiti in hoditi v življenju skupaj z vstalim Gospodom, ki nas spremlja. Iz Stare zaveze imamo dober vzorec družinske kerigme, družinske kateheze in družinske mistagogije, ko oče ob starozaveznih velikonočnih praznikih razlaga svojim otrokom in družinskim članom, kaj je Gospod storil zanje, za izraelski narod, da jih je izpeljal iz egiptovske sužnosti.
Pot do konkretnega, resnega vernika je preko oznanjevanja kerigme v kombinaciji z dobro katehezo. Ob tem bi zelo izpostavil še obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo, ki poudarja tudi uvajanje v skrivnost odrešenja (mistagogijo). Vsaka maša bi nam morala pomagati, da bi skrivnost mašnega dogajanja čim močneje doživeli. Obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo je vsebinsko bogat, z močno teološko in pastoralno podlago, ki bi lahko postal vzorec in podlaga, seveda s primernimi prilagoditvami, za prihodnost Cerkve glede nove evangelizacije. Uvajanje odraslih v krščanstvo bo najbrž kmalu postalo ena izmed najpomembnejših oznanjevalnih in pastoralnih dejavnosti, kot je to bilo v zgodnji Cerkvi.

- Preprosto vprašanje za konec, kaj sodobni človek išče v vsej duhovni ponudbi? V prvem koraku niti ne odrešenje; omenjate mir, kaj še?
Človek si v največji meri želi biti slišan. Danes je zelo malo poslušalcev, ki bi ljudem, posamezniku prisluhnili, smo pa vsi po vrsti »bombardirani«, zasuti z informacijami. Če pogledava na sodobni svet, ki je prepleten s svetovnim spletom – na njem je zelo malo ali nič prostora, kjer bi lahko mi bili slišani; potrebovali bi še en svetovni splet, kjer bi bilo to mogoče. Oznanila je hvala Bogu veliko, najti moramo vzorce, kjer si bomo verske izkušnje še bolj zavzeto – tudi v živo – podarjali.
Zakaj si veliko ljudi želi biti slišanih? Zato ker so v svojem življenju ranjeni in njihova ranjenost vpije po ozdravljenju. Zato je tudi veliko iskanja pomoči na različnih mestih z željo, da bi bili slišani. Mnogo se jih zateče po pomoč k psihiatrom, psihologom, da bi bili vsaj na duševni ravni pomirjeni. Ampak to je rešitev samo za duševno zdravje. Mnogi gredo dalje in zaupajo različnim šamanom, magom, šarlatanom, ki naredijo samo še
več škode …
Prava pomiritev, prava umiritev, pravo odrešenje pa se zgodi preko Kristusa
z odpuščanjem grehov, ki je velikonočni dar Jezusa Kristusa.

M. Erjavec / sprašuje / in br. kapucin, teolog in prof. Vinko Škafar / odgovarja /, Človek in iskanje presežnega, v: Ognjišče 1 (2022), 32-34.

VSE SE JE ZAČELO PRED 20 LETI ...

Angelin vrtec so pred 20 leti ustanovile uršulinke in je še danes del njihovega samostana v središču Ljubljane. Deluje v okviru Uršulinskega zavoda za vzgojo, izobraževanje, versko dejavnost in kulturo. Otrokom je kot prvi vrtec v Sloveniji ponudil pedagogiko montessori in versko vzgojo preko kateheze Dobrega pastirja. Vrtec nosi ime po ustanoviteljici uršulink sv. Angeli Merici.

ZAČETKI ANGELINEGA VRTCA
Z idejo o ustanovitvi vrtca in izobraževanjem kadra so sestre uršulinke pričele že leta 2000. »Imele so voljo, da sodelujejo pri spreminjanju življenja na bolje. V mislih so imele, da mora biti razvijajoča se družba prijazna tudi do otrok, staršev in družin. Starši najbolje poznajo svoje otroke, oni bi morali imeti možnost, da sami izberejo vrtec, za katerega menijo, da bi najbolj pomagal pri razvoju njihovega otroka. In so želele dati svoj prispevek na tem področju. Pridružili so se jim še drugi. Naj posebej omenimo Melito, Martino, Miro, s. Metko, s. Marjeto. Odprle bi nov vrtec, a kakšnega? Šle so si pogledat, kakšni so vrtci po svetu. Opazovale so in molile, da bi prav izbrale. Nazadnje so izbrale vrtec, kakršnega si je zamislila pred več kot 100 leti Maria Montessori. Vrtec, v katerem starejši pomagajo mlajšim, vrtec, v katerem se dela z rokami, z materiali, hodi po črti, igra igro tišine, spoznava Dobrega pastirja …« (LeRoux, Zgodba Angelinega vrtca). Tako je vrtec svoja vrata prvim generacijam otrok odprl 3. januarja 2002.

V VRTCU
Samostansko dvorišče se je leta 2002 spremenilo v veliko igrišče in opaziti je bilo veliko zadovoljstvo staršev ter otrok. Število vpisanih otrok je vsako leto raslo, zato so sestre poleg rumene in zelene sobe odprle še vijolično. Tako so v prvih letih delovali s tremi skupinami drugega starostnega obdobja (od 3. do 6. leta). Leta 2007 pa sta se odprli še rdeča in oranžna soba, ki dajeta prostor otrokom prvega starostnega obdobja (od 11. meseca do 3. leta). Vrtec se je v zadnjih letih soočil tudi z zmanjšanim številom otrok, zaradi česar so zaprli vijolično sobo. Danes v vrtcu delujeta po dve skupini prvega in drugega starostnega obdobja. Temu je botroval tudi »koronačas«, obenem pa opažajo večjo fleksibilnost in odprtost družin za spremembe, selitve (v tujino, na periferijo naše države, menjava služb) …
Vseskozi se v vrtcu trudijo, da bi delovali pristno, po pedagogiki montessori; hkrati izpostavljajo, da ne dajejo toliko poudarka na številne zunanje dejavnosti, ki so ponujene družinam (letovanja, tabori …). Starši to cenijo, saj si za svoje otroke želijo rutino, stalnost in umirjeno okolje, brez hitenja, vznemirjanja, stresa.

ZGLED SV. ANGELE
Za duhovnost sv. Angele je značilno globoko spoštovanje dostojanstva vsakega človeka v njegovi svobodi in osebna ter prisrčna povezanost z Bogom.

SAMOSTOJNOST: Če otroku že od majhnega omogočamo samostojnost, bo pridobil zaupanje vase ter se bo samozavestno soočal z novimi izzivi. Otrok bo samostojen, če bo opremljen s spretnostmi, veščinami in besednim zakladom. Vse to pa mu bo omogočalo, da bo ohranjal vedoželjnost in ji uspešno sledil.

ODGOVORNOST: Otroka spodbujamo, da je odgovoren do sebe, drugih in okolja.

SKUPNOST: Otroke pripravljamo na sobivanje z drugimi; z življenjem v starostno mešanih skupinah, z deli vsakdanjega življenja in s spodbujanjem vljudnosti in spoštovanja.

MIR: Vsak pozitiven doprinos prispeva k miru. Če bomo otroka spodbujali k temu, bo imel veselje do življenja ter bo vseživljenjsko ustvarjalen. Imel bo globalno vizijo pogleda na svet ter razvit državljanski čut. Le srečen, notranje izpolnjen otrok v sebi oblikuje konstruktivne drže do sebe, drugega in sveta.

DOGAJANJE V VRTCU
Dnevi v vrtcu so si zaradi dnevne rutine med seboj podobni, hkrati pa zelo različni.

METODA DELA IN POSLANSTVO
Pedagogika Marie Montessori je usmerjena v opazovanje otroka, ki najbolj ve, kako naj se uči. Eno temeljnih načel je, da se učni proces začne pri otroku, in ne pri učitelju. Gre za individualni pristop, ko vzgojitelj opazuje delo posameznega otroka, mu predstavlja nove materiale in dejavnosti, ga spodbuja k samostojnosti, skrbi za delovno in spoštljivo ozračje v skupini ter pripravlja zanj primerno okolje. S pomočjo skrbno pripravljenega okolja omogočamo otroku, da razvije celostno osebnost, ne le razuma. Poleg zaznavanja, jezika, matematike, umetnosti in znanosti je v učnem načrtu tudi področje vsakdanjega življenja, ki vključuje denimo pripravo in serviranje hrane, čiščenje, učenje vljudnosti in spoštovanja. Pomemben vidik montessori vzgoje so starostno heterogene skupine, ki omogočajo, da se mlajši zgledujejo po starejših, starejši pa pomagajo mlajšim.
Angelin vrtec od leta 2003 otrokom nudi tudi katoliško vzgojo preko kateheze Dobrega pastirja. Ta postavlja v ospredje duhovne vrednosti otroštva in želi prispevati k oblikovanju zavesti, ki gradi zgodovino človeštva na pravičnosti in solidarnosti. Otroke uvaja v oseben in globok odnos z Bogom.
Po zgledu sv. Angele vzgajajo otroke v odgovorne in samostojne člane skupnosti, saj bodo le tako prispevali svoj delež k miru v svetu.

ZAKAJ RADA PRIDEŠ V ANGELIN VRTEC? - KOLEKTIV

»Ker je polno življenja, ker ni nikoli dolgočasno, ker otroci vedno nekaj novega odkrivajo. Imajo vedno nove domislice, posrečene izjave. Zelo lepo mi je biti v sredi otroškega vrvenja in živžava, med radovednimi očmi. Nikoli se nič ne ponovi, četudi si dvajset let tukaj, so risbe drugačne, so izjave drugačne, je dinamika vsakič popolnoma druga. Ob njih ves čas razmišljam, kako naprej, katere črke že pozna, katere besede lahko sestavi …« (Neža LeRoux)

»Zato ker mi je všeč delo v kolektivu, zaradi umirjenosti, montessori načina dela, atrija, kjer spoznavamo Božje Skrivnosti, telovadbe, kjer se razgibamo, in res dobrega vzdušja, ki vlada pri nas.« (Katarina Kržič)

»Ker lahko z otroki tukaj živim vsakodnevno življenje, praznujemo cerkvene praznike in živimo v skladu s cerkvenim letom …« (Urška Slakan)

»Ker me vedno pričaka jutranja kava in toplina sodelavk. Vsak dan sem deležna toplih objemov in nasmehov otrok. Ker je delo raznovrstno in zanimivo, nikoli ne veš, kaj te čaka v dnevu. Ker se počutim koristno, ko lahko komu podam roko s pogovorom, nasvetom, razumevanjem, vedno pa dobim veliko več nazaj.« (Janja Burjek)

»Rada pridem, ker mi je tu lepo in je Angelin vrtec moj drugi dom. Prijetno okolje, dobri medsebojni odnosi in pridni otroci. Lepo mi je opazovati otroke, kako napredujejo iz dneva v dan. Hvaležna sem, da med otroki ostajam mlada po srcu, čeprav sem v vrtcu že 20 let.« (Martina Jerina)

pripravili:
BELIČIČ, Ana svetovalna delavka
kolektiv Angelinega vrtca in
ERJAVEC, Matej. Angelin vrtec (Na obisku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 75-77.

tema meseca

Zakaj in kako ustvarjalno moliti?

gost meseca

p. Branko Petauer, cistercijan

na obisku

Angelin vrtec - 20 let

Preberite več: Februar 2022

»Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ‚Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‘ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: ‚Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.‘« (Lk 4,17-21) (3. nedelja med letom)

Pred nama sedi Jezus, z zvitkom v roki, in slovesno, s posebno avtoriteto bere iz knjige velikega preroka Izaija. Poslušava ga, kot sva do sedaj že mnogokrat poslušala domačega župnika brati evangelij: skozi eno uho noter, skozi drugo ven. A vendarle je tokrat v zraku nekaj drugačnega. Jezusove besede nama sežejo globoko do srca in pretresejo najino bit. Ta duhovnik pred nama namreč pravi, da se je vse to, kar oznanja, izpolnilo danes! Ker je On sam ta svoboda, On sam je Luč najinim očem in On sam je Gospodova milost. Pravzaprav nama ni treba narediti nič posebnega, samo sprejeti to, kar pravi, kot Resnično. Če počakava čisto malo, Ga bo domači župnik dvignil pod podobo kruha in na lastne oči se bova lahko prepričala, da je res.
Najin missio: Ni naključje, da je Jezus v shodnici bral iz knjige preroka Izaija. Zavestno je izbral ta odlomek. Naj bo njegov izbor ta teden za naju povabilo, da tudi midva odpreva ta »zvitek« iz Stare zaveze. Preberiva vsak večer nekaj vrstic in mogoče bova našla, kar že nekaj časa iščeva …

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2022) 1, str. 13.

Žale, poslednji dom Ljubljančanov, s čudovitimi vežami za rajne in z mnogimi prelepimi spomeniki, so njegovo delo. Za Križanim, ki je odtrgal desnico s križa in z njo usmiljeno blagoslavlja, nekaj metrov na desno počiva veliki slovenski arhitekt prof. Jože PLEČNIK. Sam ima na grobu preprost slovenski kamen, ki je vanj vklesan križ in ob njem ime in letnici: ARH. JOŽE PLEČNIK 1872-1957.
Ljubljana je vsa njegova. V svoje rodno mesto je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke Božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu.
Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z Njim. »Morebiti starši molijo zame in ti tudi zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečino. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«
Tako piše zrel mož, ne otrok ali pobožna ženica! Ker zna moliti s srcem in ker je pobožnost prepojila zadnje vlakno njegove plemenite duše, zato moli vsa njegova umetnost.
Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni Božji ljubezni. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca Božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec Božje slave.
Njegova čista in ponižna duša povsod vidi Božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanja napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.
Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno Božjih sledov, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v Božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve po Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernakelj je studenec žive vode, monštranca je drevo življenja, kelih Božje srce …
Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reci mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem - ne On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«
Za svoje delo ni nikoli delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda Boga nobena stvar ni prelepa!«
V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.
Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

PLEČNIKOVI “UTRINKI”
Kmalu po njegovi smrti 7. januarja 1957 je Mohorjeva družba v svojem Književnem glasniku (februar 1957) napovedala dragoceno knjigo, ki bi Plečnika predstavila v njegovi besedi. Zapisali so: »Plečnikovega kulturnega pomena za Slovence ne bi mogli v celem doumeti, če bi ga poznali samo kot oblikovalca neštetih presenetljivo lepih in trajnih arhitekturnih spomenikov in načrtov. Slovenskemu ljudstvu ga je treba predstaviti tudi v njegovi besedi, v njegovih utrinkih, domislicah, izrekih. Tak kot je bila njegova arhitektura, njegove misli o lepoti, njegove zamisli, načrti, takšen je bil Plečnik tudi kot človek: plemenit, iskren, bister, jedrnat. Iz razgovorov z mnogimi ljudmi vseh poklicev bo uredništvo Mohorjeve družbe izbralo Plečnikove izreke, utrinke njegove življenjske modrosti in jih strnilo v knjigo, ki naj pokaže velikega umetnika tudi v njegovem modrovanju o delu, o življenju, o poštenosti, o resnici, o mnogih drugih stvareh.«

Knjiga žal ni izšla, ostalo je le pri napovedi, ki ji je bilo za vzorec ‘priloženih’ nekaj Plečnikovih ‘utrinkov’; odbrali smo nekatere.

• Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.
• Vsem pa in vam tudi povem: če ne bi delal, bi ne rastel. Rastel pa sem, to vem.
• Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda.
• Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje.
• Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase.
• Najlepše je, ako človek lahko reče: Jaz sem naredil, kar sem mogel in kar sem znal. Imam čisto vest in vse drugo mi nič mar.

več:

ČUK, Silvester. Kamen govori o Bogu. (Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš). Ognjišče, 1965, leto 2, št. 4, str. 23.23.

ČUK, Silvester. Jože Plečnik. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 1, str. 28-29

ČUK, Silvester. Plečnikova hiša. (Domače ognjišče). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53

Zanima me, ali je sedanje omejevanje udeležbe pri svetih mašah s pogojem PCT sploh v skladu s kanonskim pravom Cerkve in njenim naukom ter njeno tradicijo. Kolikor vem, ni na tako popuščanje državi ni pristala nobena od sosednjih katoliških Cerkva (Italija, Avstrija, Hrvaška, Madžarska).
Zanima me tudi, ali je sploh v skladu s Cerkvenim pravom in katekizmom dovoljevanje slovenske Cerkve ateistični državi, da se vmešava v liturgijo (prepoved pozdrava miru, prepoved obhajila na jezik, omejevanje udeležbe pri zakramentih itd.). Kolikor vem, laiki te moči naj ne bi imeli, še najmanj pa ne nečlani Cerkve.
Jakob

Najbrž zlepa ni nobene teme, ki bi ljudi tako razdvajala kot je epidemija covida in cepljenje ter ukrepi proti pandemiji. Naj iskreno napišem, da se čudim, da tako zelo razdvaja tudi vernike. Vse sosednje države res nimajo PCT pogoja za obiskovanje bogoslužja, Slovenija je izjema. Najbrž zaradi izrednega sovraštva do kristjanov, ki smo mu priče v naši družbi. Če bi tudi v Sloveniji za bogoslužje ne veljal pogoj PCT, za druge prireditve pa bi, bi bili kristjani deležni izrednih očitkov, nasprotovanj in izbruhov sovraštva. Očitali bi nam privilegiranost. Ne vem, od kod vam podatek, da Cerkev v drugih državah ni popustila pritiskom. Kdo pa naj bi nanje pritiskal? Osebno me ne moti, da je za obisk bogoslužja ta pogoj, ki je lahko uresničljiv za vse. Kdor ni cepljen, se gre z lahkoto testirat. Tako postaja bogoslužni prostor varnejše območje in pri ljudeh odpade izgovor, da se bojijo obiskovati cerkev zaradi pandemije. Čeprav ta strah pri nekaterih ljudeh še vedno obstaja.
Sam sem se cepil, potem ko sem prebolel ne ravno najmilejšo obliko covida, zato da lahko mašujem, spovedujem in delim druge zakramente. Pa tudi iz ljubezni do bližnjega, da bi bil manj dovzeten za okužbo in bi posledično manj kužil druge ljudi. V cerkev prihajajo tudi starejši, za katere je ta bolezen še nevarnejša, zato je moja previdnost na mestu. Prav tako ne razumem, da si ob obisku gostilne ali drugih prostorov priskrbim PCT potrdilo, za mašo pa nam ga je težko priskrbeti! Ne odobravam, da je za obisk bogoslužja potreben PCT pogoj, a ker mi je maša velika vrednota, je zame ta pogoj malenkost, ki jo izpolnim. V spominu mi je ostal dogodek iz študentskih let. V stolnico je prihajala k maši gospa na posebnem vozičku, ki ga je s trudom sama poganjala. Prihajala je tudi v snegu in slabem vremenu. Ni ji bilo težko, ker ji je bila maša vrednota. Sedaj pa srečujem vernike, ki se jim je težko iti testirat! To ni znak iskrene vere in želje, da si želijo srečati z Jezusom v evharistiji. Če bi imeli res veliko željo in veliko vero, bi ob pogoju PCT samo zamahnili z roko, opravili ta pogoj in se udeležili maše. Pri maši molijo “Jezus tebi živim, tebi umrjem …”. Ne vem, če je to res iskreno, če jim je težko za Jezusa izpolniti tako majhno stvar kot je testiranje!
V drugem delu sprašujete, ali se v Sloveniji država vmešava v liturgijo (prepoved pozdrava miru, prepoved obhajila na jezik …). Odgovor je ne! Lani sem med epidemijo, ko so bile pri nas cerkve zaprte, nekaj časa hodil maševat v Italijo za tam živeče Slovence. Vse ‘prepovedi’, ki jih vi naštevate, so veljale tudi v ‘katoliški’ Italiji. Še strožje so bile in ljudje so se jih še bolj dosledno držali. Z manj godrnjanja kot v Sloveniji. Kajti sedanjo obliko pozdrava miru in obhajila so določile škofovske konference v posvetovanju z zdravstvenimi strokovnjaki, ne država.
Glede pozdrava miru. Nikjer ni rečeno, da si moramo ob tem podati roke. Lahko si jih, lahko pa ne. Torej v času epidemije izberemo eno od možnosti in se odrečemo drugi, ki je nevarna za okužbe. Pri tem pa ne kršimo liturgičnih predpisov. Podobno je pri obhajilu. V času epidemije se odločimo za eno od oblik (na roko), odrečemo pa drugi (na jezik), ki je nevarna za okužbo. Varovanje življenja je višja vrednota kot ena od oblik pozdrava miru in načina obhajila pri maši. 
Epidemija je v marsičem spremenila naše življenje in nas omejila. Tudi na področju izpovedovanja vere. Tudi meni gredo nekateri predpisi ‘na živce’. Podobno drugim ljudem, a opazil sem, da je ta jeza ali vsaj nevolja znamenje udobja, uveljavljanje mojega prav in mojega ega, manj pa odprtosti do Boga in do še manj skrbi in ljubezni do bližnjega. 
Naj sklenem še s spominom na pogovor z gospo, ki ji vera veliko pomeni. Jezila se je (name) in na vse, ko so prepovedali blagoslovljeno vodo v cerkvah. Tudi čez škofe je padla kakšna ostra beseda. Umiril sem jo in dejal, da jeza ni krščanska krepost. Strinjala se je. Potem sem ji dejal, da skušam razumeti, da ji blagoslovljena voda veliko pomeni. To lahko sprejme z jezo, negodovanjem, godrnjanjem, ki kmalu preraste v sovraštvo. Nevarno je, da se bo to njej zgodilo. »Tega nočem,« je hitro odgovorila. Nadaljeval sem, da pa lahko po svetopisemskem učenju tudi to nesrečno epidemijo sprejme in jo skuša obrniti na dobro (prim. Rim 8,28). Tako sem ji svetoval, naj prinese v steklenički vodo, ki ji jo bom blagoslovil. Z njo se bo lahko pokrižala preden bo šla od doma (in prosila za Božje varstvo) in ko se bo vrnila domov. Zakaj bi jamrali, sem ji še dodal. Z malo dobre volje boste ohranili svoje spoštovanje do blagoslovljene vode in obenem upoštevali nasvete epidemiologov.
Podobno je bilo z vernico, ki ji nikakor ni šlo v račun, da bi prejemala obhajilo na roko. Iskreno je dejala, da se ne čuti vredna. Našla je rešitev. Na roko je položila čist robček, ki ga je uporabljala samo za to priložnost, in obhajilo je še naprej prejemala. Veliko stvari se da rešiti z dobro voljo in s ponižnostjo, ki temelji na iskreni veri. Raje kot negodovanje naj bo krščanska drža iskanje načinov, kako ohraniti spoštovanje do Boga in bogoslužnih predpisov, obenem pa spoštovati tudi predpise epidemiologov, ki nam ne želijo nagajati, ampak nas obvarovati pred nalezljivo boleznijo.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 42-43.