Tokratna tema meseca je malce »drugačna« – namenjena je mladim in njihovim staršem. Za spodbudo, da bomo kritični in dejavni kristjani v družini in v družbi. Vsi – vi mladi in mi »starci«.

1. Knjigo najprej preberite starši. Seveda je pri nešteto opravilih to včasih težko. Za knjigo Jaz sem Andrej boste potrebovali približno dve uri. Tako kot otroku ne dovolimo, da gleda internetne in televizijske vsebine, ki so zanj neprimerne, oz. ga poskušamo pred njimi po svojih močeh zaščititi, to naredimo tudi s knjigami. Žal knjige že dolgo niso več le vir znanja. Otroku povejmo za svoje dvome in ga spodbudimo, da še prej prebere knjige, kjer so zdravi odnosi resnična vrednota (Moj Bog, tukaj Ana, Anamarijin dnevnik, Čudo, 35 kil upanja …).
   
   
2. Če presodite, da je vaš najstnik dovolj zrel za branje knjige (ali če je že prišel v stik z njo pri svojih vrstnikih), mu vnaprej povejte za prizore o spolnosti. Lahko jih prebere sam ali pa jih preberita skupaj (po tiho, da ne bo še bolj neprijetno). Pogovarjajte se. Pogovor poskusite usmeriti tako, da bo otrok sam odkril, zakaj je s spolnostjo dobro počakati.
   
   

Depresija pri mladostniku je spolno prenosljiva bolezen. Najstniki, ki so spolno aktivni, so v veliki nevarnosti, da bodo zboleli za depresijo. (M. Meeker)

• Če otrok izrazi, da mu je ob branju neprijetno oz. ga je sram, ga ne silite. Razložite mu, da je sram koristen. Zakaj je Bog naredil, da je človeka sram? Ker ga je hotel zaščititi. Sram ni kompliciranje in ni rezultat nezrelosti. Sram je semafor, ki nam pove, da na nekaj še nismo pripravljeni. Je naravno varovalo. Naj otrok ve, da starši njegove občutke jemljemo zares.
  
  
• Nič ni narobe, če je ob branju in pogovoru malce neprijetno tudi nam staršem. Dragi najstniki, spolnost je del intimnosti, in ko govorimo o nečem, kar je najintimnejše, se izpostavimo – izpostavimo svoje srce in telo. Pa ne zato, ker je spolnost nekaj, ob čemer je pač treba zardevati. Starši si želimo, da bi vam jo znali in zmogli predstaviti tako, da boste začutili njeno lepoto, veličino in odgovornost. Zato nam je včasih težko.
  
  
• Knjiga Jaz sem Andrej ni primerna kot izhodišče za prvi pogovor o spolnosti. Med starši se pojavlja argument, da se doma marsikje ne pogovarjajo o spolnosti in bo knjiga lahko dobro izhodišče za pogovor o tej tematiki. A o spolnosti se pogovarjajmo že z manjšimi otroki (ne šele pri 12 letih). V kakšnem obsegu? Toliko, kot zmorejo razumeti. Vsekakor pa naj poudarek prvega pogovora ne bo na anatomiji, pač pa na vrednotah. O odgovornosti, ki jo prinaša spolnost, se v družini lahko pogovarjamo že veliko prej. V vrtcih se majhni otroci srečujejo z različnimi stiskami svojih vrstnikov in z njimi sočustvujejo.
  
  

Dolžnost starša (in pravica otroka) je, da je zaščitniški do svojega otroka! Otrok lahko razume, da smisel pravil, ki jih postavijo starši, ni v tem, da bi se najstnik sramoval svojega telesa, ampak da bi ga spoštoval.

• Primer: Otrok ob vrstniku, ki ga je zapustil eden od staršev, z njim sočustvuje in izrazito doživlja krivico. Če se z malim otrokom pogovarjamo o takih zgodbah in občutkih, jih bo kot osnovnošolec znal povezati z odgovornim vstopanjem v spolnost in bo v »čakanju« videl smisel.
  
  
• Za pogovor o spolnosti s starejšimi otroki pa izberemo film/knjigo, ki vrednoti spolnost kot del celote odnosa med možem in ženo in Bogom. Intimnost para ni samo seks, ampak je iskreno skupno življenje v zaupanju, predanosti, podarjen čas, je skupno doživljanje. Včasih prinese kakšen nesporazum, a vse v spoštovanju telesnega in duhovnega sveta drugega.

KAJ LAHKO SPREMENIMO?

• Starši povejmo problem (pišimo učiteljicam, izpostavimo na svetih staršev), še preden se knjiga uvrsti na sezname domačih branj in bralne značke. Številne razmišljujoče učiteljice in knjižničarke bodo knjige vsaj do konca šolskega leta zadržale v knjižnicah, takrat pa jo bodo s primernim obvestilom predale tistim otrokom/staršem, ki jo bodo želeli.
  
  
• Če je knjiga že na seznamu za domače branje, starš še vedno lahko za svojega otroka zahteva zamenjavo. V primeru knjige Elvis Škorc, genialni štor so bili starši z argumenti uspešni
  
  
• Pripravimo dopis za JAK in argumentirajmo svoja stališča.
  
  
• Spodbudimo šolo, da organizira predavanja za starše na temo prezgodnje spolnosti.
  
  
  

SPOLNI ODNOSI V NAJSTNIŠKIH LETIH
Strokovnjaki so si enotni, da imajo spolne zlorabe v otroštvu številne negativne posledice. Te so lahko čustvene, vedenjske, pojavijo pa se lahko tudi motnje osebnosti. Znanstvena in strokovna literatura pogosto omenja rizične in zaščitne faktorje. V obširnem pregledu metaanaliz so avtorji v članku Risk and Protective Factors for Personality Disorders, ki je bil objavljen v vrhunski reviji Frontiers in Psychiatry (sept. 2021 - link), med drugim ugotovili, da so spolne zlorabe v otroštvu pomemben negativni napovedni dejavnik za večjo pojavnost osebnostnih motenj.
Iz strokovne oz. znanstvene literature pa lahko beremo tudi o vplivu spolnih odnosov v zgodnjem mladostništvu oz. otroški dobi. Ob vse pogostejšem propagiranju tovrstnih vedenj je nujno opozoriti na izrazito negativne posledice, ki jih (pre)zgodnji spolni odnosi prinašajo. Tako lahko v članku, ki ga je objavil Reis s sod. (2020), beremo, da zgodnji spolni odnosi predstavljajo pomemben faktor rizičnosti za kasnejšo uporabo prepovedanih drog, delikvenco, nasilje v partnerskih odnosih, depresijo, anksioznost in motnje hranjenja.
Ugotovljena je bila tudi povezanost med zgodnjimi spolnimi odnosi in menjanje partnerjev kasneje v življenju, večjo pojavnostjo spolno prenosljivih bolezni, nenačrtovanimi nosečnostmi in splavi (link).
.

Zdravnici Lara A. S. in Abdo H. N. (2015) sta v metaanalizi ugotovili, da je nizka starost ob prvem spolnem odnosu povezana z bolj rizično spolno prakso v kasnejših letih. Dekleta, ki imajo prvi spolni odnos pri 14 letih ali manj, imajo večjo verjetnost za pojav depresije, imajo manjšo samozavest ter celo večjo pojavnost raka materničnega vratu. Kaže se, da so zgodnji spolni odnosi pogostejši pri dekletih, ki imajo nižjo izobrazbo, nižji družbeno-ekonomski in kulturni status, kjer so starši manj prisotni oz. so ločeni in kjer je odsoten religiozni vidik. Mlade ženske, ki so spolne odnose preložile na kasnejša leta, kažejo boljše psihološko in fizično zdravje. Avtorici zaključita, da bi bilo na podlagi znanega smiselno uvajati izobraževanje na tem področju (link).
Stroka je enotna, da imajo zelo zgodnji spolni odnosi že sami po sebi veliko negativnih posledic, zato priporoča primerno izobraževanje in spodbujanje k preložitvi spolnih odnosov na višjo starost.
Ljubeči spolni odnosi v odrasli dobi zelo bogatijo partnerski odnos, po drugi strani pa lahko za otroke in mladostnike tovrstne vsebine predstavljajo čustveno nasilje, če niso podane starosti primerno. Prezgodnji spolni odnosi dveh otrok oz. mladostnikov imajo negativne posledice, zato bi morale šole zavzeti določeno zaviralno stališče do vsebin, ki k tovrstnim spolnim odnosom aktivno spodbujajo.
mag. Iztok Cukjati

SMO KRŠČANSKI STARŠI FANATIKI, KI NASPROTUJEMO VSEMU, KAR JE POVEZANO S PREZGODNJO SPOLNOSTJO?
Meg Meeker v knjigi Močni očetje, močne hčere (Ognjišče 2020) svoje medicinsko znanje in izkušnje (podprto s številnimi obsežnimi študijami) posveča prav prezgodnji spolnosti. Večina staršev obupno želi verjeti, da izpostavljenost vsebinam, ki so napolnjene s spolnostjo, ne bo škodovala njihovim otrokom. »Kot pediatrinja jim lahko povem, da se motijo. /…/ Najstnice mi ves čas govorijo, da mislijo, da morajo imeti spolne odnose, da bodo sprejete, zanimive, zaželene in izkušene. Tega ne verjamejo zato, ker bi bile pač najstnice. To verjamejo zato, ker jim to že od malih nog naprej na ogaben način govorijo revije, filmi, glasba in televizija. /…/ Ko prvič poskusijo spolnost – pa ne nujno spolni odnos –, so zelo razočarane. Zaradi razočaranja mislijo, da je z njimi nekaj narobe, saj vsi drugi pravijo, da je lepo. Zato znova in znova poskušajo in kmalu čustveno otopijo. Nagon pravi, da je prišlo do intimnosti z drugo osebo, um pa začuti, da nista izmenjala ljubezni, da ni bilo čustvene globine. Zato postanejo zmedene glede ljubezni, saj pride do spolnosti, preden pride do ljubezni.« (Meg Meeker, Močni očetje, močne hčere, Založba Ognjišče 2020)

ELVIS ŠKORC, GENIALNI ŠTOR
Spomnimo še na knjigo Elvis Škorc, genialni štor, ki je bila del projekta Rastem s knjigo 2019/20, uvrstila se je na sezname domačih branj, letos pa je obvezno čtivo učencev, ki se uvrstijo na tekmovanje za državno Cankarjevo priznanje – tudi in še posebej tistih, ki se potegujejo za Zoisovo štipendijo. Resda so otroci v devetem razredu že zrelejši, pa vseeno: ali je resnično prav in normalno, da morajo za pridobitev štipendije brati najsočnejše kletvice?
Mladinski roman pisateljice Janje Vidmar Elvis Škorc, genialni štor je zgodba o osmošolcu, ki se v svojem obdobju odraščanja sooča z bolj ali manj običajnimi izzivi. Mučijo ga odvečni kilogrami, razredna nepriljubljenost, zaljubljenost v devetošolko in ločitev staršev. Med iskanjem svojega mesta v svetu »ušpiči« marsikatero neumnost in se zaplete v mnoge težave. O njih pripoveduje v prvi osebi, in sicer svojemu še nerojenemu bratcu (za katerega se nazadnje izkaže, da je sestrica).
Pripoved je razdeljena na poglavja s kratkimi duhovitimi naslovi: Bajs, Genij, V riti … Kdo bi se jim mogel upreti in kdo ne bi želel izvedeti, kako globoko bo Elvis še zabredel? Pripetljajev je v knjigi toliko, da jo je težko odložiti, saj bralca vleče v branje že sama radovednost, kako se bo razpletlo.

KDO JE TOREJ ELVIS ŠKORC?
Zase pravi, da je povsem običajen fant z nekoliko preveč kilogrami (vendar ne zavaljen!), nepriljubljen in neopažen (razen takrat, ko se iz njega norčujejo sošolci). Je bister, uspešen v šoli, čeprav kdaj tudi »šprica« pouk. Je čustven, na trenutke tudi rahločuten. Kadi, preklinja, gleda pornografske filme, posluša rock glasbo, kdaj izmakne kak evro iz domače blagajne in načrtuje pobeg od doma.
Ali je tipičen osmošolec, s katerim se najstnik lahko poistoveti?

KAJ JE V KNJIGI V REDU?
Pripoved vključuje več problematik iz sveta odraščanja. Ena od njih je otrokovo doživljanje ločitve staršev. Elvisovo prehajanje čustev iz jeze v razočaranje pa iz občutka krivde v neobvladljivo žalost je avtorica dobro predstavila na mnogih straneh v knjigi. Njegova razdvojenost med očetom in mamo je morda srž vseh težav, ki se dogajajo večinoma nesrečnemu osmošolcu, čeprav to na prvi pogled bralcu ni vidno. Jasno pa je, da Elvis v vrtincu vseh svojih življenjskih preizkušenj vsaj nekoliko dozoreva.
Avtorica se dotakne tudi medvrstniškega nasilja. Elvisu, s katerim skuša fizično obračunati nekaj njegovih sošolcev, nepričakovano priskoči na pomoč »razredni hulk« Kris, sošolec, ki v razredu uživa vsesplošno strahospoštovanje. Čeprav vzrok njegove pomoči na prvi pogled izhaja iz koristoljubja (izposoja Elvisovih stripov), ni mogoče spregledati njegove naklonjenosti »razrednemu štoru«. Presežek običajne drže mladostnika, ki se noče vmešavati v težave drugih, je v knjigi vreden pohvale.

PROBLEMATIKA KNJIGE
Kar uvrstitev knjige v sedmi razred postavi pod vprašaj, je jezik. Seveda je avtoričin namen približati se mladim popolnoma jasen, vendar se zdi, da s količino kletvic vendarle nekoliko pretirava. Tudi »sočnost« kletvic bi bila še za roman za odrasle pretirana. Res je, veliko osnovnošolcev preklinja, pa vendar ne vsi. Zgovorno in najbrž še bolj problematično je tudi, da v delu preklinjajo odrasli (mama, oče, celo babica), ki naj bi predstavljali zgled in imeli določeno mero samodiscipline. Poleg tega so nekatere slengovske besede znane le omejenemu krogu mladih (najbrž v urbanih okoljih), zato jih tisti otroci, ki iz tega okolja ne izhajajo, preprosto ne razumejo.
Kot nekaj običajnega za to starost je predstavljena tudi pornografija, avtorica pa s pomočjo svojega junaka poda tudi idejo, kako oglede pornografskih strani prikriti pred odraslimi (z odpiranjem lažnih profilov). Ko Elvisova mama odkrije njegovo neizbrisano zgodovino, mu sicer naloži teden dni brez telefona in televizije, vendar mu v isti sapi obljubi nov računalnik. Posledice neodgovornih dejanj so torej precej ublažene, morda so taka dejanja celo nagrajena, kar preseneti še Elvisa samega.
V knjigi je mestoma prisoten nekoliko prikrit posmeh do krščanstva, kar še posebej krščanskemu bralcu ne uide.

PEZDIR KOFOL, Marjetka in ŠERGON, Polona (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 11, str. 53-57.

V letih 1576–1578 je v severni Italiji razsajala kuga, ki je zahtevala več 10.000 žrtev. Milanski nadškof in kardinal sv. Karel Boromejski se je z njo junaško soočil. Kot duhovnika in hkrati urednika Ognjišča vas prosim, da bi napisali svoje razmišljanje o tem, kaj nam, današnjim katoličanom, v sedanji preizkušnji sporoča primer sv. Karla. Pri tem moramo razmisliti o naslednjih dejstvih:
– Milanske svetne oblasti (večina njihovih predstavnikov je že na začetku epidemije pobegnila iz mesta) so iz strahu pred širjenjem okužbe prepovedale javne procesije in verske obrede, zaradi česar je bilo številnim dušam onemogočeno prejemanje zakramentov. Sv. Karel je dejal, da je to nad Milan priklicalo Božji srd in da je edino zdravilo opravljanje molitev in pokore, ki mora biti bolj pobožno kot dotlej.
Sv. Karel Boromejski se je na izpolnjevanje svojih dolžnosti v času epidemije dobro pripravil: Bogu se je daroval kot zadostilna žrtev za grehe svojega ljudstva, uredil svoje osebne zadeve in napravil oporoko, zatem pa vsak dan obiskoval bolne in umirajoče.
Trpljenje prizadetih je sv. Karla močno prizadelo: bili so silno bedni, v dušnem in telesnem pomanjkanju. Čutil se je krivega za njihovo stisko in si očital lenobo, da je odlašal z nudenjem pomoči in trdno sklenil, da bo odslej svoje dolžnosti izvrševal po svojih najboljših močeh. Nato je podvojil svoje napore in se osredotočal predvsem na duhovni blagor prizadetih.
Številni milanski duhovniki so se skrivali iz strahu pred okužbo, nekateri, ki so ostali, pa niso hoteli s sv. Karlom obiskovati obolelih. Nadškof je odsotne duhovnike pozval k vrnitvi in izpolnjevanju svojih dolžnosti, spomnil jih je, da imajo samo eno življenje, ki ga morajo porabiti za Jezusa Kristusa ter za duše, ne po svojih željah, ampak tako, kot je v skladu z Božjo voljo. Neizpolnjevanje tega je sv. Karlu pomenilo predrzno zanemarjanje duhovniške dolžnosti, služenja Bogu v ljudeh. Duhovnike je posvaril, naj ne pozabijo svojega duhovništva do te mere, da bi raje umrli kasneje, kot umrli sveto v delih ljubezni do bolnikov. Poziv je ganil številne svetne in kapucinske duhovnike, da so nato junaško stregli bolnim. Po prenehanju kuge so vsi tovariši Sv. Karla Boromejskega preživeli, zboleli pa so številni duhovniki, ki se na njegov poziv niso odzvali
Sv. Karel Boromejski ni zametal običajnih sredstev človeške preudarnosti, ampak jih je v svojih naporih prav tako uporabljal – preventiva, zdravstvo itn. Izdal je preudarne smernice za verno ljudstvo, da se ljudje ne bi množično zbirali in bi se izogibali medsebojnim stikom. Svete maše niso bile odpovedane, ampak so potekale na prostem, če so bile cerkve pretesne. Odredil je večje število maš, poučevanje katekizma pa je potekalo na ulicah. Kugo duše je imel za večji in hujši problem kot telesno bolezen.
Feliks

Problem pandemije koronavirusa nas kar teži, saj je to že tretje pismo na to temo. Pa še v pismih bo eno vprašanje o tem. Hvala, da ste spomnili na primer sv. Karla Boromejskega (1538–1584). Kugo, ki jo omenjate v pismu, je opisal eden največjih italijanskih pisateljev v romanu Zaročenca, mojstrovini svetovne literature. V njem opiše tudi nesebično delo duhovnikov. Vidi se, da stvari dobro poznate in ste napisali dolgo pismo, a kakor ste sami predvidevali, sem del pisma moral izpustiti, vendar sem ohranil njegovo bistveno sporočilo.
Morda se motim, a imam občutek, da je v podtonu pisma navzoča razlika med ravnanjem sv. Karla Boromejskega in ravnanjem današnjih škofov. Meni se ne zdi tako. Napisali ste, da je za sv. Karla bilo “edino zdravilo opravljanje molitev in pokore, ki mora biti bolj pobožno kot dotlej”. Tudi naši škofje so večkrat pozivali k molitvi. Sestavili so posebne molitve in jih priporočili ljudem. Vsak ponedeljek so vodili molitev rožnega venca na Radiu Ognjišče, maševali na televiziji in nagovarjali ljudi in še bi lahko naštevali. Glede pokore: ali ni že karantena sama pokora, ko moraš biti zaprt v svojem stanovanju?.

Omenjate primer duhovnikov, ki so umrli v času kuge, ker so se nesebično žrtvovali. Pandemije v Sloveniji sicer ne moremo primerjati s kugo v Milanu, pa vendar so številni naši duhovniki naredili veliko, da bi bili blizu ljudem. Iskali so nove poti za to. V žarišču pandemije, v Lombardiji, je umrlo veliko duhovnikov, tudi kapucinov (okrog 10), ki jih vi omenjate. Tudi v New Yorku je umrlo več duhovnikov, umrla je soustanoviteljica reda Misijonark ljubezni, sodelavka sv. Matere Terezije iz Kalkute, ker sestre tudi v času pandemije niso zaprle kuhinje za brezdomce v tem ameriškem velemestu. Papež je v pridigi na veliki četrtek govoril o teh duhovnikih kot o svetnikih na koncu naše ulice.
Lepo ste napisali, da je sv. Karla kuga izredno prizadela in se je ob njej zamislil ter se pripravil celo na smrt: »Bogu se je daroval kot zadostilna žrtev za grehe svojega ljudstva, uredil svoje osebne zadeve in napravil oporoko.« Najbrž se v tem zelo razlikuje od večine današnjih ljudi, katerim koronavirus ni spodbuda, da bi se zamislili in spremenili svojo miselnost in način življenja, ampak priložnost za nerganje, kritiziranje, protestiranje, dobičkarstvo itd. Upam si zapisati, da smo priložnost, da bi se ob pandemiji zamislili in spremenili svoje življenje ter se približali Bogu skoraj v celoti zanemarili.
V pismu omenjate (tudi v izpuščenem delu) procesije. Teh v času naše pandemije nismo imeli, ker je veljala prepoved druženja. Procesija ni edina oblika pobožnosti, zato smo v našem času poiskali druge oblike. Škofje so zlasti svetovali, naj naši domovi postanejo cerkve, kjer se moli in živi evangelij. Je pa to najtežje in zato ni čudno, če so danes mnogi to opustili. Pa je to najbolj potrebno in nujno za posredovanje vere mlajšemu rodu. Vsako leto imamo procesije za praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi, s katerimi prosimo Boga za blagoslov pa tudi, da nas varuje nalezljivih bolezni, lakote in vojske. Mnogi ljudje, ki danes izredno poudarjajo pomen procesij, niso ravno med tistimi, ki bi pomagali pri organizaciji teh procesij. Takrat nismo izkoristili priložnosti in nismo prosili Boga, sedaj, ko nam teče voda v grlo … Bojim se, da je to izraz bolj magičnega pojmovanja vere kot pa podoba pristne vere.
Hvala vam, da ste obudili spomin na zgled vere sv. Karla Boromejskega, ki mu je bila nalezljiva bolezen priložnost za poglobitev osebne vere, za oznanjevanje Kristusa in za dela ljubezni do bližnjega. Vse to je lahko velik navdih tudi za nas.
Božo Rustja

Mesec november nosi ljudsko ime listopad. Noči se daljšajo in vsa narava nas spominja na minevanje. V tem času obhajamo praznik Vseh svetih in Vernih duš, ki nam v to tesnobno občutje prinašata krščanski pogled na smrt in trpljenje. Krščanski pogled na smrt, zlasti samomor, nam odstira tudi tokratna gostja meseca Anja Klančar, zaznamovana z izgubo staršev. Njeno pričevanje o bridki izkušnji, a tudi o neuklonljivem upanju bo koristno branje v novembrskih dneh.

O trpljenju in smrti se je spraševal duhovnik, profesor in prevajalec Svetega pisma Otmar Črnilogar. Pri Ognjišču smo pred leti izdali njegov križev pot. Spominjamo se ga ob 90 letnici rojstva.
Smrti najbližjih sledi žalovanje. Na str. 22 vam predstavljamo knjige, ki govorijo tako o smrti, krščanskem pogledu nanjo kot o procesu žalovanja. V novembru vam jih ponujamo po ugodnejši ceni.

V koprski stolni župniji se veselijo inavguracije in blagoslova novih orgel. Z veseljem smo opravili pogovor s člani projektne skupine, ki je slaba 4 leta vodila selitev in umestitev novih orgel v koprsko stolnico. Šlo je za veliko nalogo, ki so jo člani podrobneje predstavili in posebej poudarili, kako širok pomen imajo te orgle tako v cerkvenem kot tudi splošno družbenem smislu.

Začetek šolskega leta je za mnoge šolarje in dijake prinesel kopico interesnih in obšolskih dejavnosti. Zato smo z namenom predstavitve obiskali Zvezo za tehnično kulturo Slovenije, ki pokriva naravoslovno in tehnično področje in se trudi popularizirati in spodbujati zanimanje za naravoslovne znanosti med mladimi.

Jesenski dnevi so namenjeni tudi pospravljanju pridelkov in z zahvalno nedeljo smo hvaležni za vse, kar pridelamo. S pridelki, živili in hrano je povezan tudi projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, ki bo potekal po slovenskih vzgojno izobraževalnih ustanovah.

V tokratni številki imamo možnost predstaviti misli iz pogovora z akademikom in stoletnikom Zorkom Simčičem, ki je z nami delil nekaj pogledov na nekoč in danes, na primerjave o času, narodu, vrednotah in stvareh, ki še posebej vzbujajo začudenje ali pomisleke, sploh ob zgodovinskem pogledu.

Končno, a ne nazadnje: tej številki je priložena Miklavževa ponudba in katalog jaslic. Tako si boste lahko v miru ogledali našo res bogato ponudbo knjig in drugih izdelkov za obdarovanje o Miklavžu pa tudi o božiču. Epidemija covida je podražila mnoge stvari tudi papir in tiskanje revij in knjig. Ta trenutek je nemogoče natančno reči, za koliko. Zato vam bomo točni znesek naročnine za prihodnje leto posredovali brž ko bo mogoče. Epidemija je tudi upočasnila dobavljanje izdelkov, zato svetujemo, da čim prej naročite želene izdelke, da jih v zadnjem trenutku ne bi mrzlično iskali.

V prihodnji številki bomo priložili katalog s še bogatejšo ponudbo knjig. Želimo namreč, da bi svoje najbližje obdarovali tudi s knjigami duhovne vsebine in jim tako pomagali pri rasti v veri. Za to lahko v naših knjigarnah tudi vnovčite Bon21.

Upamo, da bodo omenjeni novosti in ponatis ter drugo lepa ponudba ob bližajočem se obdarovanju. Zato naj dodam, da v naših knjigarnah (v spletni knjigarni to ni mogoče) lahko izkoristite bon21 in kupili knjige (samo knjige, ne drugih izdelkov) naše založbe. Najnižji nakup, ki ga lahko opravite z bonom, znaša 30 EUR.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 4.

Univerzitetrni profesor in prevajalec

"Moja  vera je  pripomogla  k odločitvi  za  študij  klasičnih jezikov"

 O  veliki noči, največjem krščanskem prazniku, se nas bodo še bolj dotaknile besede tokratnega gosta meseca, dr. Kajetana Gantarja,: "Klasični tragediji manjka zadnja vizija, ki bi osmislila trpljenje. Pravi kristjan ima vizijo odrešenja." Pogovor s klasičnim filologom in prevajalcem, ki je razčlenjal odnos krščanstva do poganske kulture, bo tudi nam pomagal pri soočanju naše vere s sodobnim poganstvom, v katerem živimo.

- Ste podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti s posebno skrbjo za humanistične vede. Tudi sicer ste svoje življenje posvetili tem vedam. Ali jim naša družba posveča dovolj zanimanja in jim daje dovolj podpore?
Če primerjamo, koliko denarja priteka iz raznih državnih virov za eno ali drugo področje, in kakšen ugled in kakšne položaje uživajo humanistične, kakšen pa druge vede, potem vidimo, da ima naš čas večji posluh za praktične (tehnične, naravoslovne, medicinske) vede kot za humanistične. Pod izrazom humanistične vede v strogem pomenu imam v mislih tiste vede, ki obravnavajo in raziskujejo človeka kot posameznika (individuum), njegovo psiho, njegov jezik in kulturno ustvarjalnost. Tudi iz učnih načrtov vidimo, da so humanistične vede zapostavljene in odrinjene na rob.
Da pa ne bi bil do naše družbe krivičen, moram reči, da tudi v preteklih obdobjih ni bilo dosti drugače. Pod humanistične vede sodi tudi ustvarjalnost pesnikov in pisateljev in ti so vedno bili na robu, kar zadeva družbeni prestiž. V ponazoritev samo en primer: ko so pred sto leti ustanavljali klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano, je bila vladajoča liberalna občinska oblast temu zelo nenaklonjena. Poudarjali so, da potrebujemo tako šolo kot je srednja tehnična šola.

- V današnjem svetu ste kar nekoliko "eksotično bitje". Svoj kruh ste si služili kot profesor na Filozofski fakulteti, kot predavatelj grške in latinske književnosti. Latinščino ste študirali v dokaj nenaklonjenih časih za ta jezik.
Izraz "eksotičen" bo kar pravšnji. Res, na univerzo sem se vpisal v petdesetih letih, ko so začeli latinščino izrivati z gimnazij. Prva leta po drugi svetovni vojni je še obstajala klasična gimnazija. V prvi letnik klasične filologije se nas je vpisalo samo šest študentov in profesor je prvo uro dejal: "Kruha ne bo. Premislite, če se ne bi vpisali kam drugam!" Nič kaj spodbudno, ne.

- Zakaj ste se potem odločili za ta študij? Kako, da sta vas klasična jezika tako prevzela?
Najbrž čudoviti gimnazijski profesorji vnamejo v mladem človeku prvo iskro navdušenja za določen predmet, oziroma študij. Najprej sem med vojno hodil na škofijsko klasično gimnazijo, kjer je bil zelo strogi profesor Alojzij Strupi, ki pa nas je izredno veliko naučil in vedno sem čutil, da z dušo in srcem gori za latinščino. Zelo je vplival name Božidar Bajuk, oče Andreja Bajuka, ki nam je nekoč predaval o študiju klasične filologije. In takrat sem začel sanjati o tem študiju. Po vojni sem kljub odsvetovanjem še naprej gojil misel na študij klasičnih jezikov.
Pri izbiri študija ne morem še mimo enega vzroka. Kot kristjan se nisem mogel strinjati z materialistično miselnostjo, ki je takrat vladala. Kot vernik sem vedel, da moram biti v družbi dejaven proti tej miselnosti. Če bi šel študirat filozofijo, bi moral "prežvekovati" marksistično filozofijo. Bil sem dober tudi v matematiki in sem dosegal dobra mesta na republiških tekmovanjih. Toda vedel sem, da bom lahko največ vplival na družbo, če bom študiral klasično filologijo. Vodilni ideologi so imeli neko spoštovanje pred to vedo, saj so kar pospeševali prevajanje besedil iz klasične grščine. Radi so citirali klasične avtorje in gledališča so jih uprizarjala. Spoznal sem, da bom lahko skozi prevode antičnih umetnin in njihovo razlago, podobno kot moj učitelj Anton Sovre, vplival na družbeno miselnost.

- Ste to potem lahko delali?
Vzemimo samo veliko umetnino, kot je drama Antigona. To je neverjetno aktualna tragedija vseh časov, ker se ukvarja s problemom pravice do pokopa "izdajalcev". Problem, ki je ležal nad slovensko družbo pol stoletja in nas še danes obremenjuje. Tudi v totalitarnem režimu se je to dramo lahko prevajalo, tiskalo in komentiralo. Za šolsko zbirko Kondor sem napisal spremno besedo, kjer je vsakdo lahko razbral, kaj je v ozadju te drame. Soočil sem jo z vladajočo ideologijo.

- V socialističnem sistemu je bila latinščina za nekatere sumljiva, ker je dišala po Cerkvi, in so jo zato ukinjali. Po drugi strani so nekateri nasprotniki Cerkve govorili, da je Cerkev ovirala posredovanje antične kulture, ker je bila poganska.
Prvo je gotovo. Druge trditve nisem zasledil. Se je pa uvajala šablona: cvetoča antična kultura, potem pride mračni srednji vek. Tudi te šablone sem skušal s svojim tako prevajalskim kot publicističnim delom presegati. Samo en primer. V "svinčenih časih" sem priredil knjigo Izpovedi svetega Avguština in bila je - kar je najbrž fenomen - razprodana že pred izidom, ker so naročniki "prednaročili" vso naklado. Doživela je več ponatisov. Ocene te knjige so bile v samih presežnikih. In ta knjiga naj bi bila napisana v "poganski" latinščini!?
Sicer sta bila že med cerkvenimi očeti dva tokova. Eden, skoraj fundamentalističen, ki je menil, da je v Svetem pismu vse povedano, in da je vse česar ni v njem, odveč. Antična kultura lahko zato samo kvarno vpliva. Drugi tok, ki je prevladal, pa je menil, da antična kultura pravzaprav pripravlja pot evangeliju in so v njej navzoče že marsikatere evangeljske resnice. Platonova ali stoiška etika je v mnogih pogledih neverjetno blizu krščanski etiki. V krščanstvu nikdar ni bilo takih pojavov skrajnega fundamentalizma, kot ga vidimo danes v islamu v Afganistanu. Ob požigu knjižnice v Aleksandriji naj bi muslimanski vojskovodja rekel: "Če je to v koranu, potem knjižnica ni potrebna, ker je že tako vse v koranu. Če pa tega ni v koranu, potem knjižnica ni potrebna, saj je vse, kar je potrebno, v koranu."

- Kako ste vi kot kristjan soočali klasično kulturo in krščanstvo?
Mogoče z mojo izjavo kakšen teolog ne bo soglašal, toda prepričan sem, da so nekatera antična besedila veliko bliže evangelijem, ki so srž krščanstva, kot pa nekateri odlomki iz Stare zaveze. V antičnih besedilih je veliko krščanskih vrednot in v tem pojavu vidim resničnost Tertuljanovega izreka, da je "človeška duša po naravi krščanska" (anima humana naturaliter christiana). Zato se nisem začudil, ko sem v sienski katedrali zagledal sredi starozaveznih prerokov tudi antičnega pisca Virgila kot njim enakovrednega.

- Ob demokratizaciji v Sloveniji so v mnoge gimnazije uvedli latinščino. Danes pa, vsaj tako se zdi, je navdušenje za ta jezik nekoliko izginilo.
Že prej sva govorila, kako je totalitarni sistem "čistil" latinščino iz šol. Kljub temu pa je bila latinščina navzoča v šolah. A je ostala zato, ker je ob vsakem poskusu popolnega izgona latinščine del slovenske inteligence povzdignil glas in protestiral. Mislim, da je latinščina v svinčenih letih imela skoraj podobno vlogo kot Cerkev: ljudje so v njej videli neki upor proti totalitarnemu režimu. Takrat je, če patetično rečem, šla skozi herojsko dobo. Čutili smo, da uživamo simpatije širokih plasti slovenskih izobražencev. Mnogi so čutili z nami tudi zaradi kljubovanja režimu. Ko pa je Demosova vlada dala latinščini svobodno pot, je "herojski mit" latinščine odpadel in smo v "sivi vsakdanjosti". Latinščina ni več simbol upora proti nikomur, uči se je lahko, kdor se je hoče in vidi v njej izobraževalne, kulturne in vzgojne vrednote.

- Vi zagovarjate klasično gimnazijo, ki bi trajala osem let. Kako pa gledate na naš šolski sistem, zlasti na devetletko?
Ko se je pripravljala šolska reforma, je slovenska civilna družba premalo energično nastopila proti temu. Ta devetletka je, povejmo po pravici, velik "blef". Imeli smo že prej malo šolo, ki je danes skoraj enaka prvemu razredu devetletke. Delitev na triade je samo zato, da se zabriše zadnja sled za nekdanjo osemletno gimnazijo. Poleg vprašanja o verskem pouku in problema, kdo naj ga uči, so se pripravljalci reforme najbolj bali, da bi ostala kakšna sled po osemletni gimnaziji. Socializem je z ukinitvijo te gimnazije vse generacije do 15. leta izobraževalno izenačil v odmeri znanja, ki jim ga daje. V demokraciji se mediji niso zmenili za moje članke in nastope v prid osemletni gimnaziji. Če so druge predloge vsaj predstavili, so moje skoraj popolnoma ignorirali.

- In zakaj tako vztrajate pri osemletni gimnaziji?
Ne samo zaradi latinščine, ampak tudi zato, ker se mi zdi popolnoma zgrešeno, da do petnajstega leta dajemo vsem učencem enako količino znanja. Prepričan sem, da se intelektualna elita začne formirati pri desetih, enajstih letih. Vrhunskih pianistov ne začnemo vzgajati pri petnajstih letih, ampak prej. Enako je z vrhunskimi športniki. V reformi je predvidena stopnjevana diferenciacija, da imajo učenci v istem razredu nivojski pouk. Kolikor sem preštudiral strokovne literature, lahko rečem, da je to najslabša varianta, ki jo drugje že opuščajo. Včasih so bili razredi klasične gimnazije, kjer se je oblikovala inteligenca, ki bo sposobna kritično razmišljati.

- Slovenci veliko govorimo o Evropi. Kako je to vprašanje rešeno drugje?
Različno in ne morem reči, da imajo drugje idealne rešitve. Evropa ima zelo raznolike sisteme, a so šolski "reformniki" vedno privlekli tak sistem, na katerega so potem lahko s prstom pokazali. V šolstvu ima pomembno mesto tradicija in naša tradicija je bila osemletna gimnazija, ki jo še vedno poznajo v srednjeevropskem prostoru. Osemletno gimnazijo sem predlagal kot alternativno možnost devetletki, vendar jo je LDS-ovska in postmarksistična smer, ki ima razen nekaterih premorov neprestan monopol nad šolstvom v Sloveniji, popolnoma ignorirala.

- Ne morem mimo vašega bogatega prevajalskega dela, za katero ste bili tudi nagrajeni. Menim, da vam ni bilo lahko prevajati iz klasičnih jezikov, ko ste morali naslediti velikega prevajalca Antona Sovreta?
V Sovretu sem videl svoj vzor. Občudoval sem, koliko je naredil. Vedel sem, da je antične literature toliko neprevedene, da je bo še zame "nekaj ostalo". Sovre je bil moj profesor in mi je bil že od vsega začetka naklonjen ter me je že po mojem prvem seminarskem referatu povabil na dom in mi rekel: "Vi boste nadaljevali moje delo".

- Za tem velikim prevajalcem ste posodobili tudi znamenito Avguštinovo delo Izpovedi. Čemu prevode posodabljati?
Posodobil sem tudi Dnevnik Marka Avrelija. Prevodi niso kot izvirne umetnine, ki ne zastarijo. Leta 1922 je Sovre bleščeče prevedel Kralja Ojdipa. Takrat so vsi trdili, da je to izvrsten prevod. Toda leta 1944 ga je sam ponovno prevedel, nato pa ponovno v šestdesetih letih. Prepričan sem, da bi Sovre Avguštinove Izpovedi, ki jih je prevedel v tridesetih letih, čez štirideset let še enkrat prevedel. Če smo hoteli, da so Avguštinove izpovedi zaživele in doživele takšen uspeh, kot so ga, je bilo potrebno prevod posodobiti. Priznam pa, da sem se pogosto spraševal, kako globoko naj zarežem v prevod tega velikega prevajalca. Bilo je težaško in odgovorno delo. Skoraj laže bi mi bilo, če bi Izpovedi nanovo prevedel.

- V zadnjem času ste sprejeli odgovornost za nov projekt Slovenski biografski leksikon. V 20. stoletju je na Slovenskem že izšlo tako delo. Imamo tudi Primorski biografski leksikon. Zakaj ste se torej odločili za nov biografski leksikon?
Leksikon ni moj projekt. Sem samo predsednik znanstvenega sveta inštituta, ki pripravlja nov Slovenski biografski leksikon (SBL). Seveda sem to nalogo rad sprejel. SBL je začel izhajati že leta 1925. V njem zdaj manjka cela vrsta ljudi, ki so se pojavili ali uveljavili v zadnjih treh četrtinah stoletja. Zato ga je potrebno posodobiti. Najprej so mislili, da bi samo dodali nove snopiče tistih imen, ki manjkajo. Vendar bi bile stvari še vedno nesorazmerno zastopane. Ivan Cankar, eno največjih imen naše književnosti, ima v prejšnjem leksikonu samo deset stolpcev, kakšno pisateljsko ime pod črkami VZŽ pa celih dvajset stolpcev. Opažamo velika nesorazmerja. Mislim, da je potrebno, da ohranimo SBL, ker je to bila ena redkih publikacij, ki je tudi v obdobju totalitarizma skušala obdržati -to si upam trditi- visoko znanstveno raven in ideološko neobremenjenost. Oglejte si gesla kot je Narte Velikonja, pisatelj, ki so ga ustrelili komunisti Ta gesla so objektivno predstavljena. Imamo pa drugi projekt Enciklopedija Slovenije, kjer opažamo, da ni objektivnosti. Lahko začnemo že pri kriteriju, koliko vrstic komu odmeri enciklopedija, in koga predstavi s fotografijo, koga pa ne. Zadnjič sem gledal geslo Matija Slavič. Bil je prevajalec Svetega pisma, dvakrat rektor ljubljanske univerze, pogajalec na pariški mirovni konferenci, z največjimi zaslugami, da je Prekmurje v Sloveniji. Nima slike, predstavljen z malo vrsticami. Na isti strani je neki narodni heroj. Nič nimam proti njemu, a ima osem vrstic in svojo fotografijo! To nesorazmerje kaže, kako je ta projekt ideološko obremenjen. V posameznih geslih se pojavljajo žaljivi izrazi kot na primer klerikalni politik ali kvizlinška formacija ... Zgodovinar bi moral napisati politik Slovenske ljudske stranke, kakor se je imenovala takrat stranka, ki jo je politik vodil, ali pa bi moral napisati ime vojaške formacije, ne pa je ideološko okarakterizirati.

- Kdaj mislite, da bo začel izhajati SBL?
Izšel je poskusni snopič. Če bodo nadaljnji na takem znanstvenem nivoju in s takim znanstvenim aparatom, potem ta projekt lahko označim kot enega najpomembnejših projektov SAZU. Ne gre samo za humanistični projekt, ampak bo šlo za širšo zasnovo, ker bodo v njem predstavljeni gospodarstveniki, inženirji, narovoslovci, zdravniki. Skratka delo, ki nas bo predstavilo svetu.
Gre za velik projekt. Moja želja je, da bi snopiči izhajali čim hitreje. Žal, je to samo moja želja, ker ni sredstev, projekt pa je odvisen od zunanjih sodelavcev in k delu bodo povabili nekaj sto strokovnjakov. Ne bom doživel izida celega dela, bi pa rad doživel vsaj izid nekaj prvih snopičev.

- Svoje življenje ste zapisali humanističnim vedam, zlasti klasični kulturi. Veliki katoliški teolog Hans Urs von Balthasar je dejal, da je človeška misel dosegla vrh v klasični misli. Posebej je izpostavil grško spoznanje o tragičnosti človeka: Človek je tragično bitje - vržen v kruto usodo tega sveta. Drugi so trdili, da je antika katehumenat človeštva. Ali ni ta klicala po odrešenju in Odrešeniku, ki pride odrešit človeka?
Misel, da je antika katehumenat, ki je pripravila pot Kristusu, mi je zelo všeč. Ena središčnih tem mojega raziskovanja so bile grške tragedije, ki gledalca privedejo do nekega očiščenja (katarze). Tragedija je s tistim, kar je imela na razpolago pred evangelijem, pripravila tla za katarzo. Grška tragedija je nastala iz poganskega bogoslužja in je ostala njegov del. Danes je ne moremo tako polno doživljati, ker pač nimamo do nje religioznega odnosa, kot ga je imelo prvotno občinstvo. Je pa neki prag, ki ga antična tragedija ni zmogla. Antigona, eden najčistejših primerov grške tragedije, je polna misli, ki so blizu krščanstvu. Toda pri njej me preseneti, ko na koncu glavna junakinja, ki je nadvse čisto in ljubezni predano bitje, naredi samomor. Tragediji manjka zadnja vizija, ki bi osmislila trpljenje. Antigona je zaradi plemenitega dejanja živa zazidana, a naredi samomor. Kristjani, ki so bili v gestapovskih, udbovskih ali drugih zaporih s podobno usodo, tega niso naredili! Pravi kristjan ima vizijo odrešenja. Zanj je Bog gospodar našega življenja, On nam ga je podaril. In to je bistvena ločnica med krščansko in pogansko miselnostjo.

dr. Kajetan Gantar (1930)
Dr. Kajetan Gantar, podpredsednik SAZU se je rodil leta 1930 v Ljubljani. Leta 1954 je diplomiral, leta 1958 pa doktoriral iz klasične filologije, takrat izrazito zapostavljene vede. Od leta 1962 pa do upokojitve je na filozofski fakulteti ljubljanske univerzepredaval grško in rimsko književnost, potem pa se izpopolnjeval na različnih tujih univerzah. Prav tako je v tujini tudi večkrat predaval.
Kajetan Gantar je izredno plodovit publicist in prevajalec, objavil je nad 100 strokovnih člankov. Za svoje prevajalsko delo je prejel Sovretovo nagrado. Poslovenil je in s tehtnimi študijami opremil mnoga antična filozofska in literarna dela. Priredil in posodobil je tudi nekaj prevodov velikega prevajalca Sovreta. Sodeloval je pri prevajanju tistih knjig Svetega pisma Stare in Nove zaveze, ki so bile napisane v grškem jeziku.

B. Rustja. dr. Kajetan Gantar. Moja vera je pripomogla k odločitvi za študij klasičnih jezikov. (Gost meseca), v: Ognjišče 4 (2001), 8-12.

priloga

Od lanu do platna

gostja meseca

Anja Klančar – o smrti in samomoru

na obisku

Blagoglasna kraljica glasbil v koprski stolnici

Preberite več: November 2021

Dobra štiri leta je, odkar smo v Sloveniji dobili ponudbo radijskih programov, ki oddajajo v boljši kvaliteti, brez motenj pri sprejemu, brez šumenja itd.
S ponudbo in tehnologijo digitalnega radia DAB+ se je realizirala ideja in možnost, da se večini prebivalcev v Sloveniji ponudi večjo pestrost, predvsem pa pokritost, saj gre za boljšo pokritost kot pri lovljenju FM frekvenc radijskih postaj. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) je v letu 2016 tudi Radiu Ognjišče podelila pravico za razširjanje radijskega programa v novem, digitalnem načinu radijskega oddajanja na območju Slovenije. Tako so poslušalci lahko 22. septembra 2016 prvič zaslišali Radio Ognjišče na sistemu DAB+.

Prednosti digitalnega radia DAB+ so predvsem:

• Ni motenj oz. je signal tako odporen na motnje pri sprejemu, da le-te ne pridejo do izraza. Signal se torej ves čas sliši zelo dobro, če preidemo čez mejo, pa signal enostavno zgine, brez šumenja.
  

  

• V sistemu FM je frekvenčni pas radijskih postaj zelo zaseden, je v tem sistemu pa je lahko znotraj enako širokega frekvenčnega pasu skupaj več radijskih postaj. V omrežju R1 je 19 radijskih postaj, tudi Radio Ognjišče.
  
  
• Tovrsten digitalni signal se veliko bolje obnese v primerih, ko smo mobilni. Na poti po Sloveniji nam pri prenosu iz enega oddajnika na drugega v avtu rado šumi. Pri sistemu pri DAB+ se to ne dogaja. Celo več: DAB+ omogoča bistveno boljšo kvaliteto predvajanja kot dosedanji sistem.
  KUPITE RADIO DAB+ V NAŠI SPLETNI TRGOVINI

  Tudi Radio Ognjišče oddaja v novem, digitalnem načinu radijskega oddajanja na območju Slovenije. Za boljši sprejem in čistejši zvok, lahko poskrbite z novim radijskim sprejemnikom, ki je lahko tudi lepo darilo. Za sprejem programov v digitalni tehniki potrebujemo ustrezne sprejemnike, ki morajo obvezno imeti oznako DAB+. Oznaka DAB v SLO ni dovolj.
  Ob nakupu vam podarimo tudi knjižico z navodili za uporabo radijskega sprejemnika v slovenskem jeziku, navodili kako nastaviti Radio Ognjišče ter še nekaj drugih podatkov radia Ognjišče.

• Pri digitalnem oddajanju se poveča možnost posredovanja informacij preko tega signala, kar uporabniki vidimo kot boljšo izkušnjo na radijskih sprejemnikih. Na ekranih le-teh lahko vidimo celo kakšno sliko, razne informacije o pesmi, izvajalcu itd., lahko je viden program radia, mogoče je poslušanje podkastov itd.

KAJ JE POTREBNO ZA POSLUŠANJE RADIA PREK DIGITALNEGA SIGNALA?
Poslušalci bodo za sprejem programov v digitalni tehniki potrebovali ustrezne sprejemnike, ki morajo obvezno imeti oznako za tehnologijo DAB+. Oznaka DAB ni dovolj, saj sprejemnik, izdelan za DAB, ni zmožen dekodiranja signala DAB+, ki je v uporabi v Sloveniji. Pri nas je že možno kupiti sprejemnike, ki podpirajo signal DAB+, pa tudi posamezni avtomobilski proizvajalci sprejemnike DAB+ že vgrajujejo v avtomobile.

PREIZKUSILI SMO
Za potrebe tega članka smo na testiranje prejeli dva radijska predvajalnika različnih cenovnih razredov glede na lastnosti in funkcije, ki jih ponujata.

Philips TAR5005
Kot prvega predstavljam zelo enostaven, a vsestranski domači radio. Brez odvečnih, nepotrebnih možnosti – torej za vse tiste, ki si želijo enostaven radio, ki podpira digitalno tehnologijo DAB+. Radio krasi LCD-zaslon, kjer so dobro vidni izpisani podatki o postajah, pesmih itd.
Ob vklopu se najprej pojavi meni, ki nas vodi skozi namestitev radijskih postaj. Ko izberemo iskanje DAB-postaj, se začne avtomatsko iskanje vseh postaj, ki jih lahko predvajamo. Pred nami se pojavi seznam postaj, in tiste, ki jih redno poslušamo, si lahko shranimo v poseben seznam priljubljenih postaj.
Pri takšni velikosti in priročnosti je edina škoda, da ne ponuja napajanja tudi preko baterij, saj bi se s tem zelo povečala prenosljivost in uporabnost takega radia tudi v prostore ali v naravo, kjer nimamo pri roki električnega omrežja. Za kaj takega bi bilo treba poseči po modelu TAR5505, ki ima možnost predvajanja s pomočjo baterij.
Gotovo enostaven radio z budilko, priporočljiv za tiste, ki od radijskega sprejemnika ne pričakujejo nobene dodatne povezljivosti ali funkcij, ki jih tako ali tako ne bi potrebovali, želijo pa si dober zvok, jasen meni in enostavne nastavitve.

Philips TAR5505
Prednost prenosnega radijskega sprejemnika je možnost napajanja ali preko električnega omrežja ali preko baterij. Sprejemnik DAB+ zagotavlja kristalno čist sprejem. Na sprednji strani radia so gumbi za iskanje postaj, izbiranje vira predvajanja, glasnost se upravlja z velikim vrtljivim gumbom. šifra 001501
FM radijske postaje, DAB + radijske postaje, Bluetooth predvajanje vsebin, Shranjevanje do 20 radijskih postaj, 20,6 x 14 x 10,6 cm.

Philips TAR8805
Drugi radijski aparat ima v naboru nekaj več lastnosti, ki so usmerjene k uporabnikom, ki bodo radijske zvočnike lahko uporabljali za predvajanje glasbe iz mobilnih naprav.
Na začetku naj povem, da je bil ob odpiranju škatle prvi pomislek, da je radijski sprejemnik manjši, kot si ga človek predstavlja na podlagi fotografij na spletu. Je 27 cm širok in zgolj 11,5 cm visok ter 16 cm globok. Je dobrega videza in daje vtis kvalitetne izdelave. Mreža na zvočnikih je svetleča, ostali del radijskega sprejemnika je mat črne barve.
Ob vklopu se v barvah zasveti 6,1 cm velik TFT-zaslon in čarovnik za namestitev nam pomaga pri prvih nastavitvah. Glede na dejstvo, da se ta radio lahko poveže v splet preko povezave Wi-Fi, lahko s pomočjo gumbov izberemo naše domače omrežje in se tudi vpišemo.
Ko se vpišemo, lahko na zaslonu izbiramo med tipi virov, iz katerih želimo predvajati glasbo. Na voljo imamo internetni, DAB in FM način predvajanja radijskih postaj, z radiem se lahko povežemo tudi preko tehnologije Bluetooth in predvajamo glasbo iz različnih predvajalnikov, ima pa ta radio tudi pripomoček za vse tiste, ki prisegate na pretakanje glasbe preko ponudnika Spotify, saj lahko uporabljamo mobilni telefon kot daljinski upravljalnik za Spotify. Za povrh in dejansko na vrhu pa čaka prijetno presenečenje – postaja za brezžično polnjenje Qi, kar pomeni, da ko na to mesto položimo mobilni telefon, se le-ta začne avtomatsko polniti (če seveda naš telefon podpira takšen način polnjenja). Če tega ne podpira, je na voljo še priključek USB, tako da lahko polnimo telefon s pomočjo običajnega polnilnega kabla.

POSLUŠANJE RADIA
Kot pri prej opisanem modelu je tudi tukaj preprosta nastavitev radijskih programov: glede na to, da podpira tehnologijo DAB, gremo v meni in nastavimo avtomatsko iskanje postaj DAB. Ko prvič nastavljamo postaje DAB, prepustimo radiu, da samodejno opravi pregled vseh postaj, ki so na voljo za poslušanje. Ves seznam programov si radio zapomni, tako da ni potrebe, da bi ob vsakem zagonu izvajal pregled razpoložljivih postaj.
Posebej bi izpostavil še možnost poslušanja internetnega radia. To pomeni, da radijski sprejemnik s pomočjo spleta najde več kot 100 radijskih postaj – domačih in tujih –, ki jih lahko poslušamo s pritiskom na gumb. Tako so vam na voljo tematske radijske postaje iz nemško, francosko, angleško, špansko govorečega področja, ne manjkajo pa niti postaje iz Slovaške, Poljske …, od Classic FM, do Radio Swiss Jazz, France Musique … Gotovo dobrodošla popestritev za vse, ki si želijo večje pestrosti v ponudbi radijskih postaj ali predvajane glasbe.

SHRANJEVANJE PRILJUBLJENIH RADIJSKIH POSTAJ
V radijski sprejemnik si je mogoče shraniti 20 priljubljenih postaj. Zelo dobrodošla je možnost, da si lahko na seznam priljubljenih shranimo postaje iz različnih virov – npr. 10 slovenskih postaj iz vira DAB, nato 5 tujih postaj, ki smo jih našli preko internetnega vira, in če želimo, še kakšno iz vira FM. Tako imamo ne glede na vir predvajanja priljubljene postaje zmeraj zbrane na kupu.
Ne manjkajo niti podkasti
In če to še vedno ni dovolj, je na voljo še meni Podkasti, kjer si lahko z nekaj gumbi poiščemo priljubljene podkaste. To pomeni, da so vam vsi podkasti Radia Ognjišče na voljo zgolj nekaj klikov proč, brez da bi jih morali iskati na telefonu ali računalniku.
In ko smo že pri telefonu – s pomočjo tehnologije Bluetooth lahko z radiem povežemo tudi telefon ali drugo napravo, ki se lahko poveže s to tehnologijo, in uporabimo radio kot zvočnik za vsebino, ki jo npr. želimo predvajati s svojega mobilnega telefona.

ERJAVEC, Matej, (Klik), Ognjišče (2020) 11, str. 78-79

»Vedno sem zadovoljen in sem prepričan, da nisem mogel nič boljšega napraviti, kot iti v misijone delat. Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen, če se na tem svetu lahko kdo srečen imenuje. Vem, da nikdar nisem pred človekom padel na kolena, to storim le pred Bogom. Zato mi je Bog naklonil čast, da smem tako dolgo delati v misijonih, kjer imam toliko in tako lepega dela, da se drugim zdravnikom kaj takega še sanjati ne more.« Tako se je izpovedal slovenski misijonski zdravnik dr. Janez Janež, ki je deloval med Kitajci 42 let. Kot vrhunski kirurg se je odpovedal plači. Delal je zastonj po zaobljubi ob čudežni rešitvi 28. maja 1945 na Koroškem. Od tam, kjer bi moral z 12.000 domobranci v smrt, je šel, da tisočem Kitajcev rešuje življenje. »Dr. Janez Janež je močan dokaz, kako Bog v svoji previdnosti vodi pota človeškega življenja,« je zapisal nadškof Alojzij Šuštar, »kako si izbira orodja za življenjsko pričevanje svoje dobrote, kako jim daje moči, da morejo biti do konca zvesti svojem poslanstvu.«

ZDRAVIL BOM ČLOVEŠKA TELESA
Njegova izredno bogata življenjska pot se je pričela 14. januarja 1913 pri Janeževih (po domače Pletarjevih) v Dolskem pri Ljubljani. V družini so bili še bratje Franc, Karel in Viktor ter sestra Mimi. Mati Ana je bila globoko verna žena. Bila je presrečna, ko je videla, kako Janezek streže pri maši in srčno je upala, da bo nekoč stal pred oltarjem kot duhovnik. Po osnovni šoli v domačem kraju je prosil očeta, da bi šel študirat na gimnazijo v Ljubljano. Oče ga je vprašal, zakaj; »sam ne vem, zakaj sem bleknil: “Hočem biti misijonar na Kitajskem!”« Bil je resen dijak in mnogi so mislili, da bo po maturi šel v bogoslovje. Tistim, ki so se odločili za to, je dejal: »Vi boste zdravili duše, jaz pa telesa.« Odločil se je za študij medicine na veliko žalost matere. Začel je v Ljubljani, nadaljeval je v Zagrebu, za doktorja medicine je bil promoviran 28. maja 1937 na medicinski fakulteti v Gradcu. Na Dunaju se je specializiral za transfuzijo. Dobil je službo na kirurškem oddelku Ljubljanske javne bolnišnice. Med vojno je pomagal vsem, ki so bili pomoči potrebni. Prišel je maj 1945. Po zaupnih kanalih je zvedel, da je na seznamu za likvidacijo, zato se je pred tistimi, ki bi to storili, umaknil na Koroško. Ko je videl, da Angleži izročajo domobrance partizanom – v smrt, se je skril v njivo rži in tako ostal pri življenju. To je bilo 28. maja 1945, na osmo obletnico zdravniške diplome. »Razumel sem, da mi je vse, kar bom živel naprej, podarjeno. In v rži sem sklenil: če se rešim, bom dal vse, kar mi bo ostalo, misijonom, potrebnim in revnim.« Priložnost za uresničitev te zaobljube se je ponudila prav kmalu.

BREZPOGOJNI “DA” MISIJONARJU KERECU
Prišel je v Rim, kjer se je mudil misijonar Jožef Kerec, apostolski administrator škofije Čaotung, ki je iskal zdravnika za svoj misijon. Janež je njegovo povabilo brez oklevanja sprejel. Najprej je odšel v Argentino, kjer se je pripravljal na svoje poslanstvo. Z misijonskim križem je 23. maja 1948 z ladjo odpotoval na Kitajsko. V Čaotungu je našel domačo druščino: msgr. Jožefa Kereca in slovenske redovnice ter italijanske redovnike kamilijance. Bolnišnica je bila skoraj brez potrebnim inštrumentov in zdravil, z neizurjenim osebjem. Takoj se je vrgel na delo. Sam je vzgajal osebje za operacijsko sobo. Uspehi so se kmalu pokazali. Začelo se je govoriti o čudežnem zdravniku. Bolniki so prihajali z vseh strani. »Vesel sem, ker delam za uboge, revne in potrebne.« Ljudje so ga klicali Tin hao (odlični). Lepo sta se ujemala z msgr. Kerécom. »Brez njega ne bi videl Kitajske. Bil je velik človek, osebno je bil skromen in veliko je molil. Če je vedel, da imamo kakšno težko operacijo, je gotovo prišel med operacijo molit rožni venec.« Decembra 1949 so v Čaaotung prišli ‘rdeči’. Kereca so nasilno zadržali v Kunmingu, bivanje v škofijski hiši so mu počasi spremenili v zapor. Doktorja Janeža so pustili mirno delati, ker je bil edini zdravnik. »Praktično je ves misijon v njegovih rokah, vse na tihem lepo vodi in me o vsem sproti obvešča,« ga je pohvalil Kerec. »Njegova zgodba bo ena najlepših strani v slovenski misijonski zgodovini.« Skoraj štiriletnega dela v Čaotungu je bilo konec 10. januarja 1952, ko so bolnišnico obkolili komunistični borci, vse preiskali in osebje zaprli. Odvedli so jih v Kunming in 14. aprila 1952 so bili izgnani iz Kitajske. Prišli so v Hongkong in pričelo se je novo obdobje.

“RAD BI DELAL DO KONCA”
Vabili so ga na več strani, odločil se je za Tajvan. Vesel je bil, da bo mogel ostati med Kitajci. Na Tajvan je prispel 15. junija 1952. Ustavil se je v mestecu Lotung, kjer so delovali italijanski redovniki kamilijanci. Od japonskega zdravnika so kupili leseno bolnišnico in v njej je Janež ustanovil kirurški oddelek z 12 posteljami. Mesec dni po prihodu je opravil prvi kirurški poseg in čez teden dni so že vsi vedeli za dr. Fana, ki dela čudeže. »Našel sem toliko dela kot še nikdar in nikjer v življenju. Včasih imam tudi po deset operacij na dan.« Bolnišnica je iz leta v leto rasla in se širila. Leta 1963 so podrli staro leseno poslopje in sezidali novo stavbo, naslednje leto so odprli bolničarsko šolo, iz katere je prišlo vsako leto 50 diplomiranih bolničark. Po 25 letih je imela bolnišnica v Lotungu 480 postelj na petih oddelkih (od kirurgije do porodnišnice). Leta 1990 so odprli moderno 11-nadstropno bolnišnico, ki so jo poimenovali Dr. Janez Memorial Building, v kateri pa dr. Janez Janež ni deloval, le njegovo ime je bilo nekaj časa na vratih, kjer naj bi delal. Leta 2007 jo je blagoslovil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.
Malo pred smrtjo je dejal: »Eno bi rad, da bi se zrušil in umrl v operacijski sobi. Hočem delati do konca in ne bi rad bil na stara leta komu v breme.« Dokler je mogel, je skrival svojo bolezen: pljuča so bila popolnoma uničena. 14. septembra 1990 je s težavo končal operacijo, ki je bila zadnja. 7. oktobra je prosil za sveto popotnico. »Dobil sem potni list za nebesa, zdaj lahko odidem.« Poslovil se je 11. oktobra 1990 ob 8.45. Njegovo telo je ležalo v okrašeni kapeli bolnišnice teden dni, da se je množica hvaležnih ljudi od njega poslavljala. Na njegovo željo so ga položili k večnemu počitku na katoliškem pokopališču v Lotungu.

ČUK, Silvester. dr. Janez Janež (1913–1990). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 88-89.

"Za moralno dolžnost sem imel, da pomagam Sloveniji"

Tokratni gost meseca je nenavadni človek z nenavadno življenjsko zgodbo. Večni iskalec izobrazbe in željan spoznavanja tujih kultur je preromal veliko evropskih držav in pristal v Ameriki. Vedno pa je nosil v srcu slovensko domovino in ji posvetil veliko svojih moči z zbiranjem gradiva o Slovencih po svetu.

- V svojem življenju ste srečali veliko ljudi. V gimnaziji ste bili sošolec blaženega Lojzeta Grozdeta. Kako se ga spominjate?
Tega, da je razglašen za blaženega, sem zelo vesel. Hranim fotografijo, kjer smo skupaj slikani pred ljubljanskim muzejem leta 1940 na zborovanju Katoliške akcije (Tomčevih mladcev). Grozdeta takoj prepoznate po njegovih svetlih laseh. Takrat sva imela 17 let. Bil je dva meseca starejši od mene, ker pa je delal šest let osnovne šole, je bil na klasični gimnaziji leto za menoj.

- Nekateri pravijo, da je bil zelo pobožen. Se tega vi spominjate?
Težko rečem. Če imate skupino kakšnih petdesetih fantov, ne morete reči, da je nekdo svetniški. Takrat se mi je zdelo, da smo vsi bolj ali manj enaki. Skupaj smo hodili na duhovne vaje in na duhovne obnove. Enkrat na leto smo imeli zborovanja. Največ smo se dobivali v prostoru, kjer ima sedaj pisarno Ognjišče (takrat je bilo to pritličje Alojzevišča). Tam sem se srečal s Kikljem, ki so ga tudi ubili.

- Kako je odmevala med vami Grozdetova smrt?
Takrat je bilo ogromno umorov in eden ni izstopal. Skozi smo hodili na pogrebe. Bili smo živčni. Zvečer je veljala obvezna zatemnitev. Sta­no­vali smo v veliki hiši in zvečer so morale biti vse luči ugasnjene. Ko sem se po temnih hodnikih vračal zvečer domov, sem se vedno bal in si mislil: Sedaj nekdo stoji v temi in me bo ubil! Ne morem razumeti, da je nekdo, ki je bil prijatelj in je postal član OF, čez noč spremenil odnos do mene ter iz prijatelja postal sovražnik. Tak, da te je bil pripravljen umoriti! Komunisti so tako trenirali ljudi, da bi delali tako, kakor jim bodo ukazali. Bali smo se drug drugega. Bili smo sumničavi: Kdo med nami je vohun! V takih razmerah je bilo izredno težko študirati: Tam so Italijani pobili talce, tam zažgali vas, drugje pa so komunisti ubili tega ali onega. Kako smo bili iz sebe, ko so ubili profesorja Ehrlicha! Še danes slišim strel, ko so ubili Župca. Njega so ubili prvega, blizu našega doma.

- V intervjuju na televiziji ste dejali, da so si vsi totalitarizmi podobni, kar voditelju Ambrožiču menda ni bilo všeč.
Ko pride do totalitarne vladavine, pride na površje človeška gošča in prevzame oblast. Ko sem to rekel, me je zelo grdo pogledal. Gledalci tega niste videli, jaz pa sem. Seveda pa je to res, kajti takrat pridejo na površje najnizkotnejše strasti v ljudeh. V vseh totalitarizmih. In prav ti režimi omogočijo tudi ljudem, ki imajo patološka nagnjenja po ubijanju in mučenju, da jih uresničijo.
Še Stane Kavčič piše svojima sinovoma, naj študirata, ker revolucije niso pogoste. V času revolucije te lahko ta ‘dvigne’ na površje, v normalnih razmerah pa moraš delati, študirati, da nekaj dosežeš.

- Bil ste član Tomčevih mladcev. Nekateri so jih kritizirali, da so bili preveč strogi in organizirani.
To, glede organizacije, so nam očitali pod vplivom komunistov. Nihče v Sloveniji ni bil tako organiziran kot komunisti. Oni so imeli organizacijo in strogo kontrolo ter kazni, če kdo ne bi bil discipliniran. So pa sovražili vsako gibanje, ki bi bilo proti njim in organizirano. Bali so se naše načelnosti. Krščanskih socialistov se niso bali. Imeli smo načela, ki smo se jih držali. V zbirki, ki smo jo izdajali, je izšlo nekaj Ušeničnikovih knjig o načelih. Nismo samo z besedami kristjani, ampak moramo biti tudi v življenju.

- Ta načelnost mladcev je šla do te mere, da niste smeli vstopiti v nobeno vojaško organizacijo.
To je veljalo, dokler smo bili pod Italijani. Leta 1943, ko so prišli Nemci in zaprli univerzo, si moral nekam: ali k organizaciji Todt, kjer so kopali jarke in je bila popolnoma nemška, k partizanom, ali pa k domobrancem. Druge izbire ni bilo.

- Vi ste takrat zapustili Slovenijo.
Leta 1942 sem maturiral in se vpisal na Pravno fakulteto. Istočasno sem na Teološki fakulteti poslušal predavanja iz filozofije. Leta 1943 sem šel v Trst. Javil sem se h tržaškim domobrancem. Zdelo se mi je, da ne gre samo za protikomunistični podvig, ampak tudi za narodnostni vidik: okrepiti slovensko navzočnost v Trstu. Jaz sem antimilitarist in Bog mi je dal to milost, da nisem imel nikoli puške v roki in nikoli nisem ustrelil z njo. Znal sem se tako ‘izmazati’, da sem samo deloval v kulturi. Vso dijaško dobo sem si želel, da bi šel iz Slovenije in videl kulturo drugih narodov in druge univerze. Revolucija me je dobesedno vrgla iz domovine in mi dala to možnost.

- Niste pa ostali v Trstu.
Ne, zbežal sem z ladjo in prišel v letoviški kraj Riccione. Poleg nas je bilo tam precej goriških duhovnikov. Med drugim tudi msgr. Rudolf Klinec, ki me omenja v svojih spominih. Zvedeli smo, da so pobili vrnjene domobrance. Duhovniki so nastopili proti plesu. Jaz sem se jim pridružil. Zdelo se nam je neprimerno, da bi plesali ob smrti tolikih mladih. Zato sem si ‘prislužil’ neko zbadljivo pesem. Pa naj bo! Tam sem bil do septembra, ko so naši izobraženci odšli v Trst, kjer so krvavo potrebovali slovenske profesorje, jaz pa sem šel po svetu iskat prostor, kjer bi študiral. Prišel sem v Milano, kjer sem prosil, da bi govoril z rektorjem p. Gemellijem. Pri njem je bil nekaj časa v laboratoriju eksperimentalne psihologije Anton Trstenjak. Zato se je zanimal zanj.
Januarja sem po neuspelem poskusu vstopa v Švico prišel v Bologno, kjer so Angleži ravno odprli stavbo, kamor so nastanili študente raznih narodnosti, da bi študirali na univerzi. Tam sem začel študirati. Toda nisem hotel ostati v Italiji, pravzaprav v nobeni državi, ki je naša soseda, saj so to naši zgodovinski sovražniki. V Italiji so takrat univerze čistili fašistov. Seveda so profesorji, če so hoteli biti na pomembnih mestih v času fašizma, stopili v fašistično stranko. Tako so univerzo zapuščali izkušeni profesorji, na njihova mesta pa prihajali mladi brez izkušenj. Tako sem naredil prošnjo in bil sprejet na katoliško univerzo v Louvainu v Belgiji. Tam sem diplomiral iz političnih ved in ekonomije.
In začel pripravljati tudi doktorat.
Ter ga tudi že precej naredil. Potem pa sem dobil vizo za Ameriko. Če bi jo takrat odklonil, bi jo morda pozneje ne dali več.

- V Ameriki ste morali delati, da ste si zaslužili sredstva za študij.
Da, šel sem v tovarno delat. V Ameriki sem naredil magisterij iz ekonomije, doktoriral pa sem v kanadskem Quebecu. Na katoliški univerzi.

- Ob študiju pa ste se vzporedno zanimali tudi za Slovenijo.
Moj ideal ni bil karierizem. Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je v takih težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki, zato sem začel premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini. Vedel sem, da ne morem ustanoviti nekega inštituta ali česa podobnega. Lahko pa zbiram podatke in sicer angleško literaturo o Sloveniji in pa tisto, kar so Slovenci napisali v tujini. Veliko svojega časa sem porabil za to in vse tudi sam financiral. Začel sem tudi objavljati publikacije v angleščini.

- Gre za celo zbirko Studia Slovenica.
Seveda, saj ni bilo nobene knjige o Sloveniji in Slovencih v angleščini. Leta 1958 sem izdal prvo knjigo v angleščini z naslovom Slovenija v evropskih zadevah. Nekateri so knjigi oporekali, da ni sistematska, a meni ni šlo za to, da bi na pet sto straneh napisal slovensko zgodovino, ki je ne bi nihče bral, ampak podati Američanom nekaj točk, da bi bolje razumeli slovensko zgodovino in Slovenijo. Koga pa zanimajo podrobnosti?
Nekateri so mi oporekali, kaj pa je to Slovenija? Jaz sem jim odgovarjal: Prav toliko smo vredni kot Italijani ali Nemci. Nikoli nisem imel manjvrednostnega kompleksa. Imel sem veliko težav pri pridobivanju literature. Največ sem jo dobil, ko sem bil zaposlen v Kongresni knjižnici v Washingtonu. Je največja v Ameriki, morda celo na svetu.
Druga knjiga v tej zbirki je bila doktorska disertacija Alojzija Kuharja. Pred smrtjo mi je dejal, da bi rad videl, da jo izdam.

- Poleg tega, da ste angleško govorečemu področju predstavljali Slovenijo, ste tudi začelo zbirati gradivo o Slovencih v tujini.
Zbiram to, kar so Slovenci napisali izven meja Slovenije. To je del naše kulture in je zelo važno, da se ohrani. Veliko je izgubljenega, a rešimo tisto, kar se da rešiti.

- Pričakovali bi, da vam bodo ljudje radi odstopali gradivo, a ni bilo tako. Imeli ste velike težave, čeprav je jasno, da se bo v tujini ogromno gradiva izgubilo.
Raje v smeti, kakor da bi dali meni. Še danes je tako. Ne odstopajo gradiva. Običajno je tako, da tisti, ki je gradivo zbral ali ga napisal, tega obdrži do svoje smrti. Ko pa umrje, je nevarno, da se izgubi. Svojci ali pa drugi počistijo sobo in police in najprej odvržejo v smeti papir. Ogromno gradiva se je tako že izgubilo!

- V Ognjišču trenutno objavljamo podlistek priljubljenega pisatelja Karla Mauserja. Nekaj časa je živel v Ameriki. Ali imate kaj gradiva o njem?
On ni nič zbiral in nič hranil. Pripovedujejo, da so se že v taborišču otroci igrali z njegovimi rokopisi. Žal se je tako marsikaj izgubilo. O otrocih se marsikaj govori in ne vem, če je vse res. Eden naj bi celo zašel na kriva pota in naj bi ga ubili.

- Gradivo ste zbirali tudi v Argentini, Kanadi …
Kjer sem lahko kaj dobil. Nekateri ljudje so tako smešni, da rečejo: »To je pa za Arneža! A kaj bo s tem? To je samo zguba njegovega časa in denarja!« Pa ne gre zame. Gre za slovenski narod. Kaj bom jaz s tem počel? S tem imam samo stroške. Že v Ameriki sem moral plačevati stroške za prevoz, še več me je stal prevoz iz Amerike v Slovenijo.

- Da, saj ste zbrano gradivo leta 1991 preselili v Slovenijo.
Začelo se je z mojim ilegalnim vstopom v slovenski parlament, ko je bila 26. decembra 1990 slovesna razglasitev rezultatov referenduma. Na sprejemu sem notranjemu ministru Bavčarju rekel, da bi rad z njim govoril. Sprejel me je in povedal sem mu o nameri preselitve in da gre za literaturo, ki je bila v Sloveniji ilegalna in ni smela prihajati vanjo. On je obvestil vodjo carine o zabojniku z gradivom. Tisti zabojnik je prihajal v Slovenijo prav v času napada jugoslovanske armade na prehod v Rožni dolini pri Gorici. Klical sem in rekel, naj zabojnik počaka na italijanski strani.

- Šlo je torej za odisejado.
V Šmartnem v Brdih so mi dali v najem staro šolo, kamor sem shranil gradivo. Carinikom sem prepovedal, da bi karkoli pregledovali, dokler ne pridem tja. Čez dva dni je prišel neki višji carinik. Sedel je in jaz sem mu dejal: »Toliko let smo mi vas poslušali, sedaj pa vi nas poslušajte.« Razložil sem mu, kaj sem pripeljal. Poslovili smo se in odšel je. V Ljubljani pa je carinik skočil na škatle. Jaz sem mu pa dejal: »A vi boste na škatle skakali? Takoj ven!« On pa: » Vi boste meni ukazovali?« »Da, vam! Če ne greste dol, grem k vodji carine.« Šel je dol in stvar je bila urejena. Ne more nekdo kar skakati po arhivskem gradivu!

- Poleg revij in knjig gre za dokumente, ki so unikatni.
Imam Krekov, Gabrovškov, Kuharjev arhiv. Gre za arhive ljudi predvojne Slovenske ljudske stranke, ki so bili med vojno v Londonu kot slovenski zastopniki v jugoslovanski begunski vladi.

- Osebno ste poznali večino politikov Ljudske stranke. Kateri je bil po vašem mnenju najbolj državniški?
Krek je bil silno mehak. Zelo krščanski, a mehak. Kuhar je bil genialen, izredno izobražen in ga niste mogli ‘prijeti’. Vedno se je izmuznil, pravi diplomat. Pravijo, da je bil najbolj odločen Kulovec, ki pa je bil ubit leta 1941 med bombardiranjem Beograda. Snoj je bil prej predsednik gasilske zveze, kar ni neka funkcija, potem pa minister v povojni ‘socialistični’ vladi. Naši politiki niso bili svetovljani. Premalo so vedeli o francoski, angleški in ameriški politiki. Angleščine ni nobeden znal, razen Kuharja. Zato je on šel v London, kot odposlanec stranke. Kuhar je študiral v Franciji in Angliji.

- Dr. Alojzij Kuhar je bil brat Prežihovega Voranca (Lovra Kuharja), ki je bil ‘na drugem bregu’, saj je bil komunist. Je kdaj govoril o svojem bratu?
Ko je študiral v Parizu, je bil uslužbenec jugoslovanskega veleposlaništva, odgovoren za sezonske delavce. Zvedel je, da tam okoli hodi njegov brat komunist. Pozneje je pripovedoval, da je imel zaradi tega velike težave, ker so ga prijemali, kako je z njegovim bratom. Pisatelj Voranc ni nikoli hotel imeti stikov s svojim bratom duhovnikom in politikom ljudske stranke. Alojz je pisatelju po vojni pošiljal pakete z zdravili in denar, a mu ni nikoli odgovoril. Duhovnika je bolelo, da brat ni imel cerkvenega pogreba. Pripovedoval pa je še, da je Voranc šel za pogrebom svoje matere z rožnim vencem v roki. Mama je bila namreč Nemka in globoko verna, tudi oče je bil zelo veren.
Kuhar je bil tudi zelo izobražen. Končal je študij iz diplomacije in prava v Parizu, v Cambridgeu pa je doktoriral iz zgodovine.
Že prej je bil v nemški gimnaziji najboljši učenec v nemščini. Boljši kot vsi Nemci. Zato sem tudi v knjigo svojih spominov dal poročilo, kako je šel pred vojno v Nemčijo pod tujim imenom. Izdajal se je za Nemca in vohunil za Jugoslavijo, da bi videl, kaj nameravajo Nemci v Jugoslaviji. To je lahko delal, ker je govoril nemško narečje in so ga imeli za ‘svojega’. Nabral je veliko podatkov. Kaj bi dal, da bi imel v originalu tisto poročilo! Pa ga, žal, ni.

- Napisali ste, da so župnijska oznanila zelo dragocena snov za arhive.
Ker so v njih demografski podatki: kdo je bil rojen, kdo krščen, kdo poročen, kdo je umrl … Tega drugje ne zveste.
Arhiv, ki ste ga pripeljal v Škofove Zavode, ste podarili, da je postal del Katoliškega inštituta.
Od nekdaj je bil moj cilj Katoliški inštitut. Pred vojno je na univerzi študiralo malo ljudi. Dr. Turk, profesor cerkvene zgodovine, si je zamislil Katoliški inštitut kot kolektivno ustanovo proti liberalno-framazoski univerzi, ki bi dala ideje, katoliški nauk …

- Kupili ste tudi hišo v Goriških Brdih in otroke preselili v Slovenijo, da bi se naučili slovensko.
Ženi sem pokazal na primere otrok slovenskih naseljencev, ki so ‘postali’ Američani. Imajo miselnost, ki je popolnoma tuja. Tako bi jaz postal v lastni družini tujec. Jaz doma nisem nikoli spregovoril angleške besede. Dosledno sem govoril slovensko! Danes sva srečna, da se je to zgodilo. Otroci nekaterih slovenskih staršev so se poročili z Afričani, Kitajci itd. in slovenstvo je šlo. Naši otroci so bili mladi, ko so prišli v Slovenijo. Najstarejši sin Janez je hodil v prvi razred. Že v Ameriki sem otroke tudi jaz vzgajal. Tako bi moral najstarejši sin v prvem razredu napisati, oziroma povezati besede: Jaz lahko streljam. Dejal sem mu, naj pri povezovanju besed doda angleški ‘not’: Jaz ne morem streljati. V šoli so mu rekli, da ni prav, a jim je odgovoril: »Takole je ata rekel.« In bilo je v redu. Sem dosledni antimilitarist, proti nasilju. Tudi tu me moti, da že otrokom natikajo titovke in dajejo puške. Namesto, da bi jih učili, kako je lepa narava! Kako naj pričakujemo, da bodo potem ljudje lepo vzgojeni? Pripravljajo jih na nasilje. Če bi se danes začelo partizanstvo, bi bilo še hujše kot takrat. Kristjane bi še bolj preganjali in pobijali! Svojim znancem sem rekel: Če bo kdo prinesel igračo, ki bo orožje ali kaj podobnega, jo bom v istem trenutku uničil.

- Vaši otroci so sedaj v Sloveniji?
Da, v Sloveniji. Ko je najstarejši sin Janez, sedaj je bogoslovec, hodil v šolo, je učiteljica rekla, da ni Boga. On pa je udaril po klopi in dejal: »Bog je!« Takoj so sklicali razredni sestanek in ustanovili sodišče, ki ga je obsodilo. Razrednik je poklical mamo v šolo in ji dejal: »Če bi to vaš sin naredil v Italiji, bi bil izključen iz šole.« Kar pa seveda ni res! Ravnatelj iz Gorice (Italija) mi je dejal, da se ne sme vtikati v nazorske razprtije med dijaki, ker bi mu očitali pristranskost.
Ta karakteristika ga je spremljala. Ko je prišel na gimnazijo, mu je tam takoj rekel sošolec: »A ti si tisti!« Jaz pa sem mu vedno naročal: »Moraš sam razmišljati.« Ko je bil v osmem razredu, sem ga peljal v Ameriko. Tam je eno polletje hodil v ameriško šolo. Dobro se je naučil angleško, vodil sem ga po New Yorku, peljal v Washington. Da je videl, kaj je svoboda, svoboda govora, kaj je res blagostanje itd. Čeprav je bil v nekem oziru revež, ker ni smel o tem z nikomer govoriti. Naročil sem mu, naj ne govori, kaj je videl v Ameriki.

- V Ameriki ste predavali ekonomijo.
Na Saint Joseph College, - katoliški kolegij - sem čez trideset let predaval ekonomijo. Gre za dodiplomski študij. Ko je nastopila v Sloveniji demokracija, sem se upokojil. Ko so me prosili: naj še naprej predavam, sem jim odgovoril: »Ne, sedaj je nastopila zame nova doba. Sedaj se začne zame glavno delo.« Prej sem hodil na obiske k družini, ki je bivala v Goriških Brdih. Izkoristil sem vse počitnice, da sem bil z njimi. Na obiskih nisem nič govoril, ampak poslušal, kakšen je gospodarski in politični položaj. To je bilo zame zelo dobro. Spoznaval sem ljudi. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem poznal ljudi in razmere in sem se hitro znašel. Takoj je bil sprejet zakon o ustanovah, sem registriral Studia Slovenica.

RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 10-15.