Za nami je praznovanje 30. obletnice slovenske osamosvojitve. Praznovali smo jo na izjemno poveden način, saj smo praktično istočasno že drugič prevzeli predsedovanje Svetu Evropske unije. Povednost je naslednja: nismo samo trideset let samostojna demokratična država, smo tudi zaupanja vreden evropski narod, prijatelj drugim narodom, v mednarodnem smislu politično sposoben in zrel narod.
Do tega nismo prišli, ker nam je pač bila slučajno naklonjena boginja Fortuna. Na vseh proslavah ob tridesetletnici se je povedalo, da je naša moč zlasti v naši kulturi, v ljubezni do jezika in izročila, v ljubezni do knjige.
Drži, vsi narodi imajo radi svojo kulturo, svoj jezik in so ponosni na svojo pismenost. Mnogi narodi so nas v pisavi in knjigah časovno prehitevali. Grki imajo neprekinjeno kulturo pisane besede skoraj 2800 let, Judje so svojo Biblijo začeli pisati pred 2500 leti, Arabci imajo svojo pisavo od leta 500 (nastala je v krščanskih krogih, do konca razvila in razširila se je z islamom), daljni Ujguri jo imajo od leta 800, Italijani so v srcu srednjega veka dobili božanskega Danteja, Španci so že okrog leta 1530 beležili nezdravo odvisnost od branja pogrošne viteške literature (o tem piše sv. Terezija Avilska). Toda malokdo se lahko tako kot mi ponaša z nazivom “ljudstvo knjige”. Našteti narodi so namreč poleg pisane besede imeli še kaj – denimo državnost, gospodarsko uspešnost, velikost prebivalstva in teritorija –, mi smo imeli le besedo, spoštovano, negovano, prepevano, naposled tudi zapisano.
Ob tridesetletnici se je veliko govorilo o tem, kako je padel komunizem. Morda se je premalo poudarilo, zato povejmo tukaj: vsak, kdor je v šestdesetih in sedemdesetih bral Dostojevskega, Tagoreja, mohorjanke, zbirko Kondor, Pesmi štirih, Zupana, Šalamuna, Kocbeka, Rebulo, Pahorja, Jančarja, Gibranovega Preroka, Sveto Pismo itd. je rušil komunizem. Osamosvojitveni in demokratični aktivisti iz osemdesetih so mogli opraviti svoje tudi zato, ker je ljudstvo knjige pred njimi vzpostavilo komunistični udbi komaj vidno kraljestvo svobodnega duha. Branje literature je vzpostavilo tiho transverzalo, po kateri se je premikalo nevidno ljudstvo knjige, z njim pa se je premikala zgodovina.
V teh okvirih ni nenavadno, da so nekakšno svečeniško vlogo pri nastajanju svobodne in samostojne Slovenije imeli prav pisatelji. Leta 1988 je nastala znamenita Pisateljska ustava, leta 1989 je Majniško deklaracijo na Kongresnem trgu v Ljubljani pred ogromno množico prebral ne politik, aktivist, sindikalist, temveč pesnik – Tone Pavček. V katoliških krogih je tista leta vse hlastalo, da sliši živo in živahno besedo nekega prav posebnega pisatelja – Alojza Rebule. Prav Rebula je potem večkrat vodil duhovne vaje za duhovnike. Vodil jih seveda ni na klerikalni način, temveč na pisateljski.
Danes so razmere drugačne. Kot bralci doživljamo triumf digitalnih sloganov in se utapljamo v poplavi nebistvenih informacij. Kot družbena bitja doživljamo triumf dvopolnega političnega aktivizma. Slednji je kot Atila: kjer jezdi, tam trava ne raste. Politični aktivizem je požrl vse okrog sebe, požrl je večino civilne družbe, udariti mu je uspelo tudi med pisatelje, jih spolitizirati in polarizirati. Zdi se, da je pred divjim Atilo omikano ljudstvo knjige umolknilo, se potuhnilo.
Slovenski narod se je ob zadnji tridesetletnici soočil s svojo imenitnostjo, pa tudi s svojimi tegobami. Že smo omenili politično razdeljenost, a tu je še družbena apatija polovice Slovencev, porast skrajnih političnih in svetovnonazorskih skupin, porast nasilne komunikacije, vse več iracionalne apokaliptike, zlorabljanje socialne države in tiho izkoriščanje pridnega človeka. Enostavnih receptov za vse te težave ni. Med recepte, ki bodo na dolgi rok pripomogli k izboljšanju stanja, zagotovo spada negovanje jezika in izročila, branje knjig, včlanitev v novo tiho transverzalo ljudstva knjige. Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 3.

Kategorija: Za začetek

Avgust je najbolj počitniški mesec in nam nudi priložnost, da vzamemo v roke dobro knjigo. Zato vam tudi tokrat v posebni poletni ponudbi predstavljamo 18 naslovov knjig. Ko kupite eno od njih, dobite v dar drugo knjigo. Lahko pa izbirate med desetimi darili. Poleg te ugodnosti lahko vsi, ki boste kupili knjige v vrednosti nad 30 evrov, sodelujete pri privlačni igri z lepimi nagradami. Več o knjigah in nagradni igri si lahko ogledate v posebni prilogi Poletno branje Ognjišča in nagradna igra 2021.

Upamo, da boste kmalu tudi v naših knjigarnah uporabili bone in kupili knjige (samo knjige, ne drugih izdelkov) naše založbe. Ker bone lahko porabimo do konca leta, jih boste morda vnovčili za nabavo daril o Miklavžu in božiču, zato lahko najnižji nakup, ki ga lahko opravite z bonom, znaša 30 EUR. Sicer vas že v avgustu pričakujemo v naših knjigarnah.

O knjigah govori tudi tokratna gostja meseca Tanja Ozvatič, ravnateljica najstarejše slovenske založbe Mohorjeve družbe, ki letos praznuje že 170-letnico in je v dolgi zgodovini ljudem ponudila veliko dobrih knjig. O pomenu knjige za Slovence in o pomenu branja govori tudi p. Branko Cestnik v uvodniku v to številko.

S knjigami se ukvarja tudi Vincenc Gothard, ki odkriva, kako se je kot koroški Slovenec, doma iz Ziljske doline, kjer na žalost živi malo Slovencev, odločil, da bo pisal v slovenščini. Njegova knjiga je bila med nominiranci za nagrado Kresnik.

V začetku avgusta goduje sv. Dominik, ustanovitelj “pridigarskega reda”. Letos obhajamo 800-letnico njegove smrti, a je njegova gorečnost lahko navdih tudi za nas. Zato smo mu posvetili tokratno prilogo, v kateri pišemo tudi o tem, kje so (bili) samostani njegovih duhovnih sinov in hčera na Slovenskem.

Miselnost, kako je življenje eno samo uživaštvo, mnoge ljudi prisili v veliko stisko – nimajo miru, okrog njih je veliko nezadovoljstva, nerazrešenih odnosov … Za rešitev iz tega posegajo po terapijah, obiskujejo razne zdravilce itd. Tokrat nekaj več besed o dokaj mladi tehniki zdravljenja z barsi, ki se hitro širi in obljublja čudeže, v resnici pa težave samo še bolj potiska v našo globino..

Tokratna reportaža prinaša zapis o potovanju z vlaki – še posebej o prenovljeni kočevski progi kot tudi novih vlakih, ki vozijo na posameznih progah po Sloveniji. V mladinski Temi meseca vsebina vabi mlade in tudi druge, da razmislimo o svoji duhovni kondiciji in prinaša spodbude, kaj vse lahko še opravimo in kam se lahko odpravimo, da naredimo nekaj tudi za svoj duhovni napredek.

Poletje je tudi čas zabav in večjega druženja mladih, kjer pa je pogosto prisoten tudi alkohol. Mladi se tako med sabo sprašujejo, zakaj še vedno velja, da si čudak, če ne piješ in zakaj je tako močno prisotna misel, da se ne da zabavati brez alkohola.

Med novimi knjigami naj omenim molitvenik Molite in spodbujajte k molitvi, v katerem so zbrane različne molitve za duhovne poklice. Zanimiva je tudi novost izpod peresa duhovnika Maksa Ipavca Pričevalci vstalega Kristusa. Gre za duhovne vaje za duhovnike in škofe, a bo knjiga zaradi avtorjevega jasnega sloga pisanja in vpletanja odlomkov iz književnosti zanimiva tudi za druge bralce. Naj omenim še četrti ponatis slikanice Sveti angel, varuh moj.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 4.

Kategorija: Beležnica

tema meseca

Čas za duhovni premik naprej

gostja meseca

dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe

priloga

Sveti Dominik živi že 800 let

Preberite več: Avgust 2021

Kategorija: Kazalo

Malo čez poldne sem po telefonu poklical sestrično. Že pred samoizolacijo je bila vesela vsakega klica, saj živi po moževi smrti v hiši sama, sedaj pa ji pogovori po telefonu pomenijo še veliko več. Nedelja je pa sploh dan, ko se samota še bolj občuti. Pokličem in vprašam, če je slučajno ne motim pri kosilu.
»Sem že pojedla, sedaj pa spremljam mašo po televiziji.«
»Potem te pa ne bom motil.«
»Nič me ne boš motil, saj sem danes že pri tretji maši. Se bova raje še kaj pogovorila.«
Mislim, da je bil prenos maše že kar nekaj časa mimo, ko sva se midva še pogovarjala.

***
Z ženo pripravljava zajtrk. Iz hladilnik vzamem sir in savinjski želodec.
»Danes je vendar petek!« me opozori ona.
»Ne, četrtek je,« ji rečem, ker vem, da bo danes prišla po pošti Družina.
Razumem jo. Sam sem bil v ponedeljek prepričan, da je sreda. Moral sem pogledati na koledar, da sem ugotovil, kateri dan v resnici je. Brez nedelje se teden ne konča in ne začne. Spomnil sem se pogovora pred več leti s sosedom, ki je bil v partizanih in zato pri njih niso hodili v cerkev. »Blagor vam, ki greste ob nedeljah k maši,« me je presenetil, »nedelje vam oblikujejo teden, nam pa se dnevi samo vrtijo v nedogled!«

***
Korona virus je zaprl tudi vrata naše cerkve, zato smo se vsi domači na veliko soboto za blagoslov jedil zbrali pred televizorjem v dnevni sobi. Na mizo smo postavili dve lepo pripravljeni košari in prižgali svečko. Naš župnik je na ekranu pristopil k oltarju, mi pa smo zbrano spremljali obred in glasno sodelovali. Ko je župnik pripravljene jedi blagoslovil, smo jih tudi mi pokropili z blagoslovljeno vodo. Za spomin na korona čase smo dogajanje zabeležili s fotografskim aparatom. Po elektronski pošti smo posnetke poslali sorodnikom v tujino, ki zaradi zaprtih meja niso mogli za velikonočne praznike priti domov. Čez nekaj minut smo se razveselili njihove slike: na mizi košara, pokrita z lepo vezenim prtičkom, zadaj na monitorju pa naš župnik. Sporočilo je nosilo naslov: Tako blizu, pa vendar tako daleč. Tehnika in župnikovo prizadevanje je vsaj nekoliko nadomestilo to, kar nam je vzel virus.
Po velikonočnem zajtrku se je na krožniku nabralo nekaj lupin pirhov. Spoštljivo smo jih zakopali na vrt, da bo tudi vrt blagoslovljen. Tako kot vsako leto.

***
Najstarejši vnuk je prišel k nama ves zadovoljen povedat, da je test iz nemščine pisal zelo dobro. Pisali so seveda od doma. Pred testom so morali kamero usmeriti vase in nato po celi sobi, da se je videlo, da ni prisoten nihče drug. Profesorica jim je narekovala vprašanja, dijaki pa so takoj pisno odgovarjali. Na koncu so morali s kamero vse odgovore skrbno posneti. Na začetku jim je bilo rečeno, da bodo morali na njeno morebitno zahtevo med pisanjem kamero usmeriti po sobi, vendar tega ni zahtevala.
Tudi test iz biologije so pisali podobno, angleščino pa je bil vprašan ustno. Iz drugih predmetov ima ocene še izpred samoizolacije.
»Upam, da bom lahko šel jeseni v šolo,« je vnuk zamišljeno dostavil.

***
Zetu je prijatelj po telefonu dejal: »Od sedaj, ko sem po cele dneve skupaj s svojimi otroki in delam z njimi za šolo, ne bom nikoli več rekel, da imajo učitelji previsoko plačo. In bojim se, da bodo otroci ugotovili, kako malo starši vemo in znamo, saj se moram kar naprej izgovarjati, da nisem čisto prepričan in naj raje ob prvi priliki vprašajo učiteljico.«

***
Z ženo sva šla na pogreb najinega sorodnika. Ob pokopališki kapelici so bili že zbrani najožji sorodniki. Sožalje smo si izrekli samo s pogledi, ki pa so povedali več kot stiski rok in besede tolažbe. Ob žari sta bila samo dva venčka. Nikogar ni bilo za nama, zato sva lahko dolgo molila in se poslavljala od človeka, ki sva ga spoštovala. Obred je vodil domači župnik Miran, ministranta pa sta bila vnuka. Duhovnikove besede so bile namenjene pokojnemu in nam okoli stoječim, ki so nas še bolj povezale v čutenju in upanju. Po molitvah pred vežico smo šli do groba, kjer je bila žara izročena zemlji do vstajenja. Spokojnosti in zbranosti ni motila nobena odvečna beseda … niti pogled.

JARC Janko-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 07, str. 48-49.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Kategorija: zgodbe

"Vodo v Sloveniji spremljamo z najsodobnejšo merilno mrežo"
Voda je vir življenja, je bistveni sestavni del dobrobiti in kot taka si zasluži skrb in spoštljiv odnos. O njej se bo v prihodnjih tednih še precej govorilo – tako o nasvetih, kako naj ob vročinskih valovih poskrbimo, da spijemo dovolj vode, kot tudi v povezavi z razpisanim zakonodajnim referendumom o vodah. Kako v Sloveniji skrbimo za vodo, nam je v pogovoru predstavil v. d. direktorja Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) mag. Jože Knez.

- Za začetek vas prosim, da nam predstavite, kako so razdeljene naloge, vezane na urejanje, upravljanje in skrb za vode v Sloveniji, saj je z vodo povezanih kar nekaj ministrstev in tudi agencij.
Ključne inštitucije, ki v Sloveniji skrbijo za vode, so Ministrstvo za okolje in prostor, Direkcija za vode in Agencija za okolje. Te tri inštitucije spremljajo in varujejo vode ter upravljajo z njimi, hkrati pa omogočajo državljanom vpogled v stanje naših voda. Vse delo in trud strokovnjakov v teh inštitucijah sta usmerjena predvsem v skrb za čisto vodo in preprečevanje škodljivega delovanja voda.
Posebej velja izpostaviti Direkcijo za vode, ki je bila pred nekaj leti ustanovljena z namenom, da postane ključni strokovni organ na področju upravljanja z vodami in za izvajanje posegov za preprečevanje škodljivega delovanja voda ob poplavah.

- Kakšno vlogo pa v povezavi z vodami v Sloveniji opravlja ARSO?
Naše naloge so analiziranje in ocenjevanje kakovosti voda, in sicer rek, jezer, pozemnih voda in morja, ter merjenje in napovedovanje pretokov rek, dinamike morja in količin podzemnih voda. Če se navežem še na prvo vprašanje in pristojnosti po inštitucijah: za izvajanje državnih meritev kakovosti pitne vode je pristojno zdravstveno ministrstvo. Na Agenciji za okolje smo v pretekli evropski finančni perspektivi v celoti prenovili državno merilno mrežo za spremljanje voda, in sicer padavin, snežne odeje, pretokov rek, podzemnih voda in morja, v kar smo skupaj z orodji in infrastrukturo za analizo in napovedovanje voda ter izgradnjo laboratorijskih prostorov vložili 32 milijonov evrov, od katerih je EU prispevala 85 %, preostalo pa Slovenija. Po zaslugi tega projekta imamo eno najsodobnejših merilnih mrež za spremljanje voda v Evropi. Vse meritve kakovosti voda izvajamo na osnovi evropskih predpisov, pa najsi gre za ekološko ali kemijsko stanje površinskih voda, kemijsko stanje podzemnih voda ali pa mikrobiološko stanje kopalnih voda, kar se meri le v kopalni sezoni. Ekološko stanje pove, kakšna je biotska raznovrstnost v vodah, saj je po evropskih merilih to pomemben indikator kakovosti površinskih voda.

- Pravite, da je ena od glavnih nalog ARSO izvajanje meritev kakovosti vode. Kaj bi lahko rekli glede kakovosti voda v Sloveniji in kakšni so trendi?
Najprej bi želel poudariti, da je v Sloveniji v primerjavi z mnogimi drugimi državami dovolj vode in je imamo hvala Bogu bistveno več, kot je porabimo. Tudi naše podnebne projekcije za prihodnost kažejo, da bo v prihodnje ostalo tako. Lahko se bo sicer prerazporedila razpoložljivost vode čez leto, vsekakor pa bo Slovenija ostala bogata z vodo. Za to smo lahko zelo hvaležni. V Sloveniji sicer veliko večino vode porabimo za pitje in gospodinjske namene, zelo malo pa za gospodarske namene in kmetijstvo. Skoraj vsa pitna voda se črpa iz podzemnih virov.
Kakovost vode je pri nas visoka in tudi trendi kakovosti voda v Sloveniji so ugodni, kljub temu pa bi dejal, da kjer kakovost voda ni dobra, se žal kljub sprejetim ukrepom prepočasi izboljšuje. Največje težave s kakovostjo vode imamo v severovzhodnem delu Slovenije, in sicer tako pri površinskih kot podzemnih vodah. Vodonosniki so tam plitvi, precej je vpliva kmetijstva pa tudi hidromorfološke spremembe vodotokov v preteklosti prispevajo k slabšemu stanju njihove kakovosti.

- Omenjali ste tudi merjenje pretokov. Kaj ti podatki kažejo glede količine vode, ki se nahaja v naših tekočih vodah?
Na področju pretokov rek beležimo v zadnjih dobrih dvajsetih letih več ekstremnih poplavnih dogodkov, ki jih pred tem dolga leta ni bilo. Naše projekcije podnebnih sprememb kažejo, da bo takšnih dogodkov lahko v prihodnosti še več. To pomeni, da se na tem področju soočamo z neko novo realnostjo. V preteklosti tolikšne poplavne ogroženosti gotovo nihče ni pričakoval, zato se ni dovolj skrbelo za poplavna območja ali se jih je celo pozidalo.

- Glede izrednih dogodkov in regulacij vodotokov: pavšalna kritika pravi, da ni nikoli denarja, ki bi šel v to regulacijo. Kdo je sploh odgovoren za to?
V zadnjih dveh desetletjih je bilo za urejanje vodotokov narejenega premalo. Predvsem so bila problem zelo omejena sredstva in tudi organizacija tega področja na nivoju države ni bila najboljša. Sedaj na te izzive odgovarja Direkcija za vode, za delovanje katere so bila zagotovljena tudi finančna sredstva – tako evropska kot državna –, v zadnjem času tudi s spremembo zakona o vodah, ki je sedaj predmet referendumskega odločanja.
Vsekakor je trend na tem področju ugoden, zavedanja o potrebnem ukrepanju je čedalje več in stvari se počasi postavljajo na pravo mesto.

- V najinem pogovoru ne moreva mimo prihajajočega referenduma o vodah. Do tega zakonodajnega referenduma je prišlo zaradi nasprotovanja sprejetim spremembam v Zakonu o vodah. Lahko več poveste o tem, za kakšne spremembe gre in kak je njihov namen?
Gre za manjšo spremembo Zakona o vodah; od več kot 200 členov prvotnega zakona se spreminjajo trije. Največjo spremembo prinaša del, da se bodo sredstva državnega sklada za vode lahko uporabljala za redno vzdrževanje vodotokov. To je zelo pomemben korak, saj pomeni določeno neodvisnost od vsakokratnega državnega proračuna in s tem možnost stabilnejšega izvajana nalog Direkcije za vode. To je tudi največja dobrobit te manjše spremembe zakona, ki je bil sprejet leta 2002 in potem še večkrat spremenjen in dopolnjen.
Vsi porabniki vode morajo namreč državi plačevati povračilo za uporabo vode. Zbran denar iz tega naslova se namensko steka v vodni sklad, ki je v osnovi namenjen investicijam za izgradnjo objektov za preprečevanje škodljivega delovanja voda. Obstoječi zakon ni omogočal uporabe teh sredstev za potrebe rednega vzdrževanja vodotokov, sprememba zakona pa to možnost prinaša, kar je zelo dobrodošlo.

- Kako pa so spremembe zakona povezane s področjem pitne vode?
Sprememba Zakona o vodah nima niti neposredne niti posredne povezave s področjem pitne vode. Sprejete spremembe v nobenem primeru ne bodo vplivale na načine in pravice dostopa do pitne vode, na kakovost pitne vode ali kakorkoli drugače na organiziranost oskrbe s pitno vodo pri nas.
Glede konkretnega referendumskega vprašanja se je treba zavedati, da je to politično, in ne strokovno vprašanje. Kar se stroke tiče, je jasno, da spremembe zakona ne prinašajo nobenih učinkov na oskrbo s pitno vodo. Referendum je del političnega boja, ki ga lahko ves čas spremljamo v medijih in ki je pogosto zelo odmaknjen od realnih dejstev, saj v želji prepričati posameznike mnogi posegajo po zelo neresničnih in zavajajočih trditvah. Predvsem me moti, da pobudniki referenduma izpostavljajo svojo skrb za pitno vodo, pri čemer sprememba zakona na to področje ne posega. Treba je poudariti, da država in lokalne skupnosti to skrb tudi udejanjajo s svojim vsakodnevnim delom. Naše poslanstvo je, da skrbimo, merimo in načrtujemo, da se stanje voda skozi čas tudi izboljšuje. Na vseh prej omenjenih inštitucijah so zaposleni vrhunski strokovnjaki, katerih glavno vodilo je skrb za čisto vodo.

- Drugi izpostavljen problem tokratnega referenduma pa je vprašanje dostopanja do priobalnega pasu in njegovega koriščenja.
Sprememba Zakona tudi glede priobalnega pasu ne prinaša ničesar bistveno novega. Sprememba je v delu, da izdajanje dovoljenj za posege na priobalnem pasu ne bo več v pristojnosti vlade, kot je bilo do sedaj, ampak bo v pristojnosti Direkcije za vode. Se pravi, da se odločanje s političnega nivoja prenese na strokovni nivo.
Za razumevanje vseeno nekaj več besed: zavedati se je treba, da je po svoje nenavadno, da bi vlada sploh odločala o takšnih zadevah, saj v osnovi niso politične, temveč strokovne. Če pogledamo druge postopke pri izdaji dovoljenj, povezanih z vodami, kot so dovoljenja za rabo vode, načrti s področja posegov v prostor, gradbena dovoljenja ter vodna in okoljevarstvena soglasja – vse te postopke izvajajo državni uradniki s podporo strokovnih inštitucij. Ta nivo uradništva ima dolžnost in tudi strokovno znanje, da lahko izvaja te svoje ključne naloge odločanja, in se torej ne izdajajo na vladi. Zakaj bi se potem vlada izrekala glede dovoljenj za koriščenje priobalnega pasu?
Niti malo ne mislim, da bi se to odločanje lahko kakorkoli poslabšalo – kvečjemu se bo izboljšalo, saj je na ravni uradniškega nivoja po strokovni plati več znanja in strokovnih podlag za proces odločanja.

- Če sva spet zelo konkretna: koliko pa je zahtev za soglasja za poseganje v priobalni pas, glede na »strašenje« o tem, kako rastejo apetiti megalomanskih tujih kapitalskih projektov, kako bo voda postala privatna last itd.?
Za boljše razumevanje tega področja je treba vedeti, da večina problemov s koriščenjem priobalnega pasu nastaja na področjih, ki so že v rabi in se koristijo še iz preteklosti. Večina takih objektov je iz časa Jugoslavije, ko so bili okoljski standardi mnogo ohlapnejši in nižji, kot so danes. Ni bilo dovolj zavesti o pomenu čistega okolja. V prostoru so se marsikje dovoljevali posegi, kjer se danes prav gotovo ne bi dovolili. Kot družba smo šele v zadnjih desetletjih toliko napredovali, da se tega bolj zavedamo.
Priobalni pas se zato varuje, pa čeprav je žal interes za gradnjo v tem pasu še vedno prisoten, in sicer predvsem za gradnjo individualnih hiš – mnogi posamezniki so namreč pripravljeni prevzeti nase poplavno tveganje, saj ima življenje ob reki svoj čar; vendar pa zaradi zakonskih omejitev teh možnosti danes ni več.

- V referendumski kampanji se izraža tudi določen strah, kako bodo lahko posamezni gospodarski subjekti, ki so ob določenem priobalnem pasu, prej ali slej prepovedali koriščenje tega priobalnega pasu splošni populaciji. Kako je z interesom gospodarstva, da bi gradili in koristili priobalni pas?
Takšne možnosti danes ni. Težava je predvsem tam, kjer imamo že zgrajene objekte v priobalnem pasu iz preteklosti, torej v naseljih. Veliko mest in vasi, tudi Ljubljana na primer, je zgrajenih ob vodotokih in veliko obstoječih objektov je na priobalnem zemljišču, tudi industrijskih. Slovenija je zelo regulirana država in vsak poseg v prostor je predmet številnih soglasij, strokovnih mnenj in dovoljenj. Vsakdo ve, da ni mogoče zidati kjerkoli in da je do vsakega dovoljenja težko priti. Še posebej to velja za industrijske objekte. Slovenija je na primer po zavarovanih območjih s področja varovanja narave najbolj zaščitena med vsemi državami Evropske unije, saj je več kot tretjina našega površja zaščitena in je posegati na ta območja skoraj nemogoče. Bolj kot bi ljudje po strokovni plati poznali načine odločanja, regulacije in vse okoljske mehanizme, ki so v izvajanju pri nas, bolj bi vedeli, da je večina strahov, ki se sedaj pojavljajo v povezavi z urejanjem priobalnega pasu, popolnoma neutemeljenih.
Ob tem le še dodatno pojasnilo: vse članice Evropske unije smo morale prevzeti evropske okoljske predpise in smernice. Ena od pomembnejših dobrobiti članstva v EU je, da smo del enotnega evropskega okoljskega okvia. S tem smo primorani slediti skupnim evropskim standardom, ki so v svoji vsebini zelo napredni in so v vrhu v svetovnem merilu. Osebno dvomim, da bi Slovenija dosegala take okoljske standarde, če ne bi bila članica EU. In vse to so samo dodatne varovalke, ki bdijo nad tem, da tudi v prihodnje ne bi prihajalo do okolju škodljivih posegov in posameznih okoljskih odklonov.

Mag. Jože Knez je po izobrazbi univerzitetni diplomirani fizik in magister znanosti podiplomskega študija varstva okolja. Na Agenciji za okolje je zaposlen od njene ustanovitve leta 2001. V tem času je bil vrsto let odgovoren za spremljanje stanja okolja in okoljske meritve, nato 6 let generalni direktor ARSO, v zadnjem času pred ponovnim imenovanjem za v. d. generalnega direktorja pa direktor urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo. Je tudi stalni predstavnik Republike Slovenije pri Svetovni meteorološki organizaciji.

ERJAVEC, Matej. mag. Jože Knez. Vodo v Sloveniji sporfemljamo z najsodobnejšo merilno mrežo. (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 39-41.

Kategorija: Moj pogled

(ob obletnici) Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. V preteklem letu smo se spominjali že 55-letnice Avsenikovega ustvarjanja, Vilko Avsenik je dopolnil osemdeset letnico, letos pa bo ta častitljivi življenjski jubilej praznoval tudi Slavko, ki je še vedno glasbeno precej aktiven. Ko sem ga med najinim pogovorom o glasbi in družini, dveh stvareh, ki ju ima Slavko najraje, vprašal, če ga morda moti, ko mu ljudje rečejo, da je legenda, mi je hudomušno odvrnil: »Ko nekomu rečeš, da je legenda, s tem hočeš reči ‘ste pa že veliko stari’ (smeh). Legenda se pač reče za take letnike kot smo mi.«

- Se radi ozirate na prehojeno pot? Kako vam je uspelo vse izpeljati skozi življenje?
Veliko je tudi takega, česar se za nazaj ne maram spominjati, ker ne bi rad videl, da bi se ponovilo. Sicer pa morem biti hvaležen, da sem bil ves ta čas zdrav in sem vse to zmogel. Bilo je na tisoče koncertov, napisanih okrog tisoč skladb … veliko je bilo vsega. Najtežje mi je, ko pomislim, kako je družina trpela, ker sem bil tako zaseden, in koliko je k temu uspehu in mojemu delu prispevala moja žena. Če mi ona ne bi bila tako naklonjena, vsega tega ne bi uspel narediti.

- Glasbo ste v življenju vedno delali srcem. Od kod toliko zamisli in vztrajnosti?
Tudi sam se sprašujem, tako kot vi mene: od kod? Ne vem. Tudi še danes, mi takoj, ko sedem za klavir, že privrejo novi motivi in se sam sprašujem, od kod? Bilo jih je toliko, nekateri so bolj, drugi manj znani. Tudi v zadnjem letu sem ustvaril kar nekaj novih skladb, ki jih bo sedaj šele moj vnuk posnel in predstavil. Včasih sem se čudil: bolj ko sem bil slabe volje in žalosten, bolj veselo polko sem napisal. Sam sebi sem velika uganka. To je nekaj, kar je človeku podarjeno, tega se ne da naučiti, imaš ali nimaš. To je božji dar.

Rad imam: družino, zdravje, glasbo, ljudi, ki so mi omogočili toliko stvari v življenju
da ljudje dobro živijo
Ne maram: da je toliko nasprotnikov, biti bolan, nemirov, gospodarske krize, ki povzroča napetosti
Najljubša
Knjiga: zdaj težko berem
Filmi: domači filmi
Glasba: glasba Bojana Adamiča
Šport: smučarski skoki
Osebnost: Bojan Adamič
Hrana: domača
Velika želja: zdravje v družini
Velika ljubezen: glasba

- Zakaj vam je prav glasba tako prirasla k srcu?
Ker sem za to rojen! Vsak je za nekaj rojen. Potem je pomembno, da daš vse od sebe. Seveda, če imaš možnost. Veliko pa je odvisno od publike, vsaj v glasbi je tako. Vedno znova sem hvaležen radijskim postajam, ker smo lahko z njihovo pomočjo prišli do ljudi. Pomembno je, da te ljudje sprejmejo.

- Dobili pa ste tudi veliko polen pod noge. Zakaj nekateri na tovrstno glasbo gledajo s prezirom?
Teh je bilo ogromno in jih je še. Nekateri pač delijo glasbo na tako in drugačno. To me ni nikoli motilo. Bil sem pa vztrajen in hotel z glavo skozi zid, ker sem vedel, da je najpomembnejše to, da si všeč publiki. Kaj je kdo pisal, niti ni bilo važno. Nekatere je očitno motilo, da smo z domačo glasbo, z domačo melodijo, imeli tako velike uspehe. Največkrat tovrstne kritike prihajajo od ljudi, ki niso ravno uspeli. Ni važno, katera zvrst glasbe je, ampak, ali je glasba sama po sebi dobra, kvalitetno odigrana. Vse zvrsti glasbe morajo obstajati, od jazza do klasike, popularne glasbe in seveda tudi narodno zabavne. Se mi pa zdi, da je v Sloveniji morda največ publike, ki jim je narodno-zabavna glasba najbolj pri srcu. Imeli smo take uspehe, ker je bil narod »žejen in lačen« domače glasbe. Naša publika, nas je imela vedno rada, ne glede v kateri državi smo igrali. Prepotovali smo vso Evropo.

- Na začetku si niti v sanjah niste mogli predstavljati, kam vas bo pot peljala, in bili ste toliko pametni, da ste znali zagrabiti priložnost.
Ko smo začeli na radiu, nam je takrat priljubljeni Četrtkov večer prinesel prvi uspeh. Uspeh pa je spodbuda, ki te pelje naprej. Prihajala so vabila, ki jih nisem mogel zavrniti in pogodbe, ki sem jih podpisal, sem moral izpolniti. Vse to je terjalo veliko dela in brez pomoči brata Vilka ne bi uspel. Ter seveda brez podpore žene, ki je veliko noči odgovarjala na pošto, saj smo prva leta dobivali dobesedno cele žaklje pošte. Rekel bom: Taka je bila božja volja. Skladbi, ki sem jo sedaj napisal in jo bo jeseni predstavil moj vnuk sem dal naslov: Taka je božja volja. Da je ta glasba dosegla tak uspeh, je neke vrste čudež.

- Omenili ste družino in brata. Ves ta uspeh vas ni nikdar prevzel. Vedno ste lepo sodelovala z bratom, kot tudi s člani skupine in vedno ste imeli skladne odnose.
Vedno sem bil hvaležen, da sem imel take člane ansambla in tudi izšolanega brata, da je vse skladbe aranžiral. Jaz sem bil amater in nisem vedel, kako bi te stvari peljal. Žena mi je ves čas pomagala in bila v oporo. Ne samo moralno, tudi praktično pomagala: skrbela je za vse moje dopisovanje. Vedno želel, da osebno, ne bi imel opravka z denarjem. To so prevzeli drugi in vsi smo bili enako plačani. To je bil tudi eden od glavnih razlogov, da smo lahko bili toliko časa skupaj in smo se tako dobro razumeli.

- Skrb za družino vam je ostala, saj z veseljem delate glasbo še za vnuke. Kaj vam pomenita družina in tradicija?
Oba z ženo sva izredno vesela, da se sinovi zelo dobro razumejo med seboj. To nama pomeni več kot kupi zlata. Velikokrat se dobimo, veliko se pogovarjamo o glasbi. Dva sinova sta glasbenika, eden pa je slikar. Sedaj se z glasbo ukvarja tudi vnuk Sašo; pride velikokrat k meni in me sprašuje. Vidim v njem žar, ki ga ima do te glasbe in sem presenečen, ker si mislim, da imajo mladi svojo zvrst glasbe in jih ta naša ne zanima več tako kot je nas. Uspeha kot smo ga imeli mi, verjetno nihče več ne bo mogel imeti, ker smo zrasli v takem času, ko je bilo najmanj narodno-zabavne glasbe, ko je sploh ni bilo in smo praktično začeli z njo, zato je popularnost tako hitro rasla. Seveda bi želel, da bi tudi sinovi in vnuki imeli take uspehe. Skrbi me, da jih morda ne bodo mogli imeti, ker so časi drugačni. Vse je prenatrpano. Vsem želim, da bi uspeli, kolikor je pač to mogoče. Vesel sem ko vidim, da se naši ne trudijo zaradi denarja, ampak iz iskrene ljubezni do glasbe in do naše tradicije in radi bi, da vse to ostane v družini. Vnuk bolje pozna moje »komade« kot jaz. Zdaj sva skupaj z bratom spet napisala dvanajst skladb. Jaz sem jih komponiral, brat pa jih je aranžiral in na jesen jih, bo vnuk posnel. Na področju glasbe sva tudi z bratom še kar nekako aktivna. Čas imam in morda zato, ker sem spočit, imam več idej.

- Kako boste preživeli božič?
Z ženo sva ponavadi za božič doma, podobno za Silvestrovo, po Novem letu pa pride kak dan, primeren za večje družinsko srečanje. Ko sem bil pri vojakih v Skopju, sem dobil nagradni dopust, da sem lahko prišel domov po harmoniko, da sem jo potem v vojski igral. Takrat sem za to pot potreboval natanko osem dni, in sem prišel domov v Begunje ravno na sveti večer, okrog devetih zvečer. Tako vesel sem bil, tako lepo je bilo! Šel sem k polnočnici in takrat sem rekel: dokler bom živ, bom k polnočnici hodil v Begunje. In res je bilo tako, razen sedaj zadnja leta, ko mi zdravje ne dopušča. Sicer pa me vleče domov, na Gorenjsko, in seveda k svojim, saj na domu živi sin Gregor z družino in sva z ženo nanje zelo navezana.

- Kaj si pa želite, v glasbenem smislu, in tudi sicer?
Nimam posebnih želja, lahko sem le hvaležen za vse, kar smo naredili. Če bom lahko, bom pa še kaj naredil z veseljem, če bodo še potrebovali, odvisno je, koliko to publika še potrebuje in želi. Vsem bralcem pa želim vesele in zadovoljne božične praznike in srečno in zdravo leto 2009!

Slavko Avsenik se je rodil leta 1929 v Begunjah na Gorenjskem, v šest članski družini, kot četrti, najmlajši otrok. Po očetovi želji so se vsi otroci začeli učiti kak inštrument, Slavko je igral diatonično harmoniko. Zaposlil se je v tekstilni tovarni v Lescah in ostal doma na kmetiji, kjer je ob priložnostih kaj zaigral. Navdušil se je za smučarske skoke in svoj osebni rekord je dosegel v Planici - 74m. Leta 1952 se je poročil z Brigito in se kasneje zaposlil v tovarni Tonosa v Ljubljani. Svojo vidno glasbeno kariero je začel kot harmonikar na Radiu Slovenija, občasno je nastopal v različnih zasedbah. Leta 1953 je začel igrati še njegov brat Vilko Ovsenik (ki je tudi aranžer njegove glasbe) na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franc Ogrizek na baritonu. Kasneje se je pridružil še kitarist Lev Ponikvar. Tako je nastal Gorenjski kvintet, čigar uspehi doma, so odmevali tudi čez meje in zlasti v nemško govorečih deželah so kmalu dosegli zavidljive uspehe. Skupina se je kasneje preimenovala v Ansambel bratov Avsenik in pod tem imenom uspešno nastopal po vsem svetu. Izdali so okrog 120 plošč in kaset v skupni nakladi več kot 30 milijonov. Avseniki so bili začetniki novega žanra narodno-zabavne glasbe v Srednji Evropi in njihova kakovost na tem področju je nesporna. Med njihovimi največjimi uspehi so skladbe Na Golici, Na mostu, Tam, kjer murke cveto, Slovenija, odkod lepote tvoje...

M. Turk, Slavko Avsenik: Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.

Kategorija: Moj pogled

Junij je prvi počitniški mesec in upamo, da si bomo po večmesečnem zaprtju zaradi pandemije v tem mesecu lahko privoščili več potovanj in obiske sorodnikov in prijateljev. Prav je, da poletni oddih izkoristimo za krepitev telesa, a prav tako okrepitev potrebuje naša duša. Ta se lahko okrepi tudi z branjem duhovnega čtiva. Zato vam v posebni poletni ponudbi predstavljamo 18 naslovov knjig. Ko kupite eno od njih, dobite v dar drugo knjigo. Lahko pa izbirate med desetimi darili. Poleg te ugodnosti lahko vsi, ki boste kupili knjige v vrednosti nad 30 evrov, sodelujete pri privlačni igri z lepimi nagradami. Več o knjigah in nagradni igri si lahko ogledate v posebni prilogi Poletno branje Ognjišča in nagradna igra 2021.

V dneh, ko boste mnogi dobivali to številko, bomo praznovali 30-letnico slovenske samostojnosti. K njej so prispevali tudi Slovenci, ki živijo po svetu. Tokrat vam kot gosta meseca predstavljamo Slovenko Marijo Babič, ki je rojena v Kanadi, in je postala vrhovna predstojnica reda Sionskih sester, ki ima zanimivo poslanstvo.

Del slovenske identitete je gotovo petje. Tudi cerkveno. Veliko skladateljev je bogatilo repertoar cerkvene glasbe. Tokrat vam predstavljamo Antona Jobsta, ki je dobrih 70 let življenja posvetil cerkveni glasbi.

V naši družbi je vedno več starih ljudi. “Kaj z njimi?” se sprašujejo demografi in drugi strokovnjaki. Papež Frančišek je nedeljo v bližini godu sv. Joahima in Ane, Jezusovih “starih staršev”, razglasil za nedeljo dedkov in babic in tako opozoril na bogastvo, ki ga lahko v družino in družbo prinašajo stari ljudje s svojo bogato življenjsko izkušnjo. O vrednosti starosti govori tokratna priloga.

Za športno obarvani poletni čas prinašamo v Temi meseca predstavitev malce drugačnega športa – e-šport. Marsikdo meni, da igranje računalniških iger res ni šport, vendar preden sklepate prehitro, je bolje, da zveste kaj več o tem in spoznate, da bo mogoče e-šport že v letu 2024 del olimpijskih iger.

In ravno prihajajoče olimpijske igre so bile razlog, da smo obiskali Slovenski olimpijsko izobraževalni center, ki skrbi ne samo za trenutne mlade in vrhunske športnike na poti njihove športne kariere, ampak je tudi prostor, kjer hranijo vso slovensko olimpijsko športno dediščino.

V mesecu juliju nas čaka tudi referendum “o vodi”. Kako je z vodami v Sloveniji in kako s strokovne plati gledati na področje urejanja voda v Sloveniji je spregovoril mag. Jože Knez, v.d. generalnega direktorja Agencije RS za okolje.

Ob koncu naj vam predstavim še nekaj ponatisov, ki smo jih naredili pred letošnjim poletjem. Prej kot v enem letu smo, kljub večmesečnemu zaprtju knjigarn, razprodali izdajo kuharice Zmeraj sestra Vendelina. Že peti ponatis je doživela knjiga Karla Gržana Jaz Čarli Čeplin, knjiga humoresk, duhovitih in upamo da tudi duhovnih zgodb. Gotovo bo prijetno in sproščujoče branje v počitniških dneh. Ponatisnili smo tudi Knjigo Roberte Vinerba Sto in eno vprašanje o Bogu. Knjiga zanimivih, tudi provokativnih vprašanj o veri, Bogu in Cerkvi. Številna vprašanja, ki so v knjigi smo si gotovo že sami postavili ali pa so nam jih postavili naši bližnji. Kratki in jasni odgovori nam bodo v pomoč pri osebnem iskanju na poti k Bogu. Vse tri knjige, ki smo jih ponatisnili, so tudi lepo darilo.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 4.

Kategorija: Beležnica

laiška misijonarka v Etiopiji

“Če bi živel, kjer živijo ti fantje, bi tudi jaz končal na ulici”

Ko je misijonarka Polona pred časom obiskala uredništvo Ognjišča, se je najprej zahvalila za pomoč, ki jo je nakazalo Ognjišče za lačne v Etiopiji. Svoje življenje je namreč zapisala Afriki, sedaj Etiopiji in etiopski človek ji je zelo pri srcu. Njen misijonski poklic se je rojeval ob duhovnem vodstvu salezijancev. Z njimi je že dolgo povezana, saj je hodila v rakovniško župnijo, pa v gimnazijo, ki jo oni vodijo … Tudi v Etiopiji dela v njihovem centru.

- Najbrž je bil vaša zveza z Etiopijo g. Jože Andolšek.
Prvič sem od njega slišala za misijonsko delo v Etiopiji. Že od nekdaj sem si želela delati z uličnimi otroki v Afriki. On pa je imel povezave z Etiopijo, saj redno hodi tja. Organizira tudi botrstvo za tamkajšnje otroke. Povezal me je s salezijanci in sedaj delam pri njih.

- Kakšno je vaše delo v skupnosti?
Po izobrazbi sem socialna pedagoginja. Delam in živim v šoli, namenjeni uličnim otrokom na obrobju glavnega mesta Adis Abeba. V centru delujemo kot velika družina in sedaj, ko sem že dolgo časa tam, delam vse. Od prve pomoči otrokom naprej. Skupaj se učimo, animiram odmore z raznimi igrami. Ena najpomembnejših nalog je uprava skladišča. Te sem se otepala, saj sem menila, da sem tam za delo z otroki, a so me prosili, naj to delo sprejmem. V skladišču je veliko stvari in ne morejo ga zaupati domačinom, saj so vsi revni in nastale bi težave … Kljub temu, da smo v Afriki, je tudi tam ogromno birokracije. Za vsako zobno ščetko, ki jo izdam, je treba napisati in izpolniti veliko formularjev.

- Gre za salezijanski center za otroke.
Imenuje se Don Bosco children – Don Boskovi otroci. Otroci pridejo z ulice. Učim v dnevnem centru, ko otroci dnevno prihajajo k nam z ulice. Ker gre za dom, jih učimo vsega od umivanja naprej. Skupaj delamo mnogo stvari: peremo si obleke, skupaj kosimo travo … se zabavamo na igriščih. Ker gre za fante, se ti velikokrat kaj poškodujejo pri športu in jaz jim moram nuditi prvo pomoč. Kajti z njimi imamo najprej neformalni program: naučimo jih higiene, naučiti jih moramo tudi ‘sedenja’ v razredu in obnašanja. Ker se ne morejo samo učiti, imamo tudi nekaj programov, kjer barvamo, kaj izdelujemo … sestavljamo lego kocke … Čeprav so že najstniki, se večinoma prvič v življenju srečajo s temi stvarmi. Ko v dveh mesecih to osvojijo, gredo iz dnevnega centra v dom, ki se nahaja v istem kompleksu. Z vstopom v dom vstopijo tudi v našo drugo šolo. Prva šola, je neformalna, nekakšno uvajanje … V drugi šoli je več učiteljev in se od njih več pričakuje. Preselijo se v posebne spalnice, jedilnico itd, za vse to pa sami skrbijo.

- Ali jih izučite za kakšen poklic?
Imamo različne poklicne šole: mizarsko, kovinarsko, avtomehanično, usnjarsko, frizersko, za pripravo hrane. Poklicne šole so odprte tudi za druge fante, ki niso z ulice. Tudi ti po končanem šolanju dobijo potrdilo, da so opravili poklicno izobrazbo. Med temi je tudi nekaj deklet, ki večinoma obiskujejo šiviljsko šolo in ono za pripravo hrane. Dekleta prihajajo samo od zunaj, v domu so samo fantje. Ti namreč prihajajo z ulice in je z njimi velikokrat precej težav. Najprej fantom pomagamo, da se ‘najdejo’ in oblikujejo. Potem jim pomagamo, da si pridobijo poklic.

- Ali je vaša poklicna šola priznana v javnosti?
Pri nas opravijo državni izpit in dobijo nekakšno diplomo. V našem sistemu je predvideno, da se jim po šoli poišče službo. Pomagamo jim, da dobijo sobo, stanovanje in jim namenimo nekaj zagonskih sredstev.

- Govorite o otrocih z ulice. Zakaj jih je toliko na ulici?
Glavi razlog je revščina. Otroci iz cele države prihajajo v glavno mesto. Ko pridejo k nam, jih poskušamo tudi povezati z njihovimi družinami, ki so lahko daleč na podeželju. Kdo od salezijancev je že dejal: če bi živel, kjer živijo ti fantje, bi tudi jaz končal tako kot oni. Na podeželju je namreč velika revščina. Otroci preprosto zapustijo dom, ker mislijo – in tako tudi slišijo–, da se v mestu več dobi, je več možnosti … Kakšni sanjajo tudi o tujini. Gre za ‘klasične’ sanje o lepšem življenju. Po drugi strani je to tudi smiselno, saj se v mestu nekako znajdejo, čeprav je življenje na ulici izredno ubogo in težko. Najdejo si kakšno delo, spijo v jaških ali na pločnikih. Z vrstniki si ustvarijo nekakšne skupine in si med sabo pomagajo. Preživijo na različne načine. Vsak prinese kakšno stvar, ki jo je pridobil na nelegalen način ali z delom. So nosači, čistijo čevlje, prosijo po ulici, kaj prodajajo … Kar dobijo, potem zvečer pripravijo. Ker na podeželju ne morejo početi nič tega, so otroci samo ‘breme’ v družini. Ko jim je nekako deset let, se v skupinah, običajno po trije, odločijo in odpravijo na pot od doma. Nekateri pridejo iz oddaljenosti tudi do 1000 kilometrov! V mestu se začnejo preživljati in nekateri si tudi kaj prihranijo. Ko pridejo k nam, jim odpremo bančni račun, da nadaljujejo z varčevanjem. Revščina je glavni razlog, da so otroci na ulici. No, nekaterim umrejo starši, ampak tudi v tem primeru postanejo še bolj revni … Lahko je vzrok tudi nasilje v družini. Zgodi se, da umre eden od staršev. Pride drugi starš, ki je nasilen … Tega je v Afriki precej. Podobno sem doživljala tudi v Keniji, kjer sem delovala prej. Veliko je mater samohranilk, ki ne morejo same vzdrževati otrok. Ne samo v Afriki, povsod po svetu zaznavamo to težnjo, da gredo ljudje v mesta, da bi lažje preživeli. Seveda pa ostanejo na obrobju.

- Kako pa pridete v stik z otroki na ulici?
Salezijanci in socialni delavec hodijo ponoči na ulice in se pogovarjajo z njimi in jim predstavijo možnost šolanja in pridobitve izobrazbe pri njih. Povejo jim, da si bodo s tem omogočili življenje, ne pa samo preživetja, kar jim omogoča ulica. Policija jih na ulici preganja. Pravijo, da spijo v jašku, pa pride policija in jih začne pretepati s pendreki … Nanje gledajo kot na kakšne smeti, pa ni tako. Mnogi od teh fantov niso kriminalci, ampak so se po spletu okoliščin znašli na ulici.

- Najbrž je za vas zadoščenje, ko vidite, da se ti fantje uspejo izučiti za poklic in se postavijo na noge.
Seveda. Sama sem videla precej salezijanskih ustanov po svetu, a zdi se mi, da ta uporablja najboljšo metodo. V Keniji sem bila tudi pri salezijancih, kjer pa imajo drugačen sistem. Pri njih so naredili osnovno šolo, nekateri tudi srednjo. Toda potem se mnogi vrnejo na ulico, nekateri tudi domov, a večina nima kam iti. Medtem ko se tu naučijo poklica in pridobijo določene spretnosti.

- Delovali ste v Keniji. Kako se je rojeval vaš misijonski poklic?
Obiskovala sem gimnazijo Želimlje in dobila izkušnjo, kako salezijanci pomagajo mladim, da nekaj naredijo v življenju. Takrat sem se odločila, da bom tudi jaz pomagala mladim, ki so v težavah. Zato sem se odločila za študij socialne pedagogike, nato pa sem delovala pri Skali, ki se ukvarja z ulično vzgojo in mladimi na obrobju. Kot študentka sem bila tam prostovoljka, potem pa sem bila zaposlena na Skali. Med študijem sem delovala na Nizozemskem, kjer salezijanci pomagajo ilegalnim migrantom. Tam sem se srečala z drugimi kulturami, tudi z afriškimi, in med ljudmi s tega okolja sem se dobro počutila. Veliko so mi pripovedovali o Afriki in o državah, od koder so prihajali. In takrat sem začutila željo, da bi šla tja delovat. Ko sem delala na Skali, sem šla na dopust v Tanzanijo. To, kar sem videla, se me je zelo dotaknilo. Zato sem čez leto ‘ponovila’ obisk v Afriki, kjer mi je misijonar Danilo Lisjak, ki sedaj deluje v Ugandi, pokazal več misijonov. Obiskala sem ga, ko je ravno začel gradnjo. Ogledala sem si sirotišnico v Gomi (Kongo), kjer je deloval prej. Videla sem razliko med revnimi v Evropi in med revnimi v Afriki. Vedno težje mi je bilo delati z revnimi v Sloveniji, ker sem videla, kaj je zares revščina v Afriki. Zato sem se odločila, da bom nekaj let posvetila delu s temi revnimi.

- In potem odločitev za Etiopijo?
Jože Andolšek me je usmeril v to delo. Najprej sem šla leta 2011 v ta center, kjer sedaj delam. Za tisti čas sem doma pustila službo. Takrat je bilo zelo zapleteno priti tja in tam delovati. Moral si pridobiti prav delovno dovoljenje. Dobila sem ga, a ga potem niso podaljšali. Zato sem iz Etiopije šla naravnost še v Kenijo, kjer sem z lahkoto dobila dokumente za delovanje. Če v Keniji rečeš, da delaš “pri don Bosku”, je tudi v uradih lažje. Medtem ko so bili v Etiopiji na uradu za tujce muslimani, ki menim, da so zavirali stvari. V Keniji sem delala kot prostovoljka, nisem še bila laiška misijonarka. Ko sem se vrnila iz Kenije, sem dobila službo v vzgojnem zavodu Planina, kjer sem delala tri leta. Želela sem imeti službo in delati doma, ampak me je vseeno vleklo nazaj v Afriko. Videla sem, kako dobro v Sloveniji država poskrbi, tudi za revne ljudi, v primerjavi z Afriko. Vmes sem doživela še razlitje slepiča na Nizozemskem. To ni zapletena operacija, ker sem pa odlašala, je postalo nevarno. Spoznala sem, da je moje življenje končno, da je življenje samo eno in v njem moraš delati to, kar želiš in kar tvojemu življenju daje smisel. To je botrovalo moji življenjski odločitvi, da grem v Afriko in sicer v center v Adis Abebi, kjer pomagajo otrokom. Zaplet s slepičem sem imela marca 2018, januarja 2019 pa sem odšla v Etiopijo kot laiška misijonarka.

- Torej je šlo tokrat zares, saj ste šli v misijone “z mandatom” Cerkve.
Da, prejela sem misijonski križ. Misijonsko središče ima veliko programov, s katerimi pomaga (na primer botrstvo). Ni pa bilo tam nikogar, ki bi sledil tem sredstvom. Moja želja je bila, da bi delala v centru, kjer sem sedaj in da pomagam Misijonskemu središču, ki prek botrstva zbira sredstva za otroke v Etiopiji. V Sloveniji imamo več kot 800 botrov, ki pomagajo etiopskim otrokom po celi državi, da se lahko izobražujejo. Te otroke poskušam tudi obiskati in o njih zbrati podatke ter jih posredovati botrom, da vedo, kaj se dogaja s sredstvi, ki jih namenjajo za pomoč. Mi pa to jemlje čas, ker moram biti v pisarni, a bi bila raje delala z otroki v centru …

- Pouk poteka v angleščini?
Angleščine ne znajo ravno dobro. Etiopija ni bila kolonija, če izvzamemo italijansko okupacijo, in imajo odpor do tujih jezikov. Z otroki govorim v njihovem jeziku. Gre za težek jezik in vem, da govorim ‘polomljeno’, a glavno je, da se morem z njimi sporazumeti. Imajo tudi svojo pisavo, ki ima 200 črk. Učim jih tudi angleščino, toda napredujejo zelo počasi. Srednje šole in fakultete pa so v angleščini. Zanimivo je, da imajo v njihovem jeziku nekaj italijanskih besed. Italijani so bili tam edini tujci. Tako na primer avtu rečejo “makina”, pnevmatiki pa “goma”, kar je iz italijanščine.

- Etiopija je prva krščanska država v Afriki, saj je Apostolskih delih opisan krst dvornika etiopske kraljice. Danes je v Etiopiji koptska Cerkev z bogato tradicijo in svojo umetnostjo. Koliko pa je katoličanov? Kako je z versko vzgojo vaših otrok?
Katoličanov je zelo malo, komaj kakšen procent, v večini so kopti, precej pa je muslimanov. K nam prihajajo otroci različnih ver. Že od začetka naše ustanove velja načelo, da oznanjamo vero s svojim življenjem, s pričevanjem. Ne skrivamo, da smo katoliška ustanova, nimamo pa verskega pouka, kajti če bi ga imeli, bi imeli težave z državo. Ta velikokrat išče kakšne ‘napake’ …
Z otroki molimo pred jedjo in na začetku dneva, toda tisti, ki ne želijo, ne molijo. S tem se učijo strpnosti, da nekdo drug veruje ali drugače veruje in drugače moli kot on. Vedo pa, da so salezijanci katoliški duhovniki, da sem jaz misijonarka … Imamo veliko moralne vzgoje in vzgoje za vrednote. Nekajkrat na teden imamo nekakšno moralno vzgojo, nagovore, namenjene vsem. Skupaj praznujemo verske praznike. Muslimanom damo možnost, da gredo za njihove praznike v mošejo. Tisti dan jim pripravimo praznično kosilo. Sicer doslej v Etiopiji ni konfliktov med verami, ampak živijo v sožitju. Zanimivo mi je, da si naši fantje zelo radi obesijo rožni venec ali križ okrog vratu. Skratka, v Etiopiji je ljudem normalo, da si veren, da častiš Boga.

- Imajo tudi zelo stare cerkve in bogato krščansko tradicijo, tudi tradicijo svoje krščanske umetnosti …
Njihove cerkve so zelo lepe. Imajo bogato tradicijo praznovanja. Krščanske praznike obeležijo na svoj način. Poznajo praznične obleke za obisk cerkve, posebne sveče, pripomočke za molitev … Obiskala sem Lalibelo, kjer je več cerkva vklesanih v skalo in je zanje to romarski kraj. Iz Adis Abebe sem se tja že pred časom vozila dva dni.

- … in najbrž ugotovila razliko med glavnim mestom in podeželjem.
Ogromna razlika je med Adis Abebo in podeželjem. Ko prideš v glavno mesto, si rečeš, pa saj jim ne gre tako slabo. To je moderno mesto. Dovolj je stopiti v podzemsko železnico in vidiš ‘modernost’. Nasprotje je veliko. So ena najhitreje razvijajočih se držav, ampak revežem to nič ne pomaga. Okrog 80 % ljudi živi v skrajni revščini. Živijo na področjih, kjer je strašna suša in ne morejo nič pridelati. Poleg tega so plemenski spori, oziroma vojne. V regiji, kjer živi pet milijonov ljudi, že nekaj časa divja vojna. Uporniki iz tiste regije so v sporu z vlado v Adis Abebi. Težko je dobiti podatke, kaj se tam resnično dogaja, saj je to za zaprto območje. Več mesecev se tja ni dalo niti poklicati po telefonu. Zanesljivo vemo, da je tam veliko revnih ljudi. Vojna ustvarja begunce. Menda je že milijon ljudi pobegnilo s svojih domov. Mnogi tudi v sosednji Sudan. Napovedujejo humanitarno katastrofo. Na tistem področju je poslanstvo salezijancev pomagati revežem. Sedaj nima nihče nič, da bi pomagal. Včasih me ljudje sprašujejo, če je potrebna kakšna pomoč ali kakšno pomoč potrebujemo. Brez dvoma je sedaj velika potreba po hrani za te ljudi. Cena hrane bo sedaj poskočila … (Kako pomagati, si lahko ogledate v posebnem okvirčku – op. B. R.) Konfliktov v Etiopiji ne manjka. Lani julija so bili nemiri v Adis Abebi. Množica je protestirala. Bili so pred našimi vrati s palicami v rokah. Uničevali so avtomobile in razbijali. A nikakor ne bi rada, da dobite napačen vtis o Etiopcih. To so zelo srčni, prijazni ljudje. Zelo verni.

RUSTJA Božo (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 6-10.

POMOČ ETIOPIJI
Razlogov za lakoto v Etiopiji nikoli ne zmanjka, v letu 2020 pa se je stanje močno poslabšalo in bojijo se, da se bo ponovila situacija iz osemdesetih, ko je zaradi lakote umrlo več kot milijon ljudi. Že zaradi pandemije covid-19, ki je ekonomsko oslabila državo in predvsem najrevnejše prebivalce v državi, ki so zaradi ukrepov postali še revnejši. Poleg tega je bilo več lokalnih nemirov in nekateri so se končali s požigi premoženja in pridelkov. V začetku meseca novembra 2020 pa se je situacija močno zaostrila. Že dlje časa traja konflikt med etiopsko zvezno vlado in regionalno vlado regije Tigray na severu države, ki se je novembra razplamtel v vojno in traja že več mesecev. Humanitarna kriza bo trajala zelo dolgo.
Kdor bi želel pomagati misijonu Polone ali lačnim v Etiopiji, lahko sredstva nakaže na spodnji naslov: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana; št. računa: SI56 0201 4005 1368 933 BIC: LJBASI2X; namen: lakota Etiopija, koda namena: CHAR referenca: SI00 249204
Kdor ni vešč elektronskega plačevanja, lahko pokliče na Misijonsko središče (tel.: 01/300-59-50) in mu bodo poslali položnico.

Kategorija: Gost meseca