Kadar se je morala Marjeta odpraviti k zdravniku, je vedno poiskala kakšno zanimivo knjigo, revijo, da bi si z branjem krajšala čakanje, ki je bilo pri zdravniku vedno, četudi včasih bolj kratko, zelo zelo dolgočasno.
Ta dan pa se je prav razveselila, ko je na poti k zdravniku srečala poštarja, ki ji je dal njej tako priljubljeno revijo Ognjišče. Zdaj je vedela: tudi če bo v čakalnici veliko ljudi, mi danes ne bo dolgčas, bom vsaj lahko čim več prebrala, saj doma tako težko odložim Ognjišče, da včasih že delo zanemarjam.
Čakalnica je bila res kar napolnjena, vendar Marjeta ta dan ni nič brala zanimive revije. Ko je komaj opazila prazen sedež, je z drugega konca zaslišala besedi, ki sta pritegnili vso njeno pozornost, da je na branje kar pozabila. Ti dve besedi sta bili maša in dolgčas.
»Ali je sploh kaj bolj dolgočasno, kot je maša?« je glasno vprašala okoli sedeče gospa srednjih let ter se ozrla na levo in desno v pričakovanju, da ji bo družba pritrdila. Ker ni dobila nobenega odgovora, je sama nadaljevala: »Vedno isto mrmranje in sprehajanje, da res komaj čakaš, da vstaneš in greš. Jaz sem se tega dolgočasja že naveličala. Vsako leto grem za kakšen teden morje v Dalmacijo in takrat si v mestu ogledam nekaj cerkva in res vidim kaj lepega – brez mrmranja in dolgočasja! Kdo pa pravi, da je ravno maša potrebna, da si veren. Brala sem Sveto pismo, pa nikjer nisem našla zapovedi: Moraš hoditi k maši! Čemu bi se torej hodila dolgočasit?«
Zgovorna gospa se je spet ozrla okoli, kot bi pričakovala potrditev svojih besed. Ljudje so se med seboj malo spogledovali, toda vsi so molčali. Tedaj pa se je oglasila Marjeta, ki ji to modrovanje o maši ni bilo prav nič všeč. »Gospa, če bi malo bolj natančno brali Sveto pismo, bi vedeli, da Jezus, učlovečeni božji Sin, ki živi v Cerkvi, ni nikoli uporabljal besede moraš. Pustil nam je popolno svobodo, če hočemo hoditi z Njim skozi življenje. Kar zadeva sveto mašo, pa veljajo njegove besede: To delajte v moj spomin, ki jih je izrekel pri zadnji večerji. Pri maši, ki jo vi imenujete ‘dolgočasno mrmranje’, se uresničuje njegova obljuba: Kdor uživa moje Telo, bo imel večno življenje. Od vaših lepih cerkva, ki ste si jih ogledali med svojim dopustom, pa ste odnesli nekako toliko, kot od lepe obleke, ki ste jo videli v izložbi, ali od slastne pečenke, ki je omamno dišala iz hotelske kuhinje,« jo je nagajivo zavrnila Marjeta. V čakalnici je zavladalo splošno odobravanje, zgovorna gospa pa je vstala in odšla.

ŠKUFCA, Angelca. Ognjišče (2015) 11, str. 73

Na revijo Ognjišče sem naročena že od leta 1969. Vedno jo z veseljem preberem. Večkrat kupim pri vas kakšno knjigo, tako da imam že kar precej knjig, ki mi lepšajo samoto. Nikoli še nisem bila tako pogumna, da bi vam pisala, danes pa sem se odločila, da vam pišem in vas prosim za nasvet.
Pred osmimi leti se mi je smrtno ponesrečil mož in tako živim sedaj sama. Imam odrasle otroke, ki pa imajo svoje družine in so zelo zaposleni, tako da imajo bolj malo časa zame. Moja mladost je že davno minila, stara sem namreč 75 let. Človek tudi v teh letih še potrebuje stikov s svojimi vrstniki, ki jih je doletela enaka usoda in si želijo poštene krščanske družbe.
V kraju, kjer živim, sem vključena v društvo upokojencev, kjer se razumemo, toda med njimi ne najdem prijateljic ali prijatelja, ki bi bil enakih pogledov in želja.
Ko berem vašo revijo, vidim, da pišete o mladih in odgovarjate mladim ali zakoncem, pogrešam pa članke o nas starejših, ki smo ostali sami, tudi mi si želimo malo razvedrila ali morda kakšnih srečanj, izletov ali druženja. Zelo bi bila vesela, če bi tudi nam osamljenim omogočili kaj takega. Morda kakšno srečanje ovdovelih in starostnikov, da bi nam polepšali življenje. Z veseljem bi se udeležila takšnega družabnega srečanja ali izleta. Avta nimam in tudi voziti ne znam. Nimam interneta, da bi na ta način spoznavala svoje vrstnike. Vdovska pokojnina je nizka, tako da si ne morem privoščiti razkošja, toda sem zadovoljna, samo da bi mi Bog podaril zdravja, kolikor let mi je še namenjeno.
Marinka

Mesec november nas sam od sebe vabi, da se zamislimo nad lastno minljivostjo, saj v začetku meseca praznujemo praznik vseh svetih in spomin vernih duš. Tudi narava, ki se z umirjanjem in ‘umiranjem’ pripravlja na zimo, nam govori o minljivosti. Prav tako se ta mesec naše misli večkrat ustavijo ob naših pokojnih. Najbrž tudi vaše, gospa Marinka. Vaše pismo sem prejel že pred meseci in danes ne bi mogli ravno reči, da se v Ognjišču ne dotikamo problema vdov in ostarelih. Meseca januarja, februarja in aprila je pismo meseca obravnavalo prav težave vdov in ali starejših. Na to temo smo pozneje objavili še eno pismo. To nikakor ni malo! Dejstvo je, da je med nami vse več starejših ljudi in med temi je tudi veliko vdov, in se tako je povečala potreba po pisanju na to temo. Dr. Jože Ramovš je dobri dve leti pisal o sobivanju starejših in mlajših v družini. Letos piše o skrbi za starejše na domu Alojzija Fink. Načrtujemo, da bomo te članke izdali v posebni reviji, da bi jo dobili v roke starejši, pa tudi mlajši, saj stari in mladi sobivate v družinah in se tudi sicer srečujete. Po napovedih bo ta tema vedno bolj pereča, saj bo v prihodnosti vedno več starejših, ki bodo potrebni večje skrbi družbe in Cerkve. Pisanje v reviji in posebna izdaja revije na temo starejših želi biti naš prispevek k reševanju te težave.
S svojim pismom ste opozorili tudi na potrebo po druženju. Upam, da bodo vaš predlog prebrali tudi duhovniki in drugi pastoralni delavci ter bodo v svojih župnijah organizirali srečanja za starejše ali za ovdovele. Poznam primer (ne vem, če to še obstaja), ko so se srečevale vdove iz župnije, morda tudi od drugod. Srečanje so pripravljale same, tako da župnik ni bil s tem obremenjen. Seznanjen je bil z delovanjem te skupine in ga odobraval. Na srečanju so imele ‘uradni’ del, ko so se pogovarjale na določeno temo ali so povabile koga, da jim je o določeni temi spregovoril. Skupaj so kaj zmolile, nato pa so se ob kavi ali čaju ter skromnem prigrizku še malo družile. Menim, da je ta pobuda vredna posnemanja pa tudi premisleka, kako bi v okviru Cerkve ponudili tudi starejšim srečanja, na katerih bi rastli v veri in se družili. Druženja starejših so neke vrste znamenje časa, na katerega bi morali biti bolj pozorni. Ne vem, če v vaši okolici deluje kakšna skupina, kateri bi se lahko pridružili, vsekakor se velja pozanimati, če obstaja. Ker sami nimate avtomobila, bi vas tja morda lahko peljala kakšna druga vdova, ki vozi avtomobil.
Svetujete nam, da bi mi organizirali kakšno srečanje ali izlet za starejše. Ognjišče vsako leto organizira romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje. To je ena od naših zelo priljubljenih ponudb. Radio Ognjišče pa organizira več potovanj. Nekatera potovanja potekajo v času, ko je šola, in se jih udeleži tudi veliko starejših, saj ne gre za izlete, povezane s fizičnim naporom. Na teh izletih imajo vsak dan mašo, ogledajo si znamenitosti kakšne pokrajine ter se veselo družijo med seboj. Organizatorji dobijo veliko lepih odmevov. Obstajajo tudi duhovne vaje za vdove. Gotovo bi se našlo še kaj.
Ostaja pa še eno, temeljno in neuničljivo sporočilo krščanskega upanja, ki je namenjeno vsem, torej tudi vdovam in starejšim. Naša vera nam govori, da nismo nikoli sami, saj je naš Bog Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Zato ne mislimo samo za svojo bolečino, ampak se posvetimo tudi drugim. Ko pomagamo drugim, pozabimo na svoje težave. S tem v zvezi je treba povedati, koliko dobrega naredijo starejši in številne vdove kot molivke in sodelavke Karitas ali drugače v Cerkvi. Pomoč pri Karitas ni dejavnost samo vdov, a prav mnogo ovdovelih ljudi najde tu lepo priložnost za dobrodelnost pa tudi za druženje. Podobno velja tudi za druge župnijske sodelavce.
Gotovo doživljajo vdove tudi težke trenutke, a svojo bolečino lahko prelijejo v ljubezen do pomoči potrebnih. Poskušajmo odkriti ljudi, ki smo jim lahko v oporo in pomoč. Vključimo se v molitvene skupine, obiskujmo tudi delavniške maše in si nabirajmo zakladov, ki jih ne uničujeta ne molj ne rja (prim Mt 6,20).

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 6-7.

 - ko so na mizi samo slovenske dobrote 
Jesen je čas prijetnih spominov na spravljanje pridelkov s polja, sadovnjaka in vrta. V tem letnem času ima zemlja svoj vonj, pridelki svoj dozoreli okus in žmoht. Pomen doma pridelane hrane je v stiku z zemljo, ko oberemo in poberemo sadje in druge pridelke tam, kjer zrastejo. Ko posežemo po domači hrani, nas prevzame poseben občutek veselja in hvaležnosti za vse pridelano. Prav je, da ravno v tem času obhajamo zahvalno nedeljo za vse, kar je zraslo na naši slovenski zemlji.
Na ozaveščenost o pomenu pridelave in uživanja slovenske hrane opozarja dan slovenske hrane, ki ga obeležujemo vsako leto tretji petek v novembru. Na ta dan poteka tudi projekt Tradicionalni slovenski zajtrk. Letos bo Tradicionalni slovenski zajtrk potekal v petek, 19. novembra, in ker je leto 2021 z vidika pomena hrane še posebej pomembno – razglašeno je namreč za mednarodno leto sadja in zelenjave -, bo letošnji zajtrk potekal pod sloganom »Zajtrk s sadjem – super dan!"

VZGOJA ZA PRAVO IZBIRO
Dan slovenske hrane je dan, ko naj bi se spomnili in pomislili, kakšno hrano izbiramo in pripravljamo ter kaj jemo. Če je bilo včasih možno postaviti na mizo samo hrano, pridelano doma, današnji časi s prepolnimi policami ponujajo marsikaj; marsikaj, kar morda ni tako zdravo, niti hranljivo, niti priporočljivo, čeprav je lahko bolj privlačno, zavito v lepšo embalažo.
Dan slovenske hrane in projekt Tradicionalni slovenski zajtrk nas želita spomniti in opomniti, da je hrana, ki so jo pridelali in predelali naši kmetje, kmetijska in živilska podjetja ter zadruge, bolj sveža, okusnejša in zagotovo pristnejša. Skratka, kakovostnejša od hrane, ki je pripeljana od daleč in ima za seboj na stotine in celo na tisoče kilometrov. To so dejstva, ki jih vsako leto izpostavljamo na dan slovenske hrane predvsem najmlajšim v naših vrtcih in otrokom ter mladim v šolah. Ker vsi naši otroci nimajo možnosti, da bi skozi letne čase na domači njivi ali vrtu spremljali proces pridelave hrane od setve pa do žetve, imajo tovrstni projekti velik pomen. Prav tako so dobrodošli za nas, odrasle, če o tem (ponovno) slišimo, preberemo in razmišljamo, saj s svojimi nakupnimi navadami določamo obroke na domači mizi.
Da je odmev in učinkovitost izvedbe Tradicionalnega slovenskega zajtrka čim boljša, pobudniki projekta spodbujajo vzgojno-izobraževalne ustanove, da pripravijo in izvajajo čim več spremljevalnih vsebin skozi celotno šolsko leto. V ospredju naj bi bile tematike pridelovanja in predelovanja hrane – poleg medu kot pomembne sestavine slovenskega zajtrka se lahko pozornost posveti tudi osnovnemu živilu: kruhu. Tudi o kruhu se da veliko povedati, o celotni njegovi poti od zrna do žita, do pridelka, mlina in peka … Enako velja za mleko in mlečne izdelke, kot je maslo, kjer se poudari prednosti masla pred ostalimi namazi, kot so razne margarine, ki predstavljajo zmes različnih sestavin. Priložnost je tudi za omembo zdravstvenega in okoljskega vidika domače pridelave hrane.
S tovrstnim projektom dosegamo boljši odnos in krepimo spoštovanje do lokalno pridelane hrane, njene predelave in poti, ki jo hrana opravi, preden doseže naše mize. In nenazadnje: dan slovenske hrane je tudi priložnost, da spregovorimo o zmanjšanju zavržkov hrane in da se vsak od nas ponovno zave pomembnosti načrtovanja obrokov ter s tem povezanih (velikokrat preobsežnih) nakupov hrane oziroma živil.

POBUDNIKI SLOVENSKI ČEBELARJI
Ideja za Tradicionalni slovenski zajtrk je zrasla iz ideje in izvajanja programa ozaveščenosti otrok in šolarjev o pomenu čebel in čebeljih pridelkov. Ker je imela omenjena akcija dober uspeh in so želeli projekt razširiti tudi na druge pridelovalce hrane, je leta 2011 to postal vseslovenski projekt, h kateremu so pristopile razne agencije, organizacije, ministrstva, predvsem pa domači pridelovalci hrane. Tako se je 18. novembra 2011 projekt Tradicionalni slovenski zajtrk prvič na vseslovenski ravni udejanjil z živili domačega izvora tudi na krožniku, in sicer s kruhom, maslom, medom, mlekom in jabolki – vse domačega porekla.
Naj tovrstni projekti odmevajo tako pri otrocih kot vseh nas, da bomo hrano, ki je zrasla na domačih tleh, znali bolj ceniti in da bomo po njej vsakodnevno posegali. S tem pomagamo slovenskemu kmetu, kmetijstvu in razvoju podeželja.
Kaj sestavlja tradicionalni slovenski zajtrk?
Tradicionalni slovenski zajtrk je sestavljen iz kruha, masla, medu, mleka in jabolka ali drugega svežega ali suhega sadja brez dodanega sladkorja. Vsa našteta živila morajo biti pridelana in predelana v Sloveniji.

ERJAVEC, Matej (pobude). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 84-85.

Za pisatelja Zorka Simčiča je bilo večkrat zapisano, da je najpomembnejši slovenski pisatelj, ki je živel izven Slovenije, in to več kot 50 let. Rodil se je leta 1921 v Mariboru, med drugo svetovno vojno emigriral v Argentino in se po letu 1994 vrnil v Slovenijo. V reviji Ampak so leta 2001, ob njegovi 80-letnici, o njem zapisali, da »je živahen pričevalec zdomskega in emigrantskega življenja, esejist s kozmopolitskim ozadjem, ki ga nenehoma vzporeja z našim lokalnim življenjem, in pomemben jezikovni mojster, ki v svojih zapisih med drugim tudi dragoceno primerja zgodovinske preskoke jezikovnih izrazov in pomenov«.

Moji pogovori z akademikom in stoletnikom Zorkom Simčičem so se zadnji dve desetletji dotikali raznih področij ožjega in širšega družbenega, političnega, verskega življenja. Veliko stvari je zapisal v svojih knjigah, veliko stvari je povedal v raznih intervjujih – ob tem zanimivost, da je svoj prvi intervju po vrnitvi v Slovenijo dal ravno za revijo Ognjišče septembra 1994, ko se je z njim pogovarjal odgovorni urednik Božo Rustja.
Tokrat ob posebni priložnosti obhajanja stoletnice dajem v branje namesto klasičnega intervjuja nekaj vsebinskih izsekov iz spominov na pogovore z njim.

Če za izhodišče vzamem prej omenjeni intervju, ki je botroval tudi kakšnemu mojemu dodatnemu vprašanju v smislu, kaj ste pa s tem mislili, je Zorko na samem začetku v pogovoru o življenjskih odločitvah, izbiri smeri, korakih odgovoril s pomembnim vidikom, da »so v življenju koraki, ki jih je še bolj tvegano ne narediti. Zakaj sem se odločil za vrnitev? Ker se mi zdi ta korak – ob vsej tveganosti – naraven. Jaz sem tu doma …« 

Večkrat sva se ustavila ob naši miselnosti leta 2004, ko smo bili vključeni v proces priključevanja Evropski uniji, ko smo imeli veliko direktiv, kaj moramo početi. Vse od obdobja konca tega procesa se zdi, da si na vprašanje, kaj zares kot narod hočemo, ne znamo odgovoriti. Kot da ne znamo postati gospodarji na svoji zemlji … O tem vprašanju je moj sogovornik pisal že v začetku tega tisočletja, ko je v enem od intervjujev dejal: »Ko hlapec pri Heglu tvega vse in prav zato postane gospodar, je gospod. In naj bi bil na to ponosen. In če je bil stoletja prisiljen hlapčevati, naj odslej prevzame nase dostojanstvo gospodarja. Seveda z vsem, kar to pomeni: z večjo osebno odgovornostjo zase, pa tudi za druge.« 

Pogovori o primerjavi med Slovenijo pred desetletji in danes so aktualni tudi dandanes. Kar nekaj besed sva namenila vprašanju, kaj so bile tiste stvari, ki so se mu ob vrnitvi v domovino pred skoraj tridesetimi leti zdele nenavadne. »Skoraj šok!« mi je takrat dejal. »Ulice so se zdele strahotno ozke … predvsem pa ni bilo videti otrok …«
Leto prej, ko je z družino prišel na trimesečni obisk Slovenije, je ugotovil, da na cesti ni bilo nikoli videti ničesar, kar bi spominjalo na smrt. »V meni so vedno bili močno prisotni mladostni spomini na pogrebne sprevode po ulicah, in to ne samo kakšnih velikih mož, recimo dr. Lamberta Erlicha ali pa dr. Antona Korošca.« Spet kot zanimivost - na Koroščevem pogrebu in sprevodu je kot dijak nosil blazinice z odlikovanji nekdanjega voditelja naroda. Navezujoč se na to vsebino sva se oba ustavila še ob eni zanimivosti – namreč smrti ni niti v osmrtnicah. Našteval mi je, da »nekoga že prvi dan pomladi ne bo več, drugi, da je od nas tiho odšel, tretjemu je srce nehalo biti, ali pa se je preselil v boljše življenje, zatisnil trudne oči... Smrti ni.« V nekem svojem stolpiču, objavljenim na kulturni strani Dela, kjer je nekoč govoril o evfemizmih, je zapisal: »Nihče ne umre, besede smrt ni, kaj šele križa!«
Ob mojem primerjalnem vprašanju o nekdanji naklonjenosti ali nenaklonjenosti do verske dimenzije življenja je dejal, da je kot otrok pogosto hodil z očetom po Pohorju, in kako je bilo nekaj povsem normalnega, da so ju otroci, pa tudi kakšna starejša ženska, pozdravljali s »Hvaljen Jezus!«.

V pogovoru seveda nisva mogla mimo dnevnih tem, recimo o razliki med odnosom državljanov do oblasti nekoč in danes. Ta odnos je nekoč ilustriral z zgodbo iz otroških let. Pred neko mariborsko cerkvijo je bila množica ljudi. Bo procesija. Policisti skrbijo za špalir. Pa se je zgodilo, da si je neki fantek, star kakšnih pet ali šest let, zaželel na drugo stran špalirja, na pločnik, ker bo od tam imel lepši pogled na mimohod. Njegova mama se je obrnila k stražniku: »Gospod stražnik, ali bi dovolili, da z otrokom stopiva na drugo stran špalirja?« Stražnik jo je resno poslušal, ji ugodil. »Nič nenavadnega, a ne?« je rekel Zorko. »Če ne bi ta otrok bil jaz, žena moja mama in policist moj oče ...«

Ker je – in to že pred desetletji – večkrat skoraj hudomušno dejal, da je on res star, saj ne samo, da je iz prejšnjega stoletja, ampak celo iz prejšnjega tisočletja …, sem mu ugovarjal, da pa je tu paradoks: o njem sem lahko bral, kako eden literarnih zgodovinarjev piše, da ima njegova literatura vlogo iniciative v naši prozi, drugi, da preseneča s svojo modernostjo, tretji, da je kakšna njegova drama pisana na najmodernejši način, na filmski način. Pa je odvrnil, da ne bi vedel, kaj reči. »Ko pišeš, pač pišeš, zakaj tako, in ne drugače, pa da je uganka. Besedni umetnik, ki bi ob ustvarjanju želel biti inovator, bi že v tistem trenutku bil izgubljen primer.«
Nekoč pogovor o različnih vrstah umetnosti. Katera umetnost po najbolj seže človeku v dušo? Likovna, besedna ali glasbena? Po njegovem glasbena. »Ob branju Dostojevskega si človek reče: genialno. Ob pogledu na Sikstinsko kapelo si rečeš: genialno. Ob poslušanju klasične glasbe pa si marsikdaj zašepečeš: nebeško.«

Spomnim se tudi na njegovo misel iz intervjuja leta 1994, ko je podal primerjavo o odnosu človeka do lastnega naroda, misel, ki je danes, ko smo pravzaprav na prelomnici časov, še posebej razmisleka vredna: »Če je kristjanu res vzor Kristus, kako se ne zamisliti ob Kristusovem odnosu do svojega naroda? On – Bog, ki je prišel odrešit ves svet, ljudi vseh ras in narodov, do kakšne stopnje se ta Bog-človek čuti kot del svojega naroda!«

Ob opažanju navad in ravnanja Slovencev je pogosto rad izpostavil zabrisanost meje med resnico in lažjo. »Najhujše je to, da ljudje dostikrat ne ločijo več laži od resnice. In kar je še huje, imamo ljudi, ki vedo, da to, kar berejo, ni res, pa jim je vendar laž bolj všeč. Vrh vsega: kako se sploh pogovarjati z ljudmi, ki trdijo, da je več resnic? O tem mnogokrat diskutiramo, bolj malokrat pa se zavemo, da nas brez jasnega zavedanja, da je resnica vedno samo ena, utegne nekoč še boleti glava.«

Večkrat mi je omenil, da je po vrnitvi v domovino med mladimi intelektualci naletel na vrsto nadvse razgledanih in bistrih ljudi, da pa ga marsikdaj žalosti, ker se vedno ponavlja mnenje, da danes mladih nič ne zanima. »Ne naša preteklost ne sedanjost ne njihova prihodnost. Kajti če je to res, bi to bilo nekaj tragičnega. Strašna je misel Milana Komarja, ki je napisal, da »z nezanimanjem smrt potuje inkognito«.
Še eno od zapisanih opažanj, ki ga rad izpostavi, je vprašanje vrednot in z njimi povezanega občutenja sramu. »Kdaj si nazadnje videl neko dekle, ki bi zardelo? Fanta, ki bi ga bilo vidno sram? V mojih časih si vsak dan ali sam doživel nek dogodek, ob katerem si začutil sram, ali si videl dogodke, ob katerih je bilo druge sram … Od česa je to odvisno? Sam bi dejal, da je to odvisno od vrednot in na žalost so se nekatere vrednote izgubile. Če neke vrednote ni, potem tudi reakcije ob nekem dogodku ne more biti. A je učenca v šoli še sram, če ga učitelj odkrije, kako plonka?«

Nekoč ob pomenku o našem »nekoč in danes«. Moj sogovornik se je vrnil na zemljo svojih prednikov, marsikaj z žalostjo opazoval, toda ali je našel kaj, kar bi – čeprav ustvarjeno v desetletjih ‚socialističnih‘ vlad – le mogel občudovati?  
Iz pogovora izpred nekaj tednov je seveda na plano prišlo tudi vprašanje, kako se počuti človek, ko se bliža svoji stoletnici. Kdo ve, pravi, ali je kdaj v svojih spisih uporabil besedo ‚betežen‘. Vsekakor jo šele zdaj v resnici razume. Občuti. Bilo bi pa bogokletno, če bi se preveč pritoževal. Mnogi njegovi pokojni prijatelji, tudi desetletja mlajši od njega, so že dolga leta bili na vozičkih, napol gluhi in slepi …
»Svet je izgubil kompas. Zdi se, da se bližamo koncu neke civilizacije. Relativizacija vrednot, govorjenje o raznih vrstah spola in podobno rodijo razkroj. Na srečo ima narava večne temeljne zakonitosti, ki so ji bile dane od Boga, in zato jih bo prej ali slej uveljavila. Od tod tudi moj veder in utemeljni optimizem ter zaupanje v Božjo previdnost.«

Kakšne želje v tem trenutku?
»Da bi mi Bog še naprej dajal dovolj energije, predvsem pa tudi še naprej jasnih misli. In pa da bi tudi sam lahko napisal Plečnikovo misel: »Najlepše je, če človek lahko reče: Jaz sem naredil, kar sem mogel in znal. Imam mirno vest.«
Gospodu Zorku Simčiču uredništvo revije Ognjišče ob tej priložnosti iskreno vošči za prihajajoči 100. rojstni dan in mu želimo vse najboljše ter kličemo: »Bog vas živi!«

Ob priložnosti se je pojavilo tudi vprašanje, nad čem je še posebej navdušen.
»Zame je največji dosežek izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Če si samo zamislim, za kakšno obsežno delo gre, da ga je pripravljalo nekaj sto ljudi, ki so uspeli ustvariti definicije in obdelati razne povezave … Še danes ne mine dan, da ga ne bi z občudovanjem vzel v roke, pogledal kakšno podrobnost. Zgodovinski dosežek.«

ERJAVEC, Matej. Življenje je res pristen roman, ki ga pišeš predvsem zase.... (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 36-38.

Značilnost virusov je, da se spreminjajo z mutacijami in rekombinacijami njihovega dednega materiala, kar vodi v pojav novih različic istega virusa. Tudi koronavirus SARS-CoV-2 se zelo hitro spreminja, mutira v svojem dednem materialu in zato nastajajo nove različice virusa. Večina mutacij je naključnih in nima bistvenega vpliva na nas, nekatere mutacije pa lahko virusu zagotovijo večjo prenosljivost ali izogibanje imunskemu sistemu gostitelja. Takšne različice povečajo tveganje za zdravje ljudi.

MUTACIJA
Mutacija je torej naključna in trajna sprememba genetskega materiala/genoma. Poznamo različne vrste mutacij (slovarček).

MUTACIJA, KI PRIVEDE DO NOVE RAZLIČICE VIRUSA
O novi različici virusa govorimo, ko se nabere večje število napak ali ko se napake pojavijo na pomembnih mestih v virusnem genomu. Največkrat gre za napake v genih, ki nosijo zapis za pomembne virusne proteine, npr. gen za bodico S ali nam dobro znani S protein ali Spike protein. S tem proteinom koronavirus napada naše celice.
Najverjetneje je, da do nastanka novih različic virusa pride v telesu človeka z oslabljenim imunskim sistemom. Virus lahko večkrat mutira in lahko pridobi sposobnost, ki mu omogoča bolj učinkovito razmnoževanje in širjenje. Gre za redek pojav, vendar ko se to zgodi in ko nova verzija virusa začne krožiti med ljudmi, postane prevladujoča. Take primere beležimo v Braziliji, Južni Afriki in Veliki Britaniji. Povsod so imeli hud izbruh bolezni in veliko obolelih.
Proti nastajanju novih nevarnih oblik virusa se zato najbolj učinkovito borimo tako, da čim bolj zatremo kroženje virusa oziroma porast novih okužb.

IMENA NOVIH RAZLIČIC VIRUSA
Ime različice je sestavljeno iz največ 4 mestne kode, sestavljene iz črke in številk; npr. B.1.258.17 ali B.1.1.7). To ime določijo bioinformatiki, ki skrbijo za eno največjih baz, kjer se analizirajo genomi novega koronavirusa iz celega sveta. Trenutno je poznanih več kot 1500 različic virusa SARS-CoV-2. Niso vse različice enake, ene so bolj pomembne od drugih, zaradi svojega obnašanja. Take različice dobijo svoje poimenovanje, ki je vezano na geografsko lokacijo pojavnosti, WHO pa je te različice poimenovala po črkah grške abecede.

POMEMBNE RAZLIČICE KORONAVIRUSA 2020/21
alfa (B.1.1.7, - angleška različica)
beta (B.1.135, - južnoafriška različica)
gama (P.1 - brazilska različica)
delta (B.1.617.2 - indijska različica).
Druge pomembne različice spadajo še: epsilon (ZDA), zeta (Brazilija), eta (različne države), jota (ZDA), kapa (Indija), lambda (Peru), theta (Filipini 2021), mi (Kolumbija 2021).
Britanska različica z oznako B.1.1.7 ima več kot 20 mutacij glede na izvorni genski zapis virusa, določenega leta 2020 na Kitajskem.

NEVARNE MUTACIJE
Novim različicam se lahko spremenijo lastnosti, kar lahko vpliva na to, da virus povzroči hujšo obliko bolezni, virus lahko postane bolj prenosljiv ali pa se izogne nastalim protitelesom. Velja pa tudi nasprotno, saj nekatere nove različice virusa lahko postanejo tudi manj infektivne in se manj uspešno prenašajo.
Nekaj mutacij virusa, ki so se pojavile na različnih koncih sveta, je še posebej pomembnih. Trenutno so v porastu različice virusa z mutacijo N501Y, kar pomeni, da se je pri njih spremenila ena od aminokislin v zgradbi in obliki bodice S. Slednja virusu omogoča, da se bolj učinkovito veže na receptor ACE2 na človeških celicah in tako lažje oziroma pogosteje vstopa v celice. Take spremembe omogočijo, da postanejo virusi bolj kužni. Mutacija N501Y je prisotna pri vseh treh različicah virusa, ki se najhitreje širijo po svetu: brazilski, južnoafriški in britanski.
Druga mutacija E484K, ki je značilna za južnoafriško in brazilsko različico, prav tako povzroča spremembe, ki virusu omogočajo, da se protitelesa, ki jih je imunski sistem izdelal, ne vežejo nanj oziroma se to zgodi s težavo.

KAJ LAHKO NAREDIMO?
Upoštevajmo vse ukrepe za zmanjšanje prenosa virusa: umivanje in razkuževanje rok, nošenje mask, razdalja med osebami, izogibanje gnečam in zaprtim prostorom. Kjer je precepljenost dobra, se prenos virusa zmanjša, kar povzroča tudi manj mutacij in zmanjša verjetnost nastanka novih različic in okužb.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021) 11, str. 80-81.

»V duhovniškem življenju so tudi bleščeči trenutki, ki pomagajo korakati naprej tja v Božjo dalj. Je trenutek mladih, ki se ob duhovniku poveselijo, trenutek možakarjev, ki duhovnikovo besedo jemljejo zares, trenutek mater z dojenčki, ki nam jih bodo zaupali k verouku. Je trenutek, ko duhovnik zaklene cerkvena vrata, oči pošlje v zvezdnato nebo in zavzdihne: Sveta noč, blažena noč ... je res težko uganiti, kdo je srečnejši, pevci, verniki ali mašnik. V tem je lepota duhovniškega bivanja, ko duhovnik podpira ljudi, ljudje podpirajo njega. Kaj bi si Bog lahko še lepšega izmislil? Potem ko je nebeški Oče poslal v svet Sina in se je ta vrnil v nebesa, je naročil nam duhovnikom, naj nadaljujemo njegovo delo.« Tako je nagovoril sobrate duhovnike na duhovnih vajah v Ljubljani leta 1997 Otmar Črnilogar. Bil je »človek mnogih talentov«, kot je naslov zbornika o njem (2019): profesor grščine in latinščine, prevajalec Svetega pisma, navdušen planinec, nadarjen slikar, predvsem pa duhovnik, do konca zvest svojemu poslanstvu.

»DUHOVNIK SEM BIL IN RAD SEM BIL«
Otmar Črnilogar se je rodil 15. novembra 1931 v Šebreljah nad Cerknim zidarju Janezu in njegovi ženi Justini Dobravec kot prvi od štirih otrok. Prve razrede osnovne šole je obiskoval v domačem kraju. Duhovnik Ivan Rejec, domačin, ga je pripravil za nadaljnje šolanje v goriškem malem semenišču. Višje razrede je dokončal na semeniški klasični gimnaziji v Pazinu v Istri, kjer so se šolali tudi slovenski fantje. Po maturi leta 1951 je študiral bogoslovje na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil 29. junija 1957 posvečen v duhovnika. Zaradi izredne nadarjenosti so mu predstojniki obljubili, da bo šel v Pariz študirat patrologijo (cerkvene očete), takratni apostolski administrator Mihael Toroš pa ga je takoj po novi maši imenoval za upravitelja župnije Marijino Celje nad Kanalom. Otmar se je z vsem mladostnim žarom posvetil ljudem, ki so ga vzljubili. Med njimi je ostal le dve leti. Jeseni 1959 je bil poslan v Vipavo, kjer je bil vikar pri obolelem dekanu, profesor latinščine in grščine na Srednji verski šoli, ob tem pa je na Univerzi v Ljubljani študiral klasično jezikoslovje. Pridobljeno znanje je posredoval svojim dijakom v Vipavi, dolga leta je bil tudi profesor latinščine na Teološki fakulteti v Ljubljani. Temeljito znanje grščine in latinščine mu je služilo tudi pri prevajanju za cerkvene potrebe, zlasti tistih knjig Svetega pisma, ki so bile napisane v grščini. Pri vsem svojem vsestranskem delovanju pa je bil najprej duhovnik. Leta 1967 je postal župnik v Podragi, kjer je s svojimi ljudmi delil dobro in hudo skoraj 32 let – vse do svoje smrti 27. aprila 1999. Njegove zadnje besede so bile: »Duhovnik sem bil in rad sem bil.«

PETNAJST NAJLEPŠIH LET
Leta 1981 ga je tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar povabil v skupino prevajalcev, zadolženih za prevod celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov. Nastajal je petnajst let, kot večina drugih večjih izdaj po svetu. Zahtevno delo je vodil in usklajeval Koordinacijski odbor, ki so ga 30. decembra 1980 ustanovili slovenski škofje. Nova zaveza je izšla leta 1984, ob 400. letnici Dalmatinovega prevoda, tega leta so začeli prevajati svetopisemske knjige Stare zaveze, celotno Sveto pismo pa je izšlo leta 1996 kot Slovenski standardni prevod (SSP). Prevod je bil zamišljen kot skupinsko delo, Otmarju Črnilogarju, uglednemu profesorju grščine, so poverili prevod svetopisemskih knjig, katerih izvirni jezik je grški. Njegov delež pri Stari zavezi sta Knjiga modrosti in Sirahova knjiga (obe sta izšli v posebni knjižni izdaji pri Ognjišču, 1995). Pri Novi zavezi pa predvsem pisma: apostola Pavla 1. in 2. pismo Korinčanom, 1. in 2. pismo Timoteju, pismo Titu, dalje pismo Hebrejcem, 1. in 2. Petrovo pismo, 1., 2. 3. Janezovo pismo Judovo pismo. »Prevajanje Svetega pisma imam za največje delo v svojem dosedanjem življenju in za silno zaupanje, ki sem ga bil deležen od predstojnikov – morda celo od Boga samega,« je zapisal leta 1994. »Predvsem sem se v veliki šoli, pravzaprav največji šoli prevajanja Svetega pisma naučil predvsem to, da se v našem lepem slovenskem jeziku da vse povedati.« Leta prevajanja Svetega pisma so bila garaška leta, obenem pa, po njegovem mnenju, najlepše obdobje njegovega življenja. Sodeloval je tudi pri prevajanju koncilskih odlokov ter nekaterih bogoslužnih knjig.

ZAHTEVNA OTMARJEVA POT
Kot duhovnik, profesor in prevajalec je bil Otmar Črnilogar mož knjige. Štiri leta svojega življenja (1971–1975) je posvetil Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski knjižni založbi kot tajnik, da bi jo iztrgal iz režimskega primeža in ji dal novega poleta, toda odgovorni so vse poskuse v kali zatrli. Kot vzgojitelj mladega rodu pa je bil “zatreskanec v gore”. Zanje je vnemal svoje semeniške dijake in druge mlade. »V gorah smo se krepili v solidarnosti, vzdržljivosti, odrekanju, potrpežljivosti in pogumnosti,« je povedal eden njegovih podraških ministrantov. »Vzgajal nas je v vseh pogledih, še posebno nam je vsadil spoštljiv odnos do narave.« Ko je leta 1959 prišel v Vipavo, je ognjevito nastopil na občnem zboru Planinskega društva in bil izvoljen za predsednika, ki ga je v veliko ‘grozo’ partije uspešno vodil pet let. V času njegovega vodenja je bila urejena Furlanova plezalna pot na Gradiško Turo. (1969) Smer je Črnilogar preplezal in določil skupaj z alpinistom Tonetom Sazonovim. Pri njeni postavitvi so pomagali vipavski semeniščniki, ki so na svojih ramenih v strmino prinašali vodo in gradbeni material. Otmarjeva je bila tudi zamisel planinsko-romarske poti mimo desetih cerkva – od Podrage do Štjaka in nazaj. Ob pomoči župnij so jo uredili vipavski planinci in leta 2005 pripravili prvi pohod. Leta 2019, ob 50-letnici Furlanove poti in 20. obletnici Črnilogarjeve smrti, so vipavski planinci odprli zelo zahtevno Otmarjevo plezalno pot v hvaležen spomin na svojega nekdanjega predsednika. Za svoje delo v planinstvu je Otmar Črnilogar prejel srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije.

ČUK, Silvester. Otmar Črnilogar (1931–1999). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 40-41.

ob obletnici rojstva

“Če pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu."

»Zahvaljen Bog za vse njegovo življenje. Bilo je kot velik pšenični klas, iz katerega se na vse strani vsipajo zrna za novo rast. (…) Spremljanje setve in žetve, obenem pa evangeljsko oznanilo: “Če pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu” je narekovalo izbiro škofovskega grba in njegovo temeljno življenjsko usmeritev. Bogato klasje, ki je raslo iz družine, njegove osebne nadarjenosti, odlične šole Škofovih zavodov in akademskega študija v Rimu, je omogočilo zgodnjo in obilno sejanje klenega zrnja v širok prostor Švice in evropske skupnosti,« je nadškof Alojz Uran ob smrti nadškofa Alojzija Šuštarja 29. junija 2007 na kratko povzel njegovo življenjsko setev. Zadnjih trideset let je sejal na domačih tleh: kot ljubljanski nadškof metropolit in prvi pastir Cerkve na Slovenskem je v prizadevanju za duhovno in pastoralno prenovo prinesel evropskega duha. Bil je odprt za drugače misleče, poudarjal je dostojanstvo vsake človeške osebe. Kot eden od očetov slovenske samostojnosti se je zavzemal za spravo znotraj slovenskega naroda in za navzočnost Cerkve v javnem življenju.

“TO JE FANT BLAGEGA ZNAČAJA”
Svojo bogato in dolgo življenjsko pot je nastopil 14. novembra 1920 kot prvi od desetih otrok kmeta Alojzija Šuštarja in matere Marije roj. Kukenberger v zaselku Grmada, ki sedaj spada pod župnijo Trebnje, takrat pa še pod župnijo Dobrnič, zato je bil Alojzij krščen pri istem krstnem kamnu kot naš svetniški kandidat misijonski škof Friderik Baraga. »Nikoli ne bom Bogu dovolj hvaležen, da sem bil rojen v zelo verni družini.« Oče je bil dokaj razgledan in je veliko bral. Še lepši so bili njegovi spomini na mater, ki je imela vse otroke enako rada. Pet razredov ljudske šole je končal v Trebnjem. »V šolo sem rad hodil, učil sem se z lahkoto.« Izredno nadarjeni Lojze je z dvanajstimi leti prišel v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, kjer je osem let obiskoval klasično gimnazijo. Njegov tedanji prefekt (vzgojitelj) Janez Jenko, poznejši koprski škof, je o njem kot osmošolcu (1939) zapisal: »To je fant blagega značaja, pri katerem so dokaj harmonično razvite vse duhovne sile: um, srce in volja. Smatram, da je najboljši fant v srednji šoli. Je zelo delaven, pozoren za stiske in potrebe tovarišev in skuša jim pomagati. Je res dober in mnogo obeta.« Lahko rečemo: preroške besede! Dijaki šentviške gimnazije so bili ponosni Slovenci. »Slovenstvo nam je pomenilo pripadnost svojemu narodu, zavest, da imamo svoj jezik, svojo kulturo, da smo bili v zgodovini vedno pod pritiskom, a smo vendar obstali.« Ko so bili dijaki pred maturo, so morali napisati, kaj bo kdo študiral. »Zanimali so me različni poklici. V šestem ali sedmem razredu mi je postajalo vse bolj jasno, da bom postal duhovnik … Srečeval sem vesele, dobre duhovnike, pa se mi je zdelo, da bom tudi sam zmogel.«

ŠTUDIJ IN NOVA MAŠA V RIMU
Po maturi, ki jo je opravil z odliko, se je jeseni 1940 vpisal v ljubljansko bogoslovje. Po prvem letniku študija na Teološki fakulteti v Ljubljani ga je škof Gregorij Rožman poslal v Rim. Bival je v znamenitem jezuitskem zavodu Germaniku, študij filozofije in teologije pa je obiskoval na papeški univerzi Gregoriana. Oditi je moral v treh dneh. »To je bilo precej hitro, kajti kdor je takrat šel študirat v Germanik, šest let ni mogel priti nazaj.« Od škofa je šel domov. »Poslovili smo se za šest let, čeprav jih je preteklo štiriindvajset, preden sem spet prišel domov.« V Rimu se sprva ni znašel, saj je od tujih jezikov najbolje obvladal latinščino! Prav kmalu pa je tekoče govoril vse glavne jezike. »Poleg študija smo imeli pa še življenje v skupnosti, v kolegiju, v semenišču, in to je veliko bolj pripravljalo na življenje.« Leta 1943 je končal študij filozofije, leta 1949 pa tudi študij teologije z doktorsko disertacijo Ljubezen pri apostolu Janezu. Že pred tem je bil 27. oktobra 1946 posvečen v duhovnika. »Prišel sem tja, kamor sem si toliko let želel in na kar sem se pripravljal.« Prijateljem in znancem je to sporočil s kartončkom, na katerega je zapisal: »Po usmiljenem vodstvu Božje previdnosti sem prišel do svojega cilja: na praznik Kristusa Kralja, 1. novembra 1946, bom daroval svojo prvo daritev Bogu v zahvalo. Božji blagoslov naj pride na vse, ki so me spremljali in mi pomagali na moji poti k oltarju, posebno na moje drage domače in na dobrotnike. – Lojze Šuštar, novomašnik.« Zaradi razmer v domovini se njegovi starši in sorodniki njegove nove maše niso mogli udeležiti. Na novomašne podobice je dal napisati besede iz Pisma Hebrejcem: »Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« Izpolnjevati Božjo voljo je bilo vodilo vsega njegovega življenja.

“ŠVICA JE POSTALA ZAME BLAGOSLOV”
Med študijem je resno zbolel na pljučih; bolezen so odkrili dva tedna po mašniškem posvečenju. Dobrotniki so mu omogočili, da se je šel zdravit v Švico, v Davos. Po dveh letih se je vrnil v Rim, da je končal študij, leta 1949 pa se je dokončno naselil v Švici, kjer je opravljal razne službe, vedno bolj odgovorne. Dve leti je bil kaplan v St. Moritzu, potem je postal profesor filozofije na liceju v Schwyzu blizu Luzerna. To nalogo je opravljal dvanajst let, obenem je študiral in predaval po Švici in po Evropi. Zatem je bil profesor moralne teologije (bil je eden največjih strokovnjakov na tem področju) v bogoslovnem semenišču v Churu, ki ga je tri leta vodil kot ravnatelj. Leta 1968 je postal prvi rektor novoustanovljene Visoke bogoslovne šole v tem mestu. Istega leta ga je škof Johannes Vonderach imenoval za škofovega vikarja, svojega prvega pomočnika. V tej službi je s sodelavci pripravil zelo uspelo škofijsko sinodo, ki je bila vzor mnogim drugim sinodam. Leta 1971 je postal tajnik tistega leta ustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki povezuje vse katoliške dežele Evrope. Naloga Sveta je obveščanje, sodelovanje, usklajevanje. Vedno je bil poudarek na tem, da škofje iz vse Evrope pridejo čim pogosteje skupaj in se med seboj seznanjajo o položaju. Prva naloga tajnika pa je bila postaviti na noge urade, stike, komisije, zborovanja – začeti je bilo treba vse na novo. Ko je postal ravnatelj semenišča, si je prizadeval, da so ustanovili skupni verski časopis za vso nemško Švico – Schweizer Kirchenzeitung, ki je dotlej veljal za baselsko škofijo, zdaj pa za vse nemške škofije v Švici. Veliko je tudi pisal. Izdal je več knjig, predvsem z moralnega področja. Bil je član uglednih znanstvenih in strokovnih združenj. Pravosodni minister ga je imenoval za člana komisije za obnovo kazenskega zakonika. V Švici je Alojzij Šuštar pognal globoke korenine in Švicarji so ga sprejeli za svojega. Od leta 1976 so se množile prošnje, da se vrne v domačo škofijo. Ko se je odločil za vrnitev, se je Švicarjem s posebnim pismom zahvalil. »Med njimi sem živel in delal 27 let. Hvaležen sem jim, da so znali moje delo tako sprejeti in ceniti.« – »Švica je postala zame v vseh pogledih izreden blagoslov. Pa ne samo zame, ampak tudi za druge,« je povedal za bralce Ognjišča leta 2004. »Zaradi zvez sem se obrnil za posredovanje pri priznanju Slovenije kot samostojne države in dobil sem res veliko pomoči.«

“VEDNO SEM SI ŽELEL DOMOV”
Leta 1965 je dobil švicarski potni list in začel je redno obiskovati tudi domovino. Za stalno vrnitev domov ga je nagovarjal že škof Anton Vovk. Ko je leta 1976 dobil jugoslovanski potni list, je v tem videl znamenje Božje volje, da se vrne v domačo škofijo. V Ljubljano je dospel 3. januarja 1977. »Ko sem prišel v Slovenijo, mi je bilo vse neznano in tuje. Poznal sem le nekaj starejših duhovnikov. Nisem poznal cerkvenih razmer, mišljenja in vpliva komunizma.« Nadškof Jožef Pogačnik ga je brž imenoval za stolnega kanonika. V kratkem času je nato sprejel še razne druge službe in s svojimi bogatimi izkušnjami iz Švice postal duša pastoralnega dela v ljubljanski nadškofiji in v Cerkvi na Slovenskem. Sodeloval je v pripravi na slovensko sinodo. Kot profesor-gost je na teološki fakulteti predaval izbrana poglavja iz moralne teologije, vodil je komisijo za koordinacijo verskega tiska. Kot izredni birmovalec je v treh letih prepotoval velik del ljubljanske nadškofije in se ‘v živo’ seznanil z njenimi problemi. »Ko sem spoznaval razmere v Sloveniji in jih primerjal s položajem v zahodnih deželah, sem bil stanja v Sloveniji zelo vesel,« je povedal v pogovoru z Alojzom Rebulo (v knjigi Pogovor v vinogradu). »Bilo je toliko znamenj močne in žive vere in trdne zvestobe, ko so verni ljudje vzdržali pritiske in ostali zvesti Bogu in Cerkvi ter povezanosti z vesoljno Cerkvijo. Ravno ta je bila v tistih letih, kot so mi vedno znova pripovedovali in kot sem tudi sam doživljal, izrednega pomena.« Po drugi strani pa je bil razočaran nad ozračjem v javnosti. »Prišel je iz urejene demokratične družbe, kjer je dana beseda ohranjala svojo veljavo, kjer so vsi, brez razlike, spoštovali državno zakonodajo in kjer so bili vsi državljani ne glede na njihovo veroizpoved pred zakonom enaki. (…) Zato je z velikim optimizmom pričakoval, da bo odkrit pogovor mogoč tudi s slovenskimi oblastmi« (France Dolinar). Vendar je ta stekel počasi, zelo počasi in težko.

ŠKOFOVSKO GESLO – ŽIVLJENJSKI PROGRAM
Leta 1977 je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik dopolnil 75 let in v skladu s koncilskimi priporočili se je vodstvu škofije odpovedal. Papež Pavel VI. je njegovo odpoved sprejel, vendar ga je prosil, naj jo vodi do imenovanja njegovega naslednika. Brez dvoma je nadškof Pogačnik za svojega naslednika predlagal Alojzija Šuštarja. To se je uresničilo po dveh letih. 19. februarja 1980 ga je takratni apostolski pronuncij Michele Cecchini poklical v Beograd. »Povedal mi je, da je prišlo imenovanje, in če ga sprejmem, da mu lahko takoj povem, lahko pa še premislim. A ker sem že prej vedel, da sem med kandidati, sem se že odločil, da bom v Božjem imenu sprejel, če bom potrjen. Tako sem mu takoj odgovoril.« Ljubljansko nadškofijo je prevzel v kanonično posest 13. marca 1980 na izrecno željo nadškofa Pogačnika, ki je 25. marca umrl zadet od kapi. Alojzij Šuštar je škofovsko posvečenje prejel na belo nedeljo, 13. aprila 1980, v ljubljanski stolnici. Med množico, ki je napolnila stolnico do zadnjega kotička, je bila tudi njegova 85-letna mati Marija, brat in tri sestre. Njegovo škofovsko geslo je BOŽJO VOLJO SPOLNJEVATI, v njegovem grbu pa zavzema sredino zlat pšenični klas, od katerega padajo zrna v odprto zemljo, da obrodijo sad. Po veličastnem obredu je novi nadškof nakazal temeljne smernice svojega pastoralnega programa: »Božjo voljo spolnjevati mi bo geslo in edino veljavno merilo za vse moje vodstveno in pastoralno služenje Cerkvi, za vse prizadevanje in delo za človeka ter za vse odnose do družbe in sveta. To pomeni zame odločenost in pripravljenost, da iskreno in skupaj z vsemi, ki so dobre volje in hočejo pomagati človeku, iščem Božjo voljo, tako iz evangelija in nauka Cerkve kakor iz znamenj časov in potreb ljudi. Božja volja je po pričevanju evangelija življenje in resnica, pravičnost, mir in ljubezen in zato svoboda in sreča za človeka.« Po teh programskih smernicah je svojo pastoralno dejavnost nadškofa metropolita razvijal v štirih smereh: kot najvišji pastir ljubljanske nadškofije, kot metropolit znotraj katoliške Cerkve v Sloveniji in kot predsednik Slovenske škofovske konference v odnosu do vesoljne Cerkve ter v odnosu do državnih oblasti, najprej jugoslovanskih, po osamosvojitvi pa slovenskih. Poudaril je: »Moj pogled je bolj usmerjen v prihodnost kakor v preteklost.«

“DIALOG ZAHTEVA, DA POVEM IN POSLUŠAM”
Leta 1977, ko se je Alojzij Šuštar vrnil v Slovenijo, je Komunistična partija v celoti nadzirala dejavnost Cerkve. V predstavnikih katoliške Cerkve je videla sovražnike socialistične ureditve. Kmalu po nastopu svoje službe ljubljanskega nadškofa in prvega pastirja katoliške Cerkve na Slovenskem je nadškof Šuštar oblastnikom ponudil odkrit dialog, v katerem bi se brez predsodkov pogovorili o vseh odprtih vprašanjih odnosov med Cerkvijo in državo in jasno opredelili pravni status katoliške Cerkve v Sloveniji. Nasprotna stran pa na takšen dialog ni bila pripravljena. Bolj ali manj jasno so mu dali vedeti, je zapisal zgodovinar France Dolinar, naj ne misli, “da lahko v Sloveniji uveljavlja demokratična načela zahodne Evrope”. Marca 1981 je nadškof v pismu predsedniku Komisije za odnose z verskimi skupnostmi pereče probleme katoliške Cerkve v Sloveniji strnil v devet točk. Najprej je opozoril na to, da predstavniki oblasti v javnosti radi govorijo o dobrih odnosih med državo in Cerkvijo, na nižji ravni pa se izvaja pritisk na verujoče. »Oblast je zlasti motilo, da se je nadškof tako odločno zavzel za spoštovanje človekovih in ustavnih pravic vernih, da je tako odločno nastopil proti procesu ateizacije v šoli in za dostop Cerkve do sredstev javnega obveščanja« (France Dolinar). Vsi pogovori so se večinoma končali s praznimi obljubami, toda nadškof je vztrajal pri metodi ‘malih korakov’, ki je obrodila sadove. Tako je na primer za božič leta 1986 lahko prvič po vojni v Sloveniji po radiu prebral božično poslanico, zgrajenih je bilo nekaj novih cerkev, premikati se je začelo tudi na področju verske oskrbe v domovih za ostarele, bolnišnicah in zaporih.

POSEBNA NALOGA: DATI LJUDEM ČIM VEČ POGUMA
»Moja prva naloga je bila, da bi Cerkev kot Cerkev, torej duhovniki in verniki, mogli čim bolj živeti iz vere in da bi jim duhovniki in škof nudili to, kar moremo, v oznanjevanju, v zakramentih, raznih obiskih.« Pritegnil je čim več sodelavcev, duhovnikov in laikov, z njimi je na podlagi bogatih izkušenj iz Švice uresničil zamisel pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije; na njegovo pobudo sta podoben pastoralni zbor izvedli tudi mariborska in koprska škofija. Veliko skrb je posvečal vzgoji in izobrazbi duhovnikov. Po osamosvojitvi Slovenije se je zavzel za vrnitev stavbe nekdanjega Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Novembra 1992 je bila izročena ljubljanski nadškofiji v posest (ne pa tudi v last). Jeseni 1993 je odprla vrata prvim dijakom novo ustanovljene Škofijske klasične gimnazije. Do razpada Jugoslavije so bili slovenski škofje člani Jugoslovanske škofovske konference, po prizadevanju nadškofa Šuštarja je bila 20. junija 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca (SPŠK), ki je 19. februarja 1993 postala samostojna Slovenska škofovska konferenca (SŠK). SPŠK si je za prednostno pastoralno nalogo zastavila novo evangelizacijo. Pri uresničitvi te naloge je nadškof Šuštar poudaril skrb za vzgojo otrok v družinah, prebujanje vernikov, pomen laikov v Cerkvi. »Prva naloga je in ostaja vedno ista: biti čim boljši ljudje, čim boljši kristjani in verniki in Slovenci. Posebna naloga pa je, da bi dali ljudem čim več poguma in jim nudili čim več možnosti za nastopanje v javnosti.« Kot človek dialoga se je nadškof Šuštar zavedal, da narod lahko uspe, če združi vse svoje moči. Zato mu je bila tako pri srcu misel o narodni spravi. Pri spravnem slavju (simboličnem pokopu žrtev bratomorne vojne) 8. julija 1990 je nadškof Šuštar dejal: »Mir vsem rajnim, odpuščanje vsem, pripravljenost za spravo med živimi in iskrena želja, da bi se nikdar več ne ponovilo to, česar smo se spominjali v Kočevskem rogu.«

“VESELIM SE SAMOSTOJNE SLOVENIJE”
Nadškof Šuštar je odločno podprl referendum o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Razglasitev Republike Slovenije za samostojno, neodvisno in suvereno državo je Slovenska škofovska konferenca pozdravila s posebno izjavo. V njej so škofje zapisali: »Ko naš narod stopa na samostojno pot, ostaja katoliška Cerkev na Slovenskem z njim povezana in solidarna … Moralna trdnost in duhovnost sta nepogrešljivo jamstvo za trajno, uspešno, srečno in blagoslovljeno prihodnost.« Nadškof Šuštar je doživel veliko razočaranje ob slavju razglasitve samostojnosti 25. junija 1991 zvečer, ko so mu pri blagoslovu lipe izključili mikrofon. Na poti domov je izrazil svojo žalost tajniku Antonu Jamniku, sedaj ljubljanskemu pomožnemu škofu: »Tone, tega pa res ne morem razumeti, pa tako sem upal, verjel, naredil vse mogoče za našo deželo.« Ko je jugoslovanska armada hotela v noči od 25. na 26. junij 1991 s silo preprečiti voljo slovenskega naroda po samostojnosti, je nadškof Šuštar obveščal svetovno javnost o nastalem položaju. Še isti dan je obvestil svoje prijatelje po Evropi, 27. junija je poslal telegram papežu Janezu Pavlu II. s prošnjo “za očetovsko besedo poguma in moči”. 29. junija je pošiljal telefakse na vse strani. Zvečer je rekel: »Zdaj pa pojdimo v kapelo, da prosimo Stvarnika zgodovine in dobrega Očeta, da po svojem Sinu Jezusu in Svetem Duhu podpre naše delo za mir.« Posebej je tisto noč slovenski narod izročil v varstvo Mariji. Predvsem po njegovi zaslugi je Vatikan 13. januarja 1992 prvi priznal Slovenijo kot neodvisno in samostojno državo, dva dni kasneje pa članice Evropske unije. Kmalu so se začela pogajanja med zastopniki vlade in Cerkve za opredelitev pravnega položaja Cerkve v novi državi Sloveniji, ki niso bila uspešna. Pred volitvami konec leta 1992 je SŠK volivce opozorila na dolžnost voliti, pri tem pa mora volivec paziti, katere stranke in kateri kandidati nam resnično zagotavljajo blaginjo.
Zaslužena ‘krona’ poslanstva nadškofa Šuštarja kot slovenskega metropolita in predsednika Slovenske škofovske konference je bil obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji od 17. do 19. maja 1996, njegovega znanca in prijatelja. »Bili smo presenečeni, da se je odločil za obisk pri nas prav ob svojem rojstni dan … Na njegov rojstni dan mu bomo zvečer pripravili slavnostni obed, zjutraj mu bodo tukaj (na škofiji) voščili otroci.« V svojem pozdravnem govoru pred mašo na hipodromu v Stožicah je nadškof Šuštar poudaril: »Posebna naloga v Cerkvi na Slovenskem in v slovenskem narodu je sprava, ki naj zaceli rane po drugi svetovni vojni, kjer je slovenski narod, podobno kakor poljski, doživel tako hude čase. V Cerkvi poudarjamo vedno znova tri pogoje za spravo: priznanje krivde, odpuščanje in prošnja za odpuščanje. Zavedamo pa se, da mora biti kot temelj tega prizadevanja za spravo resnica o vsem dogajanju, pravičnost in končno ljubezen, ki edina premaga vse ovire. Zato Vas ponovno prosimo, potrdite nas v veri, upanju in ljubezni.« Njegova goreča želja po spravi med živimi se žal (še) ni uresničila.

“ZDAJ JE MOJE EDINO DELO MOLITEV”
Nadškof Šuštar si je s svojo umirjenostjo, z modro in prepričljivo besedo pridobil velike simpatije in ugled med verniki pa tudi drugače mislečimi, kar se je pokazalo zlasti ob njegovih življenjskih jubilejih. Ko je leta 1995 dopolnil 75 let, se je v skladu s smernicami drugega vatikanskega koncila ljubljanski nadškofiji odpovedal. Papež Janez Pavel II. je njegov odstop sprejel s prošnjo, da nadškofijo vodi do imenovanja svojega naslednika. 5. marca 1997 je bil za njegovega naslednika imenovan nadškof Franc Rode. Nadškof Šuštar se je 19. marca, na praznik sv. Jožefa, poslovil od duhovnikov, redovnikov, redovnic in vernikov nadškofije s kratkim pismom ter se umaknil v Zavod sv. Stanislava. Po upokojitvi je bil nekaj let še dejaven: maševal je dijakom in študentom, po župnijah je birmoval, veliko je obiskoval domove starejših in bolehnih, ki jih je nagovarjal iz lastne izkušnje. Ko je popolnoma izgubil sluh, je govoril, da je molitev še edino, kar lahko naredi za druge. Sestra Mira Rožanc, ki je bila 27 let njegova tajnica, je povedala, da je proti koncu življenja molil iz molitvenika za bolnike Ostani z nami, Gospod, bral Sveto pismo in Hojo za Kristusom. Rožni venec je bil njegov stalni spremljevalec, molil ga je podnevi in ponoči. Imel je zvezek, kamor si je zapisoval imena tistih, ki so ga prosili za molitev. Svojo zemeljsko pot je nadškof Šuštar sklenil na praznik apostolov sv. Petra in Pavla, 29. junija 2007, ob uri, ko je njegov drugi naslednik nadškof Alojz Uran v ljubljanski stolnici posvečeval novomašnike. Ob slovesu od Zavoda sv. Stanislava je tedanji direktor Roman Globokar dejal: »Dragi Lojze, po tvojih molitvah je na naše delo in na naša prizadevanja prihajal Božji blagoslov. Zares si živel svetniško življenje in ta tvoja svetost je nežno božala vse, ki so te srečevali na zavodskih hodnikih.« Iz Šentvida so ga pripeljali v ljubljansko stolnico. »Nepregledna množica vernih,« je zapisal Franci Petrič v knjigi Nepozabno slovo, »ki se mu je v dneh slovesa od 29. junija do 2. julija prišla poklonit, je izražala spoštovanje in hvaležnost pa tudi pokazala prepričanje, da ta veliki sin slovenske matere že gleda zarjo nebes.« Pogrebna slovesnost na Pogačarjevem trgu v ponedeljek, 2. julija 2007, je bila izpoved vere v vstajenje in zahvala za njegovo pričevanje. »Dokler ima slovenski narod v svoji sredi take osebnosti, ne bo propadel,« je leta 1990 v spremni besedi v knjigi Prehojena pot zapisal tedanji beograjski nadškof Franc Perko. »Tako nam prehojena pot ljubljanskega nadškofa vliva tudi zaupanje v prihodnost slovenskega naroda in Cerkve na Slovenskem.«

 ČUK, Silvester. Nadškof Alojzij Šuštar. Ob stoletnici rojstva. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 50-57.

Da ne bo pomote, ni težko razumeti strahu pred cepljenjem, strahu pred iglo. Tudi ni težko razumeti določenih pomislekov pred cepljenjem. To, kar je težko razumeti, je, da je proticepilstvo pri nekaterih ljudeh več kot le trenutna drža odklanjanja cepiva. Pri nekaterih je nekakšna instant filozofija, nekakšna radikalna politična drža, na trenutke se zdi, da celo oblika sektaštva in nekaj, kar odpira pot agresivnosti.
Iz zgodovine krščanske duhovnosti poznamo dvoje skušnjav, ki vodita v radikalizacijo, včasih celo v herezijo. To sta zimzelena gnostična skušnjava in pretiran občutek, da smo v prelomnih časih, bržčas v srcu apokaliptičnih dogodkov. Oboje opažamo pri gorečih proticepilcih.
Vsem gnostikom (antičnim, krščanskim, judovskim, islamskim, ezoteričnim, ateističnim …) je skupno prepričanje, da je pravo spoznanje (gr. gnōsis) o svetu in človeku skrivno spoznanje in dano le redkim. Drugi korak pri raznovrstnih gnostikih je prepričanje, da je le to skrivno spoznanje tisto, ki zares odrešuje in osvobaja. Gnostik, ki je do tega spoznanja prišel, se zato počuti “posvečenega v resnici”, “izbranega za pravo svobodo”. Obenem pa trpi, ko vidi velikansko množico ljudi, ki “nimajo spoznanja”, “živijo v zmoti”, “so zaplankani”, njih usoda je usoda “vodljivih ovc”.
Pri gorečih proticepilcih simptome gnoze brž opazimo. Prepričani so ali da koronavirusa ni in je vse skupaj zarota, ali – če koronavirus je – je slednjega možno premagati s pomočjo alternativnih znanj, alternativne in višje družbene zavesti ter v moči duha. Torej, prej s transcendentalno meditacijo in molitvijo (kanček obojega je bilo prisotno pri sredinih protestih zoper PCT) kot pa z maskami in razkuževanjem rok. Do tega skrivnega spoznanja resnice (prim. gibanje resni.ca) zdajšnje situacije so se dokopali po svojih kanalih, skoraj konspirativno. Počutijo se razsvetljene in potrjene, saj, medtem ko sta uradna znanost in medicina v službi države in kapitala, je polje konspirativnega svobodno.
Naslednji moment je pretirana apokaliptika. Podobno kot gnoza, je tudi apokaliptika trans-religijska in trans-ideološka. Občutje, da smo tik pred koncem sveta ali tik pred veliko kataklizmo ali tik pred odločilno bitko med dobrim in zlim, lahko prevzame različna religiozna, ideološka in politična okolja. Če analiziramo totalitarni trojček XX. stol. (komunizem, fašizem, nacizem), zaznamo apokaliptične elemente; zlovešča teroristična organizacija Islamska država je bila izrazito apokaliptična. Apokaliptika seveda še ne pomeni agresivnosti. Nekatere verske denominacije (Jehove priče npr.) so ves čas apokaliptične, vendar tudi poudarjeno pacifistične.
Pri nemalo vnetih proticepilcih opažamo prepričanje, da sta epidemija koronavirusa in cepljenje tisti veliki zli dogodek, po katerem človeštvo ne bo več isto. Nekateri menijo, da bo razredčeno (depopulacija), več pa jih misli, da bo kontrolirano, upravljano, na nek način zasužnjeno s strani velikih igralcev iz sveta kapitala in politike. Proticepilska apokaliptika zna privesti koga v nekakšno življenje v vzporednem svetu, odtujenosti od okolja ali pa do nenavadnih dejanj (pomnimo vdor v studio TV Slovenija).
Vsakega od nas kdaj obišče kakšen ‘gnostični’ preblisk (nenadni globlji uvid) ali kakšna ‘apokaliptična’ slutnja (občutek, da smo tik pred zdajci). Vendar tovrstne vzgibe razumsko ukrotimo in postavimo v realne okvirje. Pri vnetih anticepilcih pa na tej točki pride do ‘eksplozije’ mišljenja in čustev. Pogovor z njimi zato skoraj ni mogoč. Kaj storiti? Pomirjati jih, moliti zanje, skupaj z njimi se ukvarjati s stvarmi, ki nimajo zveze z epidemijo in cepljenjem. Ter počakati. Realnost je tista velika učiteljica, ki bo v času po epidemiji, morda čez leto, morda čez dve, vsakega postavila na svoje mesto.v
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 3.