Z etapo Brest-Landerneau se je v soboto, 26. junija 2021 začela 108. izvedba kolesarske dirke po Franciji (prvič leta 1903).  Med legendami te največje in prestižne  tritedenske dirke, je tudi Belgijec Eddy Merckx, ki je na Dirki po Franciji slavil kar petkrat ... Tudi v športni rubriki Ognjišča smo o Touru večkrat pisali ... in v spomin na tega največjega kolesarja vseh časov, objavljamo prispevek o njem iz Ognjišča 7/1972.

Rodil se je v belgijski pokrajini Brabant, kjer govorijo flamsko. V domači hiši je prejel trdno versko vzgojo. Njegovo prvo načelo je: biti povsod pošten. Pošten kot kolesar, zato na vseh nastopih da vse od sebe in največkrat zato tudi zmaguje. Pošten do samega sebe in pošten do svojega Boga. Ne boji se javno pokazati, da je veren, čeprav si s svojo vernostjo noče delati reklame. »Mislim pa, da ni nič slabega, če s tem delam nekaj reklame za Boga.«

Zadnjih nekaj let je daleč najboljši kolesar na svetu. Mnogi celo menijo, da je najboljši kolesar vseh časov. Lani so ga športni novinarji vsega sveta z absolutno večino izbrali za najboljšega športnika leta 1971. Skoraj ni večje klasične kolesarske dirke, na kateri ne bi bil zmagal. Doslej je med drugim kar trikrat zaporedoma zmagal na eni največjih dirk na etape 'Tour de France'. Letos je premočno osvojil prvo mesto na drugi taki veliki dirki 'Giro d'Italia', ko to pišemo, nosi rumeno majico vodečega v skupni uvrstitvi na Tour de France. Dvakrat po vrsti je bil svetovni prvak. Lansko leto je z naskokom 420 točk osvojil največjo kolesarsko trofejo 'Super Prestige Pernod'.

Superšampion se imenuje Eddy Merckx. Vsako etapo začne z znamenjem križa, tudi v najbolj kritičnih trenutkih iz njegovih ust ni slišati kletvine ali kake grde besede. Pravijo, da v teh letih, kar nastopa kot kolesar — kot profesionalec nastopa od svojega dvajsetega leta - prislužil že blizu tri milijarde starih dinarjev. »Očitajo mi, da hočem postati bogat. Denar, ki ga zaslužim, lahko obrnem v najrazličnejše namene: lahko ga podarim ubogim.« Veliko mu požre davkarija, za katero pravi, da je njegov najhujši tekmec, kajti kolesarjev se ne boji.

Kljub temu da je tako slavljen, se čuti majhnega. Prav zaradi svoje iskrene vere. Sam pravi: »Vedno sem dolžnik Bogu. Ko toliko govorijo in pišejo o meni, govorijo in pišejo o božjih darovih, ki mi jih je dal, zato sem vedno več dolžan. In ne vem, če mi bo kdaj uspelo poravnati ta dolg. Bogu bi rad dal svoj čas, a ne morem. Velikokrat bi mu rad dal vsaj tisto urico maše, a ne utegnem; v mojem poklicu mora človek velikokrat pozabiti na nedeljo. Saj se od etape do etape ponudijo ure popolnega miru, vendar pa ni tiste ure, ko bi človek tudi fizično šel k Bogu, v njegovo hišo.«

Merckx že precej časa nastopa za italijansko firmo Molteni. Kar tekoče obvlada italijanščino. Zelo lepo govori francoščino, čeprav je njegova materinščina flamski jezik. Leta 1967 se je poročil s Claudine Acou in sicer v francoščini in njegovi flamski rojaki mu tega 'greha' še zdaj niso povsem odpustili.

Poštenost mu narekuje, da v vseh nastopih da vse od sebe. Mnogi mu zamerijo, da prevečkrat zmaguje in s tem nekako uničuje kolesarski šport; saj je skoraj jasno: če bo nastopil Merckx, je zmagovalec znan vnaprej! »Poštenost je zapoved,« pojasnjuje Eddy. »Ne morem se pretvarjati, da bi kolesaril počasi. Očitajo mi, da ne poznam usmiljenja. Biti hočem pravičen. Vsaka vožnja zahteva od mene izreden napor. Trpim. Očitajo mi, da s svojimi zmagami uničujem ta šport, meni se pa zdi, da mu dajem ves svoj znoj.

Starši so ga vzgajali zelo strogo. Glavno besedo pri vzgoji je imel oče, od katerega je Eddy podedoval veselje do kolesa. Na vprašanje, če se ima prav vzgoji v domači hiši zahvaliti, da Boga tako dobro pozna, je Eddy odvrnil: »Mislim, da Boga ne poznam prav veliko, ker se mi zdi, da sem zmeraj v zamudi, da ne vozim vseh etap, ki jih želi on. Reči pa moram, da je neka vzgoja, neki pouk nujno potreben. Moja vera je naravna, toda če jo hočem pokazati, moram imeti neke instrumente. Nekdo ima lahko ogromno talentov za igranje na klavir, toda če nikdar v življenju ne sliši niti ene note, če ne vidi klavirja, ne bo nikoli postal pianist.«

Merckx meni, da je treba svoje versko prepričanje pokazati tudi na zunaj. »Mislim, da človek ne sme imeti nekega napačnega sramu zaradi svoje vere. Žal je tako mišljenje dandanes močno razširjeno. Sodobni mladi ljudje, vsaj tisti, ki jih poznam, so morda verni, vendar tega nočejo javno priznati. Bojijo se, da bi jih potem imeli za nekakšne mevže, reve. Čisto napačno sklepanje! Prav v tem našem času je potrebna velika moralna moč, če hočeš biti veren, če hočeš pokazati svojo vernost; vedno moraš biti ,na bojni nogi4 s svetom . .. Med športniki poznam prav malo ljudi, ki so verni, praktični verniki. Celo v kolesarstvu, ki je šport, v katerem je treba precej klicati Boga na pomoč, me smatrajo za čudaka, ker v mestu, kamor pridemo, poiščem najprej cerkev in šele potem restavracijo. Pa se ne čutim samega. Mislim, da so mnogi enakega prepričanja kot jaz, le da jaz tega ne znam skriti. Zares sem ponosen na svojo vero.«

Leta 1969 je moral odstopiti z Gira d'Italia, ker so analize po etapi Parma-Savona pokazale, da je jemal doping. Merckx je kategorično zagotavljal, da ni jemal prepovedanih poživil. Kasnejše raziskave so pokazale, da je poživila dal v njegovo posodo za pijačo tisti čas, ko je bil Eddy pri maši. »Prepričan sem, da lahko športnik zmaguje pošteno, v skladu z božjimi zapovedmi in športnimi določili.«

S Glaudine imata dve leti staro hčerko Sabrino, v avgustu pričakujeta drugega otroka. »Zelo rad bi, da bi z ženo, s katero se v tej stvari popolnoma ujemava, svojim otrokom mogla dati tako vzgojo, kot so jó meni dali moji starši. Poklic me zadržuje, da ne morem biti pri svoji družini. Prav zato bom skušal čimprej prenehati s kolesarjenjem. Rad bi bil pri svojih, saj me potrebujejo ... Ne vem, morda je to sad verske vzgoje - bil sem v šoli tudi pri duhovnikih —, toda mislim, da bom strog oče. Preveč komodno je reči, da morajo otroci odraščati svobodno. Zdi se mi, da je to le izgovor za nesposobnost vzgajati. Preveč komodno bi bilo reči, da nekatere vrednote, tudi verske, mlad človek odkrije sam od sebe, ne da bi mu jih kdo pokazal. Mislim, da ne moreš najti nobenega kraja, če ti kdo ne pokaže poti. Če na križišču kolesarske dirke ni nikogar, ki bi mi povedal, kam naj grem, bi me, čeprav sem dober kolesar, zlahka premagal vsak smrkavec, ki so mu pokazali pot.«

Iskreno prizna, da je premalo seznanjen z življenjem Cerkve in sveta. »Berem zelo malo, ker je moje življenje preveč nabasano z drugimi obveznostmi. Kadar je čas za počitek, mora biti popoln počitek. Kmalu bo tudi vsega tega konec. V duhu že vidi, kako bo ob nedeljah zjutraj skupaj z ženo in otroki hodil k maši. Je bolj za tradicionalno vero. Napredek mora biti pristen, ne samo narejen. »Všeč mi je ta papež (Pavel VI.) v nekem smislu dopolnjuje prejšnjega, Janeza, ki ga globoko spoštujem. Mislim, da ima strašansko težko nalogo in dajo opravlja na najboljši možen način. Škoda, da je Rim tako malo krščansko mesto!«

Tudi v težkih trenutkih na dirkah, pravi, čuti božjo bližino. »Ko sem padal, sem ga klical na pomoč, ko sem prišel k zavesti, sem se mu zahvalil. Ne morem zahtevati, da bi Bog stegnil roko, da ne bi padel, saj ni polica za zavarovanje. Nekateri v nesreči vidijo, kako se Bog oddaljuje, meni se pa zdi, da se približa.« Ve, da Bog ne dela čudežev, kjer ni potreba, da bi kril človekovo nemarnost. Ko se spušča po strmini navzdol, pravi trenutek pritisne na zavore, »kajti nespametno bi bilo misliti, da bo Bog popravil vse napake, ki jih zagrešimo. Če bi delal to, ne bi bil več Bog".

ČUK, Silvester. (Šport) Ognjišče 1972

Po 30-letni poti Slomškove knjigarne – od dobre knjige do pestrega versko-darilnega programa
Misel na lično knjigarno ob večernem soju luči in vzdušju, ki kar vabi, da vstopimo, si v miru prelistamo to ali ono knjigo, se pogrejemo od zunanjega mraza in najdemo še kaj za svojo dušo, je seveda zelo vabljiva. In k sreči ni neuresničljiva. Tokrat zato povabilo v prenovljeno Slomškovo knjigarno v središču Maribora, nedaleč od stare lokacije – po novem v samem središču, na Gosposki ulici.

SLOMŠKOVO MESTO DOBI SLOMŠKOVO KNJIGARNO
Slomškova knjigarna bo drugo leto obhajala 30-letnico svojega delovanja. Ob obisku Maribora in knjigarne sem k predstavitvi razvoja knjigarne povabil njeno pobudnico in prvo vodjo poslovalnice Danico Gostenčnik ter današnjo vodjo poslovalnice Barbaro Čivre. Začnemo na začetku in ga. Danica pripoveduje: “Ideja o knjigarni s katoliškimi izdelki se je rodila že pred osamosvojitvijo Slovenije. Iz svoje življenjske preizkušnje sem nekako spoznala, da v Mariboru primanjkuje trgovina z versko ponudbo. Pri frančiškanih so sicer imeli trgovinico, vendar je bila v notranjih prostorih, ne tako dostopna z ulice.”

Na zdajšnjo vodjo poslovalnice Barbaro sem naslovil nekaj vprašanj o sodobnih kupcih in kupnih navadah, kakšen utrip je zaznati v knjigarni in kaj vse lahko obiskovalec Slomškove knjigarne tam najde.

Kako vidite današnji utrip v knjigarnah na splošno in še posebej v Slomškovi knjigarni?
Predvsem boleče in žalostno je skozi leta doživeti, kako je upadlo zanimanje za knjigo. Vsem zmanjkuje časa za bistvene stvari, vendar smo branje za dušo ter versko rast prehitro opustili. Na pojem knjige je vplivala tudi tehnologija, saj so se ljudje navadili brskati po spletu. Tudi duhovniki so se odvadili kupovati knjige – če so včasih kupili skoraj vsako versko knjigo, je danes precej drugače. Ker se posledično kupuje manj knjig, smo v nabor izdelkov, ki jih kupci lahko pri nas dobijo, sčasoma dodali tudi širok in pester versko-darilni program.

Kako smo se stranke v teh treh desetletjih spremenile?
Danes so kupci veliko zahtevnejši, z izdelanim okusom oz. vsaj neko predstavo, kaj bi si želeli. Če je v prvih letih bilo vse dovolj dobro, samo da je bilo, prihajajo danes kupci z najrazličnejšimi okusi, željami, tudi pričakovanji, vsak želi zelo visoko kvaliteto za zelo nizko ceno. Če je bilo nekoč več kot dovolj imeti v ponudbi 10 različnih križev, jih danes tudi 40 ali 50 ni dovolj.
Poleg tega prihajajo v našo knjigarno ljudje tudi na pogovor, na posvet, iščejo sogovornike, želijo nekaj toplih besed. Prihajajo seveda tudi neverni ali tisti, ki so se oddaljili od Cerkve, pa so tukaj našli nek vmesni prostor, da se izrazijo, na to temo kaj povedo, zaradi tega lahko pri sebi tudi kaj spremenijo.

Ko omenjate ponudbo za različne okuse: kako bi predstavili nabor izdelkov, ki je na voljo obiskovalcem knjigarne?
Najprej bi omenila, da je knjigarna na novi lokaciji precej večja, kar posledično pomeni, da lahko ponudimo veliko večjo izbiro izdelkov. Knjigarna ponuja svoje izdelke v prostornem pritličju, nekaj ponudbe pa se nahaja tudi v prvem nadstropju, ki je dostopno tudi z dvigalom.
Ponudba je veliko bolj pregledna in je tudi vsebinsko razporejena. Na voljo je pestra paleta izdelkov ob posameznih zakramentih, ko se iščejo knjižna ali druga versko obarvana darila za krst, prvo sveto obhajilo, sveto birmo, ne manjka primernih daril ob sklenitvi zakonske zveze, za rojstne in godovne dneve, v tem jesensko-zimskem času je na voljo veliko darilnega programa za Miklavža, posebej bogat je jaslični program, kjer ponujamo jaslice v kompletih ali tudi posamezne figure in jaslične dodatke, ne manjka izdelkov za duhovnike itd. Vsekakor se za vsakega lahko najde kaj iz res pestre ponudbe.

Kakšne so vaše želje za Slomškovo knjigarno za naprej?
Za naprej smo seveda najprej veseli vseh tistih strank, ki se k nam vračajo. Teh ni malo in z leti je dober občutek, ko ti stranke zaupajo in se vračajo. Želimo si, da bi nas na tej novi lokaciji odkrilo veliko novih strank, da bi na križišču raznih poti ostali in še bolj postali eno od duhovnih središč in stičišč, kajti če nas kaj dviga kot narod in tudi kot vsakega posameznika, nas dvigata vera in kultura – knjiga in duhovnost!
V naši knjigarni lahko ljudem ponudimo miren prostor, prijazen odnos, širok nabor izdelkov in da lahko pridejo tudi takrat, ko se želijo umakniti iz vsakdanjega vrveža. Res je prijetno videti, ko se v knjigarni nehote srečajo prijatelji, tudi duhovniki, in svoje poslanstvo vidimo tudi v tem, da smo lahko kraj srečevanja.
Za konec bi še poudarila, da ni naključje, da nosimo ime Slomškova knjigarna. V vseh teh letih preizkušenj, ko je bilo še posebej zahtevno obdobje, smo čutili Slomškovo pomoč in prepričana sem, da smo tudi z njegovo pomočjo še vedno tukaj in na voljo našim obiskovalcem.

 Na novi lokaciji na Gosposki ulici se sedaj nahaja tudi logistični center s centralnim skladiščem za potrebe celotne mreže Ognjišča in Slomškove knjigarne. Ko ljudje iz cele Slovenije naročajo izdelke po spletu ali po telefonu, se njihova naročila pripravi in odpremi v Mariboru.

 ERJAVEC, Matej. Slomškova knjigarna Maribor. (Na obisku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 58-61.

tema meseca

E-šport

gostja meseca

Marija Babič, vrhovna predstojnica Sionskih sester

priloga

Dragocena starost

Preberite več: Julij 2021

Če ne veste, kdo to je, nič hudega. V mesecu juniju smo, leta 2021, ko v dvanajstih evropskih prestolnicah poteka 16. evropsko prvenstvo v nogometu ...kmalu bo ostalo še šestnajst najboljših reprezentanc ...  In ne, Luigi ni noben nogometni trener, strateg ali funkcionar UEFE.
V času evropskega nogometnega prvenstva se bomo v večini spet prelevili v navijače ali pa bomo vsaj uživali ob lepih nogometnih predstavah. Ob tem se poraja vprašanje: H komu se priporočati in na koga naslavljati molitve, če bi želeli pomagati svojemu najljubšemu moštvu? Navijači se v želji, da bi, četudi od daleč, pomagali svojemu moštvu, zatekamo k molitvi. Zanimivo je, da pogosto, ko se sprijaznimo, da nekaj ni več v naši moči, da ne moremo storiti nič drugega, da takrat še tako obrobni verniki in celo neverni postanejo goreči prosilci in molivci… H komu torej lahko še posebej molimo in kdo od svetnikov ima najbolj nogometno srce, da nas bo uslišal?

Zavetnik nogometašev je Luigi (Alojz) Scrosoppi ali bolje sveti Luigi. Med svetnike ga je prištel papež Janez Pavel II. 10. junija 2001. Zanimivo je, da je bil imenovan za zavetnika nogometašev šele leta 2010. Natančneje 22. avgusta 2010, ko ga je za zavetnika imenoval škof Alois Schwarz v avstrijski župniji Poreče pri Vrbskem jezeru. (Poreče so dvojezična občina v okraju Celovec). Slovesnost je potekala v sodelovanju z rimskimi oblastmi - sodeloval je tudi Andrea Bruno Mazzocato, nadškof v Vidmu.
Verjeli ali ne, pred tem nismo poznali nobenega prav posebnega zavetnika za nogometaše, bili so samo splošni zavetniki športnikov. Zamisel o imenovanju Luigija Scrosoppija se je začela s pobudo enega samega vernika, Manfreda Peseka. Ko se je na potovanju iz Neaplja vračal v Avstrijo, je iz letala videl stadion nogometnega kluba Napoli in pomislil, če obstaja kakšen zavetnik nogometašev. Doma se je lotil raziskave in ugotovil, da temu ni tako. Posvetoval se je z nemškim profesorjem na univerzi Friedrich-Schiller dr. Nikolausom Knoepfflerjem in odgovor je bil še zmeraj, da takega zavetnika ni. Ker lahko vsak vernik predlaga zavetnika, če ima podporo tudi krajevnega škofa, je krajevni škof Schwarz predlog podprl in enako je storil tudi Oddelek za šport pri Papeškem svetu.
Od leta 2010 si torej nogometni navdušenci moramo na seznam priprošnjikov nujno dati tudi sv. Luigija, ki je bil imenovan tudi na podlagi njegovih vrednot, ki jih je živel skozi šport in igro z mladimi. Navduševal jih je za pravičnost, vztrajnost, doslednost, odločnost. Bil je zelo predan delu z mladimi in je edini svetnik, ki je upodobljen z žogo v roki
Če pa vam ne zadošča samo en svetnik in priprošnjik, se še vedno lahko obrnete tudi na sv. Pier Giorgio Frassatija, na Janeza Boska ali celo papeža Janeza Pavla II., ki bi naj bil zavetnik vratarjev, saj je igral kot vratar v svojem domačem kraju.
Pa srčno navijanje vam želim!

ERJAVEC, Matej. (Mladostni premislek), Ognjišče, 2016, leto 52, št. 6, str. 79.

O, Gospodov Duh,
ki ljubiš vedno novo,
kdaj boš prenovil obličje Cerkve?
Kdaj nam boš pokazal,
koliko starega more
in mora v njej izginiti,
da bo njeno obličje spet
zasijalo v mladosti in lepoti?
Saj ti nisi Duh suženjstva,
temveč Duh posinovljenja.
Duh svobode!
Žeja nas po svobodi!
Pokaži nam, kako naj se
rešimo suženjstva črke
in se osvobodimo za ljubezen.
Naj nas znova prevetri vihar
tvoje ljubezni!
Naj spet zaveje dih
božjega otroštva
nad posinovljenci.
Potem bomo spet verovali vate,
o Duh ljubezni in svobode.
Amen.

DILLENSBERGER, Josef. (Molitev). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 6, str. 2.

Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

pripravlja: MČ

 * 8./9. junij 1508, Rašica, † 28. junij 1586, Derendingen, danes del Tübingena v Nemčiji

Mlinarjev sin gre v šole za duhovnika

"Rodil sem se v deželi Kranjski na Raščici, ki pripada baronom Turjaškim, po Kristusovem rojstvu v letu 1508.," je zapisal Primož Trubar v uvodu svoje knjige Novega testamenta poslednji dejl (1577). Točen datum njegovega rojstva ni znan, najbrž pa je bil rojen 8. junija, dan pred godom sv. Primoža, čigar ime je dobil pri krstu v cerkvi v Škocjanu. Oče Miha je bil najemnik mlina pod vasjo, bil je tudi tesar in ključar vaške cerkvice sv. Jerneja. Materi je bilo ime Gera (Jera), ni znano, koliko otrok je bilo v družini. Oče je kasneje mlin opustil, se preselil v sredo vasi in se ukvarjal s kmetovanjem. Trubarjevi so bili pobožna družina in v dobrih odnosih s Turjačani. Po izročilu naj turjaški grof leta 1520 omogočil dvanajstletnemu Primožu odhod v šolo na Reki - verjetno v kapiteljsko šolo pri glagoljaših, da bi si pridobil izobrazbo, potrebno za duhovnika. Tam je ostal samo eno leto. Šolanje je nadaljeval v znamenitem benediktinskem samostanu sv. Petra v Salzburgu, kjer se je vzdrževal sam kot pevec pri bogoslužju, za kar je bilo zelo nadarjen.

Po dveh letih ga srečamo v Trstu na dvoru škofa Petra Bonoma. Kot dober pevec je postal član pevskega zbora v stolnici in nadaljeval je svoje študije. Škof ga je počasi uvajal v dušno pastirstvo. Ta humanist je imel smisel za žive jezike in pri pouku je uporabljal tudi slovenščino. Svojim učencem je razlagal tudi spise Erazma Rotterdamskega, čigar nazori so bili v marsičem blizu Lutrovim. Bonomo je bil Primožu zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, komaj devetnajstletnemu, še ne duhovniku, dal župnijo v Loki pri Radečah; z dohodki te župnije mu je omogočil študij na Dunaju, a zaradi turške nevarnosti se je leta 1530 vrnil v Trst, kjer ga je škof Peter Bonomo posvetil v duhovnika in ga poslal za vikarja v župnijo sv. Martina v Laško.

Oznanjevalec "čistega evangelija"

Čeprav ni študiral sistematično, si je mladi Trubar pridobil znanje, ki je presegalo povprečno izobrazbo tedanjih duhovnikov. Poleg prirojenega pevskega in govorniškega daru mu je kasneje prišlo prav znanje jezikov (latinščine, nemščine, italijanščine), pri prevajanju Svetega pisma pa je zelo pogrešal znanje hebrejščine in grščine. Ko je prišel kot vikar v Laško, je pridigal in deloval drugače, kakor so bili verniki vajeni. Bil je že močno pod vplivom novega verskega gibanja, ki ga je sprožil v Nemčiji Martin Luter. V iskrenem prizadevanju, da bi postal čim boljši redovnik, je zašel v duhovno krizo. Ob prebiranju Pisma apostola Pavla Rimljanom ga je prevzel stavek: "Pravični bo živel iz vere" (Rim 1, 17). Nenadoma se mu je zazdelo, da je našel v njih rešitev iz svoje stiske: zveličan bo samo tisti, ki z močno vero zaupa v Kristusa in se da neposredno voditi Svetemu Duhu. Za zveličanje torej niso potrebna dobra dela. Nepotrebna je tudi Cerkev kot srednica med Bogom in človekom, nepotrebna in prazna je Marijina pomoč in priprošnja svetnikov, brez vrednosti so odpustki. Te misli in še mnoge druge je javno razglasil leta 1517.

Mladi vikar Trubar je bil že takrat prepričan o tem, kar je o svojih rojakih zapisal leta 1562: "To je dobro, pošteno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo ljudstvo, ki se prijazno in lepo vede do vseh tujcev. Toda preveč in premočno je praznoverno, zakaj kranjsko in slovensko dobrosrčno ljudstvo hoče vse svoje zadeve pri Bogu, pri Devici Mariji in svetnikih urediti samo s pogostim branjem, poslušanjem in ustanavljanjem maš, z biljami, z darovanjem, z rožnimi venci, z ognjem, s prižiganjem sveč, s procesijami, z blagoslovljeno vodo, s soljo... z daljnim romanjem in z zidanjem novih cerkva." To prepričanje je navdihovalo njegove pridige tudi v Ljubljani, kamor je prišel pred letom 1536 kot vikar in slovenski pridigar v stolni cerkvi sv. Nikolaja.

Leta 1540 mu zaradi njegovih nazorov grozi zapor, zato se zateče v Trst k svojemu zaščitniku škofu Bonomu, ki ga imenuje za svojega dvornega kaplana in slovenskega pridigarja. Koprski škof Peter Pavel Vergerij sproži zoper njega gonjo, zato se Trubar umakne iz Trsta. Škof Bonomo posreduje, da protestantizmu naklonjeni ljubljanski škof Frančišek Kacijanar doseže Trubarjevo imenovanje za ljubljanskega kanonika. Kapitelj ga pošlje v Šentjernej na Dolenjskem, da uredi gospodarstvo te župnije. Od tam je v začetku leta 1548 zbežal na Nemško, ker mu je od cerkvenega sodišča grozil zapor.

"Pismo" begunca Trubarja rojakom: prva slovenska knjiga

Begunec Trubar se je najprej zatekel v Nürnberg k predikantu Vidu Dietrichu, ki mu je kmalu priskrbel službo drugega pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi, kjer je dokončno pretrgal vezi z rimsko Cerkvijo in postal pravi protestant. Oženil se je z Barbaro Sitar iz Kranja, ki mu je rodila štiri otroke (Primoža, Magdaleno, Kristjana in Felicijana). Nadvse pomembno pa je, da je v Rothenburgu nastala prva slovenska knjiga - Katekizem, ki je bil natisnjen leta 1550 v Tübingenu, hkrati z Abecednikom.

V svojih spisih je Trubar večkrat poudaril, da se slovenski jezik pred njim ni tiskal niti pisal, ker so ga imeli za tako "surovega in barbarskega", da ga ni mogoče na pisati ne brati, kaj šele, da bi se moglo v njem prevesti vse Sveto pismo. Do svojega begunstva na Nemško Trubar ni nič napisal; "ker iz tujine ni mogel več z živo besedo širiti protestantstva med Slovenci, se je po zgledu nemških luterancev oprijel tiska," piše literarni zgodovinar Ivan Grafenauer. "In tako sta izšli leta 1550 iz Trubarjevih rok prvi slovenski knjigi: droben, le eno polo obsegajoč "Abecedarium und der klein Cathechismus. In der Windischen Sprach" in "Cathechismus. In der Windischen Sprach". Pisatelj se ni imenoval: prva knjiga pravi, da je spisana 'od aniga perjatila useh Slouvenzov', druga pa 'durch Philopatridum Illiricum'.

Tiskar Ulrich Morhart v Tübingenu pa se je skril za izmišljenim imenom 'In Siebenburgen durch den Jernei Skurjantz." S prvo knjižico je hotel Trubar mladini in ljudstvu, ki ni znalo nemščine, dati pripomoček, da se nauče brati, in obenem tudi že glavne točke luteranskega verskega nauka. Druga knjiga pa je bila namenjena v prvi vrsti učiteljskemu stanu: "farmoštrom, pridigarjem, šolmoštrom in starišem, da bi po njej učili mlade ljudi prave stare vere in prave stare maše". Knjigi sta se slabo razpečavali, kajti med tistimi, ki sta jim bili - zlasti prva - namenjeni, so bili povečini nepismeni.

Oče slovenske knjige in knjižnega jezika

"Kaj je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja?" sprašuje literarni zgodovinar Mirko Rupel, strokovnjak za zgodnjo slovensko književnost. Odgovarja: "Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine... O svojih rojakih govori zmeraj lepo, nikoli jih ne zmerja tako kakor npr. Luter, ki je ob kmečkem uporu govoril, da je treba kmete 'pobiti kot stekle pse'. Pravi jim 'naše ubogo, preprosto, dobrosrčno ljudstvo' in boli ga njegova praznovernost." Ljubezen do slovenskega ljudstva se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih: "lubi Slovenci", "muji lubi Slovenci", "lubi bratje", "muji lubi bratje inu Slovenci". Iz vseh posvetil, nagovorov in predgovorov njegovih knjig zveni njegovo toplo čustvo in povezanost z rojaki, ki presega versko čutenje.

Trubarju se je posrečila rešitev jezika, v katerem naj se piše in tiska. "Ta slovenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori; drugači govore z enimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Stajerji inu Dolenjci ter Bezjaki, drugači Krašvci inu Istrijani, drugači Krovati." Njegova odločitev, povzdigniti govor svoje rojstne vasi, torej osrednje narečje, v knjižni jezik, je bila nadvse posrečena," pravi Mirko Rupel. Odločil se je za preprost domač jezik in slog. O prvem delu Novega testamenta je trdil: "Tale knjiga je dobro kmečko sestavljena in prevedena... Pri prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsa Slovenec... Zaradi tega sem ostal kar pri kmečkem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem se rodil." Mirko Rupel v zvezi s tem piše: "Prava sreča je bila, da je Trubar ujel v knjigo naše osrednje narečje... Tako je Trubarjev in njegovih sodelavcev beseda postala zdrav temelj, ki je na njem zrasla stavba žlahtne knjižne slovenščine."

Uspešno je rešil tudi vprašanje pisave. Računal je, da je tistim redkim ljudem, ki na Slovenskem znajo brati, najbolj domača nemška pisava, zato sta njegovi prvi slovenski knjigi natisnjeni v gotici. Njegov prevod Matejevega evangelij - Ta evangeli svetiga Matevsha (1555) in naslednje knjige pa so natisnjene v latinici. Bralce prvih knjig je poučil, kako se mora brati njegov črkopis. "Kot prvi je uvedel vrsto poimenovanj za tedanje jezikoslovne pojme. Pravopis je imenoval ortografija, pisavo je imenoval pismo, črko puhštab, glasove pa je delil na konzonante (soglasnike) in štimovce (samoglasnike), ki potem tvorijo silabe (zloge). Prvi je v slovenščini uporabil besede, kot so: gramatika, dialektika, retorika" (Kozma Ahačič).

Svetopisemsko prevajanje in biblijski zavod v Urachu

Kmalu po izidu prvih knjig je Trubar postal pastor v Kemptenu ob meji s Tirolsko. Leta 1553 je prišel v stik s Petrom Pavlom Vergerijem ml. (1498-1565), koprskim škofom, svetovalcem würtenberškega vojvode, ki je kasneje postal protestant in se je preselil v Tübingen. Po srečanju s Trubarjem si je začel prizadevati za slovanske protestantske knjige. Vergerij je bil prepričan, da so vsi slovanski jeziki le narečja enega skupnega jezika, zato je Trubarja nagovarjal, naj prevede Sveto pismo v neki umeten jezik, ki ga bodo razumeli vsi Slovani. Trubar pa mu je odločno povedal, da hoče ostati pri svoji slovenščini.

Ko ni dobil potrebnih pomočnikov, se je Trubar sam lotil prevoda Nove zaveze: najprej je dokončal in dal natisniti Ta evangeli svetiga Matevsha (1555). S prevajanjem je nadaljeval in leta 1557 je izšel Ta pervi deil Noviga testamenta, tri leta za njim pa še Ta drvgi deil tiga Noviga testamenta. Trubar je že pred natisom svoje prve knjige razmišljal o potrebi tiska za hrvaške protestante. Sprva je mislil, da bi njegove slovenske prevode Svetega pisma hrvaščino in jih natisnili v glagolici. Načrt je denarno podprl baron Hans Ungnad (1493-1564), bivši štajerski deželni glavar, ki se je leta 1555 odpovedal vsem upravnim in vojaškim funkcijam in se leta 1558 naselil v Urachu na Württemberškem. Tam je na svojem novem domu Amandenhofu v začetku leta 1561 ustanovil Biblijski zavod. Ungnad je postal lastnik in blagajnik, Trubar ravnatelj, Hrvat Štefan Konzul prevajalec in korektor. Že januarja 1560 je Trubar dobil poziv deželnih stanov, naj se vrne v domovino za superintendenta (predstojnika) slovenske protestantske Cerkve. Odhod v Ljubljano je začasno odložil, ker je bila njegova navzočnost v zavodu zelo potrebna. Trubar je dobil v Urachu župnijo in se z družino preselil tja. V Biblijskem zavodu se je razvila živahna dejavnost, vendar bolj glede na hrvaške knjige. Od slovenskih je na njegove stroške izšel le Trubarjev prevod obeh Pavlovih pisem Korinčanom in Galačanom.

Superintendent v Ljubljani in slovenski Cerkveni red

Sredi junija 1561 je mogel Trubar nastopiti službo kranjskega superintendenta v Ljubljani. Škof Seebach je takoj zahteval od njega pojasnila, na čigav poziv je prišel. Ko je škof dobil odgovor, ki ga je zadovoljil, se je Trubar lotil organizacije slovenske protestantske Cerkve. Poskrbel je, da so nastavili pridigarje v Ljubljani, v Kranju, na Bledu in drugod. Sam je pridigal v špitalski cerkvi (blizu današnjega Tromostovja), nadomeščala sta ga Jurij Juričič in Janž Tulščak. Kot predstojnik je potoval po deželi. Novembra 1563 je bil na Goriškem; med drugim je pridigal na gradu Rubije in v vipavskem Svetem Križu. Tudi s peresom ni miroval.

Njegovo glavno delo iz teh let je Cerkovna ordninga (1564), ki je bila natisnjena v 400 izvodih, ohranil pa se je le en primerek, ki ga hrani Vatikanska knjižnica. Med podiplomskem študijem v Rimu ga je to dragoceno knjigo, ki je veljala z izgubljeno, odkril goriški duhovnik Jože Markuža. Cerkovna ordninga (Cerkveni red) je zakonik, ki vsebuje obrednik in določila o cerkvenih službah, organizaciji cerkvene uprave, o šolstvu in zakonskih zadevah, upravljanju cerkvenih posestev, o skrbi za revne. Knjigo je Trubar sestavil po nemških virih, vendar precej svobodno, ker je imel pred očmi slovenske potrebe. Izvirno je poglavje o šolstvu, poudarjanje slovenščine kot bogoslužnega jezika in njeno upoštevanje v mestnih šolah. Trubar si je nakopal težave. Tak red je smel v protestantskih deželah objaviti samo deželni knez, ker je po značaju sodil med deželne zakone. Ko je kranjski katoliški nadvojvoda Karel zvedel za to knjigo, je ostro prijel deželne stanove in jih poučil, da gre njemu izdajati odločbe glede vere. Knjigo je ukazal zapleniti in Trubarja izgnati.

Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je v svoji Kratki zgodovini slovenskega slovstva (1917) izrazil pomislek o sadovih luteranstva na splošno in pri nas, ker oznanjevalci nove vere "pri širjenju in brambi svojih naukov" ostro napadali katoliško vero, duhovnike in vernike. To je netilo razdore, kajti "nasproti njim so potem nastopili s podobnimi sredstvi tudi katoličani". Njegov strokovni kolega Mirko Rupel, raziskovalec našega protestantizma, je zapisal: "Trubarjevo slovstveno delo ga je preživelo, ostalo je in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja."

Zadnji dve desetletji v Derendingenu

Izgnanec Trubar se je junija leta 1565 z družino najprej zatekel v Tübingen. Ko je čakal na primerno službo, je porabil priložnost, da je izdal prevod psalmov Ta celi psalter Dauidou (1566). Kmalu je dobil faro v kraju Lauffen ob Neckarju, kjer pa je ostal le pol leta. Proti koncu leta 1566 se je odločil za Derendingen pri Tübingenu, da bi bil bliže tiskarni. Sezidal si je hišo in zasadil vinograd in tam je kot župnik ostal do konca svojih dni. Ves čas je pridno prevajal in pisal. Leta 1567 je izdal kar štiri knjige: Ta celi catehismvs, Svetiga Pavla listuvi, Ena duhovska peissen svbper Turke ter Eni psalmi, ta celi katehismus inu... pejsni. To je druga, razširjena izdaja protestantske pesmarice, v kateri je bilo 25 Trubarjevih, 10 Kreljevih, 1 Dalmatinova, 1 Klinčeva in 6 brezimnih pesmi. Petje je pri protestantskem bogoslužju bistveni del, zato so naši protestantski pisci postali pesniki iz potrebe. Niso šli niti čisto mimo starih ljudskih nabožnih pesmi, vendar so včasih besedila popravljali. Ta pesmarica se je ljudem priljubila in doživela je sedem izdaj. V vseh je tista znana predreformacijska velikonočna pesem "Jezus ta je od smrti vstal, od svoje bridke martre."

Po sedmih suhih letih (zaradi stiske z denarjem in bolezni) je Trubar izdal še nekaj knjig. Leta 1575 je izšel Katehismus z dvejma izlagama, v katerem zelo ostro in ognjevito zavrača očitke in obdolžitve nasprotnikov. Zaključek njegovega življenjskega prizadevanja, da bi prevedel in razložil Novi zakon je knjiga Noviga testamenta pusledni dejl (1577), ki je v drugi, popravljeni izdaji izšel leta 1582 v dveh delih z naslovom Ta celi novi testament. Prevedel je še obsežno Lutrovo Hišno postilo, ki jo je dal natisniti njegov sin Felicijan leta 1595. Primožu Trubarju, očetu slovenske knjige in začetniku naše književnosti, je 28. junija 1586 božja dekla smrt iztrgala pero iz rok. Zadnje počivališče je našel v župni cerkvi v Derendingenu.

ČUK, Silvester. Primož Trubar, oče slovenske književnosti. (Priloga). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 7, str 40

V tednih po letošnji veliki noči je sv. birma vsaj dvakrat zasijala kot TV-zvezda večernega poročanja. Prvič, ker so novinarji izbrskali (ali dobili servirano) fotografijo birmancev z župnikom, vsi brez mask. Drugi dan je zahrumel reporterski avto, televizijski delavci so se odpeljali na kraj strašnega prekrška, zvečer so župnik in birmanci brez mask bili udarna novica TV-dnevnika. Drugič, ko so novinarji izbrskali (ali dobili servirano), da je v globoki provinci, ki se ji reče Prlekija, prišlo do strahotne diskriminacije med samo verno mladino. Zahrumel je reporterski avto, ekipa je s pomočjo GPS-a našla tisti kraj. In res: ugotovila je, da se je župnik odločil, da k birmi lahko gredo le pridni, tisti, ki so delali naloge in se resno pripravljali. Ostali bodo za prejem zakramenta na vrsti drugič. Zvečer je lahko pri TV-dnevniku vsa Slovenija sočustvovala s starši, katerih otroci v prvem terminu še ne smejo k sv. birmi.
Kdor je videl oba TV-prispevka, se je lahko prepričal, po eni strani, kako je tudi bolj interno dogajanje v Cerkvi za javnost še vedno zanimivo, po drugi strani, kako malo pravzaprav veliki medijski svet ve o Cerkvi. Pred leti smo v katoliškem tisku zasledili izjavo nekega ameriškega teologa, da medijska obravnava cerkvenih tematik seže do približno 20 % tega, kar Cerkev je. 80 % tega, kar Cerkev je, običajno medijev ne zanima. Oziroma, 80 % cerkvene stvarnosti je takšne, da mediji k njen ne znajo pristopiti, da bi jo razumeli in bi jih zanimala.
To nas spomni na 20. september 2012, ko je Slovenska škofovska konferenca povabila na novinarsko konferenco, na katerem je predstavila svoj strateški pastoralni dokument Pridite in poglejte. Bilo je eno leto po finančni aferi mariborske nadškofije, po Cerkvi je udrihala grožnja sekularizacije in pomanjkanja duhovnih poklicev, svetovno in domače krščanstvo se je soočalo s temo spolnih zlorab. Pričakovali bi, da bo na tiskovko prišel kak ducat novinarjev, ki bodo z ostroumnim zanimanjem sledili predstavitvi strategije slovenskega katolištva za prihodnje desetletje. Napišimo z velikimi črkami: NOBEN NOVINAR iz civilne sfere ni prišel. Prisotnih je bilo nekaj običajnih obrazov iz katoliških medijev in to je bilo vse.
Po novinarski konferenci, katere osrednja oseba je bil takratni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, smo sodelujoči in navzoči v neformalnem pogovoru ugotovili, da civilnih medijev ni bilo verjetno zato, ker je slovenska Cerkev spregovorila o sebi, o celi sebi. Novinarji glede Cerkve razumejo politično-moralistične koordinate, tu se znajdejo, kar je izven tega, pastorala in zakramenti npr., je zanje terra incognita. Z drugimi besedami: 20 % Cerkve zmorejo in znajo obravnavati, 80 % ne.
Samo po sebi to ni problem, dokler se pač zavedamo, da medijska obravnava Cerkev sega do 20 %. To je to. S tem bomo shajali. Problem, tudi profesionalni novinarski problem nastopi, ko se tega ne zavedamo in mislimo, da je v medijskih 20 % že zajeta vsa Cerkev. S tem Cerkev skrčimo na njeno politično, ekonomsko in moralistično pojavnost, saj je ta pojavnost pač lažje dojemljiva in se medijsko lažje plasira. Kot da Cerkev ni nič drugega kot škof, ki se politično izraža, cerkveni ekonom, ki se je zakalkuliral, župnik, ki je pobegnil s fare, spolni neuravnovešenec, ki se je spravil na ministranta, birmanci, ki so si zavoljo fotografiranja za pol minute sneli maske, užaljeni vernik, katerega otrok ne bo šel k sv. birmi letos, pač pa drugo leto. Kot da v Cerkvi ni poobhajilne intimnosti, liturgičnih zamaknjenj, zbiranja denarja za pogorelega kmeta, veselih romanj, krasnih veroučnih uric, dramatičnih spovedi, z velikim sočutjem opravljenih pogrebnih obredov, ogromno ur vloženih v pevske vaje, družinske molitve, z estetskim občutkom danih rož pred ženitni oltar …
Ne moremo od medijskih delavcev zahtevati, da poznajo vse o Cerkvi in da o Cerkvi poročajo z neko teološko izurjenostjo. Lahko pa o njih pričakujemo, da korektno poročajo o ‘svojih’ 20 % tega, kar Cerkev je, ob tem pa srčno spoštujejo onih 80 %, ki so zanje manj vidni in manj zanimivi.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 3.

»Bil sem že petnajst let priča narodni borbi v Prekmurju. Imel sem vpogled v strašno trdnjavo madžarstva, ki so si jo Madžari zgradili v petdesetih letih v Slovenski krajini. Vsak uradnik, vsak učitelj, orožnik, financar, vsak šolan človek, vsak obrtnik in trgovec je bil prešinjen z madžarskim duhom. Kdo bo to trdnjavo zrušil in zavzel, poslovenil? In pri tem delu, v tej borbi za poslovenjenje vsega javnega življenja sem hotel sodelovati. Da bo Prekmurje ne samo državno-pravno, politično in gospodarsko, marveč tudi miselno, kulturno in zavestno pripojeno k ostalim bratom Slovencem. Tako da bodo naši zanamci novih tisoč let vztrajali v zvestobi svojemu slovenskemu narodu, če bi nas kdaj zgodovina zopet podjarmila Madžarom.« Tako je razmišljal leta 1919 Ivan Jerič, ko se je odločil za duhovniški stan, “ker v njem lahko narediš za ljudi največ dobrega”. Kako je to uresničeval, je iskreno izpovedal v pričevanjski knjigi Moji spomini (Zavod sv. Miklavža, Murska Sobota 2000).

“ŽIVETI MORAMO IN NE ŠTUDIRATI”
Ivan Jerič se je rodil 4. junija 1891 kot tretji od devetih otrok v zavedni prekmurski družini Mihaela Jeriča in Marije roj. Rous v Dokležovju. Šest razredov ljudske šole je obiskoval v domači vasi. Želel je nadaljevati šolanje na gimnaziji, toda zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev je moral ostati doma. Oče mu je rekel: »Živeti moramo in ne študirati.« Nekaj časa je pomagal očetu na kmetiji, nato pa je delal pri gradnji železniške proge Murska Sobota–Hodoš, pri izgradnji elektrarne blizu Gradca in pri regulaciji Mure. Prijatelja sta ga nagovorila, naj nadaljuje s šolanjem. Vpisal se je na meščansko šolo v Lendavi, nato pa v gimnazijo. Leta 1913 je moral prekiniti šolanje, ker je odšel na služenje vojaškega roka v Bosno. Bil je priča atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914, ki je zanetil požar prve svetovne vojne in je zajel tudi njega. Kot komandir telegrafskega voda se je vojskoval najprej na srbski, nato pa na soški fronti. »Nedopovedljivo srečo občutiš v srcu, ko se po več kot štirih letih vojne voziš zdrav in s celimi kostmi proti domu,« je zapisal v svojih spominih. Po posredovanju Jožefa Klekla ga je škof Jeglič sprejel v svoje zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Škof ju je ljubeznivo sprejel, pri pogovoru je ob novici, da je bilo Prekmurje na mirovni konferenci v Parizu prisojeno Jugoslaviji, kar vriskal od veselja. Leta 1920 je Ivan tam dokončal gimnazijo pri dopolnjenih 29 letih. Po maturi se je brez oklevanja vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru in po štirih letih študija je 29. junija 1924 prejel mašniško posvečenje z drugimi dvanajstimi sošolci, med katerimi je bil Jakob Aleksič, kasnejši profesor Svetega pisma stare zaveze.

KAPLAN, UREDNIK, POSLANEC, ŽUPNIK IN DEKAN
Po novi maši je bil nastavljen za kaplana v Ljutomeru, kjer je ob duhovniških opravilih našel čas za kulturno delo. Z mladimi je pripravljal gledališke predstave. Izreden uspeh je dosegel Pasijon, ki so ga uprizorili kar šestkrat in je poglobil duhovno življenje v župniji. Leta 1926 je bil premeščen za kaplana v Mursko Soboto, Jožef Klekl pa mu je poveril urejanje ‘svojega’ prekmurskega tednika Novine, ki so oblikovale mnenje širokih množic in ohranjale slovenstvo v krajini. Urejal jih je dve leti, v Soboti, pri župniku Janezu Slepcu, pa je ostal do leta 1929. Leta 1927 so bile državne volitve. Vodstvo Slovenske ljudske stranke (SLS) je za poslanskega kandidata določilo njega, a je ponudbo odločno odklonil, ker ga politika ni zanimala in je bil kot kaplan srečen. Nazadnje je le pristal. »Za svoj poslanski program sem vzel: boj za popolno gimnazijo v Murski Soboti, za izvedbo pravične agrarne reforme, za okrožno sodišče, za odpravo brezposelnosti kmečkih (sezonskih) delavcev.« Na vseh področjih je bilo njegovo delovanje dokaj uspešno. Poslanec je bil do začetka leta 1929, ko je kralj Aleksander parlament razpustil. Tega leta je Jerič postal upravitelj župnije Dolnja Lendava. Leta 1931 pa je bil imenovan za župnika v Lendavi in dekana Lendavske dekanije. Znal je prisluhniti ljudem. Leta 1935 je postal župnik v Turnišču, kjer je glavno Marijino svetišče v Prekmurju. Zelo si je prizadeval za lepa romanja, ki verne ljudi povezujejo med seboj. Tam je ostal do leta 1945 in se po štirih letih zapora (1946–1950) med svoje vernike v Turnišču zmagoslavno vrnil in jim z veseljem služil. Leta 1957 je prišel v soboško župnijo kot duhovni pomočnik in občasno župnik. Zelo se je zavzemal za širjenje verskega tiska.

GENERALNI VIKAR IN ZAPORNIK
Ivan Jerič je bil narodno zelo zaveden, k čemur je pripomogla vzgoja v domači družini. Bil je v stiku z Matijo Slavičem in drugimi delegati na mirovni konferenci v Parizu. Po priključitvi so glede cerkveno-upravne ureditve nekateri bili mnenja, da se za Prekmurje ustanovi posebna škofija s škofom iz vrst domačih duhovnikov. Jožef Klekl st., tedaj najbolj znan prekmurski duhovnik, je škofu Jegliču kot zastopniku Jugoslovanske škofovske konference predlagal, naj Sveti sedež imenuje lavantinskega škofa za apostolskega upravitelja Prekmurja. To se je uresničilo šele 1. decembra 1923. Jerič je v svojih spominih zapisal: »Po osvoboditvi je Prekmurje moralo štiri leta čakati na slovenskega škofa, po madžarski okupaciji leta 1941 pa samo šest tednov, da je prevzel škofovsko oblast madžarski škof. Po ponovni osvoboditvi Prekmurja leta 1945, ko je sombotelski škof mene imenoval za svojega generalnega vikarja na prekmurskem ozemlju, sem takoj prosil Sveto stolico preko beograjske nunciature, naj mariborskega škofa imenuje za prekmurskega apostolskega administratorja.« Jerič je bil generalni vikar od 29. aprila 1945 do 20. avgusta 1946, ko je bil aretiran. Njegovo delo za slovenstvo v Prekmurju so novi oblastniki ‘nagradili’ s štirimi leti zapora! Leta 1965 se je preselil v Bakovce, kjer je zadnjih deset let goreče deloval. Končal je knjigo Moji spomini, s katero je iztrgal pozabi velik del svetne in cerkvene zgodovine Prekmurja. Po zlati maši (1974) se je zaradi naraščajoče slepote vrnil na svoj rodni dom v Dokležovju, od tam pa se je 21. decembra 1975 preselil v večni dom.

ČUK, Silvester. Ivan Jerič (1891–1975). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 36-37.