sv. Frančišek Asiški nas s svojim življenjem nagovarja k živemu (na dotik) odnosu z Bogom, sočlovekom, stvarstvom ...

Pred odhodom v Brazilijo (julija leta 2013) si je papež Frančišek ogledal popolnoma zastekljen papamobil s katerim naj bi se prevažal na svetovnem dnevu mladih. Zavrnil je to možnost in poudaril, da ne moreš priti na obisk ljudem v ‘stekleni kletki’ – sploh pa ne k prijateljem, k tistim, ki jih imaš rad. Potreben je živi stik, brez vmesne zasteklitve. Kasneje je v intervjuju na brazilski TV poudaril: »Treba je spodbujati ‘kulturo srečanja’!«
Maša preko TV je sicer nekaj odličnega, a le če ne moreš v cerkev, kjer bi doživel v evharistiji srečanje z Bogom na dotik; elektronske komunikacije so nekaj koristnega, a le če ni možnosti, da bi zaznal celovito resničnost sočloveka v njegovi dejanski bližini; dokumentarci o naravi pritegujejo s fantastičnimi posnetki, a so ti le utvara, če ne izstopimo iz dobro izoliranih hiš in doživimo pristen stik s stvarstvom. Občutek notranje samosti – tesnobnosti – depresivnosti se bo neusmiljeno stopnjeval, če se ne bomo dali v živo objeti Bogu, sočloveku in tolikemu, kar z nami soutripa v stvarstvu. Posredovanje bližnjih preko medijev je prežeto z elektronskim hladom, ki stopnjuje (pre)napetost našega živčevja. Elektronika, s katero se soočamo, je namreč preveč agresivna za električne impulze v našem organizmu. (Električni impulzi nastanejo zaradi posebnih beljakovin, ki delujejo kot nekakšne pore na celični membrani, uravnavajo delovanje celice ter med drugim prepuščajo tudi kalijeve in natrijeve ione – nosilce električnega toka. Te beljakovine – ionski kanalčki – so navzoči povsod in sodelujejo pri delovanju telesnih organov, imunskega sistema, živčnih in hormonalnih procesih ... Brez električne aktivnosti ni zavesti. Smrt lahko opišemo tudi kot prenehanje električne dejavnosti v možganih, ki so naš ‘osebni računalnik’ – sila občutljiv in izjemno zmogljiv, saj lahko obdeluje naenkrat kar 4.000 informacij!) Poleg tega, pa povzročajo elektronske frekvence odvisnost, saj delujejo tako, da nas izmenjaje držijo, nato izpustijo, da nas lahko obdržijo. Možgani postanejo odvisni od ‘močnih doz’, in tako kot pri drogah, imajo tudi ‘elektronske doze’ smrtonosne posledice. Raziskave kažejo na škodljiv vpliv elektronike zlasti v nežni dobi, ki ima za posledico: motnje v pozornosti, nemir, težave z učenjem branja, razdražljivost, nasilnost ... Zanimiva je ugotovitev, da je diplomiralo 45% ljudi, ki so gledali v otroštvu TV manj kot uro in le 8% tistih, ki gledali TV več kot dve uri in pol. Nekateri vrtci (večinoma na željo staršev) že uporabljajo za poučne igrice računalnike in jim je kaj malo mar, če se pri tem zmanjšuje plastičnost otrokovih možganov: slika nima globine, vonja, okusa, ni mogoč otip. Dvodimenzionalnost opustoši otrokove zaznave, tako da razvije popačeno predstavo o svetu in realnosti, kar kasneje vpliva na njegovo odločanje, kaj je prav in kaj napačno. – Kako obširna tema, meni pa zmanjkuje odmerjenega prostora, zato končujem z izjavo mladostnika. Takole je pripovedoval svojim prijateljem: »Sinoči sem se pogovarjal s starši o brezsmiselnem umetnem podaljševanju življenja, ko medicina človeku preprosto ne dopusti več naravne smrti. Rekel sem jima: “Prosim vaju, ne dovolita, da bi kdaj vegetiral odvisen od elektronskih naprav in tistih stekleničk s tekočinami.” In veste kaj sta storila? Zazrla sta se vame z občudovanjem in potem sta izklopila TV, DVD, internet, PC, MP3/4, play station 2, PSP, wireless, telefon. Vzela sta mi mobilca, iPod, iz hladilnika sta umaknila Coca-Colo in pivo! Ma groza, vam povem. Za umret!« – Res, čas je, da preverimo, premislimo in se odločimo za to, kar je za živet in ne za umret!
Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (10) 2013, str. 43

»V vsaki vasi nosi nekdo baklo napredka – učitelj, in nekdo jo ugaša – duhovnik,« je zapisal francoski pisatelj Victor Hugo († 1885). Učitelj je namreč v zadnjih dvesto letih postal več kot zgolj podajalec učnih vsebin, postal je simbol neke dobe – dobe razuma.
Za razliko od stare Avstrije, kjer se je šolstvo pogosto razvijajo dobesedno iz farovškega dvorišča (mežnarija kot prva učilnica, cerkveni organist kot prvi učitelj), so druga okolja, ki so bila bolj pod vplivom francoske revolucije, učitelja rade obravnavale kot antipoda duhovniku. Učitelj torej kot pozitivec, duhovnik kot negativec; prav v smislu Hugovega citata. Komunizem je dialektiko učitelj – duhovnik do konca zaostril, ko je učitelja propagandistično spremenil v vojaka revolucije, duhovnika pa v sovražnika ljudstva.
Vstavimo v zgodbo cepljenje. Cepiva so velik dosežek znanosti in zaradi cepiv smo odpravili ali zamejili veliko nevarnih bolezni. A mnogim se cepljenje upira, kar ni novost. Iz Slomškovega (+1862) življenjepisa vemo, da so se tudi v njegovem času ljudje upirali cepljenju. Zanimivo, v naših deželah je bila kdaj prav duhovnikom (tudi Slomšku osebno) naložena neljuba dolžnost, da ljudi prepričajo, naj se vendar gredo cepit.
Drugič so to nalogo prevzeli učitelji in šola. Med jugoslovansko epidemijo črnih koz l. 1972 se je cepljenje otrok vršilo v šolah in po tekočem traku. Proti cepljenju se ni niti pisnilo.
Pride leto Gospodovo 2021 in izziv cepljenja zoper novi koronavirus. Zgodba se ponavlja: zdravstvo ponuja cepljenje, eni se cepijo hitro in brez zadržkov, drugi preračunavajo, tretji so odločno proti. Situacija med klerom: nekaj je izjem, ampak duhovščina, vključno s papežem Frančiškom, na veliko spodbuja k cepljenju.
Proticepilci ta čas tudi na Slovenskem ne počivajo. Zelo aktivni so na spletu, organizirajo se na ulicah, nekateri od njih neki večer vdrejo v studio javne televizije, neki drug večer obmetavajo parlament.
Ob tem se dogaja nekaj, zaradi česa se Viktor Hugo bržčas obrača v grobu: vloga učiteljev v proticepilskem gibanju ni povsem zanemarljiva. Pomnimo lok, ki gre od učitelja, ki je na protestih kazal golo zadnjico, preko šestindvajsetih velenjskih učiteljev, ki so ‘sesuli’ cepivo AstraZeneca, do zadnjega proticepilskega nastopa neke učiteljice v zelo gledani televizijski oddaji. V določenih trenutkih se zdi, da je kak učitelj ali učiteljica celo vodilen in najbolj izpostavljen protestni in proticepilni lik.
Kako je torej z baklo napredka? Jo še nosi učitelj?
Več stvari upoštevajmo. Najprej možnost, da je nerazumna proticepilnost pri kom, ki naj bi bil simbol razuma, politično motivirana, ker pač ne mara trenutne vlade. Drugo, učitelj v javnem šolstvu je državni uslužbenec, ni pa državni papagaj, da bi vedno in povsod mislil in govoril, kot od njega pričakuje država. Tudi do proticepilskega mnenja ima pravico. Tretje, ne moremo iz odnosa do cepljenja ocenjevati celotne osebe in njenega dela. Nekdo bo proti cepljenju, še vedno pa bo čudovit sodelavec in pedagog. Na koncu še dejstvo, da velika večina učiteljstva ni proticepilska. Tudi pri tem poklicu velja prispodoba, da letala, ki dobro in redno letijo (beri: učitelji, ki so se cepili in se držijo epidemioloških pravil), niso novica, letalo, ki pade (beri: učitelj, ki se ni cepil in ruši pravila), pa je.
Kakor koli, kolobocije okrog koronavirusa in cepljenja so družbo, politiko, gospodarstvo, religijo, šolstvo, sploh raznorazne poklice dale na rentgen. Ta je pokazal marsikaj osupljivega. Med bolj osupljivimi izvidi je vsekakor učitelj proticepilec. Glede na zgodovino učiteljstva in zavezanost slednjega razumu je učitelj proticepilec nekakšna contradictio in terminis, protislovje v pojmih.
Ampak na koncu je tak učitelj le simptom nečesa večjega. Ko bo epidemija mimo in bo čas za mirno refleksijo, bo potrebno resno razčleniti, kaj se dogaja s to našo nadvse opevano dobo razuma.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 3.

Jesenski mesec oktober, v katerem pobiramo sadove zemlje, nas vabi, da si z molitvijo rožnega venca nabiramo tudi zaklade, ki jih ne uničita ne molj ne rja. Zato je oktober posvečen molitvi rožnega venca. Letos obhajamo 450-letnico bitke pri Lepantu (1571). S to bitko je povezan praznik Rožnovenske Matere Božje, saj je papež pozval kristjane, naj prosijo Marijo, da obvaruje Evropo turške nevarnosti. Papež je menil, da je molitev rožnega venca izprosila zmago v bitki in zato je razglasil god Rožnovenske Matere Božje. O tem berite v tokratni prilogi.

O rožnem vencu je spregovoril “preprost župnik” Maks Ipavec, ki se je kot gost meseca dotaknil tudi nekaterih drugih aktualnih tem.

Pogoj za razmišljanje in molitev je tišina. V tišino gora se je umikal Jaka Čop, gorski fotograf in ljubitelj gora, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva.

Začetek šolskega leta je za mnoge šolarje in dijake prinesel kopico interesnih in obšolskih dejavnosti. Zato smo z namenom predstavitve obiskali Zvezo za tehnično kulturo Slovenije, ki pokriva naravoslovno in tehnično področje in se trudi popularizirati in spodbujati zanimanje za naravoslovne znanosti med mladimi.

Upanje je ena izmed treh kardinalnih kreposti in pogosto se lahko zdi, da se prej zanašamo na naključja, usodo kot na krščansko upanje in Božjo previdnost. Tokratna tema meseca zato prinaša vpogled, kaj je razlog upanja za nas kristjane, kako ga lahko v polnosti razumemo v odnosu do ljubezni in vere ter kako je krščansko upanje prežeto z veseljem.

Revija Ognjišče posveča posebno pozornost preizkušanim v naši družbi in prinaša bralcem vsak mesec posebno življenjsko izkušnjo kakšnega od njih. S tem povezan je tudi tokratni intervju z Damijanom Lazarjem, ki je predsednik Zveze za šport invalidov in paraolimpijskega komiteja, s katerim smo želeli predstaviti možnosti, na kakšne načine se lahko mladi invalidi vključijo v športne dejavnosti in kakšne vse koristi to prinaša.

Na področju delovanja hudobnega duha je po besedah Janeza Kavčiča veliko primerov, ko ne gre za delovanje hudobnega duha, ampak se posamezniki srečujejo s katero od psihičnih bolezni, ki jo pa zelo težko sprejmejo. Tokrat torej nekaj več besed o tem, kako je pomembno razlikovanje med boleznijo in delovanjem hudobnega duha in zakaj pri prvem eksorcizem ne pomaga.

Izšli sta dve Svetopisemski sestavljanki: Jezus blagoslavlja otroke (1.000 kosov in je primerna za otroke od enajstega leta naprej) in Prvi Božič (200 kosov in je primerna za otroke od sedmega leta naprej). Več o tem si lahko preberete na str. 97). Prav tako je izšel ponatis Svetopisemske igre Sveto pismo igra spomin.

Upamo, da bodo omenjeni novosti in ponatis ter drugo lepa ponudba ob bližajočem se obdarovanju. Zato naj dodam, da v naših knjigarnah lahko izkoristite bon21 in kupili knjige (samo knjige, ne drugih izdelkov) naše založbe. Najnižji nakup, ki ga lahko opravite z bonom, znaša 30 EUR.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 4.

* 22. september 1917, Stražišče pri Prevaljah, † 5. marec 2009, Ljubljana.

»Skrb za lepo slovensko besedo je bila eno glavnih gibal v mojem življenju; tako z veseljem sprejemam priznanje, poimenovano po pesniku, ki je ustvarjalno presegel raven jezika. kakršen je zadoščal za rabo preprostega ljudstva, in povzdignil slovenščino med tedanje razvite evropske jezike ter je usposobil za vrhunsko pesniško izražanje. Prešeren, vnet za čast dežele, se je kakor le redki njegovi sodobniki zavedal, kakšen je pomen jezika kot narodotvornega dejavnika in najbolj vidnega znamenja narodove samobitnosti.« Tako je zapisal Janez Gradišnik v svoji zahvali ob podelitvi najvišjega slovenskega kulturnega priznanja – Prešernove nagrade leta 2008 “za življenjsko delo na področju književnosti, knjižnega prevajanja, pisateljevanja in jezikoslovja”. Dodati je treba še njegovo potrpežljivo delo pri urejanju revije Prostor in čas, ko se je moral na zunaj spopadati z oblastjo, na znotraj pa z nazorskimi razhajanji med sodelavci. Na vseh področjih je bil temeljit, vztrajen, vrhunski. Letos mineva sto let od njegovega rojstva.

PRI PETIH LETIH JE ŽE ZNAL BRATI
Življenje in delo Janeza Gradišnika je lepo orisal France Pibernik v dokumentarni monografiji, ki je kmalu po njegovi smrti izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Rodil se je 22. septembra 1917 v kraju Stražišče pri Prevaljah na Koroškem. Mati Amalija je bila doma s trdne kmetije, oče Ivan pa je bil orožniški podčastnik. Zaradi njegovega poklica se je družina večkrat selila. Leta 1920 je bil premeščen v Slovenj Gradec, kjer so ostali šestnajst let. Stanovali so v hiši, v kateri se je rodil skladatelj Hugo Wolf. Tu sta se Janezu pridružila brata Bogomir in Franc (Branko) ter sestra Marija. Ko je jeseni 1923 s šestimi leti šel v osnovno šolo, je že znal brati. Po končani osnovni šoli bi se rad vpisal na gimnazijo v Mariboru, toda moral se je zadovoljiti s slovenjgraško meščansko šolo. Leta 1931 je prišel na mariborsko učiteljišče; leta 1936, ko se je družina preselila v Maribor, mu je bil omogočen študij na pedagoški fakulteti ljubljanske univerze, kjer je diplomiral leta 1940. Ves čas študija, od srednje šole dalje, se je sam izobraževal, z vso vnemo se je učil jezikov (nemščine, francoščine, italijanščine, angleščine), že takrat se je ob spisih Antona Breznika ogreval za materinščino. Kot študent se je vključil v Kocbekov krog krščanskih socialistov. Avgusta 1939 se je udeležil 2. akademskega kulturno socialnega tedna v Bohinju, na katerem so sodelovali najodličnejši predstavniki tedanjega slovenskega katoliškega izobraženstva. Jeseni 1940 je šel na služenje vojaškega roka v Sarajevo. Po razsulu jugoslovanske vojske aprila 1941 je prišel v nemško ujetništvo. Poleti 1942 je prišel k svojim, ki so bili izgnani na Hrvaško. Ves okupacijski čas je bil brez prave vesti o dogajanju v Sloveniji. Vojna leta je imel za izgubljena leta.

VRHUNSKI PREVAJALEC LITERARNIH UMETNIN
Konec vojne je dočakal v ustaškem zaporu v Zagrebu. Junija 1945 so zagrebški Slovenci povabili Kocbeka za govornika na mitingu. Ob tej priložnosti je Kocbek nagovoril Gradišnika, naj pride k njemu za osebnega tajnika na ministrstvo za Slovenijo v Beograd. Avgusta se je v zagrebški cerkvi sv. Marka poročil z anglistko Ružo Tremski; v zakonu sta se jima rodila sinova Bogdan (1946) in Branko (1951). Z novim letom 1946 so ministrstvo za Slovenijo ukinili in Gradišnik je dobil službo v uredništvu DZS. V tem času je v reviji Novi svet objavil noveli Nekega dne v aprilu ter Obletnica mature, izbor njegovih novel je izšel v knjigi Pot iz noči (1949). Leta 1951 je pri DZS izšla znamenita Kocbekova zbirka novel Strah in pogum; Gradišnik je bil odpuščen iz službe in zaradi stikov s Kocbekom je prišel na seznam Udbe. Poklicno se je posvetil prevajanju, ker je bil to njegov vsakdanji kruh. Prevajal je različna besedila, ne samo literarna, ampak tudi strokovna. Z mojstrskima prevodoma romana ‘Oči in svetloba’ francoskega pisatelja Vercorsa in novele ‘Starec in morje’ Ernesta Hemingwaya si je prislužil ime v slovenski literarni javnosti. Mikalo ga je lastno pisateljsko ustvarjanje, ki pa ga je oviralo stalno in zahtevno prevajanje. Nastajal je dolg seznam vseh mogočih prevodov, nad to množico se dvigajo najvišji vrhovi svetovne književnosti. Njegova največja mojstrovina je prevod jezikovno večplastnega romana ‘Ulysess’ irskega pisatelja Jamesa Joycea (1967). Za to ‘težaško’ delo je prejel nagrado Prešernovega sklada (1969) in Sovretovo nagrado (1986). Po razpadu prvega zakona se je leta 1974 drugič poročil z literarno zgodovinarko in prevajalko Katarino Bogataj, dragoceno sodelavko pri pisanju in prevajanju.

MODRI UREDNIK IN JEZIKOSLOVEC
Leta 1969 je začela izhajati revija Prostor in čas, ki jo je ustanovila skupina 62 nazorsko in generacijsko zelo različnih ljudi. V njej so sodelovali katoličani in marksisti. Glavni urednik je bil Janez Gradišnik, odgovorni urednik pa pisatelj Vladimir Kavčič. Reviji je bilo usojenih samo šest let življenja. Zaradi svoje nazorske odprtosti je postala trn v peti vladajoči partijski garnituri. Leta 1974 so bili pritiski tako hudi, da revije ni bilo več mogoče obdržati. Gradišnik je vseh šest  let držal revijo na nogah, modro krmaril med boji z oblastniki in razhajanji med sodelavci. Za revijo je žrtvoval šest let svojega življenja z zavestjo, da pomaga slovenskim ljudem do bolj demokratičnega kulturnega življenja. »V teh letih nisem imel nič časa zase, nisem prevedel nobenega literarnega dela.«
Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 2008 je Janez Gradišnik zapisal, da je bila “skrb za lepo slovensko besedo eno glavnih gibal” v njegovem življenju. »Čeprav ni šel skozi visoke jezikovne študije, saj slavistike ni mogel študirati, je z vztrajnim prizadevanjem v povojnem času postal vodilni praktični jezikoslovec z nesporno avtoriteto« (France Pibernik). Z jezikovnimi problemi se je srečal ob prvih prevodih in že v petdesetih letih je v reviji Jezik in slovstvo in drugod začel objavljati članke, v katerih je opozarjal na najpogostejše napake v naši publicistiki. Neutrudno je opozarjal na eno največjih nevarnosti, ki preti domači besedi, to je nepotrebno hlapčevanje tujim jezikom. Izdal je tudi vrsto knjig, v katerih je dopolnil pogled na žgočo problematiko naše materinščine v sodobnih družbenih razmerah: Slovenščina za Slovence (1967), Slovenščina za vsakogar (1974), Še znamo slovensko? (1981), Za lepo domačo besedo (1985), Naš jezik (1985), Slovensko ali angleško? (1993).
Dočakal je častitljivo starost – 92 let. Po novem letu 2009 je naglo pešal in 5. marca je umrl. Vstajenja čaka na ljubljanskih Žalah.
Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 9, str. 52-53.

priloga

Rožni venec in bitka pri Lepantu

gost meseca

Maks Ipavec, "Preprost župnik"

stična 2021

S pogumnim korakom

Preberite več: Oktober 2021

»Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta. Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. Težko mi je to povedati, srce se mi krči, a zamolčati vam ne morem več. Toda prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne. Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani ...« To je znamenita zadnja pridiga beneškega duhovnika, ki se je uprl odloku, da mora v cerkvi moliti in pridigati v italijanskem jeziku. V romanu Kaplan Martin Čedermac je France Bevk postavil spomenik vsem primorskim, posebno beneškim duhovnikom, ki so pod fašizmom ohranjali slovenski jezik. Pisatelj jih je podpiral s svojimi knjigami. Rodil se je pred 130 leti, umrl pa je pred 50. leti in sicer prav na svoj 80. rojstni dan.

V ŠOLE PO NASVETU DUHOVNIKA
France Bevk je bilo otrok bajtarske družine iz Zakojce v Cerkljanskih hribih. Oče Ivan, čevljar, je bil dvakrat poročen. V prvem zakonu z Marijo Čufer se je rodilo osem otrok, France, rojen 17. septembra 1890, je bil najstarejši. Ljudsko šolo je obiskoval na uro oddaljenem Bukovem. Na prigovarjanje deda so ga poslali za trgovskega vajenca v Kranj, od koder se je vrnil po nekaj mesecih. Doma je pomagal očetu čevljariti ter hodil h kmetom na dnino. Na nasvet cerkljanskega dekana Franca Knavsa, ki je vedel, da je fant nadarjen za pisanje, je odšel na učiteljsko pripravnico v Podgori pri Gorici, šolanje je nadaljeval na učiteljišču v Kopru in Gorici. Prvo učiteljsko službo je nastopil v Orehku blizu doma, zatem pa v Novakih. Leta 1917 je bil poslan na fronto. Po vojni ni več deloval kot učitelj, posvetil se je pisanju in uredniškemu delu, sprva v Ljubljani, od leta 1920 pa v Gorici. Postal je (so)urednik družinske revije Mladika, urejal je politični list Goriška straža in humorističnega Čuka na pal‘ci. Po nastopu fašizma je bilo delovanje skoraj onemogočeno, a je kljub preganjanju vztrajal. Leta 1934 je bil obsojen na tri leta konfinacije, po 40 dneh je bil izpuščen na prizadevanje slovenskega PEN kluba. Ves čas je deloval kot svoboden pisatelj. Leta 1926 je postala njegova žena goriška učiteljica Davorina Bratuž; njuna hčerka Jerica je zgodaj umrla, kar je oba zelo prizadelo. Septembra 1943 je odšel v partizane, po vojni je imel visoke politične funkcije, čeprav ni bil v partiji. Leta 1953 je postal član SAZU, vendar ne zaradi svojega pisateljskega dela, temveč zaradi njegovih kulturnih zaslug za zatirano Primorsko. Umrl je 17. septembra 1970 v Ljubljani, pokopali so ga na pokopališču v Solkanu, saj si je v oporoki želel počivati v grobu hčerke Jerice. Leta 1971 je bila tam pokopana tudi žena Davorina.

VISOKA SKLADOVNICA NJEGOVIH KNJIG
Po več kot sto napisanih literarnih delih, od katerih so mnoga doživela več izdaj in številne ponatise, je France Bevk (do nastopa Ivana Sivca) veljal za najbolj plodovitega slovenskega pisatelja. Manj je znano, da je za njegov vstop na slovensko literarno prizorišče značilna njegova poezija, v kateri je čutiti vpliv Murna in Župančiča. Svoje pesništvo je v glavnem sklenil z zbirko Pesmi (1921). V prozi je začel s krajšimi besedili z obsodbo vojne in vsega, kar je v človeku zločinskega. Deloma jih je zbral v knjigah Faraon (1922) in Rablji (1923). Nato se je posvetil pisanju obsežnejših novel, povesti in romanov z meščansko, kmečko, narodnostno ter moralno tematiko. V prvi dobi prevladuje motivika meščanskega sveta, kasneje pa se vedno močneje oglaša domačijska snov, ki je lahko postavljena v sodobnost, pogosto tudi v preteklost. Ta snov je rasla iz ljudskega izročila, pisateljevih doživetij rojstne pokrajine, družbene in narodne stvarnosti. Ob Rutarjevi Zgodovini Tolminskega (1882) je Bevk dobil navdih za trilogijo Znamenja na nebu (Krvavi jezdeci, 1927, Škorpijoni zemlje, 1927, Črni bratje in sestre, 1929). Z zgodovinsko prozo, s katero se je približal Ivanu Preglju, je Bevk opisoval preteklo trpljenje svojih rojakov. »Vendar se eno delo dviga v Bevkovem opusu posebno visoko nad vse, Kaplan Martin Čedermac (1938, pod psevdonimom Pavle Sedmak), podoba duhovnika, ki se mora boriti s cerkveno in svetno oblastjo, da lahko svojim ljudem reši jezik in jih s tem ohrani slovenstvu. To je prava visoka pesem primorski duhovščini, ki je desetletja reševala tudi slovenstvo na skrajnem zahodu slovenskega etničnega ozemlja« (Marijan Brecelj).

NAJLEPŠE KNJIGE ZA OTROKE
Bevk je veliko pisal za mladino že pred drugo svetovno vojno, po njej še veliko več, tako da je seznam teh njegovih del izredno dolg. »Njegov prisrčni odnos do otrok mu je pomagal, da je ustvarjal to, kar jih je zanimalo in kar jim je bilo za vzgojo potrebno. Za najmlajše je pripovedoval pravljice, večje je vodil po svetu, jih učil lepega vedenja ali jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je nevsiljivo vpletal spoznanja o naravi, družbi in življenju ter toplo domoljubje« (Francka Varl Purkeljc). Za mladino je začel pisati prej kot za odrasle. Leta 1912 je izšla knjižica Veseli god, leta 1920 knjiga Pastirčki pri kresu in plesu (otroške pesmi in igre). V povestih Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna je mlade bralce povabil v cerkljanske hribe med revne bajtarje in dninarje, kjer so morali otroci, ki jih je bilo veliko, že zelo zgodaj oditi od doma služit kot pastirji ali kot pestrne (varuške otrok) pri bogatejših kmetih. V povesti Tonček nastopa deček, ki ga v mestu tepejo, ker govori slovensko. Med Bevkove najlepše mladinske knjige spada povest Lukec in njegov škorec (1931), v kateri spoznamo veliko ljubezen med živaljo in otrokom. V zgodbah z naslovom Otroška leta Bevk obuja spomine na lastno mladost v številni družini, ki je bila trpka, a tudi srečna, ker so bile želje majhne. O sebi kot trgovskem vajencu pripoveduje v knjigi Tatič. Pretežni del najlepšega in umetniško najboljšega, kar je napisal za otroke, je nastalo v tridesetih letih. Po vojni je tem delom pridružil povesti s tematiko vojnega dogajanja v očeh otrok. V teh letih se je veliko srečeval z mladimi bralci, ko je skupaj z drugimi pisatelji obiskoval šole po Sloveniji.

ČUK, Silvester. France Bevk (1890–1970). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 96-97

Menopavza je naravno obdobje v življenju vsake ženske v določenem starostnem obdobju in dobesedno pomeni konec menstruacije.
Izraz menopavza naj bi prvi uporabili Francozi v 17.stoletju. Menopavze so se začeli zavedati šele pred nekaj 100 leti, saj je bila življenjska doba prej pri večini žensk v primerjavi z današnjimi precej krajša. Beseda ‘menopavza’ se navadno uporablja za opis življenjskega obdobja med 45. in 55. letom, ko se plodno obdobje in menstruacija končata. Večina žensk (80 %) doživi svojo zadnjo menstruacijo pred dopolnjenim 54. letom, če nastopi pred 40. letom govorimo o prezgodnji menopavzi. V izjemno redkih primerih pa lahko ženska preide v menopavzo že pri 30 letih. Navadno je vzrok za to zdravstvena težava, včasih pa jajčniki svojo primarno funkcijo izgubijo brez dobro poznanega vzroka.
Menopavza je povezana s številnimi telesnimi spremembami, ki so v veliki meri posledica manjše tvorbe hormona estrogena, kar vodi v hormonsko neravnovesje. Najpogostejše težave v tem obdobju so: motnje spanja, vročinski oblivi in potenje, krvavitve, glavoboli, suha koža, sluznice in lasje, čustveni izpadi, slabše počutje ...
ZGODNJA MENOPAVZA
Med najbolj poznane vzroke za prezgodnjo menopavzo (v obdobju pred 40. letom) štejemo avtoimune bolezni, kot so hipotiroidizem (premalo delujoča ščitnica), Crohnova bolezen, eritematozni lupus in revmatoidni artritis. Na zgodnjo menopavzo lahko vplivajo tudi nekatera genetska stanja, med njimi galaktozemija ali dedno pomanjkanje encimov, ki pretvarjajo galaktozo v glukozo. Z zgodnjo menopavzo se lahko spopadejo tudi bolnice s Turnerjevim sindromom in rakavimi obolenji. Zgodnjo menopavzo spremljajo simptomi, kot so: neredne menstruacije, spremembe razpoloženja in nočno potenje. Ti znaki nakazujejo, da jajčniki proizvajajo manj estrogena. Med ostale težave sodijo uhajnje urina, suhe sluznice in koža, sprememba telesne teže, motnje srčnega ritma, vrtoglavice, sprememba prebave.. in nenazadnje, prezgodnje staranje.
SPOLNE ŽLEZE IN HORMONI
Ženska spolna hormona estrogen in progesteron nastajata v jajčnikih. Ciklus njunega ustvarjanja, izločanja in ravni v krvi ustvarja zaprt krog vzajemne odvisnosti, v katerem sodelujejo žleze v možganih to je hipotalamus s hipofizo in jajčniki. Popolna in urejena funkcija tega kroga se začne vzpostavljati med puberteto ter se nadaljuje s prvo menstruacijo in nato skozi rodno obdobje. Hormoni hipotalamusa (gonadoliberini) spodbudijo adenohipofizo k izločanju FSH (foliklestimulirajočega hormona) in LH (luteinizirajočega hormona), ki delujeta na jajčnik tako, da začne proizvajati estrogen in progesteron. Estrogen in progesteron imata pomembno vlogo v ženskem telesu, od uravnavanja mesečnih ciklusov do zanositve, pozneje za vzdrževanje nosečnosti, presnovnih učinkov, vpliva na srčno-žilni sistem ...
Obdobje pred menopavzo in sama menopavza je fiziološki pojav počasnejšega delovanja in ‘usihanja’ delovanja jajčnikov ter posledično manjše količine hormona estrogena in progesterona. Posledica pomanjkanja teh hormonov je izostanek menstruacije. Ženska pride v obdobje ‘hormonskega primanjkljaja’, ki se različno odraža v kakovosti življenja. V tem obdobju manjša količina spolnih hormonov nastaja v drugih žlezah in tkivih; nadledvična žleza, maščobno tkivo in mišice. Uspešnost delovanja teh organov je odvisna od telesne in duševne kondicije ženske, genetske zasnove, prehrane ...
TEŽAVE
Nekaj let pred nastopom zadnje menstruacije se lahko pojavijo motnje menstrualnega cikla. Menstruacijske krvavitve lahko postanejo močnejše ali šibkejše, daljše ali krajše. Pri nekaterih ženskah menopavza nastopi naenkrat. Hkrati z motnjami ciklusa ali pozneje se lahko pojavijo oblivi vročine, navali krvi, predvsem v glavo in vrat, z rdečico in občutkom vročice, ki se lahko pojavljajo tudi več kakor desetkrat na dan. Pojavi se tudi nočno znojenje in motnje spanja, vrtoglavica, glavobol, utrujenost, razbijanje srca, tiščanje pri srcu, bolečine v želodcu, motnje razpoloženja (potrtost, razdražljivost, zaskrbljenost ...), motnje koncentracije. V istem obdobju ali pozneje se pojavljajo tudi težave, kot so suha koža, izpadanje las, bolečine v kosteh in sklepih, suhe sluznice.
Do menopavze imajo ženski spolni hormoni (predvsem estrogen) v organizmu zaščitno delovanje. Pri ženskah zato v tem obdobju skoraj ni srčnih infarktov. Po menopavzi pa naravne zaščite ni več. Pogosto se povišajo vrednosti holesterola in maščob v krvi, pospešeno se razvija ateroskleroza, zveča se verjetnost za nastanek koronarne srčne bolezni in možganske kapi. Nekaj let po menopavzi se število infarktov pri ženskah približa številu pri moških. Glavna presnovna simptoma pa sta zmanjšana kostna gostota in nastanek osteoporoze.
HORMONSKO ZDRAVLJENJE
Pri prezgodnji, zgodnji menopavzi in za lajšanje simptomov menopavze se lahko zdravi z dodajanjem manjkajočih spolnih hormonov. Pri tem zdravljenju je potrebno upoštevati previdnostne ukrepe, saj ni priporočljivo za ženske s srčno-žilnimi, jetrnimi in tromboembolitičnimi boleznimi, pri hormonskih tumorjih (npr. dojke) in sistemskih boleznih (revmatske bolezni).
V tem obdobju so priporočljivi redni pregledi in posveti pri ginekologu.
POSKRBITE ZASE
Spanje
Poskrbite, da boste dovolj spali predvsem ponoči, saj nočni počitek pripomore k obnovi telesa in delovanju nadledvične žleze, ki v tem obdobju uravnava hormonsko stanje.
Opustite slabe navade
Kajenje slabo vpliva na delovanje žlez, ki izločajo spolne hormone in pospešuje razgradnjo spolnih hormonov, previdni bodite pri uživanju alkohola in kofeina.
Uravnotežena prehrana
Uživajte polnovredna živila, zelenjavo in sadje, pomembno je da telo oskrbimo z vitamini in minerali. Priporočljiva so tudi živila, ki vsebujejo rastlinske estrogene (fitoestrogene): soja in sojini izdelki, lan, oreščki, ovseni kosmiči, ...
Gibanje
Pomembno je redno gibanje ob upoštevanju priporočil svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za posamezno starostno obdobje. Po priporočilih SZO za doseganja večine koristi za zdravje pri odraslih zadošča izvajanje 150 minut vsaj zmerne telesne dejavnosti na teden ali 75 minut visoko intenzivne telesne dejavnosti na teden. To se lahko doseže z zmerno telesno dejavnostjo po 30 minut vsaj 5 dni v tednu ali pa visoko intenzivno telesno dejavnostjo po 25 minut vsaj 3 dni v tednu. Vsaj dvakrat na teden se vsem starostnim skupinam priporoča tudi izvajanje vaj za krepitev večjih mišičnih skupin. Starejšim od 65 let in tistim, ki so slabše gibljivi, se dodatno priporoča izvajanje vaj za ravnotežje in preprečevanje padcev vsaj 3 dni v tednu. Če posameznik ne more dosegati priporočil, naj bo telesno dejaven v skladu s svojimi zmožnostmi in zdravstvenim stanjem.
Vitamin D
Sončenje na zmernem soncu brez zaščite po 15–20 minut nekaj krat na teden.
Rastlinski hormoni
Rastlinska zdravila za lajšanje težav so pripravki s fitoestrogeni in pripravki, ki vsebujejo izvlečke grozdnate svetilke oziroma cimicifuge in so namenjeni lajšanju menopavznih težav, kot so navali vročine, znojenje, motnje spanja, razdražljivost in brezvoljnost. Ti pripravki so varni in učinkoviti.
Fitoestrogeni so naravne snovi, ki so po kemijski strukturi podobni ženskim spolnim hormonom, posnemajo ali uravnavajo delovanje endogenih estrogenov, navadno z vezavo na estrogenske receptorje in s tem pripomorejo k hormonskemu ravnovesju.
Prehranska dopolnila, ki vsebujejo fitoestrogene t. i. rastlinske estrogene, pripomorejo k ponovni vzpostavitvi hormonskega ravnovesja in tako k zmanjšanju težav.
dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 09, str. 108.

• “Z veseljem bodimo Kristusovi učenci vse življenje”
  Kateheza je umetnost podajanja in pričevanja vere
  Dr. Franc Zorec, voditelj tajništva Slovenskega katehetskega urada (SKU), je bil sogovornik na temo kateheze, ki v zadnjih letih – ne samo zaradi situacije z epidemijo – doživlja precejšnje spremembe. SKU je pripravil Slovenski katehetski načrt, Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije nov Pravilnik za katehezo, vstopamo v novo katehetsko leto … Vabljeni torej k branju pogovora o pristopu h katehezi, ki nikakor ni omejena samo na osnovnošolce, ampak vključuje vse starostne skupine.
  
  - Glede na to, da bova govorila o verouku in odraščanju v veri, vas prosim, da najprej poveste nekaj besed o svojem odraščanju in spominih na obiskovanje verouka.
  Odraščal sem v tradicionalni družini, kjer je bila prisotna molitev, nedeljska maša. Glede verouka se spomnim, da sem bil v skupini pri s. Mirjam, ki je s posebno toplino predstavljala vsebine vere, vedno je imela zanimive slike, vrtela celo filme, ki jih je imela na filmskem traku. Pri njej sem čutil posebno zavzetost za stvari, ki nam jih je želela posredovati. V višjih razredih sem verouk seveda obiskoval, vendar so bili to časi, ko nas je zanimalo še vse drugo.
  Naslednji močan spomin na katehezo in doživljanje vere so ministrantske duhovne vaje, tudi druženja z duhovniki v poletnih mesecih na kakšnih potepih, kjer ni bilo toliko v ospredju poučevanje o veri, ampak življenje vere; zadosti je bila zavest, da nas je vera povezovala. Še bolj se mi je to utrdilo na tednih duhovnosti v Logarski dolini in Stržišču. V teh krajih sem doživel veselje življenja in vere med mladimi, ko smo se družili, prepevali, se pogovarjali o verskih vsebinah. Vsa ta doživetja in spoznanja so me potem vodila tudi na pot duhovniškega poklica.
  
  - Na svoji duhovniški poti ste se prav v smeri kateheze še dodatno izobraževali, celo doktorirali iz raziskovanja 50-letnega obdobja kateheze na Slovenskem. Kako je prišlo do odločitve, da se posvetite tudi temu področju?
  Zanimanje za to področje se je začelo že v času študija, pri predmetu katehetika, ki ga je predaval prof. Ivan Rojnik. Pri njem sem videl, da mu to področje in vsebina tega predmeta veliko pomenita. To mi je bila prva spodbuda. Ko sem nato prišel kot diakon in kasneje kaplan na župnijo, sem prevzel nekaj razredov kateheze in ob tem doživljal, da kateheza ni enostavna stvar. V resnici je precej zahtevna.
  Imel sem občutek, da mi nekaj manjka, da bi za dobro izvajanje kateheze moral imeti veliko več znanja. Čutil sem potrebo, da v tej smeri še nadgradim svoje znanje. Po dobrem letu in pol kaplovanja me je poklical nadškof Kramberger in me vprašal, če sem pripravljen iti študirat v Rim. Predlagal je smer katehetika. Tako sta sovpadla njegov predlog in moje zaznavanje potrebe: za dve leti sem šel na študij v Rim.
  V magistrski nalogi sem se najprej ukvarjal s preučevanjem katehetskih tednov, kjer se izobražujejo kateheti. Področje vzgoje katehetov je zelo pomembno, saj je katehet prva metoda in prevedena vsebina kateheze v sodobni jezik. Pri doktorski nalogi pa sem primerjalno predstavil še druge vidike kateheze skozi obdobje 50 let v Sloveniji in tujini.
  dr. Franc Zorec,
  župnik župnij Bakovci in Tišina, je voditelj tajništva Slovenskega katehetskega urada in voditelj Pastoralne službe v škofiji Murska Sobota, hkrati vodi tudi škofijski odbor za katehezo in referat za oznanjevanje v škofiji Murska Sobota. Leta 2013 je doktoriral s področja kateheze, in sicer z disertacijo Petdeset let župnijske kateheze na Slovenskem, njena srednjeevropska primerljivost in smernice za nadaljnji razvoj.
  V Slovenskem katehetskem uradu je dejaven od leta 1995 in je v tem času prispeval veliko člankov, predavanj, nagovorov in pisem s področja katehetike, namenjenih družinam, staršem, katehetom ter duhovnikom. Sodeloval je pri pripravi Slovenskega katehetskega načrta pa tudi pri izdaji še svežega Pravilnika o katehezi, ki ga je pripravil Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije.
  
  
  - Lahko izpostavite nekaj ključnih ugotovitev iz teh dveh nalog?
  Mogoče je najbolj presenetljivo, da se določene »težave« pri razmisleku o katehezi v petdesetih letih sploh niso spremenile. Kot pred 50 leti se tudi danes soočamo z občutkom nemoči pri prenosu vere pri osnovnošolcih, ko je kateheza usmerjena le nanje. Da je to premalo, se je kazalo takrat in se kaže danes. Danes lahko osnovnošolce opremimo z vsemi orodji in vsebinami, ki jih potrebujejo v tem času, vendar to ni dovolj, da bi oni lahko samostojno naredili korak naprej in prenesli vero tudi v svoje mladostniško in odraslo življenje. Osnovnošolska kateheza je za kaj takega prešibka.
  Kot danes se je tudi takrat kazala potreba po katehezi za odrasle. O tem je spregovoril drugi vatikanski koncil; katehetski pravilnik iz leta 1971 je poudaril, da je treba katehezirati vse starostne skupine, začenši pri starejših. Vendar je pri tem bila neka nemoč in premik se ni mogel zgoditi. To se mi zdi ključnega pomena še danes. Kako narediti katehezo ne samo za otroke, ampak za vse starostne skupine, predvsem za odrasle?
  Tehnično se je pokazalo, da se stvar dá rešiti, vsebinsko pa je bila kar težava. Zato je plenarni zbor Cerkve na Slovenskem leta 2000 rekel, da je treba ustvarjati dvostebrno katehezo. Prvi steber je osnovnošolska, že vpeljana kateheza, za drugi steber pa naj kateheti in župnija najdejo načine, kako z drugačnim pristopom nagovarjati celotno družino. S tem bi se spodbudilo starše, da živijo, poglabljajo, pričujejo svojo vero in jo v družinah živijo skupaj s svojimi otroki.
  
  - Kaj bi opredelili kot cilj kateheze? Vemo, kam želimo z njo pripeljati oz. usmeriti posameznika v določenem starostnem obdobju?
  Cilj kaheze je srečati Jezusa in živeti življenje z Njim. Tega cilja pa se ne more doseči v prvih 14 letih življenja. Pravzaprav zares zaživimo šele v mladostniškem in kasneje v odraslem življenju, ko se pojavijo različna življenjska vprašanja, situacije in preizkušnje. Vsi ti kasnejši dogodki zahtevajo nov odgovor vere; če ni dodatne katehetsko-verske spodbude, ki bi te situacije opredelila in nagovorila, potem nam za te preizkušnje zmanjka verskih odgovorov. Vera za mladostnika in odraslega nima nobenega pomena, če v njej ne najde pomoči za življenje, odgovorov na iskanje smisla in svojega mesta v svetu.
  Ker vera v otroški dobi ne more podajati odgovorov na vsa življenjska vprašanja, je toliko pomembneje, da takšna vprašanja naslavlja kateheza za odrasle. Gre za pot, ki nas lahko postopno, korak za korakom, v skladu z našo življenjsko situacijo, vodi k cilju: živeti in hoditi z Jezusom skozi celo življenje.
  
  - Kakšno vlogo in naloge ima Slovenski katehetski urad (SKU) in kako poteka delo?
  Prva in bistvena naloga SKU-ja je, da povezuje katehete in jim je na razpolago, če potrebujejo kakšno pomoč. To pomeni, da pripravljamo in organiziramo izobraževanja in jih opremljamo s potrebnimi gradivi.
  Stik s kateheti in priprava katehetskih gradiv sta najpomembnejši pomembni področji dela SKU-ja, saj je vedno treba iskati pristope v katehezi. V koronskem času je bilo treba hitro organizirati katehezo na daljavo, vzpostaviti tehnične povezave, pripraviti gradiva, da so bila na voljo v digitalni obliki, in tako priti naproti katehetom, da se je kateheza lahko izvajala na daljavo. Katehete smo skušali usposobiti, da bi bili na daljavo spodbuda za življenje vere v družinah pa tudi za poglobitev verskega življenja posameznika glede na njegovo stopnjo razvoja in ob uporabi različnih možnosti, ki jih ponuja digitalna tehnologija. Vse pridobljeno znanje na tem področju je sedaj dragoceno in ga skušamo uporabiti pri načrtovanju dela tudi za naprej.
  SKU poleg dela in komunikacije s kateheti skrbi tudi, da se člani SKU-ja izobražujemo, hodimo na mednarodna srečanja in sledimo razvoju pogledov na katehezo v drugih državah in okoljih.
  
  - Kakšen pa je utrip glede kateheze drugod po Evropi oz. svetu in v kolikšni meri je izvajanje kateheze v Sloveniji primerljivo z drugimi državami?
  Določene stvari so primerljive, čeprav se moramo zavedati, da smo v Sloveniji nekoliko posebni. Pri nas ni nobenega verouka v šoli in je treba poučevanje o veri in uvajanje v življenje vere povezati ter združiti na ravni župnije. V večini drugih držav so pouka o veri šolarji deležni že v šoli, in je tako na župnijski ravni treba delati le na tem, kako naučeno povezati z življenjem. Vendar brez težav ne gre nikjer. V tujini na primer opažajo, da verski pouk v šoli odtuji otroke in celotno družino od župnije. V šoli imajo namreč otroci sv. mašo, spoved, pouk o veri, tako da stika z župnijo skoraj nimajo oziroma je ta zelo šibak in vezan le na prejem zakramentov.
  Kljub šolskemu pouku o veri pa v tujini ugotavljajo, da otroci pridobijo malo tega znanja. V tem smo si podobni. Tudi mi smo pogosto prepričani, da mladostniki po devetih letih verouka nič ne znajo.
  Dejansko pa je treba vedeti, da ne gre za uk! Vedno, ko govorim o teh stvareh, želim biti dosleden in uporabljati besedo kateheza, ki pomeni odmevanje vere v mojem življenju, in ne zgolj učenje o veri. Biti veren je kombinacija dvojega: o veri nekaj vedeti, predvsem pa jo živeti. Kjer je verski pouk v šoli, lahko pouk o veri izvajajo učitelji, ki jim je to zgolj služba – v sebi nimajo pričevanjskega elementa. Če pa ni pričevanja vere, se kateheza ne more zgoditi. Tudi pri nas ugotavljamo, da je zelo pomembno, da katehet v sebi nosi močan naboj in željo, da posreduje svojo lastno izkušnjo vere – in da to posreduje celotnemu župnijskemu občestvu. Celotno župnijsko občestvo pa je poklicano, da s svojim življenjskim pričevanjem katehizira svoje člane.

- Če sedaj strneva vse povedano – kaj vse je potrebno, da je kateheza lahko uspešna?
Potrebujemo navdušujočega kateheta, otroke, ki imajo vsaj osnovno zanimanje in željo po spoznavanju vere, ter podporno domače okolje s strani staršev in župnijske skupnosti, v katero kot družina prihajajo.
Poleg kateheze osnovnošolskih otrok je v župniji mnogo priložnosti za katehezo odraslih. Vsaka skupina v župniji, vsako malo občestvo naj bi bilo deležno kateheze: tako pevski zbor, župnijski pastoralni svet, biblična skupina … Vsaka taka skupina naj bi imela tudi katehezo in si tako pomagala pri poglabljanju vere. Ne smemo gledati preozko in misliti, da se kateheza odvija samo med osnovnošolskimi učenci in v veroučnih učilnicah. Pričevanje in posredovanje vere poteka tudi med člani drugih skupin v župniji in v občestvu na sploh. Gre za zavest, da ima vsak kristjan misijonski naboj, s pomočjo katerega lahko izkušnjo vere predaja naprej. Vprašanje pa je, ali so voditelji teh skupin tudi usposobljeni, da lahko izvajajo takšno katehetsko pričevanje.

- Ko govorimo o vlogi katehetov, ki je zelo pomembna, je treba izpostaviti pomen Katehetsko-pastoralne šole. Lahko kaj več poveste o njej? Zakaj je pomembno, da bi jo vsi kateheti opravili?
Katehetsko-pastoralna šola predstavlja prve korake na poti katehetskega poučevanja. Zajema pouk nekaterih teoloških predmetov, da lahko bodoči katehet poglobi poznavanje vsebine vere. Drugi del predstavlja metodološko opremljanje za katehezo.
V sklopu tega opravijo kandidati za katehete nekaj hospitacij pri urah različnih katehetov, zapišejo opažanja in se o njih pogovorijo s kateheti in pozneje z mentorjem. Imajo pa tudi polletno prakso v eni od katehetskih skupin. Spremlja in usmerja jih mentor.
S končano Katehetsko-pastoralno šolo dobi kandidat eno od nujnih kompetenc za pridobitev kanoničnega poslanstva za katehiziranje, ki mu ga ob priporočilu domačega župnika in zglednem verskem življenju podeli krajevni škof za dobo petih let. Po petih letih mora zaprositi za podaljšanje ter predložiti dokazila o svojem katehetskem in verskem življenju.
Letos pa je papež Frančišek uvedel novost in ustanovil službo kateheta, s katero lahko tisti, ki imajo kompetence, po škofu sprejmejo trajno službo in živijo poslanstvo kateheta vse življenje.
Pri kanonični misiji ali pa postavitvi v službo kateheta gre za pomembno poslanstvo, za delovanje znotraj občestva Cerkve, kjer katehet ne dela zase ali iz svojega vzgiba, ampak ga pošilja Cerkev – podobno, kot je Jezus poslal apostole po svetu, da so v Njegovem imenu oznanjali in delali čudeže.

- Kako je z izvajanjem kateheze tam, kjer kateheti nimajo pridobljenega znanja ali celo podeljene kanonične misije s strani škofa in se situacije rešuje tudi bolj prosto?
Glede primernosti posameznih katehistov bi rekel takole: enako težavno je, če se za katehista postavi nekoga, ki ni izobražen, je pa iskreno in praktično veren, ali če se postavi nekoga, ki je katehetsko izobražen, pa ne prakticira vere, niti nima karizme, da bi ta prenos izkušnje vere lahko navdušujoče prenašal. Gre za nujno povezanost dveh močnih področij: znanja in hkrati iskrene osebne vere. Če katero od teh dveh manjka, potem v celotni podobi kateheta gotovo nekaj primanjkuje. O tem zelo natančno govori tudi novi Pravilnik za katehezo.

- Pred kratkim je izšel novi Pravilnik za katehezo, ki ga je pripravil Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije. Katere novosti prinaša?
Pravilnik je dober in prinaša kar nekaj aktualnih poudarkov, hkrati pa potrjuje smer, ki jo je v našem prostoru začrtal Slovenski katehetski načrt, izdan leta 2018. Eden od njih je tako imenovano »prvo oznanilo« ali kerigma, ki je osrednja vsebina krščanstva. Najpomembnejše oznanilo je, da je Jezus Kristus za nas umrl, bil pokopan in je vstal od mrtvih. To je središčno oznanilo, zato ga je treba večkrat izpovedovati, oznanjevati, da bi se zavedali, kaj ta vsebina pomeni in da smo v tej vsebini naše vere tudi mi odrešeni. Omenjena vsebina je bila včasih premalo poudarjena. Razlagali in pripovedovali smo o različnih prilikah, nismo pa poudarjali te resnice. Zato je treba to pripovedovati na različnih ravneh kateheze – najprej otrokom na njim primeren način, nato v fazah odraščanja v čedalje kompleksnejši obliki, da bo lahko vsebina te osrednje verske resnice odgovarjala na različna življenjska vprašanja ljudi.
V povezavi s tem prvim oznanilom je v novem pravilniku omenjen katehumenatski model kateheze, ki pomeni, da je treba najprej prebuditi zanimanje in interes, željo po veri in verskem poglabljanju. Na tej točki se nam dogaja, da marsikdo vstopi v osnovnošolsko katehezo brez posebne želje ali hotenja po verskem znanju in poglabljanju vere. Mnoge družine po krstu otroka vse do njegovega vstopa v šolo vero odložijo. Mnoge družine z majhnimi otroki ne hodijo k maši, doma ne molijo in se o veri ne pogovarjajo. Tak otrok odrašča v verskem zatišju. Ko začne obiskovati šolo, pa ga pripeljejo h katehezi. Tam vstopi v proces kateheze, ne da bi karkoli vedel o veri in pomenu vere za življenje. Kvečjemu dobi občutek, da je vera za otroke, ki začnejo hoditi v šolo, in se potem s končanjem šolanja tudi zaključi – saj je tudi starši ne živijo.
Pravilnik prinaša še mnoge vsebine, vezane na spoznavanje vere in pripravo na zakramente, pa o mistagogiji in metodologiji kateheze. Povsod je priporočeno katehetovo dodajanje osebne izkušnje vere in pričevanje o delovanju Boga v njegovem življenju. To je tako imenovana narativna metoda. Spomnim se profesorja v Rimu, ki je vedno poudarjal, da je treba pripovedovati in povezati tri zgodbe: Jezusovo zgodbo, osebno zgodbo življenja vere in učenčevo – torej tistega, ki ga imamo pred sabo. Mogoče je to nekoliko težje pri otrocih, vendar toliko pomembneje pri odraslih. Zavedamo se, da smo, kot pravi novi Pravilnik, vsi poklicani k življenju učenčevstva in misijonarstva.

- V tem času, konkretneje leta 2018, je izšel tudi Slovenski katehetski načrt. Kaj prinaša?
Slovenska škofovska konferenca je po izidu pastoralnega načrta Pridite in poglejte naročila Slovenskemu katehetskemu uradu, naj pripravi katehetski načrt. Vse to je zahtevalo proces in čas je tekel. Slovenski katehetski načrt sedaj predstavlja osnovo za pripravo gradiv in doseganje ciljev kateheze glede na različna starostna obdobja: osnovnošolce, mlade, odrasle, posebej so navedeni tudi cilji za družine. Gre za cilje, ki so opredeljeni s stopnjami rasti v veri, in ne le na ravni vsebine znanja. Gre za izzive življenja vere, zapisane v pastoralnem načrtu Pridite in poglejte:

• k izvirom, ki predstavljajo vsebino verskega življenja;
• poklicanost in poslanstvo;
• živa občestva, kjer smo kot posamezniki povabljeni, da se priključimo nekemu občestvu;
• sočutje in pravičnost;
• sprava in odpuščanje.

Če teh pet področij združimo, dobimo paleto kriterijev, po katerih lahko ocenjujemo napredek posameznikove rasti v veri v različnih starostnih obdobjih.
Na podlagi ciljev in kriterijev v katehetskem načrtu poteka prenova katehetskih pripomočkov. Trenutno je v teku prenova pripomočkov za prvo triletje in gradiv za drugo triletje. Zadnje triletje pa je bilo pred kratkim prenovljeno, vendar zahteva stalno preverjanje in spreminjanje, saj je to obdobje, v katerem so mladi, ki se najhitreje spreminjajo, in je potrebnih največ prilagoditev. Hkrati je to tudi čas, ko poteka priprava na prejem zakramenta sv. birme, in tudi to zahteva toliko večjo pozornost. Vsekakor je ne glede na pripomočke katehet spodbujen, da spremlja posamezno skupino katehizirancev in gradivo prilagodi tako, da bo odgovarjalo njihovi potrebi in stopnji rasti v veri.

- Za konec še vprašanje o Slomškovem bralnem priznanju. Kakšna je za prihodnost njegova vloga v tem pogledu kateheze?
V Slomškovo bralno priznanje je vključenih okoli 3000 predšolskih in osnovnošolskih otrok. Nekateri so v to bralno spodbudo vključeni vseh devet let, spet drugi samo kakšno leto ali dve. Zadnja leta je v slovenskih župnijah začelo svojo pot tudi nekaj skupin odraslih bralcev, ki ob prebranih knjigah skupaj razmišljajo in pripravljajo različne bralne in kulturne dogodke v okviru župnije.
Če sva prej omenjala narativno metodo v podajanju kateheze, ki je pomembna za rast v veri, je potem jasno, da je vloga branja in pripovedovanja o prebranem pomembna za katehezo. Slomškovo bralno priznanje vsekakor močno priporočam in vabim k sodelovanju.
V izboru niso ponujene samo verske knjige, ampak so to zgodbe iz življenja, s pomočjo katerih se lahko razvije pogovor o konkretnih vprašanjih, zagatah, situacijah. Glede na to bi dejal, da je Slomškovo bralno priznanje zelo dobra podporna dejavnosti katehezi, ki ima dobre učinke na otroke in tudi odrasle, saj jih navaja k branju in razumevanju tistega, kar preberejo. Hkrati knjiga vabi člane družine, da lahko nekaj berejo na glas, starši lahko ob prebranem tudi izkoristijo priložnost za razlago ali prebrano podkrepijo s svojo izkušnjo.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 6-10.

Pomemben poudarek kateheze je misijonska razsežnost, ki pomeni, da to, kar verujem, tudi pričujem in liturgično obhajam. Na tej točki se mi zdi, da se zalomi že pri starših. Starši premalo pričujejo svojo vero in jo premalo pokažejo otrokom. Če tega ni, je pot vere otrok bistveno težja. Katehet lahko marsikaj stori in pričuje, toda če ni te zaslombe v domačem okolju, če otroci ne vidijo, kako se oče pokriža, kako mama vodi molitev, potem nekaj manjka. Če pa vidijo, kako starša zaupata v Božje varstvo, če se to izraža tudi v družini, je to za otroke nekaj nenadomestljivega.